644                                                          Listek.
Portretne karikature. Pod tem zaglavjem je prinesla »Edinost« v minolem mesecu celo vrsto slik ali bolje p a s 1 i k slovenskih pisateljev in pisateljic. Ko so še »karikature* izhajale, je že »Edinost« sama v neki številki lojalno priobčila protest pisateljice Marice, katero je tudi zadela čast, da je bila vvrščena v tisto galerijo, a se je po pravici čutila žaljena po nekaterih opombah. Res je, kar je poudarila Marica, da se je bilo po razsodnem vvodu nadejati celo drugačnih skarikatur* ; seveda je že naslovni izraz sam lahko obujal sum, in pisateljica ali pisatelj (?) se je tudi vestno držal pravega pomena besede »karikatura«, in dočim je v >yvvodu* sprožena irvaževanja vredna misel, naj bi slovenski časniki, zlasti leposlovni več storili v to svrho, da narod pozna svoje veljake tudi po životu in licu — so pa posamezne slike res samo karikature, t. j. iztikajo se v njih razne, zlasti tudi telesne slabosti in takisto se omenjajo posebno fizične vrline do-tičnikov. Da so take sličice znanih oseb pikantne, in da jih slastno čita občinstvo, ki se po znanem prirojenem nagonu rado zabava z 8medisanso(< na stroške drugih — to je gotovo; takisto pa je gotovo, da so karikature — sicer ne brez duhovitosti sestavljene — marsikoga do živega urezale ter hudo zbodle, kar priča ravno ugovor Maričin,   in to je obžalovanja  vredno.
Nekrolog. f Dr. Vatroslav Oblak. Spisal V". Jagič. S sliko pokojnikovo.  Str.   5.  Ponatisk iz   »Archiv ftir slavische Philologie«.
Z iskrenimi, da, ginljivimi besedami se v tem nekrologu spominja Jagič našega rojaka ne samo kot svojega najbolj nadarjenega in najbolj vdanega učenca, nego tudi kot svojega prijatelja, kateremu je bil namenil nasledstvo na oni preslavni stolici, kjer je nekdaj učil Miklošič, in katero zavzema sedaj Jagič sam: Oblak naj bi postal kdaj vnuk Miklošičev, to so Jagiča samega besede
Nekrolog sklepa Jagič z željo in prošnjo do slovanskih učenjakov, naj prispevajo za skromen spomenik pokojnemu tovarišu in prijatelju. Doneske sprejema uredništvo Archivovo, pa tudi založnica Weidmannova v Berolinu. Doslej je došlo v ta namen  85  gld.
Poziv slovenskim skladateljem. Odbor »Slovenskega pevskega društva v Ptuju« razpisuje s tem dve častni nagradi po 80 kron za dve najboljši skladbi za moški ali mešani zbor ter se obrača do vseh rodoljubnih slovenskih skladateljev z iskreno prošnjo, da se temu pozivu v po-vzdigo in razvoj  domačega petja častno  in mnogobrojno odzovejo.
Opozarjamo, da se bodemo ozirali v prvi vrsti na takšne skladbe, ki morejo preprosti narod v najširšem pomenu navdušiti; torej bodi pesem veličastna, lepa, preprosta, a ne pretežka, preumetna.
Rokopisi naj se blagovolijo   podpisanemu   odboru  — z imenom  skladateljevim v posebnem zavitku  — do novega leta  1897.  doposlati. V Ptuju,  dne   10. septembra   1896.
Odbor »Slov. pevskega društva*.
Tri narodne slavnosti. Navzlic skrajnje in zdržema neugodnemu vremenu so se vendar obavile v preteklem mesecu septembru, kateri je s svojim prednikom avgustom vred že nekako odločen za narodne slavnosti, v različnih slovenskih kronovinah tri lepe slavnosti. katere so se po svojem značaju in odličnem prosvetnem pomenu odlikovale mimo navadnih narodnih veselic in so zategadelj tudi vredne, da ohrani njih spomin leposlovni naš list.
Listek.
645
V nedeljo dne 6. m. m. se je vršilo odkritje spominske plošče na rojstni hiši Davorina Trstenjaka v Kraljevcih pri Sv. Jurju na Sčavnici po programu, ki smo ga priobčili v prejšnji številki. (Gl. poročilo Slov. Naroda z dne   12.  septembra t.  1.)  Spominska plošča  kaže ta-le napis:
Na tem selu je bil rojen dne  8.  novembra meseca  1817. 1. DAVORIN TRSTENJAK uzoren duhovnik, jezikoslovec in  pisatelj  slovenski. Umrl je dne  2.  svečana meseca   1890.   1. kot župnik v Starem Trgu.
Kdo za napdr in trud bi znal? In kdo poznal trpljenja mero ? Življenje Ti si žrtvoval Za domovino, znanstvo,  vero.
Slavnostni govor dra. M. Murka je priobčil »SI. N.c v podlistku 213. do  216.  številke  t.  1.
Na praznik dne 8. m. m. se je obhajala v prelepi Poljanski dolini, katera je poslala med slovenski svet že toliko odličnih sinov, slavnost v spomin bratoma Janezu in Jurju Subicu (glej Slov. Narod z dne 15. m. m.). Brata Subica je doletela čast, kakršna menda še nobenega slovenskega umetnika, da je njiju spominska plošča, delo Feliksa Tomana, vzidana v poljanski cerkvi sami, in sicer v prezbiteriju na desni strani. Zlati napis slove:
V pobožni spomin bratov slikarjev:
JANEZA ŠUBICA,
roj. v Poljanah dne"  26.  okt.   1850 umrl dne"   25. apr.   1889  v Kaiserslauternu  na Bavarskem
in JURIJA ŠUBICA,
roj.  v Poljanah dne"   13.  apr.   1855 umrl dnL 8. sept.   1890 v Lipsiji na Saksonskem.
S svojimi deli sta množila čast božjo in slavo domovine slovenske. —   »Od   roda   do   roda se   bode   popraševalo   po njihovem  imenu.«     Sirah
knjig. 39» I3-Dne 9. septembra pa so praznovali častilci prerano umrlega J. Len-dovšeka njegov spomin v Dvoru in na Strmcu na Koroškem (gl. »SI. N.« z dne 10. in it. m. m.) ter se udeležili odkritja njegovega nagrobnega spomenika (križ iz kararskega mramorja, delo Vinka Camernika), na katerem se blesti v zlatih črkah sledeči napis:
JOSIP  LENDOVŠEK,
c. kr. profesor
* dne   17. sušca  1854. -j- dne  20. kimovca   1895.
Jedna se Tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži!
V hvaležen spomin  koroški Slovenci.