
Problemi, časopis za mišljenje in pe-
sništvo. Ureja uredniški odbor: Niko
Lehrman, Rudi Rizman, Marjan Rožanc,
Dimitrij Rupel, Fedor Zigon (Aktual-
nosti); Spomenka Hribar, Valentin Ka-
lan, Milan Pintar, Ivo Urbančič, Slavoj
Žižek (filozofija); Andrej Inkret, Taras
Kermauner, Andrej Medved, Rastko
Močnik, Dušan Pirjevec (literarna teo-
rija); Iztok Geister, Niko Grafenauer,
Dušan Jovanović, Ivo Svetina, Marko
Švabić (literatura). Glavni urednik: Ni-
ko Grafenauer. Odgovorni urednik:
Rudi Rizman. Tehnični urednik: Mar-
jan Roranc Uredništvo in uprava:
Ljubljana, Soteska 10, tel. 20 487. Teh-
nični urednik posluje vsak delovni dan
od 9. do 12. ure, uprava pa v četrtek
od 14.30 do 16.30. Naročila pošiljajte
na upravo Problemov, Ljubljana, So-
teska 10, tekoči račun 501-8-475/1 z
oznako: za Probleme. Celoletna naroč-
nina 50 din, cena posamezne številke
5 din cena dvojne številke 8 din. Ne-
naročenih rokopisov uredništvo ne vra-
ča. Izdajata predsedstvo ZMS in UO
ZŠJ. Tiska »Tiskarna PTT« v Ljubljani.
To številko so uredili Iztok Geister, Rastko Močnik in Marko Pogačnik
19Д245
MED POLITIKO IN GOSPODARSTVOM
Izhodišča razprave
o kmetijstvu
IVAN J. KREFT
1.	Izkoriščenost kmetijsko-gozdarske-
ga prostora
2.	Izkoriščenost obstoječega inven-
tarja
3.	Zaposlitev delovne sile
4.	Socialni položaj kmečkega prebi-
valstva
5.	Zagotovitev hrane
6.	Nega prostora
7.	Vojaško strateški pomen poselitve
podeželja
Ad 1.: Intenzivnost uporabe kmetij-
sko-gozdarskega zemljišča je med dru-
gim odvisna od cene pridelkov. Pri viš-
jih cenah pridelkov so smotrna inten-
zivnejša vlaganja sredstev na enoto
površine. Če bi se cena kmetijskih pri-
delkov zaradi uvoza z drugih področij
ali iz inozemstva znižala za polovico
ali še bolj, to nikakor ne bi pomenilo,
da je postalo kmetijsko-gozdarsko iz-
koriščanje naših zemljišč nerentabilno.
Biotehniška proizvodnja lahko z eks-
tenzifikacijo ostane rentabilna tudi ob
»katastrofalnem« znižanju cen pridel-
kov. Taka ekstenzifikacija je tehnolo-
ško možna, v določenih pogojih jo za-
nima izhodišče številka 3. Biotehnika
pozna vrsto »rezervnih« tehnologij, ki
so ob ekstenzivnejših vlaganjih eko-
nomsko še upravičene (še dajejo zem-
ljiško rento) kljub znižanim prodajnim
cenam pridelkov. Tako bi lahko na pri-
mer ob izredno močnem znižanju ceh
pridelkov spreminjali njive v pašnike
in te dalje v gozdove, vse dokler zem-
ljišča ne bi več dajala zemljiške rente.
Tudi ko zemljišče ne daje več rente
ali pa gospodarimo celo z izgubo, je
zaradi izhodišča številka 6 določena
biotehniška dejavnost upravičena. Go-
spodarjenje z izgubo je na višjem ia-
tcnzivnostnem nivoju tehnologije lah-
ko upravičeno tudi zaradi izhodišč šte-
vilka 3, 4, 5 in 7. V primerih upraviče-
nih izgub zaradi upoštevanja izhodišč
5, 6 in 7 naj izgube krije družba, po
»možnosti« pa tudi čim večji del izgub
zaradi izhodišča 3 (in s tem 4). V raz-
merah, ugodnih za kmetijstvo, ko ni
ogroženo upoštevanje izhodišč 4—7, je
potrebna optimalizacija upoštevanja
izhodišč 1,2 in 3 v intenzivnostnih okvi-
rih, ki jih dovoljuje višina prodajnih
cen.
Ad 2.: V Sloveniji imamo razmero-
ma obsežen inventar poslopij, komuni-
kacij, naprav in strojev za kmetijsko
proizvodnjo. Tudi če so ti nastali ob
slabem gospodarjenju in napačni kme-
tijski politiki, so danes te napake ob-
jektivizirane. Velik del tega inventarja
je tako specifičen, da se ga da koristno
uporabiti le v kmetijski proizvodnji.
Ekonomika mora poizkušati doseči čim
racionalnejšo izkoriščenost razpoložlji-
vega inventarja, seveda tako, da hkrati
upošteva druga izhodišča.
Ad 3.: Kmetijstvo nudi zaposlitev de-
lu prebivalstva. Izhodišči 1 in 2 ter
ekonomske zakonitosti lahko zahteVajo
določeno ekstenzivno stopnjo proizvod-
nje, ki pa se je ne da uvesti, ker ni
moči zmanjšati števila zaposlenih v
kmetijstvu. Del zaposlenih v kmetijstvu
(na primer starci) ni sposoben za dru-
go delo. Ta problematika je tesno po-
vezana z izhodiščem številka 4. Za sa-
mostojno delo v kmetijstvu je kljub
nepriznanim potrebam po usposablja-
nju potrebna dolga doba priučevanja;
pri preučitvi za drugačna delovna me-
sta bi to znanje le malo koristilo.
Ad 4.: Kmetje so delovni ljudje,
kmečko prebivalstvo je sestavni del na-
še socialistične skupnosti, zato nam ne
more biti vseeno, kakšen je njihov so-
cialni položaj. Življenjski standard
kmetov je veliko nižji kot življenjski
standard drugih delovnih ljudi. Ureje-
no ni niti njihovo zdravstveno niti sta-
rostno zavarovanje. To je posebno bo-
leče, ker je bilo prav množično sodelo-
vanje kmetov odločilno za uspeh re-
volucije in osvobodilne vojne. Kmeč-
ko prebivalstvo ne sili preveč odločno
k prerazdelitvi narodnega dohodka in
k ureditvi svojega družbenega položa-
ja, saj so bile njegove oblike gospodar-
skega in političnega sodelovanja razbi-
te, še danes pa mu je z razrednim od-
nosom vsaj neformalno preprečeno in
onemogočeno, da bi polno sodelovalo
v skupnem samoupravnem sistemu.
Zavedati se je treba, da bi vsako hi-
trejše boljšanje socialnega položaja
delovnega kmeta pomenilo, da bi stan-
dard ostalih skupin prebivalstva stag-
niral. Učinkovito boljšanje socialnega
položaja kmetovalcev je možno samo
z zavestnim soglasjem drugih skupin
prebivalcev, ki so bliže »javnemu mne-
nju« in vzvodom oblasti (npr. »delavski
razred«, »intelektualci«, razne elite itd.).
Ob upoštevanju izhodišč 1 in 2 ter 5
bi bilo ob današnjih cenah kmetijskih
pridelkov, reprodukcijskega materiala,
strojev in delovne sile upravičeno
ekstenziviranje kmetijske proizvodnje z
manjšanjem števila zaposlenih in ve-
čanjem družinskih kmečkih obratov
vsaj na 20—30 ha. Tega pa v ravnin-
skem področju ne moremo storiti za-
radi izhodišča 3 in s tem hkrati zaradi
izhodišča št. 4.
Ad 5.: Vsako blago si je treba zago-
toviti od tam, kjer je najcenejše. Ven-
dar to ne velja povsem za prehrambe-
MED POLITIKO
IN GOSPODARSTVOM_
Izhodišča razprave o kmetijstvu
(Ivan J. Kreft).......1
POLITIKA_
Vidiki ideologije »nove levice«
(Nerkez Smailagič).....2
POGLEDI_
Razmišljanje o neki usodi (Pavel
Dobrila).........7
NOVA KRITIKA__
Staro in novo (Dimitrij Rupel) 9
MEDPROSTOR_
Je Dežmanov primer potreben
rehabilitacije? (Taras Kermau-
ner)...........10
MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO
O biti (Andrej Medved) .... 13
O navzkrižjih običajnega plura-
lizma (Dimitrij Rupel) .... 14
Tragični paradoks — da! Tragič-
ni paradoks — ne! (Taras Ker-
mauner).........15
GLEDALIŠČE_
Raziskovanje igralca (gledališke-
ga) (Samo Simčič)......I0
Zakaj je bila umorjena Sharon
Tate (Marjan Rožanc) .... 19
VIZUALNE UMETNOSTI_
Nedonošeni Michelangelo (Ivan
Sedej)..........20
Položaj ohojevcev (Braco Rotar) 21
PRO DOMO SUA_
Revija »Problemi«......22
Estetski programi revij (Ivan
Focht)..........24
STRIP_
KK Olympia (Milenko Matano-
vič)...........27
VREDNOTE_
Sinice v kletki (Iztok Geister) . 29
5 PO RT_
Nogomet: antagonistična kon-
fliktna situacija z »n« igralci
(Andrej Medved)......30
Ile
no blago. Hrana je velikokrat blago
strateškega pomena, dobava hrane je
včasih sredstvo ekonomskega in poli-
tičnega pritiska. Kljub občasni ali traj-
nejši cenenosti tujih virov si je treba
vsaj del hrane zagotoviti doma, četudi
za ceno delnega subvencioniranja kme-
tijske proizvodnje.
Ad 6.: Poleg dobrin, ki jih vnovču-
jemo na trgu, ustvarja kmetijstvo (z
gozdarstvom) tudi druge splošno po-
trebne dobrine: neguje pokrajino,
ustvarja okolje, primerno za rekreacijo
in turizem, čisti zrak, usmerja krože-
nje vode. Tudi če bi postala kmetijsko
gozdarska dejavnost popolnoma neren-
tabilna, bi jo bilo treba v določenem
obsegu ohraniti zaradi navedenih vzro-
kov.
Ad 7.: Primerna poselitev podeželja
in zlasti hribovitih področij je posebne-
ga pomena zlasti pri partizanskem nači-
nu odpora proti napadalcem. Tu je
enako pomembno, da kmečko prebi-
valstvo ima kaj dati partizanskim eno-
tam (izhodišče številka 5) in da je pri-
pravljeno to dati (določena povezava
z izhodiščem številka 4). Izkušnje kaže-
jo, da je kmečko prebivalstvo pomem-
ben vir za rekrutiranje za partizanske
enote. Vse dokler smatramo, da je po-
trebno skrbeti za obrambo, ne smemo
omalovaževati tega izhodišča.
Pri razpravah o kmetijstvu ne sme-
mo pozabiti na nobeno od naštetih iz-
hodišč. V kolikšni meri in na kakšen
način bomo upoštevali posamezna iz-
hodišča, pa je stvar družbenega dogo-
vora.
POLITIKA
Vidiki ideologije
»nove levice«
(Načela, volja, smeri)
I UVOD
Skoraj je že prešlo v maniro, da štu-
dentsko gibanje, katerega skrajni izraz
je »nova levica«, bodisi sociološko raz-
ložijo bodisi politološko ocenijo, a da
nonšalantno preidejo prek njegove ide-
ologije ali da je sploh ne omenjajo.
Naloga razlagalcev je torej opravljena
z analizo družbenih pogojev in določil
ali pa z ugotavljanjem bolj ali manj
premišljene politične kvalifikacije.
Tako torej doslej in v večini razprav
zanemarjajo ideologijo kot quantité
négligeable in s tem kažejo na vrzel v
preučevanju sodobnega študentskega
upora, kolikor ne gre -— in takšnih spi-
sov je več — za željo prikazati to gi-
banje kot zablodo, nesmisel in zmedo
brez načel, vodilne ideje in moralne
opredelitve. Glavno nalogo, ki ji je po-
svečen ta referat, bi torej lahko opre-
delili kot odgovor na vprašanje: ali
ima »nova levica« kot najzavednejši
del študentskega gibanja politično kon-
cepcijo in kakšna je ta koncepcija.
Pristop je predvsem znatno težji
spričo dejstva, da je »nova levica« zelo
svojevrsten skupek raznorodnih idej,
načel, usmeritev, ki se gibljejo v dia-
pazonu od zmernega krščanskega so-
cializma do nespravljivega trockizma
in zarotniškega ekstremizma,- potem
pa tudi spričo številnih poskusov in-
terpretacijskega prilagajanja, ki mu je
»nova levica« podvržena v številnih in
vedno pogostejših manipulativnih po-
segih z več strani.
Vendar izhodišče obstoji: »nova le-
vica« je predvsem politično gibanje,
katerega sestavni del je program pro-
fesionalne spremembe. S tem se kažeta
dva njena bistvena momenta: ona je
izraz zavesti o krizi sodobne družbe,
ki jo neogibno žene v ostro alternati-
vo: prilagoditev ali protest; prav tako
pa mora definirati svojo teoretično os-
novo, ki ima značaj politične ideolo-
gije.
»Nova levica« — to je mogoče ugo-
toviti takoj — nima povsem premišlje-
ne in v celoti zgrajene politične
doktrine, in nepobitno je, da ima po-
manjkljivosti na področju teoretične
perspektive. Še več, nekatere njene
smeri so izrecno nasprotovale »zreli in
zavezujoči socialistični teoriji«.
Vendar so kmalu uvideli, da je neob-
hodna nova revolucionarna ideologija,
ki bi rabila kot podlaga za jasno po-
litično usmeritev gibanja. Sicer pa
vedno pogostejše zahteve, da je treba
gibanju določiti sodobno strategijo in
na njenem temelju zgraditi novo orga-
nizacijo, samo dokazujejo vedno večjo
potrebo po globalnem pogledu.
Kritika »nove levice« zaradi njene
ideološke neutemeljenosti in tudi njen
lastni odpor proti programatiki pa nas
vendar ne ovira, da ne bi iz množice
različnih in imaginativnih izpovedi, na-
govorov in teoretskih analiz izpeljali
koherentne^ sistema ali vsaj reda, ki
bi imel svojo notranjo logiko. Tako lah-
ko kot prvotno opredelitev ideologije
»nove levice« štejemo tisto, kar je je-
drnato formuliral Hervé Bourges: »Ka-
pitalistična družba — to je sovražnik;
birokratski aparat — to je ovira«.
II PROTIBIROKRATSKA
USMERITEV »NOVE LEVICE«
1. Kritika sodobnega kapitalizma
Socialni smisel revolta »nove levice«
kot poklicnega gibanja predstavlja
enotno stališče vseh študentskih sku-
pin. Univerzo razumejo v tem kon-
tekstu ne le kot družbeno ustanovo,
marveč tudi kot družbeni odnos. Ute-
meljena je na dveh načelih: izraža te-
meljne značilnosti družbe, ker je se-
stavni del njenega ustroja, in oblikuje
resnico v smislu socialno prevladujoče
determinante njenega kulturnega siste-
ma. Tako se kaže univerza kot realni
in kot duhovni proces konstituiranja
in realiziranja družbe, v kateri se na-
haja in deluje. Zato je kritika družbe
bistvena predpostavka kritike univer-
ze.
Tak metodološki pristop se je pri
ideologih »nove levice« logično razvil
v protikapitalistično stališče. Cohn-
Bendit je zahteval od akcijskih odbo-
rov jasno zavest, da pomeni majski
boj »rušenje kapitalističnega sistema in
vzpostavljanje socialistične države«.
Angleški »revolucionarni socialisti« so
se prav tako izjavili za odpravo kapi-
talizma in imperializma. Ameriški štu-
dentje močno poudarjajo, da ni OSVO-
BODITVE brez UNIČENJA celega
sistema. Tem radikalnim zahtevam se
pridružujejo situacionisti, ki zahtevajo
»boj zoper vso družbo«.
Za kapitalizem v njegovi sodobni
obliki visoko organizirane in do skraj-
nosti razvite družbe so značilni tile
momenti :
a)	maksimalna napetost med druž-
benim značajem dela in privatno obliko
prisvajanja;
b)	osupljive proizvodne možnosti za
zadovoljevanje potreb in popolnoma
iracionalno rušilni razkroj človečnosti;
NERKEZ
SMAILAGIC
Ile
c) silna moč države, katere cilj je
stabilnost družbe ob podložnosti mno-
žic.
Posebno pozornost so posvetili ideo-
logi »nove levice« novi vlogi države in
njenemu bistvenemu pomenu za kapi-
talistični razvoj. Ona je postala glavni
dejavnik ekonomskega gibanja in re-
produkcijske vitalnosti kapitala. S tem
pa se kar najbolj širi njen politično
upravni akcijski radij. Ta njena nova
struktura, ki se lahko uredi kot demo-
kratična ali fašistična, se osredotoča
na tri tesno povezane naloge :
a)	zagotavljanje gospodarskega na-
predka;
b)	ohranitev in ustalitev zunanjepo-
litičnega, zunanjegospodarskega in voj-
no političnega ravnotežja;
c)	vzdrževanje dopustne mere javne
poslušnosti, ki s svojo skladnostjo ne
ipoti njene prvotne funkcije.
Politični sistem se tedaj sooča z dve-
ma novima viroma konfliktov. Zaradi
omejenih sredstev oblasti in financ je
država primorana osredotočiti in okre-
piti svojo regulativno dejavnost na
področjih, ki bi lahko ogrozila celoten
ustroj. Številna področja ostajajo zato
v drugi in tretji vrsti in zapadejo v
kaotično nezadostno oskrbo in neure-
jenost (»novi pavperizem«). Preventivni
značaj njene dejavnosti ji odvzema
element usmerjanja k političnomoralnim
ciljem: politika zdrsne na raven uprav-
ljanja kritičnih sfer družbe z izključe-
no javnostjo, kar povzroča moralno in
revolucionarno motivirana gibanja.
Trajna funkcija državnega aparata
pri vzdrževanju statusa quo je odvisna
od tega, kako pomirja opozicijske sku-
pine, katerih cilj je sprememba institu-
cionalnega sistema. Na drugi strani tla-
či odpor, tako da podržavlja družbene
interesne skupine, s čimer se krepi
monopol oblasti.
Sodobna država se s spremembo
smotra in strukture razvija kot orjaški
splet ustanov, oblik in pobud, ki so
samo polipski kraki njenega močnega
birokratskega aparata.
Popolno zavračanje družbenega si-
stema sodobnega kapitalizma je torej
utemeljeno s kritiko ekspanzivnega
imperializma in š kritiko represivne
države. Prvo so zlasti spodbudili ideo-
logi ameriškega gibanja, s tem da so
razgalili »korporativni liberalizem« svo-
je dežele. Energično so oporekali libe-
ralni ideologiji imperializma ZDA kot
obliki skrivanja njegove prave biti —
neomejene oblasti vojaških in poslovnih
interesov. V močni in dinamični eks-
panziji, ki se zmagovito ostvarja že
desetletja, dokazujoč veliko moč te
družbe, je bil zgrajen strašen in po-
poln sistem, ki se je svetu predstavil
pod imenom »The American Way of
Life«. Izkoriščanje je postalo ideologi-
ja, iz nje pa je izšlo prepričanje, da je
Amerika največja država na svetu. To
je kmalu rabilo za to, da so ugotovili
pravico do vsiljevanja njenega načina
življenja, njegovih vrednot in modelov.
Ameriška demokracija je rabila kot
opravičilo za kolonializem in nadvlado
nad svetom.
Ideologi evropskega gibanja so šli za
korak dalje: sklepali so o kontrarevo-
lucionarni politiki ZDA, ki se danes
odkrito pojavljajo v vlogi »svetovnega
žandarja«.
Zahodni imperializem, zlasti ameri-
ški, je katastrofalno deloval in še de-
luje na nerazvite države. S tem da jih
je podrejal svojim zahtevam, prilaga-
jal strukturo investicij monopolnim in-
teresom matičnih držav, neusmiljeno
izrabljal njihova sredstva in ljudi, pod-
piral reakcionarne vlade, ki jih okrut-
no zatirajo, jih je sistematično uniče-
val, sejal bedo, lakoto in smrt in jim
onemogočal napredek. Da pa so v ci-
viliziranih deželah naseljeni beli ljudje,
v zaostalih pa nebeli, ni niti malo slu-
čajno: imperializem in rasizem se do-
polnjujeta.
Nova faza kapitalizma je pokazala,
da so privatne oblike družbenega ka-
pitala izčrpane. Država je smelo in
vsestransko intervenirala v akumula-
cijskem procesu in na podlagi tega po-
stala orjaški in vsemogočen birokratski
aparat, ki s svojo gosto mrežo institu-
cij prekriva vso družbo. Sodobni sistem
je v bistvu »birokratska družba s pira-
midno hierarhično strukturo«, katere
en del opravlja prisilne in vladne
funkcije, drugi pa predvsem tehnične.
Kritika »nove levice« kaže načelno
identiteto odnosov kapitala in odnosov
oblasti v sodobni družbi. S tem je po-
jasnjena njena glavna strateška smer:
napad na državo, vzor represivnega
aparata.
2. Kritika konformistične univerze
Boj proti univerzi, s katerim študent-
sko gibanje dejansko dobi množični
značaj, je integralni del kritike danega
reda stvari v kapitalistični družbi. Pri
tem je treba predvsem upoštevati pod-
rejanje znanosti kot proizvajalne sile
novi funkciji in položaju države kot
»idealnega kapitalista«. Tehnološka pri-
lagoditev znanosti v smislu dinamične
proizvodne zmogljivosti ima še drugo
plat: porast ravni kvalifikacijske^ iz-
obraževanja se mora rešiti konfliktnih
vprašanj človeške usode v družbi ma-
terialnega napredka; znanost se kon-
stituira in usmerja ne v proizvodnjo
uma-cilja, marveč uma-funkcije, kate-
rega naloga ni celovita interpretacija
človeškega življenja in dela, marveč
njegova instrumentalna razsežnost de-
javnika proizvodnje.
Sodobni razvoj razčlenjuje svoja ho-
tenja, sile in možnosti na tri solidarna
področja dejavnosti: znanost, izobra-
ževanje, gospodarstvo. Družbeni izo-
braževalni sistem je bistven posrednik
med znanstvenimi dosežki in ekonom-
skimi potrebami, in to v določujočem
in kompleksnem pomenu besede. Če
je znanost proces »raziskovanja resni-
ce« in če so imperativi reproduktivnega
procesa družbenega kapitala glavno
gibalo državnega intervencionizma v
sodobnem svetu, potem jo je mogoče
obvladati samo na en način: s podre-
janjem univerze življenjskim zahtevam
proizvodnega napredka v kapitalistič-
nem gospodarstvu. V neprizanesljivem
boju velikih kapitalističnih interesov
je vsakršno tehnološko zaostajanje ne-
dopustno, zato postane produktivnost
dela usodno vprašanje obstanka in
razvoja. Uradne kritike univerze in
predlogi za njeno reformo so izraz
neusmiljene potrebe iti v korak z no-
rim tempom današnjega dne, ki zares
prinaša nesluten materialni napredek,
vendar tudi drži celotno družbo na ro-
bu največje napetosti in možnega po-
loma: ekonomskega, socialnega, politič-
nega, moralnega, psihološkega. Klasič-
na fevdalna struktura univerze, ki je
s svojo disciplino in hierarhijo zado-
stovala v prejšnjem obdobju, se kaže
v času tehnološke revolucije in mno-
žičnega interesa kot neprikladna. Brez-
konfliktni sistem, V katerem je znan
natančen razpored proizvajalnih sil in
družbenih interesov po jasno razmeje-
nih odsekih družbenega reda, kar je
idealni kriterij sodobne države, se
kvari z nemirnim množičnim intere-
som za spremembo, s prodorom ple-
biscitarnega elementa (študentski re-
volt). V takšnem položaju vidi država
v univerzi eno najslabših točk znotraj
svojega poslanstva — socialnega miru
— in se loti »pohoda za pomirjenje«.
Tako izvajata sodobno gospodarstvo
in birokratska družba vedno odločnejši
pritisk na univerzo in zahtevata njeno
organizacijsko spremembo (tehnološka
reforma) in spremembo socialne funk-
cije (racionalno znanje specialista).
Vendar njenega kulturnega poslanstva
v smislu človekovih temeljnih duhov-
nih vrednot, ki ne bi bile le izraz seg-
mentarnih človekovih potreb, ampak
samega smisla vsega njegovega življe-
nja, ni mogoče odpraviti. Tako opravlja
univerza v sodobni družbi dvojno, pro-
tislovno funkcijo: serijsko proizvaja
specialiste in hkrati spodbuja in vzga-
ja prave mislece ter tako od znotraj
radikalizira smisel, cilj, metode znanosti
za človeški rod.
Razen razrednih pogojev sodobne
univerze in njenih razvojnih smeri na-
perja ideologija »nove levice« svojo
kritično misel tudi proti njeni razredni
vsebini. Uglaševanje znanosti s tehno-
loškimi potrebami je razdrobilo znanje,
duhovna enotnost univerze pa je zgini-
la za zmerom. Posledice so daljnosež-
ne: raztresanje teorije kaže na globljo
stvarno vsebino — na izginjanje zavesti
o občem smislu lastnega dela, še več,
o družbeni relevantnosti znanosti na-
sploh. Velika vprašanja našega časa —
problem svetovnega reda, vprašanje o
znanosti in ideologiji, koncepcija izo-
braževanja, vedno novo soočanje z na-
predkom in nazadovanjem naše kultu-
re, z moralnostjo in civilizacijo —
komaj zbujajo kak odmev v ožetem
svetu naših nasičenih strokovnih znano-
sti. Vse to pa ima metodološko pred-
postavko v pozitivističnem stališču, da
je preprosto razumevanje realnega
jamstva za resnico, in od tod v ena-
čenju realnega in resničnega; kajti z
zvajanjem problema resnice na pro-
blem korektnega razumevanja se člo-
vek znanosti spremeni v preprosto
orodje za registriranje. Refleksija o
lastnem značaju je tedaj nesprejemlji-
va. Kritiko nesposobnosti znanosti, da
bi si postavila metode delovanja, ki
bi ne bile instrumentalne, opredeljuje-
jo kot popoln napad na načelo, po
katerem je treba metode opredeliti s
funkcijo predmeta; kritiko njenega
odklanjanja, da bi razmišljala o svojih
ciljih, proglašajo za pretenzijo, ki hoče
zamenjati iskrenost z dogmatizmom;
kritiko njenega razdvajanja teorije in
prakse ocenjujejo kot prisilo k žrtvo-
njenega oportunizma kažejo kot poskus
vanju njene globalne kritične razsež-
nosti dnevnim vprašanjem; kritiko
Ile
zamenjati odsotnost predsodlca s pri-
stranostjo; kritiko njenega sodelova-
nja pri političnem zločinu častijo z
imenom terorističnega napada na nje-
no svobodo in neodvisnost.
Univerza je institucionalni izraz te
buržoazne »nevtralnosti«, a v njeni for-
malni avtonomiji se izraža samo po-
oblaščeni položaj proizvajalcev znanja,
ki so s tem nagrajeni za »objektiv-
nost«, to se pravi za znanost, zaprto
nasproti realnemu socialnemu življe-
nju. Buržoazni učenjaki so oportunisti
in so nevtralni samo nasproti družbe-
nim silam, ki jih oskrbujejo s poobla-
stili; so torej izrecno politično usmer-
jeni; so kontrarevolucionarni, ker so
na strani vladajočih, katerim zagotav-
ljajo teoretično kritje za cinizem in
licemerno zatiranje družbene večine.
Razredna funkcija univerze se kaže
v njenem smotru in rezultatih. Je pred-
vsem proizvodnja pasivnih in omeje-
nih študentov, ki se, rešeni občega
smisla, zadovoljujejo z opijem indu-
strijske družbe — s potrošnjo kulture
kot blaga. Ker je večkrat povezana z
delovanjem in duhom obstoječega
družbenega sistema, je postala tovarna
konformizma, v kateri je moralna
vprašljivost zamenjana z vsiljenimi
vrednotami. Končno je po svojem idej-
nem in strukturnem temelju aktiven
del represivnega sistema, ki služi inte-
resom vladajočega razreda.
Kritika »nove levice« je tako opre-
delila tudi razredni značaj univerze:
ustroj znanstvenega institucionalnega
sistema izraža, opravičuje in utrjuje
dane oblastvene odnose, ki dominirajo
v družbi. Zato se je študentski upor
usmeril ostro zoper avtoritarno struk-
turo univerze, poosebljeno v ustanovi
ordinariata, ki je še posebej značilna
za Nemčijo, a je pomenila celo zaosta-
nek glede na stopnjo tehnološko-funk-
cionalne integracije univerze. Še več,
prav odkrila je očitno nasprotje med
interesom za znanstveno-tehnični na-
predek in ohranitvijo danih oblastve-
nih odnosov znotraj in zunaj visoke
šole.
Obstoječa univerza je velik birokrat-
ski kompleks, ki je v večini držav
močno obremenjen celo s fevdalnim
avtoritarizmom. »Nova levica« je zato
nastopila z nespravljivo protitezo —
svobodna ali kritična univerza. Njena
temeljna ideja je bila samoorganizacija
kolektivnega študija bistvenih tem živ-
ljenja, interesov in usmeritve študen-
tov. Za nalogo je imela:
a)	kritično refleksijo in znanstveno
analizo za demokratično in politično
prakso (pedagogika akcije in zgledov);
b)	demokratično reformo študija in
kritiko visokega izobraževanja (demo-
kratizacija vseučiliščnih struktur);
c)	demokratično politiko glede znan-
stvene in poklicne izgradnje (služiti po-
boljšanju človeškega življenja).
Za revolucionarne in reformne pro-
jekte je bila splošno značilna predvsem
demokratizacija funkcije univerze —
izobraževanje se odpre vsem, ki so
bili doslej izključeni; demokratizacija
univerzitetnega upravljanja po načelu
študentske oblasti (pouvoir étudiant)
ali bolj preprosto rečeno samouprav-
ljanja; demokratizacija univerzitetnega
študija, katerega vodilna ideja je zbu-
diti v študentih zavest o problemih
dejanskega življenja, razviti v njih spo-
sobnost za kritično refleksijo in usme-
riti jih k aktivnemu angažiranju v
družbi.
Revolucionarna odprava kapitalistič-
ne univerze — in v tem je smisel zase-
danja fakultet — preoblikuje univerzo
v družbeno lastnino in spreminja njeno
avtoritarno strukturo v kompleksen
sistem samoupravljalskih odnosov in
znanstvenih dejavnosti. Zato je njen
kritični ali svobodni ustroj pravzaprav
anti-univerza.
3. Kritika tradicionalne levice
Ideološka zavest »nove levice« raste
ne le kot protikapitalistično, marveč
tudi kot protikomunistično stališče v
tem smislu, da zanika pomen in vlogo
tradicionalnih levih sil. Ta je bila po
eni plati indeks birokratizirane reakci-
je, a po drugi —- birokratizirane revo-
lucije in njenih pogubnih političnih in
ideoloških posledic za sodobno delav-
sko gibanje. V svoji zaostrenosti na-
sproti bistvenim vprašanjem socialistič-
ne perspektive našega sveta se politič-
na koncepcija »nove levice« utrjuje na
konvergentnih točkah splošnega pro-
cesa kontrarevolucije, ki ga izvaja
enako imperializem Zahoda kot tudi
Vzhoda s svojimi okostenelimi po-
družnicami v podobi tradicionalnih le-
vih sil.
Takšno zaporedje usmerja kritično
misel predvsem na Sovjetsko zvezo,
pri čemer ji ostro očitajo dvoje: nera-
zumevanje in od tod pomanjkanje pod-
pore procesom nacionalnega osamo-
svajanja v tretjem svetu — internacio-
nalna desoUdarnost z zatiranimi in ne-
moteno poslovanje z zatiralsko buržo-
azijo — internacionalna solidarnost z
zatiralci.
Samo po sebi je razumljivo, da s
tem segajo do bistva stvari in da opre-
deljujejo stalinizem kot signaturo
takšne politične usmeritve. Njegove
bistvene značilnosti: spreminjanje bor-
benega gibanja za osamosvojitev pro-
letariata v pragmatiko etatistične »Real-
politik« kot tudi odpovedovanje novi
perspektivi svetovnega socializma —
revolucionarni vsebini osvobodilnih sil
tretjega sveta — so razlog, da se mora
»nova levica« odmakniti ne le od impe-
rialističnega sistema, ki ga vodijo ZDA,
marveč tudi od »ruske politike spora-
zuma«. Socialistična perspektiva, ki so
jo doslej prikazovali kot stalinizirani
družbeni sistem in doktrino Sovjetske
zveze, se je postopno problematizirala.
Junaški boj tretjega sveta, notranji
razpad in diferenciacija komunističnih
partij in držav dokazujejo, da se socia-
lizem realno in idejno ločuje od teh
prvotnih oblik in vsebin, »a da pri tem
ne oblikuje tabora na temelju dogma-
tiziranja kakega konkurentnega sociali-
stičnega sistema«. Kritika stalinizma in
postalinskega sistema v Sovjetski zvezi
jim rabi za to, da bi utemeljili novo
socialistično alternativo, ki bi bila na
višini »zvezdnih ur« levičarske tradi-
cije.
Najostreje je »nova levica« kritizi-
rala Komunistično partijo Francije.
Sicer pa je to tudi razumljivo: ta je
bila najbolj čvrsto birokratsko organi-
zirana in najbolj sklerotična. Položaj je
analogen onemu v obdobju po prvi
svetovni vojni: takrat je bila socialna
demokracija konstituens danega reda
stvari in je v skladu s tem preuredila
svojo organizacijo, spremenila ideolo-
gijo in se tako prilagodila svoji novi
vlogi in cilju. Posledice so bile daljno-
sežne: revolucija je bila izdana. Ko-
munistična partija Francije je danes v
istem položaju kot takrat socialna de-
mokracija: vgrajena je v vzpostavljeni
red; le da je zanjo značilno posebno
licemerstvo, ki je posledica njene biro-
kratske prirode in duha: ideološko za-
govarja revolucionarno leninsko stra-
tegijo, praktično pa je na ravni refor-
mistične volivne strategije. Odrekanje
revolucionarni biti ni taktična zamisel;
to je posledica stalinistične kontrare-
volucije v Sovjetski zvezi, zavoljo kate-
re j-e morala tudi KPF bistveno spre-
meniti svoje cilje, in to že v letih 1933
in 1934. Niti sindikat, generalna kon-
federacija dela, ki je pod vplivom KPF,
se ni mogel izmakniti procesu birokra-
tizacije in s tem svojemu umiranju. Že
zelo dolgo opravlja tradeunionistično
funkcijo, ker temelji na množičnem in-
teresu za spremembo in na elitnih
vodilnih funkcionarjih, ki vidijo svojo
nalogo samo v manipuliranju z delav-
skimi mukami in življenjskimi nadami.
Pragmatizem, hierarhično načelo, gmot-
ne prednosti, nevera v emancipacijo
delavcev, kot tudi razdiralne posledice
tega: pasivnost, brezperspektivnost,
neuspešne stavke in upori — vse to je
spremenilo sindikat v demoralizirano
organizacijo, katere duša je reformi-
stična volja do sporazuma.
Vendar se kritika tradicionalne po-
litične organizacije proletariata ni
omejila le na Francijo. Komunistična
partija je bila cilj ostrega napada
študenskega gibanja tudi v Italiji. Šte-
vilne manjšinske skupine, iz katerih
je bil sestavljen »štab« gibanja, so za-
htevale osnovanje politične stranke
skrajne levice. Sam Longo je bil prisi-
ljen priznati, da se partija na univerzi
ni znašla glede na posebno dinamične
sile politične in organizacijske dejan-
kosti. Razlog za to pa je v njeni biro-
kraciji, ki ji je onemogočala razumeti
tisto novo, kar je prinašalo s sabo
življenje. Kajpada je idejo o novi stran-
ki odbil in jo ocenil kot nevarnost sek-
torske zahteve.
Prelom s tradicionalnimi levimi sila-
mi je bil posledica prepričanja »nove
levice«, da so te integracijski dejavniki
kapitalistične družbe, kar je izraz dej-
stva, da se je globalna strategija ko-
munističnega gibanja bistveno spreme-
nila pod vplivom ideje in prakse stali-
nizma. Birokratska kontrarevolucija
sploh ni več zainteresirana za politične
spremembe, ki ne bi bile sestavina »Re-
alpolitik« sovjetske države. Komuni-
stične partije Zahoda so glede na to
»podaljšana roka« takšne birokratske
orientacije in ideologije. Zato znotraj
njihove reformistične strategije ni po-
gojev za revolucionarno socialistično
alternativo.
III. IDEJA NOVE REVOLUCIJE
Protibirokratska orientacija pripadni-
kov »nove levice« se kaže v odločitvi,
da je treba razbiti sklerozo družbenega
sistema in političnih sil z nasilno ak-
Ile
cijo. Njihova volja do delovanja ni
bila brez strateške zamisli. Uporablja-
joč pojem totalnosti, so dojeli, da je
možnost svetovne revolucije mogoče
najti v posredovanju med tistim, kar
se dogaja v metropolah, in osvobodil-
nimi vojnami tretjega sveta. Imperiali-
zem so razumeli kot nasprotnika, ki ga
je treba napasti na najšibkejšem me-
stu, da bi lahko ustvaril svet brez la-
kote in vojne.
Neznanski razvoj civiliziranih držav
je integriral uporniške zmožnosti de-
lavskega razreda. Od štiridesetih let
naprej se središče revolucije premešča
na oddaljeno in revno obrobje sveta;
boj za narodno osamosvojitev postaja
del svetovnega gibanja za osamosvoji-
tev. S tem pa se za revolucionarje od-
pira zgodovinska možnost začenjati
boj v najbolj raznovrstnih oblikah; ni
več treba čakati, marveč je treba za-
vestno in hote ustvarjati lastno zgodo-
vino. Splošno revolucionarni in proti-
imperialistični boj v svetovnih razsež-
nostih omogoča, da postane študentski
upor v svojih avantgardnih oblikah
svojevrstna >peta kolona« revolucio-
narnega osamosvajanja tretjega sveta;
ali, kot je bilo rečeno, resda v drugem
kontekstu, »prvotna oblika partizanske
vojne proti lastnemu sistemu«.
Voluntaristična pobuda »delati« revo-
lucijo, ki je bila izraz borbenih izku-
šenj Latinske Amerike, je zbudila pri
študentskih avantgardistih resničen za-
nos. Vendar so jo razumeli kot normo
revolucionarne etike, ne pa kot pro-
gram konkretnega prevrata. Vedeli so,
da je glede na razmere in odnose v
družbi revolt situiran v predrevolucio-
narni fazi, v kateri se radikalno na-
sprotje med vladajočimi in zatiranimi
še ni pričelo neposredno odstranjevati.
Francoski študentje, ki so imeli ugod-
nejše razmere in bogatejše izkušnje, so
bili še bolj natančni: ni revolucije brez
zavestnega sodelovanja delavskega in
kmečkega razreda. Študentska borba
proti represiji je samo en vidik odkrite
borbe vsega delavstva za rušenje ka-
pitalističnega družbenega reda. Ta pa
je še vitalen in sposoben, da integrira
številne preobrazbe in reforme; zato
ker je sedanja neprilagojenost ekonom-
skih in socialnih struktur takšna, da
se sam sistem okorišča z vsemi izbolj-
šavami.
Glede na to razume »nova levica* iz-
vajanje revolucije v bistvu kot pripra-
vo nanjo, in to najprej na ideološkem
področju. Kapitalizem ni bil sposoben
obvladati veliki kompleks znanosti, pa
tudi v odnosu do nje so ga vodile sa-
mo materialne potrebe. Zato je v
njem dimenzija zavesti zanemarjena in
najlaže revolucionarno ranljiva: kultur-
na revolucija po vzoru kitajske in ku-
banske je temeljna naloga študentske-
ga gibanja.
Revolucioniranje zavesti pa je mož-
no samo v kritičnih obdobjih, kadar
bolj ali manj sprejeta vladavina kapi-
talističnih odnosov postane problema-
tična. Študentski upor mora razmajati
kapitalizem in opozoriti na njegovo
protislovnost, cinizem in ranljivost. De-
luje v oblikah tiste kulturne revoluci-
je, ki po svoji tendenci postavlja pod
vprašaj vse etablirane vrednote in nor-
me, osredotoča svoje udeležence na sa-
me sebe in ob samem delu razvija pri
njih san^orazjasnjenje o smislu in cilju
akcije. Cilj študentskega upora ni boj
za oblast, da bi se polastil države, mar-
več vzgoja, katere pomanjkljivosti in
konformističnega duha doživljajo štu-
dentje izkustveno, ne le spoznavno, in
oblikovanje konkretne družbene in po-
litične zavesti kot prisilne predpostav-
ke »permanentne revolucije od spodaj«.
Akcija v vseh svojih pojavnih obli-
kah je metoda za ostvarjanje takšne
kulturne revolucije. »Nova levica« je
bila po svoji antiavtoritarni usmerjeno-
sti proti organizaciji. Politika je zanjo
akcija na kraju samem, ob vsaki pri-
ložnosti in ob vsakem povodu, dina-
mični element vsakdanjega življenja in
ravnanja delavcev. SDS je ob zavrača-
nju globalnega programa zahtevala, naj
jo razumejo kot živo gibanje, ki je si-
cer razdeljeno ob nekaterih teoretskih
vprašanjih, a ga je mogoče definirati
kot »večino v akciji«. Sicer pa je v av-
toritarnem sistemu, katerega bistvo je
nasilje, protest edina oblika, v kateri
je mogoče živeti in ravnati kot človek,
neodvisno in zavedajoče se bitje, kar
je edina pot za samovzgojo »novega
človeka« in za permanentno revolucijo
družbe.
Revolucionarni značaj študentske ak-
cije se izraža v njeni provokativni obli-
ki, ki mora osupniti, nervirati in osve-
ščati. Neposredna akcija mora razkriti
iracionalni značaj oblasti v družbi. Je
oblika, v kateri se zastavlja vprašanje
oblasti, kajti zavest o lastni moči raste
do ravni globalnega prevrata. Eksem-
plarična akcija, ki je trajno stopnjeva-
nje prevratne volje, je samo iznajdeno
učinkovito sredstvo, ki razbija apatijo
in sebičnost na Zahodu in ki kaže, da
je mogoče delati revolucijo. Situacioni-
sti so se programsko opredelili za to,
da so svoj pojem »subverzije«, ki je
bil sprva v kulturnem konteksu, spre-
menili v realno orodje revolucionira-
nja, ki so ga zvajali na »novo zavest in
novo zvezo«. Akcionistični značaj štu-
dentskega gibanja je bil usmerjen pred-
vsem proti birokratizirani in otrpli po-
litični organizaciji tradicionalne levice.
»Nova levica* je izrecno razglasila, da
ni »politična stranka, marveč gibanje,
v katerem se zbirajo borci različnega
političnega in sindikalnega porekla*.
Kolektivni duh protesta in revolucio-
narne akcije lahko obdrži svojo izvirno
svežino in predstavno zmožnost samo,
če povzame nauke iz nevarnega in ne-
gativnega izkustva ob elitiziranju bolj-
ševiške partije, kar mora biti vedno
navzoči »delendam esse*.
Da bi razbila togost takšne birokrat-
ske strukture, se je »nova levica« kon-
stituirala na pluralizmu skupin, katerih
ideološka podlaga je različna, pa tudi
protislovna. Toda tisto, kar je enotno,
je revolucionarna praksa, ki združuje
skupno voljo do ustvarjanja. Organiza-
cijski in ideološki razpon skupin je ze-
lo širok: od inicialnih skupin do sku-
pin po afiniteti, ki so zarotniške in
elitne.
Prav zavoljo te svoje demokratične
širine je nudilo študentsko gibanje pri-
ložnost številnim revolucionarnim sku-
pinam, da so močno vplivale na nje-
gov profil in voljo. Pa tudi poleg tega
je »nova levica« posvečala posebno po-
zornost množični in plebiscitarni spon-
tanosti, v kateri je videla glavni izvir
svoje vitalnosti in moči. To pojasnjuje
njeno usmeritev k združeni akciji z de-
lavskim razredom, ki mu skoraj enot-
no priznava značaj revolucionarnega
subjekta. Manjšinske skupine kot
avantgardni začetniki so izražale po-
trebo po politični imaginaciji, ki je
propadla zaradi .birokratiziranja tradi-
conalnih levičarskih organizacij pod
vplivom stalinizma. Nasprotno so od
plebiscitarnega elementa gibanja priča-
kovali vzdušje živega dela, ki bi raz-
bilo množično resignacijo in kvietizem,
posledico sindikalnih in partijskih kom-
binacij. Povezana s skupno voljo, nalo-
go in bojem sta bila pedagogika zgle-
dov in spontani upor kot ideja in kot
gibanje implicitna kritika politike kom-
promisa, reformizma, in makiavelizma.
Opredelitev za »kulturno revolucijo«, ki
so jo razumeli kot borbeni proces sa-
movzgojne akcije protesta zoper obsto-
ječe, je potisnila v ospredje revolucio-
niranje zavesti kot bistven element so-
cialistične perspektive sodobne družbe.
IV. DELAVSKA DEMOKRACIJA
»Nova levica« je nerada programira-
la. Bila je sita eshatoloških obljub in
razglasov in je zaupala samo v nepo-
sredno akcijo zoper konvencije, avtori-
tete, naloge. Gibanje negativnih sil,
»večine v akciji«, bo spontano prispe-
valo k odkrivanju in razvoju tistih or-
pnizacijskih oblik, ki bodo najbolje
izrazile njihovo voljo in njihove inte-
rese.
Pa vendar obstoji ena programska
ideja, ki jo zagovarjajo vse smeri »no-
ve levice« od krščanskih socialistov do
nepomirljivih »situacionistov« — ideja
delavske demokracije.
Meščanska demokracija, ki vse bolj
izgublja svoje plebiscitarne značilnosti,
je zašla v hudo krizo, ki jo je mogoče
izraziti preprosto, a učinkovito: držav-
ljan je potrošnik v gospodarski, volivec
pa v politični funkciji. Ekonomska in
politična odtujitev je poglobljena do
skrajnosti. Revolucija se postavlja kot
radikalna jjrotiutež takšnim razmeram.
Ideja študentskega samoupravljanja
(»študentska oblast«), ki naj bi bila na-
domestila avtoritarno strukturo univer-
ze, je bila spontano ostvarjena oblika
množične samoorganizacije. Že v njej
je bila v kali zajeta ideja in praksa
demokratične samokonstitucije gibanja.
Kakor pa se je organizacijska plat kri-
tike univerze povezala s socialno, se
je ta ideja demokratične, tj. antiavto-
ritarne samokonstitucije prenesla na
globalno raven in postala glavna per-
spektiva socialistične alternative: pro-
letariat je simbol in volja humanega
projekta ostvarjene in pridobljene člo-
veške narave.
V svetu, ki je prekril radost in svo-
bodo življenja s pokrovom smrti in
trpljenja, se neizbežno problematizira
vprašanje o smislu človeka in njego-
vem mestu v svetu. Revolucionarni
prevrat ni rezultat objektivne nujnosti
niti subjektivne volje v psihološkem
smislu, temveč je zgodovinski proces
dozorevanja, v katerem zavest in de-
janja družbenih razredov in skupin bi-
stveno določajo možnosti in dosežke
svobode. Prodor volje do samostojno-
sti v svet mehanične organizacije teme-
lji vedno na krepitvi zavesti, da odno-
Ile
si z drugimi implicirajo priznanje nji-
hove svobode in odgovornost za lastna
dejanja. Zato oni, ki mu je zares do re-
volucije, ve, da mora začeti proti izvo-
rom sodobne družbe, kot delavski boj
proti birokraciji v industriji.
»Nova levica« je krepko zatrjevala
in zagovarjala participativno množično
demokracijo delavcev kot bistveno de-
mokratično protiutež birokratizirani
represivni mašineriji sodobne države.
Njen rek je bil revolucionarno-akcijski:
delavska demokracija ni darilo, temveč
osvojitev. Njene konkretne oblike bo-
do zrasle spontano iz boja z vladajo-
čim razredom, iz samega njegovega rit-
ma in intenzivnosti. »Nova levica« za-
vrača, da bi normirala procese konsti-
tuiranja in uresničevanja delavske de-
mokracije. Zadovoljuje se s tem, da
zbuja zavest o namenu prevrata, kaže
na smer razvoja in spodbuja množični
ustvarjalni interes in polet delavskega
razreda. Revolucionarno gibanje, ki ne
želi zapasti v napake preteklosti in
reproducirati odtujitve, mora biti »ži-
va kritika« starega sveta in njegova
popolna negacija. Glavni kriterij njego-
ve koherentnosti bo združljivost, nje-
gove sedanje oblike z bistvenim pro-
jektom — »internacionalna in absolut-
na oblast delavskih svetov«. Njihovo
revolucionarno jedro je v zavestnem
upravljanju s celotno človekovo eksi-
stenco in se ne zvaja na samouprav-
ljanje z obstoječim svetom, marveč je
program in praksa njegovega trajnega
kvalitativnega spreminjanja.
Samoosvobajanje delavcev je pogoj
in predpostavka socialističnega prevra-
ta. Razumejo ga pa povsem točno kot
»oblast celotnega delavskega razreda
nad vso družbo«, kot »vprašanje od-
pravljanja razredne družbe«.
V	ETOS IN DEJANSKI ZNAČAJ
IDEOLOGIJE »NOVE LEVICE«
Kot vsa revolucionarna politična gi-
banja, je izzvala »nova levica« razno-
vrstne in neenotne interpretacije od
popolnega zanikanja do popolne apo-
logije. Če jo gledamo s čisto ideološke-
ga stališča, je bila pozitiven prispevek
v svetu, v katerem so bile pozicije jas-
no določene. To je bila po svoji orien-
taciji, ne pa tudi po svoji argumenta-
ciji; ta je ostala na ravni znanega, ki
je v marksistični teoriji že zdavnaj pre-
seženo in kvalitativno problematizira-
no.
V	tem' smislu je njena protibirokrat-
ska usmeritev, in to v vseh treh svojih
vidikih: kritiki družbenega sistema,
univerze in levih sil, podpora silam
demokracije, napredka in kulture, ki se
v sodobnem svetu v različnih razme-
rah in na različnih ravneh borijo za
socialistično emancipacijo v dejanskem
pomenu besede kot emancipacijo člo-
veka dela od vseh oblik suženjstva in
stradanja.
To se je v »novi levici« pokazalo naj-
prej kot politična volja, ker je študent-
ska samoorganizacija zrasla kot organ
plebiscitarne akcije, katere cilj je za-
gotoviti trajni in avtonomni politični
angažma. Zatem se je manifestirala v
antiavtoritarnem stališču, ki se postav-
lja kot konstruktivni element samega
gibanja. Končno je privedla študentom
v zavest, da je kultura sestavni del so-
cialistične perspektive in akcije.
S tem da je aktualizirala problem re-
volucije, je »nova levica« samo izrazila
nezadovoljstvo in odpor nasproti per-
spektivi svetovne revolucije, ki jo ena-
ko dušita ameriški in sovjetski impe-
rializem in ki se jima bo po vsej ver-
jetnosti pridružila tudi kitajska volja
do ekspanzije in nadvlade. Ocene zna-
čaja tega študentskega stališča so naj-
večkrat pretirane: revolucionarna teo-
rija in praksa sta danes možni samo
znotraj antiavtoritarnega gibanja: pro-
testne akcije so odprle novo, resno
perspektivo za prevrat ukoreninjene
družbene strukture; prvič po petintri-
desetih letih se je zastavilo vprašanje
revolucije in prehoda v socializem v
razviti kapitalistični državi (Franciji) po
potrebah in kriterijih, ki so nasprotni
stalinističnim shemam. Takšne ocene,
bodisi pri ideologih »nove levice« bodi-
si pri njenih simpatizerjih, preveva
sektaški duh, ki je po svojih načelih
in po svojih posledicah dobro poznan
socialističnemu gibanju. Tu se zdi, da
je Habermasova kritična pripomba o
mešanju dejanskosti in simbolov na me-
stu. £ami študentje so že opazili, resda
le znotraj okvirov univerze, dve skraj-
nosti, ki neizbežno izhajata iz tega; sle-
pi akcionizem in formalizirajoči anti-
avtoritarizem. Najboljšo pot so poka-
zali francoski in angleški študentje, ki
so se odločno postavili na stališče :
študentsko gibanje je po svoji ideji in
praksi samo en vidik delavskega boja
za osamosvojitev. Drugače se izteka,
kot uči o tem izkušnja iz zgodovine
socialističnega gibanja, v blankstični
zaroti elitnih revolucionarjev na eni in
v anarhističnem razdiralnem prodoru
množične stihije na drugi strani. Sicer
pa ta ista izkušnja prav s tema dvema
gibanjema iz socialistične preteklosti
dovolj jasno govori, da kadar sta na
delu, je možnost za revolucijo že mimo
ali pa še ni prišla. Problematiziranje
revolucije v smislu revolucioniranja
zavesti intelektualne in delavske mno-
žice je bistven pozitivni prispevek »no-
ve levice«, ki je relevanten za sodobni
socialistični svet. Vendar je najtesneje
povezan z njenim definiranjem cilja
socialističnega prevrata: z delavsko de-
mokracijo. Pri tistih, ki so jo gledali s
praktično-političnega stališča, in pri
onih, ki so jo utemeljili načelno teore-
tično, je ta cilj kriterij, simbol in do-
ločilo revolucionarne socialistične alter-
native. Tako se je ideologija »nove le-
vice« povezala z najčistejšo in najbolj-
šo pridobitvijo leve tradicije in obe-
nem z onimi sodobnimi stremljenji, ki
so se v nasprotju s stalinizmom opre-
delila za to viharno zastavo socialistič-
nega gibanja.
Protietatistična usmeritev, delavski
razred kot zgodovinski subjekt in nje-
gova demokracija kot temeljna oblika
družbene samokonstitucije in samorea-
lizacije socialistične skupnosti — to je
sinteza v smeri socialističnega napred-
ka, ki je danes že oblikovan kot proti-
stalinistična fronta v širših razsežno-
stih socialističnega gibanja v sodobnem
svetu.
Gledano v celoti, predstavlja »nova
levica« po tistem, kar zagovarja kot
svoj credo, načelo in resnico, kljub
vsem naivnostim, ekscesom in sekta-
štvu, kar so sicer od blizu ali od daleč
izkusila vsa politična gibanja sociali-
stične orientacije — pozitivno silo ve-
like in epohalne spremembe našega
sveta. Zato sodobne revolucije, ki ne
bi sprejele zanosa in idej sveta mla-
dosti, ne bi mogle pretendirati na to,
da so mladost sveta.
(Prev. D. Dolinar)
Ile
POGLEDI
Razmišljanje o neki
usodi
In bodo naši bratje ...
(Povod za to razmišljanje sem našel
v pomembnih obletnicah naše preteklo-
sti, ob 25. obletnici znamenitega Tito-
vega govora, 49. obletnici koroškega
plebiscita in podpisa rapallske po-
godbe.)
Mnogokdaj pade v kupo veselja in
zmagoslavja tudi kapljica pelina. Toda
če je pelina toliko, da s kislim obra-
zom praznimo grenčico, potem je pov-
sem upravičeno trditi, da nam grenki
priokus še dolgo manjša tek in greni
življenje. Tako smo — ob našem veli-
kem zmagoslavju leta 1945, ob koncu
boja za tiste vrednote in cilje, za ka-
tere so se borili borci z zavestjo, da
jih nihče več ne bo ogoljufal, ker so
verjeli v resnico o pravičnosti povojne
Evrope in sveta, v spletu novih odno-
sov, a na podlagi starih goljufij in
zločinov — Slovenci plačali tuje račune
prav tistim, ki so nas v neenakem boju
za vedno hoteli zbrisati z zemlje. Pla-
čali smo jih z najdragocenejšim, kar
smo poleg golih človeških življenj sploh
imeli, plačali smo jih z nacionalnimi
svetišči in z našimi pristanišči. Izkušnja
več, da veljata poštenost in človečnost
le v svetu poštenih in človeških, in iz-
kušnja več, da je treba v kramarskem
okolju krvavih nožev vselej trdno
vztrajati. Razočarani nad deklarativno
svobodoljubnostjo in frazersko-pozer-
skim besedičenjem o enakopravnosti
ljudi in narodov, smo bili kljub vsem
naporom, ki smo jih vložili med vojno
kot vneti privrženci teh idej, nemočno
postavljeni pred dejstva, izvršena z
grobo fizično silo naših zaveznikov. Iz-
polnili smo vse svoje obveznosti, izpol-
nili smo svojo človeško dolžnost,
Jugoslovani smo poleg Poljakov in
Sovjetov plačali v mrtvih najvišji od-
stotek glede na število prebivalcev, do-
živeli razdejanje kot le malokatera
država, a ob koncu vojne smo zašli v
kolesje novih antagonizmov novodob-
nega sveta in znova postali plačniki
na razpokah različnih interesov in
moči; vztrajali smo pri načelih o samo-
odločbi, enakosti in svobodi, prav ti-
stih, ki sta jih razglasila velika koali-
cionista Roosevelt in Churchill in za-
radi katerih smo, resda pričakujoč
odrešenje, tako nesebično in kot pri-
mer, ki je v Evropi izjemen, svoj boj
tudi začeli. A ko smo hoteli ta načela
ob koncu samo uresničiti, nismo po-
stali nekdanjim zaveznikom le odveč,
marveč tudi nasprotni! Na žalost smo
bili med zmagovitimi eni izmed malo-
številnih, ki svojih nacionalnih ambicij
nismo mogli izpolniti tako, kot smo
zaslužili.
Zavedajoč se zapletenih poti razre-
ševanj, ki nas čakajo ob koncu vojne,
je Tito v času, ko so bili osvobojeni
že precejšnji predeli na jugovzhodu
jugoslovanske domovine, v govoru ob
obletnici ustanovitve I. dalmatinske
proletarske brigade (12. septembra
1944) izjavil, da je končni cilj naše
NOB med drugim tudi dokončna osvo-
boditev tistih krajev onkraj meja, kjer
prebivajo ljudje naše krvi: »S tem mo-
rajo biti in bodo osvobojeni naši bratje
v Istri, v Slovenskem Primorju in na
Koroškem in živeli bodo svobodno s
svojimi brati v novi domovini...« Te
preproste in jasne besede so imele ve-
lik odmev med nami, med naprednimi
gibanji tistih narodov, ki so bili nepo-
sredno udeleženi v razreševanju ob-
mejne oziroma narodnostne problema-
tike, in pri zaveznikih. V trenutkih
prihajajočega zmagoslavja so v tlačenih
ljudeh znova prebudile zatrti, a nikoli
uničeni ponos človeka in Slovenca. A
dolga je bila pot, ki je pripeljala do
točke, ko smo se mogli upravičeno
nadejati dokončne uresničitve večdeset-
letnih teženj slovenske skupnosti.
Skozi celo tisočletje smo že od sa-
mega nesrečnega začetka naše srednje-
evropske zgodovine, ko so bili že ob
prihodu položeni temelji naše razkla-
nosti med vzhodom in zahodom, trpeli
nekje na dnu tlačenih in izkoriščenih.
Prek nas se šle vojske Obrov, Bavar-
cev, Frankov, Madžarov, kuge, lakote,
vojske, dinastičnih razprtij, dokler se
niso ob prehodu iz srednjega v novi
vek zrušili še zadnji ostanki naše
zgodnjesrednjeveške samobitnosti. Pri-
šla je reformacija in protireformacija
in z njo goreči križi in verski fanati-
zem, ki so mu Turki držali le nasprotni
konec ; prišli so kmečki upori zaradi
davkov, ki bi naj vzdrževali finančno
plat borečega se slovenskega Balkana
proti muslimanom; pod okriljem Habs-
buržanov smo sicer videli Turke samo
pleniti, a »domači« gospodarji so za
enakovredne plenitve prirejali le slav-
nostne požrtije ob raznih mirih in pre-
mirjih. Ko se je nad tem delom kato-
liško očrnjene Evrope prav tako začelo
razsvetljevati, smo zadihali prve sapice
svobode in enakosti, bratstva in pra-
vičnosti. Trideset let po tistem, ko so
v Franciji zadušili prvo resnično svo-
bodo, ki se je potapljala že v korup-
cijo, smo tudi Slovenci v okviru no-
vega izbruha svobodoljubnosti in želja
po enakosti formirali našim prostor-
skim in časovnim razsežnostim ustre-
zen program — program Zedinjene
Slovenije. Tokrat so bili položeni te-
meljni kamni tistemu gibanju, ki je v
NOB doseglo najvišje upe in ob njenem
sicer uspešnem in zmagovitem koncu
tudi svoje veliko razočaranje. Ne ozi-
raje se ena nezrelost razmer, v katerih
je ta program kmalu po nastanku do-
čakal svoj prvi poraz, se je skozi de-
setletja ohranil kot dokaz politične
zavesti slovenske skupnosti ter obenem
pomenil edino možno alternativo za
rešitev slovenskega nacionalnega vpra-
šanja. Oplajan in pokvarjen ob habs-
burški predelavi misli najpomembnejših
evropskih mislecev, je v političnih
spremembah iskal pot, a ko ga je bilo
treba uresničiti, se je v bistvu nedo-
taknjen in čist, dokazujoč s tem izvir-
nost in le takšen edino upravičenost
do življenja, spotaknil ob povsem ne-
naklonjenih razmerah zaradi razpore-
ditve moči ob razpadu habsburške
fevdalne dediščine. Ko smo prvič za-
dihali zrak takratne nove domovine,
smo doma — celo tu komaj priznani
— lahko gledali preko ograde za več
kot tretjino naših ljudi, ki so ostali na
drugi strani. Razdelili so nas med štiri
države, kar je bila poslednja kuhinja,
v kateri so gospodarili kuharji, ki so
nam že dolgo pripravljali usodo. »Do-
bili« smo tri manjšine, od katerih se
je vsaka zase ubadala z različnimi pre-
gradami, ki so vse imele isti namen:
čim prej zbrisati slovenski živelj s tega
ozemlja — tako ali tako. Če so bili
Korošci (med njimi se je ideja Zedinje-
ne Slovenije tudi rodila), kljub Krnske-
mu gradu, Gosposvetskem polju in
Gospe sveti in prav zaradi tega že
vsa desetletja v poslednjem obdobju
Avstro-Ogrske predmet načrtne in
uspešne germanizacije, ki jo je pospe-
ševala še struktura zemljiške posesti
in siromašnim hlapcem slovenske na-
rodnosti neprijazne razmere, na primer
majhne možnosti za poroko, s čimer
bi si mogli ustvariti vsaj temelj mini-
malne eksistence — pa je žarek del-
nega upanja zasvetil z nastopom social-
ne demokracije. Toda le zasvetil in
mrknil. Koroški Slovenci niso imeli od
nikogar ničesar pričakovati. Potisnjenim
v neenak položaj, so jim vsi nemško
navdahnjeni prepotentneži grozili za-
viti vrat. Socialna demokracija se je,
namesto da bi sledila temeljni liniji
svojega ideološkega izhodišča, oklenila
tistih vej, ki so pomenile le poveče-
vanje razlik in s tem »dokončno« od-
pravo neenakosti na Koroškem. To je
bila popolna germanizacija. Bližnja
prihodnost je to dokazala. Ob prehodu
ekstenzivnega in intenzivnega gospo-
darskega udejstvovanja z vasi v mesto,
so se razlike iz preteklosti le še pove-
čale, obenem pa ustvarjale tisto pod-
lago, na kateri so lahko nemški na-
predneži z naprednostjo dokazovali
upravičenost svojega ravnanja. Ob dej-
stvu, da je Lenin z oktobrsko revolu-
cijo demantiral Marxovo domnevo o
uspešnosti proletarske revolucije le v
industrijsko visoko razvitih državah, je
nesporno tudi dejstvo, da je avstrijska
socialna demokracija bolj ali manj kot
dedinja določenih Marxovih tez vztra-
jala — ne le do razpotja med drugo
internacionalo in nastankom tretje,
marveč tudi pozneje — pri tezah, ki
so dotlej zaostali slovanski historični
gnoj postavljale zunaj okvirov legalne
PAVEL DOBRILA
Ile
borbe evropskega delavstva. Tako se
je ta izključenost še kako uveljavljala
prav v slovenskem in koroško sloven-
skem primeru, ko je istovetenje nem-
štva z naprednostjo in slovenstva z
nazadnjaštvom le postavka več v nem-
ško korist pri propagandistični slepitvi
v boju s slovenskimi težnjami za nacio-
nalnim ipravicami in enakopravnostjo.
Tako je — ne da bi hotela videti res-
nično jedro problema — vztrajala v
boju, ki je glede na dejanske razlike
med obema narodoma te razlike že še
povečeval. Prezrla je tiste Marxove teze
(tudi politika KP Avstrije po letu 1945),
ki so ponemčevanje do začetkov kapi-
talizma obravnavale kot spontan pro-
ces, ponemčevanje v kapitalizmu pa
kot prilogo več v kapitalističnem in
imperiaUstičnem pritisku nemške bur-
žoazije na slovenske narodnostne tež-
nje in pravice.
Plebiscit se sploh ni mogel izteči dru-
gače, kot se je, ker so ga načrtno
pripravljali že sedemdeset let in ga še
tempirali na obdobje in kulise avstrij-
skega republikanizma kot državne obli-
ke, ki je že kar sama po sebi zago-
tovljala naprednost in večjo možnost
gospodarskega uspeha.
Glede zahodne meje je bila proble-
matika nekoliko drugačna. A tudi tam.
kljub udeležbi na avstro-ogrski vojaški
strani, naši politični emigraciji, dobro-
voljcem in črvu, ki je odznotraj raz-
jedal habsburško posest, ter zavezni-
štvu z antantno Srbijo in Črno goro —
kljub vsemu ti elementi niso mogli od-
ločilno vplivati na potek dogodkov, ki
so z Greyevim podpisom v Londonu
26. aprila 1915 zapečatili usodo Pri-
morcev. Ostali podpisi (Cambonov za
Francijo, Imperialijev za Italijo in
Benckendorffov za Rusijo) so dali le
pečat tistim spremembam, ki so itali-
janski kolonialni neuspeh pri Adui pre-
usmerile od zavezništva z Avstro-
Ogrsko in Nemčijo v soglasje z interesi
antante. Skratka, kot smo bili in v raz-
merah, v kakršnih smo se znašli, nismo
imeli ob koncu vojne kaj storiti, čeprav
nam Maistrov uspeh in grabštanjski
spodrsljaj morda govorita drugače. Ver-
jetno naš edini zaveznik na antantni
strani so bili Francozi; iz tega se je
izcimil — pa še to v nejasnih razmerah
versajskih skrivnosti — slovenski Ma-
ribor; Prekmurje pa smo tako dobili
po čudežu. Ko smo pred tem pričako-
vali čudež na severu, in sicer da bomo
Koroško, zasedeno s srbsko vojsko, ju-
nija 1919 tudi obdržali, so naslednji
dogodki, pa tudi Wilsonova junijska in-
tervencija leta 1919 glede z zahodne
meje, dokazali, da so bile akcije spo-
čete vsaj prepozno, če ne že y sum-
ljivih okoliščinah tedaj še nejasnih in-
tencij. Dodajmo temu še ugibanja o
upravičenosti nastanitve čet v mestih
zaradi grozeče revolucionarne aktiv-
nosti množic, namesto da bi jih bur-
žuazija, ki je razpolagala z njimi, po-
slala na ogrožene meje; omenimo naj
Ferfoljevo akcijo s torpedovko, ki je
torpedirala Tumove dosledne zahteve
po takšni socialnodemokratski upravi
v Trstu, ki bi morda vsaj začasno nev-
tralizirala iredentistične težnje antantne
Italije, pa je mera že skoraj polna, ne
da bi s tem razvrednotili dejstvo, da bi
velesile pač drugače uredile zadeve,
tako kot so jih hotele. Priznanje kape-
tanu Svabiču je nedvoumno in iskreno;
morda nam je prav njegova zvitost
ohranila Ljubljano, toliko, da je pri
antanti zbudila pozornost na pretenzije
Italije, da bi prestopila mejne črte lon-
donskega pakta; toda to je bilo tudi
največ, kar smo dobili in dosegli, kajti
nekaj je pa le moralo ostati, potem
ko je oktobrska revolucija v hudih kr-
čih začenjala zmagoslavni pohod. Svo-
bodnjaki kot Woodrow Wilson so čutili
potrebo čim hitreje odgovoriti na raz-
glašena načela oktobrske revolucije, in
na dan so prišle tiste Wilsonove točke,
ki so se v hkratnem januarskem okle-
vanju Woodrova Wilsona in Lloyda
Georgea o usodi Avstro-Ogrske zani-
kale same. Šele pritisk vplivnih Čehov
in Slovakov v ZDA, vloga njihovih
50.000 vojakov v Sibiriji in vloga, ki
je bila dodeljena bodoči CSR, je pri ZDA
in antantnih silah dokončno razbila
habsburško monarhijo.
Tako se lahko le grenko nasmehne-
mo nad akcijami nemške propagande,
ko je ubogi kranjski pari priletel v
glavo očitek, da zganja na Koroškem
imperializem! Je pa res vrag, če upa
Mefisto svoje rogove in rep natakniti
komu drugemu na glavo in telo, toda
učinkovito za nekoga, ki se bolj kot
boga boji hudiča.
V Jugoslaviji smo se torej znašli te-
meljito okrnjeni; ob nejasnosti, zakaj
polom na Koroškem (ob nizki nacional-
ni zavesti), na Primorskem pa (kljub
visoki nacionalni zavesti meja pri Ra-
keku, so nas začeli gristi razlogi, zakaj
ta razlika v nacionalni zavesti dveh
delov istega naroda. Morda tiči odgo-
vor v resnici, da si vedno tlačeno in
zakompleksano koroško ljudstvo ob
vztrajnem padanju produkcije koroške-
ga železa na koncu res ni moglo več
pomagati ne razumeti vsega srda, kate-
rega žrtev je bilo, in da so bili na
drugi strani Primorci in tudi ostali Slo-
venci, ki so v gospodarski ekspanziji
tržaškega pristanišča končno našli do-
voljeno obliko za svoje razširjene živ-
ljenjske horizonte in potrebe namesto
prejšnjega tihotapstva, naenkrat za-
ustavljeni na strmo se dvigajoči poti.
Sicer hipen šok, a nič ne more tako
hitro zlomiti želje za ponovnim in na-
daljnjim dvigom.
Ne glede na vse to so problemi stare
Jugoslavije oživljali naše življenjsko
vprašanje, toda brez spremembe v zu-
nanjepolitičnih odnosih ni bilo priča-
kovati nobenih rešitev. Ko je začela
reševati to problematiko KPJ in pod
patronatom kominterne dosegla načel-
no priznanje pravic za slovensko manj-
šino v Italiji in v Avstriji pri obeh, to
je pri italijanski in avstrijski partiji, je
pomenilo to prelom v razreševanju
slovenskega nacionalnega vprašanja.
Pomenilo je dokončno legitimizacijo
slovenskega narodnega vprašanja, in ko
se je v NOB začela z osvobodilno fron-
to poslednja faza boja za dosego nacio-
nalnih pravic, ki bi se lahko popolnoma
izrazila le v uresničitvi ideje o Zedi-
njeni Sloveniji, so se sprožili tisti pro-
cesi, ki so idejno in etično prečistili
slovenski narod. Poiskali so mu nove
poti in nova sredstva ter sosede in
prijatelje v novi obliki in novih pre-
okupacijah. In ko navkljub vsem teža-
vam morda ni pretirana trditev, da se
je ideja vsaj načelno uresničila v ne-
kajdnevni eksistenci tik po koncu
druge svetovne vojne, so se nadnjo in
nad zgarani in okrvavljeni slovenski
narod zgrnili demoni novih nasprotij.
Bili smo neposredni očividci tega.
kako so anglo-ameriške čete skoraj
hkrati zasedle Trst in dolino Soče; vi-
deli smo operirati britanske čete na
Koroškem, ko je slovenska zastava pla-
polala ob vojvodskem stolu, in videli
smo gnile paradižnike, ki so leteli iz
rok nekaterih celovških meščanov na
slovenske partizane. Pravzaprav nas v
teh vznesenih in od zmage pijanih tre-
nutkih ne bi smelo nič bolj vzburiti kot
slovenska zastava na Jadranu in pod
Krnskim gradom, a le drobna razlaga,
zakaj smo morali zapustiti vse to in
smo pozneje le z veliko težavo izsilili
del Primorske z bivšo cono B, nas pelje
do ugotovitve o nesrečni in zli usodi,
da se interesi najmočnejših vedno kri-
žajo z našimi. Tako je Velika Britanija
v enem poslednjih naponov svoje impe-
rialne in imperialistične moči dosegla,
da smo poleg Trsta morali zapustiti
tudi Gorico, ki je bila dejansko že
naša. Zaradi neposrednih strateških
ozirov je po trdnem Churchillovem pri-
zadevanju postala Soča najprikladnejša
zveza z britansko okupatorsko cono
na Koroškem in Štajerskem, kar je vse
vplivalo na oblikovanje meja med Av-
strijo in Italijo na eni ter Jugoslavijo
na drugi strani. Ugibanja, kaj bi bilo,
če bi se Stalinu posrečilo vsiliti svoje
načrte o vojaški zasedbi Koroške in
Štajerske s sovjetskimi črtami, kar pa
je kasneje opustil, nas peljejo v mnogo-
tere kombinacije; pa vendar nejasnosti
in neštete možnosti interpretacij mo-
skovske deklaracije zunanjih ministrov
velike koalicije iz oktobra 1943. leta.
ki med drugim govori tudi o obnovi
Avstrije, dajejo neke nejasne odgovore,
ki jih brez najvažnejših dokumentov
nikoli ne bo mogoče zagotovo rešiti.
Tako pa smo takoj po vojni lahko le
uptovili, da se je sodelovanje z voj-
nimi zavezniki prelevilo čez noč v kon-
frontacijo kot dokaz vzrokov in po-
sledic obenem taktične in strateške
igre velesil. Ugotoviti smo mogli le, da
nismo bili užaljeni in prizadeti samo
mi, marveč ves svobodoljubni svet, ko
smo gledali, kako si koroški veliko-
nemci-nacisti in koroški socialisti pre-
dajajo štafeto neke skrahirane oblasti.
Menda edini primer v tretjem rajhu!
Nismo bili prizadeti samo mi, ko smo
videli, kako ustanovitelj prve avstrijske
republike socialni demokrat Renner že
drugič ustanavlja avstrijsko republiko.
Ničesar nismo imeli proti temu, toda
ko je znova zahteval nedeljivo Koroško
v imenu interesov gospodarske integri-
tete nekdanjega staroavstrijskega pro-
stora, smo začutili, da so to res uma-
zane stvari. Isti Renner, ki je ob pri-
ključitvi Avstrije 1938. leta priznal
Hitlerju — najslavnejšemu Avstrijcu
vseh časov — zaslugo, da je uresničil
dolgoletni sen vseh Nemcev o zdru-
žitvi, ki je niso mogli zaradi naspro-
tovanja antantnih sil izvesti ne leta
1918 in ne leta 1921, ker so pač vele-
sile raje videle samostojno Avstrijo
kot pa premočno in preveliko Nemčijo,
in je bil inscenirani in zrežirani ple-
biscit dne 10. oktobra 1920 na Koro-
škem le nagrada za to željo močnih
in logična posledica razdelitve plena
Ile
in interesnih sfer po prvi svetovni voj- |
ni, je skušal z dosledno hipokrizijo kar '
po koncu druge svetovne vojne znova
uveljaviti že preklicani poziv k eko-
nomski integriteti. Pri tem je hotel
preiti načelo narodnostne integritete,
tako da bi ves zahodni del Istre, Trst
in dolino Soče priključil kot federativni
del k neki novi podonavski federaciji.
Menjava načel iz dneva v dan kot me-
njava robčkov. Seveda bi morali pro-
dukt bolne notranjosti te duše požreti
—	Slovenci. Ni bilo dovolj umazano
dejstvo, da se je Hitler v svojem zlo-
činskem ekshibicionizmu oplajal nad
ugotovitvami Herr prof. Pötscha, ki se
je svoje protislovenske mržnje navzel
še v časih protislovenske gonje v av-
strijskem Marburgu. Še bi lahko na-
števali, a menda niti papir ne bi več
tega prenesel.
Drži le eno! Ta okvrvavljena, giljo-
tinirana, požgana, oslepljevana skup-
nost sredi Evrope, katere edina krivda
je v tem, da si je sploh upala priti na
ta večni prepih, je postala — ne po
svoji zaslugi, marveč po zaslugi usode
—	sinonim trpljenja. Zato morda ni
upoštevano, če nekateri istovetijo slo-
venstvo s človečnostjo. Ob vseh nevar-
nostih, ki venomer groze človečnosti,
groze le-te tudi slovenstvu; vendar je
naša vera v življenje neomajna; ta nas
je vedno reševala in še vedno rešila!
Zato ne more biti malodušja ob spo-
znanju, da so besede predsedstva
SNOS v septembrskih dneh leta 1944,
ko se je zahvaljevalo Titovi spodbudi,
da ni ne zmage ne miru ne življenja
za slovenski narod, če ne dobi nazaj
Slovenske Istre, Trsta, Goriške in Be-
nečije in Slovenske Koroške s Celov-
cem in Gospo sveto, bile preroške to-
liko, ker je ostalo najlepše in tisto, na
kar smo kljub vsemu doživetemu naj-
bolj ponosni, odrezano od ranjenega
telesa.
V slovenskem partizanu smo prepo-
znali jamstvo, da se je genocid, ki so
ga izvajali sredi Evrope, končal. Samo
od razumnosti, strpnosti in človeškega
odnosa do vprašanja tujih narodnost-
nih skupnosti v neki državi pa je od-
visen nadaljnji razvoj odnosov med
ljudmi in narodi; samo na nas in naših
potomcih leži breme preteklosti in ob-
veznost ohraniti si življenja, ne da bi
za ta cilj neenakopravno porazdelili
davek sedanjosti. Od nas vseh je od-
visno, da ne bodo manjšine postale
hipoteka novih nasprotij, ki bi nas vse
uničila. In tako veliko protislovje, ki
ga poraja ta nesinhronizirani proces,
obrača na glavo znano reklo, da je
politika spopadanje sil, ne pa razlogov.
Moralna plat vprašanja ostaja; in
zato se bomo Slovenci še naprej okle-
pali svojega Krnskega gradu, Gospo-
svetskega polja in Gospe svete, kot se
Angleži oklepajo Towra, Buckingham-
ske palače in Canterburyja, Rusi peters-
burškega nevskega obrežja in Vasilija
Blaženega, Francozi Louvra, Versaillesa
in Reimsa in Američani Kapitola, in
še in še ... In ko bodo ti porušili svoja
svetišča, jih preorali in posejali s pše- t
nico, se bomo tudi Slovenci odpovedali
našim svetinjam in našim potrebam.
NOVA KRITIKA
Staro in novo
Marshall McLuhan je zapisal: »Naša
oficialna kultura hoče prisiliti nove
medije, da bi opravljali delo starih.«
Res. Televizija prenaša gledališke
predstave in koncerte. Dolgočasno, te-
levizijsko nedomišljeno. Časopisi objav-
ljajo več strani dolge referate in doda-
jajo posebne priloge. Govorice o tem,
da »plahte« romajo v peč, ne zaležejo.
Avtomobili, sredstva, ki so narejena
za dolge vožnje in za odkrivanje no-
vih svetov, stojijo pred gostilnami, od-
daljenimi od hiše komaj nekaj kilome-
trov. Hkrati so negovani in predmet
ponosa, očiščeni in okrašeni, družin-
ski... Večina hrepeni po kabrioletu,
vendar kupuje sedan, štirisedežno dru-
žinsko vozilo za ohranjanje patriarhal-
nih odnosov, namesto kočije. Mož sedi
za volanom, žena poleg. Otroci zadaj.
Nekateri avtomobili so prilagojeni tej
geometriji, imajo značilno kvadratasto,
škatlasto obliko. Seveda so to pred-
vsem iz tistih tovarn, ki računajo s
konservativnimi, ustaljenimi kupci, ki
želijo zbujati videz dobrega družinske-
ga očeta. Najbolj kvadratasti so itali-
janski avtomobili, saj prihajajo iz de-
žele, kjer se je družina najmanj libe-
ralizirala. Najbolj zviti so francoski
avtomobili, v njih je zelo malo sime-
trije in družinskega videza.
Sodobno sredstvo je tednik Antena.
Njegov namen je pridobiti osamljene-
ga mladostnika, človeka s periferije do-
gajanja. Ta človek je našel v Anteni
oddajnik za svoje bolečine, našel je sa-
mega sebe. Antena ga ne vzgaja, am-
pak se mu prilagaja. Branje se dogaja
v tišini, v samoti. Bralec je sredstvu
popolnoma predan, ne razmišlja o spo-
ročilu, ničesar novega ne bo zvedel, le
potrdil bo svoje iluzije, svoje drobne
skrbi in laži. Ni dialoga, ni razmišljanja
o avtentičnosti, kot se to dogaja na
univerzi, v knjižnicah, kjer je dana
možnost primerjanja. Antena ne posre-
duje nobene ideologije, nobenega sop-
ročila, nobene resnice, je samo sred-
stvo, je antena kot simbol novodobne-
ga komuniciranja, simbol elektrike,
naglice, mednarodnega življenja. Na
nivoju Antene je vse razvidno, vse je
položeno pred potrošnika, vse lahko
pokonsumira.
Marshall McLuhan je nadaljeval: »To
so težki časi, saj smo priče udarcu ka-
taklizmičnih razmerij med dvema veli-
kima tehnologijama. Približujemo se
novemu s psihološko pogojenostjo in
s čutnimi odzivi starega. Ta udar se
naravno zgodi v prehodnih obdobjih.
V pozni srednjeveški umetnosti smo na
primer videli strah pred novo tiskar-
sko tehnologijo, upodobljen v temi
smrtnega plesa. Danes so podobni stra-
hovi izraženi v teatru absurda. Oba
predstavljata enak poraz : poskus opra-
viti delo, ki ga zahteva novo okolje,
z orodjem starega.«
V novi obliki, kot je SFRJ, imamo
opraviti s starimi vsebinami, s strahom
pred vključevanjem v svetovne proce-
se, v planetarno gibanje socializma. Se
več, vračajo se vsebine, ki so bile po
revoluciji že odsotne. Nacionalizem.
Zdaj se vrača teoretično opremljen, kot
zastava najvišjih kulturnih krogov, kot
geslo kulturne elite. Moč dobivajo kul-
turne enklave, ki ne dopuščajo razvo-
ja novih tehnologij, razpisujejo visoke
carine in mahajo z »uvozom iz deka-
dentnega sveta«. Pa so same največja
dekadenca. Odpasti. Odpadek. Najvišje
kulturne ustanove bi želele, da bi nove
tehnologije kar naprej ponavljale sta-
re resnice, ki so njihove resnice. Strah
pred časopisjem, pred televizijo, pred
filmom, pred množično kulturo. Strah
pred kulturo množic, strah pred izgubo
visokega mesta. Nekateri nedvomno že-
lijo, da bi televizija direktno prenašala
naseljevanje starih Slovanov, da bi po-
kazala kralja Sama, ponosnega Sloven-
ca sredi svirepih Germanov. In da bi
Antena pisala o kongresih. Ali ELLE o
Vidi Tomšič. Najbrž Bitka na Neretvi
tudi ni več bitka na Neretvi, ampak
spektakel s Silvo Koscino in Yulom
BrYnnerjem.
DIMITRIJ RUPEL
Ile
MEDPROSTOR
Je Dežmanov primer
potreben rehabilitacije?
Naj sprožim pri priči v sredo : Dež-
manov primer bi bilo treba premisliti
na novo.
Kar pomnim, je bilo ime Karel Desch-
man alias Dragotin Dežman sinonim
za izdajavea: za tisto, kar je na svetu
najslabše, najpodlejše, najnižje. Slove-
nec — zavedni, pogumni, dobri — je
meril svojo moralno veličino po tem,
kako daleč, kako nasproten je bil pri-
meru tega Etialta. Ker pa je za Sloven-
ce bit (torej ens realissimum) pomenila
pravzaprav Vrednoto in je bila ta
Vrednota ravno Moralna vrednota, je
razumljivo, da je bilo izdajavstvo last-
nost, ki je za vse narode skrajnega
prezira vredna, za Slovence še tem bolj
negativna. Razumljivo: narod, ki se je
formiral, ni mogel vzpostavljati krite-
rijev širine, znanja, spretnosti, zvijač-
nosti, moči, temveč takšne, ki so pri-
spevali k njegovi etnocentrični koheziv-
nosti. Ali ni pomenil pravega človeka
Davorin Trstenjak, ki si je v narodno
korist — da bi utemeljil našo samobit-
nost, našo samozavest — dobronamer-
no izmišljal božja čuda, medtem ko se
Dežmanu njegova — priznana — znan-
stvena zmožnost ni štela niti v olajše-
valno okoliščino. Kdor izstopi iz naro-
dovega telesa tedaj, ko je temu telesu
najhuje, ko mu gre za biti ali ne biti,
je enak Judu. Ali se ni isti model po-
novil še pred nedavnim?
Dežman je bil eden, Dežmanov je
veliko. Pred vojno so hodili slovenski
proletarci in polproletarci na tuje, ker
so bili lačni; pregnala jih je lakota.
Izgubljali smo narodno kri, a težko je
bilo reči tem siromakom: ostani doma
v imenu slovenstva, grizi kamne in moj
nasvet. Od tega se niso redili. Amerika
in Westfalija, to je bila njihova biolo-
ška rešitev. Danes je drugače: lakota
je že posebnost. Ljudje hodijo od do-
ma, ker hočejo bolje živeti, več zaslu-
žiti, se uveljaviti. Će ostajamo pri te-
meljnem kriteriju, da je človek Človek
najbolj tedaj, ko je Slovenec in čim
bolj je Slovenec, in da taisti člcvek pre-
neha biti Človek, če preneha biti Slo-
venec, potem je danes vse polno Dež-
manov in izdajavcev. Kaj pa če ta kri-
terij več ne velja?
Kaj pa, če se je kriterij preselil dru-
gam? In če na zapuščanje narodnega
telesa ni mogoče gledati več tako pre-
prosto in enostransko? Kaj pa če je
to manično poudarjanje nacionalne za-
vesti — pripadnosti — kot vrhovne
Vrednote danes še posebej izraz infe-
riornosti, bojazni, obrambe, poskus
skriti se v znanem, zapreti se pred rea-
liteto — svetom — izginiti v mišjo luk-
njo tradicionalne varnosti? Kaj pa, če
je danes odprt človek pomembnejši —
bolj — človek?
Morda bo moje premišljevanje jas-
nejše, če bo konkretnejše. Vzel bom
primer iz svoje bližine. Primer novega
Dežmana.
Ženin bratranec se je rodil v Trstu v
nacionalno zelo zavedni meščanski dru-
žini. 1928. leta se je vsa družina pre-
selila v Slovenijo, v Maribor (tam je
bil oče bančni direktor). 1941. leta so
jih preselili Nemci v Srbijo. Fant je
osemnajstleten odšel v partizane. Po
vojni je bil fanatičen funkcionar. Glede
na njegovo in družinsko nacionalno
slovansko miselnost in intelektualni ra-
dikalizem ni čudno, da je bil v času
kominforma nekoliko negotov. Zletel
je iz partije, z zaporom in Golim oto-
kom pa mu je bilo prizaneseno. Na-
vdušeno se je posvetil študiju — ek-
saktni vedi, ki je blizu matematike.
Diplomiral je z odličnim uspehom,
doktoriral, se zaposlil v enem izmed
ljubljanskih inštitutov, vendar ves čas
tožil, da ga ne upoštevajo dovolj, da
so njegovi nadrejeni neprimerno manj
zmožni, da ne more priti do pravega
dela ipd. Sredi petdesetih let je dobil
štipendijo za v Pariz, tam delal eno
leto v CNRS, se v tem znanstvenem
centru že v tem kratkem času zelo
uveljavil, podaljšal študijsko izpopol-
njevanje — na francosko spodbudo —
še za eno leto, ta čas pa začel urejati
svoje zadeve z domovino. Nedvomno
zelo zelo ambiciozen, a hkrati tudi ze-
lo zelo zmožen je želel dobiti mesto
docenta; imel je habilitacijo, znanstve-
na dela, že je začel predavati na med-
narodnih kongresih, a zaman: docent-
skega mesta zanj ni bilo. Sklenil je v
Parizu počakati tako dolgo, da ga bo
domovina sprejela in mu ponudila pri-
merno mesto za delo; kot asistent je
bil pač samo garač in ponavljalec. Po-
teklo je nekaj let, njegova znanstvena
pot se je strmo vzdigovala, fant, zdaj
že mož, je pokazal izredne kvalitete;
tako rekoč popoln asket, menih, se je
posvetil samo delu in stroki. Začeli so
ga upoštevati, napravil je še en dokto-
rat v Franciji (našega Francozi niso
priznali, postal je mentor francoskim
doktorandom, bil vabljen kot honorar-
ni predavatelj na Sorbono, začel voditi
svojo šolo za znanstvenike; ker se je
posvetil nekemu netradicionalnemu, a
v prihodnost odprtemu področju svoje
stroke, se je njegovo ime še tem bolj
zarisalo v znanstveni svet. A pri vsem
tem je bil nenehno — več let zapovrst-
jo — v hudih težavah: na eni strani
njegovo nacionalno čustvovanje (vzgo-
ja, lastno življenje), na drugi dejstvo,
da so mu šele potem, ko je imel v Pa-
rizu znanstveno mesto, enako docent-
skemu, naši domači znanstveni faktorji
ponudili enak (docentski) položaj; pri
tem pa ne le, da je imel v Franciji
štirikrat tolikšno plačo, kot bi jo imel
doma, temveč tudi vse drugačne pogo-
je za delo. Sklenil je: vrnem se, ven-
dar kandidiram za mesto univerzitetne-
ga profesorja; saj je nesmisel vračati
se na slabše. Če jim je kaj do mene in
mojih znanstvenih zmožnosti — če jim
je torej kaj do slovenstva (v tem pri-
meru je slovenska zavest kot kriterij
enaka zmožnosti, znanstvenosti, odpr-
tosti ipd.) — me bodo vzeli. A ga niso.
Kolegi so intrigirali zoper njega, kole-
gi, ki so bili lokalne — posebej pa po-
litične — veličine in znanstveni svet
zanje še slišal ni; a so imeli doma moč
in odločilno besedo. Odločitev je padla.
Zaprosil je za francosko državljanstvo
(z družino vred), ga po nekaj letih do-
bil, kandidiral na mesto profesorja
Sorbone in ga — lani ni uspel — letos
dobil (kar je, če upoštevamo zaprtost
francoskih univerz, zlasti pariške, še
posebej redek, izjemen uspeh; povrh
vsega jih je od desetih, ki pridejo na
mesta univerzitetnih učiteljev, devet
normalienov, takšen klan so).
Vsako leto prihaja v Slovenijo — ali
še smemo reči: domov? — na počitni-
ce. Avgusta sva se srečala, z njim sta
bili tudi žena in hči. Hči sicer govori
slovensko (v dialektu), a s povsem
francoskim naglasom, slovenskih knjig
pa ne zna brati: tudi televizijskega na-
povedovalca ne razume. Postala je
Francozinja. Narodno telo je izgubilo
enega od svojih poganjkov.
Kako presojati ta primer? Gre za
novega Dežmana, ki se je iz bridkih
izkušenj odločil za tujstvo? Ali lahko
Dežmana danes sploh še gledamo kot
izdajavea, ali ne bi morali v tej nje-
govi zgodbi videti slovenske tragedije?
Da je Dežman, ki je bil eden redkih
slovenskih znanstvenikov svojega časa,
postal iz Slovenca Nemec, Costa, znan-
stveni diletant, pa iz Nemca Slovenec?
Da je diletant lahko uspel na Sloven-
skem, znanstvenik pa je moral emi-
grirati (vsaj notranje)?
Te misli se mi porajajo ob branju
govora, ki ga je imel Alojz Rebula, slo-
venski pisatelj, v Nabrežini, bil pa je
ponatisnjen v 3/4 št. Prostora in časa.
V tem ideološko ter tradicionalno zelo
zaostrenem govoru namreč piše: »Z
eno besedo: biti Slovenec se konec
koncev tudi edino izplača... Če ne za-
radi drugega, zaradi zavesti, ko odha-
jaš z njega (s sveta), da nisi izdajal:
da nečesa v sebi nisi ubil.« Te besede
so sklepne. In hude. Skrajnje hude.
Ali ne vzpostavljajo kriterija, po ka-
terem moram gornji primer — in vrsto
njemu sorodnih — obsoditi tudi danes
kot primer izdajstva, ubijavstva — to-
rej antičlovečnosti?
Če Rebulin kriterij premislimo neko-
liko natančneje, se nam neogibno vsili
vprašanje: ali ni njegovo najvišje me-
rilo smrt? In ne življenje? Ali ni nje-
gov pogled na naše bitje in žitje de-
jansko religiozni pogled, ki meri vse
glede na zadnjo uro, glede na to, kak-
šen odgovor bomo dajali Najvišjemu,
ta odgovor pa je že vnaprej strukturiran
TARAS
KERMAUNER
Ile
po celi vrsti skrajno krščansko-morali-
stičnih načel: Večnosti, Nadzgodovin-
skosti. Previdnosti, Milosti, Apokalipsi,
Bogu. Ta Rebulina radikalnost je sicer
simpatična, saj je danes pri nas eden
redkih — če ne celo edini — ki si upa
to svojo pripadnost eshatologizmu od-
krito, s ponosom in javno izpovedati,-
večina je tradicija vdana, a bi rada —
vsaj na znuaj — koketirala z nekakš-
nim progresizmom. Rebula govori v
eseju Škandal križa v škandalu cerkve
(Most, 1969, 21—22) o našem času kot
o »tem mračenju časov«, o »tej temi
velikega petka« (po Danielu Ropsu), o
krščanstvu, ki ga temeljno in z žarom
sprejema, kot o »previdnosti«, o »esha-
tologiji«, o »vstajenju, sodbi, peklu,
nebesih«, o »misteriju, ki pluje proti
novemu nebu in novi zemlji«, o »ora-
nju v Absolutno«, »veri« in »Slavi«. Re-
bula ve, kaj govori. Dodobra je pre-
mislil — in skusil — polom humaniz-
ma, zato ve, da je treba Ideje-Vrednote-
Ideale, ki jih je hotel humanizem ude-
janiti, a se mu je njegov dobri namen
tako klavrno ponesrečil, utemeljiti vse
drugače, vse bolj solidno. In edina so-
lidnost, ki kaj velja, je utemeljenost
na transcendenci, na Nedoumljivem, na
Veri, na odkriti religiji (ne pa na samo-
prikrivajoči se in sramežljivi, kakršna
je religija našega domačega laičnega
humanizma). Zato zavrača »podcenje-
vanje Creda z vsemi njegovimi goto-
vostmi vred, brez katerih bi bilo kr-
ščanstvo samo žalostni humanizem«.
Ta nasledek je prepričljiv in inteligen-
ten. Napadanje »alienacije«, »strukture,
manipulativnosti, prodajnosti — mor-
ja, po katerem plove moderna misel«,
ki »z večnostjo ne ve kaj početi«, za-
vračanje »ekstaze konzumne metafizi-
ke«, za vse to Rebula dobro ve, da je
neučinkovito, neuspešno, revno, če
ostaja samo »čista zgodovina«, »spod-
budna humanistična oaza sredi odča-
rane puščave imanence«; zato je po-
treben radikalen, odločen, pogumen
prestop v čisto religijo.
Na področju religije in vere je Re-
bulov postopek nespodbiten, saj z re-
lativnimi, empiričnimi, telesnimi, to-
stranskimi kategorijami ne moremo
večnega ne dokazati ne odpihniti. To
je avtonomno področje, ki je samo v
sebi sklenjeno, koherentno in celostno.
Položaj pa se spremeni, ko ugotavlja-
mo odnos med tem območjem in dru-
gimi, neprimerno bolj profanimi ob-
močji, posebno pa še tedaj, ko skuša
ta ali oni dokazati določeno kriterolo-
gijo teh profanih področij, s tem da
jih utemeljuje na sakralnem. Tu imam
pravico intervenirati ter izraziti svojo
skepso.
Mislim povsem konkretno na Rebulo.
V že navedenem članku-govoru Biti
Slovenec se namreč ne zadovoljuje s
pristajanjem na »katoliško eshatološko
vi^o«, temveč postavi na to vizijo, na
Vrednote, ki izhajajo iz nje in iz ce-
lotnega krščanstva, tudi neko realiteto,
ki ji pripadam sam in na katero gle-
dam povsem drugače. Rebula si jemlje
pravico, da pripadnost slovenskemu
narodu ne le pojmuje po svoje, tem-
več da samoumevno sklene: kdor nima
do slovenstva enakega odnosa kot on,
ta ni Slovenec ali — kar je še huje —
ta je izdajavec slovenstva in človečno-
sti in morale in sploh vsega bistveno
poštenega. Ta postopek pa je težko
imeti za kaj drugega kot za silovit
ekskluzivizem (kar pa seveda povsem
naravno izvira iz Rebulovega religioz-
nega in fanatičnega eshatologizma), še
več: za reproduciranje tistega sloven-
skega tradicionalnega dogmatizma, ki
je zastrupil vso dozdajšnjo slovensko
zgodovino in večino, če ne celo vse
slovenske ideologije (od katolicizma do
marksizma). Dežman in moj znanec,
katerega primer sem navedel, sta pre-
nehala biti Slovenca ravno zato, ker
se nista mogla ujeti s to našo dogma-
tično, zaprto, v poslednje Vrednote
uprto tradicionalno strukturo, ki zavra-
ča zdrav pragmatizem (čeprav goji za-
sebniški ultrapragmatizem). Zanimale
so ju tostranske, družbene in družabne
kvalitete neke družbe,- predvsem zna-
nost (ta temeljna struktura-ideologija
sodobnega sveta, brez katere bomo šli
Slovenci rakom žvižgat ali postali re-
zervat, kolonija Bečvanije). Ravno ta
pa je Rebuli vprašljiva, sumljiva, neza-
dostna; omalovažujoče govori o »teh-
nikih zgodovinske znanosti«, o »razu-
mu«, o »racionalnosti« (zoper vse to
postavlja »Kristusovo nespamet, ki je
dejansko najgloblji kozmični in bivanj-
ski realizem«). Nasproti znanstveni de-
javnosti, v tostranost usmerjenemu in
relativnemu človeškemu življenju po-
svečenemu delu stavi na (transcendent-
no utemeljeno) Moralo. In piše: »Za
zvestobo obstaja en sam argument: da
si se kot Slovenec rodil.« Slovenstvo
mu je stvar »narave«, »narava« pa zanj
seveda ni nekaj naravnega v pomenu
relativnega, tostranskega, temveč je
transcendentna, na Bogu zasnovana,
od Boga dana, po Bogu (vrednostno)
strukturirana. ZatO: »Slovenec bi se
moral temu zakonu narave (namreč,
da si se kot Slovenec rodil) ukloniti,
tudi ko bi bila Slovenija ena sama
stepa, kjer bi se nomadsko prevažali
analfabeti.« Postulat - je kategoričen:
biti Slovenec pomeni biti zaznamovan,
določen kot nekaj, kar je ne le te-
meljno, determinirajoče, temveč neiz-
brisno, česar ni moči zapustiti, pri-
marno, kot nekaj, kar je več od: biti
znanstvenik, biti oče, biti delavec, biti
ta ali ona funkcija. Biti Slovenec ni
vloga, temveč KRI, SRCE, STIGMA,
DUŠA. Znanstvenik se mora odpove-
dati svoji potrebi po znanstvenem
napredovanju, delu, uspehih, odkritjih,
če ga ti odvračajo od slovenstva. Lju-
biti dekle tujega naroda in oditi z njo,
tudi to je — enak — zločin (kakršnega
je naša literatura tudi pogosto opiso-
vala). V območju čiste empirije lahko
morda marsikaj storimo, tam imamo
najbrž do neke mère svobodno voljo.
V območju slovenstva je nimamo. Tu
moramo zgolj izpolnjevati, kar nam
je bilo naloženo (kot onstranski zakon).
»Zakaj narava ni šala: narava v vsem
razponu svoje suverene domene, od
nacionalnosti do kontracepcijske table-
te. Narava je več kot vsota naših znan-
stvenih pogruntacij.« Svojo nezvestobo
naravi »tako ali drugače, prej ali slej,
plačaš. Če ne drugače, da se počutiš
cunja tam, kjer je tvoj rojak značaj.«
Praktično to pomeni: nezmožni, intri-
gantski kvaziznanstvenik, ki je ostal
doma (ker si je tu toplo postlal in na
vse kriplje brani svoj nezasluženo za-
sedeni prostor), je ZNAČAJ, ker je
SLOVENEC, Dežman in nešteto drugih,
ki v velikem svetu ne bi mogli uspeti,
če ne bi pokazali zares zvrhane mere
znanja, volje, osebne trdnosti, discipli-
ne, vere v lastno zmožnost, odpovedi,
vztrajnosti, spretnosti, zvitosti, moči,
iznajdljivosti in še marsičesa, pa so ne-
značajneži, cunje, izdajavci, ubijavci.
Ne, takšne — 2ame sado-mazohistič-
ne, infernalne — logike ne sprejemam,
srdito jo odklanjam. Zato zahtevam
—	kot prvo dejanje — našo vsesploš-
no rehabilitacijo Karla Deschmana.
Obenem pa seveda menim, da je za
to logiko kriva tista slovenska tradi-
cionalistična usmerjenost, ki ji je danes
pokorna še znatna množina Slovencev,
ki jo hočejo nekateri obuditi (mislim
povsem konkretno, med drugim tudi
na prizadevanja časopisa Prostor in
čas), ki nas — po mojem globokem
prepričanju — strahovito deviira, de-
formira, spravlja v shizofreno situa-
cijo (ali pa v divji poenostavljajoči
aktivizem -— tudi ta različica bi bila
ali bo mogoča), usmerjenost, ki tako
nazorno izvira iz Rebulovih besed. Re-
cimo — odnos do naše slovenske zem-
lje, »kjer je združeno na kupu prav
vse, ravnina, ki je nima Švica, alpski
ledeniki, ki jih nima Madžarska, mor-
je. ki ga nima Avstrija. Slovenija v
svoji svatovski obleki, v svojih po-
nosnih smrečinah in v svojih svetlih
vinogradih — kakšen vrt je bil raz-
grnjen za človeka v njej ! Takšni domo-
vini bi bili njeni sinovi dolžni ljubezen,
tudi če bi morali živeti v njej od sa-
mega zraka« Zadnja konsekvenca ni
pesniška, pisca ni zaneslo v pretirano
in prazno retoriko; povsem neogibno
sledi iz celotne njegove pozicije. To je
pravo tradicionalno pojmovanje Do-
movine, na kakršnega naletimo v vseh
sto ali dvesto petdesetih letih svojega
nacionalnega obstoja. Ali nas danes
vendarle ne zgrozi? Ali nas ne sili, da
pojem Domovine znova premislimo in
ga temeljito in temeljno preobrnemo?
Ali lahko pristanem na trditev, ka-
kršna je tale: »Kot narod imamo za
seboj zgodovinsko nemoč, ki pa je obe-
nem tudi zgodovinska neomadeževa-
nost.« Ali je ta neomadeževanost sploh
kaj vredna v tem našem realnem, ma-
nipulativnem svetu Moči in razmerij
med Močmi (razen seveda v religiozni
perspektivi)? Ali ni zadnji čas, da pri-
stanemo na svet Moči, da z njim ne
računamo le kot z Zlom in Hudičem,
ki bo v apokaliptični noči — od Boga
—	kaznovan, temveč kot z nečim, kar
ne bo prav nič kaznovano (če ne bo
pretiravalo — kot je na primer na-
cizem; bodimo si vendar že enkrat na
jasnem, da ta svoje bitke ni izgubil
zato, ker ni imel prav, ker je bil grd
in protičloveški, ker je bil Moč kot
taka, temveč zato, ker je bil premajhna
Moč, premalo zvita, prebrutalna, pre-
malo obvladujoča se moč; v nečloveč-
nosti pa so se z njim kosali — in se
še kosajo — tudi drugi sistemi, ki so
bili, so ostali za dolga obdobja in so
še prav trdno zmagoviti)! Ali ne bi
morali tudi v svojem slovenskem pro-
storu korigirati Cankarja s Tumo?
Pesnike-vidce s politiki in gospodar-
stveniki? Ljudi čistih Idej z ljudmi
»umazane prakse«? Telesa ne več pod-
rejati Duhu? Organizacije Ideji? Pristati
na svet brez Temelja (transcendence).
Ile
na svet s tisoč pomeni? Na svet, v ka-
terem socialna in politična promocija
ni Zlo, na svet, v katerem ni edina
Resnica ponižni ali ponižani, mali in
zvesti človek, temveč je v njem nor-
malno, da se ljudje v odprtem kon-
frontiranju z velikim svetom (ekono-
mijo, politiko ...) čim ustrezneje na-
meščajo in umeščajo (na podlagi dela),
imajo čim boljše možnosti za svojo
akcijo in delovni program, torej za
realno, normalno in banalno socialno
življenje?
Rebula spreminja naš zgodovinski
manko v prednost: »Tudi naš narodni
značaj je morda vrednejši spoštovanja
kot kompleksa. Naša tihotnost je lah-
ko tudi zanesljivost, naša vezanost...
zvestoba, naša introvertnost... po-
globljenost, naša sramežljivost... av-
tentičnost, naša nepolitičnost... nad-
zgodovinska zazrtost.« Ne glede na to,
da se v analizi značaja, osebnosti,
temperamenta današnjega — sodobne-
ga — Slovenca z Rebulo niti najmanj
ne strinjam in sem prepričan ravno
o nasprotnem, o tem, da je današnji
Slovenec — kot tip, kot poprečje —
iznajdljiv, zvit, brezobziren, brutalen,
nasilen, glasen, ekstrovertiran, neza-
nesljiv, prav nič sramežljiv in prav nič
nadzgodovinsko zazrt, pač pa podivja-
no pogolten na tisto, čemur rečemo
potrošne dobrine in kar mu je bilo
tako dolgo — predolgo — obljubljano,
a ne dano; ne glede na to, da je po
moji oceni Rebula označil le tradicio-
nalnega Slovenca, pa tudi o tem tradi-
cionalnem Slovencu ne mislim prav
posebno dobro. Ali ni Morala — ta
dika ljudi in ljudstev, ki v realnem
svetu Moči nič ne morejo — le samo-
mistificirajoča se obramba tistih, ki so
manipulirani? In še: Ali nam ne kažejo
naše skušnje še kar preveč razvidno,
kam nas je pripeljalo dosledno, mora-
listično jakobinstvo (v Teror, v Smrt,
v skrajno manipulacijo v imenu sakro-
santne in nedotakljive Ideje)?
Ali se res moramo zapirati v naše
meje? Ali res od sveta nismo nič pre-
jeli? Ali nismo bili ves čas predvsem
porabniki tega, kar so drugi skuhali in
pridelali? Ali ni pretakanje Dežmanov
iz naše gore listja v tujo kri navse-
zadnje naravno? Ali s tem, da dajemo
ljudi (tudi najboljše) ne vračamo dolga
Evropi in svetu, ki sta nam dala ideje,
sredstva za delo in skoraj vse ostalo
(da se vsaj imamo s čim ponašati pred
našimi tako zaostalimi južnimi komajše
ali komajže »brati«)? (In ne glede na
to, da smo vse te Dežmane in druge
»izdajavce« sami — najbolj slovenski,
najbolj odločilni, na najbolj slovenskih
institucijah kot za utrdbami sloven-
stva zakopani Slovenci — pognali po
širnem svetu in jih naredili za pojivce
drugih narodov.) Ali ni naše samoogra-
jevanje popolna samoprevara, beg v
samozadovoljstvo nemočnih (poprečnih,
manj nadarjenih, a pohlepnih, borečih
se za Moč, a to prikrivajočih pod pla-
ščem Svetih idej), samozadovoljevanje
(v katerem so bili enaki Levstik in
Cigler in Jeran in vsi tisti današnji Slo-
venci, ki bi radi sezidali ogromne mo-
ralne planke, ki bi nas oddelili od
vélikega, ostudnega sveta, od smrdeče-
ga Konkordata)? Ali ne gre za našo
tragično izročilo, ki deluje še danes, saj
ni bil edini Stritar, ki se je iz najpo-
membnejšega oplojevavca slovenske za-
vesti (ker je inteligentno prenašal ev-
ropska odkritja k nam domov — a mu
to ves čas zamerimo, medtem ko Levsti-
kova panslovanska in različna druga
—• milo rečeno — »čudaštva« ne le
toleriramo, temveč se v njih trudimo
videti njegovega moralnega, izrednega,
ker neuspešnega duha!), pri manj ko
petdesetih letih svojega življenja spre-
menil v moralno ogroženega Samoslo-
venca, ki svari pred modnim natura-
lizmom, pred sprejemanjem nam —
poštenim, poprečnim, slovenskim Slo-
vencem — tujih idej; ali ni podo-
ben primer s Kocbekom, ki je bil
brez dvoma osrednja figura slovenske
kulturne zgodovine okrog sredine sto-
letja, s človekom, katerega eminentna
in izredna zasluga je bil smiseln, smo-
trn, premišljen, »ustvarjalen« prenos
svetovne filozofske in esejistične misli
na naše nedolžne loge, zadnjih nekaj
let pa je to svojo vplivno, pomembno,
oplajajočo pozicijo opustil in se predal
zelo zelo znanemu, zares preprostemu,
njegovo prejšnje delo pravzaprav
zanikujočemu sentimentalnemu, hoté
naivnemu, igranemu, idiličnemu samo-
slovenstvu in antievropejstvu (glej po-
sebno njegov spominski članek ob
Slodnjakovi sedemdesetletnici, za ka-
terega človek ne bi verjel, da ga je
napisal Kocbek, če ne bi bil podpisan
m če ne bi izžareval tistega posebnega
žara, ki se je včasih vezal na vznemir-
ljivo zanimive reči, danes pa na ...).
Ali ne bi morali korigirati našega
nekdanjega navduševanja za Gemein-
schaft nasproti Gesellschaft (posebno
vprašanje pa je : koliko s svojim narod-
nostnim hiperrazburjenjem in zagleda-
nostjo v zemljo, v »naravo« in narav-
nost, zdravje, jezik, nacionalno izvir-
nost in čistost, s svojim tako histerič-
nim odklanjanjem vsega modnega kot
izrojenega, vsega umetelnega, deka-
dentnega ipd. — glej posebno sestavek
O modi. Prostor in čas, ista številka,
v katerem piše, naj »bi mlado dekle
pustilo govoriti svoji naravni lepoti,
naj »bi skušalo najti tako pričesko, no-
siti takšno obleko, ki se najbolj poda
njenemu telesu«, ne pa da »neiznajd-
Ijivo posnema nekaj modnih idolov, ki
sta jih uveljavili dobičkoželjnost in re-
klama«; kot da bi sploh katera koli
obleka ne bi nekoč obleka po modi
in kot da je samo zastarela moda »na-
ravna« obleka!? — ne posnemamo, in
povrh vsega še na nenavadno neizviren
način, ravno nemške ideologije; ali je
en sam od pojmov, ki jih reklamirajo
naši Samoslovenci, tak, da ga niso že
uporabili in temeljito izrabili ravno
naši tisočletni sovražniki Parci in Šva-
bi?)? Ali ne bi morali nekoliko bolj
previdno ravnati s pojmi, kot so: zem-
lja, narod, ljudstvo, zvestoba, odločitev.
Ideja, Gibanje, dinamika. Revolucija,
čistost, naravnost, izvirnost in njim
podobnimi? Ali se ne bi morali neko-
liko pozorneje ozreti po angleškem
empirizmu in utilitarizmu? Po franco-
ski državljanski usmerjenosti, po kar-
tezijanski mehaniki in racionalizmu? Po
holbachovskem cinizmu in epikurejstvu?
Po Dantonu (in pustiti pri miru Rob-
bespierra, Terezo Avilsko, Simone Weil
in češkoslovaške fantaste, ki so si
morda v odločilni meri sami krivi za
svoj polom^ saj so od sveta izsiljevali
nekaj, kar še za Miklavža ne dobimo)?
Po Lutru in ne po Münzer ju? Po Eraz-
mu in ne po Savonaroli? Po tridentiz-
mu in ne samo po Husu (ta nam
imponira zato, ker so ga zažgali: ker
ni uspel in ker bi bil zato prav lahko
Slovenec)? Po »slavni revoluciji«, ne pa
po Cromwellovi?
Ali se ne bi že enkrat odselili iz
cvetličnjaka Smrti in povabili k sebi
v gosti vsakdanje, normalno, sicer hu-
do problematično, a navsezadnje prav
prijazno življenje?
Ile
MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO
O biti
Bit. Sein, être, essere, be, bytie,...
ens,... tu-bit, eksistenca____
Kaj >je« bit? Ena od eksistencialij
bivanja? Fenomen določenega ideolo-
gema? Enakovredni SEGMENT med
mnogimi drugimi (zgodovina, tehnika,
narod, smisel, volja do moči, oblast,..
igra, človek,.. sled, struktura,...), ki
nas opredeljujejo, določajo naš obstoj,
so/pogojujejo našo eksistenco?
Bit interpretirajo različno. Pozitivisti
jo odklanjajo kot VIDEZ, kot »Schein-
problem«, kot »Scheinphänomen«. Za-
nje je bit metifizičen pojav. Drugi jo
skušajo preinterpretirati v onto-teolo-
škem smislu: v biti vidijo »skrite|a«
boga. Tretji spet jo skušajo razložiti
zgolj iz ekonomsko/socialnih predispo-
zicij časa, v katerem je sodobno »mišlje-
nje biti« nasta(ja)lo, in jo na ta način
tudi »ukinjajo« kot dejansko.
Treba je seveda ločiti med kategorijo
biti v njeni tradicionalni razsežnosti
in med »besedo« BIT, kot se javlja v
post-metafizičnih filozofemih, na pri-
mer prvotno (in ponovno) pri eksisten-
cialistih. Še več: upoštevati moramo
celo razlikovanja (posebnosti) v razu-
mevanju njenega »bistva« in »pomena«
med samimi eksistenciaUstičnimi misle-
ci. (Drugačno je pojmovanje biti pri
Sartru, ki jo »zapira« v tradicionalno
zasnovan kontekst mišljenja in jo to-
rej konstituira na način tradicionalnih
filozofemov, drugače doumevata njene
dimenzije Heidegger ali Jaspers). Prav
tako moramo razlikovati med IZVOR-
NO (k izvoru-se-vračajočo) heidegger-
jansko mislijo o biti, vezano in za-ve-
zano čisto določenim eksistencialom
(»v« katerih in »iz« katerih se bit iz-
kazuje) in med nadaljevalci Heidegger-
jevega mišljenja: naj pri Francozih
omenim le Jacquesa Derridaja in Ko-
stasa Axelosa, pri Nemcih pa Jünger-
ja, Finka, Gadamerja, Schiucka, Scheu-
erla, Rahnerja, Buytendijka.
Bit se pri teh mislecih po-javlja v
zvezi z novimi pojmi, ki so/pogojujejo
njeno novodobnost, njeno pri-
sotnost v problematiki našega časa, v
STISKI (»drsenju«) naše zdajšnje zave-
sti: v zvezi s fenomenom TEHNIKE,
DIFERANCE, IGRE.
Mišljenje biti je bilo aplicirano na
področje umetnosti in umetnostne (li-
terarne) kritike. O biti in »s pomočjo«
biti so bile napisane disertacije in knji-
ge. Beseda bit se »uveljavlja« celo v
publicistiki in novinarstvu. ((Tudi pri
nas je »ontološko mišljenje« vplivalo na
srednjo in mlajšo generacijo filozofov
in kritikov. Literarna teorija se je prav
z ontološko kritiko, vezano na nekate-
re impulze iz fenomenologije (Husserl,
Ingarden) in v novejšem času iz struk-
turalizma (teksti skupine TEL QUEL)
poglobila, okrepila in dosegla svoj
vrh.))
BIT postavljajo v mogoče in ne/mo-
goče zveze, biti skušajo odvzeti njen
pomen za ekstistenco sodobnega (pla-
netarnega) človeka; najrazličnejše vede
in ne-vede se biti dobesedno »polašča-
jo«, jo poenostavljajo, zamenjujejo raz-
lične nivoje in aspekte biti itd... Bit
jemljejo dogmatsko, »heretično«, v e r -
no. Z bitjo manipulirajo, ustvarjajo,
filozofsko (in ideološko) »zmedo« (?),
bit »uporabljajo« in zlorabljajo ...
Najbrže ni bila še nikoli nobena ter-
minologija (bolj od-sotna kot) prisotna
v tako različnem prostoru človekovega
»udejstvovanja«.
BIT in njen »pomen« sta skozi mi-
šljenje in raz-um »zasežena«, preigra-
(va)na in izigra(va)na.
KAJ torej bit sploh »je« KAKO »je«?
Ali je bit temeljna, je morda celo te-
melj sam? Bit je breztemeljna, čeprav
sta bit in temelj isto. BIT je temelj
»dajajoča«, vendar nima temelja. Bit
ni niicaka stvar ali substanca. Bit to-
rej »ni«? Je bit nič? Ali nič kot nič'
bit ne more »biti«? (Ali pa je nič sama
bit?) Toda: ali je mogoče, da bi bila
nič in bit v določenem horizontu
ISTO? Ali je mogoče, da je bit tako
malo kot nič, s tako razliko, da bit
»daje« oboje? JE bit nekaj očitne-
ga ? JE bit nekaj skritega? Ali pa je
morda »NEKAJ« za-kritega: skrito/raz-
kritega? In da zaostrimo nesmiselnost
našega spraševanja: ali bit sploh mo-
re biti?
Ali potemtakem lahko govorimo
o BITI, o njeni resnici, o »neskritosti«
njenega bistva?
BIT je pri-sotnost (bit je igra), BIT
»jé«.
»Plaz« besed in pojmov se sprošča
v njeni »bližini« in jo opredeljuje.
Bivajoče, ontološka razlika ... dife-
ranca, sled, pisava, jezik — govor (kot
»hiša« biti) ... usoda biti, temelj, iz-
vor ... prisotnost, do-godek,... igra ...
Da bomo o biti zvedeli k a j več, mo-
ramo izprašati njen izvir. Vrniti se
moramo k njenemu novodobnemu IZ-
VORU. Prisluhniti moramo mislecu, ki
nam (in kaj nam) ima povedati o BI-
TI. Vprašati moramo misleca, ki je pr-
vi radikalno zastavil vprašanje o nje-
nem pomenu. Prisluhnimo M. Heideg-
gru in njegovi »razlagi« biti*.
»Govorili bomo o pretekli filozofiji.
To lahko koristi: seveda samo takrat,
ko je čut za izročilo še buden.
Prav to pa se še komaj kdaj pripeti,
najmanj tam, kjer se ravnajo po spo-
ročilu tega / (podčrtali mi), kar nas
ljudi še od nekdaj in povsod skrbi, kar
pa vendar nenamerno čuvamo. Le-to
(podčrtali mi) imenujemo z besedo
»BIT«. Ime označuje tisto (podčrtali
mi), kar imamo v mislih, ko rečemo
»je« in »je bil« in »bo«. Vse, kar nas
dosega in kamor segamo, gre skozi
izgovorjeni ali neizgovorjeni »je«. Te-
mu, da je tako, ne moremo nikamor in
nikoli ubežati. »Je« nam ostaja poznan
v vseh svojih očitnih in skritih pregi-
bih. In vendarle, brž ko beseda »BIT«
udari na naše uho, smo prepričani, da
si pod tem ni mogoče ničesar pred-
stavljati niti misliti. Po vsej verjetno-
sti je ta prenagljena ugotovitev pravil-
na: daje nam pravico, da se jezimo na
govor — ne pa na govorjenje (podčrta-
li mi) — o »BITI«, in to v takšni meri,
da začnemo »BIT« zasmehovati (zum
Gespött machen.). Ne da bi o »BITI«
razmišljali in preudarjali, ne da bi (si)
domislili miselne poti, se drznemo biti
instanca, ki razsoja in odloča, pa če be-
seda »BIT« govori ali ne. Redkokdo se
pri tem trudi, da bi takšno brezsmisel-
nost dvignil v princip.
Če je prišlo tako daleč, da je to, kar
(podčrtali mi) je bilo nekoč izvir našega
bivanja, izgubljeno v zasmehovanju, sme
biti koristno, da ga enostavno premi-
slimo in preudarimo.
Pri besedi »BIT« si ne moremo mi-
sliti ničesar. Kako bi bilo z domnevo,
da je to potem stvar oziroma predmet
misleca, ki naj bi o tem, kaj »BIT« po-
meni, dal sporočilo?
Če je takšno sporočilo celo mislecem
dovolj težko, lahko ostane najmanj nji-
hov predmet (podčrtali mi), lahko
»BIT« vedno znova prikazujejo kot
znamenitost (Denkwürdiges), in sicer
tako, da ta znamenitost kot táka osta-
ne v območju ljudi.«
• (V zvezi s Kantovo tezo o biti, v tekstu
KANTS THESE ÜBER DAS SEIN. Sonder-
druck aus der Festschrift für Erik Wolf »Exi-
stenz und Ordnung«, Vitt. Klostermann V.,
Fr/aM 1962, 1963', Str. 5/6)
ANDREJ MEDVED
Ile
o navzkrižjih
običajnega pluralizma
Taras Kermauner mi je ljubeznivo
»dokazal«, da moja kritika navidezne-
ga pluralizma, kakršen se mi razodeva
v različnih kongresnih resolucijah in
političnih dokumentih zadnjega časa,
ni v sosledju z mojo kritiko »plura-
lizma« kot političnega sistema, nato
pa je še svetoval, naj se raje zavze-
mam za »realizacijo in formalizacijo
več centrov moči«, naj prisluhnem
»moderni Evropi«, kjer se je razvil po-
seben tip političnega življenja, ki »te-
melji na laizaciji sveta«. Na koncu je
pouk: »dinamični, vitalni, vznemirljivi,
nadarjeni, a površni, lahkotni, svoje-
voljni« Dimitrij Rupel sploh ni noben
kritik ali teoretik, ampak nekdo, ki se
»s tem svetom — seveda samovoljno
— igra, ker bi rad bolj živahno pred-
stavo«.
Preden pričnem pojasnjevati svoje
»samovoljno« ravnanje, ki spominja
na komedijantstvo ali celo na shizo-
frenijo, bi rad odkril še osnovno na-
logo, ki si jo je zastavil moj sogovor-
nik Taras Kermauner. Zdi se, da je
naklonjen takšnemu sociološkemu pre-
mišljevanju, ki predpostavlja, da je
mogoče človeške odnose demokratizi-
rati predvsem z institucionalizacijo že
obstoječih ideoloških projektov. Takšna
institucionalizirana svoboda se je po
Kermaunerju udomačila predvsem v
območju moderne Evrope. Tam so
spoznali, da je pluralizem edini možni
in edini pravični socialno politični si-
stem (saj izključevanje kritikov plura-
lizma ni nič drugega kakor trdna afir-
macija pluralizma kot izključujočega
političnega sistema). Torej Kermau-
nerju ne gre za pluralizem, kjer bi
našla prostor tudi kritika pluralizma,
ampak za brezpogojni pluralizem brez
kritike, brez omahovanja, brez dvoj-
nosti in »samovoljnega« nasprotovanja.
S tem v bistvu priznava, da sta nje-
gova resnica in njegov prav vendarle
Resnica in Prav, da je tip, ki ga pred-
laga, enak tipu, ki ga zavrača. Oglejmo
si Kermaunerjevo shemo :
»Posamezniki se združujejo v grupe
glede na skupne potrebe, interese, s
kompromisi med individualnimi i-esni-
cami, ustvarjajo si platforme, za katere
se domenijo in jih skušajo s skupnimi
akcijami udejaniti. Vsaka teh akcij, ki
skuša v boju zmagati, pa temelji na
predpostavki: da ni edino Resnična, da
nima pravice odpraviti drugo kot laž
in zlo, da zatorej — aktivno — pri-
znava skupni prostor vsem resnicam
(močem) kot prostor, ki ni last nobene
izmed njih. To je prostor pluralizma;
prostor pravne in socialne ureditve ne-
kega življenja, v katerem so formalno
omogočene vse resnice in akcije.« Ta
poetični opis politične organizacije je
sam na sebi sprejemljiv, prav gotovo
pa je podobnejši idili Paula in Virginie
kot pa političnemu sistemu »moderne
Evrope«.
Priznati moram, da ne razumem op-
timizma, ki spremlja Kermaunerjevo
mnenje o zahodnoevropski demokraciji
(o tej je bržkone govor), prav tako pa
mi ni jasno, kako naj »zmaga v boju«
tisti, ki je zgolj toleranten, ki priznava
vse resnice in ki ne odpravlja zla in
laži. Ali pa gre morda zgolj za formal-
no pravico da političnega glasu? Kriti-
zirati je možno predvsem konkretni
primer, ki ga je izbral Kermauner —
evropska pluralistična praksa namreč
ne ponuja bogvekako vznemirljivih re-
šitev za dejansko — množično distri-
bucijo politične moči. Če pa je plura-
lizem, o katerem razmišlja Kermauner,
predvsem idealni pluralizem, potem
moramo premisliti, kaj se zgodi, ko ga
politično mobiliziramo. O tem se pač
lahko marsikaj »naučimo« na primeru
»moderne Evrope«.
Ali je res, da moderna Evropa spo-
štuje vse resnice, da misli, da ni nič
zlega in lažnega pod soncem? Ne sa-
mo da so v tej Evropi konkretne sile,
ki obračunavajo z lažnivci in zločinci,
bodisi na moralni (t. im. zavestne sile:
tisk, intelektualci...) bodisi na formal-
no institucionalni način (policija, so-
dišča ...), tam so celo (in to v večini)
sile, ki obračunavajo med seboj na na-
čin navidezne kreposti in navidezne
resnice. Katera moč je večja od kapi-
tala v rokah buržoazije, v rokah za-
veznikov — finančne oligarhije in
militaristično-policijske birokracije, kle-
rikalne kamarile in pokorne tehnokra-
cije? Kdo je večji nasilnež od imperia-
lista, ki opazuje neustavljivi prihod
novega družbenega reda in ki ve, da
zgolj s kapitalom in močjo lahko za-
časno zajezi naraščajočo reko proleta-
riata? Kdo je revnejši z resnico in
pravico od proletarca, ki brli v vlogi
aspiranta na srednjemeščanski status?
Kdo vpliva: volivec ah kapital? Kdo
režira javno mnenje? Pisma bralcev ali
partijski kolosi? Mar partije ponujajo
radikalne rešitve, so to prave alterna-
tive ali so zgolj garniture na oblasti?
Kateri sistem je represivnejši: totali-
tarni ruski ali pluralistični ameriški?
Zdi se, da to ne morejo biti resnične
dileme.
Neprijetno mi je, da moram kljub
vsej svoji površnosti, lahkotnosti in sa-
movoljnosti poučevati nadarjenega in
in vznemirljivega Tarasa Kermaunerja.
Seveda pa nikakor ne mislim, da je
»vzhodni« tip »demokracije«, na kate-
rega očitno cika Taras Kermauner v
prvi točki svoje tipologije, kaj bolj-
ši od zapadnega. Na koncu kon-
cev nima nobenega smisla ocenjevati
državne ureditve, saj bi prihranili delo
zgodovini. Moj namen je bil slej ko
prej spodbuditi razpravo o možnostih
revolte in akcije in kritike in refleksij
znotraj represivnih sistemov, bodisi da
gre za vzhodni ali zahodni tip. Ko sem
govoril o naraščanju navidezne, t. j.
formalne demokracije pri nas, sem
imel pred očmi — ne sovjetski sistem
niti kakšno angleško parlamentarno
demokracijo — ampak revolucionarno,
kritično, dinamično situacijo brez opre-
deljenega institucionalnega prostora.
Institucionalizacija in formalizacija je
le aspekt splošnega obtoka konsu-
mpcije. Akcija, kot si jo zamišljam,
prebija ravno ta obtok.
Moja kritika v že omenjenem član-
ku, ki je predmet razgovora, je naper-
jena zoper majhno proizvodnjo nove-
ga in zoper zaprta vrata, ki varujejo
poHtične monopole pred novim. Z dru-
gimi besedami: ni mi šlo za vprašanje
borbe in nadvlade v prostoru starega,
v polju že profiliranih doktrin in ideo-
logij, sploh ne za ideološko pluraliza-
cijo, ampak za zunajideološko, zunaj-
strankarsko iznajdbo, za akcijo v smis-
lu ustvarjanja, za življenje z vizijo
presenetljivega in očarljivega, za pri-
sluškovanje skritim, komaj začetim
pojmovanjem. To je akcija, ki, upošte-
vaje zgodovinski razvoj in ekonomske
zakone, sintetizira izkušnje in dodaja
iskanja v nepreverjenem, revolucionira
obstoječe in pripravlja projekte, ki
združujejo nove informacije z novimi
komunikacijami. Temu načinu politič-
nega premišljevanja so vse bolj priprta
vrata, vse bolj se upiramo eksperimen-
talnemu, revolucionarnemu duhu, vse
bolj pristajamo v zavetrju manipulaci-
je, trgovine, prestiža in vsesplošne
konsumpcije. Primer je meščanska
konsumpcija študentskih gibanj, celo
konsumpcija znotraj teh gibanj. Postali
smo družba, ki je potrošila svojo so-
cialno revolucijo, pojedla načrte o
sproščeni promociji avantgardnega. Če
tedaj govorimo o revolucionarnosti,
mislim na način življenja, na duhovno
silo, ki se ne pusti ujeti oblastniškim
shemam, ne pada v strukture, ni
predmet polastitve. Revolucije ni mo-
goče vključiti v strankarski sistem in
in to je tudi eden od razlogov, zakaj
pri nas doslej še nimamo strankarske-
ga sistema. Revolucija je še preblizu in
če se bo potrošila vsa, znamo res za-
bloditi v strankarstvo. In vendar:
proizvodnja je že začela služiti kot
opij in človek je postal člen v neugan-
Ijivi verigi trošenja in prodajanja, po-
stal je tkalec lastne pajčevinaste klet-
ke, nezaveden proizvajalec in sokrivec
dezintegriranega, utrudljivega režima,
ki ni več instrument političnega, ustvar-
jalnega — samour6sničevalnega življe-
nja, ampak nadpolitični in neresnični
reprezentativni mehanizem brez revo-
lucionarne refleksije in zgodovinske
zavesti. Napredovanje samoupravljanja
je prepočasno in premalo izpostavljeno
kritiki.
Kaj je bistvo politike? Kermauner
pravi — moč. Manipulacija — rokova-
nje brez temelja! Ali ni moč, ki je
nedvomno spremljevalka politike, le
navidezen temelj? Ali ni bistvo politi-
ke urejanje, orpnizacija, boljše izko-
riščanje naravnih bogastev, spodbuja-
DIMITRIJ RUPEL
Ile
nje ustvarjalnih energij v družbi? Ce
je tako, potem bi igra moči, manipula-
torska predstava le zavlekla, odložila
prihod sodelujočega sveta, bila bi le
prazno borjenje, šport. Čemu spodbu-
jati nove politične oblike, če so to le
telovadnice, kjer se politiki urijo, bo-
rijo, grizejo v zadnjico in utrujajo v
praznem teku?
Seveda nisem noben podnajemnik v
gradu iluzij. Vem, da je politika marsi-
kdaj le prestižna borba, igra moči, ne-
hasna manipulacija, umetna izzivalka
nereda, da bi se lahko predstavila kot
uspešna urejevalka. Vendar, kje je več
priložnosti za rokovanje in polaščanje
kot v svetu institucionaliziranih, apa-
ratskih političnih oblik? Edinole akcija
v smislu permanentne kritike, samo-
upravljanje v smislu permanentne re-
volucije bo lahko odpravilo manipula-
cijo in konsumacijo. Takšna politična
aktivnost je prostor, v katerem živimo
svoje talente, ambicije, načrte, v njej
kujemo tovarištva, v njej preganjamo
zavist in demoničnost, mite in bogove,
cinizem in apatijo. Vse naokrog šumi,
nastajajo nove pokrajine, nove misli,
oblikuje se svet sodelovanja, ustvarja-
nja, kritike, vizije in konflikta. To je
svet iskrenosti, svet revolte, svet spon-
tanega prenašanja idej, svet porajanja,
svet ekonomije kot tistega temeljnega
procesa, ki pomaga človeku živeti z
manj ponavljajočega se napora in več
domišljije. To je svet, v katerem ni več
mogoče reči, do tam sega moja meja,
naprej ne, to zajemam v svoje polje,
tu počivam in to je moje obzorje ...
Zato lahko hkrati govorim o revo-
luciji, pa zoper pluralizem kot skriva-
nje in igro moči, a tudi ò pluralizmu
idej in domišljij, saj če se poglabljajo
v probleme sodobne civilizacije z res-
nično zbranostjo in iskrenim hotenjem,
pa z vednostjo o zgodovinskem proce-
su kot produktu družbenih bojev in
z zavestjo o stvarnih razmerjih v so-
dobnem svetu — lahko dajo en sam
rezultat: bolj ustvarjalno obdobje zgo-
dovine in večjo svobodo človekovim
talentom.
Tragični paradoks - da -!
Tragični paradoks - ne -!
Razgovor z Ivanom Mrakom postaja
lep razgovor. Ce ga nadaljujem, ga ne
zato, da bi mu »odgovarjal«, da bi
skušal spregovoriti »zadnjo«, »odločil-
no« besedo, temveč iz povsem drugač-
ne potrebe. Vse preveč me namreč
strašijo grozljivo mučni primeri iz mo-
je bližnje in daljne okolice, ko hoče
vsak avtor do kraja ubraniti in uvelja-
viti svoj »prav«. Zase priznam, da mi
moj »prav« ni povsem jasen : da silovito
rad živim, se rad pogovarjam, rad
delujem, tudi rad nasprotujem, vem,
zakaj nasprotujem, a hkrati ne vem.
(Sem s tem na liniji Mrakovega »tra-
gičnega paradoksa«?) In ko to »nedo-
slednost« opazim — večkrat, mnogo-
krat — ali je ne vržem skoz okno in
se znova prisilim v svoj »vem«? A
kako bi mogel drugače? Bi moral mol-
čati? Ali ni molk najhujše, najbolj gnilo
pristajanje na vse, kar je in kakor je?
Ni beseda, pa naj bo kakršna koli,
spreminjanje? Sem torej za spreminja-
nje?
Takoj ko zastavim eno trditev, ta
trditev sproži vprašanje, to vprašanje
novo trditev, ta novo vprašanje, vpra-
šanja se cepijo, cepijo se trditve ... in?
Uživam torej v tem, da sem, da živim,
da delujem, pa čeprav kakor koli? Gre
za preprost aktivistični vitalizem ne-
nehnega psihičnega ejakuliranja, ago-
nalne histerije, brezupne potrebe po
navzočnosti, strahu, da bi se kaj zgo-
dilo brez mene, za privatno zabavo, ki
ne bi smela zanimati nikogar razen
mene in (eventualno) mojega psihiatra?
Razgovor z Ivanom Mrakom je za-
me lep razgovor, ker me vrača od
Drugega k meni, od trditve k vpraša-
njem, od ideologije k eksistenci, od
odrešeniškega furorja (sem se mu kdaj
zares odpovedal?) k poskusu strogega
opisa lastne (ne?)pomembnosti. Vrača
me k tisti nalogi, ki sem si jo zadal
že v začetku, tedaj, ko sem se odločil,
da odprem rubriko »Ideologija in eksi-
stenca« : k razliki med obema termi-
noma-skušnjama, k soočanju obojega,
k poskusu vračanja od ideologije (te
ali one, zdajšnje ali pretekle ali jutriš-
nje) k eksistenci, ki je ena sama,
koherentna (res?), a jo kljub temu
viziram zdaj tako, zdaj drugače. Mrak
je to intencijo razumel in jo podprl. Ta
intencija je dialog. Ta dialog pa je
monolog — a ne kot gluho petje divje-
ga petelina samemu sebi, temveč kot
dialog s sabo, gledanje in odkrivanje
sebe v drugem, spreminjanje drugega
vase, odkrivanje — med drugim in
sabo — tiste intimne vezi, ki nas dela
za ljudi kot identiteto (se reče temu
rod, generično bitje, človeštvo, bit Bog?).
Z Mrakom se poznava že natančno
sedemindvajset let. Ker se je dobro
poznal z mojimi starši, posebno pa z
mojo staro materjo (živela sva v isti
ulici) in ker me je vsak dan videval
na dijaškem stojišču, me je, ko je iz-
vedel, da so me zaradi »komunistične-
ga« prepričanja izključili iz šole, prišel
obiskat in izrazit svojo solidarnost, me
mladega, a ambicioznega fanta pri pri-
či zapletel v tak popvor, kakršen mi
je bil ljub in sem si ga želel. Višji fi-
nančni svetnik dr. Savnik, me je redno,
kadar koli je obiskal staro mater, po
latinsko spraševal o mojih šolskih
uspehih, jaz pa nisem ne znal ne hotel
znati latinsko, pa tudi šolskih uspehov
nisem imel in bi ga bil najraje brcnil v
piščal, tako mi je bil oduren,- Ivan
Mrak pa me je obravnaval kot sebi
enakega, čeprav jih je imel petintride-
set, jaz pa dvanajst. Je to tisti eroti-
zcm, o katerem govori? Pozneje sva
vrsto let drugovala (lahko rečem, da je
bil moj učitelj) in zato vem: redkoka-
teri odrasel človek se je tako potrudil
zame (za nekoga), kot se je on. Bil je
pripravljen ure in ure sprehajati se po
Rimski cesti gor in dol ter mi razlagati
stvari, ki so me zanimale. Zakaj? Da
se je izživljal pred občudujočim poslu-
šavcem? Ker je rad poslušal sam sebe?
Ker ni imel druge publike? Ker je imel
rad učence? Morda je res eno ali dru-
go ali vse to, vendar — dejstvo je, da
se je potrudil, medtem ko se drugi ni-
so; dejstvo je, da me je izobraževal,
medtem ko so me drugi gledali kot
nebodigatreba; dejstvo je, da je bil
prvi, ki me je vpeljal v svet eksisten-
cialistične misli (posebno Jaspersa) in
to v času, ko se je o njej na Sloven-
skem le malokomu sanjalo (pred letom
1950), ko je veljala tako rekoč za zlo-
čin, ki ga je treba policijsko — ne le
ideološko — preganjati). Priznam, že
od malega me je pri njem marsikatera
stvar motila. Recimo: odnos do mačk.
(Mačke so mi — telesno in psihološko
— zoprne.) Ali: njegov okultizem —
videnja, slutenja, sanje (to me je silo-
vito odbijalo tudi pri drugem Mrako-
vem učencu — Jakobu Savinšku). Ko
se je moj učitelj razvnel v tej smeri,
sem vljudno molčal, a nestrpno čakal,
kdaj se bova vrnila na filozofske, psi-
hološke probleme, pa na opazovanje
konkretnega življenja (na dejstva iz
literarnega življenja, ki sem si jih
dobro zapomnil: recimo, kako je neki
predvojni kristjan, a povojni ultra-
stalinist 1947. leta — ko sta oba s
TARAS
KERMAUNER
Ile
Karlo živela skoraj dobesedno kot psa
— vzkliknil pred pričami : >pa naj
crkneta« itn. — imam predober spo-
min in te stvari so me zanimale — ter
me še,- vem, da svet, ki ga živimo, ni
sestavljen iz samih Idej; morda se v
tem kaže tudi moja nerazvita in ne-
prebolena literarna — balzacovska,
zolajevska — ambicija). Predvsem so
bile čudovite Mrakove analize sloven-
skih literarnih, posebno dramatskih
tekstov. Bil — mi ^— je izvrsten kritik
in učitelj kritičnega mišljenja. In ta
njegov dar sem znal ceniti — čeprav
vrste stvari pri njem nisem maral.
Recimo: spominjam se dramskih veče-
rov v veliki sobi njegovega bornega
stanovanja. Zoprna mi je bila sakralna
štimunga, poslušavstvo, sestavljeno iz
ljubiteljev, oboževavcev, prijaznih sta-
rih gospa in komaj zrelih mladeničev,
molk, ki je obvezno sledil predvajani
drami (Mrak jo je prebral v enem za-
mahu), nekvalificiranost publike, nekri-
tičnost odnosa — seveda se mi tedaj
še sanjalo ni, kako težko je živeti sam
in koliko pomeni samotnežu, izgnancu,
osmešencu, izobčencu toplina malega
kroga, njegova dobronamernost, sim-
patija, in kako je Mraku tak način
življenja pomagal prebroditi dolga leta
izolacije, ki se je kolikor toliko razbila
šele pred nekaj leti. Bil sem pa pono-
sen, ko me je naprosil, naj mu iz ro-
kopisa (ki je bil — tedaj mnogo bolj
kot zdaj — milo rečeno — nenavaden)
pretipkam (bilo je leto 1951) Marijo
Tudor; še zdaj hranim en izvod tega
tipkopisa z njegovim posvetilom.
Pozneje sva se razšla. Mrak je vztra-
jal pri svojem, razvijal, poglabljal, raz-
širjal je svet, ki si ga je izdelal. Ostajal
je sam pri sebi, želel, da pride svet
(gora) k njemu (Mohamedu). Večkrat
sem ga sumil, da je sila nadut, visok
človek (samo takšni ljudje najdejo do-
volj poguma, da so z vsakomer pri-
jazni, zmerom (samo) disciplinirani, v
svoji služnosti dejansko presegajoči
svojega bližnjega, ki je očitno samo-
Ijuben in v tej očitni samovšečnosti
tako prijazno-zoprno ubog). Sam sem
si izbral povsem drugačno življenje.
Skakal sem na glavo v vsako vodo, ki
se je — kjer koli — pokazala pred
mojimi očmi, vsak vrtinec me je pri-
vlačeval, vsaka ideja vznemirila, vsak
boj premotil in omotil do norosti. Moj
siloviti erotizem me je gnal počez in
poprek (ali pa je bila to težnja po
uveljavljanju, tisto znamenito polašča-
nje, ki smo ga pri Perspektivah strast-
no razkrinkavali, a ga — nezavedno —
srdito gojili?), bil sem človek, na ka-
terega piše svet svoja mala in komaj
razumljiva znamenja. Mrak pa je ob-
stal tam, kjer je bil, trden, napet,
notranje do skrajnosti pozoren in
osredotočen, nezmotljivo sledeč svoji
stabilni Viziji, počasi sprehajajoč se na
poti od Rimske do Figovca, od Rimske
do Ria, od Rimske do Emone in do
Kopra (tja je pravzaprav zahajala Kar-
la), nepremagljiv, ne meneč se za pri-
pombe, ponižanja, devanja v nič, ma-
terialno bedo. Bil je razsvetljen. Imel
je svoj prav; prav ali Prav? Zmerom
sem mislil, da svoj Prav. Razgovor, ki
ga vodiva zdaj na straneh Problemov,
pa mi govori, da morda le ne toliko
Prav, čeprav kljub vsemu Prav ...
Ta Mrak je pravzaprav svoje živ-
ljenje čudovito prenesel. Ali ne vidim
okrog sebe samih zlomljenih, povože-
nih, razobličenih, nesrečnih, fovšljivih,
do besa slepih, pristranskih, nemočnih,
nemočnih človeških kreatur? Kaj od
tega je Mrak? Drugi so začeli visoko
in nizko padli, pri štiridesetih večini
uplahne elan, izgubijo se, življenje jih
povozi (to je čas, ko se uveljavijo naši
otroci, prva dolžnost in početje teh
otrok pa je, da nas zanikajo, osmešijo,
zavržejo kot slaboumne pomote, beba-
ste butce in brezobzirne nasilneže, ki
s svojimi debelimi ritmi — zaslugami
in mesti — oviramo njihovo mlado
rast, vsrkamo ves zrak, držimo vrata
zaprta; vendar — ali ni to res?), ta
Mrak pa je pred leti hodil v dve gube,
medtem ko dela danes — ko je čez
šestdeset — vtis skorajda mladostnega
gospoda, pred leti je imel stanovanje
zares pretirano zanemarjeno, medtem
ko je danes čisto, pospravljeno, ure-
jeno, pred leti ni bil napravljen dosti
bolje od Inchiostrija, danes je oblečen
tako kot jaz ali ti, pred leti je bil znan
po škandalih in ponesrečenih poskusih
apartnega uveljavljanja, danes je to
modrec, trdne moralne drže, jasnih
spoznanj, ravne misli, čistega položaja
(priznavati ga je začela tudi tista slo-
venska malomeščanska srenja, ki ga je
toliko let motrila kar se da zviška).
Pred dvajsetimi leti sem cenil njegove
ideje (bile so zame in za Slovence no-
ve, napovedovale so nov čas), danes
cenim preprosto njegovo življenje,
njegovo življenjsko zmago, njegov po-
gum, da vztraja brez upa zmage, za-
grizenost nepredaje. Ah nam ne mora
biti ravno ta drža zgled?
2.
Skušal bom še enkrat pregledati ti-
ste pojme-kategorije, ki so se v do-
zdajšnjem pogovoru med Ivanom Mra-
kom in mano izoblikovali kot naspro-
tujoče si, morda celo (tako bi rekli
Kierkegaard, Mrak in Rožanc) para-
doksne dvojice; in jih preveriti na last-
ni eksistencialni in ideološki skušnji.
Eros (ljubezen) in misel.
Ali ni vse moje življenje en sam ero-
tičen poskus priti v življenje, udeležiti
se nečesa, kar nisem jaz, tisto pojaziti,
pustiti se pojaziti od drugega, perfori-
rati ta svet, se z njim presnoviti (ta
oznaka je ustreznejša od besede: pre-
duhoviti; gre za skorajda čutno doži-
vetje)? Ljubezen priznavam za temelj-
no eksistencialijo svojega — in nasploh
človeškega — življenja. A moja ideo-
logija? Ali nisem leta in leta najbolj
užival v tem, če sem lahko pobijal
kakršno koli utemeljenost Ljubezni, jo
mazohistično preganjal kot obseden
profet (če sem samo zaslišal besedo
»srce«, sem zgrabil za svoj intelektualni
in voluntativni revolver; ko se je Žar-
ko Petan vrnil iz svojega tako zlahka
prisluženega, a trdo odsluženega zapora
in je hotel pri Odru 57 na vsak način
ustvariti kabaret, sem se pošteno tru-
dil, da bi naštudiral večer parodične
poezije z naslovom »Srce v omaki«)?
Čemu sem to počel? Kaj me je motilo?
Se mi je zamerila beseda ali kaj? Ali
si nisem pod ljubeznijo predstavljal
pravzaprav nečesa drugega, napačne-
ga? Ali nisem predobro na lastni koži
občutil, kaj pomeni agresija tvojih bliž-
njih, ki se te hočejo do kraja polastiti.
te zasužnjiti, a vse v imenu Ljubezni?
In si nisem znal predstavljati zveze
med ljubeznijo in (samo)disciplino, med
ljubeznijo in mero, med ljubeznijo na
eni in razumom, koristjo na drugi
strani? Pa je to še ljubezen? In je
zaljubljenost v življenje prava ljube-
zen? A kaj je prava ljubezen? Se ne
vrtimo v krogu in grabimo v prazno?
Tveganje in varnost.
Kako naj si upam do kraja spustiti se
v neznano? Ali si nisem tedaj, ko sem
živel ^ neznanem, negotovem, nedolo-
čenem (kot otrok), razdejal živce, oma-
jal značaj, se notranje razcepil, oslabil
svojo odpornost nasproti svetu — kar
vse se mi pozna še danes? Spustiti se
v neznano, zares tvegati, ali se to ne
pravi seči čez svoje — zgolj človeške
— moči, prepustiti se viharju, ki te v
najboljšem primeru samó raztrga? Si
človek sploh sme dovoliti, da se tebi
nič meni nič prepusti? In komu se
prepusti? Svetu? In kdo je ta svet?
Drugim? In zakaj bi bili ti drugi dolžni
prenašati me, sprejeti me, mojo vsilji-
vost, mojo idejo (domishco)?
Odgovornost in odgovornost.
Kaj je odgovornost? Ali ne ravnam
neodgovorno, če se tako ljubezensko
prepuščam, tako radikalno tvegam, če
se vangoghovsko predam erotični noro-
sti? Kaj nimam — kot preprost in po-
prečen človek — drugih dolžnosti?
Vzdržati v zakonu (ki je institucija)?
Čim ustrezneje si ga urediti? Ga ute-
meljiti na ljubezni (ga z ljubeznijo ne-
nehoma pojiti), a ga hkrati na vseh
koncih in krajih podgraditi s premisle-
kom, računom, interesom, skrbnim
ustrezanjem potrebi? Je mogoče dru-
žino osnovati na golem tveganju in
brezmejni aljoševski ljubezni? Ni po-
treben zanjo denar, služba, premišlje-
nost, zvijača, gibčnost, nekakšna dru-
žinska politika-diplomacija, ki ni na-
vsezadnje nič manj zamotana, prefi-
njena in obenem surova kot medna-
rodna?
Zdaj govorim v imenu poprečnega
človeka, tistega, ki opravlja celo vrsto
povsem banalnih, a vendar najvažnej-
ših opravil: dela, pomaga držati sku-
paj človeško združbo, povečuje (ah
vsaj vzdržuje) družbeni proizvod, rodi
otroke. Se morda motim, ko ga postav-
ljam za merilo? Mrak uveljavlja dru-
gačno merilo: zgled človeka nad ljud-
mi, izvoljenca, genija. Van Gogha, Gro-
harja, Kristusa, Jana Palacha, Kleista,
Michelangela, človeka, ki se je odpove-
dal številnim vsakdanjim človeškim
odnosom, da bi lahko osredotočil pre-
ostale energije (ekonomija ustvarjenja)
in se tako približal Absolutu. Priznam,
v mladosti sem bil tudi sam pod mo-
ralno presijo teh idealov (a kdo ni?).
Vendar sem se jim v določenem trenut-
ku (posebno pod vplivom Heglove
dialektične, se pravi preraščajoče se, a
hkrati na svet pristajajoče, svet ohra-
njajoče, po svoje sila konservativne, v
vsem, kar je, razumnost iščoče filozo-
fije) odpovedal. Odpovedal? Morda bi
bilo natančneje reči: skušal odpoveda-
ti? Ali niso bile devize, ki sem si jih
zastavil v svoji postheglovski fazi (v
času, ko sem bil na zunaj dober dr-
žavljan, mož, oče, a pri tem imel — v
svoji iiotrini — občutek, da sem
skopljcn pes — bil sem asistent na
univerzi), ravno obratne? Na primer:
Ile
hodi po čim težji poti! Ali: če smatraš
nekaj za pravilno, pa vidiš, da ljudje
te pravilnosti ne uveljavljajo, uveljavi
jo ti, ne glede na posledice! Ali ni
ravno iz slabe vesti, da sem se pokoril
varnosti, linearni misli in neki precej
relativno in po svoje pojmovani odgo-
vornosti, zraslo moje — kar se da
aktivno — sodelovanje pri intenzivira-
nju kriz okrog Besede, Revije 57 in
Perspektiv, pri dejavnem uresničeva-
nju tveganja, pri telesnem nepristaja-
nju na danost, pri spopadu z državo,
univerzo, slovensko kulturo in drugimi
institucionalnimi ter življenjskimi obli-
kami, s katerimi sem bil v stiku in ki
so mi pomenile rodno posteljico? De-
jansko sem tvegal do precejšnje, nad-
poprečne (čeprav nikakor ne absolut-
ne) mere: kot asistenta me zato niso
več reelegirali, za leto in pol so me po-
stavili v preiskavo po čl. 118 (sovražna
propaganda), mi zaplenili prvič za
dva kovčka spisov, od katerih sem
dobil vrnjenih samo nekaj, čez nekaj
let pa spet izdatno količino, na katere
vrnitev čakam zaman ... Moje življe-
nje je šlo gor in dol. Ce sem dobil do-
ber položaj, zasedel trdno mesto, me
je čez čas prijelo, neodjenljivo me je
zagrabil strah, da se me je svet (drugi)
polastil, me zasužnjil, da je varnost, v
kateri tičim, najgrozovitejša nevarnost,
ki me lahko doleti... in že sem vrgel
pridobljeno čez krov, padel na ničlo,
na izhodiščno točko, na dno gore, da
bi se spet lahko vzpenjal, da bi bil
svoboden...
Da, svoboda in neogibnost.
Je moje ljubezensko nagnjenje moja
svoboda, moja prosta (zares moralna,
zaslužna) odločitev ali pa le neogibnost
mojega značaja, psihofizične izobliko-
vanosti, hereditarnosti, otroštva, zgo-
dovine? Priznam, nobena stvar mi ni
tako ljuba kot svoboda, brez nje ne
morem ne dihati ne hoteti živeti, ven-
dar — ali ni pristanek na družino, na
to, da si poprečen človek, izdelovalec
nekakšne esejistične literature in ese-
jizirane znanosti, vodja privatne obrt-
ne delavnice, nekakšen dimajček, ki
brez prenehanja fabricira za tržišče
pravzaprav poprečno robo, ali ni to
potrditev ... česa? Tega, da je največ,
kar je, neogibnost? Ali tega, da je naj-
več, kar je, svoboda — saj sem se
(mar se nisem?) svobodno odločil za ta
pristanek na neogibnost in poprečnost
(sem se?)?
Tragičnost in logičnost.
Ali res morem — načrtno — hoteti
svojo tragičnost? Vidim jo okrog sebe,
a zakaj bi še sam skočil v njen železni,
hladni, ubijajoči objem? Ali ni moja
dolžnost, da najdem ravno pot k cilju?
Da uresničim svoje naloge? Da uspem?
Čemu hoteti svojo smrt? Svojo podalj-
šano in v neskončnost podaljševano
smrt? — A res je tudi obratno: aH ni
ta ravna, ta vse preravna pot k uspeš-
nemu cilju ena sama gladka, brezupna,
prazna smrt — smrt že vnaprej? Ali ni
življenje v pristanku na svojo nemož-
nost? Ne nemožnost uspeti? Vendar —
mar je mogoče kategorijo uspeha črtati
iz našega življenja? Lahko je ne upo-
števam, ne morem pa je odbiti. Van
Gogh je uspel, Michelangelo je uspel,
enako Grohar in Kleist in tudi Mrak
je ravnokar na tem. Je sploh važno,
kaj izjavljajo? Če pravijo, da jim je
to figo mar, jim gre verjeti? Saj nobe-
den od njih ne živi in ni živel tragične
eksistence, tragičnega paradoksa pasiv-
no, kot zgled, kot usoda, kot nedolžno
jagnje; narobe, vsi so bili in so umet-
niki, se pravi podaniki neke neverjetno
aktivne aktivnosti. Vsi —- recimo, da
to delajo vsi — kažejo »tragični živ-
ljenjski paradoks«, čim bolj verno,
učinkovito, zmožno ga skušajo upodo-
biti, ta paradoks je cilj njihovega živ-
ljenja in dela: njihov Uspeh. V dose-
ganju tega uspeha so prekleto logični,
premišljeni, neodjenljivi. Res sledijo
svoji usodi? Ali je ne skušajo prelisi-
čiti? Ji vsiliti svojo svobodo, ki je
morda svojevolja? Je uspešnost njiho-
vih del-stvaritev dokaz, da ni šlo
za samovoljo, temveč za dar, torej za
neogibnost?
Ali ni dokaz čez vse nabuhle člove-
kove napihnjenosti, če skuša doseči
Brezpogojno? Kako sploh more? Kaj je
Bog? Ali ni edino pošteno živeti tam,
kamor so nas višje sile zavrgle? V
kompromisu? V kotu? V malem? In ne
na silo, zaradi slabe vesti, zaradi teh
ali onih psihičnih neravnovesij zahte-
vati mejno situacijo, ki še vse prerada
pride sama? A če pride, vzdržati jo? —
Res, na to vprašanje moram odgovar-
jati z enim samim, povsem gotovim:
da. Tedaj, ko te življenje stisne za vrat,
ko pride predte hudič, te na eni strani
smrtno prestraši, na drugi pa pade
predte in te moli in ti ponuja srebra
in zlata, res, tedaj nimaš nobene mož-
nosti: tedaj je pred tabo ena sama pot,
nujna, jasna in pravzaprav svetla:
ostati si zvest. Nezvest si si lahko (in
si celo moraš biti, ne enkrat) takrat,
ko to sam hočeš, ko te v to nihče ne
poriva, ko rešuješ problem svojega
razvoja. Ko pa si imenovan za hlapca
in sužnja, takrat besede o »pokončni
smrti« (življenju?) res niso napačne,
čeprav jih Mrak citira v pretirano pa-
tetični monduri. Hipi te vrste odločitev
niso hipi v »temelju«, temveč ponavadi
skrajno banalni hipi na kakšnem se-
stanku, na policiji, v družinski kuhinji.
Ali sploh smemo takšno odločitev, ki
je, če dobro premislimo, pravzaprav
odločitev zdravja, pameti, koristi, per-
spektive na daljši rok, imenovati brez-
pogojno? Ali ne gre za preveliko be-
sedo? Po svoje je brezpogojna, vendar
je uvod v celo vrsto kompromisov, ki
jih bom zidal na njej kot na čistem,
mitičnem, sakralnem temelju (a ta me
bo za vse kompromise že vnaprej opra-
vičil)? In spet — so ti kompromisi
nekaj slabega? Ali človek brez adapta-
bilnosti sploh lahko živi? Ni vse, kar
je, en sam kompromis? Je torej nujno,
da imamo vsak kompromis za gnil?
Odprtost in funkcionalnost.
Smisel in neutemeljenost.
Vest in korist.
Palach in Defregger.
Smrt in življenje. Ali: življenje in
smrt.
Vse te kategorije so se oglasile v
pogovoru med Ivanom Mrakom in
menoj. Med nama, vendar ne tako, da
bi naju razdvajale in razdvojile. Oba
jih čutiva, doživljava, misliva. Oba si
življenja ne predstavljava brez njih.
Jih znava razrešiti? Jih sploh znava
postaviti na pravo mesto? In kaj to je,
pravo mesto? — Nedvomno, cela vrsta
poudarkov je različnih. Marsikaj, o če-
mer piše Mrak, mi je tuje. Čutim po-
trebo, da rečem ne, da se opredelim,
da se borim, da nastopam kot ideolog,
da — recimo kot refleksivna resonan-
ca — skušam »razkrinkati« njegovo
ideologijo, vlečem za nit, ki se mi zdi
prava, in pravim, drži se je, morda
te bo privedla kam. Kam? Do Mrakove
neposredne eksistence? Do izmenjave
avtentičnih izkušenj? Ali pa je vsa ta
moja zgodba o lepem pogovoru moja
sanja, moja igra, moja vloga, ki sem
si jo omislil za ta primer? Je v njej
sploh kak otipljiv dokaz ljubezni, tak,
ki ima težo in ki drži? Ali pa je vse
skupaj retorska vaja, takšna — mor-
da malo svobodnejša in bolj ironična
—	kakršno poznamo iz sladkih časov
sentimentalnega humanizma? Vendar
—	ah se mora ljubezen res potrjevati
vsak hip? In na vsakem predmetu
(predmetu?)? Ali ni napuh, če si sploh
drznemo pripisati človeku takšne
zmožnosti? Tako lahkotno potiskati ga
v bližino Brezpogojnega, Absolutnega,
Neznanega, Nadnaravnega?
Kaj sem pravzaprav povedal? Facit?
Kaj bi pravzaprav sploh lahko po-
vedal?
Kaj se pravzaprav sploh da pove-
dati?
In storiti?
Gre za kulturniške igrice ali za
pristno srečanje?
Sta Mrakova in moja izpoved (gar-
nirani z ljubeznivo kritiko in samokri-
tiko) javna ekshibicija, za katero bi
moral poskrbeti javni tožilec, ali pa
kar najbolj primerna snov tistega po-
četja, ki se ga greva oba in ki mu pra-
vimo kultura-literatura?
S čim bova dokazala to, kar je vpra-
šanje, če sploh je dokazljivo? S svojim
življenjem ali s svojo mislijo?
Ali ni to zadnje vprašanje, okrog
katerega se nebogljen motam, najino
prvo vprašanje in nisva z vso množino
strani prav ničesar razrešila?
Ali pa?
Ile
GLEDALIŠČE
Raziskovanje igralca
(gledališkega)
Igre ni, če ni akt igre v zvezi s po-
dobo, z iluzijo, z imaginarnim, irealnim.
Igralčeva aktivnost je neproduktivna,
če jo primerjamo z dejavnostmi v pro-
izvodnji. z aktivnostmi, ki proizvajajo
otipljive in samoumevno potrošne iz-
delke. Lov na primer ni več (za našo
družbo) produktivna aktivnost, ker ne
živimo več od lova,- lov lahko povzroča
tudi velike izgube, ker je igra lova
draga, a se z njo vseeno ukvarjamo.
Vendar pa je lov za nekoga potreben
in koristen; čeprav deficiten, je celo
produktiven, ker mu je igra lova eksi-
stenčna potreba po sprostitvi, po re-
kreaciji, po obliki zabave in druženja
določenega sloja ljudi. Tudi igra v gle-
dališču je produktivna na poseben na-
čin. Na to nas opozarja že samo dej-
stvo, da igri v gledališču, ki je iluzija
in torej nekaj imaginarnega, lahko pov-
sem verjamemo. Igra nas prepriča, na
njej participiramo; v času, ko se igra
odvija, verjamemo v njeno resničnost.
Ce nas prepriča, če verjamemo, da bi
se v resnici mogla zgoditi (ne glede
na to, ali je realistična ali nerealistič-
na), potem pušča v nas posledice, ki
so psihofizične, refleksne ali racional-
ne narave, odvisno od plasti našega
bitja, s katero smo najintenzivneje
sprejemali igro. Doživimo neko izkuš-
njo. Zavemo se neke izkušnje. Tako
produktivna igra je že pogosto služila
deklarativnim agitacijam.
Podoba, ki jo igralec kreira, je zna-
menje, ki ga uporablja ali ki ga zmore
razumeti uporabnik igralčevih podob.
Igralec in gledalec morata imeti mož-
nost skupnega jezika. Igralec črpa po-
dobe iz resnično obstoječega in jih
igra, kot da so resnične. To pomeni,
da mora imeti stik z vsem, kar nam
je nenehno prisotno. Intenzivno mora
sprejemati vse in reagirati na vse, kar
ga obdaja, ter na tem graditi podobe,
svojo imaginacijo, ki je material za
ustvarjalni proces. Vsaka podoba te-
melji na realno obstoječem, če pa igra-
lec ne spremlja tega, kar realno ob-
staja, izgubi stik z resničnim; njegove
podobe se zdijo publiki neresnične ali
zastarele in jih razume le tisti sloj ljudi,
ki je v svojem stiku z resničnim ravno
tako inerten.
Človek ustvarja v stiku z resničnim
svoje reakcije, svoje obrambne akcije
zoper to, kar ga ogroža, in reakcije
na to, kar lahko sam obvlada in obli-
kuje. V kontaktih ustvarja celoten (fi-
zičen, psihičen, refleksen in racionalen)
sistem reagiranja. Zaključen celosten
sistem reagiranja je osebnost, karak-
ter. Najbolj intenzivni stiki se doga-
jajo v človekovi mladosti, ko človek
oblikuje svojo osebnost ali karakter.
Celosten, to je psihofizičen, refleksen
in racionalen sistem reagiranja se lah-
ko tudi zapre, preneha biti intenziven;
resničnost se takšnemu suverenemu
(= zaprtemu) sistemu reagiranja upira,
v kritični točki razhajanja pa ga zruši.
Suverena osebnost ali suveren karakter
je v spreminjajoči se stvarnosti zavo-
ra, se je ne dotika, je nedotakljiva,
indiferentna, inertna. V trenutku spre-
membe je neprilagodljiva in repre-
sivna.
Igralčeva dejavnost je stalno spre-
minjanje podob, in to tako, da ga pre-
plavljajo, ter tudi stalno reagiranje
nanje. Intenzivnost igralčevih stikov ne
sme popustiti. Reakcije na vse obstoje-
če spreminjajo tudi igralčevo osebnost,
ki zato ne more in ne sme biti suve-
rena. Če torej igralec kot nesuverena
in nezaključena osebnost na vse obsto-
ječe reagira in po reakcijah tvori ozi-
roma ustvarja podobe, je njegov pri-
stop k resničnosti nujno ustvarjalen.
S kreacijami podob, iluzij, imaginar-
nega, nujno kreira sebe v istovetnosti
z vsem obstoječim in hkrati kreira tudi
resničnost samo.
Eksistenca igralca je tako nujno ve-
zana na spremembo, ki ne poteka samo
v igralcu, marveč v vsem prisotnem,
v obstoječem. Ta sprememba, ki jo iz-
žareva igralčeva kreacija pred publiko,
je tisto produktivno v gledališki igri,
je tisto, kar ustvarja vznemirjenost in
spremenljivost v publiki. V sodobnem
življenju, kjer je med vsem obstoječim
najbolj splošno družba, je tako igral-
čev akt, to je akt izžarevanja spre-
membe ter kreativnega stika z vsem
resničnim, socialen akt, akt kreacije
kolektivnega življenja.
Sodobna industrijska in funkcionali-
stična družba je spremenljiva. Množica
aktivnosti, ki jih implicira, neprestano
kreira v njej efervescentne situacije, ki
porajajo nove povode za kolektivno
življenje, nove kolektivne usmeritve
vseh dejavnosti, nove usmeritve družbe
in oblike sociabilnosti. Kreacija bistva
družbe preplavlja tudi kreacijo bivanja
družbe. Povod, bistvo družbe je nera-
zumljena, nedefinirana sila, ki obvla-
duje človeka in ki tira ljudi v kolek-
tivno življenje, v kolektivno prema-
govanje, spoznavanje, razumevanje in
obvladovanje te sile, da se ji človek
iztrga, da se osvobaja in da producira
samega sebe, da ni podvržen silam zu-
naj sebe in da teh sil ne divinizira, da
v svetu, v katerem eksistira, ravna
istovetno z vsem eksistirajočim. V ko-
lektivnem življenju, v obliki sociabil-
nosti, delujejo vse aktivnosti tako, da
premagujejo bistvo družbe, da izpol-
njujejo cilj družbe, kolektivno usmeri-
tev, hkrati pa njihovo delovanje (vsa-
ko dejavnost s svojo notranjo logiko)
odkriva nova področja neznanega, ne-
obvladanega, nedefiniranega in tako
implicira tudi nove možnosti družbene-
ga življenja. Sodobna spremenljiva
družba ne obstaja samo v svojih real-
nih okvirih, marveč tudi v okvirih, ki
so možni, ki so efervescentni, ki morejo
spremeniti obliko družbenega življenja
in ki usmerjajo kolektivno življenje k
realnim in možnim družbenim ciljem.
Socialnost dejavnosti ni le v njenem
impliciranem cilju, ki je istoveten z
intencijo družbe, marveč tudi v krea-
ciji družbenega življenja, v aktiviranju
možnih oblik sociabilnosti. Dejavnost
je produktivna v realnem (v realni in-
tenciji družbe) in v možnem (v možni,
nerealni intenciji družbe).
Igralčeva dejavnost v spremenljivi
družbi aktivno sodeluje kot socialno
produktivna dejavnost v družbenih
spremembah, to je v kreacijah kolek-
tivne usmeritve, v kreacijah kolektivne
usmeritve, v kreacijah intencije družbe.
V stalnih stikih z vsem prisotnim na
svoj način, to je z logiko igre, ne le,
da reproducira logiko in intencijo real-
nega, ampak tudi usmerja realnost v
možnost realnega, v možnost družbene
usmeritve. Ne gre za deklarativno raz-
glašanje možnega; možno se razkriva
v igralčevi podobi, ki jo igralec kreira
s svojo celostjo, s svojo celostno izkuš-
njo možnega Ker je njegova eksistenca
vezana na publiko, to je na ljudi iz
realnih socialnih okolij, je gledališče
efervescentni prostor, v katerem se
dogajata kolektivna družbena usmeri-
tev in kolektivno družbeno usmerjanje,
to je totalen socialni akt. To pa še ne
pomeni, da je gledališče prostor razbi-
janja družbe ali deklarativnega in ma-
nifestativnega oponiranja družbi. Gle-
dališče je tak prostor le tedaj, kadar
represivna družba s svojo nasilnostjo
povzroča enako nasilno reakcijo, enako
nasilno kreacijo intencije družbe. V
funkcionalistični ali v sodobni indu-
strijski družbi pa gledališče producira
družbo kot vse druge aktivnosti, jo
usmerja k cilju, ki je istoveten s ce-
loto družbe, in k možni intenciji druž-
be in je torej to realna družbena
funkcija gledališča.
Logika igre, ki jo izvaja igralec, je
torej logika realnega in možnega. Zato
ima igralec pogosto težave z gledalci,
ki hočejo ohraniti družbo inertno in
ki nikjer ne dopuščajo možnega, saj
tudi od gledališča zahtevajo isto inert-
nost. Podoba, ki jo igralec kreira, je
znamenje za resničnost in možnost, je
govorica resničnega in možnega social-
nega okolja. Če igra na velikem odru
ljubljanske Drame izgublja svojo pu-
bliko, pomeni, da izginja oziroma da
se diferencira družbeno okolje, ki mu
je govorica igre na velikem odru ljub-
ljanske Drame namenjena, da teh
okolij to gledališče ne more kreirati,
ker nima več razpoznavnih znakov za-
nje. Potrebna je torej igralčeva zavest
vsega eksistirajočega, zavest spremen-
ljivosti, ki ne bo naletela na zaprt in
suveren, marveč na odprt, gibek in
eksteriorizirajoč sistem reagiranja. Igra-
lec naj izgubi svojo dnevno in zasebno
masko ; ves naj bo zavzet s kreacijo
podobe, ki je tudi kreacija kolektivne
SAMO SIMCIC
Ile
usmeritve, torej zavzet in nedeljiv v
svoji dejavnosti, pri čemer mora biti
v nenehnem stiku z vsem prisotnim, z
vsem obstoječim. Predvsem ne more
biti anarhično, marveč samega sebe in
kolektivne eksistence zavedajoče se
bitje, ki se ureja, kakor se ureja člo-
vekovo prilagajanje in istovetenje z
vsem, kar ga obdaja in kar eksistira.
Ne zanimajo nas Kurent, Slodnjak, Ho-
mar, Souček, Miklavc, Sever in vsi
drugi igralci v gledaliških podobah, za-
nima nas, kako more živeti neka realna
in možna eksistenca.
Potreben je torej celosten, ne le psi-
hološki in tehničen, pač pa tudi so-
cialen, filozofski, biološki itd. pristop
igralca k izdelovanju podobe, temu pri-
merno pa mora biti celostno tudi pro-
učevanje igralca, to je teamsko sode-
lovanje raziskovalnih disciplin z jasnimi
raziskovalnimi funkcijami in igralca, s
katerim so v nenehnih stimulativnih
stikih.
Zakaj je bila umorjena
Sharon Tate?
Moje doživetje filma »Rožamarijin
otrok« se precej razlikuje od vsega, kar
so v tej umetnini Romana Polanskega
videli slovenski filmski publicisti, ki so
iz bistvoslovnih globin tega filma izlu-
ščili predvsem socialne in politične di-
menzije in jih skušali razviti do znan-
stveno poglobljenih, trdnih stališč do
modernega sveta. Film po moje še ma-
lo ne služi tej človekovi potrebi po
moči, ampak je veliko bolj splošne na-
rave in se zadržuje v ontoloških raz-
sežnostih. S to svojo trditvijo se seve-
da ne odrekam svojemu subjektivnemu
pogledu na umetnino, ki je torej le
eden od možnih pogledov, in tudi ne
svojemu nekoliko ustaljenemu odnosu
do Romana Polanskega, ki ga uvrščam
med ljudi z neizbrisnim pečatom kr-
ščanskega verovanja in globoko vsaje-
nim dvomom, skratka med vernike in
nihiliste, kakršna sta bila Soeren Kier-
kegaard in Miguel de Unamuno, in
kakršni so Ingmar Bergman, Federico
Fellini itd. (Ali ni že naslov filma »Ro-
žamarijin otrok« dovolj zgovorna alu-
zija na Marijino dete, na Jezusa Kri-
stusa?) Kljub temu pa si upam trditi
tudi to, da moje doživetje tega filma
le izhaja iz samega »Rožamarijinega
otroka«, se pravi iz objektivne razpo-
ložljivosti filma kot takega; in da bi
bilo moje doživetje morebiti res ideo-
loško, če bi povsem kapitulantsko ne
priznaval, da je ta film umetnost in
da mi kot tak ni mogel dati nič nove-
ga, nič kritičnega, racionalno trdnega
ali politično koristnega, temveč da me
je le zvabil v nekaj trajno danega, kar
že od vsega začetka kratko in malo
je in v čemer sta tudi krščansko vero-
vanje in ateistični nihilizem le dve
komponenti te neodtujljive in vedno
že prisotne danosti v začaranem krogu
ponavljanja večno istega.
Rožamarija si v svojem komfortnem
in srečnem zakonskem življenju neiz-
merno želi otroka. To seveda pomeni,
da kljub idiličnemu razumevanju in lju-
bezni ne more najti ravnotežja in za-
doščenja ne v sebi ne v svojem možu
in ne v nujni srečni medsebojni zvezi,
v zakonu, v katerem je še vedno nekaj
razdruženega in pomanjkljivega. Res-
nično harmonijo pričakuje od nekoga
tretjega in popolnejšega od nje same
in moža, od otroka. Otrok torej že v
njeni prvi želji po njem ni čisto realno
človeško bitje, temveč težnja po pre-
seganju vsega danega in ontološki spre-
membi sveta, po absolutni harmoniji
in ravnotežju, skratka po nečem nad-
naravnem in posvečenem. Tako ni se-
veda nič čudnega, da Rožamarija ta-
ka, kakršna je, nezadoščena in narav-
nana onkraj vsega zameljskega, že
ljubezenski akt spočetja doživlja kot
nekaj, kar ni povsem v skladu z nje-
nim hrepenjenjem in namenom: spričo
njene svetniške naravnanosti je ta akt
preveč nasilen in mesen, njen ljube-
zenski partner pa preveč zverinski.
Prav ta Rožamarijin osebni, svetniški
odnos do spočetja in otroka pa je
hkrati tudi ključ za razumevanje celot-
nega filma. Vse, kar se dogaja okrog
nje in z njo, ni objektivna stvarnost,
temveč le svet, kakršen se Rožamariji
prikazuje iz njene verniške, poduhov-
Ijene in svetniške intencije, torej nuj-
no nekaj zlohotnega in zarotniško pri-
kazenskega. Rožamarija je zdaj noseča,
izvoljena od svetega duha ali — kakor
temu pravijo kristjani -— blagoslovlje-
na, saj bo dete, ki ga nosi pod svojim
srcem, spremenilo temeljni položaj
človeka v svetu in ga povzdignilo v
božansko bitje. Svet in ljudje okrog nje
pa se seveda kljub temu še kar naprej
vedejo posvetno in ne kažejo niti naj-
manjše pripravljenosti na veliko Roj-
stvo. Povsem naravno je torej, da Ro-
žamarija v svoji blagoslovljenosti do-
življa vse težje in težje pretrese, da se
ji zdijo ljudje požrešni in malenkostni
in da se ji celo njen lastni mož, ki ži-
vi s tem nepripravljenim svetom v ne-
skaljenem prijateljstvu, prikazuje kot
izdajalec. In kar jo pri tem navdaja z
najhujšo tesnobo, je dejstvo, da so vse
moči okrog nje izključno človeške. Se-
be sicer še vedno istoveti s podobo
Matere božje v izložbi, vendar tistega
dobrega človeka, ki bi jo zanesljivo
popeljal na oni bre^ ni od nikoder,
nikjer pa ni tudi najmanjšega zname-
nja ah namiga nadnaravnega. Vse tisto,
kar se prične poslej tako strašljivo raz-
raščati okrog nje, nekakšna usodna iz-
ročenost čarovništvu in magiji, prične
torej rasti iz njene lastne ujetosti v
svetu in njenega lastnega dvoma. Spri-
čo tega in takega sveta — do kraja
počlovečenega — namreč že sluti, da
njen otrok ne bo mogel postati to,
kar od njega žeh in pričakuje, Odreše-
nik; vsaj ne po čudežu ali nadnarav-
nem posegu, ki bi bil zanesljiv znak
milosti, temveč kvečjemu po čarovniji
in magiji, se pravi po človeški zvezi
z nadnaravnim, ki pa je seveda po-
vsem relativna, tako dobra kot zla.
Tako se Rožamarija s svojim zadnjim
upanjem, da bo morebiti le rodila Sinu
človekovega in Odrešenika, in sicer po
čarovniji, le do kraja izroči človeškim
silam, ki se obrnejo zoper njo in samo
še zaostrijo njen konflikt s svetom.
V resnici pa seveda ni ta svet prav
nič zlohoten. Ta svet je pač tak, ka-
kršen je, saj se ves čas dogaja v okvi-
rih možnega in po železni logiki usta-
MARJAN ROŽANC
Ile
Ijenih medčloveških odnosov, le Roža-
marija deluje v njem s svojo svetniško
pretencioznostjo vse bolj izjemno in
nevrotično. Prav ta železna logika re-
alnega sveta tudi narekuje, da ljudje
slednjič pričnejo ravnati z njo kot s
težkim in nevarnim bolnikom. In ko
Rožamarija slednjič rodi, jim ne pre-
ostane drugega, kot da ji otroka ukra-
dejo in skrijejo, zakaj Rožamarijin
otrok ni dete božje, ki odjemlje grehe
sveta in spreminja ontološki status
človeka, temveč le človeški otrok, to-
rej v nekem smislu tudi hudič. Tako
ji zadnji udarec, ki ga more doživeti
Rožamarija, prinese tudi iztreznjenje
in ozdravljenje: razpeta med svojim
odrešeniškim pričakovanjem in otro-
kom v zibki, med svojim verskim
zanosom in stvarnostjo, se slednjič le
približa otroku in ga prične zibati. S
tem sprejme svoje dete takšno, ka-
kršno je, ne kot Človeka-Boga, temveč
kot realno bitje, ki je razpeto med
Bogom in Hudičem, kakor je razpeta
med Bogom in Hudičem tudi ona sama.
Ni torej izvoljenca božjega in Člo-
veka-Boga, temveč je samo človek,
razpet med dve silnici svoje neodtu-
Ijive in nespremenljive Usode, v okvi-
ru katere se ti dve silnici prepletata
in spodbijata, prikrivata in razkrivata
kot dve silnici že danega in večno
istega. In zametek takega človeka,
Boga in Hudiča, je nosila pod svojim
srcem tudi Sharon Tate, kar je v sve-
tu verskega fanatizma več kot pohujš-
Ijivo. Ni torej izključena tudi pojava
fanatika, ki je hotel prav ob tej noseč-
nici dokazati, da je človek vendarle
ČlQvek-Bog, a se je pri tem spri s svo-
jim lastnim verovanjem in postal za
kratek hip Hudič. Vse to bi samo po-
trdilo človekovo nespremenljivo proti-
slovno Usodo.
VIZUALNE UMETNOSTI
Nedonošeni
Michelangelo
Ljudska umetnost na Slovenskem je
postala neke vrste poligon za najraz-
ličnejše in največkrat povsem nemogo-
če teorije o samobitnosti, barbarski
prvinskosti in nedosegljivih višinah (tu-
di globinah) duha slovenskega naro-
da, ali sramežljiveje — ljudstva. S pri-
meri iz ljudske umetnosti (ki so se prav
radi vtihotapljali tudi v našo moderno
umetnost) bi radi dokazali našo origi-
nalnost in neodvisnost od Evrope, ki
nas obdaja že od legendarnega leta 568.
Slamnate strehe na lesenih, z blatom
ometanih hišicah in nemogoče higienske
razmere v »etnografskih spomenikih«
v Pomurju naj bi bile neuničljiva vez s
praslovansko skupnostjo. V duši Slo-
venca naj bi se bolj kot kjerkoli drug-
je ohranili pradavni običaji. Mi smo
dežela, kjer še danes plešejo popnski
Koranti (deloma tudi kot turistična
atrakcija) — vrh vsega skušamo biti še
ponosni, da se nam je posrečilo sredi
najburnejših dogajanj, ki so gnetla sta-
ro Evropo, ohraniti prazne glave. Po
domoznanstvenih teorijah je naše lju-
bo slovensko ljudstvo (ah točneje:
pridni in pobožni, seveda silno ubožni
kmetje) živelo v prijetnem idiličnem
rezervatu — slikalo je panjske končni-
ce, sredi 19. stoletja je vrezovalo pra-
davne simbole na loške kruhke (romb
— vulva — plodnost), molilo pred
(uvoženimi) slikami na steklo, peklo
preste, zažigalo škope, se šemilo v Ju-
rije in Korante ter seveda barvalo pi-
sanice. Obenem pa se je to izvoljeno
ljudstvo modro umikalo vsem kvarnim
vplivom (zlasti seveda z zahoda), z
mestom in fevdalno gosposko ga ni ve-
zalo prav nič (razen davkov, desetine
itd.). Čemelo je v zapečku in prepeva-
lo pri idiličnem oranju in najrazličnej-
ših, za meščana tako prijetnih opravi-
lih, kot so košnja, mlačev, setev, ko-
panje poljščin itd. Srečno je plesalo in
rajalo ob živahnih svatovskih obredih
in ceremonijah, napilo se ga je na sed-
mini in ob porodu, peklo je nakolen-
čiče in se izživljalo ob bosmanih. Po-
samezni samouki (ali po nekaterih teo-
rijah kar vsi) so veselo rezljali lipove
Bohke in Marije, drugi pa so gradili
lesene hišice in jih lastnoročno krasili
z rezljanim okrasjem. V to idilo, ki
bi morala trajati najmanj še nekaj sto-
letij, pa je zlobni demon grdega indu-
strijskega napredka (revolucije) v dru-
gi polovici 19. stoletja vnesel zmedo.
Stare vrednote so pričele razpadati.
Kmet se je (na veliko žalost poklicnih
folkloristov) pričel oblačiti v konfekcij-
ske cunje, dekleta so začela nositi svi-
lene nogavice (kakšno pohujšanje), na
hišah so se začela pojavljati spodobno
velika okna (kakšen greh proti čudo-
vitim proporcem kvadratnega čevlja),
fantje so začeli množično odhajati v
fabrike (kakšna zaslepljenost) — vedno
več mladih se je požvižgalo na idiliko
kmečkega življenja (kako nespametno),
in kar je še huje — tudi s parom konj
jih ne bi več pritegnili nazaj.
Recepti, kako bi neukega in neinfor-
miranega kmeta podučili, da ne dela
prav, so bili prav različni — od prepri-
čevanja do trkanja na nacionalne prsi
in priseganja na steber naroda — po-
božnega in v tradicijo zaverovanega
kmeta. Kot zadnja konsekvenca klica
»nazaj v lepo idilo prazgodovinskih re-
zervatov« se je do neke mere pojavilo
celo spomeniško varstvo (vendar o tem
drugič). Dejstvo je, da je vsa ta kmeč-
ka idila zrasla na mestnem zeljniku m
da je imela tudi določene politične po-
sledice, (kar ni seveda prav nič grdo),
zlasti pa ozadja (Lenin: O partijnosti
itd). Slovenska nacionalna tragedija in
manjvrednostni kompleksi, primitivna
reakcija na svetovljanstvo in nehoteno
pristajanje na velikonemške teorije o
»narodu-geniju-tvorcu« so rodili to po-
pačeno podobo, ki se razrašča in za-
megljuje z vsakim novim rodom. Obe-
nem pa je ta »teorija« še obremenjena
s predsodkom majhnosti, suženjske
preteklosti itd., kar vse seveda izhaja
iz nepoznavanja zgodovinskih dejstev,
kaj šele zgodovinskih zakonitosti. Sko-
rajda povsem odveč bi bilo trditi, da
kmečke idile ni bilo nikoli (oboževal-
cem te idilike predlagam štirinajst dni
dela na polju, tistega pravega — ne
uživanja ob pogledu na delo!). Vendar
to niti ni tako pomembno — bolj nas
zanimajo prazgodovinske ureditve m
prazgodovinska kultura našega, tako
lepo v rezervatu (žal samo do 19. sto-
letja) varovanega ljudstva, zlasti pa še
kvaliteta te izolirane, iz lastnih sil in
moči rastoče oblike ljudske (morda ce-
lo nacionalne) kulture. Kaj so panjske
končnice? To je slikarstvo na najnižji
tehnični ravni, ki se je pojavilo, kot v
najnižjih socialnih plasteh zrasla ina-
čica evropskega baročnega slikarstva
(in umetnosti). Tu ni nobenih skrivno-
sti in skritih pomenov. Kaj so slike na
steklo? To so serijske, v velikih glažu-
tah fabricirane podobe, ki so jih od
18. stoletja dalje prodajali v velikan-
skih količinah (na sejmih) po vsej sred-
nji in deloma tudi vzhodni Evropi. To-
rej gre spet za poljudno ali ljudsko
inačico baročnega oblikovnega izročila
(čeprav srečujemo na podobah tudi
»gotske« in »renesančne« motive). To-
rej spet nobenih skrivnosti. Samo ome-
jen aktivist bi lahko trdil, da se za
IVAN SEDEJ
Ile
grobo primitivno plastiko Križanega
(recimo iz 18. stoletja) skrivajo podza-
vestni spomini na stara prazgodovin-
ska božanstva in da je ta plastika ne-
posreden potomec oblikovnega izroči-
la starih Slovanov. Kaj pa kmečka re-
nesančna hiša s polkrožnimi portali in
kamnoseško obdelanimi okni v tradi-
cionalni srednje evropski (alpski) for-
malni shemi; pa oboki, pa profili lese-
nih stropov in končno tudi oblika peč-
nic, pa noša itd? Vse te oblike nam
ob površni ali poglobljeni analizi po-
kažejo en sam koren — Evropo z vse-
mi mogočimi stilnimi izrazi in hotenji;
vendar ne vrhuncev evropske kulture
in umetnosti niti ne njenih najbolj od-
daljenih odmevov — marveč prepro-
sto kmečko interpretacijo.
Mimogrede lahko pripomnimo, da
slovenski kmet ni živel v rezervatu.
Aktivno je deloval in soodločal pri
oblikovanju družbe seveda na nižji
ravni in na svoj način. Ugotovimo pa
lahko celo, da je v 16. stoletju nasto-
pal z gesli, ki so bila mnogo napred-
nejša od sočasne miselnosti in hotenj
slovenskega meščanstva, zaverovanega
v majhne in nebogljene cehovske pri-
vilegije. Glavna zahteva v velikem
slovensko-hrvatskem uporu (ki se je
ponavljala nato še skoraj dve stolet-
ji) je bila SVOBODNA TRGOVINA
(torej malodane »reformsko« geslo). V
16. in 17. stoletju je bila najpomemb-
nejša naloga vrlih kranjskih meščanov
tožarjenje bogatih kmetov, ki se nelo-
jalno odjedali kruh cehovskim moj-
strom s trgovino in obrtjo.
Že teh nekaj nametanih podatkov
demanira tezo o idiličnem rezervatu.
Podoben rezultat bi nam dala tudi for-
malna analiza. V končni posledici lah-
ko ugotovimo, da ljudske umetnosti
kot oblikovne ali stilne kategorije
sploh ni, da gre le ga kvalitetno gra-
dacijo v kompleksni umetnostni in kul-
turni situaciji na določenem prostoru;
in če je to slovenski prostor — potem
je to inačica določenih zahodnoevrop-
skih stilnih nazorov. Zato so pogosto
uporabljani izrazi »ljudski stil« ali ce-
lo »ljudska kvaliteta« (v umetnosti) ne-
smisel in orožje brez streliva v rokah
romantikov v tričetrtinskem taktu na-
rodnozabavljiškega prebudništva. Ho-
čemo reči, da celo socialno opredelje-
na kategorija umetnosti na tako pri-
mitivni oblikovni (in do neke mere
tudi nazorski) stopnji, kot je kmečka
umetnost, nedvoumno priča o pripad-
nosti evropskemu prostoru. V skrom-
nem prispevku kmečkega življa k ev-
ropski kulturi pa seveda ne moremo
iskati formule, ki bi nas kar mimogre-
de konstituirala kot narod, ki je dal
od sebe kopico »biserov«, mu pa zlob-
ni možje onkraj meja tega ne priznajo.
S tem se bo pač treba sprijazniti in
ugotoviti, da nam sestavljalci širših
umetnostnih pregledov ne delajo ni-
kakršne krivice, če večino naše umet-
nosti do impresionizma uvrščajo v lju-
beznivo kategorijo »arte popolare« (ki
je mimogrede tudi hudo modna in
iskana). Resnične kvalitete in prispevek
naše umetnosti Evropi bo treba po-
iskati na drugi ravni — vendar spet
brez bolečin, če bomo ugotovili, da
nas nočejo in nočejo ceniti kot narod
nedonošenih Michelangelov.
Položaj ohojevcev
Od razstave v zagrebški Galeriji su-
vremene umjetnosti, to je od razstave
Pradedje, lahko v proizvodnji skupine
OHO-Katalog opazujemo nekakšen nov
odhod na prosto, podoben tistemu, ki
smo ga lahko opazovali leta 1968 po
razstavah v galerijskih prostorih. Opa-
zovanje pa nam tudi pove, da se je ta
odhod na prosto vsakič zgodil na dru-
gem nivoju in z drugačnimi strukturni-
mi implikacijami. Prvič je to bila izpo-
stavitev formuliranega objekta vizual-
nemu in semantičnemu učinkovanju
okolja, zdaj je to organizacija odprtega
okolja.
Prav v zvezi s to organizacijo okolja
lahko govorim o dveh splošnih kon-
cepcijah, ki sta simptom diferenciacije
formulativnih konceptov skupine, to pa
seveda ne pomeni diferenciacije for-
mulacijskih ciljev. Te različnosti se
predvsem nanašajo na pot formulira-
nja, torej na samo proizvajanje, ne pa
toliko na izdelke. Kakšne posledice
ima lahko takšna diferenciacija čez ne-
kaj časa, seveda ni mogoče predvideti.
Trenutno ni mogoče ugotoviti bistvene
razpoke v formulativnem trendu. Ta
trend je purističen in radikalen, dife-
renciacija formulacijskih koncepcij pa
je utemeljena na različni izrabi faktor-
ja naključja in z njim povezanega pre-
senečenja kot posebne forme informa-
cije. Pri prvi usmeritvi, ki jo zastopajo
Andraž in Tomaž Šalamun ter Milenko
Matanovič, gre za podrejanje proizvod-
nega procesa temu faktorju, kar omo-
goča njegovo maksimalno izrabljanje.
Toda toleranca naključja ni neomeje-
na, kot bi lahko pričakovali po pove-
danem, ampak je omejena z danimi
elementi. Ali z drugimi besedami: dani
so elementi potencionalne formulacije
s svojimi čutno semantičnimi lastnost-
mi, faktor naključja pa je obenem
faktor distribucije teh elementov v
konkretna razmerja, ki omogočajo in-
terakcijo elementov in s tem koherent-
no strukturo formulacije. Zaradi kri-
terijev, ki so temu principu imanentni
—	to so kriteriji koherentnosti in kri-
terij vizualno-semantične selekcije ele-
mentov formulacije, ki izhaja iz prvega
—	lahko trdimo, da je nivo formulacije
predviden, čeprav njen definitivni uči-
nek ni detajliran. Zato fe formulacija
do določene mere presenečenje tako
za publiko kot za avtorje in se avtorji
sami na ta način znajdejo med publi-
ko. To je vsekakor fenomen, ki bi ga
pri najnovejši umetnosti še morali te-
matizirati in raziskati njegove razsež-
nosti.
Drugo koncepcijsko varianto v gro-
bem zastopata Marko Pogačnik in Da-
vid Nez, ki sistematično raziskujeta
materiale, njihove semiotične lastnosti
in diapazon njihovih možnih interak-
cij. Tako lahko rečem, da so njune
formulacije utemeljene na bolj ali manj
eksaktnem programiranju učinka, pri
čemer pa ta učinek, oziroma končna
formulacija ostaja jasno omejena ne-
znanka in lahko torej z enakim po-
udarkom govorim o faktorju presene-
čenja kot pri prvih treh avtorjih.
Sprememba oziroma razvoj formula-
cijske koncepcije skupine, kakršna se
je zgodila po formulacijah v 1968. le-
tu, je predvsem v novi radikalnejši in-
terakciji okolja in vnešenih oblikova-
nih materialov oziroma organiziranih
posegov v dani urbani ali naravni am-
bient. Takšna organizacija oziroma for-
mulacija ambienta, na primer gozda,
poteka po urejeni, na primer numeric-
ni distribuciji elementov, ki so v dani
ambient vneseni kot skelet semiotič-
nega prestrukturiranja ambienta, kar
omogoča estetsko intencioniranost am-
bienta kot specifične formulacije. Va-
riante tega environmentskega formu-
liranja ustrezajo skicirani diferenciaci-
ji proizvodnje te skupine. Možnost za
organizacijo ambienta so neizčrpne:
programirana ali naključna distribuci-
ja dodatnih elementov — na primer
svetleči kovinski obroči okrog debel v
gozdu, distribuirani po numeričnem
programu (Marko Pogačnik) ali ozke
svetle deske, povezane med seboj kot
gibljiva plastika na površini Ljubljani-
ce, ali pa enake deske, pritrjene na
drevesa v različnih položajih (Milenko
Matanovič), ali napeta vrv, ki v ravni
črti premakne žitna stebla na polju
(David Nez), ali distribucija vode v vo-
di in zraka v zraku, pri čemer je obo-
je zaprto v plastične vrečke, ki vizu-
alno definirajo neko samoumevno dej-
stvo (Marko Pogačnik) itd.
Razlika med produkcijo leta 1968 in
leta 1969 je torej precej globoka. Na
eni strani imamo ekspozicijo formuli-
ranega vizualno taktilnega objekta, to-
rej že izvrženo formulacijo v odprtem
okolju, torej razstavo v naravi v pra-
vem pomenu besede, pri čemer je in-
terakcija omejena na interakcijo med
dvema danima informacijskima količi-
nama: med vizualnim objektom in da-
nim okoljem. Pradedje, Atelje 69, po-
letni projekti, Prapradedje (Novi Sad)
in zadnja prireditev v Beogradu pa
pomenijo organizacijo in aktivno se-
miotično eksploatacijo okolja, formu-
lacija je pravzaprav prireditev, je spek-
takel, v katerem so razlike med narav-
nim in umetnim, danim in vnesenim
nebistvene, vrednost posameznih ele-
mentov pa so enake.
Kot sem povedal že ob drugi pri-
ložnosti, se predmet z ekspozicijo spre-
meni v znak s polivalentnim pomenje-
BRACO ROTAR
Ile
njem, katerega semantična vrednost je
odvisna od strukture konteksta drugih
znakov, ki interagirajo v formulaciji,
ki so torej v semiotično aktivnem raz-
merju do našega znaka. Kot tak pred-
met — znak se v likovni produkciji
OHO-Katalog vede vse, kar lahko po-
vežemo v formulacijo, torej vse, kar
v prostoru formulacije zaznamo, od
panorame, naravnega oziroma urbane-
ga ambienta do usmerjevalnih posegov
avtorjev, čiste percepcije, asociacij in
občutkov. To zadnje nakazuje posebno
problematiko informacijske indukcije,
o kateri bo treba še posebej spregovo-
riti.
Spored elementov, ki lahko tvorijo
formulacije te vrste, je torej izredno
širok, strukturna zahteva oziroma kri-
terij formulacij tega tipa pa je v dolo-
čeni smeri popolnoma ekskluziven in
radikalen: pomenske relacije formula-
cij namreč nikakor ne morejo vsebo-
vati nobenega nedegradiranega iluzio-
nizma in nobene nedegradirane misti-
fikacije. Oboje, iluzionizmi in mistifi-
kacije, so v interakcijskem razmerju
do drugih elementov in so tako samo
kvantificirani elementi formulacij. So
torej informacijske enote v razmerju
do drugih, ne pa namen oziroma smi-
sel formuliranja kakor pri nekaterih
drugih tipih formulacij.
Razumljivo je torej, da ima skupina
OHO-Katalog izjemen položaj v slo-
venski likovni kulturi, saj je navsezad-
nje njena produkcija edina slovenska
produkcija, ki ni utemeljena na seman-
tični (iluzionistični oziroma mistifika-
torski), ampak na eksplicitni semiotični
transparentnosti. Hkrati pa je to prva
skupinska produkcija, ki izvira izključ-
no iz urbanega okolja in ne kaže psev-
dorousseaujevske nostalgije po naravi
in ruralnem življenju, kar je najpogo-
stejša mistifikacija v slovenskem in ju-
goslovanskem ambientu. Skupini se ni
treba bati, da bo kdaj zdrknila v pol-
urbane ali polintelektualne relacije te
vrste, saj so člani skupine najbrž eni
redkih avtorjev, ki natančno vedo, kaj
pravzaprav delajo, in o svojem početju
ne gojijo nikakršnih misionarskih ilu-
zij. Nevarnosti, ki jih lahko prizadene-
jo, izvirajo iz nacionalne kulturne po-
litike, toda o tem bi raje spregovoril
ob drugi priložnosti.
PRO DOMO SUA
Revija Problemi
Tribuna »Estetski programi revij« na tretjem programu
radia Beograd
Pri tribuni so sodelovali člani ured-
niškega odbora: Milan Pintar, Niko
Grafenauer, Rastko Močnik in Dušan
Jovanovič.
Milan Pintar:
Zdi se mi, da moram predvsem opo-
zoriti na tole : pod tem naslovom ne
moremo povedati vsega, kar želimo,
kajti pri nas nastaja neki specifičen
problem. Ker imamo sedaj tematsko
urejene številke in razdeljene na štiri
področja, ne moremo začeti s pogovo-
rom o estetskem programu celotne
redakcije. Zaradi tega menim, da bi
bilo mnogo bolje povedati tole: novo
uredništvo, v katerem so Iztok Geister,
Niko Grafenauer, Spomenka Hribar,
Ivan Hvala, Dušan Jovanovič, Taras
Kermauner, Marko Kerševan, Lado
Kralj, Andrej Medved, Rastko Močnik,
Milan Pintar, Rudi Rizman, Mitja Ro-
tovnik, Marjan Tavčar, Ivo Urbančič,
Saša Vegri in Franci Zagoričnik ter
tehnični urednik Marjan Rožanc, je do
sedaj uredilo dvanajst številk. Tako se
mi zdi, ker so te številke deljene na
štiri področja, da moramo najprej spre-
govoriti o estetskem programu vsakega
področja posebej, zato bi želel, da
spregovori Grafenauer o tem, kako se
oblikuje sedaj estetski program na lite-
rarnem področju in kakšni so progra-
mi na tem področju.
Niko Grafenauer:
Svet po mojem mnenju ni več ka-
nonično urejen svet, kakršnega hoče
in terja eshatološki humanizem, ki raz-
polaga z najrazličnejšimi hierarhijami
vrednot, v katerih imajo smisel — ne-
smisel, lepota — grdota, dobro — zlo
in tako naprej svoja določena mesta.
Glede na to vsekakor obstajajo tudi
neki kriteriji, ki izhajajo prav iz teh
kategorij, a so v bistvu utemeljeni v
subjektu. Takšen svet je prosojen in
jasen. V času, ko so smisel in nesmisel,
lepota in grdota, dobro in zlo izgubili
svoj apriorni moralični pomen, v tem
času niso več možni apriorni kriteriji
in koncepti in tudi ne apriorni pro-
grami. Ti nastajajo v procesu vsakega
dela. Vsiljuje jih sama materija dela.
Ce te ugotovitve prenesem na področ-
je literature in literarnega ustvarjanja,
ki se pojavlja na straneh Problemov,
tedaj moram posebej poudariti tole
dejstvo :
Uredništvo nikakor nima nekih apri-
ornih in nepremakljivih kriterijev za
izbiranje materiala, ki prihaja k nam,
ker so, kakor sem že povedal, tako
smisel kot lepota in druge podobne
kategorije izgubile svojo tisočletno
funkcijo. Zaradi tega tudi ni mogoče
govoriti o nekih višjih estetskih nače-
lih, ki bi nas usmerjala v našem ured-
niškem delu. Tisto, kar se vsaj meni
zdi najpomembnejše pri objavljanju
poezije, proze in dramskih tekstov, je
vitalnost, s katero posamezno literarno
delo nastopa. To pomeni, da prinaša
nekaj novega, nekaj, kar še ni prever-
jeno z določenimi kriteriji, ampak šele
prinaša s seboj tudi svojo mero. Takš-
no stališče zavzema uredništvo pred-
vsem nasproti naši najmlajši literaturi,
ki šele pričenja določati svoj socialni
odmev in svojo socialno vlogo. Pri
tekstih starejših avtorjev, pri katerih
so že vzpostavljeni implicitni kriteriji
v njihovem lastnem delu, je odločitev
veliko lažja in manj tvegana. Samo
na ta način more po mojem mišljenju
neka revija realizirati tisti ustvarjalni
pluralizem, katerega bistvo ni v tem,
da je revija nekakšen monument, am-
pak nasprotno od tega, trajni eksperi-
ment in tveganje. Revija ne sme ne-
girati in izločati, pač pa evidentirati
vse tisto, kar so Slovenci danes zmožni
ustvariti na pesniškem področju. Nam-
reč, samo na ta način se lahko vitalnost,
ki jo sicer samo slutimo, izrazi in po-
kaže svojo realno življenjsko moč ali
nemoč. Šele v širšem socialnem kon-
tekstu, kot je recimo neka posamezna
ustvarjalna skupina, lahko posamezen
ustvarjalni akt doseže bodisi svojo po-
trditev ali negacijo, in s tem, da se
po docela normalni poti razkrije nje-
gov realni status in vloga v dani druž
bi. To sem imel povedati jaz.
To je, mislim, docela funkcionistični
koncept revialnega delovanja in o tem
bi imel verjetno dosti povedati kolega
v uredništvu, Rastko Močnik.
Rastko Močnik:
Očitno je, da so Problemi s svojim
funkcionalizmom socialni promotor ne-
ke poezije in neke misli, ki se ne more
integrirati v obstoječo družbo dru|ače
kakor na način subverzije obstoječega
družbenega sistema. Tako se Problemi
vsaj v načelu konstituirajo kot opera-
tor permanentne družbene subvencije
in tako izpolnjujejo nalogo, ki v ob-
stoječi družbi sodi intelektualcem. Ce
parafraziram Rolanda Barthesa, so
Problemi kakor tudi intelektualec v
sodobni družbi funkcija komplemen-
tarnosti, žarišče tako imenovanih novih
iniciativ, a te so nove glede na insti-
tucionalizirani ratio, žarišče nekega
nemira ali družbene bolezni, ki je nuj-
no potrebna za kolektivno ekonomijo
zdravja. Na ta način ostaja mit vita-
litete intelektualistični aksiom sodob-
nega funkcionalizma.
Ile
Kot uredniški odbor stojimo pred
ustvarjalnimi iniciativami, ki se nam
kažejo docela spontane. Zdaj se mo-
ramo odločiti, katere iniciative bomo
socializirali. To pomeni: omogočiti jim
širše objavljanje. V praksi se to kaže
tako, da skušamo najbolj koherentne
in najbolj konsekventne ustvarjalne
strukture v Sloveniji integrirati v naše
delo ter da jih koherentno, kakor se
pojavljajo, predstavljamo javnosti. Ta-
ko predstavljamo neko skupino ali
neko akcijo, akcijo v sociologiji ali
filozofiji v eni številki, in tako je mo-
goče trditi, da se pojavlja naša revija
kot diskontinuirana vrsta specializira-
nih ali specialnih številk. Mi ne prizna-
vamo mita kontinuiranega ustvarjanja.
Toda ker smo utemeljeni na aksiomu,
ki je v tej družbi legalen in legaliziran,
na aksiomu spontanosti, moramo pri-
stati na diskontinuiteto, ki se realizira
kot zelo šokantna in mogoče ekonom-
sko učinkovita.
Dušan Jovanovič :
Delitev na štiri osnovna področja, in
sicer na sociologijo, filozofijo, literatu-
ro in publicistiko, se je po našem mne-
nju v glavnem ugodno odrazila, saj je
revija kot celota izgubila svoj tradi-
cionalistični pomen in je pričela funk-
cionirati v prostoru na koherentnejši
način. To načelo tematskih številk je
po eni strani naletelo v javnosti na
ugoden odziv. Toda pojavil se je tudi
neki nov dejavnik, ki je v glavnem
karakterističen za literaturo. Posamez-
nim številkam, kot je bil Katalog in
deloma tudi številka skupine 442,_ je
na neki drugi ra^ni, na ravni politične,
ideološke provokacije uspelo v nekem
pogledu vznemiriti javnost, posledica
tega pa je bila zelo neugodna konfron-
tacija našega uredništva z vrsto javnih
institucij.
Milan Pintar:
In organizacij.
Dušan Jovanovič :
In organizacij, seveda.
Niko Grafenauer:
Orientacija, ki so jo razkrili tovariši,
ni nekaj naključnega, ampak je vkom-
ponirana v celoten kompleks teoretič-
nega prizadevanja za skupno stališče.
To moram podrobneje opredeliti. Na
primer, težko je govoriti o kakšnih
estetskih problemih v filozofiji ali celo
o esteticizmu v filozofiji. Toda ravno
filozofija mora ustvariti podlago, ki bo
omogočila, da bomo videli celotno li-
terarno ustvarjalnost, o kateri so go-
vorili tovariši, v nekem novem kon-
tekstu. Seveda, sedaj se vprašujemo, v
kakšnem kontekstu ali kaj je bistveno
za tisto, kar imenujemo za novo lite-
rarno ustvarjalnost.
Vrnil bi se k številki, ki jo je omenil
tovariš Jovanovič. To je številka, ki se
imenuje 442. To je skupina mladih
literatov, lahko rečem celo najmlajših
literatov, katerih poprečna starost zna-
ša okrog sedemnajst, osemnajst, mogo-
če devetnajst let, ki se je v Sloveniji
oblikovala v preteklem obdobju in ima
skupno literaturo v tem pogledu, da
skuša svojo ustvarjalnost usmeriti po
čisto novi poti in s to potjo vznemiriti
tradicionalistične oblike ne samo v
kulturi, ampak tudi v življenju, v orga-
nizaciji družbe, znotraj svoje literature
pa išče pot k drugačnemu ustvarjanju
Postavljeno je bilo vprašanje, ali lahko
uredništvo, kot so Problemi, posveti
celo številko tej skupini. Rekel bi samo
to, da smo se odločili omogočiti jim,
da se afirmirajo kot skupina. To kaže
na stališče revije Problemi do odkri-
vanja nove literarne ustvarjalnosti in
na stališče, da vztrajamo pri kvalitet-
nem in bistvenem v novi literaturi. To
je tisto, kar se kaže tudi iz celotne
teoretične ustvarjalnosti v Problemih,
o čemer je govoril Močnik kot o funk-
cionalizmu, to je isto, kar lahko od-
krijemo skozi vse tematske številke, v
filozofiji, sociologiji in posebno v šte-
vilki, ki smo jo imenovali Dvojna lite-
rarnoteoretična številka.
O tej številki bi povedal nekaj več.
Prvič v Sloveniji je neka revija v celoti
posvetila tolikšno število strani enemu
samemu problemu, ne samo enemu
področju, ampak določeni orientaciji na
tem področju. Uvodnik v tej številki,
imenovan Uvod v vprašanje o znan-
stvenem raziskovanju umetnosti, po-
stavlja to vprašanje takole: zakaj je
moral na lepem velik del slovenske li-
terarne teorije poiskati za objavljanje
pot, ki ni več normalna, ki se ogiblje
tradicionalnim institucijam in tradicio-
nalni možnosti objavljanja na Sloven-
skem. V odgovoru na to vprašanje je
rečeno, da to ni običajna literarna kri-
tika, običajna literarna znanost. Kajti
pred nami je, da poizkušamo tudi v
literarni teoriji povedati, da nam lite-
rarna kritika in literarna znanost več
ne zadoščata. Tista kritika, ki terja
interpretacijo literarnega dela, ki skuša
za vsakim literarnim delom najti tudi
njegov namen, predstavlja po mojem
reinterpretacijo. Trudimo se, da osvo-
bodimo literarno delo izpod klasičnega
pritiska, da literature ne vrednotimo
več v kontekstu političnih ali kultur-
nih institucij, ki obstajajo v našem pro-
storu. To pomeni, da literaturi odpi-
sujemo tiste namene, zaradi katerih je
bila pri nas v preteklosti toliko cenje-
na in toliko preganjana, ter da jo sku-
šamo razvideti kot čisto literaturo, v
nekem pogledu kot čisto provokacijo.
Kadar mislimo na literaturo v literarni
kritiki, tedaj ne mislimo na njene struk-
ture, pač pa na bistvene temelje sveta,
iz katerih ta literatura izhaja.
Rastko Močnik:
Naslovi v tej številki, naj jih prebe-
lem: Krst pri Savici, Pesmi 1854, po-
tem Pesniški svet Hansa Magnusa
Enzensbergerja in esej Dušana Pirjevca
o Malrauxu, o Malrauxovem delu, očit-
no napovedujejo, da je ta številka po
eni strani revizija slovenske literarne
preteklosti in to z nekega novega znan-
stvenega stališča, ki bi ga lahko ozna-
čili kot prvi izraziti prodor struktura-
listične metode na Slovenskem. Ta šte-
vilka uvaja tudi aktualne probleme so-
dobne literarne znanosti in umetnosti,
kot je na primer konec umetnosti v
evropskem ali nasploh v zahodnem
svetu, in hkrati tudi konec tradicional-
ne znanosti o umetnosti. Če se ozremo
na to številko z neke časovne distance,
tedaj se nam kaže kot ne povsem uspel
poskus, vendar pa kot poskus, ki bo
dokaj pomemben v zgodovini sloven-
ske kritike in literarne znanosti, poskus
definiranja nove pozicije, s katere ka-
žeta znanost in literatura novo enot-
nost, če se izrazim nekoliko metaforič-
no: bralni stroj kot neskončni tekst,
ki se zapisuje in ponovno redigira, či-
gar vsako branje pomeni novo redak-
cijo, novo pisanje tega neskončnega
teksta.
Zdaj pripravljamo novo literarno-
teoretično številko, ki je nadaljevanje
te iste naloge, ki pa temelji na izkušnji,
in morda bomo presegli pomanjkljivo-
sti prvega poskusa, ki so zdaj že
razvidne.
Kot največjo pomanjkljivost bi pri
naši dosedanji analizi slovenske literar-
ne preteklosti lahko navedel to, da je
bila bolj ali manj ideološka in da nismo
upoštevali dejstva, da se ideologija v
literaturi proizvaja s sredstvi, ki so
lastna literarnemu delu. To pomeni,
da smo, povedano v terminih struk-
turalistične znanosti, govorili samo ozi-
roma mnogo bolj o »signifié«, o tem,
kar je označeno, ne da bi razmišljali
o produkcijskem procesu, ki omogoča
pojavljanje tega označenega oziroma
ideologije.
Niko Gratenauer:
To, kar je poveda Močnik je nače-
loma vsekakor točno. V praksi je to
verjetno drugače. Se vedno imamo
opravka, tako v kritiki kakor literarni
publicistiki, z ostanki, rekel bi, ideo-
loškega, z označenim ideološkim mode-
lom; tako pri literarni preteklosti na
ideološki način interpretiramo določene
stvari, jih ne postavljamo na neko dru-
go raven, na kateri dobivajo te stvari,
ti problemi, s katerimi se bavimo, neki
drug kontekst, v katerem bi ideologija
izgubila svojo vlogo. Upati je, da takš-
na možnost obstaja, vendar pa iz tega,
kar je napisano, to še ni razvidno.
Milan Pintar:
Ko je govoril Močnik o strukturaliz-
mu in funkcionalizmu, je bilo mogoče
dobiti vtis, da velja ta koncept samo
za področje literarne kritike.
Povedati želim, da se skušamo na
vsakem področju ogniti starim obli-
kam. Pri organiziranju dela v uredni-
štvu se skušamo ogniti ideološki da-
nosti, tako da objavljamo dela p'^ na-
čin, ki negira našo ideološko dimen-
zijo, ki jo vendar nosimo s seboj. Naj
povem bolj naravnost. Nam ni do tega,
da bi izvajali kritiko vsega obstoječega
v tej politični dimenziji, ni nam do
tega, da bi bili konstruktivni in revo-
lucionarni v politično-ideološki dimen
ziji. Do tega nam je, da skušamo od-
preti pota za vse tisto, kar prihaja na
vseh področjih, za tisto, kar je ima-
nentno na teh področjih, a ni ravno
tako imanentno organizaciji družbe v
celoti.
Naj se vrnem k programu uredni-
štva, to je k programu vsakega teh
področij, vsake revije, saj lahko trdi-
mo, da imamo v Problemih štiri revije,
ki jih organiziramo v eno samo. V tem
je program uredništva: omogočiti, da
obstaja vsako teh področij samo zase
in hkrati z ostalimi področji, s svojimi
lastnimi problemi in v kontekstu s pro-
Memi vseh področij, da skupno na-
stopa kot organizirano področje, kot
področje, ki more povedati nekaj no-
vega, ne samo iz sebe in samo o sebi
ampak tudi za celotni prostor, v ka-
terega vstopa. Zdi se mi, da je to bi-
stveno. Zdaj, ko se odpirajo na Slo-
venskem možnosti za izhajanje nove
revije Prostor in čas in ko se druga
revija Sodobnost prebuja in pomlajuje,
se mi zdi, da imamo večjo možnost
obdržati te koncepte in jih razvijati
naprej.
Ile
Niko Grafenauer:
Problemi so kot revija v specifični
situaciji. Tudi Prostor in čas ter So-
dobnost namreč predstavljata srednjo
kategorijo, če tako rečem, slovenskih
kulturnih delavcev, pisateljev in tako
naprej, katerih temeljne pozicije so iz-
razito tradicionalistične v humanistič-
nem pogledu. To pomeni, da je temelj-
ni položaj teh revij v nadaljevanju
humanističnega, ideološkega procesa v
slovenski kulturi, s tem pa omogočajo
Problemom, da se otresejo ideoloških
modelov, da se celotno delo in doga-
janje v okviru revije prevede na neko
drugo, strukturalistično eksistencialno
raven, na kateri bi prišlo do izraza
moderno, sodobno stališče do družbe
in sveta. Ti dve reviji bosta verjetno
otežkočali ta proces, s tem ko bosta
prav tako vplivali na slovenski kultur-
ni prostor. Vendar bosta s tem Proble-
me tudi spodbujali v naporih za rea-
lizacijo tega, kar hočejo.
Milan Pintar :
Pričakujemo, da bosta ti dve reviji
vsrkali tisto tradicionalistično, kar še
obstaja med najmlajšimi pesniki. Takš-
no vsrkavanje pri teh revijah, takšna
možnost za mlade tradicionalistične
pisatelje nas odvezuje od tega, da bi
jih objavljali mi, to pa nam daje več
možnosti, prostora, časa, in če tako
rečem, moči za realizacijo in nadaljnje
razvijanje našega koncepta. Po drugi
strani prinaša to vsrkavanje neko ne-
varnost: nevarnost za celotni prostor
revialnega ustvarjanja, če se namreč
tema revijama posreči s stališč neke
kritike vsega obstoječega, s stališč ne-
ke politične opozicije zbrati mlade in
z njimi ustvariti nekakšen videz, ne
morem reči. da bi bila to lahko resni-
ca, ampak resnično videz kritičnega
in revolucionarnega. Tedaj literatura
ki noče biti politično definirana ne kot
pozicija in ne kot opozicija, ne kot
konstruktivizem in ne kot nihilizem in
tudi ne kot nepcija vsega obstoječega,
tako je vsaj videti, lahko pade v pra-
zen prostor. In mogoče bodo, politič-
no gledano. Problemi tedaj teže reali-
zirali svoj koncept ravno v tistem ozi-
ru, o katerem sem govoril — v raz-
merjih produkcije, v strukturah naše
družbe. Tedaj bi ostali samo dve mož-
nosti : pozicija in opozicija v političnem
pogledu. Naši koncepti, ki prehajajo
ideologijo in dualizem, bi ostali ob
strani. To nas ne usmerja v reformi-
ranje koncepta, nasprotno, realizirati
skušamo ta koncept do zadnjih mož-
nosti, celotno delo še naprej radikali-
ziramo, zato da vrnemo teoriji in spe-
kulaciji dostojanstvo misli, da spekula-
cija ne bo več preganjana beseda na
Slovenskem, v literaturi pa skušamo
močneje uveljaviti tista dela, ki resnič-
no ne zahajajo v politični prostor kot
politična literatura in z namenom, da
bi bila politična.
Estetski programi revij
Ta naslov, pod katerim so razprav-
ljali člani uredništev naših revij in ka-
terih mišljenja smo z živim zanimanjem
spremljali na tretjem programu že ne-
kaj mesecev, najpogosteje razumejo
kot estetske kriterije revij in ne pro-
gram. Kajti ko bi to formulacijo razu-
meli v smislu programov, tedaj bi bili
udeleženci diskusij prisiljeni govoriti
o objavljenih delih s področja estetike,
toda takšnih ali sploh niso imeli ali
v največ primerih zelo poredko. To
dejstvo ne govori o nenaklonjenosti
urednikov do te zvrsti prispevkov in
tudi ne o pomanjkanju potrebe po njih,
pač pa enostavno v pomanjkanju avtor-
jev, sposobnih za takšno pisanje. O
tem je dobro govoril tovariš Lazar
Trifunovič iz Umetnosti.
Sicer pa, tako ni samo na estetskem
področju. Pomanjkanje kvalitetnih del
na vseh področjih, tudi beletrističnih,
občutijo naši uredniki nenehno in z
bolečino. Postavljeni pred naval ko-
bilic, ki odjedajo besedam brstje in
jih uničujejo, namesto da bi na njih
gradile, spuščajo naši uredniki vedno
pogosteje dela skozi prste z vedno
blažjimi kriteriji in so srečni, če jim
pride na mizo kolikor toliko sprejem-
ljiv prispevek. Tudi njihovi kolegi v
inozemstvu seveda nimajo več sreče.
In kadar prebiramo večino tega be-
rila, se slabe volje vprašamo: kako je
mogoče, da so to objavili? Puščava
raste, bi rekel Nietzsche. Zato se mi
zdi. da imamo revij preveč, ker se še
tako maloštevilne moči vedno bolj raz-
sipljejo.
Tako o estetskih programih, če se
vrnemo na temo, ni niti govora. In
redko imamo možnost govoriti o estet-
skih kriterijih. To poslednje ne samo
zaradi tega, ker postajajo kriteriji pod
pritiskom razmer vedno bolj puhli in
popustljivi, ampak ker v večini pri-
merov niso estetski. In estetski spet
niso ne le zato, ker včasih sodimo o
prispevkih z vidikov, ki so zunaj umet-
niškega dosega, ampak tudi zato, ker
še večkrat ne vemo, kaj je estetsko.
Vsi se sklicujejo na to, da je njihov
osnovni kriterij kvaliteta, toda samo
nekateri skušajo povedati tudi to, kaj
mislijo s kvaliteto in v čem mislijo,
da je recimo kvaliteta neke pesmi. Ka-
kor da bi bilo to kaj samo po sebi
umljivega! Zato je velika škoda, ker
nam na primer uredniki revije Hid,
potem ko so ugotovili, kakor pravijo,
da se »na podlagi kriterijev«, ki so jih
že zgradili, za določena dela izkaže,
da niso umetniška, niso odkrili, kakšni
so ti kriteriji, ki jih imajo v svoji obla-
sti. Estetski program bi bil ravno v tem,
da bi skozi daljše obdobje objavljali
dela, ki bi odgovarjala na vprašanje.
kakršno je zgornje, in se tako previdno
približali tej veliki skrivnosti umetno-
sti. Največ del s področja estetike je
objavil in jih še objavlja sarajevski
Izraz. Estetski program bi moral raz-
reševati prav to uganko, kaj je umet-
niško v umetnosti, a estetski kriterij
bi moral rabiti za to, da bi glede na
pojmovanje, ki je nastalo ob tem delu
o umetnosti, pretehtali prispevke, ki so
prispeli na uredniško mizo. Kako pa
naj zahtevamo od ljudi, ki sploh ne
vedo in tudi ne čutijo, kaj je umetnost,
kako moremo od njih pričakovati, da
bodo vedeli, ali imajo v konkretnem
primeru opravka s tekstom, ki je umet-
niški? Seveda ne bi želel, da bi to sodbo
imeli za generalno. Ta se nanaša samo
na večino udeležencev v tej akciji, ki
jo je sprožil Radio Beograd. Ti se sploh
niso lotili teme ali pa so pod estet-
skim programom razumeli uredniško
politiko v najširšem pomenu. Ne pra-
vim, da se uredniki ne spopadajo tudi
z drugimi, enako pomembnimi in mo-
goče tudi pomembnejšimi problemi, tu-
di ne, da se lahko izvaja estetska po-
litika čisto in izolirano iz celotne po-
litike vodenja publikacije. Toda me-
nim, da se moramo predvsem držati
teme, ki nam jo sugerira sam naslov
oddaje. Preden podam pregled tistih
pojmovanj, ki so se mi v teh oddajah
zdela po nečem bodisi resnična ali ti-
pična, bi rad pripomnil samo še tole:
V Jugoslaviji nimamo razvite nobene
estetske šole, ki bi temeljila na filo-
zofiji, zato tudi nimamo možnosti go-
voriti o tako imenovani splošni este-
tiki. Pri nas so se razvijale samo tako
imenovane uporabne estetike, to je
nauki, ki se nanašajo na posamezne
umetniške panoge (na primer estetika
književnosti, estetika likovnih umetno-
sti, glasbe), in še to v glavnem samo
na specialne kategorije, kot je stil, knji-
ževni jezik, vsebina in tako naprej.
Zaman bi iskali estetiko, katere glav-
na preokupacija bi bila y iskanju od-
govora na vprašanje, kaj je literatura.
Zato lahko na ta način, brez tradicij,
razumemo težave, ki pestijo naše
urednike. Nekateri med njimi si prav
v najnovejšem času prizadevajo popra-
viti te napake preteklosti ter končno
premakniti teoretično osveščanje in
osvetljevanje umetnosti. Vzporedno s
tem se trudijo, da bi pri vrednotenju
umetnosti abstrahirali ideološke dimen-
zije in vmešavanja v umetnost s strani.
Jasno mi je, da je to prvi pogoj za
izgradnjo nekega kriterija, ki se bo
ustrezno približal samemu fenomenu,
to je, v umetnosti predvsem iskal samo
umetnost. Ko sem omenjal preteklost,
sem mislil tudi na daljno, ne samo na
razdobje po vojni. Tudi prej nismo
IVAN FOCHT
Ile
imeli estetike, kakršno bi potrebovali,
to je filozofsko sistematično. Kar za-
deva povojno obdobje, razlikujejo šte-
vilni diskutanti po pravici več faz. Ne-
kateri dve, nekateri tri.
V prvi fazi je prevladovala dilema,
ki so jo najpogosteje izražali z bese-
dami realizem ali modernizem, ki je
izzvala včasih tudi estetsko indife-
rentno, še bolj pa zunaj estetske disku-
sije v obliki: konzervativno ali novo
oziroma stari ali mladi. To je bil, ka-
kor je rekel neki diskutant, začetek
osvobajanja od normativne estetike.
Vendar mislim, da je šlo pri tem prav-
zaprav samo za normativno in ne tudi
za estetiko. Kajti resnično normativna
estetika je vendar kot estetika izde-
lana. Tu pa ni šlo za nobeno sistemat-
sko mišljenje, temveč za kodeks pre-
povedi in nekompetentno vmešavanje
v ustvarjalni proces. Za spopadom sta-
rih in mladih, kolikor ni temeljil na
nesporazumih, se je porajalo nekaj
koristnega tako za eno kot za drugo
stran: proces osveščanja o predpostav-
kah lastnega dela. Za pojmovnim pa-
rom konzervativno in novo so se po-
rajale številne lažne dileme: spontano
ali refleksivno, zvest odraz stvarnosti
ali fantazijska podoba, teme vzete iz
življenja ali kreativna umetnost, utrte
poti ali eksperimenti in temu podobno.
Za dilemo realizem-modernizem je
bilo največ priložnosti za korak na po-
dročje gnoseologije umetnosti. Vsiljeva-
la so se vprašanja o posebnem karak-
terju umetniških spoznanj in resnice.
Diskusija o teoriji odraza Todora
Pavlova je pritegnila mnogo udeležen-
cev in je pokazala, da tako aktivistična,
kakršna je, ne ustreza duhu marksiz-
ma. Tedaj so veliko govorili o krea-
tivnem v umetnosti in to dejstvo na-
pačno postavljali nasproti realističnemu
v umetnosti. Napačno, pravim, ker je
tudi realistična umetnost ustvarjalna,
zato ker ni neustvarjalne umetnosti;
medtem ko po drugi strani, spet na-
pačno, mnogo neumetniških tekstov
imenujemo realistične. Pod realizmom
je razumel nasprotni, modernistični ta-
bor literaturo, ki jo je teorija odraza
jemala kot svojo in jo priporočala kot
edino pravo. In obratno, tako imeno-
vani realisti so pod tako imenovanimi
modernisti mislili samo na tiste, ki pi-
šejo tekste brez vsakršnega smisla ali
izkrivljajo podobo stvarnosti do ne-
spoznavnosti. Tako je v tem času
ogromno nesporazumov temeljilo na
dejstvu, da polemiki največkrat niso
ugotavljali, kaj s kakim pojmom mi-
slijo. Vseeno je bilo doseženih nekaj,
kakor sem rekel, koristnih rezultatov,
posebno zavest, da umetniške resnice
ni v vzdrževanju stvarnosti, dasiravno
njena specifičnost za razliko od znan-
stvene ni niti približno zadosti osvet-
ljena.
Drugo fazo od 1956 do danes lahko
označimo kot pot v nadaljnje prizade-
vanje za avtonomijo umetnosti, spričo
katere je postalo jasno, da ima lahko
teoretično tudi moderna umetnost svo-
jo vrednost, kakor tudi to, da ni nekaj,
kar bi bilo treba apriori postavljati
nasproti realizmu.
Na to naše najbližje obdobje so se
govorniki v glavnem tudi opirali. Ne-
kateri menijo, podobno kakor Primož
Kozak, da je nemogoče govoriti o
estetskem konceptu revije tam, kjer
estetike sploh ni. Drugi, kakor Boško
Petrovič, da je to preozko vprašanje,
ali kakor Bruno Popovič, da se z estet-
skimi problemi sploh nima pomena
ukvarjati, kadar pomenijo zapiranje oči
pred eksistencialnim vprašanjem da-
našnjega dne. Tretji, kakor Miodrag
Bogičevič, da se urejanje revije ne sme
podvreči nadvladi zunajestetskih kate-
gorij in da je torej estetsko delo pri
oblikovanju lastnih kriterijev neogib-
no. In končno meni četrta in najštevil-
nejša skupina, da estetskega kriterija
bodisi sploh ni mogoče uporabiti, bo-
disi da je nepotreben, ker je treba
dopustiti, da cvete tisoč cvetov, da
mora biti revija, kakor pravijo, odprta
vsem tokovom in pojmovanjem. Tak
je v okviru te ankete razpon v stališčih
glede same estetike. Bilo bi napak, če
bi s svojega stališča, torej od zunaj,
odklanjal nekatera mnenja in druga
sprejemal. Pomagal si bom s preizku-
šenim in po mojem mnenju edino opra-
vičljivim imanentnim razmišljanjem.
Pri tem nisem mogel upoštevati vseh
predstavnikov, ki imajo nedvomno ne-
ke svoje posebne in originalne rešitve
in dopuščam možnost, da se mi je
lahko marsikaj izmuznilo, kajti poslu-
šalce moram spomniti, gradiva je
ogromno in v diskusiji je sodelovalo
51 urednikov iz 18 revij in časopisov.
Razen tega ni treba jemati načina po-
jasnjevanja posameznih diskutantov
preveč dobesedno, ker je bila govor-
jena beseda tu in tam irnprovizirana.
Tovariši iz revije Razlog so posta-
vili samo estetiko kot disciplino radi-
kalno pod vprašaj. To samo po sebi
ni novost. Postalo je celo popularno
med sodobnimi filozofi, in tudi ured-
niki Razloga navajajo filozofske argu-
mente. Toda v tem primeru je argu-
mentacija toliko clare et distincte, da
jo je vredno omeniti.
Milan Mirič poudarja nedvomno dej-
stvo, da živi današnji svet v duhovni
krizi (mislim sicer, da je človeštvo ved-
no živelo tako daleč od duha), vendar
pa vsak program, tudi estetski, to krizo
samo še poglablja. Njegove predpostav-
ke so torej, da vodi vsak parcialni
program v parcializacijo in parcelira-
nje človeških zmožnosti, da je samo
vsestransko in harmonično razvit člo-
vek hkrati tudi človek duha, dalje, da
je estetski program parcialen, se pravi,
da ne skrbi za razvoj vseh duhovnih
moči in da glede na to podpira stanje,
v katerem je človek odtujen. In na-
prej, ne citiram, ampak povzemam
predpostavke tega stališča, za Mirica
tako ni mogoče in tudi ne bi bilo za-
želeno živeti v Kierkegaardovem smi-
slu, to je po umetnosti in zaradi
umetnosti. Pesniška resnica bi bila da-
nes neresna, ker ne bi upoštevala krute
in neusmiljene resničnosti. Zadnja kon-
sekvenca tega stališča bi bila v vero-
vanju, da je mogoče v realni zgodovini
doseči z angažiranostjo človeški smisel
in prebroditi duhovno krizo in da re-
cimo pesnik Tin Ujevič nima prav, ko
izstopa iz te zgodovine z verzom: »Ej,
ne bo me več, ne bo, zapeljala nova
zvezda na obzorju.«
Verovati v človeško zgodovino po-
meni verovati še v eno, nemara šele
zdaj pravo, dvatisočinprvo zvezdo, ki
jo bodo ljudje razobesili na svojem
nebu idealov. Tudi njegove kolege iz
redakcije nosi ta vera v človeka. Bruno
Popovič ravno na tem mestu vprašuje :
kako je sploh mogoče imeti zaupanje
v umetnost kot umetnost, kadar upo-
števamo, da »za njo stoji esteticizem,
reducirano stališče, ki več ne zadeva
življenjske polnosti duha, ker nima po-
guma soočiti se .z odprtimi vprašanji
časa, ampak se zapira za lepimi obli-
kami« in tako naprej. Gre za to, pou-
darja Popovič na drugem mestu, da
se »človek sooči z disharmoničnimi tre-
nutki svojega življenja in da se nekako
vsaj malo polepša sam svet, v katerem
živimo, in ne toliko naše besede o
njem«. Tako postavlja nasproti esteti-
cizmu kot zapiranju v lepe oblike onto-
loško orientacijo in torej veruje, da
je življenje in svet mogoče vsebinsko
olepšati. Vse se torej reducira na vpra-
šanje zaupanja in verovanja.
Ante Stamač prav tako zelo natanč-
no in dosledno zagovarja to ontološko
orientacijo heideggerjanskega tipa; le
da nekaj dodaja: »Estetska oblika je
samo izhodišče in gre za to, da iz nje
reflektiramo nazaj svetu, če je to mo-
goče«. V tem reflektiranju je estetska
misel, razumevanje bitja, dejanje, etič-
no dejanje v pravem pomenu besede.
Na podlagi takšne orientacije je videti,
da ima Stamač popolnoma prav, ko
trdi, da so Razlogu nekateri napačno
pripisovali, da je politično angažiran.
Angažiran je samo do tiste mere, citi-
ram, »do koder to zmore sama litera-
tura«. Ta angažiranost ni ideološko
obarvana. »Ona je,« lepo pravi Falout,
»izključno skrb za nedoločljivi in ne-
določeni smisel naše zgodovinske eksi-
stence«. »Temeljni koncept Razloga je
izhajal iz tega, da je estetsko vpraša-
nje predvsem zastopal v okviru naše
zavesti o naši zgodovinski eksistenci«.
Estetski koncept je torej za urednike
Razloga preozek; prav tako tudi za
urednika Letopisa, tovariša Boška Pe-
troviča, le s to razliko, da-nam tovariš
Petrovič ni povedal, zakaj se mu zdi
preozek. On ne pripelje estetike do pro-
blemske dimenzije, ne na neko plat-
formo, ampak na »placformo« v časo-
pisu: estetika je lokalizirana v obliki
rubrike. Po njegovem leži v »umetni-
škem delu«, zraven drugih delov kakor
kakšna stvar ob stvari, ti drugi deli pa
SO: »preteklost, zgodovina, beležke«.
Za tovariša Marijana Matkoviča,
urednika Foruma, estetski problemi v
resnici niso povezani z delom revije,
ampak z »izdajateljsko situacijo«. Ra-
zen tega nam ni hotel reči ničesar
o svojem mišljenju, ampak samo o
sodelavcih Foruma. Tovariš Ivo Fran-
geš priznava »sodelavsko situacijo« in
jo imenuje »estetska demokratična ra-
ven naše revije«. To demokratično
širino kažejo tudi uredniki Razgleda,
Života in Stvaranja, »vendar s to raz-
liko, da jo prvi omejujejo na »mladi-
no« in »nove poglede«.
Tovariši iz Književnosti prav tako
opažajo našo realno situacijo. Tako
Ivan V. Lalič duhovito opaža, kako
je že navadna pismenost v našem oko-
lju še vedno estetski kvalitativ. Pri-
poročajo tečaje za nepismene in Zoran
Mišić upravičeno vprašuje: »Toda kaj
naj storimo, ko ta val nepismenosti
pljuska že po vseh množičnih občilih.
Ile
Naša dolžnost je, da ga skušamo za-
ustaviti vsaj na pragovih naših lite-
rarnih revij in časopisov.« Tako skrom-
no, toda primerno omejuje nalogo
svoje revije.
V Kritiki pvorijo tudi o strpnosti
vsem stremljenjem, a med temi sta,
kakor omenja Dalibor Cvitan, urednik
Kritike, »... v sodobni hrvaški litera-
turi vsekakor najdominantnejša dva
tokova. Prvi je eksistencialno-ontolo-
ška in drugi strukturalno-pozitivistična
kritika.«
Ne glede na to, da menim, da ni
pri nas nobena kritika tako prevladu-
joča, tako impresionistična, se pravi
takšna, ki brez sistema in kulture go-
vori o svojih vtisih, ne pa o sami stvari,
pri čemer se ti vtisi reducirajo na
sovražnost ali na ljubezen na prvi po
gled, torej ne glede na to, da sem se
zavzemal, da s svojega stališča ne bom
pobijal tuja, je treba opozoriti na dej-
stvo, da namreč eksistencialno-ontolo-
ška kritika ne le ne obstaja, ampak da
sploh ni mogoča. Filozofija eksistence
in ontologija eksistencialnega tipa, ka-
kor sploh vse ontologije, je namreč
teoretične narave in se kakor vsa filo-
zofija ukvarja samo s pojmi in bistvi
in ne z njihovimi individualizacijami,
ukvarja se samo z abstraktnim in ne
s konkretnim, glede na to pa, da po
drugi strani nobena konkretna literar-
na stvaritev, in tudi ne hrvaška, ne
ustvarja samega pojma ali vsebine če-
sar koli, tudi ne same pesmi, eksisten-
cialno-ontološke kritike sploh ne more
biti. Tisto, kar pod njo tovariš Cvital
eventualno misli, bi lahko bila kritika
izvenumetniške vsebine oziroma fabule
literarnih del glede na vprašanje o
eksistencialnih interesih, ogroženosti,
strahu in skrbi človeka. Ce misli na
kaj takega, je našel napačno ime. (Za
takšno kritiko imam jaz svoj, čisto pri-
vatni naziv: čenčarska kritika.) Onto-
logija umetnosti se ne ukvarja z bitjem
in eksistenco človeka, tudi tistega ne,
ki umetniška dela ustvarja, ne tistega,
ki je v njih prikazan, gotovo tudi ne
tistega, najštevilnejšega, ki za umet-
nost nima smisla, temveč raziskuje bitje
in eksistenco samega umetniškega dela.
No, kaj šele naj počnemo, ko skuša
Cvitanov tovariš Vlatko Pavletič ti dve
v narekovaju dominantni kritiki, od
katerih prve niti ni, izpeljati na skupni
imenovalec? To bi pomenilo križati
zmaja in bogomoljko.
Zdi se mi, da se ta hip največ do-
gaja na estetskem področju v Sloveniji.
Tu so vsaj diskusije živahne, pa naj
estetsko stališče negirajo ali branijo;
navajajo teoretične obrazložitve. Zato
ker stališča sploh so, obstajajo neso-
glasja tudi znotraj posameznega ured-
ništva. Tako na primer pri reviji Pro-
stor in čas za enega urednika, Vladi-
mirja Kavčiča, »osebno ne obstajajo
čisti estetski problemi«, medtem ko
vztraja drugi urednik, Janez Gradišnik,
ravno pri čisto estetskih problemih:
»Mislim, da obstaja pri nas zelo močna
skupina, tudi če so to posamezniki,
skupina kritikov, ki so ustvarili svoj
sistem. Toda to je bolj ideološki, idejni
sistem kakor pa estetski. In ti kritiki
vam potem presojajo po svojih idejnih
merilih in ničesar ne povedo o estetski
vrednosti dela. Če nam bo na kakšen
način uspelo vrniti estetska merila, ki
nekje vendar morajo obstajati, bomo
uresničili eno svojih glavnih nalog.«
Zagovarjanje povsem umetniških kri-
terijev in estetskih načel se uveljavlja
najbolj polno in najmočneje v reviji
Problemi. Uredniki te revije se zave-
dajo, da se ta načela lahko ohranjajo
samo pod pogojem, da ne nasedajo
političnim in ideološkim provokacijam,
samo tedaj, če postanejo docela apo-
litični: nedefinirani in neulovljivi z vi-
dika političnega mišljenja in nesmisel-
nosti v vseh smereh. Govorijo o tem.
da v Ljubljani ustanavljajo novo re-
vijo in da se neka druga reorganizira,
zato izražajo upanje, da bosta ti dve
reviji zadoščah za vse tiste pisatelje,
ki se radi ukvarjajo z ideologijo, tako
da tej vrsti sestavljalcev tekstov ne bo
treba trkati na vrata Problemov. Toda
pri tem izražajo tudi bojazen, da se
bo tema dvema revijama posrečilo
zbrati mlade pisatelje, kakor izjavlja
Milan Pintar, »na podlagi neke kritike
vsep obstoječep, na stališčih neke
politične opozicije in z njimi ustvariti
nekakšen videz, ne morem reči, da
bo to resnica, ampak videz kritičnega
in revolucionarnega; tedaj ta naša li-
teratura, ki noče biti politično defini-
rana, ne kot pozicija in ne kot opozi-
cija, ne kot konstruktivizem in ne kot
nihilizem in tudi ne kot negacija vsega
obstoječega, tako je vsaj videti, lahko
pade v prazen prostor. Tedaj bo teže
realizirati program, ki je zunaj vsake
ideologije in političnega dualizma po-
zicije in opozicije.« Toda, tako upajo
uredniki in z njimi tudi mi, »to nas
ne bo prisililo k reformiranju našega
knocepta, ampak si bomo prizadevali,
da še naprej radikaliziramo«, ponovno
citiram, »da teoriji in spekulaciji vrne-
mo dostojanstvo misli in da spekulacija
ne bo več preganjana beseda na Slo-
venskem.«
Tako se nahajamo pred porajanjem
novega estetskega programa v neki
jugoslovanski reviji, ki se zavestno
skuša utemeljiti v filozofiji, ostati pra-
vičen nasproti specifiki fenomena in
upa da ga ne bo prisiljen tolmačiti na
način nečesa, kar mu je po naravi tuje,
četudi bi to bile lepe ideje. Vsi mi
upam, tudi iz drugih republik, bomo
držali pesti za tovariše iz Problemov
v želji, da bi vzdržali. Kajti heglovski
predsodek je, da umetnost prikazuje
ideje. Ne samo ideje; prava umetnost
ne prikazuje ničesar, ampak ustvarja
bitja, polna smisla, nova in v realnosti
neuresničljiva. Govoriti o ideji nekega
umetniškega dela in ga celo siliti v
sistem idej, ki ga imenujemo ideolo-
gija, pomeni zato temeljito in korenito
zgrešiti stvar.
Žal mi je, ker sem prešel prek šte-
vilnih drugih navrženih problemov.
Vendar ne obžalujem, da sem šel prek
nekaterih nacionalističnih, to sem storil
zavestno. Kajti zame nacionalni pro-
blem intimno ne obstaja. Na podlagi
izjav različnih urednikov naših perio-
dičnih publikacij, ki so v največ pri-
merih posvečene literaturi (pri tem je
bilo prav, da se je uredništvo tretjega
programa Radia Beograd posvetovalo
tudi z Umetnostjo, ki je posvečena
likovnim umetnostim; vprašujemo se
samo, zakaj ni izbralo tudi kaknega ča-
sopisa, ki bi bil posvečen glasbi), torej
na podlagi teh izjav lahko naštejemo
naslednje odnose do estetike: ni zaže-
lena, imajo jo za preozko, mislijo, da
ni potrebna, jo preganjajo, je ne po-
znajo, jo napačno poznajo, ali pa jo
iščejo.
Jasno je, na kateri strani so naše
simpatije.
Tretji program Radia Beograd, ii. ju-
lija 1969.
Ile
STRIP
KK Olympia
MILENKO
MATANOVIĆ
Ile
VREDNOTE
Sinice v kletki
Sinice skorajda ni mogoče
držati D roki, tako kot v rab-
c a ne. Vrabec je videti kot
podgana. Sinica pa je prikupna
ptičica — toda mar ni to sveta
živ ai?
Odnos človeka do ptic je v strukturi
slovenske zavesti čitljiv kar iz čitanke
za drugi razred osnovne šole. Tam na-
letimo na znano Župančičevo pesem
Siničja tožba in nedaleč stran na po-
vest Lukec in njegov škorec. Medtem
ko je za škorca rečeno, da je žalosten
samo takrat, ko letijo njegovi bratranci
na jug, sinica protestira, obtožuje in
sodi. Skorčeva žalost je kvalificirana
kot zasebno razpoloženje sicer krotke
živali. Agresivni siničji naravi (gre za
veliko sinico — Parus maior) pa je
zaupana družbena vloga tožnika in
sodnika, s čimer postane njen nastop
moralno intencioniran. Nauk: škorca
smeš gojiti, sinica pa je nedotakljiva.
Temu sklepu utegne vsakdo, ki po-
zna Župančičevo pesem, odrekati po-
štenost. »Pesem vendar govori o za-
sledovanju in preganjanju sinice ter o
uničevanju njenega zaroda, ne pa o
gojenju. Sicer pa je znano, da sinica ni
primerna za gojenje, ker v ujetništvu
zdrži le nekaj ur.« Mislim, da nam ta
simulirani ugovor odkriva resnico
stvari.
Preden spregovorimo nekaj besed-
o gojenju ptic nasploh in posebej o
gojenju sinic, moramo priznati, da je
neprimerno laže gojiti škorca kot sini-
co. Zato gotovo ni slučaj, da je Zupan-
čič izbral za svojo pesem ravno siničjo
osebo, ne pa škorčevo, ki je motivno v
marsičem podobna siničji. Ko bi bil
izbral škorčevo osebo, bi z gotovostjo
lahko zanikali zvezo med vzgojno in-
tenco ^smi in gojenjem ptic. Pojmov-
no serijo zalezovati, preganjati in uni-
čevati zarod bi bilo mogoče interpre-
tirati izključno v dobesednem pomenu.
Tako pa se prepoved iz troedine serije
razteza na kompleksni človekov odnos
do sinice. Ne smemo namreč pozabiti,
da štejemo sinico med najkoristnejše
ptice, škorec pa velja (zlasti v vinogra-
dih) za precejšnjega škodljivca. Gospo-
darski interes kot subjektivna okoli-
ščina gotovo zasenči težavnost gojitve
kot objektivno okoliščino. Po drugih
dveh efektivnih gojiteljskih faktorjih
— lepoti in glasu — sta sinica in ško-
rec enaka. Tako bi, ne brez zlobe, lah-
ko zapisali, da je moralno gojiti škorca,
ker ga s tem odvrnemo od škode.
Za veliko večino ljudi je zapiranje
ptic v kletke človeka nevredno de-
janje. Zlasti velja to za naše domače
ptice, medtem ko je z mitom o zlati
svobodi za eksotične ptice dana mo-
ralna odveza. Tiha prepoved zapiranja
ptic v kletke naraste v primeru sinice
v najvišji moralni zakon, ki naj prepre-
čuje blasfemijo. Dva statistična podat-
ka: znano je, da doživi ptica v naravi
poprečno starost 2 leti, v ujetništvu pa
5—6 let; na evropskih cestah najde
smrt okoli 5 milijonov ptic letno!
Velika sinica je proklamirana kot
sadjarjev največji prijatelj. Sodobni
sadjar pa je dejansko njen največji
sovražnik. V perspektivi naj bi se nič
bolje ne godilo drugim sinicam, ki ži-
vijo pretežno v gozdovih. Sodobno sad-
jarstvo in gozdarstvo avtomatizirata
uničevanje škodljivcev in odpuščata
ptice. Sodobni sadjar in gozdar odstra-
njujeta bolna in odmrla drevesa, kjer
so siničji domovi. Seveda je takšna
usoda vseh ptic v boju z moderno
tehnologijo. Resnica je torej ta, da sinic
ne potrebujemo, vsaj v gospodarske
namene ne, ker siničje delo neprimer-
no bolje opravijo druga sredstva. Vpra-
šanje se tako umika v senco zgodo-
vinske resnice — v kulturo. Ta je a
priori dolžna zagotoviti obstoj sleherni
živalski vrsti (tudi mrčesu). Če pa za
sinice in druge ptice ne bo več prostora
v gozdovih in sadovnjakih, je treba
zanje najti mesto v rezervatih in voli-
erah.
Tako dobiva gojenje ptic, v našem
primeru sinic, do nedavna nepredviden
pomen in nepričakovano odgovorno
nalogo. Gojenje stoji danes, zavedno
ali ne, v prvi bojni liniji široke fronte
za varstvo narave. Angleškemu gojite-
Iju P. Scottu je po večletnih prizade-
vanjih uspelo vzrediti havajsko gos
(Branta sandvicensis), za katero je ka-
zalo, da bo izumrla. Danes je njeno
število spet toliko naraslo, da vrsta ni
več ogrožena. Prav tako so angleški
ljubitelji ptic vzredili vrsto formoškega
fazana (Lophura swinhoi). Leta 1967
je deset ptic na tem otoku vstalo od
mrtvih.
Strokovna revija Die Gefiederte Welt,
ki že triindevetdeseto leto izhaja v
Nemčiji, podeljuje zlate medalje tistim
vzgojiteljem, ki se jim posreči prvič
vzrediti določeno ptičjo vrsto. Tako je
gojitelju K. Bauerju uspelo vzrediti
dolgorepko, to najbolj nežno in občut-
ljivo od vseh sinic. Seveda predstavlja
gojenje katere koli sinice še vedno ve-
lik problem, ki za začetnika nikakor
ni rešljiv. Ob tej priložnosti velja opo-
zoriti, da je v tujini za gojenje doma-
čih ptic potrebno posebno dovoljenje
oblastnih organov.
Nedotaknjeno pa je ostalo temeljno
vprašanje — vprašanje, na čem teme-
lji naša zavzetost za ohranitev vseh
obstoječih vrst ptic. Eno je gotovo :
zavreči je treba frazo o koristnosti ptic
kot najmočnejšem razlogu za njihovo
ohranitev. V gozdarstvu, sadjarstvu in
IZTOK GEISTER
Žalostna sinica (Parus iugubris)
Ile
poljedelstvu imamo na voljo celo vr-
sto učinkovitih sredstev, da vprašanje
alternativne izbire sploh nikdar ni bilo
postavljeno. O morebitni koristnosti
ptic razpravlja danes le še futurologija
in Pentagon. Tudi če se v Pentagonu
posreči parcialno prevrednotenje sim- j
bola miru v simbol smrti, to ptic ne |
bo rešilo,- prej nasprotno.
Očitno je, da so ptice po padcu eko-
nomskega temelja ogrožene. Naj si iz-
mislimo še tako lepodušni zagovor,
estetika in statistika užitkov nas ne
moreta podpreti. Idejo o varstvu na-
rave črpamo torej iz nekakšnega brez-
na. Tudi običajna predstava klasičnega
intelektualca o svetosti boja za ohra-
nitev naravnih vrednot vzbuja sum v
obstoj kakršnega koli temelja, ki bi bil
na nivoju verificiranega ekonomskega
temelja.
Toda ali ni že sama strukturna si-
tuacija, ko je smisel pehanja za ohra-
nitev narave enak niču, dovoljna spod-
buda za akcijo? Ohranitev nečesa, kar
zaradi odsotnosti temelja stoji morda
le še od danes do jutri, je konec kon-
cev lahko čisto konkretno programsko
napotilo. Ljubezen do narave (kdo ve
za resnejši izraz) so umetna pljuča
njene usihajoče vitalnosti.
Takšen humanistični izvir pa je že
danes mogoče zamenjati z idejo o po-
trebi afirmacije nesmiselnih stvari. To
bi bila dalekovidna naložba za čas, ko
med smislom in nesmislom ne bo več
usodne razlike. Dokaz za to, da se ta
čas bliža, naj bo tokrat velika sinica
(Parus maior), ki nič več ne toži, am-
pak sklepa z nami pogodbo. Naj dvig-
ne roko, kdor ne verjame, da si tega
hudičevega kontrakta nismo izmislili iz
zlobe.
ŠPORT
Nogomet:
antagonistična
konfliktna situacija
z »n« igralci
(Nekaj tez o športni igri)
Nogomet je antagonistična konflikt-
na situacija, zato ker ne moreta zma-
gati hkrati obe nasprotni moštvi. Zma-
ga ali ena ali druga skupina igralcev,
ali pa se igra konča neodločeno. V
nogometni situaciji nastopata torej dve
skupini, ki svojega namena (zmage) ne
moreta doseči istočasno.
V konfliktni situaciji nogometne igre
igrajo igralci po določenih pravilih, po
zakonitostih in REDU igre. Športna
igra je neko »dogajanje«, ki ga določa
in uravnava več igralcev, več skupin
ali grupnih subjektov v okviru dolo-
čenih pravil — in — dogovorov. Šport-
no igro tako le redkokdaj vodi slučaj,
kajti udeleženci igre — igralci so pod-
rejeni grupnim interesom, ki so vna-
prej jasni in gotovi in zato ne morejo
biti slučajni, negotovi in navidezni. Obe
moštvi skušata igrati tako, da bi čim
prej in zagotovo dosegli svoj cilj: zma-
go, razliko v golih. Igralci torej igrajo
»proti« bistvu igre, saj jo skušajo igrati
RAZUMNO, z razumom: premišljeno.
Igra pa v svojem temelju in izvoru ni
nekaj razumnega, nekaj, kar je ujeto
v zakon, red in sistem. IGRA je odpr-
tost najrazličnejših možnosti, nepresta-
na prisotnost slučajnosti in verjetnosti
(nezavedni slučaj in ne-zavest: neza-
vednost). Igralci nočejo slučajne in ne-
resne igre, ampak gotovo zmago.
ZMAGA je končni namen in absolutni
smisel sistematično (razumno) urejenih
pravil nogometne igre.
Igralci skušajo »z« igro in »prek«
igre doseči nekaj povsem drugega in
različnega od nje same. Ne prepuščajo
se slučajnim situacijam na terenu, am-
pak zavedno upoštevajo vse okoliščine,
ki bi lahko vplivale na potek igre in
posredno na njen namen. Igralci sku-
šajo vselej izbrati tiste možnosti »igra-
nja« (pre-igravanja), ki z večjo goto-
vostjo vodijo do nasprotnikovih vrat,
k zmagi. Nogometna igra je tako
ujeta v sistem pravil in v naprej dolo-
čeni (razumno postavljeni) cilj, igralci
se podrejajo namenu in s tem k o r i -
s t i igre. IGRA je na ta način zani-
kana v svojem bistvu: v svoji brez'ko-
ristnosti in ne/namenskosti (brez/cilj-
nosti), kajti temelj in izvor igre je prav
odsotnost vsakršnega namena, cilja in
smisla, pa naj bo ta omejen (športne
igre, ekonomsko-socialne, ideološko-
politične igre,... torej : igre človeka)
ali ne/omejen, »absoluten« (igra sveta:
igra kot kozmična metafora). Udele-
ženci nogometne igre »igrajo« razum-
no, IGRA pa je proti-razumna, ne/ra-
zumna, iracionalna, slučajna.
Nogometna igra torej ni igra-na-sre-
čo ali tako imenovana »hazardna« igra.
pri kateri so pravila dejansko o d -
prta, odprtost možnosti-in-verjetno-
sti, oziroma sploh nima pravil ali pa
so le-ta zreducirana na minimum. Le
happening in sodobne tovrstne oblike
igre (predvsem v okviru umetniškega
izraza), ki skušajo izključiti vsakršno
zakonitost, red in sistematično (razum-
no) urejenost, se približujejo čisti igri,
igri-brez-pravil, idealni igri, ki pa ni
možna niti v »svetovni« igri: v igri
vse/svetovnih zakonitostih (pri tem
mislimo na svet, ki je dosegljiv sodob-
nemu znanstveno-tehničnemu razisko-
vanju).
Ali potemtakem sploh še lahko govo-
rimo o odprtosti nogometne igre, o
nogometni igri?
Šah je na primer bolj zaprta igra
kot nogomet. Pri šahu ne moremo go-
voriti o zunanjih vplivih, ki bi indi-
rektno učinkovali na potek in izid igre
(vremenski pogoji, konfiguracija tal —
terena itd., ki lahko bistveno vplivajo
na nogometno tekmo in njen rezultat,
saj zmanjšujejo gotovost, povečujejo
pa spremenljivost in SLUČAJNOST
igre). Možnost »prodiranja« šahovskih
figur v nasprotnikovo polje je omejena,
prav tako tudi šahovska pravila in čas,
v katerem mora biti igra končana. Za-
radi izključene možnosti slučaja je iz-
delana strategija šahovske igre, ki do-
pušča le malo odprtih — slučajnih si
tuacij. Obstoje matematične sheme,
matematizirane strukture šahovske
kombinatorike. Prav zato se število
možnih potez (odprtost igre) že po ne-
kaj premikih figur zmanjša na mini-
mum, na »ozko« grlo nastale konfliktne
situacije, ki jo je mogoče »preiti« le s
pomočjo intenzivnega védenja o mož-
nostih nadaljnjega razpleta igre in o
zakonitostih šahovske strukture, torej
s pomočjo razmišljanja, razuma. Igral-
cu je treba le izbrati eno izmed mož-
nih, a že vnaprej določenih (premišlje-
nih) potez. »Igralec« pri šahu ne stavi
na slučaj, ampak na razum. (Slučajna
je na primer izbira figur, vendar ta
ne vpliva bistveno na potek ali celo
na rezultat šahovske igre.)
Nogomet pa je športna igra, ki ni
niti popolnoma zaprta niti odprta: »je«
hkrati odprta/in/zaprta.
Nogomet ni niti igra, ki jo uravnava
le slučaj, ni igra/na/srečo (le hazard —
fr. naključje, slučaj) niti igra, ki je brez
vsake slučajnosti, saj že samo število
igralcev neprestano omogoča različne
medsebojne odnose, trenutno spremen-
ljivost igre in odprtost (odprto mož-
nost najrazličnejših kombinacij) igra-
nja (pre-igravanja). Nogometna igra
ni igra, pri kateri bi bil rezultat, na-
ANDREJ MEDVED
Ile
men in cilj odvisen le od pripravlje-
nosti-in-spretnosti igralcev, ampak tu-
di od igralcev. Zato jo seveda, uvrščajo
med tako imenovane strateške igre
(»čista« strateška igra je šah), vendar
pa zakonitosti-in-pravil nogometne igre
ne moremo — tako kot pri šahovski
igri _ formalizirati v matematično
strukturo njenega funkcioniranja. Po-
teka nogometne igre tako ni mogoče
izračunati. Verjetnost in slučajnost
zmage še nista odpravljeni. Nogomet
vključuje sicer le malo slučajnih situa-
cij, ki lahko indirektno ali direktno
vplivajo na razvoj in »dogajanje« (do-
godek) igre, vendar kljub temu ni po-
polnoma zaprt (določen, izračunljiv).
V celoti ni odvisen od igralcev, saj je
kombinatorika igranja praktično ne-
omejena. Lahko trdimo, da je nogomet
v nekem smislu neskončna igra; v na-
sprotju s šahom, ki je končna igra, saj
ima omejeno (končno) število potez
in v vsaki potezi končno/omejeno
število izbir.
Nogomet je še vedno odprta igra
(ki je seveda tudi zaprta'), ker je rea-
lizacija njegovih pravil vezana na sko-
raj neomejeno IZBIRO, čeprav le ta
ni povsem slučajna, saj je »razumna«:
premišljena. Nogomet ima lastnosti
še/odprte igre: je na meji med zaprti-
mi in odprtimi športnimi igrami. Pri
šahu lahko izdelamo matematični mo-
del konfliktnih situacij v vsoti možnih
izbir/potez, pri nogometu takšna she-
matična struktura relacij (odnosov-
med-igralci) ni mogoča. Od urejene
strukture šaha se razlikuje nogomet
tudi po informaciji, ki jo imajo udele-
ženci igrt : igralci o izbirah nasprotnika
in njegovih možnostih. Informacija je
pri šahu skoraj popolna (celostna, z a -
prta), medtem ko v nogometu ostaja
odprta. Slučajnost šaha je zmanjša-
na že z številčno omejitvijo igralcev,
število igralcev v nogometu pa odprav-
lja možnost formalizacije njihovih med-
sebojnih odnosov. Zakaj?
Nogometna igra je zaradi svojega
namena ne/igra, v izvedbi (pote-
ku, »razvoju«) pa se vanjo vriva slučaj;
vendar ne zaradi zunanjih okoliščin (ki
jih sicer ni mogoče povsem predvi-
deti, a le indirektno vplivajo na igro)
niti zaradi »odprtega« števila igralcev.
Nogomet je še/odprta športna igra za-
radi nečesa povsem drugega; zaradi
temeljnega elementa nogometne igre:
zaradi žoge. Prav žoga oziroma toč-
neje: njena ukrivljena površina daje
nogometu značaj na razvoj igre in se-
veda na njen rezultat: razliko v golih.
Žoga in njeno »gibanje« je neizračun-
Ijivo (čeprav lahko ugotovimo njene
delne (trenutne relacije); njene poti,
njene sledi v ČASU (ki je potreben
za dva pol/časa) in PROSTORU (nogo-
metno igrišče) ni mogoče formalizirati.
Lahko bi izdelali matematične sheme
in metodo za reševanje nogometne
kombinatorike, če ne bi bilo OKROG-
LE ŽOGE.
In v resnici so tiste igre, ki vklju-
čujejo okrogli »element« (še posebej
hazardne igre, ruleta itd ), med najbolj
odprtimi in slučajnimi. Tovrstne igre
nimajo nič skupnega z matematičnimi
modeli konfliktne situacije — matema-
tične teorije zaenkrat obravnavajo (for-
malizirajo) le strateške igre, na primer
šah. ODPRTE IGRE še ostajajo zunaj
tehnologije našega znanstveno-tehnič-
nega časa.
' Saj je značaj igre posameznih igralcev
določen, sistematiziran in urejen: torej vezan
na določen prostor igrišča (levi branilec, cen-
ter, napad, obramba in tako dalje).
Ile
PU
program za ureditev FU
Ureditev zvezka PU temelji na serijah, ki so proizvodna enota
projekta (gl. razpis v Problemih št. 77) :
1.	enote iste serije so na zaporednih enotah knjižnega prostora;
2.	serijske enote si sledijo v zaporedju, ki so ga določili sode-
lavci;
3.	serije si sledijo v zaporedju po teži: od najlažje do najtežje
(ali v. V.); težo serije določimo tako, da stehtamo »rokopis«,
ki ga je poslal sodelavec;
4.	enote knjižnega prostora si sledijo v običajni knjižni smeri
pisav, ki pišejo od leve proti desni, to je v smeri listanja od
desne proti levi.
Knjižni prostor zvezka PU je razdeljen na štiri steze. Vsaka stran
je razdeljena na štiri enake dele, ki ustrezajo štirim stezam knjiž-
nega prostora.
Ce vsako od štirih stez označimo z zaporedno številko od 1 do
4, lahko razdelitev strani na štiri razdelke ponazorimo takole:
1 2
3 4
Tako označeni razdelki se lahko v zvezku PU razporedijo po
knjižni strani na štiri načine; štiri razporeditve stez na strani
dobimo s permutacijo njihovih medsebojnih leg:
12	12	14	4 1
34	43	23	23
PU
programme pour la mise
en pages de PU
La mise en pages du cahier PU a pour base des séries qui
représentent l'unité de production du projet (voir le concours
publié dans le n» 77 de la revue »Problèmes«) :
1» les unités de la même série se trouvent dans les unités suc-
cessives de l'espace du livre;
2» les unités de séries se succèdent dans l'ordre déterminé par
les collaborateurs;
3» les séries se succèdent selon leur poids: de la plus légère
à la plus lourde (ou vice-versa); pour obtenir le poids de la
série, on pèse le »manuscript« envoyé par le collaborateur;
4» les unités de l'espace du livre se suivent dans le sens habituel
des écritures, écrivat de gauche à droite, c'est à dire dans
le sens de feuilleter de droite à gauche.
L'espace du livre du cahier PU est réparti en quatre voies
Chaque page est divisée en quatre parties égales qui corres-
pondent aux quatre voies de l'espace du livre.
Chacune des quatre voies étant numérotée par des nombres
successifs de 1 à 4, on peut ainsi représenter la division de la
page en quatre parties:
1 2
3 4
Les parties ainsi numérotées peuvent être réparties sur la page
du cahier PU de quatre manières; on obtient les quatre répar-
titions en question en permutant les positions des voies sur
la page entre elles :
12	12	14	4 1
34	43	23	23
če vsako od teh štirih razporeditev označimo z veliko črko,
lahko zgornje zaporedje strani ponazorimo takole:
A	B	C	D
Zaporedje strani glede na razporeditev razdelkov (stez) na njih
določa permutacija štirih možnih razporeditev:
ABCD
ABDC
ADBC
DABC
DACH
DCAB
CDAB
CD BA
itd.
Serija, ki je po določilih točke 3 prva, se začne v prvem razdelku
steze 1; serija, ki je po teh določilih druga, se začne v prvem
razdelku steze 2; serija, ki je po določilih četrta, se začne v pr-
vem razdelku steze 4. Peta serija se začne v prvem prostem raz-
delku tiste steze, po kateri je tekla tista od prvih štirih serij,
ki se je prva končala.
Projekt PU so vodili: Iztok Geister, Rastko Močnik in Marko
Pogačnik.
Ljubljana, avgusta 1969
PU — definicija objavljenega
materiala
357,65 g — pogačnik marko
Pogačnik Marko STRIP DNEVA, 81 enot, program in uteme-
ljitev. Devet gibov žene in devet gibov moža se kombinira po
numeričnem programu, besedila fe sestavljajo z risbami z žre-
bom Risba je realizirana šablonsko.
215,50 g — hanžek matjaž
Hanžek Matjaž, 24 enot.
Šablone 24 znakov abecede se polagajo ena na drugo, tako da
se izvedejo vse dvomestne kombinacije 24 znakov. Realizirano
s foto postopkom.
101,34 g — marusic ziuko
Marusic Ziuko, 20 enot, program.
Dvojice odtisov rasterskih tiskarskih klišejev so korigirane z raz-
ličnimi količinami temnih enot.
79,00 g — zagoričnik franci
Zagoričnik Franci, TAPETE, 20 enot, originalna dimenzija
21 ,X 21 cm.
Tapete so tipkane na pisalnem stroju s standardnimi znaki in
različnimi koti med papirjem tapete in valjem pisalnega stroja.
57,75 g — švabić marko
Švabič Marko, 18 enot.
Fotokopije dokumentov od rojstva Marka Svabiča do rojstva
sina Ivana Svabiča. Datumi dokumentov formirajo iz tega ma-
teriala serialen tekst.
Chacune de ces quatre répartition étant désignée par une
majuscule, on peut ainsi représenter la succession des pages
ci-dessus :
ABCD
La succession des pages, vue la répartition des parties (voies)
sur les pages, est déterminée par la permutation de quatre
répartitions possibles :
ABCD
ABDC
ADBC
DABC
DACB
DCAB
CDAB
CDBA
etc.
La série, reconnue première selon le règlement n» 3, commence
dans la première partie de la voie n" 1 ; la série, reconnue
deuxième selon le même règlement, commence dans la première
partie de la voie n»2; la quatrième série selon ce règlement
commence dans la première partie de la voie n» 4. La cinquième
série commence dans la première partie libre de la voie où
avait couru celle des quatre premières séries qui était terminée
la première.
Le projet PU a été dirigé par: Iztok Geister, Rastko Močnik et
Marko Pogačnik.
Ljubljana, août 1969
PU — définitions des
matériaux publiés
Pogačnik Marko, BANDE DESSINÉ DU JOUR, 81 unités pro-
gramme et exposé des motifs.
Neuf poses de femme et neuf poses d'homme sont combinées
d'après le programme numérique, les paroles sont composées
avec les dessins par le tirage au sort. Le dessin est réalisé au
moyen des patrons.
Hanžek Matjaž, 24 unités.
Les patrons des 24 signes de l'alphabet se superposent pour
réahser toutes les combinaisons à deux unités des 24 signes.
Réalisé par photo-procédé.
Marusic Ziuko, 20 unités, programme.
Des paires d'épreuves de clichés pointés sont corrigées par des
quantités différentes d'unités obscures.
Zagoričnik Franci, PAPIERS PEINTS, 20 unités, dimension de
l'original 21 X 21 cm.
Les papiers peints sont tapés à la machine aux signes standard
et sous les angles différents entre la feuille du papier peint et
le rouleau de la machine à écrire.
Švabič Marko, 18 unités.
Les photocopies des documents depuis la naissance de Marko
Švabič jusqu' à la naissance du fils Ivan Švabič. Les dates de
ces documents forment de ces matériaux un texte en séries.
52,29 g — pogačnik marko
Pogačnik Marko, KAZALEC, 33 enot, program.
Iz dvanajstih znakov abecede so konstruirane vse znotraj ome-
jenega obsega možne besede, besede so sestavljene v tekst glede
na začetno in končno črko vsake besede. Objavljeno je 2S»/(i
teksta.
51,78 g — križnar naško
Križnar Naško, 13 enot, polurna selekcija.
Izbrani objekt je fotografiran v polurnih intervalih.
50,80 g — kralj tomaž
Kralj Tomaž, 25 enot, tekst, ki je predmet analize.
Grafična analiza razporeditve črk v tekstu.
50,55 g — Šalamun andraž
Šalamun Andraž, PROGRAMIRANA PLASTIKA, 8 enot, foto-de-
monstracija.
Dva tuša sta kombinirana tako, da je en tuš odprt, drugemu
tušu se luknjičava površina sistematično zapira z namazom gline.
28,02 g — nez david
Nez David, 8 enot.
Poljubne kombinacije bele tkanine in granitnih kock so foto-
grafirane.
16,72 g — nez david
Nez David, 7 enot.
Poljubne kombinacije dimnih cevi in pol papirja so fotografirane.
12,45 g — močnik rastko
Močnik Rastko, 5 enot, program in utemeljitev.
Generator, ki iz določenih enot in po preprostih pravilih pro-
izvaja poljubno število dramskih kompleksov
9,55 g — matanovič milenko
Matanovič Milenko, 4 enote.
Fotografirani štirje takti vesla in reakcija vode.
7,95 g — volarič ivan
Volarič Ivan, 25 enot.
Številčna oznaka posamezne črke v abecednem redu pomeni
vrednost črke. Večvredne črke se zamenjavajo z manjvrednimi.
Pogačnik Marko, AIGUILLE, 33 unités, programme.
Douze signes de l'alphabet ont servi à la composition de tous
les mots possibles entrant dans ce cadre limité; ces mots forment
le texte suivant la lettre initiale et finale de chaque mot. On
publie 25 "/o du texte.
Križnar Naško, 13 unités, sélection d'une demi-heure.
L'objet choisi est photo-graphié dans les intervalles d'une demi-
heure.
Kralj Tomaž, 25 unités, texte comme objet de l'analyse.
L'analyse graphique de la disposition des lettres dans le texte.
Šalamun Andraž, SCULPTURE PROGRAMMÉ, 8 unités, photo-
démonstration.
Combinaison de deux douches: l'une est ouverte, la surface
trouée de l'autre se ferme systématiquement par un enduit
d'argile.
Nez David, 8 unités.
Des combinaisons quelconques du tissu blanc et des cubes en
granit sont photographiées.
Nez David, 7 unités.
Des combinaisons quelconques des cheminées et des feuilles de
papier sont photographiées.
Močnik Rastko, 5 unités, programme et exposé des motifs.
Générateur, produisant d'unités définies et selon les régies
simples, un nombre quelconque de complexes dramatiques.
Matanovič Milenko, 4 unités.
Quatre mesures de l'aviron et la réaction de l'eau sont photo-
graphiées.
Volarič Ivan, 25 unités.
La désignation numérique de chaque lettre dans l'ordre alpha-
bétique représente la valeur de la lettre. Les lettres qui ont plus
de valeur s'entrechangent avec celles qui valent moins.
PU — programi
Geister Iztok, Močnik Rastko, Pogačnik Marko, PROGRAM ZA
UREDITEV PU.
Skoz prostor revije tečejo po numeričnem programu štirje ka-
nali. Serije so razvrščene v kanale po kriteriju materialne teže
prispevka, kakršnega avtor odda redakciji.
Ciglič Marjan, PROGRAMIRANA SNEMALNA KNJIGA ZA
FILM, program, snemalna knjiga.
Vzporedno z oddaljenostjo oseb od kamere narašča število oseb,
ki so vidne, do horizontalne zapolnitve izreza.
Marko Pogačnik, KARTOTEKA — AMBIENT — NUMERICNO
PROGRAMIRANJE, razstava v Moderni galeriji, Ljubljana (Ate-
lje-69), april 1969, program.
Program, osnovan na permutacijab polnega in praznega pro-
stora, razporedi v galerijsko sobo 156 mobilov. Mobili so sestav-
ljeni iz kartonov programiranih grafičnih serij. Tla pokriva
preproga, na kateri je izpisan centralni program.
Križnar Naško, Matanovič Milenko, Kralj Tomaž, Nez David,
Pogačnik Marko, PROGRAMIRANA IGRA, izvedena na Beograj-
skem internacionalnem teatrskem festivalu BITEF 1969, program.
Občinstvo se razporedi po telesni teži in višini v gledališko dvo-
rano, potem občinstvo v označenih intervalih izvaja gibe po
programih, ki se razdelijo po istem kriteriju.
Milenko Matanovič, URBANI TEATR, izveden na Beograjskem
internacionalnem teatrskem festivalu BITEF 1969, program.
Udeleženci se gibajo po mestnih ulicah. NA žvižg iniciatorjeve
piščalke ves kolektiv ostane v pozi, v kakršni je v trenutku
žvižga. Po ponovnem žvižgu se gibanje nadaljuje.
Dragan Srečo, PROGRAM ZA VIZUALNO UREDITEV PU.
Predlog, da se na vsako stran tiska znak E in določi, pod kakšnim
kotom se znak E gleda v določenih delih revije. Program ni
realiziran v PU.
Pogačnik Marko, DESIGN ZA PU.
Zaščitni znak na ovitku PU je beseda PU razrezana v šest
pasov, ki rotirajo okrog središčne točke.
PU —- programi objavljenega
materiala
357,65 g — pogačnik marko
101,34 g — marusic ziuko
52,29 g — pogačnik marko
50,80 g — kralj tomaž
50,55 g — Šalamun andraž
12,45 g — močnik rastko
PU — programmes
Iztok Geister, Močnik Rastko, Pogačnik Marko, PROGRAMME
POUR LA MISE EN PAGES DE PU.
Quatre canaux courent à travers l'espace de la revue suivant
un programme numérique. Les séries sont réparties dans les
canaux selon les critères du poids matériel de l'ouvrage que
l'auteur présente à la rédaction.
Ciglič Marjan, SCÉNARIO PROGRAMMÉ POUR UN FILM,
programme, scénario.
Le nombre de personnages qu'on voit s'accroît parallèlement à la
distance des personnages de la caméra jusqu' à l'amplissement
horizontal du cadre.
Marko Pogačnik, FICHIER — AMBIANCE — PROGRAMMATION
NUMERIQUE, exposition à la Galerie moderne de Ljubljana
(atelier-69), avril 1969, programme.
156 mobiles sont répartis dans la salle de la galerie selon le
programme, fondé sur les permutations de l'espace rempli et
vide. Les mobiles sont composés de cartons des séries graphiques
programmées. Le sol est couvert du tapis sur lequel est écrit
le programme central.
Križnar Naško, Matanovič Milenko, Kralj Tomaž, Nez David,
Pogačnik Marko, JEU PROGRAMMÉ, exécuté au 3® Festival inter-
national du théâtre de Belgrade BITEF 1969, programme.
Le public est disposé dans la salle d'après le poids et la taille,
ensuite il exécute dans des intervalles déterminés des mouve-
ments suivant les programmes distribués selon les mêmes
critères.
Milenko Matanovič, THEATRE URBAIN, executé au festival
international du théâtre de Belgrade, BITEF 1969, programme.
Les participants circulent dans les rues de la ville. Au sifflement
de l'initiateur tout le collectif garde les poses qu'il avait au
moment du sifflement. Après un nouveau sifflement la circulation
continue.
Dragan Srečo, PROGRAMME POUR L'ORGANISATION VISUEL-
LE DE PU.
L'auteur propose d'imprimer sur toutes les pages le signe E
et de définir l'angle sous lequel ce signe doit être regardé dans
les différentes parties de la revue. Ce programme n'est pas
réalisé dans PU.
Pogačnik Marko, DESIGN POUR PU.
L'emblème sur la couverture, c'est le mot PU découpé en six
bandes qui tournent autour du point central.
PU — programmes des
matériaux publiés
357,65 g — pogačnik marko
101,34 g — marusic ziuko
52,29 g — pogačnik marko
50,80 g — kralj tomaž
50,55 g — Šalamun andraž
12,45 g — močnik rastko
357,65 g — pogačnik marko
Mož v sobi se spogleda z dojenčkom v ogledalu, dojenček v ogle-
dalu se spogleda z ženo v sobi.
A
101,34 g — marusic ziuko
215,50 g — hanžek matjaž
79,00 g — zagoričnik franci
žena se počeše s cinober in mož s črnim glavnil^om in zdaj gle-
data, komu je ostalo manj las v zobeh.
Mož reče v sobo: >Ne vem, ali je žena večja od dojenčka ali je
dojenček manjši od žene.«
žena zapelje koš za dojenčke vstran, mož vzame iz koša mleko,
kruh in sardine.
lož v sobi se spogleda z dojenčkom v ogledalu, mož v ogledalu
5 spogleda z dojenčkom v sobi.
Mož v sobi se spogleda z dojenčkom v ogledalu, mož v ogledali
se spogleda z možem v sobi.
jjenček se ozira za senčnikom sobne svetilke, žena se ozira
senco moža.
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, dojenček v ogledalu
se spogleda z možem v sobi.
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, žena v ogledalu se
spogleda z dojenčkom v sobi.
Dojenček se z nohtom oprasne po goli glavi in žena reče možu:
»Vzemi škarjice iz predalčka.«
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, mož v ogledalu se
spogleda z dojenčkom v sobi.
Mož gleda Pegama in Lambergarja v mavričasto stran, knjige se
ne dotakne, dotakne se žene.
Dojenček mežika proti bojlerju, žena gleda proti moževemu
trebuhu.
Mož v sobi se spogleda z možem v ogledalu, dojenček v ogle-
dalu se spogleda z dojenčkom v sobi.
Mož pripoveduje dojenčku pravljico z debelim glasom, dojenček
posluša glas, žena posluša pravljico.
Oblika dojenčkovega ušesa navdihne ženo, da reče možu: »Ko-
maj čakam novega dojenčka.«
Mož v sobi se spogleda z možem v ogledalu, žena v ogledalu
^ se spogleda z ženo v sobi.
Mož v sobi se spogleda z možem v ogledalu, mož v ogledalu
se spogleda z dojenčkom v sobi.
»Sreda se mi zdi krajša od četrtka,« reče žena, mož na prste
šteje, koliko črk vsebuje četrtek in koliko sreda, dojenček diši.
Dojenček kihne, mož in žena se zresnita, dojenček se zasmeji.
Mož je zverina, žena je devica, dojenček je čudežni princ ; igre
ne morejo izpeljati do kraja, ker dojenček ne zna sukati sablje.
M. s. 2. III. 1949
57,75 g — Švabić ma
vjzr umnb ugt zftz fmgz ttug hbtr ungt zhuh gmbf jnh
vuhr ufvr uhhn bthb nmvm vbnm vzju ruhh ggum vg
hrzg hrrf jbm vrzz thmn btgn bbtn vuur uzjj ftmz
tb tbnm vuvf jvtr ujzb nbbj fbmz trjv mmrru unnt zh
bbru rbzu rvmj ftgz tvgj fhhg hrgh gtmn bzuh ghbt
zfur uvzv mmzmh gfuv mmfbt zbjj fgbv mmtvm vmt
vruz thtn bgbj fvuz tnmb bvjz tnmt zgfm vbbr uftt z
tumf gbvv mnmhf jgbz tvuf juhb nbmu vzvz vnbu
mmrnn bnnm vtgv mmjvg hhv mmufn bmff jrvh gmr
bnhb nhhv vzr unbz tjjt ztur umuv mmvrh ghfm vu
unjz zjgu rhgu rhrm vbn bgjt zjfh ggvz tmn bmjg hhr
rjgr ubbz trvr ubzr nuju rmht zrfn vrmn rrtt znfv
mnmnz tzub uzuv mmzzv mmvnj fzzf jnum vnbu rm
zthr uznh gurm vnmv mmbuv mmvnu rmng hjbz tr
zvnv mmv mmfug htju bzuf jhmv mmjfz tgvt zfj fv
bvbz tguu rmz tmrg hfum vnfu rrgb ngnu rgrm vmr
vvgf jtvh gvff jmhv mmrjf jzbj fbgt zhut zhfg hhuh
gtut znuv mmj fftm vujb nbfh gbtt zzzf jjzu rzjg hg
mmghg hbvj fvhg hrfu rtnt zjjt zfjz tfhv mmhvz tzi
jnbu rvmt zhrv mnmvf jugu rjrh gvzv mmrgg hbnv
mmruh gjnj ffhu rfhf jftz trut zzmf jnru bjbv mmf
rtvh gutn bzhf jtgj fjmj fmjt thtr uzzz tbth gfb uhtu
bztg hntg htfh gfn bgrt zvvu rtft zvnr utgb nufn bt
mjj fnjr uhur umvj fvnh gjhf jzru vzvn buh gfjz tjl
vufn brfu rgbj fvnr uuht zgrf jfrb ngzb nnzr uhhg hzt\
mmvtn brbf jhun bzvm vhuu rbhh ggbz tmnn bur
rftf jzhz tzbg hbm vmzr umj fbug hvff jtvj fghg ggft
zhgn bgzg htzt zvnf jubm vbjt zfjg hvbh gngu rbng
hnzg hjfg hggn bhhm vugf jggm vrrm vjnh gtjz tzn
bhzm vrbr uuvr uhvn bgr uhum vhhz tfv mmugg ht
jhfn bunf jvbg hgnn bhgr uuzh ggmm vhrn bjuj fhl
bnuz tmft zgvg hbf jtrz tjhg hfmh grrg humu rbmj fu
52.29 g — pogačnik mai
Dojenček kihne, mož in žena se zresnita, dojenček se zresni.
njr ummb nbju ruf jbjt zgft zbmv mmfbj frfr utvb
rmm vjvm vtgz tvun bvfz trgn bbvn btbt zjtu rfrg
fv mmfbz ttbg hgjv mmffb nzrn bvff jbtr utj fjnm vrb
ubr umfv mmhzb nbn bmgh gmnr ubzb ngju rujf jtzn
ubh ghvj jbhb uvhf jhzn bjvt zrvh gjgn bbbz tfmh
hfh ghnr uffg hvh gmrh gbrz thth grtb utjj fgvf jgfg
vvr ufgf jtmn brfv mmhmb nmjz tzj fjmr urnh gvut
rtg hgfz trbj frvz thtj ftbr uhvf jrzf jjgr urum vgnz
mf jhhg hmff jhmz tvhu rzvb nfbg htut zfhm vnfg
frr uhfm vzb nvvf jzhg hfjf jbfu rhnn rnfv mhj fbnj
iff jmmm vgfn btjb ngrm vzzm vfgh ghtb nmmz tztm
jfb njzu rgjv mmvbh gjnn bztn bghh grff jubg hrrr
ttv mmruv mmhfv mnnmt zghm vmmh ghrt zgtf jzrr
znm vjtt zgtu mhv mmhtj fmth gzvh gutz tzmh gftb
uuj fzjb nmz tnju rvnu rtbz tnmm vrut zfm vmbg
unr uuvm vmjb nvum vgzz tunb ngtr uzgm vzum vggn
mbr uzzn bfbv mmtmm vnj fgtu rfju runt unuh gmrg
rfj fmhh gumh gzbz ttmb nmvn brzt zhnt zvvh gtgb
gzm vrnb nmzh ghvt ztvm vubh gujt zrbu rjjm vbhn
ggv mmvfv mnjjn bvhz tvtn btzb nvhj fzub nfvg hrt
/mv mmvht zjbf jfmf jznn bgfv mmtgr utzj fhgh gbmh
izb nngj ffzm vmjh gmu rggm vtfm vuzm vbnt zjbf
vr ubgr unh gvvh grang hzrj fmvj fnhj fbrb nhmm
fnt zuzm vrgz tfhb nvtg hffb nvjg hrub njjm vzfr
mtm vnvv mmbvm vjm vtmt zgbm vzru rzuv mnngj
tg hfzj ftf jruu rbun bthz tvfr urnf jjmj fgvm vntf
;mn bnvr uttj ftgb nzr uufh gnvz tmmf jvhh ggj fnvj
tt zrhz trjr ufbb nnrb nnjm vru rrtm vmbn bhrg
mmt zhuf jtm vzhz tznr ufh gzhg hhzf fbvm vvur
^^hg hur uzhb nhgj fhjf jbtu rjhn bgvv mnrunn bgnn
tnjz thjh gjth ggtj frgn bhhg hzhg hbfv mnnht zbft
)zv mmubg hhjm vumg hhjh grbg hvrh gmuj fhnm
žena reče: »Skuhala sem čaj iz cvetnih listov poljskega maka,«
mož zardi do ušes.
vzhg hvvb nrn bjjn bvug htnz tfub nvnf jvf jnjv mmjfl
znum vbun bg hnft zjzr urbz tuzj fgvn buub nbvn buj
fmzf jzt zrvz tj fzhn bbtr uvut zrz tmmv mmtvv mmuul
jzvt ztjn bfzz ttmn bjvv mmvgu rgbf jvtm vtjr uvuz
tftb njn bbju rnbg hvhm vjhf fnrv mmjub nhzf jgbA
mmgbg hjuj fbhj fmfm vzhu rfuz tjrn bfnh gbu rhht
nujj frjt zzvf jrjj fnrm vvju rrbv mmfmt zrvn bbnb
nnjv mmugu rzjv mtm vgrz tnvr ubtv mmvfu urrz
tbtv mmhhz tnbr ubjm vuhh ghtn bjtm vgmt zbgz tntrr
vbbu rrfr uft zvgm vhhb nunn bjnb nfzb nrmh gtnn
bnhf jnvb njru rfuh gmvb nzbf jnrt zjfm vbrg hhhf
hmrb nffz tbfv mnnvf jzzt zfzv mmruu rutg hjub nfg:
tvtj fvtm vtmu rhu rum vmfz trnb nbuf jguj fmbm
vhbu rvjh gzgh gnuz tvjm vuzj fhgb njtz tghn bbnv
mmhgr ujb nnrt zubn bhth gjvz tzjb nzbz tffm vgv
mmufg hvfj fnmt znbv mr ubjf jghg hhzu rmvh gjbi
utjg hr ummr uufb bhfg hffz tvtv mmbvt zmmn
bfhg hzrm vnbt zuju rubv mmgzu ruff jbnv mmthg
hvbt zru rgzj fgmr uurh gjzu rvhm vnrr ufv mnmrt
zhjn bngt zfub nbur utjm vjtm vnhu rttr uuuf jrzj fv:
tgbz tnug hgjb nbbb nbbh grvv mnnrv mmtmg hmmi
rnuj fjrr ujnj fufv mmghf jgvh gff jzhm vghr ujvg hrj
fgbt zgfj frtj fffh guuv mnnfn bnzv mmtzt zbtt zfun
buhf jrmt zgvj fvmb nrzm vumj fjzh ggzg hbu rhmr
uhmh ggvf jjrv mzg hbhh gbug hvvj fghb nmvz tzb^
mmrvv mmbgt zrmm vvn bjtv mmbfr ujjf jnuj fmu
zuv mmgmt zvgn bmnz tgz tzhb nrhj ffrr uzv mmuf
ftuj fvzj fmtf jzzg hmvr uzm vuhm fjj fnrt zbru rrhl
gztv mnmjv mnmgu rzmu rhvt znrj fnnm vjzz tgm
vgtf jzvg hfgu rurm vftn gngv mmgbm vbzf jfgm vbl
guvj fmm vvgv mmzbv mmjrv mmvhm vrrz trbn bmjl
gmmm vtgf jurj fmzr uuhb nhhr urhn bhjz tfzr urhn
M. S. 7. IV. 1967
»Razidite se, raziđite se,« vzklika žena, mahajoč z rokama proti
notranjosti omare, mož in dojenček drhtita.
vtrj fjth gvbh gjvn bbhv mnnun bjtg hvju rruv mnngh
gmz tghg htmg hbur uzfu rhgg htuz tvvj fgnz tnzg vutv
mmfbb nrhu rtru rmv mnmrm vnnv mmzgz tmz tnrf
jfrv mmtmz tmgu rurv mmrvb nbjn butz tzfm vjfh
gghz ttut zg hhvh gffb nruu rhzh gnirf jnhh gtvv
mmgmz tbmf jnjf jguz zgum vftm vjnm vzzz tzrz tfuj
fznh gznn vfh grnu rrb njgn brmb nntv mmvhh grtm
vvrr urtf jtjt zzbf jzbz ttnv vbbb nhu rrbg hrhh gnzm
vbzb njbt znng hfjz tjgh ghbf jnrf jguh gzrb njfv
mmbtnj fhzr uhut zmfu rmzh gfbg huzm vzrf jjmg h
gmhu rzjn bmr ubzg hrfr uunh gfub njmm vhhj fvmj
ftnh gjuu rnn burt zutn bmg hzjm vbgg hrcz tnn btn
bnzn bruj furh gttt znrg hrfh guhr utvj jvnu ruzn bgmr
uvzm vjmm vmrz tbrg hnzb ntnt znth gtmj fjrg hmgg
hgn bvgf jzgb ngbz ttb nfzu ruzt zznb ngnb ngvt ztng
hvfr uzrt zrvg hmju rtgb nvjj ffnr ubhg hzbj frb nfmt
zzbv mmjtt zfz tgtg hfbu rfzu rrjz tthr uzhu r uutm
vzm vhbv mmggr uhfv mmftr uhnf jnub nvbg hzbv
mnnbn bvhh gfhv mmzbn bfbh gtmm vzg hjfm vrv
mmunj fumb nghz ttb njr ujgz ttbn bvrm vnzm vjtr
uunu rvfv mnnjr umzt ztth gfmh ggg hthh gfzt zmjh
ggmb nzjz tzmr uthg hnzn bmzm vugh gzvu rfgb nffu
rtug hgjg hmrv mmjbn bbzr uzun bfvt zzgg hfhu rmhz
rvjr umjg humt zruh gmr umjr ujrz tjvh gtht zbbz thvr
ubzh gvn btbv mmbzm vutt zuzu tuj fvn bfjh gbmm
vbnb nvfm vbrb nmhf jfgu rjnr uzut zuzv mmfzz tbrr
urgz tnfr uuzb nrbm vznr ujvu rjmn btjn bbzb nrrt
zttt zbnj fbmv mmhjh gnrn bjg hrum vhgf jmn bzzb
nubz tzbn brrj fujf jmt zhfm vvjh hufz tfnv mmzgf jhn
vvcz tujr rrzm vtnt znju rhtm vruv mrz tzbt zbhv
mnnmu rbgu rfgv mmfjj fzbv mmvvh gbhf juvh gfgb
ntmm vbgr urvf jjrf jmtt znbu rgrg hvzm vrzf jzgr
M. б. 7. V. 1967
žena reče ali dojenčku ali možu: »Poglej vreme,« eden odgovori:
»Milde Meeresluft.«
uhff jhj ftgn brfj fmmm vnvn bmjj fnr utgf jmuh gmmr
uhnv mmrbr uznf jrjn btgz tjzt zhbj fmgf jfut zjnm
vmff junf fbhh ghbr untn btnt zfrf jtv mmjgz tru rbhz
tjgm vvvz tnft zvvt znnf jgv ranmtg hnur umuf jzuf
jvvh gtut zgbj fhuj fhuv mnffb nzhv mmbhg huhj fzjr
ubu rgfh gruj ftzm vznt zmgn bmhv mmfvb nfbm vjgj
fbhm' vtmz tnbz tfju ruzg httj ffjm vtmf jrnn bgjj fght
zzrn bhbj fvjt zmmb nrrz tfmz tvmf jffu rgmn bnmn
bvrt zjnr utbu rjtm vfgv mvm vbhm vrjz tjuh gjbm
vmtz tvrj fgfr ufvg hvrv mmggh gfbz tjbt zzbu ruhz
tvjr ubzt zrtf jvvt zngm vmvh gjtv mnr urmb mjtm
burni buug hfuh gmft zvh gzfb ngrr ubbb vnmn rzzj
fmtz tggn bbrv mmhgb nhmj fnm vzuh gfbu rnjv mngz
ttg hjvr uhtv mmtvn buff jgjj fnjh gttn bbhr umgm
vnrt zzgz tbbu rrbz tzhh gmht zrhg hjvg hbtf jfrj frzr
urtm vftt zvuf jjrg hnzz tjvr uuz tgut zjfg huug hnrv
mmbjv mmbjn buvt zzgn bfbu rmrg hbhm vzjf jvhu
rztu rfht zbgr urtz tfhz tnrg hzbb nmbv mmrfh gvgh
ghb nnbh gzrm vjuj fgmn btvr ujjv mnmbt zhbr untg
gvnb nzbn brbz tbmg hzvj fgjm vgrn brhg hmr utrt
zgnr uutu rgtm vrjm vhbj fubz trj fthf jtuf jmhb ntju
rbuf jhjz tmmm vmtf jjmj fugu rnhm vrbn bhub nnvv
mnmvm vtvn bmnt zzbg htvb numb nzjn bhju rbhb
nfmj fzf jhbn bfnv mmrut zz trhf jnuh ght znzb nm
vmrh gvvz tfg hmur uhhj fbgb nntn bgbu rjjn bnzf
jtfz tftv mmrzg hbug hnjf jjnr urtb nbhu rfrm vgjv
mmuhh gzghfbh gmjg huvu rbz uhrz tzmm vvuf jggz
utmj fuzj fggh gmmu rjhg hgrb ngvz tbbz tfut zjhn bnfg
hjgh ggbr uzfv mmttv mmzgr uhg hrnm vnvb nntu rtrh
gtrg hbnf jrfz tfnr uzmz tvzm vmz tmub nfjr uzhr uvhh
gfgm vggt zrgj fbfz tjnm vurt zfr ufbz tvgm vfvj fnmu
rtvc mnnrj fgnm vghv mmbbb nvrm vvhn btmu rz
51,78 g — križnar naško
M. Š. 8. V. 1967
žena reče: »Ne morem in ne morem biti podobna električni pe-
čici Maestral, ker nimam ene same žičnate noge.«
M. Š. 1.1.1968
tjmb njhm vmuv mmhrt zugf jjvv mmrff jjfb nrt zbhf
jfnb nzng hnzf jjjn bruz tmvr umjj fvgj fhmh gjgh gvmv
mjb njjb nrvn bhzf jhmb nbvu rhtj fgut zjh gzgj ffmu
rrrh fggv mmhmu rrgz tgnf jfrz tmvu rjrj frgg hjjz tfgm
vjvb nbzj ffbu rvrr unrb nbbgg hvnu rhjf jhnf jznm
vjmj ffvu rmgn buun bntm vfff jhtt zfmm vhbg hjnv
mnnjg hzmv mmtbt zftu rzhu rhtt zmzg hjgz tmvj fnzm
vhjh gthu rhht ztjv mmnmt zrzv mmrgr ubtj fjjj fhfj
fumm vmgu rjzz thuh grrm vmgu ruut zzb nhvv mmjuh
gzru rumt znhu rvnf jbuu rnrf jhjg htvm vtuu rzg
hzmr ur ungf jmzu rjtj fvtt zzuv mmbuf jbvt zmfg hfgv
mfr utvr uvnb nmvt znmn bghu rrzz ttnj fmhn bfgu
rzbb nfrf jmur ujhv mnnzz tnmz tzfu rvtr urvn bmgt
ztvh gnvn bnuu rbmu rgvh gru rujg hfug huvz thfv
mnmfg htbg hftg hggu rvb njgr uruu rnfg hfbg hgvb
nbhf jjf jnbj fttt zfrg hmnf jgnt zruu rtvn bthv mmfgg
htnh gfjh ghj fnfv mmvub nhh guhv mmuff jgzv mnnrb
uhzz ttfz tnmt zhgm vgrt znzz thur uzuh hmt zjhf
jutf jrgg hnr uhtz tbnb nvvb njnf jjrj fut zgtt zzff jjtr
uuzz thjj fuzm vrtm vhvu rjrg hbfh gngv mnmtj fbnb
bztu rmbm vfmu rhrt zmzv mmugr utm vzff jgub njjj
frtf juhn bftr uutr uznn bbzj fmuh gfvg hjtg hnfz tfz
tvmg hutt zggg hrhj fngf juzf jzjf jfvm vtnz thnh gvrm
vhrb nbj ftgv mmbbm vbbj ftnb nuvb nfgr umbf jzvn
bhhu rhfu rtzv mmtjf jung hfzh gjhu rvhg hmgr uum
vuzf jbg hugf jtru rjtb nbjj fhgv mnnvr uvjh gjzu rfuv
mub nhbh gmmg hrbt zbzh ghnv mvj fhfz tfhj fuuz tjhj
fbhz tvtm vnnh gvgj fbuv mmzuj fnbg hnvb ngjh gurf
jfbg hnmn btrj fbzr uhbu rtmz tbbj fvvf jtft zhh gbvv
mmuzm vhg hffm vbvh grgf jmtg hftj ffzv mmrmr
uhhu ruzr ubbt znhg hbrh gnvh gg hhm vmtm vujn
bhmz tfgu rvt zrnm vuh gfv mmhrv nnbhh gnun brgf
Ožgejo se hlače, duh ožganih vlaken razburi moža, da reče:
»Dojenček je pojav.«
jnng hnrh gutb ntmv mmufh gmuh gvhz tujb nbmv
mmfmh gghm vfuj fjmra vjrg hvfh gffn bgzu rmzj ii
bvmt zbtn brgm vvh guun bzmf jhvj fjbu rnnu rjfj
njtb nrbj fhnb nmjb nmu rhhf jbun bmf jhgb nrjz t
utfg hhgv mnnfr uuzt zbnr utfu rhvr urrm vngu rfv
tbfj fnzu rnj fhbm vzub ntvt zhvu znnz trtv mmfzg
hnhf jmbh gvbr unnr uzuu rtbm vbzr ubbh ggmf gz"
vghz tgfb nhv mmumj fvu rhrh gnvf jujb nmzb nfhl
zfuf jug hjh ghu rbvz tnht zjgm vrrg hthg hmng hbzv
mmzjm vzht tvgf jhhu rbvr unhj fuzh guut zb nzvr u:
gmfv mmfmm vjrm vbbv mbu rbtg hvbz tvj fgtb nI
uvhj fgjh gjjm vbnv mnmjh gmgu rgzr umgg hfgg h^
nbfr ujzz tgjh ghvh gvrz thug hzzg hhjn fnt zhv mnn
ntuu ruvm vvjj frjb nbm vvbh gmtm vgfv mnmzr um
vurn bjfh guvn bumb nzru rzjh gmgj ftrg hhmb nr
vuju rmmb nnhu ruht zzhg hhtt ztut zttz thhg hmur
unzn bbrb nubu rnzn bjmf jjm vzhj fvzt zvhg hjhv
mmfvj fzg htjf jhnm vhgt zzfm vgjh ghhr unhu rbmt
zfmj fnmz tgrb nggj fhzb nbuu rgg hmmm vmnz trgj
fzbf jgun bmfv mmgff jfff jnmv mmrbv mmtgf jnrh
gnhh gmgj fjzf jmnf juvr urft znhf jrmf fhhr ubff jthb
numu rvvm vgju rtnr uuvt zhzn buvr ujbr umzv mmi
mmvjv mmurv mmuhr ungg hmmb nftb nbhn bfnf jt
rntz tbuh ggvu rgmb nrjn bvzr uhm vtvv mhm vgbz
tvnv mnnmm vttt zmjf jvrt zjzv mmzfh gfbm vzbb n
fuvt zgzf jzbb nmgr umjn bzbg huj fujn bjnu rggt zjfb
nmtt zhmm bfhj fmfv mmbjm vghh gbtj fvuh gtvj fzt
ftmb njnh gggf juhh gtuv mmrhb njj fmvf jrj fh gmm
vzf jtuu rrvf jtfg hhgj fngb nr ujfg hhzb nuff jbmt zh:
zgmh gub nbmh grvh gvzr uvnu rhuh grur uhng hrbz
ttgj ffhh gftj fmun bbuv mgz tuhv mmjzj fzuv mnjmh
gznr ujg hgzg hrzf jrvb nuzn bhug hmnz tbmt zvht z
Mož v sobi se spogleda z dojenčkom v ogledalu, dojenček v ogle-
dalu se spogleda z možem v sobi.
jmmz turb nrmb nngu rhhn bhvh grgz tzuv mnmgj fvzu
rtrt zrtu rvhr uzrz tghh gbhj ff jvmn bhgh nbmb nvhn
bhbb nzvg hgju rfrn bubf jtgn btbb nthv mmumn
bmn bngg hmbt zzzv mmtjt zrgb nzut zvgj fjut zgtv
mmrjt znrz trjb nrhb nvhu rhru rhbm vrvf jvmf jvhv
mmrgz ttt zghn bftb ntfn bzrt zrnv mmjvj fzgh hzmb
nmzt ztbt jruj frbg hhrg bnbn btbn bnbf jtrv mmbvj
ffzg hffv mmvbj fuzg hjnj fjfb nbnh gufh grjr urtr ubvb
nbtf jvft zmub nfhf jhrj fnhz tmuf jhzj fbmr uurt zmrv
mmtnt zubm vnvh gfhn bvut zjfb nmrn bnug hfbr uhrn
bbuu rhtu rhrv mtu rvbr umgv mmjbr unvj fgmm vfvn
bffn bbbh grbt zbnu rhmf jntj fzt zjvt zhhr umbv
mnjmm vfu rrhn bnbv mmrzt zngf jjnn bvug hnff jumb
nmjh ghmg hhjz trz ttzz thrz ummu rtuh gurr umvr
ubjn bnra vznf jhfr unmg hgtr uubu rjmj futv mmzvj
ftgr ubgv muu rvrj fbgv mmthm vnbf juhf jmub nmfn
brfr uutg hnut zbtg hruf jbhz tnnv mnmtn bjhm vuvg
hgmm vrhz tum vrrb nftu rfmj fztt zmzr uvum vvbg
hjur unbf jnnu rmmv mmrvj ffm vznz thvg hnmt zjru
rvtm vbzg hvhu rrjb nnvb nnuh gmn brzf jbft zjzg hjgz
tumj fvgn bmmg hnnz tjmr ujnb nzvz trbt zmnh ghmv
mhu rgtj fruu rrbt zggm vjtz tnz ttfj fjtt zvbu rurr ujuh
gtnm vgzu rbvf jjfh ghfv mnjmu rzjm vfjg hjnt zhjn
fujm vvnt zvjn bhvm vhfz tfrb nfnz tttj fgu rrfz tvrn
fztu rrhm vhzv mmfub nfmz tfmt znbt ztnf jnzf fmgg
hugm vmvu rrvt zrmh ggv mmrfz thzz ttrj fgmt zfhv
mmuhn bzrr unvn buuv mmgtz tbju rnbh gfzm vgjj frgj
fbvg hruu rrf jgz tjhb ntnz tfvt zjnv mmrhr umr umgf
jmzj fzmj fbzn buhm vmnr uvhv mmfnz trnz thbb nnrz
tmbb nnrz ttfn brtm vrjn bjvm vbvb nvnm vbuv mmrvr
ubuh ghgj fzbh gntm vtm rfgr ubut znvn brmt zvmr
unhm vhvz tgjm vuhf jnff jgvm bgbr oftb ngmv mmvzb
Dojenček uzre moževo oko, moževo oko uzre ženino dojko.
M. Š. 25. IV. 1968
nnbz trvg hbjv mnnnm vgng hjjf jfgv mmggz trzh gju
vnrf jvmb nmuf jftv mj frrh gffm vvjj jhvr ubzv mnnf
jhvf mmfbr unmn bmbn bbvu rffg hrhr ubhz trnh ghj;
hutg hufg htvf jtnf jftb njuv mnmgm vgzh ghzg htjm
vuvb ngmr uzzm vbjm vrgj fbhu rzjr ujvh gmnj fgrr
uunt zunj fvvn bmfn btht zfvr ubbj fzb bjtr ubzn bbvv
mmhm vngh gztn bgzr uruf jngb nmtj fnnz fgnb nrtj
fung hvun bfrj fvfb nztb nrvz tmzz tmuh ggtr unbr
uhjv mmzrm vuuj fmbg hhrr ujmm vbrf jjrn bguz thn
jnjr ufbt zrhb nbuj fugj frug hzzv mmfjr uujv mmrrg
hfnr ub nunt zut zjzf jght ztgz tfnu rufh gzjt zvzg hjuj
fbrh ghfn brzn brun bmhm vhmg hjtm vgth gubn bzh
nmr uzrj fmt zvhm vtrg hmtf jvth gfm vnt zfvu rzft
zhrb ntut zmvb nzrr ubgg hvuz thzt ztgv mmrvu rvtt
zjhz tfnn bhzz tvtt zfrh guuh gzn bzr unjj fgh ggzj fvz
nnuv mnnjf fbfn bthu rhvu rnmg hhjg hrg hnum vugn
bzfv mmzju rgjr umrj fbgh gfmm vbnu rfgj fgbf jumm
vbvn bhvt zgbf jtrg hbrm vhzm bhjv mmnfb numh gi
zuhf jhrm vjgu rgnm vnrb ngvg hh ghzr unhh gnjz
tmhm vjnv mmumh gtg hffr uhzf jgjf jurg htuv mmhff
juhg hbgj fmzj fvbg hmt ztfm vhzg hguu rvfz tgjv
mmuhj fmjf jrn bhrn bjzz tntt zjv mmujn btrt zmmz
trjg hgbt zjrn buvf jhrb njmh gbnz thmb nuvh gfbn
bfrf jgnf jmzv mht zzur ubnf jbtt zhtn bnbj fjtf jzgz
tgjz trzg hhrb nhgm vhfn bvzh grbr uuvz tfzf jtjh gthf
jghr ujbb nmtn bmbm vfnz tnhr uzmr uugb nbjg hfuu
rvf jvj fhgz tumr ubnz tuvb nhbz tnbb nhrv mmbhv
mmtng htfg hnnh gmhm vfgm vhbz tzvu rbtr umug
hjvn bhhv mmttn btvn bghb njvg bvmn hvbt zfmh gv:
gurj fhfh gjuh gbgu rtz ttgu runj fuzu rbgb njgu rmzg
hjug hjut zzrj ffgj fvfj fumr utmg hhuu rhgt zngr utgz
tjzh gnfm vtr utgz ttzr ubmj iujr ubvh guth gmfn bhh:
Mož v sobi se spogleda z dojenčkom v ogledalu, žena v ogledalu
se spogleda z dojenčkom v sobi.
tngm vjfr ubju rgfb nnuz tjtm vgu rnnb nu rfzr ujfz ttbr
uhzu rurg hvvm vhfu rjvz tbgu rffj fbzh gmh gmrm
vvtr uhug hugr uvhn bttn bufn bjzg hjvr ufzm vgmj
fnzf fnfn bjzu rvn bubm vugm vgbt zhtr uumn bhgv
mmunn bnjg hnug hmmv mnnmb nhrf jmft zju rufg hbv
muz tvrg hmmb nhfz tbjj fvnm vrtz thjv mmzmu rttj
fhvz tbnh gznb nuzj fmbr uttg hggz trnu rr urgf jhg
hugg hfvv mmfuf jnv mnmrf jjbh gngm vumf jufv
mmjvm vtg hhuz trbm vrbu rmng hftv mnmjj frn bumn
bgrr uzrg hbzg hfuv mmzmv mmgmb nguj fzmz tnvj
fzzj fbtn bvzu rnvt zhub nbrr unfv mmugm vtnr utuv
mmhbh gzzu rmfm vff jjzf jnvm vzjm vvng hmmr uhnj
fjzu rfzj fvgu rmm vgnb nvvj frvg hrzn bjv mmhgz ttjg
htzj fvmm vhnf jvgr ubru rjuu rmgh ggf jggj fbb nftg
hmmf jfzz tuhm vubm vrbm vgbu rfzt zmr uzuv mmtuz
tfgb njtj ftbm vgjn bfth gunf jrz trnu rjjg hrhz trru
ruur uhuv mmfmv mbj ftvn bbzv mmgtj frzu rtjg hfmf
jmg hbnz thfu rrfb nzhu rngt zubr utrz tn btnn bhzt
zunb nrft zgjg hhnz tzzv mmvun bmmz tzjv mmvgn
bzbj ftnu rbvj fuvh grhu rruz tttt zfuj fhrm vhbu rhbf
junn brjz tmbn bzuj fmbz thjr uzbg htrr ujgj fnbm vutu
rhmn bhnb ntfu rmnj fnht zhhj fguj fgnn bbhg hnm
vfhb nvmr uttf jjth ggtg hbbz tfhu rtjn bhjg hhtz trmh
gntu rrhg hgjm vrzz tgru rhrf jvzh gufv mmtrv mmgmr
uhvm vmbj fgvv mmhnj fgrh gztu rubn bmbz tjbg hjnr
uhh gzum vgmh gbrh grnj fbjb nfgh gufr ujtg huhz
tmhb nuvm vguj fvth gbvj ftr unnm vbbm vvbu rnrm
vbrv mmgzf jtum vu rhzg hhtv mmvuf jvrv ntbb njrj
fbvj fhh ghzj fhvv mmrtt zvug hnjg hjgu rjtt zhrz tnuz
tjhf jhuf jztu rtbt zffg hhbb ntrt zutz mmzhn bfgb nmrb
nmhj fnuu rrfh ghmn bbmv mmzbz tggh gnvm vrhg
hbmf jgrn bvgt znfr umrb njmb nthu rhvz trvj fhvj
Mož vpraša: »Ali že hladiš puding?« Žena prikima, dojenček od-
kima.
M. š. 3. III. 1969
fzmb nvj ftuf jvrv mmghj fgm vujt zftg hhzj fzru rvjv
mmznn btgt zmz tnru rju rvbu rmnr ujmv mmugz tubn
bhfv mmfjv mmjgf jmvv mmvrm vhjz tggb nmtu rgbb
nutg hvhz trvm vzf j f jgv mmffr ujm vznv mmrmj fvbt
zhgb nvn bffm vggm vfug hbgz tnum vngv mmfgv
mmzhb nbvm vzfm vrnm vunt zgjn bmun bufb numt
zrju rfmf jvbh grbv mmftt zvu rvfh gfbv mmujf jnfv
mmvhu rztm vurg hjhb nvng hrvm vzjg hvbg hmhh
gbvu rbuz thtv mmhzm vjmh gtbf jbbzr ubnm vftf jtjm
vzug hvub nvjm vrjv mmrtf ubuz tnb ngrf jfbz thbj
fnvg hrbf jm vvrv mmhzj ftjv mmugn buzb nrmr unvg
htgm vfut zmzh gnmz ubfu rtfg hbnz ttj fgrz tbfh gtvu
rmhm vrzv mmrhu rvzh gbfn btzr ubug hhgb nvz tnzt
zrtz tnr umvm vmtt zttb nrnm vnfh gvft zmt zbbb nujv
mmhnm vvvm vmzb njht zmfz Ifvv mmjgb nhnf jvhj
ffjn bgzv mmhbj ffuj fbfv mfz tbgj ftrz ttvn bfnm vnhg
hhbn btjj fzgh grmu rvtj ftbv mmzjv mmhmv mmgjz
tuf jju rhzj fufz tzgb nmjf junr urvj fgnr urub nbzn bjtt
ztrm vhfv mmgzg hhjv mmuvt zhbg hvbb nnzz tgum
vrnj ffum vrvu rmjh ggnb nzmn bnjv mmvgr ummj fur
ubzf jzvb ngun bnvj frvn bgtg htfv mnum vvzj fhb nffv
mnnun brg hzbu rhrj fvrz tbuj ffzf jzmh gugb nzft zufh
gmzu rzh ggnt zubh gbuh gvvj fjvv mmvvL zmht znzt
zugr umbn bmh gzmg hbru rnft zgtrn vmhv mmjfg hvhf
funm vjzg hjmf jhzb nhr utvv mmztj ffhr uuzg hfrf
jtfg hmmu rbvb nvtj fzju rzzv mmgbj ftjf jbtz tjmj ffft
zbtr uzbn bjhb njnt zrtb nztt zvjt zgfn bnhu rjur uvhf
jvzv mth gmvg hhzm vuut zmrz tvzg huju rbrf jugf jtmr
umbu rmhh gtvn bfrv mmbtj ffrn brff jvzf jrzz tfng
hggj fzjf jjbr unrn bujg hjmz tzrj fftf jhuu rhzb njtg
hzvu rtmg hght zbrv mmfmr ufn bunr ujtj fju ruh gvzm
vtgm vvuj fbfb nfnf jfjv mmgng hfnj fbmf jjug hfnj
Mož v sobi se spogleda z dojenčkom v ogledalu, žena v ogledalu
se spogleda z možem v sobi.
fghm vvvg hmum vjju rfgf juvj fvr uumg hrjg hbbf jmuj
frgh gufz tvhb nhtv mmurg hmub nztg hjgj fbrf jznj fhrg
hguv mnnvh ghnj fujg hntv mmrfv mfv mnnvt zbzf jtbj
fuvn bttz tzbf jbug hmnn brtj fzhf jhfj fgjb nzzr ujjm
vnzb nfjj fzjh gvuj früh gunr ujnv mmtgb nzzb nrfvt
zhhz tfgz tzgz tffn bmvu rbzr ubfr unzu rzgz tvtf jgtj
fhvu rmfh gjbg hmbr uumb nugm vhtv mmguj fntv
mmbnh ggng hmmg hvzt ztmb nmfh gzmh gttf jnmh
grfu rgvj fvzv mmjtu rhtz thgn bjvj fvtf juuf jugm vvvj
fvbb nhrt znb nnrg hurn bvhf jhnr unfr uurg hrm vtvz
tfbb njmr uzbra vmjt zgmf jjng hjn bffg hnhv mmvmj
fjrf jrgn bfzn buvu rvzr uhf jrtn btgr urhf jmru rnvm
vfrz tgrz tvnz tvrh gbmj fmzb nmft zzhj fuvg hbjj fgzb
nnvu rmjt ztvt zujf jfht zzru rhtv mmrtf juzt zzbn bugj
fbur ugf jbvj fgub nzjt zumm vzzm vjrh ggrz tnff jnbh
gvzz trmt zmrn bmmu rfrb nbmg hzhm vfub nnvj fbft
zgrf mmbmu rfgt zjzm vumv mmbvn brfz tunu rmfb
nubt zjgz tmuu rjrr uhmf jggg hjbm vmhn bnbr uhvr
ubgm vfrr ujmn bbfg hvz tfht zutt zugg hujt zbfm
vmmm vfuu rvvn bvtf jvr utmf jfrm vztg hvgb nzhg
hmnu rtth gjbr untu rgrr utnb bghh gbvh gjmh gjzg
hjzf jfth gbnh gjgf jtv nrmj fmjm vvmn bng httu rnuz
tmtr uutb nbgt zjjj f jtb nnfj f jmg hgbz tfhm vjvg hthz
tutg hgvj fbhr uhz thrz tmrm vujf jvb nhmu rth guft
zumz ttru rjgg hruz tbgn bjgz tgtm vujj ffmh gmuf jbvg
hzun bgtj fbv mmgnh gtjg hmhm vnbj frhu rfm vhgm
vzmv mmfgt zfg hmnj fghf jzrv mmgft ztuu rtht zzh
gufm vjvu rhjm vrzh fgjg hhtr uuth gmtv mmtvh gnbg
humg hvtu rvtn bumm vgnv mug hbhv mmtjh ggmv
mmvbv mmfhh ghfb nbhz tmfg hhrm vnzt ztgr unrh
grrh gjtf jtuh gzuu rbhg htv mmtnr umfj fbfj ftrj fhj
fvbh gvht zrfm vmuf jzgv mmbbt zrhj fhbg hbfg hgmj
Dojenček zaspi z dojko v ustih, mož gre mimo s copatami na
nogah.
fzht zmuf jmhg hmvh gnhb nmnv mmhzg htzf jhgm
vvvn bzfn bvjn bhum vbhm vrah ghug hfth guzf jmnh
gjnu rvrf jzfz turz thnu rumm vjh gjhh gutu rtff jzzu
rrr ubfm vvru rvuh gzhn bugf jftt zumg hrrt zztt
zfzz thnm vbbf jbgt znmf jjnf fthn bhrf jbbv mmzjt
zntf juug hnmb nfun bjuu rmgz tuvf jffb nnrf jvvb nnt
zuhz tvzb nvnj fhf jvfu rzzm vhmn bzjv mmfnm vftg
hmvt zfmz tugg hnnb nvzu rjurn vbgn btnv mnmbg hjj
fggn btnb nrgu rnnz tvrt zun bfgj fzgf jzv mmjbt zrmj
fhv mmjvf jfmj fgff jrgb njnn bugg htun bzbh gjmt
zjjm vvft zbum vgbh gfuf jvt zmfv mmbzz tnvz tmgt
zmjm vtmg hmzu rjtv mmhvb nhmf jvzu rmuu rmfn
bbgg hzun buth gfmg hzgh grmh gtgt zzj ffff jnzu rhv
bbmf jgnh gnjm vmfg hmuv mng grhb nhgu rgjt zvtg
hrbn bzuv mnmzn bvzj fvrv mmttz tb nrhn bjhv mmbf
njbu rbmg hnuv mnmhv mmgth gmut zrmn bbfv mmft
bhzb nrhf jbgh ghjf jvgn bnrt zzut zbvu rrmb nmjj fgfr
vmtv mmhjf jru rzrm vhjm vttu rjmv mnntm vutb nnj
gnuj futb ntbn bbtg hbuf jjzn brjv mmujg hhbf jum
vvfz tbb nhhf juut zvtt zjmz tgvf jbrj fmfg hnj fjjv
mnntg hjv mmzgg hjhh gmjn bhbh gnug hvbu rzrv
mmjhb njzg htnf jgfu rvvu rzbh gujh gfvn brhz tgrn
bufj frgm vfjb nmvh grrb nzvn bfgn btjf jrvf jhfm wz
jhbv mmtug htbb nhzv mmvjf jzvj fztg hfj fmru rttt
zfzu rmbf jtzm vgmn bnzt zntb nzgj fbg hub ntbv mm
ntbf jgbg hzzn bjnf jfzf jrgt ztrg hzgn bgm vgvz tuzg
hun brzu rnbm vrmh gtbv mgj fnuj fvnn bgvn bggf
jnmz zzjg hffu rnjg hrft zbut zhff jtjv mmvjf jugm vrh
uthn brb bjt zvbt zzgu rzhf jbnf jvhg htbh gvgf jvfn
bjmt zzmn bun bubu rnbu rrzg htnt zutf jnbb nbf jjjt
zjth gvg hghh gnnu rgtu rgub nmb nmfj ffrb nnf jvvv
mmrfb nvjb nvjt znut zfmv mhv mvh grvb nvrb nfvb
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, dojenček v ogledalu
se spogleda z ženo v sobi.
M. š. 1. IV. 1969
nbt zmgv mjm vmvr umbb nvfj fr unzf jgtf jtmt zhrn
bnbb nfbf jmvu rbtt zbuu rzub nubb nghb nhgti brn btf
jubf jtrf jnvt zbrh gngh gjug hfgh gvug hghf jtn bthg
hufb ntvv mmghu rzjf jhmf juzh gvun bgzb nrbr utzm
vfnr uhgr ufgr ubnr ummn bnvm vhmz thtg hfgb nhbf
jutg hmv mmvnb nnzn bfff jhgu rnzj fuht zmgt zzrm
vhv mmjhu rhmj frmh gmfm vtnm vhtr urgm vzhn
buhz tvgr utgm vub nhn brmm vrh gvnu rtmu rmjr
uubj fvvh gfhb nfbb nrhr ufvn bjgn bn bfuf jrmb nujf
jjhj fmb ntnf jftm vvf jgg hhtj futz thmj fztm vbmj fgtt
zmzf jjhz trmr utrj ftvt ztr uhhf jbt zhhu rhbr utf j fbjn
bfbt zbtv mngfr uzu rmgb nuru rfvg hbfm vnvf jvvn
bnnu rvmm vjhb ntnb nbnf jrvr umjb nbrn bgjm vbtz
thng hjjn bfhf fbvf jfft zmuj fngz tgtn b ngjg hfjt unub
ngbr uzjn bfzb nbmf jhbu rjrm vgzg hbbv mnmgf jtjz
ttgf jnjn bjgb ngnu rztf jfgr uujr ubjb ntvr urjg hjvt
znfj fttv mmvrt zmvu rzgh gmhn bufu rbbt znnm vmhz
tthm vzfu ruz tnfj fvgz tzt zffz tgzz tuhh gjvu rhgh guuf
jttt zubr uffj fbzb nhnh gfvh gfmz tggg hvnr uthv
mmgbz tfmb numr uzhj fhz tzjm vzgf jhf jjtb nmt zgjh
ggub num vjht zhbz trfg hzmm vrvn bntj fmmj fhvh
gtuu rgmt zrmb nvnn bfzf jtnt zzzr uzvu rmjj fjuz tmtv
mmgrb nmjm vzh gvhv mgt zjuf juvg hjvm vtj ffmr
ubnb nzff jt zfng htmn btjg hz tnnj fguf jbtm vngb
nbvv mnngr unrv mmubm vjjh gnrv mmrbj fnbn brhv
mmtgj ftj) ffmz tmtg hufr uf jbuh gjgz tbvu rfbv mnnrf
jnmn brz thvf jngt ztht zgtm vmv mnnbb nfgm vnuj
fzmh gzu rjnf jbtv mmbnv mmhnh gghb nrhv mmbtg
htng hmuu rjr ubum vfmt zufr uur uzvz thnt zjvh ggtt
zzuj fhmv mnntv mmuvg htvu rftj fhru rhum vuvt ztnz
tmth gmmv mmumu rjnu rbbr ummg hug hfhf jfmv
mmrgb nbhv mmruz tfrj frrj fntu rnmj fvfh gbht zbvm
M. s. 10. V. 1969 Dojenčku visi možev las čez lice, las je dolg, dojenček je kratek.
vvzu rfhj fvnm fthh gggu rfrh ggjm vbmh ghbn bhnt
zhvf jnzz thbr uuj fhjr ufrt zmzt znug hfun bnuj fbrt
znhz tvht zfnr umzg hvnf junv mmtbf jrmj ffbfg hhbv
mmfuv mmuvr umhu rnbt zmvj fvjn bbgf jjrh guum
vnnb nlbh ghum vmnu rnhg hfrj frzb nggr uhtn buju
ruzb ngj fnjf jhnt zhu rfur uhvt zzhu rjjz tjht zmnz ttgb
nrrv mnmmf jjrz tnvt zhjh gtfm vjmg hghb njbn bgnb
ngm WW mmtnh gtj fnrz tuu rffv bjrm vufh gfjv
mmzfj ffzh grfj ftw mmtzf jhvg hnvn buhz tfrv mhf
ivtn btfb ngnm vjhu rrbm vgmm vmw mmzzb nbjm
vbjn bhgf jnfz tzru rgtb nfrh ggjt zznu rnrb nvhz thgz
tgzu rvrv mmjgr utuf ihm rwf jffj fvzr umfn bhur ujmi
uzht zbbg hvjv mgm vtfb ntvj fubj fvgm vjrr umjv
mmunz tzmj fjjn bhrb nbnn bnn btzt zf ftng htjg bzju
rurb ntnr uunj fnnh gvuv mmuum vnzv mmjzv mmfbj
ffbh gmuv mmtmh gzhb nbzg hmmz tvjb ntfr unhz tjnb
nugr umhb nnvn biigh gvbj fhg hnn bnnb nrjv mmgfg
hufh gzbj fthu rmmf jvrb nhvg hmfr ubgh guhg hbn
bvzb nggn btrb nvbu rt zztu rmmh ggbt zthb nfhu rn
bjnz tjjz tvff jmmv mmujt znjg hgjh gnht zrln bmrh
gbfz thr urgh gtmv mmfjb nbnm vjbh gbbg hrhg hhvn
btzj frmz tmfu rzvr ujzt zbw mmzzh gujz tjrt zbrt
znbh gwt znbg hzgj fzzr ujjt zugz thuj fvub nzfm vrrn
bmv mmbth gnmj frzj fmzn bghf jvhf jbhu rbzt zfiib
nrbv mmtmu rhb nhhu rumb nzhj ffbn bvmj fnmg hfrv
mmrjf jvzj fgzt znm t zmmg hhbj ffrz tzhr uth gnjn brgg
htrv mmjzh gbhv mmuzu rrjf jf jb nz tbgz trn bubn
bumz tfm vbzv mmruh grhg hgng hjr ujgf jmjr ufgu
runr urvh gmbr uhvh gubj fzgu rrn bffb nvnb nrnu rg
hngt zvbf jhhn bjbb nrum vfbt zbmf jzgm vhun bnrb
ntuh gbbn bffh gfbb nvmv muj fzbg htuh gbbr uhzm
vrn brjr uhv mmuur urtj frgf jtjb nhmz tgtv mnmmh
žena reče: »Letos bova naredila manj sirupa iz materine dušice
in bolj sladkega,« mož reče: »Lahko bom vso zimo prehlajen.«
gtbh gjgu rgj ffh ggbu rufm vrvr umjz tfrh gght zbjz
tbjv mnmvv mmvmg hzgu ruzv mmgtr ujug hjnz tgnt
zufg hbzb nrnh gmhz tmut ztbz tju rbbu rvnj frhj fnfm
vuvm vjgm vhbn bvrh gvzn bvhv mnmnu rumv mnnnz
tggu rfzf grbn bgvg httt zbvt zzgh jhbh gbvn mmuug
hjzz tjzv mnmbu rfbu rfrf jvbu rtfz tjbz thbu rmmu
rzbz tmgb nzbm vgtm vjmf gzbv mmvgj fzbb ngfn bjzm
vrtu rbfu rmgf jbfh gutt zvmm vbmz trzr uutj fmnm
bbrf gjbb nthn bjh ghth gvtg hrhm brhh grft zrzz tmfr
umvn bght zvtz ttmm vtgb nhrb nf jvjr ubmb nnvf jmzf
jtbh gruv mmzvg htub nubf jmzn buvj fvvt zvtr ubfj
fuzr uhzh gvtz trnn bmt zmvg hrmg huuu rrbu rjvv
mmbgv mmzft zuvn bjnm vzzg hgbm vfr ujgb nnuj
fuzf jnm vnhh gthn bmjb nhum vnfj ffnz thvm vfnn
bubt ztmm vbjr uhru ruvu ruhn bjrh gbtm vjnn brgj
fjbz ztrr vjmt zfhz tmjz tjmg hhtn bzbv mmrhm vjtj
fgjv mzj fnu rnvn btbu rgtf jfgm vtfn bfvv mnmrz tbjf
jgmg hbzj fjvj fufu rvzu rmub njgv mmtju rhvj fvut
znfh ghzt zhhm vjbg hfvg hrtn brjj fuvz tvn bbum vvhg
hfmn bgrh gfuz tmfb nhun bzhm vnn mvjnf jhhn butt
zmjt zunz tzzu rmzv mvz tun bgfn bjbr ufrr tgrf jjj ftrf
gnjr uvn bbzu rbgz tgzm vhzj fmrj fbng hmnm vzgb
nmbb nnjj ftnm vhvt zrnu rjuz tngb ngmh gbgj fftu
rzbm vurf jrg bbmu rmbb nrjj fzmn bvhu rhgv mmtzz
tzhz tmnu rmrb nnbm vuzt zjbj fvtn buhu rnmf jgmv
mmvuz tuvv mmguv mmgjt zvbz ttrh guhh gfvu rumf
jfju rznu rtu rgjz tztn brmg hmht zzrz ttrg hbgv mrv nvn
mmthz tmzf jjtm vhmf jtfj fzrr unvr unrz trtj fnfz tnrv
mmtzh gfnb nghu rbug hvtj fgr utjb ntfj fjuj fzvm vtur
urjb mmfgf juu rzmf gftg hjmj fuug hmjb ngrg hbvv
mmtfh gjfu rhgz tgbg hftf jfzt zhbn bbfm vrvg hvgt
zhfb nnuf jmgr umuj fhhv mmvum vjum vmjf jgrz
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, žena v ogledalu se
spogleda z možem v sobi.
trgf jmmg hmbm vmtn bvtz tbvg hhur uuug hrth gbvg
hrjv mmrmf jvru rmzz tjnh g hnh gjvh gmnb nbht zfnz
tmvh guuz tjbf gmbb ngr unhb njz tmhz tvhz tvnj furr
uugm vvrt zumj fzzh gbjg hzu rhvv mmrub nzju rthr
utvm vmun bjfm vffr utzf jftu rjtn bujt znft zbmm vufm
vhgh gfhm vfnv mmhbu rmvu rgv mmrvh gnjj fbuu
rumz tvrav mmzzn btuz trfm vmub ngh gbuz tggv
mmbgu rhzr uvnf jjuj fnf jzmu rgzb nbnb nnmt zmtz
tutm vmgn bgzz thub njmg hhj fgmb nhrh gbm vruh
gmgg hmhn bjvn btjh gnut zgmm vbfh gvbg hmhr uuvg
hbgu rrtg hutz tztj fugb nmjr uhmr ubmh gvmh gugm
vbtf jfbb nbbt zurm vuhz thgb ntuf mnmmv mmhun
bhb nfvh gnmm vjgr uftm vfhh gmfz tmjn brzz tgvm
vvfm vvfg hbuh gbjn bbbn bghg hnmu rtrz ttzn brv
mfh gzut zrgm vhgv mmfrb nnfn bbnu rrzh gtvg hbzn
bmtf gvru rvvg hjtb nnfg hbbr utnm vtfv mmuzb nzvu
rbfr ubuh gtvr ujff jmmn bnvb nvfv mmjht zgnz tjn
bzuu rvjj fvuu rgfr umvg hznf jhht zznt zgrr unht zumb
nuft zbhg hvht zvtn butj frzm vnrj frmr urgr uhtm
vmnf juzv mfu rvgu rgur urzf jbn bmhj fmtt zftm vfnu
rtt zgbz tfgr uvuj fffu rrfn bfrz tjhh gghu rzth ghgr
uuhh gzhm vnn bnmm vhvf jthm vuvh gmjr umgt znhr
unnv mnjmt znuu rfbf jrm vmfr ujvr ujub nnhj fjrb
njun bfru rht znvz tvmh ghtj fünf jjuu rzfv mnmnb nfzn
bgf jbmh gnfv mmghn bgur umun brth gbfb nnvz tmnv
mmuhu rmrt zrzb nhbv mmhbz ttzg hmjz tumu rvgv
mmrbh gttj fvug htju rgnu rhrg hfuj fvju rrgt zbfn bnzj
frtr umnj fgbr umb ntgm vmtj ftju rtf gtzb nngt zjng
hjhr urvm vtz tmbj ffzt zhgf jnuz ttbm mmjrj ffn brmv
mmfjt ztbm vfvm vbju rbfg httm vmvm vmnt zvuv
mnmfb nfng hrrz tgg hzru rruj fgfn bzjr uvnt ztmu rtnn
bmmb nmbr uvjv mmjgm vzmz trfv mmuzv mnmfz
Mož reče: »Tam, kjer stoji mizina noga, ne more stati nobena
druga noga,« tja stopi ženina noga.	M. Š. 25. VIII. 1969
tnvn bhht zvjz tzuz tmgz thtz tbbg hzjf jvnh gtgz tzum
vbzh gmjm vvvf jmvz ttjj fffg hrzj fzv mmzbm vumu
rrvu rhbv mmbzb nufg hgur unff jugv mfj fmfh ghhj
ftnv mmtzm vmf juhm vzjv mnmzm vnbm vtz mmhmn
btvb ntrb ntb ngtu rvut zubj fhtv mzrj ffhz tjfb nbug
hrrm vbut zrtm vmvg hvzb nmgv mmzfz tftm vffh
hmvh gbhm vvtu rrng hrvn bth gjzt zfbn bgtu rhnz
tbmn bnrm vhzh gvzg hnuh grtj fzvg humf jtnz tmfm
vjhv mmvmu rjju rgjm vfmj fnbf jmjn bgnh gnfh gthg
hnbv mmvjn bmhb nvt ztvj fugf jtzv mmvvg huuf jbhv
mmrmz tjrb nurm vurm vbfu rfft zmf jhuz tbzu rrmh
ggbv mmbff jjbb nbng hrr unv mmzzu rhgb nmjn buu
rtnm vhm vzzf rjuf jtgb nnhg hrgv mmufu rzbg hhnuu
rhbt zh gfut zubt zunu rfuj ffnm vhvh gjff jrtm vttj
fmvg hjuu rvjf jrfg hurb nbzf jgmu rtgv mmugf jmzm
vmrv mmzh ubjh grgn bvuv mnz trzv mnntu rmuf jfmr
unzz tfru rjvu rvvb nhj fzfz trbr utvh ghgn bhgm vjrb
ntfz tjju rtmv mmvbu rghr unng hhfu rjbj fghh gvgu
rvhn bumg hgjt zznm vzuz tbmb nfvu rbjh gvtu rvjn
bgnt zjru rfnh gbmv mmhzf jjjv mmzmm vmbz tztz
trzv mnmmj fvtg hrgj fnzn btgb njg hzbh grfb nffj
jmmv mmbju rzuh ggjv mmtrr utzg huvj fvvg hffg
hbuz tjvm vvvu rnfm vubu rjmr urhb nbfn bhjm vgrf
jrmh ghhg hbrn bnrf jnrb nguh gtjm vmju rbju rgfz tvuj
fvg hgub nzmr uj fztr uvnn bghr utff jfmn bhu rtnj fvjh
gvvu rutn bgmt zbhz tvgh gnjf jnj fbbf jrnj fuzn bjtu
rmuz thzb nvgh ggtm vrjh ghft zhgj fgbn bgth gftt zfnt
zfgg htzu rnmu rvrh gjfm vutj ft zrj fgjg hunh gvvm
vhtg hubu rruf jjzt zrrr unvt zmhb nur uhfn bbhb nnfm
vntr uzfr ummf jurt zrvb nzht zvfj fzvf jnfm vgun bnum
vtuf jbrv mmhvh gvu rtzb ngfg hrnb nntf jmhu rvmv
mnnmf jjjg hnrv mmrht zutb nfgv mmggg hjbb nmnj
Dokler se plošča She Loves You zasuče enkrat, žena trikrat po-
skoči, mož v istem času poskoči dvakrat.
I2b
fnft zuzh gujf jvng huvn bgj fjrn bfh gjbt zfjb njnu
rmvb nfrr uufn bmjv mmbbj fbvt zvmf juhv mmgvb
ntbm vggv mmzjr uugu rvru rvgz thhh ghgh gfuh grnf
jrjh ggfv mmzvz tmrj fzgz tjt zmu rfgn btjt zztb nnbu
rgut znmm vzvr unfb nuf jghv mnnhj frmn bmgf jruh
gftu rnbv mmtgg hguz tumg hnnf jmbg hgrm vnjr uftu
rbfz tzz tmvz tvju rggz tjfn bgjz tuhg hznn burt zhnh
grt zngj frhn bvjg hmhg hggr utb nmh gnjh gbfv
mmrnm vbmf jrv mv mmrgt znnn bnju rtgf jbvb nhjv
mnt zugt zmjb nfuu rubb ngbh gzt zjfn bjrj ftfn bbz
tzun bbjt zzvj fngn bhhb ntjt zguj frtg hfh gvtu rjfg
hgvg hnjj fjj fvtu rghh gvfz ttbj fnhn bzuz tzhv mmfvv
mmzbh gbtu rnv mnjnb nthb njfj fmjv mnmmz trtt
zggz tvmu rmrj fj ffmj fumv mmffz tfvu rjzu rgbn bnfu
rgtg hzrz tbtg hrmt zjhm vmth grjj fvbu rrnt znfu ruhb
nttv mmuzn brtt zbmz tnfb ntgz tjmn bvnn buvb nmmb
nbtz tztv mmrrj fbjz tvfg hgrn bfuh ggzb nnbn bgjn
bbmj ftbb nzf jhnz ttbf jmun btg hurm vnv mmbru rung
hfgt zrzh ggbn bbmb nfz tjjg hznz tnjh gnvv mnnju
rgjh ghtt zjbb nrng huut zujv mmbrf jjgn btrh grmv
mmugv mmhrf jrfv mmbjb nfbn btm vbrn bfmj frbj
frjj fzzn bhjn btvz thf jngv mf jvuh gfnh gtrf jhvv
mmtrz tmzt zvzn bnhn bzfu rvhz tuuz tmhu rbtu rhmt
zngn bngz tvrf jzfg hvuj fbbu rbtf jjru rrzf jffm vmuj
fmvn but zzgv mtg hrgz tvmj fv mmghb nfgu rmr uztz
tbut zhzz tjfz tnrt tbub nftr uvju rhrr ubvv mnnjb ngfr
urut zgfv mmuzt zrht zgh grtz tjnz thuz tfnh gfgh gtuf
jgbt zfhf jfhz tfjt zvhv mmhuv mmzgt zgvz ttvh ggnn
bhtf jjft zzrv mmgjm vvt zrrv mmbzj fffr umvf jnvf
jrgm vmjm vhvr uumh gjz tjjn bhbz tvh ggzu rtfr utft
zrvj fmjr uuuh gzvj fhhr uzmu rmrr uzrh gbzn bznj fgtg
hujf jgmt zhhh gfmr uvmu rvfu rnmt zhr ujbf jvnn
žena reče: »Hladilnik se zapira na magnet,« mož debelo gleda,
dojenček miži.
bhnh gztm vzbv mmvnm vffz tzht znvf jrft ztnv mmtfm
vnrf mnmhz ttjz tbgm vtjm vjjh gum vbum vhtt zrjf
jgtn btvt zbuf jnzm vgut zmvg hrmu rjnz tnzz tmmh
gmjv mmvfg htzg hmvu rbhr umrt zgbt zhjt zmuu rrvn
bhjr uuut zmgu rtbf jjuf jntg hgm vjft zth ggjj fvjz tffj
fmjg hvtb ntbu rrz tuju rgbv mmznt zmbh ggbh gmnu
rhtf jvrr unzr ujuj fntg hmzv mnmuj fuvr umtt zzug
hmzz tutt znzu rmzf jhgh gggz thtt zruj frzh gngt zuvr
ubjj fzbf jfzn bbb nzhh gurb nvuh gzun btfm vjnb nhfj
fgtm vvhr ufbr ufu rjgn brvg hrtf jfhg htgm vjvh gmjz
thz thmh gvjz tbrn bgfu rjmg htum vbmm vbzm vjrf
jmvg hvhm bv mmrjz tuzr utnu rgfg hn bjmu rtvf jhjh
gmju rbrn bhun bzh gmjh gffu rutz tuff jnru ruft zzmr
unhr umgn bhgu rvju rvbh gzrz tbru rhrz tftt zguh
gvuh gvr umnv vgzt zbgj fhu rnrv mmuuj fhbz tvzj fjrh
ghnu rtvg hrhu rhgr ujhg hfjv mfb ntnv mmzvh gfgr ubhh
gvbu rnuf jfn bfvf jbhf juht znbb nnth grzg hzr utng hzz
tvbf jzgj fjuu rgn bmvn bbhn bftu rgrv mmtrt zvmg hgug
hvfb nung bhbr uvhr uuhn bnfz tzut zffv mmuhg
hbgn btuu rrhm vhh gzgn bhvz tgzj fzrg hgh ggrb nhbt zuzn
brrn bhm vgug hhnf jzn bggb nnnn bmgm vtbb ngmj fthr
uzfh gfrv mmugj ftrt zhb ntzv rnmfnv mmgmt zjbg hntb
njhv mmrnb nhfm vbbn brit zmtm wgm vtgn bbnt zgun
bhtv mmvzt zzzt ztuv mmfzn bzhh gtnf juuu rtfj fvru rhzm
vzjz tvvz thh gfvr unjt zfbu rtfm vrbg hvjz tgjf jftf jntr
uhfu rmgm vuur uujh gnhv mmbmg hvw mmrnu rhbg
hhgh gfjr ufbn bggm vgj fhhn bhfr uzzf jrmg hfu rgng hzfu
rmtb nmfr uhrf jbzn bjvu rthg htmm vbz ttvb nmuh ghfj
Mož v sobi se spogleda z možem v ogledalu, dojenček v ogle-
dalu se spogleda z ženo v sobi.	i 2 č
28,02 g — nez david
lena in mož se veselita dojenčkovih stegenc, dojenček se veseli
amarinih zavojev.	1 2 d
Mož šepeta ženi: »Skrij se v modelček za puding,« dojenček pri-
sluškuje.
Ile
Mož reče ženi: »Večkrat mislim, da boš o najinem najlepšem
krožniku iz jenskega stekla rekla: »Postal je neznani leteči pred-
met.«
Ile
Mož v sobi se spogleda z dojenčkom v ogledalu, žena v ogledalu
se spogleda z ženo v sobi.	i 2 g
Prepih prinese odpadel las na dojenčkovo glavo, dojenček kihne. i 2 h
Mož v sobi se spogleda z dojenčkom v ogledalu, mož v ogledalu
se spogleda z ženo v sobi.
28,02 g — nez david
11 i
Dojenček tipa z iztegnjenim sredincem, svoj posel ne opusti,
dokler čaj ne zavre.
12,45 g — močnik rastko
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, dojenček v ogledalu
se spogleda z dojenčkom v sobi.
1 2 k
Mož se zaleti v kanglico, dojenčku se mleko zaleti.
121
žena zapre za možem vrata in se praska po vratu z roko zapi
ralko vrat.
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, žena v ogledalu se
spogleda z ženo v sobi.
Košček svetlobe pada na namen pelerine, namen pelerine se
blešči v dojenčkovo lobanjo.	11 o
9,55 g — matanovič milenko
7,95 g — volarič ivan
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, mož v ogledalu se
spogleda z ženo v sobi.
Ile
Dokler se plošča She Loves You zasuče dvakrat, žena šestkrat
poskoči, mož v istem času poskoči štirikrat.	1 2 r
Mož v sobi se spogleda z ženo v ogledalu, mož v ogledalu se
spogleda z možem v sobi.