Ksenija H. Vidmar
Ženska v tisku: globalni kulturni modeli in slovenska tranzicija
Slovenska družba je z vstopom v "tranzicijo" dokončno stopila tudi v prostor globalne kulture. Ta po najsplošnejši definiciji pomeni kulturni, politični in finančni pretok blaga, idej in ideologij, ki običajno poteka iz smeri razvitega anglo-ameriškega centra v svetovne periferije.1 Toda globalizacija ne pomeni le preprostega prevzemanja kulturne logike svetovne potrošniške mreže in hegemonije zahodnega kapitala; globalna kultura se vselej "lokalizira",2 kar pomeni, da se "blagovni fetišizem" svetovnega trga artikulira v vsakokratnih specifičnih družbenih, političnih in kulturnih kontekstih lokalnih svetov. Pri nas je ta kontekst "družba tranzicije", to je vmesni prostor med socializmom in tržno ekonomijo, s pripadajočim redom menjave spominov in kolektivnih identitet.
Kdaj natančno smo postali del globalne kulture, je težko določiti s koledarsko natančnostjo, kajti zamišljanje novega reda kolektivitete ne more steči brez razvoja civilnega imaginarija, ki legitimira materialni preskok. Toda po zgledu Baudrillarda in njegovih kritikov3 prav gotovo lahko rečemo, da je slovenska kultura postala globalna nič prej in šele v trenutku, ko se je "feminizirala", ko je v svoj korpus množičnih medijev in civilne politike sprejela žensko, in sicer kot hkratni objekt in subjekt potrošništva. Ali nasprotno, slovenska kultura je postala del globalne kulture J v trenutku, ko se je organizirala kot množična kultura, kot množična kultura pa se	J
jO
je lahko organizirala šele, ko je odprla vrata ženski kulturi: ko je ženska podoba	.|
postala privilegiran kraj trženja in afirmacije "družbe spektakla".	!
Prehod v novo kulturno paradigmo ni stekel brez pretresov. Odzivi na zasedbo	|
ženskega telesa v javnem prostoru, na primer, so bili dramatični in kontroverzni.	j
C; ii
1	M. Waters, Globalization, London, Routledge, 1995.	|
M
2	Primerjaj A. Giddens, The Consequences of Modernity, Cambridge, Polity, 1990; in E. Robertson, Globalization, London, Sage, 1992.	|
3	Primerjaj T. Modleski, Feminism Without Women: Culture and Criticism in a "Postfeminist"Age, New York, 5 Routledge, 1991.	J
"C
O
(Spomnimo se zdaj te (ne)slavnega Krkinega oglasa za zaščitno kremo za sončenje s sloganom "Vsaka ima svoj faktor", ki je moč delovanja začitnega faktorja ponazoril z nizom tenskih zadnjic v različnih kotnih odtenkih). Danes se, dobro vpeljani v ekonomijo porabništva in vajeni tovrstnih reprezentacij, izogibamo pretiranim reakcijam, ki bi utegnile govoriti o naši medijski nepoučenosti in naivnosti; neprizadeti se mirno sprehajamo mimo razstavljenih tenskih podob in zremo skozi izlotbena okna globalne kulture, kot smo nekoč zrli skozi okna lokalne blagovnice. Neprizadost je znamenje politične otopelosti, ki jo proizvaja mnotična kultura: seksualiziranih podob je preveč, da bi se sploh še lahko odzvali, hiperprodukcija pornografskega pogleda, zasidrana predaleč v našem potrošniškem nezavednem, da bi se lahko uprli. Tisto, kar nas je nekoč zbodlo v oči, je v kratkem obdobju slabega desetletja postalo nevidno: zaton ekscesa nas je izvrgel v orbito globalnega blagovnega fetišizma.
Toda objektiv je mogoče tudi zavrteti in reči, da je to, kar danes zaseda javno vidno polje, natančno tisto, kar je nekoč obstajalo pod površjem. Tetko bi namreč verjeli, da je bila kultura preteklosti deseksualizirana, da je socialistična ideologija tenski prihranila mesto spolnega objekta. Nasprotno, ob naraščajoči segmentaciji slovenske drutbe je bila le uskladiščena kot spolna in razredna vsebina nitjih slojev: mehanikov, šoferjev, delavcev v orodjarni ali na bencinskih servisih. Danes zaseda medijski prostor večine. Ob pohodu klinično higienskih avtohiš bomo našli čedalje manj prilotnosti, da bi si ogledovali kulturološke kuriozitete mehaničnih delavnic, polepljenih s posterji "plejbojevskih" deklet in koledarjev s tekmovanj za "miss bikini". Toda zatona nam ni treba obtalovati: skrivnost mehaničnih delavnic se je preselila pred oči javnosti, na strani nacionalnega tiska in komercialnih elektronskih medijev. Nekoč osamljene rutine gospodinje preraščajo v melodramatične zgodbe s strani tenskih revij, pa tudi objekt postmodernega kulinaričnega potrošništva, ki kolonizira moderne podhode ljubljanske meščanske veleblagovnice. Na razglasitvi Slovenke leta se za kolektivno vidnost skupaj s popularnimi medijskimi obrazi prerivajo ministri in tuji veleposlaniki; nekoč I getoiziran ritual bralk tenske revije postaja prestitni nacionalni ceremonial | konstruiranja kolektivne identitete, pa tudi kulturnega spopada, rečeno
jO
|	gramscijevsko, za konsolidacijo postsocialističnega zgodovinskega bloka. 1 Slovenska kultura se globalizira. Kulturne prakse, ki bi lahko slutile kot izreden
|	kulturološki vir terenskemu raziskovanju moderne popularne kulture, postopoma
j	izginjajo. Toda odpirajo se novi arhivi, ki ne zaslutijo nič manj kritične pozornosti in
_o
|	teoretske obravnave. Vpogled v tiskano podobo tenske je eno od izhodišč, ki lahko
|	sluti opazovanju prihoda globalne kulture v Slovenijo. Kulturološki element, ki ga
J	lahko odnesemo iz študija mnotičnega tenskega lika, je zgodovinski vpogled, kako je
|	globalizacija sodelovala v ideološkem ostrenju in mnotičnokulturnem artikuliranju
J	slovenske drutbe po socializmu.
Večini prispevkov v pričujočem vsebinskem bloku "Ženska v tisku" je skupna, kot pove sam naslov, kulturološka retrospektiva razcveta feminizacije slovenske kulture v tiskanih medijih. V zadnjem času smo priča posebni eksploziji množične ženske kulture na trgu ženskih revij. Novi glamurozni liki žensk iz tujega tiska v kombinaciji s spolno ozaveščeno intelektualno, poklicno karieristično, holistično znegovano in stilsko individualizirano ženskostjo in umeščeni v kulturne tradicije slovenskega prostora rekontekstualizirajo in ostrijo ideološke spopade tržnih strategij in kulture porabništva poznega kapitalizma. Namen prispevkov je "prebrati" del teh ideoloških tokov v slovenskem tisku. Besedilo Ane Vogrinčič na primeru slovenske ženske revije z barthesovsko metodo branja demonstrira konstrukcijo bralke in ženskega mentalnega, melodramatičnega univerzuma. Hajrudin Hromadžic analizira oglase hot-line ter lacanovsko opiše postopke fetišizacije ženskega telesa in nacionalizacijo pornografskega diskurza. V prispevku o Janini akciji za Slovenko leta rekonstruiram postsocialistične nacionalne imaginarije. Naše konkretne primere iz slovenske tiskane bere podob ženske uokvirjata pogleda od zunaj: na začetku stoji besedilo Rolanda Barthesa "Obraz Garbo" v prevodu Polone Poberžnik, ki dodaja zgodovinsko vodilo branja kolektivnih vizualnih fabulacij ženske; na koncu pa zgodovinski pregled vstopa ženskih vsebin v stripovski diskurz Igorja Prassela.
Vsi naši prispevki so nastali kot rezultat praktičnega branja množične kulture na Fakulteti za podiplomski humanistični študij. Tukaj se zahvaljujem tudi vsem drugim, ki so sodelovali v teh "delavnicah"; čeprav njihovo delo tu ni vključeno, so s svojimi idejami in provokativnim gledanjem na žensko pomagali oblikovati duha pričujočih razprav.