Stergan rokav
Jurče in Blaže sta sedela na holmcu pod staro lipo z velikim kosom kruha v roki in so pogovarjala važne reči.
,,Jaz bom enkrat gotovo več, nego hruške peč," reče Jurče, ,,kajti žu-panov sin sem, in tudi gospod učitelj so že večkrat mojemu očetu djali, da me naj po izveršenih ljudskih šolah dad6 v više šole, in ako se bom tu dobro odlikoval, postanem sčasoma gotovo minister. Misli si Blaže, da se potem tudi tebi ne bode slabo godilo, kajti rad te irnam, kakor bi mi bil na serci izrastel.
A Blaže, katerernu to milovanje ni nič posebno dopadlo, zaverne ga rekoč: ,,Kaj §e? tebi gotovo ne bodem delal nadlege. Čeravno sem metlar-jev sin, vendar imam še zrairaj upanje, poprej biti vojvoda, nego boš ti minister. Ne samo enkrat so si vojaki, ki so bili pri nas nastanjeai, natihoma šeptali, da ako več ne, vojvoda moram gotovo biti. Le pomisli tedaj, ako bi tebi za ministra spodletelo, kako lehko potein prosiš pri meni za kako milost.
Te besede so županovega sinkota zel<5 razjezile, jela sta se kavsati in ravsati, da je bilo joj!
Nek gospod pa, ki se je za lipo sprehajal in dalj časa nadepolna dečka posluaal, stopi zdaj bližej in reče: ,,Faute! preden postaneš vojvoda, ne po-zabi si zašiti rokava", in odide.
Sram je bilo Blažeta, kajti dobro je vedel, da mu komolec moli iz ro-kava. Nikoli več ga ni bilo videti v razterganej obleki. Prevdaril je pa tudi nank, katerega nra je dal tuji gospod, in akoravno ni bil vojvoda, bil je vendar sčasoma dober in pameten gospodar.                            J. T.