16
Novičar iz raznih krajev.
Ker so laške dežele (lombarško-benečanske) preteklo leto veliko škodo terpele po tertni bolezni, so cesar blagovolili jim davke nekoliko znižati. — Tisti poboljški pri plači cesarskih uradnikov zavoljo dragine so sedaj po višjem sklepu od 22. dec. 1. 1. znani in so tolikšni, kakor smo že povedali v 1. listu; le to imamo še dostaviti, da zadevajo le 6 zimskih mescov, to je, čas od listopada lanskega leta do konca aprila tega leta. — Po izkazku dunajske banke je imela ona poslednji mesec gotovine v srebru za 49 mil. 410.554 fl., njenih bankovcov je bilo med ljudstvom za 377 mil. 880.275 fl. — Na Dunaji je po koleri nastopil legar (tifus) tako hudo, da že v bolnišnici prostora manjka za bolnike. — V tem, ko se iz Petrograda slišijo še precej mirne novice, se je v Parizu vzdignil vojskini  vihar po časnikih tako,   da  „Consti-
tutionnela dosihmal zmiraj pridigar miru, straši sedaj z vojsko,   hudo vojsko, in sošteva že armado  z 250.000 vojaki^ ki bojo zraven vsemogočne   angležko-francozke   armade  na Turškem Rusom nasproti   stali.    Pa   tudi  rusovski   časniki ne praznujejo o vojskinih zadevah. „Sieverna Pčela" pravi: „Preteklo leto se je doveršilo mnogo važnega,  in tudi prihodnost pripravlja mnogo važnega. Ako primerjamo pretek^ < čase s sedanjimi, nas ne sme prihodnost strašiti; vesela bo". S temi besedami začenja sostavek o delih Petra I. in pravi dalje: ^Prihodnjega maja (1856) bo 153 let, kar je car Peter (16. maja 1703) ob Nevi v imenu aposteljna Petra mesto osnoval in ga Petro grad imenoval. Tri leta pozneje. 6. maja 1706,  je napravil tam   kamnitno terdnjavo in tako se bo mesca   maja 1856 praznoval   spomin   1501etnega obstoja terdnjave Petro-Paulove.    Peter I. ni začel svojih del v vgodnih okoljšinah, vendar so zdaj take, da se čudi Eu-ropa nad njimi".    Soštevši početja slavnega  čara pravi  pisatelj :   „Pred   100 leti se je Rusija  pripravljala za vojskor ktero je leta 1757 zoper  imenitnega  vojskovodja  Friderika Velikega začela.    Tudi   takrat  so se vdeležvali  Angleži in Francozi vojske; Francozi so bili zedinjeni z Austrijo, ktera se je vojskovala s Prusijo ,   Prusi pa z  Angleži,   kteri  so hotli Rusijo pogovoriti   v prusko-angležko zavezo;   spomina vredno je, da tadanji angležki diplomatWilliams je tako malo opravil,   kakor   sedaj general Williams   v  Karsu"-Iz vsega se vidi,   da vsaka stran dela,   kar more, bolj za vojsko kot za mirno spravo.   —   V   Parizu se   bo snidel zbor vsih imenitniših vojskovodjev francozkih, angležkih in sardinskih v posvetovanje vojskinih zadev. — Sej je vendar le res,  da  je bila misel Omer-paša odstaviti,   al sultan noče nič od tega slišati.   —   Kar turško cesarstvo stoji, se še nikdar ni  zgodilo kaj tacega,   kar se je zgodilo zadnje dni preteklega leta: sultan turški, Abdul Medjid, je sprejel   iz   rok francozkega poslanca   veliki   križ   fran-cozkega reda „častnega legijona" in si ga pripel na persi.    Nikoli noben   sultan   ni  hotel  vzeti   kake svetinje od kakega kristijanskega vladarja;   zato se je pa tudi pri ti slovesnosti  Turkom   stare   korenine   lahko na obrazih bralo, kaj   so si mislili v sercu,   ki so vidili križ na per-sih vladarja   mahomedanskega.   —   Še   nekaj druzega se od sultana pripoveduje, kar pa je zlo neverjetno, namreč, da se je dal perve dni mesca decembra po naj višjem duhovnu,   Šeich ul Islam-u,   z   neko   svojih   žen (odalisk) redno poročiti.   Ko so to zvedile njene tovaršice, so nek začele strašno razsajati zoper gospodarico harema , češ, da je ona to naključila.   —   Mož,   Maršal   po imenu,   ki je najdel neizmerno   bogate   rudnike   zlata v Kalifom i i, je znorel, in on, ki je toliko ljudi srečnih storil na svetu, je sedaj naj nesrečneji človek v Kalifornii.   Od enega do druzega kraja hodi ves zbegan; le ta misel mu po glavi blodi, da je v zvezi z neštevilnimi   duhovi, ki so mu povedali od milijonov in milijonov  kupov zlata,   da pa še ni čas   prišel razodeti svetu teh zakladov. — Na čer nem morji je od 18. do 21. decembra razsajala strašna burja, in napravila veliko škodo.    Med 36 ladijami, ki so iz Donave (Suline) jadrale na černo morje, je razbila 14 piemontežkih,   8 gerških ,  3 austrijanske  in 1 toškansko;   od 10 druzih   se takrat še ni nič vedilo.    Na druzih  krajih  se jih je pa še dvakrat več potopilo.    Okoli 300 mornarjev je utonilo.