Gregorčičeva pesem ,,Cloveka nikar" in spiritizem. V Janka Lebana podlistku ,,Še nekaj besed k Burgarjevi knjigi Simon Gregorčič" BUčit. Tovariša" v 6. odstavku čitam, da je pesem BOloveka nikar" pravo spiritistiško evangelje Gregorčičevo ia s spiritiškega stališča čisto lahko umevno itd. Eazvidno je, da je g. J. Leban vnet spiritist, ker tudi priporoča razne knjige o spiritizmu, ki so jih spisali Bder russisehe Staatsrat A. Aksakov", umrli monakovski profesor dr. Oarl du Prel, Friex itd. Ker se mi zadeva baš ne zdi malenkostna, kakor bi bilo na prvi hip misliti, si dovoljujem pojasniti stvar malo natančneje, drugače bi se nekateri tovariši res utegnili navduševati za Bznanost" spiritizem, kakor naš sicer zaslužni nematerialist, spiritist J. Leban. Jasno je, da bi rajni naš dični Gregorčič strogo odklanjal naslov spiritista in nadalje, da ne gre, eno izmed njegovih najlepših pesmi kratkomalo iraenovati ,,špiritistiško evarigelje" njegovo. Kaj porečejo k temu naši slovstveniki strokovnjaki, ki so nv svojem doktorskem doktrinarstvu po nepotrebnem porabili v svrho razlage in obrambe te pesmi toliko — črnila?" Priznati sicer moram, da sam nisem čital tiste Buporabe črnila", a vendar mislim, da se tam nahaja boljša razlaga pesmi nego na podlagi spiritizma. V istini poznam preeej spiritistiške Iiterature izza prejšnjih let, in sicer nekaj več del nego jih navaja g. tovariš Leban. Videl sem in govoril s slovečimi antispiritisti, bivšimi mediji, kakor Homes in Fay, ter bi zaradi tega rad vedel, kje živi tistih 60 milijonov ljudi, ki prisezajo na spiritistiški credo in kateri imeDitni učenjaki so raed fljimi. Upam pa, g. tov. J. Leban, da razen mene tudi še druge moje tovariše Vaše besede ne bodo prepričale, ter da ostanemo v spiritistiškem oziru vsi Savli. Kar se tiče epohalne razprave BSpiritizem v slovenskem pesništvu", dvomira, g. Leban, da bi Vas prehitela katera mlajših in čilejših moči, le postrezite rajši Vi slovenskemu slovstvu v taki potrebi. G. tovariš! BKdor je od materijalizma že tako prepojen, da smatra . . ." itd., smo jako vajeni brati v predalih dičnih časopisov BSlovenca", BDoraoljuba" in sorodnih jim časnikov, a v naše glasilo, verjernite mi, ne sodijo. Večine nas ni strah ne pred materializmom ne pred spiritizmom in tudi ne pred ultramontanizmom. Pustimo za zdaj to stvar in oglejmo si nakratko pesem. Kakor priznano, niso Gregorčičeve pesmi ravno težko umljive, ravno nasprotno; in kdor količkaj umeva svet, temu je gotovo tudi pesem BCloveka nikar" jasna. V božji delavnici (t. j. svetu) se rodi bitij brez števila. Skrivnostno, spoznanju težko pristopno snujejo razne sile, ki provzročajo vse prikazni. Nikjer ni stalnega bitja, vsako mine naposled, ker je nastalo, a nič ne gre v izgubo. Pri nas reče Iju3stvo: ,,Nič ne gre v izgubo", kar je drug izraz za BEnergiegesetz", BGesetz von der Erhaltung derKraft". Zaradi nestalnosti, minljivosti se mora vse preminjati, vrteti, prenavljati, prerojevati, presnavljati in v tem bistvu je ravno življenje. Pesnik zaradi tega konstatira BIn smrti nisem vzrl nikjer". (Ohne Tod kein Leben, ohne Leben kein Tod.) Nikjer ne morem v tem zasledovati spiritizrna z njegovirni strabovi. Nerazumnik plakaje toži, ko pade cvot dehteči roži, ko izmed dragih mu kater duha okove v grob položi, češ, rodni brat mi je umrl. — Zakaj toži? Ker je nerazumen in ne umeva življenja, ki mu je bistvo presnavljanje, prenavljanje, ponavljanje, novo življenje, t. j. smrt. Smrt je prevara, smrti ni. Gregorčič je zvest katolik in katoliškega uaziranja, dasi očiščenega, glede neumrjočnosti duše. Život, truplo mu je prsteni oklep, v katerega je stvarnik iskro duha njegovo zaprl, kakor se izraža pesniško, ne spiritistiško. Gregorčič je zvest katolik in pesnik, a ne filozof, še maiij pa spiritist. Začetnik ve. Ker pa pesnik smrti ne more uzreti, ve, da ne bo umrl, Bko ilnato bo ječo strl". Duh njegov razvije peroti na skrivnostno pot svojemu začetniku naproti, ki ga tu v dolu solz in zmot ne more spoznati. Tukaj spoznamo le običajno katoliško versko naziranje, ki ga izreče pesnik. Kdo bo pri tem mislil na takozvani spiritistiški -Sommerland ?" Prst (telo pesnikovo) izroče Ijudje prsti in svet — kakor naravno — hitro pozabi kraj, krijoč ostanke. Naj svet pozabi, a začetnik vsega ne pozablja. Po zakonu stanovitnosti, energije se porabi prah za novo stvar, glej, kakor v začetku presnovljanje, prenavljanje, prerojevanje, novo življenje. Pesnik ne ve, za kako stvar, drug je gospodar. Le enega prosi: Ustvari, gospodar vsega, iz mojega prahu katerokoli stvar, lepo cvetko ali ptico pevko, le človeka, ki bi moral tako trpeti in čutiti, tako mučno med dvomi in zmotami viseti, le takega nesrečneža ne ustvari — nikdar! Kaj nam naj tu spiritizem pojasnuje ? Gregorčič je bil silno nesrečen, trpel je veliko in neznosno zaradi raznih okolnostij, in srce je imel tako rahlo, čuteče. Kakor druge ljudi so tudi njega, le mnogo bolj mučili dvomi, žmote in prevare in to mu je bilo tako trpko in neznosno, da je prišel do zaključka: Za tako trpečega človeka bi bilo bolje, da bi ne bil nikdar — rojen. Ta misel pa je gotovo najraanj spiritistiška. Nadujam se pa, da bo tako naravno umevanje pesmi vsakomur jtsneje kakor transcendentalna spiritistiška razlaga knjige in spe nSpiritizem v slovenskem pesništvu". Glede materializma pa dovolite, da povem staro povest, in sicer doslovno v nemščini: Einst weilte der Weise im Jeta-Hainl. Damals begab sich der ehrwiirdige Kaceano zum Vollendeten. Daselbst angelangt begrlifite er den Erhabenen und setzte iicb. ihm zur Seite nieder. Zur Seite sitzend wandte sich nun der ehrwiirdige Kaccano zum Weisen und sprach: -Bechte Erkenntnis, rechte Erkenntnis, so sagt man, o Herr. Inwiefern nun aber, o Herr, hat einer rechte Erkenntnis?" — Zu zwei Ansichten, Kaccano, halten die meisten Menschen: 1. zu der Ansicht vom absoluten Sein des Ich oder 2. zu der Ansicht von der absoluten Vernichtung des Ich beim Tode. Fiir einen aber, Kaccano, welcher der "VVahrheit gemaC in rechter Einsieht erkennt, gibts nicht ein solches, wie dea Glauben an eine absolute Vernichtung der Dinge. Und fiir einen, der der Wahrheit gemaB in rechter Einsicht erkennt, wie alle Diuge der Verganglichkeit anheimfallen, gibts nicht ein solches, wie den Glauben an ein absolutes Sein der Dinge inklusive Menschen. Die Welt zwar, o Kaccano, verfilngt sich im begehrlichen Suchen, im Anhaften und Anklammern. Ein Einsichtiger indessen verliert und verfangt sich nicht in der Sucht und im Anhangen, versteift sieh nicht in seinem Denken, noeh hangt und klamraert er sich an die Vorstellung eines dauernden Ich. Er weiI3: BDas, was entsteht, ist urzulanglich, unzulanglich, was verganglich ist, und zweifelt nicht. In dieser Erkenntnis eben lebt er unabhiiDgig von den andern. Insofern aber, Kaccano, hat einer rechte Erkenntnis. Zu behaupten, Kaccano, daB Dinge ein absolutes Sein haben: das ist das eine Extrem. Zu behaupten, daC Dinge der absoluten Vernichtung anheimfallen: das ist das andere Extrem. Diese beiden Extreme vermied jedoch der Vollendete und lehrte die in der Mitte liegende Wahrheit: Auf dem Wirken beruht das Leben, auf Verblendu_g das selbstbejahende Wirken.  K. K.