Iz Žirov v Javorje 
Nekdanji in sedanji župljani so želeli, 
da naj »zlato mašo - 50 let duhovniškega 
dela« slovesno praznujem. Tako sem se 
najlepše zahvalil vsem sodelavcem v Ja-
vorjah, na Uncu in Rakeku, v Bohinjski 
Bistrici in seveda v domači fari v Žireh. 
Rodil sem se sredi 1. svetovne vojne, 
29. aprila 1915 v Žireh. Oče je bil tedaj 
vojak na Dunaju in je želel, da naj bo 
fantiču ime Vojnimir. S tem je hotel 
izraziti željo, da bi njegov novorojenec 
232 
prinesel mir, da bi se čim prej vrnil 
domov. Te moči takrat nisem imel, ime 
pa mi je ostalo. 
Imeli smo srednje veliko^ kmetijo. Moj 
oče je bil čevljar, kot je v Žireh navada. 
V družini nas je bilo poleg staršev še šest 
bratov in šest sester, jaz sem bil najsta 
rejši. To smo se brusili drug ob drugem! 
V osnovno šolo sem hodil osem let v 
Žireh. Imeli smo dobre učiteljice: Cilka 
Kržišnik in Francka Miklavčič sta bili 
doma iz Poljan, Anica Eržen pa iz Škofje 
Loke. 
Po neki čudni sreči sem prišel v Ško 
fove zavode v Šentvid. To je bila stroga 
šola, kjer smo imeli odlične profesorje: 
dr. A. Breznik za slovenščino, prof. 
Omerza, Jere, Samsa in Čepon za kla 
sične jezike ter prof. Stane Kregar za 
risanje. 
Najbolj sva se razumela s prof. M. 
Tomcem, ki je vodil pevski zbor in orke 
ster, kjer sem z veseljem sodeloval. Po 
sebno smo občudovali prof. Jakoba Šo 
larja, ki nas je učil francoščino. Kakšen 
nastop in kako veliko znanje je imel ta 
mož. Velike mature sem bil oproščen, to 
se je prileglo! 
Po maturi sem se najprej vpisal na 
medicino, a mi ni bilo všeč. Ko sem pa 
prišel v semenišče in na Teološko fakul 
teto, se mi je zdelo, da sem prišel domov. 
Tudi tam smo imeli odlične profesorje, 
med njimi kar tri iz Poljanske doline: 
brata Aleša in Franceta Ušeničnika ter 
Cirila Potočnika od Sv. Urbana na Trati. 
V duhovnika me je posvetil škof dr. 
Gregorij Rozman 4. julija 1943. V rodnih 
Žireh nisem mogel imeti nove maše, ker 
so bili tam Nemci. Pa me je vzel pod 
streho župnik v Zaplani nad Vrhniko, 
kjer sem imel novo mašo 11. julija 1943. 
Od doma so mogli priti na novo mašo le 
mama, tri sestre in nekaj znancev. 
Kaplan sem bil le nekaj mesecev v 
Planini pri Rakeku. Ko se je župnik v 
sosednji župniji na Uncu preselil v Ljub 
ljano, so me poslali na izpraznjeno mesto 
za eno leto. Pa sem ostal tam celih 24 
let. In ko je maja 1945 župnik iz Rakeka 
odšel na Koroško, so mi dodelili še žup 
nijo Rakek. Tedaj so bili čudni časi, 
veliko je bilo dela in veliko skrbi! 
Ko je umrl v Planini župnik Franc 
Urbane, so mi rekli na Škofiji: »Vi ste 
najbližji sosed, prevzemite še Planino. « 
Ker sem bil mlad in zdrav sem župnijo 
prevzel in je šlo. 
Dolg in napet roman bi nastal, če bi 
popisal vsa ta leta. Vzljubil sem No-
tranjce in dobro smo se razumeli. Skupaj 
z njimi sem trpel in z njimi prenašal 
težave tistega časa in ohranili smo vero. 
Po toliko letih sem želel, da bi vendar 
enkrat imel eno samo faro. Tako sem 
prišel v »raj pod Triglavom« v Bohinjsko 
Bistrico. Ta župnija je bila nekdanja 
Jugoslavija v malem. Veliko je bilo pri 
seljencev od vsepovsod: od Makedonije 
do Primorske in od Bosne do Prekmurja. 
Zaposleni so bili v gostinstvu, v turizmu, 
na Bledu in posebno številni na Jeseni 
cah. Z njimi sem ostal 16 let. Največ dela 
je bilo po potresu na Tolminskem, ki 
smo ga v Bohinju krepko občutili. Veliko 
farno cerkev smo morali konstrukcijsko 
povezati in obnoviti zunaj in znotraj. 
Bilo je veliko skrbi, veliko dela pa tudi 
veliko stroškov in nobene pomoči in 
vendar je šlo. 
Taka župnija potrebuje mlajšega člo 
veka, kot sem bil jaz. In prišel sem v 
Javorje, »iz raja pod Triglavom« v »raj 
pod Blegošem«. 
Ko sem natanko 50 let po novi maši v 
nedeljo 11. julija 1993 imel v domači 
farni cerkvi v Žireh »zlato mašo«, mo 
ram prav iz srca reči: »Hvala Bogu in 
dobrim ljudem za vse!« 
Vojnimir Seljak, zlatomašnik 
233