173
  Veselica  v Ljubljani.
zavoljo poterjenja starih slovenskih barv. V poslednjih Novicah ste brali, de je bila prete-čeno nedeljo ponoči zato velika veselica v Ljubljani, ker je minister na Dunaji stare slovenske farbe belo-modro-rudeče poterdil in tako konec pravde storil, ki je dolgo bila med narodno stražo v Ljubljani. Nekteri so namreč po sili hotli, de barve krajnske gospode naj bojo barve celiga krajnskiga ljudstva.
Ker je pa ljudstvo zdej v vsim svoje pravice zadobilo, je minister modro sklenil, naj ima ljudstvo tudi svoje stare barve, gospoda (deželni stanovi) pa svoje. Tako se nobenimu krivica ne godi.
Veselica je bila zares slovesna; gosp. Kordež, vrednik nemških Ljubljanskih Novic, ki se je lepo vnel za našo slovensko narodnost, in pa iskreni Slovenec gosp. Jeriša sta jo z gorečo besedo popisala, uni v nemškim časopisu , ta pa v Slovenii.
Nekteri naših kmečkih bravcov bojo morebiti po-prašali : kaj pa imate s temi barvami? kaj pa pomeni vse to ?
Tem povemo, de je stara, silno stara navada, de ima vsaka dežela svoj gerb ali vopen, različno pisan. Že v 4. Mojzesovih bukvah je Izraelcam zapovedano, de naj se vsak pod zastavo svojih očetov poda.
Nar lože boste to reč zapopadli, ako se spomnite cesarskiga dvoglavniga orla, — lejte! to je gerb ali vopen celi g a našiga cesarstva, in rumeno-černa barva je barva splošniga avstrijanskiga cesarstva; zato vidite vrata cesarskih hiš, lese cesarskih šrang i. t. d. rumen o-čer no pisane.
Kakor celo cesarstvo ima tudi vsaka dežela svoj različni gerb različno pisan, po kterim se loči od družin dežela.
Kakor je sv. križ znamnje Kristusove vere, tako tudi druge svete podobe niso brez pomembe.
Svete podobe sicer imenovanih deželnih znaminj ne moremo imenovati, vender morajo vsacimu človeku imenitne biti, če ima le kolčikaj občutka za svojo domovino, za zemljo svojih očetov.
Dandanašnji nam mora vsaka stvarica domačiga naroda imenitna biti, zato ker povsod tiči kos naše narodnosti, ktere v nobeni reči ne smemo v nemar pustiti. Slovenski jezik, kteriga kmet na Krajnskim govori, je jezik našiga naroda; zato se potegujemo za-nj, de po očitni obljubi našiga Cesarja pride v kan celi je, de se bo v njih tako govorilo in pisalo, de bo vsak kmet in vsaka kmetica redila, kaj de se godi, ne pa de bi se pisma, kakor dozdej, v nemškim pisale, s kterimi so mogli še le okoli hoditi, de jim jih je kdo razložil.
Belo-modro-rudeče barve v pasu krajnskiga orla so nam tudi porok in znamnje, de se nam pravice sta-riga slovenskiga naroda ne kratijo — zatorej se jih toliko veselimo , zatorej smo jih s tolikošnim veseljem sprejeli! Ni tedej prazna reč to.
Zatorej jih boste gotovo tudi vi, dragi domorodci po deželi! z neizrečenim veseljem sprejeli in se častitimu ministru hvaležne za-nje skazali, ker so kos naše svobode. Povedati vam pa tudi moramo, de naši poslanci gosp. Ambrož, gosp. Kavčič in gosp. Dolšajn so se za to domorodno reč krepko potegnili in de je posebno gosp. Ambrož si veliko prizadjal, de razsodba ni predolgo na Dunaji ležala, ker je bil prepričan , de jo domorodci že težko pričakujejo.
Veselilo nas bo slišati, kako ste Vi deželani to veselo novico sprejeli.___________