Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi.
/. tečaj.        20. Maliserpana 1848.           3.
Potrebne besede.
Kakor se noben jezik povsod enako ne govori, tako tudi vsi raztreseni Slovenci svojiga do besedice enako ne govore. Skorej na celim slpvenskim Štajerskim ,Q)a tudi v nekterih krajih na Krajnskim) ne govorijo: de, in, s perstam, gospodam, usta, učiti in tako dalje; ampak da, i ali ino, sperstom, gospodom, vusta, vučiti i. t. d. — Ker se Vedež ne piše samo za krajnsko-slovensko ampak tudi za slovensko mladost na Štajerskim, Koroškim in Primorskim krog Tersta, naj si Krajnci imenovanevmajhne posebnosti iz ljubezni do svojih bratov $tajercov in kake druge posebnosti, ktere bomo pa vselej razložili, iz ljubezni do svojih slovenskih bratov Korošcov in Primorcov, kakor le-ti naše posebnosti z veseljem zapomnijo: in eden druziga bomo lahko popolnama razumeli.
Tukaj pa ni govorjenje od posebnost na-šiga jezika v eni ali v dveh, treh vaseh; ampak od velikiga dela Slovencov.
18
~V sledeči 16pi povesti, ki smo jo iz Šta-jerskiga dobili, bote nekoliko zgorej razloženih posebndst štajerskih Slovencov najdili.
Vredništvo.
Tudi divje zveri so svojim dobrotnikom hvaležne.
Sveti apat ino pušavnik Gerazim se je svoje dni krej potoka Jordana nektere Božje resnice premišlavajoč sprehajal. Na enkrat zagleda velikega oroslana ali leva, kteri mu se na treh nogah z neznanim ručanjom približava. Ta vbo-ga zver se je bila namreč na eno nogo na pi-keč tern tako zlo zbodla, da ji je noga od tega močno otekla, ino gnoj, kterega se je že bilo mnogo na rani nabralo^ je nji veliko bolečino delal. Ko pušavnik že bliže te vboge stvari pride, vzdigne pna bolečo nogo, kakor da bi ga htela *3 za pomoč poprositi. Ta mož od te pri-godbe v sercu ginjen, prime za oroslanovo nogo, tern iz nje potegne, rano gnoja očisti, ino kolikor mu je mogočno bilo — obveže. Potem reče oroslanu: Pojdi zdaj v imenu Božjem dalje! Alj glejte, kaj se zgodi! Oroslan neče več svojiga dobrotnika zapustiti, temuč kamur se koli Gerazim poda, gre ta bolezni rešena zver iz hvaležnosti, kakor krotek pesek za njim.
Pušavnik misleč, da nas Bog po stvareh hvaležnost proti dobrotnikom vuči,  vzeme oro-
.-----------j*,----------------------------
*) htela ali ho tla.
19
slana seboj v samostan ali klošter, kjer ga s potrebnim živežom oskerbf. V tem samostani ali kloštri so imeli osla, kteri je vsaki dan moral iz potoka Jordana vodo' v samostani nositi. Gerazim svojega oroslana navadi,' da je vedil, kakor drugi pastir osla na pašo goniti ino pasti. Neki dan se nagodi, da oroslan osla na paši pusti, ino dalje, v les (v hosto) odide; tacaš gre memu neki arabski tergovec, ki je vel-bljude ali kamele prodajal, ino osla vkrade. Ker oroslan zvečer sam domu pride, meni pušavnik, da je on osla zaklal, ino pojel; zato mu tudi brez smilenja zapove, da ima odzdaj on oslovo službo opravlati, ino z Jordana v samostan vodo nositi. Oroslan je svojemu dobrotniku pokoren, ino vsaki dan, kakor mu je vkazano, v dvema na šinjajk (na vrat) obešenima vedricama vode pernese. Neki večer pride ravno tisti kradljivr tergovec z zernjom obložepimi velbljudi ino osli v ta kraj. Med temi je tudi* bil vkradeni osel.
Komaj ga oroslan zagleda, vedrici z vodo vred s šinjaka (z vrata) stepe, knjemu teče, ga za vuzdo popade, ino z velikim vihrenjom k svojemu gospodu žene, kteri s čudenjom napolnjenim sercom oroslanovo nedolžnost spozna in ga zdaj težke vodonošnje reši. 'V kratkem pušavnik vmerje, ko ravno ne blo oroslana doma. Kak hitro ta domu pridirja, povsod svojega dobrotnika iše. Jestvin, ki mu jih drugi ponujajo se ne takne; temuč dirja'tako dolgo, da na po-kopališe pribeži, kjer pohitdč pušavnikov grob najde. Tu se na zemljo verze, tuli ino ruči ta-
20
ko dolgo, da obnemore; zadnič pa od žalosti svojo živlenje dokonča. Glejte, tako ve nema (neumna) zver svojemu dobrotniku zahvalna biti.
A. Strajnšak.
Učene in kos.
Basen (Fabel.)
Učene sedi pod hladam (V senci) in prebira bukve. Kar zagleda ko'sa po tleh slamice po-berati, in jih v haredbo gnjezda na bližno češnjo nositi.
„Koliko truda!" se učene smeja.
To slišati, se kos oglasi: „Alj bi ne mogel pest slame zagrabiti in mi jo gori podati, de bi se revež tako dolgo ne mučil?"
„Lahko, ako bi hotel, tode nočem," odgovori, učene, in se žvižgaje proč poda.
Čez nekaj časa so na imenovanim drevesu češnje zrele in pobrane. Le blizo verha, na tanjki vejici, jih je še nekaj. Učene pride, jih dolgo časa milo gleda, potim se pleza po drevesu. Alj češnjic polna vejica je tako visoko, de se ji fantič brez nevarnosti bližati ne more; tudi je vse njegovo prizadevanje, češnje k sebi privleči, zastonj.
„Koliko truda!" se na verhu češnje sedeči ko's smeja.
To slišati, prosi učene: „Alj bi ne mogel s kljunam češnjic potergati, in mi jih v klobuk zmetati, de bi se revež toliko ne trudil?"
21
„Lahko, ako bi hotel, tode nočem!" pravi kos, ter žvergljaje proč zleti.
Učene pa se z razterganimi hlačami in raz-praskanimi rokami po grampovimu deblu doli priplazi. — Ta basen uči:
Alj sme pač ta pomoč iskati,
kdor noče v sili pomagati? —
Bernard Tomšič.
Cirkniško jezero 5«9 na Krajnskim*
Dosti redkih in lepih reči je v naši domovini, od kterih pa marsikteri nikoli nikjer še ni ne slišal, ne bral, ter je zatorej svojo lepo domovino neimenituo imel in jo morde clo zanicval.
Med našimi bravci vemo, de ni nobeniga takiga, ki bi»bil svojo domovino zaničvalj več takih pa bi utegnilo biti, ki od redkost naše domovine še nič ne vedo'. Torej jim danes eno posebno tukaj popišem, de bojo zanaprej svojo domovino še bolj cenili in ljubili, kot do zdej.
Med redkosti, ki so v naši domovini, se šteje sosebno Cirkniško jezero, tako imenovano po bližnim tergu „Cirk»ica," ki je od Ljubljane dvanajst lir deleč. Imenovano jezero ima to čudno lastnost, de večkrat v letu zgine, to je, de se voda v tla, in scer v osemnajst jam ali lukinj razgubi; če pa le začne hudo dežvati ali le hudo grometi, voda zopet na enkrat skozi luknje vun priruši, in jezero je v enim
*) Cirknitzer See.
22
dnevu — in če prav hudo dež gre in gromi — tudi v desetih urah zopet napolnjeno. Iz treh lukinj se voda v takim času po dva, tri sežne (klaftre) na kviško meče. Voda vselej prinese seboj neizrečeno veliko in velikih Ldo sedemdeset funtov težkih) rib, ktere vsak sme loviti. V jeseni prinese tudi dosti černih, debelih in slepih rac seboj, ktere so od konca skorej popolnoma nage, čez štirnajst dni pa se obrasejo, pregledajo in zlete. Race prinese voda iz lukinj v tleh in pa tudi iz dveh drugih, ki ste v hribu in scer nad jezeram, tako, de vodo precej visoko in z velikim šumenjem, sosebno med gromam, doli v jezero bljujeste. vJezero nima no-beniga gotoviga časa suhote. Če je poleti, kader je polno, le štirnajst dni suho vreme, začne voda vtekati in zgine v pet in dvajsetih dneh 5 če pa prec potem hud dež nastopi, se jezero zopet v dveh, treh dneh napolne. Včasi se v enim letu po trikrat posuši.
Kader je jezero dolgo časa suho, zrase v njem lepa trava za klajo ali mervo, ktero večidel po dvakrat kosijo. Dostikrat pa voda vso travo zalije, in potlej se ne more kositi, ampak se mora popasti. Bolj v stran od jezera tudi sejejo in poleti žanjejo žito. Ker se pa jezero tudi po velikim delu sveta ali zemlje raz-prosti, kjer poleti žito rase, in ga včasi tudi poškodva; lahko rečemo, de se v tem jezeru vsako leto kosi, seje in zanje.
V jeseni se vidi v njem dosti divjih rac in gosi (gusk)j  pozimi pa zmerzne,  de se z
23
vozmi po njem vozijo. Tudi pride pozimi iz bližne boste po imenu „Javornik" k jezeru dosti zajcov, lesic in sern, včasi tudi kakošin jelen, volk in medved, ktere lovci streljajo. —
Ali ni to čudapolno jezero? In zares! v več, kot v enih starih bukvah se bere, de ta-kiga jezera, kakor je Cirkniško na Kranjskim, ni na celim svetu. Pa še več drugih lepot in redkost ima naša domovina,  od kterih
Dole  Še  Slišali                                              j, Navratil.
Pogovor učenika % učenci.
V cenik. Zadnjič smo slišali, kako de megla, oblaki in dež postanejo. Vsi ste rekli, de ste to razumeli; vender pa zna biti, de vsaki ne tako dobro, kakor si je mislil. Tega se hočem prepričati. — Grabeč! kaj postane iz megle, ako se visoko v zrak vzdigne?
Grabeč. Dež.
V. Ali prec?
(x.  (Ne ve" odgovorili).
U. Vidiš, ti že nisi prav zapopadel. — Golob! povej ti.
Golob. Ako se megle visoko v zrak vzdignejo, postanejo iz njih oblaki, iz oblakov pa dež.
U. Kolar! ali res niso oblaki Jiič druziga, kot visoko stoječa megla?
K. Res 5 zakaj če gre gdo na visoko, od oblakov obdano goro, vidi, kader do oblakov pride, de je to le megla, fcar je on v dolini oblake imenoval.   Ce gre potlej na verh go-
24
re, vidi oblake, ako verha ne presežejo, ko meglo pod seboj. —
V. Kralj! zdi se mi, de si ti pred hotel nekaj vprašati. Gdor kaj dobro ne ume ali pa bi rad kaj bolj na tanjko vedil, naj se ne sramuje vprašati. Ne bom ga grajal zato 5 marveč me bo to veselilo.
Kralj. Kako pa je to, de je dež včasi tako droban, včasi pa so kaplje tako debele?
TJ. To se tako' zgodi: Če se majhni kančki, iz kterib. oblak obstoji počasi sprijernajo in oblak nizko stoji, so kapljice dežja drobne; če pa oblak visoko nad nami stoji, se sprijernajo doli padajoči kančki s kančki nižjih oblakov, in so potlej veliko veči kot so bili od konca, to je, kaplje dežja so debele. Ako o piši ali viharji ena drugo doleti, so pa še bolj debele. — Ali zdej to veš, Kralj ?
Kralj. Zdej že vem.
TJ. Drugi tudi?
Celav šola. Tudi, tudi i. t. d.
17. Če je le res. Se bom že prepričal. —
Popravki pogreškov natisa.
V 2. listu na 12. strani v 19. versti beri „v potokih" namesto „v potohik.u — Na 15. strani v 8. versti od spodej „porušilu namesto nprorušil.u — V 2. versti smeš-nice „v mesto" namesto „v mestu.u-------
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.