ZA LEPŠI SVET ALI KAJ LAHKO STORIMO SAMI
Svet je onesnažen
Žalostna resnica je, vendar o tem razpravijajo znan-stveniki po svetu, državniki in ljudje na ulici - da je naš zeleni svet vsak dan bolj onesnažen. Vsak od nas naj se ozre naokrog in videl bo, da je zrak nad nebom poln sanj.
V rekah in v morju umira življenje zaradi industrijskih odplak. Na polju in v gozdu se redčijo živalske vrste zaradi uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu, okrog naselij se kopičijo gore odpadkov... Še in še bi lahko naštevala. a kaj bi s tem dosegla. Vprašam se raje: »Kaj lahko storimo mi sami, da bo naš svet lepši in bolj zdrav?« Kot prvo si bomo zapomnili pregovor »Najprej pometi pred svojim pragom.«. Vse plastične vrečke, ovojni papirji, avtobusni listki... vse to sodi le v smet-njak in nikamor drugam. Večjih odpadkov ne bomo metali v najbližji potok! Odpeljali jih bomo na mesta, ki so za to določena. Javni nasadi, zelenice niso smetišča in ne igrišča! Varujemo jih! Vsaka rastlina v naselju je kanček kisika, kanček poiitka za oko, pa tudi varstvo za uho.
Zelenje namreč duši hrup! Hrup pa je ena izmed nadlog sodobnega življenja. Tako bi moral vsak poskrbe-ti v svoji bližnji okolici. Kaj pa v naravi? Lahko naravo kar zanemarimo? Kje pa! Narava, to je življenje? Zato je ne uničujmo! Ne trgajmo celih naročij najlepšega cvetja, ne segajmo v gnezda, ne teptajmo trave in ne lomimo drevja! Pregovor pravi: »Kjer osel leži, tam dlako pu-sti.«. DanaSnji osU so naši jekleni konji. Odpeljejo nas v prirodo in z nami kupe papirnate, plastične šare. Za-pomnimo si!
Vse, kar ostane od naše malice v naravi, moramo skrbno odstraniti. Močno, močno se bo treba potruditi, da bomo odstranili s sveta vse, kar gaonesnažuje! Mnogo truda bo treba, da bo ta svet spet takšen in še lepši, kot je bil v zdravem ravnotežju, kar je živega na njem. Mnogo bo dela! Torej velja pričeti takoj danes, pa čeprav po malera in s skromnimi raočmi.
Če se kdo od nas pogleda v ogledalo, si želi, da bi izgledal čim lepše, ravno tako je s svetom. Če se svet sedaj pogleda v ogledalo, se bo videl ves siv, čudne naprave letijo okoli njega, neprestano rastejo nekakšne zgradbe, reke so sive, škatle ropotajo po njem, ljudje se jezijo, mrtve reke krasijo sivo obalo, ljudje so beli, sitni, iz dimnika se kadijo dimi, svetova usta so zakrivljena navz-dol, oči bolehne, ki milo prosijo: »OČISTITE ME VEN-DAR!!! V ogledalu bi se rad videl zelen, nasmejan, z modrim morjem, z ljudmi, ki imajo rdeča lica, s slavba-mi, iz katerih se ne kadi, rad bi zopet videl dno vseh rek! O, marsikaj bi še rad in vi mladi ste moje zadnje upanje. Če me boste očistili vsaj malo, vam bom hvaležen, saj je moja življenjska doba odvisna samo od vas.«
TANJA