278
Književna poročila.
jih polnijo cesto regesta aktov in pisem. Za znanstvenika pa ima ravno radi precejšnjega dela teh regest knjiga stalno vrednost. Bučar ni pregledal namreč le rokopisne ostaline vnetega raziskovalca naše protestantske dobe Elzeja, ampak je upotrebljal tudi oni del aktov, pisem in računov, nahajajočih se pod naslovom „Slavischer Bucherdruck" v tiibinški vseučiliški knjižnici, ki jih Kostrenčič ni izdal. In radi tega novega gradiva bo moral vzeti Bučarjevo knjigo v roke vsak, ki bo hotel proučevati protestantsko dobo jugoslovanske prošlosti.
Dr. Fr. Kidrič.
Hrvatsko Kolo. Naučno-književni zbornik. Izdala ..Matica Hrvatska". Knjiga VI. U Zagrebu 1910. V. 8°. 384 str.
Razen bogate leposlovne vsebine različne umetniške vrednosti prinaša šesta knjiga „Kola" tudi več zanimivih poljudno znanstvenih člankov. Branko Drechsler je napisal literarno študijo o Ant. Mihanoviču, pesniku hrvatske himne, pl. Šišič poroča o rezultatih Peiskerjevih kulturno-socijoloških razprav in o Edv. Boguslaw-skega fantastičnih nazorih glede slovanske prazgodovine, selitve Hrvatov in postanka glagolice. V. Klaič je priobčil obširno zemljepisno-zgodovinsko črtico o Sotli, ki tvori že stoletja politično mejo med bratskima narodoma; toda zgodovina je pokazala, da politične meje ne morejo razdeliti tega, kar je zjedinila priroda sama. Urednik K. Šegovič se spominja v prisrčnih nekrologih zaslužnih Matičarjev dr. Fr. Vrbahiča, Fra Šim. Milinoviča, Ivana Trnskega in dr. Jurja Žerjavica. — Iz Bleiweisove zapuščine je objavil dr. Jos. Tominšek ilirsko pesem Slovenca Ivana Mohorčiča iz 1. 1849. Bleiweis poslane pesmi ni objavil, kajti čudna „ilirščina" bi ostala bralcem „Novic" nerazumljiva. Mohorič je bil sicer navdušen politik, a nikakor ne pesnik; dikcija pesni kaže, da je uspešno čital Vodnikovo „Ilirijo".
J. Š.
Anton Breznik, Die Betonungstypen des slavischen Verbums. (Archiv fiir slavische Philologie, XXXII, H. 3-4, str. 399-454.)
V zadnjem dvojnatem snopiču Jagičevega „Archiva" je priobčil marljivi raziskovalec našega jezika, g. dr. A. Breznik, znamenito razpravo o naglašanju slovanskih glagolov. Vestno je porabil Daničičeve, Garbellove, Leskienove, Dielsove in Valjavčeve razprave o tem predmetu ter sam prehodil Baško dolino in sosednje kraje. Avtor ni v vsem zadovoljen z Dielsovimi in Leskienovimi rezultati; obrača se na mnogih mestih proti njima, češ, da sta se dala zapeljati Pleteršniku, ker sta se zanašala na njegov slovar, potovala pa nista po Slovenskem. Dr. Breznik imenuje naglašanje »hoditi, hvaliti, lomiti, tlačiti, ljubiti, nositi, moliti . . . ležati, bežati . . . miniti, vsekniti se, mahniti, planiti . . . padati, piskati, plačati, zidati, dremati . . ." na raznih mestih svoje razprave „krivo" ali »napačno" („falsch")! V svoji študiji: »Slovanske besede v slovenščini" rabi o takem „skoziinskozi napačnem" naglašanju celo radikalni izraz — „Pleteršnikov nestvor" (str. 30). Primerneje bi bil ta pojav označil kot »umaknjeni naglas" ali pa »mlajše naglašanje", nikakor pa ne »falsch", kar diši preveč po tistih slovničarjih, ki jim je dal prvak v jezikoslovju nauk: »Slovničar ima samo registrirati slovniške pojave, pravila, ki se dajo abstrahirati iz živega jezika; ne sme pa jeziku ukazovati kakor gospodar hlapcu." Romanski narodi nimajo svojega Breznika, ki bi imenoval furlanske nedo-ločnike z umaknjenim akcentom »krive" ali »napačne", n. pr. temi, vjodi (poleg teme, vjode), dueli, nueli, stuarzi, ridi, ardi (poleg arde) ali pa laške infinitive z mlajšim naglasom: torcere, compiere, pendere, rispondere, ridere, ardere..., kar je vse iz prvotnega  timere, videre, dolere, olere, extorquere, ridere,  ardere,   compiere,
Književna poročila.
279
pendere itd. — In kje se naglasa v resnici tako, kakor zahteva dr. Breznik? Na severnem Goriškem (vobče severno od Čepovana in Plavi), v velikem delu Gorenjskega (izjeme so: Selca, Trata i. dr.), na Koroškem, v ljubljanski okolici in v nekaterih štajerskih narečjih (n. pr. v laškem okraju). Pleteršnik je dal prednost naglašanju, kakor je v navadi v večini dialektov, zlasti na Dolenjskem, Štajerskem, Notranjskem in na Krasu. V tem vprašanju je Pleteršnikovo ravnanje menda splošno odobravati. Gorenjec Kopitar naglasa v svoji slovnici (1808): lomiti, mamiti, daviti, vezati, klicati, mahniti (mahniti), goniti (goni ti), seliti (seliti), ženiti (ženiti), braniti (braniti), dremati (dremati) itd. Oblike, ki jih navaja Kopitar šele na drugem mestu, so po dr. Brezniku edino slovenske, prve pa napačne! V Ziljski dolini se sliši: mahniti, skakati, dremati..., v Rožu na Koroškem naglašajo n. pr. braniti se, ljubiti, daviti, mešati, vezati . . ., torej „krivo". Leveč naglasa v »Slov. pravopisu" hoditi, dasi mu je znano, da je tu mlajši naglas, in dasi daje v mnogih rečeh svojemu domačemu narečju prednost.
Da končam: Dr. Breznik si je pridobil s svojo korenito razpravo veliko zaslugo, moti se pa, ako meni, da je vse mlajše krivo, če se ne ujema s starejšim in pa z učenimi teorijami. Pleteršnikov „nestvor" pa predstavlja naglašanje, ki je večini Slovencev domače in lastno. Nikakor tudi ni prikladen izraz „der ober-krainische Dialekt", katerega rabi dr. Breznik, ker je več gorenjskih narečij; v Kranjski gori se govori drugače kakor v Št. Vidu, v Kamniku je narečje precej različno od loškega, bohinjskega itd.                                            Ivan Koštidl.
Paul Bourget, Le Tribun. Pariz 1911. — Znani literarni kritik, filozofski romancier in dramaturg je izdal novo igro, v kateri je izražena apologija rodbine. Kakor empirik Coni te, romanopisec Balzac, naturalist Haeckel, smatra Bourget familijo za začetno celico v socijalnem organizmu. Ost te trodejanke je naperjena proti moderni zablodi, pripisujoči posamezniku pravice, ki gredo edinole naravni skupini. To idejo je pokazal na socijalistu Portalu, ki pride kot ministrski predsednik v položaj, da ne more prakticirati svojih individualističnih principov.
Portal vsebuje kričeč kontrast z vsakdanjimi ljudmi temperamenta, ki se dajo voditi od nagona, ne da bi si izdelali svetovni nazor, in ki torej redko za-blodijo v konflikt. Tribun je ideolog, ki ima trdno filozofijo zgodovine, ima prepričanje; je presvedcen socijalist, se bori proti kapitalizmu in govori s hipnotizujočo vervo kolegu Saillardu, naj ne demisionira vsled malenkostne »rodbinske" sramote — žena ga je namreč ostavila — češ, vsak posameznik je popolnoma neodvisen od drugega v rodbini, oče in sin sta enako samostojna, žena in mož neodgovorna drug drugemu. Podedovani predsodki so davno razoroženi . . . Toda vsa argumentacija se zruši, ko tribunov sin, prideljen očetovemu kabinetu, poneveri 300.000 frankov, želeč pomagati iz hipne zadrege ljubljenki, soprogi očetovega prijatelja. Ko Portal odkrije infamijo, hoče biti le vesten šef in takoj ovaditi defraudacijo državnemu pravniku, kar ga v zadnjem trenotku preseneti sin z vprašanjem: Papa, naj se usmrtim? Te besede vzbude v uradniku očeta, ki ovadbe ne izvrši. Toda notranja muka ga grize, ker je kršil lastne nazore. Sramota, da je izdal samega sebe radi zastarelih predsodkov rodbinske solidarnosti, in očitki najboljšega prijatelja ga privedejo do sklepa, da zapusti ministrski stolec.
Bourget opisuje skoro v vseh delih high-life, visoko službo. Nepotrebno je poudarjati, da je izza Stendhala najgloblji psiholog francoske književnosti; toda ta smer ima nevarno kleč obširnosti in okornosti, kateri tudi on ni ubežal.
A. Debeljak.