677
Paraepski svet čeških štiridesetletnikov
UVODNE BESEDE K BESEDILU
Panoramo o češki literaturi, sintetično zajeto v generacijske tokove, je bilo Vladimiru Novotnemu (roj. 1946), enemu najbolj zanimivih sodobnih čeških literarnih kritikov, mogoče pisati preprosto zato, ker češko (in ne le češko) književnost dobro pozna: vrsto let je spremljal literarno ustvarjanje kot uslužbenec nekoč dovolj ugledne praške založbe Odeon, v obdobju po »žametni revoluciji« pa se v Pragi z literaturo ukvarja kot znanstveni sodelavec Inštituta za češko in svetovno književnost. Poleg tega kritik Vladimir Novotny sam pripada generaciji »štiridesetletnikov«, katerih individualnost in avtonomnost razmejuje v odnosu do starejšega in najmlajšega rodu. Generacijski pogled, ki ga prevedenega predstavljamo slovenskim bralcem, je prvi te vrste v češki literarni publicistiki (objavljen v reviji Tvar 1991, št. 48).
Ob avtorju Vladimiru Novotnem lahko v zvezi s slovenskim kontekstom zapišemo še nekaj bibliografskih enot: teoretični pregled češke esejistike (Češki literarni esej redivivus, Naši razgledi 1987), iz čeških časopisov prevedena ocena romana Mateta Dolenca (Kako ljubiti vampirko, Slava 1988/89, št. 2) in pritrjevalno pisanje o romanu Draga Jančarja Galjot (Senzace ze Slovinska, Nove knihy 1991). Njegovo ime je najti med konzultanti Vilenice, Slovenijo je obiskal v septembru 1990.
V slovenskem periodičnem tisku so bili s kratkimi prispevki predstavljeni tudi nekateri drugi češki »štiridesetletniki«: pisateljica Aleksandra Berkovd v almanahu Vilenica '90, filozof Vdclav Belohradsky in politični publicist Zdenčk Pinc (oba v Naših razgledih 1991).
Albinca Lipovec
Češka književnost v letu 1990 in še posebej v letu 1991 spominja na vsesplošno deželno razstavo. Gre sicer za podjetje, ki je neprimerno bolj posrečeno, bolj obiskano in raznoliko, vendar je kot celota obrnjeno, če ne že kar zagledano v preteklost, sedanjost pa potegne v enaki meri razumljivo kot nerazumljivo kratko. Prikazan je tu umetnostni svet, ki je že v trenutku izdaje te ali one knjige, to je
ob njenem vstopanju v družbeni in bralski kontekst, v nekem smislu že presežen, tu in tam že anahronističen. Ne gre pri tem za nekakšno naključnost ali za voljo naključja, temveč za splet objektivnih, literarnih in zunajli-terarnih okoliščin. Kakor zmeraj prihaja ob zgodovinski ločnici tudi v češki književnosti in kulturi do erupcije nakopičenih estetskih izkušenj in duhovnih potreb, kar v konkretni praksi pripelje do tega, da začnejo kot gibljiva lava izhajati publikacije, vrsto let odstranjena in prepovedana besedila, znana sorazmerno majhnemu krogu bralcev samo iz samizdata oziroma iz eksilskih izdaj, v očeh hipotetičnega navadnega smrtnika pa bolj ali manj nedosegljiva.
Vladimir Novotnv
678                                                                                                                   Vladimir Novotny
Pri tem seveda logično prihaja do cele vrste paradoksnih in na prvi pogled kaj malo razumljivih pojavov. V splošno družbeno vedenje oziroma v spomin dežele, ki zvečine živi že v zgodovinskem kontekstu sodobnosti, tj. v položaju po novembru 1989, sedaj torej vstopajo ustvarjalne refleksije časovno veliko bolj oddaljenih in odmaknjenih kontekstov, zlasti reakcije na avgust 1968, leitmotivi tedanjih travm in depresivnih stanj, v katerih se je znašla predvsem generacija tako imenovanih oseminšestdesetletnikov, medtem ko so ustvarjalne izpovedi drugih generacijskih govorcev povsem neza-služeno v njihovi senci. Med nadaljnjimi paradoksi je dejstvo, da je pretežna večina teh besedil - opozarjam, da se v tem razpravljanju omejujem izključno na prozo zadnjih let - bila v češkem intelektualnem okolju zaznavna že v preteklih desetletjih, in sama resnica, da ta dela sedaj izhajajo v založbah in postajajo sestavni del sedanjosti v naši kulturi, je v izhodiščih duhovnega dogajanja sicer nujna in potrebna, vendar zgolj založniška satisfakcija. Naj navedem en sam primer: gotovo je škoda, da na Češkem doslej ni izšel v knjigi roman Milana Kundere Življenje je drugje, pripoved o pesniku, ki je po februarju 1948 postal ovaduh - toda s prvo verzijo tega romana so se češki izobraženci lahko srečali že po letu 1956, dokončna podoba knjige pa je bila v našem »drugem obtoku« že na začetku sedemdesetih let, in se potemtakem ne moremo pretvarjati, da bi v današnjem času zakasnela izdaja te Kunderove knjige bila res pravi literarni dogodek. Primerov te vrste bi gotovo mogli našteti zelo veliko, podobno dvomljivo se lahko izrazimo tudi o izdaji nekdanjih eksilskih uspešnic, zdi pa se, da sodobna izdajateljska praksa spodbuja v naši kulturi porajanje nekakšnega literarnega muzeja moderne vrste. Izhajajo namreč knjige, ki so izredne, nemalokrat tudi žive umetniške in miselne vrednosti, zgolj s svojim bivanjem kultivirajo likovni izraz današnje češke družbe, in zato si zaslužijo svoje mesto v namišljenem muzeju, kot da vrednem občudovanja in sistematičnega spoznavanja. Obenem pa so te slovite in renomirane knjige tako imenovanih oseminšestdesetletnikov že oddeljene z nenamišljeno bariero od sveta devetdesetih let: nevpadljivo in neopazno so postale klasična dela češke književnosti.
In tako se danes soočamo s posebno, ne povsem ustrezno situacijo: navzven, v svetovnem merilu predstavljajo češko literaturo avtorji šestdeset-letniki, ki so zvečine delovali v disidentskih krogih in objavljali zunaj uradnih medijev: naj ob mnogih drugih omenim vsaj Ludvika Vaculika, Josefa Škvoreckega, Ivana Klimo, Alexandra Klimenta, Karla Pecko; azi-lante Milana Kundero, Arnošta Lustiga, Jana Kfesadla. Razen izjem gre torej za ustvarjalce, ki so si literarni renome oziroma pisateljski image pridobili že v šestdesetih ali celo v petdesetih letih. V predavgustovskih letih (t.j. pred avgustom leta 1968 - op. prev.) so se tej generaciji priključili še avtorji kot npr. Bohumil Hrabal, Ladislav Fuks in Vladimir Paral. Zdelo bi se torej, da bo tej umetniško nenavadno močni generaciji sledil potop - in v določenem smislu je do njega zares prišlo: naslednjega rodu kot da ne bi bilo, njegovi ustvarjalni poganjki so omalovaževani v imenu mitičnih oseminšestdesetletnikov, ti pa svoje morebitne naslednike zavestno ali neza-vedoma obsojajo na turobno ustvarjalno nebivanje. Zato je toliko bolj simptomatično, da so nemalokrat že kar manifestativno pozdravljali v češkem disentu ob koncu osemdesetih let nove, najmlajše talente v proznem ustvarjanju, prihajajoče bodisi iz praškega undergrounda ali pa iz eksila: Placaka, Jana Pelca, Zuzano Brabcovo. Vse, kar je prišlo pred tem,
679
Paraepski svet čeških štiridesetletnikov
je bilo nasploh in v najboljšem primeru ocenjeno za nekakšne medgeneracij-ske pojave, katerim so posvetili pozornost samo kot zaslužnim izjemam, npr. Jiffju Gruši ali Jaroslavu Vejvodi.
Jasno je, da tisto, kar velja kot teza v kulturnem življenju, v izdajateljski usmerjenosti ali družbenem ozračju, ni nujno, da ima zgodovinsko ali umetniško logiko. Kljub vsem negativnim momentom in atributom, povezanim s prejšnjim dvajsetletjem, ki ga je na srečo že konec, se je prav generacija današnjih štiridesetletnikov morala izoblikovati kot literarno zraščena in v estetskem pogledu samosvoja ustvarjalna plejada. Tudi zanjo je bil travmatični avgust 1968 družbena in individualna tragedija, postal pa tudi pobuda za specifično ustvarjalno in miselno dozorevanje, za razvoj kaj malo paralelen z razvojem pisateljev za eno generacijo starejših. Geneza literature štiridesetletnikov, te »generacije 1968«, kakor jih tu lahko imenujemo (v primeri z rodom oseminšestdesetletnikov, ki je po tej strani »generacija 1948«), je potekala bolj skrivoma, v prevelikem ustvarjalnem zastrtju, pogosto celo zunaj samoizdajateljske aktivnosti. In tako je razumljiv tudi naslednji paradoks, da je namreč ustvarjalnost tega rodu v »skrivni zgodovini češke književnosti« nedavnega dvajsetletja njen sestavni del, ki je najbolj neznan in najmanj analiziran, da o vstopu v bolj splošno zavest niti ne govorimo.
Konstitutivna prvina tega rodu oziroma skupine avtorjev, ki jo predstavljajo, je prav omenjena generacijska zavest. Prav po njej se ti avtorji izrazito ločijo od nekaterih svojih vrstnikov-prozaistov, ki so jih kot nekakšni nepravi »nadomestneži« zastopali v t. i. oficialni literarni produkciji, na primer Vaclav Dušek, Petr Prouza, Vojtech Steklač. Ne gre tu zgolj in samo za bolj konformna vprašanja politične ali filozofske orientacije, za problem nezadostne ali skoraj ničelne družbene kritičnosti oziroma za uganko njihovega tematskega minimalizma, razložljivega tudi z zunanjimi, zunajliterarnimi dejavniki. Bolj bistveno je dejstvo, da je bila večina knjig mlajših pišočih avtorjev v umetniškem pogledu izpeljana, sekundarna in neoriginalna, po umetniški strani je v glavnem predstavljala le miselni in estetski odtis, in sicer odtis začetkov prejšnje generacije, civilističnih tekstov iz znane edicije Življenje okoli nas ipd. Če so se v tako imenovani oficialni smeri pojavili poskusi epske ali zasebno epske podobe sveta, je bila to praviloma psevdoepika, v najboljšem primeru aktualna modifikacija klasičnih pripovednih postopkov, ki se ni mogla opreti na vzporedno ustvarjalno stališčnost samega avtorja.
Kakšna je torej generacijska zavest naših skritih štiridesetletnikov? Na bralca deluje predvsem kot univerzalno refleksivna in bivanjsko artistična, prisegajoča na estetsko naravo življenja in sveta, individua in človeške situacije. Vsi družbeni pojavi, krize in upi, v toliki meri ekspresivni in predvsem eksplicitno poimenovani v delih starejše generacije, se tu manifestirajo že v svoji intelektualno reflektirani in analizirani podobi. Ni seveda pri tej generaciji preferirana podoba dežele med februarjem 1948 in avgustom 1968, temveč pat položaj človeka, živečega v prostoru in času, za katera veljajo sedaj čisto drugačne kvalitativne koordinate. Generacija štiridesetletnikov se izogiba neposrednemu političnemu ocenjevanju dogodkov in stališč, ker šteje tako početje za površinsko in predvsem za fragmentarno in nepopolno, ne prihaja s pozitivnimi ali negativnimi družbenimi koncepti, ker so v njihovih očeh večinoma izgubili svojo denimo univerzalno veljavo, ne išče v zgodovini in ne v prihodnosti novih ali večno novih naukov,
680
Vladimir Novotny
marveč paralele, paralelizme, vse mogoče dokaze o mitični pripadnosti k preteklosti in sedanjosti. V sedanjosti opaža predvsem fenomen dinamičnega časa, odvijajočega se na statičnem družbenem ozadju; podoben fenomenološki pogled na resničnost ali na individualno usodo pa se praviloma zgosti v specifično biografsko skico, v poudarek o povezavi med pomenom stvari in razmerjem do pomenskih sestavin.
Samoumevno je, da tako imenovano generacijo štiridesetletnikov ne sestavlja nobena homogena ali zaključena grupacija; ima svoje predhodnike in tudi prve klasike mojstrskega kova. V svetu in doma je za zdaj paradoksno najuspešnejša na področju, ki je na meji med literarno ustvarjalnostjo in masovno kulturo - v peti poeziji. Tu imam v mislih Jaroslava Hutko in predvsem Karla Kxyla - poudarjam pa, da je docent Jacek Baluch, ko je govoril o recepciji češke kulture, nemalokrat opozarjal, da je Kryl na Poljskem razumljen kot sinonim za našo sodobno literaturo. Če je Kryl tudi avtor pesniških besedil, se malo ve; tudi se malo ve o tem, da je Hutka v svojih začetkih pisal prozo in poskušal v predfenomenološki fazi ujeti generacijsko zorenje. V poeziji predstavlja klasika te generacije Miloslav Topinka, v prozi Karol Sidon, oba pa sta svoje najpomembnejše tekste objavila oziroma napisala že na prelomu šestdesetih let. Lahko bi navajal nova imena, ostanimo pa raje le pri nekaterih izbranih avtorjih - in v tej zvezi spomnimo, da ima ta generacija v svojih vrstah, razredčenih od emigracije in konformizma, tudi originalne filozofe in mislece - Vaclava Belohradskega, Zdenka Pinca in Petra Rezka, ki je v drugi polovici osemdesetih let zablestel z briljantno kritiko Havlovih filozofskih izhodišč. Ne uvrščam v ta svoj prispevek tudi avtorjev, rojenih po letu 1950. Nekateri štiridesetletniki so v nedavnem dvajsetletju publicirali vsaj izjemoma, drugi samo v samizdatu, ostali so bili zatajeni pred oficialno in neoficialno javnostjo vse obdobje po avgustu 1968; nazadnje so tu tisti, ki so delovali v eksilu. V naslednjih mikroportretih bom poskušal vsaj v najelementarnej-ših potezah orisati ustvarjalno naravo in estetsko zamisel sveta pri nekaj nezasluženo prezrtih prozaistih.
Z določeno mero previdnosti - gre namreč za moje vrstnike - bom raje šel po abecedi in tako bo prvi na vrsti Michal Ajvaz (1949). Debitiral je kot pesnik šele lani, svoj prozni prvenec pa izdal celo šele letos. V zbirki kratke proze, Vrnitev starega varana (Navrat stareho varana), navezuje na artistično, subtilno estetsko tradicijo v češki prozi dvajsetega stoletja, začenši med drugim z Ladislavom Klimo in Richardom Weinerjem, obenem pa se uvršča v kontekst svetovne književnosti s svojimi prozami borgesovske orientacije in imaginacije. Ajvaz pri tem utira in daje prosto pot mitu teksta kot takega - in avtor trdi, da se v življenje teksta oziroma literarne vrste nima namena in ne želi preveč vmešavati. Sklicuje se v tej zvezi na besede Laoceja, po mnenju katerega se vzdigne deset tisoč bitij, ne da bi bila zavrnjena - a elegantno spregleda in prezre ne nezanemarljivo dejstvo, da je on sam demiurg v tem nenehnem ustvarjalnem vzdigovanju in povzdigovanju. Sicer pa se Ajvaz po novembru 1989 ni uvrstil med uspešne uslužbence na področju literarne vede, čeprav ima filozofsko izobrazbo, in še naprej hodi s svojo potujočo prikolico po Češkem in enako kot v časih totalitarizma meri količine podzemnih voda.
Nekdanja urednica založbe Alexandra Berkovd (1949) preizkuša srečo izmenoma kot avtorica kratke proze in televizijskih scenarijev. Njeno prvo zrelo in generacijsko zraslo delo je proza Magorie, napisana pred nekaj leti
681
Paraepski svet čeških štiridesetletnikov
in je prišla na svetlo prav v teh dneh. Magorie je predvsem mozaičen drobir generacijskega življenjskega občutja, ekspresiven pregled introvertiranih in ekstrovertiranih položajev, hotenje po avtentičnem bivanju in iskanje kar najbolj normalnega načina preživetja v abnormalnih družbenih razmerah. Sam pojem »magorie« ima simbolno vrednost in se hkrati pojavlja kot konkretno poimenovanje sveta, živetega iz prisile kot krč, ki vodi v permanentne absurde; življenja, premetavajočega se v marazmu dosedanjih vrednostnih atributov.
Literarna raziskovalka Daniela Hodrovd (1946) je sicer debitirala z znanstveno monografijo Iskanje romana (Hledani romanu), davno že pred tem, celo še pred Umbertom Ecom, je začela pisati tudi leposlovje; njena besedila pa so na Češkem brali le tisti najbolj posvečeni in po takratnih gledanjih tudi najbolj zaupanja vredni. Vrsto let je avtorica pisala t. i. praško trilogijo, sestavljeno iz romanov Pod obema podobama, Bube in Theta (Podoboji, Kukly in Theta); od teh je za zdaj izšel le srednji del
-  proza Bube, napisana v letih 1981-1983. V podnaslovu tega mozaika o današnjih in starodavnih simbolih beremo besede »žive slike«, z njihovo postavitvijo v tedanje časovno dogajanje pa je pisateljica prestregla veliko bolj splošen, bolj nadčasoven problem: trajanje pomenov, vsebin in tudi topografsko določenost v času — in potem, na osnovi te teze, je naenkrat vse povezano z vsem, veliki miti in legende se nenadoma povsem naravno prepletajo z ničevostmi; v novodobno Prago ves čas prihajajo sovjetski tanki, gotovo je to bilo šele včeraj, ko so bili na praškem Staromestnem trgu usmrčeni češki velmožje, vitezi in meščani - pa tudi glavna junakinja romana združuje v sebi ne samo čas v svojih menjavah in trajanjih, temveč tudi različna bitja. Takšno univerzalno nizanje človeških usod in individualnih razmerij v prozi ustvarja nov univerzum, mit o zabubanju, ki spreminja človeka v galerijo oživljenih lutk.
Literarni teoretik in zgodovinar Vladimir Macura (1945) je svoje prvo prozno delo izdal že leta 1983, toda njegove naslednje proze so obležale v rokopisu - tako generacijska groteska Državljan Monte-Cristo (Občan Monte-Cristo), kakor tudi dve zgodovinsko intonirani zgodbi iz časov narodnega preporoda. V Informatorju sooča tradicionalen pogled na domača prebudna prizadevanja ne le z vsakdanjimi družbenimi realnostmi, marveč tudi z literarno upadlo stilizacijo prerodnih gibanj: glavni junak tega literarnega dela se iz ljubezni pridruži češkim rodoljubom, iz iste ljubezni o njih piše talentirano romantično novelo, naslovljeno Liebe einer Patrioten
-  in zopet iz ljubezni, vedno bolj zavržene, stopi med policijske informatorje. Nasprotno pa je proza Komandant situirana v revolucijsko leto 1848 in upodablja kaos vzburjenj in depresij v mislih mladega radikala Josefa Vaclava Friča. Zgodovinski kontekst pa je tu samo ena izmed pomenskih konstant, zgodovinski čas ostaja nezaznan v vseh ravninah in legah, junakova filozofija odklanja fatalno, šotolovsko pojmovanje človeške usode, in zato se med naravnimi Fričovimi sojunaki in partnerji znajdejo ne le zgodovinske osebnosti, kot na primer F. Palacky, ampak tudi osebe iz najnovejšega časa: zgodovinar Petr Čornej, pesnik in prozaist Petr Kovaffk, literarna kritika Jan Lukeš in Vladimir Novotny.
Od seksteta avtorjev, ki jih tu želimo kar najbolj lapidarno označiti, edino Ivan Matoušek (1948) ni študiral na filozofski fakulteti in je v sploš-nejšo kulturno zavest stopil najprej kot likovni samouk in nato kot prozaist v samizdatu. V knjižni obliki je sedaj objavil le zgodnjo novelo Album,
682                                                                                                                   Vladimir Novotnv
senzitivno skico o vračanju v spomine, medtem ko sta obe avtorjevi ključni prozi ostali v rokopisu: in sicer sta to antiutopični roman Nove toplice (Nove lažne), ki upodablja pobliže nedoločeno prihodnost in podaja sliko sveta na osnovi seizmičnih sprememb in gibanj v medosebnih vezeh, ter obsežen, kvaziavtobiografski roman Ego, pri branju katerega se dobesedno ponujajo številne proustovske filiacije. Junakova volja do dejanja je v območju sveta notranjih stanj - epicenter njegovega jaza, njegovega ega, pa je toliko avtonomen, da lahko povsem skrene iz spon in realij t. i. pozemskega življenja.
Matouškov alter ego si je tu ustvaril svoj lastni svet, tisti okoliški mu je tuj in sovražen — in mar ni to razširjena forma zavesti mnogih senzitivnih intelektualcev, ki v profanem življenju želijo priti do določene podobe zemeljske pripadnosti in medsebojnosti?
Med eksilskimi književnimi ustvarjalci ima v tej generaciji očitno domovinsko pravico Sylvie Richterovd (1945), tudi literarna raziskovalka, sedaj zaposlena v italijanskem Viterbu kot profesorica češke književnosti. Svoja prva prozna dela je izdala v Torontu, sredi osemdesetih let je dokončala trilogijo pod skupnim naslovom Abecednik očetovskega jezika (Slabi-kaf otcovskeho jazvka). Njena besedila - razmišljanja, refleksije in sentence - se v določeni meri sklicujejo na tradicijo francoskega novega romana, obenem pa kultivirajo in poglabljajo literarno tradicijo domačin tal, zlasti ko Rvchterova postavi predse, pred družbo in svet kar najbolj zasebno ogledalo - in skozi spoznano resnico uporne subjektivnosti uperja pripoved v ravnino nadosebnega in nadčasovnega, referira o preteklosti, ki se v njenem spominu sprevrača v sedanjost, ta pa je navzoča v trenutku pisanja in vzdržljiva v destruktivnem delovanju časa. Drobci tujih zgodb, razmišljanja o smislu ustvarjanja, odlomki iz korespondence - to vse je skoraj že asketsko podrejeno enemu samemu cilju, da bi namreč »besede bile skladne s tistim, kar povemo«, torej tudi ustvarjalno negacijo literarnih stereotipov.
V teh lakoničnih karakteristikah predstavnikov češke generacije po avgustu 1968 bi se naj javno in na skrivaj dokumentirala njihova filozofska in umetniška drugačnost od dominantnega rodu oseminšestdesetletnikov. Druge filiacije in diference bi se mogle zapisati pri odnosu do mlajše literarne generacije, ki ji rečemo undergroundovska. Ne moremo pa se seveda izogniti poskusu, da vsaj v najbolj elementarnih potezah določimo razmerje naših štiridesetletnikov do postmodernizma, ki ga razumemo kot filozofsko zamisel v gledanju na svet, kot tip določenega Weltanschauunga. ki smo mu priča v moderni umetnosti, nikakor ne kot vsoto minljivih, ko-njunkturnih postopkov in projektov. Apliciranje postmodernističnih teorij na poetiko in estetiko omenjenih pisateljskih imen bi bilo verjetno precej enigmatično, ne bi pa to bilo početje tako čisto brez smisla. Če je namreč temeljni prepoznavni znak literarnega postmodernizma predvsem intertek-stualnost, ta stilistični princip zvesto in primerno razloži specifiko ustvarjalne zavesti generacije Ajvaza, Berkove in drugih. Ustvarjanje postaja tu in v jezikovni ravnini deklariranje racionalno pojmovane igrivosti in pluralističnega načina bivanja.
In kako je torej, vprašajmo in sprašujmo ob zaključku, v generaciji štiridesetletnikov z epiko? Ali je lahko v tej generacijski zavesti sploh kakšno drugačno epsko mišljenje kot paralelistično, subjektivno, zanikujoče sam smisel epičnosti, torej v svojem bistvu paraepsko? To kajpak omogoča veliko ustvarjalno svobodo, skoraj neomejeno interferenco pomenov in
683                                                                           Paraepski svet čeških štiridesetletnikov
pojmov lahko v kontekstu enega samega umetniškega dela. Na takem paraepskem principu navsezadnje temelji in se doslej razvija tako rekoč neznano fundamentalno delo generacije čeških štiridesetletnikov - skupinski generacijski spomini, imenovani Še to spijemo pa gremo (Dopijem a pudem, po istoimenski literarni skupini), ki nastajajo od druge polovice osemdesetih let in skušajo po sintetični metodi vračanja v leta vajeništva in vandrovstva priti do kar največ dimenzionalne - kljub navidezni zunanji enopovršinskosti - podobe o generaciji, upirajoči se univerzalnim in determinističnim normam, usmerjeni v občutljivo zaznavanje protismislov časa in zgodovine, v razumevanje paralogične narave sveta. V dobi po novembru 1989 je ta paraepičnost utelešena v nov generacijski kredo, ki bi ga lahko - z malo pretiravanja - parafrazirali z besedami: Bodimo veseli, da smo doslej živi - in zdaj že definitivno.
prevedla Albinca Lipovec