60 Blood flow restricted resistance exercise Abstract Skeletal muscles are one of the largest endocrine organs involved in various processes of maintaining the homeostasis, therefore preservation of muscle mass and strength is crucial for long, healthy and quality life. In most cases, disuse of muscles due to vari- ous chronic diseases, musculoskeletal injuries and/or aging leads to muscle weakness, which is one of the most clinically common musculoskeletal conditions worldwide. Resistance training is usually not advised or even discouraged in mentioned population due to high training loads. Recently, the studies have shown that resistance exercise with low loads to failure may induce similar hypertrophy as resistance exercise with high loads. This review article presents the low-load blood flow restricted exercise ac- cording to latest scientific findings. Blood flow restricted resistance exercise has shown that improvements in muscle strength and hypertrophy can be achieved with loads as low as 20 % 1RM. This article presents the established basis, effects, exercise loads and safety of blood flow resistance exercise. Keywords: occlusion, low loads, muscle strength, muscle hypertrophy Tim Kambič Okluzijska vadba za moč Izvleček Skeletne mišice so eden izmed največjih endokrinih orga- nov, ki sodelujejo pri različnih procesih ohranjanja home- ostaze, zato je vzdrževanje skeletne mišične mase in moči pomemben dejavnik za zdravo, dolgo in kvalitetno življe- nje. V večini primerov neuporaba mišic zaradi različnih kroničnih bolezni, mišično-skeletnih poškodb in/ali starosti vodi do mišične oslabelosti, ki je eden izmed klinično naj- pogostejših mišično-skeletno stanj po vsem svetu. Ob po- javu omenjenih zdravstvenih stanj se navadno odsvetuje ali pa je celo kontraindicirana uporaba težkih bremen pri vadbi za moč. V zadnjem času so raziskave pokazale, da vadba z majhnimi bremeni do odpovedi vodi do primerlji- ve hipertrofije kot vadba s težkimi bremeni. V nadaljevanju je predstavljena okluzijska vadba za moč z majhnimi bre- meni. Okluzijska vadba za moč omogoča varen in relativen hiter razvoj mišične moči in hipertrofije že pri velikosti bre- mena 20 % 1 RM. V prispevku so predstavljene zakonito- sti, vadbene količine, učinki in varnost okluzijske vadbe za moč. Ključne besede: okluzija, majhna bremena, mišična moč, mišična hipertrofija. http://themusclephd.com/how-does-blood-flow-restriction-pair-up-against-heavy- training/ iz prakse za prakso 61 Uvod „ Vzdrževanje skeletne mišične mase je po- memben dejavnik za zdravo, dolgo in kva- litetno življenje. Skeletne mišice so eden iz- med dejavnikov, ki sodelujejo pri glikemični kontroli, saj skrbijo za privzem več kot 80 % glukoze, katere privzem ni stimuliran s pomočjo inzulina, in igrajo pomembno vlogo pri oksidaciji maščobnih kislin (Slysz, Stultz, Burr, 2015). Mišična oslabelost je zelo pogosto klinično mišično-skeletno stanje po vsem svetu. Degenerativni vpliv mišič- ne atrofije se izraža akutno in kronično v dolgotrajnem zdravljenju ali kot posledica uporabe imobilizacij (po zlomih kosti in poškodbah ligamentov). Mišična oslabelost je v povečanem obsegu opazna pri nepo- škodovani populaciji, kot so starostniki, za- radi procesa sarkopenije (Hughes, Paton, Rosenblatt, Gissane in Patterson, 2017). Sar- kopenija je proces v sklopu staranja, ki se izraža v izgubi telesnih sposobnosti zaradi upada mišične mase, sile, žilnega delovanja in mineralne gostote. Na sarkopenijo naj bi vplivala zmanjšana mišična odzivnost na anabolni dražljaj, ki se po navadi pojavi kot odziv po vadbi za moč. Progresivna izguba mišične mase ima zelo velik vpliv pri spre- minjanju poteka življenja. Vadba za moč s težkimi bremeni se priporoča za preložitev s starostjo povezane izgube mišične mase in moči (Narici, Reeves, Morse, in Magana- ris, 2004). Vadba za moč s težkimi bremeni je najpo- gostejše uporabljeno sredstvo za poveča- nje mišične mase in obsega (Kraemer in Ratamess, 2004) z optimalnim vadbenim bremenom okoli 70 % 1 RM (Garber, idr., 2011). Klinično gledano je pogosto zelo redka ali pa celo kontraindicirana upora- ba težkih vadbenih bremen, kljub hitro napredujočem procesu atrofije in nastan- ku mišične oslabelosti zaradi poškodbe ali bolezni ter neaktivnosti. V glavnem se vadba odsvetuje zaradi velikih mehanskih in srčno-žilnih obremenitev (Mijaychi, idr., 2004). Posledično je potrebno tej omejitvi prilagoditi izbor vadbenih sredstev z nižji- mi bremeni, ki bodo še vedno omogočala nemoten razvoj hipertrofije. Uporaba je posebej smiselna v procesu rehabilitaci- je po poškodbah in v primeru nekaterih kroničnih bolezni, kjer so težka bremena kontraindicirana (Wernbom, Augustsson in Raastad, 2008). Podobna omejitev velja pri predpisovanju vadbe za moč večine srčno- žilnih bolnikov, kjer se priporoča vadbeno breme med 30 in 60 % 1 RM (Williams, idr., 2007; Wise in Patrick, 2011). Namen prispevka je predstavitev trenutno popularne metode vadbe moči z majhnimi bremeni – okluzijske vadbe za moč. V na- daljevanju bodo predstavljene zakonitosti, vadbene količine, fiziološki odzivi in prila- goditve na vadbo ter varnost metode na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj. Razprava „ V zadnjem času so raziskave pokazale, da vadba z majhnimi bremeni do odpovedi vodi do primerljive hipertrofije kot vadba s težkimi bremeni (Hughes, idr., 2017). Učinki naj bi bili vidni ob treningu trikrat tedensko že po 6 (Ogasawara, idr., 2013) do 8 tednih (Schoenfeld, idr., 2015). Kljub temu še vedno velja dejstvo, da je najučinkovitejša adapta- cija mišične moči mogoča le ob treningu s težkimi bremeni. Glavnina raziskav namreč kaže podoben napredek le v mišičnem preseku kot pokazatelju hipertrofije (mer- jeno z magnetno resonanco – MRI) in ne tudi v mišični moči (Ogasawara, idr., 2013; Schoenfeld, idr., 2015; Mitchell, idr., 2012). Presečna primerjalna študija z meta analizo je pokazala, da je napredek v hipertrofiji in mišični moči manjši po vadbi z majhnimi bremeni kot tisti s težkimi bremeni (Scho- enfeld, idr., 2016). Zakonitosti okluzijske „ vadbe za moč Dokazi številnih raziskav kažejo, da je mo- žno z majhnimi bremeni v razmerah zmanj- šanega pretoka krvi (okluzijske vadbe za moč) in ishemije povzročiti hipertrofijo (Abe, idr., 2006; Madarame, idr., 2008; Taka- rada, idr., 2000a; Yasuda, idr., 2010), povečati moč (Abe, idr., 2006; Madarame, idr., 2008; Takarada, idr., 2000a; Yasuda, idr., 2010) in vzdržljivost (Kacin in Stražar, 2011). Okluzij- ska vadba (OV) z majhnimi bremeni naj bi povzročala podobno mišično rast kot tradi- cionalna vadba s težkimi bremeni. Celoten koncept OV je star približno 30 let in izhaja iz Japonske, kjer ga je razvil Yoshiaki Sato v sredini 80. let prejšnjega stoletja. Danes je Sato to vadbeno metodo spromoviral pod imenom KAATSU trening. Kljub vedno večji uporabi metode še vedno ne obstaja- jo splošna navodila za pripravo na trening. Generalno se vadba prične s postavitvijo manšete na eno izmed okončin (nadlaket ali stegno), ki se med vadbo napihne (Slika 1) (Manini in Clark, 2009). Kompresijski tlak v manšete med vadbo variira med študijami, vendar se navadno uporablja enak ali večji tlak od brahialnega sistoličnega tlaka in ne nižji od brahialnega diastoličnega tlaka (Karabulut, Abe, Sato in Benben, 2007; Manini in Clark, 2009). Večina raziskav je uporabljala 1,3-kratni kompresij- ski tlak glede na brahialnega v mirovanju (Loenneke, idr., 2012b). Takšen tlak zapre venski pretok, povzroči turbulentni arterij- ski tok in zmanjša hitrost pretoka distalno od manšete (Manini in Clark, 2009). Vadba se navadno izvaja v treh do petih serijah s 30 do 90 sekundami odmora med serijami. Med odmorom se ohranja tlak v manšeti (Manini in Clark, 2009; Karabulut, idr., 2007), saj naj bi bil to kritični dejavnik za dose- ganje hipertrofičnega odziva (Karabulut, idr., 2007; Downs, idr., 2014). OV se izvaja z majhnimi bremeni pri intenzivnosti med Slika 1. Nastavitev manšete na stegnu (Prirejeno po Manini in Clark, 2009). 62 20 in 50 % 1 RM (Downs, idr., 2014), saj ta po poročanju številnih raziskav prinaša napredek v mišičnem obsegu in sili (Kara- bulut, idr., 2007; Loenneke, Wilson, Marín, Zourdos, in Bemben, 2012a; Manini in Clark, 2009; Takarada, idr., 2000a). V večini raziskav so bile ponovitve dolge približno 4 sekun- de (2 sekundi ekscentrični del in 2 sekundi koncentrični del) (Manini in Clark, 2009), posamezne serije pa so bile opredeljene s številom ponovitev (med 15 in 30 po- novitvami) (Wernbom, idr., 2008; Hackney, Everett, Scott in Ploutz-Snyder, 2012) ali pa z izvajanjem serije do odpovedi (Hackney, idr., 2012). Navadno se izbrane vaje izvaja med tremi do petimi serijami z vmesnimi 30 do 90 s odmori med serijami (Hackney, idr., 2012). Velik poudarek pri predpisovanju OV se daje na velikost kompresijskega pritiska, ki se lahko kljub standardizaciji med vadbo razlikuje individualno zaradi vplivov širine in materiala manšete, debeline mehkega tkiva med žilami in manšeto (pritisk v žili pod okluzijo je nižji od kompresijskega), mišične mase, razlik v srčno-žilnem odzi- vu med vadbo (odziv krvnega tlaka, srčne frekvence in utripnega volumna) (Downs, idr., 2014) in gleženjskega krvnega tlaka (Loenneke, idr., 2012b). Uporabljajo se raz- lični materiali manšet od elastičnih prevez pa do elastičnih ali nylonskih pnevmatičnih manšet. Manšete se med seboj razlikujejo po širini, poznamo ozke (širina med 3 in 5 cm) in širše manšete (širina med 13 in 20,5 cm) (Rossow, idr., 2012; Hackney, idr., 2012). Širina manšete vpliva na velikost kompre- sijskega tlaka v manšeti. Podatki kažejo, da se pri širših manšetah uporabljajo nižji tlaki (med 90 in 120 mmHg), medtem ko se pri ožjih manšetah uporabljajo višji tlaki (med 160 in 180 mmHg) (Crenshaw, Hardens, Gershuni in Rydevik, 1988; Downs, idr., 2014). Učinki okluzijske vad- „ be za moč Mišična moč in hipertrofija Mišična hipertrofija je prilagoditev na po- večano obremenitev mišičnega vlakna, ki presega kapaciteto le tega in se kaže v povečanju mišične mase in prečnega preseka mišice (Russel, Motlagh in Ashley, 2000). Večina študij je merila hipertrofijo s pomočjo MRI ali ultrazvoka (Loenneke, idr., 2012a; Wernborn, idr., 2008). Prilagoditve na vadbo v mišični moči so lahko posledica razvoja hipertrofije in živčnih prilagoditev ter so bile povečini izmerjene z izokineti- ko, izometrično (maksimalno izometrično kontrakcijo) ali pa z dinamično koncentrič- no kontrakcijo (dvig bremena, ki se ga lah- ko premaga le enkrat – 1 RM) (Karabulut, idr., 2007). Trajanje študij, ki so preiskovale učinke okluzijske vadbe se razlikujejo od 6 pa do 90 dni. Večina je dokazala velike mi- šične adaptacije. Študije, ki so trajale krajši čas (med 6 in 14 dnevi) z do dvema vadba- ma dnevno, so pokazale napredek v moči mišic nog (med 6,7 in 22 %) in v prečnem preseku (med 3 % in 8,5 %) (Abe, idr., 2005; Fujita, Brechue, Kurita, Sato in Abe, 2008; Yasuda, idr., 2005). Študije, ki so preučevale manj pogosto vadbo (do trikrat tedensko) in v daljšem časovnem obdobju (med 4 in 8 tedni), so pokazale napredek v mišični si- li in obsegu do 10 % (Takarada, Tsuruta in Ishii, 2004; Hackney, idr., 2012). Wernborn je s sodelavci (2008) po pregledu literatu- re ugotovil, da okluzijski trening vpliva na povečanje hipertrofije za približno 20 % in mišičnega obsega za 7,2 % po okluzijskem treningu. Do podobnih zaključkov so prišli avtorji v najnovejšem preglednem članku z meta analizo, kjer so ugotovili izrazitejši vpliv okluzijske vadbe na moč na hiper- trofijo (velikost vpliva, ES = 0,39) in mišič- no moč (ES = 0,58) v primerjavi z vadbo za moč z lažjimi bremeni brez okluzije (Loen- neke, idr., 2012a). Mišična aktivacija, metaboli- zem in rekrutacija motoričnih enot Pri običajnih pogojih mišičnega dela se naj- prej vključujejo počasna motorična vlakna. Postopoma s povečevanjem intenzivnosti to vlogo prevzemajo hitra vlakna. V ishe- mičnih pogojih se kljub nizki intenzivno- sti prva aktivirajo hitra mišična vlakna tipa 2 (Loenneke in Pujol, 2009; Hackney, idr., 2012). Za tem stoji hipoteza, ki pravi, da je utrujanje tipa 1 mišičnih vlaken med oklu- zijo precej hitrejše zaradi manjše dobave kisika, ki povzroči aktivacijo tipa 2 vlaken, ki so bolje prilagojena na anaerobne pogoje. Opisani mehanizem delovanja vpliva na kopičenje mišičnih metabolitov, ki stimu- lirajo proizvodnjo lokalnih ali sistemskih rastnih faktorjev, posledično pa ti sprožijo transkripcijo in translacijo mišičnih prote- inov (Hackney, idr., 2012). Aktivacija tipa 2 mišičnih vlaken je bila dokazana z vseb- nostjo kreatin fosfata v počasnih in hitrih vlaknih po okluzijski vadbi (Krustrup, Sö- derlund, Relu, Ferguson in Bangsbo, 2009). Znižanje vsebnosti kreatin fosfata (merjeno z razcepitvijo molekule) je bilo v obeh vr- stah vlaken primerljivo s stanjem po vadbi s težkimi bremeni, vendar so po eni seriji okluzijske vadbe primerljivo znižanje ugo- tovili le pri 31 % merjencev. V primeru več serij OV je bila razcepitev kreatin fosfata po- dobna tisti po več serijah vadbe s težkimi bremeni. Dodatne dokaze za zmanjšano dobavo kisika in aktivacijo anaerobnih vla- ken tipa 2 lahko najdemo v povišanih vre- dnostih laktata po mišični biopsiji, krvnega laktata in zmanjšanju pH-ja po OV v pri- merjavi z vadbo brez okluzije pri enakem bremenu (Hackney, idr., 2012). Neinvazivna metoda za določanje aktiva- cije motoričnih enot in post aktivacijske potenciacije je interpolacija skrčka. Tehnika uporablja električno stimulacijo mišice ali živca med in po izometrični maksimalni kontrakciji (Allen, Gandevia in McKenzie, 1995; Shield in Zhou, 2004). Post aktivacij- ska potenciacija (PAP) je mišični fenomen, ki se izraža v povečanem mišičnem odzivu v mirovanju po izvedbi maksimalne ho- tene kontrakcije (Slika 2). Tovrsten mišični odziv se kaže v povečanju navora skrčka v mirovanju ob električni stimulaciji in je posledica večjega mišičnega privzema kal- cija, ki poveča navor skrčka v mirovanju in skrajša njegov kontrakcijski čas (Moore, idr., 2004.; Sale, 2002). Legenda. Twitch – skrček; MVC – maksimalna hotena kontrakcija. Slika 2. Časovni oris post aktivacijske potenciacije (Povzeto po Sale, 2002). Raziskava je po osmih tednih vadbe pri 50 % 1 RM z okluzijo in brez nje pokazala povečanje maksimalnega navora za 10 % v vadbeni skupini glede na kontrolno, kljub temu da se vrednosti 1 RM testa niso razli- kovala po vadbeni intervenciji med skupi- nama (napredek 22 % in 23 % po vadbi z okluzijo in brez nje). Nivo aktivacije moto- ričnih enot se po vadbi ni spremenil kljub visokim vrednostim pred vadbo (pri obeh skupinah nivo višji od 97 %). Absolutna vre- dnost PAP se po vadbi in pred njo ni značil- iz prakse za prakso 63 no razlikovala med skupinama, kljub razliki v spremembi navora skrčka, ki se je po OV povečal za 52 % (Moore, idr., 2004). Kljub tem rezultatom še vedno potrebujemo dodatne raziskave, ki bi ovrgle ali potrdile trenutna dejstva. Hormonski in vnetni „ odziv na vadbo Vadba s težkim bremeni vpliva na akutne spremembe v plazmi, ki se kažejo v dvigu vrednosti številnih hormonov in rastnih dejavnikov (Kraemer in Ratamess, 2005; Wernborn, idr., 2008). Kljub spremembi vre- dnosti hormonov v mirovanju po kratko- trajnem treningu se raziskave, ki poučujejo proces hipertrofije, še vedno bolj nagibajo k pomembnosti akutnih sprememb v pri- merjavi s kroničnimi. Akutna sprememba v hormonskih in rastnih dejavnikih je odvisna od vadbe za moč in vključuje spremembe rastnega hormona, testosterona, kortizola, inzulinu podobnega rastnega faktorja 1 (IGF-1), inzulina in kateholaminov (Kraemer in Ratamess, 2005). Do danes se je največ raziskav osredotočalo na anabolne hormo- ne, kot sta rastni hormon in testosteron ter na katabolni hormon, kortizol (Wernborn, idr., 2008). Akutni in katabolni hormonski odzivi so bi- li pogosto dokazani tudi po krajši ali daljši OV. V raziskavah se predpostavlja, da kopi- čenje metaboličnih odpadnih produktov in stimulacija aferentnih živčnih vlaken vo- di v povečano izločanje rastnega hormona (Hackney, idr., 2012). Takarada s sodelavci (2000b) poroča o 290-krat višji vrednosti rastnega hormona glede na mirovanje po akutni OV, nekoliko manjše (9-kratno), ven- dar še vseeno visoko povečanje pa poročajo tudi Pierce, Clark, Ploutz-Snyder in Kanaley (2006) pri podobnem vadbenem protoko- lu. Povečanje vrednosti IGF-1 je bilo doka- zano po 10 do 30 minutah po okluzijskem iztegu kolena pri 20 % 1 RM s 4 serijami do izčrpanja in pri tlaku med 160 in 180 mmHg (Takano, idr., 2005). Ravno nasprotno pa se vrednost IGF-1 ni povečala do 180 min po okluzijskem iztegu kolena pri 20 % 1 RM s 4 serijami s skupno 75 ponovitvami pri tlaku med 160 in 180 mmHg in 30 s odmori med serijami (Fujita, idr., 2007). Veliko pozornosti se je bilo v zadnjem času namenjalo povezanosti povišanja IGF-1 s hemokoncentracijo, saj se po OV spremeni volumen plazme (Wernborn, idr., 2008). Po dvotedenskem vadbenem obdobju (20 % 1 RM polčepi v treh serijah, 15 ponovitev na serijo in 30 s odmori med serijami) se je dvignil nivo IGF-1 v mirovanju. Kljub tem dejstvom pa ostaja še veliko dvomov gle- de odnosa med odzivom povezave rastni hormon- IGF-1 na OV (Hackney, idr., 2012). Pri akutnem ali kroničnem vplivu OV na vrednost testosterona naletimo na po- dobne nejasnosti kot v zgornjem primeru. Vadba z iztegom kolena ali upogibom ko- molca ni pokazala sprememb v prostem ali skupnem testosteronu (Hackney, idr., 2012). Nasprotno pa dvig testosterona kaže raziskava, kjer so v treh serijah pod okluzijo izvajali izteg in upogib kolena (Madarame, Sasaki in Ishii, 2010a). Dolgotrajna OV v hoji ali pri dvigovanju uteži ni dokazala poviša- nja testosterona (Hackney, idr., 2012). Koncentracija kortizola je primarno pove- zana s katabolizmom in razgradnjo mišič- nih beljakovin (Kraemer in Ratamess, 2005). Povišanje koncentracije kortizola po OV je podobno tisti po vadbi s težkimi bremeni (Hackney, idr., 2012). Kateholamin, kot je noradrenalin, kaže povišanje vrednosti po OV in se že po 15 minutah približa vredno- stim v mirovanju (Madarame, Neya, Ochi, Nakazato, Sato in Ishii, 2008; Takarada, idr., 2000b; Tanimoto, Madarame in Ishii, 2005). Trenutno je veliko polemik glede akutne- ga sistemskega odziva po OV na mišično hipertrofijo, saj naj bi na prilagoditve vpli- vali lokalni mišični dejavniki (Hackney, idr., 2012; Wernborn, idr., 2008). Raziskava Westa in sodelavcev (2009) namreč ni dokazala povečanja sinteze mišičnih beljakovin ali fosforilacije signalnih beljakovin po vadbi ob že povišanih vrednostih testosterona, rastnega hormona in IGF-1 v primerjavi z nizko sistemskimi koncentracijami istih anabolnih hormonov. Po drugi strani pa rezultati Madarame s sodelavci (2008) ka- žejo, da se potencialno lahko na sistemski odziv učinkuje preko izvedbe dodatnih dveh okluzijskih vaj za mišice nog (iztega in upogiba kolena) po vadbi za moč mišic rok. V študiji so se izometrična moč, prečni presek mišice rok in noradrenalin povečali v skupini, ki je izvajala dodatni vaji za mišice nog pod okluzijo, medtem ko se vredno- sti testosterona in rastnega hormona niso razlikovale med skupinami z ali brez OV na mišicah nog (Madarame, idr., 2008). Torej, rezultati vseeno kažejo v smeri pozitivnej- šega vpliva lokalnih dejavnikov na prilago- ditve po OV (Hackney, idr., 2012). Vročinski protein 72 (»heat shock protein 72«, HSP) je krvni parameter, ki se aktivira z različnimi stresorji, kot so vročina, ishemija, hipoksija in prosti radikali. Deluje kot varo- valo, ki preprečuje združevanje in sklenitev proteinov. Vsebnost HSP-72 se po OV po- veča, kar lahko vpliva na zmanjšanje atro- fije mišic in vpliva na povečanje z okluzijo vzpodbujene hipertrofije. Miostatin je ne- gativni regulator mišice, njegove mutacije namreč vplivajo na preveliko rast mišičevja miši, živine in ljudi. Izraznost genov za mio- statin se značilno zmanjša kot odziv na OV (Loenneke in Pujol, 2008; Loenneke, Wilson in Wilson, 2010). Omejitve in varnost „ okluzijske vadbe Uporaba okluzije je omejena na periferne mišične skupine, medtem ko mišice trupa, hrbta in vratu ne pridejo v poštev. V odmo- rih med serijami so bile poročane visoke vrednosti subjektivnega napora in mišične bolečine, ki so lahko velik omejitveni dejav- nik. Poleg njih kot večji omejitveni dejavnik spada zagotovo kompresijski tlak v manše- ti, ki se razlikuje glede na širino manšete. Vi- sok tlak v manšeti vpliva na nelagodje med vadbo, zato se za vadbo priporočajo širše manšete, ki za svojo kompresijo potrebu- jejo nižji tlak kot ožje manšete in so enako učinkovite (Wernborn, idr., 2008; Hackney, idr., 2012). Možnost strjevanja krvi in venske trombo- ze po zaprtju venskega pretoka je eden izmed najpogosteje obravnavanih tveganj, še posebej zaradi trajanja okluzije (Madara- me, idr., 2010b; Hackney, idr., 2012), ki se je v večini študij gibala med 5 in 10 minuta- mi (Wernborn, idr., 2008). OV lahko akutno poveča fibrinolitično aktivnost, ki se izraža v manjšem tveganju za krvno strjevanje, istočasno pa dražljaj OV ne vpliva na dvig vsebnosti krvnih označevalcev kot sta D- dimer in fibrinogen (Madarame, idr., 2010b; Hackney, idr., 2012). Študija Killiana in sode- lavcev (2005) je celo dokazala, da se aktiva- cija trombocitov in levkocitov ne spremeni tudi po 10 minutni popolni okluziji. Srčno-žilni odzivi so pomembni pri predpi- sovanju te vadbene oblike posameznikom z različnimi zdravstvenimi težavami, ki jih omejujejo pred ukvarjanjem s tradicional- no vadbo za moč. Med OV srčni utrip in krvni tlak narasteta na višji nivo od enake vadbe brez manšete. Povečanje srčnega utripa je pomemben dejavnik OV, saj omo- goča vzdrževanje srčnega pretoka kljub zmanjšanem venskemu prilivu. Še vedno 64 primanjkuje raziskav, ki bi srčno-žilne odzi- ve spremljala na posameznikih s prisotnimi srčno-žilnimi dejavniki tveganja v kontroli- ranih razmerah (Hackney, idr., 2012). Številne raziskave potrjujejo učinkovitost OV z lahkimi bremeni, ki se kaže v široki uporabi v vadbenih in rehabilitacijskih cen- trih po vsem svetu. Kljub temu pa še vedno ni bilo izvedene klinične študije, ki bi pre- verjala varnost te metode na zdravstveno ogroženi populaciji (Manini in Clark, 2009). Na Japonskem je bila izvedena večja anke- ta, kjer so anketirali 105 vadbenih centrov za namen opredelitve incidence in preva- lence stranskih učinkov metode. Skupno je bilo poročanih več kot 30.000 okluzijskih vadb. Med vsemi zbranimi stranskimi učin- ki so bile najpogostejše modrice na koži (13,1 %) zaradi manšete, mravljinci (1,3 %), omotičnost (0,03 %), občutek mraza (0,1 %), pljučni embolizem (0,01 %), rabdomioliza (0,01 %), poslabšanje ishemične srčne bole- zni (0,02 %) in venska tromboza, ki se je po- javila zgolj v 0,06 % (Nakajima, idr., 2006). Zaključek „ Skeletne mišice so eden izmed največji endokrinih organov, ki sodelujejo pri različ- nih procesih ohranjanja homeostaze, zato je vzdrževanje skeletne mišične mase in moči pomemben dejavnik za zdravo, dol- go in kvalitetno življenje (Pedersen, 2013). Mišična oslabelost je zelo pogosto klinično mišično-skeletno stanje po vsem svetu, ki je lahko posledica s starostjo povezane bolezni – sarkopenije ali pa dolgotrajne neuporabe mišic zaradi različnih poškodb in preostalih pridruženih kroničnih bolezni. Pri omenjenih zdravstvenih težavah je veli- kokrat vadba za moč kontraindicirana, saj se navadno izvaja pri težkih bremenih (nad 70 % 1RM). V pregledu literature smo prišli do spoznanja, da je lahko okluzijska vadba za moč z majhnimi bremeni ena izmed metod, ki omogoča razvoj mišične moči in hipertrofije pri omenjenih kliničnih po- pulacijah v začetnih fazah vadbe za moč. Metoda omogoča relativno hiter in pred- vsem varen razvoj mišične moči in hiper- trofije. Priporočamo, naj vadeči na začetku izvajajo vadbo pri vsaj 30 % 1RM v treh do štirih serijah z do 15 ponovitvami na serijo. Med serijami naj bo odmor dolg do 45 s. Tlak v manšeti naj bo med vadbo vsesko- zi vzdrževan pri vsaj 20 mmHg nad pred- hodno izmerjenim brahialnim sistoličnim tlakom v mirovanju. Pred uporabo meto- de na kliničnih populacijah svetujemo, da se posamezniki predhodno posvetujejo z zdravnikom specialistom, ki naj s pomočjo strokovnjakov za vadbo pripravi ustrezen vadbeni načrt s predhodno oceno ogrože- nosti bolnika za vadbo. Literatura „ 1. Abe, T., Yasuda, T., Midorikawa, T., Sato, Y., Kearns, C. F., Inoue, K., ... in Ishii, N. (2005). Skeletal muscle size and circulating IGF-1 are increased after two weeks of twice daily “KA- ATSU” resistance training. International Jour- nal of KAATSU Training Research, 1(1), 6–12. 2. Abe, T., Kearns, C. F. in Sato Y. (2006). Muscle size and strength are increased following walk training with restricted venous blood flow from the leg muscle, Kaatsu-walk trai- ning. J Appl Physiol. 100(5):1460 –1466. 3. Allen, G. M., Gandevia, S. C. in McKenzie, D. K. (1995). Reliability of measurements of mu- scle strength and voluntary activation using twitch interpolation. Muscle & nerve, 18(6), 593–600. 4. Crenshaw, A. G., Hargens, A. R., Gershuni, D. H. in Rydevik, B. (1988). Wide tourniquet cuffs more effective at lower inflation pres- sures. Acta orthopaedica Scandinavica, 59(4), 4 47–451. 5. Downs, M. E., Hackney, K. J., Martin, D., Cai- ne, T. L., Cunningham, D., O'connor, D. P. in Ploutz-Snyder, L. L. (2014). Acute vascular and cardiovascular responses to blood flow- restricted exercise. Medicine and science in sports and exercise, 46(8), 1489–1497. 6. Fujita, S., Abe, T., Drummond, M. J., Cadenas, J. G., Dreyer, H. C., Sato, Y., ... in Rasmussen, B. B. (2007). Blood flow restriction during low-intensity resistance exercise increases S6K1 phosphorylation and muscle prote- in synthesis. Journal of applied physiology, 103(3), 903–910. 7. Fujita, T., Brechue, W. F., Kurita, K., Sato, Y. in Abe, T. (2008). Increased muscle volume and strength following six days of low-intensity resistance training with restricted muscle blood flow. International Journal of KAATSU Training Research, 4(1), 1–-8. 8. Garber, C. E., Blissmer, B., Deschenes, M. R., Franklin, B. A., Lamonte, M. J., Lee, I. M., ... in Swain, D. P. (2011). Quantity and quality of exercise for developing and maintaining cardiorespiratory, musculoskeletal, and neu- romotor fitness in apparently healthy adults: guidance for prescribing exercise. Medicine & Science in Sports & Exercise, 43(7), 1334–1359 9. Hackney, K. J., Everett, M., Scott, J. M. in Plou- tz-Snyder, L. (2012). Blood flow-restricted exercise in space. Extreme Physiology & Medi- cine, 1(1), 12. 10. Hughes, L., Paton, B., Rosenblatt, B., Gissa- ne, C. in Patterson, S. D. (2017). Blood flow restriction training in clinical musculoske- letal rehabilitation: a systematic review and meta-analysis. British journal of sports medicine. Pridobljeno iz: doi:10.1136/ bj- sports-2016-097071 11. Kacin, A. in Strazar, K. (2011) Frequent low- load ischemic resistance exercise to failu- re enhances muscle oxygen delivery and endurance capacity. Scand J Med Sci Sports. 21(6), e231–41. 12. Karabulut, M., Abe, T., Sato, Y. in Bemben, M. (2007). Overview of neuromuscular adapta- tions of skeletal muscle to KAATSU Training. International Journal of KAATSU Training Rese- arch, 3(1), 1–9. 13. Karabulut, M., Abe, T., Sato, Y. in Bemben, M. G. (2010). The effects of low-intensity resis- tance training with vascular restriction on leg muscle strength in older men. European journal of applied physiology, 108(1), 147. 14. Karabulut, M., Bemben, D. A., Sherk, V. D., An- derson, M. A., Abe, T. in Bemben, M. G. (2011). Effects of high-intensity resistance training and low-intensity resistance training with vascular restriction on bone markers in older men. European journal of applied physiology, 111(8), 1659–1667. 15. Kilian, J. G., Nakhla, S., Griffith, K., Harmer, J., Skilton, M. in Celermajer, D. S. (2005). Reper- fusion injury in the human forearm is mild and not attenuated by short-term ischaemic preconditioning. Clinical and experimental pharmacology and physiology, 32(1-2), 86–90. 16. Kraemer, W. J. in Ratamess, N. A. (2004). Fun- damentals of resistance training: progressi- on and exercise prescription. Medicine and science in sports and exercise, 36(4), 674–688. 17. Kraemer, W. J. in Ratamess, N. A. (2005). Hor- monal responses and adaptations to resis- tance exercise and training. Sports medicine, 35(4), 339–361. 18. Krustrup, P., Söderlund, K., Relu, M. U., Fer- guson, R. A. in Bangsbo, J. (2009). Hetero- geneous recruitment of quadriceps muscle portions and fibre types during moderate intensity knee-extensor exercise: effect of thigh occlusion. Scandinavian journal of me- dicine & science in sports, 19(4), 576–584. 19. Loenneke, J. P. in Pujol, T. J. (2009). The use of occlusion training to produce muscle hyper- trophy. Strength & Conditioning Journal, 31(3), 77–84. 20. Loenneke, J. P., Wilson, G. J. in Wilson, J. M. (2010). A mechanistic approach to blood flow occlusion. International journal of sports medicine, 31(01), 1–4. 21. Loenneke, J. P., Wilson, J. M., Marín, P. J., Zo- urdos, M. C. in Bemben, M. G. (2012a). Low intensity blood flow restriction training: a meta-analysis. European journal of applied physiology, 1 12(5), 1849–1859. 22. Loenneke, J. P., Fahs, C. A., Rossow, L. M., Sherk, V. D., Thiebaud, R. S., Abe, T., ... in Bem- iz prakse za prakso 65 ben, M. G. (2012b). Effects of cuff width on arterial occlusion: implications for blood flow restricted exercise. European journal of applied physiology, 1 12(8), 2903–2912. 23. Madarame, H., Neya, M., Ochi, E., Nakazato, K., Sato, Y. in Ishii, N. (2008). Cross-transfer ef- fects of resistance training with blood flow restriction. Medicine and science in sports and exercise, 40(2), 258–263. 24. Madarame, H., Sasaki, K. in Ishii, N. (2010a). Endocrine responses to upper-and lower- limb resistance exercises with blood flow restriction. Acta Physiologica Hungarica, 97(2), 192–200. 25. Madarame, H., Kurano, M., Takano, H., Iida, H., Sato, Y., Ohshima, H., ... in Nakajima, T. (2010b). Effects of low-intensity resistance exercise with blood flow restriction on coagulation system in healthy subjects. Clinical physiolo- gy and functional imaging, 30(3), 210–213. 26. Manini, T. M. in Clark, B. C. (2009). Blood flow restricted exercise and skeletal muscle he- alth. Exercise and sport sciences reviews, 37(2), 78–85. 27. Mitchell, C. J., Churchward-Venne, T. A., West, D. W., Burd, N. A., Breen, L., Baker, S. K. in Phillips, S. M. (2012). Resistance exercise lo- ad does not determine training-mediated hypertrophic gains in young men. Journal of applied physiology, 1 13(1), 71–77. 28. Miyachi, M., Kawano, H., Sugawara, J., Taka- hashi, K., Hayashi, K., Yamazaki, K., ... in Tana- ka, H. (2004). Unfavorable effects of resistan- ce training on central arterial compliance. Circulation, 1 10(18), 2858–2863. 29. Moore, D. R., Burgomaster, K. A., Schofie- ld, L. M., Gibala, M. J., Sale, D. G. in Phillips, S. M. (2004). Neuromuscular adaptations in human muscle following low intensity resi- stance training with vascular occlusion. Eu- ropean journal of applied physiology, 92(4-5), 399–406. 30. Narici, M. V., Reeves, N. D., Morse, C. I. in Ma- ganaris, C. N. (2004). Muscular adaptations to resistance exercise in the elderly. Journal of musculoskeletal and neuronal interactions, 4(2), 161–164. 31. Nakajima, T., Kurano, M., Iida, H., Takano, H., Oonuma, H., Morita, T., ... in Nagata, T. (2006). Use and safety of KAATSU training: results of a national survey. International Journal of KA- ATSU Training Research, 2(1), 5–13. 32. Ogasawara, R., Loenneke, J. P., Thiebaud, R. S. in Abe, T. (2013). Low-load bench press train- ing to fatigue results in muscle hypertrophy similar to high-load bench press training. In- ternational Journal of Clinical Medicine, 4(02), 114 –121. 33. Pedersen, B. K. (2013). Muscle as a secretory organ. Comprehensive Physiology, 3(3), 1337– 1362. 34. Pierce, J. R., Clark, B. C., Ploutz-Snyder, L. L. in Kanaley, J. A. (2006). Growth hormone and muscle function responses to skeletal mu- scle ischemia. Journal of applied physiology, 101(6), 1588–1595. 35. Rossow, L. M., Fahs, C. A., Loenneke, J. P., Thi- ebaud, R. S., Sherk, V. D., Abe, T. in Bemben, M. G. (2012). Cardiovascular and perceptual responses to blood-flow-restricted resistan- ce exercise with differing restrictive cuffs. Clinical physiology and functional imaging, 32(5), 331–337. 36. Russell, B., Motlagh, D., Ashley, W. W. (2000) Form follows function: how muscle shape is regulated by work. J Appl Physiol 8 8 :112 7– 3 2 . 37. Sale, D. G. (2002). Postactivation potentiati- on: role in human performance. Exercise and sport sciences reviews, 30(3), 138–143. 38. Schoenfeld, B. J., Peterson, M. D., Ogborn, D., Contreras, B. in Sonmez, G. T. (2015). Effects of low-vs. high-load resistance training on muscle strength and hypertrophy in well- trained men. The Journal of Strength & Condi- tioning Research, 29(10), 2954–2963. 39. Schoenfeld, B. J., Wilson, J. M., Lowery, R. P. in Krieger, J. W. (2016). Muscular adaptations in low-versus high-load resistance training: A meta-analysis. European journal of sport sci- ence, 16(1), 1–10. 40. Shield, A. in Zhou, S. (2004). Assessing volun- tary muscle activation with the twitch inter- polation technique. Sports Medicine, 34(4), 2 5 3 –2 6 7. 41. Slysz, J., Stultz, J. in Burr, J. F. (2016). The effi- cacy of blood flow restricted exercise: A sy- stematic review & meta-analysis. Journal of Science and Medicine in Sport, 19(8), 669–675. 42. Takarada, Y., Takazawa, H., Sato, Y., Takebaya- shi, S., Tanaka, Y. in Ishii, N. (2000a). Effects of resistance exercise combined with modera- te vascular occlusion on muscular function in humans. Journal of applied physiology, 88(6), 2097–2106. 43. Takarada, Y., Nakamura, Y., Aruga, S., Onda, T., Miyazaki, S. in Ishii, N. (2000b). Rapid inc- rease in plasma growth hormone after low- intensity resistance exercise with vascular occlusion. Journal of applied physiology, 88(1), 61– 65. 44. Takarada, Y., Tsuruta, T. in Ishii, N. (2004). Coo- perative effects of exercise and occlusive sti- muli on muscular function in low-intensity resistance exercise with moderate vascular occlusion. The Japanese journal of physiology, 54(6), 585–592. 45. Takano, H., Morita, T., Iida, H., Asada, K. I., Kato, M., Uno, K., ... in Eto, F. (2005). Hemodynamic and hormonal responses to a short-term low-intensity resistance exercise with the reduction of muscle blood flow. European journal of applied physiology, 95(1), 65–73. 46. Tanimoto, M., Madarame, H. in Ishii, N. (2005). Muscle oxygenation and plasma growth hormone concentration during and after resistance exercise: Comparison between “KAATSU” and other types of regimen. Inter- national Journal of KAATSU Training Research, 1(2), 51–56. 47. Wernbom, M., Augustsson, J. in Raastad, T. (2008). Ischemic strength training: a low-lo- ad alternative to heavy resistance exercise?. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 18(4), 401–416. 48. West, D. W., Kujbida, G. W., Moore, D. R., Atherton, P., Burd, N. A., Padzik, J. P., ... in Ba- ker, S. K. (2009). Resistance exercise-induced increases in putative anabolic hormones do not enhance muscle protein synthesis or in- tracellular signalling in young men. The Jour- nal of physiology, 587(21), 5239–5247. 49. Williams, M. A., Haskell, W. L., Ades, P. A., Am- sterdam, E. A., Bittner, V., Franklin, B. A., ... in Stewart, K. J. (2007). Resistance exercise in individuals with and without cardiovascu- lar disease: 2007 update. Circulation, 1 16(5), 572–584. 50. Wise, F. M. in Patrick, J. M. (2011). Resistance exercise in cardiac rehabilitation. Clinical re- habilitation, 25(12), 1059–1065. 51. Yasuda, T., Abe, T., Sato, Y., Midorikawa, T., Kearns, C. F., Inoue, K., ... in Ishii, N. (2005). Muscle fiber cross-sectional area is increased after two weeks of twice daily KAATSU-resis- tance training. International Journal of KAAT- SU Training Research, 1(2), 65–70. 52. Yasuda, T., Fujita, S., Ogasawara, R., Sato, Y. in Abe, T. (2010). Effects of low-intensity bench press training with restricted arm muscle blood flow on chest muscle hypertrophy: a pilot study. Clinical physiology and functional imaging, 30(5), 338–343. Tim Kambič, dipl. kin. študent magistrskega študija Kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport tim.kambic@gmail.com