10 Že od leta 1990 se dvakrat letno zbe- re skupinica štirih ali petih, ki se od- pravijo v bližnjo okolico Ljubljane, natančneje na obrobje gorenjske va- sice Rakovnik, kjer nastavijo živolov- ke – pasti za lovljenje malih sesalcev. Naslednji dan se v zelo zgodnih jutra- njih urah ponovno zberejo na istem mestu in preverijo ulov. Bolj ali manj zadovoljni se krmežljavci odpravijo v Ljubljano, kjer jih čaka še laborato- rijsko delo. To seveda ni kakšna posebna sekta, tem- več so to raziskovalci, ki pri malih se- salcih (miši, voluharice in rovke) išče- jo zoonotske viruse. Med posamezniki so predvsem biologi in mikrobiologi z Inštituta za mikrobiologijo in imuno- logijo Medicinske fakultete v Ljubljani (IMI) in iz Prirodoslovnega muzeja Slo- venije (PMS), včasih pa tudi njihovi nad “Mišja mrzlica”: hemoragicna mrzlica z renalnim sindromom Besedilo: Tea Knapič in Miša Korva zgodnjimi urami navdušeni prijatelji ali sorodniki. Tako pod nadzorom prof. dr. Tatjane Avšič-Županc in dr. Tomi- ja Trilarja poteka aktivno spremljanje kroženja hantavirusov v naravi. Poleg stalnega vzorčnega mesta na Rakovniku vzorčenje občasno poteka tudi na dru- gih območjih Slovenije. Zadnja tri leta se Miši Korva in ostalim raziskovalcem z IMI pri terenskem in laboratorijskem delu namesto dr. Trilarja pridružim Tea Knapič, delno pa se temu delu tradicio- nalno posvečamo tudi na Raziskovalnih taborih študentov biologije. Ob takšni mešani skupini raziskovalcev je prav zanimivo opazovati odnos do različnih faz dela. Ko terenski biolog odloži secir- ni pribor in zadovoljen s svojim delom sname nadležni par zaščitnih rokavic ter se blažen posveti spisku ujetih vrst, se veselje za mikrobiologa šele prične. Z veliko srečo na obrazu ta nase vleče že drugi par rokavic in komaj čaka, da se loti izoliranja in pomnoževanja vi- rusnih nukleinskih kislin. Namen to- vrstnega spremljanja je ugotavljanje pogostosti za človeka nevarnih virusov, predvsem hantavirusov, o katerih ste letos gotovo slišali iz medijev. Trenutno je poznanih 28 za človeka pa- togenih hantavirusov. Ti virusi v naravi krožijo med malimi sesalci, pri katerih povzročajo trajno okužbo, ki nima bole- zenskih znakov. Okužene živali izločajo virus v slini, iztrebkih in urinu. Virus se tako lahko prenaša z vdihavanjem aero- solnih izločkov ali z neposrednim ugri- zom. Hantavirusi so zelo obstojni, zato je možen posredni prenos virusa na naključnega gostitelja, ki je lahko lisi- ca, domača mačka ali človek. Pri ljudeh povzročajo bolezen z dvema bolezenska sindroma. V Evropi in Aziji povzročajo Za gozdno voluharico (Myodes glareolus) so značilni majhni uhlji in rep krajši od dolžine telesa (foto: Shutterstock). 11 hemoragično mrzlico z renalnim sin- dromom (HMRS), v Ameriki pa hanta- virusni srčno-pljučni sindrom (HCPS). Gre za vročinsko bolezen, ki je ozdra- vljiva in dolgoročno ne pušča posledic. V redkih primerih je lahko tudi smrtna, še posebej če ni ustrezno in pravoča- sno prepoznana. Bolezen samo v Evropi prizadene več kot deset tisoč posame- znikov letno. Pri nas se je letos okužilo rekordno število ljudi — 185, vendar na srečo o smrtih niso poročali. Največ pri- merov bolezni se je pojavilo spomladi, poleti in jeseni, ko je človek dejavnejši v naravi in je verjetnost stika z gosti- telji večja. Poleg tega je izpostavljenost hantavirusom pogosto povezana tudi z velikostjo populacij malih sesalcev v naravi — in točno ta del preučujemo z našo raziskavo. Stiki z okuženimi žival- mi so namreč pogostejši, ko je v naravi zaradi obilice žira in želoda povečana populacija malih sesalcev. V Sloveniji so s hantavirusi okuženi tako glodalci kot žužkojedi: gozdna vo- luharica nosi virus Puumala, rumenogr- la miš virus Dobrava, dimasta miš virus Saarema, poljska, travniška in vrtna voluharica gostijo virus Tula in gozdna rovka virus Seewis. Od naštetih le virusa Puumala in Dobra- va povzročata »mišjo mrzlico«. Virus Puumala je v Evropi in Sloveniji najpo- gostejši povzročitelj HMRS. Povzroča blažjo obliko bolezni, ki spominja na vročinsko bolezen z bolečinami v tre- bušni votlini in motnjo vida. Glavni go- stitelj hantavirusa je gozdna voluharica (Myodes glareolus). To je majhna žival, ki jo od miši ločimo po manjših uhljih in repu, ki je krajši od dolžine telesa. Raz- širjena je po vsej Sloveniji, predvsem v gozdovih, najdemo pa jo tudi v barjan- skih grmiščih ali živih mejah. Značilno je sezonsko nihanje populacij, zato je večina okužb zabeležena spomladi in poleti. Epidemije HMRS so pogostej- še v letih, ko je veliko želoda in je več tudi voluharic. Hantavirus Dobrava je poimenovan po vasi Dobrava na Do- lenjskem, kjer so ujeli rumenogrlo miš (Apodemus flavicollis), iz katere so ka- sneje izolirali virus. Rumenogrlo miš zlahka ločimo od gozdne voluharice po daljšem gobčku in repu ter večjih uhljih. Je vsejeda žival, ki je aktivna predvsem ponoči. Najdemo jo lahko v vseh delih Slovenije, vendar večina bolnikov izvira iz dolenjske in ljubljanske regije. Han- tavirus Dobrava povzroča težjo obliko bolezni z akutno odpovedjo ledvic in je lahko tudi smrten. Hantavirusi so zoonoze, saj se prena- šajo z okuženih živali na ljudi, za le-te pa velja, da ostajajo nerešena uganka, ki se znova in znova pojavlja povsod po svetu. Prav aktivni nadzor naravnih gostiteljev in uspešno sodelovanje med različnimi strokovnjaki nam omogočata prepoznavanje različnih dejavnikov, ki vplivajo na pojavljanje in zadrževanje takšnih virusov v naravi. Za konec: samo brez panike! Verjetnost okužbe je navadno zelo nizka. V prime- rih, kot je letošnji, pa zdravniki in ostali strokovnjaki že dovolj zgodaj pričnejo z opozarjanjem in pazljivostjo. Najbolj- ša preventiva je uporaba zaščitne ma- ske in rokavic, če veste, da boste delali v okolju, kjer lahko pridete v kontakt z izločki malih sesalcev. Pomembno je tudi, da poskrbite za vlažno okolje, s čimer omejite dviganje prahu in s tem možnost vdiha virusa. To velja tako za delo v zaprtih prostorih kot za delo na terenu. Ob prvih znakih okužbe (nena- vadno visoka temperatura okoli 39 ali 40 stopinj Celzija, bolečine v križu, ne- nadno poslabšan vid, hud glavobol) pa čim prej pojdite do prvega zdravnika in na testiranje. Živolovna past v katero se je nekaj ujelo (foto: Tea Knapič). Gozdna voluharica ulovljena v okolici Mokrono- ga (foto: Lea Likozar). Mladi primerek belonoge miši (foto: Tomi Trilar). Belonoga miš (Apodemus sylvaticus) ima daljši rep in večje uhlje (foto: Shutterstock).