92 Glasnik SED 65|1 2025 * Luka Kropivnik, mag. prof. slovenščine in zgodovine, mag. etnologije in kulturne antropologije in primerjalne književnosti, mladi raziskovalec, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; luka.kropivnik@zrc-sazu.si Muzejske strani Luka Kropivnik* V zadnjih dveh desetletjih je ples kot nesnovna kulturna dediščina postal predmet povečanega zanimanja strokovne javnosti, tako na ravni raziskovanja kot institucionalnega varovanja. Razstava Ples – Živa dediščina Evrope v gi- banju v Slovenskem etnografskem muzeju se na ta trend odziva s predstavitvijo plesnih praks iz petih evropskih dr- žav: Slovenije, Madžarske, Romunije, Grčije in Norveške. V pripravo razstave, ki je del širšega evropskega projekta ICH-Dance 1 , pri katerem sodelujeta tudi Slovenski etno- 1 Ples kot nesnovna kulturna dediščina: Novi modeli omogočanja par- ticipativnih plesnih dogodkov, ki ga sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa: https://www.dancingaslivingheritage.eu/ grafski muzej in Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SA- ZU, so bili vključeni strokovnjaki s področja etnologije, muzeologije in kulturne dediščine (Adela Pukl, Anja Jerin, Raluca Andrei, Tone Erlien Myrvold, Maria I. Koutsouba, Rebeka Kunej, Simona Malearov, Zoi N. Margari, Dóra Pál-Kovács in Ana Vrtovec Beno). Eksponati in multimedijski paneli poudarjajo vlogo ple- sa v vsakdanjem življenju ter pomen plesne dediščine v Evropi. Razstava združuje videoprojekcije, razstavne pa- noje, fotografije in organizirane plesne dogodke, ki obi- skovalcem omogočajo spoznavanje plesnih skupnosti obravnavanih držav. Koncept razstave učinkovito povezu- je dokumentacijo plesnih praks z izvedbo novih participa- PLES – ŽIVA DEDIŠČINA EVROPE V GIBANJU Slovenski etnografski muzej, 10. oktober 2024–1. junij 2025 Razstava Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju (foto: Luka Kropivnik, 14. 5. 2025). Glasnik SED 65|1 2025 93 Muzejske strani Luka Kropivnik tivnih dogodkov. Avtorji razstave v uvodu poudarjajo, da želijo ples in oblike njegovega varovanja predstaviti vse od 19. stoletja, obenem pa prikazujejo različne načine, s katerimi posamezne države ohranjajo ples kot nesnovno kulturno dediščino. V prvem delu razstave so ponekod predstavljene tudi skupine pomembnih akterjev, ki so v posameznih državah odigrale ključno vlogo pri varovanju plesne dediščine – v ospredju so akademiki (Grčija), mu- zealci in arhivisti (Romunija), bistveno vlogo pa imajo v vseh državah številni udeleženci plesnih dogodkov. Na razstavi sta še zlasti poudarjena plesa sotiš in šamarjanka, ki sta še vedno živa predvsem v Prekmur- ju. Umeščena sta v enega od dveh interaktivnih sklopov razstave, kjer se obiskovalci ob pomoči članov Folklorne skupine KD Marko Beltinci lahko naučijo osnovnih kora- kov. Avdiovizualna predstavitev plesa je dopolnjena z do- miselno tehnološko rešitvijo, ki po koncu izvedbe oceni, v kolikšni meri je obiskovalec sledil predpisanim korakom posameznega plesa. Ples je po definiciji Unescove konvencije o varovanju ne- snovne kulturne dediščine (2003) del nesnovne dediščine, saj gre za izvedbene umetniške prakse, usmerjene v prenos znanj iz generacije v generacijo. Upoštevajoč te smernice, razstava predstavi ples kot vključujočo, živo prakso – po- membnejši je družbeni pomen plesa kot njegova rigidna avtentičnost, značilna za materialno dediščino. Muzealiza- cija plesa pa ostaja kompleksno vprašanje. Gibanje je na- mreč esenca plesa, zato je ponazoritev gibajočega se telesa v statičnem muzeju vedno omejena. Avtorji razstave se te- ga zavedajo in v drugem interaktivnem sklopu prikazujejo plesne skupine v akciji – videoposnetki zvesto prikazujejo trenutke igre in plesa ter obiskovalcem omogočajo, da sa- mi zaplešejo. Posnetki pa ne prikazujejo le plesnih izvedb. Eden izmed poučnih videoposnetkov je posvečen tudi godčevstvu. V ospredju je godec Rudi Sečnik (Cankarjev Rudi) iz Samotorice, ki je v osemdesetih letih 20. stoletja – da bi jih ohranil pred pozabo – posnel plesne melodije iz okolice Horjula. Raziskovalci iz projekta ICH-Dance so prav to gradivo uporabili kot podlago za kreativno sodelo- vanje z lokalno skupnostjo. Razstava poudarja pomen telesa in skupnosti: ples je sku- pinska dejavnost, zato so v ospredju ljudje, ki ga izvajajo in ohranjajo. Videosekvence, fotografije in spremljevalna besedila poudarjajo družbeni kontekst plesov (njihovo povezavo z veselico, obredom, s praznikom) in identite- to skupnosti. Razstava obenem odpira prostor sodobnim praksam: ples postavi v današnji čas in predstavi različice, kot se pojavljajo na maturantskih plesih in drugih prazno- vanjih. Zlasti zanimivi so tudi didaktizirani prikazi posa- meznih na razstavi predstavljenih plesov. Avtorji s tem, hoteno ali nehote, poudarjajo pomembnost poučevanja plesov in prenosa plesnih praks, ki se med državami moč- no razlikujejo. Slovenski primer (žirovc) temelji na struk- turiranem prikazu posameznih figur in njihovem logičnem povezovanju v smiselno celoto, medtem ko madžarski in romunski primer (čardaš in șioapă) ponujata predvsem upočasnjene demonstracije, ki omogočajo nižjo raven par- ticipativnosti. Razstava s tem odpira pomembna vprašanja o različnih metodah poučevanja plesov ter ravnovesju med ohranjanjem tradicije in spodbujanjem kreativnosti. Razstava Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju je po- memben prispevek k reprezentaciji nesnovne kulturne de- diščine, katere register vodi Slovenski etnografski muzej. Strokovni javnosti ponuja primer raznolike, interdiscipli- narne interpretacije plesa kot kulturne prakse; teoretično ozadje Unescovih smernic namreč prepleta s praktično participacijo skupnosti. S kroniko plesnih skupnosti Gr- čije, Romunije, Madžarske, Norveške in Slovenije ter z vključitvijo interaktivnih vsebin razstava ponovno vzpo- stavlja dialog med muzejskimi metodami in živim kul- turnim dogajanjem. Širši javnosti – tudi s sodelovanjem lokalnih plesnih skupin – približa plese, ki bi jih sicer doživljala zgolj posredno. Poudarja, da so plesi živi, dru- žabni in prehodni, zato jih ni mogoče ujeti le kot muzej- ske predmete, temveč jih je treba razumeti kot procese in prakse. V tej luči lahko razstavo v njenem prizadevanju po komunikaciji pomena plesne dediščine ocenimo kot uspe- šno – tako za etnološko stroko kot za širšo javnost – ter kot navdihujočo spodbudo k aktivnemu oblikovanju izročila v prihodnosti. Predstavitev plesov (sotiša in šamarjanke) z označenimi začetnimi talnimi pozicijami (foto: Luka Kropivnik, 14. 5. 2025).