Vedno večje težave z energijo
Tega, kar so strokovnjaki že napovedovali pred leti, se da-nes zaveda cel svet. Grozi po-manjkanje nafte. Res je sicer, da položaj še ni kritičen, saj bi sedanje zaloge nafte, po oce-nah, zadostovale tja do leta 1990 ali 2000 vendar že sedaj razvite industrijske države vlagajo ogromna sredstva v raziskave novih virov energi-je. Veliki obeti o atomski energiji so skopneli in danes je jasno, da lahko s tem virom pokrijemo kvečjemu deset do 20% porabe energije, vodni viri tudi ne obetajo mnogo več energije. Pri tem pa je naf-ta danes ne samo najpo-membnejši energetski vir, ampak je tudi zelo pomemb-na surovina za vso kemično industrijo. Nove možnosti se nakazujejo z uporabo sončne energije, vodika, alkohola, geotermične in eolske energi-je ter - največji up - centrale, ki bi za pridobivanje energije uporabljale fuzijo.
V Jugoslaviji že sedaj uva-žamo 40% celotne energije, ki jo porabimo, v glavnem gre za nafto, ki jo uvozimo 3-krat več kot jo načrpamo doma. Zanjo smo lani porabili 1,3 milijarde dolarjev.    Energetska    odvi-
••••••••••••••••••••••
snost Slovenije pa je še večja, saj znaša že 56%. Ob tem je treba ugotoviti, da je predela-va nafte v Jugoslaviji zelo ne-smotrna, saj proizvajamo iz uvožene nafte kar 42% težkih olj za kurjenje, medtem ko v razvitih deželah proizvajajo le okoli 8 do 10% olj za kurjenje in 40% bencina, ki pa ga pri nas proizvedemo le 16 do 18%. Ker so kurilna olja še vedno dovolj cenena, jih še danes projektanti radi upo-rabljajo za ogrevanje, čeprav naj bi že leta 1980 pri nas z zakonom prepovedali kurišča z nafto. Pri tem moramo še nadalje računati na narašča-nje cen energije, predvsem pa nafte in plina. Vse dražja energija pa ni samo problem vsakega posameznika, ni sa-mo vprašanje ogrevanja ali prevoza na morje z avtomobi-lom, temveč mnogo širše vprašanje, problem rentabil-ne ali nerentabilne proizvod-nje. Prav slednje pa lahko ima še mnogo večji vpliv na stan-dard delovnih ljudi in obča-nov. V Sloveniji so že sprejeli vrsto ukrepov, s katerimi naj bi dosegli racionalizacijo po-rabe energije in sicer je spre-jet DD o ukrepih in aktivno-stih za zagotovitev racional-nega pridobivanja, pretvarja-nja, transporta in porabe energije, v kratkem pa bo sprejet tudi nov zakon o ener-getskem gospodarstvu. 2e le-ta 1973 smo začeli z pospeše-no izgradnjo domačih ener-getskih objektov, za katere smo namenili v sedanjem srednjeročnem obdobju kar 20% vseh gospodarskih inve-sticij. Mimo najbolj znane atomske električne centrale v Krškem smo začeli tudi z iz-gradnjo energetskih objektov v drugih republikah, pred-vsem v BiH, kjer je Slovenija
sodelovala pri izgradnji ter-moelektrarn v Tuzli. S taki-mi skupnimi vlaganji si zago-tavljamo električno energijo iz drugih republik, saj imamo pri nas le majhne energetske potenciale. V naši republiki lahko računamo zgolj na hi-droenergijo in premog.
Kljub temu pa pri razisko-vanju domačih primarnih energetskih virov žal zaostaja-moi saj še vedno niso izdelani projekti za izgradnjo hidro-central na Savi in Muri in tudi razširitev in modernizacija ru-dnikov je zastala. Na Sloven-skem primorju se nismo lotili raziskave potencialnih ležišč domačih virov nafte in plina. Verjetno je sedaj zadnji čas, da na tem področju krepko poprimemo, saj skokovito na-raščanje stroškov za energijo že ogroža konkurenčno spo-sobnost nekaterih velikih po-rabnikov energije, to je indu-strija aluminija in cementa ter del kemične, črne in barvne metalurgije. Prizadevati si moramo, da bi znižali energet-sko odvisnost Slovenije, kar pa bo mogoče le z racionaliza-cijo celotne uporabe energije in hitrejšim razvojem poten-cialnih virov, ki jih še nismo uporabili, to je, sončne ener-gije, vetra in bioplina.
Ta naloga pa obvezuje stro-jegradnjo, da se usposobi in začne proizvajati izdelke, ki bi omogočali izrabo tovrstne energije. V večji meri pa bi bilo treba razmisliti tudi o manjših hidrocentralah v več-jih potokih in manjših rekah, ki sicer proizvajajo malo ener-gije, vendar bi verjetno zado-stovale za pokrivanje energet-skih potreb ožjih področij.
B. P.