/ % LJUBLJANA 1* azo ^ 0 ,M0' fr *8ft r kosti in težave, žalost in izkušnjave. »Šel je za en lučaj dalje od njih,« Ves oto¬ žen je šel proti votlini, ki je bila s skalo in grmovjem zakrita, da se ni videlo okoli. Vedno večja postaja Njegova ža¬ lost, Vedno hujša Njegova bridkost. Bilo je, kakor bi objemala ta ozka votlina gnusobo vseh grehov, njihovo težo in kazni, od prvega v raju, do zadnjega na zemlji. Videl je hudobije vseh časov in spoznal je njihovo ogromno število in brezmejno grdobo. Videl je, kako je Bog razžaljen le z enim samim grehom, vi¬ del je grozo večnega pogubljenja. Videl je nadalje, koliko milijonov in milijonov duš se bo pogubilo in koliko jih je že bilo pogubljenih od prvega greha dalje. Pri pogledu na toliko gnusobo, na tolike nadloge se je pretreslo Njegovo ljubez¬ nivo Srce in se je ponudilo nebeškemu Očetu za vse te pregrehe. Vse je nase prevzel in za vse je hotel zadostiti. Sa¬ tan pa se je valjal med vsem tem stu¬ dom s srditim zaničevanjem in vpil k Jezusu: »Kaj, tudi za to in za to hočeš zadostiti?« — Premisli, moja duša, kaj je pač Jezus občutil! Zakaj, tako velika je bila Njegova bolečina, kakor je Nje¬ gova ljubezen, ki se vnema za čast ne¬ beškega Očeta, in ta je bila neskončna. v 62 Grehi so bili tiste divje zveri, tisti stekli psi, ki so trgali Njegovo božjo dušo in so bili grozovitejši kakor najhujši tolovaji, O greh, o greh, kako^ si strašan! 3. Pomisli pa tudi, moja duša, da Je¬ zus ni trpel le sploh za vse grehe celega sveta, ampak tudi za vsako pregreho posebej. Med njimi so bili tudi tvoji lastni grehi, ki si jih storil od svoje mla¬ dosti in ki jih boš morebiti še storil do konca svojega življenja. Vsi ti so se po¬ javili pred Jezusovo dušo in Ga napol¬ njevali z neskončno bridkostjo. Tedaj je videl tudi vse milosti, ki si jih zavrgel, Vse opomine in prigovarjanja tvojih star¬ šev in spovednikov, ki jih nisi hotel poslušati. Toliko lepih zgledov, ki jih nisi hotel posnemati, toliko časa, ki si ga zapravil; toliko dobrega, kar si opu¬ stil; toliko hudobij, nehvaležnosti, ne- zvestob in pregreh, ki si jih že storil. Oh, vse to je presunilo Jezusovo dušo kakor oster meč bolečin! In, ali ne boš pogubljen tudi ti? 0 duša, premisli ven¬ dar, kako te Jezus ljubi, kako žaluje za teboj. Izpreobrni se, poboljšaj svoje grešno življenje, svojo nesrečno mlač¬ nost. Oh, da bi bil mrzel, ali pa gorak; ker si pa mlačen, te bom pljunil iz svo¬ jih ust! Premisli vse to, o moja duša! 63 Sveti zdihljeji. Žalostni Jezus! Tvoja žalost rani tudi moje srce globoko in se mi smiliš! Spoznam — a prepozno, kako nekaj strašnega je greh. Res, grehi, zla¬ sti moji lastni grehi so ti napravili to ne¬ izrečeno bridkost. Kdo mi bo dal in kje bom dobil solze, da objokujem noč in dan svojo nesrečo, če sem le enkrat v svojem življenju razžalil svojega Boga! Žalostno, v morje bridkosti utopljeno Srce mojega Jezusa! Vendar nočem ob¬ upati! Ne, Tvoja žalost, Tvoja bridkost je zaradi mene in to mi je v najboljše zagotovilo Tvoje ljubezni. Dodeli tudi meni pravo žalost nad mojimi grehi. Ne želim več zunanjih tolažb in Ti darujem tudi notranje, če Ti je ljubo. Ne želim drugega, kakor solza nad svojimi grehi, S sv. Marijo Magdaleno "obžalujem in objokujem svoje pregrehe pri Tvojih no¬ gah. Pa zaradi Tvojih svetih bridkosti in žalosti na oljiskem vrtu upa moja duša slišati od Tebe tiste zveličavne be¬ sede: »Ker je veliko ljubila, ji je bilo tudi veliko odpuščenega,« Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: samotno živeti, zdr- ževati se vsake nespodobnosti in nepo¬ trebnega smeha. 64 V spomin, »Moja duša je žalostna do smrti.« (Mat. 26, 38.) Jutranje premišljevanje za tretji dan. Jezusova molitev na Oljiski gori. 1. Ko je Jezus prišel do votline, je padel na svoj obraz in molil, da bi šla ta ura od Njega, če bi bilo mogoče. Rekel je: »Aba, Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih od mene, pa ne kakor jaz hočem, ampak kakor Ti.« — »O mogočni pogla¬ var!« zakliče sv. Bernard, »odkod ta ponižna, bridka prošnja? Kaj se mar nisi ponudil v prostovoljni dar svojemu Očetu?« Seveda; pa zaradi naše slabo¬ sti, da bi nas pokrepčal v naših bridko¬ stih, je hotel Gospod to storiti, Tu na . Oljiski gori se uči moliti, moja duša! »Ta molitev Jezusa Kristusa,« pravi dalje sv. Bernard, »je najpopolnejši zgled, ka- j ko moramo moliti; ima najboljšo pri¬ pravo, namreč samoto; najboljše lastno¬ sti: ponižnost in otročje zaupanje. Jezus je šel v samoto, da bi odstranil vsako raztresenost in da bi se vsemu odpove¬ dal, je zapustil celo svoje najboljše in najljubše prijatelje. In padel je na svoj obraz v znamenje svoje ponižnosti. Ho¬ tel je pokazati, kako se spodobi z Bo¬ gom govoriti nam, ki smo prah in pepel. 65 Zakaj, molitev ponižnega predere obla¬ ke in ne gre tako dolgo proč, da jo Bog usliši.« — Premisli zdaj, o duša, ali je bila tvoja molitev dosedaj taka? In če ni bila, jo poboljšaj. Prosi Jezusa, naj te On uči zbrano moliti. 2. Taka molitev, kakršna je bila Je¬ zusova, je pa tudi najpopolnejša. Kaj je pač ljubšega, otročje nedolžnejšega, po¬ polnejšega, kakor nagovor: Oče, Oče! — Kakor otroci moramo stopiti pred nebeškega Očeta. In kakšna molitev bi bila pobožnejša kakor Jezusova na Olji- ski gori? Obdajale so Ga smrtne težave in potil je krvavi pot. »Iz vsega srca sem klical, usliši me, o Gospod!« pravi psal¬ mist. — Pa tudi stanovitna je bila Nje¬ gova molitev. Molil je, ker ni bil takoj uslišan, vdrugič, da celo" vtretjič, in kakor pravi sv. evangelij, celo srčnejše. Če torej Sin božji ni odnehal, ampak je vtretjič molil, zakaj bi ti takoj nehal; ti, z grehi obloženi zemeljski črv, če te Bog takoj ne usliši? Ako je bil Sin božji tako stanoviten v molitvi, zakaj bi člo¬ vek ne bil? Ako studenec vseh dobrot ne odneha, zakaj bi odnehal tak, ki ni¬ maš ničesar dobrega na sebi? »Zdravnik moli,« pravi sv. Bernard, »in bolnik bi ne molil?« Premisli, kar pravi sv. Av- Getzemani. 5 66 guštin: »Ddkler ti Bog molitve ne vza¬ me, ti tudi usmiljenja ne vzame,« 3, Predvsem pa preudari popolno za¬ tajevanje Jezusovo in vso vdanost v vo¬ ljo božjo in čudovit sad te molitve, Je¬ zus je molil v bridkosti svoje duše, za¬ puščen takorekoč od božje narave, tudi brez vsakega notranjega tolažila. Molil je z vso vdanostjo v voljo božjo in to je najvišja stopnja molitve, »Ne moja, am¬ pak Tvoja volja naj se zgodi!« Naša mo¬ litev ima le toliko vrednosti, kolikor se združimo z voljo božjo, Jezus je tedaj pripravljen, vse pretrpeti. Vzame kelih, ki Mu ga poda Oče, in ga izpije do dna, Premišljuj Jezusa do zadnjega zdihljeja na križu: Njegovo sv. molčanje, Njegova krotkost, Njegova ponižnost pri najhuj- j šem zasramovanju in Njegova čudovita potrpežljivost. In glej, veličastni sad Njegove molitve. Še več. Glej Njegovo čudovito ljubezen do svojih učencev. Takoj po molitvi gre k njim, da bi jih potolažil. S tem nas uči, da tudi mi ne smemo pozabiti v molitvi bližnjega. Da, molitev mora ljubezen do bližnjega utr¬ diti, Sv, Gregor uči: »Tako moramo mo¬ liti, da pri tem ne bomo pozabili svojega bližnjega; in zopet, bližnjemu smemo le tako in toliko streči, da ne bomo radi 67 tega opustili molitve.« — Prečudovita molitev Jezusova na Oljiski gori, po ka¬ teri zadobi vsa naša molitev šele pravo moč v zjedinjenju z Njegovim krvavim potom! O Jezus, uči nas moliti! Sveti zdihljeji, Kako revna, o Jezus, je bila moja molitev do zdaj in kako ne¬ popolna, če premišljujem Tebe, moj Zve¬ ličar, v krvavem potu na obrazu leže¬ čega pred svojim nebeškim Očetom! O čudovita ponižnost Sina božjega! Bog leži pred Bogom v prahu zemlje! In jaz, uboga reva, se ne ponižam in se drznem stopiti pred svojega Stvarnika z mrzlim, napuhnjenim srcem! O Jezus, milost, milost! S Tvojo mogočno molitvijo, ki predere nebesa, zedinim svoje slabo, revno zdihovanje. Dopolni Ti, o Go¬ spod, česar sam ne morem. Zaradi za- služenja Tvoje svete molitve na Oljiski gori naredi moje zdihe, moje prošnje všečne Bogu! Dodeli mi, o Jezus, duha ponižnosti m milost molitve! Gospod, uči me mo¬ litve! Saj sam brez Tvoje pomoči prav uičesar ne morem. Razlij čez me svo¬ jca duha, ki naj vedno v meni srčno zdihuje! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, 5 ’ 68 sklenem za danes: Ustno molitev po¬ božno in prisrčnejše opravljati. V spomin. »On je na zemljo padel in molil.« (Mark. 14, 35.) Večerno premišljevanje za tretji dan. Jezus obišče svoje speče učence. 1. Nepopisljiva žalost je prevzela Je¬ zusa. Vse pregrehe, vse hudobije, vse bridkosti in trpljenje so Ga navdajale. Obšle sta Ga groza pred smrtjo in člo¬ veška boječnost pred strašnim trplje¬ njem. Semtertja se opoteka. Oblije Ga pot bridkosti. Trese se, trepeče in vije roke, Vzdigne se, kolena se Mu tresejo, noge Ga komaj nosijo, ves je zbegan, t skoraj bi Ga nihče ne spoznal. Hudo Mu je. In tedaj pride k učencem in jih najde speče od žalosti. Groza Ga je gnala k svojim prijate¬ ljem, a tudi skrb, v kateri je, kakor do¬ bri pastir, čeprav sam ves zbegan, bil v skrbeh in skrbno gledal za svojo čredo, ki jo je videl v nevarnosti, zakaj vedel je, da so se nahajali v bridkostih in izkuš- njavah. Pač tolaživna je za nas zvestoba pastirja Jezusa in Njegova velika ljube¬ zen! Tako torej vemo, da nas Gospod ne pozabi in ne zapusti, če tudi pride 69 nad nas ura izkušnjav. Blizu je Gospod tem, ki so potrtega srca! Zato bodi srčna, o žalostna in otožna moja duša! Če ni Jezus pozabil na svoje učence v svoji največji žalosti in bridkosti, koliko bolj bo skrbel za nje zdaj, ko je v svo¬ jem nebeškem veličastvu! 2. Jezus pa je rekel: »Simon, ali spiš? Nisi mogel niti eno uro čuti z menoj? Čujte in molite, da ne padete v izkuš- njavo. Duh je sicer voljan, a meso je slabo.« Užalilo Ga je to. Opominjal jih je k stanovitnosti in jim je napovedal vojsko človeške narave s smrtjo. Kako je moralo Jezusa boleti, ko je našel svoje učence sredi tolike nevarnosti — speče! O, užaljeno Srce Jezusovo! Ni¬ kjer ne najdeš tolažila. Celo Tvoji naj¬ boljši prijatelji ne čujejo § Teboj, pre¬ magani od bridkosti. ■—- O koliko je tudi pobožnih duš, ki so prejele od Boga že veliko milosti, pa se tako malo udeležu¬ jejo bolečin in trpljenja Jezusovega in so tako mrzle in neobčutljive! Si more¬ biti tudi ti med temi zaspanimi krist¬ jani? Čuj in moli tudi ti, da ne padeš v izkušnjavo! Čuj, oh čuj, zakaj sovražnik hodi okoli, kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Moli, moli tudi ti, zakaj brez molitve ga ne moreš premagati. 70 3. V Jeruzalemu je bilo ta večer vse tiho, zakaj Judje so bili v svojih hišah in so se pripravljali na Veliko noč. Je¬ zusovi prijatelji pa so bili vsi zbegani, slišali so namreč raznovrstne govorice. Tudi Marija, Mati Jezusova, ni imela pokoja, šla je s sv, ženami, z Marijo Magdaleno, z Marto, z Marijo Kleofovo in Salomo do predmestja, da bi kaj iz¬ vedela o Jezusu. Tolažile so se med se¬ boj, misleč, da se ne bo nihče Jezusa pred praznikom dotaknil. O Judeževem izdajstvu niso še ničesar vedele. Mariji je bilo pa vse to razodeto. Tudi je ona videla, kako je bil Judež zadnje dni ne¬ kako zmešan. Kdo bi pač mogel popi¬ sati nepokoj in bolečine ljubeznive Ma¬ tere Marije! O duša moja! Poglej več¬ krat med tem premišljevanjem na to ljubeznipolno Mater! Imej srčno usmi¬ ljenje z njo! Spremi jo s sv. ženami in tolaži to materno srce! Saj je pretrpela vse te bolečine samo radi tebe! O ža¬ lostna Mati, izprosi od Jezusa odpušče- nje, kar si trpela za nas! Sveti zdihljeji. Tudi jaz, preljubi moj Zveličar, sem izmed tistih nehvaležni- kov, ki nisem do sedaj premišljeval Tvo¬ jega trpljenja in sem bil mrzel in neob¬ čutljiv s Teboj! S sv, Jero tedaj zakli- 71 čem: »Oh, dodeli mi vsaj, da za naprej hrepenim po Tebi iz celega srca, s pol¬ nimi željami in z žejno dušo! Zapiši v moje srce svoje rane z drago svojo Krvjo, da v njem prebiram Tvoje bole¬ čine in Tvojo ljubezen! O moj Jezus! Zbudi me s svojo oživljajočo milostjo iz spanja moje neobčutljivosti in vžgi v njem ogenj svoje ljubezni! Tvoje trplje¬ nje, Tvoje bolečine, Tvoje solze in rane mi stoterno kličejo: Ljubi me, ljubi me, saj sem te jaz že prej ljubil. Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, Jezus, sklenem za danes: Ogibati se mlačnosti in zaspanosti pri duševnih vajah. V spomin. »Molite in čujte, da ne pa¬ dete v skušnjavo.« (Mat, 26, 41.) Jutranje premišljevanje za’ četrti dan. Jezusova smrtna bridkost na Oljiski gori. 1. Jezus je šel vdrugič tja in je molil: »Moj Oče, ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih, pa vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor Ti!« In vrnil se je k svojim učencem in jih je našel zopet speče. (Njih oči so bile namreč dremot¬ ne.) In niso vedeli, kaj bi Mu odgovorili. Tedaj jih je zapustil in šel zopet tja in 72 vtretjič molil in govoril iste besede. In obšla Ga je smrtna bridkost. Novo voj¬ skovanje je prišlo nad Jezusa. Godilo se Mu je, kakor da bi se Mu bili angeli v vrstah bližali in Ga obdajali. Kazali so Mu velikost in obširnost zadostivnega trpljenja. Kazali so Mu veličanstvo in le¬ poto človeka, božje podobe pred prvim grehom in pa njegovo gnusobo in rev¬ ščino po storjenem grehu. Kazali so Mu izvor vsakega greha iz prvega greha, pomen in veselje nad vsakim storjenim grehom in iz tega izvirajočo strašno škodo za človeške dušne in telesne moči. Kazali so Mu, kako bo moral za vsako veselje nad grehom nasprotno tr¬ peti bridkosti in težave in kako zelo bo moral trpeti na duši in telesu. Za vsak greh je bilo določeno posebno trpljenje. Vsi grehi vesoljnega sveta z vsemi kaz¬ nimi, ki jih je za nje tirjala božja Pra¬ vica, vse to je imel tedaj pred očmi. Še več! Zdelo se Mu je, kakor da bi Mu angeli kazali vse grozno orodje, ki je pripravljeno, da Ga trpinči: vrvi, biči, trnjeva krona, kladivo, žeblji, križ, su¬ lica, goba itd. Pokazali so Mu, za kakš¬ no mučenje je vsako namenjeno, in tudi hudobijo in jezo tistih, ki so to orodje izmislili in se pripravljali, da se nad 73 Njim znosijo. Vse to je Jezusa presunilo. Groza Ga je obšla. Lasje so se Mu ježili in pot Ga je oblil po vseh udih in če¬ prav je bila Njegova volja popolnoma zedinjena z voljo nebeškega Očeta, se je vendar prepustil človeški naravi vse¬ ga iz ljubezni do nas, in se je zgrozil pred smrtjo. 2. Jezus, naš ljubeznivi Zveličar, se je tedaj zavzel pred neizmernim trplje¬ njem in se ustrašil strašno krvave smrti. S svojo božjo naravo se je takorekoč umaknil s presveto Trojico ter se vsega prepustil občutljivi, človeški naravi. Ne le svojo bridkost, temveč tudi smrtne težave vseh ljudi je vzel On nase. Vse, karkoli more občutiti najbolj zavrženi grešnik na smrtni postelji pri misli na svojo hudobijo in prihodnjo ostro sodbo, vse to je On vzel nase, da bi vsakemu pomagal v zadnjem tako imenitnem tre¬ nutku, in da bi nam bil tako luč in to¬ lažba v sredi smrtne teme. O prečudna Njegova ljubezen! Pa še več. Gospod ni le videl svojega trpljenja, ampak tudi neskončno trpljenje svoje ljubeznive Matere, preganjanje svojih učencev, strašno smrt svojih apostolov, vsa trp¬ ljenja in bridkosti, katere bodo zadevale Njegove, zaradi Njega, do konca sveta. 74 Vse to je vedel, vse nase vzel, vse tako- rekoč sam pretrpel, da bi nekdaj vsem na pomoč prišel v vseh bridkostih in smrtnih težavah. O sv. Lavrencij, tvoje veselje, tvojo radost na razbeljenem ražnju ti je prislužil Jezus v svojih smrt¬ nih težavah. — O, kdo bi mogel popi¬ sati bridkosti in težave, neskončne bo¬ lečine Jezusa Kristusa! Nebeški Oče, ali nimaš nobenega usmiljenja več s svo¬ jim edinorojenim Sinom? Ali mora biti popolnoma uničen radi naših hudobij? Jokajte, angeli božji, jokajte iz usmilje¬ nja do svojega Boga in Gospoda, ki leži iz ljubezni do nas, kakor črv v prahu! Ti pa, duša moja, čudi se, molči in moli Ga! 3. In vendar še ni dovolj. Nove straš¬ ne bolečine in bridkosti so stopile pred Njegovo dušo ob mislih: Kakšno korist, kakšen dobiček, kakšno plačilo bo za vse to grozovito trpljenje prejel? Ali je vredno, da se toliko trudi za ljudi? In tedaj je videl strašno prihodnost. Videl je namreč trpljenja in preganjanja svete Cerkve, svoje deviške Cerkve, ki jo je hotel tako drago z lastno svojo Krvjo odkupiti. Videl je nehvaležnost toliko ljudi. Jezus je namreč ljubil in še zdaj najbolj ljubi sv. Cerkev. Hotel je celo 75 umreti, svojo sveto stran odpreti, da bi izšla nova Eva, Njegova deviška neve¬ sta, sv. Cerkev, ki je mati živih. Hotel ji je dati kri odrešenja, vodo očiščeva¬ nja in svojega Duha, te tri, ki so Nje¬ gova priča na zemlji. Hotel ji je dati sv. zakramente, da bi bila čista, neoma- deževana, sveta nevesta. Hotel je biti nje glava in mi njeni udje, kosti Njegove kosti, meso Njegovega mesa. Zato je zapustil nebesa ter je hotel umreti za nas. Hotel nas je posebno poživiti v najsvetejšem zakramentu sv. Rešnjega Telesa in vedno ostati pri svoji Cerkvi. Ali more biti Njegova ljubezen še večja? Zdaj pa je videl vsa prihodnja trpljenja svoje sv. Cerkve: preganjanja učencev in apostolov, od začetka malo število kristjanov, krvavo mučenje, ki jih bo zadelo, krivoverstva, ki jih bodo zase¬ jali nepokorni in prevzetni krivoverci. Videl je mlačnost, napačnost in hudobije toliko kristjanov. Videl je celo pregrehe in pohujšanja, ki se bodo godila v sve¬ tišču Njegovega kraljestva. Videl je večno pogubljenje toliko duš, videl, za koliko tisočev in tisočev bo zastonj te¬ kla Njegova rešnja Kri. Videl, koliko njih bo zaničevalo Njegove milosti, če¬ prav je umrl za nje in bi se bili lahko 76 zveličali, pa niso hoteli. Zaradi tolike nehvaležnosti, tolike nezvestobe je bil Jezus tako užaljen, da bi Ga bila lahko umorila edina ta bolečina. Sveti zdihljeji, 0 moj, v smrtne te¬ žave utopljeni Jezus! Moj razum je pre¬ slab, moje srce nezmožno, da bi mogel razumeti Tvoje neizmerno trpljenje, Ne vem, ne morem drugega, kakor le mol¬ čati, čuditi se in moliti. V duhu torej po¬ kleknem pred Teboj in obžalujem iz vsega svojega srca, da sem bil dosedaj tako slep, da sem se Tvojih milosti pre¬ malo posluževal. Ne morem Ti zadosti razodeti svojega sočutja, V tiho žalost utopljen občudujem le Tvojo ljubezen. Nekdaj si rekel zveličani Ivani od Križa: »Bodi pri meni, nevesta moja, in briši mi krvavi pot. Daj mi poljub miru za po¬ ljub izdajstva.« To bi tudi jaz storil, ko bi mi tega ne branili moji grehi. Tvoj sveti pot Ti pa vendar smem obri¬ sati in smem s Teboj zdihovati. O moj Jezus, zaradi te bridke smrtne težave mi pomagaj v oni strašni uri, ko se bo moja duša ločila od telesa in stopila pred Tvoj sodni stol. Stoj mi ob strani v moji smrtni težavi in nikar me ne za¬ pusti, če me bo že tudi vse drugo za¬ pustilo. Amen. 77 Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Večkrat se spominjati poslednjih reči: Smrti, sodbe, nebes in pekla. V spomin. »Spomni se, o človek, po¬ slednjih reči in vekomaj ne boš grešil.« (Sir. 7, 40.) Večerno premišljevanje za četrti dan, Jezus krvavi pot poti. I. »Ko so Jezusa obšle smrtne te¬ žave, je dalje molil. Njegov pot pa je bil kakor krvave kaplje, ki so kapale na zemljo.« (Luk. 29.) Premišljuj Jezusa v Njegovem krvavem potu. Bledo in s krvjo zalito je bilo Njegovo sveto obličje. Njegovi, sicer tako lepi, kodrasti lasje so se sprijemali vsled krvi. Jezus je tre¬ petal po vsem telesu in se je nagibal sedaj na to, sedaj na ono stran. »O ne¬ dolžno Jagnje,« vzklika častiti Ludovik Granaški, »kdo Ti je iztisnil ta pot? Kaj so te krvave kaplje, ki Ti lijejo po licu? Rablja ni zraven, ki bi Te mučil, ni sledu trnjeve krone, ne žebljev in križa,« Oh, sam si rekel nekoč svoji služabnici bla¬ ženi Ivani od Križa: Neizrečeno me boli želja, trpeti in umreti za grešnike. Ta mi poganja kri iz moje notranjosti s straš- 78 nimi bolečinami. Torej ljubezen, božja ljubezen je to naredila, 2, Premišljuj torej: Kdo je našega Odrešenika tako zdelal? Kdo bi si upal iztisniti kri iz svojih žil? Gospod je dejal nekoč svoji služabnici sv. Katarini Si- jenski: »Sovraštvo in ljubezen sta to storili; sovraštvo do greha in ljubezen do ljudi. Komu bi ne umrlo srce bole¬ čin?« Kako dragocen je ta krvavi pot! Ne pravi zastonj služabnik božji: »Iz krvi, prelite na Oljiski gori, so dobivali mučeniki moč in hrabrost in vsak dan dobivajo verniki svojo moč, da se bore proti sovražniku odrešenja.« Ravno tako pravi sv. Ludovik Granaški: »Kakor od¬ daja grozdje v stiskalnici ves svoj sok, tako je prelil Odrešenik vso svojo dra¬ goceno Kri v stiskalnici bolečin. To je pravi grozd, ki si iz njega naredil devi¬ ško sv. Cerkev. Tukaj si postal, ako- ravno si že pri darovanju začel, njen krvavi ženin.« Najmanjša kapljica te presvete Krvi odtehta vse zaklade sveta. O, moja duša, počasti zelo pobožno te svete, krvave kapljice in daruj jih svo¬ jemu nebeškemu Očetu. Sveti zdihljeji. Ko je sv. Ivana od Križa premišljevala Jezusa, ki je na Oljiski gori potil krvavi pot, je vselej v 79 duhu pokleknila poleg Njega in je jokaje vzprejela kaplje in z njimi pokropila Cerkev božjo za izpreobrnjenje greš¬ nikov, v tolažbo živih in mrtvih. Kaj naj jaz storim, o ljubeznivi Jezus, kaj bolj¬ šega? Z veliko svetnico in služabnico božjo naj vzkliknem: »O moj krvaveči Jezus, kaj naj pomeni ta strah? Moj naj¬ slajši ženin! Smrtne bolečine so Te ob¬ šle, velikost Tvoje ljubezni Te je vžgala kakor ogenj, Tvoje Telo je kakor ognje¬ na peč z neznosnim plamenom, vroča kri vzkipeva, da bi zadobila vse duše za večno življenje. Polij tudi del tega žarenja na mojo dušo, da bi bila deležna tudi Tvojega strahu in stiske. Amen.« Sklep. Iz ljubezni do Tebe, Jezus, sklenem: Vsak dan hočem vsaj pol ure premišljevati trpljenje Kristusovo. V spomin, »Njegov pot pa je bil, kakor krvave kaplje.« (Luk,. 22, 41.) Jutranje premišljevanje za peti dan. Angel Jezusa potrdi. 1. Da bi Zveličar v svoji neizmerni žalosti in bridkosti ne omagal, Mu je od časa do časa prišlo nekoliko pomoči. Bilo Mu je, kakor da bi bil odprl pred Njegovimi očmi predpekel. Tedaj je vi- 80 dei Adama in Evo, vse stare očake in preroke in pravične stare zaveze, starše svoje Matere in Janeza Krstnika, ki so vsi željno hrepeneli po Njegovem pri¬ hodu, On je mogel namreč tem zdihu¬ jočim jetnikom odpreti nebesa in jih rešiti iz te ječe hrepenenja. Tedaj je tudi bilo, kakor da bi Mu bili angeli pripeljali vse trume prihodnjih zveličanih, ki so zedinili svoje vojskovanje z Njegovim trpljenjem in si tako prislužili nebeško krono. Bil je to nepopisljivo lep, tola- živen pogled. Šli so pred Njegovim obličjem v duhu vsi apostoli in učenci, vse device in žene, vsi mučeniki, pu- ščavniki in spcznavalci, vsi cerkveni učeniki in škofje, vse prihodnje vrste menihov in nun, vse vojske zveličanih duhov. Vsi so bili ozaljšani z zmagovalno krono svojega trpljenja in zatajevanja in različnost cvetlic na Njegovih kronah v podobi, barvi, duhu in moči se je iz- premenila v različnosti trpljenja, voj¬ skovanja in zmage, s katero so krono dosegli. Pa vse njihovo trpljenje in de¬ janje, čast in velikost njihove vojske in zmage, vsa njihova slava je imela le ceno v zedinjenju z zasluženjem Jezusa Kristusa. Bila je to družba svetnikov, ki je obdajala ljubeznivo Srce Zveličar- 81 jevo, kakor veličastna krona zmage. Ta ganljivi pogled je potrdil dušo našega Gospoda in nekoliko razveselil. 2. Kmalu pa so izginile te tolažilne podobe in prejšnji strah Ga je iznova napadel. Tedaj se Mu je prikazal, kakor pripoveduje evangelist, angel, ki Ga je okrepčal. Misli si, duša moja, da vidiš angela v dolgem, duhovskem oblačilu in v človeški podobi, ki priplava iz nebes. Angel je držal v svojih rokah lep kelih. Plavaje v ozračju je izročil spoštljivo Gospodu nebeški grižljej in Mu ponudil pijače iz svetega keliha in je zopet izginil, Jezus je prostovoljno sprejel nase kelih trpljenja in nebeško krepčilo. »O čudo¬ vita skrivnost!« vzklikne sv. Bernard, »kdo Te bo pojmil? Ti, moč in slava vseh angelov, dovoliš, da Te angel okrepčuje. Ponižal si se torej pod angele! O čudo¬ vita ponižnost Jezusova, ki se tako po¬ nižuješ! Lahko smemo tudi mi zaupati in se v strahu ter težavah v molitvi za¬ tekati. Tudi mi bomo gotovo deležni Tvoje pomoči.« Jezus pa se je še zahvaljujoč po¬ mudil v votlini. Dasiravno še žalosten, je bil vendar očividno pokrepčan. In prišel je tretjič k svojim učencem in jim Getzemani. 6 82 dejal: »Spite in počivajte. Dovolj je; ura mojega trpljenja je prišla. Glej, Sin člo¬ vekov bo izdan v roke sovražnikom. Vstanite in pojdimo! Oni, ki me bo iz¬ dal, je blizu.« Sveti zdihljeji. Zdaj, o sladki Jezus, sem potolažen. Vidim Te v Tvojem brid¬ kem trpljenju od angela čudovito potr¬ jenega. S tem si mi hotel pokazati, da tudi meni ne bo nedostajalo ne milosti, ne moči, kadar bom, obsut od mnogo¬ terih bridkosti, k Tebi zaupljivo klical. Čudi se, duša moja! Ne angel, ne, Ti sam, moj ljubeznivi Zveličar, si moja moč in moja tolažba! Ti si bil oslabljen, da bi naredil mene močnega. Tvoj kr¬ vavi pot je zame prečudovito mazilo, ki mi krepča dušo in telo in daje mojemu srcu nepremagljivo srčnost. Zato pravi po pravici sv, Katarina Sienska: »Bodi močan, bodi srčen in ničesar se ne boj. Kri Jezusova te je čisto oprala. Zmagal boš s Krvjo Jezusa Kristusa v svojem srcu in z imenom Njegovim v svojih ustih.« Hvala, tisočerna hvala tedaj, o ljubeznivi Zveličar, da si mi pridobil to¬ liko milosti in tolažbe s svojo bridkostjo in s svojim krvavim potom na Oljiski gori! Oj tolaži, potrdi me Ti sam ob uri izkušnjav in vojskovanja! Amen. 83 Sklep, Iz ljubezni do Tebe, Jezus, sklenem za danes: Iskati le pri Tebi to¬ lažbe in nikomur ne tožiti svojih nadlog. V spomin, »Prikazal se Mu je angel iz nebes, ki Ga je potrdil.« (Luk, 22, 43.) Večerno premišljevanje za peti dan, Judež in njegova druščina. 1, Ko je Jezus še govoril, je prišel Judež Iškarijot, eden dvanajsterih in z njim velika množica, s svetilkami in raz¬ nim orodjem, ki je bila poslana od višje duhovščine. Njegov izdajalec pa jim je bil dal znamenje, rekoč: »Katerega bom poljubil, tisti je. Njega primite in Ga varno peljite,« Premisli, moja duša: En apostol izda Jezusa; eden Njegovih prvih prijateljev, ki mu je Gospod izkazal že toliko mi¬ losti in ga k toliki časti poklical; ki mu je malo poprej še noge umil in ki je z njim pri večerji sedel. Ta nesrečni člo¬ vek se je pred malo časom seznanil z nekaterimi hinavskimi farizeji, ki so ga privabili s priliznjenim obetanjem k iz¬ daji. Revnega in težavnega življenja sit, je pričakoval, kdaj bo Jezus ustanovil časno, mogočno kraljestvo, v katerem bi on dobil — tako si je mislil — imenitno službo. Spoznal pa je, da ne bo nič ta- o* 84 kega, da se preganjanje množi in je sli¬ šal celo, da hočejo Jezusa umoriti. Ho- t tel pa se je imenitnim farizejem, Jezuso¬ vim sovražnikom, prikupiti. Spoznaj iz tega, ljuba duša, da noben stan, in če bi prejel še toliko milosti od Jezusa, nas ne more obvarovati padca in pogublje¬ nja, če vedno nismo čuječi in če ne mo¬ limo, Uči se od tega, kako je nevarno hoditi k sovražnikom božjim v druščino. Zato se ogibaj hudobnega človeka! Pred vsem pa, služi Bogu le iz pravega na¬ mena. Ne išči ničesar drugega, kakor le čast božjo in zveličanje svoje duše. Ne straši se trpljenja in preganjanja za¬ radi Jezusa! Oh, koliko jih je že Jezusa zapustilo in izdalo iz same bojazni pred ljudmi, da bi le svetu bili všeč! 2. Najhujša pa je bila lakomnost, ki je dovedla Judeža do tega gnusnega de¬ janja. Premoženje je hotel imeti, zato se je že takrat jezil, ko je sv, Marija Magdalena izlila dragoceno mazilo na Jezusove noge. Imel je namreč denar¬ nico in v njegovih rokah je bil denar. Najbrže se je že poprej pečal s kakimi goljufijami. Vedno je le na denar mislil. Ni mislil ne na obsodbo, ne na Jezu¬ sovo križanje, ampak edinole na denar. Zato je letal semtertja k Judom in jih 85 nagovarjal, da bi Jezusa še pred praz¬ nikom vjeli. Višja duhovščina in farizeji mu pa niso prav verjeli in so ga v svo¬ jem srcu sovražili. Bali so se tudi, da bi ne nastal kak hrup, ker je bilo k praz¬ nikom veliko ljudstva zbranega v Jeru¬ zalemu. Slednjič mu dajo trideset sre¬ brnikov, plačilo izdajstvaj okrog 30 kron našega denarja), da se je izpolnilo, ka¬ kor je prerok napovedoval: »Tehtali so moje plačilo, namreč trideset srebrni¬ kov.« Za toliko so takrat kupovali suž¬ nje, najnesrečnejše ljudi! Tako je pro¬ dal Judež Boga, nebesa, zveličanje, svojo dušo in telo, vse, vse, neskončno večnost za nekaj revnih denarjev. O zaslepljeni in nesrečni Judež! — Pa, duša moja, si li kaj boljša kakor on? Zvestejša, kakor on? Ali nisi morebiti še cenejše, morebiti za meseno poželje- nje, za hitro minljivo dopadenje, za puhlo počaščenje, zaradi majhnega časnega dobička, že večkrat svojega Gospoda prodal? Premisli to, le dobro premisli! 3, Največji vzrok, zakaj je Gospod Judeža tako zelo zapustil, je bil gotovo nevredni in predrzni prejem sv. Zakra¬ menta. Od takrat, ko je šel od svete večerje, je šel satan vanj in se ga je popolnoma polastil. Ko je vsprejel griž- 86 ljej, pravi sv. evangelist, je šel satan vanj. Nobena stvar ni mogla več presu¬ niti tega temnega, ledenega, kamnito- otrplega srca. Jezus ga je milo pogledal pri umivanju njegovih nog, pokleknil je predenj, mu je noge umil in ga poljubil, a vse to ga ni ganilo. Pri zadnji večerji se mu je Gospod samega sebe dal iz same ljubezni. Opominjal ga je, pa je bilo vse zastonj. Solze, prošnje in opo¬ mini Matere božje in drugih učencev, ga ni nič presunilo. Po nevrednem ob¬ hajilu je bežal k smrtnim Jezusovim so¬ vražnikom, k veliki duhovščini in fari¬ zejem, ter ni odjenjal, da so mu privo¬ lili; kajti k učencem nazaj si ni več upal in je mislil: Če Ga zdaj ne primejo, Ga ne bodo več dobili. Prijatelji se bodo zbrali okrog Njega in Ga oklicali za svojega kralja. Višja duhovščina se je torej vdala. Premisli tu, kam pride človek, če se ustavlja božji milosti! Preudari, kako nekaj strašnega je nevredno sv. obha¬ jilo! »Njih miza jim bo v zanjke,« pravi prerok. Sveti zdihljeji. Groza me obhaja, o Jezus, če premišljujem, kam pride člo¬ vek, ako zapusti Tebe in ne posluša Tvojih notranjih nagibov. Celo preobil¬ nost Tvoje ljubezni in Tvoje milosti nam 87 bo v pogubljenje, ako jo napak obra¬ čamo. Po pravici zdihuješ po preroku: »Na svojih rokah sem jih nosil, pa niso spoznali, da skrbim zanje.« Ljubi moj Jezus, ne dopusti, da bi bil jaz kedaj tako nehvaležen, O ljubezen, o Bog lju¬ bezni, kraljuj Ti popolnoma nad menoj! Odtrgaj me od vseh posvetnih nagnenj, ki me morejo ločiti od Tebe, Použij, sežgi jih v ognju svoje ljubezni! Dodeli, da nikoli ne pristopim nevredno k Tvoji najsvetejši večerji, da mi ne bo v po¬ gubljenje zauživanje Tvojega Telesa in Tvoje Krvi, ampak v večno življenje. O ljubezen, daj, da Te večno ljubim! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Pripraviti se,„na sv, obhajilo tako lepo, kakor mi bo le mo¬ goče in zato nikoli ne opustiti zahvale. V spomin, »Človek naj izpraša same¬ ga sebe, preden je od tega kruha in pije iz tega keliha!« (1. Kor. 11, 28.) Jutranje premišljevanje za šesti dan. Judežev poljub, 1. Judež se je bil domenil s svojo drhaljo, da hoče iti sam pred njo na vrt, tam Jezusa pozdraviti in poljubiti, kakor bi bil prišel od svojih opravil k 88 Njemu, kot prijatelj in učenec, za niim pa — tako je dejal tolovajem— naj hitro gredo in Ga primejo. Hlinil se je, ka¬ kor bi slučajno prišel zraven in potem zbežal z drugimi učenci. Veliki duhovni pa niso zaupali Judežu, zato so vojakom naročili, naj dobro pazijo nanj, ker je plačan in potepuh bi jo nazadnje mogel z denarjem odpihati in pobegniti. Tudi bi Jezus potem lahko po noči ubežal. Tako tedaj pride ta drhal na Oljiski vrt. Naprej gre Judež z vojaki, za njimi, nekoliko zadaj, štirje navadni biriči, ki so nesli verige in vrvi, nazadnje pa fari¬ zeji in služabniki duhovščine. Bilo je morebiti kakih dvajset vojakov izmed tempeljske straže in nekoliko Anovih in Kajfovih bojnih hlapcev. Ko pridejo na Oljiski vrt, hoče Judež naprej stopiti, kakor so se bili dogovorili, a vojaki ga niso izpustili izpred oči in so se z njim prepirali. Judež se je jezil in je bil ves zbegan. Videl je že zdaj, kam ga bo do¬ vedlo nesrečno dejanje, a se je popol¬ noma vdal satanu in ni mu bilo nič žal. Ko so se tako naprej podili, je šel pred njimi in stopil naravnost pred Jezusa in Ga pozdravil, rekoč: »Zdrav bodi, Učenik!« in Ga je poljubil. — Premisli tu nehvaležnost, predrznost, nesramnost 89 in hudobijo Judeževo, ki se predrzne stopiti pred svojega najčistejšega, naj¬ svetejšega, najljubeznivejšega, vseved¬ nega Učenika, ki je vedel za njegove najskrivnejše misli. Podoben mu je pa vsak grešnik, ki se ne boji storiti hudo pred božjimi očmi. Preudari to, duša moja! . 2. Premisli pa tudi hinavski poljub Judežev. Poljub namreč izraža prijaznost in ljubezen. Torej ni bilo za Judeža nič svetega: poljuba se posluži, da bi izdal Jezusa. Sladkega Učenika, studenec vse ljubezni hoče vjeti z znamenjem ljubezni. Pomisli, kako je bilo ranjeno ljubeznivo Srce našega Zveličarja! Zato se je pritožil Gospod že pri psalmistu: »Ko bi me bil moj sovražnik preklinjal, bi še prenesel; pa ti, moj tovariš in zna¬ nec, ki sva skupaj uživala sladkosti in v hiši Gospodovi stanovala in se zasto- pila!« (Ps. 54, 13—15.). To je Jezusa najhujše ranilo, ker je Judeža vedno tako srčno ljubil pri vsej njegovi nehva¬ ležnosti; ti pa, krščanska duša, premisli: Kadarkoli greš z Jezusom k sv. večerji, kadar prejmeš Njegovo presveto Telo in Rešnjo Kri v sv. obhajilu, kadarkoli moliš in greš v cerkev — z eno besedo, kadarkoli se pokažeš, da si kristjan, 90 tolikokrat pozdravljaš, poljubuješ du¬ hovno svojega Učenika Jezusa Kristusa. Če pa pristopiš z nečistim, pregrešnim in hudobnim srcem k tem skrivnostim, ali nisi takrat hujši kakor Judež, ali nisi bolj hinavski kakor je bil on? Po¬ ljubuješ Jezusa z ustmi in morebiti ne le enkrat, ampak večkrat na dan izda¬ jaš Jezusa s svojim dejanjem in hudob¬ nim govorjenjem. »Čemu je tvoje oko hudobno, če sem jaz dober?« vprašuje Gospod. (Mat. 20, 15.) O duša, premisli neskončno ljubezen svojega Zveličarja do tebe! Premisli milosti, ki ti jih je On že naklonil! Ne bodi nehvaležna in ne¬ zvesta in ne zadajaj novih ran Jezuso¬ vemu Srcu, saj jih ima že dosti, saj je obdano z ranami čezinčez. 3. Jezus pa je rekel Judežu: »Prija¬ telj, čemu si prišel? Ali s poljubom iz¬ dajaš Sinu človekovega?« O prečudo¬ vita ponižnost, mila ljubezen Jezusa Kristusa! »Nisi umaknil,« pravi sv. Ber¬ nard, »svojih najsvetejših ust, na ka¬ terih ni bilo nikdar niti sence goljufije, poljubu nezvestega izdajavca, čegar usta so bila oskrunjena s peklensko hudo¬ bijo. O nedolžno Jagnje božje, kaj imaš Ti opraviti s tem volkom.« — Pa, o Go¬ spod, to je bilo dejanje Tvoje milosti, 91 da bi vse storil, kar bi moglo še prebiti trdovratnost tega hudobnega srca. S staro prijaznostjo ga opominjaš z gan¬ ljivimi besedami; »Prijatelj, čemu si prišel?« In z nesramnostjo njegove lastne hudobije si hotel presuniti srce nesrečnika s puščico, ko si rekel; »Ali s poljubom izdajaš Sinu človekovega?« »Zato je prejel Gospod ta grozoviti in goljufivi poljub,« pravi častiti Lud. Gra- naški, »da bi omečil s svojo ljubeznijo in krotkostjo trdovratnost okamenelega srca.« Pa vse to ni nič pomagalo. Ti pa, duša moja, pomisli, če to pohlevno Jagnje ni zavrglo hinavskega poljuba njega, ki Ga je grozovito prodal; pre¬ misli, kako bo vzprejel Gospod duhovno poljubovanje one duše, ki Ga ljubi iz celega srca. Sveti zdihljeji. O Srce mojega Je¬ zusa! Polnost usmiljenja in ljubezni! Tudi jaz sem med tistimi nehvaležniki, ki povračujem Tvojo ljubezen z razža- ljenjem; kako je mogoče, da ne umiram bolečin, če pomislim, kako dober si mi Ti in kako sem jaz nehvaležen proti Tebi! »Akoravno si, o Gospod, poznal nehvaležnost in razžaljenja, s katerimi bom povračal Tvojo ljubezen, si me ven¬ dar hotel še vedno ljubiti,« pravi Ludo- 92 vik Granaški. Ljubil si me, ko Te jaz nisem nič ljubil, ko na to še mislil ni¬ sem. Koliko več smem sedaj upati, ko ničesar bolj ne želim, po ničemer bolj ne hrepenim, kakor Tebe ljubiti in biti ljubljen od Tebe — koliko smem zdaj več upati, da mi ne boš odrekel milega po¬ ljuba svoje ljubezni? Dodeli mi, da Te že vendar enkrat začnem v resnici lju¬ biti in da Te ne bom nikdar nehal lju¬ biti. O ljubezen, naj Te ljubim! Bodi moja edina ljubezen! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Nikdar ne pristopiti k sv. obhajilu s smrtnim grehom in se ogibati tudi prostovoljnih malih grehov. V spomin. »S poljubom izdajaš Sinu človekovega?« (Luk. 22, 48.) Večerno premišljevanje za šesti dan. Jezus gre nasproti svojim sovražnikom, 1. Ko je Jezus videl, da je z Judežem vse izgubljeno, je šel sam nasproti svo¬ jim sovražnikom. Misli si, duša moja, pri vhodu na Oljiski vrt lepo zeleno trato, Jezus, ki je vse vedel, je stopil naprej in jih je vprašal: »Koga iščete?« Sovražniki so Mu odgovorili: »Jezusa Nazareškega,« Jezus je tedaj stopil na- 93 prej na trato in je nagovoril vojne hlapce. Sam jim je hotel iti nasproti, da bi nam pokazal, kako hrepeni po trp¬ ljenju za nas, pa tudi zato, da bi ne bili prijeli Njegovih učencev. Kako krotko in ljubeznivo jih je nagovoril Gospod: »Koga iščete?« Oh, pomislite vendar, je hotel reči, vi iščete svojega Zveli¬ čarja, svojega Boga, svojega prihod¬ njega Sodnika, Njega, ki vam more dati večno zveličanje ali pa večno pogub¬ ljenje, Zakaj Ga vi iščete? Morebiti vi iščete odpuščenja, milosti in ljubezni Njegove, ali pa večni mir in večno zve¬ ličanje svoje duše? O ne! Začudi se, duša moja, — da bi Ga raztepli, križali in umorili! — Preudari to, duša moja! Čemu iščeš tudi ti svojega Zveličarja? Ali Ga iščeš s ponižnim, skesanim, po¬ trtim, res s spokornim in ljubeznivim srcem? Ali pa v ničemurnosti in pre¬ vzetnosti, da bi Ga vnovič križal in umoril. 2. Jezus pa jim reče: »Jaz sem.« In odstopili so in padli na zemljo. Zopet jih je tedaj vprašal: »Koga iščete?« Oni pa so rekli: »Jezusa Nazareškega.« Je¬ zus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, da sem jaz.« (Jan. 18.) Z eno samo be¬ sedo je tedaj Jezus vrgel vso drhal na 94 tla. Kakor bi jih bil krč popadel in s sključenimi udi so ležali po tleh. Go¬ spod je hotel storiti ta čudež svoje vse¬ mogočnosti, ne da bi se branil, ampak kakor uči sv. Bernard, hotel je s tem po¬ kazati, da ne premore čezenj nobena človeška moč več, samo kolikor sam do¬ pusti. Hotel je izpreobrniti s tem čude¬ žem one, ki so trdovratni v hudobiji. Pa kako neozdravljivo je trdovratno srce! Poglej, o duša, kako mogočna je samo ena sama beseda Jezusova in kako močno je že samo ime Jezus, tako da lahko stre vse sovražnike. Premisli tudi, kako mila, veseljapolna in tolažilna je ona beseda: »Jaz sem«, pobožnim, kakor je n. pr. rekel apostolom: »Jaz sem, ne bojte se!« (Mat, 14.) »Jaz sem vaš oče, vaš varih, vaš srednik in prijatelj.« Kako strašna bo pa ta beseda nekoč hudob¬ nim, ki Ga žalijo: »Jaz sem vaš sodnik, ki vas bom sodil. Jaz sem vsemogočni, ki vas bom pogubil. Jaz sem Bog jeze in kazni, s katero vas bom kaznoval.« 3. Jezus pa je še govoril: »Ako tedaj mene iščete, pustite te iti.« Da so se dopolnile besede, katere je rekel: »Ka¬ tere si mi dal, nisem od teh nikogar iz¬ gubil.« (Jan. 18.) Prečudna ljubezen Je¬ zusova! Te besede niso bile le prošnja, 95 ampak ukaz, s katerim je Gospod pre¬ povedal svojim sovražnikom in jim vzel oblast, da bi mogli Njegovim učencem kaj škodovati, ali jim storiti kaj žalega. Kajti ura še ni prišla, ko bodo izkušani v trpljenju tudi Njegovi učenci. Moli tedaj, o moja duša, modrost, dobroto in ljubezen svojega Zveličarja! Gospod se sam izroči tem krvoželjnim ljudem. Njega čakajo biči, trnje in križ, svojim pa ne dopusti niti, da bi jim bil le las skrivljen in jih varuje. Iz tega pač lahko spoznaš, da ti brez pripuščenja Gospo¬ dovega ne more nobeden sovražnik ško¬ dovati, ko bi bil še tako' mogočen. Go¬ spod nam ne da nobenega trpljenja, če ni v zveličanje naši duši, da pa nam k temu vselej svojo milost. Kako lahko nas tedaj Jezus obvaruje! In ti tarnaš v trpljenju in se nočeš popolnoma udati v voljo božjo! Ne skrbi za prihodnost, četudi hodiš po temi in se ti ne prikaže skoro nobena zvezda upanja. Popolnoma vsega se izroči Gospodu in se vrzi z vsemi svojimi nadlogami prav po otročje v Njegovo naročje. On te bo gotovo va¬ roval: On ti more in ti tudi hoče po¬ magati. Sveti zdihljeji. 0 , kako zvest je moj ljubeznivi Jezus tem, ki jih je po- 96 f klical k svoji ljubezni! »Zvest je On, ki vas je poklical in bo tudi dopolnil.« (1. Tes. 5, 22.) »Ne bo pripustil, da bi bili izkušani čez svoje moči.« (1. Kor. 10, 13.) V vseh potrebah nas varuje. O ljubi moj Zveličar, da bi bil vedno tudi jaz Tebi tako zvest, kakor si Ti meni! Iskal si me, ko sem bil že izgubljen, in jaz bi Te ne iskal, Tebe svojega preslad¬ kega Boga, ko sem spoznal Tvojo čudo¬ vito ljubezen do mene! Iščem Ga, ker Ga ljubi moja duša. Njega se hočem dr¬ žati in Ga nikoli več ne zapustiti. Ostani pri meni tudi zanaprej in nikdar ne do¬ pusti, da bi se kedaj ločil od Tebe! In ko prihrumi ura izkušnjav in me hoče vsega zbegati, o naj le zaslišim to edino besedo: »Jaz sem, nič se ne boj!« Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Kolikorkrat bo mo¬ goče, bom pristopil k sv. obhajilu in nikoli tega ne opustim iz brezbrižnosti. V spomin. »Našel sem Ga, ki Ga ljubi moja duša; držim Ga in Ga nočem izpustiti.« (Vis. pes, 3, 4.) Jutranje premišljevanje za sedmi dan. Jezusa vjamejo. 1. Ko se je tedaj dal Jezus svojim sovražnikom spoznati, so planili nadenj, 97 da bi Ga vjeli. Pristopili so in Ga zgra¬ bili. Ko so pa apostoli, ki so bili ž Njim, videli, kaj se ima zgoditi, soi se hoteli braniti. Bržkone je še nekaj onih učen¬ cev prihitelo, ki so bili ostali v Getze- mani, ko so izvedeli, v kakšno nevar¬ nost je prišel Jezus. Drugi pa, ki niso nič upali, so od daleč stali in se bližali k njim, ali pa hiteli drugim povedat, da hočejo Jezusa vjeti. Oni, ki so bili poleg Jezusa, so Mu rekli: »Gospod, ali naj zamahnemo z mečem?« Simon Peter je tedaj izdrl meč in mahnil po hlapcu velikega duhovna in mu odsekal desno uho. Jezus pa je rekel Petru: »Vtakni svoj meč v nožnico; kajti vsi, ki rabijo meč, bodo z mečem končani. Ali ne bom pil keliha, ki mi ga je dal Oče? Ali me¬ niš, da ne morem presiti svojega 'Očeta, ki bi mi poslal več kakor dvanajst legi- jonov angelov?« — Premisli, duša moja! Kako se moramo oborožiti v vseh teža¬ vah in nevarnostih. Karkoli nam pošlje bridkega večni Oče, je kelih, in On hoče, da ga mi pijemo v sveje očiščevanje. Vse bridkosti so kelihi nebeškega Očeta. Za nas ni torej nobenega izgovora. Vsi mo¬ ramo piti to očiščevalno pijačo. Usta sladkega Jezusa so ga morale že prej okusiti in so ga tudi osladile. Getzemani. 7 98 2. Kako srčnega se izkaže tukaj Peter! Toda njegova srčnost je bila tu prenagla, še ne razsvetljena. Ko bi bil on vedel, da se mora vse to zgoditi, da bi bil on in mi vsi rešeni iz satanove sužnosti, ali bi bil oviral to veliko delo božje ljubezni in zveličanja? Gotovo ne! Modrost božja je tedaj nalila ta kelih grenkosti sama, in modra ljubezen nebeškega Očeta tudi nam naliva naše kelihe. Nikar torej ne zametavaj svo¬ jega trpljenja in se mu ne ustavljaj! Vdaj se mirno in tiho v voljo nebeškega Očeta. Prosi Boga le milosti, da bi mogel trpljenje lažje prenašati. Sv. Gregor pravi, da je večja milost za nas, kadar nas Bog potrjuje v trpljenju, kakor če bi nam odvzel trpljenje. Premisli pa krotkost in ljubezen Jezusovo! »Ne¬ hajte,« je rekel in se dotaknil ušesa ranjenega hlapca in ga je ozdravil. Tako je Gospod storil dvojni čudež svojim sovražnikom. Čudež svoje vsemogoč¬ nosti in svojega usmiljenja. »Nisi nehal,« zakliče sv, Bernard, »vlivati nad svoje sovražnike olja svojega usmiljenja, ko si zadržal srčnost svojega edinega bra¬ nitelja, da bi ne segal po onih, ki so Te hoteli vjeti, in si ozdravil celo svojega sovražnika. Pač prekleta tako trdo- 99 vratna divjost, katere ni moglo pre¬ magati veličastvo tolikega čudeža, ne velikost tolike dobrote! Prekleta trdo¬ vratnost, ki se ni uklonila pred tolikim čudežem in se ni dala utolažiti s tako milo dobroto!« Kako nekaj strašnega je trdovratno srce! 3. Farizeji in pa ostali so bili le še bolj zdivjani. »S hudičem je v zvezi,« so vpili, S čarovnijo, so mislili, da je bilo uho odsekano in z njo zopet ozdrav¬ ljeno, Kakor stekli volkovi so planili nad Jezusa, to krotko in nedolžno Jag¬ nje, ki ni odprlo svojih ust. Straža pa, stotnik in hlapci Judov so Jezusa zgra¬ bili in zvezali. »Oh, kdo ne bo točil solza,« pravi sv, Bernard, »ko sliši, kako so v tisti uri tolovaji z Njim ravnali, kako so, o predobrotljivi Jezus, zvezali Tvoje nedolžne roke, kako so Tebe, najkrotkejše Jagnje, kakor ubijalca, ne¬ sramno peljali v smrt! Zvezali so Jezusu roke križema na prsih tako trdo, da so Mu naenkrat zatekle. Oklenili so Mu okrog ledja širok pas, ki je bil nabit z žeblji, in Mu roke pritrdili še z bičjem in s trtami. Na štirih krajih tega pasu so pa privezali dolge vrvi, s katerimi so Gospoda semtertja pehali in vlekli.« »Bog je zvezan,« zakliče sveti Alfonz v 100 Ligvori. »In zakaj, od koga? Od svojih lastnih stvari. Kaj pravite vi k temu, angeli nebeški!« Sveti zdihljeji. »O, kralj vseh kra¬ ljev,« toži sv. Bernard, »kako si prišel v vezi? Kaj imajo vezi sužnjev in raz¬ bojnikov s kraljem vseh kraljev, s svet¬ nikom vseh svetnikov? In če se pre- drznejo ljudje zvezati Te, odkod to, da ne pretrgaš teh vezi, Ti Vsemogočni? Da se ne rešiš trpljenja, ki Ti ga pri¬ pravljajo ti grozovitneži? Ne, niso vrvi, ki Te vežejo — ne — ljubezen do nas, ta Te ima vklenjenega, ta Te pelje v grozovito smrt!« Kdo bi mogel brez za¬ čudenja premišljevati, kako poda Jezus krotko, tiho, voljno in ljubeznivo svoje roke, da bi Mu jih zvezali! Za naš na¬ puh, za našo nepotrpežljivost in nepo¬ korščino je hotel s tem zadostiti. O sladki moj Jezus, jaz sem Te torej zve¬ zal, ker sem se tolikokrat ustavljal Tvoji milosti in sem Te takorekoč držal za roke, da mi nisi mogel dati svoje lju¬ bezni in svojih zakladov. O najljubez¬ nivejši Jezus, zveži me zdaj s sladkimi vezmi svoje svete ljubezni! Tvoje vezi so vezi mojega zveličanja! Tako trdno me priveži nase, da se ne bom mogel vekomaj od Tebe ločiti! Amen, iQl Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Poiskal si bom do¬ brega dušnega pastirja, ali če ga že imam, mu bom izkazoval popolno po¬ korščino. V spomin, »Njegove vezi s.o vezi zve¬ ličanja,« (Sir. 6, 31.) Večerno premišljevanje za sedmi dan. Beg apostolov. — Pot v Jeruzalem, 1. Hudobna množica se začne po¬ mikati, ko so prižgali še več bakel. Naprej gre deset stražnikov, za njimi biriči, ki drže Jezusa zvezanega na vrveh in Ga semtertja pehajo. In tedaj so Ga vsi učenci zapustili in so zbežali. Neki mladenič pa je hodil za njimi, s platnom ogrnjen, in prijeli so ga. ..On pa je popustil platno in jim je ušel. O, ljubi mej Jezus, celo apostoli so Te zdaj zapustili. »Zakaj ne hitite rešit svojega Jezusa iz rok Njegovih sovraž¬ nikov,« kliče sv. Alfonz. Zakaj ne greste za Njim, da bi se vsaj potegovali pred sodniki za Njegovo nedolžnost? Kako je pač to moralo Zveličarja boleti! Pa preudari, moja duša, da mi vsi bežimo pred bridkostjo in pustimo Gospoda samega, da gre v trpljenje; če Ga včasih spremimo v trpljenje, hodimo le od 102 daleč za Njim, kakor nekateri Njegovih učencev, to se pravi, tako malo po¬ trpimo, da še skoro ni vredno tega si domišljevati. Še več: večkrat zapustimo Gospoda, ko še ni nobene nevarnosti, in četudi izgubimo pri vsem tem milost božjo, notranji mir in svoje zveličanje. Koliko večja je tedaj, o Gospod, naša slabost, kakor je bila slabost Tvojih apostolov! Kolikokrat, o moja duša, si že ti tako zaničljivo zapustila svojega Boga z grehom! 2. Hitro so peljali Jezusa. Prišli so do dolgega mostu čez potok Cedron. Jezus je zaradi neusmiljenega pehanja in suvanja že nekolikokrat padel. Ko so pa prišli na sredo mostu, so Ga vrgli čez most globoko v Cedron in se nor¬ čevali, naj se do sitega napije. Jezus pa je padel najprej na kolena, potem pa na obraz. Tu je tedaj ležal; čudno, da se ni ubil. Pil je nekoliko iz potoka, da se je izpolnilo, kar je pisano v sv. pismu: »Iz potoka na poti bo On pil.« (Ps, 109, 7.) Bila pa je to skrivnost; v potok Cedron, ki teče mimo Jeruzalema, so metali namreč Judje smeti in gnusobo; v ta potok je pometal nekdaj kralj Jo- zija, ko je očiščeval malikovavski tem¬ pelj darovanj in oltarjev, prah zdroblje- 103 nih malikov. Tako so tedaj vrgli v Ce- dron tudi Jezusa, ki je vzel nase vso gnusobo sveta, v znamenje, da je spu¬ stil vse pregrehe in gnusobo v studenec božjega usmiljenja in potopil v neskonč¬ no morje svoje neizmerne ljubezni. Zato, o moja duša, potopi tudi ti vse svoje grehe v dragi Krvi Jezusa Kristusa. 3. Biriči so tedaj Jezusa z vrvmi na¬ zaj potegnili in Ga od zadaj vlekli iz glo¬ boke grape. Med vpitjem, norčevanjem, kletvami, suvanjem in tepenjem so Ga gnali nesrečni zaslepljenci. Njegovo dolgo, volneno oblačilo, v vodo pomo¬ čeno, se Ga je tesno oprijemalo. Ni bila še polnoč. Vlekli so Ga nečloveško čez ostre kamne in groblje po trnju in čre¬ pinjah naprej in Ga preklinjali. — Krščanska duša, imej usmiljenje z Jezu¬ som! Spremi Ga v Jeruzalem, oglej Njegove raztrgane in krvave noge, daruj vse Njegove stopinje, zdihljeje in solze in vse kaplje prelite Krvi, katero je že tukaj točil! Katero srce bi se ne raz¬ jokalo, ko vidi Jezusa sredi teh volkov! Sveti zdihljeji. O moj zapuščeni Je¬ zus! Kdc se bo za Te potegnil, ko so Te zapustili celo vsi Tvoji najljubši prijatelji. Pa koliko je duš, ki soi sklenile za Teboj hoditi in so že prejele veliko posebnih 104 milosti, pa so Te zapustile zaradi niče- murnega veselja in radi ljudi! O, jaz ubogi revež, sem tudi med temi nehva- ležniki! Moj Jezus, odpusti mi! Ne bom Te nikoli več zapustil. Ljubim Te in raje vse, tudi življenje izgubim, kakor še kedaj Tvojo milost. Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Opustil bom neumno boječnost pred svetom in nikoli ničesar dobrega ne bom opustil radi ljudi. V spomin. »Kdorkoli bo mene spo¬ znal pred ljudmi, ga bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mat. 10, 32.) Jutranje premišljevanje za osmi dan, Jezusov vhod v Jeruzalem. Pogled na Jezusovo Mater, 1. Prišli so po tej žalostni poti do tistih mestnih vrat, ki drže skozi pred¬ mestje Ofel na Sionsko goro, kjer sta bivala Ana in Kajfa, od spodnje strani tempeljna. Ofel je bil z zidovjem obzidan hribček. Tu so stanovali večidel revni ljudje, delavci, ki so nosili v tempelj drva in vodo. Jezus je prej večkrat te uboge ljudi tolažil, učil, jih tudi ozdrav¬ ljal in jim dajal vbogajme. Zato je imel tu več svojih prijateljev. Ti ubogi ljudje 105 so bili pozneje prišteti tudi večidel k prvim kristjanom, Ker so se pa Judje bali, da bi ne oprostili ti dobri ljudje Zveličarja, so zastražili vrata in vsa pota z vojaki. Zaradi hrupa, ki so ga provzročili vojaki, ko so od vrat sem pridrli, so se prebudili ti prebivalci. Pri¬ hiteli so iz svojih hiš na pota in proti vratom in so popraševali, kaj je. Vojaki so vpili nasproti: Jezus, hudodelnik, vaš krivi prerok, je vjet in Ga peljejo. Veliki duhovnik Mu hoče zabraniti Njegovo delo. Na križ bo moral! Jok in stok je naenkrat napolnil vse predmestje. Ubogi ljudje so jokaje letali semtertje, z raz¬ prostrtimi rokami na kolena padali, proti nebu klicali in hvalili dobrotlji¬ vega Jezusa. Vojaki pa so jih suvali in bili, jih podili nazaj v stanovanja, kleli nad njimi, jih zmerjali in zaničevali. — Premisli bridkost in bolečine teh dobrih ljudi, in kakor so oni imeli usmiljenje z Jezusom in se niso bali zasramovanja in zaničevanja vojakov, tako žaluj tudi ti s svojim Zveličarjem, in nikar se ne sramuj posnemati Ga, ko bi bil zaradi tega tudi zasramovan in zaničevan, 2. Prišli so torej v predmestje Ofel. Jezus je bil že parkrat padel na tla in skoraj ni mogel več naprej. Kakšno 106 zdihovanje in tarnanje je bilo šele zdaj, ko so ugledali ti ubogi ljudje Jezusa zvezanega! Od vseh strani so vreli sku¬ paj. Padali so na kolena in glasno vpili: »Izpustite tega človeka. Kdo nas bo ozdravljal? Kdo tolažil? Izpustite Ga!« Ganljiv je bil ta prizor: Jezus ves bled in prepaden, zmedenih las, v mokrem, omadeževanem oblačilu, na vrveh, s palicami bit in peljan od predrznih biri¬ čev in prevzetnih vojakov skozi pred¬ mestje Ofel, med množico zdihujočih in hvaležnih prebivalcev. Iztegovali so za Njim svoje roke oni, katere je On ozdra¬ vil, gledali za Njim oni, katerim je dal zopet vid, in jokali so oni, katerim je dal, da so zopet govorili. »Oh,« zakliče Ludovik Granaški, »kdo bi ne imel srč¬ nega sočutja, ko vidi Gospoda vsega veličastva, čegar celo življenje je bila sama dobrota, ki je bolnike ozdravljal, slepim dajal, da so zopet videli, in ozna¬ njeval zveličavni nauk, zdaj pa tako zasramovan, z zvezanimi rokami, obdan od biričev in peljan med neštevilno množico po javnih cestah.« O, grozovita srca! Ali ne more velika bridkost obu¬ diti v nas nobenega sočutja? 3. Tako ženejo Jezusa med vednim zasramovanjem in zaničevanjem skozi 107 Ofel na Sionsko goro. Za njimi dere ljudstvo, a je zadržujejo s silo nazaj. Le hudobni drhali so dovolili, da sme uga¬ njati nad Gospodom vsakovrstne hudo¬ bije. Pa še druga žalost in bridkost je prišla nad prebivalce tega predmestja. Presveta Devica, Mati Marija in druge pobožne žene, gnane od ljubezni do Jezusa, so šle v Cedronovo dolino. Med njimi so bile: Marta, Marija Magdalena, Marija Kleofova, Marija Salome, Marija Markova in še druge. Nekateri prijatelji in te pobožne žene peljejo Mater Jezusovo iz doline Cedron skozi Ofel v hišo Marije Markove, ki je stala tik Sionske gore. Ko so ti dobri ljudje zagledali Mater Jezusovo, je nastal med njimi nov jok in stok, novo pomilovanje in zdihovanje. Vse hoče k Mariji. Vse se žene proti nji, da so jo skoraj nesli po poti. Marija pa je molčala, vsled žalosti in bridkosti. — In jaz bi ne jokal s teboj, o žalostna Mati Marija, in bi ne imel v tvoji ne¬ skončni bridkosti nobenega deleža? O, kakšni zdihljeji so takrat prihajali iz tvojega ljubeznivega srca! O, ti ne¬ vesta vseh bolečin, zdaj se izpolnjuje, kar pravi sv. pismo: »Ti iščeš svojega ženina po mestnih cestah in jeruzalem¬ ske hčere so ti pokazale tvojega ženina 108 vsega krvavega.« Češčena bodi, o žalo¬ stna Mati, ki si se odpovedala vsej tolažbi, da bi le mene tolažila! Sveti zdihljeji. O, žalostna Mati, nekdaj si se pritožila sv. Brigiti, da ima tako malo ljudi usmiljenje s tvojimi sol¬ zami in bolečinami! Ali bom mar tudi jaz med temi nehvaležniki, ki pozabijo na tvojo največjo žalostno materino lju¬ bezen? O, varuj me tolike nesreče. S sv. Jero ti zato zakličem: O, žalostna Mati, spomni se, koliko zdihljejev, ko¬ liko srčne molitve in koliko milih tožba si takrat naredila, ko si izvedela, da je Judež izdal tvojega Sina, da so Ga Judje vjeli in odpeljali pred Ana in Kajfa, ko si bridko zaklicala: »Moj Sin! Jezus, moj Sin! Kdo mi bo dal, da bi umrla zate, o moj Jezus!« Zaradi tega meča bridkih bolečin, ki je takrat tvojo dušo presunil, prosim, stoj mi cb strani v moji zadnji uri, ko bo omagovalo moje srce in trepetalo od bridkosti. O, mila Mati, s teboj želim žalovati! O, da bi bil potopljen s teboj v morje trpljenja Jezusovega, da bi bil vreden nekdaj večnega tolažila! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Storiti hočem vsak 109 dan vsaj kaj malega v čast žalostne Matere božje. V spomin, »Brez nehanja joka ponoči in njene solze ji po licih teko.« (Žal. pes. 1 , 2 .) Večerno premišljevanje za osmi dan. Kaj počno Jezusovi sovražniki? Pogled na Jeruzalem ob tej uri, 1. Ko sta Ana in Kajfa izvedela, da so Jezusa vjeli, je bilo pri njima vse po- koncu. Sodne dvorane so bile vse raz¬ svetljene, straže so stale pred vratmi in po hodnikih. Njuni hlapci so dirjali po vsem mestu in klicali ude zbora, pismo¬ uke in vse, ki so imeli pri sodbi kaj go¬ voriti. Bili pa so takrat v Jeruzalemu radi praznikov vsi farizeji in saduceji in drugi zlobni ljudje iz Nazareta, Kafar- navma in iz vse Judeje, katerim je Jezus večkrat vpričo ljudstva povedal resnico v njihovo osramočenje. Vsi so zaradi tega bili polni divjega srda do Jezusa. Vsak je še poiskal med romarji kake potepuhe iz svojega kraja in jih je pod¬ kupil z denarjem, da bi vpili in po kri¬ vem pričali proti Jezusu, Niso pa vedeli drugega, kakor laž in zasramovanje. Vsi ti so sčasoma privreli pred sodno hišo Kajfovo. Ž njimi so se še združili Jezu- r no sovi sovražniki izmed napuhnjenih fari¬ zejev in pismoukov, Tu so bili oni raz¬ kačeni prodajalci, katere je Jezus nek¬ daj iz tempeljna spodil. Več napuhnjenih učenikov, ki jih je Jezus prisilil k mol¬ čanju pred ljudstvom, in zopet dalje trdovratni grešniki, ki so zopet zabredli v stare grehe in v stare bolezni. Pre¬ vzetni mladeniči, katerih ni hotel Jezus prišteti med svoje učence, potepuhi, katerih tovariše je izpreobrnil, nečist¬ niki in prešestniki, katerih sogrešnice je pripeljal na pot čednosti, z eno besedo, večidel vsa gnusna in zavržena drhal iz judovskega ljudstva, sami sovražniki božji in vsega, kar je sveto, zapriseženi satanovi hlapci in pomočniki. Dobri in pobožni ljudje so žalovali in se niso upali na dan pokazati in so molčali. Nekateri napol dobri in slabi so odpadali od Je¬ zusa. Prav malo jih je bilo zvestih. — Premisli, moja duša! Ali nisi bila tudi ti že med takimi Jezusovimi sovražniki? Ali se nisi sramovala pred svetom kri¬ žanega Jezusa in Ga zapustila? Kadar f je svet zaničeval sveto vero, ali nisi i pustila Jezusa samega? 2. Peter in Janez sta oddaleč šla za njimi. Ko sta dospela v mesto, sta šla hitro k znancem, ki jih je imel Janez L 111 med posli velikega duhovna, da bi prišla v sodne dvorano, kamor so peljali Go¬ spoda. Iskala sta Jezusovih prijateljev, zlasti Nikodema in Jožefa iz Arimateje, da bi se vendar kdo za Jezusa potego¬ val. — Premišljuj tu! Od vseh apostolov gresta le dva za Jezusom. Ljubila sta Ga namreč bolj srčno kakor drugi in huje jima je bilo ločiti se od Njega. Ljubezen ju je torej gnala. Oh, prizadevaj si tudi ti za srčno ljubezen do Jezusa! Le edino to te more obdržati v boju in četudi si tako nesrečen, da si izgubil Jezusa, te bo le-ta ljubezen gotovo nazaj k Njemu pripeljala. Pa tudi Jezus je najbolj ljubil ta dva učenca. Petru je izročil ključe svoje svete Cerkve in sv. Janez je slo¬ nel na Njegovih prsih in Njemu je tudi Jezus izročil svojo Mater Marijo; zakaj na Jezusovih prsih se je napil sladkega duha ljubezni, ki ga je zdaj gnal za Jezu¬ som. Tako je torej Jezus prečudno magnetično jeklo, ki vleče nase vse bogoljubne duše. »Z vezmi ljubezni sem jih vlekel nase.« — Pa tudi ta dva učenca sta hodila le od daleč za Njim, ker sta se bala za svoje življenje. O, kdaj bo neki pregnala ljubezen vso bo- ječnost od nas, da ne bomo drugega iskali kakor le Jezusa samega? 112 3, V Jeruzalemu, tem velikem, z ljudmi napolnjenem mestu, je vse mirno, vse spi, le sovražniki Jezusovi su po- koncu, Samo koder so peljali Gospoda, so vse zbudili s svojim hrupom. Vse hiti na Sionsko goro, kjer je bilo vse raz¬ svetljeno. Semtertja se sliši trkanje po vratih, da bi speči vstali. Strah in ropot, hitro popraševanje se sliši po raznih kotih velikega mesta. Ljudje so vsi zbe¬ gani in so se bali vstaje in upora. Tudi zaničljive besede se slišijo, n. pr. zdaj Mu ne steljejo več palmovih vejic pod noge, prav je hinavcem, zmerom so ho¬ teli biti bolji kakor drugi, in take po¬ dobne stvari. Le v predmestju Ofelu je vse nepokojno in polno sočutja. Saj je bil Jezus učenik, tolažnik in pomočnik teh ubogih ljudi! — Drugi učenci in apo¬ stoli so tavali po dolinah okrog mesta, ali pa so se poskrili po votlinah Oljiske gore in so se tiho popraševali, kaj bo iz tega. Okrog sodne hiše pa vlada hrup in šum. Vse je razsvetljeno vsled gorečih bakel. Od zunaj mesta pa se razlega močno rjovenje darivne in tovorne ži¬ vine, ki je bila pripravljena za praznik, vmes pa milo bleketanje ovca in jagnjet, ki bode vsak čas zaklana. Toda le On je pravo, čisto, neomadeževano veliko- 113 nočno Jagnje, ki bo peljano v mesnico in ne odpre svojih ust — Jezus Kristus! — Čez vse to je pa razprostrto čudovito trepetajoče nebc. Luna plava za megli¬ cami vsa bleda, kakor bolna po nebu in se boji postati polna. Zakaj kadar bo polna, bo Jezus umorjen. Angeli pa tre¬ petajo med žalostjo in veseljem. Zdiho¬ vali bi proti božjemu sedežu za pomoč, pa morejo polni začudenja le moliti čudež božje pravice in Njegove milosti, ki je v svetišču sklenjen od vekomaj v nebesih, zdaj pa se začenja v tej strašni noči tudi na zemlji. Sveti zdihljeji. O Jezus, Ti brezdno ljubezni in milosti! Kdo bo mogel za¬ dosti presoditi, kaj si trpel to noč iz ljubezni do nas? 0 žalostna noč, ki je prinesla našemu Zveličarju in Njegovi ljubeznivi Materi te neizmerne brid¬ kosti in bolečine! Kdo bo mislil nate in premišljeval tvoje skrivnosti, pa ne po¬ stane otožen v dnu svojega srca? Ali mi bo mar pretežko, s Teboj, o Jezus, nekoliko čuti in Te spremiti po Tvojem žalostnem potu? Ali mi bo mar pre¬ težko s teboj, o Mati božja, nekoliko žalovati in s teboj jokati? O ne, nika¬ kor ne! Ta noč je sicer najbolj žalostna, pa je tudi najbolj milostipolna. To je Getzemani, 8 114 tista noč, ki je bila pred dnevom našega odrešenja in je naredila konec vsej temi na zemlji. Bodi torej češčena, o. pre¬ srečna noč, za katero se je prikazala zarja odrešenja! Ljubi moj Jezus, za¬ radi vsega, kar si pretrpel v tej brid- kostipolni noči, te prosim, naj v mojem srcu sveti vedno luč Tvoje milosti in naj prežene vso temo iz moje duše! Dodeli luč mojemu srcu, vžgi ogenj ljubezni v meni in daj, da vse zaničujem, vse za¬ metujem, kar ni Tvoja ljubezen! Daj, da Te ljubim večno, o sladki moj Jezus! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Pritrgati si hočem ponoči včasih nekoliko pri spanju in moliti, ali vsaj, ko se zbudim, se spom¬ niti Tvojega bridkega trpljenja. V spomin. »Ponoči si Ga iskala, ka¬ terega ljubi moja duša.« (Vis, pes. 3, 1.) Jutranje premišljevanje za deveti dan. Jezus pred Anom, 1. Okoli polnoči je bilo, ko so pripeljali Jezusa v hišo Anovo skozi razsvetljeno dvorišče na hodnik sodne dvorane. Vra¬ tom nasproti je sedel Ana na visokem prestolu, obdan od osemindvajsetih sve- 115 tovalcev. Biriči so privlekli Jezusa na vrveh privezanega v dvorano. Tam je bilo vse polno vojakov, srditih Judov, Anovih služabnikov, nekaj prič in raz¬ lična malopridna drhal, Ana je že ko¬ maj pričakoval Zveličarja. Jezus je stal pred Anom bled,, prepaden, v mokri in blatni obleki, vklenjenih rok, zvezan od biričev z vrvjo in pobešene glave. Ne¬ kako takole je Ana Jezusa nagovoril: »Glej! Glej! Jezus Nazareški! Ti si!? Kje so pa Tvoji učenci, kje Tvoje kraljestvo, kje Tvoja imenitnost? Govori zdaj pun¬ tar, zapeljivec! Nov nauk hočeš učiti? Kakšen je Tvoj nauk, ki prekucuje in zapeljuje ljudstvo? Govori zdaj!« In Jezus je vzdignil svojo trudno glavo, po¬ gledal Ana in rekel: »Očitno sem govo¬ ril pred svetom; vselej sem učil v shod¬ nici in v templju, kamor se vsi Judje shajajo, in na skrivnem nisem ničesar govoril, Kaj mene vprašaš? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril. Glej! oni vedo, kaj sem govoril,« (Jan, 18, 20, 21.) Premisli tu hinavščino in hudo¬ bijo tega sodnika, ki vpraša Jezusa po nauku, pa ne, da bi se poboljšal, tem¬ več da bi Jezusa vjel, Preudari pa tudi krotki, ponižni in modri odgovor Jezusa Kristusa, Kako bi bil Jezus lahko ome- k‘ 116 nil svoje čudeže, pa hvaliti se noče; tudi svojih učencev noče izdati. Dobro je vedel, da Mu izgovor ne bo pomagal nič; zato ne da prevzetnežu na vsa njegova vprašanja nobenega gotovega odgovora. »Bog se ustavlja prevzetnim, le poniž¬ nim da svojo milost,« Premisli, moja duša! Jezusa, sodnika vesoljnega sveta, so pred to sodbo toliko in tako izpra¬ ševali, kako se bo godilo tebi pred sod- njim stolom tvojega Boga? 2. Srd in jeza se je brala pri teh Jezu¬ sovih besedah Anu na obrazu, in ko to zagleda zraven Jezusa stoječ grd birič, udari Gospoda s celo pestjo, z železom oborožene, po obrazu in zakriči: »Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?« Je¬ zus, pretresen vsled hudega udarca, pade znak na tla. Kri se Mu vlije iz obraza. Vpitje, zasramovanje, zaničevanje, mr¬ mranje, smeh in grožnje se razlegajo po dvorani. O mej Bog, kako je mogoče, da se ni odprla zemlja pri tej priči, in da ni požrla na večno tega hudobneža, ki se je predrznil vzdigniti svojo roko proti Najsvetejšemu in udariti tisto obličje, ki razveseljuje s svojo bliščobo nebesa, čegar pogled je dan svetnikom v zveličanje, tisto obličje, ki ga hrepe¬ nijo gledati angeli! Če se je že obličje 117 Mozesu, ko je govoril, toliko bliščalo, da niso Izraelci mogli vanj gledati, da je moral svoj obraz zakriti; kako veli¬ časten je bil šele obraz Jezusa Kristusa, ki je beseda Očetova, večna modrost, neskončna čednost, največja dobrota, popolno, zveličanje, pravo veličanstvo in bistri studenec vse lepote! Pa, glej, o grešnik! Z vsako hudobijo, z vsakim razžaljenjem božjim ponoviš to zasramo¬ vanje, biješ takorekoč svojega Zveli¬ čarja v obličje, kadar v nesrečni pre¬ drznosti grešiš pred Njegovimi očmi. Prosi vendar Boga, da te, ko boš prišel pred sodbo, to sveto obličje milo in milostljivo pogleda! Gorje tebi, če Ga boš takrat videl srditega, zakaj Njegove oči bodo potem kakor plamteči ogenj, kakor pravi sv. Janez: »Njegovo"obličje je bilo kakor solnce, ki sveti z vso silo, in ko sem Ga zagledal, sem padel k Nje¬ govim nogam, kakor mrtev.« Premisli to, moja duša! 3. Gospod pa je mirno rekel: »Ako sem hudo govoril, povej, ako pa prav, kaj me biješ?« Hotel je reči: »Po krivici si me udaril, saj nisem ničesar hudega storil.« O, neizrečeno velika je krot- kost Jezusova, ki ni tega hudobneža takoj pogubil. Samo ljubeznivo ga je 118 opomnil na njegove pregreške ter ga hotel poboljšati. Pomisli, krščanska duša, če bi ti hotela iz ljubezni do Je¬ zusa prestati tak udarec? Morebiti še ne moreš samo ene ostre besede pre¬ nesti, ne da bi se že ne jezil. Morebiti ti je hudo, da so napravili tako bridko sramoto Zveličarju. Raje obžaluj svojo slabost, ki ne more potrpežljivo pre¬ nesti najmanjše bridkosti. Morebiti več¬ krat delaš velike sklepe in misliš kaj posebnega storiti v čast Jezusu Kri¬ stusu, pa pri prvi besedi svojega na¬ sprotnika si morebiti že ves zbegan. Priteči tedaj k Jezusu in prosi Ga srčno za milost potrpežljivosti. O Jezus naj¬ ljubeznivejši! Ti moč in podpora trpe¬ čih duš, daj, da vendar že enkrat pre¬ našam vse zaničevanje in zasramovanje z mirnim srcem! Sveti zdihljeji. »0 potrpežljivost mo¬ jega Zveličarja, kako je zaslužilo tako zasramovanje tako miren odgovor?« vpraša sv. Ligvorij. In to vpričo tolike množice, vpričo velikega duhovna sa¬ mega, ki nespametnega ni posvaril, s svojim molčanjem je celo potrdil nje¬ govo predrzno hudobijo. O moj Jezus, vse to si hotel zato trpeti, da si zadostil za razžaljenja, s katerimi sem Te žalil. 119 O moja ljubezen, bodi mi zahvaljena za to! O večni Oče, odpusti mi zavoljo Jezusovega zasluženja! O presveto obličje mojega Jezusa, o ko bi Te mogel poljubiti in bi Ti zamogel za vsa stor¬ jena zasramovanja neskončno čast in ljubezen izkazati! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Krotak hočem biti proti njim, ki me žalijo. V spomin. »Zakaj me biješ?« (Jan. 18 , 23 .) v Večerno premišljevanje za deveti dan, Jezusa pripeljejo h Kajiu. 1. Ko je bil Jezus udarjen, je silil Ana, razsrjen zaradi Jezusove krotkosti, pričujoče, naj pričajo o njem, kar so sli¬ šali in kar vedo. Nastalo je zmešano vpitje, drug čez drugega so rjuli: »Rekel je, da je kralj, da je Bog Njegov Oče, farizeji so prešestniki, ljudstvo šunta, ob sobotah s hudičem ozdravlja, z ne¬ verniki in colninarji hodi, in enako.« Vse to so drug čez drugega vpili in kleli, biriči pa so Jezusa semtertja pehali in kričali nad Njim: »No, zagovarjaj se!« Ana in njegovi sodniki so kričali vmes zaničljivo: »No, zdaj slišimo Tvoj lepi 120 nauk, kaj praviš k temu? To je tedaj Tvoj očitni nauk? Kdo si? Kakšen kralj? Kdo bi mislil, da si tesarjev sin, zakaj ne zapoveduješ zdaj kakor kralj?« Taka in enaka bogokletstva so izrekali. Tedaj je rekel Ana: »Prav, časti Tvo¬ jega kraljestva Ti nočem zadrževati!« Ukazal je: »Zvežite Mu roke in peljite tega kralja k velikemu duhovnu!« Žaluj, o duša, nad takim bogokletstvom, za¬ ničevanjem in zasramovanjem, ki ga je storil hudobni Ana tvojemu Zveličarju! Imej usmiljenje s svojim nedolžnim Je¬ zusom in prosi odpuščanja nad tolikimi bogokletstvi, onečaščenji in rotenji, ki najsvetejše Srce Jezusovo še zdaj vsak dan žalijo, zlasti z zasramovanjem svete Cerkve, njene vere in njenih služabni¬ kov. Oh, kako se ponavlja to bridko trpljenje! 2. Med smehom, krohotanjem, vpit¬ jem in suvanjem peljejo Jezusa iz dvo¬ rane h Kajfu, Anova hiša je bila kakih tristo korakov oddaljena od Kajfove. Pot je bila razsvetljena z velikimi sve¬ tilkami, ki so bile nataknjene na kole, polna srditih, divje rjovečih Judov. Vo¬ jaki so se komaj prerili skozi in Jezus je bil vso pot zaničevan in semtertja suvan. Le malo jih je bilo, ki so zdihovali in 121 jokali, a te so biriči stran podili. Vmes pa so metali denar med tiste, ki so naj¬ bolj in po krivici vpili. Tako so prišli do sodne hiše Kajfove. Peljali so Ga skozi več dvorišč; v sredi teh dvorov je bila zakurjena peč. Vojaki, biriči, najete priče in razna drhal se je gnetla okoli ognja. Tudi nesramne ženske so bile tam. Neko rdečo pijačo so točile in kruhe pekle vojakom za denar. V sodno hišo pa nikogar niso pustili, le tožniki in krive priče so šli vanjo, vse druge so zapodili. Sodna dvorana je bila v polu- krogu zidana, sodniki so sedeli v polu- krogu na vzvišenih stolih. V sredi med njimi pa še nekoliko višje je imel veliki duhovnik svoj sedež, Jezusa so posta¬ vili spodaj pred stole. Na desni in levi za Njim in pc vsej dvorani se je trio tož¬ nikov in krivih prič. Ko so Jezusa pri¬ peljali, je bil Kajfa že na sodnem sedežu in okoli njega sedemdeset udov viso¬ kega sodišča. Veliko farizejev, pismo¬ ukov in drugih je sedelo tu, in okrog teh veliko prič in slabega ljudstva, pri vra¬ tih in ob sodnem stolu so stali vojni hlapci. -— Spremi, moja duša, svojega Zveličarja po tej žalostni poti in daruj nebeškemu Očetu vse Njegove stopinje in zaničevanja! Premisli pa tudi in po- 122 stavi se v duhu pred sodni stol božji, kamor boš nekdaj stopil in videl tam Jezusa, ki Ga bodo obdajali tisoči an¬ gelov, sedečega na prestolu veličastva. Že zdaj se pripravljaj na to! 3. Premisli, kakšnega sodnika je imel tvcj Zveličar. Kajfa, mož zagorelega, jeznega obraza, je imel dolg, temno¬ rdeč, z zlatom obšit plašč, ki je bil ves zapet na prsih, na ramah, spredaj z bli- ščečimi zankami ter spleten. Imel je kapo, ki je bila zelo podobna škofovi kapi. Bil je že precej dolgo s svojimi svetovalci v dvorani. Nepotrpežljivost in jeza sta vsled čakanja v njem toliko zrastla, da je zapustil v tem bliščečem oblačilu celo svoj sedež in hitel doli na dvorišče, se kregal in rotil, zakaj Ga tako dolgo ne pripeljejo. Medtem so se z Jezusom približali in Kajfa je šel na svoj sedež nazaj. Če je že groza stopiti pred takega človeškega sodnika, kako bo strašno in kako grozovito šele za grešnike, stopiti pred božjega sodnika! Res je, da Jezus ni krivični, ampak najbolj in neskončno pravični sodnik, a ravno Njegova velika, sveta pravica te bo pogubila. Tudi Jezus Kristus se bo prikazal v veličastnem škrlatu, namreč v škrlatu svojih pove- 123 ličanih ran in svoje drage krvi. Na Nje¬ govi glavi se bo izpremenila trnjeva krona v nebeško krono, krono zveli¬ čanja. Njegovo obličje se bo svetilo kakor bliščeče solnce, in kakor blisek Njegove oči. Iz Njegovih ust bo prišel dvobrušeni meč, ki bo presunil mozeg in kosti. Tam ti bo pokazal svoje rane in vse, kar je trpel za te. Svetniki bodo sedeli z Njim pri sodbi, angeli bodo Nje¬ govi služabniki, izpolnjevavci Njegove volje, hudobni duhovi pa tvoji tožniki. Ali si upaš zdajle —- takoj — v tem stanju duše, kot si — si upaš pred to sodbo stopiti? Dobro premisli! Sveti zdihljeji. 0 moj Jezus! Ko bi me hotel zdajle soditi, kaj bi bilo z menoj? O večni Oče! Poglej obličje svojega maziljenca! Obžalujem vsa raz- žaljenja, katerakoli sem Ti napravil! Poglej kri, poglej rane svojega Sina in usmili se me! Moj Jezus, če sem tudi do zdaj zaničeval Tvojo ljubezen, Te pa zdaj vendar hočem ljubiti! Res, ljubim Te, o moja ljubezen, in upam, kadar Te bom prvikrat zaklical svojega sodnika, da Te bom smel ravnotako imenovati. Daj, da Te vedno bolj ljubim in da bom vedno bolj tudi ljubljen od Tebe! Potem stori z menoj, karkoli hočeš. Amen. 124 Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: »Vsakdanje težave hočem potrpežljivo prenašati.« V spomin, »Vzemite moj jarem nase, in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.« (Mar. 11, 29.) Jutranje premišljevanje za deseti dan. Jezus pred Kajfom. 1. Med rjovečim vpitjem, suvanjem in pehanjem, z blatom omadeževanega, so peljali Jezusa v sodno hišo. Komaj stopi v sodno dvorano, že zakriči Kajfa nad Njim: »Ali si Ti preklinjevalec Boga, ki nam delaš nocojšnjo noč nepokoj?« Njegova usta so bila polna zmerjanja, polna rotenja. Biriči pa so Jezusa suvali in vpili: »Odgovori, odpri usta! Kaj ne znaš govoriti?« Kajfa, še huje kakor Ana, stavi Jezusu eno vprašanje za drugim. Jezus pa stoji tiho in mirno, trpeč gleda pred se in se ne ozre na Kajfa. Biriči pa so Ga silili in Ga bili po hrbtu in od strani. Tedaj so zaslišali priče. Vse so zopet skupaj spravili, kar je že bil'o stokrat rečeno: On sobote ne posvečuje, ljudstvo podpihuje, proro- kuje razdejanje Jeruzalema, imenuje se kralja, preroka, Sina božjega. Uči nove nauke; kdor ne je Njegovega mesa in 125 ne pije Njegcve krvi, ne bo zveličan. Tako so črnili Njegove besede in nauk. Priče pa so si same ugovarjale. Eden pravi: On se kralja dela, drugi zopet: Ne, On hoče le kralj imenovan biti. Tako so se prepirali med seboj, vmes pa preklinjali in vpili: Pokaži zdaj svojo moč; pokliči legije angelov, o katerih si na Oljiskem vrtu govoril, in še več ta¬ kega. — Premisli, moja duša, to zmeš¬ njavo, to hudobijo in to strašno obna¬ šanje proti Jezusu! 2. Kajfa je bil tedaj ves srdit. Grdo obnašanje do Jezusa, priče, ki se niso strinjale, nezapopadljiva, tiha potrpež¬ ljivost Jezusova je veliko pričujočih čudno presunila. Večkrat so priče zasmehovali. Mnogim je bilo hudo pri srcu, ker je bil Jezus vedno tih. In tedaj so iskali veliki duhovni in ves sodni zbor krivih prič zoper Jezusa, da bi Ga bili v smrt obsodili, pa jih niso mogli najti. Dasiravno je pristopilo veliko krivih prič, pa njih pričevanje se ni strinjalo. Slednjič sta prišli dve krivi priči in sta rekli: »Ta je govoril: Jaz morem podreti tempelj božji in ga v treh dneh zopet sezidati.« Pa tudi to priče¬ vanje se ni strinjalo. Kajfa je bil zavoljo- tega ves iz sebe, je vstal s svojega se- 126 deža, šel dve stopinji niže proti Jezusu, stopil na sredo in vprašal Jezusa, re¬ koč: »Ali nič ne odgovoriš na to, kar ti pričajo zoper Tebe?« Jezus pa je molčal in ni odgovoril. Velikega duhovnika je jezilo, da ga Jezus še pogledal ni. Biriči so nato Gospoda za lase vlekli in Ga bili s pestmi pod čeljusti. On pa je zrl v tla. O, prečudno molčanje Jezusovo! Glej, Gospod molči k vsemu natolce¬ vanju, k vsem krivičnim tožbam. Po¬ koriti se hoče zdaj za tvoje hrepenenje po hvali in slavi. Ker se ti hitiš izgovar¬ jat pri najmanjšem obtoženju — hoče On zadostiti. Jezus nam hoče zapustiti zgled ponižnosti, da bi radi in molče prenašali vsa zasramovanja in kriva natolcevanja, tudi ko bi bila še tako velika. »Blagor vam, kadar bodo ljudje vse hudo zoper vas govorili; vaše pla¬ čilo je obilno v nebesih!« Ali posnemaš v tem svojega Zveličarja? 3. Zavoljo tihega molčanja Jezuso¬ vega je bil Kajfa vedno bolj jezen. Raz¬ burjen je povzdignil svoje roke in je srdito zaklical: »Zarotim Te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si Ti Sin božji?« Velika tihota nastane med vso to divjo zmešnjavo, in Jezus izpregovori s častit¬ ljivim, presunljivim glasom večne Be- 127 sede: »Ti si rekel! Povem vam: Od¬ sihmal boste videli Sinu človekovega sedeti na desnici moči božje, in priti v oblakih neba.« Med temi besedami je bil Jezus ves razsvetljen. Zdelo se je, kakor bi se bila nebesa nad Njim raz¬ grnila. Kajfu pa je bilo, kakor bi se bil pod njim sam pekel odprl in od pekla obseden, zgrabi rob svojega imenitnega plašča, ga zareže z nožem ter ga pre¬ trga, rekoč: »Preklinjal je Boga, kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali preklinjevanje! Kaj se vam zdi?« Vsi pričujoči so vstali in vpili s strašnim glasom: »Smrti je vreden! Smrti je vre¬ den!« — Jezus je do zdaj le molčal. Ko je pa šlo za čast Njegovega nebeškega Očeta, je odprl svoja usta pred svojimi sodniki ter je cčitno in slovesno .izjavil, da je Sin božji. S tem nas je učil, da je naša dolžnost govoriti, kadar gre za čast božjo in za spoznanje svete vere. Premisli pa tudi, kako hudobno, kako nesramno so ti sodniki Jezusa v smrt obsodili. Nič niso preiskovali, samo zato so Ga obsodili, ker niso hoteli verovati. Jezus je pa tiho prevzel tudi to smrtno obsodbo. V smrt je hotel biti obsojen, ker si ti smrt zaslužil, in da bi tebi življenje dodelil. 128 Sveti zdihljeji. O moj Zveličar, Ti hočeš biti zame v smrt obsojen, da bi mene rešil večnega pogubljenja. Oh, kako se mi bo godilo nekdaj pri sodnem stolu mojega Boga, če ne boš Ti zame govoril, zame se potegoval? »O lju¬ bezen!« zakličem s sveto Jero, »bodi Ti moja priprošnjica. Odgovarjaj Ti za¬ me; izprosi mi odpuščenje in poteguj se Ti zame, da živim zavoljo Tebe.« Vem, kaj bom storil. Kelih zveličanja bom prejel, kelih Jezusov bom položil na tehtnico božje pravice. Tako, s tem hočem nadomestiti, kar meni primanj¬ kuje. S tem bom pokril vse svoje grehe, S tem kelihom bom popravil svoje pomanjkljivosti. S tem kelihom bom poravnal svoje obilne napake. Dobro, o ljubezen, tedaj hočem svojega Jezusa, Tvojega kraljevega in pa vsled milosti toliko oslabljenega jetnika, katerega si Ti, o ljubezen, v tej uri peljala v to strašno sodbo, da bi nanj naložila grehe vesoljnega sveta, ko vendar ni madeža nad Njim, ki ima le ljubezen do mene in plačuje moj dolg, ki ga Ti od Njega tirjaš — tedaj hočem, o predraga lju¬ bezen, tega iz ljubezni do mene v smrt obsojenega za tovariša s seboj vzeti k večni sodbi. O presladki moj Jezus, 129 pojdi z menoj pred sodbo, bodi tam moj zagovornik, potem se mi ni treba niče¬ sar bati in nikakor ne bom osramočen. Amen, Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: »Nobenega nočem predrzno soditi!« V spomin, »Ne sodite, da ne boste sojeni.« (Mat. 7, 1.) Večerno premišljevanje za deseti dan. Jezusovo zasramovanje. Peter Jezusa zataji. 1. Veliki duhovnik je rekel tedaj biričem: »Vam izdam tega kralja, iz¬ kažite Mu čast!« In zdajci se dvigne drhal vseh pričujočih hudobnežev liki razdraženo gnezdo strupenih osa nad nedolžnega Jezusa. Že med sodbo so izdirali biriči in drugi hudobneži cele šope las Jezusu iz brade, Mu pljuvali v obraz, Ga s pestmi bili in s priostrenimi palicami suvali. Zdajpazdaj so izpustili svojo grdo jezo, kakor strupeno želo nad ubogega Jezusa. Zaporedoma so Mu dejali več slamnatih ali bičevih kron na glavo in Mu jih med ostudnim zasme¬ hovanjem zbijali zopet raz glavo. Vča¬ sih so vpili; »Glejte sinu Davidovega Getzemani. 9 130 s krono svojega očeta!« Pa zopet: »Glejte, ta je večji kakor Salomon: Ta je kralj, ki napravlja ženitnino svojemu sinu.« Tako so Ga zasramovali, bili s pestmi in palicami, suvali Ga semtertja, ter Ga nesramno zapljuvali. Medtem pa sc strašno preklinjali Boga. Tudi v obraz so Ga bili, Ga zagrinjali in s pestmi tolkli. Drugi so Mu dajali zauš¬ nice in Ga vpraševali: »Prerokuj nam, Kriste, kdo Te je udaril?« Jezus pa je molčal in je molil zanje. Zdihoval je in potrpežljivo vse pretrpel. Tako zaniče¬ vanega, zvezanega in omadeževanega so okoli semtertja vlačili. Strašno, gro¬ zovite dejanje, kakor bi bile same peklenske pošasti okrog Njega, Oh, kdo bo to ravnanje premišljeval pa ne bo imel usmiljenja in sočutja z Jezusom. Njegovo nebeško obličje je bilo tako onesnaženo, da se je komaj spo¬ znalo. Jezus pa je sam pripustil svoj sveti cbraz tako zakriti in tako biti zato, ker si bila ti, krščanska duša, na lepoto svo¬ jega obraza tolikrat ponosna, ker si svoje oči obračala v nespodobne po¬ glede in bila s svojim obrazom drugim v spotiko ter s tem morebiti napeljevala druge v greh. Tudi ti si hotela tako- rekoč Bogu samemu zakriti oči, da bi 131 1 te ne videl, ko si grešila; ali pa si se vsaj delala, kakor bi te Bog ne mogel videti. Oh, obžaluj tedaj svoje grehe in pa zdihuj, naj ti Bog zopet pokaže svoje milo obličje. 2. Janez, ki je bil znan z velikim duhovnom, je šel v preddvor velikega duhovna takoj takrat, ko so Jezusa pe¬ ljali h Kajfu. Peter pa je bil zunaj pred vratmi. Vsled velike gnječe je . prišel prepozno. Tedaj je šel Janez tja, je govoril z vratarico in spravil Petra noter. Ko je stal Jezus pred Kajfom, sta prišla tudi ta dva učenca v sodno dvo¬ rano. Mili Jezus ju je pogledal, ko so Ga mimo njiju peljali, pa ni obrnil svoje glave proti njima, da bi ju ne bil izdal. Tako sta stala v dvorani v veliki brid¬ kosti in čakanju, kaj se bo zgodilo. Neizrečeno sta trpela! Ko je Jezus slo¬ vesno odgovoril: »Jaz sem!« in je Kajfa svoje oblačilo pretrgal ter se je raz¬ legalo strašno vpitje; »Smrti je vreden!« in ko je pekel izlil ves svoj srd, ko je bilo vse polno groze in strahu, — takrat nista mogla Peter in Janez več obstati tu, kjer sta toliko trpela pa Mu nista mogla ničesar pomagati. Janez se v svoji bridkosti spomni uboge Jezusove Ma¬ tere. Bal se je, da bi ji ne popisal kdo 9 ‘ 132 izmed Jezusovih sovražnikov tega straš¬ nega prizora še bolj črno in neusmiljeno, zato se ozre še enkrat na najsvetejšega vseh svetih ter si misli: »Učenik, Ti veš, zakaj grem proč,« in hitro je odšel, kakor bi ga bil Jezus sam poslal k sveti Devici. Peter pa Ga ni mogel zapustiti. Ljubezen mu tega ni dovolila. Premisli, moja duša, ljubezen teh dveh učencev, zlasti otroško ljubezen sv. Janeza in njegovo veliko skrb za sveto Devico, Jezusovo Mater. Oh, v toliki bridkosti ni mogel zapustiti Ma¬ rije, Ljubil jo je kakor svojo lastno lju¬ beznivo mater. Kako lepo pobožnost in veliko češčenje je imel ta učenec do Marije in kako čist in svet je moral pač sam biti, da mu je izročil Gospod svojo deviško Mater! Posnemaj ga v tej po¬ božnosti do Marije in zdihuj pogosto s sveto Jero: »O sveti Janez, ti ljubljeni učenec Jezusov, izprosi mi tako pobož¬ nost, čistost in svetost duha, ki jo za¬ hteva cvet in sin tiste lilije, kateri si bil ti za variha določen!« 3. Peter se je komaj že zdržal, bridko je jokal, pa prikrival, kolikor je mogel, Tu ni hotel več ostati. Njegova vnema za Jezusa bi ga bila izdala. Tudi se ni mogel nikamor skriti, da bi ne vzbudil 133 pri drugih suma. Ves zbegan bridkosti in bolečin, utrujen od jutranjega mraza, je zakrival svojo obupno žalost, kakor je vedel in znal. Boječe se je približal ognju na dvoru, kjer se je drvila vsa ničemurna drhal, kjer so neizmerno jedli in pili. Tudi hlapci in služabniki so bili pri ognju. Mrzlo je bilo, zato so se greli, Peter se jim je približal in se grel. Molčal je in bridka žalost se mu je brala na obrazu. Ravno zato pa je zbudil pozornost nase. Tedaj je pristo¬ pila tudi vratarica k ognju, in ko je go¬ vorilo vse o Jezusu in Njegovih učencih in zabavljalo čezenj, je pričela tudi ta po navadi predrznih nesramnic govoriti. Ko pa zagleda Petra, ga pogleda in pravi: »Nisi tudi ti eden izmed Njegovih učencev? Tudi ti si bil z Jezusom Na- zareškim!« Tedaj je bil Peter ves zbe¬ gan. Bal se je, da bi ga zdivjano ljudstvo ne zgrabilo, zato je rekel: »Žena, jaz Ga še ne poznam ne, in ne vem, kaj pra¬ viš!« In bežal je po dvorišču. Tedaj je petelin zapel. Kmalu potem, ko je bil pri vratih, ga je zagledala druga dekla in je rekla tem, ki so tam stali: »Tudi ta je bil z Jezusom Nazareškim.« Okrog stoječi so rekli: »Nisi tudi ti eden izmed Njegovih učencev?« Tedaj je bil Peter 134 ves prestrašen in v veliki stiski, zato je zopet tajil in prisegal: »O, ljudje, jaz nisem! Ne poznam tega človeka!« Pe¬ ter je bil od žalosti in skrbi za Jezusa tako prevzet, da skoro mislil ni na svoje zatajenje. Ni imel pokoja. Ljubezen do Jezusa ga je gnala zdajsem, zdajtja. Kako uro pozneje je trdil zopet drugi in je rekel: »Resnično, tudi ta je bil ž Njim, ker je tudi Galilejec!« »Res,« so rekli zraven stoječi, »tvoj jezik te razodeva.« Ko se je pa hotel Peter izgovarjati in zbežati, je pristopil eden izmed hlapcev velikega duhovna, stric tistega, kate¬ remu je Peter uho odsekal, in mu reče: »Te li nisem videl na vrtu pri Njem?« In Peter je bil ves sam iz sebe in se ni vedel kam obrniti. Začel se je rotiti in prisegati: »Človek, jaz ne vem, kaj pra¬ viš! Jaz ne poznam tega človeka, o ka¬ terem vi govorite.« In ko je še govoril, je petelin drugič zapel. Tako se je tedaj dopolnilo, kar mu je bil Gospod prero¬ koval. Njegovo preveliko zaupanje nase, njegova lenoba v molitvi, strah pred ljudmi, največ pa slaba priložnost, v ka¬ tero je šel, vse to ga je zapeljalo. Kdo izmed nas more reči: Jaz v taki nevar¬ nosti ne bi bil Jezusa zatajil? Oh, ko¬ likokrat smo Ga zavoljo takih vzrokov 135 zatajili, ko še nobene nevarnosti ni bilo! In ali mari ne ponavljamo tega še zdaj, še vsak dan? Sveti zdihljeji. O mej Jezus, kako je pač Tebe bolelo, kako je ranilo Tvoje Srce, ko Te je eden Tvojih najljubez¬ nivejših učencev očitno trikrat zatajil, kakor da bi Te ne bil poznal, in vendar si mu Ti izkazal toliko milosti in dobrot! Iz tega morem spoznati, kako slab je človek, če je sam sebi prepuščen, če je dosegel v ljubezni do Tebe tudi že vi¬ soko stopnjo. Oh, kdo bi se predrznil trditi, da bi bil močnejši v taki nevarno¬ sti, sili, bridkosti in zmoti, v takem boju med ljubeznijo in strahom, oslabljen, zbegan, skoro nezaveden vsled bolečin in težav, kakor je bil Peter? — Ti, o Gospod, si ga prepustil njegovi lastni slabosti, in tedaj je oslabel, kakor oslabe vsi, ki pozabijo na Tvoje besede: »Čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo!« O ljubeznivi moj Jezus, odpusti mi mojo obilno nezvestobo in ne zapusti me ob uri izkušnjave! Dodeli mi predvsem to milost, da bežim pred grešno prilož¬ nostjo, kjer bi Te mogel količkaj žaliti. O Jezus, bodi mi obramba, bedi mi va¬ rih! Marija, bodi moje pribežališče! Amen. 136 Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: V ponižnosti se ho¬ čem vaditi in sam nase nikoli nič ne zaupati, V spomin. »Preden bo petelin dva¬ krat zapel, me boš trikrat zatajil,« (Mat. 26, 35.) Jutranje premišljevanje za enajsti dan. Pokora sv. Petra in njegovo pribežališče k Mariji. 1. Ravno, ko je Peter Gospoda tajil in je petelin drugič zapel, so peljali Je¬ zusa iz sodne dvorane po dvorišču v ječo, ki je bila pod sodno dvorano. Go¬ spod pa se je ozrl, milo pogledal Petra, in Peter se je spomnil besedi: »Preden bc petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« In z veliko močjo so zadele te besede njegovo srce. Vsled bridkosti in težav ves zdelan, je popolnoma po¬ zabil predrzno na Oljiski gori storjene obljube, da hoče raje umreti s svojim Učenikom, kakor da bi Ga zatajil. Jezu¬ sov pogled pa ga je vsega presunil. Pre¬ grešil se je — in kako? Nad svojim za¬ ničevanim, nedolžno obsojenim, najgro¬ zovitejše tiho trpečim Zveličarjem, ki ga je tako zvesto svaril — nad Njim se je pregrešil — in tedaj je zbežal, kakor 137 1 omamljen od žalosti in kesanja iz hiše in se bridko razjokal. Premisli tu veliko ljubezen in milost Jezusovo: Peter je padel; trikrat je Go¬ spoda zatajil in še ni spoznal svoje pregrehe. En sam pogled Njegove milo¬ sti je presunil Petrovo srce in ves je bil izpremenjen. Njegovo srce je bilo po¬ trto od kesanja, Točil je bridke solze. Oh, kolikokrat je že tebe Jezus pogle¬ dal s takim pogledom svoje milosti! Oh, morebiti še več! Kolikokrat te je že Jezus opominjal po tvojih starših, pri¬ digarjih in spovednikih, in kolikokrat z notranjimi opomini. Ali si te opomine vselej poslušal? Ali ni tvoje srce pri vsem tem ostalo mrzlo in neobčutljivo? Ali nisi v svojih grehih še sedaj trdo¬ vraten? Oh, ozri se na Jezusaf Glej, kako milo, pa bridko te gleda, kakor bi ti hotel zaklicati: Moje dete, kako dolgo se boš še ustavljalo moji milosti?! 2. Kako lepa, posnemanja vredna je pokora sv. Petra? Kakor hitro je spo¬ znal svojo pregreho, je bridka žalost na¬ polnila njegovo srce. Njegova pokora je bila torej hitra, brez odlašanja; bila je pa tudi resnobna in resnična. Bridke solze je točil. Vsa njegova duša je bila prevzeta. Oh, on svojih pregreh ni ob- 138 jokoval le iz strahu pred kaznijo; rajši bi bil najhujše trpljenje prestal, da bi le ne bil tega greha storil. Obžaloval je svojo pregreho iz čiste ljubezni do Je¬ zusa, — Le to mu je bilo hudo, da je povrnil ljubezen Jezusovo z nehvalež¬ nostjo in zaničevanjem, da je Jezusa žalil in s tem pomnožil Njegovo že take veliko trpljenje. On ni le obžaloval svoje pregrehe, ampak je tudi priložnost takoj zapustil. Hitro je šel iz dvorišča in nikogar se ni več bal, tako da bi bil zdaj vsakemu povedal, kdo da je in kako se je pregrešil. Premisli tu, kakšna mora biti prava pokora! Ali si ti tudi takoj po storjenem grehu hrepenel po spravi z Bogom, ali si morebiti dolgo odlašal? Oh, obžaluj svojo grdo nehva¬ ležnost. Zaničuj svoje pregrehe in obudi popolno kesanje! Prosi vsak dan za milost pravega kesanja iz čiste ljubezni. Prosi Boga duha prave pokore in želi živeti in umreti kakor resničen izpo- kornik. Uči se tu strahu nevarnosti, za¬ ničevanja sveta, ljubezni do samote. Vsega tega ti je treba, če se hočeš res¬ nično izpokoriti. Preudari vse to! De¬ laj neprenehoma za pravo izpokorjenje; izvoli si zato sv. Petra za posebnega variha! 139 3. Marija, presveta Devica in Mati Jezusova je šla medtem iz hiše Marije Markove v hišo Lazarja, ki jo je imel tudi v Jeruzalemu. Pač je moralo biti žalostno, kako je ta, vsled trpljenja vsa utrujena Mati z Jezusovimi prijatelji¬ cami v strahu in trepetu po mestnih ce¬ stah hitela iz hiše v hišo. Skrivale so se pred drhaljo, ki je mimo vpila. Več¬ krat so jih zaničevali. Slišale so bridko- grozovite pogovore mimoidočih, redko pa kako pomilovalno besedo za Jezusa, Ko so prisople do svojega pribežališča, so vse utrujene padle na tla, vzdigovale svoje roke, se objemale in sedele vtop- Ijene v bridko trpljenje z zagrnjenim obrazom. Presveta Devica, z Jezusom duhovno vedno združena, je vedela in videla vse Njegovo trpljenje. In tako jo je dobil sv. Janez, ko je bil prišel iz so¬ sednje hiše, da bi ji strašno naznanilo sporočil; dobil jo je v Lazarjevi hiši, Ko so med jokom in stokom izvedele to ža¬ lostno novico, je želela Marija, ki je tudi od žalosti skoro že skoprnela, Marija Magdalena in nekatere druge žene, da bi šle še bliže Jezusa. Sv, Janez jih je spre¬ mil iz hiše. Mater Jezusovo so druge sv. žene peljale. Marija Magdalena je tavala tarnaje za njimi po poti, od lune r 140 razsvetljeni in polni ljudi, ki so se sre¬ čavali. Šle so zavite po judovski šegi. Pa njihovo zdihovanje in tarnanje jih je izdalo mimoidočim in tako so morale marsikaj hudega preslišati. Le semter- tja je še dejal kak usmiljen človek: »O, ti žalostna Mati, o bridkostipolna Mati Najsvetejšega v Izraelu!« Tako pridejo do dvornih vrat sodne hiše. Marija je hrepenela, da bi se odprla vrata, ker je vedela, da jo leta vrata ločijo od nje¬ nega Sina, ki sc Ga peljali ravno po dvorišču v ječo. In takrat je petelin dru¬ gič zapel. Pri tej priči so se vrata od¬ prla in Peter jim prihiti z rokami za¬ kritim obrazom, bridko jokaje nasproti. Oh, kako se je Peter prestrašil, ko je zagledal pri lunini svetlobi presveto De¬ vico, ki ga je prečudno krotko in milo nagovorila: »O Simon, kaj je z mojim Sinom Jezusom?« Ni se mogel več pre¬ magovati: »Mati,« zavpije, »nikar me ne vprašaj, Tvoj Sin trpi nečloveško, in jaz sem Ga trikrat nesramno zatajil. O Mati, o ljubezniva Mati! Prosi vendar zame in izprosi mi od svojega Sina milost od¬ puščanja!« In bežal je na Oljisko goro. Marija pa, ranjena s to novo bolečino in od bridkosti, žalosti zaradi tega novega razžaljenje svojega Sina prevzeta, pade 141 1 zraven stebra velikih vrat na kamnita tla. Premisli tu bolečino in ljubezen te svete Matere. Grešnik, zateci se tudi ti pod njeno varstvo. Saj je ona pribeža¬ lišče grešnikov. Sveti zdihljeji. Preljuba Mati mojega Boga! Glej tu pred svojimi nogami rev¬ nega grešnika, ki k tebi pribeži in nate zaupa. Sicer res ne zaslužim, da bi se ti name ozrla, ker sem, o žalostna Mati, tisti nehvaležnik, ki ti je napravil tolike bridkosti. Oh, grešil sem! Tvojega pre- Ijubeznivega Sina sem tolikokrat raz¬ žalil in Ga tolikokrat zatajil s svojimi besedami in dejanji. Zdaj se zatečem k tebi, o žalostna Mati, ker vem, da si ti pribežališče vsem grešnikom, podpora vsem zapuščenim. Za toliko drugih ti prosiš, prosi tudi zame svojega Jezusa, Reci Mu ti, naj mi odpusti, in gotovo mi bo odpustil. Reci Mu, da želiš mcjega zveličanja, in gotovo bom rešen. Izprosi mi milost, da svoje grehe kakor Peter prav obžalujem in objokujem in da nik¬ dar ne neham tebe in svojega Zveličarja večno častiti in večno ljubiti. Amen, Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Včasih si hočem na¬ ložiti kako malo pokoro za svoje stor¬ jene grehe. 142 V spomin, »Iščimo milosti, iščimo pa jo po Mariji.« (S. Bernard.) Večerno premišljevanje za enajsti dan. Mati božja pri sodni hiši Kajiovi. 1. Ko so odpeljali Jezusa v ječo in so se ljudje razšli, so stala dvorna vrata odprta. Ko se je presveta Devica malo odpočila, je želela biti še bliže svojemu Sinu. Sv. Janez in druge sv. žene so jo peljale do ječe Jezusove. Oh, dobro je vedela za Jezusa, in Jezus je vedel za njo. Pa ne le duhovno, tudi na zunaj je hrepenela slišati zdihovanje svojega Sina. Zaslišala je Njegove zdihljeje in tudi zaničevanje Njegove straže. Magda¬ lena je bila prevzeta vsled velikosti bo¬ lečin, in akoravno je presveta Devica najstrašnejše trpljenje nekako prečudno mirno prenašala, je morala tudi na tej poti slišati bridke besede: »Ali ni ta Galilejčeva mati? Njen Sin bo gotovo križan, vendar menda ne pred prazniki, če ni največji hudodelec.« Ko je pa Ma¬ rija prišla na kraj gnusobe, kjer so mo- rivci vpili: »Smrti je vreden!« jo je pre¬ vzelo veliko sočutje, in Janez jo je s sv. ženami peljal strani, vso prevzeto, mrliču bolj kakor živemu podobno. Vsa 143 navzoča drhal je molčala. Bilo je, ka¬ kor bi šel čisti duh skozi pekel. Premisli tu, moja duša, srčno ma¬ terno ljubezen do svojega Sina! Nič je ni moglo ločiti od Jezusa! Pa, vsaj dru¬ gega ne povzroča te ločitve kakor edi¬ nole greh. Kaj nas hoče drugega ločiti od ljubezni do Jezusa? Ne bridkosti, ne težave, ne bolezen, ne bolečine. Edino greh je tista pošast, ki nas more cd Jezusa ločiti. Obžaluj, če si se ločil le enkrat v vsem svojem življenju na ta način od svojega Jezusa. 2. Še druga, nova bridka bolečina je bila namenjena Jezusovi Materi in nje¬ nim spremljevalkam. Bolečina, ki je pa njeno srce že ranila, še preden je prišla do sodne hiše. Pot pelje namreč za to sodno hišo mimo nekoliko vzvišenega kraja, kjer so tesali pod slabim pod¬ strešjem pri svitu bakel Jezusu križ. Že takrat namreč, ko je šel Judež s hu¬ dobno drhaljo, da izda na Oljiski gori Jezusa, so Jezusovi sovražniki zapove¬ dali, če bodo Jezusa vjeli, da naj takoj pripravljajo križ zanj, da ne bi Pilat imel odlašanja. Sklenili so, zgodaj zju¬ traj Jezusa izročiti v obsodbo. Križa za ona dva razbojnika so pa imeli Rimljani že pripravljena. Les za Jezusov križ pa 144 je prineslo sedem sužnjev cel četrt ure daleč. Izbrali so ga izmed lesa, ki je bil pripravljen za tempelj. Steber križa je rastel v dolini Jozafat pri potoku Ce- dronu. Po božji previdnosti je bil ta križ na čuden način pripravljen. Delavci so kleli in rotili Jezusa, ker so morali po¬ noči delati. Vsaka beseda je prebodla pri slehernem mahljaju ranjeno srce pre¬ svete Matere Marije, in vendar je mo¬ lila za te zaslepljene ljudi, ki so pri¬ pravljali preklinjevaje orodje svojega zveličanja in strašne smrti njenega Sina. Kakor s sodbo, tako tudi s križem niso mogli priti do konca. Večkrat so morali drug les privleči, ker ta ali oni del ni bil prav stesan, ali pa se je zlomil, tako dolgo, da so imeli tak les skupaj, kakr¬ šnega je Bog hotel imeti. Bilo je, kakor da bi bili sami angeli branili, dokler ni bilo narejeno po volji božji. 3. Premisli zdaj to blagonosno, ča¬ stito orodje našega zveličanja, sveti križ in povprašaj se, zakaj je tvoj Zveličar moral ravno na lesu križa umreti zate? — Jezus Kristus je hotel na lesu umreti, ker se je prvi človek na lesu pregrešil in s tem nakopal prokletstvo vsemu svetu. Na drevesu je moral Jezus Kri¬ stus, drugi Adam, za nas trpeti, pokoriti 145 se in umreti in nam tako zopet pridobiti blagoslov božji. Zato je pisano: »Blago¬ slovil se bo les, na katerem se je pravici zadostilo.« Da bi nas rešil prokletstva, je šel Jezus sam v taisto: »Proklet pa je,« pravi Sv. Duh, »kateri na lesu visi.« Naše dolžno pismo je moralo biti pre¬ trgano in v večni spomin in znamenje nabito. Kdo drugi pa je to naše dolžno pismo pretrgal kakor Kristus Jezus, ki so bili nanj vsi naši grehi prepisani in jih je vse On sam prevzel?? In kam bi Ga lažje nabili kakor na križ? S križa nam je prišlo naše odrešenje in s tem vse milosti, vsi blagoslovi, vse zveličanje in večno življenje. Pa tudi podoba križa nam kaže veličastne Njegove zmage. Steber križa pomeni vedno sveto voljo božjo, les počez pa našo lastno voljo, ki se ustavlja volji božji, jo naravnost pre- križuje. Jezus Kristus je pa moral zedi¬ niti tedaj na križu pregrešno človeško voljo s sveto božjo voljo, to je pripeljati jo nazaj k pokorščini. Križ je tehtnica, na kateri se tehta cena zveličanja vsega sveta, namreč Rešnja Kri, nebeškemu Očetu. »Sveti križ,« pravi sv. Katarina Sienska, »je podoben konju, na katerem je Jezus Kristus kot pravi vitez sovraž¬ nike prebodel in nam pridobil sedež Getzemani. 10 146 večnega življenja, katerega nam niti hudobni duh, niti kaka druga stvar več ne more vzeti, če sami nočemo. Sveti križ je prižnica, na katero je stopil Jezus Kristus, in od tam uči On, nebeški Učenik, vesoljni svet, kaj moramo sto¬ riti, kaj opustiti, če hočemo, da bomo zveličani. Križ je slednjič zastava zma¬ ge, pod katero so vsi otroci božji, da bi se vojskovali zoper vidne in nevidne sovražnike svojega zveličanja, in katero se bo nekdaj zopet veličastno na nebu prikazalo. Sveti zdihljeji. O, moj Jezus, naj s sv. Bernardom zakličem: »Usliši moj glas, o Gospod, in nagni tisti mili križ nad svojega hlapca! Daj drevo življenja tistim, ki ga objamejo: in teči hočem veselo potem in nositi neutrudljivo za Teboj križ, ki pride od Tvojih sovraž¬ nikov! Naloži na moje rame tisti božji križ, čegar širokost je ljubezen, čegar dolgost je večnost, čegar visokost je mogočnost, čegar globočina je nedo¬ umljiva modrost! Na ta križ pritisni moje roke in noge in popolnoma pre¬ delaj, o Gospod, svojega hlapca vsega pc svojem svetem trpljenju. O moj Bog, ki si hotel posvetiti zastavo svetega križa z drago krvjo svojega Sina, prosim 147 Te, da vsi, ki se veselimo poveličanja Tvojega svetega križa, ravnotako ob¬ čutimo Tvoje varstvo vselej po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: V čast žalostne Matere božje hočem včasih kaj dobrega storiti. V spomin. »Z bridkostjo me je na¬ sitil in s pelinom me napojil.« (Ž. p. 3 , 15 .) Jutranje premišljevanje za dvanajsti dan. O svetem križu, 1. Veličastvo in milosti polne zmage svetega križa se vidijo tudi v podobah starega zakona, in iz teh moremo spo¬ znati njegov skrivnostipolni pomen. Podoba sv. križa je bila Noetova "barka, v kateri je bilo sicer le malo ljudi reše¬ nih pred vesoljnim potopom. Prava ladja pa, v kateri se morejo rešiti več¬ nega pogubljenja vsi, ki v nji iščejo pri¬ bežališča, je sveti križ, ne s smolo oblit kakor Noetova ladja, ampak oblit z drago krvjo Jezusa Kristusa, da ga ne morejo potopiti vode pogubljenja. — Druga podoba sv. križa je bil tisti les, ki ga je nesel nekdaj Izak na svojih ramah na hrib Morijo, da bi bil na njem 10 * 148 zaklan in darovan v žgavni dar Bogu, Sveti križ je oltar prvega žgavnega daru, na katerem je bil Jezus Kristus, edinorcjeni Sin Očetov zaklan in v ognju svoje neskončne ljubezni sežgan, da bi nas zopet z Bogom spravil, -— Sv. križ je prava Jakobova lestvica, po 1 kateri ne hodijo le angeli iz nebes in nazaj, ampak po kateri je šel sam Sin božji, da bi nam nebeška vrata odprl, po kateri edini moremo priti v nebesa, Križ je torej prava nebeška lestvica.— Pcdoba sv, križa je bila tista skrivnost¬ na palica Mozesova, s katero je bil Izraelcem odprl pot skozi Rdeče morje; s katero je skalo omečil, da je dala vode, s katero je naredil toliko čudežev milosti božje; katera je tudi Egipčane z najstrašnejšimi nadlogami tepla, in jih v valovih ravno tistega Rdečega morja pokopala, v znamenje, da je sveti križ za svoje zveste častivce studenec milosti božje, za so¬ vražnike in nespokornike pa v večno pogubljenje. In ko je nekdaj Mozes na gori Horeb z razprostrtimi rokami molil do solnčnega zahoda, ko so se bojevali Izraelci s sovražniki, ni nehal, da je bil sovražnik premagan. Dal si je celo roke podpirati, da ni omagal in je s tem po- 149 kazal, da bomo le s križem vidne in nevidne sovražnike svojega zveličanja premagali. O prečudno, skrivnosti- polno znamenje sv, križa! 2, Edino le v križu je naše upanje, naša rešitev, naše zveličanje. Na križu 1 je hotel biti Kristus povzdignjen, da bi s križa nase potegnil in rešil vse, ki pri Njem iščejo pribežališča, Prava podoba sv, križa je bila tudi tista bronasta kača, katero je Mozes postavil v puščavi, da bi se ozirali, od strupenih kač ranjeni, Izraelci na njo in bi tako zopet zadobili zdravje. Tako naj bi se vsi, od strupa peklenske kače pičeni in v smrtnih te¬ žavah stokajoči Adamovi otroci s svo¬ jimi pobitimi, po rešitvi hrepenečimi očmi ozirali na sv, križ in bodo našli — in sicer le v njem — svoje zveličanje, V križu so zbrane vse milosti. — Sv, križ je skrinja zaveze novega zakona, v kateri niso le Mozesove table in knjige postave in mana zaklenjene, temveč v kateri biva sam postavodajalec, pravi kruh življenja. Tu je sedež vseh milosti, prevlečen z najdražjo krvjo, kakor z najčistejšim zlatom, s katerega Gospod sam vse milosti deli, — Posebno pa je sveti križ postal drevo življenja, čegar sad ima vse sladkosti v sebi; zato poje 150 tudi sv. Cerkev: »O križ, iz vseh goz¬ dov ne pride nobeno boljše drevo! No¬ beno nima lepšega cvetja in listja, no¬ beno boljšega sadu! O sladki križ, sladka teža, katero si ti nosil!« O čudno drevo sv, križa, obloženo s sadom za večno življenje! Zato pravi zveličana Ivana od Križa: »Veseli se, o Kristusova Cerkev, podedovala si naj¬ svetejše drevo, čegar nebeški sad mo¬ reš z njega nabirati! O, to drevo je tvoj ženin drago plačal! Brez števila muče¬ nikov, zaljubljenih v sad istega, je svoje življenje darovalo v trpljenje, ki so tako sami postali lepota na sadnem drevesu svetega križa. Brez števila devic objema zveličavno drevo sv, križa, pije nebeške sladkosti iz Jezusovega srca, daruje srce, dušo in telo drevesu, ki ščiti njih devištvo. Na milijone duš gcri za ne¬ besa, ki se naslanjajo na ta križ, ki je bil Judom v sramoto, nevernikom v neum¬ nost, vsem pa, ki vanj verujejo, božja moč in božja modrost!« 3. Premisli zdaj, moja duša, če ho¬ čemo biti deležni sadu tega križa, mo¬ ramo izpolnjevati zapovedi božje. Zato pravi sv. Katarina Sienska: »Bodite vsi zvesti spolnovalci sladkih in svetih za¬ povedi božjih, ker veste, da drugače 151 nikakor ne moremo imeti deleža krva¬ vega sadu neomadeževanega Jagnjeta, kateri nas je učil resnice in je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« On je torej naš ljubeznivi Učenik, ki nam je zveličavni nauk zapustil, ko je stopil na presveti križ s prelito krvjo in nas učil Boga in bližnjega prav ljubiti. Premisli potem, da je tisoč in tisoč učenikov bi¬ valo v senci tega križa, ki so z modro¬ stjo, ki so jo prejeli od sv. križa, vsi z enim glasom klicali, da ni druge poti v nebesa kakor le kraljeva pot križa in zatajevanja. Hodi torej pogosto v šolo tega križa! Pod tem sv, križem se boš več naučil kakor iz vseh knjig celega sveta. Prav pogosto zdihuj z zveličano Ivano od Križa: »0 sveti križ, častiti les, ti bramba v zmotah, izkaži mi., svojo moč, izkaži mi svojo milost! Ne nehaj mi prepevati svojih nebeških pesmi! Zeleni, razcvetaj se, nebeška predica cvetlic, trnjeva za Jezusa, cvetoča za nas, obložena s sadovi, ki zorijo za večno življenje.« Sveti zdihljeji. Bodi mi češčen, o sveti križ, ti častitljivo znamenje našega zveličanja, ti drevo življenja, na kate¬ rem je Zveličar sveta premagal s svojo smrtjo smrt človeškega rodu. Ta sveti 152 križ je naša čast, naše veselje, naše upanje. S tem častitljivim znamenjem zaznamujem čelo f, da se nikoli ne sramujem Jezusovega križa; zaznamu¬ jem svoja usta f, da večno slavim, o Jezus, Tvojo smrt, kakor svoje zveli¬ čanje; zaznamujem svoje prsi f, da se spomin Tvojega bridkega trpljenja in smrti nikdar ne izbriše. Dodeli mi, o nebeški Zveličar, da mi, oboroženemu s tem svetim znamenjem f vsa zalezo¬ vanja vidnih in nevidnih sovražnikov ne morejo škodovati in da z močjo Tvojega križa vse izkušnjave srečno premagam! In ko se bo enkrat to častito znamenje prikazalo na nebu, naj mi bo takrat, o Jezus, Tvoj sveti križ v tolažbo:, ne pa v strašilo. Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Ljubiti hočem od Boga meni naloženi križ in Ga za to hvaliti. V spomin. »Edino v križu je zveli¬ čanje.« (Tomaž Kempčan.) Večerno premišljevanje za dvanajsti dan. Jezus v ječi. 1. Ječa pod sodno Kajfovo hišo, v kateri je bil Jezus zaprt, je bila majhna in okroglo zidana. Tu sem so pripeljali 153 Jezusa, ko so Mu vnovič roke zvezali. Ko je Gospod v to ječo stopil, je molil k svojemu nebeškemu Očetu, naj bi On vsa ta zaničevanja in zasramovanja, ki jih je dozdaj pretrpel in jih bo še moral trpeti, sprejel v spravni dar za te svoje sovražnike in za vse tiste ljudi, ki bi se kdaj v enakem trpljenju z nevoljo ali jezo kaj pregrešili. Tudi tu Mu biriči niso dali pokoja, V sredi te ječe so Ga privezali na nizek steber, in niso Mu dovolili, da se samo nasloni nanj, tako da je na svojih utrujenih, od udarcev verige, katera mu je segala do kolen, ranjenih in zateklih nogah taval sem- tertja. Dva biriča sta bila vedno pri Njem, ki sta se z drugimi v kratkem času vrstila. In ti niso nehali hudo ž Njim ravnati. Oh, to se ne da popisati, kaj vse so ž Njim počeli! V tej ječi je Jezus stoje vedno molil zanje, ki so Ga nad¬ legovali, Slednjič pa, ko so se vsi utru¬ dili in umirili, se je Jezus nekoliko na steber naslonil. In napočil je dan: dan neskončnega trpljenja in zadoščenja: dan našega odrešenja zablišči in boječe gleda skozi majhno votlino na zgornjem zidu ječe na naše sveto velikonočno Jagnje, ki je vse grehe sveta nase vzelo; in Jezus je povzdignil svoje 154 vklenjene roke proti jutranji zarji in je svojega nebeškega Očeta zahvalil za ta dan, po katerem so stari očaki že davno zdihovali, po katerem je On sam že hrepenel; za dan, v katerem ima do¬ vršiti namen svojega življenja — v naše zveličanje, ki ima odkleniti nebesa, pre¬ magati pekel, odpreti nam studenec milosti in dopolniti voljo nebeškega Očeta! Oh, tako milo je pozdravil ta dan! Neizrečeno žalosten, ljubezniv, resnoben in svet je bil, ko je prve žar¬ ke tega velikega darovalnega dne hva¬ ležno pozdravil. Bilo je, kakor bi prišel prvi žarek tega dneva k Njemu, kakor pride krvavi sodnik k v smrt obsoje¬ nemu v ječo, da bi se prej še z njim spravil; in on se mu ljubeznive; zahvali. Jezus je bil nekaj čez eno uro v tej ječi. 2, Premisli zdaj, moja duša, nedoum¬ ljivo trpljenje Jezusovo v tej ječi! Ali se ti nič ne smili? Oh, kako pač sra¬ motno je za nas, da o neskončnem mučenju, katerega je Jezus nedolžno za nas hotel trpeti, iz mehkužnosti še ne slišimo radi! Kako je? Ali te nič ne pretrese kakor morilca, ko bi moral svojo roko na rane umorjenega polo¬ žiti? Oh, preudari: Jezus je toliko trpel in ni odprl svojih ust. Bili so grešniki, 155 ki so divjali nad svojim bratom, nad svojim Zveličarjem, nad svojim Bogom. Tudi ti si divjal, ubcgi grešnik; tudi za¬ voljo tebe je bilo to trpljenje. Na sodnji dan bo vse odkrito; takrat bomo vsi videli, koliko se je vsak izmed nas ude¬ ležil strašnega trpljenja božjega Sina s svojimi grehi, ki jih še vedno ponav¬ ljamo in ravno s tem nekako privolimo in pa pomagamo satanski drhali trpin¬ čiti Jezusa. Oh, ko bi mi prav pre¬ mislili, pač bi veliko bolj srčno molili tiste besede kesanja: »Gospod, raje umreti, kakor Tebe še s kakim grehom žaliti!« 3. Ves čas, odkar je bil Jezus vjet, je izdajalec Judež Iškarijot divjal po ozki, strmi dolini Hinom. Tedaj, ko je bil Jezus v ječi, se je bližal sodni hiši Kajfovi. Počasi je taval in nesel za¬ drgnjeno denarnico krivičnih srebrnikov — ceno izdajstva — na pasu privezano. Vladala je že popolna tihota in nepo¬ znan je vprašal stražo pred hišo: »Kako bo z Galilejcem?« Oni so mu odgovo¬ rili: »V smrt je obsojen in na križ bo pribit.« Druge je slišal med seboj se pogovarjati, kako grozovito so ž Njim ravnali in pa kako je bil potrpežljiv; da bo postavljen zgodaj v jutro še enkrat 156 pred veliki zbor, ki Ga bo slovesno obsodil. Ker je pa dan že napočil in so začeli povsod zopet delati, jo je Judež potegnil, da bi ga ne spoznali. Bežal je, kakor Kajn, pred ljudmi; obupnost se ga je polotila. Pa kaj se mu je pripetilo? Prišel je tja, kjer so tesali strašni križ. Križ je bil izdelan in delavci so spali, zaviti v svoje plašče. Nebc je bilo bledo tja čez Oljisko goro. Bilo ga je groza po¬ gledati na orodje našega odrešenja, Judež se je zdrznil in zbežal. Videl je vislice, na katere je Gospoda prodal. Skril se je blizu tam, da bi izvedel sklep jutranje sodbe. — Premisli tu strah slabe vesti! 0, kako strašen, grozen bo nekdaj za neizpokorjenega grešnika po¬ gled na križ, ki se bo prikazal v svoji časti na nebu! Sveti zdihljeji. O, moj Jezus! Obiščem Te v duhu v Tvoji žalostni ječi in Te pomilujem. Z ranjenimi, golimi nogami stojiš na mokri in mrzli skali, trepetaje od mraza, privezan na steber, s krvjo omadeževan. Oh, kaj si vendar pre¬ trpel v tej strašni noči! Kako je mogoče, o ljubi Zveličar, da sem jaz marsikatero noč v lenobi in preobilnem spanju, ali pa celo v razuzdanosti in grehu že pre¬ bil, ko Ti v ječi trpiš! Tvoji svetniki 157 molijo in jokajo, uboge duše v vicah zdihujejo in Te pomilujejo! O, ljubi moj Jezus, odpusti mi mojo velike lahko- mišljenost! Zavoljo te bridke ječe, v kateri si molil tudi zame, prosim, ob¬ varuj me vendar ječe večnega pogub¬ ljenja! O, moj Jezus, ne dopusti, da bi bilo izgubljenega zame toliko trpljenja, in spomni se tudi ubogih duš v vicah, ki brez nehanja zdihujejo k Tebi. Reši jih iz nesrečne ječe. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: V Kristusu hočem skrito živeti in se ogibati vseh nepo¬ trebnih in posvetnih družb. V spomin, »V ječi sem bil in ste k meni prišli.« (Mat, 25, 36.) Jutranje premišljevanje za trinajsti dan. Jutranja sodba nad Jezusom. Judež obupa. 1, Ko je napočil dan in je bilo že svetlo, se zberejo Ana, Kajfa, starejšine ljudstva in pismouki zopet v veliki sod¬ ni dvorani k sodnemu zboru. Ponočna sodba ni bila veljavna. Bila je le, ker se je zaradi praznika mudilo, nekaka priprava, da so zaslišali priče. Zdaj pa je bilo veliko zbirališče. Ko pa so se zoper Jezusa posvetovali, so govorili: 158 Nikodem, Jožef Arimatejec in še neka¬ teri zoper Jezusove sovražnike in so zahtevali, da bi se ta stvar odložila čez praznike, da bi ne vstal kak hrup, in so rekli, da tudi še ne morejo nobene pra¬ vične sodbe skleniti, ker se te priče, kar so jih dosedaj zaslišali, ne strinjajo. Veliki duhovni in vsa njihova stranka so bili srditi vsled tega ugovora ter so jim očitali, da taka sodba ni po njih volji, ker drže z Galilejcem in niso prosti Njegovega nauka; zato so vrgli iz zbora vse, ki so za Jezusa govorili. Oni pa so trdili, da ne privolijo v to, kar bodo v zboru sklenili in so zapustili sodne dvorano in šli ven. Od takrat tudi niso več prišli v zbor. Potem ukaže Kajfa ubogega, izmučenega Jezusa pri¬ peljati iz ječe pred sodbo, in sicer tako, da bi Ga po sodbi brez odloga gnali k Pilatu, Sodni hlapci hite v ječo, rote in preklinjajo Jezusa, Ga odvežejo od stebra in med suvanjem in pehanjem pripeljejo iz nje. Biriči so Ga, kakor ubogo: darilno živinče podili skozi gnječo zbranih vojnih hlapcev v sodno dvorano, Kajfa pa je, poln jeze in srda do Jezusa, rekel: »Če si Ti maziljenec Gospodov in obljubljeni Mesija, nam povej.« In Jezus je odgovoril in rekel: 159 »Kakor pravite, jaz sem.« Na to Go¬ spodovo besedo so vpili drug proti dru¬ gemu: »Kaj potrebujemo še prič? Sami smo slišali iz Njegovih ust.« In tako so slovesno sklenili smrtne obsodbo nad nedolžnim Jezusom. Še enkrat premisli, moja duša, to strašno dejanje proti Jezusu in pa ne¬ izrečeno hudobijo ljudi. Uči se pa tudi od Nikodema in Jožefa Arimatejca, kako hitro moraš bežati od družbe hudobnih. Ne imej znanja s hudobnimi in ne bodi v njihovi družbi. Varuj se niti v srcu, niti očitno, četudi le na videz, ž njimi potegniti, da ne boš tudi ti ž njimi vred Večno pogubljen. 2. Judež izdajavec, ki ni šel daleč proč od sodne hiše, je zvedel, da je Jezus obsojen k smrti; tudi je od - neka¬ terih, ki so bili tam blizu, slišal razne pogovore, da Ga peljejo k Pilatu, da je visoki zbor Galilejca obsodil k smrti in da bo moral na križ. On, ki Ga je pro¬ dal, je bil Njegov učenec in je malo prej ž Njim jedel velikonočno Jagnje. Ne hotel bi biti deležen takega dejanja. — Tedaj se ga je lotil strah, prepozno ke¬ sanje in obup. Hitro je tekel, pa ne za drugimi, da bi se vrgel na pot pred Jezusa in Ga prosil milosti, ne da bi 160 ž Njim želel umreti, ne da bi svoj greh pred Bogom skesano pripoznal, temveč da bi se iznebil svojega dolga in plačila za izdajstvo, pa le pred ljudmi, Tekel je, kakor znorel v tempelj, kamor je šlo več sodnikov in kjer je že čakalo več duhovnikov, pripravljenih za božjo službo, Tam je pa bilo že tudi nekaj starejšin ljudstva, V obupnem kesanju stopi Judež ves zbegan prednje, izvleče mošnjiček s srebrniki izza pasa in ga jim pomoli, rekoč: »Svoj denar vzemite na¬ zaj in Jezusa izpustite! Jaz prekličem svojo pogodbo, hudo sem grešil, ker sem prodal nedolžne kri,« Duhovniki pa so se začudeno spogledali in so gledali z zaničljivim zasmehovanjem Judeža ter | odmaknili svoje roke od ponujenih sre¬ brnikov, kakor bi se ne hoteli oskruniti s plačilom izdajstva, in so rekli: »Kaj nam mar, če si ti grešil? Če si prodal nedolžno, kri, glej ti sam! To je tvoja skrb! Mi vemo, kaj smo kupili od tebe in smo spoznali, da zasluži smrt, Ti imej svoj denar, mi ga ne maramo!« Obrnili so se z zaničevanjem od Judeža in ga samega pustili. Pri tej priči ga prevzame srd in obupnost. Bil je kakor znorel. Lasje so mu stopili pokoncu. Raztrga mošnjiček, v katerem so, bili 161 shranjeni srebrniki, jih vrže po tem- peljnu in zbeži iz mesta. 3. Kakor norec teče nato Judež v dolino Hinom. Ko pa je priletel do po¬ toka Cedron, se je ozrl proti Oljiski gori in izpreletelo ga je, da se je v stran obr¬ nil. Slišal je zopet besede: »Prijatelj, čemu si prišel? Ali s poljubom izdajaš Sinu človekovega?« Zelo hudo mu je bilo. Njegov duh je bil zbegan. V tem groznem grizenju vesti je prišel Judež na pusti kraj, na groblje smeti in na smrdljive mlakuže, do hriba pohujšanja, kjer ga ni mogel nihče videti. Satan mu je šepetal: »Zdaj peljejo v smrt Njega, ki si Ga ti prodal. Ali veš, kaj je pisano: Kdor izmed bratov ali izmed Izraelovih otrok je predal eno dušo in je prejel zanjo plačilo, bodi umorjen? Končaj se, nesrečnik, končaj se!« In Judež je v obupnosti vzel vrv in se obesil na dre¬ vo, ki je rastlo v globočini. In ko je visel, se je razpočilo njegovo truplo in drob se je razsul na zemljo. Glej, kak¬ šen konec neizpokorjenega grešnika! Sveti zdihljeji. O Gospod in moj Bog! Hudo, oj hudo sem se pregrešil! Veliko hudobij imam nad seboj in to tudi spo¬ znam, vendar nočem obupati. Zakaj, če je greh še tako velik, je Tvoja milost Getzemani. 11 7 162 še večja. Ne, o moj ljubeznivi Zveličar, Jezus Kristus! Neštevilne moje pre¬ grehe me ne bodo prestrašile, tudi me ne bodo gnale v obup, če premislim Tvoje bridko trpljenje. Žeblji, ki so pre¬ bodli Tvoje češčene roke, in sulica, ki je odprla Tvoje božje Srce, mi glasno kličejo, da sem spravljen s Teboj, če Te le srčno ljubim. V Tvoje odprto Srce se hočem skriti in tam bom živel mirno in brez vseh skrbi! O predobrotljivi Jezus, v Tvojem naročju želim živeti, v Tvojem naročju tudi umreti. Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Večkrat tekom dneva hočem obuditi vero, upanje in ljubezen. V spomin, »Bog noče smrti grešni¬ kove, ampak da se spokori in živi.« (Eceh. 18.) Večerno premišljevanje za trinajsti dan. Jezusa peljejo k Pilatu. 1. Ko so sodniki obsodili Jezusa k smrti, so Ga izročili biričem, naj Ga vnovič zvežejo, ker je obsojen k smrti, naj Mu denejo verige na vrat in naj Ga tako peljejo k Pilatu, Že preje so spo¬ ročili Pilatu, naj bo pripravljen, da bo sodil hudodelca, ker se zaradi prazni- 163 kov zelo mudi. Godrnjali pa so nad rimskim deželnim poglavarjem, ker so bili primorani iti k njemu. Sami namreč niso smeli izreči smrtne obsodbe v rečeh, katere se niso tikale le vere in tempeljskih postav. Da pa bi bili Jezu¬ sovo smrt toliko bolj opravičili, so Ga tudi izročili kot hudodelca proti cesarju, in tako je Njegova obsodba prišla v roke rimskega poglavarja, Že, ko so Jezusa šele vjeli, so sporočili veliki du¬ hovniki Pilatu, zakaj so obdali pred¬ mestje Ofel in nekoliko Sionskega trga z bojnimi hlapci, a drug drugemu niso prav zaupali. — Tudi Pilat je čul, spre¬ jemal pisma in sporočila ter dajal po¬ velja. — Tako so Ga tedaj peljali k Pilatu. Šli so z Jezusom s Sionskega hriba skozi najbolj obljudeno,, stran mesta, kjer je bilo ravno tedaj vse polno tujcev iz vseh krajev, in so Ga peljali do sodne Pilatove hiše, ki je bila na zgornji strani templja, nasproti veli¬ kemu trgu. Kajfa in Ana in več oseb velikega zbora so šli v prazničnem oblačilu pred njimi. Pisane tožbe pa so nesli služabniki v zavitkih za njimi. Za temi so šli pismouki in drugi Judje, med temi vse krive priče in srditi farizeji, ki so tožili Gospoda. In kmalu za temi so ir 164 peljali našega ljubega Gospoda Jezusa, obdanega od bojnih hlapcev in onih šestih služabnikov, ki so bili že na Olji- ski gori zraven, ko so Jezusa vjeli in so Ga v Jeruzalem spremili. Od vseh strani so ljudje skupaj vreli in se gnetli med to žalostno procesijo. Skoraj ni bilo mo¬ goče spoznati Gospoda: omahljiva in revna postava z zmešanimi lasmi, z bledim, c d udarcev zateklim in zagore¬ lim obrazom, Norčevaje so Mu nadevali ime kralj in so Mu metali pod noge kamenje in polena, da bi zasmehovali veličastni vhod na cvetno nedeljo, in so peli nesramne pesmi ter Ga zaničevali, kakor so vedeli in znali, 2, Nedaleč od Kajfove hiše je stala v kotu bridkostipclna, žalostna Mati Jezusova z Marijo Magdaleno in svetim Janezom, ki so čakali prihoda. Njena duša je bila vedno pri Jezusu in tudi, kjer ji je bilo le mogoče, je hotela biti tudi telesno blizu Njega. Ljubezen ji ni dala miru, neprestano jo je gnalo k Njemu. Po ponočni poti k sodni hiši Kajfovi je bila v tihi žalosti nekoliko časa v hiši, kjer so obhajali zadnjo ve¬ čerjo. Potem se je zopet zavila v svoj plašč in svoje zagrinjalo in rekla Janezu in Mariji Magdaleni: »Spremimo mojega 165 Sina k Pilatu, z lastnimi očmi Ga želim videti.« Tedaj so šli po; drugem potu in so prišli naprej ter čakali na prihod. Mati Jezusova je pač dobro vedela, kako je z njenim Sinom, Njena duša Ga je imela vedno pred očmi; toda njeno duhovno oko Ga ni moglo videti tako zdelanega, tako razmesarjenega, kakor je v resnici postal po človeški hudo¬ biji. Kmalu pa je zagledala vresničenje svojih misli. Srditi in ošabni Jezusovi sovražniki, veliki duhovniki pravega Boga, v posvečenih prazničnih oblačilih, so šli mimo, polni laži in goljufije, pro- kletstva in morije. Božji služabniki so postali satanovi služabniki — strašen pogled! — Potem hrup in šum ljudstva in vseh krivih prič in tožnikov in na¬ zadnje Jezus, Sin božji, Sin člpvekov, Sin njen, nečloveško zdelan, zvezan, stepen, ki so Ga vlekli ostudni biriči na vrveh in spremljali z zasramovanjem in zaničevanjem. Oh, ko bi ne bil On naj¬ bolj ubogi, najbolj revni, edino; mirni, zatopljen v molitev v tej nevihti okle- njenega pekla, bi Ga Marija ne bila spo¬ znala. In ko se ji je približal, je zdi¬ hovala: »Gorje! To je moj Sin! Oh, res, moj Sin je! Oh, res je moj Sin! O Jezus, moj Jezus!« Hitro so drli naprej. — 166 Gospod se je ginjen ozrl na svojo Mater, ki je omedlela. Janez in Marija Magda¬ lena pa sta jo strani odpeljala. 3. Pod templjevim hribom je stala nekoliko vzvišena hiša rimskega pogla¬ varja Pilata. Po kamnitih stopnicah se je šlo v hišo, odkoder se je videl pro¬ storni trg, ki je bil obzidan v podobi velikega hodnika, kjer so imeli pro¬ dajalci svoj semenj. Štiri ceste so držale na ta trg. Tudi je stala tam velika straža v prostorni hiši, z velikim dvo¬ rom na sredi, in pod tem dvorom so bile ječe, kjer sta bila zaprta tudi dva raz¬ bojnika. Tu se je vse trlo rimskih voja¬ kov, Blizu straže je stal na trgu steber za bičanje. Bilo pa je okoli po: trgu tudi več drugih stebrov. Bližnji so bili za bičanje ljudi, daljni pa so služili v to, da so privezovali nanje na prodaj postav¬ ljeno živino. Nasproti stražnici na trgu je stalo lepo, visoko zidano omizje s kamenitimi sedeži. S tega kraja, Ga- bata imenovanega, je potrjeval Pilat slovesno sklenjene pogodbe. Po kame- nitih stopnicah se pride na dvor Pila¬ tove hiše in takoj pri vhodu na dvor je bil tudi tak vzvišen prostor, kjer je poslušal Pilat tožbe. Tožniki pa so se¬ deli njemu nasproti, nekoliko niže, na 167 kamnitih ploščah. Glasno govoreči so se tu lahko razumeli. Do teh sedežev so šli judovski duhovniki v sodno hišo Pilatovo. »In oni niso šli v sodno hišo, da bi se ne omadeževali, temveč, da bi smeli jesti velikonočno Jagnje.« Spremi, moja duša, zopet Jezusa po tej žalostni peti! Imej usmiljenje z Njim in daruj te Njegove stopinje in vsa na tej poti Jezusu storjena zaničevanja, za svoja, večkrat pregrešna pota, ki si jih že storila. Daruj tudi Njegovo nepre¬ stano notranjo molitev, ki jo je opravljal na tej poti za svoje sovražnike. Ravnc- tako daruj Njegovo molčanje in Njegovo potrpežljivost! Tudi imej srčno usmi¬ ljenje z Njegovo žalostno Materjo! O, da bi jo mogel tudi ti z Marijo Magda¬ leno in Jezusom spremiti, ž njo ..jokati, jo tolažiti in ji izkazovati svojo ljubezen. Stori to v duhu! To lahko storiš! Vsaka solza, vsak zdihljej, ki pride iz usmilje¬ nega in ljubeznivega srca, bo prijeten tvojemu Zveličarju. Sveti zdihljeji. O Jezus, moj Zveličar in Odrešenik, ali mi je mogoče ustavljati se še dalje toliki ljubezni? Ali je mo¬ goče, da vse to verujem in vendar kaj drugega ljubim kakor Tebe? Vržem se torej pred svojega Zveličarja, ki so Ga 168 peljali od sodbe k sodbi, in rečem: »O, moj ljubeznivi Jezus! Kako je mogoče, da me Ti vendar tako ljubiš, ko sem Te jaz tolikokrat in tako hudo razžalil! O, j moj Jezus! Naj občutim tudi jaz Tvoje bolečine in vse bridko trpljenje Tvoje deviške Matere Marije!« O ljubezen mojega Jezusa! Ti bodi edina moja lju¬ bezen! Marija, moje upanje, prosi zame Jezusa! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes; Hočem v čast te žalostne poti Jezusove opustiti kako prijetno obiskovanje. V spomin. »Iskala sem svojega lju¬ bega po ulicah in cestah mesta; iskala sem ga, pa ga nisem našla.« (Vis. p. 3.) Jutranje premišljevanje za štirinajsti dan. Jezus pred Pilatom. 1. Bilo je po našem okoli šeste ure, ko so prišli veliki duhovniki in farizeji s strašno izmučenim Zveličarjem pred Pilatovo hiše. Veliki duhovni in Judje so šli le do sedežev na obeh straneh pota med trgom in vhodom v sodno dvorano in so se ogibali sodne hiše, da bi se ne omadeževali. Jezusa pa so 169 peljali biriči nekoliko bliže Pilata. Pilat je tedaj šel ven k njim na obzidani prostor. Vojaki in stotniki so stali okrog njega in so postavili tudi znamenja rim¬ ske oblasti. Ko je videl Pilat, kako hitro in med kako velikim hrupom in vpitjem so pridrli in podili revnega Jezusa v njegovo hišo, jim je zaničevaje ošabno rekel: »Kaj imate zopet tako zgodaj? Kako ste tega človeka tako hudo zde¬ lali? Zgodaj ste začeli biti in klati?« Oni pa so vpili nad biriči: »Naprej ž Njim v sodno hišo!« Jezusa so biriči po kamenitih stopnicah vlekli in prišel je do prostora, odkoder je Pilat govoril z Njegovimi tožniki. Ko je videl Jezusa, ki je o Njem že prej mnogo slišal, tako hudo zdelanega in je vendar spoznal nekaj častitljivega na Njegovem obrazu, se je še bolj povišalo zaničevanje do judovskih duhovnikov in svetovalcev v njem in pretil jim je, da ne bo obsodil nedolžnega Jezusa. Rekel je tedaj mo¬ gočno in obenem zaničljivo velikim duhovnikom: »Kakšno tožbo prinašate zoper tega človeka?« Ti pa so raz¬ draženi odgovorili: »Ko bi ta ne bil hudodelec, bi ti Ga ne bi bili izdali.« Pilat jim je tedaj rekel: »Vzemite Ga vi in Ga po svoji postavi sodite.« Judje 170 so mu tedaj rekli: »Mi ne smemo ni¬ kogar umoriti.« Bili so polni srda in jeze, Vse njihove pritožbe so bile strašne, silne in nagle, da bi pred za¬ povedanim praznikom z Jezusom skon- čali in zamogli klati velikonočno jagnje. Oh, in oni niso spoznali, da je Jezus sam pravo velikonočno Jagnje! 2. Ko jih je tedaj deželni glavar silil, naj bi povedali svoje tožbe, so vzdignili tri posebne tožbe zoper Jezusa, za vsako je bilo deset krivih prič. Posta¬ vili so jih pa tako, kakor da bi se bil vzdigoval Jezus zoper cesarja. Najprej so rekli: »Tega smo našli, da zapeljuje naš narod. Jezus je torej zapeljivec naroda. Hodi okoli, ima zbirališča, pre¬ lamlja soboto, ozdravlja v soboto.« Pilat pa jim reče zaničljivo: »Saj menda niste bolni, sicer bi vas ozdravljenje ne pohujševalo.« Oni pa so vpili naprej: »On zapeljuje narod s krivimi nauki, zakaj On pravi, da naj jemo Njegovo meso in pijemo Njegovo kri in bomo večno živeli.« Pilat se je razjezil nad srditostjo, s katero so Ga tožili. Smeh¬ ljaje je pogledaval svoje stotnike, Jude pa je ostro gledal. — Nadalje so Ga tožili, da brani cesarju davke dajati. Ker je to Pilata, kakcr služabnika ce- 171 sarjevega, posebno zadelo, jih hitro za¬ vrne: »To je grda laž, to se mora do konca dognati.« — Judje pa so vpili in , vzdignili tretjo tožbo, rekoč: »Vendar je temu tako, ker ta človek pravi, da je Kristus kralj, maziljenec Gospodov, Mesija, obljubljeni kralj Judov, in tako Ga tudi drugi imenujejo. Slovesni vhod je imel v Jeruzalem. »Hozana Sinu Da¬ vidovemu!« so vpili in Mu kraljevo čast izkazovali.« Na to zatožbo, da je Jezus Kristus kralj Judov imenovan, je začel Pilat nekoliko premišljevati. Šel je z odprtega prostora v prvo sodno sobo in je rekel stražam, naj mu Gospoda tja pripeljejo. 3. Pilat je bil praznoveren nevernik. Razne misli je imel o sinovih svojih ma¬ likov, ki žive po njegovih mislih na zemlji, tudi mu je bilo znano, da so judovski preroki že od nekdaj preroko¬ vali maziljenca Gospodovega, Odreše¬ nika in kralja in Ga je veliko število Judov ravno tačas pričakovalo. Vedel je tudi, da so bili kralji iz Jutrovega pri Herodu, ki so popraševali po novo¬ rojenem kralju judovskem, da bi Ga častili, in da je Herod zavoljo tega ve¬ liko otrok ukazal pomoriti. Za te govo¬ rice o Mesiju, kralju Judov, je vedel, pa 172 zvesti malikovalec tega ni verjel. Tudi si ni mogel misliti, kakšen kralj bi uteg¬ nil biti. Da bi bil pa Jezus, tako reven, tako zdelan, kakor je pred njim stal, ta I maziljenec Gospodov, ta kralj, kakor so Ga Judje tožili, si ni mogel misliti in to se mu je zdelo smešno. Ker so pa so¬ vražniki Jezusa dolžili, da je nastopal zoper pravice cesarjeve, je ukazal pri¬ peljati Zveličarja pred sodbo. Premisli tu, moja duša, zopet, kako srditi in hudobni so. ti tožniki, kako krive, kako zaničljive so njihove pri¬ tožbe! Ti hinavski ljudje so se bali omadeževanja, če bi bili stopili v sodno hišo, pa se niso bali nakopati si umora Boga in tolikih krivih priseg. Premisli tudi tega novega sovražnika, napuhnje- nega in praznovernega nevernika in malikovalca, ki še veroval ni v pravega Boga! Kaj smemo tu pričakovati za Jezusa? Ozri se pa tudi na svojega tako izmučenega, v nedoumljivi po¬ trpežljivosti tihega Jezusa, kako vedno v duhu moli za svoje sovražnike. Žaluj, zdihuj in moli tudi ti ž Njim! Sveti zdihljeji. Zbudi se, moja duša, zbudi se iz spanja svoje mlačnosti in lenobe in premišljuj svojega Zveličarja! Glej, kako najkrotkejše Jagnje božje 173 vse tiho prenaša in pripusti, da dela in počne vsak ž Njim, karkoli mu navda hudobija in jeza, ne pa, kakor zasluži božje veličastvo. Poglej otekline in s krvjo obdano obličje, z zvezanimi ro¬ kami, z verigo na vratu. Zatožen kakor puntar in zapeljivec naroda stoji pred Pilatom. Kaj praviš k temu, moja duša! 0 človek, prah in pepel in vendar tako napuhnjen! Glej, kaj počne Sin božji! O usmiljenja vredni grešnik! Glej pota, katera hodi On! 0 Jagnje božje, ki od- jemlješ grehe sveta! O moj sodnik! Moj Bog! Moje zveličanje! Odpri, o Gospod, moje oči in razsvetli mojo pamet, da spo¬ znam pota, po katerih Ti hodiš in da tako spoznam pogubljenje krivih po¬ tov! 0 moja nebeška luč, odpusti mi moje slepoto, razsvetli me in kaži mi svoja pota, uči me, vodi me, da za¬ pustim svoje grehe in svoje hudobije, da jih objokujem pred Teboj in hodim po tistih potih, po katerih me učiš Ti ho¬ diti! Amen, Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Nikoli nočem o na¬ pakah drugih govoriti. V spomin, »Ljubezen ne misli nič hudega.« (1. Kor. 13, 5.) 174 Večerno premišljevanje za štirinajsti dan. Jezus pred Pilatom. 1. Jezus pa je stal pred deželnim poglavarjem in Pilat Ga je z začudenjem gledal in Ga vprašal: »Ti si kralj Ju¬ dov?« Jezus je odgovoril: »Ali govoriš to sam od sebe, ali pa so ti drugi pove¬ dali o meni?« Tedaj je bil Pilat neje¬ voljen, da ga je imel Jezus za tako ne¬ umnega, tako revnega človeka, zato je zbadljivo odgovoril: »Kaj sem jaz Jud, da bi to vedel? Tvoj narod in veliki duhovniki so Te meni izdali, kaj si sto¬ ril?« Jezus mu je veličastno odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki pač bojevali, da bi ne bil Judom izdan; zdaj pa moje kralje¬ stvo ni odtod.« Jezus je hotel s tem reči: Z nebes sem prišel in želim vse ljudi s seboj v nebesa vzeti. Zato je moje kraljestvo višje, nadnaravno, nebeško, in kdor hoče biti ud tega kraljestva, ne sme iskati tega, kar je doli, ampak to, kar je gori, kakor pravi apostol. Tu doli na zemlji pa je ljubezen do bogastva, po¬ želenje časti in uživanje mehkužnosti, 175 , ali z drugimi besedami: Poželjenje oči, poželjenje mesa in napuh življenja. To moraš torej zaničevati, zatajevati se in [ radovoljno hoditi za Jezusom v zaniče¬ vanju, v revščini in trpljenju. Vprašaj se tedaj, ali si dozdaj zaničeval svet in njegov napuh? Odtrgaj se vsemu, kar ni Bog. Ne poželi ničesar druzega ka¬ kor le Boga in Njegove ljubezni. Le Bog sam je vreden, da Ga nad vse lju¬ bimo. Vse drugo je ničemurno, le ljubiti Boga in Njemu samemu služiti ni niče¬ murno. 2. Pilat je zaslišal resnobne Jezu¬ sove besede nekako presunjen in je . rekel zamišljeno: »Torej si Ti kralj?« i Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem * jaz kralj. Jaz sem zato rojen in zato sem prišel na svet, da pričam resnico. Vsak, kateri je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat Mu reče: »Kaj je resnica?« In ko je bil to rekel, je zopet šel ven k Judom. O Pilat! Da bi bil vsaj še trenutek počakal, da bi zvedel, kaj je resnica. Njegovo srce je bilo že nepckojno, celo ginjeno. Spoznal je, da je Jezus ne¬ dolžen. Vendar ni mislil resno na to, ampak je pustil vnemar in tako zapravil 176 svoje zveličanje. Glej, kako prizanes¬ ljivo je ravnal Jezus s tem nevernikom. Premisli tudi, kako nevarno je, res¬ nico, ki nam jo oznanja Bog danes po pridigarjih ali spovednikih ali z notra¬ njim navdihovanjem, zaničevati ali jo sicer poslušati, pa ne premišljevati in je ne izpolnjevati, ampak lahkomišljeno zavreči. Oh, da bi tvoja premišlje¬ vanja ne bila brez vsega sadu! Pre¬ udari tedaj, ali tudi storiš, na kar te napeljuje premišljevanje ? Edino dobro premišljevanje besed: »Kaj je resnica?« bi bilo morebiti rešilo Pi¬ lata večnega pogubljenja. Išči, oh, išči resnice in živi po njej! V besedah in v zgledu Jezusovem, v Njegovem trpljenju in smrti jo boš najlaže našel, Edino prava katoliška vera in zgled svetnikov kaže, da moramo greh in hu¬ dobije sovražiti, zaničevati svet in nje¬ govo veselje, le po nebesih hrepeneti, vse potrpežljivo potrpeti in le Boga ljubiti — to je resnica; vse nasprotno je laž. 3. Pilat je bil sedaj zopet zunaj na visokem prostoru, Jezusa ni mogel raz¬ umeti, toliko pa je izvedel od Njega, da ni nikak kralj; da noče nobenega kra¬ ljestva tega sveta, za kraljestvo dru- 177 gega sveta pa cesarju ni mar. Velikim duhovnikom je tedaj zavpil z visokega prostora: »Jaz ne najdem nobene krivice na Njem.« Vsa jeza se je vnovič vnela med Jezusovimi sovražniki in naenkrat so zopet vzdignili polno obdolžitev proti Njemu. Gospod pa je mirno molčal ter je molil za te uboge ljudi. Ko se je ozrl Pilat preti Njemu in mu rekel: »Nič ne odgovoriš? Poglej, koliko reči te to¬ žijo,« mu Jezus ni ničesar odgovoril, tako da se je Pilat čudil in si mislil: »Vidim, da le lažejo zoper Tebe!« Judje pa so naprej vpili: »Kaj, nič krivega ne najdeš na Njem? Kaj ni to zadosti, ker ščuva ljudstvo, ker uči po vsej Judeji, začenši od Galileje sem?« Ko je pa Pilat slišal imenovati Galilejo, je neko¬ liko pomislil in potem vprašal: ..»Ali je ta človek Galilejec in podložnik Hero¬ dov?« In tožniki so potrdili: »Njegovi starši so bili v Nazaretu in zdaj je bil On večinoma v Kafarnavmu.« Pilat pa jim reče: »Če je temu tako, da je Galilejec, podložnik Herodov, peljite Ga k Herodu, tukaj je zaradi praznika, in on naj Ga sodi.« Vesel je bil, misleč, da se bo iz¬ nebil tako obtoženega nedolžnega Jer zusa, Čudno se mu je zdelo vse to in zraven je imel še namen, prikupiti se s Getzemani. 12 178 tem Herodu, ki je že davno želel Jezusa videti, zakaj Herod in Pilat sta bila v sovraštvu med seboj. O, zaničljivo dejanje Pilatovo! Ve, da je Jezus nedolžen, vendar iz strahu pred Judi, da bi se jim ne zameril, se ni hotel potegniti za Jezusa. Rad bi se Ga bil iznebil, a iskal je le časnega do¬ bička. Jezusa se je celo posluži!, da bi se Herodu prikupil. Sveti zdihljeji, Ljubi moj Jezus! S svojimi besedami, s svojim zgledom, s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem si nas v resnici poučil, ker nisi govoril ničesar, da bi Ti mogli očitati zmoto ali laž. Svoje življenje si ravnal po svojem nauku. S svojo smrtjo si ga potrdil in s svojim vstajenjem takorekoč z ne¬ beškim pečatom zapečatil. Dodeli mi milost, da tudi jaz ne le s svojim srcem, ampak tudi s svojim dejanjem in ne¬ hanjem celo svoje življenje po Tvojem nauku živim in do smrti v tem stano¬ viten ostanem. Ne dopusti, da bi iz bo- ječnosti ali pa radi hvale ljudi, ali celo zavoljo časnega dobička odstopil od Tvojih zapovedi. 0, moj ljubeznivi Je¬ zus! Kaj bi mi pomagalo, ko bi tudi ves svet pridobil, na svoji duši pa bi škodo trpel? Le edino Tebe hočem ljubiti, ko 179 bi tudi zavoljo tega bil zaničevan. Hre¬ penim le po Tvoji ljubezni; le ta sama zamore nasititi moje srce, ki je ustvar¬ jeno le za božjo ljubezen. O, Ljubezen! Izpremeni moje srce v 'čisto ljubezen in vse pokončaj, kar je še Tebi na poti. Amen, Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Nočem svojega srca navezovati na zemeljske stvari. V spomin, »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Jan. 18, 36.) Jutranje premišljevanje za petnajsti dan, Jezusa peljejo k Herodu. 1. Pilat je ukazal Jezusa zopet iz sod¬ ne hiše peljati k Njegovim sovražnikom. Poslal je tudi stotnika k Herodu, da bi mu napovedal prihod njegovega podlož¬ nika, Galilejca Jezusa Nazareškega. So¬ vražniki Jezusovi so bili vsi razkačeni nad tem, da jih je Pilat z Jezusom tako odpravil in pred vsem ljudstvom osra¬ motil, ter so morali iti najprej k Herodu. To se rim je zdelo preveč in zato so ho¬ teli izliti svojo jezo nad nedolžnim Jezu¬ som. Zato so Ga z vojnimi hlapci obdali in naglo peljali proti Herodu čez trg na cesto, kjer so se gnetli ljudje in vreli od 12 ' 180 vseh strani skupaj. Ljudje so stali v tru¬ mah, kakor so iz mnogih krajev Judeje prišli k praznikom. Vmes pa so se me¬ šali srditi farizeji iz vseh krajev, kjer je j Jezus učil, ki so ščuvali omahljivo, za¬ čudeno ljudstvo proti Jezusu, Pri rimski veliki straži pred hišo Pilatovo in na več krajih mesta so stali rimski vojaki. Sodni hlapci so gnali Jezusa zvezanega oned suvanjem in tepenjem v silni naglici čez trg, ki je bil natlačen ljudi, proti Herodovi hiši, ki je bila više od trga v novem mestu. Ni bilo daleč do tja, zato je šla truma rimskih vojakov ž njimi. Bili so ti vojaki iz zgornjih italskih de¬ žela doma. Sovražniki Jezusovi pa, jezni, ker so morali ž Njim okoli hoditi, Ga niso jenjali zaničevati ter so ščuvali biriče k suvanju in pehanju. In tako se je pričela zopet nova vrsta trpinčenja za Jezusa. 2, Marija je radi otožnega pogleda svojega preljubeznivega Sina na poti proti Pilatu omedlela. Ko se je nekoliko odpočila, je šla s sv. Janezom do Pila¬ tove dvorane. Med vso tožbo pred Pi¬ latom je stala Marija z Marijo Magda¬ leno in Janezom med ljudstvom v oglu nekega hodnika na trgu. To vpitje in razsajanje ji je delalo strašne bolečine. 181 Ko sc pa Jezusa peljali k Herodu, je šel Janez s sveto Devico in z Marijo Magda¬ leno nazaj po krvavi poti do Kajfa in i Ana skozi Ofel celo v Getzemani na Oljisko goro. Kjerkoli je Jezus padel ali pa se Mu je kaj hudega zgodilo, so po¬ stali, žalovali in ž Njim trpeli. Večkrat je presveta Devica padla na zemljo, po¬ ljubila tla, kjer je Jezus padel; Marija Magdalena pa je žalostna vila roke in sv. Janez je jokal, ju tolažil, vzdigoval in naprej peljal, — To je bil prvi začetek sv. križevega pota, to je: premišljevanje in češčenje Jezusovega trpljenja, še pre¬ den je bilo končano. Takrat je že objo¬ kovala in častila izvoljena, milostipolna Mati stopinje svojega Sina in Boga. O kakšno sočutje! Z neusmiljeno močjo je šel oster meč skozi srce in je ..v njem ostal! Tako je šla najčistejša, neoma- deževana Devica in Mati v zgled sveti Cerkvi po stopinjah križevega pota na¬ prej, da bi nabirala neskončno zaslu- ženje Jezusa Kristusa — na vseh teh krajih kot dragocene kamne, trgala in jih darovala kot cvetlice na poti nebe¬ škemu Očetu za vernike. Vse, kar je. bilo kdaj svetega pri človeštvu, od nek¬ daj do zdaj, vsi, kateri so kedaj pre¬ mišljevali ljubezen in trpljenje Gospo- 182 dovo, so hodili, žalovali po tem sv. kri¬ ževem potu, molili, darovali s srcem Gospodove Matere, ki je tudi zvesta Mati Njegovih vernih otrok in sv. Cerkve. 3. Marija Magdalena je bila od bole¬ čin vsa prevzeta. Neizrekljivo, sveto lju¬ bezen je imela do Jezusa. Pa kadar je hrepenela svojo dušo zliti v ljubezni do Jezusa k Njegovim nogam, kakor nek¬ daj dišeče mazilo na Njegovo glavo, se je postavilo brezdno med njo in njeno ljubezen. Neizrekljiva je bila žalost nad grehi, neizrekljiva zahvala za odpušče- nje. In kadar je v svoji ljubezni hotela vzdigniti svojo zahvalo kot blagodišeči dim kadila proti Jezusu, je videla, kako Jezusa zaničujejo in peljejo v smrt tudi zavoljo njenih pregreh, ki jih je nase vzel. Tedaj se je zavzela njena ljubezen zavoljo storjenih grehov, za katere je Jezus moral trpeti. V duhu se je po¬ greznila v brezdno kesanja, katerega ni mogla ne izliti ne zadosti napolniti, pa se zopet vzdignila v hrepenenju po svo¬ jem Gospodu in Učeniku, ki Ga je videla v strašnem, bridkem trpljenju. Tako je .bila njena duša nekako pretrgana med ljubeznijo in kesanjem, med zahvalo in premišljevanjem nehvaležnosti njenega naroda do svojega Zveličarja. In vse to 183 se je bralo na njenem obrazu, v njenih besedah in njenem obnašanju. Janez pa je ljubil in trpel in spremljal Mater svo¬ jega Učenika, svojega Boga, ki je trpel tudi za njega. Gledal je v prihodnost na križevem potu, po katerem so ti trije prvi molili. O duša moja, spremljaj tudi ti pogo- stoma te svete ljudi po križevem potu Jezusovega trpljenja, vsaj v duhu! Zedini se ž njimi, žaluj, objokuj, moli in daruj ž njimi vse, kar je tvoj Zveličar pretrpel na tem svetem, bolečinpolnem križevem potu in hodi po njihovih stopinjah za njimi! Sveti zdihljeji. Na križevem potu, pravijo svetniki, dobi grešnik svojega Zveličarja, spokornik svojo pomoč in podporo, žalostni svoje tolažilo, ubogi svojega bogatega in radodarnega Go¬ spoda, nadlegcvani svoje pribežališče, nevedni svojega učenika, ovca svojega pastirja, dete svojega očeta, pravični svojega plačnika, ljubeči svojo ljubezen, umirajoči svoje zagotovljenje, duša v vi¬ cah svoje rešenje. Tako je tedaj sveti križev pot zares kraljeva pot v nebesa, kjer lahko vselej Jezusa najdemo in mo¬ remo biti deležni milosti in zasluženj. In jaz, o moj Zveličar, bi ne hodil po tej 184 poti, kjer si Ti šel pred nami, kjer so Marija, Tvoja Mati, Marija Magdalena in Janez, kjer so vsi svetniki po Tvojih krvavih stopinjah za Teboj hodili? Ali naj mar iščem milosti na drugem kraju? Nikakor ne! O Jezus! Prav velikokrat, vsaki dan, naj hodim po tem svetem kri¬ ževem potu. Vsaka stopinja, katero si tam storil, je dražja kakor zlato, vsaka solza, tam prelita, imenitnejša kakor biseri; vsako zasramovanje, vsako trp¬ ljenje, vsaka bolečina, ki si jo tam ob¬ čutil, dragocenejša kakor balzam; vsaka kaplja krvi, ki si jo tam prelil, dražja kakor dragi kamni, podobna dišeči cvetki, ki napolnjuje nebo in zemljo s svojo dišavo. O, dovoli mi tedaj, da zve¬ sto in skrbno nabiram te zaklade, ki so najimenitnejše milosti za večno življenje. Amen, Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Sveti križev pot ho¬ čem večkrat obiskati ali moliti. V spomin, »Križev pot je kraljeva cesta v nebesa.« (Tomaž Kempčan.) Večerno premišljevanje za petnajsti dan. Pilat in njegova žena, 1. Že pri zadnji, tretji tožbi Judov zoper Jezusa je Klavdija Prokle, Pila- 185 tova žena, poslala služabnika k Pilatu, ki mu je sporočil, da želi ona nekaj važ¬ nega ž njim govoriti. Ko so Jezusa peljali k Herodu, je stala skrivaj na vi¬ sokem hodniku. S strahom in grozo je gledala veliko gnječo. In tedaj se je Pilat sešel ž njo v neki vrtni lopi, zadaj za svojo dvorano. Klavdija je bila vsa zbegana. Bila je velika, zala ženska, pa bleda. Tančica ji je visela po hrbtu raz glavo. Njeni lasje so bili spleteni okrog glave in okrašeni z dragulji. Uhani in druga zlatnina ji je visela na vratu. Dolgo je govorila s Pilatom, ga prosila in rotila pri vsem, kar mu je sveto, naj se ne pregreši nad Jezusom, tem pre¬ rokom, tem najsvetejšim vseh svetnikov. Pripovedovala mu je čudne sanje, ka¬ tere je o Njem imela; zakaj veliko je v sanjah trpela zavoljo Njega. Videla je v sanjah vse najimenitnejše dogodke iz Jezusovega življenja. Videla je ozna¬ njenje Marije Device, Jezusovo rcjstvo, molitev pastircev in kraljev, Simeonovo prerokovanje, beg v Egipet, moritev ne¬ dolžnih otrok in tako dalje. Videla je tudi druge čase Njegovega svetega zve¬ ličavnega življenja. Videla je v najstraš¬ nejših podobah Njegovo svetost, Njegovo neskončno trpljenje v toliki ljubezni in 186 potrpežljivosti in bolečine Njegove Ma¬ tere; zraven pa tudi predrznost in hudo¬ bijo Njegovih sovražnikov, 2, Pilat se je čudil temu, kar mu je pripovedovala žena in je bil ginjen. Videl je, da se vse to strinja s tem, kar je on sam slišal semtertja o Jezusu. Strinja se pa tudi z jezo Judov, z mol¬ čanjem Jezusovim in z Njegovim trdnim, pa čudnim odgovorom na njegovo vpra¬ šanje. Postal je omahljiv in nemiren. Potrdil je misli svoje žene in ji rekel, da je že Judom zatrdil, da ne najde ničesar hudega nad Njim, da Ga ne bo obsodil, ker je spoznal vso judovsko hudobijo, Pomiril je svojo ženo in ji je s prisego zagotovil, da Ga ne bo obsodil. 0 kako čudovito si je Gospod priza¬ deval in kako je svaril judovskega sod¬ nika, da bi ga opomnil na velikost nje¬ gove pregrehe in na prihodnji odgovor, če Jezusa nedolžno obsodi, da se nika¬ kor ne bo mogel izgovarjati, češ da ni vedel, kdo je Jezus, kako ljubezniv, pa tudi kako pravičen je Gospod. On noče nikogar zapeljati v izkušnjavo ali ga iz¬ kušati nad njegove moči. O, da bi se bil pač Pilat poslužil teh velikih milosti in božjih opominov! Premisli, ali si bil ti bolj zvest pri enakem božjem opominje- 187 vanju, s katerim te je hotel Bog grehov obvarovati? Sveti zdihljeji. »Jezus nas prav nič ne potrebuje,« pravi sv. Alfonz Ligvori; Jezus je ravno tako mogočen, če Ga mi ljubimo ali ne. Vendar Jezus tako srčno želi, da bi Ga ljubili, kakor da bi obsto¬ jala Njegova blaženost pri ljudeh. 0 duša moja! Bog išče tako skrbno ljube¬ zni revnega zemeljskega črva. Kdo more to razumeti? Saj bi bila že velika milost, ko bi bil nam, o ljubeznivi Zveličar, le dovolil, da Te smemo ljubiti, Ti pa tako željno hrepeniš po našem srcu. »Daj mi svoje srce, moj sin!« Pa poslušajte in čudite se: Če Te tudi, o Jezus, nehva¬ ležna duša odžene, je Ti vendar še ne zapustiš. Ti obstojiš pred vrati njenega srca, kličeš in trkaš, da bi Te"zopet sprejela. »Stojim pred vrati in trkam.« Oh, celo svoje smrtne sovražnike iščeš, da bi jih rešil, dobri pastir! O moj Jezus! Ali nas ne bo nagnila tolika prošnja, toliko silno hrepenenje, da ljubimo Tebe, ki tako srčno želiš naše lju¬ bezni? O moj Bog, jaz Te ljubim! Daj mi vendar, da Te večno ljubim! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Vsaki dan hočem 188 svojo vest izpraševati in slušati notranje opomine, V spomin, »Stojim pred vrati in trkam.« (Skriv, raz, 5.) Jutranje premišljevanje za šestnajsti dan. Jezus pred Herodom. 1. Služabnik Pilatov je bil pred Jezu¬ som prišel k Herodu, Herod je Jezusa že pričakoval na velikem hodniku, kjer je sedel na visokem sedežu na blazinah. Veliko njegovih dvornikov in vojakov je bilo zbranih okrog njega. Veliki duhov¬ niki so se postavili po dolgem hodniku na obeh straneh. Herodu se je kaj dobro zdelo, da mu je Pilat prepustil soditi Galilejca pred veliko duhovščino. Ves prevzet in napuhnjen je bil radi tega. Enako mu je ugajalo, ker je imel pred seboj Jezusa, ki se Ga je prej ogibal. Janez Krstnik je tako slovesno in ime¬ nitno govoril o Njem; tudi razni drugi priliznjenci so mu že toliko o Jezusu pripovedovali, da Ga je želel videti. Posebna radost ga je obhajala, ko je razmišljal, kako imenitno Ga bo sodil pred svojimi dvorniki in pred velikimi duhovniki. Zvedel je pa tudi, da ni našel 189 Pilat nobene krivice na Njem. To je bilo njegovi hinavščini ravno prav; zato je nekako z zaničevanjem pogledoval tožnike, kar jih je pa le še bolj dražilo. Z vso silo so povedali svoje pritožbe takoj, ko so prišli na hodnik. Herod pa je radovedno ogledoval Jezusa in Mu je rekel: »Kaj praviš k temu pričevanju? Ali si res kralj judovski? Ali si Sin božji? Izpričaj se! Naredi mi čudež.« Jezus pa je molčal na vse, kar Ga je Herod vprašal. Dobro je poznal brez- božnost in nesramnost Herodovo, ki je živel v prešestvu z ženo svojega brata in dal umoriti Janeza Krstnika. Gospod pa je hotel tudi pokazati, da ne dela čudežev, da bi nasitil prazno radoved¬ nost. Veliki duhovniki in farizeji pa so Ga neprestano tožili. 2. Herod pa, akoravno ves jezen zaradi Jezusovega molčanja, se ni hotel vznemirjati, Ni hotel obsoditi Gospoda, ker Ga tudi Pilat ni obsodil; in ravno s tem se je hotel prilizniti Pilatu vpričo velike duhovščine. Herod pa Ga je za¬ ničeval in zasramoval s svojimi vojaki in Ga oblekel v belo oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. Oh, koliko zasramovanja je moral Jezus tedaj zopet pretrpeti! Peljali so Gospoda na veliko dvorišče in 190 so Ga vnovič neizrekljivo zaničevali. To dvorišče je bilo v sredi Herodove pa¬ lače. Herod je na ravni strehi stoječ nekaj časa gledal, kaj so vse ž Njim po¬ čeli. Vrgli so Mu belo sramotljivo obla¬ čilo čez glavo, pripogibali so kolena pred Njim, semtertja Ga pehali in Ga nesramno zapljuvali. Bili so Ga v obraz, ker ni hotel kralju odgovarjati. Izkazo¬ vali so Mu norčevaje kraljevo čast. Metali so vanj blato, Ga neusmiljeno suvali in plesali krog Njega. Celo na tla so Ga pobili in grozovito vlačili; najeli so celo biriče, ki so Ga bili s pestmi in kolmi. Neusmiljeno je bil izmučen, zdi- hovaje se je tresel trpljenja, oni pa so Njegovo zdihovanje nesramno oponašali in pri vsakem novem trpinčenju so za¬ gnali velik hrup in šum. Kri Mu je tekla v curkih po obličju in večkrat je padel na tla pod težo njihovih udarcev. Oh, zdelo se je, kakor bi se prikazali nad Njim jokajoči angeli in Mu mazilili Nje¬ govo glavo, zakaj brez božje pomoči bi ne bil piogel obstati. Tako so tedaj imeli Jezusa za norca in neumneža. Jezus pa je hotel sprejeti to belo sramotno oblačilo, da bi bil zadostil za napuh in ničemurnost v obleki, s katero mi toliko Boga žalimo, in da bi nam s tem po- 191 kazal, da je prišel na svet, da nam da oblačilo nedolžnosti, katero smo z grehi izgubili, in da zamoremo svoje dušno oblačilo čisto-belo oprati v Njegovi Rešnji krvi. Premisli to, moja duša, in obžaluj svoj grehe, ki si jih v tej stvari storila. Sveti zdihljeji. »O moj Bog,« zakli¬ čem s sv. Alfonzom Ligvorijem, »tudi jaz sem Te zaničeval in zasramoval, kakor nekdaj Herod. Ne kaznuj me tako, kakor si Heroda, da bi namreč več ne govoril z menoj! Herod ni spo¬ znal, kaj si v resnici bil, jaz pa Te spo¬ znam, da si moj Bog. Herod ni obžaloval, ko Te je razžalil, jaz pa iz vsega srca obžalujem, Herod Te ni ljubil, jaz Te pa iz celega srca želim ljubiti in Te ljubim nad vse,« — O moj Bog, ne vzemi mi glasu svojih opominov. Povej mi le, kaj tirjaš od mene. S Tvojo močjo hočem storiti vse! Marija, moje upanje, prosi zame Jezusa! Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Hočem se vaditi v molčečnosti in vse nepotrebno govor¬ jenje opustiti. V spomin, »V molčečnosti in v upa¬ nju bo vaša moč.« (Izaija 30, 15.) 192 f Večerno premišljevanje za šestnajsti dan. Jezusa peljejo od Heroda k Pilatu nazaj. 1. Ko so veliki duhovni videli, da tudi Herod noče Jezusa obsoditi, so bili iznova vsi razkačeni in zdivjani. Poslali so nekatere izmed svojih v oni del mesta, kjer je bilo največ farizejev. Po¬ slali so denarja, rekoč, naj pridejo z vsemi svojimi ljudmi pred Pilatovo hišo in naj ga dele tam med ljudstvo, da bo to s silo tirjalo Jezusovo smrt. Druge pa so razposlali okoli, naj ljudem dopo¬ vedujejo, ako ne bodo tirjali Jezusove smrti, si bodo božjo sodbo nakopali. Tako so ljudstvo ščuvali in ga vsega zbegali s svojim žuganjem. Dražili so ljudstvo zoper Jezusa kakor so vedeli in znali. Metali so denarja Herodovim vo¬ jakom, da bi Jezusa še bolj srdito mu¬ čili, Mislili so, naj bi bil rajše umorjen od hlapcev, preden bi Ga mogel Pilat oprostiti. Napotili so se tedaj z Jezusom od Heroda nazaj k Pilatu. Sram jih je pa bilo, ker so neobsojenega nazaj pe¬ ljali zopet tja, kjer je bil že nedolžnim spoznan. Šli so po drugi daljni poti, da bi Jezusa lažje in dalje trpinčili. Pot je bila grda in kamnita. Vlekli so Jezusa 193 med neizrečenim zaničevanjem in za¬ sramovanjem, Dolgo sramotno oblačilo Ga je na poti še oviralo in se je vleklo po blatu. Včasih je padel na tla, a so Ga zopet potegnili pokonci z udarci po glavi in s suvanjem z nogami. Oh, kako strašna pot! Jezus je molil, da bi zdaj ne umrl, da bi dopolnil svoje trpljenje za nas, 2. Minula je že osma ura, ko so Je¬ zusa vsega zdelanega zopet pripeljali po drugi poti čez veliki trg pred Pilatovo hišo. Ljudstva se je bilo zelo veliko zbralo od vseh strani. Tujci iz vseh kra¬ jev so bili skupaj, med njimi so se pa gnjetli farizeji in ščuvali zoper Jezusa, Pilat pa je postavil okbli tisoč vojakov po trgu, pri veliki straži in okoli svoje dvorane, ker se je bal vstaje. Presveta Devica Marija, sveta Marija Magdalena in druge svete žene, kakih dvajset sku¬ paj, so medtem z Oljiske gore prišle nazaj in so stale v kotu nekega hod¬ nika, kjer so vse lahko videle in sli¬ šale. Tudi sv. Janez je bil od začetka med njimi. Jezusa so pa peljali v sra¬ motnem oblačilu skozi gnječo ljudstva, ki se je med smehom in vpitjem norče¬ valo ž Njega. Herodov služabnik je že Pilatu sporočil, kako dobro se je Herodu Getzemani. 13 194 zdelo, ker mu je Pilat to sodbo prepustil. Ni pa našel nad tem imenitnim Galilej- cem nikake krivice in zdi se mu le, da je mutast norec in zato Ga tudi pošilja kakor norca nazaj. Pilatu je zopet uga¬ jalo, ker je Herod njegovo sodbo potrdil in ni Jezusa obsodil. Poslal mu je po¬ zdrav, in vsled tega sta se sprijaznila tisti dan, ko sta bila prej v sovraštvu med seboj. Jezusa so tedaj pripeljali čez trg v Pilatovo dvorano po kamnitih stopnicah na vzvišeno zidano dvorišče. Med neusmiljenim suvanjem biričev je stopil na dolgo oblačilc in je padel na bele marmornate stopnice tako zelo, da je nanje pritekla kri iz Njegove svete glave. Sovražniki Jezusovi pa, ki so ostali spodaj na dolgih klopeh, in ostalo ljudstvo je zagnalo veliko krohotanje in smeh nad tem padcem. Biriči pa so Jezusa suvali z nogami naprej. Spremi tedaj svojega Zveličarja v duhu. Poljubi kapljo svete krvi, ki je tekla na te stopnice in jih posvetila. Daruj jih nebeškemu Očetu za svoje grehe, v katere si padel. Imej usmiljenje s tem bolečinpolnim padcem Jezusa, svojega Odrešenika.' 3. Pilat je slonel na stolu, obloženem z blazinami. Majhna mizica je bila pred 195 njim, na mizi pa so ležala znamenja rim¬ ske oblasti. Tudi zdaj so stali nekateri stotniki in drugi možje z zavitki v rokah okrog njega, kakor prej. Pilat se je vzdignil in zaklical k velikim duhovnom, poglavarjem in k ljudstvu in rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, kakor bi podpihoval ljudstvo; in glejte, jaz sem Ga vpričo vas izprašal in nisem našel nobene krivice nad tem človekom v tem, česar Ga tožite. In tudi Herod ne! Zakaj poslal sem vas k njemu, in glejte, nič smrtivrednega ni našel na Njem. Dal Ga bom. pretepsti in nato Ga bom izpustil.« Nato pa se je vzdignilo mrmranje in vpitje med farizeji. Začeli so ljudstvo še bolj ščuvati in metati denarja medenj. Zaničljivo jih je Pilat zavračeval, ostro jim je očital, rekoč, da bodo Y.ideli še danes obilo krvi pri klanju darovalne živine teči. Kako velika je pač slepota Pilatova! Vidi, da je Jezus popolnoma nedolžen in očitno pripozna, da ne najde nobene krivice na Njem in vendar pravi: »Pretepsti Ga bom dal in nato Ga bom izpustil.« Ako je nedolžen, zakaj Ga hoče tepsti? Kaj te naganja, da hočeš Zveličarja pretepsti? Oh, le gola boječ- nost pred ljudmi in posvetna modrost. Judom je hotel s tem vsaj nekoliko pri- 13 * 196 voliti in se jim s tem prikupiti. Mislil je morebiti, da jih s tem potolaži. Mar mu je bilo za ubogega Jezusa, da bi se le sam s častjo pred svetom izmuznil iz te, zanj tako sitne zagate. O nesrečna po¬ svetna modrost. Sveti zdihljeji. »Ni je večje bolečine,« prayi sv. Alfonz, »za ljubeče srce, ka¬ kor je bolečina, če vidi svojo ljubezen zaničevano.« Nehvaležnost pa je toliko večja, kolikor večja je izkazana ljube¬ zen, Kako ljubeznivo, o presladki moj Jezus, si pa Ti iskal Pilata in vseh svo¬ jih sovražnikov? Pa za vse to so Te le zaničevali, Koliko hvaležnejši pa, o moj Jezus, sem bil jaz dozdaj do Tebe? Komu si izkazal več milosti, več lju¬ bezni, kakor ravno meni, od moje mla¬ dosti dalje? In kdo Te je bolj zaničljivo zasramoval, kakor zopet jaz nesrečnik? Oh, naj bo že enkrat konec te nehvalež¬ nosti! Spreobrni me že vendar enkrat, da neham žaliti Tvoje tako ljubeznivo Srce! 0, zaničevano Srce mojega Jezusa! Razsrdi se nad menoj, pa le v svoji ve¬ liki milosti: Vžgi me z ognjem svoje ljubezni in požgi s svojo ljubeznijo v meni vse, da zanaprej ne ljubim ničesar drugega, kakor le Tebe samega! 197 Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Rad hočem po ne¬ dolžnem kaj potrpeti in se nič izgovar¬ jati. V spomin, »Nič krivega ne najdem nad tem človekom.« (Luk. 23, 24.) Jutranje premišljevanje za sedemnajsti dan, Jezus in Baraba. 1. Bilo je ravno ob tistem času, ko je prišlo judovsko ljudstvo o Veliki noči po stari navadi pred deželnega pogla¬ varja, da bi jim izpustil enega izmed vjetnikov, za kateregakoli bi prosili. Fa¬ rizeji pa so metali ravno med ljudstvo tudi zato denar, da bi ljudstvo podku¬ pili, naj bi vsaj ne tirjalo Jezusovega oproščenja, temveč naj vpije, da se mora križati. Pilat pa je mislil, da se bo ljud¬ stvo potegnilo za Jezusa. Da bi pa Judom ne bilo treba veliko premišljevati, je ime¬ noval poleg Jezusa nekega razupitega hudodelca, ki je bil že k smrti obsojen. Temu hudodelcu so rekli Baraba in vse- ljudstvo ga je črtilo in klelo. Vrgli so ga v ječo zavoljo upora in uboja v mestu. Nastal je velik hrup med ljudstvom po trgu. Drhal se pridrevi skozi gnječo bliže Pilata in vpije: »Pilat, naredi nam 198 po navadi praznika!« In ravno tega je čakal Pilat, zato jim je rekel: »Navada je pri vas, da vam enega izpustim o Ve¬ liki noči. Katerega tedaj hočete, da vam izpustim: Baraba, ali pa Jezusa, ki je imenovan Kristus?« Pilat je bil namreč zelo omahljiv in ni vedel, kaj bi storil. Na to Pilatovo vprašanje je ljudstvo ne¬ koliko potihnilo in le semtertje se je kdo oglasil za Baraba. In tedaj je Pilata poklical služabnik njegove žene. Umak¬ nil se je nazaj in služabnik mu je poka¬ zal zastavo, katero je bil Pilat svoji ženi zjutraj zastavil in mu reče: »Klavdija Prokle te s tem opominja.« Farizeji in veliki duhovni pa so bili vsi pokoncu. Sami so šli med ljudstvo, ščuvali so, žugali in zapovedovali, kar jim ni bilo težko, 2. Marija Magdalena, Janez in druge žene so stali v kotu bližnjega hodnika in so molili in jokali. Čeravno je Jezu¬ sova Mati dobro vedela, da ni drugače rešenja za človeški rod kakor le v smrti Jezusovi, se je vendar bala za Njegovo življenje, kakor Mati najsvetejšega Sina, in kakor je Jezus kot človek trpel, ki je prostovoljno postal človek, da bi umrl na lesu križa za nas, ki je kot nedolžno obsojen trpel bolečine in trpljenja teh 199 strašnih muk; tako je trpela Marija bridkosti in trpljenja Matere, ki jih je nehvaležno ljudstvo njenemu sve¬ temu Sinu v tako veliki meri napravilo. Tresli so se, bali se in upali, Janez je večkrat stopil nekoliko v stran, da bi kaj dobrega zvedel. Marija je molila, da bi se ne delalo toliko greha. Molila je, kakor je molil Jezus na Oljiski gori: »Če je mogoče, naj gre od mene ta kelih!« In tako je imela ljubezniva Mati še vedno upanje. Ko pa je videla in slišala, kako se farizeji trudijo in prizadevajo ljud¬ stvo našuntati, je obenem tudi izvedela, da želi Pilat Jezusa izpustiti. Blizo tam jih je stalo veliko iz mesta Kafarnavma med njimi, katere je Jezus učil in ozdra¬ vil. Skrivaj so se čudili in pogledovali Gospoda, tako nesrečnega, vendar-so se pa skrivali pred Marijo in drugimi že¬ nami. Marija je mislila — in tudi drugi so mislili —, da bodo ti prosili za Je¬ zusa, svojega dobrotnika, svojega uče¬ nika, ne pa za Baraba, pa vendar niso. O, kdo bo razumel bridkost in bolečine Marijine v tej žalostni uri? 3. Pilat je razumel, česa želi njego¬ va žena, zato je poslal nazaj zastavo v znamenje, da njegova obljuba še ni pre¬ lomljena. Zopet je stopil na visoki oder 200 in sedel pred mizico na stol. Tudi veliki duhovni so zasedli svoje sedeže. Pilat je zopet zavpil: »Katerega teh dveh hoče¬ te, da vam izpustim?« In tedaj se je raz¬ legalo vpitje po vsem trgu: »Proč s tem, izpusti nam Baraba!« Pilat je še enkrat rekel: »Kaj hočete, da storim s kraljem Judov, z Jezusom, ki je imenovan Kri¬ stus?« Tedaj so z velikim hrupom za¬ vpili: »Križaj Ga! Križaj Ga!« Pilat je vtretjič vprašal: »Kaj pa je hudega sto¬ ril? Jaz ne najdem ničesar smrti vred¬ nega na Njem. Pretepsti Ga bom dal in nato izpustil.« Pa vpitje: »Križaj Ga! Križaj Ga!« se je razlegalo kot peklenski šum in hrup od vseh strani. Veliki du¬ hovni so bili kakor divji samega vpitja. Tedaj je omahljivi Pilat izpustil Baraba hudodelca in Jezusa jim je dal v biča¬ nje, Tako so tedaj hudobnega morilca in ubijalca oprostili, svojega Zveličarja in Odrešenika pa sklenili umoriti. O, nedoumna ponižnost Boga, ki je hotel biti slabši kakor ubijavec. Sveti zdihljeji. O moj preljubeznivi Zveličar! Kolikokrat sem se potegoval ne le za hudodelca ali morilca, ampak za sužnost satana, Tvojega zakletega sovražnika, ki je lažnjivec in morilec od začetka, oče vseh morilcev. Nisem se 201 pa potegoval za Tvojo sladko ljubezen in milost, ker sem poslušal prostovoljno zapeljevanje satanovo in zabredel v grehe! O nesrečna slepota! Da sem le enkrat zapustil v svojem življenju Tebe, moj Jezus, in zaničeval Tvojo ljubezen! O moj Jezus! Ko prihajam sedaj potrt k Tebi zopet nazaj, dodeli, da me no¬ bena stvar več ne zapelje in da večno ljubim le Tebe! Bežite vse stvari iz mojega srca! Jezus sam naj bo predmet moji ljubezni! O Jezus, naj pozabim vse, le Tebe nikoli, ki si edina moja ljubezen! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Zavoljo Jezusa ho¬ čem rad trpeti zaničevanje in prega¬ njanje. V spomin. »Kdor Jezusa izgubi, vse izgubi,« (Tom. Kemp.) Večerno premišljevanje za sedemnajsti dan. Jezusa bčajo. 1. Pilat, ta zaničljivi in omahljivi sod¬ nik, je večkrat izrekel krivične besede: »Nič hudega ne najdem na Njem, pretepel Ga bom in Ga izpustil.« Judje pa so ne¬ prestano vpili: »Križaj Ga! Križaj Ga!« Pilat je hotel še nekoliko premisliti, zato r 202 je ukazal Jezusa bičati. Biriči so tedaj peljali Jezusa, razbitega, zaničevanega, zapljuvanega suvaje in pehaje skozi zdivjano ljudstvo tja na veliki trg, iz Pilatove hiše proti veliki straži, do ste¬ bra bičanja, ki je stal tu na trgu pred nekim hodnikom. Rabljevi hlapci so prihrumeli z biči, šibami in vrvmi ter so pometali vse to orodje pred steber k Jezusovim nogam. Bilo jih je šest; rjavi, zagoreli ljudje, manjši kakor Je¬ zus, zmršenih las. Bili so moidlci iz egiptovskih pokrajin, sužnji in kaz¬ njenci, ki so težka dela opravljali in večjidel zidali. Rabili so za to najhudob- nejše, najzaničljivejše izmed sužnjev v sodni hiši, Ti grdi, neusmiljeni ljudje so že marsikaterega grešnika pretepli pri tem stebru do smrti. Jezno so bili Gospoda, dasiravno je rad šel, in z divje srditostjo so Ga vlekli k stebru bičanja. Steber je bil kake štiri pedi visok in obdan z železnim obročem. Jezusa je obšla groza in tresel se je pred stebrom, Sam je odpel v naglosti svoja oblačila s svojimi zateklimi, krva¬ vimi rokami, katera so Mu drugi kar trgali in Ga suvali. Molil je in zdihoval. Oh, tako milo. Sramoval se je, tako se sleči. Pa s tem je hotel zadostiti za našo 203 nesramežljivost. Marija pa, bolečin vsa prevzeta, ki je stala s svetimi ženami v kotu trga, se je pri tem proč obrnila in omedlela v naročju svetih, zraven nje stoječih žena. 2. Jezus je tedaj objel steber, biriči pa so privezali med strašnim preklinje- vanjem in pehanjem Njegove svete roke na stebrov železni obroč. Najsvetejši vseh svetih je bil nag v neskončni brid¬ kosti in sramežljivosti trdo privezan na steber hudodelcev in dva teh divjakov sta začela pretepati z neusmiljeno srdi¬ tostjo Jezusa od vrha do tal in zopet od tal do vrha. Prvi biči so bili iz suhih vo¬ lovskih žil ali trdih belih jermenov. Naš Gospod in Zveličar, Sin božji, pravi Bog in pravi človek, se je tresel in vil pod strašnimi udarci bičev. Zvijal se je in bridko zdihoval ljubeznivo molitev med grozovitim trpljenjem in to milo- vanje se je mešalo med švigajoče in žvižgajoče udarce z biči, Večkrat pa je , te svete, milotožeče in bridke zdihljeje zadušilo vpitje ljudstva in farizejev ter jih zagrnilo kot črnogrmeči oblak. Na - vse grlo so vpili: »Proč z Njim! Križaj Ga!« Zakaj Pilat se je še vedno pogajal z ljudstvom in če je hotel zadušiti strašni hrup, da bi govoril, je morala 204 zadoneti trobenta. Ko je vse potihnilo, so se po trgu razlegali grozni udarci, zdihovanje Jezusovo, kletev biričev in rabljevih hlapcev, pa tudi bleketanje darivnih jagnjet, ki so jih umivali blizu tam v ovčjem vodnjaku, preden so bila darovana. To nedolžno bleketanje jag¬ njet je imelo nekaj čudnoganljivega na sebi. Edini glasovi so bili ti, ki so se lepo strinjali z milim zdihovanjem Zve- ličarjevim, Judovsko ljudstvo je neko¬ liko odstopilo od stebra. Rimski vojaki so semtertje stali, zlasti proti stražni hiši. Raznovrstna drhal je bila tam. Eni tihi, drugi norčevaje se, le nekateri so bili vidno ganjeni. Nesramni, skoro nagi biriči so pri stražni hiši pletli nove šibe; drugi so šli po trnja. Biriči velikih du¬ hovnov pa so dajali denar tem, ki so Ga bičali. Prinesli so tudi velik vrč z rdečo pijačo, iz katerega so pili, da so bili toliko bolj divji in pijani. Čez četrt ure sta prva dva odstopila in pristopila k pijači. Jezusovo telo je bilo višnjevo- rdeče. Njegova sveta kri je kapala z Njega. Trepetal je in se tresel. Nor¬ čevanje in krohotanje se je razlegalo od vseh strani. 3. Druga dva rabljeva hlapca sta pristopila in z novo divjostjo planila na 205 Jezusa, Imela sta šibe, z vozli, trnjem in drugimi bodicami opletene. S svojim divjim tepenjem sta razmesarila Jezu¬ sovo telo, da je Njegova kri škropila okrog in roke biričev so se okrvavile- Jezus je zdihoval, molil in trepetal, — Druga dva biriča sta tepla Jezusa zopet z drugimi biči, Male verižice so bile pripete na železni držaj in namešane z jermeni, ki so imeli spodaj železne trn¬ ke, In s tem strašnim orodjem sta trgala cele kose mesa in kože z Njega. O, kdo more popisati ta revni pogled! Pa teh hudobij še ni bilo zadosti; odvezali so vrvi in so privezali Jezusa s hrbtom na steber. Ker pa je bil že tako zdelan, da ni mogel več stati, so Ga trdno prive¬ zali z vrvmi na steber, Njegove roke pa so trdo pripeli zadaj na steber, Nič zdra- vega ni bilo več na Gospodovem telesu. On pa je milo gledal svoje neusmiljene pretepavce s svojimi krvipolnimi očmi in je molil zanje. Oni pa so vedno hujše divjali. Sam pa je vedno bolj tiho zdi¬ hoval: »Gorje!« Sveti zdihljeji, »O zaklad, o boga¬ stvo mojega srca«, zakličem s častitim Tomažem od Jezusa, »strah in groza me spreletuje. Začuden ne vem, kaj bi rekel. Padem pred Tvoje svete noge. 206 Zakaj, o moj Jezus, o sladka ljubezen mojega srca, zakaj si tako grozovit proti sebi, pa tako mil proti meni? Ali bi ne bilo bolj prav, da bi bil jaz bičan, ne pa Ti? Zakaj, jaz sem grešil, ne pa Ti, o nedolžno Jagnje, Oh, objokujem torej svoje pregrehe, zavoljo katerih si bil Ti bičan, Pripoznam jih vse in pričaku¬ jem zanje milosti. Ne pusti mi, da se kdaj ločim od Tebe! Od rane do rane hočem. iti. V te najsvetejše rane nas zberi, o nebeška sladkost, in poživi naša srca in jih vzredi v ljubeznivosti svoje drage krvi in nas varuj tu z očetovsko ljubeznijo, Tu nas boš obogatil, kakor pravi oče, z vsemi dobrotami, Tu nas boš pripravil k rasti prave notranje ve¬ likosti, da bomo v Tebi in po Tebi po¬ stali Tebi enaki! Oh srečen, kdor Te ni¬ koli ni zapustil! Oh srečen, kdor si ni izbral nobenega drugega prostora v po¬ koj, Oh srečen, kdor je vedno le po teh ranah zdihoval in se vanje potopil iz celega srca! — Oh, naj se potopim tudi jaz vedno bolj v te svete rane. Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Zatajevati hočem poželjivost in lenobo mesa, V spomin, »Grešniki so kovali na mojem hrbtu,« (Ps, 128, 3.) 207 Jutranje premišljevanje za osemnajsti dan. Jezusa bičajo. 1, To grozovito bičanje je trajaio skoro tričetrt ure. Jezus se je zgrudil s svojim krvavečim telesom pri stebru onesveščen v potoku svoje krvi. Rab¬ ljevi hlapci so Ga pustili na tleh. Pili so in vpili rabljem v stražili hiši, naj dobro narede trnjevo krono, Jezus se je še zvijal v svojih bolečinah, s krvavečimi ranami, ležeč pri stebru. Med bičanjem pa je bilo, kakor bi angeli žalovali pri Jezusu. Jezus pa je molil ter se je da¬ roval v tem bridkem in sramotnem trp¬ ljenju nebeškemu Očetu za grehe ljudi. Tedaj pa, ko je pri stebru ležal v svoji krvi, je bilo, kakor bi Ga angel, po¬ krepčal, 2. Premislimo zdaj velikost sramote, katero so storili Gospodu z bičanjem. O pretresljivi pogled! Glej, moja duša, kako so tu Gospoda vsega sveta kakor očitnega hudodelca privezali na steber in bičali. Poslušaj, kako angeli tožijo, ki spoznajo veličastvo Gospoda, pa Ga zdaj vidijo razmesarjenega s šibami in biči. Tedaj se je izpolnilo, kar prerokuje prerok Izaija: »Izginila je vsa Njegova 203 lepota, postal je v zasramovanje lju¬ dem. Mož bolečin je On, razdrto je Nje¬ govo obličje. Ni Ga mogoče več spoznati, podoben je ‘gobovemu, katerega je za¬ dela roka božja.« O, padi torej pred svojega v krvi ležečega Zveličarja in Ga moli! Vprašaj se: Kdo, kdo Te je, o slad¬ ki moj Jezus, tako razmesaril? Kdo je vzrok tega neskončnega trpljenja? Oh, kdo drugi, kakor jaz sam? »Zaradi naših hudobij je bil ranjen,« pravi prerok; »da se je za naše grehe izpokoril, je bil tako razbit in nadenj je prišla šiba naših pre- greškov; z Njegovimi ranami smo bili mi ozdravljeni.« (Iz. 53.) Ker so pa naše pregrehe neštevilne, so tudi Njegove rane in Njegove bolečine neštevilne. In kako čudovito potrpežljivo je On vse to trpel! »O nespametni človek,« zakliče častiti Ludovik Granaški, »o maloverna duša, semkaj se ozri in poglej, kako po pravici moraš ljubiti tega Gospoda, bati se Ga in upati vanj, in kako spodobno je, da imaš usmiljenje z Njim in da si zapišeš Njegove bolečine v svoje srce.« Ljubezen se ti bo vnela v srcu, če paz¬ ljivo premišljuješ, koliko in kako strašno je On za te trpel. Strah te bo preletel, če premišljuješ, kako ostro tepe Bog greh celo na svojem lastnem Sinu; pa 209 upanje te bo poživilo, ako pogledaš bo¬ gato odrešenje in obilno zadoščenje, ka¬ tero nam je zaslužilo to bičanje. Imel boš slednjič usmiljenje, ako si vzameš k srcu velikost teh bolečin in obilnost krvi, ki je tu tekla za te. 3. Predvsem pa je grda pregreha ne¬ čistosti, ki je Gospoda tako strašno zde¬ lala. »Poglejte,« pravi neki cerkveni uče¬ nik, »poglejte ve, zaradi nečistosti osla¬ bele duše, koliko trpljenja je storila lju¬ beznivemu Jezusu vaša mehkužnost, vaše meseno poželenje. Poglejte, kako je to čisto meso le ena rana od glave do nog. Ali pogled na tega krvavega Jezusa ne bo ganil vašega srca? In ve, spokorne duše, ki ste nekdaj živele v tej grdi pre¬ grehi, pa ste jo v svojo srečo obžalo¬ vale, spomnite se te drage krvi, katero je hotel Jezus pretočiti, da bi vas rešil iz te strašne zmote. Dobro in zvesto si pa ohranite v spominu, da Srca najbolj¬ šega in najljubeznivejšega Zveličarja nikdar več ne boste razžalile! Tudi za vas, duše nedolžne in čiste, je Jezus pre¬ lil svojo kri, da bi vam milost zaslužil, da bi mogli to lepo lilijo, sveto nedolž¬ nost, čisto, neomadeževano in cvetočo ohraniti!« — O grešnik, nikar torej ne obupaj! Ta kri, ki so jo tvoje roke oškro- Gctzemani. 14 210 pile iz Jezusovega telesa, ta kri bo tebi v mazilo in bo zacelila rane tvoje duše, če si prizadevaš v zatajevanju svojega mesa, v čuječnosti svojih počutkov, zla¬ sti z vrednim prejemanjem sv, pokore si prilastiti to dragoceno sveto kri, O ni¬ kar ne zamudi tega vsled lastne lahko- mišljenosti! Sveti zdihljeji. »Kaj je to, o najvišji kralj,« zakličem s častitim Ludovikom jj Granaškim, »kakšno kaznovanje, kakšno * tepenje je to? Kaj si počel, da si zaslu- * žil tako veliko bridkost in tako neizre¬ čeno sramoto? Zares, prav nič! Jaz, jaz, zaničljivi človek in otrok pogubljenja, jaz sem kriv Tvojega grozovitega trp¬ ljenja, Ti se pokoriš, čeprav se nikoli nisi pregrešil! Glej, o Gospod! Pripoznam svoje grehe, svoje hudobije! Moje pre¬ grehe so krive Tvojega bičanja. O Jezus! Kako mi je to hudo! Prekolnem vse ne¬ spodobno razveseljevanje, s katerim sem napravil Tebi toliko trpljenja! Spomni me, o moj Jezus, večkrat te ljubezni, ki si jo imel do mene, da Te jaz ljubim, da 1 Te nikdar nikoli več ne žalim. Odpusti * mi! Tvoja na stebru bičanja prelita kri jj ;e mazilo, ki ga hočem položiti na rane ' svoje duše, in je kopel zveličanja, v ka¬ teri se hočem kopati, da operem svojo. 211 o moj Bog, tako strašno umazano dušo. Oh, očisti me s to sveto Krvjo na duši in telesu! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Bežati hočem pred veseljem tega sveta in pred vsako pri¬ ložnostjo v grdo nečistost. V spomin, »On je ranjen zaradi na¬ ših hudobij, razmesarjen zaradi naših pregreh.« (Iz. 53, 5.) Večerno premišljevanje za osemnajsti dan. Marija med Jezusovim bičanjem. 1. Tedaj so biriči zopet pristopili h Gospodu ter so Ga suvali in Ga silili s suvanjem in brcanjem, naj stopi na omah¬ ljive noge in še toliko Mu niso dovolili, da bi si oblekel suknjo, ampak so "Mu jo kar vrgli čez rame, S svojim oblači¬ lom si je obrisal svojo kri z obraza na poti, po kateri so Ga podili hitro proti stražnici. Lahko bi bili šli z Njim od stebra bičanja naravnost v stražnico, ker so bili hodniki okoli hiše odprti proti trgu, tako da bi bili šli mimo ječe, kjer sta bila razbojnika in Baraba zaprta. Oni pa so peljali Jezusa mimo sedežev velikih duhovnov, kateri so vpili: »Proč z Njim! Proč z Njim!« Z gnusom so se 14 * 212 obračali v stran. Nato so Ga peljali v notranje dvorišče velike stražnice. Ko so Ga tja pripeljali, ni bilo tam nobene¬ ga vojaka, ampak sami biriči, sužnji, rabljevi hlapci in drugi potepuhi. Ker pa je ljudstvo tako nemirno postalo, je Pi¬ lat pomnožil rimsko stražo, In vojaki so v vrstah obstopili stražnico. Dovoljeno jim je bilo govoriti, smejati se in zaniče¬ vati Jezusa, samo v vrstah so morali stati. Pilat je hotel ohraniti s tem ljud¬ stvo mirno. Bilo je gotovo tisoč mož zbranih. 2, Marija, prečista Devica, je bila med bičanjem našega Zveličarja vedno zamaknjena. Kar se je z njenim Sinom godilo, je vse videla in čutila z neizre¬ čeno ljubeznijo in bridkostjo. Večkrat se je slišalo tiho in milo žalovanje iz njenih ust, njene oči pa so bile rdeče od solza. S tančico zagrnjena je slonela v naročju svoje sestre Marije Heli, ki je bila že zelo postarana. Svete prijateljice Marijine in Jezusove so bile vse zavite in zagrnjene s tančicami čez obličje in so trepetale v bolečini in bridkosti in se stiskale med zdihovanjem okrog svete Device, kakor bi pričakovale svojega lastnega obsojenja, Marija je bila oblečena v dolgo modro oblačilo 213 in vrh tega dolg bel volnat plašč in rumenobelkasto tančico. Marija Magda¬ lena je bila vsa zmešana, potrta bolečin in zdihovanja. Ko se je Marija zavedla, je zagledala svojega raztepenega Sina, ko so Ga ravno biriči mimo peljali. Kri si je obrisal iz oči s svojim oblačilom, da je videl svojo Mater. Od bolečin pre¬ vzeta je stegovala za Njim roke in gle¬ dala za Njegovimi krvavimi stopinjami. Ko se je tedaj ljudstvo že oddaljilo, so se bližale svete žene stebru bičanja in so padle na tla, zakrite od usmiljenih ljudi ter so s prsti pobirale Jezusovo kri in posušile tla, kjer se je kaj poznalo. Ja¬ neza zdaj ni bilo pri njih. Bilo je po bi¬ čanju, okoli devete ure zjutraj. Imej tudi ti usmiljenje s to žalostno Materjo, spremi jo v duhu in poklekni ž njo k svetemu stebru bičanja. Objemi ga, poljubi s krvjo napolnjena tla in da¬ ruj vsako kapljo te drage krvi zlasti za svojo mehkužnost, razuzdanost in leno¬ bo in za vse grehe svojega telesa. Prosi Boga, da bi zaradi tega svetega bičanja odvrnil od tebe šibo svoje ostre sodbe. Sveti zdihijeji. O moj Jezus! V duhu poljubim zdaj tla, namočena s krvjo mojega Zveličarja in Odrešenika. Biče in šibe, s to drago krvjo nasičene, pri- 214 tisnem na svoje srce in Te ponižno pro¬ sim, ozdravi rane mojih nespodobnih nagnjenj in rani s svojo božjo ljubeznijo moje srce. Objamem in pozdravim z naj¬ večjim spoštovanjem ta sveti steber. O srečni steber, na katerem je bil prive¬ zan in bit tisti, ki je steber in podpora vesoljnega sveta in moč vsega stvarje¬ nja. O ti posvečen steber, ozaljšan in olepšan z najdražjo krvjo božjega Sina, ki je tekla, da bi utrdila ljudi in jih izpre- menila v stebre v svetišču živega Boga. 0, da bi bil jaz privezan nate, oškrop¬ ljen in ozaljšan s to sveto krvjo, trden steber v službi svojega Zveličarja, ki je toliko zame na tebi prestal! O draga kri! Ena sama kaplja bi bila zadostovala v odrešenje vesoljnega sveta, tu pa si v toliki obilnosti tekla. Častim te v naj¬ večji pobožnosti! V tebi hočem oprati vse svoje madeže. V te se pogreznem, dodeli, da se v tebi očistim, da bom bel kakor sneg, da bom kakor čista, neoma- dežana nevesta smel stopiti enkrat pred obličje svojega Jezusa! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem danes: Prositi hočem Marijo za dar svete čistosti. V spomin. »Ne recite mi več Noemi, t. j. lepa, ampak Mara, t. j. grenka. Za- 215 kaj Vsemogočni me je napolnil z brid¬ kostjo.« (Rut. 1, 20.) Jutranje premišljevanje za devetnajsti dan. Jezusa s trnjem kronajo in zasramujejo. 1. Peljali so tedaj Jezusa v notranje dvorišče velike stražnice, ki je stala nad ječo na trgu in je spadala še k sodni hiši. Dvorišče je bilo s stebri podprto in vrata so bila odprta. Bilo je tam okoli petdeset hlapcev izmed biričev in suž¬ njev in rabljevih služabnikov, najhujših, ki so se udeležili zasramovanja Jezu¬ sovega, Ljudstvo je drlo bliže, rimski vojaki so se smejali in norčevali in s tem so hudobneže le še bolj pod¬ pihovali in množili Jezusu trpljenje. Podnožje starega stebra so privalili v sredo in so nanj nametali iz gole hudobije Čepin in ostrega kamenja. Nato so vnovič Jezusu raztrgali oblačila z Njegovega z ranami obdanega telesa in so Ga ogrnili s starim, rdečim, strganim, kratkim vojaškim plaščem, ki je ležal v kotu rabljevega stanovanja. In tedaj so Jezusa privlekli k sedežu, ki je bil s čepinjami in kamenjem nasut in so Ga trdo posadili nanj. Nato pa so Mu polo¬ žili na glavo trnjevo krono. Bila je dve 216 dlani visoka, gosto in umetno spletena, tako da je zakrila čelo in vso glavo Je¬ zusovo. Bila je spletena iz tri prste de¬ belih trnjevih vej. Dolgo trnje je bilo večjidel obrnjeno na notranjo stran. Bilo je pa debelo trnje, ki raste okrog Jeru¬ zalema, močno in ostro, da se ž njim lahko prebode celo drobnejše kosti. To trnjevo krono so potlačili Gospodu na glavo, da so Mu trni vse žile prebodli. O kako strašne bolečine je takrat ob¬ čutil naš Zveličar! Kri je škropila iz Nje¬ gove svete glave kakor iz odprtih stu¬ dencev in Mu tekla v curkih po obrazu. 2. Dali so Mu potem debel trs v des¬ nico, s češuljo na vrhu. Vse to so delali z zasramujočo slovesnostjo, kakor bi Ga res kronali za kralja. Vzeli so Mu tedaj trs iz rok in Ga bili po glavi. Kri je za¬ livala Njegove oči. Potem so predenj poklekcvali, se Mu pačili, Ga bili in Mu pljuvali v obraz ter vpili: »Bodi pozdrav¬ ljen, kralj Judov!« Oh, kdo bi mogel po¬ pisati nesramno počenjanje nečloveških razbojnikov?! Jezus pa je trpel neizre¬ čeno žejo; mraz Ga je pretresoval zaradi razmesarjenja in nečloveškega bičanja. Tresel se je, zakaj semtertje je bilo raz¬ trgano meso do kosti. Kri Njegove glave Mu je tekla v razbeljena usta, ki so bila 217 hrepeneče odprta. Strašni ljudje pa so Mu pljuvali v usta. Tako so Jezusa trpin¬ čili skoraj pol ure, in vojaki, ki so ob¬ dajali stražnico v vrstah, so se zraven smejali in vpili. 3. Premisli tedaj: Kako veliko trp¬ ljenje in kakšna sramota je bila to! Ka¬ kor pravi sv, Peter Damijan, so segali trni Gospodu prav do možganov ter jih prebadali kakor živi ogenj. Trpljenje, ka¬ tero je to trnjevo kronanje prizadjalo, je bilo najhujše in je najdalje trpelo in nehalo šele s smrtjo Jezusovo, ker se je vselej ponovilo, če se je le trnjeva krona ali glava Njegova česa dotaknila. Več trnjev se je ulomilo in v glavi ostalo. Kdaj in kje je pač kdo videl tako trp¬ ljenje? Kdaj si je že kdo izmislil tako krvavo trpinčenje? V nobenem boju mu¬ čencev ne beremo kaj takega. Prihranje¬ no je bilo to le za Gospoda. Satan sam je iznašel to trpinčenje ter ga izročil lju¬ dem. — Pojdite torej, ve hčere Sionske, t. j. ve od Boga blagoslovljene duše, in poglejte kralja Salomona, kako ga je kronala s krono trpljenja mati njegova, brezbožna sinagoga, na dan njegovega zaročenja, t. j, tisti dan, ko je na križu umrl iz ljubezni do nas! »Prokleta naj bo zemlja zavoljo tebe,« je rekel Bog Ada- 218 mu, »trnje in osat ti bo rodila zavoljo tvojega greha.« Zdaj se je ta beseda iz¬ polnila, To prokletstvo za naše grehe je moral naš Zveličar nase vzeti in ti trni in osat, podoba našega greha in ž njim zaslužene kazni so morale predirati Njegovo glavo. Posebno pa je hotel Je¬ zus to grozovito trpljenje prestati v za¬ doščenje naših hudobnih misli. Za naša nečimerna in častilakomna domišljanja, za ošabnost in naš napuh, za našo svoje- glavnost in svojeljubje, za našo nepo¬ korščino in pregrešno trmo, za vsa ne¬ čista premišljevanja, ki izhajajo iz naše¬ ga izprijenega srca. Zato je hotel naš Gospod s temi trni biti preboden, da bi bil z Njegovo drago in po Njegovem obličju tekočo krvjo naš duh očiščen vseh pregrešnih nespodobnosti. In ti pa, o človek, se hočeš še vedno povzdigo¬ vati in razmišljati v svojem srcu stvari, ki žalijo Boga? Ali še nočeš nehati vzbujati si nečistih predstav? 0 pre¬ mišljuj svojega s trnjem kronanega Zve¬ ličarja in ustavi se vsem satanovim izkušnjavam! Sveti zdihljejL 0 moj najkrotkejši Jezus! Kakšno mora biti moje sočutje, ko premišljujem, kako je tekla Tvoja presveta kri v toliko studencih, kolikor 219 trnov je Tvojo sveto glavo prebodlo! Zares, to so studenci božje milosti zame. Tvoja trnjeva krona je meni venec cvet¬ lic in cvete okrog glave v najlepših cvet¬ licah Tvoje ljubezni. Vsi vbadci trnja so živi kakor očesa cvetlic, ki razširjajo lepoto in dišavo. Oh, dodeli mi, moj Zve¬ ličar, da ta draga rosa življenja, ki teče iz Tvoje s trnjem ovite glave, mene na¬ moči in me očisti vsega madeža hudob¬ nih izkušnjav! Oh, prosim pri dragoce¬ nosti Tvoje sv. Krvi, prebodi s tem dra¬ gim trnjem tudi moje srce! »Oh, prebo¬ dite me, o trni,« zakličem z zveličano Ivano od Križa, »veliki, globoko sega¬ joči trni, prebodite me! Kolikor globo- keje, toliko srčneje; za majhne, ki ne zbodejo do krvi, ne maram. Prebodite me z živo bolečino, da dobro občrrtim, da mi je v sramoto, če sem mehkužen ud s trnjem kronane glave!« Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes; Odložiti hočem vso svojeglavnost in notranji napuh svojega srca. V spomin, »Pojdite ven, ve hčere Si¬ onske, in poglejte kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati na dan njegovega zaročenja.« (Vis. p. 3, 11.) 220 Večerno premišljevanje za devetnajsti dan, Ecce homo! Glej človek! 1. Nato so peljali Jezusa s trnjevo krono na glavi in s trstom v zvezanih rokah, ogrnjenega s škrlatnim plaščem, zopet v Pilatovo dvorano, Jezusa ni bilo mogoče spoznati zaradi krvi, ki Mu je zalivala Njegove oči, usta in brado. Nje¬ govo telo je bilo z ranami pokrito, po¬ dobno v krvi namočenemu suknu. Pri¬ klonjen je šel omahujoč, plašč pa Mu je segal do kolen, druzega oblačila pa ni imel na sebi. Ko je ubogi Jezus prišel pred Pilatovo hišo, je izpreletela tudi tega neusmiljenega človeka groza, sočutje in gnus. In ko so Jezusa neusmiljeno pe¬ hali po stopnicah, je stopil Pilat na vi¬ soki prostor, trobentač je zatrobil, da bi poslušali, ker hoče Pilat govoriti. In go¬ voril je velikim duhovnom in vsem na¬ vzočim: »Glejte, pripeljem vam Ga, da boste spoznali, da ne najdem nobene krivice na Njem,« 2, Jezusa so tedaj postavili biriči na visoki prostor zraven Pilata, tako da Ga je vse ljudstvo s trga moglo videti, — Strašen in grozen pogled je bil to, ki je od začetka napravil grozo in čudno tem- 221 no tišino, ko se je ozrl Sin Boga samega izpod trnjeve krone in s krvjo zalitimi očmi po vsej množici po trgu. Pilat je stopil k Njemu in nanj kazaje rekel: »Kakšen človek!« Tako je torej stal Je¬ zus v rdečem sramotnem plašču, razme¬ sarjenega telesa, s krvjo oblit, s trnjem prebodeno glavo, pripognjen, z zveza¬ nimi rokami in v njih trstovo žezlo, pri¬ klonjen v neskončni žalosti in milosti, potrt od bolečin in ljubezni, kakor kr¬ vava senca pred ljudstvom. Veliki du¬ hovni pa so se razkačili pri pogledu na Jezusa in so vpili: »Križaj Ga, križaj Ga!« Pilat jim torej reče: »Vzemite in križajte Ga vi. Zakaj jaz ne najdem kri¬ vice na Njem.« Oni pa so še bolj vpili in ljudstvo je zmeraj bolj rjovelo. Pismo¬ uki pa so odgovorili: »Mi imamo po¬ stavo in po tej postavi mora umreti, ker se je delal Sina božjega.« 3. Beseda Judov, da se je delal Sina božjega, je Pilata še bolj prestrašila in strah, praznoverstvo se je zopet pono¬ vilo v njem. Ukazal je Jezusa peljati v spodnjo hišo in Mu je rekel: »Odkod si Ti?« Jezus pa mu ni odgovoril. Pilat Mu tedaj reče: »Meni ne odgovoriš? Ne veš li, da imam oblast Te križati in imam tudi oblast Te izpustiti?« Jezus ;e odgo- 222 voril: »Ne bi imel nobene oblasti do mene, ko bi ti ne bila dana od zgoraj. Zavoljo tega ima tisti, ki me je tebi izdal, večji greh.« Gospod mu je tudi še dru¬ ge, zelo resnobne besede govoril. Poka¬ zal mu je, kakšen kralj je in kakšno je Njegovo kraljestvo. Očital mu je trdo¬ vratnost in nespokornost njegove notra¬ njosti. Prerokoval mu je, kaj ga čaka, njegovo zavrženje v revščino, njegov strašni konec mu je razodel in mu pove¬ dal, da ga bo On nekdaj v pravični sodbi sodil. Tudi Klavdija Prokle, žena Pila¬ tova, ki se je radi tolikega obotavljanja bala za Pilata, je zopet poslala do njega, da bi ga opomnila storjene obljube. Pilat je kakor pijan semtertja taval in je še vedno izkušal Jezusa izpustiti. Prestra¬ šen a obenem tudi razkačen zaradi Je¬ zusovih besedi je še enkrat stopil na vi¬ soki prostor in je zaklical, da hoče Je^ zusa izpustiti. Judje pa so še bolj vpili: »Ako tega izpustiš, nisi cesarjev prija¬ telj. Zakaj vsak, ki se dela kralja, ce¬ sarju nasprotuje,« Drugi so vpili, da ga hočejo pri cesarju zatožiti. Vpitje pa: »Križaj Ga, križan naj bo!« je zopet za¬ donelo od vseh strani. Celo na ravne strehe trga so zlezli in so od tam vpili, O nesrečna slepota tega ljudstva in 223 strašna hudobija, ki je vse poskusila ter ni ničesar opustila, da bi le Jezusa umorila. Sveti zdihlje;!. »O moj Bog, kralj in gospod moje duše,« zakličem s častitim Tomažem od Jezusa; »Kdo Te je vendar tako zdelal! O lepota nebeška, z zve¬ zanimi rokami, s trnjevo krono, s krvjo oblito glavo, z okrvavljenim obličjem, z f zasramovalnim trstom v roki, —- takega Te vidim postavljenega pred vse ljud¬ stvo. — O moj Zveličar! Kakšno zasra¬ movanje, kakšna bolečina je bila to za Te! O moje veličastvo, o moje zveliča¬ nje, o moj Jezus! Molim Te, častim in hvalim, kolikor le morem. Vtisni to milo, zasramovanjapolno podobo v moje trdo srce, omeči ga s svojo pričujočnostjo in dodeli, da bo občutilo, kar vidi na Tebi. Potegni me v svojo ljubezen Ti, kate¬ rega vidim iz ljubezni do mene tako rev¬ nega! Vzemi, o Gcspod, o Bog moje duše, vzemi to dušo in jo vnemi z lepoto tistega plamena, ki iz Tebe gori, Ti, ki si bil tako tepen in zaničevan. Kažeš se tako tihega, tako ponižnega in tako res- I nobnega, da na vse strani šviga plamen božje ljubezni iz Tebe. Oh, da bi tudi mene zadel ta plamen, da bi me vnel, o moj Bog, in me v Tebi za Tebe popol¬ noma sežgal.« Amen. 224 Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Odložiti hočem vso ničemurnost v obleki. V spomin. »Ecce homo! Glejte člo¬ vek!« (Jan, 19. 5.) Jutranje premišljevanje za dvajseti dan Jezus obsojen k smrti, 1. Na žuganje Judov, da ga hočejo pri cesarju tožiti, če Jezusa izpusti, je Pi¬ lata obšel nov strah. Strah pred zemelj¬ skim cesarjem je premagal strah pred kraljem, čigar kraljestvo ni od tega sveta. Na žuganje s cesarjem Ga je Pilat izdal kljub svoji besedi, ki jo je dal svoji ženi, kljubovaje pravici in resnici in svo¬ jemu lastnemu prepričanju. Videl je namreč, da pri teh razdivjanih ljudeh ni¬ česar ne opravi. Vpitje, šum in hrup je imelo nekaj strašnega na sebi. Vsa mno¬ žica ljudstva pred Pilatovo dvorano je vrela skupaj in bati se je bilo velike vstaje. Tedaj si je dal Pilat prinesti vode in služabnik mu jo je vlil na roke pred ljudstvom in Pilat je zavpil: »Jaz sem nedolžen nad krvjo tega nedolžnega, Vi glejte!« Tako je iz strahu pred cesarjem Judom izdal kri Kristusovo. Za njegovo vest mu ni ostalo ničesar drugega, ka¬ kor le voda. S to se je mislil čisto, ne- 225 dolžno izmiti. — Ne, Pilat, zdaj ti glej! Zakaj imenuješ pravičnega Jezusa ne¬ dolžnega in vseeno točiš Njegovo kri? Ti si krivičen, brezvesten sodnik, nikdar ne boš izmil iz svoje duše krvi, katero hočeš izmiti s svojih rok! O strašna sle¬ pota, ki raje ustreza ljudem kakor Bogu in ki iz strahu pred ljudmi raje pogubi svojo dušo! 0, da bi se nikdar ne bali tistih, ki morejo le telo umoriti, ampak veliko bolj onega, ki more dušo in telo pahniti v pekel — Boga! 2. Tedaj je nastalo strašno grozovito vpitje zbranega ljudstva, med katerim so bili ljudje iz vseh krajev Palestine. Vpili so pa: »Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!« Kri Jezusovo, ki za nas vpije za usmiljenje, so tirjali, naj vpije zanje za maščevanje. Oh, prijem slovesnem prokletstvu samega sebe je bilo, kakor bi tiščalo temno nebo, polno krvavordečih oblakov, polno gorečih šib in mečev na strašno ljudstvo, ki je tako divje kričalo. Kako natanko pa se je to prokletstvo izpolnilo nad tem zasleplje¬ nim ljudstvom, katero še dandanes, še po devetnajststo letih vedno nosi s seboj prokletstvo in je razpršeno med vsemi narodi sveta, je zaničevano, zasramova¬ no in preganjano zaradi božje jeze, ki so Getzemani. 15 226 si jo s tem nakopali. O da bi sveta kri Jezusa Kristusa, kakor pravi sveti Ber¬ nard, nam ne oznanjala le sodbe božje, ampak tudi Njegovo milost! 0 da bi ne tekla tudi nam v pogubljenje in da bi ne bila izgubljena za naše duše! 3. Med tem strašnim kričanjem je ukazal Pilat hitro pripraviti vse k izreku 1 sodbe potrebno. Druga, slovesna oblačila je ukazal prinesti in jih je oblekel. Dali so mu pokrivalo, nekako kroni podobno, nato so mu ogrnili plašč in držali pred njim palico. Veliko vojakov je bilo okrog njega, pred njim pa sodni hlapci in za njim pisači z zavitki in ploščicami. Pred njimi je šel trobentač. Nato so šli iz dvo¬ rane na trg, kjer je bil stebru bičanja nasproti lepo zidan visok sedež, na ka¬ terem so se sklepale sodbe. Le s tega sedeža izrečene sodbe so imele pravo veljavo. Temu sodnemu kraju se je reklo Litostrotos, hebrejsko pa Gabata in je bil ta kraj nekak okrogel prostor, na kate- I rega se je prišlo od več strani po stopni¬ cah. Na vrhu je bil sedež za Pilata, zadaj pa še klop za sodnike. Veliko vojakov je obdajalo ta prostor. Nekateri so stali tudi po stopnicah navzgor. Z rdečim pregrinjalom je bil pogrnjen sedež za Pilata in višnjeva blazina, rumeno opasa- 227 na, je ležala na njem. Obadva razbojnika so tudi že pripeljali sem. Nato so peljali biriči in vojaki Jezusa, še vedno v rde¬ čem, zaničljivem plašču, s trnjevo krono na glavi in z zvezanimi rokami pred sod¬ ni stol med hudobno ljudstvo in Ga po¬ stavili med oba ubijalca. Ko je sedel Pi¬ lat na svojem sodnem stolu, je še enkrat zaklical Jezusovim sovražnikom: »Glej¬ te, vaš kralj!« Oni pa so vpili: »Proč z Njim! Proč z Njim! Križaj Ga!« Pilat jim reče: »Vašega kralja bom križal?« Ve¬ liki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja, razen cesarja.« In tedaj ni Pilat nobene besede več izpregovoril za Je¬ zusa in tudi z Jezusom ne, ter je začel sodbo. Sveti zdihljeji. O draga kri Jezusa Kristusa, ki si tekla, da bi izkazala všem ljudem usmiljenje, pridi tudi nad me in nad vse ljudi, toda ne v prokletstvo, am¬ pak v blagoslovljenje! Razlij se bogato nad nas! Glej, darujemo ti svoje srce in roke, svojo voljo, razum in spomin, svoje misli in želje,, nagnjenja in dejanja, vso svojo notranjost in zunanjost! Operi nas, ker smo vsi omadeževani! Očisti in ozdravi nas, ker smo vsi bolni! Izpre- obrni in poboljšaj nas s svojo čudovite močjo, da bomo vredni združiti se s te- 15 * 228 f boji O, ti neskončna čistost, naredi nas vse bele, ozaljšaj nas, oživi nas, zveličaj nas in kronaj nas! 0 predraga kri, pridi, oh pridi nad me! Ne želim ničesar bolj, kakor tebe, o sveta kri, saj ti si naj¬ dražja ovratnica, najdražji prstan! Amen! Sklep- Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Drago kri Jezusa Kri¬ stusa hočem prav častiti in staviti na njo svoje edino zaupanje. V spomin, »Njegova kri naj pride na nas!« (Mat. 27, 25.) Večerno premišljevanje za dvajseti dan. Jezus obsojen k smrti na križu. 1. Oba razbojnika sta bila že preje k smrti obsojena, na prošnjo velikih du¬ hovnov pa so do danes z njima čakali, ker so mislili s tem Jezusa še bolj osra¬ motiti, da je bil med dvema ubijalcema : križan. Ko je Pilat pokazal Jezusa očit¬ no ljudstvu in ko je Marija slišala ne¬ človeško vpitje Judov, se je za nekaj časa proč odtegnila, zdaj pa se je zopet bližala z drugimi sv. ženami skozi mno¬ žico ljudstva k smrtni obsodbi svojega Sina in svojega Boga. Jezus, obdan od biričev in od svojih sovražnikov zasme¬ hovan, je stal na stopnicah pred Pila¬ tom. Trobenta je zadonela in Pilat je 229 izgovoril smrtno obsodbo nad Jezusom. Oh, kdo bo premišljeval zaničljivost tega hudobnega sodnika, veselje in krvoželjno nasičenje velikih duhovnov, revo in bo¬ lečino ubogega Zveličarja, neizrečeno bridkost Jezusove Matere in drugih sve¬ tih žena, mrzlo in ošabno obnašanje vo¬ jakov in vse te grozne, peklenske po¬ dobe razdivjanega ljudstva — kdo bo vse to premišljeval in ne bo pri tem ves potrt? Oh, kdo ne občuti, da bi bili mo¬ rali mi sami tam stati, kjer je stal Jezus, naš ljubi ženin. Potem bi bila sodba pra¬ vična! 2. Pilat je dolgo govoril in imenoval Klavdija Tiberija z visokimi priimki ce¬ sarja. Potem je bral pritožbo zoper Je¬ zusa, da je ljudi ščuval in netil vstajo, da je judovsko postavo prelomil, ker se je imenoval Sina božjega in kralja Ju¬ dov, in da Ga obsodi judovska velika du¬ hovščina v smrt in da ljudstvo enoglasno zahteva Njegovo križanje. In potem, kdo bi pričakoval, zine ta ubogi človek, ki je več ur priznaval Jezusovo nedolžnost, da spozna to sodbo pravično. Rekel je: »Jaz torej obsodim Jezusa Nazare- škega, kraka judovskega, da bo pribit na križ.« Mati Jezusova je pri teh be¬ sedah omedlela, kakor bi hotela tudi 230 umreti. Zdaj je bilo gotovo. Strašna, mukopolna in sramotna smrt njenega svetega, najljubeznivejšega Sina in Zve¬ ličarja sveta je bila sklenjena. Janez in svete žene so peljali Marijo proč, da bi se zaslepljeni ljudje ne pregrešili norče- vaje se nad bolečinami Žveličarjeve Ma¬ tere. Tako je torej hotel biti Jezus ne¬ dolžno v smrt obsojen in prevzeti našo lastno smrtno sodbo nase, da bi nam ne¬ kdaj dodelil milostljivo sodbo. O ne¬ skončna ljubezen Jezusova! 3, Nato je še Pilat spisal to krivo ob¬ sodbo na sodnem stolu in napisal še na¬ pis na križ, kateri naj se nad Jezusovo glavo pribije, namreč: »Jezus Nazareški, kralj Judov«. Veliki duhovni pa so se z njim prepirali tam pred sodnim stolom, ker jim ta napisana sodba ni bila po volji. Tudi zaradi napisa so se prepirali in so hoteli, naj bi ne pisal: »Kralj Ju¬ dov«, ampak da se je On sam imenoval judovskega kralja. Pilat jih je že ves ne¬ potrpežljiv, zaničljivo in jezno zavrnil: »Kar sem pisal, sem pisal!« Tako je bil tedaj Jezus pripoznan proti volji Judov za njihovega kralja in bo kot tak vedno ostal, čeprav so Ga oni zavrgli. Jezus, to je naš Zveličar, Odrešenik in kralj, je torej častiti napis, katerega si je Gospod -231 hotel sam dati in kateri se bere še zdaj na vsakem križu. V tem častitljivem na¬ pisu je zapopadena vsa naša vera, vse naše upanje in vsa naša ljubezen. Ta na¬ pis je naš nauk, naše tolažilo, naše ve¬ selje, naše zagotovilo večnega življenja, je mogočni pripomoček proti zalezova¬ nju hudobnega duha, je strah pekla. Za¬ kaj ta napis nam kaže, da nas je Jezus odrešil s svojo drago krvjo greha in več¬ nega pogubljenja in nas oprostil sužno- sti satanove, in da zdaj v veličastvu svo¬ jega Očeta kraljuje in bo vekomaj kra¬ ljeval, ker nas hoče vse zveličati. O mi- lostipolni napis, ki zaslužiš, da te vsi ljudje z veseljem pozdravljajo in pobožno časte! Sveti zdihljeji. »Katero srce bi moglo poslušati to grozovito smrtno sodbo zo¬ per Tebe?« vprašuje častiti Tomaž od Jezusa. »O pravo življenje vseh duš in edino upanje grešnikov, kako bo člo¬ veško srce razumelo, ko si bil tako raz¬ mesarjen in stepen, da nisi bil pomilo¬ van, ampak so enoglasno vsi zahtevali Tvojo smrt, ko so vpili: »Proč z Njim! Križaj Ga!« O, Pilat, vzemi Ga izpred oči teh divjih zveri, ki Ga ne morejo videti, in Ga daj meni! Spreieti Ga hočem, zdra¬ viti Ga hočem, moliti Ga hočem in slu- 232 žiti Mu hočem, Pridi, o sladka ljubezen in moj rešitelj! Pridi k meni, ki hrepenim po Tebi, ki le Tebe iščem, se le Tebe veselim, akoravno si ves z ranami ob¬ dan! Pridi v mojo dušo in živi v nji in za Te hočem umreti, — Pa kaj pravim? Saj sem. jaz še le slabši kakor ta krivični sodnik, ki je izrekel to grozno obsodbo nad Teboj! Saj sem hudobnejši kakor ono ljudstvo, ki je zahtevalo Tvojo smrt. Saj sem jaz vzrok Tvoje smrti s svojimi neštevilnimi pregrehami. — Oh, odpusti mi, o moj Jezus! Na Tvoje neskončno usmiljenje stavim svoje upanje. Ozdravi mojo revščino in zaradi Tvoje bridke smrtne obsodbe me obvaruj večne smrti! Amen, Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Srčno se hočem vojsko¬ vati zoper izkušnjave hudobnega duha, V spomin, »Bog je zvest, ki vas ne bo bolj izkušal, kakor premorete, temveč vam bo pomagal tudi v izkušnjavi, da jo zmagate.« (1. Kor. 10, 13.) Jutranje premišljevanje za enoindvajseti dan. Jezus vzame križ na svoje rame, 1. Ko je bila izrečena smrtna ob¬ sodba in je nastal prepir med velikimi 233 ' duhovni in Pilatom, so Jezusa izdali bi¬ ričem. Prej so se še bali sodnikov, zdaj pa je postal Jezus takorekoč plen teh strašnih ljudi. Slekli so Mu tedaj rdeči, sramotni plašč z ranjenega telesa in Mu s tem ponovili veliko ran. Potem so Mu dali rjavkasto suknjo brez šiva, ki Mu jo je naredila Njegova mati. Ker Mu je niso mogli zaradi široke trnjeve krone obleči, so Mu zdrli krono z glave. Iz vseh ran je pritekla vnovič kri med strašnimi bolečinami. Privezali so Mu zopet okrog ledij oklepni pas, za kate¬ rega so privezali vrvi. Vse to se je zgodilo med suvanjem in tepenjem z divjo predrznostjo. Oba razbojnika sta stala eden na desni, drugi na levi z zve¬ zanimi rokami. Imela sta, kakor Jezus pri sodbi, verigo krog vratu. Oblečena sta bila v slabo srajco, reven telovnik in na glavi slamnato pokrivalo. Umazana, rjava in zatekla sta bila od poprejšnjega bičanja. Tisti, ki se je potem izpreobrnil, je bil že zdaj tih in sam v se zamišljen. Drugi pa je bil jezen, predrzen, je klel in z biriči vred zasramoval Jezusa. Biriči pa so skupaj znosili vsa svoja orodja in vse se je pripravljalo na strašno in groz¬ no pot, na kateri je hotel ljubeznivi, tr¬ peči Zveličar za nas nehvaležno težo •234 vseh grehov nositi, da bi razlil v za¬ doščenje svojo kri iz keliha svojega telesa, ki so ga zavrženi ljudje pre¬ bodli. 2. Ana in Kajfa sta se s Pilatom že dosti prepirala. Hitela sta zdaj proti templju, zakaj komaj sta zamogla še o pravem času tja dospeti. In tedaj so se ločili veliki duhovni od pravega veliko¬ nočnega Jagnjeta, Hiteli so v kamniti tempelj, da bi podobo tega Jagnjeta klali in jedli, ter so prepustili izpolnje- nje te podobe — pravo Jagnje božje — neusmiljenim rabljem darovati na oltarju križa. Skrbno so se bali na zunaj se kaj oskruniti, mejtem ko jih je obvladovala nasprotno vsa hudobija njihovega srca v jezi, nevoščljivosti in zaničljivosti. »Njegova kri naj pride nad nas in nad naše otroke!« S temi besedami so nado¬ mestili obred darovanja, ki je pri daro¬ vih obstajal v tem, da je darovalec svojo roko položil na darovano žival. Ločila so se tu pota k altarju milosti. Pilat pa, napuhnjen in omahljiv, ki se je tresel pred Bogom, pa daroval malikom, suženj smrti, je šel s svojimi, obdan od velike straže, mogočno nazaj v svojo dvorano, To krivično sodbo je potrdil po našem okoli desete ure zjutraj. 235 3. Ko je zapustil Pilat sodni sedež, je šlo nekaj vojakov ž njim, ki so se pred njegovo dvorano postavili. Le nekoliko jih je ostalo pri obsojenih. Osemindvaj¬ set oboroženih farizejev, med njimi šest najhujših Jezusovih sovražnikov, ki so bili na Oljiski gori navzoči pri Jezuso¬ vem izdajstvu, je prijezdilo čez trg, da so spremili obsojence. Rablji so tedaj pe¬ ljali Jezusa na sredo trga in več sužnjev je prineslo od zahodne strani sem velik križ, ki so ga vrgli pred Jezusa na tla. In ko je ležal križ pred Jezusom na tleh, je padel Jezus na kolena, objel s svojimi rokami križ, ga trikrat poljubil in na ti¬ hem srčno opravil zahvalno molitev ne¬ beškemu Očetu za pričeto odrešenje človeštva. Tako je Gospod objel svoj križ, večni oltar zadostilne krvave" da¬ ritve. Rablji pa so Jezusa potegnili na kolena in primoran je bil težki križ sam zadeti na svoje rame in ga objeti z des¬ nico. Angeli so Mu pomagali, sicer bi si ga ne bil mogel naložiti. Pod to težo je sklonjen klečal. Premisli, kako radovoljno vzame Je¬ zus svoj sveti križ zate in kako hrepeni zate trpeti. Zadeni torej tudi ti svoj križ, katerega ti je odločil Gospod, in nosi ga za Gospodom. 236 Sveti zdihljeji. Zveličana Ivana od Križa pravi, da je Jezus tako hrepenel svoj sveti križ objeti, da je takorekoč vzdihnil: »Ozrem se nate, o križ, moja nevesta! Nasproti mi prideš na mojo ženitnino in z menoj se hočeš zaročiti. Pridem, da te s svojo krvjo ozaljšam, za¬ te sem zapustil nebesa. Triintrideset let sem te iskal; z veseljem te objamem, ti ključ in vrata nebeška!« — O moj Jezus, kako srčno in goreče je bilo to hrepe¬ nenje po trdem lesu svetega križa! Kaj Ti je pač vzbujalo tako hrepenenje do njega, da ga imenuješ celo svojo nevesto? Oh, kaj drugega, kakor ljubezen, in sicer ljubezen do nas grešnikov! Ker si vedel, da nas boš s tem križem odrešil večnega pogubljenja, zato Ti je bil tako prijeten in tako Ti je postala največja bridkost v sladko radost. O hvala, tisočera hvala, o Jezus, za Tvojo neskončno ljubezen do nas grešnih ljudi! Oh, vcepi tudi meni veliko hrepenenja in srčnih želja, iz lju¬ bezni do Tebe trpeti in iz ljubezni do Tebe umreti! Amen, Sklep- Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: V križih in težavah hočem biti srčen, V spomin. »Ne umreti, ampak trpeti,« (S, Magd, Pac.) 237 Večerno premišljevanje za enoindvajseti dan. Jezus nese križ na goro Golgato. 1. Oglasila pa se je trobenta Pilatovih jezdecev in eden izmed farizejev se je ! približal Jezusu, ki je še klečal pod kri¬ ževo težo, in Mu rekel: »Dosti je lepih besed! Naprej, da se Ga prej iznebimo! Naprej, naprej!« In tedaj so potegnili Jezusa kvišku in vsa teža križa je bila na Njegovih ramah, teža, katero mora¬ mo tudi mi po Njegovih večno resničnih svetih besedah za Njim nositi. In vzdig¬ nila se je na zemlji tako zaničljiva, v ne¬ besih pa tako zveličavna procesija kralja vseh kraljev. Naprej je jezdil trobentač, ki je na vseh oglih mesta trobil in nazna¬ njal smrt. Nekaj korakov za tem je šla drhal vseh vrst potepuhov. Nesli so pijačo, vrvi, žeblje, zagozde in jerbase različnega orodja; močnejši so nesli dolge kole, lestve in križa razbojnikov. Nato so jezdili farizeji in za temi je šel dečko z napisom, na palici čez ramo pa trnjevo krono, ki ni obstala Jezusu pri nošnji križa na glavi. 2. In za temi je šel naš Gospod in Od¬ rešenik, sklonjen pod težo križa, ves stepen in omagan. Od sinočne zadnje 238 večerje brez jedi, pijače in spanja, radi izgube krvi, brezštevilnih ran, žeje in strašnih notranjih bridkosti in grozovi¬ tosti ves oslabljen, je omahoval pripog- njen dalje. Desnica je držala veliko težo na desni rami in levica je trudno segala po širokem oblačilu, da bi je umaknil svojim negotovim stopinjam. Štirje biriči so Ga držali na vrveh, privezanih za oklepni pas. Sprednja dva sta Ga vlekla naprej, zadnja dva sta Ga suvala in pe¬ hala, tako da ni imel nobene gotove sto¬ pinje. Njegovi roki sta bili od prejšnjih vezi ranjeni in zatekli. Njegovo obličje je bilo s krvjo zalito in vsled oteklin zabuhlo; lasje in brada zmršeni in s krvjo namočeni. Teža in vezi so Mu pri¬ tiskali volneno oblačilo na ranjeno telo, da se je prijela volna vseh ponovljenih ran. Okrog Njega pa so se zaničljivo smejali in krohotali. Neizrečeno je bil reven in zdelan, pa vendar ljubezniv. Njegova usta so molila, Njegov pogled ie bil mil, odpustljiv in trpeč. Dva rab¬ lja sta navezala vrvi na zadnjem koncu križa in sta ga vzdigovala, da je visel in se ni vlekel ter sta tako težo le še pove¬ čala s svojim vzdigovarnem in spuščanjem. 3. Ob straneh je šlo več vojakov s sulicami. Zadaj sta šla razbojnika; vsa- 239 kega je peljal na vrvi po en birič. Izpre- obrnjeni razbojnik je le molčal, hudobni pa je bil jezen in je klel. Biriči so bili zagoreli in majhne postave. Imeli so kratke, črne, kodraste in ščetinaste lase, To so bili sužnji iz Egipta, ki so kopali mestne jarke. Imeli so kratke opasnike z usnjatimi naprsniki brez rokavov. Za razbojnikoma je jezdila polovica farize¬ jev. Precej daleč zadaj je šla Pilatova drhal, Sam Pilat je šel ž njimi, da bi ne nastala v mestu kaka vstaja. Naprej je jezdil trobentač, za njim kmalu Pilat v vojaški opravi med stotniki in drugimi jezdeci. Za temi je šlo tristo pešcev, ki so bili doma iz zgornje Italije. Ljudstvo se je takoj ob obsodbi začelo pomikati naprej. Prav veliko različnih ljudi je bilo skupaj: tujci, sužnji, delavci, otroci, žene in drhal. Po vseh cestah so naprej letali, da so mogli gledati žalostno procesijo. Rimski vojaki pa so jim branili gnjesti se za Jezusom, zato so po drugih potih zo¬ pet naprej letali. Večji del ljudstva pa je drl na Golgato, Sveti zdihljeji- »O Gospod, Bog moje duše,« pravi častiti Tomaž od Jezusa, ali je mogoče, da se ne braniš vzeti teže križa na svoje rame, ker je Tvoje telo tako oslabljeno zaradi izgube krvi 240 in zdelano vsled prestanega trpljenja, tako da je le ena rana na Tvojem te¬ lesu. Veš, da Tvoje moči ne morejo no¬ siti te velike teže, in vendar jo vzameš. O Bog ljubezni, Tvoja ljubezen premore vse in nič ji ni nemogoče. Pa še več. Jaz sam sem en del te strašne teže in jaz sam ležim s celo težo svojih grehov na Tebi. Bodi torej hvaljen in zahvaljen, o najdobrotljivejši pastir, ki si mene izgub¬ ljeno ovco naložil na svoje rame, da bi me nesel nazaj k čredi, O sladki moj Je¬ zus, dodeli mi, da Ti vsaj v prihodnje olajšam to težo ter je z nobenim, tudi najmanjšim grehom ne pomnožim več!« Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o JezUs, sklenem za danes: V vsem se hočem za¬ tajevati in ničesar ne delati po svoji volji. V spomin, »Ako kdo hoče za menoj priti, naj zataji samega sebe, naj vzame svoj križ in naj hodi za menoj.« (Mat. 16 . 24 .) Jutranje premišljevanje za dvaindvajseti dan. Jezus pade prvič in drugič pod križem, Jezus sreča svojo žalostno Mater, 1. Peljali so Jezusa po ozki cesti, kjer je bilo vse polno različne šare. 241 Jezus je mera! tu veliko trpeti. Iz oken in lukenj je zijala nanj vsake vrste drhal in sužnji, ki so tod delali, so metali vanj blato in gnojnico. Celo otroci, ki so jih ščuvali na Jezusa, so nabrali v svoja krila kamenja in so Mu ga iz vež metali z vpitjem pod noge, norčevaje se in pre- klinjevaje. To so delali otroci, katere je Jezus ljubil, jih blagoslavljal in srečne imenoval. Ozka cesta se vije na levo, proti koncu je širja in nekoliko navkre¬ ber. Preden se je začelo iti navkreber, se je zbirala v nižini voda in blato; in tu je ležal kamen, da se je lažje presto¬ pilo čez blato, kakor je bilo na več kra¬ jih Jeruzalema, kjer so bila slaba in ne¬ snažna pota. Ubogi Jezus ni mogel vsled velike teže svojega križa stopiti čez. Biriči pa so Ga pehali in podili neusmi¬ ljeno naprej. In božji Zveličar se je nad kamnom spotaknil in padel na tla zra¬ ven njega. Biriči so kleli in Ga z nogami suvali. Vse se je ustavilo in nastal je vrišč okrog Njega. Zastonj je podajal roko, da bi Mu kdc pomagal vstati. Oh, saj bo kmalu konec, je zdihnil in molil. Farizeji pa so vpili: »Naprej, naprej! Spravite Ga na noge, da nam ne umrje pod rokami.« Semtertja ob potu so stale jokajoče žene z otročiči ter so se tre- Getzemani. 16 242 sle od groze. Z nadnaravno močjo je vzdignil Jezus svojo glavo in grozoviti, satanski rablji so Mu tu potlačili trnjevo krono na glavo, namesto da bi Mu olajšali. Ko pa so Ga spravili med pehanjem zopet pokoncu, so Mu nalo¬ žili križ na rame, in revno, s trnjem pre¬ bodeno glavo je moral držati s strašnimi bolečinami na stran, da je slonela pod široko krono velika teža na rami. Tako je omahoval z novim trpljenjem po široki cesti navkreber. 2. Vsa prevzeta od bolečin je zapu¬ stila žalostna Mati z Janezom trg, ko je bila izrečena krivična sodba nad Njenim Sinom. Mejtem je zopet obhodila več krajev Njegovega trpljenja. Ko pa je na¬ stalo dirjanje ljudstva in se je oglasila trobenta in kc se je Pilat s svojo stražo in vojaki vzdignil ter je bilo vse po¬ koncu, v znamenje, da peljejo Jezusa po križevem potu, tudi Marija ni zaostala. Videti je hotela svojega božjega Sina v Njegovem trpljenju ter je prosila Janeza, naj bi jo peljal na kraj, kjer bo šel Jezus mimo. Prišli so od Sionske gore sem. Šli so po stranskih potih čez sodni trg, ki ga je Jezus zapustil, skozi vrata in po vrteh, kateri sicer niso bili odprti, zdaj pa so bili zaradi ljudstva. — Potem I 243 so prišli na zahodno stran dvorane, od¬ koder so vodila vrata na široko cesto, kjer se je ravno po prvem padcu Jezu¬ sovem vsa žalostna procesija obrnila nekoliko na stran. Janez je prosil ne¬ kega usmiljenega hlapca, da je smel tu skozi iti z Marijo in drugimi ženami na drugo stran hiše. Uboga Mati božja, vsa objokana in bleda, zavita v višnjevo- rjavo ogrinjalo, je nudila res žalosten pogled. Oh, čegavo srce ne bi bilo pre¬ sunjeno pri tem pogledu in koga bi ne napolnila groza! — Vpitje in vrišč, hrup in šum se je slišalo daleč naokrog. Tro¬ benta je donela in na oglih se je raz¬ legal klic, da peljejo nekoga v smrt. Hlapec pa je odprl vrata in vpitje je po¬ stale razločneje in večje. Marija je mo¬ lila in rekla Janezu: »Ali hočem 'gle¬ dati? Ali hočem iti proč? Oh, kako bom prestala?« — Bili so zunaj pred hišo in Marija je gledala doli na desno, po poti, ki je bila tukaj pred hišo zopet ravna. Oh, kako je glas trobente presunil njeno Srce! Jezus je bil še okoli osemdeset korakov oddaljen od tam, ko so stopili pred vrata. Tudi ni šlo pred Njim nič ljud¬ stva, le na straneh in zadaj so se gnietii. 3. Ko so se služabniki rabljev bližali z vsem svojim orodjem in se predrzno 16 ' r 244 obnašali, se je Mati Jezusova vsa tresla, povzdigovala roke in eden mimogredo- čih pobalinov je zaničevaje vprašal: »Kdo je ta žena, ki tako žaluje?« In nekdc je rekel: »To je Mati Galilej- čeva.« Ko pa so potepuhi to slišali, so žalostno Mater nagovarjali z zaniče¬ vanjem, s prstom za njo kazali in eden izmed nesrečnih pobalinov je vzel iz.jer- basa žeblje in jih molil pred obličje pre¬ sveti Devici. Zdihovaje se je ozirala po Jezusu in se vsa potrta od bolečin na¬ slonila na vrata. Bila je bleda kot mrlič in njene ustnice so bile višnjevomodre. Mimo so jezdili farizeji. Prišel je mlad Jud z napisom in nekoliko za njim — Sin božji -— njen Sin, sveti Odrešeniki Omahovaje in pripognjen je šel njen ljubi Sin Jezus, glavo s trnjevo krono nagnjeno na stran zaradi teže križa na rami. Njegovo obličje je bilo bledo, polno krvi in razbito. Njegova brada pa prepojena s krvjo. Ozrl se je zelo res¬ nobno, vendar milo izpod spletene trnjeve krone k svoji žalostni Materi, pri tem pa se je izpotaknil in vdrugič padel pod težo križa na svoja kolena in roke, V velikosti svojih bolečin in ljubezni je Marija gledala, a ni videla nobenega iz¬ med vojakov ali biričev, videla je le svo- 245 jega ljubega, revnega in trpečega Sina. S povzdignjenimi rokami je stopila dva koraka od hišnih vrat proti Jezusu in padla k Njemu na kolena in Ga objela. Slišale so se besede: Moj Sin! — Moja j Mati! Kdo na svetu bo mogel razumeti bolečino teh dveh najljubeznivejših src, ko sta se srečala na tem potu neizreče¬ nega trpljenja? Imej usmiljenje s to ža¬ lostno Materjo, na kateri se je sedaj iz¬ polnilo prerokovanje Simeona, ki je re¬ kel: »Meč bo prebodel tvojo lastno dušo!« Sveti zdihljeji. O ljuba Mati moja! Kako žalosten je bil zate pogled, ko si srečala na krvavem potu svojega ljubega Sina ter gledala vklenjenega v strašne vezi, s trnjem kronanega, s križem oblo¬ ženega, s krvjo in mrtvaškim potom obli¬ tega. Kadar so se tvoje oči srečale z II Njegovimi, kakšna smrtna bolečina je presunila tvoje in Njegovo srce! Kakšna bridkost za Mater, ko vidi svojega lju¬ bega Sina v tako groznem stanju! Kak¬ šna bridkost za Sina, ko vidi svojo Ma¬ ter tako užaljeno, tako potrto! 0 ža¬ lostni Jezus! Dodeli mi delež svojih bo¬ lečin, da pomilujem Tvojo ljubo Mater! O žalostna Mati! Dodeli mi delež svojih 246 bolečin, da imam sočutje s trpljenjem tvojega Sina in izprosi mi pri Njem moč in srčnost, da Ga spremljam po trnjevi poti svetega križa! Oh, blažena Mati! Zaradi velike bolečine tega žalostnega snidenja mi izprosi pravo srčno ljubezen do križa! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Svoje oči hočem brz¬ dati v čast žalostnega pogleda med Si¬ nom in Materjo. * V spomin, »Meč bo tvojo lastno dušo presunil.« (Luk. 2, 35.) Večerno premišljevanje za dvaindvajseti dan. Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti. Veronika poda Jezusu potni prt. Jezus pade tretjič pod križem. 1. Nastal je velik šum in hrup in grozna zmešnjava. Janez in žene so ho¬ teli Marijo nazaj potegniti; biriči so pa kleli, vpili in jo proč podili; toda nihče se je ni dotaknil. Janez in žene so se vzdignili in jo peljali proč, ona pa, brid¬ kosti vsa prevzeta, je padla zopet pri vratih kakor mrtva na svoja kolena. Ne¬ sli so jo skozi vrata, ki so jih zopet za- 247 prli. Gospoda pa so biriči potegnili kvi¬ šku in šli so po široki cesti skozi velika, stara mestna vrata po dolgem in širokem trgu naprej. Tu je moral Jezus zopet čez velik kamen. Omagoval je in padel ter se opiral na kamen, a se ni mogel več sam spraviti pokoncu. Ljudje, ki so šli tod mimo v tempelj, so sočutno vpili: »O gorje! Ubogi človek bo zdaj, zdaj umrl.« Nastala je zopet velika zmešnjava. Je¬ zusa niso mogli pokoncu spraviti. Fari¬ zeji na konjih pa so vpili: »Ne bomo ži¬ vega tja pripeljali, ako ne dobite koga, da Mu pomaga nesti križ,« In tedaj je ravno prišel po cesti nasproti Simon iz Cirene in njegovi trije sinovi ž njim. Ne¬ sel je butarice dračja pod pazduho in je bil vrtnar, ki je delal tudi na vrtovih na vzhodni strani mesta. Vsako leto nam¬ reč je prišel s svojo družino, kakor tudi več takih delavcev, v Jeruzalem, da je obrezoval plotove. Ni se mogel tu ogniti. Velika gnječa je nastala in spoznali so ga po obleki, da je ubeg delavec. Vojaki so ga zgrabili in ga pripeljali bliže k Jezusu. Branil se je, kar se je le mogel, pa so ga vendar prisilili. Njegovi otroci so vpili in jokali in neke žene, ki so moža poznale, so jih vzele k sebi in to¬ lažile. Simonu se je vse to zelo gnusilo 248 in studilo. Ubogi Jezus je bil strašno zdelan, Njegova oblačila vsa onesnažena od blata. Jokal je ter je Simona tako ljubeznivo milo pogledal. 2. Simon Mu je moral pomagati vstati in pomagati križ nesti. Šel je tik za Je¬ zusom, ki vsled tega ni imel tolike teže. Popravili so tudi Jezusu trnjevo krono na glavi. In tako so se zopet začeli po¬ mikati naprej, Simon je bil mož trdne postave, star okoli štirideset let. Ni še dolgo nesel križa in že je bil Simon v srcu nekako ganjen. Premisli tu, duša moja, kako velika sreča je zadela tega Simona, da je smel pomagati Jezusu nesti križ. Ni vedel, da je Jezus sam Sin božji. O, kako bi ga bil sicer rad nesel! Tudi ni takrat mislil, da mu bo ta majhna, Jezusu izkazana pomoč po¬ vrnjena s tolikimi milostmi; da mu bo ta križ celo večno življenje dodelil in da je Jezus ravno na poti, da bi tudi zanj svojo kri prelil in tudi njega rešil večnega pogubljenja, Vsega tega takrat on ni vedel. Zato so ga k temu silili in je od začetka nerad nesel križ; kmalu pa je cbčutil notranje milosti: raz¬ svetljenje, tolažbo in veselje. Kmalu ga je ravno ta križ izpreobrnil iz nevernika v velikega svetnika in služabnika Kri- 249 stusovega. 0 prečudna moč križa! Ti pa, o duša, ali ne bežiš tudi pred kri¬ žem? Ali nosiš z veseljem svoj križ in neprisiljeno za svojim Gospodom, kate¬ rega ti je On sam naložil? Ali pomagaš nesti križ, kakor Simon iz Cirene, da bi Gospodu polajšal težo? O, če Mu po¬ magaš, potem bo križ zate vir največjih milosti in tudi tebe bo križ pripeljal v nebesa! Le po križu pelje pot v zveli¬ čanje. Nosi tudi ti križ z vso njegovo težo, z vso njegovo širokostjo, to je: nosi ga z vsemi njegovimi okoliščinami in po¬ sledicami; z vso njegovo dolgostjo, ko bi bilo tudi konec tvojega življenja; z vso njegovo visokostjo, ko bi tudi trpljenje narastlo kakor vodovje; z vso globočino, to je z vso velikostjo bolečin, katere za¬ devajo dušo in telo. Oh, nosi križ V lju¬ bezni in potrpežljivosti. Nosi ti križ in križ ti bo prinašal nešteto milosti. 3. Simon je pomagal nesti Gospodu težo križa kakih dvesto korakov, ko so prišli do lepe, na levici stoječe hiše, ki je bila ograjena s širokim obzidjem in svetle zlikanim železjem; prišlo se je do nje po stopnicah. Iz te hiše je prihitela velika in veličastna žena in je peljala majhno deklico za roko. Bila je to Sera- fija, žena Sirahova, kateri je bil ud tem- 250 peljevega zbora, navadno imenovana Ve¬ ronika. Zavita je bila v tančico. Stopila je na cesto in imela je čez rame neki prt; pri nji pa je stala kakih devet let stara deklica. Zastonj so jo naprej deroči na¬ zaj podili. Bila je vsa presunjena usmi¬ ljenja in ljubezni. Silila je z otrokom, ki se je držal njenega krila, skozi gnječo, skozi biriče in vojake tja na pot proti Jezusu z milimi besedami: »Stori me vredno, da obrišem obličje svojega Go¬ spoda!« — Jezus je prijel prt z levico, ga s celo roko pritisnil na svoje krvavo obličje in ga ji hvaležno nazaj podal; ona ga poljubi, dene na plašč in vstane. Jez¬ deci pa in biriči so razsajali vsled te zamude in še bolj radi očitnih češčenj Gospoda in so Jezusa bili in suvali. Ve¬ ronika pa je zbežala z otrokom v svojo hišo, Komaj je stopila v hišo, je potni prt razgrnila po mizi in omedlela pred njim; dete pa je klečalo poleg nje. Tako jo je dobil neki hišni prijatelj, ki je vsto¬ pil v hišo ter jo videi kakor mrtvo ležati pred razgrnjenim prtom, na katerem je bilo krvavo obličje Jezusovo, sicer strašno, čudno in popolnoma vtisnjeno. Čudil se je, jo zbudil in ji pokazal obličje Gospodovo. Polna bridkosti in tolažila poklekne pred prt in reče: »Vse hočem 251 sedaj zapustiti, Gospod mi je zapustil spomin.« Prosi torej tudi ti svojega Je¬ zusa, naj bi vsadil spomin svojega trplje¬ nja globoko v tvojo dušo in vtisnil svoje obličje v tvoje srce. Imej usmiljenje z Jezusom in pomagaj Mu, kakor Vero¬ nika, obrisati pot s srčno in resnično ljubeznijo. Sveti zdihljeji. »0 srečni Cirenejec,« kliče Tomaž od Jezusa, »ki si gotovo plačilo prejel, katerega jaz ne morem doseči s solzami, da bi nosil ta križ in temu božjemu Jagnjetu nekoliko poma¬ gal v Njegovem strašnem trpljenju, S križem Ga spremljaš in tega ne veš; ko bi pa spoznal tega Gospoda in zvedel, kaj nosiš, bi Ga ne odložil več od sebe in bi se dal nanj pribiti.« O Bog ljubezni, o ljubezen božja! Če Ti tudi sam ne rflo- rem pomagati Tvojega križa nositi, Te vendar smem s svojim križem spremljati. 0, kako srečen sem zato! Cirenejcu ni bilo dovoljeno iti pred Teboj, ampak za Teboj je šel; kajti Ti, o moj Bog in Go¬ spod, nočeš, da bi kdo hodil pred Teboj, temveč Ti hočeš iti naprej, da Te s kri¬ žem obloženi vidijo in so razsvetljeni, utrjeni in vneti zate. In kdor Te vidi vedno pred seboj, Tebe, o luč sv. raja, kaj ta vidi? Kaj ta ljubi? Kaj ta sprejme? 252 Česa se veseli? Molči, o jezik, in molči ti, o srce! — Ljubezen vidi, ljubezen nese iz ljubezni, da bi le jaz ljubil! Oh, dovoli mi, da Te ljubim, moj Bog, in da bom ves prevzet od Tvoje ljubezni! Vžgi me, ljubi me, izpremeni me v se, o moja ne¬ beška ljubezen! Amen. ' Sklep- Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Hcčem po svoji moči pomagati drugim, v potrebi storiti kaj dobrega. V spomin. »Drug drugega bremena nosite in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (Gal. 6, 2 .) Jutranje premišljevanje za triindvajseti dan. Jezus pade četrtič in petič pod križem. Jokajoče jeruzalemske hčere. Jezus pade šestič in sedmič. 1, Ko so se bližali vratom, ki stoje med poldnem in večerom, so silili biriči bolj naglo naprej, Poleg vrat je stala na razvoženi cesti velika luža. Neusmiljeni biriči so vlekli Jezusa naprej in vse se je gnjetlo. Simon iz Cirene je stopil v stran, da bi se ognil luže, v tem pa se je nagnila teža križa in ubogi Jezus je četrtič padel pod križem v lužo, tako 253 da je Simcn komaj še križ obdržal. Je¬ zus je z milim glasom vzdihnil: »Gorje, gorje, Jeruzalem! Ljubil sem te kakor koklja, ki zbira piščeta pod svojimi pe¬ rutmi, in ti me tako grozovito suješ skozi svoja vrata!« — Gospod je bil silno ža¬ losten, Farizeji pa so se obrnili proti Njemu in Ga zmerjali. Bili, suvali in vlekli so Ga kvišku iz luže. Tedaj se je Simon iz Cirene razsrdil radi grozovi¬ tosti biričev in je rekel: »Če ne nehate od teh hudobij, bom križ na tla vrgel, tudi če me takoj ubijete.« Za vratmi se cesta obrne na desno proti polnočni strani na goro Kalvarijo. In tu pred vratmi, kjer pelje cesta na Kalvarijo, je bila na kol pribita tabla, na kateri je bila napisana smrtna obsodba Zveličarja in obeh razbojnikov. In tu blizu je stala pri poti množica jokajočih žena. Bile so nekatere device in pa nekaj revnih žena s svojimi otroci iz Jeruzalema, Jezus sicer tu ni prav na tla padel, vendar se je zgrudil kakor v omedlevici, tako da je Simon za sklonjenim Gospodom iz¬ pustil križ na tla in je Gospoda poprijel. In Gospod se je naslonil na Simona. To je bil peti padec krvavo trpečega Jezusa. 2, Žene in device pa so pri strašnem pogledu zagnale veliko vpitje in pomilo- 254 vanje ter so Jezusu iz sočutja molile po judovskem običaju prte naproti, da bi se obrisal. Tedaj se je Jezus obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske! Ni¬ kar se ne jokajte nad menoj; jokajte raje nad seboj in svojimi otroci. Zakaj, glejte, dnevi bodo prišli, cb katerih poreko: Srečna telesa, katera niso rodila in prsi, ki niso dojile! Takrat bodo rekli goram: Padite na nas! In hribom: Pokrite nas! Če namreč to delajo na svežem lesu, kaj se bo godilo šele na suhem?« Postali so nekoliko. Sprednja drhal z vsem orod¬ jem je hitela na Kalvarijo in za njimi je šlo sto rimskih vojakov izmed Pilatove straže. Zopet se je vse vzdignilo naprej. Premišljuj, moja duša! Sicer je prav, da obžalujemo Jezusovo trpljenje, pred¬ vsem pa moramo le radi svojih pregreh jokati, zakaj te so bile vzrok strašne in grozovite smrti Jezusa Kristusa. Naši grehi so naložili Jezusu križ! O, da bi noč in dan objokovali nesrečo, ki jo je prinesel greh na svet! 0, le nobenega greha več ne! 3. Zopet se je vse vzdignilo in šlo dalje. Jezusa pa so peljali naprej na vrveh po grdi in strmi poti na goro Kal¬ varijo. Pot se je kmalu zavila navkre¬ ber na drugo stran. In tedaj je padel 255 ubogi Jezus šestič pod težo križa. Zdaj pa so Ga tepli in podili še huje kakor prej, da je Jezus, ko je prišel do vrh sodnih skal, s križem že sedmič padel na tla. Simon iz Cirene, sam že zani¬ čevan in zdelan, je bil ves potrt vsled usmiljenja. Hotel je še pomagati ubo- l gemu Jezusu,*ali biriči so ga s suvanjem in zaničevanjem zapodili nazaj. Tudi vse nepotrebne potepine in pobaline, ki so z njimi leteli, so zapodili nazaj. Farizeji pa so prijezdili od večerne strani po boljši poti na konjih na goro Kalvarijo. Odtod se je vse videlo čez mestno zi¬ dovje. Vrh te strašne gore je bila rav¬ nina, morišče imenovana, naokrog z zvi¬ šano zemljo ograjena. Farizeji so obstali na večerni strani, kamor je bil hrib ne¬ koliko nagnjen. Okoli sto rimskih voja¬ kov iz zgornje Italije je bilo razpostav¬ ljenih po gori in ob mejah morišča. Ve¬ liko ljudstva, večjidel revni ljudje, tujci, j sužnji, pagani in veliko žen, ljudje, ki se niso bali onečiščenja radi praznikov, so stali okrog. Vedno pa jih je še več pri¬ hajalo z bližnjih potov, ki so peljali proti mestu. Na gori Gibonu proti večeru je stala cela truma velikonočnih gostov in oddaleč jih je gledalo veliko, ki so se vedno bolj bližali. 256 Sveti zdihljeji. O pravični Zveličar! Tresem se strahu pred kaznijo, ki jo bom moral trpeti, če bom podoben suhemu, nerodovitnemu drevesu! Moji brezšte¬ vilni grehi me silijo k joku, ko vidim, kako si Ti, o moj Bog, moral trpeti zanje. Ljubeznivi in milostljivi glas Tvoje krvi me drami iz grešnega spanja. 0, večni Oče, bodi potolažen s tem, kar Tvoj ne¬ dolžni Sin trpi! Akoravno sem zaslužil, da bi bil kakor suho in nerodovitno drevo vržen v večni ogenj, vendar Te ponižno prosim zaradi zasluženja Tvojega božjega Sina, usmili se me! Oh, ne glej na moje pregrehe! Ozri se na drago kri svojega Sina, ki vpije v nebo za usmiljenje zame! Meni pa daj milost, da odslej objokujem svoje grehe! Zakaj, boljše je zdaj ob času milosti točiti solze pokore, kakor kdaj točiti v peklu solze obupanja. Oh, objokovati hočem svoje grehe! Daj pa, da te solze ne bodo nerodovitne! Daj, da se v resnici poboljšam! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Prijazen hočem biti nasproti vsakemu in tolažiti hočem rev¬ ne, bolne in žalostne, V spomin. »Jokajte z jokajočimi!« (Rim. 12, 15.) 257 Večerno premišljevanje za triindvajseti dan. Jezusa slečejo in Mu dajo piti kisa. 1. Bilo je krog dvanajste ure, ko je Jezus na morišču padel pod križem in so Simona zapodili. Potegnili so tedaj Jezusa na vrveh pokoncu! O, kako re¬ ven, žalosten, raztrgan, krvav, bled — strašna podoba — je stal Jezus na kraju trpljenja! Pa Jezus se je prostovoljno vlegel na križ. Raztegnili so Ga po križu in naredili znamenje dolgosti na rokah in nogah; farizeji pa so se norčevali z Njega. Postavili so! Ga zopet pokoncu in Ga peljali zvezanega do sedemdeset ko¬ rakov na zgornjo stran Kalvarije, na¬ vzdol v neko v kamen vsekano jamo, katero so odprli in Ga neusmiljeno pah¬ nili vanjo, da bi si brez čudeža moral razbiti kolena na kamnitih tleh. Slišalo se je Njegovo milo zdihovanje. Zaprli so vrata in postavili stražo. Jezus je zdi¬ hoval in tožil, da bi se bil kamen pod Njim omehčal. Tedaj so začeli biriči hitro svoja pripravljanja. Sredina mo¬ rišča je bila za kaka dva čevlja vzvišena in na tej so dolbli jame za križe, ki so jih drugi skupaj zbijali. — Pomisli, o duša, kaj je pač občutil Jezus med tem straš- Getzemani. 17 258 nim pripravljanjem, ko je slišal to nabi¬ janje s kladvi, slišal kletvine in zmer¬ janje hlapcev. Oh, bil je to Njegov zad¬ nji, bolečinpolni pokoj! Zdihoval je in neprenehoma molil za svoje sovražnike ter se še enkrat pripravil na svojo kr¬ vavo, darilno smrt. Oh, daroval je vse svoje že darovane bolečine in vso že prelito kri in tudi svojo prihodnjo smrt vnovič svojemu nebeškemu Očetu za grehe vesoljnega sveta. O, žalostni po¬ koj, ki si nam dodelil večni pokoj in večni mir z Bogom. Bodi nam večno hvaljen in češčen! 2. Ko se je Marija, potem ko se je sešla z Jezusom, nekoliko odpočila, jo je gnala ljubezen in hrepenenje, da bi 1 bila pri svojem Sinu, da bi trpela vse z | Njim in Ga ne zapustila do konca. Ona in njene spremljevalke so hitele, zavite v tenčice, v hišo Lazarjevo pri vratih, kjer so bile zbrane tudi druge svete žene z Marije Magdaleno in Marto v solzah. Tudi nekaj otrok je bilo pri njih. Odtod jih je šlo kakih sedemnajst v svoji žalo¬ sti častito in resnobno za Jezusom po križevem potu. Prav nič se niso zmenile za zaničevanje ljudstva. Prišle so čez trg, kjer je prevzel Jezus svoj križ, in so poljubile tla; potem sc šle po vsem kri- 259 ževem potu in so počastile kraj Jezuso¬ vega trpljenja. Marija in nekatere bolj razsvetljene so hodile po Njegovih sto¬ pinjah. Presveta Devica je v duhu vse videla in občutila. Vodila jih je, vse ime- nitnejše kraje si je globoko v srce vce¬ pila. Štela je stopinje in kazala svojim spremljevalkam svete kraje. In tako je bil ustanovljen sveti križev pot v naj¬ zvestejši Materni ljubezni, pod nogami Jezusovimi, ki je prvi šel po tej trnjevi poti. Trpljenje strašnih Marijinih bole¬ čin na tej poti, pri pogledu na morišče in pri prihodu na goro, se ne da popisati. Bile so v duhu vse bolečine Jezusove in poleg njih še zavest, da bo ostala sama. Marija Magdalena je bila vsa potrta in bolečin omamljena, kakor pogreznjena iz trpljenja v trpljenje. Vedno so jo mo¬ rale druge podpirati, varovati, svariti in celo skrivati. Tako so prišle na goro. Kakšen pogled za Marijo na tem mo¬ rišču, na gori križanja! Strašen križ leži pred njo: kladiva, vrvi, grozovite žeblje prenašajo semtertja! Navzočnost Jezu¬ sova je trpljenje Mariji le povečala. Vi¬ dela je, da Jezus še živi; hrepenela Ga je videti; a groza jo je obdajala, kajti videti Ga bo morala v strašnem trp¬ ljenju. IT 260 3. Tedaj so šli štirje biriči po zgornji strani doli do jame ter so potegnili iz nje Jezusa, ki je prosil Boga za pomoč in se je še enkrat daroval za grehe so¬ vražnikov. Podili in vlekli, bili in zani¬ čevali so Ga na tej zadnji poti Njegovega trpljenja. Ponudili so zvezanemu Zveli¬ čarju kozarec, napolnjen z vinom, ki mu je bil primešan pelin; pokusil je, a ni pil. Bilo je navzočih okoli osemnajst rabljev. Eni so imeli opraviti z Jezusom, drugi z razbojnikoma; delali so in popivali. Bili so to umazani, napol nagi, majhni, a trdni ljudje strašnega obraza, trdnih las in ščetinaste brade. Zdelo se je, kakor da bi se večkrat med križanjem nad Gospodom prikazale množice jokajočih angelov, ravnotako presveti Devici in drugim pobožnim, ki so jih tolažili in krepčali. In tedaj so rablji potegnili Go¬ spodu oblačila s telesa in ko» Mu niso mogli rjavkaste suknje brez šiva, katero Mu je naredila Njegova Mati Marija, po¬ tegniti čez široko trnjevo krono, so Mu krono potegnili z glave, da so se pono¬ vile rane, zavihali stkano suknjo in med zasmehovanjem vlekli čez krvavečo, ranjeno glavo. Nato so Mu krono zopet na glavo posadili. Tedaj je stal Sin člo¬ vekov ves obdan s krvjo, z zasušenimi 261 i in krvavečimi ranami. Volnena obleka se je k Njegovim ranam prisušila in se vtisnila med krvjo v nove, globoke rane, katere Mu je napravila teža križa na ramah. Neusmiljeno so potegnili obla¬ čila z Njega. On pa, ki je oblačil ljudi in živali, je stal strašno raztrgan in za¬ tečen v svoji nagoti. Pleča in rameni so bile razmesarjene do kosti; volna je ostala semtertja v ranah in v prisušeni krvi na prsih. 0, kako strašno reven je bil Gospod! Sveti zdililjeji. O Jezus! Če se do¬ mislim grozovitosti, s katero so Te Tvoji morilci napadali, ko so Te že vdrugič oropali Tvojih oblačil, me spre¬ leti neka strašna groza, Oblačilo je bilo v tekoči krvi vtisnjeno v ranjeno telo globoko, napol prisušeno. Ko so Te div¬ jaki slačili, so Ti celo telo raztrgali in Tvoja draga kri se je zopet pocedila v curkih po Tebi. O, kako grozen, strašen pogled v tem trpljenju! Kakšno krvavo bolečino je prizadelo Tvoji najčistejši duši, da si moral stati grozno razmesar¬ jen pred vsem ljudstvom v sramoto! In pa, kako mi mora biti pri srcu, ko mi Ti kličeš, da so moje in vsega sveta grde pregrehe vzrok te Tvoje sramote in vsega Tvojega trpljenja! Ničemurna in 262 nesramna noša, zapeljivo gizdanje in oskrunjanje našega telesa, neštevilna pohujšanja — te številne pregrehe so padale nate, o moj Zveličar. Oh, moj Bog in moj sodnik, tudi jaz sem eden izmed tistih tolovajev, ki so ropali Tvoje oblačilo. Kakšna hudobija! Oh, odpusti in prizanesi mi zaradi Tvoje svete krvi! Oh, da bi pač dovolil, da bi ena sama kaplja Tvoje, med oropanjem oblačila prelite krvi, kanila name, da bi me to zveličavno mazilo obvarovalo plesnobe nečistosti, da bi naprej s čistim in ne¬ dolžnim telesom vse dni svojega živ¬ ljenja le Tebi služil! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: V jedi in pijači si hočem kaj potrgati in opustiti vso ne¬ zmernost. V spomin, »Z žolčem so me nasitili in z jesihom napojili.« (Ps. 68, 22.) Jutranje premišljevanje za štiriindvajseti dan. Jezusa pribijejo na križ. Povzdignjenje križa. 1. Jezusa, podobo grozne revščine, so rablji pahnili na križ. Sedel je, oni pa so Ga vrgli vznak, Mu potegnili desno 263 roko do desne luknje na križu in Mu vso roko privezali na križ. Eden je po¬ kleknil na Njegove svete prsi, drugi pa je nastavil dolg in debel žebelj, ki je bil popiljen na koncu, na sredo svete des¬ nice in z divjo srditostjo je bil s težkim, železnim kladivom po njem. Sladek, milolep zdihljej se je slišal iz Gospodo¬ vih ust. Njegova kri je škropila rabljeve roke. Žile na roki so se pretrgale in tri- oglati žebelj jih je potisnil v majhno luknjo križa. Presveta Devica je zdiho¬ vala navidez nezavestna. Marija Mag¬ dalena pa je omedlela. Ko so desno roko Gospodovo pribili, so morilci zapazili, da leva roka ne seže do zvrtane luknje, ker so jo za dva palcc^ predaleč zvrtali. Privezali so tedaj vrvi za levico ter jo, z nogami se opiraje na križ, tako silno nategovali, da je rama skočila iz člena. Njegove prsi so se visoko dvignile, ko¬ lena so se skrčila. Klečali so Mu na rokah in na prsih, privijali Mu trdo roke ter zabili še drugi strašni žebelj skozi levico Gospodovo. Kri je škropila okoli. Sladek, milolep vzklik se je zopet slišal iz ust Gospodovih med udarci strašnega kladiva. Presveta Devica je vse čutila z Jezusom. Bleda je bila kot mrlič in tihi, otožnomili zdihljeji so prihajali iz njenih 264 ust. Farizeji sc se posmehovali in jo zmerjali, Marija Magdalena pa je bila kakor brez uma; trgala je svoj obraz; njene oči in lica so bila krvava. 2, Vse telo našega Zveličarja je bilo vsled silnega nategovanja rok do pre¬ daleč zvrtanih lukenj potegnjeno kvi¬ šku in Njegova kolena so se krčevito vzdignila. Tedaj pa so rablji divje padli nanje in zadrgnili noge z vrvmi; in radi napačne razdalje lukenj niso noge ni¬ kakor mogle seči do njih. In tedaj so za¬ čeli rablji kleti in se rotiti. Eni so menili, naj bi se zvrtale druge luknje, drugi pa so divjali: »Noče se stegniti, Mu bomo že pomagali.« Privezali so Mu vrvi na noge ter so jih nategovali s strašno, ne¬ usmiljeno močjo prav do luknje in jih trdo privili drugo na drugo. Nategovanje telesa pa je bilo tako silno, da so Jezusu pokale prsi in je glasno zdihoval: »O Bog, o Bog!« Privezali so Ga tudi čez prsi in roke, da bi se roke ne snele iz žebljev. Njegovo telo je bilo sključeno, prsi vzdignjene, kakor bi se hotela rebra odtrgati od njih. Bilo je grozovito trp¬ ljenje! Tedaj so popadli najdaljši, naj¬ strašnejši žebelj in ga srdito pribijali skozi navzkriž položene noge. Pribijanje nog je bilo grozovitejše nego vse drugo. 265 1 Presveta Devica se je pri nategovanju, pokanju in milem otožnem zdihovanju Jezusovem, pri pribijanju nog, prema¬ gana groznih bridkosti, zgrudila v na¬ ročje svojih spremljevalk. Jezusova zdi- horvanja pa so bili le glasovi bolečin, po¬ sneti iz psalmov, ki so se sedaj, že davno prerokovani, izpolnjevali. Bilo je tedaj, kakor bi se jokajoči angeli prikazo¬ vali nad Jezusom med temi grozovitimi mukami in trpljenjem. Bila je že ura dvanajst, ko so Jezusa križali. Ko so vzdigovali križ, se je od templja sem razlegalo trobentanje velike trobente: znamenje, da je bilo tam zaklano veliko¬ nočno jagnje, podoba pravega Jagnjeta božjega, ki je vzelo nase grehe sveta in je bilo tukaj pribito na križ. 3. Ko so našega Gospoda pribili, so biriči vlekli križ z vrvmi na kvišku; drugi pa so pomagali z oporami in so spodnji konec naravnavali v jamo. Vrh križa so potegnili naprej, da se je vzdig¬ nil pokoncu ter se je vsa njegova teža zgrudila s hrupom v jamo. Križ se je po¬ tresel, Jezus pa je glasno vzkliknil, raz¬ peta teža vsega telesa se je posedla, rane so postale širše, kri je tekla zopet obilnejše in razdrti členi so pokali. Strašen, a ganljiv trenutek je bil, ko se 266 je med vpitjem in zmerjanjem biričev, rabljev in farizejev ter mrmranjem vse¬ ga okoli stoječega ljudstva, katero ga je moglo tudi sedaj videti — križ povzdigo¬ val in se zgrudil s hrupom v jamo. Pa tudi pobožni, sveti zdihljeji so se slišali, najsvetejši vse zemlje, milo trpeči glas Njegove Matere in prijateljev ter prija¬ teljic. In vsi, ki so bili čistega srca, so bridko pozdravili na križ povzdignjeno, večno, včlovečeno Besedo z ginljivim sočutjem, in vse roke ljubečih so se tre¬ petaje povzdigovale, kakor bi Mu hotele pomagati, ko je bil Najsvetejši vseh sve¬ tih, ženin čistih duš, na križu pribit, v rokah grešnikov kvišku povzdignjen. Sveti križ je stal prvikrat, postavljen v sredo zemlje, kakor drugo drevo živ¬ ljenja v raju, in iz Jezusovih ran so kapali štirje studenci na zemljo, da za- doste za prokletstvo in jo Njemu, no¬ vemu Adamu, posvete v nov raj. Obraz Jezuscv je bil obrnjen proti zahodu. Sveti zdihljeji. Spomni se, o sladki Jezus, kar si mi obljubil, da boš vlekel vse nase, ko boš povzdignjen od zemlje. Akoravno sem radi svojih pregreh slabši kakor nič, vendar zato ne neham biti Tvoje dete. Ko tedaj, o Gospod, sedaj vse nase vlečeš, oh, stori, da ne bom 267 ločen od tega števila. Vleci me k sebi, o moj Bog! Zedini me s seboj, izpremeni me popolnoma v se! O ljubezen, o Jezus, o križani Jezus! Pribij me s seboj na ta križ; drugega ne vem govoriti, drugega Te ne prositi! Naj bo zaradi mene v tem trenutku vse končano, da le Ti edini, moj križani Jezus, ostaneš pri meni, ker Ti si ljubezen moje duše, moje zveličanje, moje edino in vse! Ti sam, o Gospod, govori, živi, kraljuj, posedi, žgi in sežgi moje srce, ker naprej hočem biti in ostati ves Tvoj. Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Hočem se pripeti s Kristusom na križ in odmreti vsem stva¬ rem in ničemurnemu razveseljevanju. V spnmin. »Mene pa Bog varuj, da bi se s čim drugim hvalil, kakor s križem Gospoda našega, Jezusa Kristusa, po katerem mi je svet križan in jaz svetu.« (Gal. 6, 14.) Večerno premišljevanje za štiriindvajseti dan. Jezus na križu in oba razbojnika. Razdelitev Jezusovih oblačil. i. Po hudem, trdem padcu postav¬ ljenega križa je vnovič obilno tekla kri iz Jezusove glave, ki se je, obložena s 268 trnjevo krono, zelo pretresla. Tudi iz rok in nog so vreli studenci Njegove svete krvi na tla. Jezus je naslonil glavo na prsi in je visel krog sedem minut v omedlevici, kakor mrtev. Njegovo oblič¬ je s strašno krono, s krvjo, ki je napol¬ njevala oči, brado in lase ter hrepeneče odprta usta, je bilo nagnjeno proti prsim. Pozneje se je radi velikosti trnjeve krone tudi moglo dvigniti le z neizreče¬ nimi bolečinami. Njegove prsi so bile šircko razpete in silno raztegnjene. Nje¬ gove pazduhe so bile votle in strašno razvlečene, Njegovi komolci in členki na rokah vsi potegnjeni iz udov, Kri je tekla po rokah iz široko raztegnjenih ran. Njegovi udje so bili tako silno pre¬ tegnjeni, vse žile in raztrgana koža tako neusmiljeno napeta, da bi se bile mogle vse Njegove kosti prešteti. Kri je kapala od strašnega žeblja, ki je prebodel Nje¬ gove svete noge, po križu na zemljo. Vse Njegovo sveto telo je bilo le ena velika rana. Od prehudega nateganja so rane vnovič pokale in se širile in rdeča kri je semtertja iznova tekla. Pozneje je postala kri bledejša in bolj vodena; tudi sveto telo je postajalo vedno bolj bledo. Prisušena kri se je trgala in podobna je bila razkrvavljenemu mesu. Pri vsem tem 269 strašnem razdejanju pa je bilo telo na¬ šega Gospoda Jezusa Kristusa na križu neizrečeno plemenito in ginljivo. Sin božji, večna, darovana ljubezen, je bil čist v razdejanem, z grehi vseh ljudi ob¬ loženem telesu umirajočega velikonoč¬ nega Jagnjeta. 2. Ko je bil Jezus že križan, je prišla vrsta na ona dva razbojnika. Bila sta to dva tolovaja — morilca. Levi razbojnik je bil starejši, velik hudodelec, zapelji¬ vec, učitelj desnega — izprecbrnjenega. Navadno se imenuje izpreobrnjeni raz¬ bojnik Dizma, hudobni pa Gezma. Oba- dva sta bila izmed tistih razbojnikov na egiptovski meji, kjer je nekdaj prenočila sveta družina na begu v Egipt z dete¬ tom Jezusom; in Dizma je bil oni gobovi otrok, ki je bil v vodeni kopeli deteta Jezusa na nasvet Marije okopan po svoji materi in je hipoma ozdravel. Milost in hramba, katero je takrat Dizmova mati izkazala sveti družini pred tolovaji, je bila poplačana v tistem očiščevanju, ki se je sedaj na križu izpolnilo, ko je bil v krvi Jezusovi očiščen. Dizma je bil ves izprijen in ni poznal Jezusa, vendar pa ni bil docela hudoben, ker Gospodova potrpežljivost ga je močno ganila. Bila sta tedaj obadva razbojnika križana, 270 Dizma na desno, Gezma na levo stran Jezusa. Strašno sta tulila. Križa sta stala na desno in levo na kraju griča, toliko proč od Jezusovega križa, da je jezdec lahko mimc jezdil. Bila sta ne¬ koliko drug proti drugemu obrnjena in sta stala malo niže. Pogled na ta dva razbojnika na križu je bil strašen, 3. Nekoliko časa je bilo vse naokoli tiho. Naenkrat pa zadoni glas trobente od templja. Jezus, naše zveličanje in zveličanje vsega sveta, je visel kakor mrtev, prevzet cd bolečin. Križavci so Jezusova oblačila razdelili med seboj. Bila so vsa premočena od Jezusove krvi. Zaradi Njegove rjavkaste suknje brez šiva pa niso bili edini — saj bi jim raztrgana nič ne koristila. Zato so vzeli desko s številkami in fižolu podobne kamenčke z vdelanimi pikami, katere so imeli s sebcj, in so jih metali na desko in vadljali za suknjo. Tedaj pa je prišel nek človek, poslan od Nikodema in Jo¬ žefa Arimatejca po hribu gori in jim rekel, da so spodaj kupci za Jezusova oblačila. Oni so zgrabili vso obleko sku¬ paj, tekli po hribu deli in jo prodali, in tako so te svetinje ostale kristjanom. O neizrečena slepota ljudi! Ko je Jezus visel v strašnih bolečinah med 271 nebom in zemljo pribit na križ, so igrali pri Njegovih nogah. Tako je prišla lakomnost celo pod križ. Jezus pa je dovolil, da so Ga oropali celo oblačil, dal se je povzdigniti nad zemljo, v zna¬ menje, da noče imeti nobenega deleža na njej in da bi s tem zadostil za našo preveliko ljubezen do ničemurnosti tega sveta in da bi nam pokazal, kako se moramo vsemu odpovedati, če hočemo biti Njegovi učenci. Sveti zdihljeji. »O grešnik!« kliče zveličana Ivana cd Križa, »položi svoje obličje v duhu na obličje Kristusovo. On naj te tolaži. Mir hoče skleniti s teboj in s svojo sveto krvjo, da bi se ti k v nebeški ljubezni ogrel! O moj preljubi Jezus! Ti si torej grozd, položen v stis- 1 kalnico, iz Tebe teče slaščica večne sprave, vinc svete moči, da bi vse po¬ tegnil nase! Oh, obupati nočem, dasi sem najnevrednejša, najnadležnejša stvar, ki je kdaj živela na svetu! Pribežim pod drevo križa, da me valovi obupanja ne potegnejo s seboj. Kapljaj name, o draga kri mojega Zveličarja! Ti mi s tisoč jeziki govoriš v mojo dušo: Zaupaj name, ki umiram, da bi tebi življenje dodelil! Oh, nagni se k meni, Ti meje zveličanje, moje življenje, moj edini Zveličar, da 272 Tebe, razdejanega, trpečega in krva¬ vega ljubega svojega morem objeti!« Amen, Sklep, iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Na nikogar nočem bili nejevoljen in nad nobenim se nočem pritoževati in odpustiti hočem vsem iz srca, V spomin, »Ljubezen vse veruje, vse upa, vse prenese,« (1, Kor, 13.) Jutranje premišljevanje za petindvajseti dan. Zasramovanje Jezusa na križu. Prva, druga in tretja Jezusova beseda na križu. 1. Po križanju razbojnikov in po raz- deijenju Jezusovih oblačil so pobrali biriči vse svoje orodje skupaj, zmerjali, zasmehovali in zaničevali še Jezusa in odšli proč. Tudi drugi navzoči farizeji so se naokrog pred Jezusa vstopili, Ga z nespodobnimi besedami zasmehovali in potem tudi odjahali. Tudi stoteri rim¬ ski vojaki so odšli, ker je prišlo petdeset drugih, ki so bili za stražo razpostav¬ ljeni, Stotnik te nove čete je bil Abe- nadar, rojen Arabec, ki je pozneje pri svetem krstu dobil ime Ktezifcn. Pod- 273 stotnik je bil Kasij, služabnik Pilatov, pozneje Longin imenovan. Ti so bili na straži pri Jezusu. In mimoidoči so Ga preklinjali in s svojimi glavami majali in rekli: »Glej no, kako tempelj božji po¬ diraš in v treh dneh zcpet sezidaš! Po¬ magaj sam sebi in stopi s križa, če si Sin božji.« In ravne tako Ga je ljudstvo zasmehovalo: »Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati, V Boga je za¬ upal, naj Ga zdaj reši, če Ga ima rad.« Tudi vojaki so Ga zasramovali in so pri¬ stopili in Mu jesiha ponujali, rekoč: »Če si kralj Judov, pomagaj sam sebi!« Vse to se je zgodilo, ko so prvi vojaki od¬ hajali in drugi pod Abenadarjem pri¬ hajali. Jezus pa je nekoliko povzdignil svojo glavo in je rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« In je tiho molii naprej. Tako je molil Jezus na križu za svoje najhujše sovražnike, ki SO' Ga do zadnjega zdihljeja zaničevali in tako grozovito umorili. S tem nam je zapustil prelep zgled, da moramo blago¬ slavljati one, ki nas kolnejo, in moliti za one, ki nas preganjajo. O kako daleč smo pogosto še od te ljubezni! 2. Tedaj je rekel Gezma, levi razboj¬ nik: »Ako si Ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama!« In še bolj je Jezusa za- Getzemani. 18 274 ničeval. Dizma pa, desni razbojnik, je bil ganjen, ko je Jezus molil za svoje sovražnike. Ko je Marija zaslišala glas svojega Sina, je njene tovarišice niso mogle več držati. Silila je proti križu in stotnik ji ni branil, Dizma, desni razboj¬ nik, je dobil radi Jezusove molitve ža¬ rek razsvetljenja. Ko je presveta Devica pristopila, mu je bilo razodeto, da sta mu Jezus in Njegova Mati že kot otroku pomagala, in povzdignil je svoj glas in je nekako takole govoril: »Kako je mo¬ goče, vi Ga preklinjate in On moli za vas? Tiho je bil in je trpel in molil je za vas, in vi Ga zaničujete? On je prerok, On je naš kralj, in je Sin božji!« Zaradi tega nepričakovanega svarjenja iz ust nesrečno visečega ubijavca je vstal hrup med njimi in kamenje so pobirali, da bi ga na križu kamenjali. Stotnik Abena- dar pa tega ni dopustil in je naredil mir. Medtem se je čutila presveta Devica zaradi Jezusove molitve okrepčana in Dizma je rekel Gezmu: »Se tudi ti ne bojiš Boga, ko trpiš isto kazen? Midva sicer po pravici, saj prejemava po za- služenju svojih del; ta pa ni ničesar hudega storil.« Bil je razsvetljen, ganjen in je spoznal svoj greh, rekoč: »Gospod, če me pogubiš, se mi prav zgodi; pa 275 usmili se me!« Dizma je zadobil milost pravega kesanja. Čez nekoliko časa, okoli četrt ure, je ves skesan, v poniž¬ nem zaupanju, povzdignil svojo glavo preti Jezusu in rekel: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In Jezus mu je rekel: »Resnično ti po¬ vem, danes boš z menoj v raju!« In tako je ta ubijavec zadnjo uro svojega življenja zadobil odpuščenje svojih veli¬ kih pregreh pri Jezusu, v večni spomin, da ne sme tudi največji grešnik nikoli obupati. Dizma je postal celo svetnik. »Da pa ne grešiš predrzno nad božjo milostjo,« pravi sv. Avguštin, »se ozri tudi na levega razbojnika, ki je ravno tako na strani Jezusa visel in je ravno s tisto drago krvjo bil oškropljen, ki je pa zaradi svoje trdovratne nespokor- nosti nesrečno umrl.« 3. Mati Jezusova, Salome, Marija Kleofova, Marija Magdalena in Janez so stali med križi razbojnikov in Jezu¬ sovim ter so gledali na Gospoda. Pre¬ sveta Devica, od materinske ljubezni vsa prevzeta, je srčno, pa na tihem zdi¬ hovala, da bi ji Jezus vendar dovolil, da bi ž Njim vred umrla. In tedaj se je Go¬ spod ozrl na svojo Mater, resnobno pa milo, se je obrnil proti Janezu in ji 18 " 276 tekel: »Žena, glej, tvoj sin!« Nato je rekel Janezu: »Sin, glej, tvoja mati!« In Janez je objel Jezusovo Mater, ki je tedaj tudi njegova mati postala, častito kakor pobožni sin pod križem umira¬ jočega Odrešenika. Presveta Devica pa je bila pri tem slovesnem trenutku svo¬ jega umirajočega Sina od bolečin in bridkosti tako presunjena, da je v na¬ ročju svetih žena omedlela. Gospod ni imenoval v tej uri presvete Device ma¬ ter, ampak »ženo«, zakaj v tej uri je bila v časti žene, ki ima kači streti glavo; v tej uri, ko se je v darivni smrti Sinu človekovega, njenega Sina, tista obljuba izpolnila, katere je dal Bog našim prvim staršem, in v tej uri jo je izročil Gospod v Janezu z besedami: »Glej, tvoja mati!« Marijo za mater vsem, ki Njega kakor Janeza sprejmejo, v Njegovo ime veru¬ jejo in so božji otroci, in niso ne iz krvi, ne iz volje mesa, ampak iz Boga rojeni. In Marija, najčistejša, najponižnejša, naj- pokomejša, je angelu rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« in je tako postala mati večne, včlovečene Besede; zato je tudi zdaj ponižno zdihnila, ko je od svojega umi¬ rajočega Sina zaslišala, da bo duhovna mati drugega sina, v sredi neznanih bo- 277 lečin grozne ločitve, ponižna in pokorna v svojem srcu: »Glej, dekla sem Gospo¬ dova, zgodi se mi po tvoji besedi!« in je sprejela tako vse otroke božje, vse brate Jezusove, za svoje otroke. O kakšno tolažilo za nas! Marija je naša mati! Sveti zdihljejk »Nikoli ni v stanu kak jezik izgovoriti in nobeno srce občutiti,« pravi sv. Bernard, »v kake neznane bo¬ lečine je bila pogreznjena duša prebla- žene Device Marije pod križem. O Ma¬ rija, pač drago si zares tu poplačala bolečine, katerih si bila oproščena pri svojem svetem porodu. Nobenih težav nisi občutila, ko si rodila Sina, pa tisoč¬ kratno bolečino si trpela ob smrti svo¬ jega božjega Sina. 0 katere prsi bi bile tako kamnite, katero srce tako trdo," da bi ne bilo presunjeno od sočutja, če pre¬ misli tvoje solze in tvoje bolečine pod križem, ko si se ozrla proti Sinu, ki je trpel toliko in tako trpljenje! Katero srce bo občutilo in kateri jezik bo do¬ povedal tvoje otožno zdihovanje, tvoje žalovanje in tvoje trpljenje, ko si stala pod križem! Tedaj si izgubila svojega Gospoda, svojega Boga, božjega Sina in svojega edinoljubljenega Sina, in zanj si dobila nas revne grešnike za svoje 278 otroke! Oh, kakšna zamena! Morivca za umorjenega Sina! Ker pa je bilo Bogu to všeč in si se tudi ti ponižno temu vdala — o bodi nam torej mati, ki si nas v tolikih bolečinah rodila! Bodi naša ljuba mati, izprosi nam milost, da ti bomo tudi mi vedno tvoji zvesti otroci! Amen, Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Marijo si hočem vnovič za mater izvoliti. V spomin: »Sin, glej, tvoja mati!« Večerno premišljevanje za petindvajseti dan. Solnce otemni. Jezus zapuščen, 1. Okrog šeste ure, po našem okrog pol ene, je solnce čudno otemnelo in velika znamenja so se prikazala. Luna je sijala nad Oljiskc goro, polna in bleda; solnce pa je otemnelo, rdeč blišč, kakor goreč pas, ga je obdajal. Nebo je po¬ temnelo, zvezde so rdeče blestele. Ve¬ lika groza je obhajala ljudi in živali. Živina je tulila in plaho begala, ptiči so frčali in se skrivali in padali v celih tru¬ mah na goro Kalvarijo; z rokami bi jih bili lahko levili. Zaničevalci so potih- 279 nili. Farizeji pa so hoteli vse naravno razlagati, a se ni dalo in tudi nje je groza obšla. Vse se je oziralo proti nebu, mnogi so se trkali na prsi in vili roke in so vpili: »Njegova kri naj pride nad Nje¬ gove morilce!« Nekateri so padali na kolena in so prosili Jezusa za odpušča¬ nje; in Jezus se je v svojih bolečinah proti njim oziral. Tudi po Jeruzalemu je vladal strah in groza. Megla in tema je stala po cestah in ljudje so zbegani tavali okrog. Nekateri so si zakrili glavo, se poskrili in trkali na prsi; drugi so šli na strehe, gledali proti nebu in silno tarnali. V tempeljnu je vladal strah in groza; ravno je bilo velikonočno jagnje zaklano, ko je nastopila tema. Vse je bilo zbegano in semtertje se je culo bridko zdihovanje. Veliki duhovniki so si na vse mogoče načine prizadevali, da bi ljudstvo utolažili in pomirili; prižgali so naglo vse luči, pa zmešnjava je bila vedno hujša. 2. Med temi dogodki je visel Zveli¬ čar v največjem zapuščenju na križu, obrnjen proti nebeškemu Očetu, in je molil za svoje sovražnike, katere je lju¬ bil. Trpel je vse, kar more trpeti ubog, zatrt človek v največjem zapuščenju, brez vse človeške in božje tolažbe, ko 280 je njegova vera, upanje in ljubezen brez vsega razsvetljenja in tolažbe preiz- kušana, V tem trpljenju nam je ljubez¬ nivi Zveličar zadobil moč, da moremo premagati največjo revo in zapuščenje, zedinjeni z zasluženjem Njegovega za- puščenja, ko je daroval svojo revščino, svojo nadlogo, svoje zapuščenje na križu za nas uboge grešnike, tako da onemu, ki je z Jezuscm združen, ni treba ob¬ upati tudi v najhujši uri, četudi vse ofcemni in zbeži vsa svetloba in tolažba. Sveti zdihljeji. Zdaj torej visi moj preljubi Jezus na lesu svetega križa v največjih bolečinah! S tisočerimi ranami visi moj Zveličar tu. Njegovo telo in Njegova duša trpi, ker Ga zaničujejo in prištevajo med razbojnike in zasramu¬ jejo Njegovi sovražniki, pa reven in za¬ puščen od vseh. O mej Odrešenik, vsa narava žaluje za Teboj, Solnce je otem- nelo, ker noče biti priča strašne do- godbe. Vse nebo žalostno gleda nate; Tvoja Mati, v bolečine pogreznjena, joka pod Tvojim križem in ž njo vred Tvoj ljubeznivi učenec sv. Janez, srčno ljubljeni prijatelj Tvoje duše, Oh, oni žalujejo, oni jokajo, pa Ti ne morejo po¬ magati in Tvoje bolečine so tako velike! Tvoj nebeški Oče se ne da izprositi. 281 Njegova pravica tirja Tvojo smrt, ves dar Tvojega življenja. Oh, zaradi tega bridkega zapuščenja se me usmili! Ne zapusti me v mojih nadlogah, zlasti ne v moji zadnji uri, ko me bo vse drugo za¬ pustilo. Tudi v tistih nesrečnih trenutkih me ne zapusti, o Jezus, v katerih za¬ slepljen ne iščem Tvoje pomoči, ko me moje grdo življenje vleče v greh! Ne zapusti me takrat s svojo milostjo, tem¬ več reši me s svojo neskončno dobroto! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: V žalosti in zapu- ščenju hočem ostati srčen in Bogu služiti ne samo zaradi tolažbe. V spomin, »Moj Bog, moj Bog! Zakaj si me zapustil?« (Mat. 27, 64.) Jutranje premišljevanje za šestindvajseti dan. Četrta, peta, šesta in sedma Jezusova beseda na križu. Jezusova smrt, L Jezus se je prepustil vsej brid¬ kosti, vsemu zapuščenju, tako da krist¬ jan ni v smrtni uri sam sebi prepuščen. Za kristjana ni več nobene puščave, nobene samote, nobenega obupanja v 282 smrtni sili; zakaj Jezus, ki je luč, pot in resnica, je šel to temno pot in je blago¬ slavljajoč pregnal ves strah in je svoj križ postavil v tej puščavi, Jezus, ves zapuščen, ves reven, je sam sebe dal, kakor zna le ljubezen. Svoje zapuščenje je izpremenil v bogat zaklad, ker se je daroval z vsem svojim življenjem, de¬ lom, ljubeznijo in trpljenjem, tudi z grenko zavestjo naše nehvaležnosti — svojemu nebeškemu Očetu za našo rev¬ ščino in slabost. Pred Bogom je naredil svojo oporoko ter je dal vse svoje za- služenje sveti Cerkvi in grešnikom. Vseh se je spomnil. V svojem zapuščenju je bil pri vseh do konca sveta. To zapu¬ ščenje pa je bilo bridkejše, kakor ga kdaj more prenesti kak človek. Ker je bil Jezus ves z božjo naravo združen in Bog in človek skupaj, toda zdaj v od Boga popolnoma zapuščeni naravi, je občutil kakor Sin človekov bridkost za- puščenja v polni meri; in tako je v svo¬ jem trpljenju okoli tretje ure Jezus z močnim glasom zavpil: »Eli! Eli! lama sabaktani?« kar pomeni: »Moj Bog, moj Bog! Zakaj si me zapustil?« Ko je ta glasni klic našega Gospoda pretrgal strašno tihoto, so se nekateri zasmeho- valci zopet proti križu obrnili, in eni so 283 rekli; »Glejte, Elija kliče.« Drugi pa: »Glejmo, ali Ga pride Elija rešit.« 2. Kmalu po tretji uri je postalo bolj svetlo. Luna se je umikala solncu, solnce se je kazalo za oblaki rdeče in luna je naglo zatonila. Tudi solnčni žarki so pri- sijali in zvezde so izginile; vendar je bilo še vedno le mračno. Ko je postalo neko¬ liko svetlejše, se je videlo telo Gospo¬ dovo na križu, kako je bilo bledo, oslab¬ ljeno in popolnoma omagano. Bolj bledo kakor prej, ker se je bilo izkrvavelo. Jezus, ves omagan, zdihne z zasušenim jezikom; »Žejen sem!« Na to Njegovo prošnjo je eden vojakov pomočil gobo v jesih, ki je stal tu v posodi, in primešal žolča. Nataknil je gobo na kratek hiso- pov prevotljen konec, katerega je na¬ sadil na svojo sulico in vzdignil proti Gospodovemu obličju. — Jezus pa je ho¬ tel trpeti to strašno žejo, da bi za našo požrešnost zadostil in da bi nam po¬ kazal, kako goreče Ga žeja po našem zveličanju in kako hrepeni po naši lju¬ bezni. Oh, pogasi torej Njegovo gorečo žejo s popolnoma nerazdeljeno ljubez¬ nijo in hrepeni tudi ti po Jezusu! 3. Ko je tedaj ura Gospodova prišla, se je boril s smrtjo in mrzel pot Ga je 284 oblil. Janez je stal poleg križa ter Mu brisal noge s potnim prtom. Magdalena, od bolečin vsa potrta, je slonela zadaj pri križu. Presveta Devica pa je stala med Jezusom in križem izpreobrnjenega razbojnika. Marija Kleofova in Marija Salome sta jo držali; ona pa se je ozirala na umirajočega Sina. Tedaj je rekel Jezus: »Dopolnjeno je.« In z močnim glasom je zavpil: »Oče, v Tvoje roke izročim svojo dušo!« Bil je sladak in glasen klic, ki je presunil nebo in zem¬ ljo; potem je glavo nagnil in izdihnil svojo dušo; in duša Njegova je šla ka¬ kor svetla senca poleg križa v zemljo pred pekel. Janez in svete žene so po¬ padali na svoje obraze. Bilo je torej okrog tretje ure popoldne, ko je Jezus izdihnil. Sveti zdihljaji. »O sveta smrt, o sladka smrt, o mile rane, o radostno drevo, o neskončna ljubezen!« zakličem s častitim Ludovikom Granaškim. »Da bi nas uboge sužnje v nebesa pripeljal, si umrl, Gospod vseh nebes, na lesu križa in si izročil svojo dušo nebeškemu Očetu. Zato, o Gospod, zdihujem po¬ nižno k Tebi: Potrdi me z bolečino svoje svete smrti, ko je Tvoja presveta duša Tvoje telo zapustila, in okrepčaj z močjo 285 te skrivnosti mojo revno dušo v tisti uri, ko se bo morala od mojega telesa ločiti, ker ne mere noben živ človek temu strašnemu trenutku uiti, da sklenem svoje življenje s tistimi besedami, s ka¬ terimi si Ti svoje sklenil, da izročim svojo dušo v Tvoje roke in da jo Ti milostljivo sprejmeš. Dovoli mi, da zad¬ nje trenutke svojega življenja preživim v -Tvojih svetih ranah in tamkaj sprejmi zadnje moje zdihljeje!« Amen. Sklep- Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Sam zase hočem notranje umreti in zadušiti lastno svojo ljubezen. V spomin, »Dopolnjeno je!« (Jan. 19 , 30 .) Večerno premišljevanje za šestindvajseti dan. Stotnikovo izpreobrnjenje. Dogodki ob Jezusovi smrti, 1. Ko je Jezus nagnil glavo in izdih¬ nil, je vso naravo prešinil strah in groza. Zagrinjalo v tempeljnu se je pretrgalo. Tempeljncve stene so se nagnile, hribi in pohištva so se na več krajih pogrez¬ nila. In tedaj je zadela stotnika Abena- darja milost. Vrgel je sulico od sebe in 286 se z močno pestjo udaril na svoje prsi in glasno vzkliknil kakor prerojen: »Hvaljen bodi Bog, Vsemogočni, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov! Res¬ nično, ta človek je bil pravičen, resnično, bil je Sin božji!« In veliko vojakov, ganjenih od teh besed stotnikovih, je ravno to trdilo, Ko pa je Abenadar po¬ stal nov, odrešen človek in je očitno pripoznal Sina božjega, ni hotel več biti v službi Njegovih sovražnikov. Dal je svojega konja podstotniku Kasiju, ki se je pozneje imenoval Longin, je pobral svojo sulico, jo izročil njemu, ter je še nekaj govoril vojakom in Kasiju, ki je stopil na konja in je tu zapovedoval; Abenadar pa je hitel čez Kalvarijo po Gibonski dolini v votline Hinoma in je naznanil tam skritim učencem Gospo¬ dovo smrt in tekel v mesto k Pilatu. Veliko se jih je izpreobrnilo, ki so se trkali na prsi, zdihovali in tavali s hriba po dolini domov. Drugi so oblačila raz¬ trgali in si pepel na glavo tresli. Vse je bilo polno strahu in groze. 2, Ko je ljubljeni Gospod poplačal za grešnike strašni dolg s smrtjo in kakor človek dušo svojemu Bogu in Očetu iz¬ ročil in svoje telo dal v smrt, je to sveto, potrto, bledo posodo obšla mrzla barva 287 smrti. Njegovo obličje se je podaljšalo, Njegova lica upadla, Njegov nos stanj¬ šal, Njegove čeljusti pobesile, Njegove zaprte, krvi polne oči so se odprle. Vzdignil je svojo s trnjem kronano glavo zadnjikrat nekoliko potem, ko jo je iz¬ pustil na prsi pod težo bolečin. Njegove ustnice so bile višnjevo napete, videl se je v odprtih ustih krvavi jezik; Njegove roke, prej bolj stisnjene, so se pa odprle; ko so se komolci raztegnili, se je pritisnil hrbet na križ in vsa teža svetega trupla se je spustila na noge. Kolena so se pri¬ pognila in se nagnila na stran. Tedaj so otrpnile roke Njegovi Materi, Njene oči so zatemnele, smrtne bleda je postala, ušesa niso več slišala, noge so omahnile in se zgrudile na tla, in tudi Marija Mag¬ dalena, Janez in drugi so popadali z zakritim obrazom in se prepustili bole¬ činam, In ko je najbolj ljubeča, najbolj žalostna Mati, po prijateljih vzdignjena, odprla svoje oči, je videla telo svojega Sina, meso svojega mesa, kosti svojih kosti, srce svojega srca, oropano vse lepote in svoje svete duše, razdejano, potrto in umorjeno od grešnikov, katere je prišel zveličat! Oh, zavržena, zaniče¬ vana, zasramovana je visela izpraznjena posoda, posoda vse lepote, resnice in 288 ljubezni, razpeta na križu med dvema morilcema! —, Kdo bo doumel bolečino Matere Jezusove, kraljice mučencev?! Sveti zdihljeji. 0 križ, ti najzvestejši tovariš mojega Gospoda, pusti Ga zdaj in Ga daj meni, sprejeti Ga hočem v svojo dušo! Počivaj zdaj, o Gospod, po tolikem trpljenju, po tolikih bolečinah in pridi v dušo, ki omaguje hrepenenja po Tebi in je tako potrebna Tvoje pričujoč- nosti. Pridi vanjo, počivaj v nji, vzemi jo Ti, posedi jo Ti kakor svojo posest, ker si jo Ti ustvaril! Dopolni na nji delo, katero si na križu pričel! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Sam sebe hočem za¬ ničevati in nikoli samega sebe hvaliti in tudi ne pričakovati nobene hvale od drugih. V spomin, »Vse ljudstvo se je trkalo na svoja prša,« (Luk, 23, 48.) Jutranje premišljevanje za sedemindvaj¬ seti dan. Potres. Prikazen mrtvih v Jeruzalemu. 1. V templju so veliki duhovni daro¬ vanje, katero je bila ovirala strašna te¬ ma, zopet nekoliko uredili ter se veselili 289 zadobljene svetlobe, kar se naenkrat potrese zemlja in se zasliši votlo bobne¬ nje. Oba velika stebra pri vhodu v naj¬ svetejše templja, med katerima je viselo dragoceno zagrinjalo, sta se upognila in veliko zagrinjalo se je pretrgalo od vrha do tal, tako da je padlo pretrgano ob straneh na tla. To zagrinjalo je bilo rde¬ če, modro, belo in rumeno. Tedaj se je videlo v najsvetejše. V najsvetejšem se je prikazal med templjem in oltarjem ubiti Caharija in je govoril ostre besede o moritvi prerokov. Na oltarju se je pri¬ kazal Jeremija z žugajočimi besedami: Darovanje je končano in začenja se novo darovanje. Naenkrat se zasliši velik šum. Vrata svetišča se razpočijo in zasliši se glas: Bežimo odtod! Bili so angeli, ki so hiteli iz templja. Oltar kadila se potrese, kadilnice se zvrnejo, zavitki pisem po¬ padajo, prižnica v lopi se pogrezne; zi¬ dovje se je na več krajih podrlo, Najprej je tiha groza obšla množico, semtertje je kdo iz strahu zavpil. Duhovni so ljudi tolažili in urejevali, pa vse je bilo za¬ stonj. Preplašeni vsled angelskega glasu in ob prikazni mrtvih so zapuščali ljudje tempelj. 2. Veliki duhoven sam je govoril in tudi drugim duhovnom je ukazal ozna- Getzemani. 19 f 290 njevati, da so znamenja božje jeze prišla zaradi tistih, ki so s križanim Galilej- cem držali in so zaraditega stopili oskru¬ njeni v tempelj. Veliko tega je tudi pri¬ pisoval čarovnijam tega Galilejca. Daro¬ vanje je nehalo in praznik je bil ustav¬ ljen, dokler bi ne bil tempelj očiščen. Veliko jagnjet ni bilo poklanih. 3, Ko se je vse to po templju godilo, je vladal na mnogih krajih v Jeruzalemu ravno tak strah. Ko je ura odbila tri, se je podrlo več grobov, zlasti na južni strani blizu mesta. V Kajfovi hiši so se podrle stopnice, na katerih je bil Jezus zasramovan. V Pilatovi dvorani se je razpočil kamen in kraj se je pogreznil, kjer je bil Jezus pred ljudstvo postav¬ ljen. Vse se je majalo, vse treslo. Tudi drugod so se stene podirale in zidovje je pokalo. Tudi Pilat in Herod sta bila vsa preplašena. Okrog sto mrtvih iz vseh časov je bilo, katere so v Jeruzalemu in njegovi okolici videli vstati s svojimi telesi iz pogreznjenih grobov; večjidel so se po dva po mestu prikazovali in sem- tertje begajoče ljudstvo ustavljali in pri¬ čali svarilne besede o Jezusu. Okoli šti¬ rih so se vrnili mrliči zopet v svoje gro¬ bove. Vse je bilo v zmešnjavi. Le malo¬ kdo je na večer jedel velikonočno jagnje. 291 Sveti zdihljeji. Ves lep si Ti, o Jezus, ves mil, ves sladak, ves ljubezniv, kadar trkaš na srca grešnikov. Tvoje oči izpre- obračajo duše, Tvoje besede omehčujejo srca. Tvoj prihod vleče nase tiste, ki so od prave poti odstopili; Tvoja tovaršija jih vjete seboj pelje. Ti se ves daruješ za grešnikovo ljubezen. Ali je tedaj mogoče, da bi Te ne ljubil, kdor premišljuje Tvojo ljubezen? Ta Tvoja ljubezen me bolj gane, kakor ko bi videl vse čudeže Tvoje vsemogočnosti. Potres zemlje, otemnenje solnca so velika znamenja Tvojega veli¬ častva: pa bolj čudna je še Tvoja lju¬ bezen. Četudi pridejo mrtvi iz grobov in pričajo o Tebi, je vendar Tvoja ljubezen, s katero si zame umrl na križu, mogoč¬ nejša, da omeči moje srce. Kogar Tvoja ljubezen ne gane, ga tudi prikazen mrt¬ vih ne bo ganila. Zato Te hočem ljubiti, o večna ljubezen! Dodeli mi, da ta lju¬ bezen nikoli več ne ugasne v meni. Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Odtrgati se hočem od vsega posvetnega in ne navezovati svo¬ jega srca na posvetno blago, ampak po¬ slušati milost božjo, V spomin. »Danes, ko slišite Njegov glas, naj ne otrpnejo Vaša srca!« (Ps. 94.) 19 ' 292 Večerno premišljevanje za sedemindvaj¬ seti dan. Vojak odpre Jezusovo stran, 1, Komaj se je po teh strašnih dogod¬ kih po Jeruzalemu nekoliko pomirilo, že je veliki judovski zbor, kar je bilo že zjutraj sklenjeno, k Pilatu poslal, naj bi dal vsem križanim kosti polomiti, da bi potem umorjene s križa sneli, da bi ne viseli čez praznike na križih. Pilat je tedaj poslal zato biriče na Golgato. Kma¬ lu potem pa pride tudi Jožef iz Arima- teje, svetovalec judovskega zbora, k Pi¬ latu. Jožef je videl, da je Pilat ves pre¬ strašen in zbegan; naravnost brez vse boječnosti je poprosil Pilata, naj bi mu dovolil, da s križa sname telo Jezusa, judovskega kralja, ker Ga hoče pokopati v svoj grob. Pilat se je še bolj zavzel, ko je tako imeniten gospod prosil za Jezu¬ sovo telo, da bi Mu poslednjo čast iz¬ kazal, katerega je on dal tako zaničljivo križati. Nedolžnost Jezusova mu je sto¬ pila bolj živo pred oči, a hlinil se je in je vprašal: »Kaj je že mrtev?« ker je ravnokar šele biriče poslal, da bi križa¬ nim kosti polomili in jih tako umorili. Poklical je stotnika Abenadarja, ki je ravno nazaj prišel, in ga vprašal, če je že 293 umrl kralj judovski. In Abenadar je pri¬ povedoval, kako je Gospod ob treh umrl, kaj je nazadnje govoril, kako na glas zavpil, kako se je zemlja tresla in skale pokale, Pilat se je hinavsko čudil, da je tako naglo umrl, bil pa je ves pre¬ sunjen, ker je spoznal, da so se ta zna¬ menja s smrtjo Gospodovo strinjala. Svojo grozovitost je hotel morebiti s tem ne¬ koliko omiliti, da je napisal Jožefu iz Arimateje povelje, naj se mu telo judov¬ skega kralja da, da ga tedaj sme s križa sneti in pokopati. Veselilo ga je, da bo s tem ponagajal velikim duhovnom, ki so hoteli, da bi bil Jezus pokopan z razboj¬ nikoma vred brez vse časti. 2. Medtem je postalo vse tiho in ža¬ lostno po Golgati. Ljudstvo se je s stra¬ hom in grozo razšlo ali poskrilo. Mati Jezusova in Janez, Marija Magdalena, Marija Kleofova in Salome so stale in sedele z zakritimi obrazi križu nasproti in so žalovale. Nekoliko vojakov je bilo še na mestu; ti so zapičili svoje sulice v tla zraven sebe. Kasij je semtertje jez- daril. Nebo je bilo oblačno, vsa narava je bila v veliko žalost zagrnjena. In tedaj je prišlo šest biričev. Imeli so seboj le¬ stve, lopate in vrvi; prinesli so težke, trioglate železne kole, da bi kosti polo- 294 mili. Zdrobili so s temi koli razbojnikoma kosti med strašnim tuljenjem Gezma, ka¬ teremu so s tremi udarci tudi prša strli. Dizma se je zvijal, da je umrl v tem mu¬ čenju, in on je bil prvi izmed umirajočih, ki je zopet videl svojega Zveličarja. Bi¬ riči so še dvomili, ali je Jezus res mrtev ali ne, in presveta Devica je bila v novi strašni bridkosti, da bi ti tolovaji tudi Njegovega telesa ne bili. Pa podstotnik Kasij, pozneje Longin imenovan, je vzel svojo sulico, jo prijel z obema rokama in jo je s toliko močjo porinil v napeto desno stran presvetega telesa skozi drob in srce, da se je celo na levi strani mala rana naredila, in ko je sulico s silo na¬ zaj potegnil, je pritekla iz velike rane desne strani kri in voda ter je njegovo obličje z zveličanjem in milostjo oblila. Skočil je s konja, padel na svoja kolena, trkal se na prša in je očitno Jezusa pri- poznal pred vsemi navzočimi. 3. Ko je bila sveta stran Jezusova prebodena, je čutila Marija, kakor bi bilo njeno lastno srce prebodeno ter se je zgrudila v naročje svojih prijateljic. Ko se je zopet okrepčala, so ona in dru¬ ge žene, sv. Janez in Kasij pobrali sveto kri in so s prti posušili tla. Vse to se je zgodilo pri križu po četrti uri. Tako je 295 tedaj hotel Jezus, ko je nagnil že svojo glavo, še svoje najsvetejše Srce dati pre¬ bosti, da bi iztekla zadnja kaplja krvi iz ljubezni do nas. Zato zakliče sv, Ber¬ nard ves začuden: »Danes je srd in gro¬ zovitost s sulico predrla že z Njegovo ljubeznijo ranjeno Srce Jezusovo! Glejte tu novo kri, ki mora utrditi naše zaupa¬ nje! Glejte Njegovo pravičnim in greš¬ nikom odprto stran! Vsi brez razločka so tu sem povabljeni! Pridi, kliče On duši pravičnega, pridi, moja ljuba golobica, v moje svete odprte rane in zlasti v rano mojega Srca! Pa ravno tako ljubeznivo kliče On grešnike, naj bi pribežali v to skrivnostne rano, kjer bodo zavarovani pred puščicami božje pravice in kjer bo njih duša vseh madežev svojih pregreh očiščena in oprana. O, čudovita ljubezen Jezusova, pa od ljudi tako malo spo¬ znana, tako slabo povr ačevana ljubezen!« Sveti zdihljeji. O ljubeznipolno trp¬ ljenje! O veselje prinašajoča smrt moje¬ ga Gospoda, zakličem s sv. Bonaventu¬ rom. O da bi bil jaz tisto drevo križa in da bi bile roke in noge križanega Jezusa name pribite, potem bi hotel govoriti tistim, ki so Ga s križa sneli: Nikdar in nikoli se ne dam ločiti od svojega Go¬ spoda! Pokopljite me ž Njim, da ne bom 296 ločen od Njega. Kar mi pa telesno ni mo¬ goče, to hočem vsaj v svojem srcu storiti. O, kako dobro je s križanim Jezusom biti križan! Trojno bivališče si hočem posta¬ viti: prvo v nogah, drugo v rokah in tre¬ tje v Njegovih prsih in to bo moje vedno prebivališče. Tam hočem dihati, počivati, spati in moliti; tam hočem na Njegovo Srce govoriti; in dodelil mi bo, karkoli Ga bom le prosil. Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Večrat hočem obu¬ diti svete zdihljeje ljubezni v sebi. V spomin, »O moj Bog, vzemi me meni in daj me vsega sebi!« (Nikol, iz Flue.) Jutranje premišljevanje za osemindvaj¬ seti dan. Jezusove petere rane. 1. Glej tu, moja duša, svojega Zveli¬ čarja na križu, pravi častiti Ludovik Granaški. Glej, kje On spi, kje On po¬ čiva, kje On svojo čredo pase opoldne v senci! Tu najdeš živež svojemu telesu, tu zdravilo svojim ranam, pomoč svoji nevednosti, zadoščenje svojim pregre¬ ham in hudobijam! To je ono ogledalo, katero je Gospod ukazal hraniti v tem¬ plju, v katerega naj se gledajo duhovni, 297 preden se česa dotaknejo v templju. Za¬ kaj pobožna duša, ki pogleda križ in pre¬ mišljuje čednost in popolnost tistega, ki na njem visi, vidi v njem vse svoje ne¬ popolnosti in pregreške bolj natanko ka¬ kor v najboljšem ogledalu. Ti torej, o Gospod, si od nog do glave resnično naj¬ svetejše ogledalo vseh popolnosti, naj¬ lepša podoba vseh čednosti, Tu se svetijo zlasti one štiri čednosti v svoji najlepši bliščobi: Ljubezen, potrpežljivost, pokor¬ ščina in ponižnost, s katerimi si Ti zalj- šal križ kakor s štirimi dragimi kamni; in izmed teh, kakor pravi sv. Bernard, je ljubezen najvišja. Ponižnost pa, pod¬ pora vseh čednosti, najnižja; pokorščina se sveti na desni in potrpežljivost na levi. S temi štirimi dragimi kamni zalj- šaš, o Gospod, to častitljivo zastavo ter se nam kažeš potrpežljivega v trpljenju, ponižnega v razžaljenju, ljubečega ljudi, pokornega Bogu; nad vse pa se sveti ljubezen. Zato pravi sv. Bernard: »Po¬ glej in ozri se tja na cvetlico krvavega trpljenja Jezusa Kristusa, kako rdeče žari v znamenju goreče ljubezni! Bojuje se trpljenje z ljubeznijo; ljubezen hoče še bolj goreti, trpljenje še več trpeti. Glej, kako cvete v tej cvetlici naša naj¬ boljša, najžlahtnejša trta, Jezus Kristus! 298 Poglej vse telo, ali ne boš našel v njem iirvave cvetlice? Poglejmo roko, poglej drugo rožo, ali ne boš našel cvetlice cvetlic v obeh? Poglej eno ali drugo nego, ali nista obe rdeče cvetoči? Po¬ glej tudi že odprto stran, ker tudi tam je cvetlica, akoiavno bleda, oškropljena z vodo. Vsa čednost, vsa ljubezen žari iz Jezusovih ran.« 2. Pa tudi vse milosti, vsa odpuščanja tečejo iz Jezusovih svetih ran. Štiri ču¬ dovite studence, pravi sv. Bernard, nam odpira Gcspod v svojih svetih ranah: Studenec usmiljenja, studenec miru, stu¬ denec pobožnosti in studenec ljubezni; in ljubeznivo vabi duše vseh, da bi prišle in se tam pokrepčale. Ko bi bile torej naše pregrehe še tako velike, ne smemo biti malosrčni. Jezus nam takorekoč kliče: Pridite, grešniki, ne pustite za¬ stonj teči moje krvi! Objemite moje prebodene roke in noge, ki dele na vse strani milest! O gorje! Moja kri teče na zemljo in vi je nočete zajemati, da bi bili rešeni, da bi poplačali ž njo dolg svojih grehov. O neusmiljeni otroci! Vaša trdovratnost, vaša nespokornost je bridkejša zame kakor moja smrt. Oh, prihitite k mojim nogam, saj krvavijo iz ljubezni do vas, iz katerih je milost do- 299 bila Marija Magdalena in tudi veliko drugih grešnikov. Velikost moje ljubezni mora vendar omečiti vaše kamnito srce. Pridite na moje Srce, udajte se mi po¬ polnoma in okusite studenec moje ne¬ beške ljubezni. Očistiti hočem vse ne¬ čisto v vas, pomilostiti vse pregrešno in okrepčati vse prestradano. — V pre¬ mišljevanjih teh svetih ran je našel sveti Bernard toliko tolažbe. Ozri se, o sveti Oče, zakliče on, ozri se iz svojega sve¬ tišča in poglej to visoko — sveto dari¬ tev, katero naš veliki duhoven, Tvoj edinorojeni Jezus Kristus, Tebi opravlja za grehe svojih bratov, in odpusti nam zato naše obilne pregrehe! Glej, kri na¬ šega Jezusa kliče s križa proti Tebi: Spoznaj, Oče, suknjo svojega resničnega Sina Jožefa! Grda zver, pregreha Ga je raztrgala, Njegovo oblačilo z nogami poteptala in vse svoje sinove z Njegovo krvjo poškropila. Glej, pet žalostnih ran Mu je ostalo! In ti, moja duša, ali ne boš k tem svetim ranam imela močnega za¬ upanja? Ali hočeš mar obupati zaradi svojih velikih pregreh? Oh ne! Pridi in zajemaj veselo iz teh studencev svojega Zveličarja, ki so vsem in vedno odprti! 3. Te drage Jezusove rane so torej pribežališča, katera so vsem grešnikom i f 300 odprta in kamor more vsak pribežati v vseh nevarnostih in izkušnjavah tega sveta. In Njegova sveta odprta stran je pa še posebno zavetje skesanim greš¬ nikom, vpodobljena že v starem zakonu v stranskih vratih Noetove ladje, skozi katera so šle na božje povelje vse živali v ladjo, katere so bile rešene vesoljnega potopa. Tako naj bi tudi vsi žalostni, vsi od bridkih valov nemirnega sveta nadlegovani, vsi po miru in pravem po¬ koju hrepeneči skozi odprto stran Nje¬ govih češčenih prsi šli. Tu naj bo vaša trdnjava, tu vaše prebivališče, vaš raj, vaš tempelj, kjer bi imeli vedno biti! Tedaj, o nevesta Kristusova, naredi si, kakor lepa golobica, gnjezdo v teh raz¬ pokah in vedno bodi tam, zidaj si tam kakor samotna ptica svojo hišo in kakor grlica zakrij tam svoje mlade! O ne¬ skončna ljubezen Jezusova, ta nebeški pelikan raztrga svoje čiste prsi, svoje nedolžno Srce, da bi svoje mlade z zad¬ njo kapljo svoje krvi okrepčeval. O ljube¬ zen, o neizrečena, o neskončna ljubezen! Sveti zdihljeji. O nad vse vesele rane mojega predobrotljivega Zveličarja, za¬ kličem s sv. Bonaventurom. Vedno ho¬ čem v teh ranah stanovati. Z njihovo močjo se hočem okrepčati; piti hočem 301 iz studenca teh ran, te neskončne lju¬ bezni; njih sladkost je tako velika, da je ne morem razumeti. Spreleti me včasih velik strah, da bi ne padel iz tega zveli¬ čavnega stanovanja in da bi ne izgubil tolažbe, katero moja duša tu uživa. Ven¬ dar me vedno podpira trdno zaupanje, ker te svete rane so mi vedno odprte in pripuščeno mi je, vselej se vanje vrniti in za vedno tam stanovati. O srečna sulica, o presrečni žeblji, ki ste nam odprli to pot večnega življenja! Oh, da bi bilo meni pripuščeno biti tista srečna sulica, nikoli bi se ne bil vrnil iz teh božjih prsi, ampak zdihnil bi bil: »Tu je moj pokoj za večno, tu moje stano¬ vanje na vekomaj.« Amen, Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Božji volji se hočem vsega podvreči in se popolnoma po¬ svetiti Njegovi modri previdnosti. V spomin, »V svoje roke sem te za¬ pisal,« (Iz. 49, 15.) Večerno premišljevanje za osemindvaj¬ seti dan. Jezusa snamejo s križa in Ga v grob polože, 1. Jožef od Arimateje je medtem šel cd Pilata k Nikodemu, ki ga je čakal pri 302 neki pobožni ženi, ki je kupčevala z dišavami. Nikodem je nakupil že veliko dišav: okoli sto liber mire in aloe. Jožef pa je še kupil prav lepo tančico. In vse to sta nesla na goro Kalvarijo, služab¬ niki pa so nesli lestve, kladiva, klešče, gobe, vode in še drugih potrebnih stvari. Bilc. je temno in oblačno, ko so prišli na goro. Žene so objokane sedele križu na¬ sproti. Kasij in več vojakov je stalo, vsi izpreobrnjeni, nekoliko proč boječe in spoštljivo. In začeli so v veliki žalosti in s posebnim spoštovanjem sveto ljubez¬ nivo delo snemanja in pripravljali so vse potrebno k pogrebu najsvetejšega telesa našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, Snemanje Jezusa s križa je bilo zelo žalostno. Previdno in prizanes¬ ljivo so ravnali, kakor so vedeli in znali, ker jih je sveta groza obdajala in so se bali, da bi Gospodu kakih bolečin ne napravili. Presunjeni so bili od ljubezni in spoštovanja do svetega telesa. Vsi navzoči so nepremakljivo gledali v telo Gospodovo ter so vsako premaknjenje spremljali s povzdignjenimi rokami, s solzami in vsemi znamenji bridke žalo¬ sti. Vsi pa so molčali in tudi možje, ki so Ga snemali, so iz spoštovanja tiho, ka¬ kor pri svetem delu, si dajali potrebne 303 ukaze. Ko so se oglasili udarci kladivov, s katerimi so žeblje izbijali, je Marijo in Magdaleno in vse navzoče nova bole¬ čina presunila in glas udarcev jih je ne¬ usmiljenega pribijanja Jezusa spomnil in vsi so se tresli, da bi Jezusovih zdih- ljejev ne slišali, žalovali so zaradi Nje¬ gove smrti in molčali. Ko so Ga sneli, so Ga možje do pasu zavili v prte ter Ga tako položili v roke Njegove Matere, ki je molila v bridkesti in hrepenenju. 2. Presveta Devica je sedela na raz¬ grnjenem plašču. Njeno desno koleno je bilo nekoliko vzdignjeno in sedela je nekoliko naslonjena. Presveta glava Jezusova je bila na njeno vzdignjeno koleno naslonjena in vse telo je ležalo na razgrnjenem prtu. Bolečina in lju¬ bezen svete Matere sta bili enako ve¬ liki. Imela je zdaj telo svojega ljubez¬ nivega Sina zopet v naročju. Videla pa je, kako strašno je razdejano; poljub¬ ljala je Njegova krvava lica, Magdalena pa je s svojim obrazom slonela na Nje¬ govih nogah. Bila je presveta Devica navdana pri tem neizrečenem trpljenju z veliko srčnostjo. Vzela je tedaj trnjevo krono z vso skrbjo in s pomočjo drugih z Jezusove glave ter jo je položila k žebljem. Komaj se je še moglo spoznati 304 obličje Gospodovo, tako je bilo s krvjo in ranami razdejano. Marija je umila presveto glavo in obličje Jezusovo in je prisušeno kri iz las odmočila z mokro gobo. Med tem umivanjem pa se je po¬ kazalo očitno vse grozovito, razdejanje Jezusa vednobolj in sočutje je šlo za sočutjem, skrb za skrbjo, od rane do rane. Razdelila je tedaj lase na dvoje. Potem je umila tudi druge Njegove rane in jih izčistila. Nato je vse rane mazilila in je tudi lase oblila. Magdalena, klečeč na kolenih, ji je pomagala, zlasti pa je noge Jezusove umivala bolj s svojimi solzami kakor z vodo in jih brisala s svojimi lasmi. Ko je presveta Devica vse rane pomazilila, je še napol odprte oči Jezusove zatisnila, usta Gospodova za¬ prla in je sveto telo svojega Sina objela in položila svoje obličje na Njegovo. Potem so možje prevzeli sveto telo, Ga zavili v dišave in s tančico ogrnili. Svete žene pa so Ga vedno še jokaje in zdiho- vaje objemale in poljubcvale in se tako bridkomilo od Njega ločile. — Ti pa, o duša moja, umivaj, mazili in obvezuj rane svojega Zveličarja v vednem pre¬ mišljevanju ljubezni svojega križanega Jezusa in mešaj svoje solze z Njegovo drago krvjo. Daruj Mu maziljenje hva- 305 ležnosti za toliko ljubezen in oblivaj Ga z dišavo svojih čednosti in ovij Ga z vezjo popolne vdanosti. Imej tudi usmi¬ ljenje z Marijo, ki je, pogreznjena v morje bridkosti, sprejela v svoje naročje svojega najlepšega, najljubeznivejšega Sina tako razdejanega, Njega, ki je nekdaj tako milo in ljubo počival v Njenem naročju. 3. Ne daleč od gore Kalvarije je imel Jožef iz Arimateje vrt in tam nov iz skale izsekan grob, v katerega še nihče ni bil položen. In tu sem je hotel Jožef Gospoda pokopati. Možje so tedaj polo¬ žili sveto telo na usnjate nosilnice, je z rjavkastim prtom pregrnili in na straneh dve nosili podložili. Nikodem in Jožef sta nesla spredaj na ramah, za njima pa Abenadar in Janez, Za njimi so šle Ma¬ rija, Marija Helijeva, njena starejša sestra, Magdalena in Marija Kleofova in druga množica pobožnih žena. Nazadnje pa so šli Kasij in vojaki. Dva vojaka sta z gorečimi bakljami šla naprej, ker je bilo treba v grobu luči. Tako so šli kakih sedem minut daleč, med tihim, žalnim petjem psalmov po dolini do vrta, kjer je bil grob. Ko pa so do groba prišli, so presveto telo na tla položili in je od¬ grnili. Nikodem in Jožef sta Ga tedaj Getzemani. 20 306 nesla v grob, ki je bil nov in od Niko- demovih služabnikov osnažen in okajen. Bil je prav lep, pri glavi je bil nekoliko širji kakor pri nogah, izsekan v podobi telesa. In tedaj sta izkazala svetemu telesu še s solzami in objemanjem svojo ljubezen in šla iz groba. Nato pa je šla presveta Devica v grob, sedla h glavi, ki je slonela višje, ter se je jokaje nagnila čez telo svojega otroka. Ko je Marija grob zapustila, je še Magdalena vanj stopila, natrgala je po vrtu cvetic in jih položila na sveto telo. Jokaje in zdiho- vaje je objemala Jezusove noge. Ko so pa možje zunaj že opominjali, naj se vrne, je tudi ona šla nazaj k drugim ženam. Možje so Ga tedaj z rjavkastim prtom pregrnili, vrata h grobu zaprli in zavalili velik kamen pred vrata. Sveti zdihljeji. »O prežalostna Mati moja! Smiliš se mi zaradi te svoje velike bolečine, ki te je presunila, ko si svo¬ jega mrtvega Sina v svoje naročje spre¬ jela« — pravi sv. Ligvori, Ni več tako ljubezniv, tako lep, kakor je bil takrat, ko si Ga v Betlehemu v svojem naročju držala. Oh ne! On je krvav. Njegovo sveto telo je vse strgano od bičanja. Vse Njegove kosti se vidijo skozi rane, »O ljubi moj Sin,« si zdihnila takrat, »kam 307 Te je ljubezen pripeljala!« In ko so Ga v grob nesli, si Ga hotela spremiti, da bi tam pustila od Njega slovo jemaje svoje ljubeče Srce. Zaradi te velike bo¬ lečine mi izprosi, o Mati lepe ljubezni, odpuščenje vseh razžaljenj, s katerimi sem svojega tako ljubeznivega Boga raz¬ žalil in katere zdaj iz celega srca ob¬ žalujem, Stoj *mi na strani, o Marija, v vseh izkušnjavah, zlasti ob moji smrtni uri, da bom po zasluženju Jezusa Kri¬ stusa in po tvojem zasluženju zveličan in da bom nekdaj s tvojo pomočjo po tem revnem življenju tam v nebesih večno hvalo prepeval Jezusu in tebi. Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Večkrat tekom dneva se hočem duhovno obhajati, V spomin, »Ljubim Te z večno lju¬ beznijo.« (Jerem. 31, 3.) Jutranje premišljevanje za devetindvaj¬ seti dan. Jezusov grob zastražijo, Jezus gre pred pekel. 1. Solnce je že zašlo in nastopila je sobota. Jezusovi prijatelji so zapustili grob. Jožefa in Nikodema so v mestu 20 * 308 srečali Peter in Jakob starejši in Jakob mlajši. Vsi so jokali. Peter je bil posebno pobit in žalosten. S solzami jih je ob¬ jemal, jim tožil svojo nezvestobo in zdi¬ hoval, da ni bil pri smrti pričujoč, ter se jima zahvalil, da sta Gospoda poko¬ pala. Vsi pa so bili prevzeti velike žalo¬ sti. Šli sc v hišo, kjer so obhajali sveto večerjo. Sčasoma so se zbrali vsi apo¬ stoli skupaj, tudi več drugih učencev je prišlo. Svete žene pa so šle v stanovanje presvete Device Marije. V žalosti in bridkosti so si marsikaj pripovedovali. Možje so oblekli druga oblačila in pri luči začeli praznovati soboto. Velika zmešnjava in žalost je vladala med njimi. Tudi žene so molile pri luči. Ponoči od petka na soboto pa so se zbrali veliki duhovni in farizeji k Pilatu in so rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: Čez tri dni bom vstal. Ukaži tedaj grob zastražiti do tretjega dne, da ne pridejo Njegovi učenci in Ga ne ukradejo in ne poreko ljudstvu: Od mrtvih je vstal; in slednja zmota bo hujša od prve.« Pilat pa jim je rekel: »Imate stražo, pojdite, zastražite, kakor veste in znate.« Dal jim je pa tudi Kasija k straži, kateri mu je vse povedal, kaj se mu je bilo zgodilo, 309 ter mu je naročil, da bi tudi potem vse natanko naznanil. Šli so še pred solnč- nim vzhodom. Spremljajoči vojaki niso bili po rimsko oblečeni; bili so namreč od tempeljnove straže. .Vzeli so bakle, da bi v temni noči vse dobro videli in razsvetlili grobno jamo. Kc so se pre¬ pričali, da je Jezusovo telo res v grobu, so grob obdali z varihi in zapečatili kamen. In šli so v mesto nazaj. Stražo pa so postavili grobnim vratom nasproti. Pet do šest mož je bilo vedno tam, 2. Grobna vrata so bila zaprta. Ka¬ men je bil naslonjen na nje. Telo Gospo¬ dovo pa je počivalo svetlo in bliščeče med dvema angeloma, ki sta Ga molila. Tik grobovih vrat je stal Kasij nepre¬ makljivo in tiho. Veliko razsvetljenja in milosti je prejel. Šele tu je bil ves iz- precbrnjen in popolnoma nov človek. V žalovanju, zahvaljevanju in molitvi je ves dan prebil. Svete žene in Jezusovi prijatelji so v soboto počivali po postavi ter so bili zbrani v žalovanju in molitvi v hiši zadnje večerje, ki je bila Niko- demova. 3. Ko je Jezus z velikim glasom svojo dušo izdihnil, je šla Njegova duša kakor bleščeč žarek, spremljana od veliko an¬ gelov, med njimi tudi Gabriel, pri sve- 310 tem križu v zemljo pred pekel, Njegova božja narava pa je ostala zedinjena z Njegovo dušo, pa tudi zedinjena z Nje¬ govim na sv. križu visečim in zdaj v grobu ležečim telesom. Pred peklom je bil oni kraj, kjer so duše vseh pravičnih starega zakona čakale na Odrešenika: zakaj nihče ni mogel v nebesa iti zaradi Adamovega greha, dokler ni Kristus za vse umrl. Brez prenehanja so zdihovali po prihodu Mesije, da bi jih rešil te žalostne ječe in jih peljal v božje zveli¬ čanje. Bile so tedaj tukaj duše starih očakov od Adama do Abrahama in zopet od Abrahama do Janeza Krstnika, Bili so tukaj vsi sv, Izraelci; patriarhi, Mozes, sodniki, kralji, preroki in vsi predniki Jezusovi in njihovi sorodniki do Joahima, Ane, Jožefa, Caharije, Eli¬ zabete in Janeza, Tu sem je prišel Zve¬ ličar v svojem veličastvu, obdan od trume nebeških angelov, Angeli božji so potrkali in veleli, naj odpro. Bilo je, kakor bi klicali: Odklenite se duri, od¬ prite se vrata, da gre noter kralj vse častil In Jezus je stopil veličastno med¬ nje, govoril tem dušam ter se jim na¬ znanil, in one so Ga v neizrečeni radosti molile in Mu hvalno pesem zapele. Velika radost in zveličanje je prešinilo 311 te bridke kraje. Tako je odklenil Jezus z močjo svoje krvi peklenska vrata in lazdrobil njihove zapahe, in vse te duše so se veselo prepevaje združile z Jezu¬ sovim veličastvom. Premisli, moja duša, kako veličasten je bil ta vhod Jezusa Kristusa, ko je, obdan od številnih trum angelov, kakor premagovalec smrti in pekla semkaj prišel. Kako veliko je bilo Njegovo veselje, ko je zagledal milijone tistih duš, katere je odkupil s svojo drago krvjo in katere je — prvence svoje zve¬ ličavne smrti — odpeljal s seboj! Kako veliko pa je bilo tudi veselje teh starih očakov in vseh odrešenih duš, ki so bile zdaj iz te žalostne ječe rešene in deležne zveličanja božjega po neskončni ljubezni Jezusovi, v kateri je On samega sebe dal v smrt. Zakaj, če tudi niso te duše tu nič trpele, pa vendar niso Boga gle¬ dale, in to je bilo zanje najhujše trpljenje. Poveličuj in hvali tudi ti svojega Zveli¬ čarja kakor premagalca smrti in pekla, v Njegovem veličastvu, v Njegovi mo¬ gočnosti! Sveti zdihljeji. O neumrjoči ljubljenec vseh duš! Kako hrepeneč si v ljubezni do njih, tako, da ne moreš biti le en trenutek brez njih. Zakaj, ko si prenehal 312 živeti med človeškimi otroci, si že imel hrepenenje podeliti vsem pred peklom nate čakajočim dušam tiste dobrote, katere si nam s svojo smrtjo zaslužil. Z močjo svoje drage krvi si odprl njih ječo, razdejal njena vrata in zapahe, raztrgal njih verige in vezi. Pridi torej, o Gospod, in obišči tudi mojo dušo! Združi se tudi z menoj; in da boš vhod v mojo duše dobil, raztrgaj vezi vse pregrehe in vzemi mi vse zadržke, ki me še vjetega drže in me ločijo od Tebe. Dodeli tudi meni prostost božjih otrok! Pojdi v mojo dušo, da Tebe hvali in Tvcjo milost po¬ veličuje na vekomaj! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Za uboge duše v vicah hočem pridno moliti in jim s tem kolikor mogoče olajšati njihovo trpljenje. V spomin: »Stopi doli, o presveta Rešnja kri, Reši duše iz razbeljene peči!« (S, Magd. Pac.] Večerno premišljevanje za devetindvaj¬ seti dan. Gospodovo vstajenje. 1. Gospod je šel tedaj veličastno z izvoljenimi trumami, med katerimi je bil 313 tudi David, in obiskal razne kraje svo¬ jega življenja in trpljenja. Razložil jim je vse predpodobe in njih izpolnjenje ter jim je pokazal, koliko je storil za zveli¬ čanje ljudi. Ko je tedaj presveta Devica, vsa hrepeneča po Jezusu, sedela v mo¬ litvi, je pristopil k nji angel in ji je rekel, naj gre pred mesto, ker se Gcspod bliža. In Marijino Srce se je napolnilo z vese¬ ljem. Hitro se zavije v svoj plašč ter gre, ne da bi povedala ženam o svojem odhodu. Šla je torej pred mesto. Bilo je na večer pred Gospodovim vstajenjem, okrog devete ure. Naenkrat obstane in gleda vsa zamaknjena in polna veselega hrepenenja. Tedaj je prišla k Mariji Je¬ zusova duša, žareča in izpremenjeno- s-vetla, spremljana od velike množice duš starih očakov. Rekel pa je Jezus, kazaje na sveto Devico, starim očakom; »Marija, moja Mati!« In zdelo se je, ka¬ kor bi jo bil objel. Nato pa je izginil. Presveta Devica pa je padla na kolena, kjer je 'stal Jezus in je šla potolažena nazaj k svetim ženam, katere so pri¬ pravljale mazil in dišav. Ni pa jim pove¬ dala, kaj se ji je zgodilo. Bila je vsa po¬ krepčana in jih je tolažila in utrjevala v veri. Tako so tedaj pozdravili veselo stari očaki Mater Jezusovo, njo visoko 314 češčeno, po kateri so hrepeneli že pa¬ triarhi, katero so napovedovali preroki in težko z velikim hrepenenjem priča¬ kovali vsi svetniki starega zakona. In če so že Judito nekdaj slavili, ker je odsekala Holofernu glavo in tako rešila izvoljeno ljudstvo najhujšega sovraž¬ nika, kako so šele častile te trume svet¬ nikov Marijo, ker je bila ona žena, ki je kači glavo strla in nas rešila sata¬ nove sužnosti! Marijo so vsi svetniki zelo častili in slavili, ker so jo spoznali kot svojo prihodnjo kraljico, kateri so bili dolžni za Jezusom največ hvale, 2, Pri Gospodovem grobu je bilo vse mirno in tiho. Kakih sedem vojakov je sedelo in stalo ob grobu na straži, Kasij je celi dan zapustil komaj le nekaj tre¬ nutkov svoje mesto. Stal je pri grobu zatopljen v premišljevanje in je občutil neko notranje navdihnjenje. Bila je noč in bakle so slabo brlele okrog groba. Gospodovo telo je neizpremenjeno le¬ žalo, zavito in bleščeče med dvema an¬ geloma, ki sta klečala v podobi duhov¬ nov kakor Keruba na skrinji sprave, pri glavi in nogah, zatopljena v tihi molitvi. In tedaj je bilo, kakor bi bila Gospodova duša stopila skozi skalo groba z vsemi odrešenimi duhovi starih 315 očakov in jim razkazovala razmesarje- nje svojega svetega telesa. Kazala jim je svoje rane, zaničevanja in zasramo¬ vanja. Duše so bile presunjene z neizre¬ čenim spoštovanjem, kakor bi se tresle sočutja in jokale. In tako je peljal Go¬ spod te trume svetnikov po vsem kri¬ ževem potu. Vse muke, vsa svoja zani¬ čevanja je razodel tem dušam. In an¬ geli so skrivnostno pobirali kaplje svete krvi, katero je prelil Gospod pri svojem trpljenju. Obišči tedaj tudi ti, moja duša, v tihi žalosti svojega v grobu ležečega Zveličarja! Preudari ob kratkem in pre¬ misli, koliko je trpel tvoj Jezus za te. Moli in jokaj z nebeškimi angeli solze sočutja in ljubezni! Predvsem pa po¬ koplji grehe vsega svojega življenja, da boš dosegla nekdaj tudi ti veličastno vstajenje. 3, Po soboti pa, ko je napočilo ju¬ tro prvega dne v tednu in se je nebo razsvetlilo v bledi bliščobi, je šla Jezu¬ sova duša, podobna veliki bliščobi, med dvema angeloma, ki so jo spremljali sveti duhovi, čez skalo groba v svoje sveto telo. Bilo je, kakor bi se nagnila čez telo in se ž njim združila. Udje, zaviti v tančice, so se oživili in svetlo, 316 živo telo Gospodovo, sklenjeno z dušo in božjo naravo, se je dvignilo in opro¬ stilo tančic. Žarelo je svetlobe in bli- ščobe. Gospod je imel v svoji roki za¬ stavo zmage in je stal bleščeč nad grob¬ no skalo, Zemlja se je tresla in angel Gospodov, oblečen kakor vojak, se je spustil v podobi bliska iz nebes h grobu in je odvalil kamen z groba in sedei nanj. Nastal je tak potres, da so se ma¬ jale bakle in je plamen nemirno vztre¬ petava!, Ko pa je straža to videla, je po¬ padala omamljena, kakor mrtva na tla, Kasij je videl vse polno bliščobe. Kmalu pa se je zavedel, stopil v grob in neko¬ liko odprl vrata groba in je otipal same prazne prte. Nato pa je odhitel k Pi¬ latu in mu je povedal, kaj se je zgodilo, V tem trenutku pa, ko se je angel spu¬ stil h grobu in se je zemlja tresla, se je Gospod, ki je vstal, prikazal svoji Ma¬ teri, Bil je neskončno lep, veličasten in bliščeč. Njegovo krilo, ogrnjeno okrog telesa kakor širok plašč, se je vilo okrog Njega in blestelo v višnjevobledi bliščobi. Njegove rane so bile velike in svetle. Pokazal je Mariji svoje rane, jo prijel za roko, ko je predenj padla, da bi Mu poljubila noge, joi dvignil in iz¬ ginil. 317 Sveti zdihljejL O Jezus, Tebi, častit¬ ljivemu zmagovalcu smrti, greha in pekla, voščim srečo in zveličanje k Tvojemu častitljivemu vstajenju in se iz celega srca veselim, da si premagal smrt s svo¬ jim trpljenjem. Veliki premagalec smrti, moj Odrešenik, za katerega je bila ta noč tako veličastna, tolaži tudi mojo žalostno dušo in pošlji v moje srce ne¬ koliko tistega veselja, katerega si po¬ delil na ta svoj veliki dan vsem stva¬ rem, Kako nepopisno častitljiv si bil zdaj, ko malo prej nisi bil skoro človeku podoben, ko si izšel iz groba, kakor ju¬ tranja zarja! Kolika čast Te je obdajala, ko so Te molile vse trume angelov in vse duše pravičnih kot svojega Boga in Te slavile kot kralja in Ti voščile srečo in častitale k Tvojemu veličast¬ nemu vstajenju! Kako nepopisno je bilo veselje, ki ga je občutilo to noč srce Tvoje Matere, ko si se ji Ti prikazal v svoji ljubeznivi prijaznosti in veličastni slavi in obrisal za večno njene solze! O, Ti moj vstali Jezus! Tudi jaz Te zdaj molim v največji ponižnosti in Te hva¬ lim in častim! O, moj Bog in Odrešenik, ki si prenovil v tej noči vse stvari, ustvari tudi v meni novo, pobožno srce! Dodeli mi, da iz svojega grešnega živ- 318 ljenja na novo vstanem in da grem ne¬ kdaj pri vesoljnem vstajenju tudi jaz častitljivo iz groba in Te častim in sla¬ vim z vsemi angeli in svetniki! Amen. Sklep, Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Vsako leto hočem ponoviti krstno obljubo, in sicer že ta¬ koj pri prvem sv. obhajilu. V spomin. »Glej, vse bom prenovil!« (Skriv. raz. 21, 4.) Jutranje premišljevanje za trideseti dan. Svete žene pri grobu. 1. Zjutraj onega dne, ko je Gospod vstal od mrtvih, so zapustile svoja sta¬ novanja Marija Magdalena, Marija Kleo- fova, Ivana Kuža in Saloma, zavite v plašče. Nesle so s prtom zakrite dišave, katere so nakupile v soboto zvečer, da bi Jezusa mazilile. Ena izmed njih je nesla tudi gorečo luč, skrito pod pla¬ ščem. Dišavam so pridejale še svežih cvetlic, da bi jih potresle, in za oblivanje iztisnjena dišeča mazila; najdražje je bilo, kar so mogle dobiti. Hodile so v veliki bridkosti. Ničesar niso vedele o dogodkih, ki so se že zgodili pri grobu, tudi ne o straži pri grobu, kajti včeraj¬ šnji — sobotni — dan ni bil nihče pri 319 grobu, one pa so bile zaklenjene in so žalovale. Skrbno so se med seboj me¬ nile: »Kdo nam bo odvalil kamen iz¬ pred groba?« Zakaj v svojem hrepe¬ nenju, da bi izkazale čast Gospodovemu telesu, se še tega kamna niso domislile. Njihov namen je bil obliti Gospodovo telo z nardovo vodo in drugimi diša¬ vami in potrositi cvetlice po Njem. Sklenile so zdaj položiti dišave na ka¬ men in žalovati, dokler ne bo prišel kak učenec in jim odprl groba. Tako so šle proti vrtu. Straža je še ležala vsa omam¬ ljena semtertje po tleh. Kamen je bil odvaljen, tako da sc se vrata lahko od¬ prla. Žene so se tedaj bližale vrtu, ko so pa zagledale bakle in okrog ležeče vo¬ jake, so se prestrašile. Marija Magda¬ lena pa je na vse nevarnosti pozabila in je hitela na vrt; Salome je šla za njo. Drugi dve pa sta bili bolj boječi in sta ostali pred vrtom in ko sta gledali od- daleč, sta videli, da je kamen cd groba odvaljen. In Marija Magdalena je z ve¬ liko bridkostjo odprla vrata, strmela v grob in videla, da so prti prazni in po¬ sebej zviti. Vse je bilo polno bliščobe. In Marija Magdalena teče vsa prepla¬ šena v mesto k zbranim apostolom in Petru, da bi povedala, kar je videla. 320 2. One žene so se pa med tem že osrčile in sc šie združene na vrt. Ko so stopile z velikim strahom na vrt in v grob, sta stala dva angela v grobu v belih, svetlih duhovnih oblačilih pred njimi. Žene so se silno prestrašile, se tiščale skupaj in zakrivale svoj obraz z rokami in se obračale proti tlom. Angela pa sta jih nagovorila in rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni Ga tu¬ kaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bival še v Galileji, rekoč: »Sin človekov mora biti izdan in križan in vstati tretji dan od mrtvih,« In angela sta izginila, svete žene pa so prestrašene in polne veselja pogledale grob in prte in so jokaje odšle, da bi drugim povedale. Tako je Bog poplačal pobožnost teh svetih žena za delo lju¬ bezni, katero so Mu izkazale. Premisli, moja duša, kako sveto so se te žene vnemale! Komaj je napočil dan, že jih je gnala ljubezen do Jezu¬ sovega groba. Vse so premagale, kar se jim je protivilo. Zato jih je Bog poplačal s tolikimi milostmi. Dvigni se torej, moja duša, in pojdi iskat svojega Gospoda že zgodaj! Vadi svoje srce, da že zgodaj vstaja in moli svojega Gospoda, svojega Stvarnika. Nikar ne išči tudi ti svojega 321 Gospoda med mrtvimi, to se pravi, ne med mrtvimi in ničemurnimi stvarmi tega sveta, ampak v čisti, popolni božji ljubezni, ki nas more edina storiti spo¬ sobne, da moremo gledati Boga v Nje¬ govem veličastvu, 3. Medtem je dospela Marija Mag- r dalena do hiše, kjer so bili zbrani apo¬ stoli. Vsa preplašena je močno potrkala, Peter in Janez sta ji odprla. Ta pa je rekla: »Vzeli so Gospoda iz groba in ne vemo, kam so Ga položili.« Tedaj sta šla Peter in Janez h grobu. Tekla sta oba skupaj in Janez je Petra pre¬ hitel in prišel prvi h grcbu, Janez je stal pri vratih, se pripognil in gledal skozi odprta vrata in videl tančico in prte; noter pa ni šel. Ko pa pride Peter, ki je šel za njim, je šel v grob in videl tančice in prte ležati prazne. Za njim je šel tudi Janez noter in videl in veroval v vsta- j jenje. Zdaj sta šele umela, kar je Gospod prej napovedoval in kar je bilo pisano v svetem pismu; preje na to nista veliko j mislila, Peter je stisnil tančice in prte j pod plašč in oba sta odšla domov, Premisli, moja duša, ta dva učenca, Peter in Janez predstavljata dve naj¬ imenitnejši čednosti, s katerimi hoče Getzemani. 21 322 Gospod, da bi Ga iskali: namreč vero in ljubezen. Vera odkrije vse čednosti in gre s sv. Petrom naprej v grob; ljubezen pa gre za njo, kakor sv, Janez za Petrom, in ko pride za njo, pomnoži vero, jo potrdi v spoznanju in jo naredi popolno. V teh dveh učencih se vidi tudi dvojno življenje, ki nas vodi k Jezusu, namreč delavno in premišlje- valrjp. Delavno življenje gre naprej, da bi nas naredilo pripravne in pobožne; premišljevalno gre pa za njim uživat Jezusa Kristusa. Prosi Boga, da ti raz¬ svetli vero in užge ljubezen, da zaniču¬ ješ ves strah pred ljudmi in iščeš le samo Boga in Ga tudi najdeš, naj te Gospod vodi po poti, po katerikoli hoče. Sveti zdihljeji. Presladki moj Jezus, Ti si vstal, pa nas nisi zapustil, ampak, ker ljubiš svoje, jih ljubiš do konca! Sam si nam rekel, da je Tvoje veselje bivati med človeškimi otroci in zato prebivaš med nami noč in dan, kjerkoli se nahaja kak tabernakelj, v najsvetejšem Zakra¬ mentu, v ognju svoje ljubezni in nas vabiš, da naj Te obiskujemo. Ni se nam treba več bati straže, ni nam treba skrbeti, kdo nam bo odvalil kamen, ker je Tvoje ljubeznipolno Srce noč in dan 323 odprto vsakemu, kdorkoli se hoče k Tebi zateči. O, moj preljubeznivi Zveli¬ čar! Zahvalim se Ti zdaj za milost, da Te smem obiskovati v najsvetejšem Zakramentu, Daj, da bom imel svoje edino veselje le pri Tebi in da že zdaj okusim, kako je sladka Tvoja družba, nekdaj pa da se morem večno veseliti Tvojega uživanja! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes; Če bo le mogoče, hočem vsak dan nekoliko obiskati sveti Zakrament in počastiti Devico Marijo ali pa storiti kaj drugega pobožnega. V spomin. »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Luk, 12, 34.) Večerno premišljevanje za trideseti dan. Jezus se prikaže Mariji Magdaleni in drugim svetim ženam, 1. Marija Magdalena je nato hitela nazaj na vrt h grobu. Ker pa je bila sama, si ni takoj upala v grob in je stala zunaj. Pripognila se je, da bi pogledala skozi naslonjene duri v grob. Ko je torej pogledala skozi, je zagledala dva angela v belih duhovnih oblačilih, ki sta sedela pri glavi in nogah, in zaslišala 21 * 324 glas; »Žena, zakaj jokaš?« In v svoji bridkosti je zavpila, kajti vedela in mislila ni na nič drugega, kakor da ni več tukaj Gospodovega telesa: »Vzeli so mojega Gospoda iz groba in ne vem, kam so Ga položili.« Po teh besedah se je, kakor iskaje, obrnila okrog in ni videla ničesar drugega kakor le prte. Mislila je, da Ga mora na vsak način najti. Zdelo se ji je, kakor bi bila blizu Njega, in celo prikazen angelov je ni mogla v tem premotiti. Zdelo se ji je dalje, kakor bi ne mislila, da sta to angela in ni mogla na nič drugega misliti kakor le na Jezusa. Ko se je tedaj obrnila, je zagledala kakih deset korakov od grobnega kamna med grmovjem in za palmovim drevesom veliko v belo oblečeno podobo v megli, ki je proti nji šla in rekla: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Ker je mislila, da je vrtnar, je rekla: »Gospod, ako si Ga ti odnesel, povej mi, kam si Ga položil, da Ga bom vzela.« In ozirala se je okoli, kakor da bi Ga res kje imel. Jezus pa jo je z znanim glasom poklical: »Ma¬ rija!« In pri tej priči je spoznala Njegov glas, pozabila je na križanega, na smrt in pogreb in od prevelikega veselja vsa sama iz sebe je padla k nogam, se Ga 325 oklenila, kakor bi se ne hotela nikoli več ločiti od Njega in rekla: »Rabi« (kar pomeni: Učenik). Jezus pa ji odvrne: »Nikar se me ne dotakni; kajti nisem še bil pri svojem Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim povej, da grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu, k svojemu * Bogu in k vašemu Bogu.« Po teh bese¬ dah je Gospod izginil. 2. Premisli tu, moja duša, veliko lju¬ bezen te svete spokornice. Poleg Device Marije nastopa povsod kot najsvetejša služabnica Jezusa Kristusa, Povsod je spremljala Gospoda prav do križa, in ko je Gospod umrl, se ni mogla ločiti od Njegovega svetega telesa. V življenju Mu je mazilila noge in želela izkazati Mu še v smrti največjo čast s tem, da Ga je pcmazilila z najdragocenejšimi mazili. Neprestano je molila in jokala pred grobom in ko bi je ne bila zadrže¬ vala zapoved sobote, bi ga ne bila nikdar zapustila. Kolike bolečine pa je tedaj občutila, ko ni več našla v grobu mrtvega Gospodovega telesa! Ko je Gospcd umrl na križu, jo je še to tola¬ žilo, da bo mogla izkazovati mrtvemu svojo ljubezen. Zdaj pa ji je bila odvzeta vsa tolažba. Oh, njena ljubezen je tolika, da ne misli na ničesar drugega 326 kakor le na Jezusa! Od te ljubezni je takorekoč vsa prevzeta. Še na prikazen angelov ne misli in se nič ne čudi, ampak gre proč od njih, ker hoče in išče samo Jezusa. Da, še več! Vsled same ljubezni še Jezusa ne spozna. Ne , misli na to, da bi bil vstal. Njeno srce je le pri pokopanem Jezusu, njen duh je takorekoč ž Njim pokopan. Jezusa ima za vrtnarja, zato Mu zakliče: »Gospod!« Vse kaj drugega Mu odgovori, kakor jo On vpraša. Meni, da je vzel vrtnar Nje¬ govo telo in da ji bo povedal, kam Ga je položil. Reče Mu, da Ga hoče vzeti in proč nesti, naj bo že kjerkoli hoče. Nikogar se ne boji. O čudovita ljube¬ zen! Ta ljubezen zasluži, da se ji je Jezus prvi prikazal. 3. Tedaj pa tudi Jezus ni mogel več zadrževati svoje ljubezni in se ni mogel več prikrivati, zato je rekel: »Marija!« To edino besedo je On izrekel tako ginljivo in tako ljubeznivo, da je pre¬ bodla dušo te svete spokornice kakor ostra puščica. Njeno srce se je izpreme- nilo. Spoznala je ta ljubeznivi klic in glas svojega Učenika, Ničesar ni mogla odgovoriti, njeno srce je bilo prepolno in jezik, zadržan od veselja in ljubezni, je le to mogel zaklicati: »Rabi! Učenik!« 327 1 in s tem Mu je padla k nogam, se Ga oklenila in Mu takoj položila celo svoje srce k nogam. »Marija!« In zopet: »Rabi!« V teh besedah je obsežena vsa ljubezen in milost Gospodova in vsa ljubezen in vdanost Njegove svete slu¬ žabnice. In celo tako goreča je bila v svoji ljubezni, da je želela okleniti se Gospoda in Ga nič več ne izpustiti. Našla sem Njega, katerega ljubi moja duša, zato se Ga hočem držati in Ga nikdar več ne izpustiti. Tako, da se je Gospod moral braniti in je rekel: »Saj nisem še šel k Očetu; saj bom še pri tebi ostal, ne boš me že zdaj izgubila.« — O čudovita ljubezen, čudovita vnema! Uči se od svete spokornice, kako moraš iskati Jezusa in na vse drugo radi Njega pozabiti. Okoli ležeča straža se je zopet vzdramila. Pobrali so se, vzeli sulice in bakle in so zbežali prestašeni iz vrta v mesto. Marija Magdalena pa je poiskala tudi druge žene in jim pripovedovala, da je videla Gospoda na vrtu. In zopet je hitela v mesto. Svete žene pa so šle še enkrat na vrt. In Jezus se je prikazal tudi njim v širokem, snežnobelem obla¬ čilu in jim rekel: »Pozdravljene!« One pa so pristopile, objele Njegove noge in 328 Ga mclile, Jezus pa jim reče: »Nikar se ne bojte! Pojdite in povejte mojim bra¬ tom, da naj gredo v Galilejo, kjer me bodo videli.« Nato pa je izginil. Svete žene pa so hitele v mesto, da bi zbranim učencem povedale, kar jim je naročil. Tudi Marija Magdalena je prišla in pri¬ povedovala, da je videla Gospoda, Učenci pa so imeli to le za domišljijo svetih žena, dokler nista prišla Peter in Janez in sta tudi pravila, kar sta videla. — Kasij je bil tačas že pri Pilatu in mu vse povedal, kar se je zgodilo. S prikrito grozo je Pilat vse to poslušal. Tudi ne¬ kateri izmed stražnikov so že prihiteli v mesto in so pripovedovali velikim du¬ hovnom, kar so videli. Nato. pa so se zbrali veliki duhovni s starešinami in so se posvetovali. Po posvetovanju so dali vojakom veliko denarja, rekoč: »Recite, da so Njegovi učenci ponoči prišli in so Ga ukradli, ko ste vi spali. In če bo to poglavar slišal, ga bomo že mi pregovo¬ rili in bomo ukrenili, da ste lahko brez skrbi.« Vojaki so vzeli denar in so sto¬ rili, kakcr jim je bilo naročeno. Tako so torej ostali zaslepljeni Jezusovi so¬ vražniki trdovratni pri vseh čudežih Njegovega vstajenja. Ti pa, moja duša, se veseli Njegovega vstajenja, ker ti je 329 to gotovo poroštvo za tvoje lastno vsta¬ jenje, in prosi svojega Zveličarja, da bi tudi ti enkrat vstal z Njim vred častitljiv iz groba! Amen. Sveti zdihljeji. 0 velika spokornica sveta Marija Magdalena! Kako se mo¬ ramo pač sramovati, ko vidimo tvojo gorečo ljubezen do Jezusa, s katero si povsod spremljala Gospoda in ko si mislila, da si Ga izgubila, si Ga nepre¬ stano iskala. Od takrat, ko si poljubila noge svojega Učenika in si jih močila s svojimi solzami in si iz Njegovih ust zaslišala ljubeznive besede: »Odpuščeni so ti tvoji grehi!« nisi nič več zapustila svojega Zveličarja in si Mu darovala celo svoje srce. Od onega srečnega trenutka svojega izpreobrnjenja nisi želela na svetu ničesar drugega kakor le Jezusa, in nisi ljubila ničesar drugega kakor le Njega samega. Povsod si spremljala svojega Gospoda; celo ko Ga je vse zapustilo, Ga ni zapustilo tvoje zvesto srce. Spremila si Ga na goro Kalvarijo in ko je Gospod že umrl, te je vedno vezala ljubezen na Njegov grob. O ti, poleg Marije najzvestejša služabnica in ljubljenka Jezusova! Ti si ogledalo vsem Jezusa ljubečim dušam! Nič te ni moglo odtrgati od tvojega Je- 330 zusa in zato si tudi ti zaslužila toliko ljubezen od svojega Jezusa. Zato te je poklical Gospod s tvojim lastnim ime¬ nom, v znamenje, da te pozna in srčno ljubi. On, ki je ustvaril z eno samo besedo nebo in zemljo, je izpremenil tudi z eno samo besedo tvojo žalost v veselje in te je napolnil z obilnostjo svoje ljubezni ter se ti je dal v vsej svoji slavi in lepoti v večno posest, ki si Ga ti iskala mrtvega v grobu. O, koliko veselje te je prešinilo pri tej edini be¬ sedi! Od prevelikega veselja nisi vedela ničesar drugega reči kakor le; »Rabi!« O, učitelj nebes in zemlje, učitelj moje duše, učitelj krotkih in ponižnih in vseh ljubečih src! Oh, prosi, sv. Magdalena, tudi zame, da tudi jaz ljubim svojega Gospoda Jezusa nad vse, da spremljam svojega Gospoda v bridkostih in trp¬ ljenju do, križa, da vedno objokujem Nje¬ govo bridko trpljenje in smrt in da Ga nikdar več ne zapustim, da tudi mene spozna za svojega, ko se bo prikazal na dan sodbe, in tudi mene pokliče po imenu in se mi daruje v večno posest! Amen. Sklep. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Vsaki dan hočem presiti Boga stanovitnosti in biti zvest 331 svojemu Jezusu tudi v trpljenju in brid¬ kostih do smrti. V spomin. »Bodi zvest do smrti in jaz ti bom dal krono življenja.« (Skriv. raz. 2, 10.) 1 4 III. DEL. Pobožna opravila v počeščenje najsv. trpljenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Molimo Te, Kristus, in Te hva¬ limo, ker si s svojim križem ..svet odrešil! Sv. Cerkev. « ' ■ * Jutranja molitev. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, Amen, O moj Bog! Molim Te v največji po¬ nižnosti, — Verujem v Tebe, ker si neskončno resničen; — upam v Tebe, ker si vsemogočen, neskončno dobrot¬ ljiv in zvest; — ljubim Te nad vse, ker si neskončno popoln in vse ljubezni vreden. Zahvalim Te za vse dobrote, ki si mi jih kdaj skazal, — zlasti pa, da si me tudi to noč milostno varoval. Tebi v čast bodi vse, kar bom danes mislil in govoril, delal in trpel, — Zato združim vse to z namenom in zasluže- njem Jezusa, Marije in vseh svetnikov, — in tako združeno Tebi darujem, — Želim se udeležiti vseh svetih maš, ki se bodo danes darovale, — in vseh od¬ pustkov, ki jih morem danes dobiti s svojimi molitvami in drugimi dobrimi deli. Trdno sklenem, ogibati se vsakega greha, posebno pa tistega, ki mi je pri¬ šel že v navado, — Daj mi milost, o Bog, da bom vestno izpolnjeval ta svoj sklep. 336 Sladko Srce Jezusovo, daj, da Te bom vedno bolj in bolj ljubil. (300 dni odpustka vsakikrat. •— Pij IX,, 26. nov, 1876.) Sladko Srce Marijino, bodi moje rešenje, (300 dni odpustka vsakikrat. — Pij IX., 30, sept, 1852.) Sveti angel varih, moj sveti patron in vsi svetniki božji, prosite zame. Oče naš. češčena Marija. Vera. Čast bodi. Večerna molitev. f Moj Gospod in moj Bog! — Molim Te in zahvalim za vse dobrote, ki si mi jih tudi danes skazal na duši in telesu. — Ali sem pa tudi vsako prav porabil? Ali sem izpolnjeval Tvoje zapovedi? — Pomagaj mi, da o tem dobro izprašam svojo vest, Premišljuj in moli: O frioj Bog! — Ti in vsi moji grehi so mi resnično žal, — ker sem z njimi zaslužil, da me po vsej pravici kaznuješ. — Žal so mi, ker sem Tebe, svcjega naj¬ boljšega Očeta, — največjo in preljubez- nivo dobroto, z njimi razžalil. — Trdno sklenem, s Tvojo milostjo svoje življenje 337 poboljšati, — bližnje priložnosti v greh se varovati in nič več ne grešiti. V Tvoje reke, o Bog, izročim svoje telo in svojo dušo; — Tebi priporočim tudi svoje starše, sorodnike in dobrot¬ nike, žive in mrtve. Obišči, prosimo Te, Gospod, to pre¬ bivališče — in odženi od njega vsa zalezovanja hudega duha. — Tvoji sveti angeli naj v njem stanujejo ter nas varu¬ jejo v miru, — in Tvoj blagoslov bodi vedno nad nami. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo. (100 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII., 15. marca 1884.) Jezus, Marija, Jožef! Vam podarim svoje srce in svojo dušo. Jezus, Marija, Jožef! Stojte mi na strani v zadnjem boju, Jezus, Marija, Jožef! Naj združen z vami mirno izdihnem svojo dušo. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi. (300 dni odpustka vsakikrat. — Pij VII., 28. aprila 1807.) Moli tudi za uboge duše v vicah. Getzemani. 22 338 Mašne molitve v čast Jezusovemu trpljenju. Prva sv. maša. Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Priprava. Bodi vsak dan pri sv. maši, če ti je le mo¬ goče in ti to dopuste tvoja vsakdanja opravila. Kadar smo spodobno pri sv. maši, skažemo Bogu več časti kakor angeli in svetniki v nebesih. Zakaj oni so le stvari božje in Ga zamorejo le kakor stvari častiti. Mi pa pri sveti maši darujemo Bogu Jezusa Kristusa ter Mu skazujemo tako neskončno čast. Kadarkoli smo s spodobno pobožnostjo pri sv. maši, dobimo več let odpustkov in se še posebno udeležimo zasluženja Jezusovega trpljenja. Pri sv. maši pa moramo biti s tistim name¬ nom, iz katerega namena je sv. maša postav¬ ljena, namreč: 1. Da Boga spodobno častimo; 2. da Ga za prejete dobrote zahvaljujemo; 3, da zadostujemo Bogu za svoje grehe, Ga za njih odpuščanje prosimo; in 4. da dobimo novih milosti. Molitev pred sv, mašo. Preljubi Jezus, moj Zveličar in Od¬ rešenik! Ti si iz neskončne ljubezni do nas sv. maše postavil, da bi imeli vedni spomin Tvojega najsvetejšega dani, ki si Ga na sv. križu za nas opravil, zraven 339 pa tudi pripomoček, da se zamoremo udeležiti zasluženja te Tvoje daritve. Zato hočem biti zdaj z vso mogočo po¬ božnostjo pri tej sveti daritvi, ter jo hočem darovati presveti Trojici, v hvalo in češčenje božjega veličastva, v spomin in počeščenje Tvojega bridkega trpljenja in Tvoje smrti, v zahvalo za vse meni podeljene milosti in dobrote; v zado¬ ščenje za vse moje grehe; v zadobljenje vseh tistih milosti, ki so mi potrebne in koristne k zveličanju moje duše; v to¬ lažbo in pomoč vsem živim in mrtvim, zlasti pa za to . . , in to , , . milost. Dodeli mi, da bom pri tej sveti daritvi tako navzoč, da dosežem namen posta¬ vitve sv, maše. O preblažena Devica in Mati božja Marija, ki si stala na gori Kalvariji pod križem, ko je bil na njem darovan moj Odrešenik v zveličanje sveta, prosi zame, da bom s spodobno pobožnostjo, v božjo čast in svoje večno zveličanje pri tej presveti daritvi, kjer se Jezus, tvoj božji Sin, vnovič nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu. Amen, Pristop. Mašnik gre k altarju. — Kristus gre s svojimi učenci na Oljisko goro, 22 * 340 Predobrotljivi Jezus! Iz ljubezni do mene si prostovoljno, šel na Oljisko goro ter si tam pričel svoje bridko trpljenje. Žalosten si postal do smrti iz ljubezni do mene. Oh, odpusti mi moje grehe, ki so bili vzrok Tvoje žalosti, Tvojega bridkega trpljenja. Iz srca jih obžalu¬ jem, ker sem razžalil z njimi Tebe, naj¬ večjo in vse ljubezni vredno lepoto. Mašnik moli pred altarjem. — Kristus moli na Oljiski gori in poti krvavi pot. Trikrat, o Jezus, si molil na Oljiski gori k svojemu nebeškemu Očetu, po¬ polnoma si se vdal Njegovi sveti volji, potil si krvavi pot za očiščenje mojih grehov. Nebeški Oče Ti pošlje angela, da Te tolaži in krepča, ljubeznivi Jezus! Dodeli mi milost, prav moliti, da se tudi sam darujem popolnoma Tvoji volji. Do¬ deli mi pravo kesanje nad vsemi mojimi pregrehami. Naj ne bo zame izgubljena Tvoja prelita kri. Pošlji mi svojega sve¬ tega angela iz nebes, da me tolaži v moji žalosti in okrepčuje v vseh izkušnjavah, Mašnik poljubi altar, gre na desno stran in moli. •— Judež Kristusa s poljubom izda in Ga peljejo vjetega in zvezanega k Anu. Iz ljubezni do mene, o Jezus, si se dal s poljubom izdati, vjeti in neusmi¬ ljeno zvezati in potem peljati k hudob- 341 nemu Anu. Zaradi vseh bolečin in za¬ sramovanj, ki si jih z največjo potrpež¬ ljivostjo pretrpel, Te prosim za milost, da to malo, kar mi je trpeti, iz ljubezni do Tebe potrpežljivo in rad pretrpim. Mašnik gre na sredo altarja in moli: Kirie elejson! — Kristusa peljejo h Kajfu. — Peter Ga zataji, Judje Ga zasramujejo in zaničujejo. Preljubi moj Jezus, Ti si se dal peljati k velikemu duhovnu Kajfu, tam od Petra trikrat zatajiti, cd Judov vso noč neusmiljeno zasramovati, biti in zaničevati. Prosim Te, nikoli ne pripusti, da bi Te tudi jaz kdaj zatajil z besedo ali dejanjem, Utrdi me v pravi veri do konca mojega življenja, dodeli mi milost¬ ljivo, da sveto vero vselej očitno, brez boječnosti pripoznam in po nji živim. Varuj me, da Te nikoli z grehom ne za¬ tajim in ne žalim. Mašnik se obrne k ljudstvu, rekoč: Gospod z vami! — Kristus se obrne k Petru in ga nagne k pokori. 0, kako številneje kakor Peter, sem Te razžalil, o Jezus! Oh, obrni one svoje milostljive oči v mene, s katerimi si Petra pogledal, in dodeli mi milost, da tudi jaz z njimi vred svoje grehe ob¬ žalujem in Te nikoli več ne žalim. 342 Mašnik gre zopet na desno stran in moli. — Kristusa peljejo k Pilatu in Ga tožijo. Prišel bo čas, o Jezus, ko se bom moral prikazati pred Tvojim sodnim stolom in dajati odgovor od vsega svo¬ jega življenja. Hudobni duhovi me bodo ostro tožili. Preljubi moj Jezus, zaradi tistih bolečin, ki si jih prestal, ko so Te k Pilatu peljali in krivo tožili, Te pro¬ sim, dodeli mi milost, da tako živim, da bora nekdaj našel v Tebi milega sodnika in da se ne bom bal tožbe hudobnih duhov. Mašnik gre na sredo altarja in moli, potem na levo in bere sv. evangelij. — Kristusa pošlje Pilat k Herodu, kjer Ga zasmehujejo in zani¬ čujejo. 0 Jezus, od sodnika do sodnika Te vodijo. Kakor neumneža Te zaničujejo z belirn oblačilom. K vsemu temu zani¬ čevanju Ti le molčiš. Ali ne bom mogel tudi jaz iz ljubezni do Tebe kaj malega tiho in potrpežljivo prenesti? To hočem, o Jezus, s Tvojo milostjo zdaj in ves čas svojega življenja. Že danes, zlasti če se mi bo kaj neprijetnega primerilo, hočem to prenesti tiho in potrpežljivo iz lju¬ bezni do Tebe. Mašnik gre zopet na sredo altarja, se obrne k ljudstvu, rekoč: Gospod z vami. — Kristusa 343 peljejo od Heroda zopet k Pilatu in Ga po kri¬ vici tožijo in zasramujejo. Zahvalim se Ti, o moj preljubeznivi Jezus, za vse stopinje, katere si storil s svojim bridkim trpljenjem zame. Za¬ hvalim se Ti za potrpežljivost, katero si pokazal pri tolikih krivih tožbah, zlasti ko sot Barabo izprosili in Tebe pogubili. Ne pripusti, da bi kdaj kakšno stvar bolj ljubil kakor Tebe, zakaj Ti edini zaslužiš, da Te ljubimo. Darovanje. Mašnik odkrije kelih in daruje kruh in vino. — Kristusa oropajo oblačil. Ga privežejo na steber in neusmiljeno bičajo. Jezus Kristus, zaradi množice kapelj svoje svete krvi, katera je tekla pri ne¬ usmiljenem bičanju Tvojega najsvetej¬ šega telesa, Te prosim, nikar ne pripusti, da bi kdaj oskrunil svoje telo z grdim grehom nečistosti, ki je bila poglavitni vzrok Tvojega neusmiljenega bičanja. Izrcčim Ti zdaj to svoje telo popolnoma v Tvojo službo . Nikoli nočem le enega samega uda svojega telesa obrniti v Tvoje razžaljenje. Raje hočem umreti, kakor s svojimi očmi, s svojim jezikom, s svojimi ušesi, s svojim telesom ali dušo kdaj zoper to angelsko čednost, sveto 344 čistost, se kaj pregrešiti. Za to, o Jezus, daj mi svojo milost! Odvrni pa tudi od mene šibe svoje jeze, katere sem zaslu¬ žil s svojimi grehi, zlasti s svojim te¬ lesom. Mašnik pokrije kelih. — Kristusa kronajo s trnjem. Jezus Kristus, zavoljo strašnih bole¬ čin, katere si prestal, ko so Tvojo sveto glavo s trnjem kronali, Te prosim, pre¬ bodi moje meso s svojim svetim stra¬ hom, in dodeli mi milost, da se vedno zatajujem, da bom vreden, da me boš kronal nekdaj v nebesih s kronoi veli¬ častva. Mašnik umiva roke. — Kristus je spoznan za nedolžnega, ko je Pilat umival svoje roke. O Jezus, Ti si nedolžen, jaz pa sem kriv. Grešil sem. Sam zaslužim trpljenja in bolečine, katere si Ti pretrpel. Oh, naj bom deležen zasluženja Tvojega ne¬ dolžnega trpljenja! Operi me vedno boljinbolj mojih grehov! Očisti me vse hudobije, ker vem, da nič nečistega v nebesa ne more priti, Mašnik reče: Molite bratje! — Kristus je postavljen pred ljudstvo z besedami: Glej, človek! Nebeški Oče, poglej svojega Sina, ki je iz ljubezni do mene postal človek! 345 Glej Njegovo s trnjem kronano glavo! Glej Njegovo z udarci razdejano obličje! Glej Njegovo vse raztepeno, vse ranjeno telo! Zavoljo tega imej usmiljenje z menoj, o predobrotljivi Oče! in Ti, o Jezus, bodi milostljiv meni, zlasti takrat, ko bom dajal odgovor od vsega svojega življenja. Takrat se spomni vsega, kar si zame pretrpel, in nikar me ne zavrzi izpred svojega obličja, Mašnik moli predglasje. — Nedolžni Kristus je k smrti obsojen. Neskončna zahvala naj Ti bo, o Je¬ zus, ker si hotel, dasiravno nedolžen, poslušati radovoljno sodbo zaničljive smrti zame. Oh, dodeli mi milost, da svoje življenje zdaj take začnem in tudi tako sklenem, da ne bom moral slišati nekdaj sodbe večnega pogubljenja za¬ radi svojih grehov. Ko boš prišel sodit, oh, nikar me ne zavrzi! Naj bom takrat k tistim prištet, katere boš z veselimi besedami poklical v večno življenje! Mašnik tiho moli, — Kristus nese tiho svoj križ na Kalvarijo. O, preljubi moj Jezus! Ti si rekel: »Kdor hoče iti za menoj, naj zatajuje samega sebe, zadene svoj križ in hodi za menoj!« Vidim, kako si Ti zadel svoj težki križ in ga nesel na goro Kalvarijo 346 v neizrečenih bolečinah, med zaničeva¬ njem brez vsakega pritoževanja z naj¬ večjo ljubeznijo in potrpežljivostjo. Pre¬ ljubi Zveličar, moja dobra volja je, hoditi za Teboj. Zatorej radovoljno prevzamem nase tisti križ, katerega si mi Ti naložil, ali mi ga še boš naložil, in nositi ga ho¬ čem, dokler bo Tebi všeč, brez pritože¬ vanja in brez godrnjanja. Iz ljubezni do Tebe in zedinjen s Teboj v tistih bole¬ činah, katere si trpel, ko si nesel težki križ, hočem vse rad potrpeti. Utrjuj me le s svojo milostjo, zakaj moj duh je sicer voljan in pripravljen, pa moje meso je slabo. Sam iz sebe ne premorem ni¬ česar, v Tebi pa zamorem in premorem vse, O trpeči Jezus, bodi mi milostljiv, in usmili se tudi vseh, za katere sem dolžan moliti in sem zanje obljubil mo¬ liti. Dodeli meni in vsem milost pobož¬ nega življenja in srečne smrti, Mašnik blagoslovi kruh in vino. — Kristusa pribijejo na križ. 0 preljubeznivi moj Jezus! Zaradi onih strašnih bolečin, katere si pretrpel, ko so Ti trgali na gori Kalvariji oblačila s Tvojega ranjenega telesa in pribijali Tvoje svete roke in nege na križ z veli¬ kimi žeblji, in zaradi krvi, ki si jo takrat prelil, Te prosim, odpusti mi vse grehe, 347 katere sem kdaj storil s svojimi rokami ali nogami, in dodeli mi milost, da za naprej svoje roke in noge rabim le v Tvojo službo, Povzdigovanje. Mašnik povzdigne sv. hostijo. — Kristus je na križu povzdignjen. Jezus, verujem v Te! Jezus, upam v Te! Jezus, ljubim Te iz vsega srca! Ti sam si tukaj pričujoč, ki si se dal nekdaj iz ljubezni do mene na križu povzdigniti in ljudstvu pokazati. Molim Te v ponižnosti svojega srca, moj Bog in Gospod! Bodi milostljiv meni ubo¬ gemu grešniku! Mašnik povzdigne sv. Kri. — Kristus pre- taka na križu svojo sv, Kri. Jezus, verujem v Te! Jezus, upam v Te! Jezus, ljubim Te iz vsega srca! Tvoja sveta Kri je tukaj pričujoča, ka¬ tero si nekdaj zame na križu prelil. Molim Te in Te prosim, naj ne teče za¬ stonj zame! Moj Bog in moj Gospod! Bodi milostljiv meni ubogemu grešniku! Mašnik moli po povzdigovanju. — Kristus visi tri ure na križu. Tri ure, o Jezus, si visel na križu v groznih bolečinah, v strašnem trpljenju. Tri ure si se boril s smrtjo. Oh, usmili 348 se me v vseh bolečinah, katere bom še moral pretrpeti, zlasti takrat, ko se bom nahajal v smrtnih težavah. Ne pusti v pogubljenje moje duše, za katero si moral toliko trpeti. Stoj s svojo milostjo vsem tistim na strani, ki so zdaj v smrt¬ nih bridkostih. Usmili se vseh vernih duš v vicah, zlasti , . . Daj jim večni mir, meni pa milost, da tako živim, da nekdaj srečno umrjem in dosežem večni mir in zveličanje. Amen. Mašnik moli Oče naš. — Kristus sedemkrat izpregovori na križu. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, ki si prosil na križu za svoje sovražnike, od¬ pustim vsem tistim, ki so me kdaj raz¬ žalili. Daj mi, kakor spokorjenemu raz¬ bojniku, milost spokorjenja in vzemi tudi mene v raj. Želim in hrepenim umreti pod varstvom Marije, katero si tudi meni, kakor sv. Janezu, dal za ljubeznivo Mater, Zaradi Tvojega brid¬ kega zapuščenja na sv, križu Te prosim, ne zapusti me v zadnji uri mojega živ¬ ljenja, Zaradi Tvoje velike žeje Te pro¬ sim, dodeli mi srčno hrepenenje, Tebi zvesto služiti, vse iz ljubezni do Tebe storiti in voljno trpeti. Želim vse izpol¬ niti, karkoli Ti, o Jezus, zahtevaš od mene, tako kakor si dopolnil Ti voljo 349 svojega nebeškega Očeta. Že zdaj na¬ mesto v svoji zadnji uri, zdihnem po Tvojem zgledu: Oče, v Tvoje roke iz¬ ročim svojo dušo! Mašnik prelomi sv. hostijo. — Kristus umrje. Kako velika je Tvcja ljubezen do mene, o Jezus! Umrješ na križu iz gole ljubezni do mene! Neskončno Te hva¬ lim za to, in prosim Te za milost, za naprej ne živeti, ne trpeti, ne umreti drugače, kakor le v ljubezni in iz lju¬ bezni do Tebe. Mašnik se trka na prsi, rekoč: Jagnje božje. — Veliko se jih pri Jezusovi smrti izpreobrne. Kristusu odpre vojak sv. stran. 0 Jezus, Bog mojega srca, zaradi svete krvi in vode, katera je po Tvoji smrti pritekla iz Tvoje svete strani," Te prosim, vsega me izpreobrni; operi in očisti moje srce vseh grehov in daj mi ponižno, skesano, potrto, Tebi všečno srce! Zato se trkam na svoje grešno srce in rečem poln kesanja in poln za¬ upanja: Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se me! . .. Usmili se me! Obhajilo. Mašnik se obhaja. — Kristus je pokopan. Preljubi moj Jezus, ki si pripustil, da so sneli po Tvoji smrti Tvoje sveto telo 350 s križa, ga mazilili, v čisto tančico zavili, v nov grob položili; o kako srečen bi bil, ko bi Te z mašnikom vred smel resnično zaužiti! Toda jaz nisem vreden, da greš pod mojo streho. Vendar pa hrepenim po Tebi, o moj Jezus. Verujem v Tebe, o moj Jezus! Upam v Tebe, o Jezus! Iz vsega srca Te ljubim; in kdaj bo prišla tista srečna ura, da se boš po¬ nižal priti k meni? Prosim Te ponižno, očisti moje srce vsega, kar Ti ne do- pade, zakaj vse to obžalujem iz ljubezni do Tebe. Pripravi v mojem srcu svojemu veličastvu spodobno stanovanje! Dodeli, da Te vselej z vso mogočo pobožnostjo in spoštljivostjo sprejmem! Ne pripusti, da bi ne prejel te svete popotnice, ko se bom ločil s sveta! Mašnik moli na desni strani, gre na sredo, pozdravi ljudstvo in zopet moli zadnje mašne molitve. — Kristus vstane od mrtvih, se prikaže svojim učencem in ostane štirideset dni pri njih. Častitljivo vstaneš od smrti, o Jezus, se prikažeš svoji ljubeznivi Materi, svo¬ jim apostolom, svojim učencem; še štiri¬ deset dni ostaneš pri njih, jih tolažiš in učiš. Prosim Te, ostani pri meni s svojo tolažbo, s svojim naukom in svojo mi¬ lostjo do konca mojega življenja! Dodeli mi milost, da tako živim, da enkrat 351 častitljivo vstanem od smrti in Te za- morem vso večnost gledati s Tvojo pre¬ sveto Materjo in z vsemi svetniki v nebesih. Mašnik blagoslovi ljudstvo in moli zadnji evangelij. — Kristus gre v nebo in pošlje Sve¬ tega Duha. Zaradi svojega prečudnega vnebo¬ hoda, o Jezus, se me usmili! Daj mi že zdaj svoj sveti blagoslov! Blagoslovi vse moje misli, besede in dejanja, vse moje stopinje in nehanja. Blagoslovi moje življenje in mojo smrt. S poslanim Sv. Duhom, o Jezus, se tudi mene usmili in tudi meni dodeli darove svojega Sv. Duha! In Ti, Sveti Duh, usmili se mene, bodi in ostani vedno pri meni. Danes me okrepčaj v vseh izkušnjavah; vnemaj me k božji službi; moje srce vžgi v sveti ljubezni do Boga, da danes in vselej opustim vse hudo iz ljubezni do Boga in le dobro storim, vse nasprotnosti potrpežljivo potrpim in pridem slednjič tja, kjer Te bom zamogel z Očetom in Sinom večno ljubiti in hvaliti! Amen. Po sv, maši. Sprejmi, o nebeški Oče, to najsve¬ tejšo daritev sv. maše v zedinjenje s 352 tisto daritvijo, katero je opravil Tvoj ljubeznivi Sin, moj Odrešenik Jezus Kri¬ stus, na altarju svetega križa za zveli¬ čanje vsega sveta. Odpusti mi vse, karkoli bi se bil pri sv. maši pregrešil, in dodeli mi vse tiste milosti, katere obilno onim deliš, ki so pobožno pri tej daritvi. O Jezus, zaradi neskončnega zaslu- ženja Tvoje svete daritve na križu Te prosim ponižno za Tvojo milost v živ¬ ljenju in smrti. Vse, karkoli bom danes mislil in želel, govoril in delal, trpel in opustil, vse naj bo v Tvojo čast, vse iz ljubezni do Tebe. Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej in vekomaj. Amen, Po tvojih rokah, o preblažena De¬ vica in božja Porodnica Marija, daru¬ jem presveti Trojici to sveto mašo in vse svete maše, katere se bodo danes po vsem svetu opravljale. In za to mi izprosi pri Bogu milost, da obrnem svoje prihodnje življenje le v božjo čast in zveličanje svoje duše. Vsi svetniki božji, prosite zame, da se varujem vsakega greha in v milosti božji živim in umrjem. Amen. 353 Molitev za odpustke. O Gospod, naj Ti bo priporočena Tvoja sveta Cerkev, katero je Jezus Kristus, Tvoj Sin, postavil s svojo krvjo tu na zemlji. Posveti vse njene stanove; daj ji pastirje in mašnike po svoji sveti volji. Blagoslovi zlasti našo škofijo, na¬ šega škofa in vse, katerim si izročil skrb za naše zveličanje. Napolni naslednika sv. Petra s Svetim Duhom; naj bo pravi posnemalec Tvojega Sina, čegar nasled¬ nik je. Razlij v obilnosti svoj blagoslov čez naše cesarstvo, v Tvoje počeščenje, k miru Tvoje Cerkve; daj nam svoj mir, mir resnice in pravice. Tolaži žalostne, zlasti tiste, ki so potrebni zaradi Tvo¬ jega svetega imena, zaradi Tvcje mi¬ losti in ljubezni tolažbe! Izpreobrni tudi sovražnike svoje svete Cerkve, never¬ nike, krivoverce in vse grešnike. Oživ¬ ljaj vse svoje s svojim življenjem in dodeli jim milost, da ostanejo večno stanovitni v Tvoji ljubezni. Amen, Getzemani. 23 354 Druga sv. maša. Sedmero darovanje sv. Rešnje Krvi Jezusa Kristusa. 1, Priprava. Vsemogočni večni Bog! Z zaupljivim srcem se bližam zdaj Tebi ter želim biti pri tej sv. maši z največjo pobožnostjo in jo Tebi darovati, Zedinim se torej s Tvojim, mašnikom ter Ti darujem to sveto daritev v najlepši dar hvale in molitve Tvojega božjega veličastva; v daritev najvrednejše zahvale za vse dušne in telesne dobrote, katere si mi že izkazal vse moje življenje; tudi v naj¬ boljši prošnji dar za vse, karkoli potre¬ bujem na duši in telesu; zlasti pa v daritev neskončne sprave za svoje brez¬ številne pregrehe. In Ti, moj Bog, mi dodeli svoj božji blagoslov. Ker pa prav dobro vem, da nisem vreden zavoljo svojih grehov biti pri tako sveti daritvi, Te spomnim, o večni Oče, na prvo prelivanje krvi Tvojega preljubeznivega Sina in Zveličarja na¬ šega, ko je bil kot majhno Dete obrezan in je milostno prelil svojo kri za nas. Vso to Njegovo sv. kri, vse Njegove 355 solze in svete zdihljeje, in vse, karkoli je že takrat trpel in daroval in kar je še pozneje v svoji sveti mladosti zaslužil za nas, vse to Ti darujem, o nebeški Oče, zdaj za svoje velike pregrehe in hudobije, zlasti za svojo nepokorščino, za vse pregrehe, katere sem od svoje mladosti storil zoper sveto čistost, ter Te ponižno prosim milosti, da se zdaj resnično poboljšam in postajam vedno pobožnejši in živim vedno kot dober kristjan. Posebno Te prosim, da bi bil vredno pri tej sv. maši, da bi bilo v zve¬ ličanje meni in vsem tistim, za katere bom molil pri tej sveti daritvi. 2. Od začetka sv, maše do slave. Preljubi Gospod in nebeški Oče, v zaupanju na Tvojo preveliko milost stopim zdaj s Tvojim mašnikom pred altar in Te spomnim, kako je nekdaj Tvoj preljubeznivi Sin Jezus Kristus šel na Oljisko goro. Darujem Ti zdaj vso Njegovo, tri ure trajajočo molitev na Oljiski gori, vse smrtne težave, katere je tamkaj prestal, ves krvavi pot, ki Ga je pretočil. Zopet Te prosim odpuščanja vseh mojih grehov in vseh drugih ljudi. Zlasti Ti darujem to predrago Njegovo ' 23 * kri za srečno zadnjo uro, da varuješ mene in tudi druge nagle, neprevidene smrti, da stojiš na strani meni in vsem umirajočim v smrtni uri, in nam dodeliš pravo, srčno kesanje vseh naših grehov, in nas tolažiš s svojo sveto tolažbe. Darujem Ti tudi za našega sv. cčeta, za vse škofe, mašnike in dušne pastirje in zlasti za naše spovednike, da jih Ti vo¬ diš, vladaš in varuješ, enako tudi za sveto katoliško Cerkev, da se vedno bolj razširja in poveličuje. Amen. 3. Od slave do evangelija. Vsemogočni Oče, usmiljeni Bog! Z mašnikom in svetimi angeli Te zdaj hva¬ lim in častim. Iz dna svojega srca za¬ kličem z nebeškimi trumami: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!« Spomnim Te pa tudi zdaj, o večni Oče, bičanja Tvo¬ jega ljubega Sina in vsega, kar je naš ljubeznivi Jezus na stebru bičanja trpel. Vse Njegovo zaničljivo slačenje, vse Njegove udarce, vse Njegove bridke zdihljeje, vso Njegovo tu preteklo kri, vse Njegove velike bolečine, rane, in vse, karkoli je On pri tem stebru bičanja pretrpel, molil in daroval, vse to Ti darujem, nebeški Oče, za vse grehe ne- 357 sramnosti in za vse, karkoli smo se pre¬ grešili zoper svoje telo, ki je tempelj Svetega Duha. Darujem Ti vse to zlasti tudi za našo deželno gosposko, za na¬ šega cesarja, da jih Ti razsvetljuješ in varuješ! Za našo domovino, in vse krščanske dežele, da v njih ohraniš pravo vero in jih varuješ šibe svoje ostre sodbe, vojske, kuge, lakote in vseh žalostnih in revnih časov. Amen. 4. Od darovanja do pred- g 1 a s j a. S Tvojim mašnikom, o Bog, Ti daru¬ jem zdaj kruh in vino ter zedinim svojo molitev z molitvijo Tvojega pomazilje- nega služabnika. Zlasti Ti pa zdaj daru¬ jem, kar je pretrpel moj Gospod in Zve¬ ličar pri svojem kronanju. Darujem Ti vse strašne bolečine Njegove sv. glave, vse krvavo bodeče trnje, vsa trganja Njegovih čutnic, vso Njegovo drago kri, ki je tekla iz toliko ran Njegove svete glave, Njegovo bridkomilo obličje, Nje¬ govo zdihovanje in sveto molitev, vsa Njegova darovanja, ki jih je storil med tem bodečim kronanjem. Vse to Ti da¬ rujem za vse nečiste in hudobne misli, katere sem kdaj imel v svojem življenju; za vse svoje nespodobne poglede, za 358 svoj napuh, za vse pregrešne namene, krivoverstva in nevere. Vse to trpljenje Tvojega ljubeznivega Sina Ti darujem zdaj zlasti v izpreobrnjenje nevernikov, krivovercev in hudobnih kristjanov, po¬ sebno pa za svoje lastno izpreobrnjenje in poboljšanje. Amen. 5. Od predglasja do povzdi¬ govanja. Svet, svet, svet si Ti, o Bog vojnih trum! Kdo bi Te ne častil, o neskončno veličastvo! Premisliti hočem zdaj, o moj Bog, bridko trpljenje na križu Tvojega preljubeznivega Sina in našega Zveli¬ čarja. Darujem Ti, o moj Bog, kar je naš ljubi Zveličar na tem bridkem krva¬ vem potu pretrpel. Vse Njegove boleče padce, vse kaplje krvi, ki jo je točil na tem potu, vsa zasramovanja in zaniče¬ vanja, vse neusmiljene udarce, ki jih je tu prestal; vse to Ti darujem, o večni Oče! O, ko bi mogel s Simeonom Cire- nejskim Tebi, o moj ljubi Jezus, poma¬ gati nositi križ! 0, ko bi mogel z Vero¬ niko Ti potni obraz obrisati in z joka¬ jočimi ženami iz Jeruzalema pokazati Tebi svoje sočutje in tako svoje grehe resnično objokovati! Darujem Ti, o nebeški Oče, sladko, a bolečinpolno 359 srečanje svete Matere Tvojega edino- rojenega Sina. Zato hočem tudi jaz za¬ deti svoj križ: daj mi milost, da ga z veseljem in voljno nosim. Vse to pa Ti še darujem za vse žalostne in revne kristjane, ki nosijo težak križ, za vse bolnike, ki ne morejo zdaj v cerkev, za vse jetnike, zlasti za tiste, kateri zaradi pravice preganjanje trpe, za vse, ki imajo kake težave, pa ne morejo k službi božji, za vse, ki so zdaj na poti in za vse nepričujoče kristjane. Amen, 6. Od povzdigovanja do «J a g- n j e božje«. Pri povzdigovanju sv. hostije. Jezus, verujem, da si resnično 'pri¬ čujoč v tej sveti hostiji. Upam v Tebe, ljubim Te iz vsega srca in Te ponižno molim. Jezus, Tebi živim, Jezus, Tebi umr- jem, Jezus, Tvoj sem živ in mrtev! Pri povzdigovanju sv. krvi. Presveta kri mojega Jezusa, molim Te! Operi me, očisti me vsega greha! Večni Oče, darujem Ti to drago kri Jezusa Kristusa v spravo za svoje grehe in za vse potrebe svete katoliške Cer¬ kve. Amen. 360 Po povzdigovanju. O moj Bog, zdaj je prišel Tvoj ljubez¬ nivi Sin in naš dobri Zveličar na goro Kalvarijo; z Jesihom in žolčem je napo¬ jen, svojih oblačil oropan in na križ pri¬ bit. Na lesu svetega križa povzdignjen visi tri ure med nebom in zemljo in se daruje za odrešenje vsega človeštva. Moli, trpi za nas, svoje sovražnike, Darujem Ti zdaj, o nebeški Oče, vse neskončno veliko trpljenje Jezusa Kri¬ stusa, katero je trpel, ko so križ zanj pripravljali. Darujem Ti vse bolečine in ponavljanje ran pri oropanju Njegovih oblačil, vso grozovito nabijanje s kladvi in vso drago kri, ki je tekla iz Njegovih svetih ran; Njegovo zdihovanje, zlasti goreče hrepenenje, s katerim se je za nas na križ vlegel in prelil tam vso svojo kri do zadnje kaplje. Tudi jaz ho¬ čem zdaj zanaprej vse voljno pretrpeti, karkoli'mi Bog pošlje. Darujem Ti, o, Bog, vse bridkosti in bolečine, katere je Jezus pretrpel, viseč tri ure na križu, vse Njegovo zdihovanje, molitev in da¬ rovanje in vso Njegovo drago kri, ki je tekla s križa na zemljo. Zlasti Ti to vse darujem za svoje starše, brate in sestre, znance iif prijatelje, za vse dušne in telesne dobrotnike, za vse, ki so mi kdaj 361 kaj dobrega storili. Vse te izročam v svete petere rane Tvojega ljubeznivega Sina. Gospod, blagoslovi jih in jih ohrani. Amen. 7. O d »Jagnje božje« do ob¬ hajila. Kmalu pride presrečni trenutek, ko se bo mašnik z Gospodom zedinil v naj¬ svetejšem Zakramentu, Premišljujem Te zdaj, o Jezus, kako na križu visiš in go¬ voriš zadnje svete besede. — Večni Oče, darujem Ti vse to strašno zapuščenje Tvojega ljubeznivega Sina in vse Nje¬ gove zadnje besede, vse neskončno trp¬ ljenje in prelivanje krvi, da slednjič izreče: »Dopolnjeno je!« vsa zasramo¬ vanja, katera je Zveličar še na križu milostno pretrpel, in vso Njegovo sveto molitev, ki jo je do zadnjega zdihljeja opravil. Darujem Ti tudi vse neizrečene bolečine, katere Mu je napravil pogled Njegove žalostne Matere, ki je pod kri¬ žem stala. O velika ljubezen! O moj Jezus! Oh, ko bi Te mogel s Tvojim mašnikom zdaj prejeti in se s Teboj po¬ polnoma zediniti! O, da bi se vsaj du¬ hovno zedinil s Teboj in tudi vedno ostal s Teboj, — Grem, pridem k Tebi, želim, hrepenim po Tebi iz celega srca! 362 Premišljujem Te, o Jezus, Ti si zame umrl. — Hudobni Judje so Ti Srce od¬ prli. Kri in voda teče iz njega. Do zad¬ nje kaplje hoče večna ljubezen preliti svojo kri. To slednje zasramovanje, pri¬ zadeto mojemu ljubemu Zveličarju, te zadnje kaplje krvi in vede, Ti zdaj daru¬ jem, o Bog, in v to prebodeno Srce Jezusovo izročim in zaklenem zdaj samega sebe popolnoma! — O Jezus, Ti si moj in jaz sem Tvoj! — Pridi, o moj Jezus, zakleni me v svoje Srce, operi in očisti me s to krvjo in vodo vseh mojih grehov! — Darujem Ti to zasra¬ movanje, storjeno mojemu Zveličarju. 0 Bog! Za vse, ki so mi zlasti na srcu, posebno za tega ... in to dušo ... in Te zaklenem v najsvetejše Srce Je¬ zusovo. Varuj in ohrani nas, o nebeški Oče, danes in vse dni dc konca življenja. (j Dodeli nam milost, da ne privolimo v noben smrtni greh in se tudi malih gre¬ hov skrbno ogibljemo. V to najsvetejše Srce Jezusovo izročim zdaj tudi vse uboge duše v vicah, zlasti pokojnih star¬ šev, bratov in sester, prijateljev in znan¬ cev in vseh, za katere sem dolžan moliti, tudi vse prijatelje in dobrotnike; vse, kateri molijo zame; vse, kateri moje molitve najbolj potrebujejo; za vse za- 363 puščene, za katere nihče ne moli in za katere Ti hočeš, da jaz molim. Za vse te darujem zdaj vse Jezusovo trpljenje in vlijem vso Njegovo drago kri čez njihove duše. Amen. 8. Sklep sv. maše. Da bi današnji dan jaz in vsi, za katere sem to sv. mašo daroval, sveto preživeli in da bi bil ta dan zame in za vse zaslužen, milosti poln, Ti darujem zdaj, o nebeški Oče, vse sv, maše, ka¬ tere so se Tebi danes darovale ali se še bodo darovale; vse spovedi in sveta obhajila, rožnevence in druge molitve, ki se danes opravljajo; vse poste in spo- korjenja, miloščine in dobra dela, ki so bila danes in bodo še v prihodnje oprav¬ ljena od vseh mašnikov in menihov, : pobožnih kristjanov in bratovščin in zlasti od tistih, ki so duhovno zedinjeni z menoj. Tudi se želim udeležiti vseh svetih odpustkov, katere zamorem zdaj dobiti, in jih darovati dušam v vicah. — Zdaj, o moj Bog, ko nas mašnik blago¬ slavlja, Te prosim, blagoslovi tudi mene, blagoslovi vse pričujoče in vse tiste, za katere sem molil pri sv. maši. Vlij zdaj po rokah svojega mašnika blagoslov blage krvi Jezusa Kristusa, z vsem Nje- 364 govim zasluženjem, z vsemi neskončnimi milostmi na nas in vse uboge duše v vicah! Očisti nas v moči svetega blago¬ slova vseh naših grehov. Dodeli nam moč in srčnost k vsemu dobremu de¬ janju, varuj nas, ki smo Tvoji otroci in dediči Tvojega kraljestva, in pripelji nas nekdaj k sebi, ki si zveličanje vseh svet¬ nikov. Zahvalna molitev po sveti maši. Zdaj, o Bog, ko je končana sv, maša, Te iz dna svojega srca zahvalim za vso pobožnost, katero sem imel, za vse mi¬ losti in zasluženja, katera si mi dodelil pri tej sv, maši. Daj, o predobrotljivi Bog, da te milosti danes in do konca svojega življenja ohranim in prejmem nekdaj za to večno plačilo v nebesih. Ljubezen vsemogočnega Boga, milo¬ sti Sina božjega, našega Gospoda Jezusa Kristusa in občestvo Svetega Duha naj bo vedno z menoj in z vsemi vernimi! Moč drage krvi, bramba prečiste Device Marije in priprošnja vseh svetnikov naj me spremijo domov in na moje delo in naj ostanejo pri meni vekomaj! Amen, 365 Tretja sv. maša. V čast Matere božje sedem žalosti. Priprava, V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, Amen. Neskončno mogočni Bog, vstopim se pred Tvoj sedež ter hrepene pričakujem trenutka, ko bo Jezus, Tvoj božji veliki duhovnik, opravil na tem altarju dari¬ tev sprave in bomo mi grešniki po za- služenju Njegovega trpljenja deležni tudi Njegovega veličastva, 0 Bog, želim z vso le mogočo pobožnostjo biti pri tej sveti daritvi, zakaj po Jezusu in v Jezusu si nam vse dodelil, karkoli nas zamore večno zveličati. Pa, o preljubi moj Beg! Nisem vreden tukaj biti, ker sem velik grešnik! Spoznam pred Teboj, da sem veliko in obilno grešil. Vendar poln zaupanja v zasluženje svojega Zve¬ ličarja udarim na svoje prsi in prosim: »Bodi milostljiv meni grešniku!« O večni Bog, sprejmi to sv, mašo z dopadajenjem v svojo slavo, čast in poveličevanje, pa tudi v počeščenje naj¬ čistejše Device in Matere Jezusove, ki si jo izmed vseh izvolil, da je bila blago- 366 slovljena med ženami, pa da je vendar bila pogreznjena v največje trpljenje med ženami. Dodeli mi, o Gospod, da s spoštovanjem premišljujem zdaj njeno trpljenje in bom tako vreden zasluženja Jezusovega trpljenja. Sveta Marija, blagoslovljena Mati božja, oh, h kolikemu trpljenju te je odločil tvoj Bog, ko te je izvolil za Mater svojemu Sinu! Pozdravil te je angel milostipolno in vendar so bili dnevi tvojega življenja napolnjeni z revščino, uboštvom in trpljenjem. Morje bridkosti te je že enkrat obdalo, ko ti je rekel pobožni Simeon: »Mati, meč bo prebodel tvojo dušo!« — O žalostna Mati! To boleče prerokovanje se je pre¬ obilno izpolnilo nad teboj. — Pa zdaj si presrčno povzdignjena, zakaj ti si v tihi vdanosti v previdnost božjo brez smrti sprejela krono vseh mučencev! Prosi, o ljuba moja Mati, da tudi jaz v vsem svojem trpljenju stanovitno upam v Boga in ostanem pc tvoji prošnji vedno srčen v Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Slava, Čast Bogu na visokosti in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje! Hvalimo Te, 367 častimo Te, molimo Te, povišujemo Te, hvaležni smo Ti zaradi Tvoje časti. Gospod Bog, nebeški kralj, Bog vse¬ mogočni Oče, Gospod Jezus Kristus, edinorojeni Sin, ki grehe sveta odjem- lješ, usmili se nas, ki grehe sveta odjem- lješ, usliši našo prošnjo, ki sediš na desnici Očetovi, usmili se nas! Ker sam Ti si svet; sam Ti Gospod; sam Ti naj¬ višji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom vred v časti Boga Očeta! Amen. Molitev. Vsemogočni Bog, očisti naša srca in povzdigni našega duha k pobožnosti, da bomo, zedinjeni s Tvojim mašnikom, na tem altarju slovesno ponovili daritev, katero je opravil Jezus Kristus na križu. Dodeli nam tudi, da se s srčnim spošto¬ vanjem spominjamo žalostne Matere svojega Zveličarja, katere Srce je bilo prebedeno z bridkim mečem, ko je hotel Herod njeno presveto Dete umoriti. — Molim Te, o prečudni Bog, v tej veliki skrivnosti ter Ti darujem bridkosti in vsa trpljenja, ki jih je pretrpela presveta Mati na begu v Egipt. Dodeli, o Gospod, nam služabnikom, da bomo po priprošnji deviške Matere Tvojega Sina rešeni vseh 368 časnih nadleg in da bomo uživali enkrat večno veselje, po Jezusu Kristusu, Go¬ spodu našem. Amen. Evangelij in vera. Večna slava in hvala naj Ti bo, o Bog, za nebeški nauk, katerega nam je za¬ pustil Tvoj ljubeznivi Sin v svojem sve¬ tem evangeliju. Po tem božjem veselem oznanilu so bile razodete najimenitnejše skrivnosti svete vere. V tem dragem darilu spoznamo Tvojo veliko, ljubezen do nas. Vemo in spoznamo, da si nas, o nebeški Oče, iz nič ustvaril, da je Jezus Kristus, Tvoj edinorojeni Sin, od vekomaj, da nas je iz gole ljubezni s svojo krvjo odrešil večnega pogubljenja. Vemo in spoznamo, da Sveti Duh izhaja od Očeta in Sina in je .ž Njima enaki, edini Bog. 0 kako veselo, večnosrečno oznanilo, ki nas uči, da stopi Sin božji med daritvijo sv. maše na ta naš altar, ki je ravno tisti Bog, kateremu milijoni nebeških duhov večno — sveto — pojo in da je v najsvetejšem zakramentu sve¬ tega Rešnjega Telesa vselej pričujoč. — Dodeli, o Bog, da ta zveličavni nauk vedno bolj in bolj spoznam in ga v svoje zveličanje obračam, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 369 O presveta Devica Marija! Spomnim se vseh tistih bridkosti tvojega mate¬ rinega srca, katere si po tridnevnem iskanju svojega izgubljenega Sina pre¬ trpela, da si Ga slednjič v jeruzalem¬ skem tempeljnu našla. Zaradi tega trp¬ ljenja, o Marija, mi izprosi to milost, da, ko bi bil kdaj tako nesrečen, da bi Jezusa izgubil s smrtnim grehom, Ga iščem s skesanim srcem in spokornimi solzami in da Ga najdem kot dobrega in usmiljenega Očeta. Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen. Darovanje. Sveti Oče, vsemogočni, večni Bog! Sprejmi ta dar, katerega Ti sedaj po mašnikovih rokah položimo na Tvoj altar. Darujemo Ti Jagnje božje, katero je bilo na Golgati zaklano, ter Te pro¬ simo po zasluženju trpljenja in smrti Jezusa Kristusa, obvaruj vseh nevar¬ nosti svojo sveto katoliško Cerkev. Po istem Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 0 Bog, usliši naše pohlevne prošnje in dodeli nam, ki bridko trpljenje pre- biažene Matere Jezusove pobožno pre¬ mišljujemo, da dosežemo na njene svete prošnje, po zasluženju Tvojega Sina Getzemani. 24 370 našega Gospoda, večno zveličanje v nebesih. O žalostna deviška Mati Jezusova, v bridkosti se spomnim žalostnega tre¬ nutka, ko si srečala Jezusa, svojega edino-ljubljenega Sina, s težkim križem na ramah. O kako je ta pogled globoko ranil tvoje materino Srce! Kako silno so se vzdigovali tvoji zdihljeji k Očetu v nebesa in kako obilno so tekle tvoje solze! Oh, žalostna Mati, tvojega zdi- hovanja se udeležim in molim z začude¬ njem božjo previdnost; ker Bog te je blagoslovil s svcjo močjo, Visoko hva¬ ljen naj bo Gospod na vekomaj! Gospod je tvoje ime povišal, tvoja slava se sliši iz ust vseh, ki ljubijo Gospoda, našega Boga. Čast bodi Očetu in Sinu in Sve¬ temu Duhu, kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej in vekomaj! Amen. Sveto. Neizrečeno veliki Bog, molim Te s spoštovanjapolnim začudenjem! Zdaj se začenja velik čudež Tvoje dobrote in ljubezni, in v tej skrivnosti spoznamo Tvojo moč, pred katero Te nebo in zemlja moli v prahu. O veličastvo in meč mojega Boga, potrdi mojo slabo \ero, da globoko občutim moč dejanja, 371 ki se bo zdaj dopolnilo. Večni Bog, prav in spodobno je, da Te vsi angeli in ljudje glasno čast.e, kadar mašnik, pooblašče¬ nec Tvoje volje, opravlja to sveto delo, V zaupanju na Jezusovo obljubo izreče mašnik besedo izpremenjenja in čudež je izpolnjen. Tedaj Te hočemo, o Go¬ spod, vsemogočni večni Bog, hvaliti in slaviti v Jezusu Kristusu, našem Go¬ spodu, tudi v spominu žalostne Device Marije, ki je v največji bridkosti stala pod križem. Videla je svojega preljubez- nivega Sina pribitega na križ; slišala Ga je vpiti z velikim glasom: »Dopol¬ njeno je!« — O moj Bog! Ta čudopolna daritev se bo zdaj tu ponovila! Nebo in zemlja ne zapopadeta te neskončne skrivnosti! Zato Te spoznamo kakor najvišje veličastvo in zakličemo veselo in pobožno: Svet, svet, svet je naš Gospod in Bog! Češčen, ki pride v imenu Gospodovem: Hozana na višavah! Povzdigovanje. O Jezus, Sin Davidov, bodi mi milost¬ ljiv! Jezus, Sin Davidov, bedi mi usmi¬ ljen! Jezus, Sin Device Marije! odpusti mi moje grehe! O moj Odrešenik, s svojo božjo krvjo očisti mojo dušo vseh njenih grehov! 24 * 372 S svojo drago krvjo me utrdi v vsem dobrem. V svoji milostipolni krvi mi podeli milost in usmiljenje! O Jezus, pravi Bog, verujem v Te; upam v Te in ljubim Te z vsem svojim srcem. Po povzdigovanju. O moj Jezus, večni Bog, molim Te ponižno v podobi kruha. Velik si in strašen, pa vendar sama milost; torej Te prosim, obrni svoje obličje na nas tukaj zbrane in pripusti, da pride ta sveta daritev po rokah svetih angelov pred sedež Tvojega večnega Očeta, da bo s tem poveličan, mi pa, ki Te v Tvo¬ jem svetem mesu in v Tvoji sveti krvi tu na altarju združeni molimo, da bomo napolnjeni z vso nebeško milostjo in s Tvojim blagoslovom. O Bog, naj Ti bo dopadljiva naša 1 pobožnost; tega Te prosimo po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, po katerem Ti to daritev posvečuješ in blagoslav¬ ljaš; po Njem, ž Njim in v Njem imaš Ti, Bog, vsemogočni Oče v edinosti Svetega Duha vso čast in hvalo na vekomaj! Amen. Pri križu so stale Njegova Mati in Marija Kleofova, Salome in Marija Mag¬ dalena. 373 O vi sveti prijatelji Jezusovi, ki ste videli Boga in človeka v strašnih bole¬ činah umirati! Tu je zdaj ravno tisti Jezus Kristus pričujoč in vnovič se za nas daruje nekrvavo svojemu nebeške¬ mu Očetu, Molimo Ga tu v delu Njegove ljubezni in Njegove milosti! Hvalimo in častimo svojega Gospoda, ki je dal sebe za naše hudobije. Prosite, vi prijatelji Jezusovi, da Mu bo všeč naša daritev po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen, Obhajilo, Sveta Devica Marija, žalostna Mati božja! O kolika preobilnost strašne bridkosti je napolnila tvojo dušo, ko so sneli tvojega preljubeznivega Sina s križa! — O, še nobeno materino srce ni tako ljubilo, kakor je tvoje, zakaj ti nisi v Jezusu le ljubila svojega naj¬ ljubeznivejšega Sina, najlepšega in naj¬ boljšega izmed vseh ljudi, ampak v njem si tudi ljubila svojega Boga, In ta naj- ljpbeznivejši Sin, ta božji Zveličar, kate¬ rega molijo vsi angeli kot svojega Boga, ta je ležal mrtev v tvojem naročju. Oh, kako strašan pogled, videti najbolj ne¬ dolžnega z ranami obdanega, grozovito umorjenega radi naših grehov! — O 374 žalostna Mati, pač po pravici si smela klicati: »O vi vsi, ki greste mimo, po- stojte in poglejte, če je katera bolečina, kakor je moja bolečina!« 0 prežalostna, jokajoča Mati! Ker mi zdaj tu na altarju ponavljamo veliko spravno daritev, oh, zedini tudi ti svoje trpljenje, svoje zdihljeje in solze z na¬ šimi molitvami in ti sama pokaži naše potrebe in nadloge svojemu božjemu Sinu, kateri je šel zdaj v spomin svojega pokopa v mašnikovo srce. — O, da bi bil tudi jaz vreden in bi smel prejeti z mašnikom sveto telo Jezusa Kristusa! Ker sem pa nevreden te milosti, prosi zame, o preljuba meja Mati, svojega božjega Sina, da vsaj duhovno pride k meni in me posveti, da bi Ga vsaj pri svetepi obhajilu prav pobožno prejel in bom v zauživanju Njegovega svetega telesa utrjen v vseh čednostih, katere me vrednega narede večnega življenja. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Pri sklepu. Presveta Trojica, sprejmi milostljivo to sveto daritev, katero smo v pobož¬ nosti opravili, in naj Ti bo všečna v znamenje mojega spoštovanja, moje po- 375 korščine in molitve do Tebe. Ker smo se pa tudi spomnili trpljenja in bridkosti deviške Matere našega Gospoda, naj prosi tudi ona za nas, da bomo v prihod¬ njem življenju na zemlji tako verni, kakor ona in da bomo tako potrpežljivo in vdano vsa trpljenja in bridkosti spre¬ jemali iz božje roke, kakor ona. — Zlasti naj prosi preblažena Devica še zame, da bom imel enkrat srečno zadnjo uro in da dosežem pod njenim varstvom večno življenje. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Po blagoslovu. O preljubeznivi Bog! Blagoslovi me v vseh zadevah mojega življenja, kakor si blagoslovil Mater svojega božjega Sina v njenem trpljenju, da se je izročila v vseh bolečinah in bridkostih vsa Tvoji sveti volji. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Zahvala. O Jezus Kristus, moj Odrešenik! Z ginjenim srcem Te zahvalim za Tvojo bridko smrt na križu, katere spomin se je zdaj na altarju ponavljal. Med to božjo daritvijo Tvoje smrti sem s skesanim srcem molil in imam zdaj nebeški blago- 376 slcv v svojem srcu. O Jezus, daj mi moč, da ne izgubim tega dragega zaklada z novimi grehi. Tudi tvojih bridkosti, o žalostna Mati Jezusova, sem se sočutno spomnil. Jokaje si stala pod križem in vsak zdih- Ijej. vsaka beseda tvojega umirajočega Sina je šla kakor meč skozi tvoje lju¬ beče materino Srce! O prežalostna Mati, kdo bi se ne jokal pri spominu tvojih bridkosti! Videla si, kako je krvavel, slišala, ko je klical: »Oče, zakaj si me zapustil?« Videla si Ga brez vsega po- lajšanja v strašnem trpljenju, ko je do¬ končal veliko delo. Več si ti trpela, kakor vsi Njegovi žalostni prijatelji, ker si Ga bolj ljubila. O žalostna Mati, bodi mi vedno dobra Mati, Skrbi zame v mojem življenju in ko bom nekdaj v smrtnih težavah od vseh zapuščen, takrat se spomni te ure, ponovljene svete daritve, spomni se moje ljubezni, s katero te ljubim, in bodi moja tolažnica, moja priprošnjica pri Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, našem Gospodu. Amen. O Marija, blagoslovi nas s svojim Detetom Jezusom Kristusom in obvaruj nas vsega hudega — nagle, neprevidene smrti — smrtnega greha! — Češčena naj bodo sveta sladka imena: Jezus, 377 Marija in. sv. Jožef! Češčena bodi vsa nebeška družba, zdaj in vekomaj. Amen. Po svojem devištvu in čistem spo¬ četju, o Devica, očisti naše duše, naša srca! Spovedne molitve. Molitev pred izpraševanjem vesti. Pridi, Sveti Duh, razveseli mi um, da prav spoznam svoje grehe; nagni mi voljo, da se jih resnično kesam, odkrito¬ srčno spovem, zanje zadostujem in se resno poboljšam. O Marija, usmiljena Mati, izprosi mi milost, da vredno prejmem zakrament svete pokore. Moj angel varih, moj sveti patron in vsi svetniki, posebno vi, blaženi spokor¬ niki, ki ste zdaj po usmiljenju božjem pravični in srečni, prosite zame grešnika. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi. Izpraševanje vesti. Pri izpraševanju vesti je treba velike skrb¬ nosti, kakor pri vsakem imenitnem opravilu; ne smemo biti površni in lahkomiselni, pa tudi ne prebojazljivi. Resno se izprašuj: Kdaj sem bil zad¬ njič pri spovedi? — Ali sem zamolčal 378 kak smrtni greh? — Ali sem se takrat resnično kesal svojih grehov, in ali sem sklenil, da jih več ne storim? — Ali sem v smrtnem grehu prejel sveto ob¬ hajilo? — Ali se je to zgodilo tudi o velikonočnem času? — Ali sem na¬ tančno opravil naloženo pokoro? — Ali sem po svoji moči poravnal škodo, če sem jo bil storil bližnjemu? Potem se izprašuj (brez tiskanih vprašanj), kaj si grešil od tistega časa, ko si začel greh spoznavati, ali od zad¬ nje dobro opravljene spovedi. Premisli božje in cerkvene zapovedi in poglavitne grehe, in vprašaj se prav resno, kaj si grešil v mislih, v željah, v besedah, v dejanju, ali z opuščanjem dobrega... Dalje še premisli, ali si se udeležil kakega tujega greha, in ali si izpolnjeval dolžnosti svojega stanu ,.. Če si smrtno grešil, izprašuj se tudi o številu smrtnih grehov in o takih okoliščinah, ki izpreminjajo vrsto greha, ali ki iz sicer malega greha narede smrtni greh. Premišljuj, ali si storil smrtni greh vsak dan, vsak teden, vsak mesec; in kolikrat na dan, na teden, na mesec ,.. j Potem se še vprašaj, kateri greh storiš največkrat (da spoznaš svojo po- , 379 glavitno napako). Da jo odpraviš, ti bodi posebna skrb. Kes ali obžalovanje. Moj Beg, kako zadolžen stojim pred Teboj! Neštevilnokrat sem žalil Tebe, neskončno dobroto, in omadeževal svojo dušo. Pomagaj mi s svojo milostjo, da se rešim greha, ki je največje hudo. O Sveti Duh, razsvetli moj um in gani moje srce, da bom svojo hudobijo prav spoznal in iz vsega srca obžaloval. Marija, pribežališče grešnikov, podpiraj me, ubogega grešnika! In ti, moj angel varih, ki si bil priča mojih grehov, po¬ kaži mi vso njihovo gnusobo, da se jih bom iz srca kesal in zopet našel usmi¬ ljenje božje. Amen. Trdni sklep. 0 moj Bog! Trdno sklenem, s Tvojo milostjo svoje življenje poboljšati, bliž¬ nje priložnosti v greh se varovati in nič več ne grešiti. Odslej Ti hočem zvesteje služiti. Daj mi milost, da izpolnim ta svoj sklep. Amen, Spoved. Ko pride vrsta nate, poklekni k spovednici. Ko spovednik odpre vratca, se pokrižaj in reci; 380 Prosim svetega blagoslova, da se svojih grehov prav in čisto spovem. Jaz ubogi grešnik se spovem Bogu vsemogočnemu, preblaženi Devici Ma¬ riji, vsem ljubim svetnikom in vam, častitemu mašniku, božjemu namest¬ niku, da sem po svoji zadnji spovedi, ki sem jo opravil — (tu se pove kdaj) — velikokrat in obilno grešil; posebno pa se obtožim —. Spovej se zdaj svojih grehov. Skleni spoved s tem, da še enkrat obudiš kes ali obžalovanje, rekoč: O moj Bog! — Ti in vsi moji grehi so mi resnično žal, — ker sem z njimi za¬ služil, da me po vsej pravici kaznuješ. — Žal so mi, ker sem Tebe, svojega naj¬ boljšega Očeta — največjo in preljubez- nivo dobroto, z njimi razžalil. — Trdno sklenem, s Tvojo milostjo svoje življenje poboljšati, — bližnje priložnosti v greh se varovati in nič več ne grešiti. Prosim, duhovni oče, zveličavne pokore in svete odveze. Molitev po spovedi. Zahvalim se Ti, nebeški Oče, za Tvojo milost. — Veliko je bilo moje za- dolženje, ali še večje je Tvoje usmiljenje. 381 n — Bil sem izgubljen sin, zdaj pa si me zopet sprejel za svojega otroka, — ker nočeš smrti grešnikove, ampak da se spokori in živi. Moj Odrešenik, Jezus Kristus, — svojo kri si prelil na križu za grešnike — in postavil zakrament svete pokore, da bi jih rešil večne smrti! — Iz dna svojega srca Ti želim biti hvaležen; — zato ponovim danes svoj sklep: — nikoli več Te nočem žaliti, — Boljše je zame, da bi se zgrudil mrtev na zemljo, — ka¬ kor da bi še kdaj živel v smrtnem grehu, — Jezus, v Tvoje usmiljenje upam: — pridi na pomoč moji slabosti, — da ne padem nikdar več. Sveta Marija, —- tebi prav posebno priporočim svoje sklepe, — Tebi ne bo odrekel nobene prošnje tvoj Sin, Jezus Kristus: —- o izprosi mi milost stanovit¬ nosti do zadnje ure mojega življenja. Amen. Zadostovanje. Kdor naložene pokore po lastni krivdi ne opravi, ta greši in izgubi mnogo milosti. Zato opravi pokoro: 1, natančno tako, kakor je bila naložena; in 2. brez odlašanja. 382 Obhajilne molitve. Obujenje vere. O Jezus, moj Gospod in moj Bog! — Kar si govoril Izraelcem, govoriš tudi nam: — »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. — Ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj, — in kruh, ki ga bom jaz dal, — je moje meso za življenje sveta. Resnično, resnično vam povem: ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili Njegove krvi, ne boste imeli živ¬ ljenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« »Ko so pa (apostoli z Jezusom) večerjali, je vzel Jezus kruh, in ga je posvetil in razlomil ter dal svojim učen¬ cem, rekoč: Vzemite in jejte, to je moje telo. In vzel je kelih, zahvalil (nebeškega Očeta) in jim dal, rekoč: Pijte iz njega vsi. Zakaj to je moja kri nove zaveze, ki bo za njih veliko prelita v odpuščenje 383 s grehov.« »Koliko rkrat boste to delali, delajte v moj spomin.« Te besede si govoril Ti sam, o Jezus, —- Ti moj Bog, — ki ne moreš ne goljufati, ne goljufan biti. — Zato verujem, — da si v zakramentu svetega Rešnjega Telesa resnično in bistveno pričujoč, — O Jezus, poživi mojo vero. Amen. Obujenje upanja. Gospod Jezus Kristus, — nisi prišel na zemljo iskat pravičnih, ampak greš¬ nike, — Tudi zdaj nas vabiš in kličeš: — »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, — in jaz vas bom poživil.« Tvoja ljubezen mi daje upanje, — da tudi mene ne boš zavrgel. — Nišem vreden, da bi Te prejel v svoje srce, — ali zaupati moram na Tvoje besede. — Pridi torej, — naj se zgodi, kakor si rekel: — »Kdor je moje meso in pije mojo kri, — ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan,« — Pridi, o Jezus, in utrdi moje upanje. Obujenje ljubezni. Z večno ljubeznijo si me ljubil, moj Bog. Ko me še na svetu ni bilo, si zame že pripravljal zveličanje. Postal si člo- 384 vek, da bi me odrešil; postavil si Za¬ krament ljubezni, da bivaš vedno med nami; in vabiš me k sveti večerji, v kateri boš Ti sam moja jed in pijača. Ljubim Te, moj Odrešenik, — moj Bog in moje vse. — Ljubim Te iz vsega srca nad vse, — in žal mi je, da Te nisem vedno tako ljubil, — Danes pa Ti oblju¬ bim večno ljubezen. — Nobena stvar me ne bo ločila od Tebe, — Tebi hočem živeti, Tebi hočem umreti. — O Jezus, vnemaj bolj in bolj mojo ljubezen do Tebe. Amen. Obujenje ponižnosti in kesanja. Gospod Jezus Kristus, — čim bolj se bliža sveti trenutek, ko se boš sklenil z menoj, — tem bolj čutim svojo nevred¬ nost. — Ti si neskončni Bog, jaz pa sem prah in pepel. — Ti si neskončno svet, jaz pa z grehi omadeževan, — Ti si me ljubil, jaz pa sem Te žalil. Moj Bog, — sramujem se svoje ne¬ vrednosti — in iz vsega srca obžalujem, — da sem prestopal Tvoje svete zapo¬ vedi. — Žal mi je, da sem svojo dušo omadeževal z grehi; — žal mi je, da sem zaslužil pekel in izgubil nebesa; — naj¬ bolj pa mi je žal, — da sem žalil Tebe, 385 svojega Odrešenika, — ki me ljubiš in vabiš k svoji mizi. češčenje in hrepenenje. Gospod Jezus Kristus, — kakor Bog in človek si pričujoč v podobi kruha, — da bi bil moji duši hrana za večno življenje. — Molim Te, moj Bog in moje vse. Pridite semkaj, vse stvari božje, —- molite z menoj Jezusa! Pridite iz nebes, angeli božji, —• molite z menoj Jezusa na altarju! — Pridi, sveta Devica Marija, ki svojega Sina ljubiš, — moli z menoj Jezusa v Zakramentu ljubezni, — Moj Bog in Odrešenik, — iz globočine svoje .ne¬ vrednosti zdihujem po Tebi: — pridi v moje srce. — Kakor žejni jelen hre¬ peni po studencu, — tako moja duša koprni po Tebi. Ponavljaj pred Jezusom vroče zdihljeje, dokler ne pride čas svetega obhajila. Molitve po svetem obhajilu, 1. Počeščenje in zahvala. Bodi tisočkrat pozdravljen v mojem srcu, ljubi Jezus! Odkod meni ta neiz¬ rekljiva sreča, da si prišel k meni, Ti, Getzemani, 25 moj Gospod in moj Bog! Nebesa Te ne morejo obseči, ali Tvoja ljubezen Te je nagnila, da si prišel prebivat v srce ubogega grešnika! O kako srečen sem danes! Našel sem Njega, ki Ga ljubim. V mojem srcu živi On, ki je moje veselje. Moja duša pove'ičuje Gospoda, — in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. — Zakaj velike reči mi je storil — On, ki je mogočen in čegar ime je svete. Pridite, angeli nebeški, — poveli¬ čujte z menoj Jezusa! — Pridite, apo¬ stoli in mučenci, spoznavavci in device, — hvalite z menoj Gospoda! — Pridi, Marija, — božja Mati in Devica, — po¬ magaj mi, da se dostojno zahvalim svo¬ jemu Odrešeniku, — tvojemu Sinu! — Jezus, Tebi čast in hvala vekomaj. Amen. 2. Daruj samega sebe Jezusu in ponovi sklepe. Kaj bom povrnil Gospodu za vse, i kar mi je dal? — Sprejmi moje srce, o Jezus. — Vse moje življenje naj bo Tebi posvečeno, »Sprejmi, Gospod, vso mojo pro¬ stost. — Sprejmi moj spomin, — moj 387 razum in vso mojo voljo. — Karkoli imam ali premorem, si mi podaril Ti; — vse to Ti vrnem in izročim, — naj nad vsem popolnoma vlada Tvoja volja. — Daj mi le ljubezen do Tebe in Tvojo milost, — in bogat bom zadosti — in ne bom prosil nič drugega več,« (300 dni odpustka. — Leon XIII., 26. maja 1883.) Utrdi, Gospod, moje dobre sklepe. — Utrdi me posebno, da Te nikdar več i ne bom žalil. — Obljubim Ti, — da se bom s Tvojo pomočjo ogibal bližnje pri¬ ložnosti v greh, — in da bom ljubil Tvojo sveto Cerkev. Jezus, Tebi živim, — Jezus, Tebi urarjem. ■— Jezus, Tvoj sem živ in mrtev. Amen, 3. Prosi Jez us a milosti, O Jezus, ostani vedno v mojem srcu s svojo milostjo. Ne dopusti, da bi se kdaj ločil od Tebe, »Kaj imam v nebesih, in kaj ljubim na zemlji kakor Tebe? Bog mojega srca in delež moj je Bog vekomaj.« Duša Kristusova, posveti me. Telo Kristusovo, zveličaj me. Kri Kristusova, napoji me. Voda strani Kristusove, operi me, 25 * 388 Trpljenje Kristusovo, utrdi me. O dobri Jezus, usliši me. V svoje rane sprejmi me. Od Tebe se ločiti ne pusti me. Pred hudim sovražnikom brani me. Ob uri moje smrti pokliči me, in k Tebi priti pusti me, da bom s Tvojimi svetniki hvalil Te od vekomaj do vekomaj. Amen. (Odpustek 7 let po sv. obhajilu; drugekrati 300 dni. — Pij IX,, 9, januarja 1854.) Litanije presv. imena Jezuso vega. Gospod, usmili se nas! Kristus, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Jezus, sliši nas! Jezus, usliši nas! Bog Oče nebeški, usmili se nas! Bog Sin, Odrešenik sveta, Bog Sveti Duh, Sveta Trojica, en sam Bog, Jezus, Sin živega Boga, Jezus, odsvit Očeta, Jezus, žar večne luči, Jezus, kralj veličastva, Jezus, solnce pravice, Jezus, Sin Marije Device, Jezus ljubeznivi, Jezus čudoviti, Jezus, močni Bog, Jezus, oče prihodnjega veka, Jezus, angel velikega sklepa, Jezus najmogočnejši, Jezus najpotrpežljivejši, Jezus najpokornejši, Jezus krotki in iz srca ponižni, Jezus, ljubitelj čistosti, Jezus, naš ljubitelj, Jezus, Bog miru, Jezus, začetnik življenja, Jezus, zgled čednosti, Jezus, goreči ljubitelj duš, Jezus, naš Bog, Jezus, naše pribežališče, Jezus, oče ubogih, Jezus, zaklad vernih, Jezus, dobri pastir, Jezus, prava luč, Jezus, večna modrost, Jezus, neskončna dobrota, Jezus, naša pot in naše življenje, Jezus, veselje angelov, Jezus, kralj očakov, Jezus, voditelj apostolov, Jezus, učitelj evangelistov, Jezus, srčnost mučencev, 390 Jezus, luč spoznavavcev, Jezus, čistost devic, Jezus, krona vseh svetnikov, Bodi nam milostljiv, prizanesi nam, o Jezus! Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Jezus! Vsega hudega — reši nas, o Jezus! Vsega greha Svoje jeze Skušnjav hudičevih Duha nečistosti Večne smrti Zanemarjanja tvojih navdihov Po skrivnosti svojega svetega učlove¬ čenja Po svojem rojstvu Po svojem detinstvu Po svojem božjem življenju Po svojih trudih Po svoji smrtni bridkosti in svojem trp¬ ljenju Po svojem križu in svoji zapuščenosti Po svojih bolečinah Po svoji smrti in svojem pokopu Po svojem vstajenju Po svojem vnebohodu Po svoji ustanovitvi najsvetejšega Za¬ kramenta Po svojih radostih Po svojem veličastvu 391 Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Jezus! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Jezus! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, o Jezus! Jezus, sliši nas! Jezus, usliši nas! Molimo. Gospod Jezus Kristus, ki si rekel: »Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo,« daj nam, Te prosimo, gorečnost svoje božje ljubezni, da Te bomo s celim srcem, z besedo in dejanjem ljubili in neprenehoma hvalili. Daj nam, Gospod, da vedno v sebi ohranimo strah in ljubezen do Tvojega svetega imena, ker nikdar ne nehaš vo¬ diti teh, ki jih utrdiš v stanovitosti svoje ljubezni. Ki živiš in kraljuješ od veko¬ maj do vekomaj. Amen. (300 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII., 6. jan. 1886.J Molitev k presv. R. Telesu se moli, kadar je izpostavljeno. V. Kruh iz nebes si jim podelil. (Ale¬ luja.) O. Ki ima vso sladkost v sebi. (Ale- Juja.) 392 Molimo. O Bog, ki si nam v ču¬ dežnem zakramentu spomin svojega trpljenja zapustil, daj nam, Te prosimo, svete skrivnosti Tvojega telesa in Tvoje krvi tako častiti, da bomo sad Tvojega odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do vekomaj, O. Amen. Molitev za vse potrebe, (Moli se navadno po litanijah ob nedeljah in praznikih; na predvečere in ob največjih praz¬ nikih se primerneje izpušča.) Molimo. Vsemogočni večni Bog, nebeški Oče, poglej z očmi svoje ne¬ skončne milosti naše bridkosti, nadloge in težave. Usmili se vseh vernih krist¬ janov, za katere se je Tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in Zveličar Jezus Kri¬ stus, voljno grešnikom v roke dal in tudi svojo drago kri na lesu svetega križa prelil. Po tem Gospodu Jezusu odvrni, milostljivi Oče, zaslužene šibe, sedanje in prihodnje nevarnosti, pogubne upore, vojsko, draginjo, bolezni in žalostne, hude čase. Vsemogočni večni Bog, usmili se svojega služabnika, našega papeža I,, in vodi ga v svojem usmiljenju po potu več¬ nega življenja, da bo, kar je Tebi pri- 393 jetno, s Tvojo pomočjo želel in z vso močjo izvrševal. O Bog, pastir in vladar vseh vernih, glej milostljivo na svojega služabnika, našega škofa I., ki si ga za pastirja naši škofiji postavil; podeli mu, da bo tistim, črez katere je postavljen, z besedo in dejanjem koristil in tako s čredo, ki mu je izročena, dosegel večno življenje. Prosimo, vsemogočni Bog, naj Tvoj služabnik, naš cesar I., ki je po Tvojem usmiljenju sprejel cesarsko vladarstvo, tudi raste v vseh čednostih, da bo, z njimi lepo ozaljšan, mogel greha se va¬ rovati, sovražnike zmagovati, in k Tebi, ki si pot, resnica in življenje, v milosti dospeti. Razsvetli in potrdi v vsem dobrem duhovske in svetne gosposke in oblast¬ nike, da bodo pospeševali vse, kar more pripomoči k Tvoji časti, k našemu zve¬ ličanju, k miru in sreči vsega krščan¬ stva. Prosimo tudi, kakor hočeš, da mo¬ ramo prositi, za svoje prijatelje in ne- prijatelje, za zdrave in bolne, za vse ža¬ lostne in revne kristjane, za žive in mrtve. Podeli nam, Bog miru, pravo edinost v veri brez vsakega razdora in ločitve. 394 Obrni naša srca k pravi pokori in k po- boljšanju našega življenja. -Užgi v nas ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče želje po vsej pravičnosti, da Ti bomo kakor Tvoji pokorni otroci v življenju in smrti prijetni in dopadljivi. Tebi, Gospod, bodi vedno priporo¬ čeno vse naše delo in opravilo, naše živ¬ ljenje in naša smrt. Daj nam Tvojo mi¬ lost tukaj uživati in tamkaj z vsemi iz¬ voljenimi doseči, da Te bomo v večnem veselju in zveličanju hvalili in molili. To nam podeli, Gospod, nebeški Oče, po Jezusu Kristusu, svojem ljubem Sinu, Gospodu našem in Odrešeniku, ki s Te¬ boj živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen, V. Božja pomoč ostani vedno pri nas. O. Amen. Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.] — Čast bodi. Litanije presv. Srca Jezusovega. Gospod, usmili se nas! Kristus, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Kristus, sliši nas! Kristus, usliši nas! 395 Bog Oče nebeški, usmili se nas! Bog Sin, Odrešenik sveta, Bog Sveti Duh, Sveta Trojica, en sam Bog, Srce Jezusa, Sinu večnega Očeta, Srce Jezusovo, v Materi Devici od Sve¬ tega Duha upodobljeno, Srce Jezusovo, z Besedo božjo v osebi zedinjeno, Srce Jezusovo, neskončno veličastno, Srce Jezusovo, sveti tempelj božji, Srce Jezusovo, šotor Najvišjega, Srce Jezusovo, hiša božja in vrata ne¬ beška, Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni, Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pra¬ vice, Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno, Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti, Srce Jezusovo, vse hvale vredno, Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src, Srce Jezusovo, v katerem so vsi za¬ kladi modrosti in vednosti, Srce Jezusovo, v katerem biva vsa po¬ polnost božanstva, Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje, Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli, 3% Srce Jezusovo, hrepenenje večnih vi¬ šav, Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskonč¬ no usmiljeno, Srce Jezusovo, bogato za vse, ki Te kli¬ čejo, Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti, Srce Jezusovo, sprava za naše grehe, Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasi¬ čeno, Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto, Srce Jezusovo, do smrti pokorno, Srce Jezusovo, s sulico prebodeno, Srce Jezusovo, vir vse tolažbe, Srce Jezusovo, naše življenje in vsta¬ jenje, Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava, Srce Jezusovo, daritev za grešnike, Srce Jezusovo, zveličanje v Tebe upa¬ jočih, Srce Jezusovo, upanje v Tebi umirajočih, Srce Jezusovo, sladkost vseh svetni¬ kov, Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas! 397 V. Jezus krotki in iz srca ponižni. O. Upodobi naše srce po svojem Srcu. Molimo, Vsemogočni, večni Bog, ozri se na Srce svojega preljubega Sina in na češčenje in zadoščenje, ki Ti ga opravlja v imenu grešnikov, in po Njem potolažen odpusti njim, ki prosijo Tvo¬ jega usmiljenja, v imenu istega Tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. (300 dni odp. vsakikrat. —• Leon XIII.) (Kadar se molijo samo litanije do tukaj, se pristavi Oče naš, Češčena Marija [trikrat] in Čast bodi.) Posvetitev presv. Srcu Jezusovemu. (Moli se najprimerneje na praznik presvetega Srca Jezusovega ali v nedeljo za njim, in v pr¬ vih petkih, oziroma prvih nedeljah.) Presladki Jezus, Zveličar človeškega rodu, ozri se na nas, ki v globoki poniž¬ nosti klečimo pred Tvojim altarjem. Tvoji smo, Tvoji hočemo biti. Da bi pa mogli biti s Teboj trdneje sklenjeni, glej, zato se danes vsak izmed nas radovoljno posveti Tvojemu presvetemu Srcu. Tebe mnogi niso nikdar poznali, mnogi pa so Tvoje zapovedi zaničevali 398 in Te zavrgli. Usmili se obojih, dobrot¬ ljivi Jezus, in potegni vse k svojemu svetemu Srcu. Kralj bodi, Gospod, ne samo vernih, ki niso nikdar odpadli od Tebe, temveč tudi izgubljenih sinov, ki so Te zapustili; daj, da se skoraj vrnejo v Očetovo hišo, da ne poginejo uboštva in lakote. Kralj bodi tistih, ki jih slepi verska zmota ali loči razkol, in pokliči jih nazaj v zavetje resnice in k edinosti vere, da bo kmalu en hlev in en pastir. Kralj bedi tudi vseh tistih, ki žive v stari zmoti poganstva; reši jih iz teme in pri¬ vedi jih k luči v božje kraljestvo. Daj, Gospod, svoji Cerkvi varno in blagonosno prostost; daj vsem narodom red in mir; daj, da se bo od kraja do kraja zemlje razlegal en glas: Bodi hva¬ la božjemu Srcu, ki nas je rešilo, slava in čast Mu vekomaj! O. Amen. Molitev za vse potrebe. Se pristavlja pri javnih večernicah ob nedeljah in praznikih, kakor pri litanijah presv. imena Jezusovega. Oče naš! Češčena Marija, (Trikrat.) Čast bodi. 399 Lavrctanske litanije Matere božje. Gospod, usmili se nas! Kristus, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Kristus, sliši nas! Kristus, usliši nas! Bog Oče nebeški, usmili se nas! Beg Sin, Odrešenik sveta, Bog Sveti Duh, Sveta Trojica, en sam Bog, Sveta Marija, prosi za nas! Sveta Mati božja, Sveta devic Devica, — Mati Kristusova, Mati milosti božje, Mati prečista, — Mati brezmadežna, Mati nedolžna, Mati deviška, — Mati ljubezniva, Mati čudovita, Mati dobrega sveta, — Mati Stvarnikova, Mati Odrešenikova, Devica najmodrejša, — Devica častitljiva, Devica hvalevredna, Devica mogočna, — 400 Devica milostljiva, Devica verna, Podoba pravice, — Sedež modrosti, Začetek našega veselja, Posoda duhovna, — Posoda časti vredna, Posoda vse svetosti, Roža skrivnostna, — Stolp Davidov, Stolp slcnokosteni, Hiša zlata, — Skrinja zaveze, Vrata nebeška, Zgodnja danica, — Zdravje bolnikov, Pribežališče grešnikov, Tolažnica žalostnih, — Pomoč kristjanov, Kraljica angelov, Kraljica očakov, — Kraljica prerokov, Kraljica apostolov, Kraljica mučencev, — Kraljica spoznavavcev, Kraljica devic, Kraljica vseh svetnikov, — Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta, Kraljica presvetega rožnega venca, 401 Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas! (300 dni odpustka vsakikrat. — Pij VII., 30. sept. 1817.) K presv, Rešnjemu Telesu se moli, kadar je izpostavljeno. V. Kruh iz nebes si jim podelil. (Aleluja.) O. Ki ima vso sladkost v sebi. (Ale¬ luja.) Molimo. O Bog, ki si nam v čudežnem zakra¬ mentu spomin svojega trpljenja zapustil, daj nam, Te prosimo, svete skrivnosti Tvojega telesa in Tvoje krvi tako častiti, da bomo sad Tvojega odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in kraljuješ od veko¬ maj do vekomaj. O. Amen. Molitev k Materi božji. Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vse- Getzemani. 26 402 lej vseh nevarnosti, o častitljiva in bla¬ goslovljena Devica, naša gospa, naša srednica, naša besednica! S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas pri¬ poroči, svcjemu Sinu nas izroči! O. Prosi za nas, sveta božja Porod¬ nica, V. Da postanemo vredni obljub Kri¬ stusovih. Molimo, Podeli nam, svojim slu¬ žabnikom, prosimo, Gospod Beg, da se bomo.vedno veselili zdravja na duši in na telesu, in da bomo po častitih proš¬ njah presvete Marije vselej Device se¬ danje žalosti rešeni in večnega veselja deležni. (Po Kristusu, Gospodu našem. Amen,) Cerkvene antilone in prošnje do Matere božje. A. Od prve adventne nedelje do božiča. Premila Mati Zveličarjeva, ki osta¬ neš vrata nebeška in morska zvezda, pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati; ti, ki si svojega Stvarnika čudež¬ no rodila; ti, Devica prej in slej, ko si iz Gabrielovih ust prejela oznanjenje, usmili se grešnikov! V. Angel Gospodov je oznanil Mariji. O. In spočela je od Svetega Duha. 403 Molimo. Milost svojo, prosimo Te, Gospod, v naša srca vlij, da ki smo po angelovem oznanjenju spoznali učlove¬ čenje Kristusa, Tvojega Sina, po Njego¬ vem trpljenju in križu dosežemo častit¬ ljivo vstajenje. (Po istem Kristusu, Go¬ spodu našem. Amen.) B. Od božiča do svečnice. Premila Mati Zveličarjeva . . . (kakor ji pred božičem). !| V. Po porodu si Devica čista ostala, O. Božja Porodnica, prosi za nas! Molimo. O Bog, ki si po rodo¬ vitnem. devištvu blažene Marije podelil človeškemu rodu dar večnega zveliča¬ nja, daj nam, Te prosimo!, naj čutimo,..da prosi za nas ona, po kateri smo bili vredni, prejeti začetnika življenja, Go¬ spoda našega Jezusa Kristusa, Tvojega Sina. (Amen.) C. Od svečnice do velikega četrtka. Zdrava, o nebes Kraljica, i zdrava, angelov gospa, zdrava, korenina, zdrava vrata, iz katerih svetu luč je prisijala! O veseli se, Devica slavna, nad vse krasna! Bodi zdrava, o prelepa, prosi za nas Kristusa! 26 * 404 V. Dovoli, naj te hvalim, o sveta Devica. O. Daj mi moč zoper sovražnike svoje. Molimo. Podeli nam, milostljivi Bog, pomoč v naši slabosti, da, ki ob¬ hajamo spomin svete božje Porodnice, s pomočjo njene priprošnje od svojih grehov vstanemo. (Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.) D, Od velike sobote do prve pobinkoštne nedelje. Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja. Zakaj On, ki si Ga bila vredna nositi, aleluja, je vstal, kakor je rekel, aleluja. Prosi za nas Boga, aleluja. V. Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja, O. ker je Gospod res vstal, aleluja. Molimo. O Bog, ki si z vstajenjem svojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, svet razveselil; daj, prosimo, da po Njegovi Materi Devici Mariji do¬ sežemo veselje večnega življenja. (Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.) E. Od prve pobinkoštne nedelje do adventa. Češčena bodi, Kraljica, Mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše, bodi 405 češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci; k tebi zdihujemo žalostni in ob¬ jokani v tej solzni dolini. Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas in pokaži nam po tem revnem živ¬ ljenju Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija. V. Prosi za nas, sveta božja Porod¬ nica. O. Da postanemo vredni obljub Kri¬ stusovih, Molimo. Vsemogočni, večni Bog, ki si telo in dušo častite Device in Ma¬ tere Marije, da bi vredno prebivališče Tvojega Sina biti zaslužila, s pomočjo Svetega Duha pripravil, daj, da bomo, ki se njenega spomina veselimo, po nje¬ nih milostljivih prošnjah prihodnjega zla in večne smrti rešeni. (Po istem Kri¬ stusu, Gospodu našem. Amen.) Molitev k svetemu Jožefu, Glejte, zvesti in modri služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo dru¬ žino. V. Prosi za nas, sveti Jožef! O. Da postanemo vredni obljub Kri¬ stusovih. 406 Molimo. Naj nam pomaga, pro¬ simo Te, Gospod, zasluženje ženina Tvoje presvete Matere Marije, da nam bo ’ po njegovih priprošnjah podeljeno, česar naša slabost ne more doseči. (Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do veko¬ maj. Amen. Molitev za vse potrebe. (Moli sc po litanijah ob nedeljah in prazni¬ kih; na predvečere se primerneje izpušča.) Ponižno Te prosimo, Gospod, razveži milostne naših grehov vezi, in po proš¬ njah svoje izvoljene Matere, ljube De¬ vice Marije, in vseh svojih svetnikov ohrani nas svoje služabnike, naše do¬ brotnike in naše družine v vsej svetosti. Očisti grehov in hudobije vse naše so¬ rodnike in prijatelje, in napolni jih z lepimi čednostmi. Podeli nam mir in zdravje, odvrni od nas vidne in nevidne sovražnike in odženi vse hude želje. Daj nam zdravo vreme in dobro letino. Skaži milost našim prijateljem in nepri- jateljem. Obvaruj to duhovnijo z vsemi, ki v njej prebivajo, kuge, lakote, vojske, ognja, potresa in povodnji; in podeli milostljivo vsem vernim kristjanom, živim in mrtvim, v nebeškem kraljestvu večne življenje, mir in pokoj. 407 Obvaruj našega papeža I., našega škofa I., našega cesarja I., vso našo du- Iiovsko in svetno gosposko in vse krščansko ljudstvo vseh nadlog in vsega hudega. In Tvoj blagoslov pridi iz nebes na nas in ostani vedno pri nas, — Po Gospcdu našem Jezusu Kristusu, Tvo¬ jem Sinu, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj. O. Amen, V. Božja pomoč ostani vedno pri nas. O. Amen. Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.) — Čast bodi. Pri pobožnosti sv. rožnega venca v oktobru, (Po lavretanskih litanijah naj se moli na¬ mestil molitve »K svetemu Jožefu« in »Za vse potrebe« samo naslednja mo¬ litev.) K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah, in ko smo na pomoč kli¬ cali tvojo presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva. Pri lju¬ bezni, ki te je vezala z brezmadežno Devico, božjo Materjo, in pri očetovski ljubezni, s katero si objemal dete Je¬ zusa, te ponižno prosimo, ozri se milost¬ no na delež, ki ga je pridobil Jezus s 408 svojo krvjo, in pomagaj nam v naših po¬ trebah s svojo močjo in priprošnjo. O preskrbni varih svete družine, va¬ ruj izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa; odvrni od nas, ljubeznipolni oče, vsako kugo zmot in greha. Podpiraj nas mi¬ lostno z nebes, o mogočni naš varih, v tem boju zoper moči teme, in kakor si nekdaj otel dete Jezusa iz smrtne ne¬ varnosti, tako brani zdaj sveto Cerkev božjo sovražnega zalezovanja in vsa¬ kega nasprotovanja. Varuj nas vsekdar, da bomo po tvojem zgledu in s tvojo po¬ močjo mogli sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje v nebesih. O. Amen, Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.) Čast bodi. Litanije vseh svetnikov- Gospod, usmili se nas! Kristus, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Kristus, sliši nas! Kristus, usliši nas! Bog Oče nebeški, usmili se nas! Bog Sin, Odrešenik sveta, Bog Sveti Duh, 409 Sveta Trojica, en sam Bog, Sveta Marija, prosi za nas! Sveta Mati božja, Sveta devic Devica, Sveti Mihael, Sveti Gabriel, Sveti Rafael, Vsi sveti angeli in nadangeli, prosite za nas! Vse svete vrste zveličanih duhov, Sveti Janez Krstnik, Sveti Jožef, Vsi sveti očaki in preroki, Sveti Peter, Sveti Pavel, Sveti Andrej, Sveti Jakob, Sveti Janez, Sveti Tomaž, Sveti Jakob, Sveti Filip, Sveti Jernej, Sveti Matej, Sveti Simon, Sveti Tadej, Sveti Matija, Sveti Barnaba, Sveti Luka, Sveti Marko, Vsi sveti apostoli in evangelisti, 410 Vsi sveti učenci Gospodovi, Vsi sveti nedolžni otroci, Sveti Štefan, Sveti Lavrencij, Sveti Vincencij, Sveti Fabijan in Sebastijan, pro¬ sita za nas! Sveti Janez in Pavel, Sveti Kozma in Damijan, Sveti Gervazij in Protazij, Vsi sveti mučenci, Sveti Silvester, Sveti Gregorij, Sveti Ambrozij, Sveti Avguštin, Sveti Hieronim, Sveti Martin, Sveti Nikolaj, Vsi sveti škofje in spoznavavci, Vsi sveti učeniki, Sveti Anton, Sveti Benedikt, Sveti Bernard, Sveti Dominik, Sveti Frančišek, Vsi sveti mašniki in leviti, Vsi sveti menihi in puščavniki, Sveta Marija Magdalena, Sveta Agata, Sveta Lucija, 411 Sveta Neža, Sveta Cecilija, Sveta Katarina, Sveta Anastazija, Vse svete device in vdove, Vsi svetniki in svetnice božje, Bodi nam milostljiv, prizanesi nam, o Gospod! Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Go¬ spod! V sega hudega — reši nas, o Gospod! Vsega greha Svoje jeze Nagle in neprevidene smrti Skušnjav hudičevih Jeze, sovraštva in vse hude volje Duha nečistosti Treska in hudega vremena Šibe potresa Kuge, lakote in vojske Večne smrti Po skrivnosti svojega svetega učlove¬ čenja Po svojem prihodu Po svojem rojstvu Po svojem krstu in svetem postu Po svojem križu in trpljenju Po svoji smrti in svojem pokopu Po svojem svetem vstajenju Po svojem čudežnem vnebohodu 412 Po prihodu tolažnika Svetega Duha Na dan sodbe Mi grešniki — prosimo te, sliši nas! Prizanesi nam — itd. Odpusti nam, Pripelji nas k pravi pokori, Vladaj in ohrani svojo sveto Cerkev, Ohrani apostolskega pastirja in vse cer¬ kvene stanove v svoji sveti veri, Ponižaj sovražnike svete Cerkve, Varuj našega cesarja, Daj krščanskim kraljem in oblastnikom mir in pravo soglasje, Daj vsemu krščanskemu ljudstvu mir in edinost, Potrdi in ohrani nas vse v svoji sveti službi, Povzdigni naše misli k nebeškim že¬ ljam, Povrni vsem našim dobrotnikom z več¬ nimi darovi, Reši duše naše in naših bratov, sorodni¬ kov in dobrotnikov večnega pogub¬ ljenja, Daj in ohrani sad zemlje, Daj vsem vernim dušam večni pokoj, Usliši nas, Sin božji, Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Gospod! 413 * Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas! Kristus, sliši nas! Kristus, usliši nas! Gospod, usmili se nas! Kristus, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Oče naš . . . (dalje tiho). V. In ne vpelji nas v skušnjavo. O. Temveč reši nas hudega. Molitev k presv, Rešnjemu Telesu. (Se moli, kadar je izpostavljeno.) V. Kruh iz nebes si jim pod^il. (Aleluja.) O. Ki ima vso sladkost v sebi. (Ale¬ luja.) Molimo. O Bog, ki si nam v čudežnem za¬ kramentu spomin svojega trpljenja za¬ pustil, daj nam, Te prosimo, svete skriv¬ nosti Tvojega telesa in Tvoje krvi tako častiti, da bomo sad Tvojega odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do vekomaj. O. Amen, 414 Navadne molitve po litanijah. Psalm 69. O Bog, pridi mi na pomoč; Gospod, hiti mi pomagat. Osramočeni naj bodo in naj se sra¬ mujejo, * kateri mi strežejo po življenju. Zavrnejo naj se in sram jih bodi, kateri mi hudo žele. Zavrnejo naj se hitro osramočeni, kateri se mi posmehujejo, Radujejo in vesele naj se v Tebi vsi, kateri Te iščejo; * in kateri ljubijo; Tvoje odrešenje, naj vedno govore: Hvaljen bodi, Gospod! Jaz pa sem revež in siromak, * Bog, pomagaj mi. Moj pomočnik in moj odrešenik si Ti, * Gospod, nikar se ne mudi! Čast bedi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu; * kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. V, Pomagaj svojim služabnikom, O. ki v Tebe zaupajo, moj Bog. V. Bodi nam, Gospod, močen stolp, 0. pred sovražnikom, V. Nič naj ne opravi sovražnik pri nas. O. In sin krivice naj se ne loti nam škodovati. 415 V. Gospod, ne ravnaj z nami po naših grehih. O. ne ne povračuj nam po naših hudobijah. V. Molimo za našega papeža I, O, Ohrani ga, Gospod, poživljaj in osrečuj ga na zemlji, in ne daj ga v roke njegovih sovražnikov. V. Molimo za našega škofa L O. Gospod, ohrani in varuj ga vsega hudega. V. Molimo za našega cesarja I. O. Ohrani, Gospod, našega cesarja in usliši nas na dan, ko kličemo k Tebi. V, Molimo za svoje dobrotnike. 0. Povrni milostno, Gospod, vsem, ki nam zavoljo Tvojega imena kaj do¬ brega store, z večnim življenjem, V. Molimo za verne duše v vicah. O. Gospod, daj jim večni mir in po¬ koj, in večna luč naj jim sveti. V, Naj počivajo v miru. O. Amen. V. Molimo . za svoje brate, katerih ni tukaj. 0. Pomagaj svojim služabnikom, ki v Tebe zaupajo, moj Bog. V. Pošlji jim, Gospod, pomoč iz sve¬ tišča. O. In varuj jih s Siona. 416 V. Gospod, usliši mojo molitev. O. In moje klicanje naj pride k Tebi. Molimo, O Bog, ki Ti je lastno, da vedno usmiljenje skazuješ in prizanašaš, sprej¬ mi naše prošnje, naj nas in vse Tvoje slu¬ žabnike, katere veže grehov veriga, mi¬ lostno odveže Tvoje dobrotno usmiljenje. Usliši, prosimo, Gospod, naše po¬ nižne prošnje in odpusti nam grehe, ki se Ti jih obtožimo, da nam z odpušče- njem vred dobrotljivo mir podeliš. Skaži nam milostno, Gospod, svoje neizrekljivo usmiljenje, da nas vseh grehov odvežeš, in kazni, ki jih zanje zaslužimo, rešiš. O Bog, ki Te greh razžali in pokora potolaži, ozri se milostno na molitev svojega ljudstva, ki Te ponižno prosi; in odvrni šibe svoje jeze, ki jih za svoje grehe zaslužimo. Vsemogočni večni Bog, usmili se svojega služabnika, našega papeža I., in vodi ga v svojem usmiljenju po potu večnega življenja, da bo, kar je Tebi prijetno, s Tvojo pomočjo želel in z vso močjo izvrševal. O Bog, pastir in vladar vseh vernih, glej milostno na svojega služabnika, 417 našega škofa L, ki si ga za pastirja naši škofiji postavil; podeli mu, da bo tistim, črez katere je postavljen, z besedo in dejanjem koristil, in tako s čredo, ki mu je izročena, dosegel večno življenje, Prosimo, vsemogočni Beg, naj Tvoj služabnik, naš cesar I,, ki je po Tvojem usmiljenju sprejel cesarsko vladarstvo, tudi raste v vseh čednostih, da bo, z njimi lepo ozaljšan, mogel greha se va¬ rovati, sovražnike zmagovati in k Tebi, ki si pot, resnica in življenje, v milosti dospeti, O Beg, ki od Tebe izhajajo svete želje, dobre misli in pravična dela, daj svojim služabnikom tak mir, ki ga svet ne more dati, da bodo naša srca Tvojim zapovedim vdana, in da bodo časi po zatrtem strahu pred sovražniki s Tvojo pomočjo varni in mirni, Užgi, Gospod, naša srca z ognjem Svetega Duha, da Ti bomo s čistim telesom služili in z neomadeževanim srcem dopadli, O Bog, Stvarnik in Odrešenik vseh vernih, podeli dušam svojih služabnikov in služabnic odpuščenje vseh grehov, da usmiljenje, ki so ga vedno želele, s po¬ božnimi prošnjami dosežejo. Getzemani, 27 418 Začni, prosimo, Gospod, naša deja¬ nja s svojim navdihovanjem in spremljaj jih s svojo pomočjo, da se vse naše molitve in vsa naša dela vselej po Tebi začno in po Tebi začeta končajo. Vsemogočni večni Bog, ki gospo¬ duješ nad živimi in mrtvimi, in se usmi¬ liš vseh, o katerih veš, da bodo Tvoji po veri in dobrih delih, ponižno Te pro¬ simo, naj vsi, za katere smo se namenili moliti, ki še žive ali pa so se že s sveta ločili, po prošnjah vseh Tvojih svetnikov iz usmiljenja Tvoje dobrote odpuščenje vseh svojih grehov dosežejo. Po Go¬ spodu našem, Jezusu Kristusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj živi in kraljuje v edi¬ nosti Svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. O, Amen, V, Gospod z vami, O. In s tvojim duhom, V, Vsemogočni in usmiljeni Bog naj nas usliši, O. Amen, V, In verne duše naj po milosti božji počivajo v miru. O, Amen. Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.) Čast bodi. 419 Litanije sv. Jožefa. Gospod, usmili se nas! Kristus, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Kristus, sliši nas! Kristus, usliši nas! Bog Oče nebeški, usmili se nas! Bog Sin, Odrešenik sveta, Bog Sveti Duh, Sveta Trojica, en sam Bog, Sveta Marija, prosi za nas! Sveti Jožef, Slavni sin Davidov, Luč očakov, Ženin božje Porodnice, Čisti varih Device, Rednik Sinu božjega, Skrbni branitelj Kristusov, Glavar svete Družine, Jožef najpravičnejši, Jožef najčistejši, Jožef najmodrejši, Jožef najsrčnejši, Jožef najpokornejši, Jožef najzvestejši, Ogledalo potrpežljivosti, Ljubitelj uboštva, Zgled delavcev, Kras domačega življenja, 2T 420 Varih devic, Steber družin, Tolažnik siromašnih, Up bolnikov, Zavetnik umirajočih, Strah hudobnih duhov, Zaščitnik svete Cerkve, Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas! V, Postavil ga je za gospodarja svoji hiši. O. In za vladarja vsej svoji posesti. Molimo. O Bog, ki si v neizrek¬ ljivi previdnosti blaženega Jožefa mi¬ lostno izvolil za ženina svoje presvete Matere, daj nam, Te prosimo, da bomo njega, ki ga za variha častimo na zemlji, imeli za priprošnjika v nebesih. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do vekomaj. O. Amen. 421 Sv. križev pot sv. Leonarda Porio-Mavriškega. Priprava. O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi: Edini božji Sin strašno za nas trpi. Molimo. Začni, prosimo, Gospod, naša dejanja s svojim navdihovanjem, in spremljaj jih s svojo pomočjo, da se vse naše molitve in vsa naša dela vselej po Tebi začno in po Tebi začeta končajo. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. (Kesanje.) Usmiljeni Jezus, lju¬ bim Te nad vse, ker si neskončno po¬ poln in vse ljubezni vreden; iz vsega srca se kesam, da sem Te razžalil, o največja dobrota. (Namen.) Darujem Ti ta sveti križev pot v čast tistega — trpljenja polnega pota, po katerem si hodil zame ubogega grešnika. Prejeti želim svete odpustke in moliti na vse tiste namene, za katere so bili podeljeni. 0 Jezus, sprejmi jih zame in po rokah Marije Device za uboge verne duše v vicah (zlasti za . . J 1 Naredi namen, en popolni odpustek pre¬ jeti zase, druge vse pa daruj vernim dušam, 422 Daj mi, Gospod, po tem križevem potu doseči v tem življenju Tvojo milost, po smrti pa večno zveličanje. Amen, Prva postaja. Razbičan, zapljuvan in kronan, zasramovan pred sodni stol zdaj gre, nedolžen v smrt izdan. Pilat obsodi Jezusa k smrti. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. 0. Ker si s svojim križem svet odrešil. Premišljuj občudovanja vredno po¬ nižnost nedolžnega Jezusa, ko je poslu¬ šal in sprejel krivično sodbo. Vedi, da so hudobije tvojega jezika bile tiste lažnive priče, ki so preslepile sodnika, da je nedolžnega Jezusa ob¬ sodil k smrti. Obrni se torej k svojemu ljubezni polnemu Bogu in zdihni bolj s srcem kakor z usti: O moj ljubi Jezus, kako neizmerna je Tvoja ljubezen! Torej za tako ne¬ vredno stvar se ponižaš, da zavoljo nje greš v ječo, sprejmeš vezi in udarce in se daš celo obsoditi k tako. sramotni katerim želiš pomagati. Lepa navada je, vse odpustke darovati Mariji Devici, da jih ona obrne v prid tistim dušam, katerim najbolj želi. 423 smrti. Oh, to me mora zadeti v srce in ganiti h kesanju nad tolikimi grehi mojega jezika; studijo se mi in bridko jih obžalujem. Zato bom po vsem tem križevem potu prosil in klical; Moj Jezus, usmiljenje! Moj Jezus, usmi¬ ljenje! Oče naš. Češčena Marija. V. Usmili se nas, o Gospod! O, Usmili se nas! Druga postaja. Glej, križ Mu nalože na ranjene rame; objame ga voljno in nese vseh dolge. Jezus vzame križ na svoje rame. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. 0. Ker si s svojim križem svet odrešil. Premišljuj, kako je dobri Jezus rado- voljno objel sveti križ, in s kakšno krotkostjo je prenašal udarce in žalitve hudobnega ljudstva. Ti pa ves nepo¬ trpežljiv bežiš pred križem, kar le mcreš. Ali ne veš, da brez križa ne prideš v nebesa? Žaluj vendar nad svojo slepoto, obrni se k svojemu Gospodu in reci: 424 Ne Tebi, o Jezus, ampak meni se spodobi težki križ, ki so Ti ga naložili moji grehi! Ljubi Zveličar, daj mi moč, da bom voljno objel vse križe, ki jih zaslužijo moje velike pregrehe. Daj mi tudi milost, da se ločim s tega sveta v ljubezni do svetega križa; goreč od te ljubezni naj tudi jaz želim, kakor Tvoja služabnica sveta Terezija: Trpeti ali umreti! Umreti ali trpeti! Oče naš, Češčena Marija. V. Usmili se nas, o Gospod! O. Usmili se nas! Tretja postaja. Opešal je v močeh, podre Ga križ, naš greh, vtopljen v dolge sveta, leži potrt na tleh. Jezus pade prvič pod križem. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. Premišljuj, kako Jezus, zavoljo iz¬ gube toliko krvi oslabljen, prvič pade pod križem. Glej, kako Ga s pestmi bijejo in z nogami sujejc. In vendar po¬ trpežljivi Jezus ne odpre svojih ust, ampak trpi 4n molči. Ti si pa že za¬ voljo lahkih križev nevo¬ ljen, godrnjaš, se pritožuješ in morda 425 celo preklinjaš! Odpovej se vendar svoji nepotrpežljivosti in svojemu na¬ puhu, in prosi svojega Gospoda, rekoč: O preljubeznivi Odrešenik! Glej, pred Tvcjimi nogami kleči nesrečen grešnik. Kolikokrat in kako hudo sem grešil! O Jezus, podaj mi v pomoč svojo sveto roko. Pomagaj, da ves čas svojega življenja več ne padem v smrt¬ ni greh, in da si tako zagotovim po smrti večno zveličanje. Oče naš. Češčena Marija, V. Usmili se nas, o Gospod! O. Usmili se nas! Četrta pastaja. 0 žalostni spomin, ko sreča Mater Sin, bridkosti meč ji gre do Srca globočin. Jezus sreča svojo žalostno Mate r, V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. Oh, kolika bolečina je presunila Srce Jezusu, in koliko bridkost je za¬ dela Srce Matere Marije, ko sta se srečala! »0 nehvaležna duša,« — ti kliče žalostno Mati — »kaj ti je storil moj Sin?« In v bolečinah te vpraša 426 Jezus: »Kaj ti je storila moja Mati? O zapusti vendar svoj greh, ki je kriv najine tolike bridko¬ sti!« Grešnik, kaj praviš na to? — Zdihni iz srca in reci: O božji Sin Marijin! O presveta Mati Jezusova! Potrt in skesan klečim pri vajinih nogah. Zakaj jaz sem kriv vajine žalosti; s svojimi grehi sem brusil meč, ki je ranil vajini Srci. Ves osramočen in skesan vaju prosim: Odpustita mi: Usmi¬ ljenje, o Jezus, usmiljenje, o Marija! Podelita mi milost, da vaju ne bom žalil nikdar več, in da bom s sočutjem premišljeval vajino trpljenje in vajine bolečine. Oče naš. Češčena Marija. V. Usmili se nas, o Gospod! 0. Usmili se nas! Peta postaja. Omagal Jezus je od teže križeve; 0 Simon, sprejmi križ, Gospoda usmili se! Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. 427 Premišljuj, da si ti, kakor ta Simon, ker si preveč vdan sladnostim tega sveta in zato križa ne nosiš iz lju¬ bezni do Jezusa, ampak le z nevoljo, ker se ga ne moreš ubraniti. Vzdrami že vendar svoje srce in usmili se svojega težko obloženega Gospoda! Sprejmi radovoljno vse težave, ki ti jih pošilja nebeški Oče, in prizadevaj si, ne samo potrpežljivo jih nositi, ampak zanje Bogu tudi hvalo dajati. Moli torej in reci: O moj preljubeznivi Jezus! Zahva¬ lim Te za premnoge priložnosti, ki mi jih daješ, da bi mogel zate trpeti in zase kaj zaslužiti. O moj Bog, daj mi milost, da bom vse križe tega življenja potrpežljivo nosil in si s tem pridobil večnih do¬ brot. Daj, da bom tukaj s Teboj žalo¬ val, po smrti pa s Teboj v nebesih kraljeval. Oče naš. Češčena Marija. V, Usmili se nas, o Gospod! 0. Usmili se nas! Šesta postaja. S prtom Veronika obriše Jezusa, zato ji da spomin obličja svetega. ■■ 428 Veronika poda Jezusu potni P r t- V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. Glej in premišljuj na prtu presveto obličje svojega Zveličarja, in ginjen od ljubezni do Njega, si prizadevaj, vtis¬ niti si globoko v srce Nje¬ govo podobo. Srečen boš, ako. boš živel s to podobo v srcu; in nad vse srečen boš, ako boš s to podobo v srcu stopil tudi v večnost. Da boš pa vreden tolike milosti, se obrni k svojemu Go¬ spodu in Ga prosi, rekoč: 0 moj trpeči Zveličar! Prosim Te, vtisni v moje srce podobo svojega sve¬ tega obličja, da bom vedno nate mislil, Tvoje bridko trplje¬ nje imel pred očmi in ob¬ žaloval svoje grehe, O Jezus, zavoljo Tebe hočem svojo dušo napol¬ njevati z bridkostjo, in svoje grešno življenje hočem objokovati do smrti. Oče naš. Češčena Marija. V, Usmili se nas, o Gospod! 0. Usmili se nas! Sedma postaja. Slabosti ves prevzet Zveličar pade spet: 429 oh, grehi Ga teže, ki jih ponavlja svet. Jezus pade drugič pod križem. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. Premišljuj, kako Jezus, tvoj Gospod in Odrešenik, na zemlji leži, oslabljen od bolečin, teptan od svojih sovražnikov in zasramovan od razdivjanega ljud¬ stva. Pomisli, da Ga je ponižala tvoja prevzetnost in vrgel tvoj na¬ puh, Zapusti vendar svoj greh in z bridkim kesanjem nad svojo pretek¬ lostjo skleni, da boš v prihodnje poniž- nejši. Reci s skesanim srcem: O presveti moj Odrešenik! Vidim sicer, da pod težkim križem potrt ležiš na zemlji, vendar Te molim in častim kakor svojega vsemogočnega Boga. Iz ljubezni do Tebe sklenem zati¬ rati svojo prevzetnost. Očisti mi srce vseh ošabnih, častiželjnih in samoljubnih misli. Podpiraj me s svojo milostjo, da vse poniževanje sprejmem z voljnim srcem, in da tako zaslužim, s Teboj povišan biti v nebeškem kraljestvu. Oče naš. Češčena Marija. V, Usmili se nas, o Gospod! O. Usmili se nas! 430 Osma postaja. Usmiljene žene, ne jokajte za me, le zase in svoj rod točite zdaj solze, Jezus tolaži jeruzalemske žene, V, Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo, O, Ker si s svojim, križem svet odrešil. Premišljuj, kako zelo ti je treba žalo¬ vati: najprej zavoljo Jezusa, ki toliko zate trpi; in potem še zavoljo sebe, ki si tako n e h v a le ž e n, da se hočeš le veseliti in ne nehaš Njega žaliti. Kako moreš ostati še trd, če premisliš, kaj tvoj Odrešenik zate trpi. Poglej, kako je Jezus milostljiv do žalostnih žen. Obrni se k Njemu tudi ti z zaupanjem, in moli s skesanim srcem: O moj ljubeznivi Zveličar! Zakaj se moje srce ne razjoka od žalosti! Solz prosim, o Jezus, solz žalovanja in sočutja, da dosežem tako usmi¬ ljenje, kakor si ga skazal žalujočim že¬ nam, O Gospod, ozri se name z milost¬ nimi očmi, da bom po svoji smrti tudi jaz Tebe poln tolažbe mogel videti. Oče naš. Češčena Marija, V. Usmili se nas, o Gospod! O, Usmili se nas! 431 Deveta postaja. Zveličar omedli, pod križem spet leži; o trdo srce, glej, tvoj greh Ga žalosti. Jezus pade tretjič pod križem, V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. Premišljuj, s koliko bolečino Jezus tretjič pade pod križem. Glej, kako Zve¬ ličarja, to krotko in nedolžno Jagnje, neusmiljeno sujejo in semtertja vlačijo. 0 nesrečni greh, ki samega Sinu božjega tako grozovito mu¬ čiš! Grešnik, ali ni tvoj ves potrti Jezus vreden tvojih solz? Reci torej z žalostnim srcem: Vsemogočni Bog, ki držiš s svojim prstom nebo in zemljo, kdo Te je tako neusmiljeno vrgel? Oh, to so storile pregrehe, v katere sem se vračal, in krivice, ki sem jih ponavljal. Od grehov ni ne¬ hala moja hudobnost, in tako sem z njimi množil Tvoje bolečine. Toda po¬ glej, o Gospod, zdaj skesan klečim pri Tvojih nogah in s Tvojo milostjo trdno sklenem: Ne bom grešil nikdar več, moj Bog, nikdar več! 432 Oče naš. Češčena Marija. V. Usmili se nas, o Gospod! 0. Usmili se nas! Deseta postaja. Ko pride na goro, obleko Mu vzemo, in za dolge sveta še žolča Mu dado. Jezusa slečejo in Mu ponu¬ dijo vina z žolčem mešanega. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. 0. Ker si s svojim križem svet odrešil. Premišljuj, moja duša, kako Jezusa vsega ranjenega zdaj še slečejo, in kako Mu ponudijo grenke pijače. Poglej, kako Gospod trpi za tvojo nesramež¬ ljivost in nezmernost. Ali Ga moreš pogledati brez sočutja? Poklekni k nogam svojega tako osramo¬ čenega Zveličarja in reci: 0 žalostni Jezus, kolik je razloček med Teboj in menoj! Ti si ves ranjen, s krvjo oblit in poln grenkosti, jaz pa ves v prijetnosti, ničemuren in poln slad- nosti, ali vsaj želim tak biti. Oh, jaz nisem na pravi poti! Moj Bog, daj mi milost, da izpremenim svoje življenje, in ogreni mi vse posvetne prijetnosti, da bom namesto njih odslej 433 želel okušati le bridkosti Tvojega trp¬ ljenja, in da bom tako vreden uživati kdaj s Teboj nebeško veselje. Oče naš. Češčena Marija. V. Usmili se nas, o Gospod! O, Usmili se nas! Enajsta postaja. Na križ Ga polože, razpno roke, noge, in ostri Mu žeblji spet rane narede. Jezusa pribijejo na križ. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. Premišljuj neizrekljive bolečine, ki jih je občutil Jezus, ko so Mu na rokah in nogah meso in žile z žeblji prebodli. Kako je to, da se tvoje srce ne potopi v žalosti, ko vidiš, da tvoji grehi tako neusmiljeno mučijo Zve¬ ličarja! Žaluj vsaj zdaj nad svojimi grehi in moli: 0 dobrotljivi, zavoljo mene križani Jezus! Presuni vendar moje trdo srce s sveto ljubeznijo do Tebe. In ker so moji grehi krivi, da so ostri žeblji Tvoje roke in noge prebodli ter pribili na križ, daj mi to milost, da dušna bolečina prebode tudi moje srce in Getzemani. 28 434 na križ pribije vse moje hude želje. Naj bom v življenju in smrti s Teboj križan, v nebesih pa s Teboj poveličan. Oče naš, Češčena Marija. V. Usmili se nas, o Gospod! O. Usmili se nas! Dvanajsta postaja. Na križu Bog visi in sveta teče kri: za nas umira Bog, — žalujte vse stvari! Jezus umrje na križu. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. Povzdigni svoje oči in premišljuj, kako tvoj Odrešenik na križu visi in umira. Glej, kako smrtno bled je Njegov sveti obraz. Poslušaj, kako prosi od- puščenja tistim, ki Ga križajo in žalijo. Skesanemu razbojniku obljubi sveti raj; svojo Mater izroči Janezu in svojo dušo priporoči nebeškemu Očetu. Slednjič nagne glavo in umrje. — Tako je torej tvoj Odrešenik umrl; umrl na križu zavoljo tebe! O moja duša, glej mrtvo obličje Zveličarjevo, in ne hodi proč drugače, kakor le z globokim 435 kesanjem. Objemi sveti križ in zdihni k Jezusu: O ljubljeni Zveličar! Spoznal sem, da so moji grehi Tebi vzeli življenje. Nisem vreden Tvojega usmiljenja, ker sem Te križal. Ali, koliko tolažbo čuti moja duša, ko slišim, da na križu moliš tudi za tiste, ki so Te križali! Kaj naj torej storim zate, ki si toliko storil zame! Glej, moj Bog, zavoljo Tebe odpustim vsem, ki so me kdaj razžalili, in želim dobro vsem ljudem. Tako upam, da bom srečno umrl v Tvoji ljubezni, kakor skesani grešnik, ki je umiral na Tvoji desnici in slišal Tvoje besede: Danes boš z mene j v raju. Oče naš. Češčena Marija. V. Usmili se nas, o Gospod! O. Usmili se nas! Trinajsta postaja. O Mati žalostna, ki ljubiš Jezusa, objemlješ zadnjikrat Sinu zdaj — mrtvega. Jezusa snamejo s križa in polože Mariji v naročje. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. 28 ' 436 Premišljuj, kako oster je bil meč bolečin, ki je prebodel Srce Marijino, ko je vzela v naročje svojega mrtvega Sina. Ko Ga je gledala vsega ranjenega, so se ji ponovile vse bclečine njenega rahločutnega Srca. Ali kaj je bil ta meč, ki jo je ranil? Greh je bil, ki je H vzel življenje ljubljenemu Sinu. Obžaluj torej svoj nesrečni greh, združi svojo žalost s solzami žalostne Matere Marije in reci: O Kraljica mučencev, kdaj bom vre¬ den, prav spoznati tvoje bolečine! Kdaj bom vreden, tvojo žalost v srcu nositi in s teboj trpeti! O nebeška Gospa, iz¬ prosi mi milost, da bom vedno žaloval zavoljo svojih grehov, ki so tebi pri¬ zadeli toliko trpljenja. Naj s teboj tukaj žalujem in trpim, upam in ljubim, potem pa v tvojem var¬ stvu umrjem in pridem v tvojo družbo. Oče naš. Češčena Marija. V. Usmili se nas, o Gospod! O. Usmili se nas! Štirinajsta postaja. Bridko objokovan je Jezus v grob dejan; o grešnik, moli Ga, tvoj greh je zdaj opran. 437 Jezusa polože v grob. V. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo. O. Ker si s svojim križem svet odrešil. Premišljuj, kako so žalovali in jokali sveti Janez, Marija Magdalena in vsi j| prijatelji Jezusovi, ko je bilo Njegovo telo v grob položeno. Najbolj pa premiš¬ ljuj, kako neutolažljivo bridkost je čutilo Srce Matere Gospodove, ko je videla, da nima več ljubega Sina. Ko v duhu gledaš njene solze, se moraš pač sramo¬ vati, da si med svetim križevim potom kazal tako malo sočutja. Vzdrami se vsaj zdaj pri zadnji postaji! Poljubi spoštljivo kamen svetega groba, položi v duhu vanj svoje srce in v bridki žalosti moli k svojemu Gospodu: O usmiljeni Jezus, ki si hotel iz lju¬ bezni do mene sprejeti tolike bolečine križevega pota, molim Te v grobu leže¬ čega, Po zasluženju svojega trpljenja mi podeli milost, da prejmem za popotnico v večnost — .Tvoje presveto; Rešnje Telo; moje zadnje besede naj bodo: »Jezus, Marija, Jožef«; in naj bo, kakor Tvoj, tudi moj zadnji zdihljej: »Oče, v Tvoje roke izročim svojo duš o.« Z živo vero, trdnim upanjem in gcrečo ljubeznijo naj s Teboj 438 in za Tebe umrjem, da pridem s Teboj uživat veselje od vekomaj do vekomaj. Oče naš. Češčena Marija, V. Usmili se nas, o Gospod! 0. Usmili se nas! Sklep, 0 Jezus, hvali naj ves svet Te vekomaj. Po svojem križu nam podeli sveti raj. Molimo ! 0 Bog, ki si z drago krvjo svojega edinorojenega Sinu hotel posvetiti križ v znamenje življenja, prosimo Te, daj, da se bodo vsi, ki se vesele poveličanja svetega križa, veselili povsod tudi Tvo¬ jega varstva. Po Kristusu, Gospodu našem. 0, Amen. Molitev sv. Avguština v čast Kristu¬ sovemu trpljenju. O Bog, ki si hotel biti rojen zaradi zveličanja sveta, obrezan, od Judov za¬ vržen, od Juda s poljubom izdan, z vrvmi zvezan, kakor nedolžno Jagnje v 439 mesnico peljan, pred Ana in Kajfa, pred Pilata in Heroda postavljen, krivo to¬ žen, bičan, zaničevan, zapljuvan, s tr¬ njem kronan, s pestmi in trstom bit, slečen, z žeblji na križ pribit, razboj¬ nikom prištet, z žolčem in jesihom na¬ pojen in s sulico preboden: prosim Te, o Gospod, zaradi onih Tvojih groznih bo¬ lečin, katere grešnik zdaj pobožno pre¬ mišljujem, in zaradi Tvoje bridke smrti na križu, obvaruj me večnega, peklen¬ skega trpljenja, in pelji me tja, kamor si peljal s seboj križanega desnega raz¬ bojnika, kjer pravi Bog živiš in kralju¬ ješ z Očetom in Sv. Duhom na vekomaj. Amen. Molitev ob četrtkih. V spomin Kristu¬ sovih smrtnih težav. Na Oljiski gori je rekel Jezus svojim učencem: »Moja duša je žalostna do smrti. Čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo.« In ves vdan v voljo svojega Očeta je molil: »Oče, ako je mogoče, vzemi ta kelih trpljenja od mene; ven¬ dar ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!« O premili Gospod Jezus Kristus, ki si pretrpel za moje grehe in za grehe vsega sveta toliko bridkosti in težav, 440 krvavi pot potil, v te] svoji bridkosti pokrepčan bil od angela, dodeli mi mi¬ lost, da Te tudi jaz pobožno in srčno molim v vseh težavah, bridkostih in nadlogah ves vdan v voljo božjo, in zadobim v vsakem trpljenju tolažilo, v vsaki izkušnjavi pa pomoč iz nebes. Amen. Molitev ob petkih. V spomin Kristusove smrti. Tema je nastala, ko so Judje kri¬ žali Gospoda Jezusa, In ob deveti uri je zaklical Gospod Jezus z velikim gla¬ som: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« In je glavo nagnil in izdihnil dušo. Zato, o Gospod Jezus Kristus, Te molimo in hvalimo, ker si s svojim kri¬ žem in svojo nedolžno smrtjo svet od¬ rešil. O Gospod Jezus Kristus, zaradi bridkosti Tvojega svetega trpljenja, ka¬ terega si za nas pretrpel na križu, zlasti pa ob uri, ko se je Tvoja preblažena duša ločila od Tvojega presvetega te¬ lesa, Te prosim, usmili se moje revne duše, ko se bo ločila od mojega telesa, da ne bo izgubljen Tvoj križ in Tvoje trpljenje zame in za vse druge grešnike. Amen, 441 O Jezus, Tebi živim, o Jezus, Tebi umrjem, o Jezus, Tvoj sem živ in mrtev! Amen, Slovesna prošnja za odpuščanje prfed križanim Jezusom, Edinorojeni Sin božji, ki si dal svoje življenje na lesu svetega križa iz same ljubezni zame. Oh, jaz nevredni grešnik, sem zapravil že tolikokrat z lastnim za- dolženjem ceno Tvoje bridke smrti. S svojimi neštevilnimi hudobijami sem Te le vnovič križal. Pa glej! Zdaj pridem, da Te slovesno prosim odpuščanja, Pri¬ hajam, da Ti povrnem vzeto čast, kolikor je mogoče. K Tvojim nogam se vržem na zemljo, skesano se trkam na svoje gre¬ šno srce, ki je presunjeno od žalosti in bolečin. Moje obličje je zakrito s sra¬ moto, moje oči so oblite s solzami, s hrepenečimi rokami objamem, kakor nekdaj Magdalena, Tvoj sveti križ in Ti želim zadostiti za toliko razžaljenje iz dna svojega srca. Po svojem preroku si se nekdaj pri¬ tožil, da raztepajo grešniki kar za stavo Tvoj hrbet in s svojimi neusmiljenimi udarci Ti sekajo globoke rane. O Jezus! Vidim na vseh udih te Tvoje krvave rane; pa — o nesrečno oskrunjenje, ki 442 mene zadeva, spoznam tudi v teh ranah hudobno delo svojih rok, S krvavimi črkami so zapisane tam vse moje ne¬ hvaležnosti, moje hudobije in nerodno¬ sti. Postal sem Tvoj morilec, Tvoje trp¬ ljenje sem le daljšal, ker sem število svojih pregreh vedno le množil. O moj Zveličar! Grizenje moje vesti me muči. Moje srce je vsled bridkosti potrto. Sra¬ mota me pokriva in pod težo svojih pre¬ greh omagujem. Ozri se milostno na moje krvave bolečine. Imej usmiljenje z menoj, saj zaničujem vse svoje hudobije. Oh, da bi jih mogel s krvavimi solzami objokovati! Ko bi imel tisoč življenj, bi rad tisočkrat umrl, da bi s to tisoč¬ kratno smrtno bridkostjo opral svoje grehe. Oh večni moj Oče! Kadarkoli se ozreš name, se mora vzdigniti v Tvojem srcu pravična jeza nad menoj. Pa pro¬ sim Te, o Gospod! Ne glej name, ampak glej mnogobolj na Jezusa, svojega edi¬ nega Sina, nad katerim imaš svoje do- padenje. Oh, kdo Ga more pogledati, in ne bo ginjen? Tudi najbolj neobčutljivo srce se mora omečiti pri tem pogledu. Njegovo telo je na les križa razpeto. Njegovo obličje, katero angeli z začu¬ denjem molijo, je neusmiljeno razdejano. 443 Njegove oči so otemnele. Njegove ust¬ nice obledele, Njegova glava je s trnjevo krono ranjena. Njegove roke in noge z žeblji pribite. Vse Njegovo telo je pre¬ obloženo — le ena rana — z nepopis- ljivimi bolečinami. Oh, glej! To je Tvoj Sin, ki toliko trpi. Z vsemi temi ranami kliče za nas k Tebi za milost. Premili Oče! Poslušaj tedaj glas te svete krvi, in dodeli nam milost. Amen. Trojna zahvala in prošnja h križanemu Jezusu. (Sv, Jedert.) 1, O, Ti najkrotkejše Jagnje božje, ki si tako revno na križu viselo! Iz vse.ga svojega srca Te zahvalim za grozne bo¬ lečine, katere si pretrpelo, ko si bilo na sv. križu tako neusmiljeno razpeto, da so se Tvoje kosti lahko štele. Prosim Te, da mi zaradi onih bolečin odpustiš, karkoli sem se pregrešil s svojimi udi proti Tvoji dobroti. Amen. 2. O, Ti najnedolžnejše Jagnje božje! S hvaležnostjo vseh stvari se Ti zahva¬ lim za žejo, katero si Ti trpelo na križu za zveličanje sveta, ko si z umirajočim glasom zaklicalo: »Žejen sem!« pa si do¬ bilo le jesiha in žolča, ter Te prosim, 444 zaradi bridkosti te žeje mi odpusti, kar¬ koli sem se s požrešnostjo v jedi in pi¬ jači pregrešil. 3. O, Ti najsvetejše Jagnje božje! S hvaležnostjo presvete Trojice se Ti za¬ hvalim za neizmerno trpljenje, katero si prestalo, ko si bilo tako neusmiljeno na rokah in nogah pribito z žeblji na križ, da se je pretreslo Tvoje srce bolečin in sc- se vse Tvoje žile bolečin skrčile. Zaradi teh strašnih bolečin in Tvoje bridke smrti Te prosim, izbriši vse grehe mojih rok in nog, in daruj te rane svo¬ jemu nebeškemu Očetu v spravo zame. Amen. Molitev k sedmerim poslednjim besedam križanega Jezusa, 1, O, Gospod Jezus Kristus! Ti Sin živega Boga, ki si na lesu sv. križa viseč k svojemu Očetu molil za vse svoje so¬ vražnike: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Daj, da bom iz ljubezni do Tebe rad vsem odpustil, kateri so mi kaj hudega storili. 2. Po tolažilnih besedah, o Jezus, katere si spokorjenemu razbojniku de¬ jal: »Resnično ti povem, menoj v raju!« Te prosin lost, tako živeti, da tudi še danes i, dodeli mi rrii- jaz ob dri svoje 445 smrti slišim od Tebe: »Danes boš z me¬ noj v raju!« 3 . Svoji materi si rekel, o Jezus: »Žena, glej, tvoj sin!« in učencu: »Sin, glej, tvoja mati!« Daj, da me sklene pra¬ va ljubezen s Tvojo materjo in da jo po otročje častim s posnemanjem njenih čednosti vedno kakor svojo Mater, 4. V svoji smrtni bridkosti si zakli¬ cal, o Jezus: »Moj Bog! Zakaj si me za¬ pustil?« Daj, da v nobeni potrebi ali nadlogi ne obupam, temveč vselej za¬ kličem z otročjim zaupanjem k Tebi: »Gospod, usmili se me! Pomagaj mi, mo| Kralj! Ne zapusti me, moj Bog, ki si me revnega grešnika odrešil s svojo drago krvjo.« 5 . Gospod Jezus, ki si klical: »Žejen sem!« Daj, da bom vedno žejen Tebe, studenca žive vode. 6. Po dopolnjeni volji svojega nebe¬ škega Očeta si rekel, o Jezus: »Dopol¬ njeno je.« Daj, da tudi jaz tek svojega življenja sklenem po Tvoji sveti volji v Tvoji milosti. 7 . »Oče, v Tvoje roke izročim svojo dušo!« Tako si zavpil z velikim glasom, o Jezus, nagnil svojo glavo in umrl. Po teh Tvojih zaupanjapolnih besedah Te prosim, da bi tudi jaz sklenil z ravno 446 temi besedami svoje življenje in da po¬ tem zasliši moja duša Tvoje besede: »Pridi, izvoljena mojega Očeta, pojdi v veselje svojega Gospoda!« Amen. Pobožni spomin treh ur, ko je visel Jezus na križu. Kdo bo naštel vsa trpljenja, o moj predobrotljivi Jezus, katera si Ti zadnje tri ure na križu prestal! Tvoje, z ranami napolnjeno telo, katero je malo preje v smrtnih težavah na vrtu vse oslabelo vsled zaničevanja v hiši velikega du¬ hovna, vlačenja od sodnika do sodnika, vsled neusmiljenega bičanja in zaničlji¬ vega kronanja, po trdi poti na goro mrtvaških glav in bilo razdejano — to Tvoje telo visi zdaj na križu prebodeno na rokah in nogah na treh žebljih. Ti sam si ves obdan od trume najhujših, podivjanih sovražnikov, ki Te zaničujejo in preklinjajo, ter strašno žejo trpiš. Ves si zapuščen, tudi od svojega Očeta v ne¬ besih. Daruješ se za grehe vsega sveta. Tvoja kri teče iz vseh ran, dokler je Srce le kaj ima. Pod križem stoji Tvoja žalostna mati, jokajoči učenec, skoraj ravno tako reven, zapuščen, ubog in za¬ ničevan, kakor Ti. Te bridkosti trajajo tri dolge, strašne ure! Pač revno bi mo- 447 ralo biti srce, ki bi ne bilo ginjeno pri premišljevanju Tvojega trpljenja in ne bilo prisiljeno Tebi se srčno zahvaliti, Tebe srčno ljubiti, svoje grehe resnično objokovati in trdno skleniti, z vsem tru¬ dom in z vso zvestobo izpolnjevati Tvoje zapovedi! 0, moj preljubeznivi Jezus! Zahvalim se Ti za Tvojo neskončno dobroto, ker si zame toliko trpel. Ljubiti Te moram, o neskončna ljubezen, ker Ti trpiš, Ti umiraš, da bi Ti jaz daroval vse svoje srce! Zaničujem z grenko žalostjo vse svoje storjene neumnosti, zmote, svojeglavnosti in vse svoje hudobije, ka¬ tere sem kedaj storil. Pred Tvojim ob¬ ličjem, pod Tvojim križem, o moj Zve¬ ličar, sklenem resnično poboljšanje. Dru¬ gače hočem živeti, zapustiti svoje ne¬ srečne zmote, s katerimi sem se oma¬ deževal! Hočem, — daj mi k temu svojo mogočno milost, svoj blagoslov! — Po¬ božno hočem živeti! Amen. Darovanje križanega Jezusa Bogu Očetu, O pravični, nebeški Oče! Moji grehi so tako veliki, da si ne upam obstati pred Tvojo strašno sodbo in zanje ni¬ kakor ne zadostiti. Vendar pa zato ne 448 obupam, temveč bežim v bogato zado¬ ščenje svojega Zveličarja Jezusa Kri¬ stusa. Tega Tvojega križanega Sina po¬ stavim pred Tvoje oči ter Te prosim, zaradi Njega se me usmili. Spomni se, o predobrotljivi Oče, kako, revno je visel moj Zveličar na križu in kolike težave je trpel zame. Glej, Njegova kraljeva glava je s trnjem ovita. Njegovo milo obličje razdejano od udarcev in tepenja. Nje¬ gove oči so izgubile svojo moč. Utihnila so Njegova usta. Razbita so Njegova lica. Raztegnjene Njegove roke. Raz¬ trgano vse Njegovo telo. Ranjene so Nje¬ gove prsi, z žeblji so pribite Njegove roke in noge; bolečine švigajo po vseh Njegovih žilah. Vroča je Njegova žeja; vse moči oslabljene. Njegova kri prelita, stran odprta. Njegova duša napolnjena z bolečinami in bridkostjo. 0 moj Bog! Jezus je reven, — ves reven. Spomni se, da je tako reven zaradi mene! Oče vse¬ ga usmiljenja, tako me je Tvoja milost hotela rešiti, in Ti bi rad svojega Sina zaradi mojih grehov ne bil tako tepel, ako bi bil hotel mene za večno tepsti. Oh, ne pripusti, da bi bile Njegove ve¬ like bolečine izgubljene za mojo dušo! Naj bo Njegovo bridko trpljenje meni v zveličanje! Naj očistijo Njegove solze 449 mojo dušo! Naj izbriše Njegova draga kri moje pregrehe! Njegova strašna smrt naj reši mene večne smrti, in Njegove grozne bridkosti naj mene branijo več¬ nega pogubljenja. Amen. Molitev pred križem, 0 Gospod Jezus Kristus, po najbrid- kejšem trpljenju, ki si ga trpel na križu, posebno, ko se je Tvoja presveta duša ločila od blaženega telesa, usmili se moje revne in grešne duše, ko se bo od telesa ločila, Amen. Srčne prošnje in izročila pete¬ rim krvavim ranam Jezusovim, 1. K sveti rani desne noge. Moj Go¬ spod Jezus Kristus, molim rano Tvoje desne noge. Zahvalim se Ti, da si jo hotel zame trpeti v tako silnih boleči¬ nah in s toliko ljubeznijo. Pomilujem Tvojo bolečino in bolečine Tvoje žalost¬ ne Matere, Zaradi zasluženja te svete rane Te prosim, dodeli mi odpuščanje mojih grehov, katere iz vsega srca ob¬ žalujem bolj, kakor vsako drugo hudo, ker sem Tebe, neskončno dobroto, ž Getzemani. 29 450 njimi razžalil. Žalostna Mati božja, prosi zame Jezusa! Oče naš. Češčena Marija, čast bodi Očetu itd, 2. K sveti rani leve noge. Moj Go¬ spod Jezus Kristus, molim rano Tvoje leve noge. Zahvalim se Ti, da si jo ho¬ tel zame trpeti in v tako silnih bolečinah in s toliko ljubeznijo. Pomilujem Tvojo bolečino in bolečino Tvoje žalostne Ma¬ tere. Zaradi zasluženja te svete rane Te prosim, dodeli mi moč, da v prihodnje nikoli več ne padem v smrtne grehe, temveč ostanem v milosti božji do smrti. Žalostna Mati božja, prosi zame Jezusa! Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd. 3. K sveti rani leve roke. Moj Go¬ spod Jezus Kristus, molim rano Tvoje leve roke. Zahvalim se Ti, da si jo ho¬ tel zame trpeti v tako silnih bolečinah in s toliko ljubeznijo. Pomilujem Tvojo bolečino in bolečino Tvoje žalostne Ma¬ tere. Zaradi zasluženja te svete rane Te prosim, reši me pekla, katerega sem toli- krat zaslužil, ker bi Te v njem več ne mogel ljubiti. Žalostna Mati božja, prosi zame Jezusa! Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd. 451 4. K sveti rani desne roke. Moj Go¬ spod Jezus Kristus, molim rano Tvoje desne roke. Zahvalim se Ti, da si hotel zame trpeti v tako silnih bolečinah in s toliko ljubeznijo. Pomilujem Tvojo bole¬ čino in bolečino Tvoje žalostne Matere. Zaradi zasluženja te svete rane Te pro¬ sim, dodeli mi nebeško veličastvo, kjer Te bom mogel popolnoma in iz vse svoje moči moliti. Žalostna Mati božja, prosi zame Jezusa! Oče naš. češčena Marija. Čast bodi Očetu itd, 5. K sveti rani Jezusove strani, Moj Gospod Jezus Kristus, molim rano Tvoje svete strani. Zahvalim se Ti, da si še tudi celo po svoji smrti to razžaljenje pretrpel, ki si ga z največjo ljubeznijo dopustil, akoravno Ti ni moglo napra¬ viti nobene bolečine. Tudi pomilujem Tvojo žalostno Mater, kateri je bilo ta¬ krat srce prebodeno. Zaradi zasluženja te svete rane Te prosim, obdaruj me s svojo sveto ljubeznijo, naj Te tukaj na svetu vedno ljubim, da Te bom enkrat na onem svetu mogel ljubiti obličje v obličje celo večnost. Žalostna Mati božja, prosi zame Jezusa! Oče naš, Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd. 29 ’ 452 Molitev na čast rani Jezusovega Srca, (Sv. Jedert.) Bodi češčena, o presveta rana Srca Jezusa Kristusa, ti vrata raja in stude¬ nec božje ljubezni! Bodi pozdravljena, o presladka rana, ti žila življenja in za¬ klad božjega bogastva! O, ti draga rana, ponižno te molim in častim, in v lju¬ bezni, s katero te je moj Jezus sprejel, te pozdravim in poljubim ter se ti srčno zahvalim, da si božjo jezo tolikrat po¬ tolažila in odvrnila od mene in vseh grešnikov toliko kazni. O, ti preblažena rana, v te zaklenem svoje grešno srce, in v te izročim svoj poslednji trenutek! O predobrotljivi Jezus, večna hvala naj Ti bo, ker si to presladko rano sprejel in jo obdržal po svojem vstajenju, da bi jo kazal svojemu razžaljenemu Očetu in tako zadobil vsem grešnikom milost. Prosim Te zaradi te Tvoje rane, da jo pokažeš ob uri moje smrti svojemu Očetu in sprejmeš mejo revno dušo vanjo. Amen. Molitev k sveti rani Jezusove rame. (Sv, Bernard.) (Sv. Bernard je bil poseben častilec te svete rane, ter je zajemal v tem češčenju naj- večje milosti.) 453 O preljubeznivi moj Jezus, o najkrot- kejše Jagnje božje, jaz revni grešnik po¬ zdravim in častim presveto rano, katero si na svoji rami prejel, ko si nesel težki steber svojega križa in zaradi katere si hotel prestati posebno trpljenje na svo¬ jem preblaženem telesu. Molim Te, o prežalostni Jezus, in Te hvalim. Slavim in poveličujem Te iz dna svojega srca. Zahvalim Te za to presveto in prebolečo rano Tvoje rame ter Te ponižno prosim, da se usmiliš zaradi te velike bolečine in zaradi teže svojega križa mene, rev¬ nega grešnika, odpustiš moje odpustljive in smrtne grehe in me pripelješ po poti svojega križa v nebesa. Amen. Pobožno poljubovanje sv, peterih Je¬ zusovih ran. O, križani Jezus! S srčno ljubeznijo in pobožnostjo poljubim dobrotljivo rano Tvoje svete desne roke ter Te prosim, odpusti mi zaradi velikih bolečin, katere si takrat občutil, vse moje grehe, katere¬ koli sem storil s hudobnim dejanjem! O, križani Jezus! S srčno ljubeznijo in pobožnostjo poljubim dobrotljivo rano Tvoje svete leve roke ter Te prosim za¬ radi velikih bolečin, katere si takrat ob¬ čutil, odpusti mi vse moje grehe, katere sem storil z opuščenjem dobrih del! 454 O, križani Jezus! S srčno ljubeznijo in pobožnostjo poljubim dobrotljivo rano Tvoje svete desne noge ter Te prosim zaradi velikih bolečin, katere si takrat občutil, odpusti mi vse kazni, katere sem zaslužil s svojimi grehi! O, križani Jezus! S srčno ljubeznijo in pobožnostjo poljubim dobrotljivo rano Tvoje svete leve noge ter Te prosim zaradi velikih bolečin, katere si takrat občutil, odvrni od mene svojo pravično jezo, katero sem si nakopal s svojimi grehi! 0, križani Jezus! S srčno ljubeznijo in pobožnostjo poljubim drago rano Tvo¬ je svete strani ter Te prosim po ne¬ skončni dobroti, s katero si zame trpel, odpusti mi vse grehe, katerekoli sem kdaj s hudim poželjenjem svojega srca storil! Amen. Pobožen pozdrav svetim udom Jezusa Kristusa, (Sv. Jedert.) Pozdravljeni, nežni udi mojega Go¬ spoda Jezusa Kristusa, ki ste bili tako strašno mučeni v naše zveličanje! Pozdravljena, častitljiva glava, ki si bila za nas s trnjem kronana in s trstom bita! 455 Pozdravljeno, najsvetejše obličje, ki si bilo za nas zapljuvano in z udarci ob¬ loženo! Pozdravljene, mile oči našega Zve¬ ličarja, ki so za nas prelile obilo solza! Pozdravljena, sveta usta, ki so za nas pila vino z žolčem mešano! Pozdravljena, najplemenitejša ušesa, ki so bila zaničevana s sramotilnimi be¬ sedami! Pozdravljeni, presveti rami, ki ste bili za nas bičani! Pozdravljene, častitljive roke, ki so bile za nas na križ razpete! Pozdravljene, o božje prsi, ki so bile za nas razbite in presunjene! Pozdravljena, častivredna kolena, ki so bila ranjena in upognjena v molitvi za nas! Pozdravljene, češčenjavredne noge, ki so bile za nas z žeblji prebodene! Pozdravljena, častitljiva stran, ki jo je odprl vojak s sulico! Pozdravljeno, celo sveto telo Jezusa Kristusa, ki je za nas viselo na križu, bilo ranjeno, umorjeno in pokopano! Pozdravljeno, o sladko Srce Jezu¬ sovo, zaklad vseh milosti, ki si bilo za nas na križu odprto! 456 Pozdravljena, presveta duša Jezusa Kristusa, užaljena do smrti! Pozdravljena predragocena kri, ki je bila v obilni meri prelita! Pozdravljene, češčenjavredne rane našega Odrešenika, znaki ljubezni in odkupnina v naše zveličanje, zdaj svetlo- bliščeče kakor zvezde v nebesih! V te svcje rane, o dobri Jezus, me vtisni in me skrij vanje pred izkušnjavcem! Po zasluženju in ranah svojih svetih udov mi dodeli pri ločitvi duše ono čistost in nedolžnost, kakršno si Ti zaslužil za Tvojo sveto Cerkev po mukah in trp¬ ljenju Tvojih svetih udov! Amen. Molitev k Jezusu na Oljiski gori, O predobrotljivi Jezus, ki si na vrtu tako veliko žalost, bridkost in težavo, bolečino in trpljenje prostovoljno nase vzel za moje grehe in za grehe vsega sveta, ki si pctil krvavi pot in hotel, da Te je v tej bridkosti angel pokrepčal, prosim Te, dodeli nam ubogim grešni¬ kom, da se obrnemo v bridkostih in te¬ žavah k Tebi in izpreobrnemo in prej¬ memo od Tebe tolažilo in moč po Tvo¬ jem sv. angelu in slednjič točimo v pre¬ mišljevanju svojih pregreh in Tvojega 457 grenkega trpljenja solze prave pokore! Amen. Molitev k Jezusu v ječi, O moj nedolžni Jezus! Kako bridko Te moram premišljevati v tej temni ječi, kakor razbojnika vjetega, zvezanega in priklenjenega! O kako težki in strašni morajo biti moji grehi! Kako grozovite moje hudobije, ker so Ti naložile križ, Te v verige in vezi vkovale in v to ječo spravile! O Ti pribežališče moje duše, ne pripusti mi, da pridem v večno ječo pekla zaradi hudobij, s katerimi sem Ti to trpljenje napravil, temveč ker si za¬ me hotel trpeti iz gole ljubezni, stori, naj bom deležen Tvoje milosti, in ješi me po tej svoji sužnosti vezi vsakega greha, da morem iti v srečno prostost in večno zveličanje otrok božjih in vseh izvoljenih! Amen. Molitev k Jezusu pri stebru bičanja. Preljubi moj Jezus, svojih oblačil oropan, na rokah in na nogah vklenjen, s šibami in z biči razmesarjen, s krvjo oblit, stojiš pri stebru bičanja. Vse Tvoje telo je le ena rana; slišim glas Tvoje sv. krvi; z mnogim očitanjem se vzdi- 458 guje proti meni. Spoznati moram, da sem se velikokrat Tvojim preganjalcem pri¬ družil in sem zaničljivo po Tebi mahal tolikokrat, kolikorkrat sem grešil. Pa, o milost, ta kri ne kliče danes v mašče¬ vanje, ampak kliče usmiljenje zame! To je zdravilo, s katerim hočem svoje duš¬ ne rane obvezati. To je kopel, s katero hočem svojo tako strašno razdejano dušo omočiti in jo očistiti. Saj je edina kapljica več kakor preveč, da me more popolnoma očistiti. O, stori me vred¬ nega, da po tem zasluženju občutim v svoji duši pravo žalost nad svojimi grehi, da se v meni obudi živ stud in bridko sovraštvo do vsega greha! Odpusti mi zlasti vse grehe nečistosti in dodeli mi potem, ko bo čisto moje srce, da bom mogel priti v tisti srečni kraj nebes, ka¬ mor pridejo le čiste duše! Amen. Molitev k žalostnemu Jezusu: »Ecce homo«, O Jezus, najkrotkejše Jagnje božje! S škrlatastim plaščem ogrnjen, s trnjevo krono na glavi, s trstom v roki, na vsem telesu ranjen, s krvjo oblit — stojiš pred vsem ljudstvom, in krivični sodnik za¬ vpije: »Glejte, človek!« O zaradi tega velikega zasramovanja, ki si ga tiho pre- 459 trpel in nisi črhnil besede, temveč ga z močnim ljubečim srcem prestal, Te pro¬ sim: dodeli mi milost, da tudi jaz ne iščem nikakršne časti pri ljudeh in ka¬ darkoli se bo povzdigovalo moje srce v napuhu, naj mi ta Tvoja žalostna po¬ doba stopi pred oči, da se zopet poni¬ žam, Ko ■bcm nekdaj — ogrnjen z gnu¬ sobo svojih grehov — postavljen pred sodbo Tvojega nebeškega Očeta, oh, ta¬ krat me zaradi tega svojega velikega zasramovanja ne zapusti, temveč bodi moj varih, moj priprošnjik, moja sprava! Amen. Molitev na grobu Zveličarjevem, Ne le na križu, ampak tudi v grobu Te častim, o ljubeznivi Zveličar! Ponižno Te molim v Tvojem najsvetejšem Tele¬ su, ki je tudi po smrti bilo sklenjeno z božjo naravo in katero si nam zapu¬ stil v najsvetejšem Zakramentu. 0 Ti božji Zveličar! S ponižnim, za¬ upljivim, hvaležnim in ljubečim srcem Te molim! Bodi večno češčen in hva¬ ljen za vse dobrote, katere si izkazal vsemu človeškemu rodu in tudi meni nevrednemu. S svetim spoštovanjem pre¬ mišljujem krvave svetinje Tvoje neskon¬ čne dobrote, to v vseh bridkostih daro- 460 vano telo. V vsaki rani vidim Tvojo nedoumljivo ljubezen, O preljubezniva skrivnost! Ko je Tvoje mrtvo sveto Telo s križa sneto, tri dni v grobu zaprto ležalo! O častitljivi grob mojega Odreše¬ nika, ki obdajaš Njega, ki je odsvit Oče¬ ta, slava angelov, veselje nebes, življe¬ nje in zveličanje ljudi! O sveti grob, katerega si Ti, o Jezus, s svojo božjo pričujočnostjo posvetil, ka¬ terega so pobožne žene počastile, sveti angeli obiskali in Bog s čudeži pove¬ ličal! O ti prečastitljivi grob, reši me iz temne jame pekla in iz smrtne sence! Vzemi me v svoje naročje, da umrjem in bom pokopan ž Njim, ki je zame umrl in bil pokopan, O moj Jezus, ki si tri dni v grobu po¬ čival! Dodeli mi milost, da bo moje srce podobno Tvojemu grobu, ko bom pri svetem obhajilu prejel vanj Tvoje pre¬ sveto Telo; da bo vse nanovo prenov¬ ljeno in s čistim življenjem v stanovit¬ nosti nepremakljivo kakor skala, v ved- nem premišljevanju Tvojega trpljenja in Tvoje smrti in da ostane Tvoja milost in Tvoja ljubezen vedno v meni. Amen. 461 Rožnivenec k časti Jezusove krvi. (Ta rožnivenec ima sedem skrivnosti v pre¬ mišljevanje, kako je Jezus sedemkrat kri točil. Pri vsaki skrivnosti se moli pet očenašev in »Čast bodi«, le pri zadnji samo tri, da se šte¬ vilo triintrideset dopolni, v spomin triintrideset let, v katerih se je pretakala draga kri Jezusa Kristusa po Njegovih žilah in bila slednjič da¬ rovana za zveličanje sveta. Odpustki te molitve so: 1. Vsak dan sedem let in dvestoosemdeset dni, ako se pobožno moli. 2. Popolni odpustek enkrat v mesecu, ako se vsak dan moli in se opravijo navadne po¬ božnosti. — Ti odpustki se morejo tudi obrniti za duše v vicah. — Pap. Pij VII. 1815.) Rožnivenec. V. O Bog, pridi mi na pomoč! O. Gospod, hiti mi pomagat! Čast bodi. Prva skrivnost. Naš prelju- beznivi Odrešenik je prvikrat točil svojo predrago kri osmi dan po svojem rojstvu, ko je bil po Mozesovi postavi obrezan. Ako premislimo, da je Jezus to dopustil, da bi zadostil božji pravici za našo svojeglavnost in predrznost, moramo pač te svcje pregrehe resnično obžalovati in Gospodu obljubiti z Nje- r 462 govo mogočno milostjo se na duši in te¬ lesu čisto in sramežljivo zadržati. Pet očenašev. čast bodi. Druga skrivnost. Jezus je na Oljiski gori, v svojih smrtnih bridkostih potil krvavi pot, ki je tekel na zemljo. To se je zgodilo v živem spominu člo¬ veške nehvaležnosti, s katero je Jezu¬ sova ljubezen povračevana. Oh, da bi bilo z bridko žalostjo presunjeno naše srce, ker smo bili Gospodu za nešte- vilne dobrote dozdaj tako nehvaležni. — Trdne sklenimo, z Njegovimi milostmi in svetimi opomini zvesto sodelovati. Pet očenašev. Čast bodi. Tretja skrivnost. Naš Go¬ spod Jezus Kristus je pri neusmiljenem bičanju na vsem svojem telesu v curkih točil svojo kri, ko je bila Njegova koža pretepena in Njegovo sveto meso ranje¬ no. To sveto kri je On večnemu Očetu daroval za našo nepotrpežljivost. Oh, zakaj se še obotavljamo, da bi krotili svojo jezo in samoljubje! — Trdno skle¬ nimo, da se hočemo vaditi zanaprej v trpljenju in bridkostih potrpežljivosti, sami sebe zaničevati in prenašati s krot- kostjo vsa razžaljenja. Pet očenašev. Čast bodi. 463 Četrta skrivnost. Ko je bila Tvoja presveta glava, o božji Zveličar, zaradi naših hudobnih misli s trnjem kronana, je obilno tekla kri čez Tvoje obličje. In vendar se ne nehamo napi¬ hovati in nositi nečistih in pregrešnih misli v svojem srcu. Oh, da bi pač imeli zanapre; svojo slabost vedno pred očmi in da b? v.čkrat mislili na svojo revščino in na svoje uboštvo in se srčno ustav¬ ljali vsemu zalezovanju hudobnega duha. Pet očenašev. Čast bodi. Peta skrivnost. O, koliko krvi je naš preljubeznivi Jezus pretočil na krvavem potu, ko je šel na goro Kal¬ varijo, obložen s svojim težkim križem! Jeruzalemske ulice in kraji, koder je šel, sc bili poškropljeni z Njegovo krvjo...To se je zgodilo v zadoščenje pohujšanja in hudobnih zgledov, s katerimi se Njegove stvari za večno pogubljajo. Oh, kdo ve, če nismo tudi mi med temi nesrečnimi. Kdo ve, koliko njih, zapeljanih z na¬ šimi slabimi zgledi, je že bilo pahnjenih v pekel! In mi smo tudi tako brezskrbni in nič ne mislimo na poboljšanje, nič na zadoščenje! Od zdaj zanaprej pa ho¬ čemo delati za zveličanje svojega bliž¬ njega, ga opominjati, dajati mu lepe zglede dobrih in svetih dejanj. 464 Pet očenašev. Čast bodi. Šesta skrivnost. Še veliko več krvi je pretočil naš božji Zveličar med neusmiljenim križanjem; takrat so tekli iz prebodenih in pretrganih žil Njegovih rok in nog studenci tega svetega mazila večnega življenja, s katerimi je opral hudobije in krivice vseh ljudi, — Kje bi se pač kdo našel, ki bi v svojih pregre¬ hah še živel in še ponavljal tako strašno križanje Sina božjega! Objokujmo svoje storjene pregrehe, obtožimo se jih spo¬ vedniku, zapustimo slabe pregrešne na¬ vade, živimo krščansko in vedno imej¬ mo pred očmi, koliko krvi je pretočil naš Zveličar za naše večno zveličanje. Pet očenašev. Čast bodi. Sedma skrivnost. Zadnjikrat je Jezus Kristus svojo drago kri točil, ko Mu je bila po smrti že Njegova stran s sulico odprta in je bilo Njegovo najlju¬ beznivejše Srce prebodeno; takrat je tekla voda s krvjo v spomin, da je že vsa kri iztekla dc zadnje kaplje. O ne¬ skončna dobrota našega Odrešenika! Kdo Te ne bo ljubil, kdo se Ti ne vsega daroval, ker si toliko storil za naše od¬ rešenje! Oh, nedostaja nam besedi, zato povabimo vse stvari, angele in svetnike nebeške in zlasti svojo ljubo Mater Ma- 465 rijo, da z nami časte, slave in hvalijo Tvojo drago kri. — Naj živi Jezusova kri! Naj živi Jezusova kri zdaj in vse¬ lej in na vekomaj! Amen. Trije očenaši. Čast bodi. Molitev k dragoceni krvi Jezusa Kristusa, (Kdor to molitev pobožno moli, zadobi tri¬ sto dni odpustkov, ki se morejo tudi obrniti za duše v vicah.) 0 draga kri, studenec večnega živ¬ ljenja, odkupščina sveta, sveta kopelj naših duš, ti nas zagovarjaš brez ne¬ hanja pred sedežem večnega usmiljenja, ponižno te molim. O da bi ti mogel zado¬ stiti za vse hudobije in zaničevanja, s ka¬ terimi so te tvoje stvari žalile, zlasti ti¬ ste, katere so se drznile tebe preklinjati! Kdo bi pač ne častil te krvi neskončne cene in ne bil vnet za Jezusa, ki jo je to¬ čil! Kaj bi bilo z menoj, ako bi ne bil od¬ kupljen s to božjo krvjo, katero je prelil moj Odrešenik do zadnje kaplje iz lju¬ bezni do mene! O neizmerna ljubezen, ki si nam podelila ta balzam življenja! O neprecenljivi balzam, ki tečeš iz ne¬ skončne ljubezni mojega Boga, prosim in zarotim te, vzdigni, vnemi vsa srca, vse jezike v svojo slavo, naj te vsi časte in hvalijo zdaj in vekomaj! Amen. Gctzemani. 20 466 V, Gospod, s svojo krvjo si nas od¬ kupil. O. In zaslužil si nam božje kra¬ ljestvo. Molimo. Vsemogočni, večni Bog, ki si hotel dati svojega edinorojenega Sina svetu v odrešenje in z Njegovo krvjo hotel biti spravljen: prosimo Te, dodeli nam, da to ceno svojega zveliča¬ nja častimo in bomo z njo vsega hudega v tem življenju obvarovani, da se mo¬ remo nekdaj v nebesih z Njim veseliti, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti Sve¬ tega Duha, Bog od vekcmaj do veko¬ maj. Amen. Sedem darovanj Jezusove drage krvi Bogu Očetu, (Kdor ta darovanja pobožno opravi z na¬ menom, da bi zadostil Bogu za razžaljenja, storjena presveti Jezusovi krvi, dobi tristo dni odpustkov; ako jih tekom meseca vsak dan moli in opravi navadne pobožnosti, dobi tudi popolni odpustek. Ti odpustki se morejo obr¬ niti tudi za duše v vicah. — Pij VII. 1817.) Darovanje. 1, 0 večni Oče, da¬ rujem Ti zasluženje predrage krvi Je¬ zusa, Tvojega ljubeznivega Sina in mo¬ jega božjega Odrešenika, za razširjanje in povišanje sv. Cerkve, naše ljube ma¬ tere, za obrambo in srečo njenega vid- 467 nega poglavarja, rimskega papeža, ško¬ fov in mašnikov in vseh služabnikov Tvojega svetišča. Čast bodi — itd, 0 Jezus, bedi večno hvaljen in če- ščen, ker si nas odrešil s svojo sveto krvjo! 2. O večni Oče, darujem Ti zasluže- nje predrage krvi Jezusa, Tvojega lju¬ beznivega Sina in mojega božjega Od¬ rešenika, za mir in edinost kraljev in katoliških poglavarjev, za ponižanje so¬ vražnikov sv. vere in za zveličanje vse¬ ga krščanskega ljudstva. Čast bodi — itd. O Jezus, bodi večno hvaljen in če- ščen, ker si nas odrešil s svojo sveto krvjo! 3. O večni Oče! Darujem Ti zasluže- nje predrage krvi Jezusa, Tvojega lju¬ beznivega Sina in mojega božjega Od¬ rešenika, za razsvetljenje nevernikov, za zatiranje vseh krivoverstev in za iz- preobrnjenje grešnikov. Čast bodi — itd. O Jezus, bodi večno hvaljen in če- ščen, ker si nas odrešil s svojo sveto krvjo! 4. O večni Oče! Darujem Ti zasluže- nje predrage krvi Jezusa, Tvojega lju- 30 ' 468 beznivega Sina in mojega božjega Od¬ rešenika, za vse svoje sorodnike, prija¬ telje in sovražnike, za uboge, bolne in žalostne in za vse tiste, za katere sem, kakor veš, dolžan moliti in za katere Ti hočeš, da naj molim. Čast bodi — itd. O Jezus, bodi večno hvaljen in če- ščen, ker si nas odrešil s svojo sveto krvjo! 5. O večni Oče! Darujem Ti zasluže- nje predrage krvi Jezusa, Tvojega lju¬ beznivega Sina in mojega božjega Od¬ rešenika, za vse tiste, ki se bodo danes iz tega sveta ločili, da jih obvaruješ pe¬ klenskih muk ter jim milostljivo dodeliš posestvo svojega veličastva. Čast bodi — itd, 0 Jezus, bodi večno hvaljen in če- ščen, ker si nas odrešil s svojo sveto krvjo! 6. O večni Oče! Darujem Ti zasluže- nje predrage krvi Jezusa, Tvojega lju¬ beznivega Sina in mojega Odrešenika, za vse tiste, kateri znajo to odkupnino našega zveličanja prav ceniti in ljubiti; za tiste, kateri z menoj zedinjeni to ča- ste in molijo in si prizadevajo razširiti to češčenje. Čast bodi — itd. 469 O Jezus, bodi večno hvaljen in če- ščen, ker si nas odrešil s svojo sveto krvjo! 7, O večni Oče! Darujem Ti zasluže- nje predrage krvi Jezusa, Tvojega lju¬ beznivega Sina in mojega božjega Odre¬ šenika, za vse svoje dušne in telesne po¬ trebe, v pomoč revnim dušam v vicah, zlasti za tiste, katere so v svoji pobož¬ nosti stavile večjo ceno v to drago od¬ kupnino našega odrešenja in v bolečine in trpljenje naše ljube, presvete Matere Marije. Čast bodi — itd. O Jezus, bodi večno hvaljen in če- ščen, ker si nas odrešil s svojo sveto krvjo! Darovanje Jezusove krvi nebeškemu Očetu, O večni Oče! Darujem Ti predrago kri Jezusa Kristusa v spravo za svoje grehe in za vesoljne potrebe sv. Cerkve! (Kdor to molitvico pobožno zmoli, dobi sto dni odpustkov. — Pij VII. 1817.) Darovanje Jezusove krvi nebeškemu Očetu, (Kdor naslednjo molitev pobožno odmoli, da bi dobil nebeški blagoslov in potem še en oče- naš, češčenomarijo in Čast bodi v čast sv, Tro- 470 jice v zahvalo za prejete dobrote, dobi vselej sto dni odpustkov; popolni odpustek dobi, kdor jo celi mesec moli in opravi navadne pobož¬ nosti, — Leon XII. 1823.) O večni Oče! Darujemo Ti predrago kri Jezusa Kristusa, katero je prelil iz tolike ljubezni do nas in s toliko bole¬ čino iz rane svoje desne roke in zaradi zasluženja in meči te krvi nam dodeli, o božje veličastvo, svoj sveti blago¬ slov, da bomo s pomočjo njega obvaro¬ vani svojih sovražnikov, oproščeni vse¬ ga hudega, rekoč; Blagoslov vsemogoč¬ nega Boga Očeta, Sina in Sv. Duha pridi na nas in ostani vselej pri nas! Amen. Očenaš. Češčenamarija. Čast bodi — itd. Ponižna prošnja pred sv, Rešnjim Telesom, O Jezus, Sin živega Boga, čudno skriti Bog v sveti hostiji! Ozri se na nas z očmi svoje neskončne milosti in sprej¬ mi milostljivo naše ponižno vzdihova¬ nje, spoznanje našega dolga in skesane prošnje naših src. Ti si naš Gospod in naš Bog, naš Stvarnik, Odrešenik in Po¬ svečevalec, najvišji oblastnik nebes in zemlje, častiti zmagovalec pekla in smrti! Ti veselje in večna hrana izvolje¬ nih, neizmerni studenec vseh milosti in 471 dobrot našega zveličanja! Vreden si to¬ rej, da vsi v Te verujejo, Te molijo, ljubijo, hvalijo in časte. Pa, oh, ve ne¬ besa žalujte in z nami jokajte, ker On je naš Bog in ljudje Mu ne verujejo! On je edino naše upanje in ljudje Njemu ne za¬ upajo! On je sama ljubezen, najvišja do¬ brota, a človeška srca Ga ne ljubijo! Poslušajte in premišljujte, vi angeli miru! V tem zakramentu svoje ljubezni se nam Jezus samega daje v poroštvo večnega življenja. Tu ima On svoje ve¬ selje biti med človeškimi otroci. Tu jih hoče On razsvetliti, utrditi in s svojimi milostmi napolniti. Tu tirja tudi njihova srca, ljubezen in molitev, ljudje pa se Ga ogibajo, pred Njim beže, zapuščajo Nje¬ gove altarje in tekajo za minljivimi 'že- meljskimi ničemurnostmi. O Jezus, po¬ nižani, zavrženi Bog v tem sv. Zakra¬ mentu! Ljudje Te ne poznajo in Te ne ljubijo! Za nje si prestal smrt, v njihovo odrešenje prelil svojo drago kri, oni pa Ti vse to povračujejo z nehvaležnostjo, z zaničevanjem Tvoje božje pričujočno- sti. Tvoja ljubezen se jim gnusi, Tvoje mile sti in obljube nič ne omečijo njiho¬ vega trdega srca. Ponavljajo ti judov¬ sko zaničevanje in zasramovanje. Tajijo Te z neverniki, križajo Te s hudobneži, 472 kolnejo Tvoje sv. Ime in s svojimi hudo¬ bijami dražijo Tvoje Srce k pravični jezi. O Bog ljubezni in milosti! Z živo vero, s skesanim srcem in gorečo lju¬ beznijo Te ponižno prosimo namesto njih, odpusti milostljivo vse hudobije, vso nehvaležnost in vse razžaljenje Tvo¬ jega najvišjega veličastva. Zaradi neskončne ljubezni, s katero si se na križu za nas daroval in svojo drago kri do zadnje kaplje prelil. Za¬ radi nedoumljivega dopadenja, v kate¬ rem se je Tvoj nebeški Oče nad Teboj, svojim ljubeznivim Sinom, večno vese¬ lil in zaradi ljubeznive milosti Tvojega božjega Srca do nas revnih grešnikov, prosimo in zdihujemo k Tebi, o Jezus, za milost in odpuščanje, Milost, o: Je¬ zus, zaradi Tvoje krvi, zaradi Tvojih ran! Milost nam, ki smo tolikokrat iz nedostatka ljubezni in spoštovanja za¬ bredli v mlačnost in mrzloto pred Tvojo presveto pričujočncstjo! Milost vsem grešnikom, ki Te ne spoznajo in Te pre¬ klinjajo! Milost vsem vernikom, ki Te poznajo, pa se vendar vabljenju Tvoje ljubezni ustavljajo! Milost posvetnja- kom, ki nočejo slišati glasu Tvoje Cer¬ kve in tiče v temoti in senci smrti! O 473 Jezus! Odpusti nam vsem in premagaj našo slepoto in hudobijo! Sveti, večni Oče, ozri se na obličje svojega Sina, s katerim si nam. vse dal! Mi smo Njegovo ljudstvo, Njegovi oproščenci, Njegovo posestvo. Iz ljubezni do Njega nam od¬ pusti vsa razžaljenja, nam odpusti našo nehvaležnost, raztrgaj verige, razsvetli našo slepoto in nas pripelji v kraljestvo svojega ljubeznivega Sina, da Ga vedno in na vekomaj hvalimo, molimo in ča¬ stimo. Amen. Molitev k Jezusu v najsvetejšem zakra¬ mentu Rešnjega Telesa. (S to pobožno opravljeno molitvijo se dobi odpustek tristo dni, ki se more obrniti tudi za duše v vicah. — Pij VII. 1814.) Molitev. 1. Z največjim spoštova¬ njem Te molim, o Jezus, v najsvetejšem Zakramentu. Spoznam Te za pravega Boga in pravega človeka in s to molit¬ vijo želim nadomestiti mlačnost in mrz- loto toliko kristjanov, kateri gredo mi¬ mo Tvojega svetišča in mnogokrat mi¬ mo Tvojega sv. tabernaklja, kjer čakaš Ti z ljubeznivo nepokojnostjo ravno teh vernih, da bi jim milosti — samega sebe delil — in Te že ne pozdravijo, temveč spričujejo s svojim zaničljivim obnaša- 474 njem, da se jim, kakor nekdaj Judom v puščavi, gnusi ta nebeška mana, Torej Ti darujem predrago kri, katero si točil iz rane svoje leve noge v spravo za to grdo mlačnost, in skrivaje se v to rano kličem tisoč- in tisočkrat: Sveto Rešnje Jezusa Telo, V sveti zakrament postavljeno, Bodi nam češčeno, hvaljeno, Bodi ljubljeno in moljeno! Oče naš, Češčena Marija, Čast bodi — itd. 2. Z največjim spoštovanjem, o Je¬ zus, Te molim in spoznam, da si v naj¬ svetejšem zakramentu Rešnjega Telesa pričujoč! S to molitvijo želim nadome¬ stiti nehvaležnost toliko kristjanov, ko Te vidijo nesti k nevarno bolnim kot popotnico v dolgo večnost, Te ne spre¬ mijo, ali kvečemu Ti izkazujejo le mlačno znamenje zunanjega spoštova¬ nja. Torej Ti darujem v spravo te to¬ like mlačnosti predrago kri, katero si točil iz rane svoje desne noge; in skri¬ vaje se v to rano kličem tisoč in tisoč¬ krat : Češčeno in hvaljeno naj vedno bo Presveto Rešnje Telo! Oče naš, Češčena Marija, Čast bodi — itd. 475 3. Z največjim spoštovanjem, o Je¬ zus, Te molim, Ti pravi kruh večnega življenja! In s to molitvijo želim zaceliti tiste rane, katere se vsak dan vseka- vajo v Tvoje Srce z oskrunjevanjem cer¬ kva, kjer Ti v skrivnostnih podobah prebivaš, da bi Te Tvoji zvesti ljubili in molili. Torej Ti darujem v spravo tolike nespodobnosti predrago kri, katero si točil iz rane svoje leve roke, in skri- vaje se v to rano kličem tisoč- in tisoč¬ krat: Češčeno in hvaljeno naj vedno bo Presveto Rešnje Telo! Oče naš. Češčena Marija, Čast bodi — itd. 4. Z največjim spoštovanjem Te mo¬ lim, o Jezus, Ti živi, nebeški kruh! In s to molitvijo želim zadostiti za toliko krivico, katero Tebi vsaki dan Tvoji verniki delajo pri svetih mašah, kjer Ti v neizmernosti svoje ljubezni ponavljaš, akoravno nekrvavo, ravno tisto daritev, katero si nekdaj na gori Kalvariji za naše zveličanje opravil. Torej Ti daru¬ jem v spravo tolike nehvaležnosti pre¬ drago. kri, katero si točil iz rane svoje desne roke; in skrivaje se v to rano, zedinim svoj glas s tistimi angeli, ki Tebe molijo in kličem z njimi: 476 Češčeno in hvaljeno naj vedno bo Presveto Rešnje Telo! Oče naš. Češčena Marija, Čast bodi — itd. 5. Z največjim spoštovanjem Te mo¬ lim, o moj Jezus, Ti prava daritev v spravo naših grehov! In to molitev Ti darujem za božje rope, katere Ti pretr¬ piš od toliko nehvaležnih kristjanov, ki se Tebi predrzno bližajo in Te, obloženi s smrtnimi grehi, prejemajo v sv, obha¬ jilu, V spravo tega zaničljivega skrun- stva Ti darujem zadnje kaplje predrage krvi, katero si točil iz rane svoje strani, in skrivaje se v to rane Te prihajam mo¬ lit, ljubit in častit in z vsemi pobožnimi častilci najsvetejšega Zakramenta tisoč- in tisočkrat ponavljat: Češčeno in hvaljeno naj vedno bo Presveto Rešnje Telo! Oče naš, Češčena Marija. Čast bodi — itd. Ponižno tukaj pokleknimo In z vernim srcem počastimo, Preljubega Zveličarja! Ki v zakramentu je med nami, In vsi z gorečimi željami Zdaj milosti prosimo Ga. 477 O bodi moljeno, češčeno, Nam iz ljubezni dodeljeno Presveto Jezusa Telo! Ti bodi dušam v posvečenje, Pomoč v popolno zdaj življenje In kdaj popotnica v nebo. Češčena bodi kri častita, Za grehe vseh ljudi prelita Iz Jezusovega Srca! Naj cena Tvoja nam izmije Vseh grehov naših hudobije, V skušnjavah nam srčnost naj da. V. Kruh iz nebes si jim podelil. O. Kateri ima vso sladkost v sebi. Molimo. 0 Beg, ki si nam v čudežnem zakramentu spomin svojega trpljenja zapustil, daj nam, Te prosimo, svete skrivnosti Tvojega Telesa in Tvoje krvi tako častiti, da bomo sad Tvojega odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do vekomaj. Amen. Molitev pri obiskovanju sv, Rešnjega Telesa. (Pij VII. je podelil vsem vernim kristjanom popolni odpustek vsaki prvi četrtek v mesecu, kateri opravijo navadne pobožnosti in skesano zmolijo pred svetim Zakramentom naslednjo 478 molitev, katero je zložil sv. Kajetan v klicanje božje milosti. Vsem pa, kateri druge četrtke zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa in to molitev pred sv. Rešnjim Telesom pobožno opravijo, je dodelil ravno ta papež sedem let in sedem¬ krat štirideset dni odpustka. Kdor pa to molitev moli druge dni, dobi slo dni odpustka. Vsi ti odpustki se morejo obrniti za duše v vicah.) Molimo. Ozri se, o Gospod, iz svojega svetišča in iz svojega veličast¬ nega stanovanja in poglej to najsvetejšo j daritev, katero Ti daruje naš veliki du¬ hoven, Tvoj sveti Sin, naš Gospod Jezus Kristus, za grehe svojih bratov, in od¬ pusti nam velikost naše hudobije! Glej, kri našega brata Jezusa vpije k Tebi s križa. Usliši, Gospod! Bodi milostljiv, Gospod! Poslušaj in stori! Ne mudi se zaradi samega sebe, moj Bog! Zakaj Tvoje ime je bilo klicano čez to mesto in Tvoje ljudstvo, in stori z nami po svoji milosti! Amen. Pobožnost k sedmim žalostim Marijinim, (Po sv. Alfonzu.) Prva žalost. Sočutje imam s teboj, o ljubljena Mati Marija, radi prvega meča 479 bolečin, ki je tvoje srce prebodel, ko ti je sveti Simeon napovedal vsa trpljenja, ki jih je moral prestati tvoj ljubljeni Sin, in ki so ti bila znana že iz svetega pi¬ sma, ko si celo vedela, da bo pred tvo¬ jimi očmi, ko bo prelil vso svojo kri na križu, umrl, zapuščen od vseh, ne da bi Mu mogla pomagati in Ga braniti. Radi tega bridkega spomina, ki je toliko let žalil tvoje srce, te prosim, moja Kraljica, daj mi milost, da nosim trpljenje in bo¬ lečine Kristusove v življenju in smrti v svojem srcu. Oče naš, Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd. Druga žalost. Sočutje imam s teboj, ljubljena Mati Marija, radi drugega meča bolečin, ki je tvoje srce prebodel, ko si videla, kako zasledujejo in pre¬ ganjajo tvojega ljubljenega Sina oni, za katere je prišel na svet. Sredi noči si morala takrat skrivaj v Egipt bežati. Radi trpljenja, ki si ga, preljuba Devica, s svojim izgnanim Detetom na dolgi in utrudljivi poti v Egipt prestala, kjer si živela nepoznana v revščini in pre¬ ziranju, prosi zame, ljubljena Kraljica! Dodeli mi milost, da potrpežljivo in združen s teboj do svoje smrti prenašam vse tvoje trpljenje, da bom enkrat opro- r 480 ščen peklenskih muk, ki sem jih za¬ služil. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd, Tretja žalost. Sočutje imam s teboj, ljubljena Mati Marija, radi tretjega meča bolečin, ki je tvoje srce prebodel, ko si izgubila svojega ljubega Sina, ko je tri dni ločen od tebe ostal v Jeruzalemu. i Gotovo nisi imela dan in noč miru, moja nebeška Kraljica, ker si izgubila Onega, katerega si tako srčno in vneto ljubila. Gotovo si takrat neprestane zdihovala po Njem, ki je bil tvoj največji zaklad, ; Prosim te torej radi vzdihov, ki si jih med temi tremi dnevi pošiljala k Bogu, dodeli mi milost, da nikdar več svojega Boga ne izgubim, da bom tukaj na zem¬ lji ž Njim združen in da bom mogel v milosti božji ločiti se iz tega sveta. Oče naš. Češčena Marija, Čast bodi Očetu itd. Četrta žalost. Sočutje imam s teboj, o ljubljena Mati Marija, radi četrtega meča bolečin, ki ti je srce prebodel, ko si videla, kako je tvoj Jezus k smrti obsojen, z vrvmi in verigami vklenjen, kako pada pod težkim križem, ki ga nosi iz ljubezni do nas. Takrat sta se pogledala in vajini srci so presunile ostre puščice, Radi te velike bolečine, te prosim, da mi izprosiš milost, da ži¬ vim vedno vdano v voljo božjo in da z Jezusom svoj križ veselo nosim do smrti. Oče naš, Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd. Peta žalost. Sočutje imam s teboj, ljubljena Mati Marija, radi petega meča bolečin, ki te je ranil, ko si gledala na svoje lastne oči na gori Kalvariji svo¬ jega Sina tako trpečega, tako grozno zasramovanega umirati na križu, ne da bi Mu mogla olajšati le nekoliko, bole¬ hne, kar se «icer še hudodelcem ugodi. Radi smrtne bridkosti, ki si jo čutila s svojim božjim Sinom, radi žalosti, ki ti je presunjala tvoje sladko srce, ko je Jezus zadnjič s križa s teboj govoril- in se od tebe poslavljal ter te izročal sve¬ temu Janezu, radi bridkosti, ki si jih trpela, ko si videla, da je tvoj Sin glavo nagnil in umrl, te prosim, izprosi mi mi¬ lost, da tudi jaz odmrem temu svetu in da celo svoje življenje živim le za Boga in po smrti k tebi v nebesa pridem. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd. Šesta žalost. Sočutje imam s teboj, ljubljena Mati Marija, radi šestega meča bolečin, ki ti je prebodel srce, ko je vo- 482 jak prebodel sladko Srce tvojega mrt¬ vega Sina, ki je umrl tudi za one, ki Ga še po Njegovi smrti niso nehali zaniče¬ vati. Radi te težke bridkosti mi izprosi milost, da vedno bivam v prebodenem in (dprtem Srcu Jezusovem, da celo svoje življenje na ničesar drugega ne mislim in nič drugega ne ljubim, kakor Boga. Ti mi moreš to izprositi, presveta Devica, in tudi upam, da mi boš to iz¬ prosila. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd. Sedma žalost. Sočutje imam s teboj, ljubljena Mati, radi sedmega meča bo¬ lečin, ki ti je srce prebodel, ko si držala svojega mrtvega Sina v naročju. Ni več tako nežen in ljubek, kakor je bil ta¬ krat, ko si Ga pestovala v betlehem¬ skem hlevu, ne, krvav je, Njegovo sveto telo je razmesarjeno radi neštetih udar¬ cev in vidijo se Mu celo kosti skozi globoke rane, 0 moj ljubljeni Sin, si rekla takrat, moj ljubljeni Sin, kam Te je privedla Tvoja ljubezen! In ko so Ga pokopavali, tedaj si Ga spremljala na žalostnem potu vsa v solzah in v brid¬ kosti. Radi teh groznih bolečin, ki jih je tvoje sveto srce trpelo, mi izprosi, o Mati ljubezni, odpuščenje vseh grehov, 483 s katerimi «em žalil svojega najboljšega Očeta in ki jih sedaj srčno obžalujem. Stoj mi na strani, o moja Mati, v vseh izkušnjavah, stoj mi na strani ob smrtni uri, da se po tvojem in tvojega Sina za- služenju zveličam in da bom enkrat na tvojo priprošnjo Jezusu večno slavo pel. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi Očetu itd. V, Prosi za nas, žalostna mati Marija! O. Da postanemo vredni obljub Kri¬ stusovih. Molitev. 0 najljubeznivejši Jezus! Prosimo Te, da bi bila Tvoja žalostna Mati Marija, katere srce je presunil meč bolečin, pri Tebi naša milostljiva pri- prošnjica in mila Mati, da dosežemo mi¬ lost, da moremo vse težave in nadloge v svojem življenju potrpežljivo prena¬ šati in enkrat za to doseči krono več¬ nega življenja. Amen. Pobožni zdihljeji k žalostni Materi božji. (Tristo dni odpustkov dobi, ki se morejo obrniti tudi dušam v vicah v prid, kdor nasled¬ nje zdihljeje pobožno opravi. Pij VII,, 1817.) V. O Bog, pridi mi na pomoč! O. Gospod, hiti mi pomagat! Čast bodi itd. 31 * 484 1. Srčno usmiljenje imam s teboj, o žalostna Mati Marija, zaradi bridkosti, katero je občutilo tvoje sveto srce pri prerokovanju sv, starčka Simeona. 0 ljubezniva Mati! S svojim presunjenim srcem mi izprosi pri Bogu ponižnost in dar strahu božjega! Češčena Marija itd, 2. Srčno usmiljenje imam s teboj, o žalostna Mati Marija, zaradi bridkosti, katere je tvoje preljubeznivo srce ob¬ čutilo na begu v Egipt in zaradi žalosti, katero si imela ves čas v Egiptu, 0 ljubezniva Mati! S tem svojim tako uža¬ ljenim srcem mi izprosi pri Bogu rado¬ darnost, zlasti proti revnim, in dar po¬ božnosti, Češčena Marija itd. 3. Srčno usmiljenje imam s teboj, o žalostna Mati, zaradi nepokoja, kate¬ rega je tvoje skrbno srce občutilo, ko si svojega preljubega Sina Jezusa tri dni iskala. 0 ljubezniva Mati! S tem svo¬ jim tako skrbnim srcem mi izprosi pri Bogu čistost, in dar učenosti. Češčena Marija itd. 4. Srčno usmiljenje imam s teboj, o žalostna Mati, zaradi tiste groze, ka¬ tera je presunila tvoje materno srce, ko si srečala Jezusa, obloženega s tež- 485 kim križem na rami. O ljubezniva Mati! S tem svojim ljubečim od bolečin tako potrtim srcem mi izprosi pri Bogu po¬ trpežljivosti in dar moči. Češčena Marija itd. 5. Srčno usmiljenje imam s teboj, o žalostna Mati, zaradi onega neizreče¬ nega trpljenja, katero je tvoje močno srce preneslo, ko si bila navzoča pri smrtnih težavah svojega Sina Jezusa, ko je visel na križu. O ljubezniva Mati! S tem tvojim tako užaljenim srcem mi izprosi pri Bogu zmernost in dar sveta. Češčena Marija itd, 6. Srčno usmiljenje imam s teboj, o žalostna Mati, zaradi hude rane, katera je bila vsekana v tvoje milostipolno srce, ko je sulica Jezusovo stran odprla in Njegovo, vse ljubezni vredno, Srce prebodla. O ljubezniva Mati! S tem svojim tako ranjenim srcem mi izprosi bratovsko ljubezen in dar umnosti, Češčena Marija itd. 7. Srčno usmiljenje imam s teboj, o žalostna Mati, zaradi one tihe bridkosti, katero je občutilo tvoje premilo srce, ko so Jezusa v grob položili. O ljubezniva Mati! S tem svojim tako močno užalje¬ nim srcem mi izprosi pri Bogu gorečnost in dar modrosti. 486 Češčena Marija itd. V. Prosi za nas, sveta božja Porod¬ nica! O. Da postanemo vredni obljub Kri¬ stusovih! Molitev. 0 preljubeznivi Jezus! Prosimo Te, naj bo Tvoja žalostna Mati Marija, katere srce je sedmeri meč pre¬ sunil, pri Tebi za nas milostljiva pri- prošnjica in mila naša Mati, da zado- bimo po njeni prošnji od Tebe milost, da vsa trpljenja in bridkosti tega življe¬ nja potrpežljivo prenašamo in dosežemo za to večno plačilo. Pobožnost k žalostni Materi božji, (S to pobožno opravljeno molitvico se dobi tristo dni odpustka za vsak dan; kdor pa ves mesec moli in enkrat prejme svete zakramente in opravi navadne molitve, dobi popolni odpu¬ stek, ki se more tudi za duše v vicah obrniti. — Pij VIL) Sedemkrat; Češčena Marija itd., s pristavkom: O Marija, Mati moja! Naj me vžali žalost tvoja V smrti tvojega Sinu. Molitev pred podobo snemanja s križa, O žalostna Devica Marija! Jaz ubogi grešnik pridem in te prosim zaradi onih 487 bridkih bolečin, katere si ti v svojem srcu občutila, ko si sprejela svojega mrtvega Sina, s križa snetega v svoje materno naročje. Spomni se, o Ma¬ rija, kako strašna je bila tvoja bolečina, ko si Njegove velike, globoke rane s svojimi očmi pregledovala, poljubovala in s svojimi solzami močila. Oh, kaj je občutilo tvoje srce, ko si jemala strašno trnje iz Njegove glave in si se dotikala ran Njegovih rok in nog in si Njegovo tako razdejano telo premišljevala. Na te tvoje neizrečene bridkosti te spom¬ nim, o Marija, ter te prosim, izprosi mi zaradi tega pri svojem ljubem Sinu od- puščenje vseh mojih pregreh. O prosi Ga, naj mi zaradi te tvoje velike brid¬ kosti odpusti vse moje grehe in mi do¬ deli milost usmiljenja, da po neskonč¬ nem zasluženju tvojega Sina dosežem večno zveličanje! Amen. Molitev za bolne in umirajoče. Molitev za povrnitev zdravja. Usmiljeni Oče nebeški! Sveto in pravično je, kar Ti ukreneš, Tvoja volja se zgodi tudi na meni! Zna- 488 biti mi hočeš Ti zopet podeliti zdravje, ako se le zatečem k Tvoji usmiljenosti z vnetim in vernim srcem! To hočem se¬ daj v resnici storiti! Predobri in vsemogočni Bog! Vzemi, ako Ti je všeč, moje bolečine. Saj lahko to storiš! Reci le eno besedo in zopet bom zdrav! S svojim nebeškim Odrešenikom, ki je na Oljiski gori tako prisrčno molil, Te prosim tudi jaz: »Oče, vsemogočen si! Vzemi torej ta bridki kelih trpljenja od mene. Pa ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!« Daj, reši me iz smrtne nevarnosti in vrni mi zopet ljubo zdravje. Vse svoje življenje hočem potem le v to obrniti, da se čimdalje bolj očistim vseh svojih grehov, da se z večjo skrbjo pripravim na večnost s tem, da bolj poskrbim za svojo dušo. Ta moj trdni sklep utrdi in blagoslovi s svojo milostjo Ti, vsemo¬ gočni Bog! In Ti, o božji Zveličar, ki si sam tako bridko okusil, kaj je trpljenje in muka, vrni mi — prosim Te pri groznem trp¬ ljenju, ki si Ga prestal, vrni mi — zopet zdravje! Saj si to dobroto izkazal že mnogim bolnikom, izkaži jo tudi meni po neskončnem usmiljenju Tvojega Srca. Če pa želiš, naj bi svoje bolniške poste- 489 Ije nikdar ne zapustil, tedaj mi daj vsaj — lepo prosim — trajne potrpežljivosti v mojem trpljenju! Utrdi mojo vero in zaupanje nate! Stori s svojo milostjo, da izkušnje, ki si mi jih poslal, zvesto prestanem in tako zadostim vsaj neko¬ liko za svoje grehe! Daj, da sem res pravi vzgled neomajanega zaupanja na¬ te, Daj, da vredno prejmem svete za¬ kramente, ko se mi približa smrt in sprejmi mojo dušo po smrti v svoje svete roke. Amen. Izročim se v božje roke! Moj Bog! Težko poizkušnjo si mi naložil. Kakor si hotel, tako se je zgodilo. Sedaj sem torej bolan, po Tvojem sklepu, po Tvoji sveti volji. In kaj naj sedaj storim drugega, ka¬ kor da se popolnoma izročim Tvoji pre¬ sveti volji? Da, popolnoma vsega se Ti izročim! Naj se zgodi Tvoja sveta volja, ne pa moja želja! Saj je vse, kar ukre¬ neš, prav in modro narejeno! Vsemogočni Bog! Kakor je Tebi všeč, tako bodi z menoj, z mojim zdrav¬ jem, z mojo smrtjo! Saj Ti dobro veš, česa najbolj potrebujem! Stori torej z menoj tako, kakor Ti je všeč! V Tvoje roke se izročim, Tebi hočem služiti in vestno izvršiti vse, kar mi naročaš! Naj- 490 večja moja tolažba je to, da vem, da so vsa Tvoja dela pravična in modra. Zakaj bi tožil! Ali nisem kot človek in kot kristjan določen in poklican, da si s trpljenjem pridobivam večno ra¬ dost? Ali ne bom radovoljno nosil svo¬ jega križa in vsaj nekoliko posnemal svojega božjega Zveličarja? Z besedo in zgledom si mi pokazal, da je v križu odrešenje, vir vseh milosti in upanje na boljše življenje. Kako naj bi se torej upiral križu, ki mi ga Ti naložiš? Res je sicer, da dobro čutim, kako se čutna narava upira trpljenju; često¬ krat celo mislim, da ne bom mogel več prenašati bolečin v svoji bolezni! Ven¬ dar, če pogledam nate, o križani Bog, kako naj bi se branil trpljenja? In kar se mi zdi radi moje slabosti nemogoče, ali ne bo tega omogočila Tvoja milost? Da, to milost mi pcdeli, da spoznam, da so vsa Tvoja dela dobra in da vodiš vse moje trpljenje po svoji previdnosti tako, da mi gotovo služi za večno živ- * Ijenje. Naj torej vedno iz dna srca goreče molim: Vedno naj bo hvaljena in češčena najsvetejša volja božja! Obujenje treh božjih če d- nosti. Verujem v Boga Očeta, ki me 491 je po svoji podobi ustvaril. Verujem v Boga Sina, ki je na križu umrl, da bi me zveličal. Verujem v Boga Sv. Duha, ki je mene nevrednega pri zakramentu sv. krsta in sv. birme posvetil in storil zmožnega za večno zveličanje. V tej veri na troedinega Boga hočem živeti in umreti. Ti pa, o moj Bog, pomnoži in ohrani v meni to vero, da vedno po njej živim, da jo v srcu ohranim in jo v do¬ brih delih in krščanskem življenju kažem. Moj Bog, ki si vedno zvest svojim obljubam! Po neskončnem zasluženju Jezusovem upam v Tebe in sem trdno prepričan, da bom vse dosegel, česar Te prosim za svojo dušo. Tudi moja seda¬ nja bclezen mi je v zasluženje; saj se ž njo upravičeno na tem svetu pokorim, da mi na onem svetu ne bo treba trpeti. Daj, kaznuj me torej, najsvetejši in naj- pravičnejši Bog! Naj, ako Ti je všeč, še bolj trpim, da, vzemi mi celo življenje, samo dovoli mi, da upanja nate ne iz¬ gubim, O najpopolnejši in vse ljubezni vred¬ ni Bog! Ljubim Te iz celega srca, ker si me ustvaril, ker me vzdržuješ, oče¬ tovsko zame skrbiš, me s svojo milostjo posvečuješ in nešteto dobrot deliš! In ravno zato, ker Te ljubim, mi je resnično 492 žal, da sem Te tolikokrat in tako hudo razžalil. Odpusti mi, usmiljeni Oče, in pozabi na moje grehe! Iz ljubezni do Tebe odpuščam tudi prav iz srca onim, ki so me kdaj razža¬ lili; prosim Te, daj jim časno in večno srečo. Dodeli mi končno, da me nič ne loči od Tvoje ljubezni, niti bolečine niti ža¬ lost, ne bolezen, ne smrt. Svojo ljube¬ zen do Tebe hočem večkrat ponoviti: vsak srčni utrip naj velja toliko, kakor da bi z besedo klical: Bog, moja največja dobrota! Ljubim Te iz celega srca. Ti pa, vsemogočni Bog, vnemaj bolj in bolj svojo sveto ljubezen v meni. Amen. Molitev za potrpežljivost. Z otroškim zaupanjem kličem k Tebi, moj Bog, in Te prosim usmiljenja. Saj poznaš mojo slabost. Znano Ti je tudi, kolikokrat me celo malenkost zvodi v nepotrpežljivost, kolikokrat brez potre¬ be tožim in se žalostim ter pritožujem celo nad Teboj! Če tako trpim, ne trpim tako, kakor bi moral kristjan in celo največje muke moje niso za zveličanje prav nič zaslužne, ako jih nepotrpežljivo in takorekoč prisiljeno prenašam. Predobri Zveličar! Usmili se me vkljub temu in odpusti mi veliko nepo- 493 trpežljivost. Da, še več Te prosim, daj mi tudi moč, da se ravnam po Tvojem zgledu in se urim v potrpežljivosti. O kako si bil Ti tudi v največjih mukah vdan v voljo svojega nebeškega Očeta! Mirno in vdano si brez mrmranja in pri¬ tožbe prenašal najhujše muke, najtežjo in najsramotnejšo smrt. Utrdi me torej, da tudi jaz iz ljubezni do Tebe voljno prenašam bolezen in vse težave, ki so z njo združene. Ti, ki si zame nosil težki križ in ki si na križu umrl, da bi me zve¬ ličal, mi dodeli, da me premišljevanje Tvojega trpljenja navduši, da voljno no¬ sim svoj križ za Teboj. Iz ljubezni do Tebe, o božji Zveličar, naredim sedaj tale resni in sveti sklep: Iz ljubezni do Tebe hočem za naprej voljno trpeti. Četudi se kdaj nepotrpež- Ijivost vzbudi v meni, se hočem vendar takoj obrniti nate in Te klicati na po¬ moč. V takih bojih si hočem tudi živo pred oči postaviti resnico, da enkrat go¬ tovo vse trpljenje mine in da je onemu, ki vztraja do konca, obljubljena krona večnega življenja. Kako naj bi upal na to krono, če se ne bi zanjo prav nič trudil in trpel? Pro¬ sim torej vdrugič: Jezus, moj Gospod in moj Bog, dodeli mi milost, da vedno v 494 stanovitnem potrpljenju vztrajam. — Amen. Molitev za srečno smrtno uro, O Jezus, dobri in usmiljeni Bog! S ponižnim in skesanim srcem prihajam | k Tebi in v Tvoje roke izročam svojo zadnjo uro in vse, kar me po tej čaka. Ko me bedo otrple noge spominjale, da se bliža konec mojemu življenju na tem svetu, tedaj, o dobrotljivi Jezus, usmili se me! Kadar moje tresoče se roke ne bodo ! več mogle sv. razpela pritiskati na moje srce in ga bodo nehote spustile na mojo smrtno posteljo, takrat, o usmiljeni Je¬ zus, usmili se me! Kadar se bodo moje oči iz strahu pred bližajočo se smrtjo stemnile in ko se bodo njih slabi in umirajoči pogledi še enkrat obračali nate, takrat, o usmi¬ ljeni Jezus, usmili se me! Ko bodo moje mrzle in trepetajoče ustnice zadnjikrat izgovarjale Tvoje ) presveto ime, takrat, o usmiljeni Jezus, usmili se me! Ko bodo moja upadla in bleda lica okrog stoječe navdajala z grozo, in tre¬ petom, ko bo lase oblival mrzli mrtva¬ ški pet in značil konec mojega življenja, takrat, o usmiljeni Jezus, usmili se me! 495 » Ko se bodo moja ušesa človeški govorici za vedno zaprla, in se odprla le v toliko, da bodo slišala Tvoj glas, ki bo izrekel nad menoj sodbo, ki bo. od- I ločilna za celo mojo večnost: takrat, o I usmiljeni Jezus, usmili se me! Ko bodo grozne in strašne predstave I mučile mojo domišljijo in ko bo pogrez¬ njena v smrtno žalost; ko bo moja duša razburjena radi velikih mojih pregreh trepetala pred Tvojo pravico in se borila zoper angele teme, ki mi bodo skušali iztrgati iz srca upanje na Te in me vreči v brezno obupnosti, takrat, o usmiljeni Jezus, usmili se me! Ko bodo moje oslabelo srce stiskale muke bolezni in plašil strah pred smrtjo, da bi ga odtrgal od Tebe, takrat, o usmiljeni Jezus, usmili se me! i . Ko bom potočil zadnji mrtvaški solzi, vzemi jih, prosim, kot dar sprave in kot znak mojega skesanega srca in v tem ! strašnem trenutku, o usmiljeni Jezus, usmili se me! Ko bodo moji znanci in sorodniki j zbrani okrog moje postelje ganjeni mo- I jega trpljenja in klicali na pomoč Tvoje sveto ime, takrat, o usmiljeni Jezus, usmili se me! 496 Ko mi bo pošla zavest in bom žalo¬ stno zdihnil v strašnem zadnjem boju, takrat, o usmiljeni Jezus, usmili se me! Ko bo zadnji zdihljej mojega srca prisilil dušo, da se bo ločila od mojega telesa, vzemi takrat ta zdihljej kot znak svetega hrepenenja, da pridem brž k Tebi, takrat, o usmiljeni Jezus, usmili se me! Ko bo moja duša na mojih ustnicah visela in od tega sveta za vedno slovo jemala, ko bo moje telo postalo bledo, in brez življenja: vzemi tedaj moje mrtvo telo v zadoščenje Tvojemu božjemu veli¬ čanstvu in takrat, o usmiljeni Jezus, usmili se me! Ko bo moja duša končno prišla k Tebi in prvič zagledala Tvoj sveti sijaj, takrat — iskreno prosim — me nikar ne zavrži izpred svojega obličja, temveč sprejmi me v svoje naročje, da Te vedno hvalim v srečni večnosti! Usmiljeni Jezus, usmili se me! Molitev. O Bog, ki si nas vse ob¬ sodil k smrti, pa si nam prikril čas in uro njeno, daj mi, Te prosim, da dokon¬ čam dneve svojega življenja v pravič¬ nosti in svetosti in da si tako zaslužim milcst, da se ločim v Tvoji ljubezni iz tega sveta. Po zasluženju našega Go- 497 spoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti Sve¬ tega Duha na vekov veke. Amen. Ko se približuje smrt. Glej, Gospod, moja zadnja ura se čimdalje bolj bliža. Vem za gotovo, da bom moral umreti na tej bolezni. Moj Gospod in Bog, Tvoja sveta volja se zgodi! V po¬ nižnosti Te molim, o Bog Oče! Vzemi me k sebi, kadar in kakor hočeš! Ti, vsemogočni Bog, si mi življenje dal, Ti mi ga hočeš zopet vzeti; toda vzameš mi le to časno in revno življenje, in me hočeš za to obdariti z večnim, srečnim življenjem. Bodi mi milostljiv in ne ravnaj z menoj po mojih pregrehah, temveč po Tvojem obilnem usmiljenju. Pelji me tja, kjer ni bolesti in muk. Da, o Gospod, daj, da pride kmalu k meni Tvoje kraljestvo. Daj, da vidim Tvojo lepoto in veličanstvo tam, kjer vlada le veselje in sreča. Daj, da pridem tudi k Mariji, presveti Devici in božji Materi in v družbo Tvojih svetih ange¬ lov in svetnikov, Križani Zveličar! Svoje trpljenje, svoje bolečine in svojo smrt združujem s Tvojim prebridkim trpljenjem in smrtjo. Radovoljno sprejmem smrt v zadostilo za mojo zanikarnost in moje pregrehe. Getzemani. 32 498 Zahvalim Te za vse telesne in dušne dobrote, ki si mi jih v teku mojega živ¬ ljenja izkazoval. Odpusti mi, da sem te Tvoje milosti tako čestokrat zlorabljal in Te s svojimi pregrehami žalil. Glej, meje bolečine so hujše in vedno večje, daj, da bo tudi moja potrpežljivost in zaupanje na Te večje. Da, na Te upam, tudi v najhujši stiski! Troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, na Te verujem, v Tebe upam, ljubim Te iz vsega srca. Za Te živim še ta kratek čas, ki si mi ga odmeril. Tebi na ljubo hočem tudi pretrpeti vse, kar mi pošlješ, v Tvoji ljubezni hočem umreti, kadar hočeš. Stoj mi na strani — v smrtnem boju, ki se mi približuje. In ti, Marija, Mati milosti, daj mi svojo pomoč zdaj, ko sem v veliki stiski in potrebi. Tudi vi, moji sveti priprošnjiki, prosite zame in mi izprosite milost, da stanovitno vztra¬ jam v pravi veri, da dobim odpuščanje grehov in milost srečne smrtne ure. Zadnji zdihljeji za umi¬ rajoče. (Moli naj se počasi.) Bog Oče — ki si me ustvaril — v Tvoje roke — izročam svojo dušo. Jezus, božji Sin — ki si me odrešil — usmili se me po svo¬ jem neskončnem usmiljenju. 499 Bog Sveti Duh — ki si me posvetil, očisti — in posveti mojo dušo. O večni — sveti — troedini Bog — nezmotljiva Resnica — verujem v Tebe — upam na Te. Neskončno dobrotljivi Bog — Ti ne¬ skončna dobrota — ljubim Te iz vsega srca; — o, da bi Te še več — in bolj vneto ljubil. Oče — Tvoja volja se zgodi! — Umreti hočem — ker Ti želiš. Usmiljeni Beg — bodi tudi meni usmiljen — odpusti mi — vse moje grehe, Križani Zveličar, — moj Gospod in moj Bog — poljubljam Tvoje svete rane — in vanje skrijem — svojo ubogo dušo. Jezus — Tebi živim! — Jezus,'‘Tebi umrjem! O Jezus — bodi mi sedaj — mi¬ lostljivi sodnik — ne sodi me — po mojih grehih — ampak po svojem — velikem usmiljenju! Moj Bog — moj Stvarnik — ki si mi dal življenje: — sprejmi ga zopet — kot Tebi dopadljiv dar. O Jezus! — S Tvojo smrtno brid¬ kostjo — združujem tudi svojo — s Tvo¬ jim zadnjim zdihljejem — združujem tudi svoj zadnji zdihljej. 32 ' 500 Marija, Mati Jezusova — moja Mati! — prosi sedaj zame; — pokaži mi Je¬ zusa — blagoslovljeni sad svojega telesa. Marija, stoj mi sedaj na strani — obrni svoje milostljive oči name. Sveti Jožef — sveti oče Benedikt — sveta Barbara — vsi priprošnjiki za zad¬ njo uro — prosite sedaj zame. Sveti angel varih! — sedaj me ču¬ vaj —• sedaj mi pomagaj — in me kmalu pripelji v nebesa — k vsem angelom — in vsem svetnikom, Jezus — Marija — Jožef — v vaše roke izročim svojo dušo. Jezus — Tebi živim — Tebi umr- jem! Jezus — reši me — bodi mi milost¬ ljiv! Jezus — Marija — Jezus — Jezus! Blagoslov nad umirajo- č i m. Blagoslovi naj te f Bog Oče, ki je vse stvari ustvaril in ti je dal življenje! V Njegove roke izročam tvojo dušo. Blagoslovi naj te Bog f Sin, ki te je s svojo dragoceno krvjo in smrtjo na križu odrešil. V Njegove svete rane iz¬ ročam Tvojo dušo. Blagoslovi naj te Bog f Sv. Duh, ki te je pri sv. krstu posvetil! Njegovi ljubezni priporočam tebe in tvojo smrt. 501 Vsemogočnost Očetova naj te ohra¬ ni! Modrost Sinova naj te vodi! Milost Sv. Duha naj te krepi! Presveta Trojica naj te čuva in naj privede tvojo dušo v večno življenje! Priporočitev umirajoče- g a. Loči se torej, o krščanska duša, iz tega sveta — v imenu troedinega Boga. Naj pride pote in naj te spremi v srečno večnost preblažena Mati božja Marija. Naj ti pridejo nasproti vsi sveti angeli in nadangeli, sveti očaki in pre¬ roki, sveti apostoli in mučenci, sveti spoznavalci in device in vsi blaženi in izvoljeni božji. Še danes naj te sprejmo v hišo več¬ nega miru. Še danes imej bivališče v hiši svojega nebeškega Očeta in tvojega božjega Zveličarja. Po neskončnem zasluženju Jezusa Kristusa, po ljubezni in priprošnji pre¬ svete Device Marije in vseh svetnikov naj ti bo Bog milostljiv in usmiljen. O predobri Bog! Ozri se sedaj usmi- jeno na tega svojega služabnika (na to svojo služabnico) in reši ga (jo) iz brid¬ ke smrtne težave. Priporočamo Ti, Gospod, to umira¬ jočo dušo. Zanjo si prišel na svet, zanjo 502 si trpel in umrl na križu, Vzemi jo sedaj milostno k sebi! Spoznaj, o Bog, svojo stvar, katere niso ustvarili tuji bogovi, ampak Ti, pravi in edineresnični Bog! Božji Odrešenik! Iz dna svojega srca Te prosimo, izkaži sedaj na svojem slu¬ žabniku (služabnici) svoje usmiljenje. Vzemi ga (jo) k sebi, da Te bo vedno gledala in hvalila v Tvoji vzvišenosti. Po smrti. Pridite tej duši na po¬ moč, vi svetniki božji! Pridite ji naproti, vi angeli božji! Sprejmite jo in prinesite jo pred obličje Najsvetejšega. Jezus Kristus, ki te je poklical k sveti veri in ki te je sedaj pozval iz tega življenja, naj te v svojem usmiljenju sprejme in sveti angeli naj te privedejo v naročje Abrahamovo — v večno ve¬ selje in blaženost z Bogom Očetom, z Njegovimi svetniki in izvoljenci. Gospod, daj mu (ji) večni mir in po¬ koj in večna luč naj mu (ji) sveti! Gospod, usmili se nas! Kristus, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Oče naš itd. V, In ne vpelji nas v skušnjavo! O. Temveč reši nas hudega! V. Večnega pogubljenja! 503 O. Reši, Gospod, njegovo (njeno) dušo! V. Naj počiva v miru! O, Amen. V. Gospod, usliši mojo molitev! O. In moje klicanje naj pride k Tebi! Molimo. Tebi, Gospod, izročamo dušo Tvojega služabnika (Tvoje služab¬ nice), da bi po preselitvi iz tega sveta služila Tebi in po Tvoji usmiljenjapolni dobroti zadostila za grehe, ki jih je radi človeške slabosti izvršila v svojem živ¬ ljenju. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. V, Gospod, daj mu (ji) večni mir! O. In večna luč naj mu (ji) sveti! V. Naj v miru počiva! O. Amen. Molitve za duše v vicah. Od rajske družbe izvoljenih obrača sveta Cerkev naš pogled k ubogim du¬ šam v vicah. »Usmilite se me vsaj vi, i prijatelji moji!« nam kličejo v bolečinah. Bog želi, naj jim pomagamo. Stori za uboge duše v vicah kar naj¬ več moreš. Moli zanje, prevzemi rado- 504 voljno kako trpljenje, udeležuj se od¬ pustkov in jih njim daruj. Prelepa je na¬ vada, vse molitve in vse zadoščenje iz¬ ročati v reke Marijine, da jih ona na¬ kloni v prid tistim dušam, katerim naj¬ bolj želi pomagati. Boj se tudi malih grehov, da te božja pravična roka ne bo v večnosti kazno¬ vala z dolgim trpljenjem. Usmiljeni Bog, Stvarnik in Odreše¬ nik vseh vernih, odpusti ubogim dušam, ki Te zdaj ljubijo, pa Te zavoljo časne kazni ne smejo gledati. Sprejmi v zado¬ ščenje moje prošnje in moje trpljenje. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. Oče naš. Češčena Marija. Iz globočine kličem k Tebi, Gospod; Gospod, usliši moj glas. Naj poslušajo Tvoja ušesa glas moje prošnje, Akc boš gledal na grehe, Gospod, — Gospod, kdo bo obstal? Toda pri Tebi je sprava, in zavoljo Tvoje postave zaupam v Tebe, Gospod. Moja duša se zanaša na Njegovo be- sebo, moja duša zaupa v Gospoda. Od jutranje straže pa do noči naj Izrael zaupa v Gospoda. Zakaj pri Gospodu je usmiljenje in pri Njem je obilno odrešenje. 505 In On bo Izraela odrešil od vseh nje¬ govih hudobij. V. Gospod, daj jim večni mir in pokoj, O. In večna luč naj jim sveti. V, Naj počivajo v miru. O. Amen. Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se. V. Oče naš . . , (dalje tiho.) V. In ne vpelji nas v skušnjavo. O. Temveč reši nas hudega. V. Od vrat peklenskih -— O. Reši, Gospod, njih duše. V. Naj počivajo v miru. O, Amen. V. Gospod, usliši mojo molitev. O. In moje klicanje naj pride k Tebi. V. Gospod z vami. O. In s tvojim duhom. Molimo. O Bog, Stvarnik in Od¬ rešenik vseh vernih, podeli dušam svo¬ jih služabnikov in služabnic odpuščenje vseh grehov, da usmiljenje, ki so ga ved¬ no želele, s pobožnimi prošnjami dose¬ žejo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do vekomaj. O. Amen. 506 V. Gospod, daj jim večni mir in pokoj. 0. In večna luč naj jim sveti. V. Naj počivajo v miru, 0. Amen, Za rajne starše. O Bog, ki si nam zapovedal očeta in mater spošto¬ vati, usmili se dobrotljivo duš mojega očeta in moje matere, odpusti jim grehe in daj, da jih bom videl v veselju večne slave. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen, Sedem prošenj do sv, Rešnje krvi za duše v vicah. 1. O predobrotljivi Gospod Jezus Kristus, hvalim Te za Tvojo drago pre¬ lito kri, ki si jo točil za nas pri obrezo¬ vanju in zaradi takrat prelite krvi Te prosim, ohladi trpljenje onim dušam v vicah, ki so Ti najljubše in sprejmi jih v svoje večje počeščenje v kraljestvo svo¬ jega veličastva. 2. 0 najkrotkejši Jezus, hvalim Te za Tvojo prelito kri, ki si jo potil na Oljiski gori v svoji smrtni bridkosti po vsem te¬ lesu in zaradi zasluženja takrat prelite krvi Te prosim, pošlji v goreči ogenj v vicah hladilo onim dušam, za katere 507 sem jaz najbolj dolžan moliti in sprejmi jih v svoje večje počeščenje v kraljestvo svojega veličastva. 3. O presladki Gospod Jezus Kri¬ stus, hvalim Te za Tvojo drago prelito kri, ki si jo točil pri bičanju v tako hu¬ dem trpljenju in zaradi te tako obilno prelite krvi Te prosim, pošlji le eno samo kapljico te svoje drage krvi ubo¬ gim dušam mojih pokojnih staršev, bra¬ tov, sester, sorodnikov, prijateljev in znancev, da bo radi te Tvoje prelite krvi polajšano njihovo trpljenje. 4. O preusmiljeni Gospod Jezus Kri¬ stus, večna hvala in zahvala naj Ti bo za Tvojo drago v tako obilni meri pre¬ lito kri, ki je tekla iz Tvoje s trnjem prebodene glave ter Te prosim, ohladi radi te takrat prelite krvi vroči plamen onim dušam v vicah, katere morajo radi mene ondi trpeti in jih reši iz strašnega trpljenja. 5. O milostljivi Gospod Jezus Kri¬ stus, iz dna svojega srca Te zahvalim za tako obilno prelito drago kri, ki je te¬ kla iz ponovljenih ran, ko so Te oropali vseh oblačil in Te ponižno prosim, očisti vseh madežev, radi te takrat prelite krvi, one duše, katere morajo najdalje 508 trpeti in sprejmi jih v kraljestvo svojega veličastva. 6. O predobrotljivi Gospod Jezus Kristus, hvalim in častim Te za ne¬ skončno ljubezen in dobroto, s katero si se dal za nas na križ pribiti in si dal svojo drago kri iz svojih presvetih rok in nog, da je tekla. Zaradi te bogato pre¬ lite krvi te prosim, pogasi plamen onim ubogim dušam v vicah, ki so od vseh za¬ puščene in jih pokrepčaj z roso svoje božje milosti. 7. Preljubeznivi Gospod Jezus Kri¬ stus, vsi angeli in svetniki naj Te z me¬ noj hvalijo zaradi rane Tvojega najsve¬ tejšega Srca, ker si izvolil še po smrti odpreti svoje Srce in si prelil svojo pre¬ sveto kri in vodo do zadnje kaplje v spravo za naše grehe. Vzemi, Te prosim, to tako ljubeznivo prelito kri v popolno zadoščenje za one zadolžence v vicah, ki so najbližji svojemu odrešenju in odpusti jim milostljivo vse še ne poplačane dol¬ gove. Amen. Darovanje Jezusovega trpljenja za trpeče duše v vicah, O pravični Bog, ki moraš v svoji sve¬ tosti kaznovati vsako pregreho in jo tu 509 ali tam pokoriš, prosim Te, reši iz vic uboge duše, zlasti one, za katere sem dolžan moliti. Odpusti jim njihove dol¬ ge, odpri njih žalostno ječo; naj bo Tvoja sveta pravica potolažena z darom mo¬ jega Odrešenika, katerega Ti zdaj da¬ rujem v pobožni ponižnosti. Darujem Ti, o Oče vse ljubezni, smrtne težave, katere je občutila Jezu¬ sova duša na vrtu Getzemani in Nje¬ govo srčno molitev, katero je ponovil trikrat in Njegovo strašno trpljenje, ki Mu je gnalo kri iz žil. Darujem Ti bridkost, katero je obču¬ til, ko so Ga zaničljivo vjeli, zvezali in gnali v mesto in vse, kar je moral tr¬ peti v Anovi in Kajfovi hiši! Ali takrat, ko so Ga peljali Njegovi sovražniki k Pilatu, ko Ga je zasramoval naduti Herod, Darujem Ti prestano trpljenje pri nečloveškem bičanju, Njegovo kri, Nje¬ gove rane in solze, zasramovanje in s tr¬ njem kronanje, ko so Ga postavili pred podivjano ljudstvo in Ga obsodili k smrti. Darujem Ti vsa zasramovanja, ki jih je pretrpel, ko je nesel težki križ in kar¬ koli je prestal na tej krvavi poti, tudi 510 grozne bolečine križanja, zlasti ko je bil povzdignjen, vse hudo, kar je pretrpel na duši in na telesu, neusmiljenje, zani¬ čevanje morilcev, sveto sočutje Njegove zveste Matere in prijateljev, tri strašne ure, katere je previsel na križu, Njegovo hudo žejo, zapuščenje in vse, česar ne more doumeti nobeno srce in ne dopo¬ vedati noben jezik — Njegovo sveto smrt. Vse to Ti darujem v odrešenje tr¬ pečih duš v vicah, v odpuščenje njih kazni, ki so jih zaslužile s svojimi pre¬ grehami, Sprejmi milostljivo ta dar, o Bog ljubezni, in dodeli za to svojim tr¬ pečim otrokom tolažbo in rešitev, — Amen, Molitev k žalostni Materi božji za duše v vicah, O sveta Marija, Mati mojega Od¬ rešenika, z žalostnim srcem se spomnim velikega trpljenja, katero je občutilo tvoje materno srce, ko si dosegla na gori Kalvariji krono mučenikov. Takrat se je izpolnilo Simeonovo prerokovanje, da bo meč prebodel tvoje materno srce, O sveta, visokočeščena Mati božja, ka¬ ko velika, kako trdna je bila tvoja vera, kako zvesto tvoje zaupanje v božjo mo- 511 drost, previdnost, kako stanovitna tvoja vdanost, kako nepremagljiva tvoja po¬ trpežljivost, — O poveličana, o velika kraljica mučenikov, k tebi vzdihujem, prosi za uboge duše v vicah. Oh, te revne duše hrepene po odrešenju iz svo¬ jega trpljenja in glej, nobene ni med nji¬ mi, ki bi ne bila častila in ljubila tebe za Mater našega Gospoda v svojem živ¬ ljenju! O usmiljena Mati, prosi torej zdaj za svoje zapuščene otroke, ki neprene¬ homa vzdihujejo in jokajo. Prosi Jezusa, svojega Sina, da se usmili teh revnih duš v njihovem trpljenju! Zlas|i pri¬ poročim tvoji materni ljubezni dušo tega . . . Prosi pa tudi zame, ubogega greš¬ nika; dodeli mi milost resnične žalosti nad grehi in pravo pokoro, da bo moja duša čista vsega greha, ozaljšana s čed¬ nostjo in svetostjo ter vredna, da bo oproščena pri ločitvi hudega trpljenja v vicah. Tudi še izročim tvoji mogočni pri¬ prošnji vse svoje telesne in dušne te¬ žave, In ko me napadejo bridkosti in se me polaste težave, bodi mi ti tolažnica in me sprejmi v svoje mogočno varstvo, Reši me vseh nevarnosti na duši in na telesu, po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem. Amen, 512 Vse k večji časti trpljenja Gospoda Jezusa in naše Matere Marije! (Več prav lepih premišljevanj o dušah v vicah se nahaja v molitveniku: »Tolažba dušam v vicah«, ki je izšel v isti založbi in ga toplo priporočamo.)