-^obraževanju in znanosti 8|ovenije, 14. marca 1988 "št. 5-letnik XXXIX
i
1
1
i
v
a
Med dragim praberite
•	BOMO KOS NASILJU NAD OTROKI? str. 2
•	ČAS MED PRAZNIKI - ŠE NEIZRABLJENA REZERVA? str. 3
•	ODLOČNO PROTI ZVEZNI ŠOLSKI ZAKONODAJI, str. 3
•	ŠOLSTVO ZA SLOVENCE V ITALIJI, str. 4
•	PREDŠOLSKA PEDAGOŠKA DELAVNICA, str. 5
•	DOBER UČITELJ - RAZMIŠLJUJOČ PRAKTIK, str. 6
•	OTROCI V ŠOLO, MARSIKATERI UČENEC K PSIHIATRU, str. 7
e
a
a
i-
»-
e
e
li
h
)-
a
>-
e
a
e
e
i-
h
r.
ji
1.
1.
ec
/i
rf
0
1
it
ot
Andrej Grošelj: Lesaiji - Dravograd 1986, hrast - 4 m
Koliko zmore sindikat
V Dubrovniku je bil od 25. do 27. februarja seminar za zastopnike učiteljskih sindikatov evropskih dežel. Pripravila ga je Svetovna zveza učiteljskih organizacij (CMOPEAVCOTP) o temi Učinkovitost sindikalne akcije. Namen seminarja je bil zbrati različne izkušnje - povečini iz zahodnoevropskih dežel o položaju izobraževanja in sindikalni dejavnosti, ki naj bi zava-
rovala učiteljeve interese, skratka, zboljšala njegov položaj, posebno glede osebnih dohodkov in delovnih razmer. Ob koncu seminarja so sprejeli tudi poseben dokument Priporočilo za učinkovitost sindikalne akcije. ki ga bodo predložili tudi na sestanku CMOPE v Dublinu letošnjo jesen.
Tridnevnega posvetovanja se je udeležilo približno 50 zastop-
nikov 18 učiteljskih sindikalnih organizacij iz 13 evropskih dežel. Med temi je bila tudi Jugoslavija, zastopal pa jo je Boris Lipu-žič, predsednik Zveznega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi - po tem sindikatu je tudi Jugoslavija enakopravna članica CMOPE.
Nadaljevanje na 2. str.
Pedagoško šolstvo kot narodno vprašanje
Nedavno republiško posvetovanje o prihodnosti pedagoškega šolstva je znova opozorilo, da moramo to področje vzgoje in izobraževanja obravnavati kot prednostno, saj je pedagoško šolstvo po svoji naravi izjemno pomembno in občutljivo narodno vprašanje.
Kadar se na posameznih področjih šolstvo ne razvija v skladu s potrebami tehnološkega in splošnega družbenega razvoja, so posledice vidne še veliko let. Če pa se pedagoško šolstvo ne razvija v skladu s potrebami časa in narodove prihodnosti, bomo občutili posledice dolga desetletja. Zaradi pomanjkanja učiteljev za posamezne predmete in področja, ki so temeljnega pomena za splošno izobrazbo in nadaljnje strokovno izobraže-vanje^ mladih, se nam utegne zgoditi, da bodo celi rodovi doraščali z občutnimi vrzelmi v svoji temeljni izobrazbi in vzgoji, pa naj gre za matematiko, za likovno ali glasbeno vzgojo ali drug predmet. Take vrzeli bi se poznale v poznejši poklicni usmerjenosti in usposabljanju mladih, pa tudi v njihovem osebnostnem razvoju.
Če bi bilo izobraževanje učiteljev enostransko in pomanjkljivo, bi bili oškodovani prav tako ceh rodovi mladih. To bi se zgodilo, če bi prihajali iz pedagoških šol strokovno slabo pripravljeni učitelji, prav tako pa tudi tedaj, ko bi bila njihova pedagoška (poklicna) usposobljenost pomanjkljiva in v neskladju z zahtevnostjo sodobne vzgoje. Oboje - strokovna in pedagoška usposobljenost - je enako pomembno. Sama strokovna usposobljenost, kot vemo, ni dovolj, še zlasti, če mislimo na osnovno izobraževanje, in vzgojo mladih, pa tudi na obdobje srednjega izobraževanja, ko velik del mladine nadaljuje in sklene svoj temeljni izobrazbeni in osebnostni razvoj. Končno je tudi vse kasnejše izobraževanje ter osebnostno oblikovanje odvisno v marsičem od tega, kakšno vzgojo, kakšne učitelje in vzgojitelje in kakšne razvojne možnosti in spodbude je kdo imel. Pedagoško šolstvo bi moralo biti zato v središču družbene skrbi za prihodnost, eno izmed osrednjih vprašanj narodne samobitnosti in napredka. Tako pedagoško šolstvo tudi obravnavajo v svetu povsod tam, kjer urejajo ta vprašanja daljnovidno, brez birokratske ozkosti ali zaslepljenosti z enostranskimi interesi. Kaj pa mi? Se ravnamo po teh spoznanjih, ki so sestavni del naše pedagoške in narodne dediščine, pa tudi napredne zavesti? Več razlogov je, da v to dvomimo ali da smo zaradi teh vprašanj vsaj resno zaskrbljeni.
Kljub tolikim političnim, samoupravnim in strokovnim organom, ki vsak po svojih pristojnostih in včasih tudi vsak po svoje usmerjajo področje vzgoje in izobraževanja ter bdijo nad pedagoškim šolstvom, kljub sodobnim informacijskim sistemom, srednjeročnim in dolgoročnim načrtom ugotavljamo, da bomo ostali brez učiteljev matematike, jutri bomo ugotovili, da skoraj nimamo več kvalificiranih učiteljev za likovno in glasbeno vzgojo, pozneje morda da bomo imeli premalo učiteljev za razredni pouk in tako naprej. Taka vprašanja urejamo od danes do jutri - pot do pedagoškega poklica pa je dolga, od poklicnega odločanja na koncu osnovne šole do univerzitetne diplome traja vsaj osem let. Brez natančnega načrtovanja, usklajenih in dolgoročno usmerjenih prizadevanj se bomo zmeraj znova znašli pred zagatami in slepimi ulicami, ki bi jih morali predvideti.
Čeprav so ob prehodu na visokošolsko izobraževanje osnovnošolskih učiteljev visokošolske organizacije prevzele odgovornost, da bodo kakovostno pripravljale prihodnje učitelje in pedagoge, se zdaj nekatere med njimi sprenevedajo in to prikrivajo z davno zastarelimi gesli, češ da zadošča za učiteljski poklic obvladovanje stroke - vse drugo pride s prakso. Kako je mogoče povezati tako ravnanje in take poglede z odgovornostjo za narodovo prihodnost, na katero se vsi tako radi sklicujemo? In ko bomo zaradi gospodarskega zastoja in dajatev, ki jih moramo plačevati za našo skupno nerazvitost, zategnili pas vsej vzgojno-izobraževalni dejavnosti, ali ne bomo morda z isto neselektivno logiko zarezali tudi v pedagoško šolstvo, v izobraževanje in strokovno spopolnjevanje učiteljev in vzgojiteljev. Bodo 'v odločujočih organih upoštevali zgodovinsko spoznanje, da je pedagoško šolstvo izjemno pomembno in torej prednostno narodno vprašanje?
JOŽE VALENTINČIČ
dogodki
novosti
Bomo kos nasilju nad otroki?
Ni še dolgo od tega, ko smo v tujih časopisih prebirali o nasilju nad otroki, zdaj pa je čedalje več podobnih primerov že tudi v Sloveniji. Koordinacijski odbor za .načrtovanje družine pri Predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije je pripravil več pogovorov o tej temi. Iz dozdajšnjih razprav ugotavlja, da bo treba to problematiko obravnavati sproti pa tudi celotno, ne le po posameznih področjih. Bolj kot do zdaj bomo morali strokovno usposabljati delavce v različnih strokah, ki lahko pomagajo preprečevati nasilno vedenje. Strokovna spoznanja naj bi sproti upoštevali v praksi, dopolniti in spremeniti pa bo treba tudi nekatera zakonska določila.
O stiskah in težavah mladih, ki izzovejo nasilno obnašanje, moramo nameniti več prostora v časnikih, revijah, v radijskih in televizijskih oddajah, posebno v strokovnem časopisju, oblikovati pa bi morali tudi različne zloženke, letake in plakate, ki bi odvračali mlade od nasilja in jim pomagali najti drugačne možnosti za premagovanje težav. O nasilnem vedenju bi se mchSili več pogovarjati tudi \ šolah, posebno v sedmih in osmih razredih (mogoče pri predmetu druž-benomoralna vzgoja). S tovrstno vsebino naj bi dopolnili tudi vzgojno-izobraževalne programe srednjih, višjih in visokih šol, zlasti tiste, po katerih usposabljajo diplomante, ki se bodo v svojem poklicnem delu ukvarjali s temi vprašanji,
Univerzitetni zavod za zdravstveno varstvo SRS, Zavod SRS za šolstvo. Inštitut za kriminologijo in Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše bi morali načrtno in temeljiteje skrbeti za strokovno spopolnjevanje zdravstvenih delavcev, delavcev v centrih za socialno delo, pravosodju. organih za notranje zadeve, v vrtcih in šolah, pa tudi za časnikarje. Nasilja je v naši družbi iz dneva v dan več, zato morajo o tej problematiki čedalje več pisati.
V program obveznega predzakonskega svetovanja bi morali uvrstiti tudi teme o nasilju nad otroki in preprečevanju le-tega, o tej zadevi bi se morali pogovarjati na roditeljsih sestankih s starši v vzgojno-varstvenih organizacijah in šolah.
Tudi otrokove pravice morajo varovati zakon. Določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz poglavja, ki obravnava odnose med starši in otroki, predvsem tista o družbenih ukrepih pri uresničevanju starševskih pravic, bi morali razlagati dosledno in pravilno - tako da bi bili otroci bolj zavarovani. Ukrep, ki ga imenujemo odvzem starševske pravice, je premalo natančno opredeljen, zato je velikokrat sporno, kdaj spada otrok v zavod in kdaj ne. Nadrobneje naj bi opisali tudi pravice in koristi otrok v zunajzakonski skupnosti.
Eden od načinov, ki se je uveljavil kot pomoč ljudem v stiskah, je tako imenovali klic v sili. Zakaj ga ne morajo uporabiti tudi trpinčeni otroci? V mestih in večjih krajih imamo strokovnjake, kamor lahko pridejo po nasvet starejši in otroci. Te možnosti pa nimajo v manjših krajih, zato bi morali tam zadeve urajati tako, da bi strokovnjaki svetovalci redno obiskovali šole ali zdravstvene domove in tam pomagali ljudem iz težav.
O trpinčenih otrocih v naši družbi sicer veliko govorimo, v strokovnih okoljih pa jim še zmeraj namenjamo premalo pozornosti. Pojasniti je treba že sam pojem trpinčeni otrok in ga opisati. V Stališčih in priporoči-loh Koordinacijskega odbora za načrtovanje družine pri Republiški konferenci SZDL Slovenije beremo: »Izhodišče naj bo opredelitev trpinčenja otrok v ISCA, Mednarodnem stalnem komiteju o trpinčenju otrok pri Mednarodnem združenju za varstvo otrok v Ženevi. (Dokument Opredelitev trpinčenja otrok. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, Ljubljana, januar 1987, ki ga je pripravila dr. Anica Kos Mijuš). Pripraviti je treba tudi načrt, kako bomo te pojave spremljali in preprečevali. Na obravnavanem področju ima pomembno vlogo tudi SZDL - njeni koordinacijski odbori za načrtovanje družine, sveti za socialno in zdravstveno politiko, sveti za vzgojo in izobraževanje in razne druge oblike dela pri občinskih in mestnih konferencah SZDL naj skupaj z drugimi organizacijami spregovorijo o problematiki nasilja nad otroki, o tem, kako ga preprečujemo, obravnavajo pa predvsem tisto, kar je posebno zanimivo in pereče po posameznih območjih. L. L.
Letos spet poletna šola iz naravoslovja
Namen poletne šole je pritegniti sposobnejše učence zadnjih razredov osnovne šole (14 do 15 let) k raziskovanju, jim privzgojiti in jih naučiti najosnovnejših metod terenskega dela ter jih s tem usmerjati v naravoslovno področje.
Vsebina dela lanske poletne šole, bila je od 24. junija do 3. julija v Bistrici pri Tržiču, je zajela štiri področja naravoslovja: geologijo, fiziko, kemijo in biologijo, tako da so vsi udeleženci obdelali program vseh štirih področij. V geologijo smo uvrstili ogled opuščenega rudnika živo-srebrove rude ter razlago nastanka fosilov vulkanskih in sedi-mentnih kamnin v svetovno znani Dolžanov! soteski. V fiziko je bilo zajeto opazovanje vremena, merjenje gostote vode in kamnov, merjenje hitrosti vodnega toka v odvisnosti od širine struge, izračunane iz zastoj-
nega tlaka. Fri biologiji in kemiji so učenci prijnerjalno merili onesnaženost Tržiške Bistrice iz treh zajetij.
Sedež desetdnevne poletne šole je bil na osnovni šoli Heroja Bračiča v Tržiču, kjer so nam štiri učilnice rabile za eksperimentalno delo, štiri pa smo spremenili v spalnice. Poleg 24 učencev je v poletni šoli sodelovalo še dvoje mentorjev za vsa štiri naravoslovna področja in računalništvo. Poleg raziskovalnega dela so si učenci ogledali tovarni čevljev Peko in kos Tokos ter bližnji muzej ter se seznanili s kulturno dediščino kraja. V prostem času so se ukvarjali s športom. .
Ker so vsi udeleženci v anketi odgovorili, da bi se radi ponovno udeležili takšne šole, kakršna je bila lani v Tržiški Bistrici, jo bomo letos ponovili - seveda za drugi rod učencev.
ELA TERAN

Koliko zmore sindikat
Nadaljevanje s 1. str.
Tridnevno srečanje evropskih sindikalnih delavcev v izobraževanju, na katerem so na plenarnih sejah in v delovnih skupinah oblikovali besedilo omenjenega priporočila, je bilo vsekakor priložnost za boljše spoznavanje razmer in težav v izobraževanju večine evropskih dežel (razen
vzhodnoevropskih, ki niso članice CMOPE in tudi niso poslale svojih zastopnikov na seminar). Po vsem, kar je bilo povedano v Dubrovniku, lahko sklepamo, da položaj izobraževanja v večini evropskih dežel ni ravno rožnat: učitelji so skoraj povsod precej na slabšem kot delavci v drugih dejavnostih, in ker dajejo vse dežele za izobraževanje čedalje manj denarja, postajajo negotove celo zaposlitve. Preveč učencev v razredu, preobremenjeni učitelji in pomanjkanje denarja - zaradi vsega tega se ne zboljšuje kakovost dela, težke delovne razmere in slabi osebni dohodki pa odvračajo tudi mladino, da bi se odločila za učiteljski poklic. Tudi drugje dobro poznajo na tem področju negativno selekcijo. Skratka, povsod imajo omejitve in resolucije in tistih »deset odstotkov manj«, povsod imajo tudi vlade, ki ob-
ljubljajo eno, delajo pa drugo. Čeprav se pogosto menjavajo, krojijo izobraževanju usodo po istem vzorcu, kajti očitno je, da je pri varčevanju še najlažje zategniti pas v izobraževalni dejavnosti. Povsod pozabljajo, da je izobraževanje dejavnik razvoja in da ni mogoče pričakovati višje produktivnosti brez dobrih strokovnjakov - takšnih delavcev pa ne brez kakovostnega izobraževanja. Prav zato bi morali v to področje vlagati veliko več, kot smo kdajkoli doslej. Na seminarju smo tudi slišali, da so v nekaterih deželah reformni projekti propadli zato, ker nezadovoljni učitelji preprosto niso hoteli sprejeti novosti. Ob teh izkušnjah pa lahko zaslutimo tudi nekatere odgovore na vprašanja, ki se porajajo pri nas, na primer, zakaj je reforma »omagala«, ali pa ostala sredi poti do zaželenega cilja, ne da bi se pri tem zboljšala kakovost izobraževanja.
Ko so govorili o sindikatu, je bilo poudarjeno tole bistveno vprašanje: kako organizirati sindikalno dejavnost in kakšne oblike sindikalnega boja bi bilo treba uporabiti, da bi se razmere zboljšale. Enotne formule seveda ni. kljub temu pa je mogoče nakazati nekatere temeljne stra-
IZ JUGOSLOVANSKIH PROSVETNIH ČASOPISOV
Ustanovljeno Združenje učiteljev Črne gore
Devetnajstega januarja 1988 je bila v Baru ustanovna skupščina Združenja učiteljev Črne gore. Tako se je uresničila zamisel, ki je živela med črnogorskimi učitelji več desetletij. Na skupščini so sprejeli tudi statut, v katerem so nakazani najpomembnejši cilji te družbene organizacije: organiziranje strokovnega spopolnjevanja članov, razvoj teorije in prakse na tem področju, spodbujanje ustvarjalnega delovanja članov, spremljanje izdajateljske dejavnosti, razvijanje znanstvenoraziskovalnega dela v vzgoji in izobraževanju idr., piše v 4. številki Prosvetnega rada,. Črna gora, G. Borovič Stanojevič.
Najpogostejše napake
Pod tem naslovom je Mirsad Karič objavil v 751. številki Prosvjet-nega lista, BiH, pogovor s Teufikom Hodžičem, znanim pedagoškim delavcem in piscem osnovnošolskih učbenikov. T. Hodžič je med drugim poudaril: »V šoli je namenjeno zelo malo pozornosti temeljnim didaktičnim načelom, posebno načelo nazornosti. Pouk je preveč verbalen, čeprav vemo, da je 80 odstotkov otrok vizualnega tipa. To se zdi mnogim na prvi pogled nepomembno, jaz pa mislim, da tak pouk vnaprej onemogoča kakovostno delo. (...) Če vzamete kateri koli program pedagoške fakultete, je prvi vtis ta, da strokovni predmeti nenaravno prevladujejo v primerjavi z didaktičnimi. Ne zavedamo pa se, kako slabo to vpliva na delo učitelja, ki pride v šolo. To bom ponazoril z zgledom: od 100 pogojnih napak, ki jih učitelj začetnik zagreši pri pouku, je 85 odstotkov didaktičnih, druge pa so strokovne. To je še posebno očitno v komunikaciji med učiteljem in učenci v učnem procesu.«
Šolo vrniti šoli
V	organizaciji Komisije za idejno delo, izobraževanje, znanost in kulturo Mestnega sveta in Mestnega odbora sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi je bil v Zagrebu seminar za aktiviste, ki delajo v usmerjenem izobraževanju. Predaval je tudi dr. Milivoj Solar, ki je dejal, da je iluzorno govoriti o nekakšni novi zasnovi razvoja izobraževanja (podsistema), dokler ne vemo, kakšna je razvojna zasnova njegovega okolja (sistema). Osrednji problem izobraževanja je, da se neskladje med načeli in resničnostjo vse bolj poglablja.
Kaj smo dosegli z reformo? Kaj početi z njo? Kje smo in kako naprej? To je le okvir, v katerega je postavil zdajšnje stanje v vzgoji in izobraževanju, njegovo zgodovino in mogoče poti razvoja, neposredne in dolgoročne naloge.
V	javno razpravo so prišle gore papirja, vendar brez koristi. Pomešane ravni, nejasne pristojnosti... Kljub vsemu pa je najdragocenejše prav to, da ta »gozd idej« le kaže nekatere premike v družbeni zavesti (upoštevanje problemov in poskus, da se začnejo resneje reševati).
Že pri sami zasnovi reforme je bilo narejenih nekaj napak z daljnosežnimi (negativnimi) posledicami: precenjen je bil podsistem (kot gibalo možnih razvojnih transformacij), podcenjen pa sistem (družbenogospodarsko, politično in drugo okolje). Napačno je bilo tudi pričakovanje, da je mogoče ves izobraževalni sistem izpeljati iz nekaj načel (ukinjanje t.i. dualizma ipd.). Če temu dodamo še to, da ni bilo kakršnega koli resnega elaborata, ki bi operativiziral samo zamisel do praktičnih rešitev, je razumljivo, da se je zgodilo to, kar se je: na eni strani blokada sistema in na drugi: nismo dobili vpogleda v resnično stanje.
Najprej moramo »razjasniti« vprašanje pristojnosti in natančno določiti, kdo je za kaj (in komu) odgovoren. Številne vzporedne poti pri odločanju, ko je vsak odgovoren za vse in nihče za nič, so notranja ovira v delovanju sistema. V skladu s tem je treba na novo organizirati marsikaj, od šole do komiteja. Z drugimi besedami: šolo je treba vrniti šoli. stroko stroki, odločanje pa povezati z odgovornostjo. To se bo izboljšalo le, če se bomo rešili normativizma. te dodatne ovire za resnično delo in ustvarjanje v šoli. Čim večje predpisov, tem večja je zmeda, piše v 7. številki Škotskih novin, Hrvaška, Ante Selak. Izbral TINE LOGAR
i

teške smeri, po katerih bi se lahko ravnal sindikat, kadar brani učiteljske interese in v boju za zboljšanje gmotnega položaja izobraževanja. Bojevati bi se moral predvsem proti temu, da mu vlada ne bi omejevala pravic (v nekaterih deželah se na primer dogaja, da razglašajo nekatere oblike sindikalne dejavnosti v izobraževanju, posebno organiziranje stavk za nezakonite, zato učiteljem, ki stavkajo, za kazen odtegujejo od plač in podobno. Sindikat bi moral s političnimi potezami prisiliti vlade posameznih dežel, da bi izobraževanje drugače obravnavala, posebno pozornost pa je treba nameniti sodelovanju z drugimi učiteljskimi sindikati pa tudi s sindikati na drugih področjih, z javnimi službami pa tudi sodelovanju s starši in z množičnimi občili.
Vsi ti pa tudi nekatere druge ukrepe, posebno tiste, ki zadevajo skupne dogovore, so uvrstili sklepni dokument, upajo pa, da ne bodo ostali le na papirju,temveč da bodo trdna podlaga za učinkovito sindikalno dejavnost
v izobraževanju. Tretja tehnolj ška revolucija postavlja izobiL] ževanje pred velike izzive; 1L tem pa to področje ne bo mosjjj biti kos, če se ne bo spremenniL konstelacija sil v tem prerazvL, Čanju, pomembnem za prihoL nost. Ravno izobraževanje -pe, veda ne more biti lokomotiva,] vleče naprej, temveč zgolj poj 1 varjen vagon na koncu kompojav cije, ki zavira in upočasnjuje v® njo, s tem pa škoduje vsem. po;
To so sicer že stare, velikok|ii( ponovljene resnice, prav z4el v Dubrovniku pa so ugotavljafe da so takšni pogovori in srečaifta: zanimiva tudi glede na naše n mere v izobraževanju, saj se izkušenj o katerih smo sli:
- tako nam je dejal ob kotil seminarja v Duborvniku Bor Lipužič - lahko naučimo matf kaj, predvsem pa to, kako L 1 treba organizirati in uresničevr' posamezne sindikalne akcC-! Čeprav smo iz različnih deželi'/' veliko problemov skupnih, T/ pa je tudi. da so mehanizmiJJt njihovo reševanje v vsaki drži c drugačni.	^
i
IVAN RODIČ
lier
Prešernove nagrade študentom Pedagoške akademije
fka
tfe!
I
rPt
like
>0j
tnj
he:
Letos je Pedagoška akademija v Ljubljani prvič v svoji zgodo' te-podelila Prešernove nagrade svojim študentom oziroma diplomi ^ tom za njihove ustvarjalne dosežke. Nagrade in čestitke dekana mi iče Ivana Justinka so na interni slovesnoti 25. februarja 1988 prej aj učitelji in vzgojitelji:	„ ,
Mirjana Oreškovič,,.študentka ob delu, oddelek za predšolUst, vzgojo, za nalogo Spodbude za gibanje - gibalno ustvarjanje 5- do )rjr letnih otrok, mentorica prof. Breda Kroflič, somentor dr. Rajde),
Vute.
Delo obravnava razvijanje otrokove gibalne ustvarjalnosti na pdn ( lagi literature s področja psihologije in metodike plesne vzgoje ter ^ podlagi lastnih izvirnih spodbud in postopkov. Med drugim"razisku.liaj kakšen je odziv otrok glede na različne vzgojitelje.	olc
Cecilija Trobec, študentka ob delu, oddelek za razredni pouk.|pr( nalogo Pri Potrebuježu pa govorimo takole, mentor dr. Milan Dtpec gan. somentor prof. Janez Sivec.	in ,
Naloga obravnava narečje domačega kraja oziroma samotne mače hiše pod Črnim Vrhom pri Polhovem Gradcu. Z občutljivosito, za drobne glasovne odtenke podaja s pomočjo sheme (Kopčavjolš Jezikovna vadnica) oblikoslovni opis domačega jezika. Nekat? p poglavja presegajo shemo, na primer poglavje o sklanjatvenih vzje ( cih, v katerem vzpostavlja posebno sklanjatev, ki jo imenuje sklanjaj]
Tina Arnež, redna študentka, katedra za knjižničarstvo, za diploL sko nalogo Razvoj in delovanje visokošolske knjižnice na Visoki sM za organizacijo dela v Kranju, mentor dr. Branko Berčič, somenff| prof. Maks Veselko.
Delo obravnava organiziranost visokošolskih knjižnic v svej v Sloveniji, posebej v sklopu mariborske univerze, predvsem v naslovu imenovano knjižnico v Kranju, njeno zgodovino, prostf opremo, knjižnično gradivo, informacijske vire, delo z uporabni’ { delavce v knjižnici in financiranje, in predlaga, kaj bo treba storinL. nadaljnji razvoj.	||j
Marija Kos, redna študentka, oddelek za matamatiko, fiziko
tehnično vzgojo, za nalogo Izdelava vlitkov v litostrojski livabina mentor dr. Janez Grum, somentorica mag. Breda Mejak Vrišer. j)ata Naloga obravnava tehnološke postopke litja kovin v peščene n«, dele in pripravo ustrezne učne ure tehnične vzgoje in s tem poveza] strokovne ekskurzije v modelarno in livarno. Sestavni del diplomigje' naloge je v delavnicah na Pedagoški akademiji in na Tehniški sred|ieir] šoli izdelan pano. ki prikazuje nastanek stojala ročne stiskalnice. ja ^ Bernarda Gros, redna študentka, oddelek za razredni pouk.!asoi nalogo Odnos otroka do šole, mentorica mag. Cveta Razdev4Vjr Pučko, somentorica mag. Marija Skalar.	tv»
Delo obravnava problematiko slabega odnosa otrok do šole in ^ podlagi spisov ter semantičnega diferenciala raziskuje resnično stal r0cJ na tem področju, vzroke in posledice ugotovljenega stanja, kakšeflL^ položaj v mestu in kakšen na podeželju, povezanost z učnim usfiaia ' hom. Predlaga, naj bi ustvarili pravo ozračje v šoli, izbrali primei}0stii učitelje, prilagajanje različnim učencem, pravičnost in dosledti‘zoPr ocenjevanja in drugo.	ta|a
Maruša Trpin, redna študentka, oddelek za matematiko in fizijesta, za delo Delilniki napetosti, mentor dr. Janez Ferbar, somentor mwa Aleksander Kregar.
Delo obravnava osnove elektrotehnike pri pouku fizike v 8. redr zredu. in sicer delovanje delilnikov napetosti. Ker se je treba izog' matematičnemu izpeljevanju ter učenju na osnovi vzorčnih ve;i
uporablja metodo grobe kvantitativne ocene, ki temelji le na osnij^ nih zakonih elektrike, ter metodo upoštevanja povratnega vpljg^'
pojavov v električnem vezju. Obravnava najprej delilnike iz enalj^ ločenih upornikov, nato pa zvezno spremenljive delilnike, opisu, j ^
svoje eksperimente na teh področjih.	t0vo,
Anton Maver, študent ob delu, oddelek za specialno pedagog: roCe - motnje vedenja in osebnosti ter domska vzgoja, za delo Samornr j>r(, poskusi samomorov in samopoškodbe v kazensko poboljševal»nje domu Dob od 1. 1. 1977 do 21. 12. 1986, mentor dr. Franc Brin^jj somentor prof. Ivo Škoflek.	n.
Delo obravnava v naslovu navedena dejanja zapornikov p1 :Snj^ lastni osebi na temelju humanističnih in realističnih psiholoških izUgoj, dišč z metodo primerjalnih statističnih preglednic, uporabo arhi':m'|. z izvedbo ankete ter z navajanjem osebnostnih popisov ter itete obsojencev, ki so poskušali narediti samomor ali so se sami poškP'inen vali. Podaja smer nadaljnjega razvoja kazensko-poboljševalne (iostj blematike ter vlogo pedagoga v omenjenem zavodu.	tVa J.
Cas med prazniki - še neizrabljena »rezerva«
p-	———■ ——	—— ■
res ne moremo dogovoriti o zimskih počitnicah?
Pred zimskimi počitnicami, med njimi ali po njih začno v učiteljih zbornicah, med učenci, starši doma in nekaterih delih našega Jospodarstva, v katerih je del dohodka povezan s počitnicami in od ^jih odvisen, razmišljati in ocenjevati, ali so bile počitnice uspešne ali |,ne- Te ocene so zelo raznolike. Osebne in širše. Celostnih je bolj hot °. hujše. Tudi v javnost prihajajo po javnih občilih bolj ' e>)obarvne, opisane tako, kot jih slišijo časnikarji na najrazličnejših Stankih. Predvsem v gospodarskih krogih.
P° Ker spadam med tiste dolgoletne pedagoške delavce, ki se na pofvnih mestih, pa tudi pisno zavzemajo za drugačne zimske počitnice vcln ker S(a v prejšnjih številkah Prosvetnega delavca kar dva pisca •osredno omenila počitnice (B. Zgonc in D. Intihar), sam pa sem dal >k:<Udi pobudo na Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter plesno kulturo (ostala je brez odmeva), bi rad svoj predlog nekoliko 'Ij^irŠe utemeljil, zlasti zdaj, ko je čas za posege in v šolski koledar za jaihaslednje leto.
se
ilij. Kt
oni Najprej tole: zimske počitnice go10 namenjene učencem, ki naj se ^ normalni šolski obremenitvi ta pa je, o tem ni treba po-^vfnvno razglabljati, daljša kot de-kdl?vna obremenitev večine odra-ejfHh _ primerno odpočijejo in jfProstijo, da si bodo lahko ni rPešno pridobivali znanje še Iržf ^okaj napornem drugem pol-klju. Ta časovni presledek je Ps'hološko in pedagoško uteme-Ipn in nujen. Torej ne gre za kaprice« učiteljev ali oblasti. 'es je, da se morajo odpočiti vsi kenci in ne samo nekateri.
Na eno od zmot moram takoj |Pozoriti. Nesreča pa je, da veko učencev ves čas počitnic ne ’0gleda ne torbe ne učbenika ne ‘Njige. Takšen odnos je pravi
___|tentat na prizadevanje za čim
H j še in čim obsežnejše znanje, ftentat na spomin, ki ima svoje * "Zakonitosti.	Zato prihajajo
mr^enci po počitnicah v šolo sko->rcjTaj brez znanja. Kar precej časa J11 truda je potrebno, da se spet a nvari delovno ravnovesje in doprimeren utrip za uspešno šolsko ■Celo. Jasno je torej, da niso ‘Pravičena tista mnenja učencev 1 P1 n odraslih - med njimi je tudi tet lekaj časnikarjev - po katerih, skl' laj bi učenci med počitnicami na °lo kar pozabili. Prav na-Jk^ Protno. Precej je takšnih, ki so 1 "ted počitnicami neobremenjeni !n v veliko bolj skromnem obte Tegu zelo uspešno nadomestili ti-V0T°, kar so zamudili med rednim e "'falski m delom.
<aI‘j Plrugo, na kar bi rad opozoril, r čas počitnic. Gre za dvoje. 'Najprej za dolžino. Tudi letos ni
;lan!
bilo v javnih občilih niti enega pravilnega zapisa. Temu podlegajo tudi učitelji. Vsi so počitniški čas raztegnili od deset na štirinajst dni. Mogoče bo kdo rekel, da dlakocepim, pa ni res. Učenci imajo počitnice samo dvakrat po pet dni, torej skupaj deset delovnih dni. Sobot in nedelj ne moremo prišteti, saj imajo takrat prosto vsi zaposleni. Mogoče pa bi lahko namesto sobota in nedelja zapisali, da imamo vsi Slovenci te dni počitnice. Zakaj to poudarjam? Preprosto zato, ker hoče večina s tem raztegovanjem počitnic, zavestno ali podzavestno, v večini pa zavistno poudariti, kako lepo je učencem (in seveda učiteljem), ker je toliko prostih dni, in da nimajo pravice tožiti o svojih težavah in obremenitvah. Od tu je še samo korak do trditve, da se v šoli tako nič ne dela (uči!), da je šola izguba (poraba!) in da ji ni treba namenjati kakšne večje skrbi in pozornosti (to se v resnici tudi dogaja). Počitnice so se torej začele v ponedeljek, in ne že v petek. Enako so se končale v petek, in ne v nedeljo. Nekaj podobnega velja za poletne počitnice. Tudi takrat govorimo v javnosti o dveh, če ne že kar o treh mesecih počitnic. Da to ne drži (vmes je več praznikov, veliko sobot in nedelj in daljših dopustov), je jasno. Žal ni nikogar, ki bi na to opozoril. Med njimi nismo niti učitelji, saj se ob takšnih pripombah le zdrznemo, zapremo vase in molčimo. Žal.
In zdaj še nekaj o tem, kdaj
ploj
ki'
Merila, ki niso Za vsakdanjo rabo
r til tem šolske"1 letu so nam na 1 1 ^katerih ljubljanskih šolah de-11 delo in merili njegov obseg ivaii-merili, k' iih ie oblikovala sku-«a strokovnjakov: Stane Jeraj, 'iataša Glavnik, Marija Pečnik '^zJr Boris Zupančič.
J Merila za časovno vrednotenje 0 Jl^ega dela bi morala biti po-ce j1'3en šolski predpis, takšna, VI k' učiteljevo delo objektivno L|1'v*SOVno vrednotila, učitelja mo-L jMrala za delo, s tem pa bi-ini no Pripomogla B kakovost-staj u vzgojno'izobraževalnemu ■LKesu, katerega glavni usmer-'Sus[fvaleč je učitelj. Vodstvu bi mo-niejr a omogočiti smotrno in kako-•rliii0Stno organiziranje vzgojno-z°braževalnega dela v šoli. Na-ala naj bi v sodelovanju z vsemi
kavami vzgojno-izobraževal-ie§a procesa v šolah s pomočjo rokovnih svetovalcev vseh J^metnih področij, z natanč-upoštevanjem predmetnika
osn|'i predpisanih učnih načrtov,
^ 01^ zakonodaje in z merje-iiK111 "ašega dela - vseh strokov-e.' ‘J. ’ gmotnih in drugih priprav, ^ r omogočajo (bi omogočile) ka-l,o?jro°Sten vzS0in0‘iZ0Braževalni
podstavljam si, naj bi to mer-“7% potekalo na vzorčni skupini obliki razčlenitev letnih delov-m načrtov šol, letnih in dnevnih h i7irn'?n'B Pr>Prav učiteljev na . ^jfSojno-izobraževalno delo. Pri izi	treba upoštevati an-
, jrte in pisna javna strokovna ' Xnenia 0 učiteljevi obremenje-><- llosti, saj ne mjne |eto ja (jra.
Va ne bi pisala izjav o težkem
naj bi bile zimske počitnice. Če vprašaš učenca, bo odgovor jasen. Takrat, ko bo sneg. Zimske počitnice so v Sloveniji simbolno povezane s snegom. Lahko bi zapisal, da gre za skoraj mitološko povezavo, ki se je ob uspehih naših - slovenskih smučark in smučarjev - še okrepila. Torej. ko bo sneg. Najlepše bi bilo, če bi bilo to januarja, ko smo nekako sredi šolskega leta. Vse drugo je povezano s samim prostim časom, ki je dobrodošel, kadarkoli je.
Gospodarstveniki si o času že niso več enotni. Tisti ob morju ne navijajo samo za sneg, tisti v hribih pa so seveda zanj. Oboji pa bi radi, da bi bile zimske počitnice čimbolj razpotegnjene, saj je tako več možnosti, da bo prišlo v njihove gostinsko-turi-stične in druge objekte čim več gostov. S tem pa tudi zaslužek. Zato smo rok počitnic večkrat spreminjali. Nekoč so bile počitnice enotne za vso Slovenijo: januarja za učence osnovnih in srednjih šol, februarja za študente. Potem smo imeli dva samostojna roka. Najprej deset dni mariborski in ljubljanski učenci osnovnih in srednjih šol, zatem drugi. Zdaj imamo spet nekoliko bolj strnjene počitnice, tako da je pet dni skupnih za vso Slovenijo. Konec za ene, začetek za druge. Tisti, ki imajo najprej zimske počitnice, so lahko na boljšem ali na slabšem - odvisno od tega, iz katerega zornega kota gledaš. Če si za to, da ne bo treba delati, potem si na boljšem, saj je čas med prazniki (novo leto) in med počitnicami prekratek za kakršnokoli resno delo. Učitelji in učenci, ki želijo' in hočejo resno delati - teh pa je žal vedno manj - postanejo v teh dneh še bolj nepriljubljeni. Zato se teh »medprazničnih« dni na šolah iskreno bojijo. Tistim (učencem in učiteljem), katerim je več do tega, da ne delajo, pa takšno ozračje ustreza in so torej s tem na boljšem.
V letošnjem šolskem letu smo praznične dneve podaljšali in nekako povezali z božičem. Da je bilo o božiču na šolah veliko razprav, je vsesplošna skrivnost.
Stališč je bilo - skrajnih in umirjenih - kolikor si hotel. In tudi ukrepov. Vse - dobro in slabo je ostalo med šolskimi zidovi. Res pa je, da se je manj intenzivno delo v šolah podaljšalo od božiča do zimskih počitnic, in če priključimo še zimske počitnice, potem pridemo do »brezučnega časovnega presledka«, ki mu ni para v svetovnem šolskem sistemu. Z odprtimi očmi torej podpiramo »nedelo« tudi v naših šolah. Zato ne smemo zanemariti številnih razmišljanj, s katerimi posamezniki, pa tudi skupine zahtevajo, naj bodo zimske počitnice za vso Slovenijo v enem roku in naj zajamejo tudi praznike, ki jih vsi praznujemo. Torej od 20. decembra do 5. januarja. Kak dan več ali manj ni posebno pomembno. Predlagajo samo tisto, kar večina sveta pozna, saj takšno povezovanje najmanj škodi uspešnemu vzgojno-izobraževalnemu procesu. Skratka, krepi odnos do dela.
Ta enotni rok in čas je mogoče utemeljiti tudi z naslednjim: Ni skrivnost, da podpira deljene januarske počitnice tista premožna slovenska plast, ki lahko vzame svojega otroka na smučanje v tujino - recimo, da ima takšne starše 10 odstotkov šolarjev - tedaj ko tam ni sezone - ker pač nimajo januarskih počitnic. Zaradi teh 10 odstotkov otrok in staršev moramo pri nas ohranjati in dovoljevati »nedelo«. Vsi drugi učenci so navezani na bregove in sneg v neposredni okolici. V ospredju je torej ozka korist, sebičnost in naše sprenevedanje. Kako dolgo še?
Človek se velikokrat sprašuje, ko sliši besede varčevanje v šoli, da tisti, ki odločajo o šolskem življenju in delu, nimajo niti približne predstave o tem, kaj je varčevanje v šoli. Res so na stotine kilometrov daleč, da ne vidijo »brezčutnega časovnega presledka«, ki je mogoče ena naših največjih rezerv za učinkovitejše šolsko delo, zanj pa se zavzemamo vsi predvsem z besedami, premalo ali nič pa z dejanji.
JOŽE ZUPANČIČ
položaju učitelja. Vse te razčlenitve bi prav gotovo pripomogle, da bi izoblikovali objektivno sliko o obsegu našega dela.
Nekaj ali precej tovrstnih razčlenitev najbrž že obstaja pri omenjeni strokovni komisiji in Benjaminu Jurmanu. Treba bi jih bilo združiti, dopolniti. To bi bilo dokazno gradivo o obsegu našega dela. Za našo vsakdanjo rabo naj bi na podlagi teh analiz nastala zelo splošna merila, ki bi odpravila vse brezmejno administriranje v zvezi z našim delom in pripomogla k izboljšanju odnosov v zbornicah, boljšemu sodelovanju in h kakovostnejšemu vzgojno-izobraževalnemu procesu. Izhodišče za oblikovanje teh meril bi moralo biti učiteljevo resnično delo, ne pa vnaprej določena merila zunaj vzgojno-izobraževalnega dela (denar, število ur itn.).
Končujem s trditvijo, da ponujena merila niso do konca izdelana. Našemu primarnemu vzgojno-izobraževalnemu delu v razredu, z otroki in pripravi nanj ne dajejo prave vrednosti in ga dopolnjujejo z vrednotenjem nekih del, ki pri našem delu niso po obsegu omembe vredna (minuta za odmor, razna dežurstva idr.).
Nobena merila ne bodo zaživela v praksi, če jih učitelji ne bodo sprejeli s spoznanjem, da bodo bistveno pripomogla h kakovostnejšemu vzgojno-izobraževalnemu delu, torej omogočila učitelju takšno delo.
MIRA GREGL KRSTIČ
RAZPRAVE O USTAVNIH DOPOLNILIH
Odločno proti zvezni
šolski zakonodaji
V javnih razpravah tolikokrat omenjani 23. amandma, ki predvideva ureditev vzgoje in izobraževanja na zvezni ravni, doživlja v Sloveniji polom. Vsi razpravljavci ga zavračajo in menijo, da to občutljivo narodno področje ne sme biti v pristojnosti federacije, ampak republik in pokrajin.
Tako so 3. marca 1988 menili razpravljavci na Svetu za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture pri RS Zveze sindikatov Slovenije. Enakih misli so bili tudi člani Sveta za vzgojo in izobraževanje pri Predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije, ki je imel v novi sestavi prvo sejo 7. marca 1988. Ta 50-čIanski svet, vodi ga dr. Dušan Keber, docent na Medicinski fakulteti v Ljubljani, je v nekajurni poglobljeni strokovni razpravi razčlenil veliko dejstev, ki govore za decentralizacijo šolskega sistema na tako heterogenem območju (zgodovinsko, kulturno, civilizacijsko itn.), kakršno je Jugoslavija. Decentralizacija ni potrebna le zaradi demokracije, ampak zaradi prispevka posameznih strokovnjakov, od katerih je odvisen napredek znanosti. V nasprotnem primeru ni mogoče pričakovati, da bi lahko hitreje posodabljali pouk, kajti centralizem sili k povprečju, tokrat k enotnosti na zelo nizki stopnji skupnega imenovalca. Razviti svet ne pozna takega okorelega poenotenja, kot ga predvideva 23. dopolnilo, v naprednih deželah se šole po kakovosti izredno razlikujejo. V Jugoslaviji.se razlik bojimo. Zavedati pa se moramo, da le-teh ne more odpraviti ustava, ampak le ustrezna razvojna politika.
Razpravljavci so poudarili, da si moramo prizadevati za razvoj na višji ravni, in ne za povprečje, dogovarjati pa se je mogoče le, če vsi spoštujejo samostojnost narodov in narodnosti. Eden od stebrov te samostojnosti pa je prav šolstvo. Posebno poglavje je jezikovna ohlapnost ustavnih dopolnil, ki so zaradi tega težko razumljiva ali sploh nerazumljiva, nenatančne opredelitve pa dopuščajo poljubno razlago in s tem pravni nered.
STANKO ŠIMENC
Quo vadiš, naša prihodnost?
Izobraževanje v zrcalu socialnih razlik
Vzajemna soodvisnost med gospodarsko razvitostjo in naglim širjenjem izobraževanja se kaže predvsem kot vpliv gospodarstva na spodbujanje šolstva, posledica tega pa je čedalje večja neenakost na vedno višji ravni šolanja.
Stopnjevano razlikovanje zaznavamo že v vzgojno-varstvenih organizacijah, sistematično pa ga zasledujemo na vseh stopnjah vzgojno-izobraževalnega sistema.
To, da so vsi otroci v obvezni osnovni šoli, je pomanjkljiv kazalnik demokratizacije izobraževanja. Skrb zbuja ugotovitev, da se v zadnjih letih povečuje tudi delež slovenske mladine, ki ne nadaljuje šolanja na srednji stopnji. M. Šetinc na primer ugotavlja, da v zadnjem času v Pomurju kar tretjina mladine ostaja brez poklica.
Raziskave iz razvojne psihologije v zadnjih letih (Horvat) opozarjajo, da programi predšolske vzgoje ne izenačujejo začetnih možnosti otrok ob všolanju, temveč le-te še poglabljajo.
Izobraževanje na srednji stopnji, ki naj bi dajalo splošno in strokovno znanje in usposabljalo mladino za delo in nadaljnji študij, teoretično omogoča izenačevanje možnosti. Le-to zakriva vse dejavnike, ki so spodbujali ali zavirali otrokov razvoj. Raziskava, ki sta jo že pred dobrim desetletjem opravila Toličič in Zorman na reprezentativnem vzorcu slovenskih osnovnošolcev, kaže, da se otroci slovenskih družin različnega socialnoekonomskega položaja (merilo zajema izobrazbo, poklic in dohodek staršev) tudi ob izenačeni inteligentnosti razlikujejo po šolski uspešnosti, učnih navadah, jezikovnem razvoju, poklicnih in izobrazbenih pričakovanjih. Praksa kaže, da se ti otroci razlikujejo po osebnostnih značilnostih - te pa so zelo pomembne pri uveljavljanju v življenju.
Vrednotenje učenčevega dela se v povezavi z družbo pojavlja kot socialna stratifikacija. Tako ohranja šola prikrito razredno sestavo družbe.
Po podatkih o uspešnosti posameznih programov srednjega izobraževanja (znano je, da je v nekaterih prvih letnikih srednjega usmerjenega izobraževanja tudi do 80 odstotkov učencev neuspešnih) ugotavljamo, da se socialne razlike prenašajo tudi na kakovost izobraževanja.
Manj uspešni učenci iz socialno nižjih kategorij prebivalstva se praviloma vpisujejo v krajše in manj zahtevne programe (Lapajne), ki potem določajo tudi izobraževalno raven.
Koliko bodo razlike v izobraževanju tudi ob prenovi srednješolskih programov prepuščene stihiji, je veliko bolj odvisno od izobraževalnih metod in notranje organizacije pouka kot pa od izobraževalne politike.
Vprašanje pa je, kako bomo ob tem reševali problemsko triado velikih individualnih razlik med učenci, gmotnih možnosti šol ter učiteljevega položaja in njegove notranje motivacije.
Izobraževalno politiko dežele kaže izobrazbeni indeks (število študentov na 10 000 prebivalcev). Ta sicer ne pove veliko o razmerju zastopanosti posameznih študijskih smeri, zato ima kot kazalnik gospodarske razvitosti le relativen pomen. V SFRJ je izobrazbeni indeks najvišji v SR Makedoniji in na Kosovu.-(!)
Slovenija je po izobrazbenem indeksu v Jugoslaviji šele na četrtem mestu, po številu diplomiranih študentov pa na prvem. Po podatkih Centra za razvoj univerze je v Sloveniji izobrazbeni indeks najvišji v ljubljanskih občinah, najnižji pa v manj razvitih prekmurskih območjih. Podatki jasno kažejo izobrazbeno in kvalifikacijsko sestavo prebivalstva.
V	povezavi s tem je posebno zanimiv odstotek študentov iz delavskih in kmečkih družin.
Ne preseneča, da je izobrazbeni indeks v celoti višji v deželah kapitalističnega sveta. Bolj presenetljivo je, da je delež študentov iz delavskih vrst višji v zahodnih deželah kot v vzhodnih (razen v Sovjetski zvezi in Nemški demokratični republiki). Nekateri vzroki za takšno stanje so nedvomno v notranji razvejenosti in organiziranosti izobraževalnega sistema, štipendijski politiki in prednostnih področjih zaposlovanja, ki so odsev stvarnih gospodarskih ciljev.
V	Jugoslaviji poznamo splošno šolsko obveznost šele od leta 1957, čeprav je v nekaterih krajih še zdaj do 30 odstotkov nepismenih. Splošna šolska obveznost le počasi vpliva na spremembo odnosa do izobraževanja. Čim višje gremo v stopnji šolanja, tem večje so razlike v socialnem izvoru, na škodo delavskih ih kmečkih otrok.
Razčlenitve izobrazbene sestave staršev študentov kažejo, da se otroci intelektualcev usmerjajo na področja umetnosti, arhitekture, elektrotehnike, medicine in filozofije, izvor študentov pedagoških poklicev, agronomije, ekonomije in podobnih smeri pa je precej nižje. Pri tako različni zastopanosti posameznih plasti v visokem izobraževanju spoznamo, da življenjski slog in vrednote posameznih družbenih skupin kot motivacijski dejavnik posredno vplivajo na odnos do izobraževanja in dela.
Resničnost kaže, da gre pri posameznikovi poklicni izbiri v končni posledici za socialni prestiž. Zato je v naših razmerah denarna spodbuda za zdaj edina možnost, s katero si lahko pridobi najbolj kakovostne delavce za dejavnosti v izobraževanju.
Najnižje plasti prebivalstva ne cenijo izobraževanja kot vrednote, saj jim je le-to težko dosegljivo in tuje. Njihovo zanimanje, želje in vrednote segajo povečini na področje gmotnih dobrin.
Srednje plasti prebivalstva pozneje in višje vrednotijo izobraževanje, ker v njem vidijo možnost za napredovanje na družbeni lestvici.
Otroci staršev z univerzitetno izobrazbo imajo do izobraževanja praviloma enak odnos kot njihovi starši.
Spremenjene razmere v naši družbi in razslojevanje prebivalstva, ki mu sledimo v zadnjem času, ponovno postavlja v ospredje vrednote mladih, ki bi jih kazalo temeljito raziskati.
V	naši proizvodnji - le-ta je na tradicionalno nizki tehnološki ravni - je le majhen delež delavskega izobraženstva - ti ljudje pa se skorajda ne uveljavljajo tako, da bi bili gibalo razvoja.
Zgodovinska nuja je, da. je razvojna stopnja izobraževanja pred tehnološko ravnijo proizvodnje, toda zadnja vpliva dandanes na izobraževanje konservativno in ga zavira.
Quo vadiš, naša prihodnost?
Je vprašanje zgolj retorično? URŠKA MARGAN

Pamet - bogastvo,
s katerim se je treba ukvarjati
Obisk v Mednarodni šoli v Devinu pri Trstu
Končno smo vendarle začeli resno razmišljati o tem, da je treba poskrbeti za nadarjene. Saj smo v položaju, ko nas lahko reši edino pamet. Toda s tem bogastvom se je treba ukvarjati; najprej ga moramo odkriti, nato pa ustrezno razvijati - se pravi, za tako oblikovanje dati denar in priskrbeti primerne ljudi.
Tokrat želimo predstviti najzanimivejše utrinke z obiska v Devinu pri Trstu, kjer je ena od sedmih mednarodnih šol za nadarjene učence (United World College of the Adriatic). Tja smo, se odpravili šolski svetovalni delavci Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Strokovni izlet je izpeljal naš aktiv v sodelovanju s Pedagoškim društvom Dolenjske.
Sprejel nas je ravnatelj šole David Sutcliffe in nam v dobri uri povedal vse, kar nas je zanimalo. Prva taka šola je bila ustanovljena v Veliki Britaniji, šola v Devinu pa je začela delovati pred petimi leti. Njen glavni namen je pojasnil nekako takole: Veliko dežel zanima mednarodno sodelovanje in ta šola je ena od možnosti, da pripomoremo k boljšemu razumevanju med narodi. Šolanje omogočajo prosvetna ministrstva posameznih držav.
United World College (UWC) združuje mlade ljudi od 17. do 18. leta. To pomeni, da npr. po drugem letniku naše srednje šole izbrani nadarjeni učenci nadaljujejo šolanje v UWC še dve leti. Vsako leto izberejo iz posameznih narodnosti nekaj posameznikov (iz Slovenije po dva vsako leto), skupaj imajo le 200 učencev. Mlajši učenci bi prinesli s seboj premalo kulturnih značilnosti svojega okolja in tudi domotožje je pri njih močnejše. Ti dve leti uspešno izrabijo za dragocene vplive, ki jih starejši prenašajo na mlajše. Zbrali so mlade ljudi od Skandinavije do Južne Afrike, od Mehike do Kitajske. Vzgaja in izobražuje jih 18 učiteljev iz 13 držav. (Pred leti je bilo med njimi tudi pet" Jugoslovanov.)
V devinski šoli imajo le šest predmetov; trije morajo biti na višji (zahtevnejši) ravni, drugi trije na srednji (lažji). Program je seveda zelo prožen; to pomeni, da si učenec izbere predmete glede na svoje sposobnosti in zanimanje. Eden od predmetov posega tudi na področje
Zanimalo nas je, kakšna je nadaljnja pot nadarjenih učencev šole UWC. Lahko se vpišejo na eno od 350 univerz v svetu. In kako je z našimmi udeleženci? Zatrdili so, da se bodo gotovo vrnili v domovino in študij nadaljevali na naših šolah.
IVAN MIRT
ŠOLSTVO ZA.SLOVENCE V ITALIJI
Uradno priznano, v praksi oteženo

umetnosti ali telesne vzgoje. Ves pouk poteka v angleščini, učijo pa se tudi italijanščine in materinščine. Gospod Sutcliffe je poudaril, da je njihov cilj učence naučiti, kako se je treba učiti (organizacija časa, uporaba slovstva in drugih virov). Seznanjajo jih tudi s teorijo znanja, ki je zasnovana tako, da deluje na učence zelo spodbudno in jih motivira za študij.
V drugem letniku morajo učenci opraviti maturo. Maja pišejo in rešujejo naloge, vendar le-teh ne ocenijo njihovi učitelji, temveč strokovno druženje v Ziirichu. Tako se izognejo različnim subjektivnim učinkom, obenem pa dosežejo enotnost meril vseh sedmih šol UWC. Poleg tega mora vsak učenec napisati daljši esej (štiri do pet tisoč besed), ki nastane na podlagi osebnega raziskovanja. Zanimiv je tudi podatek, da uspešno konča šole UWC kar 92 odstotkov učencev. Ravnatelj je še posebno pohvalil učence iz Poljske in tudi Jugoslovane.
Učenci so seveda zelo obremenjeni, saj zahteva poglobljen študij veliko časa. Najbrž ni treba posebej poudariti, da imajo za učenje odlične možnosti (laboratoriji, knjižnice, naprave, za športno vadbo idr.). V skupini je 4 do 15 učencev. Odnosi med učitelji in učenci so sproščeni in tovariški, z dejavnimi učenci pa ni težko ustvariti ustvarjalnega ozračja.
Vsak učenec mora opraviti tudi dve uri na teden t.i. socialnega dela. Obiskujejo starejše in bolne ljudi, duševno prizadete posameznike. Sami učenci so priznali, da je to delo včasih še posebno naporno.
In še en podatek o dejavnosti učencev: enkrat na mesec imajo dan ene od narodnosti. Večer se začne z narodno kuhinjo. Učenci sestavijo jedilnik, zberejo recepte, italijanski kuharji pa pripravijo naročene specialitete. Sledi kulturni spored, v njem sodelujejo učenci - najpogosteje z ljudskimi pesmimi in s plesi.
Slovenci v Italiji živijo v treh pokrajinah avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine, v pokrajinah Trst, Gorica in Videm.
Šola s slovenskim učnim jezikom v Italiji se je že pred več kot sto leti oblikovala tako, da je bila namenjena samo slovenskemu prebivalstvu. To so zahtevale posebne narodnostne razmere na Primorskem, ki tedaj še niso bile zrele za harmonično sožitje različnih narodnostnih skupin. Fašistični režim je slovenske šole ukinil, pouk v slovenščini je bil vpeljan šele med narodnoosvobodilnim bojem. Ob osvoboditvi je bilo novo slovensko šolstvo že utijena sestava. Zavezniki so jo sicer priznali, a povsem podredili italijanskemu šolskemu sistemu. Zdaj je šola s slovenskim učnim jezikom precej razvita; obiskuje pa jo približno 4000 učencev. Italijanska država jo je priznala z dvema državnima zakonoma, leta 1961 in 1971. Pouk poteka v slovenščini že od vrtca, pouk italijanščine pa od prvega razreda osnovne šole. Največja pomanjkljivost tega sistema je, da ni državnih slovenskih šol tudi v Videmski pokrajini, in odvisnost od italijanskega organizacijskega sistema.
Kljub vsemu pa se na Tržaškem in Goriškem iz državne šolske sestave ter drugih slovenskih dejavnikov razvija neka celota, ki prerašča klasični pojem »državnih šol s slovenskim učnim jezikom.« Nekateri slovenski strokovnjaki v Italiji so to poimenovali »slovenski izobraževalni sistem v Italiji«; ta zajema poleg državnih šol še veliko drugih izobraževalnih oblik, namenjenih Slovencem (tečaji, seminarji, raziskovalni tabori, izredno razvita športna dejavnost idr.).
Slovenski šolski ustroj v Italiji je torej razvejen in podoben je tudi v Tržaški in Goriški pokrajini, precej drugačen pa v Videmski.
Na Tržaškem deluje 30 slovenskih vrtcev, od tega sta dve tret-, jini državnih in tretjina občinskih. Od 37 osnovnih šol (od 1. do 5. razreda) so dve zaprli, ker ni bilo dovolj vpisanih, šest pa se jih je iz enakih razlogov združilo v tri. Imajo sedem triletnih splošnoizobraževalnih srednjih šol, ena ima še dislocirane oddelke, in štiri višje srednje- šole z osmimi »usmeritvami« (znanstveni in klasični licej, učiteljišče in vzgojiteljska šola, trgovski
tehnični zavod z oddelki za geometre in trgovskim strokovnim zavodom v Gorici, industrijski poklicni zavod).
Na Goriškem je 12 vrtcev, 14 osnovnih šol, ena' srednja šola z dislociranimi oddelki, dve višji srednji šoli s tremi »usmeritvami« (klasični licej, učiteljišče, vzgojiteljska šola) in slovenski oddelki v italijanskem tehniškem zavodu Galileo Galilei.
Za Goriško pokrajino je bilo zelo pomembno lansko šolsko leto, saj so prav v šolskem letu 1986/87 dobili v novi stavbi v Doberdobu dislociran oddelek-nižje srednje šole Ivana Trinka. Tako so slovenske šolske sestave enakomerneje porazdeljene, še posebno, če pomislimo, da je bilo doslej na Goriškem eno samo središče s popolno sestavo obveznega šolstva - to je v Gorici; takih enot pa je v Tržaški pokrajini kar devet. V Gorici dobro rešujejo vprašanje umestitve in postavitve novega slovenskega šolskega središča.
V Trstu in Gorici delujeta tudi slovenska dijaška domova.
Od državno nepriznanih vzgojno-izobraževalnih ustanov sta posebno pomembna zasebna glasbena šola Glasbene matice.
Na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani, Večna pot 2, si lahko ogledate razstavo Tkani prostorski objekti, ki jo je pripravila dipl. arh. Eta Sader Breznik. Zgoščene niti, stkane v ploskve, doživimo kot prosojne grafične izdelke.
Nekaj zanimivosti z Didakte ’88
Sejem, na katerem je bilo 593 razstavljalcev iz 28 držav, je bil v Baslu od 2. do 6. februarja 1988. Našteli so 60.550 obiskovalcev iz 80 držav, od teh je bilo 34% tujcev, med temi kar 12% neevropejcev. 54 % obiskovalcev si je Didakto ogledalo prvič.
Med sejmom je bilo 13 simpozijev, ki je privabilo 5500 obiskovalcev. Za kakovost sejma so si organizatorji prislužili 5 točk od 7 mogočih. V Baslu bo ta prireditev spet maja 1990.
Težave tudi dmgje
Dohm iz firme Volkswagen; pravi, da bi se moral med svojo delovno dobo prav vsak izobraževati tri leta, in sicer vsako leto mesec dni. Že ve 'zakaj!
0 Nemški Handelsblatt (15.-16. 1. 1988)-se v daljšem članku zavzema za organizirano permanentno izobraževanje, ki ga terja vse hitrejši napredek od vseh, ki nočejo, da jih povozi čas. Najvažnejši argument: stane manj kot učenje na napakah in (tudi pri nas tako oboževanih) delovnih izkušnjah, saj prihranimo čas in denar. Oblike izobraževanja bodo različne (tečaji, seminarji, vaje), v vsebinah pa naj bodo novosti in posebnosti iz stroke. Kdaj in v katerem obsegu bomo izobraževali, mora ugotoviti vsaka delovna organizacija zase, in sicer glede na razvoj stroke in svoje potrebe.
16. 1. 1988 pa isti časnik razglaša, da v nemških splošnoizobraževalnih šolah primanjkuje kar 34 tisoč učiteljev za informatiko. Po podatkih nemškega združenja za informatiko (Gl) v Bonnu se mora več kot 100 tisoč učiteljev informatike obvezno izpopolniti, da bodo ustrezno usposobljeni za poučevanje. Težave so tudi na univerzah, kjer ni dovolj profesorjev za fo izobraževanje. Univerze jih težko pridobijo, ker jih industrija veliko boljše plačuje. V ZR Nemčiji začne vsako leto študirati informatiko 4000 novincev: od teh jih konča študij 60% - in večina odide v industrijo.
# Frankfurter allgemeine Zeitung (14. 1. 1988) pa sporoča stališče severnonemške konference rektorjev v Hannovru, ki pravi, da mora diplomant visoke šole doseči poklicno specializacijo pretežno z nadaljnjim izobraževanjem, ki sc naj začne šele po ustreznih delovnih izkušnjah. Zelo zanimivo trditev pa jc zapisal prof. Meyer-
® Neue Ziircher Zeitung (29. 1. 1988) navaja v svoji obširni rubriki Šola in izobraževanje, da so v Švici uvedli predmet informatika že skoraj v vseh srednjih šolah; najbolj poglobljeno jo obravnavajo v matematično-nai. -siovni usmeritvi. Nič pa Švicarji ne pišejo o težavah, s katerimi se glede pr nformatike otepajo Nemci.
S. Š.
ki je najstarejša (ima več kot 70 let), in se upravičeno poteguje za to, da bi postala državna, ter Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje, ki ga sicer financira Dežela Furlanija Julijska krajina, samostojno pa ga vodijo Slovenci.
Za slovenske šole na Tržaškem in Goriškem pomenijo napredek novi učni načrti za osnovne šole v Italiji, ki odpirajo tudi osnovni šoli s slovenskim učnim jezikom nove možnosti, saj že v uvodu poudarjajo namesto vloge krščanskega nauka vrednote sožitja, sodelovanja, enakosti, svobode ter sprejemanje dialoga in spoštovanje »drugega«.
Ena poglavitnih težav, ki nastaja zaradi vse večje razvejenosti izobraževalnih ustanov v tem delu našega zamejstva in z osnovnošolsko reformo, pa je gotovo to, da je v slovenskih šolah manj otrok, kot jih je bilo pred leti. V šolskem letu 1977/78 je bilo na Tržaškem in Goriškem v vseh slovenskih šolah (z vrtci vred) 5169 otrok, v tem šolskem letu pa jih je 4190.
Število vpisanih naglo upada, čeprav je hkrati res, da se delež slovenskih učencev na tem območju v primerjavi z italijanskimi rahlo veča in znaša že blizu 10 odstotkov. Poglavitni vzrok za to je izredno naglo zmanjševanje števila rojstev. Podatki za naslednjih pet let kažejo, da se bo stanje še nadalje slabšalo, s tem pa se bodo težave, s katerimi se ubada slovenska šola že zdaj, še povečevale. Tak položaj namreč nujno zastavlja vprašanje, kako naj se to osnovno šolstvo razvija, ali z ohranjanjem šol s kombiniranim poukom, to je enorazred-nic, ali z združevanjem v šolska središča.
V slovenske šole se vpisuje čedalje manj otrok tudi zato, ker je vse manj klasičnih slovenskih družin, kjer sta oba starša Slovenca, imajo pa dva ali tri otroke. Nedavna anketa med otroki vseh slovenskih vrtcev v Trstu in Gorici je pokazala, da je več kot polovica otrok iz družin, v katerih eden od staršev, ni Slovenec. To poraja težave, ena od teh je tudi iz redna raznolikost v jezikovni kulturi otrok, ki prihajajo v slovenske šole.
Strokovna pomoč pri izobraževanju učiteljev
Tako kot na Koroškem je tudi pri slovenski narodnostni skupnosti v Italiji jezikovna substanca močno načeta, saj je slovenski otrok preplavljen z vplivi italijanskega okolja. To opažajo tudi že pri številnih učiteljih. Slovenija skuša ta primanjkljaj omiliti različno: vsako leto organizira enotedenske seminarje v Sloveniji, naši predavatelji pa sodelujejo na vsakoletnih seminarjih (prav tako enotedenskih) v Trstu. Poleg tega je organiziranih več ekskurzij ter hospitacij na šolah v Sloveniji. Na podlagi recipročnega sporazuma z Italijo pa podeljuje Slovenija 6 štipendij učiteljev za spopolnjevanje v naši republiki. Ker je štipendij razmeroma malo, je pomembno, da se zamejski učitelji lahko dodatno izobražujejo (ob delu) na oddelku Pedagoške akademije v Kopru.
Ta možnost za izobraževanje je pomembna predvsem zato, ker je izobrazba učiteljev iz zamejstva skromna, saj imajo le srednjo izobrazbo. Učiteljišče je edina štiriletna srednja šola, vzgojiteljska celo triletna, vse druge pa so petletne. *
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo podeljuje vsako leto štipendije tudi slovenskim študentom iz zamejstva. Zanimanje za redni študij v Sloveniji se je pri študentih iz Italije, predvsem iz Trsta, bistveno povečalo po uveljavitvi sporazuma o medsebojnem priznavanju diplom med SFRJ in Italijo. Letos štipendira Republiški komite za vzgojo in izobraže-
vanje ter telesno kulturo 45 ret nih študentov iz Trsta, in enef iz Gorice.
Naj poudarimo, da velja t območje Trsta na eni ter pi dročje Koprskega in Bujskega f drugi strani sporazum med It lijo in Jugoslavijo že iz leta 196t ki otjiogoča medsebojno sodelj vanje in nekatere akcije (serif
narji, ekskurzije dijakov, izira
njava učbenikov in didaktične) materiala idr.); to vodita orgatj zacijsko pedagoški svetovali (imenuje ga Republiški komij za vzgojo in izobraževanje t< telesno kulturo), ki deluje v T stu, ter pedagoški svetovalec Italije, ki deluje v Kopru.
Vse omenjene pridobitve, jih ima slovensko šolstvo na T žaškem po omenjenem spol' zumu, skušamo uresničiti tudi ^ slovensko šolstvo na Gori Šketri: Tako tudi za to področje skl od leta 1985 pedagoški svetov lec iz Slovenije.
Lani v Beneški Sloveniji prva dvojezična šola
'HlS
Lansko šolsko leto je pomij] nilo za Beneško Slovenijo zgn, devinski mejnik, saj je 15. se^ tembra 1987 šest malčkov zače prvo šolsko leto v zasebni š'ja.
s slovenskim in italijanskim
• a
se pravi v dvoj,,].
nim jezikom
žični šoli.	jUj
Prvič v zgodovini BenešU Slovenije se je začelo torej red>jet
J)e
šolanje tudi v slovenščini in L na stopnji petletne osnovne Š<La
potekalo v domačem kraju. . ,Kn so nekateri Slovenci dajali sv<jp0
otroke v šolo v Gorico, in tof
seveda ostala tudi v prihod!)^ edina možnost za slovensko tfVjj braževanje na višjih stopnjah.
Toda ta šola bi bila, kot pr/ njena ustanoviteljica in ravnajr Ijica, prof. Živa Gruden, kot trf njava v puščavi, če ne bi ob t! že četrto leto deloval vrtec, če!»J bi vsak popoldan v iste prost/II prihajali tudi drugi otroci, ki of*1 skujejo tečaje, glasbeni pouk! druge dejavnosti, če ne bi škof v vsaki dolini delovalo d ruši ] ali skupina, ki s svojim del/ter podpira prizadevanja za zaš<?Cat in razvoj slovenske narodnosf^ skupnosti v Videmski pokrajiig0;
Na prvi pogled je zasebna C |j dvojezična šola v Špetru, saj|nai v nasprotju z manjšinsko polit' Slovencev v Italiji; le-ti si pn’ 5 devajo predvsem za splošno grru' balno zaščito in odklanjajo 'T ^ kršno rešitev, ki bi jih ločevpn po pokrajinah. Slovenci tdpl zahtevajo od države, naj uvpv< šole s slovenskim učnim jezikfmi tudi v Videmski pokrajini, fj2 tem se odločajo za ustanovite'*-ju vzdrževanje šole, ki je zasePuP (torej ne državna) in dvojezi1,111 1 (torej ni učni jezik le slovcPra čina); to omogočata italijairPhs
ustava in šolska zakono/-hi (njuna razlaga pa je seveda fP0® cej odvisna od politične voljrov Tako so zadevo rešili zato, ker s j jim zdi v tem trenutku edino flNb goče. Za dvojezičnost so se ote> čili, ker so raziskave slovenskftrc raziskovalnega inštituta v Itpni SLORI pokazale, da si vei^ev Beneških Slovencev želi nr^lO tere oblike slovenskega izotf y ževanja, da pa gleda z nezaUjel, njem na uvajanje šole, ki bi I asn povsem slovenska. Vzrok za ()l!’ je gotovo protislovenska pros< ganda, ki je vcepila ljudem |)0„,r pričanje, da bi bild^taka šolal ^ ali manj obvezna za vse in v njej otroci ne naučili italijT0m čine, to bi oviralo njihovo vk ^ čevanje v okolje. To, da bijt0 imeli otroci pouk v obeh jezi, pa jim zbuja občutek, da gh;o obogatitev.	L"
Ce spet povzamemo itj^ prof. Grudnove, ki vodi vrtel
šolo v Špetru, je današnja dvLaj. žična šola neke vrste predlU ^
niča šole s slovenskim učnin*, • zikom, ki jo zahtevajo odr^ žave, nekakšna priprava najp^ ter hkrati predhodnica dr^ .7 podobnih pobud na območjutj^’ demske pokrajine.
VII JANA LUKAS	Refj
Knjižni kotički v vrtcih
_J* Valentinčkom po pravo knjigo
KNJIŽNI
KOTIČEK
m. jr. založba 1^/ mladinska I X. knjiga
e,
3 t
pol »Zamisel o knjižnem kotičku idi 'ni je všeč, saj le-ta na primeren kejl^čin otroku že zgodaj približa skr^njigo. Kako pomembno je to za tovtjegov nadaljnji razvoj, za vstop ^ nralo šolo in kasneje v osnovno .. solo, pa tako vemo. Večina I1 otrok ima nekaj svojih knjig tudi oonia, v knjižnem kotičku pa ^Poznavajo nove, s katerimi anko dopolnjujejo svojo do-sejttačo knjižnico,« pravi Aleš Mr-ač£ ar’ °^e petletne Tadeje.
'j j,, Mami prav toliko starega Mat-n	Nataši Knapič, ugaja
Ivo. ,[/iižni kotiček predvsem zato, »ker vzgojiteljica prijazno sode-ne5fuje s starši in svetuje. Sem čla-redi'llCa ^veta knjige in redno kupu-fern v knjižnem klubu, vendar je |v knjižnem kotičku v vrtcu dru-|ače: razstavljene so le najboljše Mige za najmlajše, vzgojiteljica Pozna vsebine, pa tudi želje ptrok, zato je z njeno pomočjo ^bira lažja in zagotovo pra-Mna.«
Tako sta pripovedovala starša, ki smo ju pred dnevi srečali v knjižnem kotičku vrtca Milana Majcna na Lepodvorski ulici v Ljubljani. Tja nas je privabil Valentinček, prikupni fantič, ki ga je za otroke ustvarila Jelka Reichman. Valentinčka so pri Mladinski knjigi izbrali za zaščitni znak knjižnih kotičkov, s katerimi bi radi otroke in njihove starše seznanili z dobro slikanico in jim privzgojili odnos do knjige, da bi ta postala njihov stalni sopotnik.
O knjižnih kotičkih smo se pogovarjali z Ireno Levičnik iz Zavoda SRS za šolstvo, z Ireno Okorn, vodjo knjižnega kotička v vrtcu, ki smo ga obiskali, in z Borutom Podvršičem, založniškim poverjenikom za vrtce pri založbi Mladinska knjiga.
BORUT PODVRSlČ: »Za
takšno sodelovanje z vrtci smo se pri Mladinski knjigi odločili že leta 1986. Ugotovili smo namreč, da otroku dobro slikanico veliko lažje predstavi in približa vzgojiteljica kot pa prodajalka v knjigarni. Knjižni kotički so po vrtcih organizirani enkrat na mesec, v njih so razstavljene najbolj kakovostne slikanice in knjige za otroke, ki so izšle pri naši založbi. Otroci in starši si knjige ogledujejo skupaj, prebirajo jih z vzgojiteljico ali sami, se o njih pogovarjajo, po želji jih lahko naročijo ali kupijo takoj, vzgojiteljica - vodja kotička pa jim pri izbiri svetuje. Vendar nakup ni feUvni namen- knjižnih.kotičkov. fMmanjbnepej je, idaasevotrockin tatsarši sezifanijo zites dobro (literaturo. Vzgojiteljica vsakokrat še posebej predstavi eno od naj-
če
ost,
do?
mk
predšolska pedagoška delavnica
'iitfenevolz riini.keljf [nem (vid Bžt.s; udo rajd nisutu
3
ijel(j Nekaj strokovnega poguma, aši)errieli't pogovor z vzgojitelji-10Pmi, dobre zamisli in odločitev, ■jf a Poskusimo s predšolsko peda-atib k° delavnico, je bila sprejeta ;l,j2 bojaznijo v ozadju - kaj če se )!iti' ^ ne Posreči? pri^ Zato smo se najbrž še bolj po-rudili in uresničilo se je Vzgojno-varstveni organizaciji •ttonije Kucler na Vrhniki. So-Novale so vzgojiteljice in vod-'j* vo tega vrtca, pedagoška lužba, udeleženke (vzgojiteljice " lrZ	Ljubljana Vič-Rudnik,
ite'Ljubljana Šiška, Kamnik, Gro-se^uplje, Logatec, Cerknica, Idrija ;zi“ln Cerkno), otroci oddelka pri-ovejPrave na šolo, svoj delež pa je anjPhspeval tudi vrhniški fotograf, lodfčbraij srno se 23. februarja in a (Poskusili z drugačno obliko stro-/olj*ovnega aktiva s hospitacijo kecs pedagoško delavnico, v kateri
0	ljubljene vzgojiteljice niso bile o<fgolj opazovalke dejavnosti iskftrok in njihove vzgojiteljice, Itpmveč soustvarjalke dopold-/e^eva, ki smo ga poimenovali n^MODA ZA CICIBANE.
"auL ^zg°jiteljice, ki so pedagoško 3jTe*avn'co vodile, so v uvodu po-zajasnile organizacijsko shemo ce-)ro|,0tne dejavnosti in nas povabile n ^ sodelovanju. V igralnici smo la jrosedli med otroke; vsaka vzgo-
1	bllteljica se Je najprej seznanila liji? otr°ki v svoji skupinici. Otro-v|(So,n se je zdelo imenitno, da so ^^eli zase ves dopoldan tovari-
eZi"Co» ki so jo prvič videli, in se r(Enjo takoj spoprijateljili. Potem >0 otroci in njihova vzgojiteljica ji pedali, kaj vse o modi na Vrh-rtev' ved°- Bili so v blagovnici, dv j Prodajalni blaga in oblek, ogle-jt 3ab so si modni salon in obiskali j!,,,0. krojača. Modno revijo pa so )d 'riPravili sami. Manekeni so bili n3Car otroci in njihove tovarišice. jri > rugi otroci in vzgojiteljice so ‘ju i ?^enarjem« iz zmajčkovega ko-'čka kupili vstopnice za modno £v'jo. ki je bila kar v garderobi, lektorska lučka, mikrofon iz
papirja, prava glasba in fotograf - vse to je ustvarilo pravo odrsko ozračje. Eden od otrok in tovarišica sta napovedovala in opisovala modele. Manekeni - otroci in tovarišice (pa same ženske so, je pripomnil eden od dečkov) so se vedli kot na pravi modni reviji. Fotograf je imel res veliko dela. Gledalci smo navdušeno ploskali. Tudi na intervju z gledalci o tem. kateri model se jim je zdel najbolj uporaben, najlepši in podobno, niso pozabili.
Po končani reviji pa dela ni zmanjkalo. Otroci in tovarišice so v treh delovnih skupinah pripravljali modni katalog, tiskali blago in šivali oblekce za punčke iz blaga in vrvi. Fotograf je odhitel v laboratorij razvijat fotografije. Ena od deklic in tovarišica sta v pisarni tipkali novinarsko poročilo o modni reviji - če še ne veste: letos bo vrhniška moda udobna, rožnatih barv in s pomladnim nadihom.
Ko je bilo vse to narejeno, so otroci in tovarišice garderobo spremenili v izložbo:	lutke
v pravkar sešitih oblekicah, potiskano blago, modni katalogi, fotografije z modne revije, novinarsko poročilo in za povrh še šopek zvončkov, ki nam jih je podarila prezgodnja pomlad. Tako so modno revijo doživeli tudi starši, ki so prišli v vrtec popoldne.
Otroci se kar niso hoteli ločiti od tovarišic. Vsi skupaj smo odšli v pedagoško sobo na »sestanek«. Pogovorili smo se o vsem kar smo doživeli, otroci pa so povedali, da imajo svojo tovarišico radi, ker jih ima rada ona. Mimogrede, ti otroci so srečni, saj imajo že štiri leta isto tovarišico.
Razšli smo se dobre volje, ker je pedagoška delavnica uspela, da smo bogatejši za izkušnjo, ki odpira nove razsežnosti pri vzgoji otrok in pri izmenjavi strokovnih izkušenj.
ZMAGA GLOGOVAC
novejših del, tokrat je to Lučka regrat Gregorja Strniše.
Veliko je še otrok, ki niso v dnevnem varstvu v vzgojno-varstvenih organizacijah, zato razmišljamo, kako bi v knjižne kotičke privabili tudi te, ki najbrž še težje pridejo do knjige.«
IRENA LEVIČNIK:	»Po-
membno področje vzgoje v predšolskem obdobju je govorna vzgoja, ki ne pomeni le razvoja govora, ampak ves otrokov kul-turno-jezikovni razvoj, in vanj spada tudi odnos do knjige. Zato smo bili pobude Mladinske knjige o knjižnih kotičkih na Zavodu SRS za šolstvo zelo veseli. Na sestanke, ki smo jih organizi-žli za ravnatelje vrtcev in vzgoji-
tako, da vabijo medse ustvarjalce otroških slikanic - srečanje z ilustratorji, pesniki in pisatelji pa je za najmlajše nepozabno doživetje.«
IRENA OKORN: »V našem vrtcu je tristo petdeset otrok, v knjižni kotiček prihaja dvajset do štirideset obiskovalcev, večinoma tistih, ki po knjigi že tako in tako sežejo. Mi pa bi radi pritegnili predvsem tiste otroke in starše, kj nimajo svojih domačih knjižnic in ki knjige premalo vrednotijo. Vzgojiteljice, ki vodimo knjižne kotičke - ponekod je to ena, drugje se menjavajo - moramo knjige dobro poznati, da jih lahko predstavimo, se o njih pogovarjamo in jih svetu-
V knjižnem kotičku v vrtcu Milana Majcna smo z vodjo kotička Ireno Okorn izbrali za vas:
DVORIŠČE (Tatjana Kordiš)	1.400 dinarjev,
MLAKA (Tatjana Kordiš)	1.400 dinarjev,
SNEŽAKI V VRTCU (Branka Jurca)	2.000 dinarjev,
TELEFON V MESTU TUTUKAJ (Janez Bitenc)
4.200 dinarjev,
SINIČKA V ŠKORNJU (Ferdo Godina) 6.400 dinarjev, DOBRA VOLJA JE NAJBOLJA (Branka Jurca)
6.400 dinarjev.
teljice, smo povabili tudi Mladinsko knjigo, in ta je predstavila svojo novost - knjižni kotiček.
Vrtci skušajo otroke že v najzgodnejših letih seznaniti z dobro slikanico, zato so zamisel o knjižnih kotičkih lepo sprejeli. Dobrodošli pa so tudi staršem, ki se v poplavi najrazličnejše otroške literature težko znajdejo. V teh kotičkih pa so jim na voljo samo dobre, kakovostne knjige, primerne za predšolske otroke.
V nekaterih vrtcih so dejavnost knjižnih kotičkov že razširili
jemo staršem. Vesela sem, da v teh kotičkih predstavljamo tudi poezijo, ki je žal večkrat zapostavljena, in kakovostne izobraževalne slikanice.«
Najlepša pohvala Mladinski knjigi za zamisel o knjižnih kotičkih je verjetno ta, da jih je po slovenskih vrtcih že približno petsto. Prav bi bilo, če bi se tudi druge naše založbe pridružile knjižnim kotičkom, da bi le-ti predstavljali res najboljše, kar je mogoče kupiti za otroke v slovenskih knjigarnah.
LUČKA LEŠNIK
UČENJE BRANJA OD PRVEGA DNE ŽIVLJENJA
Pravočasno se začeti učiti pomeni za Domana: od prvega dne življenja. Na tečajih, imenovanih Better Baby, uči starše, naj že dojenčkom redno držijo pred nosom bele tablice z rdeče napisanimi črkami in besedami, tako da bi lahko otroci že z dvema letoma brez napak zdrdrali abecedo, s štirimi leti pa znati tekoče brati. Štiriletni malčki bi lahko obvladali tudi malo poštevanko, glasbeni instrument in kak tuj jezik, če bi njihovi starši dosledno izpolnjevali Domanov učni načrt.
Enotedenski začetni tečaj za starše stane 490 dolarjev. Udeleženci so sicer po nekaj mesecih za to naložbo poplačani s prvimi učnimi uspehi svojih malčkov, toda trajno se njihov intelektualni zgodnji start ne izplača. Pri desetih letih prednost teh otrok pred enako starimi otroki ni več zaznavna. Najpozneje takrat se bodo starši morali vprašati, ali niso ne le sebi kradli čas, temveč ali niso svojih potomcev z duhovnimi vajami v zibelki in stajici oropali za pomembna doživetja njihovega otroštva: za neobremenjeno, naravno igro.
(Iz knjige Wolfganga Nagla Spodbujanje in odkrivanje nadarjenih otrok)
predšolska
Umetnost med najmlajše
Omizje o kulturni dejavnosti predšolskih otrok
Umetnost je ena temeljnih človekovih dejavnosti in vsak naj bi jo spoznal ob primerni vzgoji že v najzgodnejših letih, da bi jo lažje dojemal in razumel.
S to mislijo se je začelo omizje O kulturni dejavnosti predšolskih otrok, ki sta ga v začetku meseca (tretjega marca letos) pripravili zveza kulturnih organizacij (ZKO) Maribor-Tabor in organizacijska enota Zavoda SRS za šolstvo iz Maribora.
Zanimanje za predšolsko vzgojo je v različnih okoljih vse večje, to najbrž povzročajo spoznanja iz psihologije, da se osemdeset odstotkov sposobnosti razvije do vstopa v šolo in jih je treba zato čimprej odkriti in spodbujati ustvarjalnost.
Tako skušajo strokovnjaki pri otrocih zbuditi zanimanje za različna področja, ob tem pa marsikdaj pozabljajo, da se predšolski otroci razlikujejo od učencev osnovne šole in da imajo čisto posebne značilnosti. Delo predšolskega otroka se mora prepletati z igro, novih stvari in spoznanj mu ne smemo vsiljevati, ponudimo jih lahko takrat, ko to želi otrok sam.
Ker o teh posebnostih premalo razmišljamo, smo toliko bolj veseli, da so se na pogovoru zbrali vzgojno-varstveni delavci, predstavniki Zavoda SRS za šolstvo in občinskih zvez kulturnih organizacij severovzhodne Slovenije: eni so usposobljeni, da ugotovijo, s čim je treba otroke seznaniti, drugi pa, da povedo - |(ako.
Angelca Grimšič, voditeljica omizja, ž^jetp .ih pol opravlja naloge tajnice ZKO Maribor-Tabor, pred,tp^parje^ua deset let vzgojiteljica v vrtcu. Zdaj študira ob delu na višji stopnji in pripravlja za diplomo nalogo o kulturnih možnostih predšolskih otrok. Tako pripoveduje: »Opažam, da predšolski otroci ne sodelujejo skoraj pri nobenih dejavnostih, ki jih organiziramo. Rada bi, da bi bolj sodelovali z vrtci, in bi se čimprej začeli pogovarjati, kaj in kako naj poteka dodatno delo na kulturnem in umetniškem področju. Kolikor prej se otrok s tem seznanja, tem boljše je zanj, V naši občini smo že pred časom začutili, da je potrebna tesnejša povezanost med ZKO in vrtci in tako vzgojiteljice že sodelujejo v(.strokovnih odborih za razne dejavnosti (plesna, likovna, glabena idr.). Ko načrtujemo program dela, vzgojiteljice povedo svoje želje (kaj bi na različnih področjih .potrebovale*) in skušamo jih upoštevati, tako da v vsa področja, ki jih razvijamo, vpeljujemo tudi predšolsko dejavnost.«
Udeleženci so potrdili misli, da moramo biti sami notranje bogati, če želimo to bogastvo približati drugim. Kolikor bolj je torej vzgojiteljica usposobljena in kulturno razgledana, tem lažje bo to prenašala na otroke. In če so dejali, da bo le s skupnimi močmi mogoče zvečati sodelovanje otrok v kulturnih dejavnostih, je strokovno spopolnjeva-nje vzgojiteljic tisto, kjer zveze kulturnih organizacij (to so ljubiteljske organizacije) lahko najprej pokažejo svojo dobro voljo.
Razpravljali so tudi o kulturnih prireditvah za otroke. Te so ponavadi vse naenkrat - na primer ob novem letu. Otroci se ne znajdejo več, zmedeni so od številnih dedkov Mrazov in ostajajo le še pasivni gledalci - to pa ni namen nobene prireditve za otroke. Veliko več so vredne tiste, ki jih soustvarjajo otroci, še posebno, če sodeluje več rodov, od najmlajših do najstarejših.
Čeprav so govorili o različnih temah in je bilo veliko razprav o prireditvah za otroke in z njimi, pa so precej časa namenili umetnostni vzgoji v predšolskem obdobju. Programi za delo in vzgojo v vrtcu so že napisani, vendar se ob njih da Še veliko narediti - drugače in bolj zavzeto. Drugje po svetu so k sodelovanju povabili poklicne umetnike, ker so želeli, da bi umetnostna vzgoja postala pristna. Vzgojiteljice so svetovale umetnikom kako (torej so se ti učili od njih), one pa so se, ko so umetnike opazovale pri njihovem delu, tudi veliko naučile in se tako seznanile z umetniškim ustvarjanjem.
Ali bi bilo pri nas takšno sožitje sploh mogoče? Brez zapletov najbrž ne bi šlo, kajti birokratizacija je pri nas že tako razširjena, da se mimo »papirjev« nobene zadeve ne upamo več lotiti.
Pa naj pomislek, ki smo ga slišali ob koncu pogovorov omizja, ne zatre volje. Mariborsko srečanje je eden od prvih korakov k širjenju kulturne dejavnosti med najmlajše. Da bi želje in volja premagale vsa spotikanja, pa da bi bilo to, kar bomo pripravili za otroke v vrtcih, namenjeno resnično vsem - tudi tistim, ki še niso v organizirani predšolski vzgoji.
L. L.
Ciciban ustvarja
V Domu ustvarjalnosti mladih
v Mariboru skrbijo tudi za najmlajše. Zanje pripravljajo potovanja v svet pravljic in domišljije (ob ponedeljkih), likovno delavnico (ob sredah) in plesno delavnico (ob četrtkih). Vse dejavnosti so zelo dobro obiskane. Nataša Goijup, koordinator dejavnosti v domu ustvarjalnosti pa opaža, da staršem ni povsem jasno, kakšne so te delavnice. To
ni popoldanski vrtec, temveč usmerjena dejavnost, pri kateri otrok ustvarja ob usposobljenem vodji. Ugotavljajo tudi, da bodo morali več časa nameniti pogovorom s starši in jim pomagati odkrivati in spoznavati, kaj njihove otroke zanima in česa so sposobni - starši so namreč v zadregi, saj ne vedo, h katerim dejavnostim naj vpišejo svoje otroke.
strokovno j spopolnjevanje
ZA BOLJŠE RAZUMEVANJE DELA S TELESNO PRIZADETIMI
Ovire, ki jih lahko pomagamo premagovati
Ob podatkih mednarodne zdravstvene organizacije WHO, da se število telesno in duševno prizadetih na svetu neprestano povečuje in da jih bo do konca stoletja že 600 milijonov, se moramo zamisliti.
Če se omejimo na razmere pri nas, lahko rečemo, da specializirane ustanove sprejmejo le manjši del prizadetih. Težnja po integraciji, ki je vse bolj očitna, bo ta del še zmanjšala. To pa pomeni, da se bodo učitelji pri svojem delu vse pogosteje srečevali tudi s telesno prizadeto mladino, in to pri vseh predmetih.
Prav je, da smo seznanjeni in pripravljeni na to možnost, če hočemo uspešno delati, pa moramo poznati sposobnosti telesno prizadetega. Vsako vdajanje ustaljenim domnevam o njihovi manjši sposobnosti vodi v zanesljiv neuspeh, predvsem za učenca.
Prizadetosti nastajajo kot posledica različnih bolezni, prirojenih okvar, nesreč pri delu, prometu, športu, so posledica vojn, naravnih nesreč, uživanja mamil idr. Na telesno prizadetost moramo gledati iz različnih zornih kotov. Obravnavamo jo ne samo iz medicinskega vidika, temveč tudi	psihološkega,	sociološkega,	socialnega, ekonom-
skega, pravnega, pedagoškega, telesno-kulturnega idr. Izrazi, ki jih pri delu s telesno prizadetimi pogosto uporabljamo, so: okvara (notranja situacija, vidna kot funkcionalna omejitev), prizadetost (objektivizirana kot omejitev pri aktivnostih) in invalidnost (socializirana kot pomanjkljivost oziroma izguba).
Premik od okvare ali prizadetosti do invalidnosti vodi po poti simptomov socialnih pravil.To je prav tako premik od objektivnosti k subjektivnosti. Med prizadetimi so posamezniki z zelo različnimi potrebami, zahtevami in problemi. Prizadetost in invalidnost sta v mnogočem produkt vrednot, stališč in vedenja prevladujočega dela družbe. Ob tem naletimo tudi na pojem »nalepke«, ki kot vse druge nosijo sporočilo, da je prizadetost odklon od določenih družbenih norm in postane sinonim za pomilovanje, nesamostojnost idr.
Izkušnje drugih
Ugotavljamo, da vse več telesno prizadetih učencev hodi v redne, nespecializirane šole. Za razliko od učiteljev v specializiranih ustanovah imajo učitelji •in drugi delavci v šolah zelo malo ali nič izkušenj s telesno prizadetimi.
R. Nathanson 1979, navaja zanimive in poučne načine vedenja učiteljev in vzgojiteljev do telesno prizadetih:
- Telesna značilnos^prizadete osebe je razpotegnjena^čez vse druge lastnosti osebe.
- Pojav usmiljenja, kot verjetno najpogostejšega čustva, ki ga imajo ljudje do telesno prizadetega.
- Telesno prizadetega v dobri nameri čezmerno zaščitimo, s tem pa ga postavljamo v odvisnost.
-	Učitelj ne misli, da so tudi telesno prizadeti učenci lahko uspešni, ne daje jim priložnosti za pobude.
-	Ob srečanju s telesno prizadetim se počuti neprijetno, včasih občuti odpor ali celo jezo.
-	Telesno prizadetega ima za manj sposobnega, zato njegove dosežke precenjuje, saj so zanj izjemni, nenavadni, občudovanja vredni.
-	Učitelj se spomni, da se kaj podobnega lahko zgodi tudi njemu ali njegovim bližnjim, žafo se pojavi zaskrbljenost.
Šport - pomembna dejavnost
Prizadevanja na tem področju so usmerjena v uresničevanje zamisli, naj ne bi bil zaradi telesne prizadetosti nihče oproščen pouka telesne vzgoje. Prizadeti učenci imajo težave z mehaniko telesa, predvsem z ravnotežjem, pri gibanju so velikokrat odvisni od kakšnega ortopedskega pripomočka, mnogi se izogibajo dejavnostim, v katerih je izpostavljena zunanjost (plavanje). Včasih opažamo neodločnost, zadrego, razočaranja, in sicer tedaj, ko so cilji težje dosegljivi kot »zdravim«. Kljub temu ugotavljamo, da imajo telesno prizadeti enake potebe po športni dejavnosti kot vrstniki, ki niso prizadeti.
Raziskave (avtorja članka 1982, 1985) so pokazale, da imajo prizadeti otroci in mladina skoraj enake motive za ukvarjanje s telesno vzgojo kot neprizadeti: visoko vrednotijo pouk telesne vzgoje in se zanimajo za šport, želijo se uveljaviti, radi ugajajo, želijo si razburljivih okoliščin, uživajo v športu, ki je življenjska potreba itn.
Med njihove priljubljene športe spadajo: košarka, namizni tenis, nogomet, šah, košarka na vozičkih, hokej na vozičkih, odbojka, ki jo igrajo sede, idr.
V športu prizadetih učencev je torej veliko stičnih točk z zdravimi. Zahteva pa usposobljenega učitelja, ki bo dobro poznal telesno prizadetega, metode dela, sposobnega sodelovati v delovni skupini z zdravniki, terapevti, psihologi idr.
Dobro usposobljen učitelj bo znal prikazati tudi širše možnosti za izbiro športnih zvrsti, ki naj bi bile na voljo telesno prizadetim, čeprav v posebnih oblikah. To pa ne pomeni, da potrebuje vsak telesno prizadeti posebno, prilagojeno vadbo. Tak učenec se lahko pri telesni vzgoji vključi v redne skupine ali pa v redne skupine z dopolnilno vadbo. Vadba lahko poteka deloma v rednih, deloma v posebnih skupinah ali povečini v posebnih skupinah, ali v posebnih skupinah, včasih pa v specializiranih ustanovah za telesno prizadete.
Ko se odločamo za integracijo telesno prizadetih v redne šole, moramo takšno integracijo tudi pripraviti, tako da upoštevamo prizadete same, druge učence v šoli in učitelje. O problemih in potrebah telesno prizadetega se moramo pogovoriti skupaj. Le medsebojno poznavanje omogoča uspeh.
Ena od ovir, ki se ob mnogih, postavlja pred telesno prizadetega, je tudi izobraževalna. Kaže pa se v tem, da premalo prizadetih dobiva ustrezno izobrazbo.
Mislim, da to oviro s primernim znanjem in boljšim poznavanjem telesno prizadetih ljudi bistveno zmanjšajo prav učitelji.
RAJKO V UTE
Dober učitelj - razmisljujoč praktik
Metode in modeli izobraževanja učiteljev
Glavni cilj izobraževanja učiteljev ni le temeljito obvladanje stroke niti obvladanje najrazličnejših učnih metod, tehnik, pripomočkov pa tudi ne samo temeljita teoretična podkovanost v pedagogiki, psihologiji, didaktiki, specialni didaktiki in vrsti drugih ved: ključna sestavina profesionalizacije učiteljevega poklicnega študija - procesa, ki naj ga dvigne z »obrtniške ravni« na »znanstveno«, je usposabljanje učitelja za »premišljeno ravnanje«. Dober učitelj je »razmišljajoč praktik«, ki sproti razčlenjuje svoje vsakdanje izkušnje in se iz njih uči. To mu omogoča prožnost v ravnanju, samostojno odločanje ob upoštevanju zastavljenih smotrov in vsakokratnih posebnosti učencev, odprtost za premišljeno vpeljevanje novosti, ustvarjalno poučevanje.
Učiteljevo ravnanje in odločanje v razredu krmarijo predvsem različne »subjektivne teorije«, pričakovanja, pripisovanja. Z usposabljanjem je treba doseči, da se te teorije povezujejo in oplajajo z »znanstvenimi teorijami«. Tako povezovanje je treba načrtno včleniti v metode in organizacijo usposabljanja, ker se to ne zgodi spontano. Iz tega zornega kota lahko razumemo, zakaj so bile razne zdajšnje metode in postopki v izobraževanju učiteljev razmeroma neuspešni, saj so bili enostransko usmerjeni.
-	v znanje ( v sistematično podajanje temeljnih pedagoškega, psihološkega, sociološkega, spe-cialnodidaktičnega in drugega znanja, pojmov, zakonitosti, izrazja... s pomočjo predavanj, seminarjev, študija literature);
-	v praktično ravnanje - v razvoj učnih spretnosti s pomočjo mikropouka pa tudi študentskih nastopov in praktičnega poučevanja;
-	v osebnostno-čustveni razvoj - izboljšanje samozavedanja, občutljivosti za socialne odnose (s pomočjo raznih oblik skupin-skodinamičnega treninga, nevezanega na poklicno delovanje in vlogo).
Številne raziskave kažejo, da študentje pri opisu in razlagi svo-
jih odločitev med praktičnim poučevanjem sploh ne uporabljajo pojmov in spoznanj, ki so si jih pridobili pri teoretičnih pedago-ško-psiholoških predmetih, da torej pridobljeno teoretično znanje pogosto ne vpliva na praktično ravnanje.
Novejši prijemi, o katerih bomo govorili v tem sestavku, skušajo te sestavine različno: »povezati vsakdanje ravnanje in razmišljanje o njem«, »subjektivne in znanstvene teorije«.
Čeprav so ti prijemi izredno raznoliki, lahko iz njih izluščimo nekatera skupna načela:
9 Pri delu s študenti - prihodnjimi učitelji je treba za izhodišče vzeti njihove izkušnje, povezane s šolo, poučevanjem, z učenjem. Te izkušnje med študijem aktiviramo ali izzovemo tako, da:
-	študente spodbudimo k sistematičnemu poklicu ali rekonstrukciji izkušenj iz lastnega šolanja in k skupinskem razpravljanju o njih (z raznimi nalogami, vprašanji):
-	ustvarimo neposredno (skupno) izkušnjo, npr. z raznimi metodami izkušenjskega učenja (igre vlog, simulacije, filmi) in jo nato razčlenimo;
-	zberejo študentje izkušnje na šolah (vodene opazovalne naloge, manjša preučevanja, pomoč pri pouku posameznim
Ruisdael Jakob Isaaczs van: Krajina z lesenim mostom, črna kreda
IATEFL - mednarodna organizacija učiteljev angleščine
Že več kot dve desetletji se učitelji angleščine vsega sveta združujejo v organizaciji IATEFL (International Associ-ation of Teachers of English as a Foreign Language), da bi se s svojim delom spopolnjevali in zviševali raven poučevanja. IATEFL organizira konference, predavanja in pogovore, štirikrat na leto pa izdaja tudi svoj časopis IATEFL Nevvsletter, ki obvešča člane o delovanju organizacije, opozarja na seminarje in predavanja ter ocenjuje nove strokovne knjige. Posebna rubrika je namenjena bralcem članom.
Ekrat na leto se lahko člani zberejo na veliki mednarodni konferenci. Ta je vsako leto v drugi deželi: lansko pomlad je člane IATEFL gostila Belgija, letos je na vrsti škotska - dvaindvajseta mednarodna konferenca IATEFL bo od 11. do 14. aprila v Edinburghu.
Pri IATEFL delujejo tudi manjše, t.i. posebne interese
v*
skupine. Člani le-teh se sestajajo pogosteje in se ukvarjajo le s tistim delom poučevanja, ki jih najbolj zanima. Za zdaj je zaživelo osem skupin, delujejo pa na področjih: razvoj učitelja, neodvisnost učenca, fonologija, testi-'ranje, mladi učenci, poslovna angleščina, video programi in učenje z računalnikom. Vsaka posebna interesna skupina izdaja tudi svoje glasilo.
Članstvo v takšni organizaciji omogoča učitelju, da spremlja dogodke in novosti v svoji stroki in se tako spopolnjuje in raste, tudi če ne more redno na spopolnjevanje v tujino. V IATEFL se lahko včlanijo posamezniki, ki imajo praktične izkušnje pri poučevanju angleščine, pa tudi šole ali društva. Članstvo se obnavlja konec avgusta s poravnavo članarine. Naslov: IATEFL, 3, Kingsdovvn Chambers, Kings-down Park, Tankerton, Whitsta-ble, Kent CT5 2DJ, England. MOJCA BELAK

učencev, lastno poučevanje...), ki jih nato v skupini razčlenimo.
•	Študente - prihodnje učitelje je treba načrtno in postopno opozarjati na sestavine njihovih subjektivnih teorij o poučevanju, vzgajanju, odnosih učitelj - učenec idr., jim prikazovati protislovja in nelogičnosti v teh »teorijah« in jih spodbuditi, da jih povežejo z objektivnimi teoretičnimi spoznanji (ki pa se ob tem primerjanju tudi sama spreminjajo in bogatijo).
-	»problematizirati«, pretresti subjektivno teorijo, da se posameznik zave ‘njene nedoslednosti, razcepljenosti;
-	rekonstruirati novo, ustreznejšo teorijo oziroma razlago, ki bo združila subjektiven, »naiven« in znanstven pogled.
Razločujemo tri faze posameznikovega spreminjanja:
-	»odtajanje« oziroma »odmrznitev«: ustvarjanje motivacije za spreminjanje;
-	sprememba: razvoj novih načinov odzivanja na podlagi novih informacij;
-	utrjevanje:	stabiliziranje,
ponovna »zamrznitev« in integracija tako nastalih sprememb.
#	Ker segajo ti procesi globje v osebnost in jo lahko čustveno prizadenejo (ogrozijo), je treba napredovati postopno, in to v skupini, v kateri so ustvarjeni odnosi medsebojnega spoštovanja, topline in razumevanja. To zahteva posebno usposobljenost in taktnost vodje izobraževanja, pa tudi dovolj majhne skupine (do 15 udeležencev).
9 Subjektivne teorije je mogoče razkrivati in spreminjati le z enakopravnim svetovanjem in dialogom med »trenerjem« (učiteljem učiteljev) in (prihodnjimi) učitelji. Trener mora razložiti pravila in namen, ter se izogibati, da bi vsiljeval svoje (»znanstveno«) mnenje kot edino pravilno.
• Uporabiti je treba čimbolj raznolike študijske oblike in metode ter ustvariti take študijske
situacije, ki ne bodo omogočaj le, če prevzamemo Bruncrjevj n poimenovanje, »simboličnega! I1 učenja (učenje pojmov in teoti X po predavanjih in iz literature! j? ampak tudi »ikonično« učenj ^ (na podlagi neposrednega op4 t( zovanja ali opazovanje v idej P posnetkov) ter končno »ena!! tivno« učenje - učenje ob akti' nem poskušanje (nadzorovat vaja z analizo). Ne zadostuje, ( študent (ali učitelj) spozna prot slovja ali vrzeli v svojih »subjel livnih teorijah« in jih spopolni aj zamenja, ampak mora svoji nova spoznanja znati uveljavi v svojem ravnanju; to pa zahte' načrtno vajo.
Spreminjanje praktičnih te I, orij, pričakovanj, stališč v zve! ^ s poučevanjem in njihovo povej zovanje s teoretičnim znanjem ij ~~ preprosto, ker so omenjet« spoznanja močno zasidrana v cj Sr lotni psihični strukturi posame! nika. Seminarske razprave, ij manj pa predavanja o teoretični v. spoznanjih ne zadostujej< U} Treba je najti take študijski m oblike, v katerih načrtno ustvaj ,a jamo ustrezne izkušnje ter us p1 ^ sabljamo študente za njihovo vs1 ic bolj poglobljeno interpretacijo-
V ta namen je treba ustvari primerne razmere tako na in ni kronivoju (raven metod, obli! p interakcija znotraj posamezni! s-predavanj, vaj, seminarjev, h<| spitacij...) kot tudi na makroi" voju (npr. prepletanje in integij tu ranje »teoretičnih« in »praktij (e nih« faz v celotni organizacij študija prihodnjih učiteljev).
Vse to pove:
-	da morajo tudi splošij pedagoško-psihološki predme]
1 vsebovati vaje, temelječe fl izkušenjskem učenju;
-	da ni dovolj, če seminafl-sestojijo le iz »monologov« pos] meznih študentov o prebrani 1 teraturi, ampak naj bi ime obliko malih nastopov;
-	da je treba med predavani vpletati krajše vložke skupit Lji skega razmišljanja in razpravlja nja o namerno izzvanih sedanji!
in preteklih učnih izkušnjah; j ni
-	da predstavljajo lahko sani* ko izkušnje v visokošolskem učnej! zn procesu gradivo za analizo I ne razmišljanje (meta-analiza). je
ne
BARIČA MARENTIČ	n0
POŽARNIK	č)a
sisi
Slovenski pedagogi bolje * organizirani
Po večletnih pripravah je Sekcija za šolsko pedagogiko pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije na pedagoško-an-dragoških dnevih junija lani ustanovila Slovensko društvo pedagogov (decembra lani je bilo tudi uradno registrirano).
Med temeljnimi cilji in nalogami društva, ki domuje na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je spremljanje in spodbujanje razvoja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v Sloveniji in Jugoslaviji ter znanstveno obravnavanje problematike, povezane z vzgojo in izobraževanjem otrok, mladine in odraslih. Člani bodo po svojih močeh pomagali razvijati pedagoške vede tako, da bodo preučevali napredne prvine naše pedagoške tradicije in jih aktualizirali, spodbujali bodo razvoj sistema in dejavnost vzgoje in izobraževanja skladno z načeli socialistične	samoupravne
družbe in z dosežki znanstvenih ved v vzgoji in izobraževanju drugje po svetu ter uveljavljali pedagoško metodologijo in terminologijo. Pedagoške vede bodo povezovali z drugimi znanstvenimi panogami, da bi hitreje razvili temelje interdisciplinarnega strokovnega in znanstvenega dela pri preučeanju vzgoje in izobraževanja ter posebnih didaktik. Znanstvene in strokovne dosežke pedagoških znanosti bodo sproti vpeljevali v izobraževanje in usposabljanje pedago-
ških delavcev, da bo le-to p' pr( stalo še bolj kakovostno. iar Društvo je bilo ustanovljen1 2n, tudi zato, da bi se slovenski p1] j)r‘ dagogi med sabo spoznali in tal] otr lažje strokovno sodelovali in ij izmenjavali izkušnje. Povezali j sta bodo tudi s podobnimi drušf (jjn v drugih državah. Sodclov* tež bodo pri urejanju družbene? ^ položaja pedagogov, pri oblik prv vanju profila poklica in dela pl odr
dagoga, imeli pa bodo tudi pri cjru gled o tem, kje vse so zaposlej Ve
diplomirani pedagogi in kaj ®
Pa
lajo. V začetku februarja je iz' šilni odbor društva - njeg predsednik je dr. Zdenko Mi veš, člani pa Oskar Autor,
Milica Bergant, Marjeta Ceri Dora Gobec in Iztok Vilič - pl pravili osnutek delovnega p grama za letošnje leto. Najv| stj^ pozornosti bodo namenili teofj p tičnim vprašanjem, zanimiva f bo tudi obravnava novosti v šol ^ šolske pedagogike, odnosa m^ tost otrokom, njegovim razvojem 1 Q(r družbo ter preučevanje narodi] ^
kov
da
otr.
odz
ali
od
Svo
zgodovine pedagogike.
Prič
Društvo bo pripravljalo tu Pra’ letne skupščine, strokovna sij Pre] Čanja in različna predavanja. I dna
Za zdaj je v društvu slovensk pedagogov že približno sto č nov, mednje pa ste vabljeni v ki ste končali študij pedagogi in drugi, ki s svojim strokovni in raziskovalnim delom pripi tig0) morete k razvoju pedagošlj šoja znanosti.
Za j
nje
razi
veči
Pre(
'ma
Proti utrujenosti in obremenjenosti v šoli
jlj Svetovalni center za otroke, v mladostnike in starše pripravlja rj= med svojimi izobraževalnimi de-)f javnostmi več seminarjev, ki so e)j namenjeni predvsem pedago-nji škim delavcem, saj obravnavajo J težave, s katerimi imajo opravka |ei Pri svojem poklicnem delu. ji Eden takšnih seminarjev je :j\ Utrujenost in obremenjenost m v šoli - področje, s katerim se d ukvarja čedalje več strokovnja-0t kov. Pri Svetovalnem centru so el tudi zbrali strokovna besedila a| o tej problematiki (v posebno oj 'zdajo):	Šolska utrujenost,
vij r)trr>k. bolezen, šola (A. Kos).
2'j
Medicinski vidiki utrujenosti (M. Šalehar), Možnosti za zmanjševanje utrujenosti učencev v šoli (M. Kavkler) in Psihološki vidiki obremenjenosti učitelja (V. Sterle).
Na seminarju o utrujenosti in obremenjenosti v šoli razčlenjujejo, kaj pomeni utrujenost za posameznika in družbo, govorijo o medicinskih vidikih utrujenosti, posebno o utrujenosti pri otroku in dejavnikih, ki vplivajo nanjo. Pojasniti skušajo zvezo med bioritmi in šolo, razpravljajo o šoli kot dejavniku utruje-
nosti, o dnevnih obremenitvah otroka, ki povzročajo utrujenost ter o domu in utrujenosti. Opozarjajo na razlike utrujenosti pri otroku in odraščajočem. Skušajo svetovati, kako preprečiti utrujenost doma, kako v šoli in v prostem času. Pri tem imajo pomembno vlogo starši, pedagoški in zdravstveni delavci. Posebej spregovorijo o utrujenosti in delu v otrokovem življenju in socialni povezanosti ter o sistemskem in ekosocialnem pogledu na to, obenem pa obravnavajo mentalno zdravje in utrujenost, kakovost življenja in vrednostne
poglede na utrujenost. Ob koncu seminarja spregovorijo še o učiteljevih psihičnih obremenitvah, ki jih ob skrbi za učence ne smemo spregledati.
Dvodnevni seminar o utrujenosti in obremenjenosti v šoli, vodi ga dr. Anica Kos, so pripravili že sedemnajstkrat, med šolskimi delavci pa je zanj še zmeraj veliko zanimanja. Več informacij o opisanem seminarju je na voljo v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Gotska 18, Ljubljana, kjer zbirajo tudi prijave.
Kdor daje, mora tudi sprejemati
iip----------------------------------------------------------------
J Kaj bi bilo mogoče storiti, da bi bil učitelj manj obremenjen, bolj J Srečen in zadovoljen, ustvarjalen in samozavesten?
2j‘
:sl
V3'
ipf
i°:
ari
in
:ii'
zni
M
•	Učitelj mora poznati predvsem bistvo svoje obremenjenosti, vZroke utrujenosti. To mu mora priti v zavest, šele potem bo lahko uspešno naredil kaj zase. Potruditi se mora za človeško pristnost, spet tiara najti samega sebe. Vedeti mora, kaj zmore in česa ne, da se bo ^ko rešil občutkov krivde (če ni kos dogajanju v razredu) in nedokončanosti (dela). Iskati mora pristen stik z učenci in razvijati metode sodelovanja. V ta namen se lahko vključijo v Cordonove skupine.
•	Dogajanje v šoli mora v učitelju mirno izzveneti. Za to potrebuje tekaj minut miru, pa naj bo to že pot do doma, peš ali z avtobusom. Prepusti naj se mislim, kakor prihajajo in odhajajo. Če jim ne dela sile, bo prišel domov že precej razbremenjen.
0 J • O svojih težavah se mora učitelj tudi pogovoriti. Normalno se to '■m 'udi dela, saj je pritisk tako velik, da brez tega ne gre. Še boljše bi bilo, ^ če bi na šolah poskrbeli za različne oblike »skupinske terapije«.
Reakcija vseh oblik je učitelju potrebna kakor kruh. Dr. Marjan Borštnik je prihodnjim socialnim delavcem rekel: »Od vseh stvari si najbolj zapomnite, da mora vašemu delu zmeraj slediti reakcija.« Ne vem, ali je to učiteljem kdo povedal, prav gotovo pa velja tudi zanje.
• Učitelj veliko daje, zato mora tudi sprejemati. Biti mora odjemalec naravnih in kulturnih dobrin, glasbe, knjige, filma in gledališča. Spodbudo za to naj bi dobil tudi na svojem delovnem mestu. Samo tako bo lahko te dobrine prenašal drugim.
Stalni študij mu ne bo samo pomoč pri delu, pri ustvarjalnosti in vpeljevanju sprememb, pri tem se mu bo zvečevala tudi samozavest. Vsak učitelj naj bi poznal vaje za sprostitev, S katerimi bi koristil sebi in z njimi seznanjal učence - tudi o njihovi utrujenosti bi moral učitelj vedeti več.
Učitelj lahko veliko naredi zase, nekaj tega dela pa vsekakor ostaja šolski oblasti in družbi, ki dobrega in ustvarjalnega učitelja potrebuje.
(Iz prispevka Vide Strletove, klin. psih. spec.,
Psihološki vidiki učiteljeve obremenjenosti)
PIŠE DR. ANICA KOS
Otroci v šolo,
marsikateri učenec k psihiatru
anjl Svetovalni center pit Ljubljana
vijj
njil Razumljivo je, da noben sistem, v katerega je zajeta množica ljudi, j Bi takšen, da bi ustrezal potrebam in sposobnostim vseh posamezni-am kov. Vendar je eno bistvenih vprašanj, kolikšen del množice ne ne) zmore ustreči zahtevam in določilom sistema in je zato delovno > ' neuspešen, neustreznega vedenja, nesrečen. Kolikor bolj uniformen je sistem, čim enotnejše so njegove zahteve in toga pravila, tem več | neustreznih oseb. Sistem, ki zajema množico ljudi z različnimi last-I nostmi, pomembnimi za njegovo delovanje, in tisti, ki ne izbira svojih ! elanov in katerega člani nimajo možnosti, da bi prešli v drugačen | sistem, je najnevarnejši, kajti tak sistem poraja veliko neustreznih, j nezmožnih in nesrečnih. Le-te odriva na rob in pri mnogih povzroča 1 Psihosocialne motnje.
Neskladnost otrokovih lastnosti s pričakovanji in zahtevami šole kot vir čustvenih težav in psihosocialnih motenj pri otroku.
Šolski neuspeh ali gibalna ne-t niirnost v večini primerov sama J Po sebi nista otroškopsihiatrični " Problem, in vendar se veliko šo-j Urjev prav zaradi teh pojavov Jej Znajde pri otroškem psihiatru.
I	|) Uruga ugotovitev iz moje prakse ta| otroške psihiatrinje je, da pri-” i haja v mojo ambulanto veliko
II	' staršev in otrok, ki - dokler niso bili v šoli - niso imeli posebnih težav. To so »stranke«, pri katerih ne ugotavljamo izrazitejših Prvotnih neugodnih družinskih odnosov ali dogajanj (v kateri
P, družini pa je vse idealno?) - in vendar ima težave otrok, imajo Pn jih tudi njegovi starši. Strokovna obravnava kmalu pokaže, da nastajajo težave zato. ker sc otrok po svojih sposobnostih, odzivnih značilnostih, bioloških ali družinskih danostih razločuje °d večine vrstnikov in zaradi svoje različnosti ne zmore zadostiti zahtevam šole.
Enako stari otroci se zelo ra-zlikujejo po lastnostih, ki so pomembne za delovno učinkovitost. vedenje in počutje v šoli. Otrokove lastnosti se lahko ujemajo z lastnostmi okolja, kot so Pričakovanja, zahteve, merila. Pravila ali pa je med njimi velik Prepad. Veliko otrokovih individualnih lastnosti je pomembnih za njegovo vživljanje in delovanje v šoli. Velika drugačnost ali fazličnost teh lastnosti glede na yečino ali glede na domišljijsko tog1} Predstavo povprečnega otroka, 'ma lahko za otroka zelo neugodne posledice med večletnim tolanjem.
isle
j ^
iz'
eg(
Mi
eh
-pi
P* 1 II ajv< eoff /a f šol mt m odi
m sl
avii
pri?
ioš!
Za šolanje so še posebno pomembne razlike:
-	v intelektualnem delovanju - v splošni ravni inteligentnosti, zaostanki na nekaterih področjih umskega delovanja, razlike v kakovosti, globini in trajanju pozornosti.
-	v zrelosti
-	v energetski pripravljenosti
-	v bioritmih
-	v zdravju
-	v temperamentu - v sposobnosti prilagajanja, v učljivosti iz izkušenj, v odpornosti ali ranljivosti za psihosocialne obremenitve in strese: v kakovosti in jakosti odgovorov na dražljaje; v sposobnosti obvladovanja novih zahtev in okoliščin;
-	razlike v ravni aktivnosti sežejo od hipoaktivnosti do hudo moteče hiperaktivnosti.
Naštete značilnosti otrok so bodisi predvsem’biološko porojene ali pa so nastale ob vzajemnem delovanju bioloških dejavnikov in dejavnikov okolja. Veliko individualnih lastnosti, ki otežujejo otroku, da bi se prilagodil zahtevam šole. nastane zgolj ali predvsem v otrokovem zunajšolskem okolju, povzročile pa so jih razlike v preteklih življenjskih izkušnjah, v družinskem in širšem sociokulturnem okolju.
Posledice teh razlik za potek šolanja so dobro znane in jih ne razčlenjujem. Omenim naj le eno: komisije za razvrščanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in učitelji dobro vedo, da je v šole s prilagoje-
nim programom prešolanih veliko več otrok iz romskih družin, iz priseljenih, in takšnih z nizko izobrazbeno ravnjo staršev kot pa otrok z enakim izmerjenim umskih količnikom iz družin, ki imajo enak etnični, kulturni, vrednostni znak kot šola.
Na eni strani imamo šolski sistem z njegovimi lastnostmi, zahtevami, pravili, narejenimi za umišljenega	povprečnega
otroka, na drugi strani pa je veliko otrok, ki niso »po meri« šole, v katero spadajo, in jo po zakonu morajo obiskovati. »Po meri« niso zato. ker so nemirni ali ker imajo motnje branja in pisanja, ker so nezreli ali pa so njihove umske sposobnosti, potrebne za šolsko učenje, manj ustrezne, ali ker prihajajo iz drugačne kulture. Individualne lastnosti, kot so upočasnjen razvoj sposobnosti za branje ali pisanje ali slabša obvladanost gibalnih gibov pa postanejo v šoli psihosocialni problem, motnja. Otrok je slab učenec, njegovo vedenje ne ustreza šolskim zahtevam.
Neskladnosti med posameznikom in sistemom je mogoče ublažiti ali odpraviti različno:
• Prehod v sistem je mogoče olajšati z drugačnimi zahtevami in delovanjem, na primer tako, da premestimo otroka iz normalne šole v šolo s prilagojenim programom ali pa v zavod za vedanjsko motene.
9 Druga možnost: posameznika skušamo spreminjati - vplivati na tiste njegove lastnosti, ki niso skladne s sistemom, na primer nemirnim otrokom dajejo zdravila, ki omogočijo ustreznejše vedenje v šoli, otrokom s posebnimi učnimi težavami pa specialno pedagoško pomoč.
@ Zahteve sistema znižamo: na primer skrčimo obseg in vsebino šolskih programov, ali pa jih diferenciramo in delujemo znotraj sistema tako, da upoštevamo značilnosti posameznih podskupin in posameznikov.
Ob pregledu naštetih možnosti vidimo, da so vse, razen zadnje, zelo omejene, velikokrat
celo nezdružljive z družbenimi izhodišči delovanja šolskega sistema, ali celo etično dvomljive
Vemo, da lahko premestimo v drugačne šolske in vzgojne ustanove le zelo malo otrok s skrajno izraženimi »neustreznimi« lastnostmi. V normalni osnovni šoli pa ostaja veliko tistih, ki »niso po meri«, a se od drugih ne razlikujejo toliko, da bi imeli pravico do drugačnih načinov dela ali delovnih zahtev, prilagojenim njihovim zmožnostim. Tudi angleški avtorji ugotavljajo, da so pri šolanju na boljšem resneje razvojno ali bolezensko prizadeti otroci (saj imajo posebne pravice) kot tisti, ki so »mejni« in ne morejo uveljavljati zahtev po nestandardnih načinih dela v šoli.
Le malo otrok, ki v šoli niso uspešni, dobiva posebno strokovno pomoč, ker si niti najbogatejše dežele tega sveta ne morejo privoščiti dovolj specialnih služb za vse otroke, ki imajo v šoli težave; obenem pa ugotavljajo, da velika večina otrok z učnimi in psihosocialnimi motnjami ne poišče pomoči pri zunajšolskih specializiranih službah, tudi če so te na voljo. Nekateri načini psihološke in psihiatrične pomoči otrokom s težavami v šoli pa so tudi moralno dvomljivi - na primer večletno dajanje zdravil hiperkinetičnemu otroku, ki seveda ni bolnik, otroku na katerega kemično vplivamo zato, da bi lahko uskladil svoje vedenje s tistim, ki je predpisano za 45 minut trajajočo šolsko uro. Splošno zniževanje zahtev prizadeva nadarjene in bistre otroke, in ti se v šoli dolgočasijo, marsikdaj celo slabo uspevajo, obenem pa pomeni nižjo raven za vse, za družbo pa tudi potrato najpomembnejšega bogastva - človeške pameti.
Kot edina mogoče rešitev za vseobsegajoči šolski sistem, v katerem je toliko neustreznih učencev, ostajajo torej razbijanje uniformnosti, individualizacija in diferenciacija delovnih prijemov in zahtev v sami šoli.
iz prakse za
prakso
Nedokončan polet
Noben otrok v razredu ni imel tako skodranih las kot Mirko. Že po tem se je razlikoval od drugih. Zmeraj je bil zelo lepo oblečen, imel je italijanske zvezke, kemične svinčnike, na izletih pa največ denarja. Ni pa imel prijateljev. Sošolci ga niso marali. Zdel se jim je važen, domišljav, vsiljiv. Tako so gledali nanj vrstniki, jaz pa sem vedela, da samo išče prijatelje, da je osamljen. Bil je edinec, starši premožni, djali so mu vse, oče in mati sta kar tekmovala, kdo mu bo bolj pokazal, kako rad ga ima. Tudi v šolo sta prihajala oba, zlasti mati je name napravila globok vtis. Mlada, lepa, elegantna, a zdela se mi je tudi skrbna, ljubeča. Spremljala je sinov razvoj, tudi tega mi ni zamerila, ko sem ji obzirno povedala, da se mi zdi njen sin osamljen, zato pa vsiljiv, saj »kupuje« prijateljstvo Z dragocenimi rečmi, ki jih ima le on. Nikoli se ni izdala, da bi bilo doma kaj narobe.
Proti koncu šolskega leta sem pri Mirku opazila čudne spremembe. Prej je bil živahen, povsod ga je bilo dosti, zdaj pa je najpogosteje posedal v klopi, kaj prelistaval, pri pouku ni bil zbran, in kadar sva se ujela z očmi, so bile polne žalosti. Iskala sem primeren trenutek, da bi se pogovorila, pa ga je prej našel on.
Bili smo na izletu. Kratek počitek pred zadnjim vzponom na hrib je izrabil, prisedel k meni in kar naravnost rekel:
»Tovarišica, oče in mama se ločujeta.«
Kako? Saj se mi je vendar zdel tako urejen zakon? Zato v njegovih očeh taka žalost!
Že naslednji teden je na govorilno uro kot navadno prišla njegova lepa mama. Kot da ni nič, čisto tako kot zmeraj je hotela opraviti obisk pri razredničarki. Mislila sem, da bo spregovorila prva, pa nič. Zato sem morala dregniti v zadevo, zaradi otroka:
»Ne razumite me napak. Mirko mi je povedal, da se ločujeta. Zelo je potrt, a ne mislite, da vas mislim prepričevati. Vi sami najbolje veste, kako in kaj, le zaradi Mirka vas nekaj prosim. Če se že ločujete, vsaj prehitro se spet ne poročite. Otrok bi dva nenadna udarca težko prenesel. Zelo vas ima rad, pazite nanj.« Neprijetno mi je bilo govoriti o tem f saj tudi zdaj nisem na njej zaznala nobene čustvene prizadetosti. Nekako zviška mi je rekla: »Brez skrbi, ne bom sc poročila, še na misel mi ne pride.«
Pa ni bilo tako. Še mesec ni minil, ko mi je Mirko ves nesrečen na samem povedal:
»A veste, da se je odselila?«
»Kdo se je odselil?«
»Mama. Pravi, da ji on več pomeni kot jaz in oče.«
Oči je imel kar temne od žalosti.
Stanovala sva blizu drug drugega, pa sem ga povabila, naj pride kaj k nam. Tako se je med nama spletlo posebno prijateljstvo. Prihajal je, kadar se je čutil osamljenega, igra! se je, pogovarjal z mojimi otroki, kasneje se mi je oglašal s pismi, razglednicami od vsepovsod. Posebno dveh njegovih obiskov v> tistem času, ko sem mu bila še razredničarka, ne bom nikoli pozabila:
Ob desetih zvečer, sobota je bila in obiske smo imeli, je pozvoni! na naša vrata. V roki je držal velik krajec še toplega kruha:
»Poskusite, tovarišica, sam sem ga spekel,« je ves žarel od ponosa.
Drugič pa je bilo na pustni torek. Pri vratih so zvonile maškare, pod maskami povečini moji učenci, ki so se šli igrico, ali jih bom prepoznala. Pozvonila je tudi »smrt«. V belo ovita postava, na glavi grozljiva krinka maske.
»Ne se ustrašit, to sem jaz, Mirko. Tovarišica, ne se ustrašit.
Poslušajte!« Kar srh me je spreletel, ko se je zaslišal pošasten smeh iz aparata, ki ga je imel skritega.
»Zdaj grem pa njo strašit,« je oznanil.
»Koga greš strašit?«
»Njo.«
Ni rekel - mamo, pa sem vedela, da misli nanjo.
»Ne smeš, Mirko, kap jo lahko,« sem ga skušala spametovati.
»Naj jo,« je skoraj zavpil in stekel po stopnicah. Koliko bolečine je bilo v tem! Hotel jo je opozoriti nase. Petsto metrov od njega je živela, pa kot da ga nima. Ni več vprašala zanj, ni ga poiskala. Danes je pustni torek in maskiran jo lahko on obišče, da jo vidi.
Ne vem, kako je bilo, nisem ga vprašala. Tudi jaz z njegovo mamo nisem več govorila. Če sva se srečali, se je obrnila proč. Kasneje sem se obračala od nje tudi jaz.
Vsak po svoje sta si Mirkova oče in mati uredila življenje. Novega moža, novo ženo, vsak še enega sina, nova hiša, nove avtomobile .. Mirko pa je rasel nekje vmes, iskal je svoj svet, iskal je mir med oblaki, neločljiv je bil s svojim jadralnim letalom. Njegove uspehe sem spremljala tudi v časopisih. Prebijal se je v sam vrh.
Nazadnje sem ga videla stati v družbi s še dvema. Z avtom sem zavijala v ovinek. Pripognil se je, da sem ga bolje videla in on mene. Širok nasmeh. Brke si je pustil rasti. Tako odrasel se mi je zdel, možat. Bilo je kot preblisk, podoba in misel, a takega ga največkrat zdaj vidim v svojem spominu. Že naslednji teden sem ga pospremila na njegovi zadnji poti. Nesreča med poletom.
Spet mlad človek sredi poleta. Spet bolečina. Za vse, ki smo ga imeli radi. Veliko se nas je zbralo. Takoj za krsto je šla tudi njegova mati. Neutolažljivo je jokala. Jo peče vest? Ji je res hudo? Nisem mogla sočustvovati z njo. Bila sem kot Mirko takrat, ko jo je šel strašit in mu je bilo figo mar, če bi jo zadela kap. Motila me je, motila s svojim cirkusom, z vpitjem, žalostjo. Zdelo se mi je vse narejeno, žaljivo za Mirka, ki mu ni znala biti mati, ko jo je najbolj potreboval.
Nisem se motila. Ni dolgo tega, ko sem zvedela, da še zmeraj ni končana zapuščinska razprava za njim. Mati zahteva svoj delež - po njem!
IVANKA MESTNIK
Toda preveč je umiranja, preveč je umiranja v tem življenju! I akoj ko bo rešeno vprašanje kruha, bo treba konec koncev vendar nekaj storiti, začeti veliko, skupno, vsesplošno delovanje proti smrti. To je najbolj nujno, najbolj pomembno, potem ko imaš zagotovljeno vsak dan skorjico kruha. Vse drugo bomo morali pustiti ob strani in se z združenimi močmi lotiti velike, najpomembnejše reči, da premagamo smrt, da jo ukrotimo.
VLADAN DESNICA
Pestro pri Prešernovi družbi
Letošnja bera je v svojih merilih in možnostih zgledna. Kakor je videz za ureditev redne zbirke lahek, po načelu »za vsakega nekaj« in »nekaj leposlovnega, nekaj neleposlovnega ali praktičnega«, pa izbira knjig ne more biti prepuščena naključju - prej premisleku, ki seže prek ene knjige do celotne ponudbe. Kljub dobri volji ni zmeraj mogoče zagotoviti sozvočja. Toda letošnja ponudba Prešernove družbe je toliko zanimiva, da utegne pritegniti tudi tiste, ki sicer niso redni člani Prešernove družbe.
Prešernov koledar za leto 1988 ima svojo ustaljeno ureditev. Letos je koledarski del v znamenju ilustracij, ki so povezane z Levstikovim delom. Tu je Matjaža Kmecla Spomin ob 100-letnici Levstikove nesrečne smrti, pa Ivana Sedeja Ilustracije Levstikovih stvaritev od Kliča do Palčiča; v ta krog spada tudi Program Zedinjene Slovenije Vasilija Melika. O Jubileju Slovenske akademije znanosti in umetnosti je pisal Janez Milčinski. K jubilejnim prispevkom spada tudi prikaz Jožeta Pogačnika Vuk S. Karadžič in Slovenci. Med zgodovinskimi zapisi je treba opozoriti na Cirila Pore-karja in 70 let od bojev za Maribor in severno mejo, na Slovensko državnost v letu 1918 Jurija Perovska, na zapis Draga Ko-šmrlja Pred 60 leti: atentat na Radiča - uvod v diktaturo, ter na Janeza Vipotnika Obletnica Resolucije Informbiroja. Med aktualnimi prispevki omenjamo'Jožeta Smoleta Socialistična1 žfeŠža danes, Magde HorvatKJSPo^čn-sko Porabje, Lojzeta^ Kanteta Dolina na Prepihu"''Oltsana Hrčka Onesnaženost zraka, Mihe Likarja Spremenljivi AIDS, Zlorabo mamil Florjana Laimiša pa še druge, vse do leposlovja.
Dražigost Pokorn je s knjigo Zdrava prehrana v pozna leta
opozoril na problerri 'ptfaVifhgga prehranjevanja. Vi uVddhSm delu obravnava teoretična vprašanja. za širši krog pa bo gotovo najzanimivejši tisti del, ki govori o pripravi in uporabi posameznih jedi v dnevni prehrani, skratka o receptih. Na koncu je poglavje Nega in prehrana dalj časa bolnega človeka s preglednicami in praktičnimi napotki.
Zelo tehtna je tudi knjiga Sandija Sitarja Sto slovenskih znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov. S svojo noviteto razširja niz spoznanj, ki se navezujejo na osebe in njih delo do te mere, da se soočamo s posebnintf dosežki vse od arhitekture in gradbeništva, biologije, elektrotehnike, filozofije, fizike pa do kartografije, geografije, izumiteljstva, je V
zikoslovja, kemije, matematike, medicine, metalurgije, raketne tehnike, strojništva in tehnike nasploh, pa zgodovine. Osnovno merilo za avtorja je bilo: pomembnost v mednarodnih primerjavah. Čeprav je slovenstvo osebnosti vseskozi v ospredju pa tudi v naslovu opredeljeno, je vmes nekaj izjem, toda v povezavi s slovenskim prostorom, npr. Haquet, Scopoli, A. Co-delli.
Sitarjeve knjige ne smemo smatrati za zaključeno dejanje, saj se avtorju odpirajo še nove možnosti. Morda utegne kdo pogrešati kako ime s svojega ožjega področja, kar utegne zagledati v prihodnji knjigi. Na primer: dr. Bojan Vrečer je prvi v Jugoslaviji - morda na Balkanu - prišil ponesrečencu odtrgano roko, jezikoslovec Rajko Nahtigal je mednarodno znana osebnost, tehtamo lahko, ali svetovno popotnico Almo Karlin s svojimi odkrivateljskimi potopisi lahko 9jUvrstimo v tak krog - seveda so še drugi primeri, ki jih tudi avtor zanesljivo pozna.
Prav je, da je Pavle Zidar prišel v krog redne zbirke; njegov roman Medeni teden predstavlja tudi v okviru njegove proze nekoliko drugačno delo. Glavna oseba je veterinar, ki dela in živi v današnjem času; toda pisatelju ne . gre toliko za prikaz poklic-nčga dela kot za medčloveške djjnpse, včasih paradokse živ-■-‘fjenjskih situacij.
Lanski nagrajenec Miha Mazzini se je predstavil z romanom Drobtinice. Kot je povedal avtor, je s tem romanom odplačal ! dolg do preteklega obdobja in okolja, v katerem je odraščal, hkrati pa je doživetja in dogajanja povezal s kulturo, ki je oblikovala njegova stališča. Ob osemdesetletnici Astrid Lindgren je Prešernova družba ponatisnila Bratca in Kijukca s strehe ter Kljukec s strehe spet leta v eni knjigi. Gre za prevod Kristine Brenkove in ilustracije Marlenke Stupica. Škoda, da ni sveže prevedeno katero drugo delo iste pisateljice.
L G.
Potopisi, slikanica, poezija
V petek, 26. februarja, je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani tiskovna konferenca. Na njej so uvodoma podelili nagrade desetim najuspešnejšim poverjenikom Prešernove družbe v letu 1987, nato pa predstavili knjigo Franca Šetinca Okoli sveta do samega sebe, potopis Boruta Koruna Reke, soteske, brzice... in knjigo poezije Mile Kačičeve Okus po grenkem, ob vsem pa je izšla še slikanica s pesmijo Franceta Prešerna Pesem od Lepe Vide z ilustracijami Jelke Reich-< man.
Morda velja izmed vseh štirih naštetih knjig še največ pozornosti nameniti Prešernovi slikanici, ki temelji na starodavni ljudski pripovedki. Zasnovana je tako, da so ilustracije zlite z besedilom v nedeljivo celoto, hkrati pa je vezana tudi na novo likovno interpretacijo besedila. Ilustratorka Jelka Reichman je uporabila historično rešitev: okolje je stilizirano srednjeveško z nakazano težnjo na socialnih odnosih, zajela pa je tudi sodobne postmodernitične težnje; mitu je Okušala dati pravljične in histo-
rične razsežnosti. Njena interpretacija je oblikovna, pomenska in namenska, in je kot taka izrazito osebno slikarkino delo. Ilustratorka se je pri svojem delu opirala predvsem na dve izhodišči: na vsebinsko, pri čemer je mišljena ljudskost pesnitve, iz katere je ustvarjal tudi Prešeren; to je poudarila z okvirji in inicialkami, drugo izhodišče pa je bolj likovno, gre namreč za morje kot neskončnost, željo po nedoseženem, vzgon za odhajanje. Morje v takšni vlogi se pojavlja na vsaki strani kot simbol hrepenenja po tujem in nato spet po domu.
Prešernova družba namenja v knjižnem programu več skrbi pesniškim zbirkam. Ena od njih je jubilejna zbirka pesmi Mile Kačičeve, ki pesni že od leta 1951. ko je izdala svojo prvo zbirko Neodposlana pisma. Okus po grenkem je pesničina četrta samostojna knjiga. V njej so zbrane vse doslej pomembnejše objavljene pesmi, dodana pa jim je tudi poezija, nastala v novejšem času.
Prešernova družba je ob mno-
Knjižnica Kondor
Tri novosti: Grum, Sofokles in Kiš
V skupini jesenskih knjig iz Kondorjeve knjižnice, v kateri se je letos nekoliko skrčilo število naslovov, so izšle tri knjižice - slovensko delo in dve prevodni.
Grumovo delo je izšlo v Kondorju sicer prvič že pred dvajsetimi leti, pravzaprav je izšla tedaj samo drama, opremljena s študijo Franca Zadravca. Tokratna izdaja Goga, čudovito mesto je upoštevala potrebo po dopolnitvi besedila, zato sta objavljeni Grumovi temeljni drami Goga dodana še dva prozna dela: izbor kratke, oblikovno impresionistično oznamovane proze in Grumova pisma Joži Debelakovi. Iz-biralec in urejevelec besedil Lado Kralj je pisma pridružil kot nedeljivi del litererne ustvarjalnosti. Poleg tega, ta dodana besedila in pisma na novo in precej drugačne osvetljujejo Grumovo ustvarjalnost, saj gre za prozo, ki je veliko manj znana od piščevih dram, velja posebno pozornost nameniti študiji. Lado Kralj preverja v njej ustaljeno mnenje, da je Grum ekspresionist, in sicer s tekstualno analizo in analizo Grumovega literarnega obzorja, izsledki študije pa to zanikajo na idejni in poetološki ravni.
Gruma niso šteli za ekspresionista niti sodobniki, pač pa se je takšno mnenje izoblikovalo pozneje. Kralj meni, da Grumova literatura nadaljuje in radikalizira tradicijo slovenske pa tudi avstrijske in nemške moderne; literarne smeri torej, v kateri se prepletajo idejni vplivi treh smeri, izmed katerih je na Gruma najmočneje vplival simbolizem, a pri Grumu se ta pogosto pomakne v dekadenco. Ustvarjalne razsežnosti moderne pa je tudi presegel s kasnejšimi verističnimi oz. naturalističnimi prvinami, ki se pojavljajo v drami Dogodek v mestu Gogi, s težnjo po ironiji in čustveno distanco.
Študija je vredna pozornosti zaradi izredne poljudnosti in preglednosti, s katero uvaja bralce v idejno-formalne vplive na Grumovo delo, ter radikalnega pogleda na njegovo mesto v literarnih tokovih njegovega časa; mogoče pa ji je očitati nekoliko preveč poenostavljeno, neposredno povezovanje Grumovega dela s tujimi zgledi. Študija predpostavlja poznavanje večine Grumovega dela, tudi zgodnjih dram, in skoraj v celoti obravnava Grumovo delo kot enoto, skozi katero lahko avtorja umesti v najustreznejši prostor v idejno-literarnih tokovih določenega časa. Pri tem Kralj tudi poljudno razlaga posamezne idejne tokove in napravi ob koncu povzetek, v katerem poudari tezno usmerje-
gih srečanjih in anketah z bralci naletela na željo, naj bi začeli izdajati potopise; pri založbi so to željo upoštevali in za začetek uvrstili v program kar dva. Eden od njiju je že, omenjeno delo Franca Šetinca Okoli sveta do samega sebe, zbir potopisno-ese-jističnih utrinkov in premišljevanj, njegovo videnje sveta, kakršnega doživlja kot časnikar, politik in pisatelj. Ta knjiga dopolnjuje njegov prvi potopis Razdalje se krajšajo; ta dopolnitev pa ni toliko kvalitativna, kolikor je vsebinsko bolj poglobljena zaradi spoznavanja razmer in razmerij, v kakršnih živi človeštvo.
Knjiga Boruta Koruna Reke, soteske, brzice... pravzaprav ni potopis v najožjem pomenu besede, saj je njegova pomembna prvina tudi esejističnost. Gre za spoznanja, ki jih avtor pridobiva na svojih poteh, za prevrednotenje življenja, za spoznavanje novih kvalitet in tega, da je človek izjemno odvisen od narave. In v tem tiči tudi bistvo knjige: ta potopis je pravzaprav iskanje poti iz odtujene, stehnizirane družbe, je odkrivanje premalo znane narave in opozorilo na uničenje, ki ji grozi.
V. K.
nost celotne študije. Med doslej manj znanim gradivom so tudi Grumovi biografski podatki, ki jih je sicer mogoče zaslediti le obrisno ali pa v drobcih.
Zbirka je znova posegla tudi k antičnim virom; znova sta namreč izšli Sofoklesovi drami Antigona in Kralj Ojdipus. Sofokle-sova Antigona je izšla v zbirki že nakajkrat, v Sovretovem in v Gantarjevem prevodu, izšel pa je tudi Kralj Ojdipus, vendar le v Sovretovem prevodu, ki pa je bil že nekaj časa precej preživel; zato je Gantarjev prevod v izredno moderni, poetični dikciji toliko bolj pomemben. Tudi ta študija je kljub zahtevni tematiki močno prilagojena naslovniku in njegovemu vedenju, saj sega poljudno-informativno od znanih virov o Sofoklejevem življenju prek zarisa njegove dramske ustvarjalnosti in nesporne kakovosti njegovih dram ter raznih novih prijemov, od odrskoscen-skih do vsebinskih in kompozicijskih. Obe drami obravnava tudi z vsebinskega stališča, le da ob Kralju Ojdipusu razčlenjuje tudi kompozicijsko dramsko strukturo, študija pa seveda obsega še recepcijo omenjenih del.
Morda je treba omeniti nekoliko specifičen pogled prevajalca, pisca spremne beseda in opomb Kajetana Gantarja na Kraja Oj-dipusa: njegovo gledanje se razhaja z razlago klasicistične poetike, saj vidi tega osrednjega protagonista kot v sebi izjemno razklanega človeka, ki si na vsak način skuša priti do dna. Temeljno miselno težnjo grškega sveta izpovedujejo tudi med besedilo umeščene figure zalomljenih linij in arhajskih obrazov iz ciklusa Tragos, Stojana Batiča: kažejo na to, da se človek nenehno spopada z notranjimi in zunanjimi usodnimi silami, pa vendar ostaja neupogljiv, izziva bogove in jim postavlja nasproti svoje zakone in merila, svojo etiko.
Tretja nova knjiga iz Kondorjeve zbirke je Enciklopedija mrtvih, drugo Kiševo v slovenščino prevedeno delo (poleg Grobnice za Borisa Davidoviča). To je zbirka desetih zgodb, pisanih v postmodernistični maniri, ki po svoje še bolj kot prejšnje Kiševo besedilo razkrivajo izziv: to je iskanje resnice, resnice izvirnika, in dvom v resnico in resničnost.
Študija k objavljenemu besedilu je seveda vse prej kot informativna. Je predvsem razpravljanje Dimitrija Rupla o postmodernizmu, o palimpsestu, apokrifu in apokrifni literaturi vse pa izpeljuje iz prve zgodbe v knjigi, Simon Čudodelec, ki je variacija na temo ene izmed gnostičnih le-dend. Izvaja pač zaradi tega, ker je to najznačilnejša novela v literaturi in eden izmed paradigmatičnih takstov najnovejše literature. Spremna beseda sicer posega v samo bistvo besedil, razkriva njihov temeljni izziv in osvetljuje nekatere literarnoteoretične pojme, neposredno povezane z besedilom, vendar je premalo poljudno-informativna in preveč izhaja zgolj iz besedila samega, to pa za srednješolca seveda ni ustrezna in dovolj popolna informacija, zlasti ker gre za novejšega avtorja, o katerem si ni posebno lahko usti’ariti podobe.
VLASTA KUNEJ
Antologija Prešernove poezije v nemščini
France Prešeren: Poesien. Ausvvahl. Dr. Dr. Rudolf Trofenik Verlag, Munchen 1987. 240 str. - Spremna beseda dr. Jože Pogačnik. S številnimi reprodukcijami rokopisov in starih tiskov ter z bibliografijo nemških prevodov.
Knjiga ima več podob: je antologija Prešernove poezije, antologija prevodov Prešernove poezije v nemščino, izbor pesmi, ki jih je Prešeren kot dvojezični pesnik napisal samo v nemščini, dodanih pa je nekaj pesmi, ki jih je Prešeren, potem ko jih je napisal v slovenščini, prepesnil še v nemščino (namenil najbrž nemškemu naslovljencu v tedanjem slovenskem kulturnem okolju).
Izbor je napravil dr. Jože Pogačnik, redni profesor slovenske književnosti in komparativne ju-goslavistike, sicer pa že ves čas svojega kruhoborstva, skoraj trideset let, neprostovoljni zdomec na srbohrvaškem jezikovnem področju (Zagreb, Novi Sad, Osijek), od koder je kot gostujoči profesor obhodil skoro vse slavistične stolice v Evropi in ZDA.
Pesmi, ki so v našem izboru, !so po večkrat prevajali v nemščine^ in sicer od Prešernovih časov do današnjih dni.
Proti koncu 19. stoletja je bilo prevedenih že toliko pesmi, da je Fran Vidic leta 1901
uspel sestaviti antologijo in tako predstavil nemškemu občinstvu| Prešerna skoro v celoti. Meti| dvema vojnama je bila pof membna prevajalka Prešernovih pesmi Lili Novy, danes pa ima med prevajalci najvidnejše me sto dr. Klaus Detlef Olof š celovške univerze, ki je npr. prevede! Gazele (1985) in Sonetni venec (1986). Seveda pa sta orali ledino za današnji sprejem Prešernove poezije pri Nemcih tudi literarnozgodovinski deli - Slod-' njakova Geschichte der slowe-nischen Literatur (Berlin 1958) in Geschichte der jugoslawisc-| hen Literaturen von den Anfa-gen bis zur Gegenvvart (Rolf-Di-eter Kluge, Wiesbaden 1977)' Pogačnikova naloga glede izbora ni bila lahka. Iz množice prevodov, ki so nastali v različnih literarnih obdobjih, se je odločil z3; tiste, ki so (po njegovem prepričanju) današnjemu nemškemu: -bralcu jezikovno-stilistično iu | estetsko najbliže in ki izražajo'_ , Prešernov pesniški genij. Kako’ , je Pogačnik uspel, bodo morali , povedati nemški bralci.
STANKO ŠIMENC	,
Hoja za Eisensteinom in korak vstran
,ir.i-h-vA' :;i	-------------------'
MtNitaža/teborptediavanj z Jesenske filmske šole (24.-27.11.1986). Uredil Zdenko Vrdlovec. Revija Ekran 1987, zbirka Imago.
Strokovna filmska literatura si pri nas z muko utira pot. V glavnem gre za presajanje tujih misli, kajti domača filmska proizvodnja na teoretike ne more delovati spodbudno. S teorijo filma seije:^-Sloveniji začela resno: ukvarjati šele mlajša generacija piscev v reviji Ekran, ki si prizadeva vzpostaviti tvorne stike s svetom. Doslej smo, vsaj za naše razmere, dodobra predstavili Eisensteinove nazore o montaži: le-ta mora biti, če je vsak fragment filma res organski del organsko zasnovane celote, takšne narave, da zmore film učinkovati na gledalca tako silovito, da ga privede v ekstazo.
Montaža je seveda le eden izmed nujnih postopkov pri izdelavi filma. Gledalcu skuša z razvrščanjem, urejanjem in kombiniranjem kadrov »predpisati« razumevanje filma (njegove pomene, pripoved). Med avtorjem filma in gledalcem vzpostavlja dialog, v katerem avtor »predlaga« način razumevanja.
Naš izbor razmišljanj o filmski montaži pa skuša napraviti ko-
rak dalj od Eisensteina, tore]! predstaviti prenovo filmske te;! orije zadnjih let oziroma osvetlit1 I problem montaže, kot sta jo| | predvsem razdelala francoska te-, . oretika Michel Chion (zvok/kader/sekvenca) in Pascal Bonitz«; (videno polje/slepo polje). To so s opravili sodelavci revije Ekran ! (S. Žižek, R. Močnik, T. Brejc- i Z. Vrdlovec, S. Pelko, B. Kav- t čič, S. Furlan, M. Stefančič, D- i Štrajn, B. Baskar, J. Strehovec- ( M. Sirca, L Žagar), srbski teore-; s tik Dušan Stojanovič. Franco^; t Michel Chion in Anglež Pau!j ' VVillemen. Njihova gledišča so r dokaj različna; skozi vrsto zgle- r dov odpirajo domala nepre- 1< gledno filmsko prostranstvo o te- c oriji montaže, vendar analiza teli: kdaj pa kdaj zelo konciznih spi’: F sov presega namen naše predstai s vitve. Raven filmske teorije v Slovenskem je s tem zbornikoif, r spet znathovišja in upoštevati je s bo moral vsak, ki bo hotel stro- v kovno pisati o filmu v slovenš-j 1: čini. Kaj hočemo še več!	F
d
STANKO ŠIMENC	c
k
Pesmi tišine, vdanosti in samote ____________________________
Zora Saksida: Bela tapiserija, Gorica 1987.
Zora Saksida izvira iz pesniške klasike, v ospredju je individualna izpoved. Verzi so svobodno ritmično oblikovani. Cikli Zadnje stopinje, Molitev, Razpredene niti. Retrospektiva niso naslovljeni naključno, ampak imajo ozadje v doživljajski in vsebinski usmerjenosti posameznih pesmi. Tisto, kar je v njenih pesmih posebno opazno, je tiho, vdano spoznanje o zamiranju življenja, ki je ostalo neizpolnjeno, zavest smrti in upanja. Najboljše so pesmi, ki odsevajo naravo in ob njej resnična občutja. Tam, kjer vpleta intelektualne prvine (npr. imena slikarjev), izzveni pesem izumetničeno, manj (iz)povedno. Tiha vdanost v samotno življenje pa prikriva malone zamrle zvoke spomina, želje po premagovanju samote in po sreči; drobni prebliski iz vsakdanjosti jo napolnjujejo s spoznanji itf otožnim
občutjem, ob tem jo tolaži ver3 r, s trajno humanistično zavestjo p Bela barva ni le znamenje zasne- Q žene krajine, je tudi simbolna s vrednost, ko človek izgineva v v belini in se vse bolj staplja s ti- Sl šino. Zora Saksida ne teži k zah- z tevnejši metaforiki, raje se izraža g preprosto in neposredno. Kadar Q tako tke podobe in ob njih raz-:1 Sl položenjski in miselni preblisk- S( je pristna in obvladljiva izpoved j, Spomin je ena sestavin, ki jc jj v njenih pesmih še posebno! s opazna, pa naj gre za oddaljen1 s spomin na srečo ali pa za vrača-: s, nje v otroštvo in hrepenenje v Škoda, da nekaterih pesmi ni za-j n držala ali pa dodelala. Pesmi jt v Beli tapiseriji, ki so dozorele- (■ pa so vredne branja; ne gre zn: presenetljivo pesniško zbirko ne j. za senzacionalne prvine, todaj s tiha, jasna pesem klasičnega; v kova še zmeraj najde bralce. .
I.	G.
Vzorec uspešnega seminarja
V radovljiškem sindikalnem domu je bil konec januarja že sedmi seminar za učitelje angleškega jezika in književnosti na fiaših srednjih šolah. Pripravil in izpeljal ga je, kot že vse leta doslej, Zavod SRS za šolstvo v sodelovanju z britanskim svetom iz Zagreba in ameriškihm Poslaništvom v Beogradu. Posebno spodbudno je, da se je seminar zelo uveljavil in doživlja nted učitelji množičen odziv. To Pomeni, da je po vsebini prav tak, kakršnega potrebujemo za šolsko delo, po drugi strani pa verjetno opozarja, da je za strokovno spopolnjevanje v angleško govorečih deželah premalo možnosti. Tako pa vsaj tak seminar omogoča strokovno osvežitev učiteljem v tri- ali štiriletnem zaporedju, nekateri udeleženci Pa so že kar stalni. Vsebina seminarja je usmerjena tako, da ustreza učiteljem vseh srednjih Šol, nekatere posebnosti vzgojno-izobraževalnih programov pa se izrazijo v delu skupin, ki jih udeleženci oblikujejo po sorodnih smereh. In to je še posebno dobro. Razen enega se je seminarja udeležilo tudi vseh preostalih šest svetovalcev za tuje jezike pri Zavodu SRS za šolstvo
-	imamo jih v enotah v Mariboru, Celju, Ljubljani, Kranju, Kopru in Novi Gorici. Delali smo v štirih skupinah, v vsaki je bilo toliko udeležencev, kot je učencev v nadpovprečnem oddelku naših srednjih šol.
Organizacijsko in vsebinsko je bil seminar zelo zahteven. Potekal je pet dni, ves dan. Po jutranjem skupnem predavanju se je seminar nadaljeval s skupinskim delom dopoldan in popoldan
-	torej vsaj osem ur na dan. Temu se je v večernih urah pridružil še pogovor za okroglo mizo o nakaterih žgočih vprašanjih pouka tujega jezika, ali pa
so bile video predstave gledaliških del. Skratka, spored je bil izredno bogat, a tudi aktualen, in ker so bili vsi. ki so na seminarju sodelovali, zelo zavzeti, so ga učitelji zmogli, čeprav je dnevna obremenitev precej presegla tisto, ki jo priporočajo andragoška načela. Res pa je tudi, da bi bil dobrodošel vsaj kakšen povsem prost popoldan. Dobra četrtina prijavljencev žal zaradi premajhnega prostora ni mogla bivati v sindikalnem domu in je bila prikrajšana za pomemben večerni del programa. Morda bi bilo smotrno, da bi seminar preselili. na primer, v bližnje in veliko prostornejše Poljče pri Begunjah.
Naj posamezne delovne oblike seminarja nekoliko nadrobneje predstavim. Skupna predavanja britanskih in ameriških anglistov so bila nakakšen uvod v delo skupin. Pogovorno so bila usmerjena že s temeljnimi vsebinami. razvrščenimi v tele sklope: ameriški način pripovedovanja zgodb, pouk v sposobnostno mešanih razredih, pouk književnosti, zlasti pesništva - očitno nam je bilo, in to upravičeno, da se v srednji šoli mnogo premalo ukvarjamo z literarnim jezikovnim bogastvom - učni pripomočki, učiteljeva osebnost n njegova naloga pri razvijanju ozračja za sodelovanje v razredu, poučevanje živega jezika in psihologija pouka, pisni izdelki kot sestavina učnega poteka. Po znanem načinu dela, da isti predavatelji
-	trije Američani in dva Britanca
-	krožijo od skupine do skupine, so v nadaljnjem delu skupine delovale izredno živahno in ustvarjalno. Razčlenjevali smo časopisna in književna besedila, pisali kratko zgodbo (mini sago) z natančno 50 besedami, opisovali in prepoznavali opisane predmete (jabolko) ter o tem na-
pisali pesmico, preverjali spominske sposobnosti z opisom za kratek čas prikazane slike, prevajali Zimo belo v angleščino, kar najprej prepoznavali neposredno uporabne oblike dela v razredu, ki bodo prav gotovo naše učence enako bogatile kot so nas. Zunaj prikazanega okvira smo spoznali uporabnost video gradiva pri pouku, učna uporabnost računalnikov pa še ni prišla na vrsto
Sodelovali so tudi trije domači predavatelji. Dr. Mirko Jurak je predstavil učbenik književnosti in poslušal kritike na njegov (=svoj) račun. V pogovorih za okroglimi mizami smo obravnavali naše učne načrte, učbenike, šolsko reformo v Angliji, dodatne učne pripomočke in še kaj.
Neutrudljivi, zgledni predavatelji so dosegli, da so vsi udeleženci izredno zavzeto sodelovali. Z njimi bi se še želeli srečati in že zaradi tega jih navajam poimensko: Susan in Anthony Hunt, Stephen Keeler. Martin Doolan in David Higgs. od domačih pa Marina Štros, Miro Jurak in Andrej Novak.
Cankarjeva založba je domi-sleno poskrbela za veliko razstavo knjig založbe Oxford Uni-versity Press - vse je mogoče kupiti za dinarje; to je velik dosežek. ki ga še zmeraj premalo uporabljamo. Dobrodošla, čeprav nekoliko skromnejša je bila tudi predstavitev knjižnega bogastva ameriškega poslaništva oziroma ameriške čitalnice v Ljubljani. Pedagoška svetovalka Nevenka Seliškar nam je dala koristen seznam knjižnih učnih pripomočkov, ki bi jih morali imeti na vseh naših srednjih šolah.
Eden od gostov nas je opozoril na preprosto vzgojno resnico: Učenec je samostojna osebnost, ki ne pripada učitelju, oba pa sta odvisna od skupnega vzgojnega sodelovanja. Na predstavljenem seminarju smo pač bili učenci učitelji, to načelo pa je v celoti zaživelo in tudi zaradi tega si prireditelji - pristojni delavci Zavoda SRS za šolstvo - zaslužijo spodbudo za organizacijo nadaljnjih tovrstnih oblik strokovnega spopolnjevanja.
FRANČEK LASBAHER
Miloš Sarič: Akvarel - blok VII, 1987, akvarel, kolaž
Kulturni dan nekoliko dragače
:ej V ponedeljek, 8. februarja. cl smo na osnovni šoli Janka in 11 Stanka Mlakarja v Šenčurju in :	na podružnični šoli v Voklem
'' v počastitev slovenskega kultur-
I	nega praznika imeli kulturni -• dan. Ob podobnih priložnostih
so naši učenci spoznavali kul-|Z turne ustanove in njih dejavnost J' v Kranju in Ljubljani, se podali o na pot kulturne dediščine po Go-fenjski in Dolenjski. Tokrat smo ■' kulturni dan zasnovali nekoliko •' drugače.
II	Učenci nižjih razredov so se i" Po nagnjenjih zbirali v interesne >' skupine, od 15 do 18 otrok. Pod a vodstvom mentoric so izdelovali
različne predmete. Iz gumbov so
0	s šivanjem oblikovali rožice, ži->' vali in iz krp pisano žogo. Ku->' harji so pripravili lep, a poceni
Pogrinjek za sošolčev rojstni dan. Ena od skupin je izdelovala origame. Likovniki naj bi oblikovali dogodke iz počitnic. A ker je bil največji dogodek pač ta, da smo ostali sredi zime brez snega, so za nasprotno utež v naravi nastajali v njihovih stvaritvah skoraj sami sneženi možje v snežnem metežu. Slikali so pač svoje želje. V folklorni skupini a so se seznanili z gorenjsko narodno nošo in se naučili plesati polko. Fotografi so gledali film o fotografiranju in izdelovanju a slik, nato so odšli fotografirat v naravo. V dramski skupini so se naučili mladinsko igrico in jo a zaigrali. Ob glasbeni pravljici Iš-( čemo medvedka so narisali vse osebe, ki nastopajo v pravljici in se naučili vložne pesmice. Nato so pravljico ponovili tako. da so j jo z episkopom animirali s svo-' jimi slikami in petjem vložne pesmice ob spremljavi Orffovih instrumentov. Mladi zgodovinarji so v majhnih skupinah preučevali zgodovino Šenčurja in Srednje vasi, časnikarji pa so interv-!l juvali skupine in pripravili članke o kulturnem prazniku.
Najbolj uspele dele svoje dejavnosti so skupine prikazale na
1	sklepni prireditvi in razstavi v avli šole.
Na višji stopnji so učenci izo-
blikovali štiri večje skupine: plesno, glasbeno, likovno in literarno. Tako smo za oblikovanje programa povabili na šolo štiri goste.
Iz plesne sekcije pri ZKO Kranj se je na naše vabilo odzvala priznana plesna pedagoginja Nataša Bergant Možina. Najprej je učence seznanila s tem. kaj ples sploh je. Na video posnetku so si ogledali različne zvrsti plesa, od klasičnega baleta, prek afriških plesov, s poudarkom na ritmu, dunajskega valčka, modernega baleta, športnih plesov, do ustvarjalnega izraznega plesa brez glasbe. Nato so prešli na ritmične vaje, sestavili koreografijo in zaplesali.
Glasbena dejavnost je obsegala dva dela. Gosta Marja Podjed in Rok Klemenc sta skupini učencev predstavila angleško in špansko popularno skladbo, obe pisani za flavto in kitaro. K sodelovanju sta izzvala še našega tovariša za glasbo. Potem sta predstavila vsak svoj instrument, prečno flavto in kitaro. Sledilo je improvizirano muziciranje po želji učencev, ki so igrali na Orffov instrumentarij. od popularnih popevk do skladb Marko skače in Huda mravljica. Kasneje se je skupini pridružil še naš vodilni strokovnjak za kljunaste flavte Klemen Ramovš. Predstavil je kljunaste flavte in orisal razvoj tega instrumenta od renesanse do danes. Pri tem je značilne glasbene prvine, zvočne učinke in razvojne oblike demonstriral na ustreznih instrumentih. Učence je navdušil zlasti z modernimi prijemi. Na koncu je zaigral sodobno skladbo, v kateri je uporabil večino demonstriranih zvočnih učinkov.
Slikarka in ilustratorka Melita Vovk Štihova je vodila skupino likovnikov. Odločila se je za oblikovanje skupinske risbe. Učenci so najprej napravili osnutke. Izbrali so najboljše in vsakega od teh razrezali na devet delov. Nato so vsak svoj del ustrezno povečali in se tako urili
v primerjanju. Nastalo je nekaj skupinskih risb. Poudarek je bil na delu v skupini.
Literarna skupina se je zbrala v učilnici slovenskega jezika. Program je bil sestavljen iz treh delov. Najprej smo poslušali recital vrhunskih lirskih stvaritev, nato smo učence, ki se zanimajo za literaturo, seznanili z ustvarjalci na območju Šenčurja in njegove okolice, od Čopovega in Prešernovega prijatelja profesorja Luka Martinaka, znanega narodnega buditelja, prek ljudskih besednih ustvarjalcev Lovrenca Prestorja. Vere Mohar-jeve in Tilke Omejčeve in še nakaterih, do slikarja in pesnika Štefana Remica. Vse to pa z namenom, da bi pospešili tovrstno raziskovalno dejavnost na naši šoli. V gosteh pa smo imeli piša-
Dvojina
teljico Berto Golobovo, ki se nam je značilno, po svoje predstavila. Govorila je o svoji mladosti. o letih službovanja, ko je kot profesorica slovenskega jezika bila v tesnem stiku z mladimi. kot lektorica na RTV Ljubljana pa skrbela za kulturo slovenskega jezika v tem najbolj množičnem komunikacijskem sredstvu. Učence je zlasti ogrela z odlomkom iz svojega novega dela za mlade, iz katerega so iskrive domislice kar pršele.
Skupnega sklepnega dela na višji stopnji tokrat nismo pripravili. Računali smo na pretok informacij med učenci iz različnih skupin. Iz pogovorov z učenci v naslednjih dneh smo res ugotovili, da so o vseh dogajanjih na šoli dobro obveščeni.
MARTIN KADIVEC
Pogovor med nasprotnikom in zagovornikom dvojine
A: Ali se splača v šoli še guliti dvojino? Saj vendar vsi govorimo dve knjige, dve smreke, dva vesla, ne pa dve knjigi, dve smreki, dve vesli.
B: Res je, da v pogovornem jeziku ali narečjih opuščamo dvojino v ženski in srednji sklanjatvi. Trdna pa je v moški sklanjatvi: nihče ne reče dva svinčniki namesto dva svinčnika. Tudi dvojina v spregatvi je trdna: sva šla.
A: Ženske rečemo sva šle, ne pa sva šli.
B: Toda to je še zmeraj dvojina: pomožnik je v dvojini, le deležnik je v množini. Menda se zaradi kopičenja dveh zaznamovanj dvojine eno od njiju opušča.
A: Ampak na Primorskem govorimo smo šle ali smo šli tudi samo za dve osebi.
B: Seveda, ponekod dvojina pod vplivom sosednih jezikov hitreje zgineva kot drugod. Srečal pa sem v Trstu izobraženca, ki je občudoval intimnost naše dvojinske oblike. Zdelo se mu je lepo, da Slovenci lahko rečemo: pogovoriva se, zapojva, bova šla, bova zaplesala. Čemu bi opuščali obliko, ki jo drugi občudujejo?
A: Nesprejemljivo se mi zdi, da je v moderni slovenski slovnici dvojina uvrščena za množino. To zbuja vtis. da je dvojina samo nekakšen dodatek, ki se lahko tudi opusti. To kaže nespoštljiv odnos do te dragocene redkosti.
B: Ah, to nikakor ni tako mišljeno. Ko sem učil tujce slovenščino, se mi je zdelo čisto naravno, da smo najprej predelali ednino in množino, ki so ju poznali iz svojih jezikov, nato pa še dvojino, ki je
Zavzeto kulturno gibanje
»Poskusi letos še kako drugače!« smo sklenili v osnovni šoli Prešernove brigade v Železnikih, ko smo razmišljali o kulturnem dnevu - 8. februarju.
Slovenski kulturni praznik smo prejšnja leta praznovali na najrazličnejše načine. Obiskovali smo razstave, knjižnice, spominske sobe slovenskih umetnikov, gledališke predstave v Ljubljani ali v domačem kulturnem domu, pripravili proslave, spominske svečanosti, povabili medse Lutkovno gledališče, poslušali pravljice, predstavili izvirna razmišljanja učencev o kulturi, spoznavali arhitekturne znamenitosti in značilnosti domačega kraja, prisluhnili koncertu škofjeloške glasbene šole in domačega mešanega pevskega zbora, se srečali s slikarji amaterji iz Selške doline itn., nato pa kulturna doživetja podoživljali z risbo, besedo, zvokom... Letos bi torej radi spet kako drugače. Rodila se je misel o razstavi starih predmetov, ki leže morda kje zaprašeni in pozabljeni ali pa krase domačije in stanovanja v šolskem okolišu. Bo mogoče kaj še prav iz Prešerhovih časov ali celo starejše?
Učence je obvestilo o nameravani razstavi močno razgibalo. V šolo so začeli prinašati ne le stare knjige, ampak tudi oblačila, denar, gospodinjske pripomočke (jedilni pribor, likalnike, mlinčke, posodo, velnice, čutare), ključe, poljsko in drugo orodje, orožje, svetilke, vabila in plakate za igre, celo citre, gramofon, fotoaparat, ročno izdelane kroparske žeblje, 170-letno mikalnico (rifl) za mikanje lanenih snopov, 150-letno panjsko končnico in prav toliko star daljnogled in osebno izkaznico vojaka iz prve svetovne vojne idr. Razredniki so imeli polne roke dela.
Za vsak prineseni predmet so učenci izpolnili popisni list s podatki: kdo je predmet prinesel, kdo je njegov lastnik in kje je doma, kako predmet po domače poimenujejo, koliko (vsaj približno) je star, kakšna je bila
njegova vloga nekdaj in kakšna je danes. To zavzeto »kulturno gibanje« je kazalo, da smo s predlogom zadeli pravo.
Med počitnicami so učitelji s pomočjo učencev prostovoljcev razstavili prinesene stvari v dva razreda. V enega knjige, listine, zemljevide ipd., v drugega drugačne predmete. Na kartončku ob vsakem predmetu je bilo navedeno, kaj je to, koliko je staro in kateri učenec je prinesel. Nabralo se je okrog 130 knjig (od tega dve stari nad dvesto let, 41 od sto do dvesto let) in okoli 170 drugih predmetov naše kulturne dediščine.
Ker v šoli hudo primanjkuje prostora, je bila razstava lahko odprta le en dan. Ogledali so s; jo vsi učenci in delavci centralne ter štirih podružničnih šol, p tudi sto drugih obiskovalcev. T likšno zanimanje prebivalstva pa tudi nadvse pozitivni odmevi med učenci so bili v veliko zadoščenje posebno članom tako imenovane kulturne komisije, ki je bila pobudnica tega kulturnega dogodka. Razstava, ki jo je zelo pozitivno ovrednotila tudi etnologinja iz Loškega muzeja, je pokazala, da se učenci zanimajo za našo kulturno dediščino. Nekateri so popisali in razložili tudi nekaj starih hišnih imen, nekaj opisanih domačij tudi narisali ter vse skupaj uvrstili v razstavo.
Predvsem odrasli obiskovalci so obžalovali, da razstava ne more biti odprta dlje kot le eno popoldne. A že naslednji dan smo prostore nujno potrebovali: neketeri razredi imajo pouk celo v treh izmenah. Splačalo se je. Na ta lepi dan (na katerega smo se pripravljali z vso skrbjo in odgovornostjo) nas bodo spominjale fotografije vseh predmetov, v knjigi vtisov zapisane besede obiskovalcev, etnologinjino pismo ter njena razlaga etnološke vede, seznam in popisni listi vseh prinesenih predmetov. Nekateri njihovi lastniki so se že ali se še bodo povezali z Loškim muzejem, saj so tam za nekatere »starine« izrazili posebno zanimanje.
MARTINA SEDEJ
Za tragedijo v življenju zadostuje nesreča. Za tragedijo v književnosti je potrebno še nekaj: talent.
V stvareh je neka nora zmeda in nekakšno modro skladje: pijan nered in globlji smisel. Komur je dano to spoznanje, je preživel svoje. Obhodil je ves svoj krog.
VLADAN DESNICA
bila zanje nenavadna. Delal sem po didaktičnem načelu od preprostega k bolj zapletenemu.
A: Pusti slovenščino za tujce! Slovenskih otrok ne moreš učiti tako. Naši mladi ljudje se temu upirajo. Šteje se vendar ena, dve tri in tako naj si sledijo tudi slovnična števila.
B: Za uvrstitev dvojine za množino vidim še več razlogov.
A: Povej mi, prosim, katerega.
B: Množina se da čisto preprosto preoblikovati v dvojino. Rodilnik in mestnik sta v obeh številih tako enaka: iz dveh, treh knjig; v dveh, treh knjigah. V imenovalniku in tožilniku se zamenjata končnici, npr. -e z -i: dve knjigi, dve minuti. Končnici -om v dajalniku ali orodniku pa se doda a: k dvema mizama, pod dvema mizama.
A: To je nekakšna diferencialna ali morda celo generativna slovnica. Tudi to se mi zdi primernejše pri slovnici za tujce kot pri slovenščini za Slovence. Ali poznaš še kakšen razlog?
B: Da, najbrž si že kdaj slišala teorijo o nezaznamovanosti in zaznamovanosti oblik: učenci so samo moški ali pa tudi moški in ženske, učenke pa samo ženske: moški spol je nezaznamovan, ženski pa zaznamovan. Vzemiva npr. besedo roke: v povedi Roke so se stegovale gre za več rok, v povedi Mahal je z rokami pa sta mišljeni samo dve roki. Šele če hočemo poudariti, da gre za dve roki, rečemo: Mahal je z obema rokama. Množina ima torej lahko množinski in dvojinski pomen, to je nezaznamovana oblika: dvojina pa zaznamuje samo dve stvari, to je torej zaznamovana oblika. Žaznamovane oblike pa se v slovnici zmeraj uvrščajo za nezaznamovane.
A: To je pa precej zapleteno. Jaz tega skoraj ne bi znala razložiti svojim učencem.
B: Seveda je zapleteno, jezik je sploh bolj zapleten, kot si mislimo. Ampak pri tvoji zagnanosti za popolno podajanje slovenske slovnice boš vendar sprejela tudi te nekoliko zahtevnejše jazikoslovne postopke. Če pa že tega nočeš, pa vsaj moderni slovenski slovnici ne očitaj slabih namenov ali površnosti in nepremišljenosti.
FRANCE ŽAGAR
Prejeli smo ODPRTO PISMO
Vprašanja
o pionirski organizaciji in o kurirčkovi toiti
Sem z veseljem učiteljica slovenskega jezika v višjih razredih osnovne šole in po sili že drugo leto tudi mentorica pionirskemu odredu. Dela nisem mogla odkloniti (zakon), na moje utemeljevanje, da za takšno mentorstvo nimam smisla ne volje, ker imam Že samo pionirsko organizacijo za nesmiselno, pa se ravnatelj ni oziral. Saj najbrž nihče ne pričakuje kdo ve kakšnega gibanja ne od odreda ne od mentorjev, organizacija mora le prividno obstajati: sestankujemo, pišemo zapisnike, pripravljamo proslave in zabave, izvedemo kakšno akcijo (zbiranje odpadnega papirja, denarja za Palestinčkovo šolsko torbico ali begunčkov šotor ali za obnovo Čopove rojstne hiše... organiziramo problemske konference npr. o varstvu okolja ipd.).
Mislim, da bi vse našteto otroci lahko postorili kot otroci in učenci, združeni v svojih razredih, krožkih, mogoče celo v neformalnih skupinah. Pionirski odred si kot navidezna, v realnosti neobstoječa skupina vse te realne dejavnosti »prilasti«. Program dela pionirskega odreda, ki ga sestaviva skupaj z mentorico nižjih razredov, namreč zajema vse, kar se v šoli dogaja t. j. učenje, zabavo, delovne akcije, interesne dejavnosti.
Le trije obredi so, ki bi jih brez pionirske organizacije res ne bi bilo, in sicer:
L Uvodna in sklepna konferenca članov pionirskega odreda (prva z volitvami novih članov IO PO). Na teh konferencah otroci berejo tisto, kar jim s kolegico napiševa, konferenčni ritual je do popolnosti posnet. Zelo težko jih gledam tako ponižane v oponašalce odraslih. Še težje seveda, ker sem (tudi) sama tega kriva.
2.	Sprejem cicibanov med pionirje ob 29. novembru prepustim iniciacijski obred kolegici, ki skrbi za nižjo stopnjo. Ne razumem, zakaj se nihče ne spotakne ob to, da sedemletniki prisegajo kot vojaki, obljubljajo več, kot lahko razumejo, več, kot bi smel kateri koli človek obljubiti. Vstop v pionirsko organizacijo, v »odred« (militantnost poimenovanja!) je samoumeven, ne otrok ne njihovih staršev nihče ne vpraša, ali se želijo vanjo vključiti, še manj jim kdo razloži, kakšne ugodnosti pripadnost tej organizaciji prinaša (če sploh kakšne?).
Ker - posameznik sploh ni pomemben: pionirska organizacija
ni ustanovljena zato, ker bi jo otroci potrebovali, ampak so nasprotno otroci potrebni le, da lahko obstaja organizacija.
Saj vem, da je naša družba sploh tako narejena (delavci - sindikat, mladinci - ZSM in tako naprej), ampak odrasli vendarle lahko spregovorimo zase, npr. slovenski mladinci, alternativna gibanja.
No, in prav tu še o tretjem obredu:
3.	Kurirčkova torbica: gre za obliko štafete, o katere izvoru in začetkih ne vem ničesar, priznam tudi, da niti njenega namena ne razumem. Osnovnošolci nosijo od šole do šole torbico, vanjo vsak pionirski odred vtakne svoje sporočilo, ki ga na naslednji postojanki (t.j osnovni šoli) preberejo ob nepogrešljivem kulturnem programu seveda. Sporočila zelo pogosto sestavijo kar mentorji. Ne vem niti, komu so navsezadnje vsa ta sporočila namenjena. Lani sem namreč med učenci 6., 7. in 8. razredov izvedla anketo: Kaj sploh je Kurirčkova torbica, kako ti razumeš ta običaj? in sem na vprašanje dobila več kot zmedene odgovore. (Sicer pa mi ni znal jasno odgovoriti tudi nihče od mojih sodelavcev.) Otroške odgovore smo poslali kot naše sporočilo v torbi, vendar se končni naslovnik ni odzval - očitno ni dolžan odgovoriti na pismo.
Slovenski mladinci so se lahko sami vprašali, kaj je Titova štafeta in če jo potrebujejo ali ne. Osnovnošolci tega ne morejo, popolnoma so odvisni od vedenja, nazorov in poštenosti nas odraslih.
Pišem iz osebne stiske, ker sem neumna, nepoučena, zmanipulirana in se slabo počutim, ko moram manipulirati s še šibkejšimi od sebe. Pišem tudi, ker bi rada spodbudila vse, ki jim, tako kot meni, namen pionirske organizacije in Kurirčkove torbe nista čisto razumljiva, tiste, ki so si popolnoma na jasnem, tiste, ki menijo, da takšnih organizacij in štafet otroci ne potrebujejo in tiste, ki so prepričani, da brez tega ne gre - skratka, učitelje, mentorje, starše in vse odrasle, ki jim ni vseeno, kaj počnemo z otroki in kaj sploh še lahko počnejo oni sami s sabo. Sprašujem tudi otroke, čeprav sem že večkrat, a brez začudenja, opazila, da najraje govorijo tisto, kar menijo, da bo odraslim všeč.
SLAVICA REMŠKAR
Vtisi z letošnje Didakte
Razumljivo je. da razstava, kakršna je bila letos v Baslu, učitelja navduši, obenem pa »prebudi«; zave se. da tega, kar je razstavljeno, nima.
Večina učnih pripomočkov namreč zrcali zadnje dosežke tehnike. Brez računalnikov, videorekorderjev, diakamer. grafoskopov, ki so povezani z videorekorderji, sodobnih tabel, na katere se piše s posebnimi flomastri in so opremljene s kopirnimi aparati, si danes ni več mogoče zamisliti sodobno opremljene učilnice.
Videli smo tudi veliko učnih pripomočkov za posamezne predmete, na primer za biologijo (kako do potankosti razstaviti in sestaviti modele človeškega or-
ganizma). za zemljepis (modele, ki prikazujejo sestav Zemlje) idr.
Organizatorji so opozorili tudi na zdravo prehrano, ponujali so prospekte za čim bolj naravno prehrano otrok doma in v šoli.
Ko sem stopila na razstavni oddelek OXFORD UNIVER-SITY PRESS, sem sicer z zanimanjem pregledovala vrsto knjig, obenem ,pa sem bila zelo vesela, da imamo jezikoslovci zdaj takšno središče tudi v Ljubljani, kjer lahko vidimo in naročimo tovrstno slovstvo.
Navedla sem le nekaj učnih pripomočkov, ki sd nam jih prikazali na razstavi in bi jih rada videla tudi na naši šoli. MARJETA PETERLIN
■t
UPZ Slovenije Emii Adamič doživlja renesanso
Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič je uspešno prebrodil krizo, ki se je vlekla vse od takrat, ko je moral zbor zapustiti priznani zborovodja in odličen glasbeni pedagog... Branko Rajšter. Z njim so zbor zapustili tudi odlični pevci in kriza, se je povečevala vse do letošnjega februarja. Bali smo se, da bo zbor moral po dvain-šestdesetletnem uspešnem delovanju prenehati delovati. Odstopili so že vsi tisti pevci, ki niso več našli pravega smisla v zboru, ostali pa smo navdušenci, ki čutimo potrebo, obveznost do slovenskega življa, da zbor ohranimo. Posebno zato, ker smo spoznali, kaj lahko pridobimo ob novem zborovodji Mirku Slo-sarju, ki se je že tolikokrat izkazal z najvišjimi dosežki zborovskega petja. Pripomogel je, da si je zbor spet opomogel, saj je s svojim optimizmom, z bogatimi izkušnjami z zbori, z načinom dela in spodbudnim programom spet navdušil pevce. Prav gotovo je tudi on našel tisti pravi smisel dela z UPZ, saj - če daje znanje učiteljem, ga daje narodu. Prav temu pa je danes pevska kultura zelo zelo potebna.
Tudi učiteljski kolektivi po vsej Sloveniji, ki so podpisali samoupravni sporazum o podpori stanovskega zbora, so predvsem moralno podprli naša prizadevanja. Če bodo pa še redno nakazovali denar, (po sporazumu), bodo zboru zagotovljene temeljne možnosti za delo. Zato prosimo še tiste osnovne šole in vzgojno-varstvene organizacije, ki sporazuma še niso podpisale, da to storijo, saj za posamezno delovno organizacijo prispevek res ni tolikšen izdatek, zboru pa veliko pomeni.
Zdaj se je število pevcev v zboru zelo zmanjšalo, in to je razumljivo. Starejši pevci so zbor zapustili, mladih učiteljev, ki bi peli in bi hoteli delati v zboru pod takimi pogoji, ki jim ima UPZ, pa ni. Predvsem ni moških glasov, saj naše zbornice skoraj že ne poznajo moškega učitelja ali vzgojitelja, posebno ne glasbenega pedagoga - teh pa je v UPZ največ. Pa ne bi bilo narobe, če bi se v zbor včlanili tudi fiziki, matematiki, učitelji te-
lesne vzgoje, saj bi se z delovanjem na glasbenem področju samo še obogatili. Zato ob tej priložnosti vabimo v učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič vse tiste mlade ljudi v vzgoji in izobraževanju, ki imate vsaj malo veselja do zborovskega petja in morda na šoli po službeni dolžnosti vodite celo pevski zbor, včlanite se v naš zbor, saj se vam bo to bogato obrestovalo. Ob našem dirigentu se boste ogromno naučili iz glasbeno-pevskega področja, pa tudi pedagoškega načina dela z zborom.
UPZ je odličen stalen zborovski seminar, na katrem se udeleženci praktično spoprijemajo s problemi, ki jih teoretično obravnavajo na seminarjih za zborovodje v organizaciji ZKOS. Zato tista šola ali pevski zbor, ki ima glasbenega pedagoga ali zborovodjo v UPZ, zelo veliko pridobi. Učtelj, ki s svojimi stanovskimi kolegi lahko menjava izkušnje, notno gradivo in pevsko znanje, bo uspešnejši, pogumnejši. Prav bi bilo, da bi našli skupni jezik tudi ZKOS, Zavod SRS za šolstvo, pedagoške šole in ravnateljstva, da bi usklajeno delovali, se dopolnjevali in dosegli, da bi odpravili tisto največjo napako, ki je bila storjena, ko so dopustili, da učiteljem ni bil potreben niti posluh, kaj šele znanje o pevski tehniki, pravilnem dihanju idr. Po zbornicah imamo zdaj ljudi brez razvitih pevskih sposobnosti in s pokvarjenimi glasilkami. Kakšne so posledice pa tako vemo, saj doživljajo krize tudi drugi zbori, ker imajo dirigente s premalo praktičnega in teoretičnega znanja. UPZ pa je tisto republiško pevsko telo, ki deluje prav zato, da vzgaja zborovodje. To nalogo je odlično opravljal Branko Rajšter, Mirko Slosar pa jo nadaljuje. Naša stataistika nam to potrjuje,^ saj so številni nekdanji in sedanji člani UPZ med najboljšimi zborovodji, in to se zmeraj pokaže na revijah v Mariboru, Zagorju in Celju
V zboru je zdaj 39 pevcev (10 sopranov, 13 altov, 8 tenorjev in 8 basov), ki so bili redno na vajah. Nekateri odlični pevci, predvsem fantje se še niso oglasili in nam sporočili, ali bodo še naši člani ali ne. Odgovore teh še
Posebna oblika dela z logopati
Ena lanskih številk Prosvetnega delavca je prinesla informacijo, da je bilo ustanovljeno društvo Vilko Mazi, ki bo skrbelo predvsem za polnejšo vživljanje logopatov v okolje ljudi, ki nimajo govornih motenj. Vemo namreč, da mnogi prav zaradi govorne motnje duševno zelo trpijo in se pogosto odmikajo družbi ter se bojijo celo nakupovanja v trgovini.
Društvo Vilko Mazi si je zadalo kot svojo temeljno nalogo zbližati logopate med seboj, jim vsestransko strokovno pomagati in jih pritegniti tudi v družbeno življenje; začutijo naj, da so enakovredni tistim, ki nimajo govornih napak. To je vsekakor plemenito, a zelo zahtevno delo. Tako so imeli logopati že nekaj srečanj in tudi samostojnih nastopov.
Prijetno presenečenje pa me je čakalo, ko sem se lanskega oktobra na povabilo predsednice tega društva prof. Vlaste Podbrežni-kove udeležil ekskurzije logopatov čez Vrrič v Trento. Večina priprave te ekskurzije je prof. Podbrežnikova zaupala svojim klientom in klientom Logoped-ske ambulante Zavoda za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani. Z nami sta bili tudi še prof. logopedije Jana Čepeljnik in psihologinja zavoda Neva Ribnikar. Čeprav so vse tri zgledno sodelovale, moramo nameniti posebno pozornost temu, kar se je tisto soboto dogajalo pred mikrofonom v avtobusu. Tja so namreč ena za drugo ro-
male logopatke, ki so same pripravile razlago za nas, ki smo se udeležili ekskurzije. Ko nam je prva »vodnica« opisala pot iz Ljubljane do vznožja Vršiča, nisem mogel verjeti, da je to še včerajšnja logopatka in ne Inte-gralova vodnica, tako je dekletu tekla beseda. Počasi, a izbrano, pretehtano in že razmeroma sproščeno. Mlado dekle, ki je bilo drugo po vrsti, je nastopalo še nekoliko boječe, z govornimi presledki, a le z manjšimi besednimi spodrsljaji. In tako še tretje in tudi četrto, ki nas je vodilo že nazaj domov. Zadnje dekle je posebno skrbno pripravilo opis poti in se neverjetno zagnano lotilo te, za logopata zelo težke naloge. Dekle je prišlo na govorno terapijo že sorazmerno pozno in sorodniki so povedali, da pred tem nastopom ni upala celo sama v trgovino, ker se je bala pogovora s prodajalci. Tudi ta je uspešno sprejela in končala svoj »ognjeni krst«. Človek, ki bi te paciente poznal, bi menil, da je to komaj mogoče. Vendar je bilo res. Tudi ti ljudje so našli sebe in svojo polnost življenja.
Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih poskuša s svojo strokovno službo - logo-pedsko ambulanto čimbolj pomagati logopatom, v Društvu pa se nadaljuje praktično delo, ki je dragoceno še posebno zato, ker logopat ve, da ga tudi drugi neprizadeti cenijo in da njegov trud, da bi oblikoval lep in pravilen govor, ni zaman.
BOGO JAKOPIČ
pričakujemo. Vsi si želimo, da bi spet uspešno delali pevci, ki se znajo včlaniti v tako velik kolektiv, in dobro sledijo dirigentu. Nekateri se ne včlanijo, ker se boje zahtevnega dela. Delo v zboru je res na visoki strokovni stopnji. Prav to pa omogoča, da se pevci razvijamo, da dosegamo dobro pevsko tehniko in lep zvok, da so nam vaje v užitek.
Dirigent je pripravil dober koncertni spored, ki smo ga že skorepetirali. Dodal je tudi pet mladinskih pesmi Marija Kogoja za ženski zbor, kar bo naše delo in nastope še popestrilo.
Ponovne vaje bodo spet 26. in 27. marca. Prvi dan bodo po skupnem vpevanju vadili s posameznimi glasovi korepetitorji, ki jih je določil dirigent (sopran: Vida Bukovac, alt: Metka Pihler, tenor: Igor Goršič in bas: Franci Može). Naslednji dan bo vodil skupno vajo dirigent sam. Zato prav zdaj ponovno vabimo v zbor nove pevce, ker je prav zdaj še čas zaradi študija programa. Težje se je vključiti, ko ima zbor program že naštudiran. Takrat se marsikdo prestraši in odneha.
Ravnatelji šol, omogočite ii> priporočajte učiteljem članstvo v UPZ Slovenije Emil Adamič!
Šola bo samo pridobila. Člani zbora dobe povrnjene potne stroške, prehrano in prenočišče. Res je potrebna samo dobra volja in malo več poguma.
Naš zbor se je tudi organizacijsko okrepil. Imamo honorarnega tajnika na sedežu zborai v Ljubljani na Kersnikovi ulici 4,! telefon (061) 322-367. Dežuren je vsak torek in petek od 13. do 16. ure. To nam omogoča boljše delo, saj smo člani iz vse Slovenije od Murske Sobote do Novega mesta in vse tja do Kopra. Na sedežu zbora dobimo vse potrebne informacije. Prav pa bo. če bomo svojo odsotnost z vaj opravičili po telefonu, pisno ali pa po članu zbora.
Tudi drugi program zbora je v tej sezoni pester in zarjimiv. privlačen. Nastopi, ki so preti nami, morajo biti kar najboljši Opravičili bomo podporo in razumevanje posameznih šol Predvsem pa bi radi dokazali, d^ je tak zbor nujno potreben in nadvse koristen. Slovensko učiteljstvo bo lahko nanj ponosno. * v
1NANDA GUČEK
Letošnjo mednarodno razstavo v Lillu je pripravilo Združenje za uveljavitev montaže. K sodelovanju so povabili tudi Staneta Jagodiča, edinega zastopnika iz Jugoslavije. Mednarodna razstava je bila v palači Rihour, na njej pa so razstavili dela Philippa Bideja, Romana Cieslevvicza, Jeana Claudeja Delambreja, Dominiqua Delhayeja, Yorguyja Karakatzanisa, Staneta Jagodiča, Beatrice Janicot in Ga-sme. Razstava je potrdila, da ima montaža veliko izraznih možnosti, in velik učinek. Fotomontaža je doživela v zadnjih dveh desetletjih renesanso, pri nas pa je to zvrst uveljavila skupina Junij pod vodstvom Staneta Jagodiča. Dela tega umetnika na mednarodni razstavi v Lillu so znova potrdila njegovo ustvarjalno moč in obenem dokazala, da se uvršča na vidno mesto med tovrstnimi ustvarjalci. (I. G.)'
Video v izobraževanju odraslih
Video postaja nepogrešljiv pri zabavi, umetnosti, znanosti in tehniki. V povezavi z drugimi sredstvi se zmeraj bolj uveljavlja tudi v. vzgoji in izobraževanju, zlasti pri multimedijskem izobraževanju. Da bi pospešili uporabo videa v izobraževanju odraslih, organizirajo Andragoško društvo Slovenije, Center za dopisno izobraževanje Univerzum v Ljubljani in Zveza andragoških
Podelili so Valvasorjeve plakete
Ob slovenskem kulturnem prazniku so na gradu Bogenš-perk že devetič podelili Valvasorjeve plakete za dosežke v družbenih dejavnostih občine Litija. Letos so jih prejeli: Mojca Lebinger (vzgoja in izobraževanje). Nada Pintar (otroško varstvo), Gusti Grošelj (socialno skrbstvo), Anton Primožič (telesna kultura), Janez Izlakar, (raziskovanje), Zasavski rogisti (kultura) in republiška geodetska uprava (odbor za obnovo gradu Bogenšperk) za postavitev geodetske zbirke na omenjenem gradu. Priznanja je podelil predsednik koordinacijskega odbora Jože Dernovšek, kulturni spored pa je izvedla Folklorna skupina Javorje, ki je prikazala značilno-’ sti starega ljudskega običaja — preje, ki, žal. že izumira.
društev Jugoslavije posvetovanje
Video v izobraževanju odraslih- J
Na njem se bodo zbrali strokov-j njaki, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in pri tem uporabljaj«, video, andragogi in andragoški!0; delavci, ki jih zanimajo možnosti tr, videa v izobraževanju odraslih in ra izdelovalci video tehnike in pro- fn gramov. Iskali bodo nove mož-j n( nosti uporabe videa v izobraže-L/( vanju odraslih in skušali ugoto-;g0 viti, kaj ovira uveljavljanje videa
v izobraževanju pri nas. Posvete- p, vanje bo tudi priložnost, da se\šp povežejo izdelovalci video, i0 opreme iz vse Jugoslavije in tisti.j jf£ ki jo uporabljajo. Potekalo bo od de 23. do 25. marca letos, s pri- \,0 spevki pa bodo sodelovali stro-T/, kovnjaki iz vse Jugoslavije \fi\ub gostje iz tujine. Zanimivo bojfe tudi delo po skupinah (o andra- (0l goško-didaktičnih vidikih upo-Lg rabe videa v izobraževanju odra-!pe slih, o človeku v procesu vizu-L ( alne komunikacije, o oblikova-jj/; nju video programov, opremi prostorov in izbiri video tehnike sV| in uporabi videa v jezikovnetn izobraževanju). V preddverju:^ poslovne stavbe Smeha bo oW/,/, posvetovanju razstava videoteh-j nji nike in video izobraževalnih pro-! nj( gramov domačih in tujih avtor- de jev.	; ob
Natančnejše informacije da\de bite na Centru za dopisno izobraževanje Univerzum v Ljubljani, Grošljeva 4.
De
Skupinska slika po
desetih letih
i
-------------------------------
Deset let je dolga doba. Deset 'et je lepa obletnica. Deset let j skriva veliko doživetij, izkušenj, veselja in žalosti. Deset let je • hlinilo, odkar so se razšli po osnovnošolski valeti. Deset let jih k medtem odtujilo, spremenilo. a Komaj kdaj so se še poznali ob ’| naključnih srečanjih na ulici.
1,1 v trgovini, ali pa so se kar obrnili
0	Proč in spregledali nekdanjo so-e: šolko, sošolca.
!'[ To pot pa je neka ženska, ne-H koč težko dojemljiva učenka in lj sošolka, razposlala vabila, rezer-virala prostor za »njihov ra-M zred«. se dogovorila za dobre *!| kdi in še boljšo glasbo.
1	Počasi je nekdanji 8. a kapljal , v sobo, se ogledoval in se spre-le nienjen ponovno spoznaval, od-
krival, se. rokoval in poljubljal, deklamiral osebno kroniko (saj 'j veste: služba, osebni dohodek, i °troci, žena, mož, avto...). Saj '*• to je čudovito, so ugotavljali, kot , I v tistih davnih časih smo tudi po [f desetih letih enotni. Vsi smo tu-kaj, razen Alenke, ki ni nikoli ’• °dobravala naše sloge, ko je šlo | za odobravanje ali pa negodovanje. Najbrž ni mogla s tistega klanca. Res smo si izbrali nepri-njeren čas za srečanje. Kakšna zima! Da, Alenka se že ni mogla ; Preriniti po snegu v dolino. Kdo j ve, ali tam gori sploh plužijo ceste in ali ima prevoz? n Modrovali so, gledali fotogra-j fije svojih dragih, ki so doma, in j Se hahljali, kako so sinovi po-j dobni očetom, hčere cele mame, nato so se spravili v tesen polkrog, pripravljeni pred avtomat-! skim fotografskim aparatom, lepo razpotegnjenega nasmeha za skupno fotografijo po desetih
'etih.
Tedaj so se odprla vrata. Na j Pragu je obstala dama. Leden in j narejen nasmešek, kot da bi j tujka pomotoma zašla v rezervirani prostor. Stopala je po stopnicah navzdol, v belih čipkastih nogavicah in črnem usnjenem kostimu. Snela je torbico z ra-
mena, zarožljala z zapestnicami, ogledovali smo njene zeleno na-lakirane nohte in utripajoče oči z umetnimi trepalnicami. »Zdravo 8. a,« je rekla odrezavo. Ko so prepoznali njen glas, so presenečeni razširili oči in razprli usta, prav tedaj pa je zabliskal fotografski aparat.
Alenka se je smehljaje se sprehodila od enega do drugega.
»Kaj si postal, Franček?«
»Avtoličar sem.«
»Pa ti. Tona?«
»Delam v fabriki za strojem.«
»Kako si si pa ti postlala, Jožica?«
»Eh, šole nisem dokončala pa pakiram čevlje v škatle. Prav nič hudega mi ni.«
»Kje živiš, Matevž?«
»Na gruntu sem ostal.«
»Vida, kako ti gre?«
»Dobro, šivilja sem.«
»Štefka, pozdravljena! Kaj je nastalo iz tebe? Najpametnješa v razredu si bila.«
»Učiteljica sem.«
»Učiteljica? Ljubi Jezus!«
»Kaj pa je?«
»Učiteljica? Potem se pa družiš samo z ... no, ja, nič ne bom rekla, sicer je pa vseeno, če veš, kaj mislim o takih, kot si ti. Ali sploh veš, da imaš komolce? Ja, kje pa živiš? Saj boš čisto propadla!«
Štefki se je zdelo, da se plaz ne bo ustavil. »Jaz sem se pa znašla, veste!« je Alenka začela razlagati. »Vsak pameten se danes znajde. Stara dva sta napol v grobu, zato po hitrem postopku prodajam gorice in strme travnike za počitniške hiše - ih jezim naše hribovce. Potem si bom Šobila pametno službo, zvez imam dovolj. Ogledujem si lepo garsonjero, zamenjala bom avto. Ha!«
Osmi a se je spogledal, kmet Matevž pa je prijazno priznal: »Pa si res pametna, vsa čast. Bo že držalo, kar pravijo, da šola danes ne pomeni veliko.« SONJA VOTOLEN
STO LET STARO, PA ŠE ZMERAJ DRŽI
Zapreke
pri uspešnem pouku in dobri vzgoji
Rešiti mi je vprašanje: Katere so opovire, ki na deželi pogosto nasprotujejo uspešnemu pouku in dobri vzgoji, in kako bi se te odstranile?
Teh navesti ni težko, in veliko bi se lahko pisalo o njih; navedem pa tu le vzroke, katere iz lastne izkušnje poznam, ki sicer tudi niso nove.
Med ovire uspešnemu pouku in dobri vzgoji štejemo:
L Neredno hojo v šolo. Da bi tukaj še kaj posebej opisoval, kako in od kake strani to slabo vpliva na vzgojo in pouk, zdi se mi nepotrebno. Omeniti mi je le, kako bi se moglo izboljšati. Kolikor učitelja zadeva, da se to izboljšati s tem, da učitelj občevaje se stariši v prijaznem pogovoru pojasni, kako zelo škoduje učencu, če šolo zamuja in kako šolske zamude učitelju učenje obtežujejd.Iz izkušnje morem trditi, da sem jih s takim ravnanjem prav veliko pridobil za redno hojo v šolo. Se ve, kjer to ne izda, je treba zapreke odpravljati po postavnem potu.
2.	Druge opovire uspešnemu pouku so domače razvade otrok, slabi vzgledi odraslih ljudi in nevednost staršev, ker se premalo zavedajo o koristih različnih predmetov ljudske šole. Tu poglavitno se složnim sodelovanjem roditeljev.
3.	Razmišljenost učencev med naukom. Ta izvira pogosto iz prelahkega ali pretežkega pouka ali iz kake druge nenevadne posebnosti na učitelju samem. Da se to odstrani, treba je posebne pozornosti učiteljeve pri odmeri in predavanji pouka, ka-
kor tudi pri vsakem gibanju njegove osebe.
4.	Preobloženje se šolskimi predmeti. A tukaj je težavo, ker ni predmeta, ki bi se mogel brez škode odpraviti. Posebno se mi zde realistični predmeti za razne stanove zraven jezikovega pouka posebne važnosti.
5.	Prenapolnjene šolske sobe. Ako ima učitelj v eni sobi, ki ima prostora najvišje za 57 učencev, pa po L13, ali vzemimo, ker vedno nekaterih manjka, po 100, in če se pomisli, da pa sedi v šti-risedežnih klopeh po 6, in pri najmanjšem gibanji svojega tovariša sune, kar je povod vednim tožbam, si mora vsakdo misliti, kako se more tu uspešno poučevati. In kako težko se tu ohrani šolski mir, ki je prvi pogoj uspešnemu pouku! Če se tu posebno z začetniki preostro ravna, se vidi, da »sila ni mila«. Ako se učencu šola uže iz začetka pri-studi, kaj bi se potem od njega pričakovalo? Če poletni čas toplomer v tako nagnjeteni sobi pri vseh odprtih oknih kaže 21 in 23° R., ali se more kdo čuditi, če potem kak otrok poten in prevzet od soparice celo zadremlje?
Učenca, posebno prvenca, mora učitelj večkrat kaj vprašati in ž njim kramljati, da ga za šolo pridobi. Kje je pa to mogoče v prenapolnjeni šoli?
Da se v takih gnječah težko poučuje in vzgaja, ume se samo po sebi. In kako nezdravo je v taki prenapolnjeni sobi, kjer so učenci natlačeni po klopeh, kakor slaniki!
F. KAVČIČ
Učiteljski tovariš 1888, str. 5-6
Srečanje v Žalcu
Velika dvorana Doma kulture je bila nabito polna. Množica, približno šeststo ljudi. Na zavesi napis: Učenje je luč, znanje je moč.
Začetek natančno ob napovedani uri. Najprej nastop pevskega okteta, zatem jedrnato poročilo predsednice Lidije Koceli, in spet kakovostno pripravljen kulturni spored. Po kratkem pozdravnem govoru so podelili tudi priznanja, in to — razveseljivo — povečini mladim. In potem glavni govornik — Ciril Zlobec. Govori prepričljivo o resničnih razmerah, o današnjem času, o težavah, ki jih imamo in ki nas še čakajo. ZNANO JE, DA SE O PEDAGOGIH NAVDUŠENCIH PREMALO PIŠE, je dejal med drugim, vsi pa vemo, da se v teh hudih časih kar


državljana. Premalo pa se naredi za pedagoške delavce. Kljub vsemu ne kaže obupati. Treba je kar največ strpnosti, tovariške pomoči in razumevanja. Rek: učite se, učite in še enkrat učite ne velja zgolj za otroke, temveč za vse nas. Še in še je nizal Ciril Zlobec iskrive misli, iz njih je vel optimizem. Od časa do časa je govor pretrgalo navdušeno ploskanje. In potem vprašanja, nanja je odgovarjal razumljivo in neposredno.
Resničnosti se ni mogoče ogniti. Morda bomo vendarle dočakali čas, ko bomo besedo sindikat pisali z veliko začetnico? Kdor čaka, dočaka, samo zaspati ne smemo...
S približno takšno mislijo smo odhajali iz dvorane.
DRAGO KUMER
I. Haramija, Školske novinc
TONl GAŠPERIČ
Delavca pa ni...
nje ih.
D VI
že-l
^ Mojega sina, tepčka malega, je s • dan prijelo nekaj posebno )S ,rapastega. Rekel mi je, da bi šel 1 '0. v kino in da bi rad videl na r° idtrtskem platnu delavca. Navad-°o ^ga delavca, češ da ima preko z &ave kavbojev, krav, streljanja, t0 gungsterjev, huliganov, bogata-L *ev, zahodnih popevkarjev in t0c Pr°Padlih iensk, drogiranih . 0 sPortnikov in vseh drugih sve-■ ,0vno znanih barab, da bi eno-s j s,Qvno rad videl na platnu našega 1. klavca, o katerem se toliko go-^ v°ri in piše, da bi rad videl, kako r. Zuf, s kakšnimi problemi se ubada, kako samoupravlja, kajti pc_ nikoli ni bil sin moj v kakšni ra' tovarni, na šolskih izletih pa si P°‘ °gledujejo le rojstne hiše rajnkih _ Pesnikov in pisateljev pa muzeje, zu_ v katerih pa, razumljivo, nimajo va. shranjenih delavcev.
' In sva šla v kino dvorano in iK 'jVa sg vrnila z dolgim nosom, e. Zoro sem sklenil, da bom vlekel rJ. sita gledat vsak jugoslovanski a, ftl>n in ni hudič, da v katerem od en ' njih ne bova zasledila delavca, ir0 Vegovih težav, uspehov, veselja, ■°r delovne vneme. Toda v letu dni °biskovanja kino dvoran sva vi-djdas sinom na filmskem platnu
do'
izo-
ub-
izprijenost naše mladine, njene nore zabave, popivanje, golo kopanje, mazanje z majonezo, videla sva boj naših očetov za svobodo. Cigane, ki so zbirali perje, pastirje, ki so pasli ovce, ljudi, ki so imeli pet minut časa za umor, podgane, ki so se prebujale, videla sva smrt na stranišču, zaradi nezasenčenih luči prevrnjen avtobus, potres v Skopju, ubijanje živine v Prekmurju, drevesa, ki so cvetela jeseni, toda, glej čudo, nikjer nobenega delavca!
»Od jutri dalje bova obiskovala gledališče, sin moj, če že pri filmu nisva imela sreče.«
Ure in ure sva presedela v temni dvorani, ure in ure sva gledala kaplane, koristoljubne politike, župane, ministra in ministrice, vladarje in kralje, grofe in Celjane, hlapce Jerneje, Tugo-merje, desete brate, vile, škratke, Sneguljčice in palčke, tudi ščuk ni manjkalo - o delavcu, o nosilcu našega razvoja, pa niti besede niti sličice.
»Zakaj ni nikjer nobenega delavca, oče moj?« me je povprašal razočaran in utrujen sin.
»Veš, sin moj. delavca je zelo težko igrati. Zato.«
Kttrnoreska iz tretje knjige Tonija Gašperiča Kdo je lahko komunist? Uelo je iz dala in založila Kulturna skupnost Metlika decembra 1987.
ALBERT PAPLER
Konkretna pedagogika
»Ida! Jutri, ko imaš god, boš zapeljala mulca v šolo. Domov bo po mojem prišel že sam. Kaj misliš?« je ukazal in vprašal oče mater. Začel sem potihem jokati in razlagati, da me bo sram, če me bo mama prignala.
Naslednje jutro sem stal brez mame pred šolo (zdaj šola Zvonka Runka) v Šiški. Počutil sem se kot heroj še potlej, ko nas je stara gospa posojala v klopi.
V	drugi klopi ob steni sem izvlekel iz torbe vse, kar mi je dala mama, in učiteljica se je sklonila k meni:
»Kaj si pa ti prinesel?«
»Grifel, tablico in gobo!« sem ji razložil, ona pa meni, da črtal-nika, tablice in gobe ne bomo rabili. Takoj mi je bila všeč, ker me je pobožala in vprašala:
»Si ti ubogljiv in priden? Nič te ne tepejo, kajne?«
»Ne, me ne!« sem odgovoril in moralo je miniti trideset let, da sem spoznal, kako je gospa učiteljica Hladnikova to ugotovila.
V	razredu, kjer sem nadomeščal, sem se med narekovanjem sklonil nad učenčev zvezek. Ker sem stegnil roko in s prstom pokazal na napako, je revček kar odletel v soseda, tako se je roke ustrašil. Od tod Hladnikovi njena jasnovidnost! Z božanjem je ugotavljala, koga doma klofutajo, tepejo.
Zato ker sem sproti pravil domačim, kako je v šoli, sem poslušal mamino hvalo:
»Ta vas bo pa naučila reda! Ta pa zna, ta Hladnikova! Peresnik je treba držati z ukrivljenim kazalcem desne roke, desna rama mora kazati konec peresnika! Na knjigo moram paziti kot na porcelan, za obračanje listov ne sli-
nimo prstov! Zravnajte hrbtenice!«
Po prvem shodu s starši je mama stari mami razodela, da je gospa Hladnikova tudi zvita. Pohvalila je samo šest učencev (takrat ni bilo mešanih razredov), ki so izredno čisti, umiti in počesani. O drugih, ki jih ni omenila, so si starši lahko samo nekaj mislili.
V kotu, zraven table je stalo velikansko računalo. Ko smo odštevali in seštevali, je bito kot lutkovna predstava. Učiteljica se je skrila za zaslon, kjer so bile rdeče in bele pa prevrtane krogle po deset v vrsti. Potem je nevidna roka počasi potiskala prvo kroglo izza zaslona in smo zapeli: »Ena!« Ko je krogla počasi izginila nazaj, pa zborovsko: »Nič!« Tako smo šteli do deset in nazaj, seštevali, odštevali prve dneve. Kakšno napetost je dosegla stara gospa s to igro in tudi uspeh, ker se ji je ljubilo s tanko zakrivljeno Žico vlačiti krogle sem in tja!
Zasmejala se ni nikdar, nobenega učenca ni lasala, prijela za uho ali udarila. Edina šala, ki se je spomnim, je bila, ko je dovolila najboljšemu, da je smel z Žico vleči krogle izza zaslona, češ da bo ona odgovarjala. Dvakrat je odgovorila, v tretje pa se je »zmotila«, da je ves razred radostno zatulil: »Ne, ni res!« Samo z dvigom obeh rok je utišala razred, nasmehnila se ni.
Ob polletju smo zvedeli, da je ne bo več in dobili smo krasno gospodično: nasmejano, lepo napravljeno in sfrizirano. Že prvi, dan pouka je postal razred veseli živžav. Moralo je biti zelo živahno, ker je nekega dne vstopil ravnatelj in brez pojasnila klofnil
kakšnih pet, šest pobičev. Tudi odličnjaka Požuna, da je gospodična zavpila:
»Joj, tega pa ne!«
Še bolj kot učenci so imeli gospodično radi učitelji. Nosili so ji knjige, zemljevide z globusom in nagačene živali. Ko sem doma pravd, da jo je Vodetov Slavko videl v garderobi pred telovadnico, kako se poljublja z učiteljem telovadbe, je stara mama nespretno pojasnjevala to informacijo:
»Zelo rad jo ima, to bo, to!«
Mama ni mogla skrivati smeha, ko je razložila, da je najbrž od blizu pogledat, ah nima uši. Menda sem verjel. Kaj je pravila, kaj je učila, nimam pojma. Samo rad sem jo imel in od vseh fotografij, ki jih imam iz tistih časov, sem ji hvaležen za slikanje pred šolo. Bližnji mesar je posodil tehtnico in tehtala nas je vsak mesec, zapisovala, se smehljala in uživala z nami vred.
Ob zadnjem tehtanju se je za fotografa ob dolgi vrsti prvega razreda postavil tudi klofutarski ravnatelj in v albumu imam oba: najljubšo učiteljico in osovraženega ravnatelja.
Ko je mama pregledovala zvezke, se je prijela za glavo in potožila:
»Kako škoda je Hladnikove! Najraje bi ji nesla te zvezke pokazat!«
»No, no, no!« je zarenčal oče in je bil na mamo hud.
Uspeh je bil imeniten, saj je bilo polovica razreda odličnih. Poslednji dan pouka je bil najlepši. Medtem ko smo skupaj prepevali čudoviti umotvor iz pesmarice: »Nesrečna zima mrazi meeeee, mrazi meeee, ovbee!« sem od sreče drhtel. Učiteljica je sedela med nami in z obema rokama objemala dva. Eden objetih sem bil jaz, oh!
(Se nadaljuje)


OSNOVNIM ŠOLAM SLOVENIJE
Zadeva: knjiga OGLEDI (SLOVENIJA, TE POZNAM), 224 strani, 4 tematski zemljevidi
1.	Knjiga bo izšla maja 1988 (odpošiljali jo bodo še junija).
2.	Ne glede na to, komu ste nakazali denar (ZOTKS, tiskarna Pazin, poverjeniki, tov. Zalokar), boste knjige prejeli iz naše tiskarne.
3.	Cena: a) 25000 din (po izidu), 15000 din (predplačilo).
4.	Vse nadaljnje informacije: tiskarna Orbital, telefon: (061) 347-205.
5.	DOPLAČIL NI!
NOVOST! UGODNOST!
Za osnovne šole, ki želijo vpeljati knjigo kot dodatno literaturo za dopolnilno (dodatno) delo v 3. in 4. razredu - delovni zvezek in knjiga sta ločeni enoti (knjige so šolska last in so v razrednih knjižnicah: v njih učenec najde potrebne informacije - delovni zvezki pa so last učencev), - ponujamo tele ugodnosti:
a.	) cena knjige (160 strani, 4 tematski zemljevidi): 7000 din,
b.	) cena delovnega zvezka (64 strani): 1500 din.
NAROČILNICA
Tiskarna Orbital Stožice 100 a 61000 LJUBLJANA
Osnovna šola (natančen naslov):
Naročamo.......knjig OGLEDI (160 strani) po ceni
7000 din izvod.
Naročamo ....... delovnih zvezkov (64 strani,
plačajo učenci) po ceni 1500 din izvod.
Naročilnico pošljite nepreklicno do 20. 3.1988!
Pečat in ravnateljev podpis
Nekaj besed o delovnem zvezku
1.	Delovni zvezek pojasnuje sestavo, vsebino in namen knjige.
2.	V njem so naloge za samostojno reševanje.
3.	Učenec ima zmeraj občutek, da piše svojo knjigo o Sloveniji.
4.	Na koncu delovnega zvezka je navodilo, kako lahko vsak začne pisati knjigo o neki enoti naše naravne ali kulturne dediščine. Zgled je vzet iz nanovo nastajajoče knjige o gradovih. V delovnem zvezku je pregledno urejen seznam skoraj vseh gradov, graščin in dvorcev (po občinah) Slovenije.
MAPA ZA NARAVOSLOVNE DEJAVNOSTI (MND)
Zdaj uporablja MND ie 37000 učencev. Na podlagi vzorčne mape za naravoslovne dejavnosti (s pojasnilom o namenu in uporabnosti mape) ter priročnika Naravoslovne dejavnosti l-V, ki ga je pred kratkim izdal Zavod SRS za šolstvo je mapa za naravoslovne dejavnosti, priznana za uporabo pri pouku. Osnovne šole, ki še niso uvedle dela z mapo za natavoslovne dejavnosti, vsaj od 1. do 5. razreda, obveščamo, da smo prevzeli nekatera dela
bo šeTap^izdelovala MnT"^ kart°n0V' ekSPSdi,)' ^ ^ Term0P0' S°VOdSni
Za Šolsko leto 1988/89 lahko učenci dobijo MND za 1500 din.
novegTšoiske<gaf|et?kU^ern0 d° 5 4 1988' da bi lahk° učenci ur6ia,i MND takoja v začetku
NAROČILNICA
Tiskarna Orbital Stožice 100 a 61000 LJUBLJANA
Osnovna šola (natančen naslov)
Naročamo.......MND. Želena barva..............
Pečat in ravnateljev podpis
Kmalu nov Vodnik po partizanskih poteh
Pred desetimi leti je založba Borec v Ljubljani izdala Vodnik po partizanskih poteh. Zajetno knjigo je uredil uredniški odbor, ki ga je vodil Albert Jakopič Kaj-timir, v njej so opisani vsi pomniki predvojnega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobi-dilne vojne. Vsebinsko je urejena tako, da je mogoče hitro najti pomnike, ki si jih posameznik želi ogledati. Gradivo je razdeljeno po pokrajinah, občinah in po krajih v njih, in to po abecednem redu.
Za knjigo je bilo veliko zanimanja, posebno med pedagoškimi delavci, saj je uporabna pri pouku, pri delu s krožki, organizaciji raznih tekmovanj in pri šolskih proslavah (zato je bila tudi kmalu razprodana).
Ueio uredniškega odbora pa se je nadaljevalo. Še naprej je zbiral gradivo, saj so bili odkriti novi pomiki, z raziskovanjem pa so nastali tudi nekateri novi izsledki. Zdaj je v pripravi nov vodnik. V njem bo snov drugače razvrščena, dodani bodo novi pomniki, tako da bo knjiga še bolj uporabna pri organiziranju šolskih ekskurzij in podobnem. V njej bodo prikazani tudi pomniki iz zamejstva, dodano bo gradivo iz Beneške Slovenije, Koroške in Porabja. Upor proti okupatorju je segel tudi prek slovenskih meja, zato je treba prikazati celoto. Vse gradivo bodo pred tiskom preverili občinski odbori ZZB NOV, tako da bo publikacija čimbolj popolna in natančna.
DRAGO NOVAK
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet CZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Tea Dominko. Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Jože Miklavc,
Redne razpise
prostih del in nalog učiteljev, vzgojiteljev in drugih delavcev in sodelavcev v vzgojno-izobraževalnih in v vzgojno-varstvenih organizacijah bomo objavili letos 25. aprila in 16. maja
Vzgojno-izobraževalne in vzgojno-varstvene organizacije prosimo, da nam za prvo objavo pošljejo razpise najkasneje do 12. aprila, za drugo objavo pa do 5. maja t. 1. Ob tem navedite, kdaj naj bo razpis objavljen!
Naknadne razpise bomo objavili 30. maja in 20. junija t.l.
Vse druge razpise bomo objavljali še naprej sproti, kot nam jih boste poslali ali pa sporočili po telefonu (061) 315 585.
Seminar zimske turistike
Zavod SR Slovenije za šolstvo in Zveza telesnokulturnih organizacij občin in mesta Ljubljane organizirata seminar zimske turistike za učitelje osnovnih in srednjih šol. Seminar je namenjen učiteljem telesne vzgoje, še zlasti pa so dobrodošli organizatorji šole v naravi v visokogorju.
Seminar bo od 9. do 13. aprila 1988 na Komni (Koča pod Bogatinom). Vodil ga bo dr. Silvo Kristan.
Predvideni program dela obsega:
9. 4. 1988: prihod na seminar do 15. ure, razdelitev v homogene skupine, pregled opreme, razdelitev opreme, organizacijska in vsebinska priprava na delo;
10., 11. in 12. 4. 1988: celodnevno delo (dopoldne - tura na smučeh, popoldne - delo v neposredni okolici koče in predavanja / vsebinska podoba zimske šole v naravi, nevarnost plazov, iskanje zasutega v plazu, zasilen prenos poškodovanega smučarja, izdelava bivaka in priprava za bivakiranje, elementarne igre na snegu/);
13. 4.1988: organiziran spust s Komne do Savice (v dopoldanskih urah, odvisno od vrste snega in vremenskih razmer).
Udeleženci seminarja poravnajo le stroške potovanja in bivanja (15000din na dan, skupaj okrog 70000din), vse ostale stroške poravnata organizatorja.
Prijave sprejemamo do 25. marca 1988 na naslov: Zavod SR Slovenije za šolstvo, 61000 Ljubljana, Poljanska cesta 28 (za Aca Cankarja).
V pisni prijavi napišite svoje ime in priimek, natančen naslov in telefonsko številko vzgojno-izobraževalne organizacije, ki vas pošilja na seminar.
Ker na seminarju lahko sodeluje le 30 udeležencev, si organizatorja pridržujeta pravico izbora. Udeleženci seminarja bodo posebej pisno obveščeni o potrebni opremi in prihodu na seminar.
Delavski svet
VIO LAŠKO
TOZD OŠ PRIMOŽA TRUBARJA LAŠKO
razpisuje dela in naloge
- POMOČNIKA RAVNATELJA
Kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje in pogoje, določene z Zakonom o psnovni šoli, ter imeti najmanj 5 let izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu. Mandat traja 4 leta.
Stanovanja ni.
Prijave z ustreznimi dokazili pošljite razpisni komisiji v 8 dneh po objavi razpisa.
Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh po končanem zbiranju prijav.
SREDNJA ŠOLA ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM NOVO MESTO
razpisuje prosta dela in naloge
-	učitelja matematike in fizike, profesor ali druga ustrezna izobrazba, za nedoločen čas s polnim delovnim časom
-	učitelja slovenskega jezika in književnosti ter umetnostne vzgoje, profesor, za nedoločen čas s polnim delovnim časom
-	učitelja obrambe in zaščite ter STM, profesor, za nedoločen čas s polnim delovnim časom
-	učitelja angleškega jezika, profesor, za določen čas s polnim delovnim časom, za nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu od 15. 3. 1988 do 14. 4. 1989.
Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Srednja šola za gostinstvo in turizem Novo mesto. Ulica talcev 3.
Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh po objavi razpisa.
Vida Nered, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Stanko Šimenc, Slava šare.
Direktor: Stanko Šimenc.
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Stanko Šimenc, Marija Velikonja, Majda Vujovič.
Uredništvo:	Stanko Šimenc,
glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Marko Žigon
Na pragu novega leta se je nenadoma končala življenjska pot našega kolega in prijatelja Marka Žigona, profesorja, skladatelja in dirigenta.
Še zdaj ne moremo dojeti, da Marko ne bo nikoli več sedel z nami v zbornici, se nikoli več jezil nad premalo resnimi učenci, da ne bo nikoli več vehementno razpravljal o razmerah v šolstvu, kulturi in širši družbi; da se je veliko veliko prehitro uresničila njegova slutnja zgodnje smrti.
Vsem je zaželel srečo v novem letu, in mi smo jo zaželeli njemu; žal pa smo prehitro spoznali, da življenje vse prepogosto teče mimo želja posameznikov.
Profesor Marko Žigon je na Srednji pedagoški šoli v Celju devet let poučeval glasbeno vzgojo in instrument. K nam je prišel z bogatimi strokovnimi in pedagoškimi izkušnjami, saj je po končanem študiju na Akademiji za glasbo 22 let služboval v mariborski Operi kot korepetitor in dirigent, hkrati pa je na Srednji glasbeni šoli v Mariboru poučeval tudi zborovsko petje in
šolski zbor in orkester.
Na našo šolo je prišel kot zrel človek, ki se je želel posvetiti le pedagoškemu delu in hkrati ujeti še nekaj radosti, s katerimi je njegova usoda v preteklosti skoparila. Naš Marko je bil pravi izobraženec in umetnik. Glasba mu je veliko pomenila, več kol, smo mnogi lahko slutili in dojeli' kajti, o svojem skladateljskem delu ni govoril veliko. Želel je. da bi učenci spoznali pomen umetnosti in lepote v posamez-j nikovem življenju. Prizadelo ga! je, kadar je čutil, da učenci tudi na umetnostne predmete, na učenje instrumenta gledajo kol na nujno delo.
Bil je zahteven in natančen,
učitelj; najbolj so ga cenili učen-i za študii alas-
ci. ki so se odločali za študij glas-! be, tisti, ki jim glasba ni bila le učni predmet.
Bil je zgled natančnosti-izredno globok in velik estet; zelo ga je motil nered v ožjem inl širšem družbenem prostoru, saj' je želel, da bi nam bilo vsem v tej družbi lepše. Zelo ga pogrešamo-DELAVCI SREDNJE PEDAGOŠKE ŠOLE CELJE
Anica Križan
Letošnjega 6. januarja 1988 je v Gradcu v Beli krajini v 67. letu umrla upokojena učiteljica razrednega pouka ANICA KRIŽAN. Bila je iz napredne kmečke družine. Pred vojno je opravila štiri razrede gimnazije v Novem mestu in trgovsko šolo v Ljubljani. Med vojno je bila včlanjena v OF in leta 1942 sprejeta v SKOJ. Zato so jo Italijani zaprli. Zaprta je bila v Črnomlju, Novem mestu in Ljubljani. Od tam so jo internirali v taborišče Gonars v Italiji. Po kapitulaciji Italije se je vrnila in spet delovala v OF. Bila je sprejeta v KPJ in sekretarka na domačem terenu.
Leta 1944 je obiskovala prvi pedagoški tečaj v Dobličah. Po uspešno opravljenem tečaju je nastopila službo učiteljice na Selih pri Jugorju. Nadalje se je za pedagoško delo izpopolnjevala še v Kranju in Novem mestu. Ob delu je po vojni napravila učiteljsko diplomo. Poučevala je še v Metliki, Talčjem vrhu, Gradcu in Podzemlju. Najdlje je pouče-
Matilda Mele
Pred nedavnim nas je nepričakovano zapustila dolgoletna sodelavka, učiteljica Matilda Mele.
Rodila se je pred 75 leti v Dolenji vasi pri Cerknici. Kraška narava ji je izklesala značaj, preteklost Notranjske bogatila duhovni svet, zato jo je želja po znanju popeljala v ljubljanski hram učenosti. Pet let ji je bila Gorenjska drugi dom, leta 1933 pa^ je maturirala na učiteljišču v Škofji Loki.
Polna želje po razdajanju znanja se je vrnila domov, a je morala kar štiri leta čakati na učiteljsko službo. Končno jo je dobila v Križevcih pri Ljutomeru, vendar jo je od tam okupator leta 1941 pregnal. Zatekla se je domov. Leta 1943 je po nalogu OF organizirala šolo v Dolenji vasi, in tam vse do osvoboditve sama poučevala 193 otrok. Nikoli ni oklevala stopiti v razred, čeprav se je s tem izpostavljala mnogim nevarnostim. Poleg poguma pa je v težkih vojnih časih pokazala tudi svoje bogate ustvarjalne sposobnosti, saj ni imela niti učbenikov niti zvezkov in je morala vse izdelati sama.
Naročnina za leto 1988 znaša 7500 din za posameznike in 12000 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeh znaša naročnina 6000 din na leto.
Posamezna številka stane 500 din.
Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
vala v Gradcu, kjer si je ustvarilaj dom. Poleg rednega pouka se je veliko ukvarjala tudi s kulturnim delom. Režirala je igre za otro--ke, pripravljala proslave in bila dejavna tudi v družbenopolitičnih organizacijah.
Kljub težkim časom po vojni je bila zmeraj polna življenjskega optimizma in pripravljena pomagati vsakemu.
Čeprav je bila že več let v po-, koju, se je še zanimala za šolo in se veselila njenih uspehov.
Anica Križan je bila dobra in prizadevna učiteljica. Doiga leta je razdajala svoje znanje številnim učencem. Stotine jih je naučila brati, pisati in prvih računov. Najboljša je bila ravno kot elementarka.
Anice Križanove ni več med; nami. Spomin nanjo pa bo ostal! v srcih vseh, ki smo sodelovali z njo in tistih, ki so sedeli pred njo v šolskih klopeh, pa so danes že odrasli ljudje. Vse kar nam je dala, nam je dala z veliko ljubeznijo.
JULIJA KOČEVAR
Po osvoboditvi je dobila uči-j teljsko mesto najprej v Cerknici- ; Od tam je odšla za krajši čas na j Gorenje Jezero, se potem spet n vrnila na cerkniško sedemletko! , in 30. junija 1971 odšla v pokoj-! ] Slovo od učilnic in otroškega | živžava je bilo težko, saj je vsa-i i kemu rodu mladih podarila tudi j j veliko svojih moči in naklonje-j ] nosti.	;
Sledi njenega dela	bodo j j
ostale. Dokler bodo živeli njeni j učenci, se je bodo spominjali kol ] dobre in pravične učiteljice,,
druge matere, ki jih je popeljala! v skrivnosti abecede in poštevanke. V sodelavcih, ki smo! imeli srečo, da smo poučevali; z njo, pa ne bo ugasnil spomin na vedro tovarišico, zmeraj pripravljeno pomagati. Samo po sebi se ji je zdelo umevno svetovati mlajšim učiteljem, ki jim je nese-| bično ponudila svoje bogato strokovno znanje in jim vedno poudarjala, da je delo v razredu; neprestano razdajanje ljubezni in razumevanja.
KOLEKTIV OSNOVNE ŠOLE NOTRANJSKI	ODRED
CERKNICA
1
(
Y	l
Tiska CTP Ljudska pravica, VI 1 ISSN 0033-1643	<
Po mnenju Republiškega komi i teja za vzgojo in izobraževanji ! je časnik »Prosvetni delavec s prost temeljnega prometnega i davka od prometa proizvode' ] (glej 7. točko 1. odstavka 36 i člena zakona o obdavčevanji i proizvodov in storitev v promc i tu).