Gospodarske stvari. Nekaj črtic o trti in vinu. Kar se pretakanja vina tiče, naj se zapomni, da je dobro, ralado vino po stari navadi pretakati, namreč na škafe, da pride prav obilno z zrakom v dotiko, se nasiti kisleca, ter na ta način hitreje zori. Starino pa moramo pri pretakanju zraka varovati, da ne pride do nje preveč glivnih trosov, ki po njem plavajo. Najboljše je, ako starino pretakamo z vinsko sesalko. Pretakanje naj se godi vselej pri lepem, jasnem in tihem vremenu, kedar ni vetra. Kedar piše jug, nam to delo ne kaže, ker je tedaj vino navadno nekoliko kalno. Manj vpliva na vino mrzel veter. Ako kletna vrata gledajo proti severu ali jugu ali proti tisti strani, od katere prideio hudi vetrovi, ne more vino priti do tistega miru, ki mu je neobhodno potreben, da dozori do lepe rumene starine, ki se sveti, ko čisto zlato. Vhod v klet naj bo torej od jutrne ali večerne strani ali sploh od onega kraja, od katerega veter redkeje in rahleje pripiha. Najboljše kleti so pa take, katerih vhod ima dvojna vrata, ena spodaj, kjer se začnejo stopnice, druga pa zgoraj takoj v začetku. Seveda je to le pri ovih kleteh mogoče, ki ležijo pod zemljo. Ako je vreme hladno, pa ne bo, kakor se je povedalo poprej, vrenje v 8. tednih dovršeno. Francoski gorniki si pa s tem pomagajo, ako je v kleti mrzlo, da v njej zakurijo v nalašč za to pripravljenih pečeh, ter toploto povzdignejo, kolikor je potreba. Tudi tedaj ne bo mošt začel dolgo vreti, ako je bil nalit v močno žveplan sod, katerega pa nismo dobro izplaknili. Tedaj ga moramo preliti v drugi sod. Prvo pretakanje se torej naj zgodi takoj, ko je mošt odvrel, in je vino že mirno, torej v kakšnih 8 do 10 tednih po trgatvi. Drugokrat bomo pretakali pred cvetom, torej meseca aprila, tretiekrat meseca avgusta, četrtokrat pa zopet v istem času, kakor smo prvokrat, namreč meseca decembra. Iz droži, ki pri pretakanju vi»a ostanejo, se žge navadno žganje. Ako pa se drože spravljajo v sod, ter počakamo, da se vsedejo, potem jih pa večkrat pretočimo, dobimo iz njih ravno tako dobro vino, kakor je bilo prvo odtočeno. Vino mora biti pretočeno, in Bog ne daj, da bi še kje kdo bil, ki bi vino do druge jeseni pustil na drožeh. Razloček je velik med vinom enega in istega leta, ako je bilo večkrat pretočeno, ali pa je ostalo na drožeh. Nespameten, mislim, ne bo nobeden več tako, da bi se pretakanja branil in s tem dal povod marsikaterim vinskim boleznim, ker ne gleda, da bi bilo vino čisto, ter pusti vse gnjile stvari v njem. Ako pa je pretočeno vino še vendar vedno kalno, naj se očisti. To pa se zgodi z ribjim klejem. Ribji klej je mehur od ribe beluge. Nemci ga imenujejo Hausenblase. Ta klej vino popolnoma očisti in mu tudi niti v barvi niti v duhu in okusu ne škoduie. Ribji klej se dobro otolče, izpere, potem pa kakšnega pol dneva v vinu namaka. Je li postal mehek, tedaj se razreže in razmenca. Tretji dan, ako se je dobro razšel, se ta tekočina precedi, dobro zmeša, da postane penasta, potem pa vlije v sod. Vino se mora takoj močno zmešati, da se vljita tekočina po celem sodu dobro razprostre. Ta tekočina naredi po vsem vinu nekako mrežo, ki vso kalnost na dno potegne. Ko je vino čisto, naj se pretoči, ker se polagoma drože zopet vzdignejo. Za vinsko čistilo se rabi tudi jajčji belak. Vzame se več belakov. Ti se dobro pretepejo; njim se prilije nekaj vode, doda soli, vse skupaj tako dolgo meša in raztepa, da postane penasto, potem pa se vlije v sod, kjer je kalno vino. To sredstvo inia enak učinek, kakor ribji klej. Seveda se mora potem vino tudi pretočiti, kakor v prvem skičaju. Ako se vino pokvari, ga je teško zopet ozdravlti. Pokvarjeno vino ne bo nikdar popolnoma poprejžni okus nazaj dobilo, ako se še toliko trudimo. Nekatera vina imajo že tudi naravno napako, ali kakšen neprijeten okus po zemlji, kjer so rastla, ali druga imajo zoper okus, ako se je vinograd z živinskim gnojem močno gnojil. To vse pa sčasoma zgine, ako se vino obleži. Več skrbi pa nam dela plesnjivo vino. Ako imamo plesnjivo vino, mora naša prva skrb biti, da ga, kakor hitro mogoče, pretočimo v zdrav sod. Nadalje se priporo- čuje, da sladkor v vrelem vinu raztopimo, in to vrelico v pokvarjeno, ter že v zdrav in zvež sod pretočeno vino vlijemo. Dobro je tudi čisto laško olje, ki se med vino zmeša. Olje pa tudi ni zgubljeno, ker je ložje, kakor vino, ter po površju plava, da ga zopet lahho po nategači potegnemo iz soda. Priporočuje se od nekaterih strani tudi žalbej, katerega moramo na drobno razrezati, v platno zavezatt in v sod obesiti. Seveda mora bolno vino biti že pretočeno. Na odprto veko naj se položi novo pečen, še torej topel kruh, kateremu se je na spodnji skorji izrezala ljukna. To se naj večkrat ponovi. Nekateri pražijo tudi pšenico in ječmen in to vroče v sod obešajo. Zito pa naj ne ostane v vinu črez 10 ur. Proti cikanju, to je, ako se hoče vino v jesih spremeniti, pač nimamo priprostega zdravila. Edino je še, ako se vino do 60 stopinj R. segreje, kar je pa našim malim slovenskim gornikom nemogoče. Za to delo so nalašč narejeni stroji, katere pa imajo le samo veliki vinski trgovci. Gledati pač moramo že sprva, da je vsa vinska posoda čista, ne skisana in snažna, in da se zdravo vino ne vliva v sode, v katerih je bilo poprej cikasto, preden niso bili dobro osnaženi. Na tem mestu še omenim, da se mora z vinom, katero ima okus po suhem sodu, ravno tako ravnati, kakor s plesnjivim, razven pa se še naj obesi v sod nekaj lorberjivih jagod. Ako hoče vino zavreti, naj se pretoči v dobro žveplani sod. To je še edina pomoč, da se reši, kolikor je še mogoče. Kjer imajo vina, da se potegnejo, kar sladka vina rada storijo, naj se mošt v času trgatve pusti par ur na tropinih vretl, da se napolni z dovolj čreslovino. Grenko vino se popravi, ako se v njega vsuje prahu od belega mramorja. Nekšna bolezen vina je tudi, da postane črno. To pa se zgodi tedaj, ako pride z železom v dotiko. Železo se namreč s časoma v vinu raztopi, s čreslovino, ki se v vino nabaja, spoji, črno postane, naredi tako imenovano črnilo, ki lahko vse vino, če ga je ravno tudi prav malo v vinu, popolnoma počrni. Kdor ima sode na vratica, naj gleda, da bo železo znotraj vedno s smolo dobro pokrito. Ta barva se nekoliko odpravi z beljakom. (Dalje prih.)