identiteta Spolna Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 19 Razum se kaže kot pogojen s strani globljih dejavnikov, ki jih sam ne more obvladati; pogosto je zgolj orodje v njihovih rokah. Če bi poskušali povzeti modernost z enim pojmom, bi to lahko bil razum. Če pa bi iskali ključni pojem za postmodernost, bi to lahko bila svoboda. Narava in svoboda Teorija spola je filozofski nazor. V njej se zgostijo filozofski problemi sodobnega časa, ki ga lahko imenujemo tudi postmo- derna. Če s pojmom moderna navadno poimenujemo novi vek, ki je sledil sre- dnjemu veku in ga lahko v veliki meri po- istovetimo z ideali razsvetljenstva (človek, ki se bo na podlagi svojega razuma osvo- bodil raznolikih spon ter bo dosegel polno svobodo in suverenost), pa postmoderna prinaša manj optimističen pogled na ra- zum ter odkriva nove pogojenosti človeka, ki ogrožajo njegovo navidezno svobodo. Zato se velik del postmodernih filozof- skih nazorov ukvarja z vprašanjem, kako razkrinkati ('dekonstruirati') skrite meha- nizme moči, ki človeka držijo v nesvobodi, toda zdaj ni več zaupanja v enovit in uni- verzalen razum, tudi ne v tehnični razum znanosti, ki bi to osvoboditev lahko izvršil. Razum sam se namreč kaže kot pogojen s strani globljih dejavnikov, ki jih sam ne more obvladati; pogosto je zgolj orodje v njihovih rokah. Če bi poskušali povzeti modernost z enim pojmom, bi to lahko bil razum. Če pa bi iskali ključni pojem za postmodernost, bi to lahko bila svoboda. Zakaj segamo tako daleč v filozofsko zgo- dovino, če obravnavamo zelo konkreten sodobni pojav, kot je teorija spola? Zato da se zavemo njene zgodovinske pogojeno- sti in predpostavk, ki jo določajo. Teorija spola je v temelju poskus skrajne radika- lizacije svobode. Že uvedeno razlikovanje med biološkim spolom (sex) in družbeno konstrukcijo spola (gender) predstavlja težnjo, da se osvobodimo biologije. Tudi znanstveni razum naravoslovnih ved, ki razkriva biološke zakonitosti, je treba po- staviti pod vprašaj, kajti znanost še zdaleč ni nevtralna veda, temveč človekovo poče- tje, ki ga lahko instrumentalizira za svo- Branko Klun, dr. filozofije, je redni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Glavna področja njegovega raziskovanja so filozofija religije, metafizika in etika. Med številnimi publikacijami, ki so večinoma v tujih jezikih, so tri monografije, dve od teh v nemščini. Je gostujoči predavatelj na Univerzi na Dunaju, nedavno pa je zaključil vodenje slovensko-avstrijskega raziskovalnega projekta Vračanje religioznega v postmoderni misli. je parcialne interese ter doseganje moči. Toda postmoderno razumevanje svobode – kot nenehno preseganje vsakršnih do- ločenosti, kot nikdar dokončana eman- cipacija od česarkoli, kar človek doživlja kot nepremakljivo danost (kot mejo, mero ali zakon) – je problematično v tem, da svobodo razume zelo enostransko, lahko bi celo rekli nasilno. Obenem se moramo vprašati, ali lahko vzamemo takšno svobo- do za samoumevni ideal človeka in za cilj njegove samouresničitve. Zgodovina misli nam pokaže možnost povsem drugačnih pristopov. Če se vrnemo k antični misli, ki je zazna- movala filozofsko misel v predmodernem času, je pri njej v ospredju prav pojem na- rave (gr. physis, lat. natura). Tega pojma ne smemo razumeti z očmi modernega nara- voslovja, temveč ima pojem filozofsko on- tološki pomen. Vsako bitje ima določeno naravo, kar bi lahko imenovali tudi bistvo. To bistvo ali narava določa razvoj tistega bitja in hkrati predstavlja njegov cilj: bitje se v polnosti razvije in postane ono samo, če udejanji to, kar je položeno v njegovo naravo. Zato ima antični pojem narave vedno tudi normativni značaj: iz narave lahko s pomočjo razuma spoznamo, kaj je 'zakon' (nomos). Grška etika verjame, da je doseganje dobrega v tem, da ravnamo v skladu z naravo. Narava torej ni v naspro- tju s svobodo, saj svobodi sploh podeljuje cilj delovanja. Ko človek dosega to, kar naj bi po naravi bil, obenem dosega in udeja- nja svojo svobodo. V novem veku se zgodi zaton klasične me- tafizike in njenega ontološkega reda. Ker se z razvojem moderne znanosti spremeni razumevanje narave, se bistvo človeka pre- seli v razum. Po Kantu je človekov razum orodje svobode, ker ga dviga nad nagonske biološke težnje in naravne strasti. Toda ta razum, ki človeka osvobaja od spon nara- ve, nima v sebi nič poljubnega ali samo- voljnega. En sam in enak za vse ljudi jasno določa, kako naj kot ljudje moralno delu- jemo. V tem se kaže novi cilj človeka: delo- vati in živeti v skladu z razumnim (moral- nim) zakonom. Svoboda ni v neodvisnosti od zakona, temveč v njegovem razumnem spoznanju in sprejemanju. Postmoderna moderni pojem razuma po- stavi pod vprašaj in ga 'dekonstruira'. To, kar se je razodevalo kot bistvo človeka (an- tika) ali kot univerzalni ter za vse veljavni razum (moderna), je podvrženo sumu, da gre zgolj za konstrukcijo, ki je plod zgodo- vinskih družbenih procesov in razmerij moči. V ospredje stopi pojem svobode, ki je sumničava in nezaupljiva do vsega, kar velja za mero, zakon ali normo. Lahko bi rekli, da je novo 'bistvo' človeka v iskanju popolne osvoboditve, ki zahteva prepo- znavanje skritih mehanizmov zasužnjeva- nja in 'dekonstrukcijo' raznolikih spon, ki se skrivajo pod pojmi naravnih danosti ali zdravorazumskih uvidov. Vzemimo za pri- mer Jean-Paula Sartra in njegov poudarek na svobodi. Človek se od vseh drugih bitij razlikuje po tem, da je sposoben zanikanja (vsake določenosti) in svobode. Človek ne Tudi znanstveni razum naravoslovnih ved, ki razkriva biološke zakonitosti, je treba postaviti pod vprašaj, kajti znanost še zdaleč ni nevtralna veda, temveč človekovo početje, ki ga lahko instrumentalizira za svoje parcialne interese ter doseganje moči. identiteta Spolna le da ima svobodo, temveč 'je' svoboda. Nima nikakršnega vnaprej danega bistva, temveč svobodno snuje in določa samega sebe. Ker sebe vedno živi 'od znotraj', ga ni moč objektivirati iz zunanje perspektive. To velja tudi za doživljanje lastne telesno- sti, ki je predhodna objektivaciji telesa kot biološke danosti. Težava človeka je v tem, da mu socializacija in kultura privzgojita določeno razumevanje sebe in sveta ter mu zakrijeta potencial svobode. Na takšnih iz- hodiščih ni težko razumeti argumentacije, ki jo je razvila Simone de Beauvoir v svoji knjigi Drugi spol. Kaj pomeni biti ženska, ni stvar biološke določenosti. Ženska živi svoje razumevanje sebe »od znotraj«, toda pod vplivom družbe je ponotranjila zu- nanje razumevanje, ki je posledica meha- nizmov moči. Moški, ki je imel družbeno moč, je postavil norme tega razumevanja. Na sodobni razvoj teorije spola ima velik vpliv filozofinja Judith Butler. Osrednja misel njene »performativnosti spola« je v tem, da se razumevanje spola oblikuje skozi določene družbene prakse (v katerih se spolna identiteta 'izvršuje' ali 'performi- ra'). Pri tem ima pomembno vlogo jezik, ki še zdaleč ni spolno nevtralen in v sebi skriva mehanizme moči ter zatiranja. Zato prvi korak pri osvobajanju tvorita analiza in kritika družbenih praks, drugi korak pa predstavlja poziv, da bi vsakdo prepoznal svojo spolno identiteto na podlagi lastne osvobojene 'performativnosti'. Nihče ne more od zunaj določiti spola (gender) po- sameznika (posameznice?, posamezniX?), obenem pa je število 'spolov' odprto. To bi lahko označili za radikalni filozofski no- minalizem: družbeni spol je zgolj 'ime', ki ima provizorično vlogo pri združevanju podobno usmerjenih skupin ljudi pod skupnim izrazom. Pri tem smo trčili ob skrajni filozofski na- zor, ki v svojih poskusih vplivanja na poli- tične odločitve in družbene prakse vzbuja zadržanost tudi pri tistih ljudeh, ki so sicer naklonjeni ideji osvobajanja človeka in se bojijo očitka konservativnosti. Problem te- orije spola je namreč prav njena skrajnost, tako na filozofski kot na družbeni ravni. Zato rešitev ni zagovor druge skrajnosti, ki se kaže kot slepo vztrajanje na biološki paradigmi človeka ter njeno nekritično povezovanje s klasičnim pojmom nara- ve. Pojem narave pri človeku že v začetku zahteva dinamično razumevanje, ker je človek bitje, ki do svojih danosti (tudi te- lesnih) vzpostavlja odnos razumevanja in svobode. Prav to je osnova za razlikovanje med duhom in naravo. Človek je uteleše- no bitje, toda njegovo bistvo se ne izčrpa v telesnosti. Zaradi razsežnosti duha človek osnuje družbo in kulturo, v kateri svet in sebe interpretira na jezikovnosimbolen način. Pomembnejše kot vztrajanje na na- ravnih bioloških predpostavkah je vpraša- nje, ali je sodobni človek odprt za to, kar lahko imenujemo meja, mera in zakon. V resnici gre za vprašanje razumevanja svobode. Ali so meja, mera in zakon zgolj omejitve svobode? Ali je najvišje dejanje svobode Sartrova negacija (sposobnost človeka, da zanika katerokoli določenost) ali pa svoboda vključuje odprtost za tiste danosti, ki preprosto 'so' oziroma 'veljajo' (kot zakoni in nujnosti) onkraj moje moči in obvladovanja? Če smo odprti za takšne danosti, to zahteva priznanje, da meja, mera in zakon niso zgolj nekaj individual- nega ali le začasna družbena konstrukcija. Resnična točka spora med skrajnimi post- modernimi stališči, ki se zrcalijo v teoriji spola, in med navideznimi konservativni- mi pogledi je v nasprotju dveh temeljnih človeških drž. Medtem ko je prva sumni- čava do vseh danosti in prisega na osvoba- janje, druga do sebe in sveta zavzame držo čudenja in zaupanja. Ta druga drža ne po- meni padca v rigidno filozofijo, kjer neuki posamezniki naivno verjamejo v stalnosti, ki so zgolj posledica prigodnih ali celo nasilnih družbenih procesov. Gre za držo čudenja nad skrivnostjo tega, kdo sem jaz sam, kaj je življenje, kaj je svet, in obenem za verjetje, da obstajajo stalnice in zako- ni, ki jih lahko imenujemo 'red' in jih ne moremo podrediti svoji svobodi. Seveda je potrebna previdnost, ko nekdo prehitro in zanesenjaško razglaša, kaj je ta red, vendar to ne pomeni, da izgubimo odprtost zanj. Vprašanje meje, mere in zakona zadeva tudi povsem konkretno vprašanje, kakšno mesto naj dobi teorija spola v družbi. Ali mora tudi sama upoštevati meje in mere ter spoštovati nazore drugih? Če sicer ob formalni enakosti zagovarja različnost, bi morala imeti posluh tudi za sorazmernost (svoje) različnosti. Ena od definicij ideolo- gije pravi, da ideologija eno idejo (ki sicer odkriva nek resničen vidik stvarnosti) po- stavi kot razlago za celotno stvarnost (tota- liteto) in v tem nasilnem dejanju postane totalitarna. Ali se zahteva po nikoli dokon- čani emancipaciji in svobodi ne sprevrne v nasilje osvobajanja? Kaj pa če bi morali idejo performativnosti razširiti na širši kontekst postmodernega časa: kateri način izvrševanja življenja – in njemu pripada- joči nazor – to življenje resnično potrjuje, poglablja, osvobaja in kateri ga pravzaprav oži in duši? Ali osvobojenost spolnih iden- titet slavi in uresničuje življenje (in pri tem se ne gre slepiti, da k pritrjevanju življenja spada tudi biološka reprodukcija, čeprav ta še zdaleč ni edini kriterij) ali pa je življe- nje v brezmejni svobodi nepomirjeno in nezadovoljno s seboj? Toda spet smo pri tem, da ne vemo, kdo smo in po kakšnih kriterijih naj bi življenje sploh presojali. Kriteriji so namreč odvisni od meje, mere in zakona. Bitje se v polnosti razvije in postane ono samo, če udejanji to, kar je položeno v njegovo naravo. 20 Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 Foto: BS