SREČANJA
50 LET ZAKONSKEGA JARMA
Otroci morajo zaupati vate
V današnjih časih seksualne revolucije, ženske in drugačne emancipacije ter na-sploh čudnem obdobju, kar zadeva odnose med spoloma, je zlata poroka resnično ju-bilej, vreden pozornosti. Stari Ijudje, ki sc ob sobotah zbirajo pred magistratom in opazuje načičkane nevestice in polizane že-nine, ki množično skačejo v zakonski jarem ter se po izdahnjenem »da« odfijakajo z boljšo ali slabšo limuzino, zmajujejo z gla-vami. Nak, to ne bo dolgo držalo pravijo, preveč brezglavo drvi ta mladež v zakon. Poglejte jih, saj so še smrkavci, kaj ti vedo, kaj je življenje ...
•  In morda imajo včasih celo prav. Vse-kakor pa — ko so se oni ženili, je bilo dru-gače. Preizkušnje, skozi katere sta morala iti dva mladoporočenca, so bile težke, mor-da, gledano z današnjimi očmi, celo nepre-magljive. Tudi z Aljo in Francem Medle-tom je bilo tako. Življenje si ju je krepko privoščilo,  nekaj  je trenutkov v njunem mozaiku, ki so zarezali globoke brazde v ta sicer prijetna obraza. Ne moreta mimo te-ga, čeprav je bilo tudi veselih dni veliko. Dovolj, da lahko sedaj 77-letna Alja veselo zamahne z roko, češ, vse enkrat mine, kar je njeno priljubljeno reklo, s katerim si je pomagala tudi v najtežjih trenutkih.
•  »Seveda se spomnim dne, ko sem ga prvič zagledala. Stal je na pragu sosedove hiše in takoj sem vedela, da ni od tu. Po-tem  sva  se  videla  tudi naslednji  dan  in kmalu me je začel pozdravljati. Naprej je pa kar hitro šlo,« se je navihano nasmejala Alja in dregnila Franceljna (ki ima sedaj 80 let), češ, sramežljiv pa takrat nisi bil, kaj...
•   France je bil strojevodja. Kajpak je bil to tiste čase nadvse spoštovan poklic, saj so bili redki izbranci, ki so jim zaupali velike, črne lokomotive in za njimi 400 ali 500 človeških življenj.
•  »Najprej si moral začeti s ključavni-čarstvom,« je pojasnil. »Potem si bil dve leti v delavnici, eno leto kurjačil na loko-motivi in ko si naredil vse izpite za stro-jevodjo, si šele postal kandidat za voznika lokomotive. Težko je bilo priti do tega po-klica, toda splačalo se je ...«
•  »Veste, radi so ga imeli, vedno je vo-zil najtežje proge,« ga je pohvalila žena. »Ce ne bi bilo tiste nesreče pri Brestani-ci . . .«
•  Iz albuma je izbrskala fotografijo raz-bitin ekspresnega vlaka.
•  »Vozil sem iz Zagreba proti Zidanem mostu, ko sem nenadoma zagledal, da zad-nji vagon tovornega vlaka še ni prevozil kretnice.  Zavrl sem,  toda bilo je že pre-pozno. Potem se ničesar več ne spominjam, vem le to, da so me odpeljali v bolnišnico, kjer mi je čez nekaj  dni  šef čestital,  da sem rešil čast železničarjev. Saj, nihče od potnikov ni bil ranjen, toda če ne bi zavrl, bi tudi vagoni zgrmeli v Savo ...«
•  »Se dolgo po tem je vpil v spanju,« je povedala Alja, »sedaj ga pa vidite, kak-šen je. Saj še iz hiše ne more.«
•  Medletova   hiša   je   bila   med   vojno znano pribežališče ilegalcev, ki so imeli tu prenekateri važen sestanek. Tudi otroci — dve hčeri in sin Marko — so sodelovali.
•  »Marko je padel, na Ilovi gori ... Še sedaj mi je v spominu njegov nasmeh. Bil je tako vesel fant, komaj sedemnajst let je imel. Ne, tega še danes nisem prebolela ...«
•  Toda sedaj ni čas za solze, danes smo prišli, da bi slavili. Zlata poroka je vesel jubilej, pa čeprav smo s to reportažo malo zamudili.
•  »Ja, kar hitro je minil čas. Otroci so odšli na svoje, imava pet vnukov in še en-krat toliko pravnukov ... Ko se vsi zberejo v hiši, je tak živ-žav, da je veselje. Tudi sedaj, ob najini zlati poroki, so se zbrali.«
•  Alja  rada  prebira  easopise,  najraje znanstveno fantastiko v podlistkih (tudi na televiziji   jo   najbolj   pritegnejo   oddaje   o znanosti in umetnosti). Ce bi imela mož-nost,   pravi,   bi   šla   prav  gotovo   študirat književnost, tako pa takrat ni bilo ne de-narja, ne posebnega veselja za to.  Samo
ena njena sošolka je šla na Dunaj, na me-dicino — in to je bila takrat skoraj senza-cija...
•  Tudi France rad spremlja novice, po-sebno pa se seveda razburi, ko je govora o nesrečah na železnici.
•  »Malomarnost, vam pravim,« se hitro razvname. »Saj ste brali o tej nesreči na Gorenjskem.  Kakp vendar je mogel pro-metnik  spustiti  vlak ...?  Kar  zadeva  di-sciplino in odgovornost, je bilo takrat dru-gače. Ce si ga enkrat polomil, si oplel. In če so te na železnici odpustili, nisi imel kam ... Zato so vsi pazili, kako delajo. Ma-lomarnost, vam pravim ...«
•  Še sedaj bi spet zlezel na lokomotivo, je še zatrdil. Samo pokazati bi mu morali komande, saj teh novih strojev ne pozna.
•  Tako, vidite, živita Medletova. Ze pet-deset let sta skupaj, v dobrem in slabem. Vzgojila sta otroke, sedaj imata veselje z. vnuki in pravnuki...
•  »Veste, vedno sem se držala načela: otroci morajo zaupati vate. Zato sem ved-no pazila, da mi nihče ni mogel očitati, češ, glej mama, to si obljubila, pa ni bilo res ... Mislim, da je to — odkritost, zaupanje med starši in otroci, nujno za harmonično dru-žino.«
•  Potem sta se vsedla skupaj, da ju še vam pokažemo, kakšna sta, korenjaka, ob zlati poroki. Fotografije bosta gotovo skrb-no hranila — do biserne poroke. Do takrat torej, na svidenje!
z. š.