Otroci na grobu matere.
(V spomin  dobri ženi  Mariji.)
Predraga  naša  mamica,                              A ptičji spev in vttni cvet
zakaj si nas že zapustila?                          za nas več nimata veselja,
Zakaj ta hladna jamica                             fcer ti odmrla si za svet
za vekomaj  te nam je skrila ? !                in je zaman ta naša želja:
Zaprle so se ti oči,                                   Dom pogorišče se nam zdi,
ki gledale so nas Ijubeče                           odkar med nami ti ne bivaš;
in večkrat  žalosti, skrbi                            jedi več nimajo slasti,
utrinjale so se solzeče.                              fcer ti jih z nami ne uživaš.
Roke, noge, ki so za nas                            Na vrtu cvetke nam cveto,
marljivo delale, trpele,                               ki si jih plela, zalivala;
ofrpnjene za večni čas                              na drevju ptičice pojo,
zdaj v grobu bodo ti trohnele!                  ki si jih rada poslušala.
\......................l       Eš^SiP^?!        i......................I
1       i       j^^m^               I       !
Oj mamica, oj mamica,                              Kako bi stregli  ti lepo,
kako si dobra, blaga bila!                         če živa bi se k nam vrnila!
Zato številna množica                               Ljubezen naša z nego to
k pokopu  tebe je spremila.                        vse rane bi ti zacelila!
A v večni si odšla pokoj, mi pa v neozdravljivi boli s solzami zremo za feboj in te ne zabimo nikoli!
Fr. Rojec   .