Iz dnevnika 
malega 
Šiškar-ja
Torek
Ata prihaja zadnje dni bolj pozno domov in skoraj vedno je nekoliko razkurjen. Jesen je pač in spet so se začele seje. In ker so čez poletje marsikje lenarili, je zato zdaj toliko več dela.
Trenutno se, recimo, veliko pogovarjajo o ' samoprispevku. Ko je ata povedal, da so ve-činoma še kar za, ampaik jih je neikaj vendarle proti, me je čisto razkurilo. Presnete duše sko-puške, kako neki morejo biti proti? Naj vpra-šajo za maenje otroke, k-i hodijo v stare (in premajhne) šole, pa maraice, ki še vedno ni-majo varstva za malčke. Tako pa le preraču-navajo, zavijajo z očmi in preštevajo, koliko jih bo stalo, če bodo glasovali ZA.
Ko sem bil na počitnicah pri stricu na Do-lenjskem, so imeli ravno delovno akcijo. Ne brigade, čisto pravo aikcijo, na katero so pri-šli vsi vaščani. S samoprispevkom in s prosto-voljnim delom so napeljali vodovod, kanaliza-cijo, cestno razsvetljavo skozi vas in še kos asfalta skozi naselje. Nihče ni godrnjal, vsi so glasovali ZA. Cez dve leti pa bodo, pravijo, zgradili tudi šolo . ..
No, pa recite, recimo, razvajenemu Ljub-ljančanu, naj plača samoprispevek za to, da mu bo v blok pritekla pitna voda. Jok, brate, bo rekel, to mi naj pa kar napeljejo, saj pla-čujem 'komunaku prispevek. (To bi rekel, če bi bil vljuden, kakšen manj vljuden bi vam pa utegnil še <kaikšno primazati). Meščan hoče ime-ti vse na krožniku in bi bržkone izgubil sapo, če bi kdo razpisal samoprispevek za stvari, ki so v mestu »obvezna oprema« (asfalt, voda, piin, elektrika, kanalizacija) — na vasi pa si jih, kljub temu, da tudi plačujejo najrazličnej-še prišpevke, ne morejo kar tako privoščiti.
Je pa v mestih zato križ z vrtci, šolami, zdravstvom. Veliko ljudi na kupu je, denarja pa precej manj.
Skratka, kaj bi en mali Srečko solil pamet odraslim. Malo naj pomislijo (vem, da je to naporno, ampak se splača) in bodo takoj ve-deli, kako naj glasujejo.     ' r                             . .
Sreda
Ceprav je že september, še nimamo čisto rednega pouka. Ker so letos organizirali tako, da učenci kupirao knjige v šoli, je bilo treba najti prostor za skladiščenje vseh teh milijo-' nov učbenikov. Tega so, na srečo, našli v naši učilnici. Dokler ne bodo prodali vseh knjig, bomo še naprej malce špricali.
Mislim, da je ta  ideja glede prodaje knjig v šolah imenitna pogruntavščina.
                                                     Srečko