Iz turistovskega nahrbtnika. Piše Fort. Jelovšek. Pred leti, ko sem kolesaril raed počitnicami, sem podal nekaj potopisnih spominov iz kolesarske torbice; sedaj pa, ko sem zamenjal lahkokrilo kolo s težkimi železnimi krampeži, dolgo palico in priročnim nahrbtnikom, podam cenjenim čitateljem nekaj spominov iz svojega nahrbtnika. Ker je naša dična nZaveza" izbrala za letošnje svoje zborovanje slikovito Eadovljico v znožju sivega Triglava, sem razmišljal, bi li ne kazalo, da bi nas nekaj v spremstvu tovariša vodnika poletelo na _Vrh Triglava", kakor poje ona prelepa slovenska pesem. In res, na moj dotični poziv v BUč. Tovarišu" se je odzvalo več tovarišev z različnimi načrti, ki naj bi se v Eadovljici definitivno sprejeli. Da pa se ne izneverim svojemu zvestemu konjiču, brzemu kolesu, obrzdara tudi njega; privežem mu težko železno palico, ki sem si jo bil prej dal napraviti za Triglav in hajd na kolo! odjadram v petek, dne 23. avgusta iz dežele nstihe robe" čez Turjak v belo Ljubljano. Dospevši tja, jo krenem v hotel k -Južnem kolodvoru", kjer se je začela kmalu polniti dvorana dragih tovarišev in milih tovarišie, in v družbi duhovitih Cehov, junaških Srbov in dražestnih Srbkinj smo preživeli najlepši večer. Prej pa sem si v Ljubljani nabavil nahrbtnik, krampeže in kar je še bilo treba za to turo. Na prvi pogled se je spoznalo novopečenega turista, in v pozni uri ob čaši rujnega vinca sem moral prebiti prvo preizkušnjo turistanovinca. Mojo železno helebardo je uničila povsem stroga kritika tovarišev turistov' iz Gornjega grada — Bog vam ne štej tega v greh! — še pred aktivnostjo je morala romati v nezaslužni pokoj. Naj ga v miru uziva v večen spomin kraljevega Triglava, čigar krone, žal, ne bo nikdar venčala. Pa strogi sodniki so preiskali tudi moj novi nahrbtnik in ko nekdo privleče iz njega ovitek, v katerem je bila šfiet za zobe, milo ia — joj, joj! — Schnurrbartbinde — kar telefonično so hoteli pozvati Eovška, ki naj bi na licu mesta fotografiral pregrešnega — nedeljskega turista. — In v globočini svoje užaljene duše sem sklenil tedaj, da hočera vsem tem neusmiljenim zasmehovaleem izbrisati oči — Jfr jim vrh Triglava velikodušno zaklicati z našim Zveličarjem: .Odpuščam jim, saj niso vedeli, kaj so delali!" Ko so zazveneli zadnji veličastni akordi našega impozaatnega zborovanja v Eadovljici, smo se sešli Triglavani v nedeljo popoldne na kolodvoru in se odpeljali v dveh skupinah: ena skupina pod vodstvom junaškega in dovtipnega Eajka Justina na Dovje, druga večja skupina, pri kateri se je nahajala tudi moja malenkost, pod vodstvom vrlega našega vodnika, tovariša Jenska z Bleda na Dobravo. Tu naj omenim nek intermezzo. Ko čakamo Da Jesenicah prihoda drugega vlaka, opazim v nekem vozu klerikalnega matadorja Jakliča, ki se je peljal v družbi dekoriranih Marijinih sestra in bratov z nekega pobožnega shoda na Gorenjskem. Tu .Zaveza" s svojimi neustrašenimi borilci za svobodo in napredek — tam koristolovstvo za suženstvo in temo ! Dan in noč, in mi si ne moremo biti tovariši! Žalostno, da nima učitelj važnejšega stanovskega opravila, nego voditi naivne ljudi — za nos. Ko pridemo na Dobravo, jo mahnemo proti Vintgarju. Nekaj časa peš po ravnem polju, zatem ugledaš umeten silovit vodopad, ki so ga zgradili ob priliki zgradbe bohinjske železnice; celo goro so prevrtali, in skozi to skalno votlino dere bobneč ta kristalnočisti gorski potok in pade na nasprotni strani z vso nevzdržno mogočnostto v globoko skalno votlino. Nad seboj pa ugledaš v vrtoglavi višini veličasten, drzno vitek obok, preko katerega drvi dan za dnem hropeči hlapon v neznane podzemske rove. — Še nekoliko naprej, in dospeli smo v Vintgar. Lahno-mokra gorska sapica nam je božala razvneta lica, ko smo zavili v ta hram božjega čudesa. Ozka soteska, omejena od nebotičnih skalnatih sten, ob katerih se vijejo tesni mostiči, globoko pod teboj pa šumi in se razbija po skalnatih grebenih kipeča hčerka planin — Eadovna — kakor razjaijena kača, drveč od prepada do prepada dalje in dalje — a visoko nad teboj zalesketa na azurnem pasu zvezdica za zvezdico — in vsa ta miloba sinjega neba nad teboj — in vsa ta divja romantika krog tebe se izlije v veličastno svečano simfonijo, ki je ne zabiš nikdar v svojem življenju. Veselih lie in radostnih duš smo privriskali do hotela Zumer. Tu so nam postregli z izborno večerjo in rujnim štajereem, ki je kmalu razvnel naša grla, in zadonela je pesem, da je odmevalo daleč tja ,,v Gorenjsko skalnato plan". V Gorjah smo prenočevali v gostilni g. Jana, in moj hrabri Štajerc iz Pišec me vpraša zjutraj, ako že zvoni;. a to ni bilo zvoneDJe cerkvenih zvonov, ampak zvonenje krav, ki so jih gnali v pašo na planine. Spodnještajerska rogata živina je prosta tega bremena, zato pa jo morajo na dravskern polju zavračati pastirji-kolesarji. — Nato smo jo mahnili na Bled, tam smo si napolnili svoje nahrbtnike s potrebnim provijantom in se povsem turistovski opremili. Večaolepi, krasni Bled! Ne bom te opisal, naj te opeva naš pesnik, da si nkinč nebeški kranjske zemlje," in to po vsi pravici ostaneš. Ako Italijan pravi, da ti prej ne umre, dokler ni videl Napolja, tudi Slovenec naj bi ne stopil prej pred obličje božjega Stvarnika, dokler ni videl tebe, čarobno jezero. — Dražestna, ljubka okolica, krog jezera elegantni hoteli z vsem modernim komfortom, izmed prijetnega zelenja razkošnih vrtov in senčnatih gajev zro na jezersko gladino fantastične vile, visoko nad teboj na strmi čeri preži stari, sivi grad, liki jastreb na nedolžno ptičko — lično Marijino cerkvico na otoku, ki sanjavo gleda kot nežna punčica v zelenkastem očesu. — Za teboj strmi Babji zob, in ves ta razkošni čar, obdan od skalnatih nebotičnih gora — in z odprtimi očmi pri belem dnevu sanjaš mladostno pripovedko tisoč in ene noči. — Kakor milo-modro oko nebeške Stvarnice trepetaš med sivimi gorskimi velikani in . . . čolnič plava . . . val' igrajo . . . vse se veseli — in kakor lahna meglica tam nad jezorom ti vzplava drhteča duša — dokler ne utone omamljena prelestne sreče v zlatu nebeškega solnca. —~ Še en pogled — in vlak pripelje premile srbske brate in mnogo slovenskih tovarišev, da se skupno popeljemo v Bohinjsko Bistrico in dalje k izviru Savice. Prehitro je minila zanimiva vožnja skozi čudovite predore v družbi milih nam gostov do Bohinja in dalje na vozovih do Bohinjskega jezera. Tu se razlivaš pred mano, ti sin triglavskih bistrih hčera, podoba miru, kakor te nazivlje pisatelj — tihotna, sladko milootožoa elegija. — Kako mamljivo, zavedljivo-vabljivi so tvoji zelenčasti valovi! — človek bi se legel v njih mokro-rahli objem in sanjal opojno pesem: BHalb zog sie ihn, halb sank er hin." Takoj ob jezeru se dviga mala gotska cerkvica sv. Ivana in po njem ima tudi nemški hotel v bližini svoje ime. Ker ni bilo časa in mogoče tudi ne toliko čolnav na razpolago, smo se peIjali z vozovi ob južai strani mimo cerkvice sv. Duha do drugega konca jezera, kjer stoji slovenski hotel -Zlatorog". To je tudi edina pot k izviru, zakaj na severni strani obkrožujejo jezero navpične stene visokega skalnatega gorovja, katerih raztrgani grebeni in ostri robovi se prečudno lepo zrcalijo v globočini jezera, da se ti zdi, kakor bi se pod jezersko gladino dvigale nove čeri tja doli do brezmejne nebesne modrine. (Dalje.)