List 74. Nasadba hitro rastečega gojzdnega drevja. Govorili smo v 72. in 73. listu »Novic", da je živa potreba in skrajni čas, pomanjkanju gojzdnega drevja v okom iti. Povedali smo, kako naj bi umni kmetovavec ravnal, pridobiti si drevnega semena; kako naj bi ž njim goličave in puste krajine vnovič obseval in po takem sebi in otrokom svojim potrebnega lesa preskerbel. Rekli smo poslednjič, da za tako nasajenje je posebno hitro rasteče drevje vgodno. Kakošno je to, in kako ž njim ravnati, hočemo pa zdaj razlagati. Les je ljudem skorej ravno tako neobhodno potreben, kakor kruh, in previsoka cena njegova v deželi zamore skorej ravno tako nevarna postati, kakor pomanjkanje živeža. Gojzdi se tudi od leta do leta shujšavajo, da niso nikakor ne, kar so nekdaj bili. Tega so njih nevedni in zanikerni posestniki krivi. Saj pušajo ti gojzde popolnoma zginiti in odumreti; njim ni mar lesa nasaditi po semenu. Vedno ostanejo stari kopitne ži, poznajo in imajo Je tako lesov je, ktero sila počasi raste, da bi mogel človek dO, 100, 150 in še več let čakati in doživeti, preden da bi popolnoma odraščeno drevje dobil. Borovje, smrečje, bukovje, hrastje in drugo domače drevje, ktero smo dozdaj redili, raste sila počasno. Od takega drevja je le pozno dobiček pričakati, temoč komej bodo naši otroci in otrokov otroci kakšino * korist imeli, če mi zdaj borovo, bukovo ali hrastovo seme sejemo. Les po semenu zrediti je pa vendar nar večja potreba današnjih dni #). Kaj je tedaj storiti? Rekli bodo marsikteri: „Saj mi ne moremo narediti, da bi drevje hitreje rastlo, kakor navadno raste". Res je taka, prijatli; tega mi ne moremo storiti. Mi pa moremo in moramo prizadevati si, sejati tudi drevje, listnato drevje in šilovje, ktero hitreje raste, kakor naše dosedanje — tako drevje namreč, ktero že v 12, 15, 20 do 30 letih se sekati da. Ko bi mi tako drevje nasadili, imeli bi od njega dobiček že mi, pa ob enem bi bilo tudi za naše otroke po-skerbljeno. Od tacega drevja hočemo tedaj tukej govoriti. Eno najkoristniših in najhitreje raste-čih dreves je 1. navadna akacia. Govorilo se je scer v „Novicah" že mnogokrat od tega drevesa; ker pa dobre stvari se ne morejo prehvaliti, hočemo tudi mi od nje kaj povedati in prej povedanemu vendar še kaj novega in koristnega dostaviti. Akacia, tudi signojka imenovana, je per- *) S tem nočem reci, da bi zanemarjali smrečje, hrastje in drugo tako lesovje , ktero 1)0 zmiraj potrebno in naj bolj obrajtano. Pis. votno v severni Ameriki doma. Ob vladanju kralja Henrika IV., okoli leta 1600, bila je na Francoskem pervikrat iz semena zrejena. Potem se je počasi po celi srednji Europi bila zaplodila noter do južne Sibirije v Azii. Privadila se je tedaj že davno podnebja in sveta europejskega. Drevja tega je pa več sort, ktere kot lepšavne drevesa ljudje po ver-tih redijo. Tudi navadna akacia je eno nar lepših dreves za gaje in javne verte, in njeni izverstni les priporoča zlo nasajenje njeno na veliko kot gojzdno drevo. Akacia raste 60 do SO čevljev visoka, ter zamore 8 do 12 čevljev debela postati. Na vejah ima močno ternje; listje je lepo zeleno, podolglato; belo cvetje prikaže se mesca junija, diši prijetno, ter visi v lepih grojzdičih doli; kader ocvete, zapusti plošnjato stročje, v kterem je mnogo obisticam podobnega, nekoliko vkup stisnjenega semena. Navadna signojka se da iz semena pomnožiti; pa tudi iz koreninskih scimkov, kterih obilno poganja, kader je nekoliko bila odrasla. Iz semena se dajo pa že v pervem letu sadeži 5 do 6 čevljev visoki zrediti; zatorej je tudi odreja iz semena, ker je nar hitrejša in nar goto vsa, tudi nar bolj navadna. Sejati pa seme je treba konec zime ali začetka pomladi v lahko in nekoliko osojno zemljo. Ko bi suša nastopila, ter dalj časa terpela, naj se poliva setev od časa do časa, ter naj se pleve pridno. (Nar bolje je seme sejati koj ko je dozorelo jeseni. Vsejano seme je pa treba dobro zatlačiti in na zimo lahko pokriti.) Že v drugem, gotovo pa v tretjem letu dobimo prav lepe semenjake, kteri se dajo na druge kraje presaditi. Pri tem akacia raste skorej v vsaki zemlji, tudi na peščeni, če je ta le plitvo s černo parstjo pokrita: kajti korenine njene ne segajo zlo v globoko, temoč razprostirajo se široko pod poveršino. Akacia raste veliko hitreje od vsega drugega terdega lesa. Ni nič nenavadnega najti 15 let starih dreves, ktere včasih zrastejo v okrogu pol tretji čevelj debele; navadno postanejo pa še le v dvajsetem letu tako močne. Le tej neprijetnosti je podveržena akacia, da jo vetrovi lahko razlomijo; tudi ni dobro na mejah žitnih polj jo saditi, ker njene daleč segajoče korenine bi se preveč po njivah zaplodile. (Konec sledi.) List 75. Nasadba hitro rastečega gojzdnega drevja. (Konec.) Akoravno pa akacia hitro raste, je njeni les vendar prav terd in težek; rumen jein tamnožilast; je gost, se da dobro skobljati in krasno gladiti. Vse to so lastnosti, ktere ga mizarjem in strugar-jem prav vgodnega store. Tudi za stavbe je prikladen, ker drevo precej močno zraste. V zjedi-njenih amerikanskih deržavah rabijo ga za raznfe dela pri izdelovanju ladij; tudi, ker zlo nerad gnjije, za temeljne kole in za ograje, posebno v vodi; tukaj ostaja 30 in več let zdrav in krepak. Jako dober je ta les tudi za kurjavo. To drevo poganja ob enem mnogo vej in ogrank. Popraševal sem za to, in povedal mi je nek gojzdnar, da na Francoskem take močne veje že davno rabijo za tertne kole. V ta namen odsekajo akacie vsako 3. leto tikomatal. Ako se višje odčesnejo, dobi se po 18 letih strom, iz kterega se dajo 9dolOpal-cov široke dile izžagati; protje, ki ostane poodče-snjenji, so za kurjavo dobre derva. Protje Qn les) akacijno gori in greje pa bolje, ko bukovina. Les daje nagel in velik ogenj in terpečo žerjavico. Listje, ker se ga ne dotaknejo merčesi, je prijetna klaja živini. Semena in sadeža tega prekoristnega drevja je lahko in povsod dobiti. Pri reji je pa treba gledati na dve reči. Pervič, ker to drevo mnogo ^okrajnih ogrank poganja, se morajo te tri- do štirikrat poleti odrezati, in le majhen veršec pustiti, sicer bi stranske ogranke overale drevesu kviško rasti; to bi — kakor kopinje — potem bolj na široko, kakor na visoko poganjalo. Drugič; kodar akacia stoji, tam se da težko več iztrebiti. Ker njene korenine nikoli ne poginejo, vedno poganjajo novo mladičje. Torej se mora kmetovavcom svetovati, da bi akacie^na treh krajih takole odločili: na enem mestu naj bi pustili visoke, da bi od njih dobili les za bruna, tramove, dile in v prihodnje tudi derva za kurjavo; na drugem kraji naj bi redili akacie za sekati, da bi imeli plotne kole, tike itd.; na tretjem kraji bi utegnili napraviti sadišče takih drevesic, ktere bi na korenini sekali, ter za dervarenje rabili. Tudi obroče za sode dajo akacie. Treba je pa, kakor hitro so posekane, razcepiti jih, ker bi v malo dneh se tako utverdili, da bi jih razklati več ne rnoHi. Prav hitro se napravijo živice iz akacij, in kmalo dajo zabrano poljem in, dvoriščem; vendar so živi plotovi iz belega gloga boljši. Cvetje in skorja vejic dasta tudi zdravila. Zeleno listje je pa živini prijetna klaja; tudi se da sušiti in za zimsko kermo hraniti. J. Š.