525
Kronika
SEDEMDESETLETNICA MATEJA STERNENA. Ob starostnem jubileju slovenskega slikarja se skoraj vsiljuje primera z delavnim kmetom, ko v jeseni pospravlja bogato letino in z njo pozno nagrado za truda in žrtve polna mladostna in moška leta. Za Mateja Sternena, ki je 20. septembra 1940. 1. izpolnil svoje sedemdeseto leto, velja primera zelo pogojno, kajti njegov delavnik traja dalje, ne da bi prinesel končni razvojni zaključek intenzivnega slikarskega dela, s katerim je od začetka in popolnoma izpolnil svoje življenje sodobnik in tovariš naših impresionistov. Rojen na Verdu v kmetijski družini, je zgodaj sledil svojemu slikarskemu poklicu ter se strokovno šolal v Gradcu in na Dunaju, kjer je absolviral tudi akademijo. Potem je odšel v Monakovo ter pri Ažbetu prebil vsako zimo vse do 1. 1905. To mesto ga je še poslej privlačilo, saj je bilo tedaj središče nemškega umetnostnega življenja, toda Sternen je razumel vse svoje delo v tujini kot del svojega lastnega umetnostnega programa, ki je dobro dopolnjeval skupni program slovenskih impresionistov. Njim se je pridružil z oblikovnimi problemi svojega dela bolj, kakor v tovariški organizaciji, kajti Sternen je bil vedno samosvoj in je rad hodil po lastnih potih. Zanj klub ni imel one privlačnosti, kakor za ostale impresioniste, zato je ostal največ izven njega; poleg čisto umetniškega dela, v katero je treba šteti njegovo figuraliko, krajine, grafiko in dekoracijo, pa je gojil tudi strokovnjaško restavratorstvo. Morda je bil on edini poklican, da je zaradi svojega
značaja iskal vedno nova tehnična vprašanja, se poglabljal vanje in po tej poti prišel do študija starih mojstrov, ki so tovariše sicer navduševali s kolorističnimi programi, ne pa tudi s svojo delavniško spretnostjo. Sternen se je prav zaradi svojega osebnega zanimanja mogel vglobiti v preteklo ustvarjanje in je postal naš najzanesljivejši restavra-tor in reševalec starin, ki mu še danes ni zrasel naslednik. Neizmerna je vrsta starih slik in fresk, katere je Sternen odkril ali s potrpežljivo roko osnažil in rešil za našo umetnostno znanost, ki je vneto črpala iz tega dela. Že samo restavratorsko delo bi dovolj proslavilo mojstra ob njegovi sedemdesetletnici.
Toda skrbna tehnika in na njej zrasla restavratorska praksa ne bi mogli živeti sami zase, brez močnega umetniškega značaja. Sternen je v svoji mladosti hodil v šolo prav po smislu besede in črpal znanje iz rok svojih učiteljev. Njegov umetnostni inspirator pa je bil že v zornih letih slikarjev rojak in eden naših najmočnejših revolucionarjev, Jožef Petkovšek. Kakor on, se je tudi Sternen ves vdal naravi in njeni resničnosti, jo neprenehoma študiral in zasledoval do vseh njenih skrivnosti ter jo slikal in jo bo slikal, dokler ne bo omagala njegova krepka desnica. Zdelo bi se, da bo Sternen kot prepričan in celo zagrizen naturalist hodil z doslednostjo po poti svojih slovenskih tovarišev in postal eden stvarnikov slovenskega krajinarstva; toda vzlic nekaterim odličnim delom v mlajših in srednjih letih je Sternen z inteligenco spoznal svojo nadarjenost za figuraliko, kateri je služil z očmi in močnim razumom. Nji je posvetil svoje najsočnejše barve, svoje kompozicijsko znanje in velikopotezno stensko dekoracijo. Doživljal je v nji metamor-foze časa in svoje lastno dozorevanje: od šolsko-realističnih študij do nežno občutene barvne umetnine in do krepko zasnovane podobe brez mehkužne liričnosti, do portreta izredne moške izrazitosti, to so postaje, po kateri hodi Sternen, približujoč se tovarišem in z njimi slikajoč domačo zemljo in ljudi. V njegovem delu je najmanj simboličnosti, ni ga med našimi impresionisti, ki bi bil bolj tuj romantičnemu fantaziranju, kakor je Sternen. Njegovo delo je trdno navezano na objekt, narava je zanj absolutna resničnost, čez katero ne seže pod nobenim pogojem. Risba je zgolj priprava za slikarsko delo. Pičlo število njegovih grafičnih listov so zaključena dela, monotipije pa slikarske umetnine enake vrednosti, kakor dela velikega formata. Zdi se, da je vse Sternenovo delo sestavina velikopoteznega mozaika, čigar zaključna poteza bo storjena ob koncu tega izredno delovnega življenja. Sedemdesetletnica Mateja Sternena za njegovo umetnost ni pomemben jubilej, ne sinteza slikarskih stremljenj. Za nas je le prilika, da se s spoštovanjem spomnimo zelo pozitivnih rezultatov njegovega nepretrganega dela, ki tudi vnaprej spremlja sleherni njegov dan.                                                                        F. Mesesnel.
526