Glasba.
761
Koncert Frana Ondfička dne 27. oktobra tega leta v Ljubljani je podal umetniški užitek po mojstrski izvršitvi in tudi po vsebini. Riharda Straussa „sonata za violino in klavir" v es-duru, op. 18., je vsekakor blesteča točka v programu koncertnega odra, skladba modernih teženj, pri tem prekipevajoča cvetoče melodike in izrazovita v pojmovanju muzikalne lepote. Josipa Slavika, nekdanjega češkega Paganinija, briljantnih virtuoznih težav prenasičeni in ž njimi zadivljajoči „koncert za violino", pisan z vervo v italijanskem slogu, je ceniti kot točko historične vrednosti, le po mojstrih izvedljive bravure. In za tem še Frana Ondrička samega navdušeno pisana „češka rapsodija" poleg manjših skladb, kot Bachov „Air" — kdo bi ne bil vesel tolikih znamenitosti! Bil je pač večer, posvečen čisti umetnosti, večer zmagoslavja pravega umetnika, kakršnega hvalimo Ondfička, neoporekliivo prvega, vse druge vrstnike vendarle še nadkriljujočega glasbenika-virtuoza. Glas, ki ga izvablja svojim goslitn, je kot čudesna, cvetja in sladkega sijaja polna pesem radosti in zdravja, bjez....sentimentalnosti, polna idealnega vzleta. Spremljevalec in tudi samostojno prav vrlo nastopajoč pianist mu je bil Josip Jamera.
Dr. V. Foerster.
Prva slovenska umetniška razstava v Trstu in misli ob njej.
Živimo v dobi, v kateri stremi vsak posameznik in torej tudi vsak narod, da pokaže, kaj more. Vsakovrstne razstave, ki se vsepovsod prirejajo, pričajo, kako se narodi z narodi, države z državami, celo celine s celinami borijo za prvenstvo. Čudno bi vsekakor bilo, ako bi se tudi slovenski narod, dasi majhen in donedavna nevpoštevan, ne udeleževal te gotovo hvale in časti vredne tekme.
Z veseljem torej poudarjamo dejstvo, da umetniški klub „Sava" z bistrim očesom motri in uvažuje napredek na torišču upodabljajočih umetnosti, in zlasti hvalimo, da je bas sedaj, in to celo na meji slovenskega življa priredil razstavo, ki svedoči, da je klub dobro premislil, kaj mu je razstaviti na tem kočljivem ozemlju. Da pa je bil tej odlični družbi umetnikov uspeh takorekoč zasiguran, o tem nismo dvomili po oceni, ki je bila priznana njih delom že na raznih znamenitih razstavah.
S takimi mislimi in s prijetnimi vtiski, ki so nam ostali v duši z imenitnih razstav, smo stopili v razstavne prostore v Trstu. Že ob prvem pogledu na razstavljene umotvore nas ,je prevzelo zadovoljstvo, kakor smo se bili nadejali.
Največ pozornosti sta vzbujala Grohar in Jama, ki sta umela množico zanimati s svojimi deli. Njijne slike odlikuje tista dovršenost, ki mora biti ž njo izdelan umetniški proizvod;  mahoma te zamamijo in bolj in bolj ti mičejo ter raz-