.................................................................................imiiimiimiiiiiiiimmiiiiiimiimmimiiiiiiiiimiimiiiim miinim:
LETNIK XXI.	ŠTEV. 1., 2.
ZORA
GLASILO KATOLIŠKEGA JUGOSLOVANSKEGA DIJAŠTVA.
<3>

LJUBLJANA, 1918/19.
TISK „KATOLIŠKE TISKARNE".
niiiiiiinii.................................................mi..................i.......mili...............................i....................................................mi
Vsebina
Dr. Krek »Daničarjem« ob desetletnici...........1
ČLANKI:
Po štirih letih. (Urednik.)................1
Jedna habilitacijona radnja. (Dr. Antun Mahnič.)........3
Narodno ujedinjenje in naloge katoliškega razumništva. (E. B.) . . .	8
Ali imamo Slovenci demokratizem ?.............16
Na putu k preporodu. (Ivan Blaževič.)...........18
Za naš tehnični naraščaj. (V. M.).............21
PESMI:
Amulet. — Ti. — Želja ..............22, 23
LISTEK:
Za jednim umetnikom večnog pera............23
»Študentska Hlidka«, ročnik VIII..............23
Na ovitku :
O. Stjepan Grčič: Neke misli o junačkim narodnim pjesmama. Dr. F. Grivec: Pravoslavje.
UREDNIŠTVO »ZORE«! NARTE VELIKONJA, LJUBLJANA, KATOL. TISKARNA.
Naročnina naj se blagovoli pošiljati s čeki poštne hranilnice ali po nakaznici UPRAVNIŠTVU »ZORE«, LJUBLJANA, PISARNA KATOL. TISKARNE.
Naročnina za celo leto 8 K, za dijake 4 K.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Ludovik Tomažič.
O. Stjepan Grčič: Neke misli o junačkim narodnim pjesmama.
(Split 1917.)
Zanimivom teorijom hoče pisac da nas na ovo 23 stranice svoje knjižice pozaba vi: sadržaju junačkih narodnih pesa-ma treba prenesenim tumačenjem dati pravo razumevanje. Za pojedina lica, oznake i izražaje nalazi pisac preneseno značenje (n. pr. devojka = pobeda, majka = stara domovina, svati = vojska, vila = misao, smrt junaka = poraz vojske i t, d.), pa po-moču toga otkriva pravi sadržaj, što ga je narod opevao. A narod je preneseno ope-vao junačke dogadaje zato, jer p-^d tur-skom vlašču nije smeo očito istinu ¿uditi i jer je hteo da svojom prirodenom auhovi-tošču stvar što lepše i zanimiveje prikaže.
A za preneseno tumačenje govori još i to, što u junačkim pesmama nalazimo često besmislice (na pr. troglavi Arapin), a pre-često bi nam se, kad se spomin je otmica devojaka, pa kako junaci vino pdju, kako se kolje i ubija, črnilo, da je narod zagre-zao u bludnost, pijanstvo i krvološtvo; a to ipak nije, Pisac u celosti iznosi vrlo simpatične misli, jasno ih obrazlaže i dokumentira, pa nam ih i na jednoj pesmi kao primeru živo predočuje. U dane, gde se junačka narodna duša budi i uspavana žica njezina počinje divnim obiljem novih pesama opet glasati Slavonijom, Bosnom i Srbijom, raste i naš interes za to blago, što odaje snagu narodnog života, narodne energije, za narodno pesništvo, a taj interes potice i ova skromna i simpatična knjižica.	J, A.
Dr. F. Grivec: Pravoslavje. — Izdalo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Ljubljana 1918. Cena 3 K.
V času, ko vstaja pred našimi očmi na našem jugu tako težko pričakovano državno telo, dom SHS. in z njim nebroj'popolnoma novih, nalšemu dosedanjemu mišljenju še popolnoma tujih kulturnih, gospodarskih in verskih vprašanj, je izdal dr. Grivec, naš najboljši in najvestnejši poznavalec vzhodnega cerkvenega vprašanja, knjigo >;Pravoslavje«, kjer nam podaja v kratkih in jasnih sestavkih širok vpogled v bistvo,-razvoj in različne strukture vzhodne cerkve. Dela ni narekovala le strogo znanstvena objektivnost, ampak tudi plemenita ljubezen, privesti brate, ki žive v temi razkolne cerkve, katere življenjska, okamenela moč razpada, nazaj k edinosti, k novemu razcvitu krščanstva. Pri tem vzvišenem delu čaka jugoslovansko raz-umništvo, predvsem hrvatsko in slovensko, ki tvorita takorekoč most med Vzhodom in Zapadom, ogromna, a tem bolj hvaležna naloga: podirati obzirno in z ljubeznijo vse zapreke, ki nas še ločijo, pobijati vše predsodke, ki nas odbijajo, in brisati vse razlike, ki so se zajezile med nas v našo veliko škodo, v škodo vse evropske kulture, predvsem pa krščanstva sploh. To ni le naša verska dolžnost, ampak tudi kulturno-narodna, kajti le ob cer-
kvenem zedinjenju se bo dvignil naš jugoslovanski narod do one kulturne višine, ki jo po duševnih in telesnih zmožnostih brez-dvomno zasluži. Naša država se poraja iz stoletne sužnosti in brezmejnega trpljenja in z njo tisoč novih orientacij in problemov. A najbolj pereče in najbolj živo je cerkveno vprašanje Jugoslavije. Ne za-tiskajmo oči! Tu ne zadostuje navdušenje in ne lepodoneče beisede edinosti in bratstva, tu je treba predvsem dela, intenzivne g a d e 1 a, da zgradimo naši državi oni temelj, ki ga ne izpodbije nobena sila več, ki bo predpogoj našega razvoja v vseh panogah kulture. In ta temelj je z e d i -n j e n j e ! To ni vprašanje, ki ga lahko odlašamo od danes na jutri in prepuščamo usodi; prišla je ura, ko moramo zagrabiti z obema rokama: saj gre za srečo in kulturno povzdigo naših bratov in nas samih, gre za poživljenje in poglobljenje vsega krščanstva! Oklenimo se Grivčevih idej in njegove plamteče ljubezni, ki ne pozna ne truda, ne zaprek, strnimo se okoli Apo-stolstva sv. Cirila in Metoda, prežeti iskrene, globoke ljubezni do Kristusa in našega naroda, podajmo našim razkolnim bratom roko in zidajmo vsi na zgradbi naše narodne, kulturne in cerkvene edinosti!
Stud. phiL Alojzij Res.
iHU
z o
/2 m. z,
dm>(c>6)
STEV. 1., 2.
i3ČŠ2SX5SSaS>6SS2£>l
Glasilo katoliškega jugoslovanskega dijaštva.
^ebe vzgojiti! Idealisti, ki si igraje postavljajo in rešujejo najtežje probleme, ki snujejo načrte, kako naj se preosnuje svet, pa so sami enaki razmetani groblji, so najslabši izmed mnogobrojnih reformatorjev bednega človeštva. Sebe organizuj, vglasi svoje življenje, potem boš sposoben za druge! Diskordi zasebnega življenja segajo v javno. Simfonijo človeštva morejo harmonizovati le tisti, katerih življenje je har-moniško vglašeno. Veda, ki moli, te bo organizirala.
(Dr. Krek »Daničarjem« ob desetletnici.)


Po štirih letih.
Štiri leta naš list ni živel. Cela akademična doba je za nami, akademična doba dolgih prisilnih akademičnih počitnic, a molčečega učenja in mukepolnega nazornega pouka v trdi življenjski šoli. Kakor da je po onem vzkliku, ki ga je v »Zori« cenzura zadušila tik pred vojnim izbruhom, list v grozi in protestu proti vsemu, kar se godi okoli nas,, onemel. Vsakemu med nami se je to čisto umevno zdelo, »Zora« ni prenehala, ker ni imela sotrudnikov, tudi izdajanje ji ni bilo onemogočeno, a nemogoče je bilo navdušenje za dogodke, ki nas polnijo z grozo, studom in neizmernim trpljenjem. Kdo bo navdušen, ko mu trga krvnik-vojna najboljše iz družine, kdo bo pisal himne na umor in klanje, ljudje božji, ko umirajo tov. Koruza, Tavčar, Žgur in cela vrsta starejših in mlajših ? ! Naše vrste so molčale v gorki bolesti, naša srca krvavela v vedno novih ranah, ki so nam jih sekale težke vesti o izgubah naših tovarišev. V tihih, zasebnih sestankih, šepetaje in tovarišu na uho, nezaupljivi do znanca, ki je sedel pri sosednji mizi, do neznanca, ki je šel mimo okna, smo tožili svoje skrbi in bolesti. Čisto nov krvniški kazenski zakonik se je bil porodil v svetu. Veleizdajalec je bil, kdor ni napovedoval vsemu svetu vojne, veleizdajalec, kdor je govoril jezik, v katerem mu je mati pela uspavanko. Kako bi bila taka doba krivice in nasilja, ko so s slastjo in z nasmehom preganjali poedince, meneč, da uduše s tem cele narode, ostala v srcu katoliškega jugoslovanskega dijaštva brez sledu ? Dijaštvo je vez med sloji in stanovi v narodu; od vsepovsod izvira njegov dotok, njegovo gibanje je barometer narodove kulture in samozavesti, kulturnega dela, načrtov in stremljenja, občutljiva in natančna prizma narodovih napak in vrlin; krivice
in trpljenje, ki jih narod prenaša, čuti dijaštvo potisočerjeno. Ni čuda, če smo se bali in trepetali za naš narod in za lepo zemljo, ki nam jo je Bog odkazal pod svojim solncem in nebom. Kako majhna in bolestnosmešna je bila naša iz otroške ljubezni izvirajoča malodušnost!
Srečni smo, da smo sinovi takega naroda, srečni v vsej veliki odgovornosti, ki jo nosimo : Katoliški jugoslovanski dijaki hočemo in moramo biti vredni sinovi svojih očetov in mater. Ne samo v izjavah, bratje. moji, temuč tudi v trdem delu! In »Zora« bodi izraz volje do katoliško-narodno demokratičnega dela naših vrst! Strašni svetovni vrvež traja še vedno; naše molčanje bi utegnilo biti našim vrstam v pogubo v času, ko padajo v naša srca klena zrna neizprosne blagovesti nove dobe, ko se v dolgi temi faraonske sužnosti svetlikajo iz davne dalje nove zvezde vodnice ter se nam odpirajo nova obzorja in novi vidiki.
Čim bolj je ječalo človeštvo pod krvniško peto samodržcev in samovoljnikov, tem bolj je zmagovala in bo zmagovala ideja o ljubezni in pravičnosti, ker jo občuti vsako srce. Če je nekoč samo dvanajst preprostih ljudi izpodkopalo tla rimskemu imperiju in osvojilo svet, se zdi, da je sedaj Kristus pozval srca več kot dvanajsterih narodov, da bi vrnil svetu pravičnost in mir, ter osramotil krivičnost in nasilje.
Ideja zmaguje, bratje moji: tu še samo kakor iskra, tam že mogočen požar, ideja je zmagovala v času, ko se je zdelo, da raste drevo s koreninami proti nebu, ko je moral brat moriti brata, ko mora trgati oče lastni deci zadnji grižljaj od ust. Ideja zmaguje, ker ne osvaja zemlje, temuč srca in duše. In da izpove katoliško jugoslovansko dijaštvo to trdno vero v zmago krščanskih idej resnice, pravice in ljubezni, bodi »Zora« njegova vidna tribuna.
Nepopisna je radost naših src, ko se zremo vsi pod eno zastavo z istim kulturnim geslom in ciljem. V vsakem času kliče Kristus svoje učence in vsak, ki mu je dal oči, da gleda, ušesa, da posluša, in besedo, da govori, je dolžan, da mu vreden prvih učencev sledi.
Brez ognjišča so bile naše vrste; nebogljenci, razkropljeni širom sveta, nismo imeli lučke — srednice. Danes izhaja list z večjo, širjo nalogo nego pred vojno, pod njegovim praporom stoje nove, dosihdob samo prijateljske vrste, ki jih je nekoč list navdušeno pozdravljal le kot goste. Sedaj so naš bistveni del. In pozdravljati nima pravega zmisla, kajti kdo bi samemu sebi pel pozdrav in slavo na kulturni njivi ? ! Kar srce druži, ne razdruži noben mejnik in noben odlok! Naj je uradni zemljevid našega juga še tako pisan in pester, volja katoliškega jugoslovanskega dijaštva ne pozna in ne pripozna mej, ki jih ni postavil Bog.
Tako začenja »Zora« svojo novo dobo. Urednik ne obeta ničesar; njegova srčna želja je ohraniti »Zoro« kot zvesto zrcalo vsega našega življenja in dela, znamenje — prapor naših vrst, znamenje — kažipot naših steza.
Po zgledu naših dveh vladik in apostolov dr. Jegliča in dr. Mahniča hoče »Zora« zvesto in neomajno stati na braniku za Krisusov nauk in narodove ideale, neizprosna in stroga glasnica in zaščitnica pravice, resnice in ljubezni, ne prizanašajoč napakam in zmotam nikjer, še najmanj v lastnih vrstah. List hoče biti vest naše srčne poglobitve, vreden spomina pokojnega Evangelista, vesten in natančen izvrševatelj njegove blagovesti.'Njegovo ime je njegov program, pravec našega kulturnega dela je vprašanje:
»Kaj bi rekli naši padli tovariši, kaj bi rekel dr. Krek?!«
Urednik.
Dr. ANTUN MAHNIČ:
Jedna habilitacij ona radnja.1
(»Opča Noetika«. Napisao dr. S. Zimmermann.)
Quod erat in votis! U habilitacijonoj radnji dra Zimmermanna o opčoj noetici pozdravljamo djelo, kaikovo smo si pogledam na potrebe savremene naše inteli-gencije več davno željeli. Pisac je pokazao, da ima smisao za velevažnu zadaču, što pripada filozofiji: inteligenčiju orijentirati
0	pitanjima načelne naravi. Ova su pitanja, koja poput osnovnih zakona upravljaju idejnim carstvom, odreduju pravac ljud-skom mišljenju, dok se u svojoj praktičnoj primjeni odrazuju u djelu i životu poje-dinca i zajednice.
U vijeku realističkom, koji omalovažuje načelnu naobrazbu; u vijeku, koji se, ako se uopče još bavi filozofijom, ograni-čuje na prikupljanje i isporedivanje raznih filozofijskih nazora i sustava, dok načelno nijednoga ne usvaja, smatrajuči objektiv-nu izvjesnost spoiznaje problematičnom, nemogučom; u vijeku, koji ne apelira na razum, nego na čuvstvo ili osjetilo kao najvišu instanciju spoznaje; koji vodi zakone logike i religije ispod praga svijesti, u vijeku apsolutnog spoznajnog relativizma.
1	antropologizma, modernizma, iluzijoniiz-ma, agnosticizma; u vijeku, koji ozbiljnome istraživaocu istine očajno dovikuje: Ignoramus! Ignorabimus! — u vijeku, koji na-viješta filozofiji bankrot: sikrajnje je vrije-me, da se filozofiji uspostavi ugled i časno mjesto, koje joj patri kao ¡kraljici s vi ju znanosti.
Filozofiju treba rehabilitirati! Ovu potrebu potpuno shvača dr. Zimmermann. Uvjereni smo, da če njegova habi-litacijona radnja i buduči njegov rad u velike doprinijeti rehabilitaciji filozofije u hrvatskoj inteligenciji. Ovaj rehabilitacijo-ni rad otpočine dr. Zimmermann sa svojom ;>Opčom noetikom«.
Noetika je nauka o spoznaj! Pravo ističe pisac, da je nauka o spoznaji od vajkada imala u filozofiji najvažniju ulogu (str. 319.). Ta radi se o tome, da ispitamo vrijednost naše spoznaje. Može li čovjek biti siguran, da se u ikojem području znanosti vinuo do objektivne istine? Doikuda se proteže znanstvena spoiznaja? Imade li naša spoznaja ikoje vrijednosti izvan osjet-nog iskustva? Nije li sva metafizika sa
1 Ponatis iz »Novin«.
svojim pitanjima o Bogu, o duši, o slobodi itd. tek jedna obmana ljudskog duha, koja se osniva na prividnoj vrijednosti naše spoznaje? Zadača je aakle noetike, da od-luči o tom, da li je čovjek sposoban sa si-gurnošču spoznati .istinu. Iz toga se vidi, kako zaključuje pisac, da je nauka o spoznaji temelj za znanost i sve znanstvene grane. Zato se punim pravom može noetika nazvati znanost svih znanosti, jer istražuje vrijednost konstitutivnih elemenata u svim znanosti-ma. (Str. 19.)
Noetika uglavljuje vrhovne nepriziv-ne zakone svekolike ljudske spoznaje i svih znanosti, pa i iste filozofije. Sve zavisi o tome, kako čemo riješiti problem o realno j vrijednosti pojava: afir-mativno ili negativno^. Ovo je stožerna točka, gdje se razilaze dva filozofska svi-jeta: idealistički i realistički, odnosno mo-dernistički i skolastički. (Str. 261.)
Opreka izmedu ova dva filozofijska svijeta izbija više manje u čitavoj povije-sti filozofije, dijeleči ponajbolje uimnike na dvoje. U novije se doba ova opreka pojavila izraziteje i opčenitije nego iikada prije. Na novo ju je izazvao i zaoštrio Kant svojom »K riti k o m č i s t o g u m a«. Da-nas ima na filozofijskom polju dva protiv-nička tabora. Gotovo nema načelno na-obraženog umnika, koji ne bi pripadao jednom ili drugom ovih dvaju tabora. A r i-s t o t e 1 odnosno Toma, i Kant — ovo su imena, o kojima se razilaze duhovi: je-dni pristaju uz Aristotelovu odnosno sko-lastičku filozofiju, drugi uz Kantovu. Peri-pat e ti čk o -sk ol a s ti čk a i Kantova filozofija — nastavlja pisac — sama je u sebi tako velika pojava u čitavoj povjesnici filozofije, da joj s pravom zapada prvo i najod-ličnije mjesto. Sve, što je ljudski duh kadar odgovoriti na najteža filozofijska pitanja, nalazi se u skolastičkoj ili u Kantovoj filozofiji. Kažem u skolastičkoj i 1 i Kantovoj zato, jere izmedu oba filozofijska sustava postoji u cjelini takova opreka, da se ko-načno riješenje filoizofijskih problema ne može nalaziti jednako u Kantovoj i skolastičkoj filozofiji, več samo na jednoj ili na drugoj strani. (Str. 27.)
Dr. Zimmermann dakle prikazuje Kanta kao duhovnog oca savremenih moder-
nističkih zabluda. Kantova »Kritika čistog uma« sačinjava t e m e 1 j n u k o n t r a -verznn t a č k u , o kojoj se, kako reko-smo, umovi razilaze u dva oprečna prav-ca, a nastoječi naš filozof svestrano i temeljito suzbiti osnovne zaisade Kantova filozofijskog sustava, on pogada žilu ku-cavicu moderne misli, ¡koja se odmetnula od tradicijonalne peripatetičko skolastičke filozofije. Uopče, sudeči iz drugih njegovih filozofijskih rasprava, koje je objelodanio n. pr. u »Bogoslovskoj 'Smotri«, naš si je doktor postavio iza glavnu zadaču svojeg filozofijskog rada proučavanje i suzbijanje Kanta kao glavnog protivnika Aristotela i Tome, buduči da se njihovi sustavi gotovo u sv i m osnovnim zasadama upoprečuju. Time se dr. Zimmermann kvalifikuje kao eminentno sa vremeni .filozof, te ne sum-njamo, da če njegov filozofij ski rad pot-puno odgovarati zbiljskim potrebama sa-vremene naše inteligencije i uroditi želje-nim plodom. Ta ima cesto dubokih misli-telja, koji se bave svakojakim pitanjima i problemima, samo ne onima, kojih obra-divanje i rješavanje iziskuje vijek, u kojem žive i za koji bi morali da rade. Zato ostane njihov rad, ma kako uostalom temeljit, ipaik pust i besplodan, a djela če njihova ponajviše nači mjesto u kojoj sveučilišnoj ili licealnoj bilblioteci.
U »Uvodu« raspreda pisac o odnosu noetiike prema znanosti uopče., a prema filozofiji posebice. Filozofija znači težnju za savršenom spoznajom. Filozofija je znanost o prvotnim najopčenitijim uzrocima bitka. Tu iznosi pisac i pitanje o »krščan-skoj« filozofiji, kamen smutnje, o koji se dandanas toliki spočitu, kao da tobože krščanska filozofija nije prava filozofija, filo-zof-krščanin, a kamo li ka t o lički svečenik, da nije i ne može biti pravi filozof! Čudno-vato zaista! Govoreči o »krščanskoj« filozofiji radi se o filozofiji, što so začela u glavi največeg mislitelja poganske dobe, koji je živio i radio tri i p6 vijeka p r i-j e Krista. Filozofijski su sustav Aristotelov kasnije usvojili najugledniji crkveni oci i teolozi, a u srednjem ga je vijeku revidirao i usavršio sv. T o m a. Tomi i skolasticima bijaše Aristotel »filozof« kat-egzohen, a katolička je Crkva peripatetičko-skolasti-čku filozofiju sve do danas preporučala pri-znavajuči je, štono riječ, svojom službenom filozofijom, jer je uvidjela, da se ova filozofija bolje nego ikoja druga svodi u sklad s krščanskom objavom i da pruža katolič-kom apologetu najprikladnije oružje za suzbijanje zabluda svih vijekova.
Skolastička je dakle filozofija, kako s liagemannom ističe dr. Zimmermann, obzirom na teologiju posve samostalna, jer se osniva na samostalnim izvorima spoznaje, naime na prirodnom iskustvu i ljudskom razumu, te se prema tome mora u filozofiji nalaziti druga vrst sigurnosti, nego u teologiji, koja iznosi vjerske članke. Filozofija ne uzima od teologije svoje principe i ne smije nijednog pojma usvojiti, kojeg ne bi mogla nužno razviti iz svojih počela i vlastitim sredstvima. (Str. 7.)
Time, što Crkva skolastičku filozofiju priznaje za svoju, ne gubi ova filozofija ni najmanje od svoje samostalnosti i vrijed-nosti, kao što se na teoriji darvinizma ne mijenja ništa, ako je n. pr. socialni demokrati usvajaju, jer su uvjereni, da darvini-stička nauka najbolje obrazlaže i opravda-va socialističke težnje i rad. Liberalna je država u devetnaestom vijeku posebnom ljubavlju njegovala i tetošila filozofiju He-gelovu, koja proglasuje državu »prezentnim bogom«, ne bi li njom načelno utvrdila svoju apsolutnost i svemogučnost; no ta se okolnost hegelijanizma samog kao filozofijskog sustava ni najmanje ne tiče. Zato i ne vidimo, zašto ne bi mogla Crkva pristati uz jedan ili drugi filozofijski sustav, a da ovaj radi toga ne gubi svoju z n a n-stvenu vrijednost i samostal-n o s t.
Ako je pak krščanskom filozofu vjer-ska nauka mjerilom, po kojem se orijenti-ra, da li mu je umovanje na putu k istini, ili je pao u zabludu: zato ima on opet čisto umske razloge, koji ga evidentno uvje-ravaju, da ono, što Crkva naučava kao vjersku istinu, jest i mora biti istinito, te bi došao sam sobom u protuslovlje, ako bi izricao1 takove tvrdnje, koje su u opreci s krščanskom naukom, (Str. 8.) Našim mladim inteligentima svojski preporu-č a m o , da ovo poglavlje marljivo čitaju i promozgaju, e da se otresu izvjesnih predrasuda proti skolastičkoj filozofiji, što poglavito potječu od ljudi, koji nijesu nijedno Aristotelovo ili Tomino djelo niti izvana vidjeli, a kamo li čitali, te se da:u voditi jedino od mržnje na katoličku Crkvu.
Prelaizeči pisac na temu svoje habilita-cijone radnje — noetiku, stavlja si u I. di-jelu pitanje: Što znači istraživati vrijednost ljudske spoznaje? Raspreda o sigurnosti i istinitosti spoznaje; onda obrazlaže i utvr-duje objektivnost i apsolutnost logičke isti-ne. Ovu apsolutnost istine zabacuje antro-pologizam, t. j. nazor o relativnoj vrijedno-
sti istine. Prema ovom nazoru istina naših sudova vrijedi samo za čovjeka, jer nijesmo sigurni, da li su naši sudovi u suglasju sa objektivnim snošajem. Istinitost sudova ne sastoji u njihovom skladu s predmetima, več u suglasju s misaonim zakonima, koji su kao uzročni faktor prirodeni ljudskom duhu. Sva je dakle istinitost logičkih načela uvjetna, jer ovisi o psihičkoj ljudsko j naravi. (Str. 53.]
U II. dijelu odgovara pisac na upit: Postoje li neke logički sigurne (istinite) spoznaje? Izlaže i pobija nauku apsolutnog i metodičkog skepticizma. Proti skepti-cizmu utvrduje pisac tako zvani spoznajni dogmatizam. U filozofiji ima prvotnih, ne-dvojbenih, neporecivih istina, na kojima se osniva legička vrijednost ili istinitost sve-ukupnog noetičkog raspravljanja i spoznaje. Ove su istine nedokazive, a to ne stoga, što nadvisuju svaku spoznaju, nego što radi neposredne očevidnosti ne dopuštaju do-kazivanja. Zato treba da ih um bezuvjetno prizna, kako mu se prikazuju, ne če li, da se zaplete u protuslovlja, iz kojih nema iz-laza, te obori temelje svakoj spoznaji. Ove su istine temeljne, prvotne, jer Se na* njih nadovezuje svekoliko filozofijsko umova-nje. U ovom ih smislu s pravom zovemo dogmama.
Zastupnici skolastičkog dogmatizma iznose redovno tri ovakve nedvojbene spoznaje ili istine protiv metodičkog skepticizma: vlastito bivstvovanje (prva činjeni-ca), načelo protuslovlja (prvo načelo) i sposobnost istinitog spoznavanja (prvi uvjet). Ove istine, kako rekosmo, nesamo da ne možemo, nego i ne trebamo dokazati; tko bi ih naime nijekao ili o njima dvojio, mora ih u samom svojem nijekanju ili dvoumlje-nju pretpostaviti kao sigurne. Tko bi htio dvojiti o vlastitom bivstvovanju, mora priznati, da bivstvuje več zato, jer dvoji. Tko niječe načelo protuslovlja, eo ipso zaba-cuje istinitost ovog načela, to jest pretpostavlja, da nešto ne može zajedno biti isti-nito i neistinito, dakle priznaje, da istina nije isto, što i neistina, i prema tome da nešto ne može ujedno biti i ne biti, Tko na-pokon dvoji o sposobnosti istinitog spoznavanja, taj drži, da ne smijemo nista po-uzdano ili izvjesno tvrditi iz bojazni, da se moguče nalazimo u bludnji. Ova bojazan pak pretpostavlja, da je čovjek sposoban razlikovati izmedu istinite spoznaje i za-blude, to jest da je sposoban spoznati istinu. (Str. 64. ss.)
U III. dijelu slijedi rasprava o objektivno) vrijednosti spoznaje, Ovaj dio sači-
njava jezgru ili suštinu habilitacijone rad- ' nje.
Objektivnu vrijednost spoznaje poriče subjektivizam, koji se dijeli na: empiristi-čiki i racijonalistički subjektivizam. Noeti-čko je stanovište, kako izvodi pisac, obim nazorima zajedničko, a to je poricanje objektivne istine; samo što do zajedničkog ovog stanovišta dolaze oba nazora na po-sve oprečnim putevima. Na pitanje: koliko vrijedi naša spoznaja, odgovara racijona-lizam jednako kao i senzualizam: da sigurnost i istinitost ljudske spoznaje vrijedi ramo za čovjeka, to jest sva Iogička istina ovisi o psihičkoj naravi misaonog subjekta. Izricanje sudova nema svoj adekvatni razlog u objektivnim snošajima, več u samim subjektivnim misaonim tvorinama, Racijo-nalizam se i čisti empirizam počimaju raz-ilaziti tek u pitanju o postanku misaonih tvorina. Empirizam, koji priznaje samo osjetne pomisli, zabacuje opče pojmove i prema toime takoder njihovu objektivnu vrijednost; racijonalizam pak poriče objektivnu vrijednost ideja zato, jer su te ideje misaonom subjektu urodene, pa zato možemo 'ramo ideje spoznati, a ne njihove objekte. (Str. 104.)
Pisac podaje zatim kratak historički prijegled psihološkog senzualizma i pozitivizma od Protagore sve do Spencera i Nietzschea, koji u pitanju o izvoru i vr jed-nosti spoznaje zastupa potpuni materija-lizam i nihilizam.
Prelazeči pisac na poglavlje o racijo-nalističkom subjektivizmu prikazuje nam kao glavne predstavnike ove filozofijske struje Platona i Descartesa. Potonjeg označuje kao začetnika modernog racijonaliz-ma, i to s pravom, Descartes doduše uči, da je očevidnost kriterij sigurnosti. No ova očevidnost nije odraz obektivnog snošaja, več je nužno očitovanje misaone naše naravi. Time je dakako sva spoznajna vrijedi nost samo subjektivna, a posljedica tog, subjektivizma jest skepticizam. To je u* • dao i Descartes, pa je nastojao, ne bi li ii^-kako osigurao objektivnu vrijednost spoznaje. U tu svrhu poziva se Descartes na Boga, koji je stvoritelj ljudske naravi. Kad znam, da je premudri i sveti Bog stvorio moju narav, postajem siguran, da su posve istiniti oni sudovi, koje po naravnoj nuždi moram usvojiti. Bivstvovanje Božje slijedi iz urodene nam ideje o Bogu. Svetost Božja ne može dopustiti, da bi stvorenoj naravi dosudena bila zabluda. No s pravom označuje pisac ovo umovanje kao circulus vitiosus; jer ono pretpostavlja objektivnu
vrijednost naše sveže s Bogom, da se na temelju te sveže dokaže objektivna vrijednost ljudske spoznaje uopče. Nasuprot je objektivna spoznaja o Bogu upravo ovisna o našoj sposobnosti objektivnog spoznanja. Treba dakle da bez obzira na Božje biv-stvovanje najprije pronademo uvjete za objektivnu vrijednost spoznaje, a o rješe-nju toga pitanja tek ovisi vrijednost naše spoznaje o Bogu. Ovaj circulus vitiosus nije dakle mogao zapriječiti skepticizma, u koji je Descartes zapao po svojem subjek-tivizmu. (Str. 109.)
Slijedi poglavlje o Kantovu (kritičkom) subjektivizmu. Rasiprava o Kantovoj filozofiji, u koliko se ova odnosi na noetiku, zaprema u radnji razmjerno najviše prostora, te je najpomnije i najdublje obrade-na. Kantova se filozofija svakolika osniva na nauči o analitičkim i sintetičkim sudovima, napose o sintetičkim sudovima a prio. ri. Teorija Kantova o potonjima je odlučna ne samo za njegovu filozofiju, več i za či-tavi pravac novovjeke filozofije. Teorijam o sintetičkim sudovima a priori vlada Kant mišlju devetnaestog vijeka, koliko se ova misao upoprečuje s krščanskom objavom i tradicijonalnom krščanskom filozofijam. Možda se nigdje u čitavoj povijesti filozofije tako očito ne potvrduje istinitost poznate stavke: Error in principiis minimus, in consequentibus fit maximus.
Mi preporučamo našim mladima, da ovo poglavlje čitaju i opet čitaju i razgla-baju, sve dok ne budu na čistu o ovoj žili kucavici, koja pulzira i pokreče modernim misaonim svijetom.
Upozorujemo nadalje na ono, što pisac raspravi o Kantu dodaje o pragmatizmu, aktivizmu, fideizmu.
Proti subjektivističkim nazorima o vrijednosti spoznaje u 2. odsjeku III. dijela pisac izlaže nauku noetičkog objektiviz-ma, dok u 3. odsjeku raspreda o objektiv-noj vrijednosti metafizičke spoznaje. Na-ravski da se i tu sav antagonizam u rješa-vanju ovih pitanja opet svodi na Kanta s jedne, a Aristotela odnosno Tomu s druge strane.
IV. dio: Realna vrijednost spoznaje.
Pita se naime: jesimo H mi sigurni, da osim idealnih spoznajnih predmeta postoji realni svijet, i da li mi taj svijet upoznajemo onakav, kakav je on sam u sebi? Na ovo pitanje imade u filozofiji raznih odgovora. Dva su glavna pravca, kojima se tu raz-ilaze filozofi: pravac idealizma i realizma. Slijedi historički prijegled idealizma. Zanimivo je opet poglavlje o Kantovu feno-
menalizmu ili imanentizmu. Kantu se feno-menalizam dosljedno razvio do apsolutnog idealizma, koji stavlja sav objektivni svijet u misaoini subjekat.
Veoma je umjesno pisac u raspravi o idealizmu i realizmu posvetio jedan paragraf modernizmu polazeči s enciklike »Pa-scendi«, po kojoj modernisti temelj kr-ščanskoj filozofiji polažu u tako zvani agnosticizam. Ipak se agnosticizam po nauči modernista ima smatrati samo kao negativni dio, dok se pozitivni dio sastoji, kako vele, u »vitalnoj imanenci«. Dr Zimmermann si postavlja zadaču, da jedan i drugi dio izloži i kritički ogleda. Rasprava je o modernizmu vrlo savremena i aktuel-na. Upravo tirne, što Crkva modernizam osuduje, daje si pred vijekom, koji, osta-vivši jasne višine intelektualne spoznaje, traži skrovište u tminama čuv&tva i pod-svijesti, najsjajniju svjedodžbu, da je ona, kako uviek, tako i danas prva i najodvaž-nija zaštitnica čovječjeg intelekta i prave znanosti. Vijek »svjetla i napretka« mo-rao bi zaista da se modernizma kao svog rodenog čeda srami u dnu svoje duše!
Proti apsolutnom idealizmu i modernizmu pisac napokon u II. 2. odsjeku ob-razlaže nauku noetičkog realizma. Važno je poglavlje o znanstvenoj spoznaji empi-ričkog svijeta. Ističemo napose nauku Ari-stotelovu i sv. Tome o razumu. Rasprav-ljajuči o univerzalijama usvaja pisac, za-bacivši konceptualizam i nominalizam kao i pretjerani reahzam, umjereni realizam. U paragrafu o izvanjskom izvoru spoznaje ili auktoritetu govori pisac i o objavi. Onima, koji katolicima predbacuju, da pre-staje znanost ondje, gdje počinje vjera, vjerovati, da je isto što ništa znati: Glauben heißt nichts wissen — odgovara pisac: »Obvezatnost vjere nastupa tek on-da, kad je netko doznao, da je Bog dao objavu; jer nakon toga se više ne može podvojiti o samoj istinitosti objave ... Vjera bi bila nerazumna samo onda, kad razum ne bi vidio Božanskog auktoriteta, koji jamči za istinitost objave. Ali čim je razum uvidio činjenicu objave, logički je obvezan vjerovati.« Razum je dakle, koji obvezuje čovjeka, da vjeruje. Vjera se osniva na razlozima razuma, vjera je racijo-nalna.
*
Toliko o knjiži i njezinoj sadržini. Da izrečem kratko svoj sud: Dr. se je Zimmermann svojom habilitacijonom radnjom pred hrvatskom inteligentnom publikom zaista habilitirao kao sposoban, da zasjed-
1 ne na zagreb a čkom sveučilištu stolicu filozofije. Radnja je njegova i nešto više nego puka habilitacij ona radnja. Profesorski si je pak senat hrvatske almae matris osvijetlao obraz podijelivši na osnovu ove radnje dru Zimmermannu usprkos svih protivničkih makinacija pravo dociranja. Da če ovaj izbor biti sve drugo nego na sramotu sveučilištu, pokazat če, kako smo duboko uvjereni, budučnost.
Prigovori, koji bi se mogli proti rad-nji iznijeti, nuzgredne su naravi, Tako držimo, da se mogao pisac gdjegdje, krače izraziti; gdjegdje se i suvišno opetuje. Ne-koji prigovaraju jeziku. Mi nijesmo daka-ko kompetentni, da o tom sudimo. Pogledom na ovaj prigovor treba upozoriti na gotovo nesavladive poteškoče, na k oje nailazi filozof. Pogotovo to vrijedi za nas Hrvate, gdje je filozofija još tako malo ob-radeno polje, a terminologija apstraktnih znanosti još vrlo manjkava i sve drugo nego ustaljena. Uzaludu češ tražiti po ri-ječmcima izraza za izvjesne pojmove i spoznaje, što si ih stekao dubljim apstrakt-nim umovanjem. Ne preostaje ti drugo nego da uzmeš izvore na svoju ruku kovati. I apostol je Pavao skalupio po koju riječ za označenje istina, kojima u grčkom jeziku nije našao adekvatnog izraza. Tko če i tražiti u jednorn jeziku izraz istinama, do kojih se spoznaje um nije dovinuo? Tu se filozof najednom vidi ostavljen od filo-loga pa si mora, hočeš ne češ, da pomogne sam. Zato su baš filozofi cesto opskurni, a jezik njihov sve drugo nego klasičan. Uzmimo n. pr. jednog Kanta ili Hegela. I u našeg dra Markoviča nailaziš gotovo na svakoj strani na izraze, koji če uvrijediti fino uho hrvatskog lingvista. Ovakve ne-dostatke mora da lingvista filozofu oprosti; inače bi mogao filozof s pravom tražiti od lingvista: daj mi primjerenih, adekvatnih izraza za moju znanost! Uostalom nam se dr. Zimmermann čini sve drugo nego opskuran; naprotiv on umije najap-straktnije i najzamršenije filozofijske probleme razglabati i izlagati neobičnom jas-nočom. Najzad ovo bili bi nedostaci, koji se daju malo po malo ispraviti, pogotovo gdje se radi o mladom filozofu-piscu ustrajne marljivosti i energije, kojom se ističe dr. Zimmermann,
Napokon još nešto. Mi smo ove retke napisali poglavito za naše mlade ka-toličke inteligente, ne bismo li pobudili u njih zanimanje za filozofijsku struku pa jednog ili drugog potakli na učenje znanosti svih znanosti, što je filozofija,
a u prvom redu noetika. Naši mladi ne -če mi valjda. zamjeriti, ako ih opomenem, da posvečuju filozofijskoj izobrazbi premalo pomnje i truda. Ova je u nas praznina, što je valja ispuniti. 'Zanemarenje filozofijskog študija rada posljedicama, koje mogu postati kobne za kulturni razvoj jednog naroda. To je, što i zabrinjuje svakoga, tko ima smisla i srca za pravi napredak hrvatskog naroda. Opetovano sam naišao u našim glasilima na izjave, iz kojih bi gotovo zaključio, da se načelna izobrazba, koja se stiče jedino temeljitim učenjem filozofije, omalovažuje. U ocjenama se novih književnih djela, naročito beletrističkih, filozofska strana mimoilazi, dok se, ako ne isključivo a ono barem poglavito i pretežno vrijednost djela prosuduje s este-tičke ili formalne tehničke strane. Neko-jima se opet čini, kao da se za raspravlja-nje pitanja filozofijske naravi ne iziskuje posebni študij. Ovo su tobože pitanja, što ih riješava svačiji zdravi razum!
To su krivi nazori. Nijedna druga znanost nije od preče potrebe, a nijedna ne iziskuje takoder napornijeg, ustrajnijeg učenja nego filozofija. Jao znanosti, jao kri-tici, jao uopče intelektualnoj kulturi jednog naroda, gdje se u rješavanju filozofij-sko načelnih pitanja i problema nameču idijote! Filozofija nadvisuje sve druge znanosti, nadvladuje svekoliko ljudsko mišljenje. Njoj je mjesto odredeno na najvišim višinama idejnog carstva. Zato vrijedi tu više nego igdje poznata: Per ardua ad astra!
Zanemarenje filozofijske izobrazbe može postati kobno naročito u beletristici, gdje valja — kako iziskuje sama narav be-letristike — svračati posebnu pomnju na kult lijepe forme, Omalovažujuči idejni momenat u lijepoj umjetnosti može se ve-oma lako zači putem artizma, koji tjera na uštrb ideje kult lijepe forme do skrajnosti, do neke vrsti idolopoklonstva. Veličina jednog Homera, Sofokla, Dantea, Shakespeara stoji poglavito u njihovoj ideologiji, ma kako je uostalom u njih dotjerana estetska forma i tehnika,
Potreba nam se filozofijske izobrazbe dandanes nameče to imperativnije, što če i u nas u dogledno vrijeme doči do kultur-nog boja s intelektualnim i antikrščanskim radikalizmom. Ovaj nam se boj več navi-ješta. »Hrvatska Njiva« je pojav, koji opo-minje na oprez. Sukob je neuklonjiv. Tre-bat če se s neprijateljem ogledati. Ono pak, što nas dijeli na dva neprijateljska tabora, nije jezik ili oblik — to su ideje.
Idejna se pak borba konačno odlučuje pri-zivom na više i najviše prvotne ili osnovne istine ljudske spoznaje, koje sačinjavaju neprizivnu instanciju u intelektualnom car-stvu. Samo temeljita neoboriva filozofij-ska izobrazba osigurava tu pobjedu, dok frazerstvo i diletantstvo u svojoj plitkosti i golotiijji samo sebe osuduje i ruglu izlaže.
Stoga — uzmite i čitajte, proučavajte Zimmermannovu »Opču noetiku«. Uz to marljivo polazite njegova predavanja. Dru Zimmermannu pak preporučamo, da bi svakako toliko priredio, n. pr. u katoli-čkom kazinu, koji ciklus filozofijskih predavanja uzevši za temu jedno ili drugo dnevno pitanje, koje traži načelnog obraz-loženja i razjašnjenja. Naša mlada inteli-gencija i ništa drugo preče ne treba nego to. Nadamo se takoder, da čemo odsele Zimmermannovo ime često citati u našoj filozofiskoj reviji »Hrv. Straži«, kao i u »Hrv. Prosivjeti«, u koju veoma umjesno pristaje po koja filozofijska disertacija o lijepoj umjetnosti, o raznim beletrističkim strujama, ili koja ocjena novijih književnih djela osvrčuč se poglavito na idejni sa-držaj.
Napokon če si dr. Zimmermann narod hrvatski najviše zadužiti, a sebi u kulturno) povijesti hrvatskoj podiči monumen-tum aere perennius, ako si postavi za svo-ju životnu zadaču, da za našu inteligen-ciju, koja filozofijske naobrazbe treba po-put svagdanjeg kruha, obradi i redom izda sve grane filozofijske znanosti; za to ima u njega sposobnosti, a — uvjereni smo — i čvrste volje. Za izdanje pak i nakladu ovih djela pozvana je več sama po sebi naša »Leonova družba«. Svakoj kniizi bit če dobro radi lakšeg pregleda i o r i j e n -tacije da pisac pridoda takoder stvarno alfa bet s ko kazalo.
Da mladima omogučim nabavu i učenje Zimmermannove »Opče noetike«, ša-ljem »Zboru duhovne mladeži zagrebačke«, koji je djelo izdao svojom nakladom, sto kruna s pozivom, da knjigu podari bes-platno desetorici naših akademičara i da-ka viših razreda naših srednjoškolskih zavoda, koji če se za to prijaviti! U istu svr-hu daruje sto kruna preuzvišeni hrvatski metropolita dr. Ante Bauer.
E. B.:
Narodno ujedinjenje in naloge katoliškega raz-
umništva.
i.
Je precejšnje število ljudi, ljudi neoporečnega značaja in dobre vzgoje, ki jih ob razmotrivanju jugoslovanskega gibanja obidejo težke misli. Če se zamislijo v končno stanje našega narodnega življenja, za katerim gre in stremi naše delo, jim nekaj ni prav po godu. Enoten jugoslovanski narod, ki ne bo slovenski, ne hrvatski in ne srbski, temveč povsem nov etnografski stvor, je logično zadnji zaključek, katerega bode našel pokret ujedinjenja. Ta tvorba bo spajala sicer v sebi posebnosti in vrline vseh treh plemen, a bo značila obenem konec in grob samosvojega narodnega življenja Slovencev, Hrvatov in Srbov. Predstava, da bi zmaga jugoslovanske misli po-menjala n. pr. za Hrvate smrt njihovega individualnega življenja, je za naznačeno skupino ljudi mučna in neprenosna. Njih dosedanji nazori, njih vzgoja in hrvatsko rodoljubje se automatično upre proti preteči pogibeli njihovega samoraslega narodnega življenja. Da vsebuje naš pokret za-
nje tako nevarnost, da pa je ta pokret obenem nujen, se jim zdi tragika, ki je nobena zgovornost in prepričevalnost ne more spraviti s sveta. Kdo more zahtevati, da še delo, ki so ga Hrvati in Slovenci s trudom desetletij izvršili in tako lepo gradili, končno porazgubi v jugoslovanstvu in pride tako ob svojo s^mobitno veljavo? V znamenju hrvatskega imena se je doslej zidalo in delalo v javnosti; za veljavo tega imena so naši predniki zastavljali svoje moči in svojo osebo med ljudstvom. Zato se morajo dosedanje hrvatske postojanke, hrvatske gospodarske in kulturne naprave ohraniti; zavarovati se morajo čiste in nedotaknjene pred vsemi tujimi in tudi srbskimi vplivi. Ta opreznost in nezaupljivost da je naša dolžnost. Narekuje nam jo naša slovenska in hrvatska narodna vest, vsiljuje nam jo pa tudi interes katolicizma. Naša verska kultura da nam je dragocena; vrasla se nam je v mišljenje in se vkoreni-nila v naše pojmovanje s tako močjo, da stoji že od nekdaj v ospredju našega soci-
alnega dela. Katolicizma da ne smemo pod nobenimi pogoji žrtvovati, njegov vpliv mora ostati tudi v jugoslovanstvu nepri-krajšan in neoslabljen. Zato je tudi z verskega stališča opreznost in previdnost naša dolžnost; varujmo se pred pravoslavnimi Srbi iz politične modrosti in iz ljubezni do samega sebe.
Take argumentacije se zelo češče srečujejo. Ljudje, ki so o našem gibanju in o naših razmerah poučeni, zagotavljalo, da se naslanja to mišljenje med katoliškimi Hrvati na močno in agilno skupino. Po mnenju te struje so doprinesli Hrvati veliko žrtev v svojem prepričanju, že preden so se priklopih jugoslovanskemu pokretu. Samozatajevanje, s katerim so oni potisnili svoj specifično hrvatski program vpričo svetovno-politične konstelacije v ozadje, da je spoštovanja vreden čin, ki ga nihče ne sme prezreti, nihče pozabiti. Toda to, kar so Hrvati doslej na svojem nazira-nju žrtvovali, da je maksimum, ki ga lahko jugoslovanskemu gibanju doprinesejo. Kdor bi šel dalje, bi zahteval nekaj, česar Hrvati ne morejo in nočejo dati,
To naziranje ima v sebi mnogo pravilnosti in dolžnost vsakega mislečega človeka je, da ga vzame resno v poštev. Tudi mi Slovenci smo mnenja, da je treba preko vse jugoslovanske vneme in iskrene narodne čuvstvenosti gledati dejstva s treznim očesom; nikakor si ne damo odvzeti, da bi motrili vse socialne pojave in tako tudi naš pokret skozinskoz realistično. Vemo dobro, da pride čas, in ta čas pride neizogibno —, ko bo zopet zažvenketalo orožje strankarskih bojev; socialne in kulturne borbe se bodo zopet pojavile. In nezdravo, zaostalo in brez jedra' bi moralo biti naše ljudstvo, ako bi se ne pojavile. S kulturnega stališča in s stališča napredka je treba pozdraviti kolikor se da intenzivno, vsestransko tekmovanje. Moško in odkrito, vendar krepko se bomo udarili. Že v interesu teh bodočih bojev si moramo zato vse pridobitve in naprave našega gospodarskega in kulturnega življenja varovati in brez vsakih ozirov braniti pred napadi, naj bodo ti odprti ali previdno prikriti. Naše pridobitve si moramo utrditi, V tem smo edini in mislim, da ga ni v naših vrstah človeka, ki bi ne pristal temu stališču.
Vsled tega izvršujemo nalogo, ki nam jo stavlja jugoslovanski pokret, z odprtimi očmi in z nezabrisanim kriticizmom, ki je v realnem življenju vselej na mestu, vselej koristen. Meglenost in naivnost ne spada v politiko; to naše zadržanje ni le i nam,
temveč tudi interesom celote v prilog. Zdrav razvoj našega gibanja zahteva jasnost v vseh točkah.
Ta pridržek nam zadostuje popolnoma. S tem so naši upravičeni interesi zavarovani in vsaka nadaljnja previdnost bi bila nepotrebna. Nezaupnost, osumničevanje ;n zlomiselno oprezovanje, ki ga nekateri kar a priori gojijo napram drugim jugoslovanskim strankam in plemenom, je brez dvoma od zla. Naše realistično naziranje nas nikakor ne ovira, da posvečamo svoje najboljše sile, ves naš političen kapital delu ujedinjenja. To delamo brez pridržka in iskreno. Zavedamo se namreč jasno, kako velikega pomena je misel jugoslovanske države za prospeh naše tvarne in duševne kulture.
Nemški in mažarski kapitalizem je s svojimi neštetimi sredstvi, ki jih ima • na razpolago, pod zaščito državne oblasti pre-predel naše pokrajine. Naši obrtniki, mali trgovci in v veliki meri tudi naši kmetje so zdrknili v močno, neprenosno odvisnost nemških in mažarskih veleobrtnikov, kapitalistov in denarnih zavodov. V svetovni gospodarski tekmi in tehniki preizkušeni in obogateli podjetniki, nadarjeni špekulantje vlečejo iz našega ljudstva leto na leto velikanske vsote, V Gradcu, Budimpešti in na dunajskem Ringu se vzdigujejo palače in gledališča tudi na stroške jugoslovanskega ljudstva. In brez dvoma gre precejšnji del tega denarja v prilog »Siidmarki«, »Schul-vereinu« in mažarskim potujčevalnim družbam, ki ustanavljajo v osrčju naših dežel svoje šole. Tako pridemo do absurdnega sppznanja, da nabiramo z ene strani z največjim naporom svoje borne groše za na-rodno-obrambno delo, med tem ko z druge strani z lastnim denarjem pomagamo ustanavljati med nami tuje šole. Premoč tujega imperializma je taka, da nas proti naši volji in večkrat brez naše vednosti izkorišča in izrablja na celi črti. Njegov sistem je dosegel dovršenost, da mu prisiljeni pomagamo sami pri boju zoper naše življenjske potrebe. Konkurenčna moč tujega podjetništva je tako silna, da se naši večinoma še v patrialhalnih razmerah in nazorih živeči ljudje le težko in okorno upirajo. Mišljenje našega razumništva ni nikakor še uravnano na narodnogospodarske naloge in probleme, ki so v našem času pri vseh zrelih narodih v ospredju javnega življenja. Njih izobrazba je humanistična, njih mišljenje literarno, in zategadelj nesposobno za boj proti gospodarskemu imperializmu naših sovražnikov. Ako bi se bil boj za
našo osamosvojitev z liričnimi pesmimi in blagozvenečimi govori, bi bili mi prav gotovo kos vsemu svetu. Postavili bi se lahko s smehom v ustih po robu povodnji protiv-nikov. Temu pa v istini ni tako. Stvari, ki se zdijo našemu človeku prozaične, aka-demično izobraženemu inteligentu nevredne razmišljevanja, so v naši dobi kapitalizma za vsak narod tako važne, da odvisi od njih vse. Od plodovitega poljedelca, dobro urejene živinoreje, strokovno upravljanih gozdov, od povzdiga naše lesne trgovine in obrti, od spretnega in popolnega izrabljanja naših vodnih sil, naših rudnin in od povzdige našega gospodarskega prometa vobče, je odvisna ne le naša materielna kultura, temveč tudi duševni in umetniški razvitek našega ljudstva. Brez teh bajnih sredstev ne pridemo nikamor. Politični vpliv in politična svoboda vseh zrelih narodov se opira brez izjeme na krepko in solidno gospodarsko življenje. Izredno razmnoževanje nemškega ljudstva v zadnjih desetletjih pred svetovno vojno, Crdežno malo število analfabetov, visoka razvojna stopnja nemških znanosti, vse socialne naprave in socialne reforme nemške države pred vojno, in končno njena strahovita odporna sila v vojni, vse to bi bilo nemogoče in bi se ne dalo niti misliti brez gospodarskega povzdiga in napora, ki so ga Nemci izvršili po francosko - nemški vojni leta 1870. Tega enostavnega in samo-obsebi umljivega dejstva naši ljudje nočejo še razumeti. In četudi tO resnico kar tako na splošno priznajo, se v praksi, v izbiri poklicev, v svojem javnem delovanju rav-naio tako, kakor bi ne bili teh stvari še nikdar čuli ali bi jim bile pravzaprav zoprne. Na prste naštejemo lahko pri nas one ljudi, ki so se po končani srednji šoli vrnili na kmete in tam svojo izobrazbo uporabili za povzdigo domačega posestva. Kdor je pri nas dovršil 3 (tri) gimnazijske razrede, lahko postane pisar na sodniji, škric v odvetniški pisarni s šestdesetimi kronami mesečne plače, lahko strada in se zvija v stiskah življenja, a Bog ob vari, da bi postal kmet. To bi bilo ponižanje brez primere. In vendar je v današnjem času, ko mora biti napredni kmet, ne le kmet, temveč tudi trgovec, večkrat tudi borzijanec in sploh človek, ki vidi preko domače vasi na razmere in odnošaje svetovnega trga, nemogoče, da bi se povzdignil kmetijsko, ako se mu ne posvetijo inteligentni elementi v kolikor mogoče velikem številu. To bo naš človek priznal, morda bo celo sam navdušen, a po dovršeni spodnji gim-
naziji postane vendar škric in mazač pri fi-nanci. Duševni ustroj naših literarnih razumnikov je tak, da ga je sram biti kmet. In kje najdete pri nas akademikov, ki bi se pečali po dovršenih študijah, n. pr. z lesom, organizirali naše mizarje in Žagarje, živeli med njimi, jih vodili v njihovem boju za obstanek? Kje so akademično izobraženi ljudje med nami, ki bi se pečali z usnjem, z železnino, s suknom, in si stavili za svojo nalogo omogočiti razvoj teh gospodarskih panog, ki so za naše narodno življenje ravnotako važne, kakor estetična in umska kultura? Naše matere bi se prijemale za glavo, in naše javno mnenje bi smatralo te ljudi za manj vredne. Nastala bi splošna sodba, da so se ti mladi ljudje zgubili in ponižali. Naj morda človek študira šestnajst let zaradi tega, da postane končno agent, trgovec z usnjem in prijatelj mizarjev in mlinarjev? To bi bil vnebovpijoč greh. C. kr. uradnik, sodnik in ob večeru življenja vladni ali celo dvorni svetnik, je najvišji cilj, za katerim mora naš inteligent od mladih nog stremeti, Zaslužni križec in svetla uradniška uniforma s perjastim klobukom je naš vzor, za katerim vzdihujemo, V času, ko izrablja tuje podjetništvo gospodarsko nezavednost našega ljudstva s kore-nitostjo in doslednostjo, ki ji ni para, in se je tem ljudem posrečilo spremeniti naše kraje v gospodarske kolonije, zoperstavlja večina našega razumništva nemškemu kapitalizmu svoje romantično, literarno mišljenje in svoje navdušenje za c. kr. klobuk z zelenim perjem. To pomanjkanje narodnogospodarske izobrazbe in narodnogospodarskega mišljenja pri naših razumnikih pride tujemu velepodjetništvu zelo prav. S tem mu je delo olajšano in nemoteno razpreza lahko naše kraje s svojimi podjetji in kupčijami. Dokler mu mi tega orožja ne izbijemo iz rok, mu nismo nevarni, Z mirno, pa z nadrejeno zavestjo strpi lahko naše politične agitacije in ugovore, vedoč, da so vsi protesti in vsa ogorčenost brezplodni in brezmočni, dokler mu omogočamo njegovo gospodarsko nadvlado. Iz njegove gospodarske nadvlade izvira namreč nujno, kar sama od sebe tudi njegova politična premoč. Mi smo pa že taki, da napadamo sovražnika tam, kjer je namanj občutljiv in kjer je vsako, tudi najbolj ljuto napadanje zastonj. Ljudje, ki bi se radi narodno udejstvovali, ki želijo posvetiti svoje sile kulturni in politični osamosvojitvi svojega ljudstva, morajo pa znati, kako je sovražnik ustvarjen in kje leže one odločilne točke, na katere se ima strniti
naša sila. Krek je to natančno vedel, in zato vidimo, da so zadnja desetletja njegovega življenja posvečena skoro izključno organizaciji naših ekonomskih sil. Njemu se ni zdelo zamalo živeti med kmeti, delavci in posli, proučevati njihove potrebe, se potegovati z dejanjem in besedo za njihove zahteve. Vedel je, da tiči vzrok naše nemoči, naše kulturne zaostalosti in navsezadnje tudi našega hlapčevskega, podvrg-ljivega značaja v naši gospodarski odvisnosti. Zato je z zgovornostjo svojega jezika in gibčnostjo svojih argumentov navajal mišljenje svojih učencev k ekonomskemu motrenju socialnega življenja. Kakšni bodo sadovi njegovega prizadevanja, bo pokazala bližnja prihodnost. Toda tudi v slučaju, da bi bili njegovi ožji učenci prvovrstni in da bi se porajali med ostalo jugoslovansko inteligenco kar najagilnejši in najodličnejši kulturni delavci, bi bil vendar naš boj proti tujemu kapitalizmu sila težak in neenak. Na eni strani narod, čigar narodno gospodarstvo je skoroda v »status r.ascendi«, in kateri je vrhutega navezan le na svoje lastne, neurjene moči, na drugi strani na vzorno organizirano, med seboj solidarno podjetništvo, polno izkustva in prakse, ki stoji mimo tega še pod zaščito državne oblasti. Ves državni aparat s svojimi neštetimi uradniki, z javnimi prometnimi sredstvi, s finančno, trgovsko in col-ninsko zakonodajo je v njegovih rokah ali vsaj pod njegovim merodajnim, odločilnim vplivom. Tako je na primer v moči nemške kapitalistične buržoazije, da potom vdinjene ji vlade prepreže svoje lastne dežele z gostim, dovršenim železniškim omrežjem, med tem ko moramo mi desetletja prosjačiti, preden se nam dovoli neznatna lokalna železnica. Brez dobro urejenih in mnogoštevilnih prometnih sredstev se pa mi ne moremo razviti. Dežele, ki so brez cest, brez železnic in katerih kraji so si oddaljeni in tuji, kakor si stoje blizu in imajo ugodno lego, čakajo lahko stoletja na svojo gospodarsko povzdigo. Vsak ekonomski razmah je v povojih vdu-šen. V takih odnošajih se nahaja sedaj Istra in Dalmacija in tudi Bosna in Hercegovina trpi pod sličnimi razmerami. Dalmacja, ki tvori ne le narodno, temveč tudi zemljepisno z Bosno, Hercegovino in Hrvatsko v vsakem oziru enotno ozemlje, je vsled tega, ker nam avstrijske in ogrske vlade nočejo graditi potrebnih prometnih zvez, od svojega naravnega zaledja odrezana. Tam stoji pusta in revna in izločena od gospodarskega prometa z deželami, ki spadajo
po naravi k njej, kakor spada ona k njim. Tako je izključena od vseh virov blagostanja, in njeni prebivalci so materielno slabiči. A ne le to; njej so mogotci naše države vsilili nalogo, da zapira Bosno, Hercegovino in Hrvatsko od morja, h kateremu te dežele teže in kjer bi se morale družiti s prometom sredozemskega gospodarskega življenja. S tem sem označil le eno razmeroma manj važno stran naše odvisnosti, ki temelji na pomanjkanju prometnih sredstev, povzročenem po nemarnosti in sovražnosti naših gospodarjev. A že ta ena stran, ki je kar tako vzeta iz množine ne-prilik in krivičnosti, ki se nam godijo, je največje važnosti in dalekosežnosti za ukrepitev našega tvarnega blagostanja. Te socialno krivične, v vsakem pogledu škodljive razmere, ki posegajo v eksistenčni boj naših mas že nad pol stoletja, bodo na mah odpravljene, ko ^i ustvarimo svojo državo. V trenutku, ko dobimo v roke zakonodajo in javno upravo, ko bomo lahko nudili svojim obrtnikom in poljedelcem vse finančne in prometne ugodnosti, ki jih ti v svoji, tekmi s tujimi podjetniki in trgovci rabijo, ko bomo po potrebi in po naši volji mogli ustanoviti in razširjati naše šolstvo, pred vsem strokovno šolstvo, po naših krajih, se bo naša usoda bistveno presuk-nila. Da pride do tega preolkreta, moramo zastavljati svoje najboljše sile. Bilo bi namreč absurdno in nezmiselno, da bi hoteli še nadalje za vse čase čakati na dobro voljo in usmiljenost vladajočih. Nemška in ogrska buržoazija nima nikakega interesa, pospeševati naša gospodarska stremljenja in izpodjedati tako svojo lastno nadvlado. Čakali bi lahko stoletja, in bi kljub temu zastonj čakali. Mi moramo sami napraviti konec temu sistemu, kateri upravlja naše kraje in naše ljudi z ozirom na interese tujih krajev in tujih ljudi. Ni je dežele na svetu, katera bi se mogla razvijati in bogateti, če je vse, kar se v njej stori, prikrojeno potrebam in koristim, ki niso potrebe in koristi dežele same. Tako je tudi našim krajem in vsled tega našemu ljudstvu kulturni razvoj odrečen, ako se socialno delo, javna uprava in vsa gospodarska politika ne vrši in izvaja v prvi vrsti in poglavitno z vidika naših življenjskih potreb; to je pa odnekdaj in povsod le v lastni državi mogoče. ■
S tem je z narodnogospodarskega stališča nujnost jugoslovanske države izčrpana. Da pa morajo spadati v to državo vse dežele, v katerih bivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, je z narodnogospodarskega stališča
ravnotako nujno, kakor ustanovitev države same. Države se namreč ne ustanavljajo na ljubo kakšnim poetičnim, fiktivnim idejam, temveč le tam, kjer je gospddarsko zaokroženo enotno ozemlje njihova naravna podlaga. Le država, koje posamezni deli so medsebojno vezani, eden k drugemuje-žeči, eden od drugega gospodarsko odvisni, ima v sebi življenjske moči in si more zavarovati svoj obstanek.
Tako zemljepisno in gospodarsko enoto tvorijo pa dežele, obljudene po Slovencih, Hrvatih in Srbih. Kako spada Bosna, Hercegovina in Hrvatska k Dalmaciji, in Dalmacija naravno k svojemu zaledju, smo že prej mimogrede poudarili. Pokazali smo, da je pa v današnjih državnih razmerah Dalmacija za Hrvatsko, Bosno in Hercegovino naravnost zapora, ki te dežele odriva od morja in tako ovira pri njihovem gospodarskem razvoju. Videli smo, kako je to vsem tem krajem v škodo, kako ne pomeni vsled teh razmer nobena izmed teh dežel nič in kako bi združitev osvobodila in razmahnila vse skupaj. Spojitev teh ozemelj v državno enoto je tedaj potrebna in nad to potrebo ne dvomi nihče.
V bodočo državno tvorbo sodijo pa tudi slovenske dežele. Zemljepisni značaj Slovenije, sestav in tok njenih rek, bodočnost njene obrti in trgovine kaže na jug, teži na Adrijansko morje in zato logično na hrvatsko in srbsko ozemlje. Mi Slovenci, ki imamo majhen teritorij in smo sploh mal narod, moramo iskati široko ozadje in krepko politično oporo, ako hočemo v boju zoper nemško gospodarstvo uspeti. V današnjih razmerah nam posebno na obmejnih krajih ni obstanka. Ako nas jugoslovanska država ne iztrga iz nemškega objema tako, da nas od njihovega teritorija loči, moramo pričakovati, da se nam v teku nekaj desetletij izgubijo zelo dragoceni deli naše domovine. Čaka nas prodiranje nemškega kapitala na celi črti. S svojo brezprimerno močjo in podjetnostjo nas vržejo prej ali slej ob tla. Brez jugoslovanske države smo prisiljeni podvzeti težak, obupen boj, v katerem svoje moči prav lahko do dna izčrpamo. Iz moreče skrbi za naš obstanek in iz največje življenjske potrebe našega ljudstva zahtevamo prostora v jugoslovanski državi.
Z druge strani imajo tudi Hrvati in Srbi velik interes na tem, da bo zapopala bodoča država tudi naša ozemlja. Brez naših krajev bi bila jugoslovanska država odrezana od srednje Evrope in njene razvite kulture. Izločena bi bila od one velevažne
prometne proge, ki veže središče Evrope s Sredozemskim morjem in z Orientom. Blagovni promet, ki se po zgradbi sueškega prekopa zliva po tej trgovski cesti v vedno večjem obsegu iz Nemčije in Avstrije v Orient in obratno, bi stal izven območja jugoslovanske države; Srbi in Hrvati bi bili izključeni od prednosti in dobička, ki jim ga nudi posredovalna trgovina na tem križišču. S Slovenijo bi pa segala jugoslovanska država globoko v celino Evrope; mejila bi, sebi v korist in prospeh, na dežele zapadne kulture in civilizacije. Preko njenega ozemlja bi moral iti vsak stik, ki veže te dežele z vzhodom. Velevažna posredovalka kulturnih in gospodarskih vrednosti, najrazličnejših krajev in narodov bi postala; in tako bi zavzemala potom Slovenije v družbi držav velepomemb-no in odlično mesto. Brez Slovenije je Jugoslovanska država lokalnega pomena, s Slovenijo stopi že ob svojem nastanku na svetovno pozorišče.
Če se gospodarsko misleči Hrvatje in Srbi teh dejstev zavedajo, morajo v svojem lastnem interesu, že iz ljubezni do samega sebe odkloniti vsako državno tvorbo, ki bi ne vsebovala slovenskih zemelj. Sicer bi vrednost in pomen svojih krajev zelo občutljivo in lahkomišljeno oškodovali.
Tako smo pokazali, da je ujedinjenje vseh jugoslovanskih ozemelj nekaj smo-trenega, razumnega in gospodarsko nujnega. To so vzroki, zaradi katerih smo trdili, da zastavljamo svoje najboljše sile in ves svoj politični kapital iskreno za delo uje-dinjenja. K temu nas silijo naše največje življenjske potrebe, najbolj goli gospodarski interesi vseh slojev jugoslovanskega slovensko-hrvatsko-srbkega naroda. Ako bi naš pokret teh elementarnih gonilnih sil ne vseboval, bi ne bilo mogoče, da se ga oklenejo naši ljudje kar sami od sebe in tako trdovratno, V gospodarski potrebi in nujnosti našega gibanja tiči njegova ne-zmagljivost.
II.
V trenotku, ko zadobi gotova ideja svojo oporo in potrditev v skoroda fizičnih potrebah ljudskih mas, v tistem trenotku je njeno uresničenje zagotovljeno. Ni je moči in oblasti na svetu, ki bi jo mogla ubiti. Zato ne bodo ne spletkarije državnikov, ne pritisk njihovega uradništva in orožništva kdaj v stanu, da preprečijo našo končno združitev. Najbolj usodepolno bi pa bilo, če bi del jugoslovanstva odrekel
svoje sodelovanje pri delu državnega uje-dinjenja. Združitev bi se izvedla preko te skupine —■ in sicer tudi proti njenemu najmočnejšemu odporu — in v bodoči državi bi bila ta gkupina in vse, kar je ž njo v zvezi, njene ideje, njena kulturna smer, njeno socialno stremljenje za vselej diskre-ditirano.
Leži v našem interesu, da ne zadene ta usoda ne slovenskih in ne hrvatskih katoličanov. Poznanje italijanske zgodovine, zgodovine italijanskega združenja bi moralo vsakega mislečega katoličana strašiti. Italijanski katoličani niso stali za časa narodnega ujedinjenja na višku svoje dobe. Manjkalo jim je vpogleda v življenjske potrebe njihovega naroda in niso vedeli, da so socialne in gospodarske razmere tedanje Italije naravnost kričale po državnem ujedinjenju. Ker jim je manjkalo to spoznanje in niso slutili, da teži tok časa z železnim svojim ukazom k osnovanju enotne državne tvorbe, so na celi črti odpovedali. Ker si niso bili na jasnem, kakšno stališče naj zavzamejo napram narodnemu gibanju, so v svoji domovini igrali dvoumno, nejasno in protislovno vlogo. Začetkoma so gibanje za državno združitev pospeševali in papež je poslal svojo vojsko v severno Italijo, da podpira italijan-, ske rodoljube v boju za narodno osamosvojitev. Nepopisno navdušenje za katoliško Cerkev in njenega poglavarja se je vsled tega polastilo italijanske javnosti.
A po porazu, ki je sledil temu podjetju, so katoličani začeli oklevati in ko-lebati, dokler se niso postavili v nasprot-stvo z gibanjem za narodno državo. Go-• tovo so bili k temu odločilni tudi resni in tehtni razlogi, in za katoličane, kakor tudi za socialne demokrate in sploh za vse misleče ljudi, narodnost ni najvišje in najbolj veličastno načelo, kar jih pozna človeški rod; tudi s principom revolucije se katoličani, posebno Cerkev ne sme istovetiti, a brez vsakega dvoma bi bilo v tistih časih kljub temu za katolicizem največjega pomena, da bi si bil v odločilnih trenotkih ohranil vpliv na ljudsko gibanje Italije. Tako bi bila dana možnost ga uravnavati, varovati pred škodljivimi izrastki in nezakonitostmi, obenem pa čuvati nad interesi Cerkve in katoliškega ljudstva. Ker so pa katoličani zavzeli napram narodnemu gibanju izrazito sovražno stališče, je bil boj za enotno državo obenem boj zoper katolicizem. Katoličane so smatrali za notranje sovražnike, za zaveznike reakcije in absolutizma in tako je pomenjala zmaga
ljudske svobode poraz katoliške kulturne smeri v novi državi. Ko se je ustava in uprava državnega organizma določala, so vse mogoče struje in stranke skušale uveljaviti svoje naziranje; katoličani so bili pri zgradbi državnih temeljev izključeni. Naravno, da so imele pri določanju značaja in duha nove države odločilno in glavno besedo le one skupine, ki so v boju za združitev največ žrtvovale in storile. Katoliška smer je bila stisnjena ob zid; zgubila je ves svoj vpliv, ves svoj ugled in ni ji preostajalo drugega, ko da z vezanimi rokami in z razočaranjem v srcu gleda, kako drugi delajo in snujejo politični red domovine. Ker ji ni bilo dano, da siploh poskuša uveljaviti svoje kulturno naziranje, so imeli njeni nasprotniki lahko opravilo. Ustvarili so državo, ki je v svojih načelih katolicizmu sovražna. Papež je bil oropan svoje posesti, samostanom se je vzelo premoženje in duhovniki so bili ob vse svoje prejšnje pravice. V šolstvu, v politiki, sploh v vsem javnem in družbenem življenju je zavladalo protikatoliško mišljenje. V Nemčiji, Avstriji in drugih državah je katolicizem doživel po polomiji političnega in gospodarskega liberalizma v zadnjih desetletjih preteklega veka večjo ali manjšo renesanco. V času, ko je začela socialna demokracija ustanavljati svoje politične organizacije, se je vzporedno ž njo povsem krepko in uspešno razvijalo katoliško g -banje v teh državah. Ugledne in velike organizacije katoliškega ljudstva so stopile v življenje; enakovredne in bojevite so se uveljavile v vseh panogah kulturnega tekmovanja in versko življenje je vzcvetelo. Italija, ki bi morala biti po naravi ognjišče katolicizma, ki hrani v svoji sredi najbolj poglavitne gibalne sile cerkvenega življenja, to je papeža z njegovimi mnogoštevilnimi delavci, je nudila precej revno lice. Ta dežela ni doživela tistega razmaha, ki bi bil njenemu položaju in namenu primeren.
In do današnjih dni se položaj katoliških Italijanov ni bistveno izpremenil. Proučevanje novejše domače zgodovine, način, kako se ta stroka glede narodnega združenja v nižjih in višjih šolah predava, širi med mladino prepričanje: da je katolicizem nekaj tujega, ljudstvu in njega napredku sovražnega, nekaj, kar ni vzrastlo iz naroda in njegovih duševnih potreb, temveč je temu narodu le vsiljeno, v njegov kvar importirano, iz tujega duševnega sveta; če se mu narod vda in sledi njegovi smeri, da bo zašel v zlo in nesvo-
bodo, kakor bi tičal še danes v njej, da se ni italijanskim rodoljubom in narodnim junakom za časa državnega ujedinjenja posrečilo ga streti. Politična in socialna zgodovina združene Italije je v poteku zadnjih pet desetletij, ki so minula po ustanovitvi države, za italijanske katoličane zgodovina njihove nemoči. Poleg normalnega boja, ki ga morajo ti voditi proti svojim načelnim nasprotnikom kakor vsi drugi katoličani v modernih državah, jim je naprten povrhu še boj proti zgodovini svojega naroda. Kajti vsi spomini na ljudsko osamosvojitev, vsi veliki možje novejše preteklosti, vse narodne svetinje, da, lahko rečem, vsak spomenik, ki se je dvignil v zadnjem polstoletju v Italiji, govori proti njim. Zadržanje katoličanov za časa ujedinjenja je povzročilo, da se je ustalilo tudi v dušev-nosti prepričanih italijanskih katoličanov neko nesoglasje med verskim in narodnim čuvstvovanjem. Znani so žalostni duševni boji, ki so jih morali mladi katoliški razumniki preživeti vsled tega nasprotja, ki ga je ustvarila zgodovina. Hoteli so biti dobri katoličani, a si niso dali odvzeti, da bi bili iskreni rodoljubi. Med dvema stvarema, ki sta jim bili obedve dragoceni, obedve ljubezni in žrtvovanja vredni, je zijalo po vsej priliki nepremostljivo nasprotje. A vsi ti inteligentje niso bili dovolj uvidevni in trdni, da bi ti bijoči se nasprotji znali spojiti in združiti v svojem duhu; in tako so postali razdvojeni, oklevajoči in so odpadali povrstoma in mnogoštevilno od katoliške smeri. Katoliško gibanje ni moglo do danes dobiti tal in globljih korenin v združeni Italiji in tako je njegov naraščaj šibek in maloštevilen. Danes so katoličani neodločilna, malopo-membna frakcija, preko katere italijanski ljudski parlament z lahkoto koraka, z lahkoto sklepa in odločuje. Mnogo spretnega, požrtvovalnega dela bo treba, preden se njihov vpliv in njihova moč zopet upostavi.
Poznanje teh zgodovinskih dejstev bi moralo vsakega mislečega Hrvata prepričati, da je za slovenske in hrvatske katoličane stališče do jugoslovanskega gibanja popolnoma jasno določeno. Vsaka debata in vsaka negotovost bi bila znak, da ne razumemo ne časa in njegovih nalog in ne naših koristi. Obrazložili smo narodno-go-spodarske razloge, ki silijo Slovence, Hrvate in Srbe k državnemu ujedinjenju, pokazali smo, da nas naše materielne potrebe nujno naganjajo k združitvi, da bi se vsled tega pregrešili nad tvarno blaginjo našega ljudstva, ako bi se ne pridružili
delu za jugoslovansko državo; mislimo tudi, da so ti razlogi prepričevalni, a če bi tudi to ne hotelo pomagati, potem je svarilo, ki izhaja iz italijanske zgodovine, zadnji klic, kateri naj strezni omahljivce.
Ti ljudje naj se zamislijo vendar za par desetletij naprej v čas, ko bo skupna država že osnovana in bo vse naše življenje v njej organizirano. Zamislijo naj se v dobo, ko bodo spadali težki boji za našo državno osamosvojitev že v preteklost, v skladnico narodne zgodovine. V kakšni luči bodo stale tedaj te skupine pred javnostjo osvobojenega naroda, pomnečega si dobro vse borbe in ovire, ki jih je doživel na svoji poti k odrešenju. Nikdar ne bo hotel pozabiti, da so te skupine v uri nevarnosti in v trenotkih usodne negotovosti metale braniteljem naroda polena pod noge. Ali se hoče ta smer res obsoditi na nemoč in brezvplivnost v bodoči državi!? Hoče-li res postati brezpomembna politična frakcija, določena le za životarenje in gledanje? Ako se pravočasno ne zave svojega položaja in svoje naloge, se bo ž njo zgodilo res tako in najbrž še hujše. Kot sad svoje opozicije in svojega truda bo žela le prepir in vsesplošno omalovaževanje. Gorje kulturni skupini, ki ne zna, kdaj in kako je treba stopiti na dan s svojimi idejami. Ako ne zazna in spozna potreb ljudstva, med katerim hoče delovati, je nesposobna za življenje in najbolje stori, da likvidira. Uniči in ubije si sama svojo bodočnost.
Ozreti se nam je treba le na socialno demokracijo in njene metode, da vidimo, kako si znajo druge, bolj spretne stranke utirati pot med ljudske množice. Socialni • demokratje so prav točno in jasno pogodili, kakšne so prave ideje naše dobe in kaj leži v srcu in hotenju ljudstva. Proglasili so enakost, bratstvo, pravico, mir za temeljne zahteve zatiranega proletarijata. Ta načela, ki izvirajo iz splošno človeške narave in niso nikak monopol socialne demokracije, so ljudstvu razumljiva ter ljuba in oprijemlje se jih z vsemi silami svoje teptane, po vojski trpinčene duše. Mnogobrojne množice trpečega ljudstva, ki sploh niti pojma nimajo o socializmu, se zgrinjajo okoli socialno-demokratičnih voditeljev in njihovih organizacij. Vsi, ki vidijo razvoj političnih razmer, vedo, da je socialna demokracija stranka bodočnosti. V Rusiji, ki je bila po svojem političnem in gospodarskem položaju skrajno neugoden in nerodovit teren, se je ta stranka v teku enega leta s svojimi času primernimi,
splošno - človeškimi gesli pomnožila in okrepila do naravnost ogromne sile. Hrepenenje po miru, enakosti, svobodi in bratstvu je gnalo milijone ruskih kmetov in malomeščanov v naročje socialno-demo-kratičnih organizacij. In ta stranka je danes neomejena gospodarica ruske države. Ogromna večina stranke je nesocialistič-nega mišljenja, učenih teorij stranke niti ne razume, a ne bo minulo mnogo časa, ko bodo voditelji preobrazili mišljenje no-vodošlih mas popolnoma v svojem smislu. Prerodili bodo te ljudi v disciplinirano, prepričano socialistično armado.
Pri nas se vse trpljenje, vsa jeza in vse potrebe ljudstva izražajo v ideji svobodne države. V njej vidijo konec vseh krivic in vsega nečloveškega. Če bodo znali slovenski in hrvatski katoličani, posvetni ljudje in duhovniki, dvigniti te ideje v ospredje javnega dela, bodo potegnili za seboj vse, kar hrepeni po miru, kruhu in svobodi. Čim bolj se bodo žrtvovali delu ujedinjenja, tem večje bo število njihovih pristašev, tem sijajnejši uspehi njih organizacij. Vse, kar v tem času trpi in strada — in število teh je ogromno,— bo z nami ali nam bo vsaj prijazno. S tem se bo zvišala moč in privlačnost naših idej, vpliv našega celotnega kulturnega programa. Če se je posrečilo socialni demokraciji zanesti svoje abstraktne nauke, svoja za ljudstvo skoro nedostopna naziranja med najširše plasti delavstva, bodo naše ideje, ki so preteklosti, vzgoji ljudstva in njegovemu mišljenju skoro vrojene, našle naravnost brez truda vstop med množice. To se bo pa le tedaj zgodilo, če bodo videli zatiranci in preganjanci v naših skupinah nositelje in znanitelje ljudske svobode. Iz teh razlogov nas boli in tare, da je nezaupnost do Srbov del katoliških Hrvatov doslej skoro odtujevala jugoslovanskemu pokretu. Ti ljudje so s svojim zadržanjem in svojimi metodami dosegli nasprotno od tega, kar so hoteli. Povzdignili so jugoslovansko vprašanje v srbsko vprašanje; to naš pokret po svoji naravi in svojem namenu nikdar ni bil in ne more biti. Ideji skupnosti se morajo podvreči in ukloniti tudi Srbi. Naša edinstvenost ima za pogoj poraz in konec srbskega imperializma, srbskega jugoslovanstva. In če bi Srbi tudi dejstveno teh svojih namenov ne hoteli opustiti, bi jih že vsled svojega števila in svoje oslabelosti ne mogli izvesti v prakso. Mislim, da je treba že precejšnje mere nezaupanja v lastno moč in v bodočnost lastnih idej, da človek v tej zadevi in
ob teh razmerah trepeče in se plaši pred »srbsko nevarnostjo«. Stališče do Srbov in drugih strank se bo v bodoči državi že uredilo in objasnilo — če je treba tudi v borbi in boju — a da bi vsled nezaupnosti in protivnosti iz prejšnjih časov nastale ovire naši združitvi, škode interesom celote in nevarnosti za našo kulturno smer samo, temu se moramo z vso silo upreti. Mi nimamo namena životariti in hirati v bodoči državi; mi hočemo našim idejam odpreti pot čez njihove današnje meje, v širši in večji krog.
Vemo sicer, da je pretežna in odločilna večina hrvatskih katoličanov odločno in brezpogojno za ujedinjenje, da razumeva ta večina izborno svoje naloge, a hoteli bi videti v tej zadevi združene in strnjene vse naše ljudi. Vsak, tudi najmanjši odpad nam škoduje in nas kompromitira. V interesu naše prihodnosti kličemo zato katoliške Hrvate vseh struj in vseh strank pod prapor slovensko-hrvat-sko-srbske enotnosti.
III.
So pa še drugi manj važni razlogi, ki govore za naše državno ujedinjenje. Zanjo govore oni velikopotezni, bistri cerkveno-politični načrti Leona XIII., s katerimi je on ob svojem času svet bil začudil. Imel je v mislih namero združiti pravoslavno cerkev s katolicizmom; premostil bi tako nasprotje, ki loči Slovanstvo na verskem polju že tekom stoletij njegove zgodovine. Približal in poprijaznil bi bil tako Vzhod z Zapadom med slovanskimi narodi. A njegovo prizadevanje ni uspelo, njegova velika ideja se ni uresničila. Eden glavnih vzrokov je tičal v tem, da sveta Stolica ni imela zadostno spretnih delavcev in so-trudnikov v posameznih državah pravo-slavja. Najlepša in najresničnejša ideja za-dobi šele tedaj svoj pomen, ko so s podrobnim, praktičnim delom pogoji za njeno uresničenje ustvarjeni. Pot do uresničenja morejo utreti kulturni delavci katoliškega ljudstva, ki s svojim delom, svojim zadržanjem in stremljenjem delajo to misel popularno, jo utemeljujejo in pojasnujejo; izpričujejo njeno korist. Če je teren pripravljen, se izvede misel brez truda, kakor sama od sebe. Slovenski in hrvatski katoličani se morajo zavedati, da je jugoslovansko gibanje s svojim razpoloženjem, s svojo spravljivostjo in edinstvenostjo ustvarilo na našem jugu naravnost vzorne pogoje za cerkveno združitev. Srbi visijo iz povsem razumljivih vzrokov na svoji veri.
V njej je izražena preteklost njihovega naroda in vse trpljenje, ki so ga Srbi v mi-nolih časih doživeli pod turškim režimom. Njih vera jih je ohranila tekom stoletij pred potujčevanjem, kateremu so bili v dobi zatiranja in suženjstva neprestano izpostavljeni. Kdor ni zatajil svoje vere, tudi srbstva ni mogel izdati. Tista spoje-nost med vero in narodnostjo, med verskimi in narodnimi interesi je za Srbe značilna. Ko mislijo Srbi na svojo cerkev, jim stopi vselej pred oči ta odnos in vselej se zbudi v njih neko čuvstvo hvaležnosti do pravoslavja. Vsled tega zgodovinskega razmerja med vero in narodnostjo se je zdel Srbom katolicizem mednaroden, ljudstvu tuj, interesom naroda škodljiv. Dogmatične razlike med obema cerkvama za liberalno, versko indiferentno razumni-štvo niso prihajale v poštev. Če stopijo danes slovenski in hrvatski katoličani s svojimi duhovniki in škofi v boj za narodno osamosvojitev, če ostanejo navzlic morebitnim porazom, kljub državnemu preganjanju do konca zvesti jugoslovanski misli ter tako bistveno pripomorejo k ustanovitvi naše neodvisnosti, bodo Srbi svoje mnenje o narodni škodljivosti katolicizma spremenili. Videli bodo, da more biti katolicizem v časih nevarnosti najtrdnejša zaščita ljudskih pravic. Izginilo bo na mah tisto mnenje, da je cerkev ljudskemu mišljenju škodljiva in tuja. S tem bodo psiho-logični pogoji za združitev obeh cerkva dani in nacionalističnim Srbom ne bode moglo ostati prikrito, da je taka združitev z narodnega stališča največjega pomena. Med Srbi in Hrvati so sicer tudi v kulturi, značaju, šegah in običajih razlike, a najtehtnejši moment, ki jih loči in dela iz njih dva različna naroda, je brez dvoma vera. Ako bi ta razlika padla, je ena najtežjih ovir, najhujše nasprotstvo odpravljeno, K politični enotnosti bi stopila verska enotnost; in ni ga pravega rodoljuba, ki bi ne po-
zdravljal to izenačenje med jugoslovanskimi plemeni; ta združitev bi pomenjala korak naprej k osnovanju nele politične, temveč tudi kulturne in etnografske enotnosti med Jugoslovani, ki je pravzaprav zadnji cilj našega pokreta. Zato bi Srbi storili in žrtvovali mnogo, prihranili bi si morda cerkveni jezik ter druge pravice, ki se jim zde važne, preden bi se odločili za združitev, a skušali bi na vsak način se spojiti tudi cerkveno s svojimi ostalimi brati.
K temu koraku jih ne bo silila le politična modrost, temveč tudi dejstvo, da je med pravoslavjem in katolicizmom v dog-matičnem oziru razlika sila majhna. Da se to izvrši, je odvisno od tega, da bodo slovenski in hrvatski katoličani možje na svojem mestu, svesti si svojih nalog in svoje odgovornosti, in da bodo pometli s svojo nezaupnostjo in nejevoljnostjo do Srbov. Naše nacionalno gibanje je najmočnejše in najuspešnejše sredstvo za združitev pravoslavja in katoliške Cerkve. V trenotku, ko se merodajni cerkveni krogi, ko se papež zave in spozna, da je naš po-kret nele v službi naše državne ideje, temveč tudi v službi Cerkve in njenih velikih ciljev, tedaj bo začel obračati svojo pažnjo. in svojo skrb našemu stremljenju. Njegova mednarodna avktoriteta in vpliv, ki ga ima v svetu, bo dala našemu delu oporo, našemu ujedinjenju zaščito, ki je nihče ne sme v političnem oziru podcenjevati. Te pomoči bi bili vsi, tudi liberalni člani našega naroda veseli. Stali bi pred dejstvom, da vsi Jugoslovani brez razlike svetovnega naziranja in strankarskega prepričanja cerkveno akcijo podpirajo in pozdravljajo. Koristi naše kulturne smeri in koristi naroda bi bile četverne in zato kličemo vsem našim ljudem iz srca: »Stopite iskreno in z vsemi svojimi silami med graditelje naše svobode, ki se imenuje Jugoslovanska država.«
Ali imamo Slovenci demokratizem?
Vprašanje si moramo najprej razdeliti. Ali je med sestavinami, ki tvorijo dinamiko naše narodne psihe, tudi demokratizem, 'bi se glasil vprašanja prvi del, drugi del pa: v koliko je demokratični temelj našega narodnega mišljenja in pojmovanja našel izraza tudi v zunanji mehaniki, v naši organizaciji.
Ko si je demokratizem priboril splošno veljavo, smo se Slovenci pogosto ponosno trkali na prša, da nimamo narodnega plemstva in hoteli že s tem dokazovati, da smo skoz in skoz demokratičen narod; vendar so se še do najnovejšega časa čule sentimentalne tožbe, da Slovenci kot narod nimamo zgodovine. Notranja
disharmonija med prvim bahanjem in slednjimi tožbami je zelo očitna.
Moje prepričanje je; da na demokra-tizem narodne psihe tujerodno plemstvo gotovo manj škodljivo vpliva kakor domače narodno. Mislim, da bi ljudskemu psihologu ne bilo težko dokazati iz našega narodnega blaga in tradicije, da je naše ljudstvo ohranilo nasproti tujemu plemstvu več samostojnosti in večji kriti-cizem, kakor so ga ohranili drugi narodi nasproti domačemu plemstvu. Zdi se mi celo, da ta plus demokratičnega mišljenja odtehta vse ugodne kulturne vplive, ki jih je drugod imela narodna aristokracija na ljudstvo. Ali ne kaže ravno moderna zgodovina, da narodi brez narodnega plemstva silno lahkotno prebole krizo polnoletnosti in se jako hitro začno spretno sukati po novodobnih potih brez vodstva in bergelj.
Ko je začel tretji in četrti stan stopati v evropsko kulturno življenje, je mogel to storiti tudi naš narod kot narod brez plemstva. Zamuda je bila primeroma majhna. Čisto izredne naše razmere pa so povzročile, da smo Slovenci, dasi ob mejniku vzhodne in zapadne kulture, vstopili čisto v nemški kulturni krog. Skoro brez vsake odporne sile se je nemškemu duhu popolnoma prilagodila prva generacija naše inteligence. Njegovo takratno veroizpoved — liberalizem je sprejela brez spremembe za svojo. Narod je čul to veroizpoved, pa je ostal hladen, ni se mogla prijeti tuja rastlina na naših tleh. To je najgloblji vzrok bankrota slovenskega liberalizma. Tudi socijalno-demokratični voditelji so se enostransko orijentirali, in tudi za nje je prišla reakcija. Jedro razdora med socijal-no-demokratičnimi starini in mladini tvori to vprašanje.
S tema dvema dejstvoma je naš narod enako jasno izpričal svojo narodno individualnost, kakor z ohranitvijo svojega jezika. Samo kdor za vse to nima oči, more trditi, da Slovenci kot narod sicer slovansko govorimo, pa nemško mislimo in čutimo,
V tej narodni individualnosti je pa gotovo demokratizem bistvena sestavina. Seveda pri njegovem zasledovanju ne smemo biti malenkostni, Ne sme nas zapeljati konservatizem in stanovski ponos naših srednjih in boljših kmetov, ki je samo zanesljiv dokaz, da je ta stan pri nas še trden in življenja zmožen. Kdor s socijalno izšolanim očesom študira našega kmeta, bo vedno znova našel zanesljivih dokazov
njegovega demokratičnega mišljenja, ki ima trdno podlago v naših gospodarskih razmerah. Pri nas so skoraj v vsaki vasi v eni ali drugi kmečki hiši zastopani vsi stanovi, ki tvorijo naš narod, v eni družini. Oče večje družine je enega sina izšolal v slovenskega inteligenta, drugega je izvež-bal v gospodarstvu, da mu bo vreden naslednik, tretji se je izučil kot obrtnik .in če-.trti je ostal navaden delavec. Nemalen-kostni opazovalec bo vedno lahko ugotovil, da tudi za javni ugled med našim ljudstvom ni tako zelo merodajen stan kot umstvena in moralna kvaliteta. Pri nas je danes še vedno dana možnost in priložnost vsakemu nadarjenemu članu najnižjih gospodarskih plasti, da se dvigne do najvišjih. To se tudi vedno dogaja in zanimivo je, da naša satira s tem družabnim pojavom niti oddaleč nima toliko opraviti kakor pri drugih narodih. Vzrok gotovo ni pomanjkanje narodnega humorja, ker je letelo špecielno na našo inteligenco iz narodovih vrst vedno dovolj pušcic zaradi enostranskega nemškega vpliva na njihovo družabno občevanje. Vpoštevanje in spoštovanje osebne sposobnosti in spretnosti pri našem narodu pa spominja naravnost na Amerikance.
Pri presojanju vprašanja, v koliko je demokratizem našega naroda našel izraza v naših političnih, gospodarskih in socijal-nih organizacijah, ne smemo prezreti dejstva, da se niso vse plasti celega naroda začele istočasno udejstvovati v modernih organizacijah. Temu dejstvu je pripisovati možnost, da naše organizacije v prvih po-četkih niso stale na popolnoma demokratičnem temelju. Da je šele dr. Janez Ev. Krek največjo slovensko politično organizacijo dejansko zdemokratiziral, je danes splošno priznano, da je pa mogel to izvršiti le na ta način, da je znal najširše plasti zainteresirati za sodelovanje pri organizacijah, se včasih premalo vpošteva. V istem času, ko je njegova demokratična misel v organizacijah očitno dosegla sijajno zmago, se je tudi jasno pokazalo, da ves narod, pomen organizacije razumeva in da je za sodelovanje v vsaki panogi te organizacije zrel.
Zadružni razdor bo imel poleg slabih posledic, kakor je že zdaj očitno, tudi to dobro, da bo tudi v zadružni organizaciji onemogočil nedemokratične principe in metode. Neomejeno odločevanje posameznikov o njihovi usodi odslej ne bo več mogoče, Najstarejša slovenska zadružna oblika — zadruge z dvojnimi deleži, pri ka-
terih ima manjšina po pravilih vse pravice, so že danes anahronizem, Ognjeno preizkušnjo demokratizma bodo morale prestati slovenske zadruge pri izvršitvi zadružne koncentracije, ki jo namerava izvesti v prihodnjih dneh naš narodni svet. Težkoče bodo ogromne, vendar imajo za-drugarji vero, da je koncentracija izvedljiva, čeravno ne bo šlo tako naglo in gladko, kot bi optimisti želeli. Že samo zavest in pogum, ki se upa te stvari lotiti, je lep dokaz demokratizma naše gospodarske organizacije.
Na izven je bila naša narodna politika demokratična, odkar je bila pod Krekovim vodstvom, doma je pa Šusteršičev poskus, izrabiti vojne razmere v to, da bi se za do-gledno dobo zavrl napredek demokratizma, dosegel nasprotni uspeh. S, L. S, se je hotela enkrat za vselej zavarovati pred podobnimi poskusi in je postavila čisto de-
mokratičen statut. Dr. Ivan Tavčar je kot izvoljeni načelnik Jugoslovanske demokratične stranke slovesno obžaloval svoječas-ni nastop zoper splošno in enako volilno pravico in s tem svojo najhujšo pregreho zoper demokratizem. Krepko vsestransko pointiranje demokratizma je omogočilo mirno in harmonično gradbo narodnega sveta, ki kot politična koncentracija mora služiti v zgled gospodarski koncentraciji.
Demokratični veter, ki je zavel med vojno po kulturnem svetu, je pri nas vtisnil par zunanjih znakov demokratizma našim javnim korporacijam, dal je tudi nov krepek sunek za napredek, ki se je pa že dolgo časa vršil iz lastnih narodnih sil, največji njegov pomen za naše ljudstvo pa obstoji v tem, da je cel svet opozoril na dejstvo, da biva ob Adriji zdrav, demokratičen rod, ki je modernemu demokratičnemu svetu popolnoma homogen,	x
IVAN BLAŽEVIČ:
Na putu k preporodu.
(Poglavje o duhovnom životu.)
Posvemašnji a i najsigurniji preporod naroda počinje vjerskim preporodom, za njim slijedi gospodarsko-socijalni, a cijelo djelo kruni politički preporod. Baza tom velikom pothvatu je vjerska. Ona daje di-rektivu radu, odreduje cilj i reguliše ba-rem negativno sredstva, a pregaocima daje pravu, nesebičnu i djelotvornu ljubav, I naš pokret uzeo je tu zadaču za životni princip, zato valja da prebrodi iste staže, što su ih prebrodili i drugi mali i veliki ka-tolicki kulturni narodi sa svojim preporo-diteljima.
Ponajprije mora narod biti uvjeren o egzistenciji Božjoj — o egzistenciji jedno-ga osobnoga Boga, koji je pravedan, pa kazni svako zlo a dobro nagraduje, koji je milosrde i sama ljubav, pa ima smilovanja s bijednim ljudima, pomaže ih i dijeli im obilno svoje naravne i svrhunaravne darove. Konačni cilj pojedmca kao i cijelog naroda nije sjajna materijalna kultura ni iživljavanje, več što savršenije vršenje volje Božje i spas neumrle duše. Osim toga mora narod poznavati svoju dušu, zla na-gnuča, manje ili više duboko ukorijenjene strasti, da iščupa taj otrovni korov, A na-dasve ima mu lebdjeti pred očima svrhu-naravni život: da smo u svom bivstvova-nju i radu upučeni na pomoč odozgor, i da
tu svezu ima što više prama silama svojim gojiti. Iz tih če pretpostavki slijediti kon-sekventno pojam o auktoritetu i podlož-nosti, ljubav prama bližnjemu, obitelji i rodnoj grudi. Rasti če sposobnost i želja za radom, za pregaranjem i žrtvovanjem samoga sebe do zadnje kapi krvi za svoje svete ideale. To hoče kat, pokret da po-stigne, Uzvišen cilj pa zato zahtjeva ne-samo rad jednoga staleža — svečeničkoga — ne, uspjeh če biti zagarantovan samo onda, kad se svi javni faktori: nastavnici, lječnici, pravnici, trgovci i drugi prihvate posla, a milost Božja orosi trud njihov. To nam pokazuje historija kat, naroda, koji su bili u gorim socijalnim prilikama nego mi Hrvati (Slovenci, Belgijanci, katolički Njemci).
Klin se klinom izbija, pa zato valja da i naša buduča narodna inteligencija zasuče rukave i prihvati se teškog ali plodonos-nog posla: gojenja naturnjeg života, — Duhovni život je nuždan preduvjet za djelo-vanje lajika katolika. Ne može nitko da dade ono, što nema, a osobito ondje, gdje je u opreci gruba realnost s idealnošču, egoistički užitak s nesebičnim požrtvova-njem — a to i jest naš život. Bez utjecanja svrhunaravnog života na pojedinca i na narod nema sretnog riješenja preporodnog
problema. Hoče nam se rada u narodu za narod. Prokušani, izvršni narodni vode vele, da nema napornijeg rada nego je rad za narod. Zar ne če sustati u tom radu onaj, koji nije več u srednješkolskim klu-pama naučio pregarati, ne klonuti duhom, biti prijazan i strpljiv? Istom onaj, koji se zadovoljuje s malim, koji nije slavičan i zavidan, koji ne teži za blistavim sjajem
—	taj če kasnije uspješno raditi. Narodni se pregalac ne smije dati zavesti s pravoga puta prevelikim nasladama, pogotovu mekoputnim, griješnima, što pogoduju po-kvarenoj naravi, a razum potamnjuju. On mora imati srce čisto kao kristal, toplo kao zdrava krv. Na njemu je, da se katka-da odreče i dopuštenih zabava. Njegov patrijotizam i nacijonalizam reguliše se i temelji na kat, zasadama, i zato je žilav, jak i plodan. Katolički če inteligenat živ-jeti punim vjerskim životom, koji če se onda zrcaliti u obitelji, na ulici, u vršenju njegova zvanja. Istom tako če uz dovoljnu još teoretičnu i praktičnu naobrazbu biti karakter, potpuno izgradena i kristalizo-vana jedinica, koji živi unutarnjim i izva-njim životom, spreman, da prode sve faze svoga zvanja — sin, koji če biti sebi i narodu svome na korist. Svaki pojedini inteligenat pozvan je, da održi boj, a polagat če jednom i račun, kako se borio i što je izvojevao. Pitat če ga, je li jakom svojom mišicom plijevio narodnu njivu od drača, je li sadio Ijekovito bilje i rodne vočke, gojio ih i zalijevao, ili se možda i sam oku-žio u boležljivom svjetskom zraku pa onda i u drugima ubijao istom nabujali život, zaveo stotine i otišao praznih ruku, da bu-de suden za vijekove. Vrlo je česta slika u životu: Mladi ljudi, naobraženi i nada-reni, puni reformatorskog duha i daleko-sežnih osnova, oduševljeni za vjerske i domovinske ideale kreču u boj — u dnevni život. Izdrže borbu za prvih godina, dok traje onaj prvi mladenački žar, ono vruče neprekaljeno, više čuvstveno oduševljenje
—	no domala zbog pomanjkanja jakih unutarnjih motiva napuste ofenzivu; njihova borba poprimi defenzivni karakter, pa pomalo u neradu i nebrizi zakržljaju i propadaju za narod i njegove svetinje. Ri-jetki su, koji se održe i ustraju.
Cijeli je naime vanjski rad uvjetovan i izljev je nutarnjeg života pojedinca. Što je bujniji nutarnji život, to če biti i vanjski rad, ako i ne opsežniji, a ono sigurno dub-lji. Hočemo li da ocijenimo nečije javno djelovanje, valja da promatramo i njegovo nutarnje raspoloženje — život duševni.
Stoje H velika vanj^ka djela bez jednako velikog nutarnjeg života, ta ona djela ni-jesu velika eminentno njegovom zaslugom, nego su produkt i drugih važnih večinom vanjskih faktora. Povijest nam prstom upire na mnoge tobožnje velikane. U nas ne smije biti polutanstva, jer je to loša grada. »Stoga se i priprava za krščanski rad na polju javnoga života sastoji pogla-vito u tom, da se mladi čovjek sve više utvrduje u krščanskom mišljenju i življenju, sve dok ne postane štono riječ: »cijeli čovjek« t. j. čelik-značaj. Svako polutan-stvo — bilo u načelu, bilo u životu — cjepka čovjeka: polutan če lutati izmedu istine i neistine, izmedu Boga i svijeta, krščanstva i liberalizma, te če več radi toga biti nesposoban za svaku radikalnu pre-porodnu akciju.« (Mahnič: U uvodu »Ex-celsioru«.)
* * *
Naš se pokret drži ovoga principa: da nam ne treba prevrtljivih masa nego ljudi, koji su na svom mjestu. Zato se i počelo s temeljnom aaobrazbom u pojedinim stru-kama. Daci, što stupiše u naše kolo, odu-ševljeno se baciše na pojedine grane na-rodnoga života ^cia ga proučavaju i da se pripravljaju za nasttfp u javni život.
Literatura bila je najmilije čedo mnogima od njih pa na gdjekoje talente s ponosom gledamo i radujemo se budučoj ka-toličkoj knjiži, Kod narodno-obrambenoga rada dadoše si ruke narodno-obrambena sekcija, socialna sekcija sa svojom boga-tom riznicom i apstinentska sekcija, pa se nadamo, da če nam jednom sinuti bolji dani, Pokrajinski i opči sastanci, razni teča-jevi, putovanje pojedinim zemljama raširili su vidokrug, dopisivanje medu pojedinci-ma i cijelim skupinama vezalo nas je u sve čvršči vez,
Uz ostale sekcije nalazila se u našim redovima i euharistična sekcija. Ona je imala da pokaže, da se medu nama goji i vjerski duhovni život. Vrlo utješna pojava. »Samo je opasnost blizu, da se naš cijeli vjerski život ne stegne na odredeni broj sv. pričesti, bez razumijevanja zamašitosti, bez oduševljenja i volje. Ne, moramo iči dalje i tražiti — charismata meliora: ne-prestanu svezu s Bogom. A vez, što če nas medusobno spajati, jest svrhunaravna ljubav — caritas — največa medu krepo-. stima i vrhunac krščanske savršenosti. To je cilj, i u tom se sastoji i svršuje duhovni život. U savršenoj nadnaravnoj ljubavi ima neizmjerni broj stepena, od prvog, da se klonimo svakog smrtnog grijeha, koji je
conditio sine qua non vječnog spasa, pa sve do zadnjeg stepena: posvemašnje za-tajivanje samoga sebe iz ljubavi prama Bogu. Nije mi svrha, da ovdje razlažem na široko o biti duh. života — o torn ima izvršnih, neiscrpivih djela iz pera sv. muže-va — htio bih samo svratiti pozornost mlade kat. inteligencije na nekoje staže, što vode i djelomično sačinjavaju duh. život — do raznih pobožnosti u širem smislu riječi. Marljivim čemo i ustrajnim vjež-banjem postignuti vrlo razgranjen i plodan duh. život, koji če oplemenjivati i posve-čivati naš staleški i izvanstaleški rad, da, oni če se medu sobom popunjavati i uza-jamno rasti,
Stupit čemo k izvoru, Uprijet čemo pogled na Krista u presv. Euharistiji. Poči čemo s Njim, a što budemo bliže kod Njega, to čemo se sve više uduševljavati za njegovu službu i za njegov program, Za-ista euharistična je gozba divan i nepre-sušan vrutak cijelog vjerskog života. Krist je početnik i djelitelj svih milosti, naš ideal u svemu. U Njega je jakost i krotkost, veličanstvo i ponižnost bez sjaja, milosrde i ljubav prama svima, koji trpe i žedaju pravde. On je pravo svjetlo, put, istina i život. Mi svega toga trebamo i u svjetlim i u tumurnim danima života. Čestim i valjanim primanjem Njegova presv, Tijela usi-sat čemo Njegove ideje i načela, preobra-žavat če nam se srce i dat če nam snage za daljni rad. Potrebni su nam ljudi, koji teže za savršenstvom u svom staležu — sv. pričest stvara take katoličke velikane. Ona je centar privatnog i javnog života kod takovih ljudi, a mora biti i naš. Do njega nas vodi pobožnost k neokaljanoj Djevici Majci Božjoj, koja se najviše po-pela od svih stvorova k našem Idealu. Ona Mu je majka i zato je najmočnija kod Njega. Upravo mladost treba nježne duševne njege, mnogo melema i ljubavi. Vlastito nam iskustvo svjedoči, da je Ona uščuvala čisto i poletno srce, utišala uzburkana čuvstva u mladim grudima, a mnoge izba-vila i s ruba duševne propasti. Vrlo uspje-šno sredstvo za pravo štovanje Gospe jesu Marijine kongregacije. Njihovo je načelo: per Mariam ad Jesum, a pokazuju i put, kako čemo što lakše i sigurnije oživotvo-riti taj program.
Ako tko hoče, da dobije opčeniti pogled u vjerski život, u savršeni život lajika, neka pribavi priručnu knjižicu o Trečem Redu i prouči njegova pravila pa ih aplicira na današnje društvene prilike. Istina lijek je to vrlo energičan, na prvi mah i ne
shvačaš njegovu važnost, što više na prvi pogled može biti oduran, smiješan, ali čim se upotrijebi, rapidno brzo djeluje. Expe-rientia docet. U pravilu Trečeg Reda na-laze se kao usredotočene sve staže, što vode k savršenstvu, jer je sv. Franjo bio dubok socijolog, dijagnostik i liječnik.
Uz temeljito znanstveno poznavanje kat. dogmi traži se od inteligentna katolika, da je iz tih istina izveo praktična načela, isporedio ih sa svojim životom i onda povukao nužnu konzekvenciju, a to biva: razmatranjem. Poznam obične nena-obražene ljude, gdje dnevno razmatraju ba-rem četvrt šara. U početku je ta duhovna vježba malko opora, ali ako se uzme staln; svečenik kao duhovni voda, ako se popi-taju za savjet knjige iskusnih asketskih auktora, te se uz energičnu volju složi i ljubav, uspjeh je zajamčen. To je jedno od najmočnijih sredstava, da se postigne solidan nutarnji život. Sveti oci, mnogi sveti naučenjaci, katolici lajici preporučuju ga svim staležima bez razlike, Razmatranjem se usiše mišljenje Kristovo, njegova načela usijeku se duboko i istiskavaju malo poníalo nazore svjetske, prosvetljuju i poži-maju vanjsko djelovanje. Ta usisana načela posvečuju život u svakom smjeru, ovladaju nutrinu i vanjštinu čovjeka i rea-lizuju onu sv, Pavla: Iustus meus ex fide vi vit, (Rim. 1. 17.)
Gajenje duhovnog štiva veoma jako čisti i proširuje duhovni vidokrug. Kao vrlo dobar surogat oplemenuje srce, a ra?umu daje mnogo materijala, pa je jak ustuk onoj dnevno importiranoj i često vrlo prozaičnoj robi kod izvršivanja dužnosti u zvanju. Neki priznati asketski pisac ispo-reduje duhovno štivo s obilno prostrtim stolom, koji daje svima život, snagu i moč. Jelom s tvoga stola naprosto promnjenjuju svjetski ljudi svoju narav i teže za duhovnim životom. Imamo i mi nešto asketske literature u hrv. jeziku, izdane od bogo-slovskih zborova i dr. Jak oslon imamo ta u francuskoj, talijanskoj i njemačkoj literaturi, a izdašni su vzvori spisi krščanskih pi-saca več od III. stolječa dalje. Nad svim se uzdiže sv. Pismo staroga i novoga zavjeta, bogata riznica za sve, a pogotovu za na-obražene slojeve. Sva četiri sv. Evandeli-sta crtajuči nam kratkim, ali jasnim pote-zima osobu Spasiteljevu osobito ističu jed-nu značajnu crtu u Njegovu karakteru: bio je muž molitve. Kad bi tisuče i tisuče bolesnika liječio polagajuči ruke na njih do u kasnu večer, kad bi se izmorio hodajuči cijeli dan na apoštolskom puto-
vanju, kad bi zvijezde več davno treperile, On bi se udaljio od svojih, uspeo na bre-žuljak i u tišini molio dugo, dugo, cijelu noč, da Svevišnji blagoslovi Njegov trud i posao. I mi oremo, rekao je pjesnik, tvrdu prokletu zemlju i sijemo sjeme zdravo i jako, da dónese stostruk plod. Badava sav napor, ako Svemoguči ne pošalje rosu ne-besku, da orosi naše uzorane njive — ne-que qui plantat est' aliquid, ñeque qui rigat: sed qui incrementum dat — Deus. (I. Koj- 3. 7.) To postizajemo čestom mo-litvom. Računati moramo na nadnaravnu pomoč, za njom vapiti, inače nikad ni koraka naprijed. Sveta misa, Gospina kruni-ca, pobožnosti ptama pojedinim svecima to su poluge, kojima možemo pokrenuti i samo nebo. Ne možemo svi izravno djelo-vati u kat. pokretu, niti možemo potpoma-gati materijalno jedan drugoga, ali jedno možemo: moliti Veličanstvo Božje, da iz-
lije svoj blagoslov na našu osobu, na naš rad i rad naših sumišljenika. Time posta-jemo suradnici na djelu Otkupljenja kod
samih sebe i kod drugih.
* * *
Hrvatski je katolički pokret u ovih 10 godina svoga opstanka rapidno napre-dovao u svakom području, Utješna činjeni-ca. Za vrijeme je rata nastala mala stan-ka, prouzrokovana naglim porastom i vanjskim prilikama. Vrijeme je to nada sve kritično i zamašno: ideje i načela, nazori lanovi, što ih sad usišemo i smi-slimo, bit če od odsudnoga utjecaja na daljni razvitak cijelog pokreta, osobito medu daštvom. Vračajmo se vazda k izobraževanju pojedinca! A k potpunoj izobrazbi naobražena katolika lajika spada u prvom redu gojenje duhovnog života.
Za naš tehnični naraščaj.
Čaa hiti in nam nalaga vedno ijovih nalog. Komaj je za silo ustreženo eni želji, že nastopa druga doba ter zahteva čisto nekaj novega. Za dobo prvega prebujenja ter kulturnega preporoda je nastopil za slovenski narod čas, ustanoviti si lastno hišo z gospodarskimi poslopji. Delo je prišlo nenadoma, za gotove panoge skoro malo prehitro. A kaj hočemo drugega, ko združiti vse sile in se oprijeti dela za izvršitev te gigantske naloge. Tu mislim predvsem na ustanovitev jugoslovanske industrije. Skoro iz nič, v kratki dobi, ki nam bo na razpolago, ustvariti toliko podlage za samostojno industrijo, da bode prišla naša politična zrelost do popolne veljave, Je mogoče le na ta način, da se pritegnejo k delu vse slovenske moči, ki so na tem polju izvežbane. Vsako večje podjetje potrebuje nekaj mislecev, voditeljev in množino podrobnih, špecialnih delavcev, ki izvršujejo posamezne niti velikopoteznega načrta. Vsako mesto je važno in zahteva celega moža, pa najsibo inženir, delovodja ali priprost delavec.
Kakor hitro bode pričel jugoslovanski kapital v večjem obsegu po centralno začrtanem sistemu ustanavljati podjetja najrazličnejših branž, bomo stali pred dejstvom, da bode več ponudb kakor prosilcev; seveda v slučaju, če bomo zahtevali jugoslovanskih rojakov. Takoj lahko uvi-
dimo, kaj nam je storiti, da nas čas potrebe ne prehiti in ne najde nepripravljenih. Za industrijsko delavstvo, to so pred vsem težaki in pomagači, imamo dovolj izurjenih ljudi v vseh različnih tvornicah, za kar so prav pridno skrbela nemška podjetja na naši grudi, zasledujoč cilj, izžeti v iasten dobrobit ljudsko energijo, kolikor mogoče. Takoj pri naslednji stopnji industrijskega delavstva, pri strokovno na-obraženih močeh nam preti že slabše. Pomanjkanje domačih manjših in srednjih podjetij, kjer bi lahko naš ukaželjni mladenič dobil prvo strokovno podlago v za-željenem obrtu, je združeno z nezadostnim in nepravilnim šolanjem vajencev po obrtno nadaljevalnih šolah vplivalo naravnost katastrofalno na naš obrtniški naraščaj, iz katerega se rekrutirajo boljše kvalificirani industrijski delavci. Ko pa pridemo na stopnjo tovarniških mojstrov, iščemo zastonj naših rodnih bratov tu zastopanih. Tu je zgolj Nemec in le v zadnjem desetletju so se tudi Čehi že tako daleč povzpeli, da so častno zastopani na tem polju. Da je mesto tovarniškega mojstra važno za podjetje, tega mi ni še potreba dokazovati, ko lahko rečemo, da je mojster duša delavnice ali dotičnega oddelka, v katerem je Specialist, na znotraj, akade-mični inženir pa pred vsem duša podjetja na zunaj. Mojster mora biti strokovnjak
v svoji špecijalni stroki, biti pa mora tudi oče vsem, ki so mu podrejeni, ako hoče doseči pri njih maksimum dela v gotovem času, a da pri tem ne nastopa brutalno ter delavstva ne izsesava. Centrum podjetja diha skozi organizacijska pljuča posameznih strokovnih mojstrov, ki so v tvornici porazdeljeni po špecijalnih oddelkih. Mojster odkazuje podrobno delo posameznikom, on občuje z delavcem, mu razlaga in pomaga pri zastavitvi dela, mu določa tedenski zaslužek in sploh vse, karkoli želi in rabi delavec. Nesrečna razdelitev takega podrobnega dela ima lahko velike posledice, bodisi v tehničnem, financiel-nem ali socialnem oziru.
Za danes se nameravam pomuditi samo pri zadnji točki. Z ustanovitvijo samostojne industrije bodemo paralelno vzgojili novo ljudsko plast — delavsko maso in njeno inteligenco. Sedaj je še čas misliti, kako pričeti z delom, da versko-nravno otmemo naše ljudstvo pred strupom, ki nam preti s prihodom industrije v naše kraje. Gorje tistemu narodu, ki človeštvo uklene v mehanični sistem brez vsake duše in nravnega življenja. Mase se odtujijo vsem drugim idealom in služijo edino le pohlepu po najvišji dosegljivi kvoti tedenskega zaslužka, katerega na predvečer sedmega dne ali naslednji dan brezmiselno
vržejo kapitalu zopet v žrelo nazaj, zasledujoč edino le cilj uživanja. Da se tako zlo, iz katerega rastejo vse mogoče socialne hibe (razširjanje spolnih bolezni, mladi starci, občinski reveži, tatinske družbe itd.) že v kali zatre, je čas sedaj, ko se strokovni naraščaj, naši bodoči mojstri in boljši delavci, šele vzgajajo. V rani mladosti je potreba mladeničem po dobro zamišljenem načrtu usaditi temeljne nauke o socialnem vprašanju in jim po dobri organizaciji pokazati pravo pot v bodočnost v dosego svojega cilja kot strokovnjak in človek. Ako hočemo tem potom doseči prave uspehe, je potrebno, da se dijaki, ki bi se sicer po prezgodnjem izstopu iz nižje-srednješolskih ali meščanskih razredov udinjali uradnemu šimelnu kot pisači ali drugi zapostavljenci, posvetijo praktičnemu poklicu in po dokončanih študijah na obrtni šoli preidejo v vrste tovarniških mojstrov. Le takrat, ko bode-mo v obrtniški naraščaj zanesli kali humanistične prediz-obrazbe, je dan predpogoj, naš bodoči industrijski naraščaj vzgojiti v takem duhu, ki nam bo porok, da jugoslovanskim tehnikom egoistično izsesavanje svojega bližnjega* ne bo temeljni nauk.
Naj naša srednješolska mladina in naša organizacija mislijo tudi na to. V. M.
NEDIN STERAD:
Amulet.
Moja vera je globoka kakor morja tajno dno, kakor v z d u h kadila dviga v sinje se nebo — nič ne dvomi, ne vprašuje — moja duša Ti veruje, Irma moja!
Kakor jelen po studencu čiste vode — hrepenela je po Tebi duša moja. In na srcu Tvojem kakor orel po višavah je pod zvezde skoprnela :— kjer vesoljstva večna sila se v neskončnost je združila
Tam ljubezen se vtrnila, z dušo mojo se spojila, da Te ljubi in veruje kakor orel nad prepadom duša moja — pred nevero zvesto čuje ...
Irma moja, Irma moja, mojih rož skrivnostni cvet, dala si mi vero v Tebe — moj edini amulet!
■CočSJS-

-
NEDIN STERAD:
Odkar sem gledal Ti v oči, ni v srcu mojem več miru in slednja misel — vse moči zdaj v srcu mojem si le Ti!
Ti.
v
Zelja.
In duša moja — Tvoja vsa kot bilka nežna sred polja ob mislih na Te trepeta — kraljica mojega srca ...
Sladke sanje — mir poeta, tiho noč — neskončen dan naj življenje mi razpleta čez trpljenja širno plan ,..
C OOOOOOCO OOOOOOOO O COOOOOO OOOOOOOO OOOCOOO O O CXXXXX>3 OOOOOOOO OOOOOOOO C OOOOOOOOOOOOOOO OOOOOOOO DOC COO OO OOOOOOOO 0 OOOOOOO OOOOOOOOgS
o oooooooo<x>oooooo oooooooooooooooooooc^^
Listek
Za jednim umetnikom večnog pera.
(f Narcis Jenko.)
Leto nam ga pokopa, tek što ga poče-smo upoznavati u prvom velikom delu nje-govu. Suncem isprženi prah zasu mu grobni hum, pre nego smo poznali, što nam je bio. Prvi romancier mladih hrvaških kato-ličkih redova pode tragom onih, u kme smo polagali najviše nade, ali koji nas mo-radoše ostaviti, a da ispunjenje svojih na-da i ne dočekasmo. I biva, te nam se čini, da smo još sitni, da nam je unutarnja ener-i gija naših redova još preslaba, da izdrži \ onu visinu, što je genij hoče da dosegne: j gradnja popušta, a on se s one višine stro-pošta ... Opet smo na jednom sizifovakom početku ...
O Narcisu Jenku (fra Eugenu Matiču) iznesen je u hrvatsko-slovenskom almana-ku »Luči« sud u članku o hrv. kat. književnosti, a nostojačemo, da se o njegovu umet-ničkom radu iznese celokupna slika, kad mu do kraja izide roman »Spiritus procel-larum« u ovogodišnjoj Hrv. Prosvjeti i kad izide zbirka njegovih feuilletona, išto ih obečaje izdati sarajevska Hrvatska knji-žara. Zasad posvetismo tek ovo malo spo-men - redaka seni neprežaljenog našeg umetnika.	J. A.
»Študentska Hlidka«, ročnik VIII.
Od osnutka praškog katoličkog aka-demskog društva »Češka Liga Akademi-cka« (g. 1906.) i glasila mu »Študentska Hlidka« (g. 1909.) pratimo s mnogo simpatija katoličko gibanje u češkom daštvu do-lazeči s njim nejedamput u uži doticaj pre-
ko naših akademika, koji su študirali u Pragu. U najnovije vreme postaje u znaku opčeg narodnog dizanja, što nas dovodi do saveza češkog i jugoslavenskog [a i polj-skog) naroda, i saobračaj izmedu hrvat-skog, odn. jugoslovanskog i češkog kat. daštva sve uži, pa je vredno, da pratimo njihov život i rad večma nego dosad, pa da s njime upoznamo naše daštvo, koje bi odatle moglo imati obilno pobude i koristi. Toj je nameni posvečeno i ovo nekoliko redaka osvita na prošlo godište (1917./18.) češkog kat. dačkog glasila.
Za vreme je rata izlaženje »Stud. Hlid-ky« zapelo. Prve je ratne godine doduše još izišlo šest brojeva, ali dalje više nije išlo. Druge je ratne godine izišao mali letopis Lige k njezinoj desetoj g^iišnjici,1 mala ukusna knjižica, koja jedina ispunja razmak od tri godine, dok opet nije »Stud. Hlidka« uskrsla. Sad je eto pred nama u njezinu osmom godištu, stegnuta doduše na 4 broja i u celoti neko 120 stranica, ali zato formalno reformirana i sadržajno doterana. Osvrnučemo se samo na glavnije članke njezina sadržaja.
Prvo mesto zauzima svojom lepotom i opčom vrednošču misli članak »P r a c e« (»Rad«), što ga je napisao dr. Fr, X. Novak, poznati pisac krasnih knjiga »Sveče-nički problemi«, »Pogledi u svečenički i bogoslovski život«,2 »U maju života«.3 i mn. dr. Odlike piščeva pera i duha odaje i ovaj
1 Vidi prikaz u »Luči« 1916./17., I., str. 167.
- Izdao u hrv. prevodu Zbor duhovne mla-deži zagrebačke.
3 Sprema se hrvatsko izdanje za daštvo.
lepi članak, te ga upravo s duševnom na-sladom čitaš. Glavnom mu je misli vodili-com komparacija rada i ljubavi. Rad ima dva lica: s jedne strane usrečuje, s druge strane traži muku i napor, prvo je ostatak sreče, što ju je čovek u radu uživao još u raju zemaljskom, a drugo je kazna za Adamov greh. Glavno svoj-stvo muža je rad, a glavno svojstvo žene ljubav, pa kao što je izvor ljubavi u spol-nom nagonu, tako je izvor rada u nagonu za samoodržanje. »Ljubav, ona prava i čista, je spolni nagon, posvečen žrtvom. Rad, onaj ljudski i viši, je nagon za samoodržanje, prožet osobnošču.« (Str, 75.) Ži-votno je pristanište žene, odredene za ljubav, u obitelji, a muža, odredenog za rad, u zvanju, pa kao što devojka samo jedam-put bira u ljubavi, tako i muž samo jedam-put bira zvanje. Otuda važnost tog izbora za celi život? U prvotnom svom obliku do-tiče se rad izravno pojedinca, a ljubav društva, no kultura daje radu sve večma so-cijalni karakter, a ljubavi osobni. Tu se zato več i drmaju stupovi društva, Kras-nom logikom dolazi pisac osvojivši čitaoca do završetka: »Na početku ljubavi stoji rad, A na koncu rada stoji ljubav .,. Zato je lenost negacija svake ljubavi a tim i po-četak svih greha, kako uči sv, pismo.« (Str. 103,) Tim sam izvadio samo nekoliko misli iz celoga članka, a da ga nišam mo-gao ni u suštini iscrpsti. U celoti se poka-zuje tek ona krasna i bogata misaona poezija — da je tako nazovem —, kojom se članak odlikuje te je zaslužio, da uz knji-žicu »U maju života« ugleda svetlo i u našem prevodu. Baš zato sam mu i ovde po-svetio nešto više pažnje. Nemanje lep je i članak »N e k o 1 i k o misli o ¡spovedi« od istoga pisca, gde nas u prote-stantskom osvetlenju vodi k ovoj divnoj božanskoj instituciji, da onamo ne nosimo samo grehe, nego i svu dušu, što žalibože obično ne biva.
Zanimivosču se ističu odmah iza ra-dova dra F. X. Novaka članci o slova-čkim prilikama, što ih iznosi u svakom broju ugarski Slovak krijuči se pod pseudonimom Ypsilon. Iznosi krutu zbilju slovačkih narodnih i kulturnih prilika pod
madžarskim jarmom, pa budi u nama jako uverenje, da ovaka tiranija, pod kojom Slovaci možda od svih ugarskih potlačenih naroda najviše trpe, ipak mora u naj-skorije vreme biti srušena. Gledačemo, da se najmarkantnije stvari iz tih zanimivih narodnoobrambenih članaka donesu u »Luči«. Uz te je članke lep niz članaka posvečen specijalno dačkom životu i njegovim problemima. Tako A. Kniže piše o Liginim prilikama (»Naš domov«, »A ješte naš domov«) pa o verskom odgoju u srednjim školama (»Naboženska vychova«), gde se kateheta izopačuje u pukog šablonskog profesora, a nije duhovnim ocem svojih daka, kako bi trebao da bude. Dalnje nedostatke srednjoškolske odgoje iznosi dr. Jos. Novak, koga smo na zadnjem zagrebačkom prestavničkom sa-stanku upoznali kao gosta i izaslanika češke brače, u člancima »Nove vychove vštric«, »Disciplina na školach strednich«, »K reforme školstvi«, pa dodaje još vrlo lep članak »K problemu ethiky«, U članku »Časova reforma« zagovara V. Slaby, da se sruše uglavnom dijecezanska semeništa u sadanjem obliku, pa da se svi (a ne samo pojedini) bogoslovi šalju na univerzu na teološki fakultet, a samo jednu godinu, recimo, da študiraju u svojoj dijecezi n. pr. pasto-ralku. S tim bi u savezu bila temeljitija izobrazba, a ta bi reforma izazvala i mnoge druge važne reforme za naučnu teološku izobrazbu i naučni teološki rad. O ž i -votui organizaciji hrv. kat. da-štva izneo je u 1. broju kratki izveštaj Slavko Rozgaj. U ostalim člancima ustaje J. Smrček oštro protiv državnog katolicizma austrijskog, dr J. Čihak raspravlja o školstvu u novom crkvenom zakoniku, J. K. o demokratizmu i demagogiji, J. D. o konzervatizmu i t. d. Medu te je članke amo i tamo upleteno nešto lepe beletristi-ke pesmom i prozam, a svakom je broju dodan niz iscrpivih bilježaka iz društve-nog, publicističkog, dačkog i narodnog života.
Dao Bog, da ovo češko kat. dačko glasilo i dalje procvate što lepšim uspesima i što sjajnijim plodovima!
J. A.
GtfSSS'
¡6SS59