Slovenski
1-iNIJlTELl^
Štev. 8. V Celovcu 15. augusta 1870. XIX. tečaj.
Pridiga za 15. pobinkoštno nedeljo.
(Od duhovnih opravil pri pogrebih; gov. J. A—st.)
„Glej merlica so nesli, edinega sinu svoje matere". Luk. 7,12.
Y vod.
»Boljši je iti v hišo žalovanja, kakor v hišo gostije"; pravi modri Salomon; „ker v uni se spominja konca vseh ljudi, in živi misli, kaj da bo prišlo". Prid. 7, 3.
Taka hiša žalosti, od ktere Salomon govori, je bila tista hiša v mestu Najm, od ktere danes sv. evangelje govori. Mladeneč v nar lepših letih svojega življenja, edini hišni sin, podpora in upanje matere, ki je bila vdova, je umeri! — Kdor je občutljivega serca, lahko si misli , koliko žalovanja je v hiši bilo. —■ V tako hišo tedaj iti, bi bilo boljši, kakor v hišo, kjer so pojedine; — zakaj? Zato, ker v hiši žalovanja se človek uči prave modrosti, da na svetu je vse nečimerno, tam se človek spominja smerti in sodbe, in misli, kako naj v prihodno živi. — —
Slov, Prijatel,	22
Vi, ljubi moji! imate večkrat priložnost v tako hišo, v hišo žalovanja priti, kader namreč kak sosed umira, ali kakega merliča k grobu spremite. Kdo bi mogel tako neobčutljiv biti, da bi pri takih priložnostih na svojo smert, na svoj prihodni grob in na tisti dan ne mislil, kadar bodo njegovo truplo zagernili pod černo zemljo ?
Preden pa dalje govorim, poslušajte čudno prigodbo.
Karol V., rimski cesar in španski kralj, je odložil nekaj let pred svojo smertjo cesarsko krono, je zapustil cesarski tron, in se je podal v samostan, da bi zadnje dni svojega življenja le Bogu daroval. Kakor mi svoj rojstni dan, ali dan svojega godu praznujemo , tako je tudi cesar Korl še veliko let pred svojo smertjo svoj smertni dan obhajal; še pri dobrem zdravji je dal za se po-grebščino napraviti, in vse storiti, kakor da bi bil umeri. V cerkvi je bil mertvaški oder ali mertvaška truga postavljena, duhovni so bile prepevali, bila je černa maša, z eno besedo, vse tiste molitve in pesmi, ki so v naših cerkvah pri merličih navadne, so bile opravljene. Cesar je bil celi čas pričujoč, in je vse to, kar se je godilo, prav pobožno in živo premišljeval.
Če je tak imeniten in pobožen cesar, kakor je Karol V. bil, še pri življenji sam po sebi pogrebščino dal napraviti, tudi mi priprosti ljudje ne smemo se sramovati, kaj takega storiti. Mislimo torej prav živo na svoj smertni dan, ki morebiti ni deleč preč, in premišljujmo že poprej tiste opravila, slkterimi bodo enkrat nase mertvo truplo v zemljo pokopali. Zato vam bom jes v današnjem govoru duhovne opravila pri pogrebu razložil, in sicer:
I.	Ktere duhovne opravila se gode pred pogrebom; in
II.	ktere po pogrebu?
Pazite, da ne bote nič preslišali, in da molitve, ki se bodo pri vašem pogreba opravljale, ne bodo pri vas zastonj.
I.
Ktere duhovne opravila se godč pred pokopom?
Pred pokopom se marsikaj godi, kar je že zdaj našega premišljevanja vredno, in sicer nar poprej v h i š i, iz ktere merliče prinesejo, potem na poti proti cerkvi, in poslednjič na pokopališču.
1.	Kader se vaša duša od trupla loči, in vsi udje omerznejo in oterpnejo, in je vaše mertvo truplo v malo hišico iz štirih desk zaperto in zabito; potlej pride duhovni pastir s svojimi cerkovnimi služabniki, da vas od hiše na pokopališče spremi, in tudi drugi sosedje vas spremljajo. Kader duhovni pastir gre do hiše merliča, nese eden spredej križ, v znamnje, da bo katolšk kristjan pokopan, kteri je v veri v križanega Jezusa umeri. On pokropi vašo trugo z žegnano vodo, in jo pokadi z žegnanim kadilom, ker želi, da bi Bog vašo dušo grehov očistil, in z nebeškim duhom razveselil. On moli 129. psalm: „Iz globočine vpijem k tebi, o Gospod!" in prosi Boga za vas, da vaši duši podeli večni pokoj, in jej da posvetiti večno luč.
Ko bi ti, kristjan moj! to molitev, ki se bo opravila pred tvojimi hišnimi vratmi, slišal še na unem svetu, kaj bi si mislil? Morebiti bi zdihoval: O da bi bil jes raji v svojem življenji sam pridno in pobožno molil! O zakaj si nisem sam pomagal, da moram zdaj še le na ptujo pomoč čakati, ki mi jo Bog v kazen moje zanikernosti morebiti še clo v prid priti ne pusti! Ljubi moji! da vam ne bo treba po smerti tako zdihovati, zato zdaj pridno delajte, kar bote takrat želeli, da bi v življenji storili bili!
2.	Zdaj pogrebci mertvaško trugo vzdignejo, in jo nes6 od
hiše preč!--Preč boš zdaj nesen od svoje hiše, in se ne boš
nikoli več vanjo povernil. Tvoja postelja, tvoja obleka, tvoj denar, in tvoje blago, in vse, kar je tvojega bilo, to ostane, ti pa moraš preč. Duhovni pastir zapoje 50. psalm: „Miserere mei Deus". „Usmili se me, o Bog! po svoji veliki milosti!" Tvoj mož, ali tvoja žena, tvoji otroci, tvoji bratje in sestre, in drugi jokajo, morebiti se le silijo k joku; pa kako kmalo se bodo posušile te solzč, ki jih za tebo jokajo! Marsikteri tvojih dedičev bi se raji le smejali. Veliko ljudi (če si bogat bil), spremljajo tvoj mertvaški prevod; pa morebiti tako neobučtljivo, tako nepobožno, kakor da bi šli na ženitnino; namesto da bi za tvojo ubogo dušo molili, pa šepetajo zdaj od tega zdaj od unega, morebiti še clo od tebe hudo govore, in grajajo tvoje življenje in tvojo poslednjo voljo. S potjo te nesejo memo tiste hiše, v ktero si velikrat zahajal, v kteri si morebiti svojo vest ranil, ali pa še clo svojo nedolžnost zapravil. Tisti, s kterimi si se v življenji veliko pečal, kteri so te v pijanost, v igro, v nezmernost, v kletev, v nesramnost in v druge grehe zapeljali, tudi spremljajo tvoje mertvo telo; pa kaj imaš od njih znanja, ko bi bil zdaj zavoljo njih pogubljen? O svet! o ti sleparski svet! kako nečimerna je tvoja sreča, kako goljufna je tvoja prijaznost! to bomo takrat prepozno spoznali, ljubi poslušavci! če nismo v življenji modri in previdni bili. Od vsega, kar smo tukaj
na svetu imeli, nam ne bodo nič sebo dali; zato nikar premoženja po krivici vkup ne spravljajmo, nikar svojega serca na časno premoženje ne navezujmo, in od svoje obilnosti skazujmo dela usmil-Ijenja, da bomo po tem življenji v večno nebeško prebivališče sprejeti. Nikar toliko na ljudi ne zaupajte: — mož, žena, sinovi, hčere, bratje, sestre, in nar boljši prijatli, kaj nam morejo pomagati, kader bomo iz tega sveta poklicani pred sodbo božjo ? Nobeden ne 'gre z nami, nobeden se za nas ne potegne: Boga se hočemo bati, zvesto spolnovati njegove zapovedi, in tako pri njem milosti iskati; če je Bog naš prijatelj v življenji, tudi mi bom o po smerti njega milostljivega sodnika imeli. Miserere mei Deus ! »Usmili se me, o B6g!"
3. Mertvaški prevod je med tem prišel do pokopališča; kader merliča na pokopališče nesejo, duhoven moli: »Pridite na pomoč, vi angeli Gospodovi, in prinesite njegoyo dušo pred obličje Narvišega. Kristus, kteri te je poklical, naj te sprejme, in angeli naj te peljejo v Abrahamovo naročje. Gospod! daj mu večni pokoj, in večna luč naj mu sveti". In preden merliča v grob polože, duhoven grob z žegnano vodo blagoslovi, blagoslovi mertvemu za počivališče do sodnjega dne: »V imenu Očeta, in Sina, in sv. Duha". Vse je lepo in dobro, če le presv. Trojica, Bog Oče, Sin in sv. Duh; če le Jezus Kristus in njegovi angeli in svetniki prošnjo duhovnega pastirja uslišijo. Pa kaj, ker se to ne zgodi vselej; tudi evangelje pove: »Umeri je ubogi (Lazar), in je bil nesen od angeljev v naročje Abrahamovo (v paradiž) Umeri je pa tudi bogati, in je bil pokopan v pekel". Luk. 16, 22. Če si torej reven, tako zapuščen, da še kosca kruha nimaš, da bi si lakoto utolažil, tako bolen in nevbogljen na vsem životu, da bi se te še dotaknil ne nobeden, le potolažen bodi! tak revček je Lazar bil; le voljno terpi, kakor Lazar; Bog te bo po svojih angelih tudi v paradiž dal prenesti. Če si pa močen, vari se lišpanja, lahkega dobrega življenja, in neusmiljenosti do potrebnih ; to so bili grehi neusmiljenega bogatina. Njegovih grehov nikar ne delajmo, tako nas tudi njegova kazen ne bo zadela. Pa premišljujmo še daljej:
II. Del.
Ktere duhovne opravila se godč po pogrebu?
Mi stojimo še zmirej zraven groba. Vaše truplo ravno zdaj na dveh vervihvgrob spuste; pri tisti priči duhoven moli; „Vzemi zemlja, kar je tvojega; naj sprejme Kristus, kar je njegovega; meso je iz zemlje; duh pa je od zgorej vdihnjen", potlej duhoven še enkrat trugo z žegnano vodo blagoslovi rekoč: „Ž nebeško
roso naj pokropi tvojo dušo Bog Oče, Sin in sv. Duh;" in pokadi s kadilom rekoč: „Z nebeškim duhom naj razveseli tvojo dušo Bog Oče, Sin, in sveti Duh".
1. „Vzeraiv_zemlja, kar je tvojega; naj sprejme Kristus, kar je njegovega". Človek je iz telesa in neumerjoče duše. Naše telo vzame zemlja, dušo pa naj sprejme Kristus. Se ve, da telo bo zemlja vzela, in se bo — kar je nar poprej bilo, — spet v prah spremenilo; ali bo pa tudi Kritsus vašo dušo sprejel, če takrat, ko jo duhoven Bogu priporoča, morebiti že v peklu gori ? Naša duša je tistega, komur je služila. Ce smo čas svojega življenja prav obračali, če smo se gnade božje zvesto poslužili, če smo vse dolžnosti svojega stanu na tanko spolnovali, potlej bo vsakemu zmed nas rečeno : „Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, postavil te bom čez veliko; pojdi v veselje svojega Gospoda". Mat. 25, 21. Zdaj pa le sami pomislite, ljubi poslušavci! če v resnici morete reči, da Bogu služite, potlej se vam ni treba smerti bati. Gorje pa vam, če le svetu služite: in v službi sveta ste tako dolgo, dokler iščete le ljudem dopasti. Gorje vam, če le mesu služite: in v službi mesa ste, če svojemu poželenju strežete, in le tega iščete, kar truplu dobro de. Gorje vam, če hudiču služite : in v službi hudičevi ste, če hudičeve dela doprinašate, in se hudiču ne zoperstavljate, kader vas v greh napeljuje. Potlej naj duhoven le priporoča vašo dušo Bogu, Bog je ne bo sprejel, ampak vam poreče: „Poberite se spred mene vi hudodelci!" Luk. 13, 27. Zapustite torej brez pomude svojo hudo službo, in res-snično se spreobernite in podajte se v božjo službo; nikar se na to ne zanašajte, da vas bo smert na enkrat v drugačne ljudi spremenila, kakor ste zdaj. To je slepota! Kakoršno je življenje, taka smert, to je le predostikrat resnično.
2. Zdaj truplo leži v grobu, in bo visoko vse z zemljo zakrito; začetek pa naredi duhoven sam, ker perve tri lopate persti verže na trugo, in pravi: „Iz persti si ga naredil; s kostmi in kitami si ga sklenil; obudi ga o Gospod! poslednji dan. Po Jezusu Kristusu Gospodu našem". Amen.
Ali ste slišali, ljubi bratje in sestre? iz persti smo narejeni; prah smo bili, in v grobu se bomo spet v prah spremenili. Zakaj smo vendar še tako napuhnjeni in prevzetni, in tako visoko od sebe mislimo ? Zakaj se tako hudujemo, če nas je kdo razžalil, saj je le malo persti, malo prahu razžalil ? — V grobu bomo spet prah. Čemu truplu še toliko streči in ga lišpati, saj bi bilo za grob tako zadosti dobro. Čemu obilnost v jedi in pijači, to za druzega ni, kakor da bodo červi malo več glodati imeli. Mi vsi
smo prah, in ge bomo spet v prah spremenili; zakaj se drugi čez drugega povzdiguje, ker mora vsak, kakor Job, trohnobi reči: „Ti si moj oče"; in červom : „Vi ste moja mati, moje sestre"- Job, 17.14.
To da truplo ne bo zmirej v grobu ostalo, ampak bo na sodni dan spet k življenju obujeno. Zato duhoven, kader tretjo lopato persti na trugo verze, pravi: „Obudi ga, o Gospod! poslednji dan. Po Jezusu Kristusu Gospodu našem", in prosi Boga, da bi to truplo, ki je v zemljo položeno, na sodni dan Bog k večnemu življenju obudil.
3. Poslednjič, kader je grob zasut, in duhoven za pokoj vaše duše še nekoliko odmoli, postavijo še križ k vaši glavi. Križ na grobu je znamnje, da tukaj počiva kristjan, ki je vse svoje zaupanje v svojega Odrešenika stavil, ki je za njega na križu umeri. Ja, ljubi moji! Jezus Križani mora naša tolažba biti, ne le zdaj v življenji, ampak tudi enkrat v večnosti; kader že v grobu ležimo, še nam sporoča cerkev besede, ki jih je Jezus Marti govoril: „Jes sem vstajenje in življenje; kdor v me veruje, bo živel, ako ravno umerje. In kdor koli živi in v me veruje, ne bo umeri vekomej". Jan. 11, 25. Ali verujete to? O ja, vi verujete, ker Jezus je pravi Mesija, Sin živega Boga, ki je na svet prišel, nas zveličat. Ce to verujete, živite tudi po svoji veri, spolnujte postavo Jezusovo, potlej bote po svoji smerti vekomej z Jezusom živeli; to da križ na grobu ne bo pomagal nič, če pod njim sovražnik križa, neveren in nespokoren grešnik, zakopan leži.
Sklep.
Tako smo zdaj, kakor cesar Karol, pri svojem lastnem pogrebu pričujoči bili. Premišljevali smo duhovne opravila, ki se bodo godile, kader bodo nas pokopat nesli. Kar smo pa danes storili, storimo to v prihodno večkrat. Jes menim, da, kakor sleherni kristjan vsako leto dan svojega godu obhaja, tako naj vsako leto svoj smertni dan posebno praznuje. Kako pa bomo svoj smerni dan obhajali, ker ne vemo, kteri dan bomo umerli ? Našega smertnega dneva res ne vemo, in nam ga tudi noben pratikar ne ve povedati: pa eden zmed 365 dni je; in vsak zamore biti. Torej nobenemu dnevu ne upajmo, vsakega prav in po keršansko pre-živimo, potlej bomo svoj smertni dan prav praznovali.
Pa če tudi svojega smertnega dneva ne vemo, Bog ga gotovo vč. Darujmo Bogu vsako leto — v spomin tistega dneva —
eno spoved in sv. Obhajilo s tako pripravo, kakor da bi naša zadnja spoved in zadnje Obhajilo bilo; priporočujmo se v prošnjo tistim svetnikom, ki so tisti dan umerli, ob kterem bo smert po nas prišla, tako bomo svoj smertni dan prav obhajali. Amen.
Pridiga za 16. pobinkoštno nedeljo.
(Kako se mora nedelja posvečevati; gov. M. J.)
„Ali se sme v saboto ozdravljati"? Luk. 14, 3.
V vod.
„Nisem prišel zametavat postave, temveč jo spolnovat", je rekel Jezus naš Zveličar. In res naš nebeški Učenik ni zavergel božjih zapoved, danih na Sinajski gori, le tem bolj natanjčno jih je razložil, da bi jih bili ljudje tem bolj zastopili, tem lagleje spol-novali. Imeli so ljudje o Jezusovem času veliko napčnih zapopad-kov od prave pobožnosti, deržali so se le bolj vunanjih reči, za pravega pobožnega duha jim ni bilo toliko mar. V ozir praznovanja sabote ter Judovskega praznika so bili tako natanjčni, da si še niso upali v takem dnevu bližnjemu skazati kako delo usmil-ljenja; nasproti pa si niso storili nobene vesti, če so z zvijačami pripravili bližnjega v kako škodo ali nesrečo. Usmiljeni Jezus jih je moral tedaj nazaj zavračevati na pravi pot. Ravno v današnjem sv. evangelju beremo, da jih je lepo podučil, kako gre praznik prav praznovati. Farizeji so mislili, da bi ne bilo prav, ozdravljati bolnike v saboto. Jezus pa ozdravi vodeničnega človeka, kterega so mu prinesli, potem pa pravi: „Komu zmed vas bo osel ali vol padel v kapnico, in ga ne bo izvlekel precej v sabotni dan?1' S - tim je Jezus farizeje praznik prav posvečevati učil; in ker se tudi med nami nahaja mnogo kristjanov, kteri praznika ter nedelje prav ne posvečujejo, naj vam danes povem v njegovem imenu, kako so nedelje posvečevati. Pripravite se!
Razlaga-
_ Nedelja je res lep, častitljiv in imeniten dan. Sv. Ambrož pravi od tega dneva: „Častitljiv nam je in svet, ker se je o njem Zveličar v svitlobi vstajenja zasvetil ravno kot vshajoče solnce, potem, ko je razkropil tamo pekla". Res je, kakor bi tudi mi sami o tem dnevu vselej vstali k novemu življenju. Iz hiše je pospravljen prah in pometena nesnaga, ktera se je bila čez teden naredila v njem; stare oblačila veržemo raz sebe in se oblečemo v nove lepše; vse okrog nas je lepši in prijaznisi. Rokodelnice so zaperte, ni ga slišati ne kladva, ne nakovala v našem obližju, cepci visč na steni, in tudi živini se tak dan boljši godi, ker jej ni treba opravljati težavnega dela. Če stopi človek kako lepo nedeljsko jutro vunkej pod milo nebo, sosebno če je spomlad ali poletje, o kako veselo, kako praznično je vse! Na polju je vse mirno in tiho, ni ga slišati ne voza ne biča, ne viditi sirovega neotesanega človeka rotiti in natepati konje ali voličke, kar je o delavnikih viditi le več ko prevečkrat. Vse je mirno in pokojno, le samo drobni škerjančiki prepevajo na nebu tolikanj milo in veselo, kakor bi jedili tudi oni, da je nedelja in Gospodov dan. In tudi v gojzdu ve vse praznično in po nedeljsko, ni ga slišati ne oglarja ne der-varja, in tudi divjačina ima mir; je ravno, kakor bi bil spet, spet prišel tisti srečni čas v paradižu, o kterem so ljudje in živali še prijazno skupaj živeli, in še ni bilo ne svinca ne smodnika. K6si, drozgi (cikovci), senice, Šinkovci in tašice prepevajo prelepo in žvergolč na vse strani. Od vseh krajev je slišati zvonenje, ravno kakor bi zvonovi čez hrib in plan (dolino) pošiljali resnobni, pa prijetni glas: „Pridite, pridite, pridite!" In tedaj, kaj bo treba naj poprej storiti o Gospodovem dnevu?
Kaj drugega, kakor da ne pustimo zvonov zastonj vabiti, temveč se res in scer o pravem času podamo na pot v hišo Gospodovo. Lepšega razgleda si skor res ne morem misliti, kakor je ta, da ljudje tropama hitč v cerkev-; mladina, čedno oblečena, se ve, da naprej z urno peto, za mladino možje in žene v zložni hoji, na zadnje stare matere z roženkrancem in sivčki ob palici. Znajdejo se scer ljudje, ki res mislijo, da zamore človek tudi doma opravljati svojo pobožnost, in mu ni treba hoditi v cerkev, toda taki ljudje pač nimajo prav. Razun tega, da nam veleva sv. cerkev v drugi zapovedi, slušati ob nedeljah in praznikih s spodobno pobož-nostjo sv. mašo, se ve že samo po sebi, da je združena molitev
vse močnejša. Kakor se sveča vname od sveče, tako se tudi v cerkvi vnema eden od drugega, in zato pravi sv. Ignacij: „(3e ima molitev enega ali dveh že toliko moč, toliko močnejša bo še le molitev mašnikova združena ž njegovo občino (čredo)". V takih rečeh ločitev ne velja nič, in se ni treba skrivati, ampak očitno se mora Bogu čast dajati. In res je prav veselo in prelep pogled, če verniki v prav obilnem številu z mašnikom darujejo najsvetejšo daritev, se ž njim vred ponižno terkajo na persi, za-poj6 pobožno pesem priserčno in spodobno. Iz serca mora pesem priti ravno kot molitev; samo kričanje in vreščanje nikomur ni všeč; Bogu tudi ne more biti všeč in po volji.
Ravno tako je dobra pridiga tudi lepa reč, in kristjan je ne sme v nemar puščati kar tje v en dan. S pridigo ni tako, kakor kader kdo ob kaki drugi priložnosti zbranim ljudem kaj pripoveduje. O taki priložnosti govori tak človek v svojem imenu, mašnik pa stoji na pridižnici v božjem imenu, in besede, ktere govori, bodo Še ostale , ko nebo in zemlja nič več ne bota stala, ker so besede večnega življenja. Dobč se dandanašnji marsikake tiskane pridigarske bukve, in bi tudi lahko kdo rekel: „Bom pa doma bral kako pridigo!" Toda tiskane ali pisane pridige so vendar le čerke, in čerka mori, duh pa oživlja. Živa beseda ima vse drugačno moč. Se ve, da božja beseda razodeva svojo moč, mora se pri tem goditi, ravno kakor se godi o solnčnem vzhodu. Kader solnce vzhaja, pozlati naj poprej verhunce planinske, polagoma pa razpošilja žarke tudi v doline in nižave, in cvetlice odpr6 svoje kelhe, in odpira se vsa zemlja, da vse pije svitlobo in gorkoto Ravno tako mora sv. Duh razsvetliti naj poprej pridigarja, in za tem bo gotovo padala luč tudi na poslušavce, da pojdejo potolaženi, pokrepčani, in kar je še boljši, poterti in sami v se zamišljeni šli vsak na svoj dom.
Nahaja se veliko ljudi, kteri menijo, da nedelja terpi le tako dolgo, dokler ne mine sv. maša in pridiga, na to pa smejo delati, kar hočejo. Toda to ni res; nedelja terpi tudi še celi popoldan in v noč do dvanajste ure. Ravno zato se zvonovi kmalu po kosilu (jedi, po poldnevu) zopet oglasijo in kličejo : „Pridite, pridite, pridite ! v cerkev!" V cerkvi je zdaj naj poprej nuuk za odraščene ljudi. Da človek nauka, kterega je prejel v otročjih letih, ne pozabi, ga duhovni pastir v cerkvi ponavlja, in pristavlja marsikako novo lepo razlaganje, kakoršnega bi otroci pri otroškem poduče-vanju ne bili še umeli. Z veseljem bi morali toraj hoditi h ker-šanskemu nauku mladenči in deklice, da bi se vedno bolj naučili zveličanskih naukov naše sv. vere, kteri bi jim pot razsvitljevali v nebeško domačijo. Toda znajde se veliko mladenčev in deklic, kterim keršanski nauk ne dela nobenega veselja, in jim rojijo že
vse druge refci po glavi. Ce se znajdejo v cerkvi, zdi se jim vse predolgo in predolgočasno, in si le vnnkaj žele v posvetno veselje in vesele tovaršije. Nekteri bi morda clo ne prišli, če bi jim ne bilo zavoljo drugih ljudi, in bi jih zapoved ne morala, ter zapoved in povelje staršev in drugih naprejpostavljenih. To je res žalostno, prav žalostno, če se mora kristijan priganjati s silo, da posluša zveličanske keršanske nauke in da hodi v hišo njegovega dobrot-ljivega Očeta v nebesih. Zares objokovanjavredna je taka mladina, kervavih solz vredna! — Z veseljem bi morali hoditi h keršanskim naukom tudi odraščeni ljudje, možje in žene. S tim bi najpoprej dajali mladim ljudem lep zgled, in drugič bi se tudi še sami marsikaj naučili; zakaj če tudi svoje vzakdanje opravila ali svoje rokodelstvo dobro vrnejo, vendar le so včasih v nekterih resnicah sv. vere vsi nevedni, in se zamorejo še zmerom kaj naučiti; če tudi glava vsega ne obderži, nekoliko pa vendar le ohrani, in serce se po keršanskem nauku čisti, kakor voda, kader teče po pesku. Odraščeni ljudje pa, ter možje in žene, gospodarji in gospodinje, očetje in matere, kteri za keršanski nauk nič ne marajo, postanejo zmerom bolj posvetni, se v časne reči, v pozemeljske sladčice zmerom bolj zarijajo, zgubč polagoma vse ume za večne, nebeške reči, in njih konec je pogubljenje. Še hujša pa je s takimi starši in naprejpostavljenci, kterim ni še zadosti, da sami ne zanemarjajo keršanske nauke, ampak tudi še svoje otroke, posle in podložne za-deržujejo od keršanskih naukov, bodisi zavoljo paše ali kakega drugega takega opravila. Oh slepi ljudje! veseliti bi jih imelo, da se tisti, ki so izročeni v njih skerb (ter njih družina) naučč tega, kar jih dela modre, vesele in zveličane; toda vsi slepi spletajo sami pervo verv, na kteri vleče satan njih svojce v pogubljenje! — Tudi k večernicam (litanijam) bi imeli radi^hoditi odraščeni ljudje, in svojo družino pridno k njim pošiljati. Šest dni vam je pušče-nih, da delate in obdelujete zemljo, ter skerbite za časne potrebe, sedmi dan pa je božji dan, Gospodov dan, in je toraj treba dati Gospod Bogu, kar je njegovega, je treba posvečevati ime Gospodovo. — Ali mar zamore kdo zoper to kaj pametnega vgovoriti?
Eazun tega je še več drugih dobrih, Gospodu dopadljivih del in vaj, za nedeljo prav pripravnih. Tako na primer zamoreš brati kake dobre bukve, kar v delavnik ne vtegneš, in duša zamore ravno kot pridna bučelica skakljati od lista do lista in si nabirati sladkega medu dobrih naukov. — Ali pa obišči bolnega soseda. Oh, bolniki ležč včasih vsi zapuščeni na bolniški postelji, in zdravi ljudje se ne zmenijo dosti zanje. Pojdi tje, potolaži ga, postrezi mu, kar moreš; pa nikar ne govori nespametnih, neumnih reči, da bolnika ne narediš še bolj bolnega. In kader spet greš, obljubi mu, da boš zanj molil; in kadar vunkaj prideš iz bolniške soparce
pod milo nebo v zdravo ozračje, zahvali Stvarnika prav iz serca, da ti je dal dragi dar zdravja. — Tudi na pokopališče zamoreš iti v nedeljo popoldne. Pokopališče je scer tih in mil kraj, pa prav spodbuden za človeka, ki je prah in pepel, in bo prah in pepel,
Vtegneš mi pa seči v besedo, ter reči: „Kaj mar človek ne sme imeti nobenega veselja, nobenega kratkočasav nedeljo?" Ose ve, da ga sme imeti! Ljubi Bog dovoli ribam v vodi, da veselo kviško poskakujejo, dopusti pticam pod nebom, da veselo žvergolč; in tedaj tudi ni njegova volja, da bi glavo pobešal, in se čmerno deržal, mili Bog ljubi (zdravega) jasnega, veselega duha; le samo na to je gledati, da veselje ni pregrešno, in da se človek veseli v Gospodu. Tako veselje je, če greš s svojo družino po večernicah na polje, in se veseliš žita, ki tako lepo zori, in lanu, ki tako lepo cvetč. In če se veseliš že naprej bogate žetve, ali lepega kosa platna, ki ga boš spredel in stekal iz lanu, ne pozabi pri tem Tistega, ki da, da žito zori in lan raste, in pripoveduj svojim otrokom, kaj od božje dobrote in ljubezni. — Ali če te petje veseli, poišči si pobožnih tovaršev, in zapojte kako nedolžno ali pobožno pesem. — Tudi v kako pošteno drušnjo smeš iti, in se kaj pametnega pogovarjati, le varuj se opravljanja in obrekovanja, in se raz-veseluj tako, da te vest drugo jutro pekla ne bo, in boš šel vesel na svoje delo. — Glejte! tako se praznuje nedelja.
Sklep.
Toda bodi Bogu potoženo! znajde se veliko in veliko ljudi, kteri nedelje ne posvečujejo tako, in menijo, da je nedelja le zato, da se človek o njej poja za posvetnim veseljem, in streže svoji nečimurnosti, pase svoj trebuh, pestuje lenobo. Veliko jih je, ki se nič ne zmenijo zato, da je ta dan Jezus od smerti vstal, in ne porajtajo, da je Bog dal zapoved na Sinajski gori, ter rekel: „Posvečuj praznik!" Skor bi res kaj takega ne mogel misliti od človeka, kteri je stvarjen po božji podobi, ali vendar je resnično, da se človek, kterega je Bog ponižal le malo od jangelov, vsim svojim lepim talentom vkljub zamore ponižati in zavreči clo pod neumno živino. Koliko jih je, kterim je pivnica vse ljubša kot evangelje, godci ljubši kot orgije, igra bolj všeč, kot služba božja l Koliko jih je, ki imajo nedeljo le zato, da razuzdano živč, čez mero jed6 in pij6, po slabih potih hodijo in razgrajajo in razsajajo do terde noči. Toda saj sami veste, kako se godi ob nedeljah in
praznikih; toraj tega ne bom dalje opisoval, in saj je težko že samo po sebi, opisovati ljudi, kako hudobno da živ6, in kako prešerno da prelomljujejo božje zapovedi. O da bi jim pač Bog pustil primerni čas za pokoro. Zakaj ko bi jim on odtegnil svojo milo roko le za en sam trenutljej, morali bi se pri tej priči zverniti v prah, iii obleteti, kakor obleti in se osuje listje o jeseni. Kdor pa posvečuje nedelje in druge zapovedane praznike, dobi od Boga že tukaj srečo in blagor, tam pa večno življenje. Amen.
Pridiga za 17. pobinkoštno nedeljo.
(Kaj je krivo toliko slabe vere ? — gov. M. T.)
»Kaj se vam zd; od Kristusa, čigav sin je ? (Mat. 22, 42.)
Y v o d.
V tem poglavji, iz kterega je oddelek današnjega sv. evan-gelja vzet, se pripoveduje, kako da so Zveličarju njegovi nasprotniki mnogotere poprej premišljene in na vse strani posvetovane dvome v verskih rečeh predlagali. Najprej mu postavijo vprašanje: i,Se li sme cesarju davek dajati, ali ne?" Potem pristopijo Sadu-ceji z vprašanjem od vstajenja mertvih. Na posled pa pride nek učenik postave iu ga vpraša: „Učenik! ktera je velika zapoved v postavi?" — Kristus, kakor nam je znano, dal jim je na vse te vprašanja take odgovore, ki so jih v njihovi nevednosti podučili, pa tudi ob enem njihovo hudobijo osramotili, tako da.se je ljudstvo njegovemu nauku čudilo.
Farizeji nasproti pa tudi po teh odgovorih v Sinu božjega niso verovali. Zato, kakor nam sv. evangelje pripoveduje, ko so se bili zopet skupaj zbrali, jih Jezus vpraša: „Kaj se vam zdi od Kri-
stusa, čigav sin je Reko mu: »Davidov". Imeli so toraj mesija za sinu in naslednika Davidovega, imeli so ga za navadnega človeka; k veri na njegovo božjo natoro pa se niso mogli vzdigniti. Na ta njih odgovor naveže Zveličar nauk, da je pravi Bog, in to spriča iz tega mesta sv. pisma, ki so mu ga sami navedli, rekoč : „Kako ga tedaj David v duhu imenuje Gospoda, ko pravi: Gospod je rekel mojemu Gospodu: Usedi se na mojo desnico , dokler ne položim tvojih sovražnikov v podnožje tvojim nogam ? Ako ga tedaj David imenuje Gospoda, kako je njegov sin ?" To spriče-vanje jih je tako osupnilo, da mu nihče ni mogel besede odgovoriti, in se ga od tistega dne tudi nobeden več ni prederznil, še kaj vprašati.
Ali kakor takrat nevera in dvomi pri farizejih niso bili odpravljeni, tako je bilo v poznejših 18 stoletjih , in tako je še dan danes svet z dvomi v verskih resnicah napolnjen. Ker je pa to za nas silno važno, ja, ker je od tega naš večni blagor, naše zveličanje zavisno, zato hočemo danes nekoliko premišljevati, o d kod da celo med kristjani toliko dvorno v (cviblov) v veri prihaja. K temu se pripravite bodite pazljivi!
Razlaga.
Vera katoliškega kristjana je dar božji, nadnatorna luč, od Boga vlita čednost, po kteri človek vse za res ima, kar je Bog razodel in kar sv. cerkev verovati zapoveduje, naj bo v sv. pismu zapisano ali ne. Ta čeznatorna luč je vsakemu človeku v zakramentu sv. kersta v dušo vložena, in po zakramentu sv. birme od sv. Duha bila poterjena in pomnožena. Potem so stariši, učeniki in redniki to sv. vero oskerbljevali in naprej gojili; bila je po gnadah druzih sv. zakramentov, po molitvi in lepih izgledih vernih oživljevana, in do verha dopolnjena. Poslednjič je pa tudi spri-čevanj za sv- vero tolikanj, tako starih, tako jasnih in tako močnih, da jih le najbolj omejeni um ne more zapopasti, in jih le najterdovratniša hudobija zamore zavreči. Te spričevanja so: 6000 let staro, nikdar spremenjeno ustno izročilo, ki se mu je zmi-raj vera djala; neke bukve, ki se že 4000 let imajo za sv. pismo, in ki so bukve in lastnina vseh ljudstev postale; prerokbe, kfe-rih spolnjenje se ne da tajiti; dela, ki jih le vsegamogočuost božja more storiti; ves Kristus v svitu svojih božjih znaminj in čudežev ; hitro razširjenje sv. cerkve vkljub preganjanju po vsem svetu; na milijone mar ter ni ko v, ki so za sv. vero kri in živ-
ljenje darovali; nebeška visokost nauka samega; na milijone s v e t n i k o v iz slehernega stanu, spola in vsaktere starosti, ki jih je Bog sam po čudežih poveličal. Vse to so spričevanja, ki imajo pečat božjega vpljiva nad sebo, in tako same na znanje dajejo, da so resnične in da od Boga izvirajo. Vprašam toraj: kje je kaka stvar na svetu, ki bi na tolikih in tako krepkih podporah resnice stala? In kako bi bili na to vižo še kaki dvomi v veri mogoči ?
V resnici, dokler cerkev Kristusova stoji, ni bilo še slisati, da bi bil kak otrok te cerkve z zdravim umom in nepopačenim sercem kterikrat resnobno nad sveto vero dvomil. Še le, kedar je um po napčnih naukih, in serce po hudobiji skaženo, so dvomi v veri mogoči, in ker sta v naših časih glava in serce pri ljudeh tako zelo popačena, zato je tudi sedanji svet ves poln dvomov nad sveto vero.
Glede na človeški um je pervi vir tacih verskih dvomov:
1. nevednost. Kdor namreč v naukih sv. vere ni stalno podučen , ta se ve da prav lehko kmalu na dvome zadene, ki si jih ne more rešiti. To se mora toliko bolj zgoditi, ker nauki sv. vere po večem natorno zapopadljivost presegajo in se spačeni natori zoperstavljajo. To se poslednjič v polni meri zgodi, ako se k nevednosti še vnanji vtisi in sovražni napadi pridružijo, kakor hudobni pogovori in izgledi, okužene bukve in časniki, časne razmere in dobiček. Vse to pa se ravno v naših časih prečudno strinja; zakaj, ali ni ravno nauk svete vere, na^ kterega se naj manj časa, najmanj truda in skerbi obrača? Še celo pri tako imenovanih učenih vednosti o zveličanskih resnicah niso v nikakem razmerji z družim znanjem. Še celo to, česar se v mladosti nauči, se v poznejših letih med silnim nakupičenjem posvetnih znanost le kmalo pozabi. Od tod pa tudi prihaja, da imajo ljudje še v poglavitnih verskih in djanskih naukih vse zmedene ali popolnoma napačne zapopadke. Verh tega živimo v tacih časih, ko je kerščan-sko življenje iz družin in družeb skoraj brez sledu zginilo; ko se cel potop veri sovražnih bukev in časnikov čez mesta in dežele razliva, iz kterih stari in mladi, niski in visoki dan za dnevom veri sovražni strup v sč pijejo. Tu imamo toraj ljudi, ki so od ene strani od sv. vere komaj nekaj po verhu okusili, od druge plati pa so s tacim živežem neprenehoma preobloženi. Je li potem čudo, če se dan danes, ko se toliko od „luči in kulture" kriči, v verskih stvareh tolika nevednost razodeva, da jih je ne malo število tacih, ki še navadnih vprašanj iz katekizma ne znajo odgovoriti. Taka odreja pa, ki roko sv. cerkve od sebe paha; taka izobraženost, ki božjega duha izključi; taka učenost, ki vero razdira, je odreja, izobraženost in učenost za pekel.
2.	Ti sovražniki sv. vere so pa velikrat osebe, ki imajo veliko veljave in veliko vpljiva; da, velikrat so ravno tisti, ki imajo poleg svojega poklica dolžnost, da ! bi za lepo kerščansko izobraženost svojega bližnjega skerbeli. Zato je ravno to, d a v el j a v n i ljudje svojo veljavnost in oblast narobe obračajo, to je drugi izvir verskih dvomov. Zakaj če starši in predpostavljeni nikakor šnega znamenja sv. vere nad sebo ne dajo ugledati, bogoslužne opravila zanemarjajo, božje in cerkvene zapovedi očitno in preder-zno prelomljajo in še svoje podložne k temu silijo, se iz sv. vere in cerkve norčujejo, je pač vse to naravna pot, da so tudi otroci in podložni vsi zbegani, in da pri takem nasprotji na zadnje sami nad sv. vero začnejo dvomiti. Zakaj, če gospodje in gospe, ki v družbah za izobražene slovč, ravno to izobraženost kot orožje porabijo, da sv. vero zaničujejo, je naravna pot, če priprosti ljudje iz tega sklepajo: „Taki morajo te stvari že umeti; je že mogoče, da je tako, kakor ti pravijo''; — in tako te reve sami v zmoto in verske dvome zabredejo. Če visoko postavljeni, ki bi imeli s svojim izgledom kakor luči drugim svetiti, sami neverno žive, in z nespodobnim govorjenjem in djanjem pohujšanje dajejo, je natorno, da tudi nižej postavljeni vse spoštovanje pred svetimi rečmi zgubč, in dvomiti začnejo, če bi pač vse to zamoglo resnično tako biti, kakor sv. vera uči. In tako nekako so naše razmere danes. — Ali jaz vprašam: Ali so mar ti nasprotniki od Boga postavljeni sodniki v resnicah sv. vere? Ali veljajo njim ali služabnikom sv. cerkve besede Kristusove: „Kdor vas posluša, mene posluša?•' Aposteljni so nas drugače učili. Tako pravi sv. Jakop: „Ne ba-hajte in ne lagajte zoper resnico; ker to ni modrost, kakoršna prihaja od zgoraj , ampak posvetna, živinska, hudičeva". In sv. Pavel piše Galačanom: „Čudim se, da se tako hitro daste k drugemu evangelju odverniti; ali če bi vam tudi mi ali kak angelj z nebes drugo evangelje oznanoval, kakor smo ga mi vam oznanovali, bodi
8 preklet". In pervak iz med aposteljnov sv. Peter piše od njih: „Oni preklinjajo, česar ne razumejo, in v svoji spačenosti se bodo * pogubili". Če pa zavoljo njih sv. vero zgubimo in se zavoljo njih na večno pogubimo, ali nas bodo mar oni mogli od večnega pogubljenja oteti? Zato nas Kristus sam svari; »Glejte, da vas nihče ne zapelje!"
3.	Še drug vir verskih dvomov je lastni napuh. Sv. vera namreč tirja, da se jej mora um podvreči; tega pa človekov napuh ne more preterpeti, ker hoče vse umeti, spreviditi in vedeti. Vera zahteva gospostvo čez človekovo voljo; napuh nasproti pa noče le prost, ampak hoče celo neomejen in neoberzdan biti. Vera zahteva gospostvo čez serce, to je: krotenje hudega nagnjenja; napuh nasproti hoče v vseh svojih čutilih, v vsem svojem nagnjenji
nezavezan biti. In tako ta boj v človeku vedno terpi. Vsak izgovor je napuhu dober, da se le gospodstvu sv. vere odtegue. Ako pa sv. vera od človeka še zahteva, da naj se služabnikom sv. cerkve kakor otrok da podučiti, da naj se v spoveduici vseh svojih grehov obtoži in vso svojo hudobijo odkrije, se ta napuh v človeku zoper vse to s silo ustavlja ter vse te dolžnosti skuša z mnogoterimi dvomi ob moč pripraviti. Napuh se pa tudi sramuje, vero očitno pred svetom spoznati, da ga kot babjeverca svet ne zaničuje. In ker je dan danes napuh kristjanov tako visoko zra-stel, zato je tudi propad sv. vere in življenja po sv. veri tako velik in na vse strani razširjen.
4 Naj bogatejši vir verskih dvomov poslednjič je: s p a-čeno. serce. Čednosti in nedolžnosti namreč ni lastno dvomiti, tudi resničnemu spokorniku dvomiti ni potreba, ker ti se od vere nimajo ničesa bati, temuč smejo od nje veliko več vsega pričakovati. Grehu pa in nespokornosti nasproti žuga sv. vera s strašno sodbo, s strašno večnostjo, z brezkončinm nevgasljivim ognjem v peklu. Posebno velja to nečistnikom. Grizleji vesti, strah in nepokoj ter-pinčijo takega grešnika noč in den, in ga motijo v sredi njegovega pregrešnega veselja. Te martre in tezavnice se toraj hoče na vsako vižo znebiti. Zato si začne mnogotere dvome v resnicah sv. vere izmišljati in svojo vest tolažiti s tem, česar se v naših časih lehko vsaki den sliši, da je nečistost natorna potreba, in za tega del ne greh, da so spoved duhovni iznašli in vpeljali, da je hudoba s peklom vred le strašilo za nevedne in priproste ljudi, da so nebesa lepe sanje za pobožne sanjače, da je s smertjo vsega konec, in kakor je že več tacih bogokletstev zoper vero. Tako se brež števila duš pohujšuje, tako se za čednost, nedolžnost in vero ogoljufajo in brez rešitve na vekomaj pogube; zakaj „kdor ne veruje, bo pogubljen, in kdor ne veruje, je že sojen", so izreki Kristusovi.
Sklep.
To so toraj poglavitni viri verskih dvomov v naših časih. Ako hoče kdo pred njimi zavarovan biti, treba je, da jih zamaši ali razdene, ali da se jih ogiblje in beži pred njimi. Govoril sem vam od njih iz usmiljenja do tistih duš, ki se dajo tako sramotno ogoljufati, in zavoljo žalosti nad nesrečo sovražnikov sv. vere, ako verni ne postanejo, toraj , da bi vsi po terdni in živi veri v Kristusa ne le kot Sinu Davidovega, ampak tudi kot Sinu božjega večno zveličanje dosegli. Amen.
Pridiga na god Marijinega rojstva.
(Slava in lepota Marije; gov. F. R.)
„Jakob je rodil Jožefa, moža Marije, od ktere je rojen Jezna«. Mat. 1, 16.
V vod,
Kedar pogledamo lepega jutra čez verte, travnike in polja, tedaj vidimo po letu cvetlic brez števila. Plave, rudeče, bele rumene lepo cveto in žlahno dišijo. Vse so lepe, pa najlepša med rožami je bela lilija, podoba nedolžnosti. Pa poznam še eno rožo, ki je zrasla na tej zemlji, zdaj pa cveti tam v nebesih, in ta roža je Marija, lilija nedolžnosti. — Kedar pogledamo na kak lep večer gori na zvezdnato nebo, tam vidimo zvezd brez števila. Pa ena je med zvezdami naj lepša; zvečer se perva pokaže in zjutraj zadnja ugasne. To je juternica ali zgodna danica. Vendar poznam neko zvezdo, ktera v svitlobi vse druge presega in s svojo lepoto še nebesa razveseljuje, in ta zvezda je Marija, zgodnja danica. — Včasi pa, ljubi kristjani! kedar na večer utrujeni gledate proti nebu in zdihujete: tedaj povzdignite svoje misli še više, in v duhu poglejte noter v sv. nebesa. Kaj mar vidite tam zraven presvete Trojice? Velike trume angeljev in nadangeljev obdajajo tron božji; vse verste zveličanih duhov častijo brez konca svojega Boga; vsi svetniki in vse svetnice božje hvalijo svojega stvarnika! Med temi najbolj povzdignjena, najbolj srečna in najbolj sveta je pa spet Devica Marija, nebeška kraljica. — Ljubi kristjani! rojstni den Device Marije praznujemo danes; o njeni slavi in lepoti vam hočem govoriti, in pokazal vam bom, kako da je Marija:
1.	Lilija nedolžnosti,
2.	Zgodna danica in
3. Nebeška kraljica.
Slov. Prijatel.
S poterpljenjem in pazljivo poslušajte, kar vam povem v čast Device Marije, od ktere je rojen Jezus', kije imenovan Kristus.
Razlaga-
1. Od tistega časa, ko sta Adam in Eva v paradižu grešila, gre poerbani ali izvirni greh kakor huda senca od človeka na človeka, od roda do roda. Zategavoljo kralj David v svojem 50. psalmu britko toži: „Glej jaz sem v hudobijah spočet in v grehih me je moja mati spočela". -Le en samokrat je izostala ta postava, in to je bilo tedaj, ko je bila Devica Marija spočeta in rojena; bila je ona zares prava lilija nedolžnosti.
Že angelj Gabriel je imenoval Marijo „gnade polno", ko jej je prinesel naznanilo od Boga, da ona Mati božja postane; »gnade polno" pa ne bi zamogel imenovati, če bi ona poerbani greh na sebi imela. Okoli leta štiri sto je pisal sv. Avguštin, eden najbolj učenih škofov kat. cerkve v Afriki: „ Kedar se o grehu govori, tedaj Marije omeniti nočem, zakaj le zavoljo Gospodove časti je bila izvzeta. Mi vemo, da je bila jej milost podeljena biti povzdignjena nad vsak greh; zakaj ona je vredna bila tistega prinesti na svet, o kterem za gotovo vemo, da je brez vsega greha bil". To je bila tudi vselej pobožna misel vernih kristjanov, in prav učeni možje so zagovarjali nauk, da je Marija brez madeža izvirnega greha bila spočeta. Vendar še le leta 1854 so zdajni papež Pij IX. ta nauk za versko resnico razglasili, in veliko veselje je bilo tedaj v Rimu in po vsem svetu med Marijinimi častivci. In saj v resnici ne more drugače biti. Marija bi imela postati mati najčistejšega, zategavoljo jo je Bog obvaroval že prej vsakega madeža, da bi zamoglo biti vredno prebivališče za božjega Sina Jezusa.
Ljubi kristjani! v tem, da je bila Marija brez greha spočeta, jej nasledovati ne moremo; to je bila za njo le posebna gnada božja. Vendar ona se je obvarovala tudi ves čas svojega življenja vsakega greha, in v tem je naša dolžnost, da jej z gnado božjo bolj in bolj podobni postajati skušamo. Keršanska duša! kako pa ti živiš, ali na Marijo nič ne pomisliš ? Grehe si nakladaš den na den, ali te večnost nič ne skerbi? Kje je pa tvoja nedolžnost? Kje so pa tisti srečni in veseli dnevi, ko še nisi imela greha na sebi ? O minuli so že dolgo časa in že dolgo hodiš po grešnem potu! Duša poglej na Marijo in na njeno angeljsko čistost, in začni njej v veselje nedolžno živeti.
2.	Pred Jezusovim rojstvom ljudje pravega Boga večidel niso poznali. Zapustili so stvarnika nebes in zemlje, in začeli so za Boga častiti stvari, zverine, živali, kamne, izmišljene podobe in dela človeških rok. Tem so prinašali in darovali svoje darove. Oh žalosten čas je bil in prav podoben temni noči; pa porodila se je Marija, zgodnja danica, in je napovedala veselo jutro, ko bo prišel božji Sin in podučil nevedne ljudi.
Živelo je človeštvo v pregrehah in grozni nevednosti zastran verskih reči. Le posamezni pravični so spoznali svoj žalostni stan in so zdihovali po odrešeniku: „Rosite nebesa Pravičnega, oblaki dežujte nam njega"! Štiri tavžent let je minulo, in po božji previdnosti odločeni čas se je bližal. Svetemu Joahimu in njegovi ženi Ani se je porodilo dete — Devica Marija — ki je bila odločena, da postane Mati našega zveličarja. Marija se rodi, den milosti se bliža, kmalo pride na svet solnce pravice, Jezus sam, da prežene temo neverstva, da razlije žarke veselega upanja po celem svetu. Zatoraj bodimo veseli tega dne, bodimo veseli pa tudi za-tegavoljo, ker daje nam Marija najlepši zgled čednosti. Takošne ponižnosti, neomadeževane čistosti, svete pokorščine, čudne poter-pežljivosti, zvestobe in ljubezni do Boga ne najdemo na nobenem svetniku in na nobeni svetnici. Marija v svetosti in popolnosti vse druge daleč presega in za seboj pušča.
Ko je bila za Mater božjo izvoljena in s tem nad vse pozem-ske matere povzdignjena, tedaj pravi Marija v vsej ponižnosti : „Glej, jaz sem dekla Gospodova, meni naj se zgodi po tvoji besedi". Polna pokornosti do deželne gosposke se poda na težavni pot v Betlehem k popisovanju; in zvesta duhovskim postavam je prinesla štirdeset dni po svojem porodu v tempelj dar ubogih za očiščevanje, čeravno je ta zapoved še vezala ni. V zvesti ljubezni je hodila za svojim Sinom, in si je njegove besede v sercu hranila; še pod križem ga ni zapustila. — Sini in hčere bodite tudi vi tako pokorni svojim staršem in predpostavljenim, kakor je bila Marija Joahimu in Ani pa tudi duhovski in deželski gosposki. Starši bodite tudi vi tako skerbljivi za svoje otroke, kakor je bila Marija za Jezusa. Zakonski živite tudi vi tako mirno in lepo med seboj, kakor sta živela Marija in Jožef, ženin Marijin. V vsem svojem življenji glejte na zgled prečiste Device; in Marija kakor svetla zgodnja danica popelje vas varno v svete nebesa, do svojega Sina.
3.	Ko je Marija umerla, so njeno truplo z vso častjo pokopali. Na tretji den je bil grob prazen, in trupla ni bilo v njem. Sveti Janez Damasčan , ki to pripoveduje, pristavlja: „Kako bi tudi trohnoba smela se lotiti tistega trupla, v kterem je življenje bilo spočeto?" Marija je bila s truplom vred v nebesa -vzeta, in mi po pravici rečemo, da je nebeška kraljica.
Tudi v zveličanji so više in niže stopnje po tem, kakor si je kdo večo ali manjo srečo zaslužil, zakaj sveto pismo pravi: „Druga je svetloba solnca, druga svetloba lune, druga svetloba zvezd, zakaj zvezda se razločuje po svitlobi od zvezde, tako bo tudi vstajenje mertvih". (I. Kor. 15.) Najvišo stopnjo nebeške sreče pa gotovo tisti zasluži, kdor je najbolj sveto živel in si največ, pa najlepših čednosti nabral. In glejte, ravno na Marijo obrača sv. cerkev izverstno lepo besedo svetega pisma: „Veliko hčer (to je izvoljenih božjih) je nabralo mnogo bogastva (duhovnih milosti in zaslug), ti si pa vse presegla". (Preg. 31, 29 ) Kakor je lilija najlepša med rožami, in kakor je danica najsvetlejša med zvezdami : tako je Marija med vsemi svetniki in svetnicami v česti najbolj povzdignjena. In temu se ni čuditi, zakaj vsi drugi so služabniki in služabnice božje, Marija je pa Mati božja. Angeljem je dano, Boga gledati in častiti, Marija ga je pod svojim sercem nosila; sveti aposteljni so božjega Sina poslušali in njegov nauk razširjali, Marija ga je pa na svet porodila ko svojega otroka; sveti mučeniki in spoznovavci pa vsi svetniki so v Boga Jezusa verovali in po njegovem nauku sveto živeli, Marija je pa božjemu Sinu ko mati stregla in do zadnjega zdihleja na križu ga spremila in ž njim terpela. Njeno delo za Jezusa je bilo na zemlji veče, ko drugih ljudi, zato je bilo tudi njeno zasluženje više, pa plačilo tem lepše. Povzdignjena nad vse zveličane duhove je ona kakor kraljica nebeška, pa tudi naša mila in mogočna predprošnica pri Jezusu, njenem Sinu.
Sklep.
Vidili ste, verni kristjani! da je Marija kakor bela lilija v njeni čistosti in nedolžnosti; vedite pa tudi, da jej narejate s tem največe veselje, ako skušate prav čisto in nedolžno živeti. Spoznali ste tudi, da je Marija kakor svetla zgodna danica, ktera nam po zgledu njenih prelepih čednost kaže pot v nebesa; spoznajte pa tudi, da njo najbolj razveselite in vam samim najbolj koristite, ako svoje življenje po njenih zgledih ravnate. Pokazal sem vam, da je Marija kakor visoka nebeška kraljica pa tudi naša mila pred-prošnjica; zato obračajte se do nje v svojih stiskah in težavah, ona bo vam sprosila pomoči, zdravja in sreče. Kedar vas grehi hudo stiskajo in se ne upate Boga prositi, pa prosite Marijo za njeno predprošnjo; saj še ni bilo slišati, pravi sv. Bernard, da bi bil kdo zapuščen, kdor je k Mariji pribežal. Amen.
V god Marijnega sladkega imena.
(7 rož Marijnega serca; gov. M. T.)
»Dal si veselje v moje serce", (Ps. 4, 7.)
V vod.
Leta 1683 oblegali so Turki našega cesarstva glavno mesto Dunaj s toliko močjo, da se je cesar Leopold I. sam v beg podal in je mesto na videz bilo kakor zgubljeno, V tej veliki sili ieli so ljudje od vseh strani pri Mariji pribežališče iskati; zlasti so na den njenega veselega rojstva s posebno gorečnostjo molili. Ta mati usmiljenja pa tudi ni dala svojim otrokom zastonj na pomoč klicati. Naenkrat in kar nenadama zavihrajo zastave bližajočih se rešiteljev po bližnjih homcih in hribih. Bil je pobožni Poljski kralj Sobieski s svojo kerščansko trumo. 12. septembra ali kimovca bil je ta kralj pri sv. maši, je sam pri altarji stregel, se z angeljskim kruhom pokrepčal, ter sebe in svojo trumo zročil Marijni pomoči. Potem pregleduje verste svojih vojščakov in memo njih gredoč kliče: „Idimo sedaj s serčnostjo naprej, zakaj pod obrambo smo matere božje, in naš vojni krik, naše geslo bodi Marijno sveto ime!"
Tako pokrepčana plane mala truma kristjanov nad turško neštevilno armado. V malo urah so bili Turki premagani, razkropljeni in iz dežele prepodeni. V hvaležni spomin na to čuda-polno zmago je papež Inocenci XI. današnji praznik na čast Marijnega sv. imena postavil. Papež Leon XII. pa je vsem tistim, ki danes ali v osmini tega praznika zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega telesa vredno prejmejo, ter za razdjanje krivoverstva, za mir med keršanskimi poglavarji in za povzdigo sv. katoliške cerkve molijo, popolnoma odpustke podelil, ktere odpustke so tudi sedanji sv. oče Pij IX. 2. sušca 1866 poterdili.
Razun tega zgodovinskega spomina na današnji veseli praznik vidite pa tudi tukaj v velikem altarji že skozi 8 dni neko podobo izpostavljeno, ki vas vse k pobožnosti in češčenju presv. serea Marijnega spodbada. Sedmero ognjenih plamenov plamti iz njega, in venec iz sedmero belih rož se ovija okoli tega skrivnostnega svetišča sv. Duha. Ognjeni plameni so podoba Marijne ljubezni do Boga; sedmero belih rož pa nas spominja na sedmero neizrekljivo sladkost, ki jih je Gospod v to serce dal. Te sedmere rože Marijnega serea ali^sedmero sladkost matere božje hočemo danes nekoliko premišljevati. Sv. Duh nas razsvetli na priprošnjo Marijno!
Razlaga.
Akoravno je bilo serce Marijno, kakor serce Jezusovo, z žalostmi in bolečinami vsakterimi bolj kakor vsako drugo človeško serce prenasiteno, vendar ni bilo brez veselja, da, okusilo je sladkosti, kakoršne v nobeno drugo človeško serce niso prišle. In Bicer:
1. Perva teh Marijnih sladkost in začetek vseh drugih bilo je oznanjen je angelov o. — V pobožnih čutilih vsa zamaknjena ;je klečala Marija v svoji hišici, premišljevaje gotovo v svoji molifvi poslanstvo obljubljenega Odrešenika, čegar prihod se je poleg napovedovanja prerokov zdaj približal. Tu stopi poslaneciz nebes k njej, ter jo pozdravi s pozdravljenjem, s kakoršnim še noben angelj nobenega pozemeljskega prebivalca ni pozdravil, ter jej prinese sporočilo od Gospoda, kakoršnega še noben služabnik božji ni slišal. „Ceščena, milosti polna, Gospod je s tebo, žegnana si med ženami!" govori Gabriel. Glej, spočela boš v svojem telesu in rodila Sinu. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovan, in Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega očeta, in bo kraljeval, v hiši Jakopovi vekomaj. Sv. Duh bo prišel v te, in moč Najvišega te bo obsenčila, in za tega voljo bo Sveto, ktero bo rojeno iz tebe, imenovano Sin božji". (Luk. 1, 28—36.) Tako nebeški poslanec. _ Da si bomo zamogli Marijno veselje misliti moramo vedeti , kaj da te besede vse obsegajo. Ona je izvoljena posoda gnade božje, postati ima porodnica Zveličarjeva, mati Sinu božjega, nevesta sv. Duha, mati in devica ob enem. Li ni pri tej obilnosti gnad njeno serce od zveličanskega veselja kipelo? Zato je Marija sv. Brigito zagotovila, da ponavljanje angeljskega pozdravljenja njenemu sercu največe veselje pripravlja.
2.	Druga roža veselja za Marijo, ja za vesoljni svet, razcvela se je v revnem Betlehemskem hlevcu ob polnoči, ta je: Jezusovo rojstvo. „Prigodilo se je pa, pravi evangelist, (Luk. 2, 6.) ko sta tam bila, so se dnevi dopolnili, da bi porodila. In je porodila svojega pervorojenega Sina". — Katarina Emerih, obilno z gnadami obdarovana služabnica božja, pravi o popisovanji te prevesele skrivnosti, da je Marija v nadzemeljskem zamaknjenji od nebeške svetlobe obsenčena in od angelov obdana Kristusa rodila. Zato se ne morem prederzniti, da bi vam hotel Marijno veselje pri Jezusovem rojstvu popisati. Pravim le: Ako vsako pobožno kerščansko serce sleherno leto na sveti večer v sladkem veselji se topi, koliko neizrekljivo veselje je moralo še le Marijno serce tisto blagodarno noč občutiti, ko je božje dete pred njo ležalo, ki ga je od sv. Duha spočela, pod svojim sercem nosila in rodila, in ki ga je za Bogom največ ona svetu v dar prinesla! Da, Jezusovo rojstvo ni le za Marijo, ampak tudi za nas tista prečudna božja roža veselja, po ktere prijetnih dišavah je mertvo človeštvo v življenje gnade se obudilo. — Kjer smo pa drugo rožo našli, ravno na tistem kraji vidimo cvesti
3.	tretjo, intojeprihodmodrih iz jutrove dežele v Betlehem. „Kedar je bil Jezus rojen v Betlehemu na Judejskem, glej, prišli so modri iz Jutrovega v Jeruzalem, rekoč: Kje je kralj Judov, ki je rojen ? Zakaj vidili smo njegovo zvezdo na Jutrovem , in smo ga prišli molit". Tako pripoveduje evangelist. (Mat. 2, 1—3.) Zvedevši, da je Betlehem kot kraj njegovega rojstva zaznamovan, podali so se tje, ter šli v hišo, .našli dete z Marijo njegovo materjo, in so prednj padli in ga molili. Tudi so odperli zaklade, in mu darovali zlata, kadila in mire". Gotovo se je moralo Marijno serce nad tem najbolj veseliti, ker so njenemu božjemu Sinu, ki je v svojo lastnino prišel, pa ga njegovi niso sprejeli, kralji iz ptujih dežel spodobno čast skazali. Ravno tako so za Marijno serce darovi modrih največe veselje. Brez ozira na vnanjo vrednost je spoznala Marija njihov notranji pomen, da naj se namreč po zlatu njegova kraljeva čast, po kadilu njegova božja natora, po miri pa pravo človeštvo njenega edinorojenega Sina spričuje in časti. Spoznala je pa tudi Marija po tej čudni vodbi modrih po zvezdi k novorojenemu mesiju kot zastavo, da so vse ljndstva brez razločka k pravi veri poklicana, bilo jej je poterdilo tistega prerokovanja, da bo njeni Sin „luč v razsvitljenje nevernikom in v čast Izraelovega ljudstva".
4.	Ako so perve tri rože veselja za Marijo v enem letu dorastle, terpi sedaj skoraj 33 let, predno jej zopet ena pricveti. Dolgo ternjevo pot terpljenja in nabridkejših bolečin do smerti mora mati s svojim sinom prehoditi, dokler zopet eno rožo najde,
Razun tega zgodovinskega spomina na današnji veseli praznik vidite pa tudi tukaj v velikem altarji že skozi 8 dni neko podobo izpostavljeno, ki vas vse k pobožnosti in češčenju presv. serca Marijnega spodbada. Sedmero ognjenih plamenov plamti iz njega, in venec iz sedmero belih rož se ovija okoli tega skrivnostnega svetišča sv. Duha. Ognjeni plameni so podoba Marijne ljubezni do Boga; sedmero belih rož pa nas spominja na sedmero neizrekljivo sladkost, ki jih je Gospod v to serce dal. Te sedmere rože Marijnega serca ali sedmero sladkost matere božje hočemo danes nekoliko premišljevati. Sv. Duh nas razsvetli na priprošnjo Marijno!
Razlaga.
Akoravno je bilo serce Marijno, kakor serce Jezusovo, z žalostmi in bolečinami vsakterimi bolj kakor vsako drugo človeško serce prenasiteno, vendar ni bilo brez veselja, da, okusilo je sladkosti, kakoršne v nobeno drugo človeško serce niso prišle. In sicer:
1. Perva teh Marijnih sladkost in začetek vseh drugih bilo je oznanjenje angelo v o. — V pobožnih čutilih vsa zamaknjena je klečala Marija v svoji hišici, premišljevaje gotovo v svoji molifvi poslanstvo obljubljenega Odrešenika, čegar prihod se je poleg napovedovanja prerokov zdaj približal. Tu stopi poslaneciz nebes k njej, ter jo pozdravi s pozdravljenjem, s kakoršnim še noben angelj nobenega pozemeljskega prebivalca ni pozdravil, ter jej prinese sporočilo od Gospoda, kakoršnega še noben služabnik božji ni slišal. „Češčena, milosti polna, Gospod je s tebo, žegnana si med ženami!" govori Gabriel. Glej, spočela boš v svojem telesu in rodila Sinu. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovan, in Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega očeta, in bo kraljeval, v hiši Jakopovi vekomaj. Sv. Duh bo prišel v te, in moč Najvi-šega te bo obsenčila, in za tega voljo bo Sveto, ktero bo rojeno iz tebe, imenovano Sin božji". (Luk. 1, 28—36.) Tako nebeški poslanec. Da si bomo zamogli Marijno veselje misliti moramo vedeti , kaj da te besede vse obsegajo. Ona je izvoljena posoda gnade božje, postati ima porodnica Zveličarjeva, mati Sinu božjega, nevesta sv. Duha, mati in devica ob enem. Li ni pri tej obilnosti gnad njeno serce od zveličanskega veselja kipelo? Zato je Marija sv. Brigito zagotovila, da ponavljanje angeljskega pozdravljenja njenemu sercu največe veselje pripravlja.
2.	Druga roža veselja za Marijo, jaza vesoljni svet, razcvela se je v revnem Betlehemskem hlevcu ob polnoči, ta je: Jezusovo rojstvo. „Prigodilo se je pa, pravi evangelist, (Luk. 2, 6.) ko sta tam bila, so se dnevi dopolnili, da bi porodila. In je porodila svojega pervorojenega Sina". — Katarina Emerih, obilno z gnadaral obdarovana služabnica božja, pravi o popisovanji te prevesele skrivnosti, da je Marija v nadzemeljskem zamaknjenji od nebeške svetlobe obsenčena in od angelov obdana Kristusa rodila. Zato se ne morem prederzniti, da bi vam hotel Marijno veselje pri Jezusovem rojstvu popisati. Pravim le: Ako vsako pobožno kerščansko serce sleherno leto na sveti večer v sladkem veselji se topi, koliko neizrekljivo veselje je moralo še le Marijno serce tisto blagodarno noč občutiti, ko je božje dete pred njo ležalo, ki ga je od sv. Duha spočela, pod svojim sercem nosila in rodila, in ki ga je za Bogom največ ona svetu v dar prinesla! Da, Jezusovo rojstvo ni le za Marijo, ampak tudi za nas tista prečudna božja roža veselja, po ktere prijetnih dišavah je mertvo človeštvo v življenje gnade se obudilo. — Kjer smo pa drugo rožo našli, ravno na tistem kraji vidimo cvesti
3.	tretjo, intojeprihodmodrihiz jutrove dežele v Betlehem; „Kedar je bil Jezus rojen v Betlehemu na Judejskem, glej, prišli so modri iz Jutrovega v Jeruzalem, rekoč: Kje je kralj Judov, ki je rojen ? Zakaj vidili smo njegovo zvezdo na Jutrovem, in smo ga prišli molit". Tako pripoveduje evangelist. (Mat. 2, 1—3.) Zvedevši, da je Betlehem kot kraj njegovega rojstva zaznamovan, podali so se tje, ter šli v hišo, .našli dete z Marijo njegovo materjo, in so prednj padli in ga molili. Tudi so odperli zaklade, in mu darovali zlata, kadila in mire". Gotovo se je moralo Marijno serce nad tem najbolj veseliti, ker so njenemu božjemu Sinu, ki je v svojo lastnino prišel, pa ga njegovi niso sprejeli, kralji iz ptujih dežel spodobno čast skazali. Ravno tako so za Marijno serce darovi modrih največe veselje. Brez ozira na vnanjo vrednost je spoznala Marija njihov notranji pomen, da naj se namreč po zlatu njegova kraljeva čast, po kadilu njegova božja natora, po miri pa pravo človeštvo njenega edinorojenega Sina spričuje in časti. Spoznala je pa tudi Marija po tej čudni vodbi modrih po zvezdi k novorojenemu mesiju kot zastavo, da so vse ljndstva brez razločka k pravi veri poklicana, bilo jej je poterdilo tistega prerokovanja, da bo njeni Sin „luč v razsvitljenje nevernikom in v čast Izraelovega ljudstva".
4.	Ako so perve tri rože veselja za Marijo v enem letu dorastle, terpi sedaj skoraj 33 let, predno jej zopet ena pricvetL Dolgo ternjevo pot terpljenja in nabridkejših bolečin do smerti mora mati s svojim sinom prehoditi, dokler zopet eno rožo najde,
toda rožo, ki vse dosedajne v svoji lepoti in krasoti prekosi, in ta je: vstajenje Kristusovo. Sv. evangelije nam sicer ne pripoveduje, da se je Jezus po svojem vstajenji svoji materi prikazal, ker tega Marija v poterjenje svoje vere tudi nt potrebovala. Vendar ustno izročilo sporoča, da se je najprej svoji materi prikazal; ja, da ga je Marija videla od smerti vstati. Ako pa sv. Janez pravi, da so se učenci veselili, ko so Gospoda vidili (20, 20.); kako se je še le mati morala veseliti, ko je videla svojega Sina, videla ga v njegovem spremenjenji. Lehko je z Davidom rekla: „Po obil-nosti bolečin v mojem sercu so tolažbe tvoje razveseljevale mojo dušo" (Ps. 93, 19.), in bolj, kakor sv. Pavel, je zamogla od sebe pričati: „Kakor je terpljenje Kristusovo v nas obilno, tako je tudi po Kristusu obilna naša tolažba". (II. Kor. 1, 5.)
5.	Štirdeset dni po tej razcvetela se je za Marijo nova roža veselja tam na Oljski gori pri vnebohodu Gospodovem. Sicer bi se to Marijno veselje nad vnebohodom njenega sina lehko marsi-kteremu čudno zdelo, kajti jej je njegov odhod od tod od njega prinesel dolgo ločitev. Vendar pa se je veselila; saj je že materniljubezni lastno, da se sreče svojega otroka bolj veseli, kakor lastne. Ktera materna ljubezen pa bi se z Marijno ljubeznijo do njenega sina dala meriti ? Kako zel6 se je toraj moralo serce Marijno nad vsem tem veseliti, kar je njenemu Sinu k veči časti pripomoglo, in njegovo srečo zvišalo! Pa ne le za voljo svojega sina, ampak tudi za voljo nas, svojih otrok, se je Marija nad Jezusovim vnebohodom veselila; zakaj z vnebohodom bilo je naše odrešenje doveršeno. Po vnebohodu je Jezus ne le pravičnim stare zaveze, temuč tudi nam nebesa odperl in nam pokazal vrata v večno življenje.
6.	Deset dni po vnebohodu njenega Sina odperla se je pod svetlobo in toploto božjega solnca milosti za Marijo nova veseljapol-na roža, namreč prihod sv. Duha čez njo in čez aposteljne. Ali kaj je mogel sv. Duh še prinesti, ki je bila že poprej „gnade polna"? Prinesel jej je novo polnost sprevidnosti in usmiljenja, po čemur vse naše potrebščine spozna in čuti, ter povsod tolažiti in pomagati zamore. Veselila se je za voljo razsvitljenja in poterjenja aposteljnov, ki so bili sedaj popolnoma zmožni in oboroženi, iti po vsem svetu, sv. evangelje oznanovat vsem narodom, in jim po svetih zakramentih vse gnade zveličanja delit. Najbolj pa se je Marija te prigodbe zavoljo svojega sina samega veselila; zakaj sedaj je prišel tisti sv. Duh, ki ima njenega sina poveličevati, od njegove božje natore pričati, in varh biti njegovi cerkvi do konca časov.
7. Še nam je ena, in sicer narkrasniša roža Marijna premišljevati, in ta je : nj en o vneb o v z e tj e, čegar lepote in veličastva pa se ne prederznem popisovati. Zakaj, če celo sv. Bernard pravi, da mu nič večega strahu ne prizadeva, nego kedar mu je od Marijnega gospostva govoriti; kako bi se zamogel potem jaz prederzniti, njeno nebeško slavljenje popisovati ? Le nebesa same nam zamorejo povedati, s kolikim veseljem je večni Oče svojo hčer, božji Sin svojo mater in sv. Duh svojo nevesto sprejel. Le nebesa zamorejo spričevati, s koliko radostjo so angeli in svetniki svojo kraljico pozdravili. Pa tudi le Bogu samemu je znano, s kolikimi sladkostmi in s kolikim zveličanskim veseljem je Marijno serce na vse večne čase napolnil.
Sklep.
To kerščanski poslušavci! je sedmero veselje ali sladkost Marijnega serca, druga veča memo druge, dokler poslednja tako rekoč vse druge venča in serce Marijno v večni tempelj veselja posveti. Tu na Marijnem sercu se toraj učimo, kakošno veselje Bog tistemu dodeli, ki le v njem, v njegovi službi, v njegovi ljubezni in v njegovih obljubah »veselja išče. In tako hočemo še mi pravega veselja za svoje serce ne v zemeljskih dobrotah in v posvetnem vžitku, ne v grehu, ampak v Bogu, v pokorščini do njega in njegovih zapoved, v ponižni vdanosti v njegove naredbe iskati. Tako bo pa tudi Bog že na tem svetu naše serce s tistim veseljem in s tistim mirom napolnil, ki po besedah aposteljnovih vse zapo-padke in vse, česar si zamoremo misliti, prekosi; tam pa nam bo radost in zveličanje pripravil, kakorščnega si na tem svetu nobeno človeško serce še domišljevati ne more. Amen.
Pridiga za angeljsko nedeljo,
(Pohujšanje —- strašen greh; gov. K. K.)
»Gorje (Tetu zavoljo pohujšanja I Goije temu, po kterem pohujšanje pride".
(Mat. 18, 7.)
V y o d
Prelepi praznik sv. angelov varhov nam je danes napočil, kterim se imamo danes zahvaliti, da nas od sv. kersta noter do černega groba zvesto spremljajo, nad nami čuvajo in nas dušnih in telesnih nevarnost varujejo. Zatorej se tudi spodobi, da njih spomin častifo obhajamo in se njih voditvi še na dalje priporočamo. Veliko je njih veselje, ako v čednosti, v pobožnosti vedno napredujemo , tudi njih žalost velika, ako nas vidijo v greh pasti in pogubljenje si nakopavati. Žalostni se na sodbi proč obračajo od nas, da! še naši tožniki bojo, ako njih skrivnega opominjanja nismo poslušali ne porajtali, ampak oslepljeni le grehu služili in bridko večnost si napravili. Kako se pa to navadno zgodi ? Kratko vam rečem: S pohujšanjem, pred kterim nas ravno ljubi Jezus v današnem sv. evangelji nar resničnejše svari: »Gorje svetu i. t. d." Zatorej se mi dobro in tudi potrebno zdi, od pohujšanja k vam govoriti, posebno ker skoraj ni nobeden greh tako razširjen, kakor ravno pohujšanje. Učiti vas hočem: 1. kako se pohujšanje stori. 2. Kako velik in nevaren je greh pohujšanje. O naj bi mi zvesti angelj varh naše fare na pomoč prišel in mi na strani stal, da bi vas od te resnice živo prepričati in od tega greha resno odverniti zamogel. Le zvesto poslušajte!
Razlaga.
1. Pohujšanje se pravi vsakemu govorjenji ali djanji, ki ga v pričo drugih, posebno nedolžnih doprinesemo in po kterem naš bližnji ali ob vero pride, ali pa se kaj grešnega uči in od zveli-čanske steze kerščanskega življenja odatopi. Že zamuda dobrega zna pohujšanje biti, ker po tem tudi drugi nemarni, mlačni v dobrem postanejo, posebno kedar predpostavljeni starši in viši sploh dobro, kerščansko delo, postavim božjo službo, spoved, molitve i. t. n. opuščajo ali neko merzloto proti temu kažejo. Tako se zgodi, da tudi podložni, otroci in ljndje nizkega stanu veselje do dobrega zgubijo, krivo misleči, da, ko bi pobožnost res kaj tako potrebnega in hasnovitega bila, bi se je nar prej tajisti deržali, kateri na viši stopinji stojijo in so bolj prebrisani, tedaj tako tudi resnico božjih naukov natančneji spoznajo. O ko bi vodniki prostega ljudstva le to si k sercu vzeli, kako grozno pohujšanje oni med ljudstvom razsevajo s svojo nevero, s svojo nemarnostjo v božjih rečeh, ne bi se priprosti nad njimi spodtikali in v enako nemarščino zapasti dali. Godi se obojnim po Jezusovih besedah: „Ako slepec slepca vodi, oba padeta v jamo".
Ako se pa že z zamudo dobrega pohujšanje daje, posebno od takih, kteri so tako rekoč na svečnik postavljeni in bi imeli tem svojim z lepim izgledom naprej hoditi — tak je pa še veče pohujšanje, ako hudemu ne branijo, kakor je njih sv. dolžnost, ako vse nerodnosti in pregrehe pregledujejo , svojih izročencev ne učijo in posvarijo. Tako se zgodi, da toti čedalje prederznejši postanejo in v grehu zmirom bolj se vtrudujejo, na zadnje še mislijo, da to, kar delajo, ne more nikakor grešno biti, ker inačni bi se jim ne dopuščalo, tako počenjati. Kakor drevo, ktero se o pravem času ne zravna, krivo zraste, tako tudi tajisti, kteri so še drugim v strahu, hudega se naučijo in navadijo, ako nimajo straho-neta, kteri bi jih odvračeval, opominjeval, vedno čuval nad njimi in je na to pravo stezo napeljavah To naj si posebno starši in gospodarji globoko v serce zapišejo. Koliko grehov bi oni lehko vbranili, ako bi oni krepko na noge stopili in svojim potrebnega strahu dajali. Kedar odraščen fant ali hči začne nevarne znanja sklepati; po noči ven hoditi, po kerčmah ali drugih krajih se z drugim spolom ali z malopridnimi tovarši se shajati; ako hlapec in dekla znabiti pod tvojo lastno streho grešno gnezdo imata, tedaj je vaša sv. dolžnost, jim za petami biti in ljuliko greha za-
treti, ne pa, kakor se žalibog pogosto zgodi molčati, ali pa še po-tnho dajati. Kako se bodo vsi taki prestrašili, kedar se bojo na sodbi vse duše, od njih zanemarjene, vzdignile zoper nje in jih kakor take tožile, ki so njih pogubljenja krivi.
Zdaj pa čujte naj zlobnejšo sorto pohujšanja, ako ne le dobrega izgleda se ne daje ali hudobnemu ne brani, temveč ako koga nalašč z besedo ali djanjem v greh nagiblje in vabi, ako v nedolžno serce grešno seme zaseje. Gorje, kader se to strupeno seme izcimi in začne poganjati! Huda žetev iz tega bo. Kaj je na primer vzrok, da so dan na dan otroci večidel že okuženi in v tem, kar 6. zapoved zadeva, prerano podučeni, in že vejo za reči, ktere bi imeli še le v zakonu zvedeti? Kaj drugega je temu vzrok, kakor pohujšanje odraščenih, kteri v pričo nedolžnih duš umazano govorijo, nesramno pojejo, razujzdano se obnašajo, ali pa še celo mladino v grešnih skrivnostih podučevajo. O kervave solze bi točil, kdor to reč premišljuje in prežalostni prihodnji stan naših otrok si k sercu vzame! Kaj bo iz njih? kaj bo, ako tako prirastejo? Kar jim let manjka, pa malopridnost dostavlja.
2. Kako strašen je ta greh, se vidi iz tega, kar nas danešni praznik in evangelje učita. Glejte praznik vseh angelov varhov nam kaže, kako visoko Bog nedolžno dušo ceni, da ji je celo angelja za varha odločil. V dannaš. sv. evangelju pa ljubi Jezus govori, da, kdor enega teh malih sprejme, Njega samega sprejme, kdor jih pa pohujša, bi mu bilo boljši, da i. t. d. Na zadnje še pristavi: „Glejte, da ne zaničujete kterega i. t. d. Kaka hudobija mora tedaj biti, take nepokvarjene dušice v grešno zmoto zapeljati, kako se zvest njih angelj varh ves nevoljen po takem ozri, kteri pohujšanje daje! kako se ljubi Jezus ves serdit proti njemu oberne, kteri Njegove drago odkupljence Mu terga iz rok in jih na široko cesto večnega pogubljenja spravlja! Kako bodo zapeljane duše enkrat svoje zape-ljivce klele in za maščevanje vpile zoper nje, in jih obsodbo od večnega Sodnika tirjale! Navadna skušnja je, da kedar se človeku hudo godi, le prerad se po drugih ozira, kteri so ga v nesrečo pripravili. Naj se je li od koga kake bolezni nalezel, že ga kot začetnika svojega bolenja obtoži in mu odpustiti ne more. Zdaj pa pomislite, ako je kdo po kterem drugem v naj večo nesrečo, večno pogubo zabredel, kako ga bo v večnosti preklinjal, kako mu na vse večne čase očital, da je po njem tako nekončno nesrečen postal. Zares ne da se nič hujšega misliti kakor to. In povem vam, grehi tajistih, ki jih je zapeljal, ga bodo velik*) hujše težili, kakor pa lastni. Zastonj tedaj, ali pa prav za prav po resnici praviš, zapeljivec: „Bom pa jes greh na sebe vzel", kedar hočeš kako nedolžnost vgonobiti. Res je, bo greh tvoj, pa
bo tudi njen; oba bota nosila strašno butaro, ktero sta si nakladala, ti pa še težeje, kakor ona. „Boljši bi ti bilo, i. t. d. Od nekega moža se pripoveduje, da je 181etnega mladenča, kteri je še dosihmal lepo in čisto se zaderžal, v eno samo grešno djanje zapeljal. Berž potem — zakaj čudne so božje pota! — mladeneč nagloma umerje, brez da bi se še mogel spovedati ali spokoriti. Po noči se prikaže zapeljivcu in mu naznani, da je zavoljo njega pogubljen in scer zavoljo tega samega pregrešenja. Zapeljivec je po tem tako prestrašen in si to svojo hudobijo tako k sercu žene, da v klošter stopi in si sam za pokoro naloži, vsakokrat, kedar so mnihijjv obednico šli, pred vratmi na tleh ležati, da so menihi črez njega hodili. .
Saj je pa tudi pohujšanje tako grozen greh, da se ni čuditi, ako se vest pohujšljivca tako zbudi in se nikakor potolažiti ne da. Le pomislite, koliko škode pogosto ena sama iskra dela! Ako med slamo pade in ta se vname, cele vasi in mesta vpepelji. Ravno taka je tudi s pohujšanjem. Ena sama nepremišljena beseda, eno samo tako djanje, ki ga nedolžni vidijo in greha se nalezejo, dostikrat veliko 1000 drugih grehov za seboj pripelje, kterih je po-hujševalec vseh kriv in se bo tudi od vseh odgovarjati imel. Eden drugega pohujšuje, ta deset drugih, in tako se pohujšanje vedno narašča in širi, da je groza in strah. Ti boš že davno sperhnjen v grobu, in vendar se bo še na tvojo rajtengo na svetu grešilo in tvoj dolg se bo množil pred Bogom noter do sodnjega dne. To je ravno, kar nam pohujšanje v vsi njegovi nevarnosti in škodljivosti kaže. Sam se more poboljšati, kedarkoli, in se svojih grehov znebiti, dokler se človek še v oblasti ima. In naj si bodi naj veči grešnik, še to uro znaš svetnik postati. Ako si pa druge na krive pota spravil, jih grešiti učil, tedaj je druga. Jih pa nimaš v svoji oblasti, pačiti jih moreš, pa popraviti jih zopet ni vselej mogoče. Vsak človek ima svojo prosto voljo, tedaj le na njem leži, ali si kaj da dopovedati ali odvaditi. In to je, kar nam hudobnost pohujšanja še lOktrat poviša in nam po pravici strah dela pred njem.
Sklep.
Oj le poglejte, ljubi moji! poglejte tu dol v spodnje kraje peklenskega brezna, povem vam ne bote ne enega pogubljenega našli, kteri bi ne bil po pohujšanji prišel v to svoje grozovito terpljenje. Znabiti je že marsikteri med njimi, kteri je od nas po-
hujšali grešiti začel, brez pokore umeri in zdaj zdihuje in z zobmi škriplje v tem prenesrečnem kraju zoper nas, kteri smo ga po-gubili in že težke ure čaka, da bi nas poleg sebe vidil in svojo jezo nad nami izlival. Ako je kri pravičnega Abeljna zoper brata vmorivca Kajna v nebo vpila, koliko bolj duša zapeljana zoper njega, kteri ji je duhovsko življenje za vselej vzel. Ako smo res take hudobije krivi, oj popravimo jo s tem, da naše zmočene brate in sestre od napčnih potov odvračujemo , jim zanaprej lepe izglede dajemo, da nas bodo njih angeli veseli, kteri božje obličje vedno gledajo, in da nam bo veljala mila obljuba, v sv. pismu izrečena: * Kteri so druge na pravičnost napeljevali, bodo se svetili kakor solnce na vse večne čase". • Amen.
Pridiga za praznik sv. Jerneja.
(Duša naša — drago blago; gov. L. F.)
„Kaj pomaga človeku, ako bi ves svet pridobil, na svoji duši pa škodo terpel". Mat. 16, 26.
\ v o d.
Prečudno lepa je že ena sama zvezda na jasnem nebesu; — ko bi le sama bila in se le malokdaj prikazala, bi se nje ne mogli nagledati in njeni lepoti ne načuditi. Ker je pa nebo ž njimi presajeno in nam vsako noč z višav migljajo, jih ne gledamo , se ne čudimo tem lučicam, ako ravno so ti novi sveti nam neznani, pa vendar vsegamogočnega stvarnika naznanjajo. Prijazno svetilo ko zvezde svitlo so tudi svetniki in svetnice, kteri so po živi veri živeli in v ljubezni božjej umerli. Ako bi mi gledali na te bliščeče zvezde
in hodili za njimi, one bi nas vodile skoz temotni in nevarni svet in srečno pripeljale v mirno in svitlo prebivališče. Vsak den v letu na nebesu katoliške cerkve taka vesela zvezda izhaja, vsak den se obhaja spomin ene ali več takih duš, ktere so v življenji Bogu služile in pripravljeno veselje prijele.
Spomin enega teh zveličanih smo tudi v sredo obhajali, danes ga hočem tudi jes vam pred oči postavljati; jes menim sv. Jerneja ali Paternuža. Bila je starodavna navada, da so se verni kristjani krog svojih škofov in duhovnov shajali. Oni so jim pravili in pripovedovali pobožno življenje in stanovitnost marternikov v nar hujšem terpljenju. Željno so jih bogoljubne duše poslušale in zvesto si hranile nauke, ki so jih iz življenja svetnikov in svetnic božjih tako obilno povzeti mogli. V sredi veliko tacih naukaželjnih duš si mislim, da danes stojim, v sredi tacih duš, ki me bojo zvesto in in s pripravljenim sercem poslušale. Učil vas bom iz življenja in smerti sv. Jerneja, kako nedopovedljivo veliko vredna da j e naša duš a, in koliko si t a zasl u ži, ki je tak o srečen, eno človeško dušo rešiti. O da bi tako srečen bil, le eno dušo pripeljati prav k spoznanju, koliko da je vredna. Ti o Bog, ti mi pomagaj, da se moj glas zastoj ne glasi!
Razlaga.
Sv. Jernej je bil tisti apostelj, od kterega je Jezus, ko ga je vgledal, to le rekel: „Ta je pravi Izraelit, v kterem ni hi-navščine". Bil je eden zmed pervih aposteljnov in je Gospodu do smerti zvest delaveo ostal. Kakor Peter je tudi ou Kristusa spoznal, da je Sin božji in je to vero z lastno kervjo poterdil. Ko je bil Gospod v nebesa vzet in po prijetem sv. Duhu je bil Jernej eden nar serčnejših in pridnejših oznanovavcev Jezusa Kristusa. Ni ga prestrašilo nobeno terpljenje, niso ga vtrudile nobene težave. Odkar jim je Gospod rekel: „Idite po celem svetu ... ni poraj-tal nobene težave, ni vedel veče sreče, kakor duše Jezusu pri-dobljevati in k njemu voditi. Najprej je učil v Jeruzalemu in z drugimi vred preterpel grozovitno bičanje in ječo. Po božjem pripuščenju in z božjo pomočjo iz ječe rešen se je podal zvesti učenec Jezusov na pot, tudi drugim ljudstvom vero zveličanja ozria-novat. Ker so se Izraelovi otroci, izvoljeno ljudstvo, terdo-vratnega serca odvračali od njih, ki so jim hotli pravo vero in rešenje prinesti, podal se je sv. Jernej med neverne ajde, da bi tudi nje po Jezusovem ukazu pripeljal v pravo cerkev božjo in jih duše Bogu pridobil.
Ljubezen do Jezusa in ljubezen do neumerjočih duš, ktere so brez zadolženja ječale v strašni zmoti in temoti, peljala ga je daleč, daleč od svojega rojstnega kraja, v daljno Indijo, nar dalj zmed vseh aposteljnov. Ko pride v neko metso, hitro obmolči eden molikov; molikovavci grejo vprašat drugega molika, zakaj da pervi molči in ne prerokuje več, Molik pa odgovori: „Zato molči, ker je Jernej, apostelj živega Boga, tje prišel in dalj od njega pove: da lOObart po dnevu in lOObart po noči poklekuje k molitvi. Angelji ž njim hodijo in mu ne dajo stradati ali žeje terpeti. On vse ve in vidi in govori jezike vseh ljudstev". Tako je govoril sovražnik v podobi molika od Jezusovega aposteljna.
Sv. Jernej je rešil od hudega duha obsedenega človeka. Ko kralj Polemij, ki je imel tudi od hudega duha obsedeno hčer, to zve, pokliče sv. Jerneja. On pride In najde obsedeno na tleh in z vervmi zvezano. On jej vkaže hitro razrešiti vezi. Pa nobeden služabnikov se ni upal tega storiti. Tedaj jim reče sv. Jernej: „Hudega duha sem jes že vkrotil ,in vi se še morate bati?" Potem so spoznali, da je hči ozdravljena. Kralj razveseljen pošlje veliko kamel z zlatom in srebrom nabasane čudodelnemu učeniku za plačilo. Al Jezusov apostelj, kteri se je le s palico in mavho podal na pot, in ni poznal drajšega in imenitnišega, kakor človeško dušo, in ni vedel za večo srečo, kakor duše k Jezusu pripeljati, pošlje mu vse zaklade nazaj in mu odgovori: „Nisem prišel po bogastvo v to deželo, edino le želim, duše v zveličanjepeljati". Kar je želel, resnično se je spolnilo, kralj, vsi nar imenitnejši za njimi in veliko ljudstva so se dali kerstiti. S kraljem je hodil sv. Jernej po deželi in je podiral molikovske tempeljne in podobe razdrobil. Tudi peklenski sovražniki in njegovi pomagavci niso počivali. Ko so vidili molike razdrobljene in razmetane, grejo h kraljevemu bratu, ki je bil še ajd, in aposteljna hudo zatožijo. Kraljev brat vkaže Jerneja pripeljati, in mu ukaže Jezusa preklinjati. Z milimi in preserčnimi besedami hoče sv. Jernej tudi te zaslepljene duše rešiti. Pa zastonj je bilo njegovo lepo prizadevanje. Serca so bile oterpnjene in duše slepe. Grozovitnež da svetnika narprej pretepati, potem na križ pribiti in pri živem telesu kožo z života potergati. Pa še v neizrečenih bolečinah Jezusa glasno časti; zatorej je vkazal, naj se mu glava odseka. Pa serčno se je vojskoval do zadnjega trenutka. Kristjani so njegovo truplo častno in slavno pokopali. Veliko revežev je pri grobu našlo zdravja in pomagila. Ko so ajdje vidili, da ga kristjani še v grobu častijo, vzamejo kosti, denejo jih v svinčeno trugo in vtopijo v morje. Morski valovi pa to truplo plavijo do nekega otoka in od tod so bile njegove svete kosti v Rim prinesene leta 1002.
Slišali ste življenje tega svetnika, željno bote vprašali kaj
nas to življenje uči. 0 veliko, neizrečeno veliko, posebno nas uči imenitnost in vrednost človeške duše. Zakaj je Jezusov apostelj toliko sveta prehodil, zakaj toliko prestal ? Tega tisti nikoli ne more zapopasti, kteri ne pozna, kolika da je vrednost človeške duše ? Ali je kteri od nas že prav premislil, kaj on v sebi nosi ? S popolno pravico morem reči, da še nobeden, sicer bi nikoli ne mogli dušo tako dober kup dajati. Ako bi kteri žlahtne bisere, drago svilo ali drugo blago v vodo vergel ali v lužo potlačil, kako bi se temu vse škodovalo. Ali človek, ti nosiš v sebi veliko imenitnejši in drajši zaklad, kteri se s celim svetom ne da primeriti, svojo dušo ? In ta tako imenitni zaklad tako nemarno v lužo tlačiš in omadežuješ. Ali ne veste, pravi sv. pismo, „da ste vi tempelj božji in da sv. Duh v vas prebiva". Sv. Jernej celo svoje življenje ni poznal lepšega opravila, kakor duše rešiti in k Bogu voditi ; tudi današne dni še beremo, da duhovniki, več ur ali več dni daleč hodijo po strašnih goščavah, po ledu in snegu, ako imajo, le eno samo dušo Jezusu pridobiti ? Ni jim noben pot predaleč, noben tako težaven, da bi jih mogel prestrašiti, ker ne poznajo slajšega veselja, kakor neumerjoče duše rešiti. Ljube verne duše 1 od teh se učimo, spoznati vrednost naše duše. Kaj storijo ti bo-goljubni možje, da bi duše rešili, pa mi vse storimo, da duše po-gubimo. Zagroziti se nam more, kedar prav premislimo, koliko da je naša duša vredna, in kako lehko jo vkončujemo. Telo nam je Bog iz zemlje vstvaril, dušo je pa v nas vdihnil, zato tudi cela Bogu sliši, celo hoče on sam imeti. Bogu duša cela sliši; komu jo pa mi prodamo? — Zavolj neumerjoče duše nam je namenil veselje, kterega tukaj ne moremo zastopiti. — Zavoljo greha peklu zapade duša; mi jo ob to veselje pripravimo. Zapade d,uša; da bi jo odkupil, pride sam edinorojeni Sin božji na svet, prelije svojo nedolžno kri, zastavi svoje življenje, da bi le dušo odkupil in sebi pridobil. In kako nemarno, da jo mi za kak gerd kup zapravimo! Na gori Kalvariji učimo se spoznati vrednost naše duše. Zdi se mi, kakor da bi nam vmirajoči Zveličar s križa govoril: „ Glejte, iz ljubezni do vaših duš sem zapustil očetovo veselje, sem se ponižal, sem prevzel in preterpel neizrečene bolečine, iz ljubezni do vaših duš tukaj visim, kakor razbojnik na križu razpet. Vidiš svitlo, drago nedolžno kri, kup je za tvojo dušo. Dalej je Jezus postavil sv. zakramente, nam deli nove gnade, zakaj je vse to storil? da bi naše duše rešil. Zakaj je svojo cerkev postavil, zakaj nam da svojo besedo oznanovati; vse, vse le zato, da bi naše duše pridobil.
O, da bi iz tega, da bi zraven Kristusovega križa spoznali, koliko da je naša duša vredna in da bi pa tudi sklenili, svojo dušo rešiti! Žalost in sramota nas mora obiti, kedar pomislimo, kaj je
Slov. Prijatel.
24
Bog 2a našo dušo storil, in kaj mi storimo; kako drago jo je Jezus odkupil, in kako dober kup jo mi prodamo. Malo pregrešnega veselja in sladnosti za tvoje trohnobi podveržene kosti , in za to prodaš, zastaviš svojo dušo; — malo bliščečega denarja ali dru-zega blaga, od kterega misliš, da te bo srečno storilo, brez pre-mislika daš svojo dušo, za ktero je božji Sin svoje življenje dal. Da bi se ljudem ne zameril, podaš se v greh, zapraviš svojo dušo. Da se pa s tim zameriš Bogu, kteri je dušo sebi ohranil in prider-žal, ne bojiš se. 30 dežel je sv. Frančišk prehodil in več ko milijon neumerjočih duš je Bogu pridobil; kaj pa mi storimo, da bi le svojo dušo Bogu ohranili! ?
Neumerjoče so duše, v večnosti jih čaka plačilo; pa dvojno je plačilo, strašno je eno, veselo je drugo, večno pogubljenje ali večno veselje. Ktero čaka pa nas — o strašna misel — v eno bomo morali iti, v ktero pa sam Bog ve. To je pa gotovo, ako ne bomo spoznali vrednosti naše duše in je ne bomo Bogu ohranili, tedaj nas čaka strašna večnost.
Sklep.
Ljubi kristjani! kakor so pervi kristjani nauke svojih učenikov željno poslušali in zvesto po njih ravnali, vas jes prosim, učite se tudi vi, česar nas življenje sv. Jerneja udi! Z vso skerbjo varujte in hranite svoje duše, da jih bote Bogu mogli poverniti. Rešite, kar se še more oteti; rešite duše pogubljenja. Ali ste smer-tno grešili, prodali in zapravili svojo dušo, hitite, da jo rešite s tim, da delate resnično pokoro. Molite, da v skušnjavo ne padete; molitev je eden nar močnejših pripomočkov, da dušo rešimo. Radi pa tudi poslušajte božji nauk; kdor to zanemarja, očitno kaže, da ne pozna vrednosti svoje duše, ker je božja beseda potrebni kruh in živež za dušo. Le edino dušo imamo, in ta je več vredna, kakor vse bogastvo celega sveta; če smo dušo zgubili, zgubili smo vse, in nihče nam je ne more nazaj dobiti; da, že na robu jame stojimo, in mi vendar še odlagamo, dušo rešiti! Ali zamudimo še slednji trenutek, o Bog, kaj ti bomo mogli poverniti, ko boš tirjal od nas dušo? Usmilite se svojih duš, usmilite se in zgrevano spovejte se vi, ki v pregrešnem znanju leta in leta živite, vi, ki ste nevredne spovedi opravljali; usmilite se svojih duš in rešite jih, da ne bojo vekomaj pogubljene! Usmilite se pa tudi drugih duš, in vedite, da je ni veče sreče, kakor eno dušo Bogu pridobiti. Amen.
Pridiga ob začetku šolskega leta.
(1. Šola je velika sreča za celo sosesko; 2. kako naj bi starši podpirali šolsko podučevanje: gov. P. R.)
»Nebeško kraljestvo je podobno ženofovemu zernetu". (Mat. 13, 31.)
V v od.
Da se primerja božje kraljestvo na zemlji ženofovemu zernu, to ima prav lep pomen. Ženofovo zerno je prav majhno zernice, in vendar prirase iz njega velik in košat germ. Ravno tako se godi tudi cerkvi božji. Majheno . število aposteljnov, učencev in vernih je zapustil naš Zveličar na zemlji, ko se je povernil v nebesa nazaj; in iz tega nevidnega začetka se je razširilo keršanstvo po vsem znanem svetu, tako da zdaj ni večega kraja, kjer bi bilo ime Jezusovo še popolnoma neznano. Ženofovo zerno keršanske vere je priraslo v veliko drevo.
Kristjani! ravno to se godi v manjšem okrogu prav pogostokrat. Kaka majhna reč znabiti podre zaupanje, ki ga je stavil prijatelj v svojega prijatelja. Le majhna reč napravi včasi jezo, ki dolgo časa terpi. En sam grešen pogovor vname večkrat v sercu mladenča ali device ognjeno strast, ki podere oba v brezno časne tudi večne nesreče. — Pa hvala Bogu, 'tudi na dobro stran ta resnica veljavo ima. Nekaj dobrih naukov v otročjih letih sprejetih varuje dostikrat mladenče hudih potov, ali ohrani devici nedolžno serce. Nekaj opominov ljube matere ali skerbnega očeta spremlja dostikrat sina ali hčero, da si ohranita poštenost in srečno nedolžnost. Zatoraj je podučevanje mladih ljudi ženofovemu zernu podobno.
Glejte, danes se začne spet šola ali podučevanje v šoli. Kar se položi v mlado nedolžno serce, to bo pognalo lepe kali, in bo
neslo sadje še na stare dni. Resnica je, da se dobri nauki rajše primejo rahlega mladega serca, kakor odrastlih ljudi. Da bi pa otroke radi v šolo pošiljali, zatoraj hočem danes govoriti O Šolskem podučevanji. Rad bi vam pokazal:
1.	Dobrote, ktere nam šola deli; pa tudi povedal,
2.	kako naj bi vi podpirali podučevanje v šoli?
Ne da bi vas žalil, le zategavoljo, da bi se med vami to in drugo zboljšalo, vam hočem opomniti nekterih reči; zatoraj zvesto poslušajte, česar vas v imenu božjem učim.
Razlaga.
I. Večo vrednost ima za nas vsaka reč, ako poznamo njeno imenitnost, in če vemo, kaj nam koristi. Tako je tudi s šolskim podučevanjem; ono je velika sreča za celo sosesko.
1. Največa dobrota, ki jo nam šola deli, je ta, da se otroci temeljito poduče v kerščanski veri. Veliko je na tem ležeče, da človek voljo božjo pozna, drugače po njej živeti ne more. Voljo božjo spoznovati pa nas uči sv. vera, ktera se od-raščenim v cerkvi oznanuje, otrokom pa v šoli tako razlaga, kakor jo oni v svojih letih zastopiti zamorejo. — Doma svoje otroke težko učite; že sv. križ storiti, sveto vero in Oče naš moliti je težko naučiti. V šoli se vse to godi veliko ložeje in veliko boljše. Otroci se.naučč keršč. resnice na pamet in se naučijo, tudi zastopiti je in po njih svoje življenje vravnavati. Tiste resnice, kterih jim bode v njih življenji posebno potreba, razlagajo se jim prav na posebej in sicer tako , kakor jim bodo potrebne. Zatoraj se tudi zgodi, da kak bister otrok 6-8 let, kteri je celo leto šolo pridno obiskoval, več ve kerščanskega nauka, kakor mnogoteri odraš-čeni ljudjč, kteri pa šole niso obiskovali. Da pa takošni pridige najbolj zastopijo, kteri so bili že v mladosti v kerščanski veri dobro podučeni, to sami dobro veste. Saj so pridige le nadaljevanje šolskega podučevanja in keršč. nauka, vendar vravnane za že odraščene ljudi.
Že z mladega se mora človek učiti, sv. vero poznati in po njej živeti. Kakoršna je vera; takošno bo tudi življenje; kjer vera ni terdna, tam se grešno življenje redi. Zatoraj tožijo sodniki navadno čez to, da so obtoženci premalo podučeni v kerščanskih
resnicah. Tudi tisti, ki napravljajo po soseskah največ pohujšanja in hudobij, taki so tudi večidel le slabe in nezdatne vere. — Glejte, kerščanski starši! sveto vero poznati in po njej pobožno živeti, to učč se otroci po šolah, zatoraj pošiljajte je radi v šolo; ona je za celo sosesko velika dobrota.
2. Otroci se pa v šoli tudi brati, pisati in številiti n č č. Da je tako znanje koristno, tega vam ne bom na drobno dokazoval. Le tega bi vas opomnil, kar se tudi med vami dostikrat sliši. Nekdo, ki pisati ne zna, pogosto zdihuje: „Da bi le brati in pisati znal, rad bi dal sto goldinarjev za to, rad bi zastonj delal toliko in toliko dni!" Kak drug pa, ki se je nekaj naučil, pravi: „Veliko sicer ne znam, pa š« tega ne bi dal za noben denar ne!" Kako potreba je tega znanja, če je človek daleč od svojih ljudi, med vojaki, ali pri kakem drugem opravilu; kako doma pri kupovanji in prodajanji, pri vsem gospodarjenji! Pa tudi veselo in fletno je, če zamoreš ob času telesnega počitka vzeti kake lepe bukve v roko , da si ž njimi kratek čas delaš in dušo žlahtniš! Vsak zastopen človek vidi in spozna to resnico, samo tistim hočem še odgovor dati, kteri terdijo, da se učijo otroci preveč in tistim, kteri mermrajo, da se otroci premalo učč. —
Nekteri menijo , da se otroci preveč reči (tvarin) učijo. Ta meni, naj bi se učili le samo keršč. nauka; drugi meni, naj bi se le brati in posebno pisma prebirati učili. Glejte, česar se v šoli učiti ima, to je od zastopnih mož določeno, in po deželskih postavah zapovedano. Učenik in katehet ne moreta po volji staršev zbirati in tega posebno te reči, druzega kake druge učiti. Vse, kar se v šoli predava, je koristno, potrebno in tirjano od vlade, ktera zdaj čez šole više nadzorništvo ima. — Tiste, ki mermrajo, da se njih otroci v šoli premalo naučč, uprašujem to-le: „Kakošna je pa pridnost in kakošna glavica tvojega otroka ? kako pogosto je pa v šolo prihajal? ali je imel potrebne bukve, papir in černilo ? Ali ste doma podpirali šolsko podučevanje, ali ste ga tem več podirali? PCT takem morate meriti znanje svojega otroka, in v enakem morate iskati večidel vzrok slabemu napredovanju v šoli. Po pravici sicer tirjate od učenikov, da storč svojo dolžnost, pa tudi vi svoje ne zamujajte; le tedaj bo šola cvetela in prav obilen bo njen sad.
3. Tudi to je šolska dobrota, da se porabi prezposleni čas otrok njim v prid in korist. Povejte mi, kaj delajo vaši otroci 6- 10 let doma, če šole ne obiskujejo? Pri delu vam zares ne morejo veliko pomagati; kaj počnejo toraj doma? Večidel letajo od hiše do hiše, igrajo in ropotajo, ter se tako že z
mladega izučč vseh gerdih navad. Star pregovor pa pravi: »Lenoba je začetek vseh hudobij; kar se človek mlad nauči, tega tudi star ne pusti!" — Glejte ves ta čas se v šoli lepo in koristno porabi. Na otroke se gleda, da hudega nič ne vidijo in kaj slabega ne počenjajo, zraven pa se naučč še veliko koristnega.
4. Dobro je za otroke posebno tudi to, da se privadijo v šoli spodobnega in priljudnega obnašanja. Tak otrok, ki šole ni nikdar obiskoval, ne ve, kako se ima zaderžati, če sreča kakega gospoda, če pride v kako ptujo hišo , tak otrok je bolj plašen, tudi le^redko zna drugim prijazno odgovoriti, ali jim odzdravljati itd. Šolarjem se pa tudi take reči povedo. Prijazno in priljudno obnašanje v zdajnem času pogosto več velja pred svetom, ko poštenost in pravica. Dajte toraj, da se učč vaši otroci te lepe čednosti od prave strani, zakaj ona jim odpira serea drugih ljudi.
II. Glejte, to so dobrote, ktere vam šola deli, Da ona prinese ves ta dober sad, temu morate tudi vi pripomagati. In pervo, kar imate vi storiti šolskemu podučevanju v prid, je to:
1.	Da pošiljate otroke čiste, omite in snažne v šolo. Snažnost na telesu in v obleki za pol življenja velja, in nje se mora že otrok privaditi , da ne bo hodil pozneje ves vmazan in zanemarjen med ljudmi. Ne pravim, da naj bi bili otroci lepo ali bogato opravljeni ali nališpani; to ni vsakemu mogoče , včasi je pa cel6' pregrešno. Vendar čedno omiti in snažno oprani naj pridejo v šolo, in to vsak storiti zamore, ako le hoče. Postava ukazuje, da krastovi ali grintovi otroci ne smejo v šolo, da bi zdravi otroci od njih kaj ne nalezli. Čedite skerbno svoje otroke, bodite sami snažni v svojej obleki in v svojem pohištvu, pa bodo kmalo snažni tudi vaši otroci.
2.	Treba je tudi, da nakupite otrokom potrebnih bukev in to, česar za šolo potrebujejo; za zimo tudi topleje obleke. Brez žlice jesti ne moreš, brez orala ne boš oral: tako tudi otrok brez bukev ne bo naučil se brati, brez peresa ne bo naučil se pisati. Nakupovanje šolskih bukev bogatih staršev ne bo na uboštvo djalo. Kdor je pa že siromak, tisti naj si nekaj priterga na gizdavi obleki in na nepotrebni pijači; tako bo tudi on večidel zamogel svojim otrokom to oskerbeti, česar jim je potreba. Morebiti tudi dobri ljudje kaj pomagajo; zares prav po keršč. lepo bi bilo, ako bi bolj bogati dali včasi kak dar za uboge pa pridne otroke, da bi se ložeje in rajše učili. Kar za šolo izdaste, to bo prineslo dober sad, blagoslov božji in dosti veselja za starost.
____S 75
3.	Otroci pa morajo den na den hoditi v šolo,
ako hočete, da bi se kaj naučili. Podučevanje se vsako uro nadaljuje. Kdor pa izostaja po eden ali dvakrat na teden, tisti že precej zamudi, in nektere reči ne more več prav zastopiti, ker je ni od kraja slišal. To tirja deželska postava, da morajo vsi otroci do 12. leta šolo obiskovati in starši, ki svojih otrok v šolo pošiljati nočejo, zapadejo kazni. Vendar to so že sitne reči, če se mora kdo v šolo siliti. Le tisti noče svojega otroka v šolo dajati, kdor noče, da bi njegov otrok modrejši postal, kakor je on. Tak oče in taka mati pa zares ne zasluži nobene pohvale!
4.	Zadnjič morate šolsko podučevanje tudi doma podpirati. Ne kregajte se doma čez šolo in učenike; po takem zgubi otrok ljubezen in veselje do šole in spoštovanje do učenikov. Le večkrat izprašujte otroke sami, kaj so se naučili in kaj so brali. Dajajte jim tudi druge bukve, naj vam predberd iz njih; tako dobiva otrok veselje do uka, vi pa prepričate se, kaj se je otrok naučil. Pa tudi veliko praznega govora, obrekovanja, igranja in postopanja prestriže se s tem, da si daste od svojih otrok kaj predbrati na zimski večer, ob praznikih in ob nedeljah popoldne.
Sklep.
Iz vsega tega vidite, da je šola celo za sosesko velika dobrota in sreča, spoznate pa tudi, kaj je vam storiti, da doseže šolsko podučevanje svoj lep namen. Šolarji so vaši otroci, vaša dolžnost je toraj, da jih podučujete; ker pa tega sami ne zamorete prav in lahko storiti, zato pošiljajte jih radi v šolo.
Kerščanski stariši! spoznajte korist šolskega podučevanja in pomagajte učenikom, da bodo zdatno opravljali težki svoj posel. Podajmo si danes roke, da skupaj izrejamo otroke za svete nebesa! Z besedami sv. pisma vam kličem: „Dajte otročiče k meni priti in ne branite jim, njih je nebeško kraljestvo". Amen.
Nastopna pridiga.
(Govoril; K. K.)
„8v. Duh, kterega ram bo moj Oče poslal, On ras bo rso resnico učil in ras na vse spominjal, kar sem vam povedal". Jan. 14, 26.
„Gnada in mir vam bodi od Boga Očeta in Gospoda našega Jezusa Kristusa". S temi besedami sv. apostelna tudi jes vas danes pozdravljam, ko prvokrat kot vaš novo izvoljeni župnik na to sv. mesto stopim in k vam govoriti začnem. In zares! kaj naj vam boljšega voščim, in zdaj pri nastopu svoje službe v dar proti prinesem, kakor gnado božjo, ktera vse pozemeljske dobrote prekosi in mir Kristusov, kteri ves človeški razum presega? „Kako lepe so noge tajistib, kteri mir oznanujejo, dobrote oznanujejo", — pravi sv. apostelj; te besede tudi jes na sebe obernem in vam obljubim, da se bom po zmožnosti prizadeval, jih nad seboj spolnovati in vresničiti. „Moj mir vam dam, moj mir vam zapustim, ne kakor ga_ svet daje, ga jes vam dam", te besede Jezusove, ki jih je slovo jemaje aposteljnom rekel, vam jest pri mojem prihodu v imenu Jezusovem porečem. Kedar se ljudje skupej snidejo, kteri se poprej še poznali niso, in zdaj imajo skupaj živeti in skupaj opraviti, je treba da se narprej soznanijo, da vejo, pri čem da so in kako eden z drugim ravnati. Po smerti vašega gospoda faj-moštra, kterih naj Bog v nebesih večno živi, vi pa v dobrem spominu ohranite, sem jes zdaj prišel nevrednež na njih prazno mesto, ki me še celo ne poznate. Jezus pa pravi: „Dober pastir pozna svoje ovčice in one njega poznajo". Zato bo dobro, da se vam jes poznati dam, da bote vedeli, koga ste za dušnega pastirja dobili. Zato vam hočem v danešnji pervi pridigi povedati: I. Kdo me je k vam poslal. II. Kakšne misli jes imam zdaj pri nastopu svoje službe in kaj iščem pri vas, pa tudi
IILkajvseod vas mojih farmanov in izročenih Jezusovih ovčic pričakujem.
Pomenljivo je za mene, da ravno danes na binkoštno nedeljo pervikrat vam zapridigujem in to mi je v tolažbo, da bo sv. Duh, ki ga je Jezus svojim učencem poslal, ne le danes moj jezik vižal, ampak še tudi za naprej pri vas in pri meni ostal, meni vaše serca naklonil, vam pa moje besede razkladal, jih zastopiti in v djanji izpeljati dal. Zato začnem še enkrat v imenu božjem in k povišanji časti božje, vašim dušam pa v zveličanje. Le zvesto poslušajte.
Razlaga-
I. To pervo, kar me k nastopu moje nove in težavne službe prevzeme, je misel, s čigar oblastjo in močjo sem tu sem priromal in se tukaj naselil, opravljati med ,vami nar imenitnejšo službo dušnega pastirja, oskerbnika vašega zveličanja. Sem mar zgolj po svoji lastni volji ali samo po človeški pravici vaš fajmošter postal? Zares slaba bi bila za mene pa tudi za vas, ako bi bilo temu tako. Človek, bodi tudi še tako visoko postavljen in mogočen, je vendar le revna stvar in slaba podpora. Le eden je, od kterega vsa moč, vsa oblast, vsa pravica pride, in kteremu nihče zoperstati ne more in ta je Bog. Ako sem po božji volji, po božji naredbi k vam prišel, tedaj si bom jes sam srečo voščil, pa tudi vam; zakaj kar Bog stori, je vselej prav storjeno in tajistim, kteri Boga ljubijo in se Njegovi očetovski roci voditi dajo, vse reči k dobremu služijo. In to je ravno, kar me to uro, kedar pervokrat k vam govorim, močno tolaži, misel namreč, da me je Bog poslal k vam, da sem prišel v Njegovem sv. imenu , po Njegovi moči, oblasti in pravici. Zdi se mi, kakor bi mi ljubi Jezus, kakor nekdaj svojim učencem rekel: „Kakor je Mene Moj Oče poslal itd. Zakaj povem vam, da , kedar je bila vaša fara za novo podeljenje razpisana in sem prošnjo za njo vložil, je bilo terdno pri meni sklenjeno, „zgodi se božja volja". Naj dobim faro ali ne, „zgodi se božja volja". Po tem takem tedaj morem misliti in za gotovo resnico imeti, da zdaj, ko se mi je vaša fara podelila in izročila, da to se je po božji volji zgodilo, in v mojem prihodu do vas jes le božji perst spoznam, kteri mi je pot v vašo faro odkazal in poravnal. Kakor poslanec božji, kakor namestnik Kristusov, mojega in yašega Gospoda in Odrešenika pred vami stojim in k vam govorim; ali prav za prav Bog sam po mojih nevrednih ustih k vam govori. O da bi tudi
jes kakor sv. Pavel reči in vam pričati smel: „Kakor angela božjega ste me sprejeli". Da bi me vi ne po zunanjem sodili, po čemur sem reven, malovredni človek in grešnik, ampak da bi vi moj viši, neb. poklic vedno pred očmi imeli in me za takega spoštovali, kteri na božjem mestu sred vas stanuje, božje večne pravice med vami zagovarja!
II. Sem vam zdaj rekel, po kterej pravici in oblasti ste mene za novega fajmoštra dobili, čujte še, kaj jes pri vas iščem. Kaj pa nekaj ? me bote radovedni vprašali ? Ali mar bogastvo in posvetno blago ? Ljubi moji! verjemite mi, da sem že davno minljivost in nečimurnost vsega tega pregledal in da mi tajisto nikakor na sercu ne leži. Res je sicer, da vaša fara se povsod hvali zavolj lepih dohodkov, ki jih ima. Toda to me ne more nasitit, ne tudi edino zadovoljnega storiti. Ako ravno ne bom zapravljivec, vendar vam tudi že v naprej povem, da pri vas tudi obogatel ne bom , ker to je daleč od mene. Vbog sem prišel, vbog bom tudi odišel, ako me nesli ne bodo. Moje vodilo je beseda aposteljnova: »Nič nismo prinesli na svet — za dobro vzemimo". — Ako pa bogastva ne iščem, kaj pa saj ? Ali mar mehkužno, dobrovoljno življenje ? Bog mi je priča, da tudi tega ne. Delal sem v Gospodovem nogradu dosihdob, delal še tudi v prihodnje bom; potiti se hočem in vročino dneva nositi, da si prislužim denar nebeški, ko Bog svojega hlapca po svoji milostljivi volji na plačilo pokliče. V cerkvi, v šoli, po hišah in kjerkoli se mi bo priložnost nanesla. Te kratke dni, ki sem jih že pri vas preživel, že vidim, da me dela dovolj čaka na vse strani, da ne smem si počitka obetati. Saj to tudi ni naš namen na tem svetu, ampak le pridno prizadevanje nam plete nebeško krono. Ako med vami le ljubi mir najdem in tajisto zadovoljnost, ktera se v tej revni solzni dolini doseči zamore, bom srečen zadosti. Kako je Noetov golob dolgo nad vodami okoli letal in se ni nikamor vsedel, dokler ga ni Noe nazaj vzel v barko z oljkino vejico z znamnjem miru v klunu — tako sem se tudi jes že dosti trudil po svetu in vkvarjal in hvalim zdaj svojega Boga, da mi je miren koteč v svoji milosti pripravil, kjer mislim svoje dni prebivati. — Ako pa ne bogastva ne sladnostnega življenja pri vas ne iščem, še manj posvetne časti. Kaj bi se za tajisto poganjal, katera tako hitro zgine kakor dim ali prah, ki ga veter razžene ? — „Kaj pa tedaj imajo na sercu ? Po kaj so prišli k nam ?" vas čujem na dalje prašati. Kratko vam rečem: „Nič druzega ne kakor vaše duše, vaše zveličanje". Za to sem sv. mašnikove žegne sprejel, da bi dušam stregel in jim pomagal v nebesa, dokler moje umerljive oči odperte stojijo. Na to so bile obernjene moje misli, odkar v duhovskem stanu služim
in ta misel me je tudi vodila zdaj, ko sem se k vam semkaj prestavil. S sv. aposteljnom Pavlom tudi jes porečem: „Ne iščem, kar je vašega, temuč vas". Za vaše nevmerjoče duše sem pripravljen živeti in umreti, jih hočem iskati zgubljene, najdene zvesto voditi na dobro pašo, ako mi Bog svojo gnado da, jih iztergati zgrafc-Ijivemu volku^ peklenskemu in jih enkrat nebeškemu pastirju Jezusu izročiti. To je moj terden sklep, pri kterem naj mi Bog pomaga in tolažnik sv. Duh, na danešno nedeljo iz nebes poslani, naj me podpira, naj me razsvetljuje, potrdi, naj me stori učenika resnice, da vam jo oznanujem mladim in starim; vsem sem dolžnik za njih drage dušice, da jih rešim pogube in k presrečnemu nebeškemu cilju in koncu pripeljem. Ne bo mi pretežavna nobena pot k bol-nim po dnevu ne po noči, ne bom se naveličal kerščanskega poduče-vanjavam razkladati božje nauke in zveličanske resnice; na kanceljni učenik, bom v spovednici zdravnik vsem bolnim na duši, vsem, kteri potertega serca k meni pridejo; oj da bi me le radi iskali in se posluževali moje duhovske pomoči; bolj ko me bote nadleževali, ljubše mi bo. Kdorkoli potrebuje v kaki dušni zadevi moj nasvet, mojo tolažbo, naj pride in jes ga hočem v Jezusovem imenu poživeti. Vsem hočem vse postati, da vas vse zveličam.
III. Toda neki cerkven učenik pravi: „Bog je človeka vstvaril brez njega, t. j. brez njegove pomoči, pa ga brez njega, t. j. zoper njegovo voljo zveličati ne more". Ako pa že Bog tega ne zamore, koliko manj pa še jes , ki sem le borno orodje, kterega se Bog v vaše zveličanje posluži. Zato je treba, neobhodno potrebno, da tudi vi, ljubi moji k temu cilju in koncu pripomagate in mi zvesto na roko greste pri najvažnišem, zveličanskem opravilu. Pervo, kar od vas želim in pričakujem, je zaupanje do mene. Glejtekmet, kedar rodovitno seme v zemljo vseje, zaupa, da bode se izeimilo in lepo zrastlo. Brez zaupanja ne bi se težavnega dela lotil. In taka je pri vsaki reči; povsod mora nasprotno zaupanje biti, da vse lepo napreduje in se kaj doseže. Ako pa že v drugih po-zemeljskih rečeh, kolikor bolj še le v duhovskih, kjer nobena sila, kjer nobena moč kaj opraviti ni kos, ako se duše zaupljivo ne bližajo. Zato vas še enkrat v imenu Jezusovem prosim: „Imejte zaupanja do mene". Ne sodite prenaglo, ako znabiti tu in tam nad meno kaj zapazite, kar vam noče dopasti; saj sem človek slaboten in več pomanjkljivosti nad sebo vidim, kakor vsi drugi. Pa pri vsem tem le zaupajte in poterpite in vse se bo dalo. Drugo, kar od vas pričakujem, je p ok o r š č i n a. Od Boga ste mi v duhovsko skerb izročeni, in jes bom enkrat odgovor dajal večnemu Bogu. Zato pa imam tudi pravico, voljno pokorščino tirjati od vas in vi imate sv. dolžnost, jo meni skazovati v vseh rečeh, kar dušno zve-ličanje zadeva. Obljubim vam danes, da vam hočem biti priden in
skerben pastir, pa vi mi tudi to obljubo storite, da mi hočete biti zveste, vdane, vbogljire ovčiee; in zagotovim vas, da bom vas v tajisto zveličanje pripravil, ki ga je usmiljeni Bog vsem obljubil, kteri radi ubogajo. Pokorščina je naj bližnja steza v nebesa. Kdor Pa ne boga, je brez Boga. Pa pokorščina od vaše strani mi ni še zadosti; ampak me morate tudi podpirati po vaših močeh, zakaj z združenimi močmi se vse doseže. Zanašajte se, da, ako mi Bog svojo gnado dodeli, vam zdravega nauka ne bo manjkalo, dokler bom pri vas, tudi ne opominjevanja, spodbujanja in kar še več med moje pastirske dolžnosti spada. Le to edino želim in pričakujem, da mi vi s svojo pomočjo naproti pridete in me v mojem pretežavnem poklicu podpirate, z besedo in djanjem in posebno z vašo molitevjo.
Vi, kerščanski stariši! na kterih upanje celega kršanstva sloni, vi mi pomagajte, da svoje otroke skerbno izrejate, jih pridno v cerkev in šolo pošiljate, in jih tako meni in po meni Jezusu blizo pripeljete. Vi, hišni gospodarji, od kterih bo pravičen Bog raj-tingo tirjal za vse vaše izročence, vi me podpirajte s tem, da na vaše podložne, hlapce in dekle in kteri kolj pod vašo streho živijo, skerb imate in jih lepo napeljujete h kerščanskemu obnašanju, da jih v strahu božjem obderžite in kamor moje pastirsko oko ne seže, da vi vsaki napaki branite in tako moje opravila polajšate. Vi, kerščanski gmajnski predstojniki v naši fari, kterim je skerb ne le za časni, ampak velikoveč za večni blagor vseh priporočena, kteri po tem lepem in prijaznem polju stanujejo, bodite pazljivi čuvaji ali varili, ojstri branitelji vsake razujzdanosti, strahovavci • vsake hudobije, koiikor vam je le mogoče. Naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vsi vaše dobre dela vidijo itd.
Vi vsi, dragi moji farmani! segajmo si edeh drugemu v roke, podpirajmo se, kakor jes vas, tako pa tudi vi mene in povem vam, vse bode z božjo pomočjo dobro naprej šlo, sv. vera in kerščanska pobožnost bo med nami cvetela in zveličanje vseh se bo doseglo.
Zadnjič še eno prošnjo imam do vas: Imejte ljubezen do mene, zakaj kar je černa zemlja brez zlatega solnca, to je človeško društvo brez ljubezni, merzlo in mertvo. Ako pa sv. ljubezen med ljudmi prebiva, jih serca ogreva, in jih tako rekoč z nebeškim pasom oklepa, ondi je tudi veselje in sreča doma. Ljubezen se sicer prisiliti ne da, ampak se mora zaslužiti in se vreden skazati nje. Na to bo tudi vsa moja skerb in moje obnašanje merilo, da si vaše serca pridobim in ž njimi vse drugo , kar človeško serce osrečiti zamore. Vas pa, ljubi moji! priserčno prosim,_ dajte mi, vaše serca, dovoljite mi kak koteč v tajistih in vzemite tudi od mene obljubo, da vas hočem v svojem srcu nositi in tako z Jezusovim
sercem skleniti, ki ga dan na dan pri posvečenem altarju zavživam. Ljubezen pa je poterpežljiva itd. Le ta ljubezen naj vedno pri nas ostane in nebesa bodo že skor naše že na tem revnem svetu; zakaj kjer je ljubezen, ondi je Bog, ker Bog je ljubezen; kjer je pa Bog, tam tudi nebesa bojo.	(Sklep prihodnjič.)
Pri ponovljenih altarjih.
(Govoril J. S.)
»Stopil bom pred božji altar, pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost". Ps. 42, 4.
(Konec.)
V 21. stoletju je pod cesarjem Konnstatinoin Velikim prenehalo grozovitno preganjanje kristjanov, ktero je celih 300 let ter-pelo. Cesar Konštantin, njegova mati sv. Helena in drugi verni so začeli lepe cerkve zidati, in v te cerkve drage altarje postavljati. V pervih cefkvah pa je bil v začetku le po en sam altar, in ta je stal v srednem koncu cerkve na samem. Ta altar je bila miza iz marmorja, ali iz srebra, ali še celo iz zlata, z dragimi kamni obdana; ker so verniki vedili, da ni nobena reč prelepa in predraga nositi Jezusa Kristusa, ki se na altarju svojemu nebeškemu Očetu daruje.
7. V 6. stoletju je sveta cerkev zapoved dala, da mora miza, na kteri se sv. maša opravlja, iz kamna biti; da se bolj živo spominjamo na Jezusa, ki samega sebe »vogelni kamen" sv. cerkve imenuje. Altar je bil pa vselej nad grobom kakšnega mučenca, zato se morajo še dandanes ostanki kakšnega mučenca v altar vložiti, preden se sme na njem maševati.
O kako svet in častitljiv kraj nam mora vselej altar biti! O zahvalimo se ljubemu Jezusu, da nam je odločil altarje, na kterih se še zmiraj pri vsaki sv. maši svojemu nebeškemu Očetu za nas daruje. Za perve kristjane je bila neizrečeno velika dobrota, altar le viditi, in od altarja ločen biti, naj veča nesreča. O kako srečne so se šteli, kader so mogli k sv. maši priti. Vselej so se s svetim strahom in s ponižnim sercem altarjem bližali. Tudi v puščavah, v berlogik, v jamah in ječah je kipelo njih serce nebeškega veselja, kader so smeli od mize Gospodove zavžiti presveto telo gospoda našega Jezusa Kristusa. Naj vam to v neki zgodbi povem.
Z več drugimi kristjani je bil zavoljo Jezusove vere tudi sv. mašnik Lucijan v ječo veržen. Sv. Lucijana so bili že popred neusmiljeno pretepali, in po životu raztergali, vse njegove ude so mu bili na tezavnici pretegnili, in zdaj zdihuje na rokah in nogah vklenjen med drugimi kristjani v ječi. Že več dni mu niso kaj jesti dali, in komaj, da je še živ ostal. Od strašnih bolečin in glada je bil že tako oslabel, da je komaj še govoril in sopel. Bližal se je pa že praznik sv. 3 kraljev. Vjeti kristjani obstopijo sv. Lucijana, in ga s solznimi očmi nagovore: „Sveti oče! ali ne bomo ta praznik nobene daritve imeli?" Lucijan zbere vso svojo moč, tolaži svoje ljube vjete brate v Kristusu, in jim obljubi ta praznik daritev sv. maše opraviti. „Oh, kje bomo v tej ječi mizo dobili, na kteri bi se sv. maša opravila!?" zdihujejo vjeti kristjani. »Bog bo tudi za altar skerbcl", jih milo tolaži sv..Lucijan. Praznik sv. 3 kraljev je nastopil. Kristjani se zbero okoli vklenjenega mašnika, sv. Lucijana, in ga milo prosijo, naj začne daritev sv. maše njih dušam v tolažbo in zveličanje. Kristjani položijo nekoliko kruha in vina pred častitljivega starčeka. Lucijan povzdigne svoje oči proti nebesom, in zdihne iz dna svojega žalostnega serea : „Večni Bog! vsega nam manjka, česar je sicer k daritvi treba. Ni ga altarja tukaj; pa ti o Bog! poznaš naše siromaštvo, znane so ti naše serea. Glej, kako sem razmesarjen in vklenjen , da ne morem ustati; pa naj bo moje serce, moje naročje tvoj altar". Ležč na herbtu je vzel na to kruh in vino v svoje roke, ktere so se mu že od slabosti tresle. Derži kruh in vino na svojih kerva-vih persih, začne molitve sv. maše, in kristjani ž njim molijo, vroče se solze pa kapljejo na mokre tla. Lucijan, v železji vklenjen, posveti kruh in vino. Kruh je spremenjen v Jezusovo živo telo, in vino v njegovo rešno kri. Lucijan daruje to presv. telo in kri Kristusovo nebeškemu Očetu v zahvalo za vse od Boga prejete dobrote, v odpuščenje grehov, daruje za žive in mertve, ter goreče Boga pomoči prosi, da bi vsi vjeti kristjani stanovitni v Jezusovi veri ostali, ter dosegli krono svetih mučencev. Na to je Lucijan sam
zavžil Jezusovo sv. rešno telo in kri, in je tudi vsem vjetim kristjanom zavžiti dal. Po tej nebeški večerji so bili vsi poveseljeni, s posebno močjo navdani in tudi pripravljeni za Jezusovo vero umreti.
Sklep.
O prelepi altar, persi sv. Lucijana, na kterih se je ta nebeška daritev opravljala; prelepi pa tudi vsi drugi altarji v katoljških cerkvah, na kterih pri vsaki sv. maši Bog sam svojo zavezo in ljubezen z ljudmi ponavlja, o vi sedeži božjih milosti, vi pribežališča nas ubogih grešnikov, bodite nam pozdravljeni! O naj tudi mi večkrat s kraljem Davidom pobožno molimo, rekoč: „Stopil bom pred božji altar, — — da hvalim tebe, o Bog, moj Bog!" Amen.
Duhovske zadeve.
Kerška škofija. Za provizorja gresta čč. gg.: Šuster Jan. v Poreče pod št. Urško goro in Kochgruber Juri na Zamelsberg. Čč. gg. kaplani so prestavljeni: Ambrož Matija v Celovec k glavni fari, Čojer Jož. v Belak, Viduc Jož. v Wolfsberg in Keznar Ant. v Grabštajn. č. g. Thalliamer Dom. je šel za učenika k grofu Fu-gerju. Izmed novo posvečencev sta postavljena čč. gg. Sommer Jož. v terg Grebinj in Winkler Jan. v Stari dvor za kaplana.
Goriška nadškofija. C. g. Ant Červ, bovški kaplan, pride v Trento za vikanja; č. g. Jan. Likar gre iz Loga v Bovec za kaplana, Č. g. Fr. S m rek ar, kaplan v Libušini, postane vikar v Logu. C. g. Avg. Cuk, vikar v Savodnjab, dobi faro v Nemških rovtab.
Ljubljanska škofija. Č. g. Dovič Jan. je dobil faro Dole. Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Jož. Jaklič iz Prečino v Trebno; Ant. Domicelj iz Žužemberka v Cirknico; Jož. Zalo kar iz Cirknice v Žužemberk. Prestavljeni in v novic postavljeni so čč. gg. — - Fr. Andrejak, novoposvečenec, kot duh. pomočnik na Berdo, zavoljo bolezui g. Petra Perjatla; — Ant. Brodnik iz Kamnika v Komendo; — Frk Vrančič, s Polhovega gradca v Kamnik;^ Jan. Po-renta, novoposv., v Polbov gradeč; — Sim. Robič iz Šentjurja za beneflcijata v Olšovek; — Val. S k u 1 iz Dola v Šentjur; — Fr. J a-rec, novoposveč., v Dol; — Jan. Čadež iz Senožeč na kaplanijo v Marenjo vas; — Jan. Zagorjan z Rovt v Senožeče; — Fr. 11 u s, novoposv., v Rovte. — Umerli so: č. g. Val. Bergant, fajm. v Vo-
dicah, 28. julija, č. g. Kajetan Hueber, ČemŽeniški fajm. v pokoju, č. g. Tomec Juri fajm. v Preski; K. I. P.
Teriaška škofija. Č. g. Ambrož d' A m b r o s i, duh. pomočnik v Bujah, je imenovan administrator in duh. pom. v Umagi. č. g. Ja-cint Gottardis, subsid. pri kapitelnu v Novem gradu, je postal duh. pom. v Bujah; č. g. Pet. Urseolus de Gravisi, dosedaj v pokoju, je postal duh. pom. na Otocih (Isole); Č. g. Vil. Ves61 je prestavljen iz Jelšan za administr. v Klano; č. g. Jan Pretnar pa iz Cubeda v Strado. — Umerla sta ČČ. gg.: Jož , Princ, fajm. v Klani, 26. jun., star 65 let, pastiril 33 16t; — in Jak. Divo, kanonik v Kopru, v 78. letu svojega življenja, bivši 45 let duhoven. R. I. P.!
Larantinska škofija i Č. g. Stranjšak Mart. je imenovan dekan Zaverške dekanije. Kuracija Studenice in sv. Marije na Polenšaki ste povišani za fari. — G. Janez M o d i c, kaplan v Prihovi, pride za farnega namestnika v Tinje. — G. Andrej V u k, vikar v Ptuji. je postal župnik pri sv. Martinu v Hajdinu, — in G. Andrej K r a n er, vikar Ptujske velike mestne fare. Prestavljeni so gg. kaplani: Franc Brelili iz Sulcbaha v Prihovo; — Jože H e r ž i č od sv. Petra pri Radgoni v Ptuj; — Vincenc K o 1 a r iz Tinj k sv. Mariji v Vurbergi. V duhovsko službo stopijo sledeči gospodje: Miha Lendovšek za kaplana v Konjicah; — Anton SuhaČ za kaplana pri sv. Andražu v slovenskih dolinah; — Matija Kelemina za kaplana v Sulcba-hu; — Martin M e š k o za kaplana pri sv. Petru pri Radgoni; — Martin Škorjanec za kaplana v Tinjah. — Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Žumar Miha iz Novecerkve v Gorno Polskavo, Kune j Jan. iz Ptujske Gore k Novicerkvi II., Ozmec Franc od sv. Petra v Ptujsko Goro, Naprudnik Franc iz Loč v Dramlo, Bizjak Vincenc iz Sladke Gore v Loče, Rubin Juri iz Ulimije na Sladko Goro, Cocej Jernej iz Črešnovc k sv. Pavlu pri Priboldi , Sparhakl Janez od sv. Pavla v Črešnovce , Cilenšek Blaž od Šmartina v Trebovlje II., Fidersek Matija iz Marnberga v Šmartin II., Bračko Miha od sv. Tomaža v Ruše II. V duh. službo stopijo eč. gg. : Z m a-zek Fr. za II. kaplana pri sv. Petru poleg Maribora, Hi rti Franc za kaplana pri sv. Jakobu v Galicii, Ulčnik Jože za kaplana v Zrečah, Kreft A. za kaplana v Svičini, Hribovšek Kari za II. kaplana v Gornem Gradu, Skerbec Mar. za kap. pri sv. Fraučišku, Ducmau Šimon za kaplana v Sromlah, Če m k o Jože za II. kaplana v Slivnici pri Mariboru, Polak Franc za II. kap. v Vitanji, Kruleč Anton za kaplana pri sv. Tomažu, Zalezina Janez za II. kap. pri sv. Vidu v Halozah. Č. g. K ramberger Janez, kap. v Svičinah' stopi v začasni pokoj. Č. g. K i n č i č Jan. gre v penzijon.
Odgovorni Maj. in vred. Andr, Einspieler. — Natisnil J. &F.Leon v Celovcu.