Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKE ZAIMENSKE BESEDE
Slovenske »male« besedne vrste so že v slovnicah navadno dokaj slabo obdelane, še bolj pa v slovarjih, eno- ali večjezičnih (žal velja to tudi za Slovar slovenskega knjižnega jezika iz 1. 1970). Pričujoči zapis z ustrezno razpredelnico skuša vnesti več svetlobe zlasti med t. i. zaimenske besede, najsi bodo pridevniške, samostalniške ali prislovne.
Bistvo naše teorije je, da so pridevniški zaimki vodoravno (če si jih zamišljamo v razpredelnici) štirih vrst (to pomeni, da so ali kakovostni — kak., vrstni — vrst., svojilni — svoj. ali pa količinski — kol.), navpično pa vsaj enajstih razredov (t. j. ali vprašalni — vpraš., oziralni — oz., nedoločni — ned., poljubnostni — poljubu., mnogostni — mnog., oziralno-poljubnostni — oz. poljubu., totalni ali celost(nost)ni — tot., nikalni — nik., drugostni — drug., istostni — ist. in kazalni — kaz.). V preglednici:
I. kakovostni II. vrstni III. svojilni        IV. količinski
1. vpraš.    kakšen kateri čigav koliko
2. oz.        kakršen kateri (ki) čigar (katerega) kolikor
3. ned.       nekak(šen) neki (en) nekoga nekoliko (nekaj)
4. poljubn. kak(šen) kateri (kakšeiU čigav koliko (kaj)
•1 Prim, polj. samopas »? se sam pase«, odtod tudi »prosto, brez nadzorstva« ali »poseben, osamljen, od-Ijudon« (v enakem pomenu pustopaszj, ukr. samopas/pustopaš, adv. »brez pastirja«, sle. samopašnj »biez nadzorstva, svobodent. V gluž. in dluž. samopc^ny najdevamo že drugoten pomen j^razposajen, prešeren, nevezan, razuzdan«.
^' V. Machek, Etymologick-^ slovnik jazyka českeho a slovenskeho, 1957, str. 356 j K. Moszyrtski, Kultura ludowa SJowian, i, 1967, str. 118j drugače E. Mr.cke, Wörterbuch der nieder-wendischen Sprache und ihrer Dialekte   II, 1928, str. 379-80.
117
Kot se vidi iz tabele, se svojilnost dostikrat izraža kar z rodilnikom samostalni-škega (ali posamostaljenega zaimka določenega razreda); čista zaimenska pri-devniškost je dosežena, ko se tak rodilnik znajde kot levi prilastek, prim. n j e pogledi, njih dejanja, ali seveda, ko dobijo priponsko obrazilo, npr. nikogar — niicogaršnji. Pripomiiiti je še treba, da gre med mnogostne zaimke nezaključena vrsta tipa redko kateri, malo kateri, bogve kateri ipd.; prim. še (druge) frazeološke zveze te vrste = tak.
Iz pridevniških zaimkov dobimo (načeloma s ponsko izpeljavo, deloma pa s konverzijo) na eni strani samostalniške zaimenske besede, na drugi pa prislovne (pri teni ostaja omenjenih 11 razredov ohranjenih). Poglejmo kar v razpredelnici:
Sopomenski izrazi v tej preglednici načeloma niso upoštevani (npr. nikdar — nikoli); pri listih samostalniških zaimkih, ki so specifični samostalniški repre-zentanti, se pojavljajo še posamostaljene pridevniške variante (torej namesto kdo izrazi, ki lahko nakazujejo spol in število, konkretno kateri -a -O; pri nihče je
118
tak izraz nobeden nobena -O; od 9 naprej pa gre že v naši preglednici za posamostaljene pridevniške zaimke, le da so jim v preglednici zapisane samo oblike, ki ustrezajo izhodiščnemu kdo oziroma kaj kot edninskim oblikam m. oziroma s. spola).
Zanimivo je primerjati količinske pridevnike in prislove; razlika je tu manj izrazita, jezik si precej pomaga s konverzijo. Jasna pa je ta razlika skladenjsko:
Pridevniške besede:
Tolikim/Toliko ljudem je pomagala, da sama ne ve kolikim.
Kolikor/Kolikerim ljudem boš ti, t o 1 i k o /1 o 1 i k e r i m bom pomagal jaz.
Nekoliko/Nekaj /Nekaterim ljudem je pomagal tudi sosed.
Enako 1 j ude m/(Enakemu številu ljudi) je pomagalo.
Prislovne besede:
Toliko je pomagala ljudem, da sama ne ve koliko.
Kolikor boš pomagal ti, toliko bom pomagal jaz.
Nekoliko/nekaj je pomagal tudi sosed.
Enako /(Ravno toliko) je pomagalo ljudem._____^
Enako omahovanje kot pri količinskih pridevniških zaimenskih besedah nahajamo tudi pri nezaimenskih: Prišel je s pet/petimi možmi. — Z več besedami se to ne da povedati (pogovorno Z večimi...). — Več ljudem je pomagal — V e č i m je pomagal. — Veliko ljudem je pomagal — Velikim je pomagal. — S petero/peterimi ljudmi si/e pomagal
Pri kazalnih izrazih je treba ločiti bližino (ta), bližnjost (tisti), oddaljenost (oni); ustrezno tudi pri prislovih za kraj in čas (tu je delna omejenost glede na tro-člensko paradigmo).
Pri prislovih kraja je treba ločiti še vodoravno: mesto (kje), cilj (kam), izhodišče (od kod) in kodnost, tj. pot in razmeščenost (kod). Prim. za kazalnost: tu — sem/ tja — od tod I od tu — tod; sicer pri prislovih: doma // domov I j z doma j I po domu; zgoraj /1 gor-, zunaj j j ven / /' od zunaj. — Poleg teh štirih vrst krajevnih prislovov je treba ločiti prislove količine kraja (prisl. kol. kr.), npr. daleč ifi (analogno pri času: dolgo hoditi). Med prislovi bo verjetno treba najti tudi mesto za pojem kratnosti: prim. prvičjprvikrat — enkrat, kjer imamo opraviti z Vrstilno oziroma kolikostno kratnostjo.
Kot se vidi iz tega pregleda zaimenskih besed, osebni in svojilni osebni zaimki ne gredo v sistem I — IV krat 1 — 11. Osebni zaimki so torej blizu nezaimen-skim besedam, svojilni pa so iz njih izpeljani podobno kot drugi svojilni pridevniki, npr. očetov iz oče.
Nasprotje zaimenskim besedam, ki tvorijo omejeno množico, so nezaimenske besedne vrste, npr. pri pridevniku ravno tako štirih vrst: kakovostne (lep), vrstne (ajdov), svojilne (Petrov), količinske (en, veliko).
119l