RAZPRAVE IN ČLANKI Aleksander Bjelčevlč UDK 801.65 Filozofska fakulteta v Ljubljani Svobodni verz //: Lastnosti sistema^ 5.1 Osnovna določila Pravila svobodnega verza (SV) je težko ugotoviti: numerični sistemi so bili dani »od zgoraj«, medtem ko so pravila SV dana od spodaj oz. od znotraj, so zgolj implicirana v besedilih, zato jih je treba šele rekonstruirati.^ Rekonstrukcija temelji na dveh predpostavkah: a) da za SV še vedno velja načelo ekvivalence, tj. da so vrstice v SV ekvivalentne glede na neko lastnost; b) da se v SV ob odsotnosti prozodičnih in silabičnih regularnosti pozornost pišočega in beročega usmerja na konec vrstice. Iz predpostavke b) izhajajo, neodvisno eden od drugega, obenem ruski, poljski in angleški verzologi. Tip verzne klavzule jim služi za klasifikacijo SV, ki pa je v vsaki verzološki tradiciji drugačna. Kot že rečeno, predstavljam tu poljsko pojmovanje SV, ki ga povzemam po knjigi Dorote Urbanske Wiersz wolny. Svobodni verz, ki je kot vrsta nenumeričnega verza (verz, ki ni niti silabični niti silabotonični niti tonični)^ nastal v moderni in se polno oblikoval v 20. in 30. letih, se od v prejšnjem poglavju naštetih vrst verza (razen askladenjskega) loči po tem, da se v njem ne ponavlja isti prozodični (suprasegmentalni) vzorec ali/in število zlogov (ljudska pesem in deloma silabotonika 19. stoletja so bile namenjene petju in recitiranju, SV pa tihemu branju oz. gledanju,'' zato je akustična podoba zanj sekundama; Urbanska, 1995: 30-31), ampak isti skladenjski vzorec: ne ekvivalenca na ravni suprasegmentalnih, ampak na ravni segmentalnih dejavnikov. Pridevnik »svobodni« ne pomeni, da je tak verz osvobojen vsakršnih pravil verzne gradnje; prej bo to pomenilo 'svoboden od numeričnosti', 'nenumerični', 'nemetrični' (Urbanska, 1995: 7), torej tak, katerega ritma ni mogoče opisati z enotnim številskim vzorcem. 1 Nadaljevanje iz 6. številke Jezika in slovstva (XLIII, 1997/98). ^ V poljudno-strokovni literaturi največkrat najdemo negativno definicijo: SV je verz, ki je svoboden od metra in rime. Vendar je to nepopolna definicija. Njen prvi del (genus proximum) »SV je verz« pove, da je to besedilo z dvojno členitvijo. Drugi del negativne definicije pa pove samo to, česa te enote, verzi, nimajo. Vedeti pa je treba, kaj imajo, da bomo lahko to reč iskali in da bomo vedeli, da smo jo našli. V slovenščini ni veliko drugih, starejših vrst nenumeričnega verza. Med nenumerične bi bilo mogoče šteti srednjeveške cerkvene pesmi (Velikonočno pesem iz Stiškega rokopisa) in nekatere Vrazove pesmi — molitve iz tridesetih let 19. stoletja (K Bogu, Ana za Slejka), obojno gradivo pa je za verzološko rekonstrukcijo preskromno. Kratko informacijo o starejših nenumeričnih sistemih v evropskih literaturah ponuja Gasparov, 1989. Oglejte si samo grafiko Seliškarjeve zbirke Trbovlje (1923), enega prvih implicitnih manifestov svobodnega verza. Ti grafični znaki — tropičja, pomišljaji, črte, oklepaji, umiki, velike črke ipd. — po mojem označujejo intonacijo pesmi; ritem SV namreč temelji na odnosu do stavčne intonacije. Ti znaki pozneje iz SV izginejo (gl. npr. Daneta Zajca). To si razlagam tako: ko se je SV v začetku 20. stoletja začel pojavljati, je bilo treba bralce nanj šele privajati, treba je bilo še dodatno poudarjati pomen intonacije, pozneje pa ne več. 29 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI SV torej ne sledi istim metričnim in ritmičnim pravilom kot silabotonični ali tonični verzi. Ni treba, da imajo vrstice v SV isto ali predvidljivo spremenljivo število zlogov in/ali iktov. Enakomerna razporeditev naglasov, značilna za silabotonizem, ni nujna lastnost vsake pesmi (to velja že za silabizem). Lahko se zgodi, da nekatere vrstice v SV ustrezajo kakšni od jambskih, trohejskih, amfibraških itn. shem, vendar je to bolj ali manj pogojeno že s prozodijo jezika in ne tvori metruma (isto se zgodi tudi v prozi — v prozi moderne je taka, »silabotonizirana«, tretjina stavkov). Zato za SV tudi ne veljajo enaka realizacijska (ritmična) pravila kot za silabotoniko in toniko; npr. pravilo, da naj v verzu ne bosta skupaj dva naglašena zloga večzložnih besed (kot v naslednjih verzih iz Krsta pri Savici: »Enkrat vidit' želi podobo milo«) ali sploh naglašeni zlogi polnopomenski besed (»Popiše nama strah sodnega dneva«), je za SV irelevantno, ker silabotonični ritem določajo prozodična sredstva, ritem SV pa skladenjska. Verzi, kot so »in ji je ime človek« (Lovrenčič: Sfinga), »Ne poznam vaju [...]«, »Tako lepe in tople [...]« (Lovrenčič: Oki in Oku), »in začno fantje prepevati« (Kocbek: Sleherni večer gre cesta), bodo v SV zato pogostejši. Razlog, da je takih primerov tudi v SV še vedno malo, tiči v zgradbi ritmičnega slovarja slovenščine: končno naglašenih večzložnih besed je v leposlovni prozi 19. in začetka 20. stoletja namreč le 8 % do 10 % (začetno naglašenih pa do 30 %). V SV uvrščam recimo tele štiri pesmi;^ po tipologiji, ki jo bom pozneje navedel, gre za stavčni (Fritz), sintagmatski (Zaje) in dva primera antiskladenjskega verza (Šalamun): Rima ni vse. Poezija ni vse. Razglasi o mobilizaciji so brez rim, nagla sodišča ne izrekajo sodb v žlahtni besedi. Kaj naj bi rime v veliki nesreči in bedi? Kam z rimami, kadar gori Rim? Sam Jezus je v čisti prozi izustil: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Ervin Fritz: Poetika) Dovolj mi je socialne mimikrije. Edino pobijanje ljudi je resnična akcija, napeta, razburljiva, fantastična. Sliši, vidi, voha, čuti in tipa se cvrčeče meso. Blažena vojna. Edino mati, ki ji s škornjem stopiš na sinčkovo lobanjo res zatuli v pristni bolečini in se ti ni treba bati, da blefira. Največja resnica pa je največji vir estetskega užitka, največja informacija je pobiti in [...] (Šalamun: Zakaj sem fašist) Tvoj glas bo samoten kakor polnočni čas, ko zadrhtijo trave v temnem vetru Temna polnoč glas mrtvih bo lovil s koščenimi rokami tvoj hrepeneči klic. [...] (Dane Zaje: Tvoj glas) Stopal sem po snegu, ker sem bil peljan. Razdalja med tremi možmi je bila šest metrov. Kot sprehod smo definirali hojo ob dveh ponoči februarja Prsti so začeli žareti rumeno maso in ves pas med rumeno maso [...] (Šalamun: prva pesem iz zbirke Druidi, 1975) Opozicija med SV in numeričnimi verzifikacijskimi sistemi (silabičnim, silabotoničnim, toničnim) je v tem, da so lastnosti, ki so relevantne za numerične sisteme, za SV irelevantne in obratno (Urbaftska, 1995: 19). Sistemsko relevantne so lastnosti, ki omogočajo nadaljnjo klasifikacijo verznih vzorcev, npr. v silabotonizmu na trohejske, jambske itn. sedmerce, osmerce itn. Zato ni mogoče govoriti o sistemu slovenskega verza v ednini, kot se včasih dogaja, ker sta si numerični in nenumerični verz v nasprotju. SV ne sledi nobenemu od prozodičnih pravil, ki jih poznamo iz silabizma, silabotonizma ali tonizma. Merilnost, značilna za te sisteme, je za SV irelevantna. SV ^ Ker članek ne sme biti predolg, bom navajal samo odlomke in ne celih pesmi. 30 JEZIK IN SLOVSTVO, Ixtnik 44, 98/99, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI sledi drugim, tj. skladenjskih pravilom. Njegov ritem temelji v odnosu verza do skladnje in ne do prozodije: tvori ga ponavljanje enakega skladenjskega vzorca.* Za SV je pomembno, kakšna vrsta skladenjskih mej se pojavlja na koncu verzov — lastnost, ki za numerični verz ni bistvena. Tip skladenjske meje v verznem izglasu omogoča klasifikacijo SV, podobno kot tip stopice in število zlogov omogoča klasifikacijo silabotoničnih verzov, le da je v teh izhodišče klasifikacije obenem kvalitativno (npr. trohej vs. jamb vs. amfibrah itn.) in kvantitativno (pet- vs. osem- vs. enajstzložna vrstica), v SV pa le kvalitativno (Urbariska, 1995: 29): — če so meje verzov na skladenjskih mejah (na mejah stavkov in zloženih stavkov, ekvivalentov stavkov, besednih zvez), je to skladenjski SV; — če so meje verzov tam, kjer ni skladenjskih mej oz. so zelo šibke (sredi besede, sredi tesne besedne zveze), je to antiskladenjski SV. Skladenjski SV se dalje deli na: — stavčni SV, kjer se meje verzov ujemajo z mejami stavkov; — sintagmatski SV, kjer se meje verzov pokrivajo z mejami sintagem oz. besednih zvez (en stavek se razteza čez več verzov) in z mejami stavkov (tudi konec stavka je nemreč konec sintagme). Enjambement je torej v SV tipotvoren, njegova prisotnost ali odsotnost je bistvena za verzno strukturo SV. Zgornje pesmi, Fritzova, Zajčeva in dve Šalamunovi, predstavljajo naštete tri vrste (tipe) SV: Fritz stavčnega. Zaje sintagmatskega, Šalamun antiskladenjskega. Ta klasifikacija predstavlja model svobodnega verza. V realizaciji vsakega od teh treh tipov SV pa prihaja do odstopanj od modela (tako kot v vseh verznih sistemih), tako da se npr. v stavčnem verzu vse verzne meje ne ujemajo s stavčnimi ipd. Tudi za SV namreč velja opozicija model — realizacija (t. i. type — token razmerje), ki jo poznamo iz silabotonizma (meter — ritem). Model prikazuje določene pravilnosti, v silabotonizmu npr. ponavljanje istega prozodičnega vzorca (u-u-u ...), v praksi pa ta pravilnost ne pomeni ponavljanja enakih prozodičnih elementov, ampak ohranitev določenih korespondenčnih pravil med realnim ritmom in idealno metrično shemo (Prohorov, 1970:113), ki je nekako dana »od zgoraj« (tj. zavestno, hoteno pisanje po teh vzorcih). Enako velja za SV. Lahko se prepletata tudi dva modela, dva tipa SV v isti pesmi (politipskost) ali SV s kakšnim od numeričnih sistemov (dvosistemskost). Pojavljanje različnih vzorcev v stalnem zaporedju imenujemo hetero- ali polimetrija.'' Podobno je v SV, le da termin polimetrija zamenjamo s terminom politipskost: naslednja Fritzova pesem je dvotipski, stavčni in sintagmatski SV: Tedaj bom vodoraven in miren malik, preučeval bom, kako krompir spodaj rase, okrog lobanje ne bom imel drugega kot svetniški sij, smrdel bom (kakor dihur) in počasi lezel vase. Tedaj ne bom več potreboval ne trebuha ne kruha ne glave ne slave ne roke ne noge Zato bodo tudi razislcave svobodnega verza drugače teoretslco utemeljene: verzologija je zadnjih sto let izhajala iz fonologije in prozodije, ker se je lotevala predvsem numeričnih sistemov; teorija svobodnega verza pa bo izhajala iz skladnje in besediloslovja. Primer iz silabotonizma: v Aškerčevi pesmi Knežji kamen (iz cikla Stara pravda) si zapored sledijo trohejski deseterec in amfibraški osmerec (ikti so natisnjeni krepko): »Polje lepo, polje Gosposvetsko,/ dežele Koroške ti cvet!«. V pesmi Posvečenje Lovra Tomana (zbirka Glasi domorodni, 1849) pa je pripovedni del, kjer prvoosebni pripovedovalec sedi pod lipo in se pripravlja na pesnenje, napisan v jambskem desetercu in enajstercu, dialog med pripovedovalcem in Vilo (muzo) pa v trohejskem osmercu. 31 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI ne kropa ne vode ne šila ne kopita ne bele ne črne ne pekla ne neba ne miši ne ptiča [...] (Fritz: Kadar bom rekel svetu lahko noč) Prvi del je stavčni SV, naštevalni pa je sintagmatski SV, kjer ritmizacija izhaja iz ponovljive skladenjske zgradbe, iz ponavljanja sintagem, ki opravljajo isto funkcijo. Amfibrahiziranost 3., 4., 5., 7., 8., 9. vrstice drugega dela ali jambiziranost 6. ali anapestiziranost 2. vrstice (tudi začetno Zajčevo pesem bi lahko podobno »silabotonizirali«) ne opravljajo funkcije metra (Kolmogorov, 1963: 65) in je njihova silabotonični — podobna ritmizacija sekundarna; organizacijsko načelo je enako kot v znani Seliškarjevi pesmi Obup, ki se me polašča ob vsaki svetovni kapitalistični konferenci, kjer pa ni sledu o silabotonizaciji: Vrti se zemlja okoli svoje osi, vrti se zemlja v gosti megli — megla pa je smodnikov dim, dim eksplodirajočih smodnišnic, vžigajočih se mest, podminiranih cest, morilnih plinov — dim krvi, razlitih možgan, razbitih teles — [...] Politipskost je torej zaporedje fragmentov (daljših od enega verza), ki pripadajo različnim tipom SV. Poleg politipskih besedil pa obstajajo še dvosistemska besedila, tj. taka, kjer se v eni pesmi kombinirajo bloki dveh ali več verzifikacijskih sistemov, recimo bloki SV in bloki silabotoničnega verza. V Jarčevi dramski pesnitvi Vergerij govorita Vergerij in Kern v petstopnem jambu. Invalid v štiristopnem troheju, Študent v tri- in štiristopnem jambu, Ubijalec, Dekle in Rudarji pa v SV (gl. Miran Jarc (1960). Človek in noč. Ljubljana: CZ). Prozodična urejenost je za SV torej irelevantna. Tudi kadar se v SV najdejo vrstice s tako prozodično strukturo, kot jo imajo jambi, troheji, amfibrahi ali daktili, te nimajo značaja metra. Takim prozodičnim, ritmičnim pravilnostim v SV, kot smo jih videli v prejšnji Fritzovi pesmi, so ruski formalisti v svoji zgodnji fazi rekli »ritmični impulz« (to je le eden od pomenov tega termina), vendar so ta koncept pozneje opustili. Take pravilnosti so prehodne oz. lokalne (ne podrejajo se jim vsi verzi) in ne tvorijo metra, nimajo značaja metra. 5.2 Tipologija skladenjskih mej Ker izhaja ekvivalenca verzov v SV iz odnosa med verzno in skladenjsko členitvijo, so pojmi, ki jih rabimo za opis numeričnega verza (stopica, ikt, cezura ipd.), neuporabni. Zamenjamo jih s skladenjskimi kategorijami. Skladenjske enote deli Urbafiska na dve skupini: na skladenjske skupine (oz. sintagme oz. besedne zveze) in na enote višjega reda — na stavke. Pojem sintagma ima nekoliko nejasen obseg, ker mora zaobjeti tudi take verzne pojave, kjer v besedilu manjkajo ločila in velike začetnice, torej nekateri pomembni znaki skladenjske členitve. Sintagma oz. besedna zveza oz. stavčna fraza je v poljski enciklopediji (EJO: 201) definirana kot niz besed in praesentia (besed v neposrednem sosedstvu), ki jih združujejo sintaktične vezi. Pojem sintagma naj bi torej ne zajemal zveze povedka »je šel« in 32 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI prislovnega določila »v kino« (ki ju sicer združuje glagolska vezljivost) v stavku »Janez je šel včeraj zvečer v kino« niti niza »včeraj v kino« (ker med »včeraj« in »v kino« ni niti ujemanja niti vezave niti primika). Po drugi strani pa je sintagma lahko tudi ena sama beseda ali pa cel stavek. Sintagma je »odlomek izjave, ki je skladenjsko, intonacijsko in pomensko integralen« (Urbanska, 1995: 41, 43), je ali beseda ali zveza besed ali pa stavek, ki tvorijo nekakšno semantično-sintaktično in ritmično-intonacijsko enoto. V skladu s tako tipologijo skladenjskih enot loči Urbafiska (1995: 21-22) tudi dve skupini skladenjskih mej: šibke (sintagmatske) in krepke (stavčne). Krepke skladenjske meje so meje med povedmi in meje med stavki v povedi, šibke skladenjske meje pa so znotrajstavčne meje, meje med sintagmami oz. stavčnimi frazami. Krepke skladenjske meje so torej med besedami in praesentia, ki jih ne vežejo skladenjske vezi (ki ne tvorijo stavčnih fraz in med katerimi ni stavčnih relacij tipa rekcija, kongruenca, adjunkcija). Z logičnega stališča so krepke meje podmnožica šibkih, ker je meja dveh stavkov obenem tudi meja dveh skladenjskih skupin. Med elementi stavčnih fraz (samostalniških, pridevniških itn., npr. v zvezah samostalnika in pridevnika, klitike in jedra) in med besedami in praesentia, ki so povezane z ujemanjem, vezavo ali primikom, pa ni skladenjskih mej. Šibke meje (meje znotraj povedi in stavka, med stavčnimi frazami) so tam, kjer besede, ki so v neposrednem sosedstvu, pripadajo različnim stavčnim frazam (»Kakor dve črni roži/ so zacvetele vame tvoje oči«), v primeru nezloženih (golih) stavčnih členov pa med besedami, ki med sabo niso povezane z ujemanjem, vezavo ali primikom. Primer: »Janez je šel včeraj v kino«; med »Janez« in »je šel« je ujemanje, med »šel« in »včeraj« je primik, med »včeraj« in »v kino« pa ni nobene od teh relacij — tu je torej šibka skladenjska meja; seveda bi oba člena lahko razvil v frazo: »včeraj zvečer v bližnji kino«, »Dve črni roži/ na pogorišču preteklosti« (Zaje). Gasparov in Skulačeva (1993) nimata tipologije skladenjskih mej, ampak desetstopenjsko tipologijo skladenjskih vezi, ki se približno pokriva s tristopenjsko tipologijo mej: krepke vezi: 1. ujemanje med prilastkom in osebkom ali predmetom (npr. »visoka gora«), 2. vezava s 4. sklonom (npr. »igram kitaro«), 3. vezava z ostalimi skloni (npr. »prihajam iz kina«), 4. primik med glagolom in prisl. določilom (npr. »včeraj sem smučal«), 5. ujemanje (predikacijska sintagma): zveza osebek — povedek (prim, »sonce sveti«); srednjemočne vezi 6. med istovrstnimi členi, kopulativna (npr. »troje iz dežele laške, troje iz dežele kranjske«), 7. med glavnim stavkom in polstavkom (»po pravici povedano, takrat nisem mislil na posledice«, »Rozamunda, roža deklic, čast dežele je domače«) ter soredne vezave (SS: 421, 502: »Janez, kam pa ti?«); šibke vezi 8. med glavnim in odvisnim stavkom, 9. med priredno zloženima stavkoma, 10. na koncu stavka (na piki in podobnih znakih). [Pogrešam primere, ko skupaj trčita osebek in prislovno določilo (»Slišim, da so Bosnijaki/ v sužnost gnali kristijane«), osebek in predmet (»vrana vrani ne izkljuje oči«), dva predmeta (»Daj otroku mleka« in podobno — o tem SS: 462). Ti gredo po mojem pred ali za 6. točko; op. A. B.] Ni mi povsem jasno, koliko se obe klasifikaciji ujemata; verjetno ustreza kategorija 'odsotnost mej' točkam 1. do 5. ruske klasifikacije (krepke skladenjske vezi), kategorija 'šibke meje' točkam 6. do 7., kategorija 'krepke meje' pa točkam 8. do 10. ali pa 7. do 10. 33 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI Razdelitev SV na tri tipe je analogna tridelni tipologiji skladenjskih mej: v skladenjskem verzu se verzne meje večinoma ujemajo s skladenjskimi mejami (krepkimi in šibkimi), v antiskladenjskem pa se so verzne meje tam, kjer ni skladenjskih. Ce padajo v skladenjskem SV verzne meje na krepke skladenjske meje (tj. med besede s šibko vezjo), imamo stavčni SV. Če padajo verzne meje na krepke in hkrati na šibke skladenjske meje, dobimo sintagmatski SV. V antiskladenjskem SV pride konec verza večinoma med besede, ki jih veže krepka vez, kjer skladenjskih mej torej ni. Korespondenčnih pravil, ki bi se jih dalo deducirati iz podatkov o deležu posameznih tipov skladenjskih vezi v verznih klavzulah vsakega od treh tipov SV in v primerjavi s silabotoniko in toniko, še ne poznam. 5.3 Odnos med modelom in realizacijo To je bil teoretični model, teoretična klasifikacija. Kakor se npr. silabotonični verz deli na jambske, trohejske itn. verze, tako se SV deli na stavčnega, sintagmatskega in antiskladenjskega. In tako kot silabotonični verzi ne uresničujejo metrične sheme stoodstotno, ampak temelji njihov ritem na korespondenčnih pravilih med metrom in realizacijo (npr. pravilo, da šibke položaje položaje tonizirajo predvsem naglašene enozložnice), tako tudi SV ne uresničujejo skladenjske sheme* stoodstotno. Kosovelova pesem Pred kapitulacijo je stavčni SV, čeprav se konca drugega in tretjega verza ne pokrivata s stavčno mejo: Poslednje obhajilo. Imaginarno človečansko društvo narodov — društvo različnih čednosti v Ženevi. Sterilni parlamentarizem. Tajna diplomacija. Amerika. Zlati dolarji. Duh je hitrejši od orient-expresa. Neron v rdečem krvniškem plašču. Človek prosi: Naj bom človek! Svobodni verz je stavčni SV takrat, ko se večina verznih mej ujema s stavčnimi. Lahko se sicer vse verzne meje ujemajo s stavčnimi (kot pri Fritzu), ampak to ni pogoj: zadošča večina. Enako velja za sintagmatskega: zadošča, da se večina verznih mej ujema s sintagmatskimi in stavčnimi mejami (stavčne so obenem sintagmatske), stavek pa se ne konča in ne začne znotraj verza oz. zelo redko: Tako sama, ko bojo drugi pod šotori noči šepetali: Ljubim Tvoj in Tvoja, tako brezno noči bova tedaj, da si ne bova mogla več podati rok in ne povedati, kako sva se ljubila, in niti tega ne, da sva čisto sama in brez moči, in niti tega ne. Namesto termina »metrični vzorec/shema« ipd. je za SV primernejše »sldadenjslti vzorec/shema«. 34 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 1-2 RAZPRAVE IN ČLANKI kaj sva bila, kaj sva si pomenila. [...] (Zaje: Za tole noč; Požgana trava, 1958) 5.4 Nekatere lastnosti stavčnega SV Verzni konci so večinoma na koncu stavkov, intonacija tega verza je pogosto kadenčna, kar mu daje nekakšno litanijsko monotonost. Ta tip je izmed vseh treh tipov SV na videz najbližji prozi. Od nje jo seveda loči dvojna členitev in z njo povezano ojačanje skladenjskih mej ter avtonomizacija stavkov — verzov. Stavčni SV pogosto teži k ritmizaciji: nizajo se verzi, ki imajo enako skladenjsko zgradbo (paralelizem).' Primerov je vse polno, pogosti so npr. pri Ervinu Fritzu, tudi pri Danetu Zajcu (zbirka Si videl, 1979), v Šalamunovi Beli Itaki (1972) itn.: Tovariši, če vas boli zob, ah če vam pritiska zobalo na dlesni če ne morete na hitro požreti odvajalnega sredstva, če se vam po kosilu spahuje, če se nagibljete k impotenci, če imate hemeroide - zaman upirate oči v delavski razred, delavski razred ni vaš hišni zdravnik. [...] (E. Fritz: Kdaj se ne morete opreti na delavski razred, 1967) Citirana Fritzova pesem ima enostavno tematsko-rematsko strukturo, kjer je tema podana že v naslovu, vsi verzi v pesmi (razen sklepnih verzov strofoid) pa so rema, zgrajena iz celega niza naštevanj. Litanijsko naštevanje najdemo že na samem začetku stavčnega SV pri Jožu Lovrenčiču, pozneje je postalo tipično za Seliškarja. Glede na dva tipa stavka — takega z osebno glagolsko obliko in takega brez (t. i. ekvivalent stavka) — ločim tudi dve varianti stavčnega SV: stavčni SV v ožjem smislu in takega, kjer verze napolnjujejo stavčni ekvivalenti. Primer drugega tipa: Ostani mrzlo, srce! Cinik. Transformator. Orient ekspres v Pariz na viaduktu. Okovi na rokah. Avtomobili tečejo. Jaz ne morem. [...] (Kosovel: Kons: ABC) Stavčni SV je definiran kot verz, kjer verzne in stavčne meje konvergirajo. Pojem stavčni SV zato ne zajema zgolj tistih pesmi, kjer so verzi dolgi samo en stavek. Najdemo tudi take, kjer so verzi dolgi več stavkov (npr. pri Vodušku, Tauferju, Šalamunu, Ihanu): 9 O ritmični funl