Romanca o študentih.
majoliki sedli so fantje trije pred krčmo ob cesti široki in pijejo vino, študentje trije, in od vina oči jim in misli plamte, ob vinu so cilji visoki.
Pa prvi med njimi povzdigne svoj glas, zauka in reče veselo: „Hrabreje, pobratima, nagel je čas! Mar naj mesto vaju ga pijem le jaz? Obilno še čaka nas delo!
Ko padla bo noč na cvetoči večer,
k dekletcu mi treba pospat bo,
ki ljubi me kot še nobena nikjer
— prinesi nam vina, kum, tolsti oštir! —
in komaj že čaka na svatbo."
Pa drugi med njimi povzdigne svoj glas in ob meč svoj udari ponosno: „Solzan'je bil ljubici davi obraz', — a bogme, kaj morem, kaj menim se jaz, če jasno oko ji je rosno!
Zvon" 3. XXVII. 1907.
A
130
Vladimir Levstik: Romanca o študentih.
Na grad svojih dedov se vračam od knjig
in z mečem bom služil cesarju
in z mečem si spletem nakit lovorik
in z mečem nakujem sultanu verig
in kot sužnja zapeljem k vladarju."
Pa tretji med njimi povzdigne svoj glas
in drugoma se zasmejal je:
„K ničemurni ljubi da hodil bi v vas?
v
Se za krono in carja predrag mi je čas: moj cilj bolj od krone svetal je!
Jaz pojdem k resnici pot trnjevo vso, moj cilj je Olimp skalnoglavi: tam zgrabil bi Žena za sivo brado, a, bogme, ne njega ne brade ne bo, ne nimf in ne Pana na travi!"
In štel srebrnjake je oče oštir, in ločile tri so se poti, na tri strani gnal je tri srca nemir, na tri strani gnalo jih troje ver, trem solncem, trem svetlim, naproti.
V svoj šum jih zagrnil je lokavi svet, a pred krčmo, pred staro ob cesti, k majoliki polni čez sedem let so se zbrali študentje-tovariši spet, obljubam nezabljenim zvesti.
In gluho je prvi pobratim dejal: »Ljubezen lažniva je vera in ženska je bog in je pekel brez tal: moj brat me je z mojo ženo goljufal, — našla ju je moja sekira!"
In drugi tovariš je vzdihnil bridko : „Razrušen je grad in vojska izgubljena, dragonci za Donavo daljno gnijo, vladarjeva jeza besni za mano, moj lovor neutrgan mi vene!"
Vojeslav Mole: Božična romanca.
131
A tretji med njimi povzdignil je glas: Po cestah do jutranje zore iskal sem resnice zastrti obraz. Gorje mu, kdor ga je gledal kot jaz in laži več najti ne more!"
Molčali popotniki vsi so, dokler je bilo še vina v široki majoli, in šli so narazen v krvavi večer in vsi so priromali v carstvo Nikjer in videli so se o svetem Nikoli . . .
Vladimir Levstik.
Božična romanca.
zvonov brnenje se topi v daljino, snežena polja v žarkih se srebrijo, gozdovi pesem tajnostno šumijo. Blesteča senca gre skoz mesečino.
Od koče h koči ... K revnemu ležišču pristopa in na čela dlan poklada — In v snu kmetiču zeleni livada in žetev vsa je varna, v zavetišču;
trpljenje gine, radost v srcu biva, nad vso je vas prišla neznana sreča, v zahvalo pesem plove z lin kipeča . . . In kmetic sniva sen nebeški, sniva . . .
In tiho zre Usmiljenje ga Večno, nagubani obraz, roke žuljave, in zre v njih vse bridkosti, vse težave, srce dobrotno, redko, redko srečno . . .
In solza iz oči Dobrotnih kane. In dalje Senca gre skoz naše kraje — In les šumi in z lin se trepetaje gubi zvonjenje sveto čez poljane . . .
Vojeslav Mole.
9*