331
Ozir po svetu.
Gora Sinaj v Arabii.
Po potopisu C. H. Lista.
Polotok gore Sinaj, ki je en del gorate Arabije, obstaja iz golih in etermih planin, ktere preaecajo tesne peščene doline. Na sredi se dvigajo kopoma gore, od kterih ae uejviše dve: Sinaj ali Mojzesova gora in pa Ho-reb ali Katarinja gora imenujete. Pod Horebom leži samostan a v. Katarine.
To poslopje, ne prav četverovogelno, je obdano z visokim zidom, na vsaki strani po 130 korakov dolgim; ima 8—10 pregrajenih dvorov, in raznn glavne od Juatinijana osnovane cerkve Preobraženja se 27 manjib cerkvic, v kterih vsih se reško nedeljo mašuje; je pa tukaj tudi moha-nedanska džamija.
Znotraj posebna čistota in prijaznost vlada* Menihi, kterih je okoli 30, 00 večidel iz gorskih otokov; oni zelo ostro žive in vsaki izmed njih sna kakošno rokodelstvo. Samostan je vedno zapert, — al dobro se sprejme vcak gost, ki mora pa prej svoje pisma pokazati. Izvun tega se vsakemu Beduinu, ki k samostanu pride, kruha po ožstu spusti, in ni ga skoraj dneva, da bi se tukaj 30 do 40 ljudi ne najedlo. Šoika (poglavarja) arabskega pa obiskujejo še drugi. Tori-j tudi Beduini romarje, kakor sploh vse, kar se v samostan vozi, na poti spremljajo in varujejo razbojniških napadov, ki v teh krajih niso ravno redki.
Arapi (Arabijani) mislijo, da dež od Mojzesa izhaja, in da je on neke bukve menihom v samostan sv. Katarine poslal, pa da oni tiste bukve odpira je ali zapirajo dež ali sušo na poloteku narejajo. Zato , kadar dolgo dežja ni, v samostan grejo menihe prosit, da bi dežja dali, in ako potem dež pomoči, ga pripisujejo tem bukvam. Pred več leti je po taki prošnji veliko deževje nastalo, tako da je drevje iz korena izpralo. Neki Beduin, kteremu je povo-dinj ovce in veljblode vzela, priteče serdit k samostanu, vpijoč: ^preširoko ete odperli knjigo; vsi potonemo".
Izza tega samostana peljejo stopnice na vero Mojzesove gore, po kterih, če človek eno uro gre, pride na ravnico, kjer cerkev sv. Elija stoji, in nekaj v stran se nahaja draga manja matere Božje. Na tej ravnici stoji tudi pri malem jezercu, ki večkrat dež naredi, stara kipresa, in tu je — kakor Arapi mislijo — Mojzes pred Bogom stal.
Od tod vodi sterma steza na verh Sinajske gore, kjer mala cerkvica iz granita stoji. Ta pa je od Arapov mnogo terpela; od vsih strani so jo podkopali, iskaje Mojzesovih tabel. Ne deleč odtod na drugem verhu, stoji mohame-danska mošeja, v ktero Beduini zahajajo in kjer v dar Mojzesu vselej ovco zakoljejo. Na potu od cerkve sv. Elija na ta verh se vidi v nekem kamnu sled človeških stopinj, ktere pravijo, da jih je Mohamed naredil, ko je na to goro prišel. Med verhoma gora Sinaj in Horeb stoji samostan El-Erben, kjer se med drugimi stvarmi poklanjajo tudi nekemu kamnu, iz kterega je Mojzes s palico vode nato-čil. Vidi se v njem mnogo nekaj naravnih nekaj narejenih razpoklin, v ktere Baduini na čast hebrejskemu zakono-davcu mah vlagajo. Semkaj vodijo tudi svoje kamele, ktere morajo, dokler oni molitve opravljajo , klečati, da bi plodne bile in mnogo mleka imele.
Na verhu gore Ho raba, kamor je veliko težje ko na goro Sinaj vzlesti, stoji tudi na granitni podstavi mala cerkvica iz granita, kjer se je telo sv. Katarine našlo.