377
Kratkočasnica.
Resnična zgodba.
V pruski (prajzovski) Slezii sta živela France in Urša pred nekaj leti v lepi zakonski edinosti, — dober izgled vsem sosedom cele okolice. Oba sta bila pridna, varčna (šparovna) in dobra kristjana; terdo sta delala pa tudi rada molila. Zaroda nista nič imela, pa ga zlo želela, zato sta poffostoma Boga prosila, naj bi jima dediča (verba) dal. Uslišana je bila njuna prošnja. Urša je povila zalega fantiča; nikoli ni mogla Boga zadosti zahvaliti za toliko dobroto. Oče pa vesel reče babici, ktera je porodnici stregla: „privaroval sem 50 terdih tolarjev; napravil bom slavno botrinjo, če tudi vseh 50 tolarjev potrosim od veselja, da sem sinčeka   dobil".
Malo pred botrinjo (pojedino) pride strašna prikazen zvečer v hišo, ktera pa je bila na samoti. Prikazen je imela vso kozlovo podobo, velike rogove in strašen gobec. Pride v hišo in z debelim glasom reče: „Jez sem hudič; prišel sem po vašega sinčeka, moj je! Zdali ste ga meni že preden je bil rojen*4. Oče in mati se prestrašita silno, jokata, prosita, naj jima dete pusti, saj ga rada tudi odkupita. Hudič godernja nekaj časa, potem reče: „No, ker vem, da mi fanta nerada dasta, naj bo, vzamem namesti fanta 50 tolarjev". Oče ves prestrašen gre v skrinjo, vzame tistih 50 tolarjev za botrinjo odločenih in jih da hudiču, da jima fauta  pu^ti.
Hudič vzame 50 tolarjev, jih vtakne za kozlovo kožo, in reče z groznim žuganjem: „Jez dobro vem, da imata vidva veliko lepega platna; dajta mi ga kolikor ga morem nesti, zakaj v peklu veliko platna potrebujemo, da pogubljene v njega zavijamo in jih potem žgemo". Oče in mati v neizrekljivem strahu rečeta:  „Tam v hramu je, vzemi ga
kolikor hočeš. Hudič prižge svečo, ki jo je pri sebi imel in jo tako derži, da je bilo viditi, kakor da bi mu bili kremplji goreli in gre v hram platno pregledovat. France in Urša pa v sredi hiše klečita in molita. Mislila sta, naj ga vzame hudič platna kolikor hoče, da nama le fanta pusti.
V tem pride logar (^borštnar) bližnje grajšine v hišo; ker se je bil v gojzdu predolgo zamudil, si ni upal ponoči domu, zato je sklenil pri dobrih ljudeh prenočiti. Kaj pa je — vpraša — da toliko molita in sta vsa prepadena? France pravi: „Tiho tiho! hudič je v hiši; vzel nama je 50 tolarjev namesti fanta, zdaj pa hoče tudi platna, ravno v hramu je; zbera ga, ktero mu bo všeč*'. Logar pravi: „po-kažita mi hram4'. France pokaže z roko hram, pa si ne upa besedice reči. Logar gre, odpre vrata v hram in zakriči: „Kdo je notri?" Prikazen odgovori: „Hudič". Logar pravi: „Prav je; hudiča pa vsak sme ustreliti", in napne petelina na puški, s ktero je zalazoval jelena v gojzdu. Hudič vidi, da logar namerja ustreliti", reče ves prestrašeu: ,5Za Božjo voljo vas prosim, ne streljajte; saj nisem hudič". Pri tej priči skoči logar v hudiča, ga zgrabi z eno roko za vrat, z drugo mu pa namerja s puško dati po rogeh. Hudiča zdaj privleče v hišo, mu roge in gobec z glave potegne, rekoč: „če ne poveš, kdo si, pa te bom mahnil po butici, da pojdeš precej v pekel nazaj". Hudič zdaj ves piašan da nazaj unih 50 tolarjev, pade na kolena, in prosi, naj ga izpustijo ter obeta, da ne bo nikoli več hudičeve podobe na se vzel.
Bil pa je mož   ravno tiste babice,   ktera  je   porodnici stregla in je vse vedila, koliko je denarjev pri hiši.
Višnjogorski.