ETBIN KRISTAN:

BRATA

Povest iz še  ne pozabljenih dni

IZDALA IN ZALOŽILA

PROSVETNA MATICA

.2301 So. Lawndale Avenue, Chicago 23, Illinois.

XXV/. ZVEZEK

TISKALA ADRIA PRINTING CO., CHICAGO ILL.

Made in U. S. A., 1948.

7781G

Bukovnik Studio, Cleveland, O.

Etbin Kristan

UVODNA BESEDA

/ o je druga knjiga Etbina Kristana, ki je izšla v
založbi Prosvetne matice. Prva (Povesti in črtice)
je izšla leta 1945. V nji je o pisatelju tudi
kratka biografija. Upamo, da bo Prosvetna matica
imela priložnost izdati v knjigi vreden življenjepis
tega moža, ki je na literarnem, kulturnem, časni-
škem in na delavsko-političnem ter na narodnem
polju toliko storil!

Etbin Kristan vzlic svojim visokim letom še
vedno veliko piše. Povest “Brata” je sedaj prvič
natiskana in je bila napisana za Prosvetno Matico.
Poleg te je napisal za Ameriški družinski koledar
(letnik 1948) novelo “Zatajena vest”.

Mnogo njegovih povestnih spisov in pesmi je
tudi v drugih letnikih Ameriškega družinskega ko¬
ledarja, v Majskem glasu, Proletarcu in v reviji
“Cankarjev glasnik”, ki jo je urejeval.

S pisateljevanjem je pričel že v rani mladosti.
Rojen je bil dne 15. aprila 1867.

Znana je njegova pesniška zbirka “Žarke in
snežinke”. Njegove druge pesmi, ki so bile objav¬
ljene v raznih starokrajskih revijah in v sloven¬
skih delavskih publikacijah v Ameriki, bi napol¬
nile debelo knjigo.

Izmed njegovih daljših novel je “Pertinčevo
pomlajenje” jako znana. Izdala jo je Slovenska
matica v Ljubljani. Dalje so imele veliko čitateljev
povesti “Francka in drugo”, “Morje” itd. Ako se bi
zbralo njegove druge daljše in krajše povesti, bi
obsegale precej zvezkov. Nadejamo se, da bodo to

4

kdaj storili v novi Sloveniji, za katero je toliko
delal!

Slovenski dramski literaturi je Kristan veliko
prispeval.

Izmed njegovih dram (Volja, Ljubislava, Kato
Vrankovič, Samosvoj, Kraljevanje, Tovarna) so
bile nekatere uprizorjene tudi na ameriških sloven¬
skih odrih, n. pr. Volja in Kato Vrankovič v Chi¬
cagu. V tem mestu je bila igrana tudi njegova tri-
dejanska satira “Ne da se prevariti”, ki jo je na¬
pisal v Ameriki. V Cankarjevem glasniku je spisal
tridejanko “Gospodar” in v Ameriškem družinskem
koledarju pa dramo “Svilene nogavice”  — v času,
ko je ameriška gospoda napovedala bojkot japonski
svili, da s tem obsodi japonsko invazijo na Kitajsko,
a ob enem je Japonski prodajala železo, olje in
razen drug materijal, ki se ga je uporabljalo v mu-
nicijskih tovarnah za oboroževanje japonske ar¬
made na Kitajskem.

Silno bogato je slovensko delavsko časopisje
tu in prejšnja leta v starem kraju na Kristanovih
političnih in teoretičnih člankih.

L. 1918 je izšla v založbi Proletarca njegova
knjiga “Svetovna vojna in odgovornost socializma”,
leto prej pa v isti založbi brošura “V novo deželo”.

Etbin Kristan živi že mnogo let v Grand
Havenu v državi Michigan, kjer je njegov sedanji
dom. In tu je napisal to knjigo, s katero je našo
literaturo še bolj obogatel.

PROSVETNA MATICA, Chicago, lil., 1948

5

PRVI DEL:

Na Rogačevem

1. Kaj nam pa morejo, če smo vesel ’. ..

2. Na obisku.

3. Srečanje.

4. Motena zabava.

5. Pri večerji.

6. Mati in sin.

7. Bes.

8. Oblaki.

9. Podivjana strast.

10. Po hudi uri.

11. Razhod.

6

1 .

Kaj nam pa morejo,
če smo vesel '...

KI A Rogačevem je bil sejm. Nebesa so bila lju-
dem prijazna, kar se ni moglo reči vsak dan in
vreme je bilo kakor naročeno. Sonce je sijalo, da ga
je bilo skoraj preveč, toda če ni vroče po leti, kdaj
pa naj bo? Na širnem prostoru okrog cerkve so
trgovci in branjevci postavili svoje stojnice in člo¬
vek si ni mogel ničesar domisliti, česar ne bi bil
mogel tukaj kupiti; lectarji so imeli toliko konji¬
čkov in src, vojakov in punček in vsakovrstnih dru¬
gih dobrot, da se ne pozabi medica, sladka in gladko
tekoča, za otroke in tudi za odrasle, da ne bo vse
tri dni nobenega pomanjkanja. Če si potreboval
obutala, si lahko dobil čevlje ali škornje, šolne ali
copate vsake barve in vsake mere, da tudi v Ljub¬
ljani ne bi mogel dobiti boljših. Sploh si se lahko
oblekel od nog do glave in pokril sebe, ženo in
otroke. Pa tudi Ribničani so bili tam s svojo suho
robo, ampak kdor je hotel bolj visoko, mu ni bilo
treba daleč hoditi po najnovejšo kuhinjsko opremo,
po električne svetilke, po svilene blazine, po bog-
vekaj. Bil je res velik sejm in Rogačevo je bilo po¬
nosno. Saj je celo vrtiljak z dvema vrstama konj,
slonov, jelenov in kočij bil na stroj in se vrtel hi¬
treje kot če bi ga bilo gnalo deset fantičev.

7

Nič čudnega ni, da so bile tudi gostilne polne,
dasi so na samem sejmu kuhali štruklje in hrenovke
in točili kavo in neki Hrvat je celo ob odprtem og¬
nju pekel ražnjiče in ker je to bila za Rogačevo no¬
votarija, je imel toliko “mušterij”, da jim je komaj
mogel postreči s svojimi “šinterpratli”.

Orožnika sta hodila med gručami dostojanstveno
in sta se sama sebi zdela zelo važna, toda ljudje so
ju komaj opazili, ker so imeli dovolj opravkov in
zabave, moža postave pa nista imela kaj prodajati,
še manj pa koga razveseljevati.

Rotarjeva Minka se je ustavila pred velikim šo¬
torom in gledala slike na pročelju, naznanjajoče ču¬
dovite reči, ki se lahko vidijo znotraj. Sodeč po teh
podobah je bil tam pravcat zverinjak z levi, tigri,
raznimi opicami in ogromnimi kačami; velika boa
se je ovijala lepemu dekletu okrog vratu in bokov
kakor da bi jo hotela po svoje božati, levi pa so se
zdeli krotki kakor psički. Da pa bi bilo ustreženo
raznim okusom, je napis zagotavljal, da izvaja ču-
dotvorec iz Indije čine največjih skrivnosti orijen-
talne magije.

Minka se je nehote nasmehnila, spominjajoča se,
kako resno je verjela takim reklamam, ko je hodila
v ljudsko šolo in kako so jo sugestije razkazovalče-
vih besed opajale in prenašale v neznan, skrivno¬
sten svet, poln nerazumljivih, čarobnih lepot. Bilo
je neumno, a vendar je bilo lepo in še sedaj privo¬
šči vsem, ki znajo biti naivni, tako veselje in skoraj
žal ji je bilo, da ni mogla več uživati bajk kakor
nekdaj.

Počasi se je obrnila, da bi nadaljevala svojo pot
po tem malem svetu, kjer so trda dejstva kupče-

8

vanja srečavala bežne utvare pravljic.

“Dobro jutro, gospodična,” jo je smehljaje na¬
govoril eden treh tujih gospodov, ki so nenadoma
stali pred njo.

Začudeno je odzdravila.

“Dobro jutro.”

Hotela je dalje, toda pot ji je bila zastavljena.

“Ne zamerite,” se je zopet oglasil neznanec, “ne
bi vas radi nadlegovali, ampak tukaj nikogar ne po¬
znamo, pa smo mislili, da bi morda bili tako pri¬
jazni . . .”

“O pozna se, da ste tujci.”

“Kako? O! Po jeziku?”

“Sprechen sie deutsch?” je vprašal drugi tujec.

Že je hotela pritrditi, a nekaj se ji je uprlo in z
namenoma slabim akcentom je odgovorila:

“Nur ein bischen.”

Sama ni vedela, zakaj tako ravna. V resnici je
obvladavala nemščino kakor svoj rodni jezik, možje
so se vedli dostojno in vendar je imela čuden ob¬
čutek, da ji njih družba ni prijetna.

“To nič ne stori,” je povzel prvi neznanec; “jaz
vem, da ne govorim prav dobro, ali vi me razumete.
Jaz bi se rad naučil vaš jezik, zato jaz rad govo¬
rim.”

“To je prav lepo, gospodje,” je odgovorila Minka
v zadregi, “toda v resnici ne vem, s čim bi vam
mogla ustreči. Čakam na prijateljico, ki bi morala
priti vsak trenotek in potem bova imeli opravke.
Ampak tukaj je dosti moških, ki vam bodo gotovo
radi dali vsa pojasnila, če le morejo. Saj so naši
ljudje postrežljivi.”

Tujčevo lice se je zmračilo.

“Rekel sem, da ne poznamo nikogar ..

9

“In če pride še ena gospodična, nas bo večja
družba,” je dodal drugi tujec.

Ta hip sta prišla mimo poštar Zajčar in učitelj
Marjan in sledeča trenotnemu nagonu ju je Minka
oslovila.

“O —- gospod Zajčar, ali imate nujne opravke?”

Poštar, znan šaljivec, se je odkril in globoko pri¬
klonil in deklamatorski odgovoril:

“Cenjena gospodična Minka, moji opravki so ve¬
dno važni, ne samo zaradi pošte, brez katere, kakor
veste, ne bi bilo civilizacije, ampak zaradi zamota¬
nega svetovnega položaja, ki ga brez mene ne bodo
mogli razvozljati. In tukaj, učitelj, kot vam je tudi
znano, je odgovoren za bodočnost vsega našega na¬
raščaja.” Glasno se je nasmejal in nadaljeval s svo¬
jim naravnim naglasom, ki je izdajal pevca. “Kaj
bi radi, Minka? Če bi radi slišali kaj o lju-bez-ni,
žal, da vas nisem poznal pred dvajsetimi leti. Toda
kaj, ko vas takrat še ni bilo na svetu.”

“Gospod Zajčar, tukaj so trije gospodje — pred¬
staviti vam jih ne morem, ker sama ne vem njiho¬
vih imen — ampak tuji so v našem kraju in radi bi
dobili kaj pojasnil. Vi poznate vsak kot in vsak nos,
medtem ko sem jaz nevedna . ..”

Poštar ji je segel v besedo.

“Zato naj namesto vas postanem ciceron. Ne
vem, kako bodo zadovoljni s tem nadomestilom.
Jaz bi se uprl.” Dvignil je ramena kolikor je le mo¬
gel visoko in se nato obrnil k tujcem. “Jaz sem po¬
štar Zajčar, ampak dve uri sem prost in če vam
morem storiti kakšno uslugo, sem vam na razpo¬
lago.”

Nemci so se predstavili: Fischermann, von Rad-
witz, baron Ruben. Povedali so le imena, toda Zaj-

10

carju je bilo to dovolj. Ko se je Minka nato poslo¬
vila, so gledali za njo, dokler ni izginila med stoj¬
nicami in šotori. Poštar se je nasmejal.

“Tudi jaz bi metal oči za njo,” je dejal, “toda to
dekle ni ne za mene, ne za vas.”

“Saj nihče ne misli tako,” je zamrmral tisti, ki
se je predstavil za Fischermanna in se je Zajčarju
zdel kot nekak vodja ali besednik.

“No, tudi jaz ne mislim, saj vsak rad pogleda
lepo dekle in za to nič zamere. Toda kaj ste želeli
vedeti?”

“Mi smo turisti, alpinisti in vaši hribi so nas že
davno mikali. Pa, saj veste, tudi najboljši hribola¬
zec se počuti le v nekaterih gorah domačega.”

“Razumem. Tudi pri nas so se primerile nesreče,
ampak le, če je kdo preveč vratolomen. Imamo pa
izvrstne vodnike, ki poznajo vsako skalo, uganejo
vreme, vedo za steze, ki so jih sami utrli in so pre¬
vidni. Vi ste menda iz Avstrije?”

“M-da. Da, da,” je pohitel Fischermann.

“Vaši hribi so podobni našim.”

“To je izvrstno,” je pripomnil Radwitz. “Potem
bo naša oprema dobra.”

“Brez dvoma,” je odgovoril Zajčar in njegov
glas je bil nenadoma hladan.

“Pa zakaj stojimo tukaj? Ali bi vas smeli pova¬
biti na čašo vina, če se dobi v teh krajih?” je vpra¬
šal baron, ki je dotlej ves čas molčal.

“Pa še dobro. Teče po grlu kakor olje,” je od¬
govoril Zajčar in pokazal pot do Drobnikove go¬
stilne.

Tam se je gostov kar trlo in bilo je zelo glasno.
Drobnik je na pragu pozdravil Zajčar ja in Marjana
in si navihal dolge, še vedno črne brke.

11

“Saj razumete, da danes ni tako kakor druge
dni,” je dejal, “pa ne boste zamerili. Hiša je polna
že od jutra, ampak za vas bomo že še našli kak
kotiček.”

“Vino pač ne bo nič drugačno kakor druge dni,”
se je nasmehnil učitelj. “Tuji gosti, saj veste, ne
smejo dobiti slabega vtisa.”

V tem je pristopila Drobnikova žena, precej
mlajša od njega, zelo živahna in okretna. Preveza-
vala si je predpasnik in se prijazno nasmehnila
Za j čar ju.

“Eden, dva, tri, štiri, pet,” je štela. “V lopi na
vrtu ni nikogar. Tam bo še najboljše.”

“Imenitno!” je vzkliknil Marjan. “Pa ne, da
imate zveze s preroki in ste vedeli, da pridemo?”

Drobnik se je široko nasmejal, da se mu je tresel
telovnik.

“He, he, Tinki ni treba nič prerokov, ona kar
ugane. In boljša je za kupčijo od mene. Jaz se ne
bi spomnil na vrt, ona pa se je.”

Odšli so in lopa, vsa zarasla s slakom, je bila
kakor naročena. Tam sta bili dve mizi, klopi vse
naokrog in ob mizah še stoli.

“To je kakor v raju,” je rekel Zajčar. “Pa nam
še nikdar niste pokazali.”

“Pravzaprav ne spada h gostilni, ampak danes
je tam tako natlačeno, da vam bo tukaj gotovo bolj
všeč. Posebno, če se hočete kaj pomeniti. Tam je tak
dirindaj, da ne bi mogli slišati lastne besede,” je
razlagala Tinka in potem vprašala, kaj naj prinese.

“Najboljšega, seveda, najboljšega,” je odgovoril
Zajčar. “Pred tujci moramo pokazati, kaj imamo.”

Fischermann je vzkliknil: “Ne smete nas sma¬
trati za tujce. Radi bi bili vaši prijatelji.”

12

“Priliko imamo, da se seznanimo,” je pripomnil
učitelj. “Kdor nam ni sovražnik, je vedno dobro
došel.”

“Nihče ne more sovražiti vas,” se je zopet oglasil
Fischermann. “Pri nas ljubimo Slovence. Vaša
dežela je lepa in mnogo dobrega slišimo o vas.”

Baron Ruben je pritrdil.

“Jaz bi rekel, da smo prav lahko prijatelji. Vi
imate tako rekoč našo kulturo.”

“Mislite, nemško?” se je začudil Marjan.

“Da, kajpada,” je odgovoril baron. “Na to ste
pač lahko ponosni kakor mi. To je naravno, da je
vaša kultura tudi naša, saj ste nekdaj vendar imeli
nemške šole.”

“Slišal sem nekaj takega,” je dejal učitelj in glas
mu je bil sarkastičen. “Ampak to je moralo biti
davno in le stareji med nami se spominjajo tistih
časov. Kar pa se kulture tiče, je po mojem mnenju
reč taka: ali smo kulturni, ali pa nismo. Priznavam,
da daje vsak narod temu, kar imenujemo kulturo
neko barvo, ampak bistva ne izpreminja. Ni po¬
sebno važno, ali se kdo bolj zanima za Goetheja ali
za Shakespearja, za Tolstoja ali za Voltairja, važno
pa je, kar se ustvarja. Vrhu tega pa ne moremo
prezreti, da segajo korenine kulture v čase, ko ni
bilo ne vašega ne mojega naroda, pa smo prevzeli
vse, kar smo našli dobrega in tudi sedaj jemljemo
in dajemo, dajemo in jemljemo.”

Von Radwitz je povzel besedo.

“To je bilo zanimivo predavanje. Iz tega, se mi
zdi, bi moralo slediti, da bi bilo najbolje, če bi bil
ves civilizirani svet ena celota in bi užival vse kul¬
ture vseh narodov.”

13

“Zakaj pa samo tako zvani civilizirani svet? Kaj
pa naj počnemo z ostanki?”

Baron Ruben ga je pogledal in zagugal gornji
del svojega dokaj težkega telesa, na levo, na desno,
na levo, na desno.

“To je pač vprašanje bodočnosti, katere mi ne
bomo doživeli. Kaj naj storimo z afriškimi črnci,
z Malajci, z Eskimi? V resnici ima le prav majhen
del sveta kulturo in samo s tem delom moremo
računati. Evropa, prav majhen del Amerike, še
manjši del Afrike — to je vse. Vsa južna Amerika
je skoraj brez izjeme indijanska. Avstralija? Hm,
peščica belcev in še teh le majhen udlomek.”

Poštar se je opravičil.

“Mene kliče služba,” je dejal. “Vse to je res za¬
nimivo, toda dolžnosti gredo pred vsem.”

“Škoda, škoda,” je potožil Fischermann, “kajti
vašega mnenja še nismo čuli.”

“Povedal sem takoj, ko smo se sešli, da imam le
dve uri časa. Saj ostanete še med nami, pa lahko
ob drugi priliki nadaljujemo. Vsak ima svoje pra¬
vico do svojega mnenja.”

Segel je po klobuku, pokimal za pozdrav in
odšel.

“Pri vas so uradniki točni,” je pripomnil baron,
“tako kakor pri nas. To je zelo važna reč. Pri nas
mora iti vse kakor po vrvici.”

“Tako bi moralo biti povsod. Nam se to zdi po¬
vsem naravno,” je odgovoril Marjan. “Vprašanje pa
je tudi, kako se delo opravlja.”

“Kako mislite?” je vprašal von Radwitz.

“O, čisto enostavno. Jaz, na primer, sem učitelj.
V šoli moram biti o pravem času, to se razume. Toda
če ne bi nikdar zamudil minute pa bi skušal vzgojiti

14

otroke kot avtomate, ali jih učil laži, bi bilo bolje,
da bi se nikdar ne prikazal v šoli.”

“Res — ne razumem,” je zbodel Radwitz. “Kako
to mislite — avtomate? in laži... Ali nima učitelj
svojih predpisov? To je treba poučevati, kar mu je
ukazano, ali ne?”

“Seveda, seveda. Ukazano mu je, da poučuje
zgodovino. V knjigah je zapisano toliko tega, da bi
se dijak lahko naučil, kar se od njega zahteva tudi
brez učitelja. Vendar pa se najdejo učenci, ki bi
radi vedeli več, ali pa iščejo pojasnila o tem in
onem. Tedaj je učiteljeva dolžnost, da pove resnico
po svojem najboljšem prepričanju. Ali ne?”

Von Radwitz je majal z glavo.

“Ponoviti moram, da ne razumem. Kdo naj od¬
loča, kaj je resnica in kaj ni?”

Baron je dvignil svoj glas in vsaka beseda je
bila kladivo.

“Odločati mora oblast. Anarhija bi nastala, če ne
bi bila zarisana črta, po kateri se mora hoditi. Pri¬
znavam vam neko plemenitost, vendar pa ste v
zmoti in rekel bi celo, da je vaša ideja revolucio¬
narna. In kam bi to vodilo?”

“Kam more voditi resnica?” ga je zavrnil Mar¬
jan. “Prej ste govorili o enotnosti sveta. Če smem
reči, je to moj ideal. Toda kako naj bi se dosegel
brez resnice? Kako bi se vam zdelo, če bi jaz začel
pridigati, da so Slovenci narod nad vsemi drugimi?”

“Tega ne boste učili,” se je ironski nasmehnil
baron. “Za to ste prepameten.”

“Prav imate,” je prikimal učitelj. “Ampak re¬
cimo, da bi to dejal v Parizu o Francozih.”

“Smejali bi se mu,” je odklonil Fischermann.
“Ves svet ve, da so Francozi degeneriran narod.”

15

“O tem, če dovolite, nisem popolnoma prepričan.
Pa dejmo, da bi to slišali iz Londona o Angležih.”

“To so navadni kramarji,” je odmignil Radwitz.
“Seveda, domišljijo imajo veliko, ker so si prisvojili
toliko sveta, da se jim sline cede po večjih kosih.
Ampak ta megalomanija se jim bo izbila iz glave.”

“Torej se strinjate z menoj, da se mora enotnost
doseči z enakopravnostjo brez vsake nadvlade.”

“To se pravi,” je zafilozofiral Fischermann, “ne¬
kdo mora pač biti voditelj. Nekdo mora skrbeti
za red.”

“Torej sem se motil in se ne strinjamo. Jaz sem
mislil, da celota sama lahko skrbi za red. Kdo pa
bi po vašem mnenju moral biti svetovni voditelj in
kakšen bi moral biti red? — Razume se,” je dodal
nekam malomarno, “da je vse to le teorija in si
zaradi morebitnih nesoglasij ne bomo skočili v lase.
Saj pri tej mizi,” se je nasmehnil, “ne bomo rešili
teh zapletenih vprašanj in ustvarili novega sveta.”

Vsi trije Nemci so hoteli obenem odgovarjati in
za nekaj časa ni bilo razumeti besede. Naposled je
Fischermann nadglasoval ostale. Široko se je na¬
slonil in se ozrl po omizju. Von Radwitz in Ruben
sta obmolknila.

“Recimo, da debatiramo le o teoriji. Priznajmo,
da se tukaj ne rešujejo problemi svetovne politike.
Vendar pa moramo imeti pred očmi, da ne razprav¬
ljamo o malenkostih. Meni se nekako zdi, da se
drugi narodi niso dovolj bavili s tem usodepolnim
predmetom, gotovo ne toliko kolikor smo se mi.”

“Ali mislite: vaš narod, ali vaši veljaki?” je
vprašal učitelj.

“Oboje, oboje,” je pohitel Fischermann. “Pri nas
ni razlike med mišljenjem voditelja in naroda.”

16

“Reči hočete, da misli on za narod, kaj?”

Nemec se je namrdnil in je nekaj časa neraz¬
ločno grgral, preden je našel pot iz zadrege.

“Naš vodnik vidi v dušo naroda in zato lahko iz¬
raža njegove misli. Kadar on govori, je prav tako
kot da bi govoril ves narod.”

Marjan se je namuznil.

“To je fenomenalno. To je v resnici neprimerno
več nego sem jaz kdaj v svojih sanjah pričakoval
od enotnega sveta.”

“Gotovo,” je pribil Fischermann. “Gotovo. In
noben drug narod ne bi mogel poroditi takega ve¬
likana.”

“Noben!” je prilil von Radwitz.

“Noben!” je sekundiral baron.

Molk je trajal minuto, ki se je zdela dolga ura.
Učitelj je z očitnim zanimanjem opazoval Nemce,
potem je skomizgnil in dejal:

“Menda se ne motim — pa kako bi se mogel
motiti — da ste s tem posredno odgovorili tudi na
moje vprašanje.”

Von Radwitz, očividno vesel, da je zopet prišel
do besede, je odgovoril:

“Gotovo se ne motite. Kot ste rekli: ne bi se
mogli motiti. Kakor na dlani je, da nima noben
narod enakih kvalifikacij kot nemški. Zato je po¬
klican, da prevzame vodstvo sveta.”

“Z drugimi besedami, da postane vaš gospod
Fuehrer absolutni gospodar tega majhnega, a za
enega človeka vendar ogromnega planeta. Saj je on
poosebljeni nemški narod.”

“Tako je!” je vzkliknil baron.

“Le še ena malenkost: Kaj pa mislite, da pore¬
čejo ostali narodi? Kakšna vloga je namenjena

17

njim? Kakšen bo red, ki ga hočete uvesti?” je vpra¬
šal Marjan kakor da govori z branjevcem, od kate¬
rega kupuje moko in lečo.

“Vi ste zelo temeljit,” je odgovoril baron in raz¬
tegoval besede. “Rekli ste, da tukaj ne bomo rešili
teh problemov.”

“Seveda ne. Če se vam zdi preveč, ni treba od¬
govarjati.”

Fischermann je ošinil barona z jeznim očesom.

“Na vse se lahko odgovori,” je dejal trdo.
“Ostali narodi morajo spoznati, da je edina rešitev
v tem, kar jim dajemo. Anarhija se mora končati.
Red, ki ga hočemo ustanoviti, je povsem enostaven.
Tisti, ki so ustvarjeni za vodstvo, vodijo. Tisti, ki
jim je namenjeno delo, delajo. Vsi narodi so vab¬
ljeni, da sodelujejo z nami.”

“Pa če odklonijo sodelovanje,” se je nasmehnil
Marjan.

“Le slepci morejo odkloniti,” je vzkliknil Ne¬
mec “Prepričan sem, da so vaše oči zdrave.”

“Tudi jaz mislim, da so. Ne vem pa, ali gledajo
enako kakor vaše.”

“Če bi gledale drugače, ne bi bile zdrave. Kdor
bo sodeloval, bo brat. Drugi — hm — bodo morali
ubogati.”

Gospa Tinka je prišla vnovič pogledat, ali je še
kaj vina v bokalih in ker so bili zopet prazni, je po¬
stavila polnega na mizo. Nemcem se je že poznalo,
da je pijača imenitna. Učitelj pa se je imel v oblasti
kakor ob začetku. Gostilničarka je vprašala, ali žele
gospodje še kaj drugega in povedala, da so klobase
pravkar pečene.

Von Radwitz je vzkliknil:

18

“Klobase? Slava teh klobas je dosegla tudi naša
ušesa. Ali so res tako delikatne?”

“Pokusimo, pokusimo,” je dejal baron, “da
bomo znali povedati doma.”

Tinka se je nasmehnila.

“Upam, da ne boste razočarani,” je dejala in
hitro odšla.

“Tako smo torej zopet pri realnostih,” je ugo¬
tovil učitelj. “Klobase niso teorija.”

“Kadar uvedemo red, sploh ne bo več nobenih
teorij,” je zahropel von Radwitz.

Iz gostilne je zadonelo fantovsko petje,

Tam za goro, tam za goro . . .

Navadna pesem, a glasovi so bili sveži, petje
ubrano, dinamika izrazita in donelo je kakor arija
z opernega odra.

“E-e-em,” je zagodel baron. “Kakšen zbor pa
je to?”

“Fantje iz okolice,” je odgovoril Marjan. “Naši
radi pojo. Morali bi jih slišati, kadar so tudi dekleta
poleg.”

“M .. .ha. Dekleta!” je zavriščal Radwitz.

“Ampak red bo moral biti, red! Vsak na svojem
mestu, vodja pa nad vsemi!” je že dokaj pijano
vzkliknil Fischermann. “Red je glavno.”

Kakor za odgovor so fantje zapeli:

Kaj nam pa morejo, morejo, morejo,

Če smo vesel’?

Gostilničarka je prinesla klobase . ..

19

2 .

Na obisku

Savinčev Tobej je prišel nepričakovan na po¬
čitnice. Ko ga je oče pokaral, češ naj bi bil vsaj
pisal, je odgovoril, da je imel namen, ostati še nekaj
časa v Ljubljani, pa se je spomnil, da je na Rogače-
vem sej m in to da ga je prignalo domov.

“Pa nič drugega ne?” je vprašal oče z glasom
preiskovalnega sodnika. Tobej pa je dobro vedel, da
je strogost starega Andreja le navidezna. Spominjal
se je, kako ga je pregovarjal, da naj se loti kmetije
in prepusti študiran j e drugim, medtem ko je materi
pravil, da ima fant “dobro glavo” in bi bila škoda,
če je ne bi porabil.

Tobej se je nasmejal in Andrejeve oči so se za¬
svetile, ko je odgovoril:

“Vas tudi vleče domov, kadar koli ste tri dni
preč od kmetije in pravijo, da jabolko ne pade daleč
od debla.”

“Pravijo še marsikaj drugega, pa če bi se človek
ravnal vedno po pregovorih, bi včasih tako zavozil,
da ne bi prišel več iz jarka. No, vesti ti ne bom iz¬
praševal, Rotarjevi punci pa tudi ne pojdem pove¬
dat, da si tukaj.”

“Bodite brez skrbi. To zve tudi brez vas, ampak
to še nič ne pomeni.”

“Tako sem tudi jaz govoril, pa me je vendar
tvoja mati ujela. In zate bo prav, če malo pripaziš.
Tujci so prišli na sejm, na videz veliki gospodje in
so že metali oči za njo.”

20

“Kaj se čudite? Stavil bi, da so tudi za materjo
gledali drugi in vi se vendar niste zbali.”

“Kaj pa ti veš? Saj te še ni bilo na svetu. Eh,
pojdi v kuhinjo, tam jo najdeš in gotovo ima kaj na
ognjišču. Jaz moram pogledat na polje, ti pa že
najdeš svojo pot.”

Mati si je brisala oči, ko je Tobej stopil v kuhi¬
njo, pa je le kihnila.

“Si prišel?” je rekla.

“Sem,” je odgovoril; “saj to menda ni nič ža¬
lostnega.”

“Kdo pa pravi, da je? Ni te bilo od Velike noči.
O pravem času si prišel. Žanjemo in nekaj sadja
nabiramo.”

“Kakšna je letina?”

“Tako, tako. Stradali ne bomo, za prodajo pa
ne bo veliko. Preveč je bilo suše. Kaj pa ti? Se
še vedno ukvarjaš z mašinami?”

“Seveda. To sem začel in to moram končati.”

“Kar se naredi z mašinami, se ne more jesti.
Meni se zdi ta reč nevarna.”

“Na polju in v gozdu je tudi nevarno, če se ne
pazi. Naša dežela bo potrebovala dosti strojev, sicer
bomo zaostali.”

“Ko sem bila mlada, ni nihče govoril o mašinah,
pa smo dobro živeli. Sedaj je pa toliko novotarij...
ne vem, kam še pridemo. Pa sedi za mizo in pokusi
domačo hrano.”

Tobej je komaj opazil, kako se je sukala okrog
ognjišča, stopala do stare kuhinjske omare, pa do
mize, dokler ni bila južina pripravljena. Sedaj je
sedel in mati mu je naložila, potem si je s predpas¬
nikom obrisala roke in sama prisedla na drugi strani
mize.

21

“Pa kaj je novega doma?” je med zalogaji vpra¬
šal. “Kaj dela Peter? In kako se ima Dortka?”

“Vprašuj, vprašuj, pa kaj naj povem? Kmalu
ne bom več za ta svet. Nič ni več dobro, kar ie
bilo.”

“Tega sami ne verjamete,” ji je protislovil To-
bej. “Svet gre naprej, ampak to se je vedno godilo.”

“Pa ne tako. Saj že Petru naše kmetovanje ni
več všeč. O nekakšni gromoniji govori in pravi, da
se pojde na jesen učit novega kmetijstva.”

“To je prva pametna reč, ki jo slišim o Petru.”

“Seveda, še ti mu boš dajal potuho. Očeta na¬
govarja, da bi prikupil še tistih petdeset oralov on¬
kraj potoka. Kdo bo pa to obdeloval? Že zdaj ko¬
maj zmagujemo.”

“Zato se gre učit agronomije. Ta zemlja leži
tako, da se bo s traktorjem imenitno obdelovala.”

“Pa kaj še? Mlatiti z mašino, kaj?”

“Seveda, pa še marsikaj drugega, kar sedaj
opravljate z roko.”

“Pa vsaj kočarji nekaj zaslužijo, če pridejo žeti
in mlatiti.”

“Ni treba, da bi ostali kočarji; zemlje naj bi do¬
bili, da bi jo obdelavah zase.”

“Kdo pa jim jo bo dal?”

“Mati, meni verjemite, da pride vse to.”

Vzdihnila je in zmajala z glavo.

“Morda čez sto let. Saj pravim, da nisem več
za ta svet.”

Tobej je vstal, jo prijel okrog pasu in zavrtel.
Malo se je branila, potem pa je odnehala.

“Saj plešete še kakor dekle,” se je nasmejal, ko
jo je posadil na stol, “pa govorite o umiranju. Ko-

22

maj pol življenja imate za seboj, pa rajše mislite na
to, kar pride.”

“Kaj pa bi prišlo dobrega? Meni se zdi vse
narobe.”

“Seveda,” je prikimal, “marsikaj je narobe,
ampak zato smo tukaj, da popravimo take reči. Še
čudeže boste doživeli.”

“O, čudeže, čudeže, pa kakšne? Nemara zopet
kakšno vojno.”

Tobej se je zresnil. Glas se mu je izpremenil
kakor da bi odrezal.

“Odkod vam prihaja taka misel, mati?” je
vprašal.

“Odkod neki? To pride kar samo po sebi. Vse
se čim dalje slabša, davki so taki, da jih komaj naj¬
boljši kmet zmore, draginja, nihče te ne vpraša,
kako živiš, tam gori delajo kar po svoje, pa kaj bi
moglo biti še hujše, če ne vojna?”

“Veste mati, to se res prav lahko zgodi, lahko
se pa tudi prepreči. Treba ni le dobre volje, ampak
tudi več pameti kot se je doslej kazalo. Pa pustiva
to, saj ne sediva na ministrskih klopeh. Kaj pa je
z Lojzko?”

“Oh, kaj bo? Tudi ona ima muhe v glavi. Zdaj,
ko je končala tisto šolo v Ljubljani, bi mislil, da
ostane doma, ampak naenkrat hoče tudi ona študi¬
rati, da postane doktorica. Rekla sem ji, naj poroči
zdravnika, pa bo doktorica. Ona pa, da bi bila tedaj
samo doktorjeva žena. Kdo je v mojih letih slišal
kaj takega?”

“Drugi časi so sedaj, mati, pa se slišijo druge
reči. Resnica je, da manjka zdravnikov in če Lojzka
misli, da je to njen poklic, ji kar pomagajte.”

“Kdo pa bo delal pri hiši? Jaz se staram . . .”

23

“Nikar ne govorite tako. Otresite se te misli,
pa boste mlada. Saj jih še petdeset nimate na grbi.
In dela vam še dolgo nihče ne bo mogel odvzeti,
ker ga ne pustite nikomur. Kadar pa pride Peter
s svojim novim znanjem, tudi ne bo garanja od zore
do mraka.”

“Kaj pa bomo tedaj počeli s časom?”

“Vidite, tako je. Pa se boste vendar morali s
časom privaditi tudi počitku.”

“Ti pa tvoji dobri sveti! Ali si se prišel le z me¬
noj prepirat? Vem, da bi te tudi kdo drugi rad videl.
Pojdi, pojdi, da se morem lotiti kakšnega dela. Hiša
ti ne uide.”

Tobej se je nasmejal in posegel po klobuku.

“Res, pogledati je treba, kakšen je sejm. Rado¬
veden sem, ali me bo ta vrvež še tako zanimal ka¬
kor včasih.”

“Nič se ne boj, najdeš že kaj takega, kar te bo
zanimalo. Pa se vrni vsaj za večerjo.”

Tobej je odšel.

3 .

Tobej je hodil po sejmu in kar je videl, ga ni
posebno zanimalo, ker so bile njegove misli drugod.
Njegove oči so iskale dekle, katero bi njegov prihod
moral presenetiti, toda niso je našle, dasi je bil sko¬
raj prepričan, da je kje na sejmu. Namesto tega je
srečal učitelja in tudi to je bilo presenečenje. Mar¬
jan je razširil roke in ga gledal kakor da je padel
iz neba. Stisnila sta si roke in se hrupno pozdravila.

“Kdaj si se vrnil? Ali si prišel na počitnice, ali
le na kratek obisk?” je poizvedoval učitelj.

“Še kaj vprašanj?” se je nasmejal Tobej. “Tukaj

24

sem, to vidiš, to pa je za enkrat tudi vse, kar vem.
Rad bi bil v Ljubljani in rad bi bil tukaj, pa kot
učenjak veš, da oboje ni mogoče. Pa kaj je novega
na Rogačevem?”

“Nič posebnega ne. Sejm, to je najnovejše.
Ampak ti bi rad, da bi ti govoril o Minki, saj vem.”

“Kaj neki veš? Ali ti zaupa svoje skrivnosti?”

“Tega ne bi mogel trditi, saj jih tudi ne iščem.
Vendar pa ti svetujem, da pripaziš, če ti je kaj na
tem ležeče, da ti je ne ugrabi drugi.”

“To je cenena šala. Če me hočeš potegniti, nisi
naletel na pravega.”

“Nikakršna šala to ni. Tebi seveda še ni znano,
da imamo tujce v trgu, očividno dokaj visoke go¬
spode in včeraj so že imeli pomenek z njo.”

“Kakšne tujce?”

“Turiste. Če čitaš liste, si moral zvedeti, da je
postala Jugoslavija nekakšna Meka za te ljudi. Prej
niso niti poznali naše dežele in o našem narodu so
vedeli manj kot o Kafrih, sedaj pa bomo kmalu
imeli več izletnikov kot Italija.”

“Nemci?”

“Vprašal sem jih, ali so Avstrijci, pa so pritrdili.
Pa je bilo jasno, da so lagali. Užival sem njihovo
družbo, dokler niso bili tako pijani kakor klade,
ampak pred tem so pokazali svojo pravo barvo.”

“Lahko uganem, kakšna je ta barva. Pa kaj
iščejo tukaj? Rogačevo še ni tako slavno kakor Be¬
netke. Če bi šli na Bled ali v Bohinj . ..”

“Morda jih je privabil sejm. Škoda, da jih nisi
poslušal. Zabaval bi se bil kakor v gledališču ob
burki.”

“Dobre burke imajo včasih zelo resno jedro in

25

morda bi se bil bolj jezil kakor zabaval. Poznam
nekoliko to naduto svojat.”

“Meni je potipalo žilico, da bi poizkusil svoje
detektivske sposobnosti, četudi nisem nikakršen
Sherlock Holmes.”

“Čemu?” ga je zavrnil Tobej. “Tudi če bi odkril,
da so, recimo, vohuni — kaj potem? Ali bi jih na¬
znanil? Ali bi jih prijel in tiral v zapor? Dobil
bi dolg nos, njim pa bi se z vsemi mogočimi ceremo¬
nijami opravičili.”

“Morda imaš prav, saj sami vabijo te novovrstne
turiste, pa vendar menda niso popolnoma slepi. Am¬
pak jaz bi imel zadoščenje.”

“Egoist!”

Marjan je povedal na kratko Tobeju, kaj je nem¬
ška trojica govorila in kako se je vedla, ta pa je le
skomizgaval.

“Vse to ni nič novega. Celo moja mati je rekla,
da se ne more iz vsega izleči nič drugega kot nova
vojna in ona se ni nikdar bavila s politiko.”

“Vojna?” se je zavzel Marjan. “Ali si tak pesi¬
mist?”

Tobej je skomizgnil.

“Nobenega posebnega pesimizma ni treba,” je
dejal. “Niti fatalizma ne, dasi je v tem nekaj zape¬
ljivega, da se človek komaj ubrani... Eh, kaj bi go¬
voril o tem, ko vse naše besedičenje nič ne zaleže?”

“Jaz pa mislim, da ni tega nikdar preveč,” ga je
zavrnil Marjan. “Nasprotno. Zdi se mi, da bi morali
vsi govoriti o teh rečeh, vse ljudstvo, resno in gla¬
sno, tako da bi slišala gluha ušesa.”

“Ha! Za to ne bi bila gluha. O da, če bi res vsi
govorili in se tudi postavili za svoje besede, bi bilo
drugače. Ampak kakor je, nikar ne govori pre-

26

glasno, če se nočeš seznaniti z notranjostjo naših
ječ.”

“Vse boljši ljudje so že bili v kaznilnicah in
so še.”

“O da. Niti jaz se ne bi ustrašil, če bi kaj kori¬
stilo. Ampak dokler bi Marjan in Tobej jedla ričet,
pa se ne bi nikjer niti toliko spremenilo kolikor po¬
vzroči komarjev pik, ni vredno, povzročati državi
teh stroškov. Zunaj se še vedno več opravi kot v
tistih shrambah.”

Marjan se je ustavil. Ob teh pogovorih sta ho¬
dila, ne da bi bila pazila, kje in kod in nenadoma
sta bila pred šotorom, ki je služil kot dom potujo¬
čemu kinu.

“Kaj pravzaprav razpravljava, ko sva enakih
misli in nama ni treba drug drugega prepričevati?”

Tobej se je glasno nasmejal.

“Kdo pa je začel?” je vprašal. “Ne, to je ne¬
smiselno vprašanje. Zdi se mi, da so vse te reči v
zraku in človek jim ne more izbeči. Svet je bolan in
tisti, ki bi ga morali zdraviti, so šarlatani ali pa sla-
botneži. To ti gre pod kožo in srd mora nekako
prebiti skorjo. Ne dosežemo s tem pa seveda niče¬
sar in postanemo podobni navadnim klepetuljam.”

“Če bi kar molčali, pa tudi ne bi bilo nič bolje.
Vsaj ne zaspimo.”

“Tudi to je nekaj vredno.”

“Glej, kino. To je nekaj novega na naših sej¬
mih.”

Ozrl se je proti vhodu, kjer so bile razobešene
slike posameznih prizorov in nenadoma je vzklik¬
nil:

“Hudirja, to je vendar Minka.”

Njegove besede so bile tako glasne, da se je

27

dekle obrnilo.

“Tobej,” je spregovorila. “Kdaj si pa ti prišel?”

“Danes, Minka,” je odgovoril. “Mislil sem, da te
najdem kje na sejmu.”

“Pa ne, da bi me bil iskal?” se je porogala, “če
bi mi bil pisal, čisto kratko pisemce, ti ne bi bilo
treba iskati.”

“Vidva se imata kaj pomeniti,” je pripomnil
učitelj, “in mene čakajo opravki.”

“Doslej še nisem slišal nič o teh važnih opravi¬
lih,” ga je zavrnil Tobej.

“Kar se imava midva pomeniti,” je dodala Min¬
ka, “gotovo ne more žaliti vaših ušes. Sploh nisem
bila pripravljena za kramljanje. Menda veste, da je
to le kino. Prav v trenutku, ko ste me zasačili, sem
nameravala stopiti po listek.”

“To bi tudi midva lahko storila,” je dejal Tobej.
“Kaj pa kažejo? Kakšne amerikanske strahote o
chikaških tolovajih?”

“Slabo ugibaš,” je odgovorila. “Sama sem izne-
nadena. To je francoski film, če prav razumem, je
naslov ‘Velika deluzija’. In veliki igralci.”

“Dobro sliko tudi jaz rad vidim,” je priznal Mar¬
jan in je stopil po vstopnice, dasi je Minka prote¬
stirala.

“Mene seveda nihče ne vpraša,” se je Tobej na¬
mrdnil. “Dandanes je res povsod diktatura.” In se
je nasmejal pa so vstopili.

V šotoru je bila tema, torej sta se Tobej in
Minka držala za roke in si jih včasih stisnila. Slika
je vsem ugajala in Marjan je včasih šepetaj e pre¬
vedel tolmačenje, ki je spremljalo film. Tobej se je
posebno čudil, da je bilo mnogo gledalcev in da so
vsi pazno sledili igri...

28

4 .

Motena zabava

Po predstavi so vsi trije hodili po sejmu, izrekali
svoje mnenje o sliki in naposled prišli do vprašanja,
kaj dalje storiti, da bi minil čas, pa da ne bi bii za¬
pravljen. In — hote ali nehote — se je razgovor
zopet dotaknil tujcev.

“Ali so ti ljudje res tako zanimivi?” je nevoljno
vprašala Minka. “Jaz sem bila včeraj vesela, da sem
se jih mogla iznebiti. Ne vem, zakaj. Pa naj sedaj
tratimo čas s spomini nanje?”

“Mene ti spomini tudi nič posebno ne mikajo,”
je dejal Marjan, “in tudi ne bi trdil, da so kot ljudje
izredno zanimivi. Morda pa je vendar škoda, da
niste bili z nami. Morda bi se ujezili, ampak s štu¬
dijo bi najbrže bili zadovoljni. Mogoče, da so mo¬
žaki res hribolazci, dasi me obhajajo dvomi. Pač pa
ne verjamem, da so nas počastili s svojim obiskom
zaradi lepote naših krajev.”

Minka ga je pogledala in se nasmehnila.

“Meni niso bili simpatični, čim so se začeli su¬
kati okrog mene, ampak če namigujete, da jih sma¬
trate za vohune, se mi zdi, da jih precenjujete. Špi-
jonaža se, kolikor je meni znano, opravlja v času
vojne, ali pa vsaj, če se pričakuje krvav spopad. Pa
smo vendar že večkrat slišali, da so odnošaji med
našima državama korektni in celo prijateljski. Po¬
vrh tega je med nami nekoliko drugih dežel in do¬
kler imajo te mir, ne vidim, kako naj bi se naše
vojske spopadle.”

Tobej je ustavil njeno razlago.

“Draga moja,” je ugovarjal, “menda sama ne

29

verjameš, kar govoriš, pa bi le rada slišala, da bi
kdo potrdil tvojo željo. Naj bo ta naš mir že kakr¬
šen koli, so vendar vohuni na vseh koncih in krajih
in nihče ne zaupa ne sosedu, ne antipodu. Vsa da¬
našnja prijateljstva so gola hinavščina in drugače
ne more biti.”

“Ali ni res, da je nevarnost vojne tem večja,
čim več se govori o njej?”

“Iz tega bi sledilo, da je edino pravilno molčati,
pa naj se godi kar koli,” je odgovoril z nasmeškom.
“Včasih je kakšna stvar resnična in obenem ni. Go¬
voriti o vojni po nepotrebnem s tiho željo, da bi
prišla, je zločin. Najbrž imaš take deklamacije na
umu. Toda če je nevarnost resnična, je molk prav
tako zločin.”

“In za tiste, ki sovražijo vojno, so sedaj hudi
časi,” je dodal učitelj.

“Torej tudi zame,” je zamišljena dejala Minka.
“Ali niso naši starši imeli dovolj teh strahot?”

“Seveda so,” je pritrdil Tobej. “Če bi se dalo
vprašanje vojne na splošno glasovanje, sem popol¬
noma prepričan, da bi ljudstvo v vsaki deželi z
ogromno večino glasovalo za mir.”

“To bi bilo pravilno,” je vzkliknilo dekle. “Tako
bi moralo biti.”

“O da, moralo bi biti tako. Toda tako ni. Ali bi ti
znala svetovati, kako naj bi se to izvršilo? ... Ni se
ti treba truditi za odgovor. Ne poznaš ga in nihče
ga ne pozna. O kajpada, lahko bi se storilo, če ...
Ta vražji ‘če’. Če bi ljudstvo imelo moč, katere
nima. Če bi ljudstvo hotelo moč. Če bi bilo priprav¬
ljeno, da se bojuje za to moč. Če, če, če...  Ne, ob¬
upati ni treba. Prišel bo dan, ko bo vse to resnično
in takrat bo na svetu marsikaj drugače. Ampak do-

30

slej je le malo, bore malo tega dela izvršenega. No
vidiš r  zopet smo tam. Vse je zaman. Časi so taki, da
ne moreš izbegniti. Sonce sije in v dušo ti prodirajo
njegovi blagi žarki, pa pozabiš na njegov čar. Lju¬
dje se vesele in rajajo, ker je tako lepo na sejmu,
a naenkrat pade senca in misliti moraš na druge
reči, na katere nisi nameravala misliti. Ampak se¬
daj si se menda naveličala mojega brbljanja...”

Ves ta čas so hodili brez cilja, včasih sledeči
množici, včasih skušajoči, da se izmotajo iz gneče
in sedaj so zavili okrog vogala in se naenkrat kakor
na povelje ustavili. Prišli so do Mogotarjeve go¬
stilne na drugem koncu trga in bili priče prizoru,
ki je bil obenem smešen in resen. Izredno visok in
plečat fant, po vsem kraju znani Boštjan Golob je
držal dokaj manjšega moža izpod ramen kakor
vrečo ovsa, ga nosil skozi odprta vrata gostilne in ga
pred pragom postavil na noge, ne oziraje se na nje¬
govo brcanje in kričanje. Ko je bilo to opravljeno,
se je tako transportirani mož obrnil proti fantu, mu
žugal s pestjo in kričal nekaj nerazumljivega.

Marjan si je pomencal oči in vzkliknil:

“Hudirja, to je naš baron.”

Ta hip sta prikorakala orožnika in spoznala, da
je tukaj posla zanje. Starejši je takoj z uradnim
glasom vprašal:

“Kaj se godi tukaj?”

Boštjan se je le smejal, baron pa je mahal z ro¬
kama, se poskušal vzravnati, da bi naredil na moža
postave imenitnejši vtis in iz ust so se mu sipale
tako srdite besede, da so bile komaj razumljive.

“Napaden sem bil in globoko užaljen. Pritožil
se bom pri vaši vladi. Strogo kazen zahtevam za
tega . .. tega . . . napadalca.”

31

“Kaj si storil — se pravi, kaj ste storili, Bošt¬
jan?” je vprašal žandar.

Fant se je nasmehnil.

“Ali niste videli? Zabavljal je in se postavljal.
Vso družbo je žalil in ker ni nehal, sem mu olajšal
odhod. To je vse.”

“To ni vse,” je kričal baron Ruben. “On se me
je telesno lotil. To je skrajna predrznost in žalitev.
Če bi se to zgodilo v Nemčiji.. .”

“Hahaha, v Nemčiji,” se je zarežal Boštjan. “Pa
še nismo v Nemčiji in nikoli ne bomo.”

“Tiho, Boštjan,” ga je pokaral orožnik. “Do¬
gnati je treba dejstva. Kje so priče?”

“Priče?” se je porogal fant. “Gostilna jih je
polna.”

“To niso priče,” je protestiral baron. “To so vse
njegovi pajdaši. Seveda bodo z njim držali.”

“Prosim, prosim,” ga je skušal miriti žandar.
“Vse po redu. Pa prosim, kdo ste vi?”

“Jaz? Kdo sem jaz?” se je jezil Ruben kakor da
bi ga moral vsaj vsak uradni človek poznati. “Jaz
sem Alf on s baron von Ruben in če hočete informa¬
cij o mojem položaju . . .”

Medtem se je v gostilni zvedelo, da se zunaj ne¬
kaj odigrava in nenadoma je bila velika gruča okrog
prej majhne skupine. Tudi Marjan, Tobej in Minka
so se približali, kajti zdelo se je, da postaja vsa
stvar zanimiva.

“Tu so priče,” se je nasmejal Boštjan. Bilo je vi¬
deti, da se sploh rad smeje.

“Mislim, da nikakor ni treba prič. Jaz sem po¬
vedal, kar je bilo treba,” je deklamiral baron, “ven¬
dar pa lahko pravim, da imam tudi jaz priče.”

“He! Mislite tista vaša tovariša?” se je porogal

32

Boštjan. “Iskati bi ju morali. Pravijo, da sta bila pa¬
metnejša od vas in sta odšla pri zadnjih vratih,
hahaha.”

“Kdo to pravi?” se je ujezil baron.

Splošen smeh je bil odgovor na to. Potem pa je
pristopil trgovec Karan.

“Gospod narednik, res je, da sta druga dva
Nemca zapustila gostilno kakor pravi Boštjan, ko
sta spoznala, da so gospodje turisti zašli predaleč
s svojim poveličevanjem vsega nemškega in z za¬
sramovanjem našega ljudstva. Če potrebujete priče,
sem vsak čas na razpolago.”

Orožnik je potegnil knjižico iz žepa.

“Jaz moram narediti naznanilo,” je dejal, “in
pripravljeni bodite, če vas pokliče sodnija. Gospod
baron, tukaj ste pač le na počitnicah za kratek čas,
toda če hočete, da se izvede preiskava, vas moram
prositi, da ostanete toliko časa tukaj, da bo stvar
končana.”

“To je smešno,” se je togotil Ruben. “Jaz nisem
priča. Jaz sem tožitelj in naloga vašega državnega
pravdnika je, da zastopa tožbo. Mi imamo tukaj
svoje poslanstvo in svoje konzule, če je treba kaj
posebnega poizvedeti. Jaz se ne bom osebno vlačil
po vaših sodiščih.”

“Kakor sem že dejal,” je nekoliko nevoljno od¬
govoril orožnik, “je moja naloga, naznaniti zadevo.
S tem je moje uradovanje končano in poklicane ob¬
lasti odločijo, kaj se dalje stori. Če hočete, da bosta
zaslišana vaša prijatelja, mi morate povedati njuna
imena in naslove. Boštjan, seveda morate tudi vi
biti pripravljeni.”

“Hej, jaz sem vedno pripravljen, pa se niti v

33

sanjah ne bojim. Tisti dan še ni prišel, ko bi morali
požirati velenemške pljunke.”

“Sedaj se razidite,” je pozval narednik, “ker to
ni naznanjen shod in ker doslej ni bilo na sejmu
nobenega nemira, ni treba, da bi se začela rabuka
tukaj.”

Slišal se je smeh, klici odobravanja in ljudje so
začeli izpolnjevati orožnikovo željo. Nekateri so se
vrnili v gostilno, drugi pa so šli po svojih potih. . .

5 .

Pri večerji

Pri Savinčevih je bilo tisti večer slovesno —
seveda, po kmečko. Po dolgem času je bila zopet vsa
družina zbrana za večerjo. Hišo so smatrali za ve¬
liko in po pravici, ker se je v teku let dokaj pove¬
čala. Savinec je imel nekaj gozda in ob potoku žago,
pa je s previdnim gospodarstvom dobil dovolj lesa,
da je enkrat zgradil kaščo, drugič popravil hlev,
pa včasih storil tudi kaj v hiši. Tako je mati imela
veliko kuhinjo in poleg nje sobo, v kateri je bilo
prostora ne le za družino, ampak celo za pravo go¬
stijo. Včasih je sanjala o tistih časih, ko bodo vsi
otroci poročeni in bodo imeli svoj naraščaj, pa je
želela en prostor, kjer bi se lahko shajal ves rod in
veliko dvorišče, da se deci ne bi bilo treba potikati
po cesti. Te sanje so polagoma pobledele, ko je vi¬
dela, da so novo poročeni hoteli čim prej imeti svoj
dom, pa tudi če je bilo le najeto stanovanje. Začet¬
koma jo je to opazovanje žalostilo, sčasoma pa se
je bol oblažila, zlasti še, ko se je spomnila, da je
pred tolikimi leti tudi sama komaj čakala, da pri-

34

deta z Andrejem v svoj dom. Ampak lepo bi vendar
bilo, če . . . Eh, kaj!

Sedaj je Tobej tukaj in Lojzka je doma, pa Pe¬
ter. Morda prideta tudi Minka in Dortka. Dekleta
bi ji lahko pomagala v kuhinji. S tem seveda ne
pravi, da ne bi mogla zdelati sama .. .

Čez dan je Andrej parkrat pogledal v kuhinjo.

“Kaj pa te danes tako mika kuhinja?” je zago¬
drnjala. “Druge čase te nič ne briga, kaj se kuha
ali peče.”

“Saj ne gledam v tvoje lonce,” se je pošalil. “Le
dolgčas mi je, pa če sem ti na poti, lahko najdem
vrata.”

“Le čudno, da se prav danes tako dolgočasiš,”
ga je zbodla žena. “Ali ne najdeš nobenega opravka
pri hiši? Ali pa misliš, da čepi Tobej ves čas tukaj,
ali da sem ga privezala?”

“To bi se mi ljubilo,” se je glasno nasmejal. “Na
Rogačevem je sejm, pa naj ga iščem v kuhinji? Saj
sva bila tudi midva mlada.”

“Pa to je bilo v davnih časih,” ga je po strani
pogledala; “nikar ne pozabi, da so tudi tebi leta po¬
tekala. Sedaj pa,” je nenadoma hitela, “glej, da
najdeš vrata. Kar hitro.”

“Kaj pa te je naenkrat pičilo? — O, korake
slišiš pa se bojiš, da bi me kdo našel pri tebi? Ali
si pozabila, da sva poročena?”

“Pojdi, pojdi, pojdi,” je hitela. “Dekleta pri¬
hajajo.”

Andrej je prijel za kljuko.

“Po tolikih letih ljubosumna,” se je režal, “to je
pa res nekaj novega.”

“Ali naj primem za metlo? Ali naj mislijo, da
tukaj samo klepečem?”

35

“Nič se ne boj; čenčale boste tudi, ko mene ne
bo. Tri ženske!”

Široko je odprl vrata, stopil pa je nazaj, kajti
zunaj sta bili že Minka in Dortka. Prva se je de¬
lala kot da se je ustrašila, druga pa se je tiho ho-
hotala.

“Kar naprej!” je zaklical Andrej. “Jaz nisem
strah in Marjana že čaka. Dobro se imejte in nare¬
dite kaj dobrega. Pa kaj bi vam priporočal? Saj
bosta fanta pri večerji, pa bosta seveda pokazali,
kaj znata.”

“Ali še ne pojdeš?” je vzkliknila žena. “Minka,
Dortka, ne ozirajta se na starega norca.”

“Stari bo jedel, kar boste skuhale za mlade,” se
je še enkrat nasmehnil Andrej in odšel.

Marjana je dala vsakemu dekletu po en predpas¬
nik in vse tri so se lotile dela, da je šlo kakor za
stavo. To pa ni jezikov nič motilo in gradiva jim ni
zmanjkalo.

“Ali si že videla Tobeja?” je vprašala mati.

“Seveda sem ga,” je odgovorila Minka. “Srečala
sem ga na sejmu.”

“Pa vem, da ga nisi pričakovala tam,” se je mu¬
zala žena. “To je moral biti čuden slučaj.”

“Res, bil je slučaj,” je odgovorila Minka. “Kaj¬
pada, tudi brez tega bi se bila gotovo našla, ker
nisva hodila z zavezanimi očmi.”

“Ti nisi hinavka,” je dejala mati. “To mi je všeč.
Mislim, da je Tobej dober fant.”

“Tudi jaz mislim.”

“Kaj pa ti, Dortka, misliš o Petru?”

“Da vam povem po pravici,” je odgovorila črno¬
laska, “se mi zadnje čase zdi precej čuden. Ne vem,

36

ali ima kakšne skrbi, ali preveč dela, ampak ni tak,
kakršen je bil včasih.”

“O, Peter ni bil nikdar podoben Tobeju. Njemu
gre vedno kaj po glavi. Ker študira Tobej za in¬
ženirja, ve, da bo enkrat kmetija njegova in to mu
že sedaj ne da miru. Vedno se ukvarja z novotari¬
jami, katerih jaz ne razumem. To naj te nič ne
skrbi. Celo Tobej je rekel, da ima prav, če se peča
s takimi rečmi.”

“Mogoče, da je tako, zakaj zame skoraj nikdar
nima časa. Jaz mu ne zamerim, ampak, saj ve¬
ste . . .”

“Seveda vem,” se je nasmehnila Marjana. “Se¬
daj bi rada imela, da bi bil ves čas s teboj. Jaz sem
včasih bila taka, pa prav preden sta vidve prišli,
sem gonila Andreja iz kuhinje in mu še z metlo
grozila.” Potem je resno dodala: “Menda ne misliš,
da gleda za drugimi?”

Dortka se je obotavljala.

“Ne bi rekla tega, ampak.. .”

“Nič si ne delaj skrbi. Peter je menda eden tistih
moških, ki ne marajo, ali pa ne morejo pokazati, kar
čutijo. Glej, tisto testo je vzšlo.”

Na ognjišče in na vse drugo je bilo treba bolj in
bolj paziti in misli niso smele uhajati preveč od
kuhe in peke. Marjana je začela gledati na uro. Ni
se še mudilo, ampak rada je imela vse pripravljeno
tako, da gostom, kadar so prišli, ni bilo treba čakati.
Dekleti sta ji pomagali pogrniti mizo. Na prste je
preštela, koliko bi moralo biti gostov, pa jima je
povedala, kje so krožniki in kar je drugega potre¬
bno za gostijo in vse je šlo kakor po loju.

Prvi se je prikazal Peter. Odprl je vrata in po¬
gledal v kuhinjo. Bil je za pol glave višji od svo-

37

jega brata, širokih pleč in temnejših, skoraj črnih
las.

“Ali ni še nikogar?” je vprašal.

“Ženske pri tebi nič ne štejejo,” je dejala Minka
in se porogljivo nasmejala.

“Ve ste v kuhinji,” je odgovoril. “To vidim. To¬
rej bi lahko vedela, da sem vprašal za druge. V
hiši jih ni, torej mi ni treba hiteti s preoblačenjem.
Le to sem hotel vedeti, modrijanka.”

Imel je še delavno obleko na sebi, pa ker ve¬
čerja ni bila vsakdanja, se je hotel pokazati. Zaprl
je vrata za seboj in izginil brez nadaljnje besede.
Kmalu nato je prišla Lojzka. Če bi bila skupaj s
Tobejem, ne bi bil nihče dvomil, da sta brat in
sestra. Bila je vitka, modrih oči in svetlorjavih las,
rdečica na licih je očividno bila naravna, nos nad
majhnimi usti pa je bil malce privihan. Videti je
bila prav dobre volje, pozdravila je najprej mater
z objemom, potem pa obe dekleti.

“Nikar se ne umaži v kuhinji,” jo je posvarila
mati.

Dekle se je nasmejalo.

“Pa kaj za to, če bi se malce poškropila? Jaz ni¬
mam fanta, ki bi gledal na to. Sicer pa me ni treba
poditi od dela, saj nisem prišla, da vam kvarim
posel.”

“Ali si kaj videla očeta?” je vprašala mati.

“Nisem. Ampak mislim, da se ne bo izgubil.
Kje pa naj bi bil?”

“Kaj jaz vem?” je pogodrnjala mati. “Prej sem
ga morala poditi iz kuhinje, da nam ne bi delal na¬
pote, sedaj se pa morda maščuje in se potepa po
sejmu.”

38

“Hude skrbi vam dela,” se je pošalila Lojzka,
“pa sem vendar prepričana, da ne bo treba poši¬
ljati žandarjev za njim, ko ve, kdo bo vse tukaj.
Ali pričakujete še koga poleg nas?”

“Mogoče, da pride učitelj Marjan,” je odgovorila
mati. “Tobej ga nemara pripelje. Saj skoraj ne mo¬
reta živeti drug brez drugega,”

Dortka je po strani pogledala Lojzko in dejala
s ponarejeno resnobo:

“To pa tebi gotovo ne bo všeč. Ta Marjan!”

“Streljaš, pa nič ne zadeneš,” je smehljaje od¬
govorila Lojzka. “Midva sva prijatelja, dobra pri¬
jatelja in upam, da ostaneva taka. Toda prijatelj¬
stvo je ena reč, ljubezen pa je zopet nekaj drugega.”

Tedaj so se zaslišali moški glasovi in smeh.

“Sedaj pa kar vse na mizo!” je vzkliknila mati.
“Tukaj so.”

“Pa ste se bali, da jih ne bo,” se je šalila Minka.
“Kadar vedo, da ste vi kuhali, pa da bi kdo izostal!”

Vrata so se odprla na steza j in kmalu je bilo vse
pripravljeno, tako da gostom ni bilo treba nič dru¬
gega kot sesti za mizo. Ko je bila juha na krožni¬
kih, so prikorakali Andrej, Tobej, Marjan. Učitelj
je stisnil materi roko in dejal:

“Tudi jaz sem prišel, ker me je Tobej silil, am¬
pak nič ne bom užaljen, če mi poveste, da nimate
prostora zame.”

Marjana si je brisala roke s predpasnikom, dasi
niso bile potrebne snaženja in odkimavala.

“Za vas imamo prostora, kadar koli pridete. To
bi že davno lahko vedeli. Zamerila bi Tobeju, če
vas ne bi bil povabil.”

“Kje pa je Peter?” je vprašal Andrej.

39

“Menda drgne kmeta s kože, da pride kot gospod
v družbo,” je smeje dejala Lojzka.

Ta hip je Peter vstopil in Andrej je dejal:

“Sedaj pa lahko posedemo, da se juha ne
ohladi.”

“Odvežite predpasnike,” je dodala Marjana.
“Vaše delo je končano, sedaj ste samo gosti.”

Nihče ni opazil, kako in odkod je prišla, a kakor
da jo je čarovnik materijaliziral, je bila v kuhinji
materina prijateljica, Torkarjeva Urška, da pre¬
vzame poveljstvo. Ko so jo opazili, so jo vsi hrupno
pozdravljali in Andrej je vzkliknil:

“Sedaj pa vem, da nam ne bo ničesar manjkalo.”

“Če bi jaz bila vaša žena,” se je Urška nasme¬
jala, “bi že vedela, kako vas je treba kaznovati
za to.”

Razgovor se je začetkoma največ sukal okrog
juhe, ki jim je vsem šla v tek. Peter pa je vprašal
z nedolžnim glasom:

“Ali bo nocoj teletina?”

“Zakaj?” se je začudila mati.

“Ali ste pozabili na sveto pismo? Ko se je vrnil
izgubljeni sin, so zaklali tolsto tele.”

“Če je to šala, je neslana,” se je oglasil oče. “Ka¬
dar boš ti leto dni v šoli, se bo tudi kuhalo in peklo,
kadar prideš domov.”

“Saj ni tega rekel iz nevoščljivosti,” je dejala
Dortka. “Pošaliti se je hotel in Tobej gotovo ni bil
užaljen.”

Peter jo je osorno zavrnil.

“Jaz ne potrebujem nikogar, da bi me branil.
Vedno sem to opravil sam.”

“Vreme se bo spremenilo,” je dejal učitelj. “To

40

vpliva na živce. Peter je truden od dela. Saj lahko
govorimo o drugih rečeh.”

Peter je nekaj momljal in obmolknil. Minka je
začela govoriti o sejmu in povedala, kako sta se
našla s Tobejem in šla v kino. To je bilo nekaj za
mater. Videla je le malo slik, pa bi bila rada zve¬
dela vse, kako jih delajo, kako da se sliši glas in
kako fotografirajo celo barve. Vse to se ji je zdelo
kakor čarovništvo. Majala je z glavo in vpraševala,
kam še pride svet. To je dajalo povoda za marsi¬
kakšno šalo in ko je prišlo še vino na mizo, so se vsi
dobro imeli. A ko je v razgovoru nastal presledek,
se je zopet oglasil Peter:

“Slišal sem, da je bila v Mogotarjevi gostilni ve¬
lika rabuka.”

Marjan ga je tolažil.

“Ne more se reči, da je bila rabuka.”

“Saj so morali priti žandarji.”

“O! Žandarja sta slučajno prišla mimo, pa ni
bilo nič hudega. Narednik je zapisal, kar je videl
in slišal in bo seveda naznanil, ampak iz tega se ne
more razviti nič.”

“Ne verjamem. Boštjan se je obnašal kakor div¬
jak. Tujci pridejo, da nas obiščejo in zapravljajo
svoj denar med nami, potem jih pa žalijo.”

“Ti nisi videl, kako so se ti obiskovalci obnašali
in nisi slišal, kaj so govorili.”

“Saj vem, hvalili so Nemčijo. Zakaj pa ne? Tam
je bolje kot pri nas.”

“Vsakdo lahko hvali svojo deželo, ne sme pa ža¬
liti naroda, med katerega je prišel. To so pa storili
ti tujci. Prepričan sem, če bi bil slišal na svoja uše¬
sa, kako so sramotili vse, kar ni nemško in nacijsko,
da tudi ne bi bil mirno požiral žalitev. In kaj je sto-

41

ril Boštjan? Odnesel je najglasnejšega zabavljača iz
gostilne in ga lepo mirno postavil pred prag. Ta
baron naj bi bil vesel, da se mu ni zgodilo nič huj¬
šega.”

“Jaz pa pravim, te reči nas bodo spravile v tu¬
jini na lep glas,” je odgovoril Peter in si natočil
vina.

“Jej in molči, če ne znaš povedati nič pametne¬
ga,” mu je zabrusila mati. “Nismo prišli, da bi se
prepirali in poslušali tvoje nauke.”

Peter je umolknil, toda v prsih mu je bilo vroče
in glava mu je bila težka. Njegov nastop je za nekaj
časa pregnal veselje in nihče ni prav vedel, kako bi
začel, da bi se izčistil zrak. Ko pa je Urška prinesla
ogromen jabolčen zavitek na mizo, je učitelj
vzkliknil:

“To pa je mojstrsko delo, mati! Kaj takega bi
lahko poslali, kadar bo velesejm v Ljubljani.”

Neprijetna epizoda je bila pozabljena, drug za
drugim so čestitali materi, hvaleči njeno kuho, ona
pa se je muzala in obenem branila, češ če ne bi bila
imela take pomoči od deklet, bi bili morda kakšni
bobi ali flancati, kajti sama ne bi bila nikdar zavila
te dolge kače. Dekleti pa sta ugovarjali, da sta samo
malo pomagali in se pri tem učili, kar jima bo še
prav prišlo.

“Bo, bo,” je pritrjevala Marjana, “posebno tebi,
Minka, zakaj Tobej je sladkosnedež.”

“Verjamem,” je odgovorila Minka, “toda kdo ve,
kdo bo kdaj kuhal zanj. Med nami menda nihče ni
prerok.”

“Na vajini svatbi bomo vsi plesali, celo jaz, če
ne bosta predolgo čakala,” se je nasmejal učitelj.

“Počasi, počasi,” je protestirala Minka. “Naj-

42

prej bi morala midva kaj vedeti o tem. Nikdar nisva
govorila o takih namenih, oba sva še mlada, Tobej
hoče videti svet in vsi veste, da je tam na tisoče
in tisoče deklet, razen tega mora študirati in nima
časa za romantiko, saj nima niti časa za kakšno
kratko, čisto kratko pisemce ..

“Predolga je litanija,” jo je ustavil Tobej. “Prav
na kratko se lahko pove, da je to najina briga in
nama doslej še ni delala preglavic. Oba sva svo¬
bodna, ampak če se kdaj zgodi, bodo tisti, katerih
se tiče, že zvedeli.”

“Ti pa znaš res kratko povedati,” se je porogala
Minka.

“Če sta res obadva svobodna, ima pa vsak pra¬
vico, ponuditi ti svojo ljubezen,” je Peter posegel
vmes in pogledal Minko.

“Seveda,” je odgovorilo dekle, “ampak tudi jaz
imam svoje pravice in vedno lahko pravim ‘ne’. Ali
ne misliš?”

“Kajpada, kajpada,” je zagodrnjal Peter in
vstal. “Truden sem. Jaz sem namreč delal. Lahko
noč.”

“Ali ne boš spremil Dortke domov, ko je že tako
pozno?” je vprašala mati in v njenem glasu je bilo
začudenje in očitek.

“Saj so drugi tukaj, ki lahko opravijo. Lahko
noč.”

Ne da bi se še ozrl, je odšel.

“Peter je še mlad,” ga je opravičeval Tobej, “in
nekaj ga je moralo pičiti, pa sedaj ne ve, nad kom
bi stresel svojo jezo. Jutri bo morda že vse dobro.”

“Mogoče, mogoče,” je kimal Marjan; “eno res¬
nico je pa vendar povedal, namreč, da je pozno.
Družba torej vendar ni bila slaba, če smo vsi poza-

43

bili na uro. Domačini so zaslužili ne le počitek,
ampak tudi našo najboljšo hvalo.”

“Še en kozarec ga bomo pa že prenesli,” je dejal
Andrej in začel točiti. “Vsi bomo bolje spali po tem,
pijan pa vendar nihče ne bo.”

“I saj ga še jaz prenesem,” se je odrezala mati.
“Prava mera ogreje človeka. Seveda, preveč je pa
preveč in kadar je dosti, nikdar ne silim.”

Učitelj je dvignil čašo in napil domačim. To je
privabilo Urško, ki je priznala, da je tudi žejna in
se je pridružila zdravici.

“Če bi bile vse hiše take, kakršna je Savinčeva,”
je dodala, “bi bilo na svetu vse prav in živeti bi bilo
veselje.”

Poslavljanje je trajalo še nekaj časa, naposled
pa je bilo tudi to opravljeno. Andrej je spremil go¬
ste do vrat. Tobej in Marjan sta najprej spremila
Dortko do njene hiše . Ko je tam bilo treba reči
lahko noč, se pa dekle ni moglo več premagovati.
Padla je Minki okrog vratu in se milo zjokala. Tre¬
ba jo je bilo povesti še na izprehod, preden se je
toliko potolažila, da je mogla v hišo.

Nato se je učitelj hotel posloviti, toda Minka je
ugovarjala.

“Ne bojte se, s Tobejem bova še toliko skupaj,
da se bova morda še drug drugega naveličala,” je
dejala, pri tem pa se je smejala.

“Dokler se bosta znala zbadati kakor sem opa¬
zil,” je odgovoril Marjan, “ni take nevarnosti.”

Odšli so torej do njene hiše, tam pa jima je uči¬
telj segel v roke in izginil. Tedaj sta si imela še
marsikaj povedati, kar pa ni moglo zanimati niko¬
gar drugega . ..

44

6 .

Mati in sin

Drugi dan je Peter prišel opoldne domov za
južino.

“Lačen sem in konja sta trudna,” je razložil.

“Prav, prav,” je dejala mati. “Konja naj se spo-
čijeta. Očeta ne bo, šel je na sejm, gledat, če najde
kaj potrebnega. Zadnji dan je. In rekel je, naj ne
čakamo na njega.”

“Nič hudega,” je odgovoril Peter.

“In tudi Tobeja ne bo. Šel je po opravkih.”

“To je še bolje.”

“Na Lojzko moramo počakati. Doktor Pejec je
prišel ponjo.”

“Torej res hoče postati doktorica. Ni je še sre¬
čala pamet.” 1

“Meni se ne zdi nič neumnega, če jo zdravljenje
veseli. Saj nimamo nič preveč zdravnikov.”

“Včasih niste mislili tako.”

“Nisem dosti mislila. Človek se vedno lahko kaj
nauči.”

“Aha. — Grem se malo osnažit, da ne bom za¬
udarjal po kmetu.”

Odšel je, mati pa je nadaljevala svoje opravke
v kuhinji. Lojzka je kmalu prišla žarečih oči in
smejočih usten.

“Taka se zdiš kot da te je ljubezen vso objela.
Pomagaj mi z mizo. Peter je doma.”

“Doktor Pejec ima ženo in tri otroke,” se je na¬
smejala Lojzka. “Torej ne more biti govora o lju¬
bezni. In nisva se skrivala pred njimi. Ampak vse,
kar mi je povedal, je bilo zanimivo in dobro.”

45

Odprla je vrata v sobo in začela pogrinjati mizo.

“To se pravi, da pojdeš res študirat. Ali misliš,
da ti to prinese srečo?”

“Lahko bom delala to, kar me bo veselilo. Ali
ni veliko sreče v tem?”

“Veliko, ampak menda ne vsa.”

“O — treba je tudi upati. In jaz imam veliko
upov, vsakovrstnih. Nekateri se izpolnijo, drugi
morda ne, ampak tako se pač godi vsem. Saj neka¬
teri sploh niso tako važni, da bi bilo treba skočiti
za njimi, če splavajo po vodi. — Tako. Miza je pri¬
pravljena. Ali naj pokličem Petra?”

“Ne trudi se, sam pride, kadar bo gotov. Mimo¬
grede, če se moreš izogniti, ne govori o snočnjem
večeru. Po južini hočem jaz govoriti z njim.”

“Dobro. Zapustim vas, kadar bomo gotovi.”

“Ni treba, da bi šla daleč. Ne vem, kako se za¬
suče. Morda te pokličem, če bo treba. Nemara pa
tudi ne bo.”

Peter je prišel in ob južini so govorili največ
o polju, o letini, sploh o domačih rečeh. Le enkrat
je Peter zbodel Lojzko.

“Misliš, da obogatiš s padarstvom, pa se motiš.
Kdo se bo dal zdraviti od ženske? In kje misliš
dobiti moža? Človek hoče gospodinjo, ki bo delala
zanj, ne pa za ljudi, ki jo najemajo.”

Sestra se je nasmejala.

“Kdo ve? Morda bo tudi moj mož zdravnik, pa
bova skupaj delala.”

“Preden najdeš tako šlevo, bom jaz že graščak.
Noben mož ne mara, da bi se mu žena enačila.”

“Oho! Kadar se ti poročiš, stavim, da ti bo mo¬
rala žena pomagati na polju. Menda bo morala biti
povrh tega tudi kuharica, hišna, perica in še mar-

46

sikaj drugega. Torej ti bo na svoj način enaka.”

“Gospodar bom zmeraj jaz,” se je odrezal Peter
in s tem je bil ta pomenek končan.

Ko so pojužinali, je Lojzka dejala, da ima oprav¬
ke in je odšla. Tudi Peter je vstajal, toda mati ga
je zadržala.

“Počakaj, Peter. Govoriti moram s teboj.”

“Ali mora biti prav sedaj? Delo me čaka.”

“Konji lahko še malo počivajo in tudi tvoje delo
lahko malo počaka.”

Peter je vzdihnil.

“Če mora biti, pa naj bo.”

Sedel je, si napolnil pipo in prižgal tobak.

“Zakaj si bil snoči tako nasajen? Ali si name¬
noma hotel kvariti družbo?”

“Kaj neki sem kvaril?”

“Sam dobro veš, kako si se obnašal. Vsakega si
žalil. Če bi bil malo mlajši, bi ti bila pripeljala za¬
ušnico. Kdaj ti je Tobej storil kaj žalega?”

“Takrat, ko je bil rojen, ker ni počakal, da bi jaz
bil na svetu.”

“To je taka neznanska oslarija, da še. nikdar ni¬
sem slišala večje. Nihče si tega ne izbira. Kakšna
razlika pa je v tem, če si ti mlajši od njega? Ne oče
ne jaz nisva nikdar s teboj drugače ravnala kakor
z njim.”

“Prvorojenec je.”

“Ali si ti s tem kaj prikrajšan? Ali je kdaj tako
nastopal, da bi te bolelo? Navadno ravnajo tako, da
ima najstarejši prvo pravico do kmetije. On pa je
videl, da si ti vedno želel biti posestnik in je šel v
višje šole.”

“Zato, ker mu delo na gruntu ni dišalo.”

47

“To ni res. Ko si ti še vedno imel igrače v mislih,
je on bezljal za očetom in mu pomagal, kolikor je
zmogel. Pozneje je sam dostikrat oral in sejal, do¬
kler ni opazil, da si ti naenkrat zakoprnel po zem¬
lji, pa je povedal očetu in ga prosil, naj ga da
šolati.”

“Gospod je hotel postati, to je vse. Naveličal se
je pluga. Morda se naveliča tudi strojev, v katere
sedaj pravi, da je zaljubljen.”

“To je grdo obrekovanje. Česar se Tobej loti,
tega se drži. To je že dostikrat pokazal. Ti imaš naj¬
manj pravice, da bi ga sovražil. Kadar koli si storil
kakšno napako, da bi bil zaslužil kazen, te je vedno
zagovarjal.”

“Jaz ga nisem prosil za to.”

“Ne. Saj nisi vedel. Prav zato je bilo njegovo
potegovanje zate toliko več vredno. Jaz te ne mo¬
rem prisiliti, da bi ga ljubil, četudi bi to bilo prav.
Ampak zapomni si, da nočem takega obnašanja v
hiši. Če ne moreš govoriti prijazno, pa molči.”

“Mati, jaz nisem več otrok.”

“Zame boš vedno otrok. To se pravi, dokler
sem živa in si v naši hiši. Jaz sem mati vseh svojih
otrok.”

“Še rajši molčim kot da bi igral hinavca.”

“Tudi to si moram zapomniti. Pa še nekaj.”

“Mislil sem, da ste mi povedali vse. Rad bi šel
na delo.”

“To ti ne uide. Zakaj si tako grdo ravnal z
Dortko?”

“Grdo ravnal? Saj sploh nisem govoril z njo.”

“To ni grdo ravnanje, kaj? Niti dober večer ji
nisi rekel. Nikar ne misli, da se hočem vtikati v
vajine ljubezenske razmere. Ne sinoma, ne hčeri ne

48

bom prigovarjala ali pa odgovarjala, koga naj in
koga naj ne poroče. Ampak ti si hodil z njo in naj¬
več zaradi tega sem jo povabila. Pa tudi če ne bi
bilo tega razloga, je treba spoštovati goste. Nič ne
vem, ali sta se kaj sprla —”

“Nič se nisva,” ji je segel v besedo.

“Le počakaj. Tudi če bi bilo kaj takega, bi
moralo ostati med vama. Če pa ni bilo tega, je še
slabše. Moral si biti slep, če nisi opazil, da je ves
večer trpela. Pa še dražil si jo z Minko.”

“Minka je Tobejeva lastnina.”

“Ne. Noben človek ni lastnina drugega človeka,
ampak dobro veš, da se imata rada in nobene pra¬
vice nimaš, da bi to motil. Posebno še, če je Tobej
tvoj brat.”

“Brat, brat, brat! Zmeraj moram to poslušati.
Zato nima nobenih posebnih pravic.”

“Jaz ne govorim o nobenih posebnih pravicah,
ampak o tem, kar je pravično in pošteno. Minke ti
ne ljubiš in gobezdal si le zaradi tega, da bi pikal
Tobeja, pri tem ti pa ni prišlo na misel, da so tudi
drugi prizadeti.”

Peter je vstal.

“Vidim, da sem vam na poti,” je zaklical. “Kaj
pa, če mi je Minka res všeč? Najbolje bo, če pove¬
žem culo in zapustim Rogačevo.”

“Ne brbljaj neumnosti. Nihče te ne goni in če
se boš obnašal kakor se spodobi, bo vsak prijazen.
Kam bi neki hodil s svojo culo?”

“K stricu Jerneju.”

“V Ameriko?”

“V Ameriko. K stricu Jerneju. Ali ni pisal, kako
dobro se ima? Ne enkrat, ampak vselej, kadar piše.

49

Po naše mora imeti kakšnega pol hektara, pomi¬
slite! To je veleposestnik. In ko je prišel tja, je imel
komaj dosti denarja za prve čase. To je dežela.”

“Jaz sem slišala od drugih, ki tudi niso bili ne
zaspani, ne bebasti, pa so pravili, da bi se jim tukaj
vendar bolje godilo, če bi delali tako težko kot tam.
Izbij si to iz glave. Saj vem, da ne misliš resno, pa
vendar, kaj bo z našo kmetijo? To poznaš, veš, da
je dobra in se še lahko popravi in sam si beliš glavo
z novotarijami. Razen tega pa je takrat, ko je Jernej
romal, vsak lahko šel v Ameriko, danes pa ni več
tako. Saj pravijo, da še v petih letih ne pridejo na
vrsto vsi, ki so se že priglasili. Iz te moke torej ne
bo kruha. Živel boš tukaj in le glej, da si po svoji
krivdi ne narediš več sovražnikov kot je treba. Po¬
vedala sem ti, kar sem hotela in sedaj lahko greš.
Svetujem ti, da se ohladiš in mirno premisliš, pa boš
moral spoznati, da ne zahtevam nič težkega. In le
tebi samemu v prid.”

Vstala je in odšla na vrt. Peter je strmel za njo,
naposled pa je stisnil pest, na tihem zaklel in šel
po konja.

7 .

Bes

Zvečer je Peter pripeljal konja domov in odšel
od hiše, da ga mati niti opazila ni. Vzel je nekaj de¬
narja s seboj in se podal v Mogotarjevo gostilno.
Krčmar se je začudil, ker je bil Peter zelo redek
gost, ta pa je odgovoril, da si je za enkrat zaželel
drugačne hrane in vprašal, ali ima kaj za večerjo,
kaj dobrega.

“Nekaj se bo že dobilo,” je odgovoril Mogotar.

50

“Ampak če jaz ne bi imel gostilne, bi vedno rajši
jedel doma.” In se je nasmejal.

“To pa ni posebno dobra reklama za lastno obrt.
Ali tvoja žena tako slabo kuha? Ali naj se pobe¬
rem in grem drugam iskat kaj boljšega?”

“Tega nisem rekel, saj se tudi jaz redim od naše
hrane. Ampak ljudje vedno pravijo, da ni nikjer
kakor doma, hahaha. Eh, kar sam stopi v kuhinjo in
si izberi, kar bo za tvoj okus.”

Peter je storil po nasvetu in se kmalu vrnil.
Medtem je že prišlo nekoliko gostov, večinoma fan¬
tov približno njegove starosti. Pozdravljali so ga in
vpraševali, zakaj se večkrat ne prikaže med njimi.

“Doma imamo vsega. Jedi je vedno dosti in tudi
vina. Po kaj bi hodil v gostilno, zapravljat denar?”
se je opravičeval.

Odgovarjali so mu, da imajo tudi oni večinoma
vsega doma, le družbe ne in vino diši vse bolje,
kadar so fantje skupaj. Pa se tudi lahko kaj zapoje,
da je bolj veselo. Kdo bi vedno čepel doma, kjer
ljudje umirajo?

Peter ni vedel, kaj bi odgovoril na to in kako bi
sprejel take besede. Morda ga imajo za šlapo, ki se
mora držati materinega predpasnika. Pokazati jim
mora, da je korenjak, pa si ni mogel domisliti, kako
naj to stori. Njegove misli niso prihajale hitro in so
se s težavo povezavale. Medtem se je Mogotar vrnil,
pozdravil prišlece in vprašal, kaj bo.

To je bila prilika za Petra.

“He — za enkrat Štefan najboljšega,” je vzklik¬
nil. Na tihem je mislil, da se mora postaviti, kar naj¬
bolje doseže na ta način. Navadno je bil skrajno
varčen, toda nocoj ne porajta niti za denar, če more
fantom pokazati, kdo da je.

51

Gostilničarjeva žena je prinesla večerjo, mož pa
vino. Nekateri so pravili, da so že doma večerjali,
drugi so naročali lahke prigrizke, “da bo vino bolj
gladko teklo.” Gosti so se nabirali, tudi starejši lju¬
dje in posedali za drugimi mizami. Njegovo omizje
se je le malo oziralo po prišlecih. Videti je bilo, da
so vajeni svoje stalne družbe in Peter se dolgo ni
mogel iznebiti občutka, da je tujec med njimi. To ga
je jezilo, ampak trudil se je, da ne bi fantom po¬
kazal tega. Ko je opazil, da gre vino h kraju, je na¬
ročil še pijače. Govorili so o rečeh, ki Petru ne bi
bile prišle na misel, o sejmu, ki je bil končan, o de¬
kletih, o izletu, ki ga je nameraval ‘Sokol’. Petru
je bilo kakor da je privesek in zdelo se mu je, da
se nihče ne meni zanj in da mora kaj reči, če hoče
priti v ospredje. In ko je prvič nastal kratek molk,
je bleknil prvo, kar mu je prišlo na jezik.

“Včeraj ste pa tukaj imeli hrup,” je dejal.

“Kakšen hrup?” so vpraševali vse povprek.

“No — Boštjan se je menda stepel.”

Nekateri so se smejali, drugi so ugovarjali, eden
pa je dejal:

“Boštjan se ni nič tepel. Zanj je bila igrača, od¬
nesti tistega zabavljača na cesto. Imenitno je bilo,
kako ga je lepo z lahkoto prijel izpod ramen in ga
postavil pred prag.”

“Zato bo imel še sitnosti.”

Kakšne sitnosti? Zakaj? Kdo bi mu delal sitno¬
sti? Vsi so odobravali. Vsiljivec bi bil zaslužil še
vse kaj drugega . ..

Tako so govorili fantje in se čudili Petru. Njemu
pa je vino že nekoliko zmedlo misli in čutil je po¬
trebo ugovarjanja.

52

‘Tisti Nemci so bili gostje in z gosti se ne po¬
stopa tako. Kaj si bodo mislili o nas? Da smo
divjaki.”

—■ Oho! — Ti jih zagovarjaš? — Oni so se vedli
kakor divjaki, ne pa mi.

Tako je vršelo okrog mize in nekateri izmed
fantov so bili že razdraženi. Vendar pa so mu še
skušali razložiti, kako se je zgodilo, česar sam ni ne
videl, ne slišal.

“Če bi se bili samo bahali s svojim nemštvom,
bi nas bilo že to po pravici jezilo. Pa so pljuvali na
vse druge narode in ko je Boštjan vprašal, ali sma¬
tra tudi nas za petolizce in strahopetne hlapce, se je
zadrl, da so Nemci edini gospodarji, mi pa smo
ustvarjeni, da jim služimo. Kaj bi bil ti storil, če bi
ti kdo zalučal tako svinjarijo v obraz?”

“Morda ste bili že pijani, pa niste razumeli, kar
je govoril. Nemci so izobražen narod, to ve ves
svet.”

“Pijani? — Tepci, ki niso razumeli? — če zago¬
varjaš take barabe, ne moreš biti sam nič boljši.”

“Kaj praviš? Jaz baraba?” se je zadrl Peter
in vstal.

Gostilničar je prihitel.

“Gospodje! Nikar prepira,” jih je rotil. “Go¬
spodje, prosim.”

Tudi pri drugih mizah so ljudje postajali po¬
zorni.

Eden izmed fantov je pomignil gostilničarju.

“Prinesite nam račun. Naj plača, kar je snedel,
vino plačamo mi.”

Peter je vzrojil.

“Jaz sem naročil, jaz plačam,” je kričal.

53

“Ne maramo tvojega vina. Če bi bilo tvoje, bi
to bil strup.”

“Kaj se drzneš?” je rohnel Peter, ki ga je bes
delal še bolj pijanega.

Peter je bil velik in močan in če bi bil trezen,
ga pet fantov ne bi bilo ugnalo. Toda vinski duhovi
so mu zameglili možgane in vse telo mu je oslabelo.

“Sedi in molči!” je ukazal fant, ki ni bil mnogo
manjši od njega.

“Ti mi boš zapovedoval? Ali veš, kdo sem jaz?”

“Sedi in molči, ali pa pojdi ven.”

“Jaz pojdem, kadar se bo meni poljubilo. Še en
Štefan!” je zakričal.

Gostilničar je odkimal.

“Imaš ga že dovolj.”

“Kdo pravi? Jaz naročam.”

Gostilničar je odšel, Peter pa je hotel planiti
za njim. Tedaj so ga trije fantje prijeli. Mahal je in
brcal, toda svoje navadne moči ni mogel priklicati.
Fantje so ga brez velikih težav odnesli na ulico, za¬
loputnili vrata in se vrnili.

Peter je razbijal s pestmi po durih, misleč, da so
zaklenjena. Kričal je in žugal, toda nihče se ni
zmenil zanj. V sosednih hišah so se začela odpirati
okna in to ga je za trenutek streznilo, pa je odšel,
še vedno zabavljajoč. Čutil je, da mora kaj storiti
za maščevanje, za utolažitev svoje jeze, za kakršno
koli zadoščenje. In tedaj mu je sunila misel v glavo.

Minka! — Ha!

Zavil je proti ulici, v kateri je bila hiša njenih
staršev. Bila je trda pot, zakaj Bakhovi duhovi so
imeli vso oblast nad njim in so mu stavljali neštete
probleme. Hotel je, da bi noga stopila ravno naprej,
pa jo je nekaj zaneslo v stran; enkrat je tam bil zid,

54

drugič pa jarek. To je bilo smešno in dognati ni
mogel, ali ima eno nogo preveč, ali premalo. Sve-
tilniški drog bi moral stati ravno in mirno, pa je bil
skrivljen in se je gugal kakor pijan. Zdelo se mu je,
da je že dolgo, dolgo romal, kajti noge so bile tru¬
dne in kolena so se šibila. Tudi to je bilo smešno in
začel se.je muzati tistemu neznancu, ki se je hotel
igrati z njim. Ampak od težke hoje se je moral
spočiti in se je naslonil na bližnji zid. A tudi noge
so zahtevale počitka in polagoma je zdrsnil na ploč¬
nik. To je bilo dobro, ker se mu ni bilo več treba
kregati ne z nogama, ne z glavo. Tudi te misli so
jemale slovo in nevede se je preselil v carstvo sanj.
Nekdo je prišel mimo, se ustavil, se začudil, kako
more kdo, pa četudi je pijan, spati tako neverjetno
sključen in zgrbljen, skomizgnil in šel svojo pot.  . .

Nekaj je zbudilo Petra. Vedel ni, kako dolgo je
dremal, videl pa je, da je še vedno noč. Spomin mu
ni znal povedati, kako je zašel sem in kako si je
izbral to čudno posteljo. Slišal je vrisk in petje.
Kak fant je menda popeval za svoje dekle. Tedaj so
se misli nekako začele nabirati na trak in v ušesih
mu je zadonelo. Minka . ..

Ko je premagal razne nerazumljive zapreke, se
je skobacal po konci. Zmajal je z glavo. Spanje ga
ni dovolj okrepčalo in noge so še vedno hotele sto¬
pati po svoje. Meriti je moral pločnik od ene do
druge strani in to je dokaj podaljšalo njegovo pot.
Naposled pa je vendar dospel tja, kamor je hotel.
Soba, v kateri je po njegovem mnenju spala Minka,
je bila v pritličju in začel je trkati na okno. Ko s
tem ni dosegel uspeha, je trkal močneje in klical
Minkino ime. Ujezilo ga je, da se ni oglasila, pa je

55

ob bobnanju na šipe zakričal na ves glas: Minka!
Odpri okno! Odpri!

Dekle je res bilo v sobi in sedaj je vprašala:

“Kdo pa razsaja? Odidite. Čas je za spanje.”

“Minka, Minka, odpri okno. Jaz sem. ..”

V gornjem nadstropju se je zasvetila luč in ne¬
kdo je prišel k oknu, pogledal dol, pa izginil. Peter
ni opazil ničesar. Klical je dalje, glasneje in glas¬
neje, roteč dekle, naj odpre. Minka je spoznala, da
ne opravi nič na ta način in čez nekaj časa se je
okno res za trenutek odprlo in zopet zaprlo, Peter
pa je bil moker od nog do glave. Prav tedaj pa se je
prikazal Minkin oče s palico v roki. Spoznal je Pe¬
tra in se začudil.

“Kakšna burja je pa tebe prinesla? Kaj iščeš
tukaj? Če se takoj ne pobereš . ..” Dvignil je pa¬
lico. Peter se je sklonil in si zakril lice z roko.

“Kaj pa je, če pridem k svojemu dekletu v vas?”

“Pokažem ti, kdo je tvoje dekle, ti potepuh!”

Palico je imel še vedno dvignjeno in stopil bliže.
Peter se je hotel umakniti, pa so mu noge odpove¬
dale in telebnil je na tlak.

Med tem je prišla Minkina mati, le za silo oprav¬
ljena, gledat, kaj se godi. Ko ga je videla na tleh,
je vzkliknila:

“Pijan je, nesnaga nemarna, ali ne vidiš?”

Peter se je iztegoval po tleh, kolcalo se mu je,
na ustih so se mu delale pene in izgubil je zavest.

“Kaj naj storimo s to pijano kravo?” je vprašala
žena. “Ali misliš, da je bolan?”

“Toliko kolikor vsak pijanec. Ali mi moreš po¬
magati, da ga odnesemo v skedenj? Zjutraj pa poj¬
dem k Savincu, naj pride ponj. To bo imel veselje
s fantom!”

56

Peter se ni ganil in bil je težak. Oče je poklical,
nerad, še sina in z velikim naporom so odnesli pi¬
janca, da prespi na slami. . .

Ko se je Peter zbudil, se dolgo ni mogel znajti.
Ugibal je, kje da je, kako je prišel sem, kaj se je
zgodilo z njim. Ko se je naposled zdramil, se mu je
pred očmi prikazala slika vse noči. Skočil je na
noge, pograbil klobuk, odprl velike duri toliko, da
se je mogel ozreti po dvorišču in ko ni opazil niko¬
gar, je odhitel čim hitreje je mogel. V srcu mu je
bila sama jeza. Na tihem je preklinjal svojo usodo,
ki je zakrivila, da je šlo vse narobe. Srd mu je kipel
proti fantom v gostilni, proti Minki in njenim, star¬
šem, jezil se je na Tobeja, ki je bil po njegovih mi¬
slih vsega kriv. Če ne bi bilo njega, mu ne bi bilo
treba slišati materine pridige, zaradi katere ni mo¬
gel ostati za večerjo doma. Če ne bi bilo njega, mu
Minka niti na misel ne bi prišla . ..

Ko je prišel do doma, je oprezoval na vse strani
in šele ko je bil prepričan, da ga nihče ne vidi, je
šel v hlev in se odpravil s konjema čim hitreje je
mogel.

Zvečer se je namenoma dolgo zadrževal na
polju in je pozno prišel domov. Oče in mati sta bila
v veliki sobi.

“Vse vem, kar mi hočeta povedati, zato ni treba
govoriti,” je dejal z osornim glasom.

Mati ga je ostro pogledala.

“V kuhinji je večerja.”

To je bilo vse, kar je rekla.

57

8 .

Oblaki

Življenje v Savinčevi hiši je postalo mučno. Ti¬
stega večera ni nihče omenjal, toda bilo je kakor da
je spomin plaval v zraku in se ni dal odpraviti z no¬
benim kadilom. Le redkokdaj je bila vsa družina
zbrana ob istem času okrog mize. Kadar pa se je
to zgodilo, je vsakdo pazil na svoje besede, da se ne
bi katera dotaknila nevidne rane. Tobej je včasih
skušal prizvati veselost s povestjo o kakšnem ko¬
mičnem dogodku, toda nihče se ni upal smejati.
Peter je večinoma prihajal, kadar so drugi že poju-
žinali in če je vpričo matere sploh odprl usta, je go¬
voril o semenju, o vremenu, ali pa je pogodrnjal, da
kovač ne razume svojega posla.

Orožniški narednik je bil “iz službenih ozirov”
premeščen h komandi, kjer ni imel niti sence kak¬
šne samostojnosti. Neuradno pa mu je prišlo do
ušes, da ne zna dovolj odločno postopati, kjer je
treba pokazati avtoriteto.

Boštjan je bil klican na sodnijo. Javni tožitelj je
od vsega začetka zahteval strogo kazen, zagovornik
pa je poklical za priče vse osebe, ki so bile v go¬
stilni. Razprava se je vlekla ves dan, naposled pa
mu vendar niso mogli dokazati nobene krivice in
sodnik ga je oprostil. Tožitelj pa mu je vendar “pri¬
jateljsko svetoval”, da naj bo v bodoče bolj previ¬
den in naj ohrani hladno kri. . .

Tisti večer, ko so se vrnili, je bilo v gostilni
mnogo smeha in petja.

Drugi dan je učitelj srečal Tobeja in ko sta go¬
vorila o razpravi, je Marjan dejal:

58

“Seveda so bili ti možje ogleduhi.”

“Kako pa veš?”

“Prepričal sem se. Bilo je čisto slučajno. Drugi
dan po tisti aferi sem šel na Brezov hrib, da užijem
malo narave in sprostim svoje misli. Ko sem bil na
vrhu med drevjem, sem zaslišal glasove in sem sto¬
pil za debelo deblo. Bili so nemški glasovi. Poklek¬
nil sem in se naredil kolikor mogoče majhnega.
Moji trije znanci so imeli konferenco. Baron je držal
v rokah nekaj, kar je utegnilo biti mapa in dejal:
‘Če bi tukaj bile operacije, bi ta prelaz utegnil po¬
stati zelo važen in prav ta hrib je kakor ustvarjen
za reduto.’ ”

“Pa kaj si storil?”

“Nič,” je odgovoril Marjan. “Kaj naj bi storil?
Da bi jih šel naznanit? Dobil bi dolg nos in poučili
bi me, da naj se brigam za svoje zadeve. Povedali bi
mi, da niso mape naših krajev nobena tajnost in da
ni tak pomenek nič manj nedolžen kakor če bi govo¬
rili o plezanju na skalni vrh. Že davno verjamem,
da je nekaterim visokim gospodom vsa ta reč dobro
znana in jim ne dela nobenih skrbi, bodisi da so
tako naivni, ali pa — kaj drugega.”

“Ali — pa — kaj ■—■ drugega . ..” je skoraj črko-
vaje ponovil Tobej.

“Pa če nimaš dokazov? Čez kitajski zid se ne
pride meni nič, tebi nič .... Naposled — meni ne gre
za to. Sam zase hočem biti na jasnem, to je vse.”

“Kaj ti to koristi?”

“Danes morda nič, razen zadoščenja, da nekaj
vem in razumem. Sčasoma — sčasoma bo morda
tudi kaj stvarne koristi od tega.”

“Ne zameri, meni zveni to nekam skrivnostno.”

“Pa ni. Jaz nisem prerok, ti nisi prerok, ampak

59

obema nama je znano, da bi Hamlet, če bi bil živ,
ponovil svoje besede o svetu —”

“—ki ga on ni mogel spraviti v red.”

“Tudi midva ga ne bova, ampak nekdo drugi ga
bo — prej ali pozneje. Midva pa utegneva imeti pri
tem svoj delež, ker sva pravzaprav drobca tistega
‘nekoga’, ki je dolgo spal, pa se vendar mora zdra¬
miti in se bo.”

Dospela sta, ne da bi bila dajala nogam ukaze,
v log in to je bilo dobro, zakaj Tobej se je tako gla¬
sno nasmejal, da bi se bili ljudje ustavljali, če bi se
bilo to zgodilo na ulici.

“Nisem vedel, da si tudi ti zašel med preku-
cuhe,” je vzkliknil. Takoj na to se je pa ozrl in se
pomiril, ker ni bilo nikogar v bližini. “Dobro, da ne
ve tega šolska oblast. Ti začenjaš s pesimizmom, pa
ga premešavaš in gneteš, in nenadoma se iz tega iz¬
cimi najsvetlejši optimizem.”

“Ne najsvetiejši in ne za bližnjo prihodnost. Pri¬
znati moram, da se bojim.”

“Bojiš, da razkrijejo tvojo dušo?”

“Kaj še! To bi bila malenkost. Zdrav človek rad
živi in zato se ne izdajam po nepotrebnem. Toda
posameznik ne šteje toliko kolikor celota. Moj strah
za samega sebe je torej precej majhen. Bojim se pa,
da bo cena, ki jo bo ljudstvo plačalo za svojo osvo¬
boditev, ogromna, ampak neizogibna.”

“V osvoboditev pa vendar veruješ.”

“Verujem, ker stremi svet kljub zaprekam,
kljub zmotam, kljub neštetim razočaranjem za pra¬
vičnostjo.”

Tobej ga je pogledal po strani.

60

“To je nekakšna filozofija, kaj? Ali pa nekakšna
vera.”

“Če hočeš rabiti to ime, pa ga rabi. To ni važno.”

“Ne. Ampak to stremljenje dosega uspehe zelo
počasi, kaj?”

“Prav imaš. In pogostoma se zdi, da uspehov
sploh ni. Pomisliti pa moraš, da dozorevajo pogoji
po polževo. Obenem pa ne smeš pozabiti, da je člo¬
veški svet še zelo mlad, v resnici mlajši od mene
in tebe.”

Tobej se je nasmehnil.

“To se sliši paradoksno. Vem pa, kaj misliš. In
zdi se mi, da hodijo najine misli po različnih potih,
pa prihajajo do enakih zaključkov.”

“Morda niso pota različna, ampak le izražanje.
Tudi to ni važno, le da izpolnjujemo naloge, kadar
jih spoznamo. Ampak — kam sva zopet zašla?
Kako, da vedno začenjamo z vsakdanjimi praktič¬
nimi rečmi, a preden se zavemo, smo v vsakovrstnih
teorijah, ki niso v nikakršni zvezi z zajtrkom in ve¬
čerjo, s tajno poroko Micke in Nandeta, s škandal-
čkom v Francetovi hiši?”

“Dejal bi,” se je muzal Tobej, “ da prihaja to
kar iz zraka. Ta je namreč poln ne le kisika in du¬
šika, ampak vsakovrstnih čudnih reči, ki nimajo no¬
bene zveze s kemijo.”

“Ti čutiš to?” je z zanimanjem vprašal učitelj.
“Škoda, da jih še ni dovolj, ki bi opazili taka dej¬
stva.”

“Ni jih dovolj, priznavam. Toda več jih je kot bi
mislil. Na Rogačevem živimo še v starih časih, am¬
pak drugod bi se začudil, če bi opazil, kakšne spre¬
membe se vrše v glavah. Sinovi zapuščajo pota oče¬
tov, ki se čudijo nerazumljivim otrokom in ponav-

61

ljajo starodavno vprašanje, kam da pride ta svet.
Vaših pa se iz začudenja porodi radovednost in na¬
mesto sin očetu, sledi oče sinu. Seveda, to sem opazil
le v naših krogih, pa me mika zvedeti, kako je
drugod. Rad bi šel nadaljevat študije na Čeho-
slovaško.”

Marjan se je ustavil in se obrnil proti Tobeju.

“To je ideja,” je dejal, “dobra ideja. Svet se čim¬
dalje bolj zožuje, vendar pa je še večji kot Ro-
gačevo.”

“Včasih pa tudi manjši,” se je smehljal Tobej.
“Odvisno je pač od okoliščin. Žal mi je le staršev,
posebno matere. Vem, da ne bo nič rekla, ampak
trpela bo, ko bo ostala sama. In zaradi Petra bo
v skrbeh.”

“Ali gre tudi on od doma?” je vprašal Marjan.

“Da, agronomija ga je začela zanimati. O — to
ni nobeno presenečenje. Na to je bila pripravljena,”
je razlagal Tobej. “Jaz sem bil vesel, ko mi je to
povedala, ampak takrat še ni bil tak kot zadnje
čase. Seveda bi bila tudi takrat čutila osamljenost,
ampak skrbi ne bi bila imela, vsaj ne takih resnih,
nesrečnih. Saj ne more nihče vedeti, ali ga bo od¬
sotnost uravnovesila, ali pa še bolj zmedla. Sploh
ne more nihče razumeti, kaj se mu je zgodilo, da se
je tako spremenil.”

Počasi sta zopet začela hoditi. Učitelj je poslušal
in razmišljal, potem je pokašljal in dejal:

“Mogoče je pa tudi, da se ni izvršila nobena
sprememba, ampak da je le izbruhnilo, kar je že
bilo v njem. Ali nisi nikdar prej opazil, da te je
zavidal?”

“Nisem,” je odkimal Tobej. “A morda le zato

62

ne, ker sploh nisem opazoval. Gotovo ni imel nobe¬
nega vzroka za to.”

“Njegove misli, a še bolj njegovi čuti so mu ne¬
mara dajali vzrok. Tudi jaz mu nisem prej posve-
čaval pažnje, sedaj pa se mi zdi, da se smatra zapo¬
stavljenega, ker ni njegovo mesto prvo.”

“To je absurdno. V naši hiši se nikdar niso de¬
lale take razlike. Nikdar ni užival ne večjih, ne
manjših pravic od mene ali pa od Lojzke. Jaz mu
nikdar nisem dajal povoda za misel o inferiornosti,
oče in mati pa tudi ne. Odkod naj bi jo bil torej
vzel?”

“Od nikoder ne. Sama se je morala roditi v njem.
Po tem, kar morem uganiti, se njegov način mišlje¬
nja zelo razlikuje od tvojega. Tebi se zdi, da bi mo¬
ral biti zadovoljen, ker ni ne več, ne manj od tebe.
Njemu pa ne zadostuje to, zakaj on bi hotel biti
prvi. On ne veruje v enakost, prvenstvo je to, po
čemer koprni.”

Tobej je ostrmel.

“Za božjo voljo,” je vzkliknil, ‘saj še ni toliko
živel, gotovo ne več kot jaz. Oba sva še pravzaprav
učenca. Kdor ima tekmovanje v žilah, bo imel do¬
volj časa in prilike za to. Ampak za to se menda ne
mudi. Ta obsedenost mi kar ne gre v glavo.”

“To kaže,” je odgovoril Marjan, “kako velika je
razlika med vama. Kakor da ne bi bila brata. On ne
more razumeti tebe, ti pa njega ne.”

“Menda imaš prav in zato bo najbrže dobro, da
bova vsaj nekaj časa ločena. Nameraval sem ga
povabiti na miren razgovor, preden se posloviva,
sedaj pa menim, da bo bolje, če opustim tudi to.”

63

“Strinjam se. Mogoče je, četudi ne gotovo, da
se bo med tujimi ljudmi naučil še kaj poleg mo¬
dernega kmetovanja.”

9 .

Podivjana strast

Minka in Tobej sta pohajala po Brezovem hribu.
Zadnji dnevi so bili oblačni in deloma deževni, se¬
daj pa je sonce prodrlo, posušilo pota in steze, oči¬
stilo zrak in ogrelo srca. Samo tam, kjer so se veje
visokega drevja prepletale, da bi naredile naravne
strehe, je bilo še vlažno in ponekod je še kapalo z
listja, sicer pa je bilo že toplo, da se je človek ob
daljši hoji prav dobro spotil. Dekle in fant sta to
občutila, pa sta sedla pod velik hrast, kjer je zelen
mah naredil udobne blazine.

“Ali naj ti pridem pomagat?” je nagajivo vpra¬
šala Minka.

“Kaj pomagat?” je vprašal Tobej kakor da ne
razume.

“I — punkeljček povezat,” se je nasmejala. “Ali
je to tako težko uganiti?”

“Le pridi, saj ne bo treba veliko povezavati. Jaz
jemljem le to, kar resnično potrebujem.”

“Vem, kam cikaš. Pa so tudi ženske, ki ne vla¬
čijo milijonarske prtljage s seboj, kadar gredo kam.
Toda brez šale: tudi jaz bi najrajše šla odtod.”

“Zakaj pa ti?” se je začudil Tobej. “Saj nisi še
nikdar omenila kaj takega.”

“Premišljevala sem. Kadar odideš ti, ne vem,
kako se bo obnašal Peter.”

64

“To je prazen strah. Ali ne veš, da pojde tudi
on študirat kmetijstvo?”

“Že to jesen? Ne, to mi ni bilo znano. Seveda,
če je tako . .

“Da, celo nestrpno čaka na začetek šolskega leta
. . . Minka, ali te je po tisti noči še kaj nadlegoval?”

Minka je odkimala.

“Ne, nikdar po tem se mi ni približal. Ampak od
daleč me je včasih tako čudno gledal, da mi ni bilo
prijetno. Zato sem mislila, da ne bi bilo dobro, če
bi bila tam, kjer je on. Nerada govorim tako o tvo¬
jem bratu, toda menda me razumeš.”

“Seveda razumem. Samo njega ne razumem.
Edino razlago bi našel v tem, da je bolan. Toda jaz
nisem zdravnik.”

“Tega pa vendar ne mislim. Da bi bil duševno
bolan?”

“Ne pravim, da je, menim le, da si ne morem
drugače razlagati njegovega nenadnega vedenja.
Toda pustiva to, ker ne vodi nikamor. Ti boš včasih
obiskala očeta in mater, kajneda? Tudi Lojzka od¬
ide od doma in tako bosta popolnoma sama. Lahko
si misliš, da jima ne bo prijetno, saj se jima še ni¬
kdar ni primerilo kaj takega. Peter je dejal očetu,
naj najame hlapca, ampak oče je drugih misli.
Vprašal je Dobrina, ki so mu prodali zemljo zaradi
davkov, ali bi hotel delati z njim, pa bi si delila pri¬
delek, kakršen že bo. Dobrin izprva ni verjel, da
resno misli, potem pa je z veseljem sprejel. Le
Peter se je jezil, češ hlapca bi dobil za majhen de¬
nar. Oče mu je mirno odgovoril, da je še vedno go¬
spodar in če bi hotel darovati komu vso zemljo, bi
tudi to lahko storil. Dobro je, da je mati z očetom
enakih misli.”

65

‘Seveda ju obiščem, kadar koli jima bo všeč in
tudi pomagala jima bom, kolikor bom mogla.”

“Le nikar se ne trudi preveč,” jo je posvaril
Tobej. “Mati je prepričana, da sama lahko opravi
svoje delo.”

Minka je nagloma vstala.

“Kaj je to? Ali si slišal?” je vprašala in vlekla
na uho. “Kakor da je nekdo zakričal.”

“Kakšen ptič, kdo bi kričal tukaj?”

“Morda imaš prav. Meni se je zdelo, da je bil
ženski glas. Seveda, v gozdu so vsakovrstni glasovi.”

Tobej se je dvignil.

“In to me spominja, da gre ura naprej in da
imava še dolgo pot.”

Minka ga je potegnila za suknjo in sama sedla.
Tobej jo je začuden pogledal, po sili sedeč poleg nje,
toda takoj se je začudil iz drugega razloga. Nedaleč
od njunega prostora je hitelo dekle kakor da jo kdo
podi, navzdol po hribu. Od časa do časa se je ozrlo,
pa hitreje bežalo.

“Dortka!” je pošepetala Minka.

“Kaj se ji je zgodilo?” je vprašal Tobej in hotel
vstati.

“Počakaj!” ga je ustavila Minka. “Morda ne
želi, da bi jo videli.”

Tobej je prisluhnil. Zazdelo se mu je, da sliši
težke korake, ki lomijo suhe veje po tleh. Kmalu
nato je opazil moža, hodečega v isti smeri in z obe¬
ma rokama razgrinjajočega veje, ki so ga udarjale
po obrazu in mu zastavljale pot. Očividno je izgubil
stezo, po kateri je Dortka bežala.

Tobej je še enkrat pogledal in stisnil pest.

“Peter!” je vzkliknil.

66

“Pusti ga,” je dejala Minka. “Sedaj je več ne
dohiti. Pojdiva po levi stezi, pa bova videla, če bi jo
dohitel. Menda se ne boš pretepal z njim.”

Tobej jo je prijel za roko in odšla sta po izhojeni
stezi in kmalu sta opazila, da je bila Dortka že sko¬
raj v dolini in blizu ljudi. Bežala ni več, ampak sto¬
pala je mirno, vsaj tako se je zdelo iz daljave in se
tudi ni več ozirala nazaj.

“Na varnem je,” je rekla Minka.

“Na varnem,” je ponovil Tobej kakor da so nje¬
gove misli nekje v nedosežni daljavi. Obrnil se je
proti Minki in pogled nanjo ga je postavil nazaj na
trdno zemljo. “Ona je na varnem — sedaj. Kaj pa
Peter? Kaj z njim? Ali je res zmagala žival v nje¬
govih prsih? Tukaj stojim, pa ne vem, kaj storiti.”

“Kaj bi storil ti?” je vprašala Minka. “Tepsti
se ne moreš s svojim bratom. Ne mislim na to, da
je on močnejši. Kar se tega tiče, bi lahko vzel ko¬
robač in to bi izravnalo razliko. Ampak prvič je
vendar tvoj brat, drugič pa ne verjamem, da bi kaj
zaleglo. Praviš, da kmalu odide. Iz daljave je ne bo
mogel napadati. Za ta teden dni se bo pa že znala
varovati in tudi ne verjamem, da bo v tem krat¬
kem času ponovil, kar je menda nameraval danes.”

“Ne, tega tudi jaz ne verjamem, toda njegova
divja strast ne ostane tukaj, kadar odide.”

“Stvar je obžalovanja vredna, toda po mojem
mnenju si jo preveč jemlješ k srcu. Prepričana sem,
da mu Dortka ne bo dala nobene prilike več. Med
njima je gotovo vse končano in spoznanje njegovega
značaja ji bo pomagalo, da preboli. Tam, kamor
pojde, bodo pa vse drugačne razmere. Če bo hotel
doseči svoj namen, bo moral trdo delati in ne bo

67

imel časa za podobne pustolovščine. Morda ga delo
celo ozdravi.”

“Da, to bi bila sreča. Pred kratkim bi bil sam
gojil tako nado. Toda sedaj se je moj up silno skrčil.
Jeza me grabi in zbuja se želja, da bi ga doletela
kazen, pa vendar ne morem pozabiti, da je moj
brat. Vidiš, tak slabotnež se ti ponuja za moža.”

“In jaz ga sprejemam. To se pravi, sprejela ga
bom, ko pride čas. Ne verjamem namreč v tvojo
slabotnost. Motaš se v dvomih in iščeš potov. Komu
pa se ne godi tako, če gleda na življenje in vidi, da
je polno zapletljajev, kjer bi pričakoval gladkost?
Drugi bi skomizgnil in se potolažil, da ga nič ne
briga, tvoj cilj pa ni samotolažba. To mi ugaja pri
tebi in nič se ne bojim, da ne bi našel, kar iščeš.”

“Saj še sam ne vem, kaj pravzaprav iščem. Am¬
pak vse to ni skoraj v nobeni zvezi z vprašanjem,
o katerem sva govorila: Kaj storiti zaradi Petra?”

“Gotovo nečeš še bolj vznemirjati staršev. Če bi
ga poklical na odgovornost, ali kaj podobnega, ne
bi moglo ostati skrito in oče in mati bi trpela, po¬
magalo pa ne bi nič. Včasih si ga sam zagovarjal z
mladostjo in najbrže si imel prav. Potrpi. Ne bo ti
treba čakati sto let. Kmalu se mora pokazati, ali je
njegov značaj res pokvarjen, ali pa kipi v njem le
neumnost nezrelih let in kadar zavre, se ohladi.”

“Saj se tudi jaz ne smatram za zrelega in dosti¬
krat storim kaj neumnega, tudi kaj takega, česar mi
je pozneje žal. Razlike se pa vendar ne morejo
prezreti. Upam, da tudi ti nisi tako dovršena, da ne
bi nikdar storila neumnosti.”

Minka se je glasno nasmejala.

“Nikar se ne boj! Ali hočeš, da ti naštejem neko¬
liko traparij, takih, ki so mi ostale v spominu?” Iz-

68

premenila je glas in resneje nadaljevala. “Morda si
mislil, da sem ti skušala dajati nauke. Niti sanjalo se
mi ni o tem. Povedala sem svoje mnenje in tako naj
bo vedno med nama. Če se ti pa kdaj zazdi, da ščebe¬
čem preveč šolarsko, se pa vendar znaš smejati. Ali
si opazil, da sva že sredi trga? Jaz nisem, torej ni
moglo biti najino blebetanje dolgočasno. To je nekaj
vredno. Sedaj se moram posloviti. Če bi bila storila
to, ko še ni bilo vse polno ljudi okrog naju, ne bi
bilo treba, da si samo stisneva roke. Pa še nekaj. Ni
mi treba povedati, da ne bom z nikomer govorila o
tem, kar sva videla.”

“O tem ne dvomim. Tudi jaz ne bom, če se ne
zgodi še kaj drugega.”

Bila sta pred njenim domom in sta se poslovila
brez dalj njega obotavljanja ...

10

Po hudi uri

Nad Rogačevem se je znesla huda nevihta. Pri-
hrula je nenadoma, nenapovedana, nezaželjena ka¬
kor kuga ali vojna. Črni oblaki so zagrnili sonce
tako, da so po hišah morali prižigati luči ob belem
dnevu. Bliski so risali krasne svetle proge po nebu,
a nihče ni mogel uživati lepote, kajti strele, ki so
zažgale velik hrast, posadile rdečega petelina na
neki skedenj in na drugem kraju vpepelile hlev, so
pregnale vsako občudovanje prirodnega besa. Po¬
tem pa je v desetih minutah še toča naredila več
škode kot se je moglo popraviti vse leto. A ko je
opravila svoj posel, so se oblaki razkadili skoraj
preden so se ljudje zavedli, sonce je bilo videti ka-

69

kor bi se smejalo in zrak je bil čist, da ga je bilo
veselje dihati...

Dortka je prišla k Minki in jo vprašala, ali ima
časa za kratek razgovor. Šli sta na izprehod.

“Tudi v meni je divjala nevihta,” je začela
Dortka, “pa se še ni popolnoma izhrula. Zgodilo se
je nekaj, kar bi najrajše pogreznila v globočino svo¬
jega bitja, da se ne bi nikomur razodelo, pa me tako
tlači, da bi me zadušilo, če ne odprem komu svo¬
jega srca. Vem, da ti ne razneseš moje žalostne po¬
vesti in zato sem prišla k tebi.”

“Veš, da mi lahko poveš vse, kar te teži in da bo
pri meni varno kakor da sem popolnoma nevedna,”
ji je zagotovila Minka.

“Zadnjič sem srečala Petra, pa me je ustavil in
vprašal, ali sem še jezna nanj. Prijelo me je in zbala
sem se, da se zjočem, zato sem hotela brez besede
dalje. On pa me je zadržal in začel praviti, kako mu
je žal, da se je nelepo obnašal proti meni in da bi
rad popravil svoj greh. Če bi bil prišel s tem takoj
po tistem večeru pri Savinčevih, bi bila hipoma
pozabila na vse, mu odpustila in se mu morda še
zahvalila. Ampak med tem se je zgodila tista pi¬
jana prigodba, ki ga je privedla pod tvoje okno in
v meni se je marsikaj izpremenilo. Nisem mogla
kar trenutno pozabiti. Toda govoril je in govoril in
v meni se je začelo nekaj tajati. Človeka ne moreš
obsoditi na smrt zaradi ene prepite noči. Prosil me
je, da bi šla drugi dan z njim na izprehod, da se
pomeniva o starih časih in o bodočnosti, pa sem se
tako omehčala kakor da me ni nikdar užalil in sem
mu obljubila. Drugi dan sva šla na hrib.”

“Vem,” je dejala Minka.

70

“Veš?” se je začudila Dortka. “Kako si zve¬
dela?”

Minka ji je povedala, da sta bila s Tobejem na
hribu in dodala, kaj sta videla.

“Pa mi nisi povedala.”

“Čemu naj bi ti obnavljala ta spomin?”

“Pa kaj si mislila?”

“Ko sva videla, da si na varnem, sva bila oba
vesela in skoraj ni bilo treba obljube, da bova
molčala.”

“Pa veš, kaj se je zgodilo?”

“Podrobnosti mi ni treba vedeti, dovolj je bilo
to, da si mu srečno ušla.”

“Ušla sem mu, to je res. Če bi prej bila malo
manj lahkoverna, tudi tega ne bi bilo treba. Ampak
sedaj vsaj vem, da ne gre pri Petru za eno zmoto,
za eno pijanost, za trenotno zablodo. Jasno mi je,
da je poln hudobnosti in zadovoljna sem, da sem
spoznala, preden bi bilo prepozno. Na poti je največ
govoril o kmetiji kakor da je že njegova. Kadar se
vrne iz šole, preuredi vse tako, da bo vse Rogačevo
zijalo. ‘Na veleposestvu boš gospodarila,’ je pravil
in ko sem rekla, da nisem tako poželjiva, se je sme¬
jal in zatrjeval, da mi ne bo treba garati kakor na¬
vadni kmetici. Mene take besede niso zabavale,
rekla pa nisem nič. Ko sva prišla na vrh, v tisti
mali log, je pa začel drugače govoriti, tako da me je
zazeblo. Izprva nisem prav razumela, ko je razla¬
gal svojo ljubezen, jasneje pa mi je postalo, ko je
začel namigavati, da dandanašnji pametni ljudje ne
čakajo na poroke. Prosila sem, naj ne govori o ta¬
kih rečeh, on pa je silil dalje, omenjal, da sva sama
in se nimava bati nikogar. Vstala sem in se obrnila,
on pa me je pograbil za roko in hotel potegniti k

71

sebi. Ne vem natančno, kako se je zgodilo. Hotela
sem se umakniti in odstopila, s tem sem ga pa po¬
tegnila za seboj, on pa se je moral spodtakniti ob
kakšno drevesno korenino, je padel in me je moral
izpustiti. Vprašanje njegove in moje moči torej
sploh ni prišlo v poštev, le slučaj mi je naklonil
srečo, da sem mogla pobegniti. Dolgo se nisem ozrla,
ker nisem imela časa za to, nazadnje me je pa ven¬
dar strah nagnal, da sem pogledala nazaj. Pa sem
opazila, da se je moralo zgoditi še kaj zanj nepri¬
jetnega, bodisi da je padel na trnje, ali se pri padcu
udaril, ali kar ga je že zadržalo, zakaj bila sem že
daleč od njega, ko je on šele vstajal in se obiral.
Potem sem gledala le še predse, dokler nisem bila
prisiljena hoditi z navadnimi koraki, ker mi je
zmanjkalo sape. Šele tedaj sem opazila, da sem pri¬
šla v kraje, kjer bi me bili ljudje debelo gledali, če
bi bila tekla kakor uplašena žival. To je pravzaprav
vse, kar sem ti hotela povedati in sedaj mi je od¬
leglo.”

“Nekaj takega sem sama uganila,” je pripom¬
nila Minka. “Saj uganka ni bila težka.”

“Tako je sedaj med nama vse končano in moje
trpljenje je pri kraju. Skoraj hvaležna bi mu mo¬
rala biti, da se mi je razodel v vsej goloti. Zakaj
četudi je bila moja ljubezen tolikokrat bičana in
opljuvana, je vendar še na tihem tlela v meni in
prenašala vse bridke muke. Sam pa je odluščil
mreno z mojih oči in ljubezen je izpuhtela kakor
da je nikdar ni bilo v mojem srcu. Le kamen je bil
še v mojih prsih in tudi ta se je odvalil, ko sem se ti
razodela in spoznala, da me razumeš.”

“Hvaležna, sem ti, da si mi zaupala. Zadovoljna
sem tudi, da se je Tobej pomiril in prezrl Petrovo

72

početje. Če je ta človek ozdravljiv, bo našel zdrav¬
nika. Če pa je nepopravljiv hudobec, ga doleti ka¬
zen prej ali slej.”

“Prej ali slej. Toda koliko škode lahko stori,
preden se to zgodi? Nič drugega ne želim, kot da ne
bo nobeno dekle imelo manj sreče kot sem jo imela
jaz.”

“Ampak hudobnost opravlja svoje delo lahko
tudi na drugih poljih. Kdor ljubi zlo, ga lahko po¬
seje po vseh mogočih njivah.”

“Res je, toda bodočnost nima nobene line, skozi
katero bi jo mogli vzreti...”

11 .

Razhod

Počitnice so se nagloma bližale kraju.

Peter je prišel k očetu in dejal:

“Oče, jaz ne pojdem na Grm.”

“Ali si se premislil? Ostaneš doma?”

“Ne, ne, ampak nekam hočem, kjer se bom res
kaj naučil.”

“Pa kje bi to bilo?”

“V Avstriji. Kdor hoče ravnati z veliko kme¬
tijo, gre tja.”

“Še vedno se ti sanja o veliki kmetiji. Hm, če bi
ti branil, bi vse svoje življenje mislil, da sem te
oropal prilike. Ampak toliko ti lahko povem, da
ne poznaš Avstrije, jaz pa sem prebil svojo mladost
pod njenim bičem. Zato se še sedaj ne morem na¬
vduševati zanjo.”

“Če je res bilo tako hudo kot govore nekateri,
je minilo. Mene ne briga tista preteklost. Ampak
gotovo so šole tam boljše kot na Kranjskem.”

73

“Na Kranjskem? Mislil sem, da se je mladina
odvadila, ločiti Slovence v Kranjce, Štajerce in bog-
ve kaj še. Ali te je sram, da si slovenske matere
sin?”

“Kaj to! Jaz mislim le na kmetijo, ki mora biti
obdelovana na najboljši način. Zato me mika
Avstrija.”

“Včasih tujina človeka izuči. Ne vem, ali bo
tebe. Ampak če si si to vtepel v glavo, naj bo po
tvojem. Seveda, marsikdo se je tam tudi pokvaril.
To menda ni odvisno od dežele, ampak od človeka
samega. Kdaj misliš iti?”

“Jutri, če je mogoče.”

“Če si ti pripravljen, te ne bo nihče oviral.”

Za Andreja je bil ta pomenek končan. Počakal
je na Tobeja in ko je prišel domov, je natočil vina
njemu in sebi in sedel. Povedal mu je, kaj name¬
rava Peter in nadaljeval:

“Ti pa hočeš v Prago. To mi je bolj všeč. To je
dežela, ki napreduje in kjer boš videl dosti dobrega.
Če ne bi bil prestar za potovanje, bi sam rad pogle¬
dal tja.”

“Prestar!” je protestiral Tobej.

Oče je kimal.

“Ne pravim, da sem prestar za vožnjo. Ampak
na tem svetu je danes precej čudno in nihče ne ve,
kaj se lahko zgodi jutri. Čehoslovaška je soseda
tiste dežele, kjer se nekaj kuha, pa menda nič do¬
brega ne.”

“Oče!” je vzkliknil Tobej. “Še nikdar niste go¬
vorili z menoj o takih rečeh.”

“Pa zato nisem bil slep. Dobro vem, da ti ne
gredo po glavi sami stroji in to je prav. Prišel bo
čas, ko bodo ljudje morali sami povedati, kako ho-

74

čejo živeti in čim bolje je kdo pripravljen na to,
tem več bo mogel pomagati. Jaz nisem imel visokih
šol, ampak življenje je tudi šola in po svojih potih
nisem romal slep in gluh. Ne pravim, da mi je ta
šola dala vse, kar bi želel in kar bi bilo potrebno,
da bi prišla dejanja iz mojih misli. Tudi mi je mar¬
sikaj nejasno, vendar pa razločujem pravico in
krivico. Ti si mlad in doživiš lahko veliko reči. Če
se ne motim, ne boš le gledal, kar se godi, ampak
boš tudi pomagal. Zato je dobro, da gledaš daleč
naokrog in tudi v višave in globočine. Pojdi, kamor
si se namenil in vzemi moje dobre želje s seboj. Na
svetu je več reči kot naša kmetija. In ljudje niso
samo tisti, ki žive v palačah ali razširjajo svojo po¬
sest. No, mojih naukov nisi potreben. Le da veš,
da imam veliko upanje za tebe.”

“Oče, do danes vas nisem prav poznal in nikdar
ne pozabim te ure.”

Andrej je vstal, se nasmehnil, položil sinu roko
na rame in dejal:

“Kadar boste ustvarjali tisto, česar ne morem
opisati, pa vendar čutim, bo tvoj oče, živ ali mrtev,
imel svoje plačilo. Srečno pot, Tobej!”

Smehljaje se je pokimal, se obrnil in odšel. To¬
bej je gledal za njim kakor v čudu in čez nekaj časa
zapustil hišo. Nikakor ni mogel pozabiti razgovora
z očetom, katerega je vedno rad imel, a ga nikdar
ni prav poznal.. .

Z Lojzko je imela mati daljši pomenek.

“To ni prvič, da odhajaš od hiše,” je dejala, “pa
mi ni treba ponavljati, kar si že tolikokrat slišala.
Nekoliko starejša si in zato bi morala biti tudi ne¬
koliko pametnejša in upam, da si. Veš, da bi te

75

rajša imela doma, ampak v življenju je že tako ure¬
jeno, da se ptiči razlete, kadar jim ni več treba
staršev. Kadar boš sama mati, boš čutila kakor jaz
in vdati se boš morala kakor jaz. Vseeno, tudi če so
ljudje narazen, so lahko skupaj — saj veš, kako
mislim. Na drugi strani, pa smo lahko vsi pod eno
streho, pa vendar nismo skupaj. Ti vendar ne boš
daleč; iz Ljubljane boš lahko večkrat prišla pogle¬
dat, kaj delamo in kako živimo. Pa če bi se ti misli
obrnile in bi se naveličala študiranja, veš, da so ta
vrata vedno odprta.”

Petru, ko se je prišel poslovit, je rekla:

“Ti odhajaš. Nič drugega ti ne morem želeti kot
da bi te pamet srečala in bi se vrnil kot pravi sin
in brat. Učil se boš, kako se seje in sadi in pride¬
luje, nauči se še to, da ti tukaj nihče ne jemlje tega,
kar je tvoje.”

Razkropili so se in staršema se je hiša dolgo
zdela prazna. Ampak ne mati, ne oče nista omenila
tega in sčasoma sta se privadila ...

76

DRUGI DEL:

Razkropljeni

1. V Pragi.

2. Petru ugaja.

3. Lojzkino obzorje.

4. Tobejevi prividi.

5. Izdajstvo.

6. Nenapovedan povratek.

7. Obisk z Dunaja.

77

1 .

V Pragi

Tobej se je v Pragi kmalu počutil domačega. Ne¬
kaj češčine se je že prej naučil, deloma iz knjige,
deloma pa, ko je v Ljubljani zahajal v krožek tam
živečih Čehov. Ni bilo torej dolgo treba, da je go¬
voril brez posebnih napak in ker v tem oziru ni bil
sramežljiv, ga ni motilo, če je včasih ustrelil kozla.
Začetkoma so mu pač tehnični izrazi delali pregla¬
vice, toda tudi to sitnost je kmalu premagal.

Pisal je očetu.

“Življenje v Pragi je zanimivo. Dijaki so me
sprejeli kot tovariša in mi gredo na roke. Obiskali
smo že nekoliko tovarn, pa poj demo tudi v Plzenj
in druga mesta, kjer je industrija močno razvita.. .
Tukaj se dosti govori o nacionaliziran ju velikih in¬
dustrij in, izvzemši veljake, se take ideje nikomur
ne zde pregrešne ... V Pragi je več kot navadno
Nemcev, ne le iz Krkonoš, ampak tudi iz ‘raj ha’ in
če človek sreča katerega, nikdar ne ve, ali je ušel
Hitlerju, ali ga je Himmler poslal. Brez dvoma je
dosti takih, katerim se ne bi dobro godilo, če bi se
vrnili v faterland in sedaj, ko je vprašanje Avstrije
postalo kritično, se priseljujejo tudi od tam. Čehi
sami se, kolikor morem presoditi, dele v glavnem
v dva tabora: V absolutne optimiste in v brezpo¬

gojne pesimiste. Prvi so prepričani, da ne bodo za-
padne velesile dovolile nacizmu razširjenje po ev¬
ropskih deželah, drugi pa pravijo, da bi bili morali
Angleži in Francozi že davno ustaviti fašistični po¬
hod, če bi imeli tak namen. Prvi poudarjajo, da je
Francija zaveznica Čehoslovaške, drugi pa nagla-

78

šajo, da je na zapadu sama strahopetnost in sebič¬
nost in še ta da je do skrajnosti kratkovidna. Jaz
sam visim nekako v zraku in ne vem, komu bi dal
prav. Zdi se mi neverjetno, da se ne bi v Londonu
in Parizu zbudili, ko so znamenja tako očitna, ob¬
enem pa se vprašujem, zakaj so bili doslej tako pa¬
sivni, ko je vendar jasno, da gre tudi za njihovo
kožo. Ali pričakujejo čudeže? Meni so vsi prijatelj¬
ski, toda o uradni Jugoslaviji ne govore radi in če
bi morali govoriti, vem, da ne bi bilo prijazno. Ne
zamerim jim.”

Minki pa je pisal kakor piše zaljubljen fant, ki
obvladuje besede. Povrh tega ji je opisoval lepote
vltavskega mesta, se pobahal, da že razume dovolj
za poset gledališča, ji priložil nekoliko slik in ome¬
nil, da naj vpraša očeta, če hoče vedeti kaj več.

2 .

Petru ugaja

Peter je pisal materi iz Gradca. To je bila zanj
velika žrtev, kajti pisanje je smatral za veliko
muko. Bilo mu je vse drugače kot govorjenje in
vsak stavek mu je povzročal glavobol. Najnavad-
nejše besede so uhajale v nedosežne daljave in ko je
katero našel, jo je tehtal in meril, preden jo je za¬
pisal, pa še tedaj je sumil, da morda ni prava. Tako
mu je šlo delo počasi od rok, pa je črtal in križal
in začenjal iznova in se v resnici potil. Skušal je
opisati lepoto avstrijskega mesta, ki baje prekaša
vsa mesta v Jugoslaviji. Pričakoval je še mnogo več
od Dunaja in hvalil red, kakršnega ni doma nikjer.

Na mater ni vse to naredilo nobenega vtisa.

79

Minko je zaprosila, naj mu odpiše v njenem imenu.
Je že prav, da vidi v tujini toliko lepega, ampak naj
pri tem ne pozabi na kraj, kjer je bil rojen. Če
tukaj ni vse tako kot bi moralo biti — in res je, da
ni tako — je treba delati, da se popravi, ne pa kar
povprek zametavati vse. Sicer pa naj ima v mislih,
da je šel študirat in to naj bo prvo.. .

Ko je prišel na Dunaj, je nakupil kup razglednic
in jih poslal materi, da se nagleda čudesov.

Potem je zopet pisal, ko je bil sprejet v šolo
za zemljiščno kulturo. “Vidite,” je dejal, “kako
Nemci cenijo obdelovanje zemlje. Kultura! Pa ne
kmetavzarstvo.”

Kmalu pa se je zgodilo, o čemer je ves svet že
dolgo ugibal. Nemško vojaštvo je prikorakalo v
Avstrijo in brez odpora in ne da bi bile velesile sto¬
rile kaj za preprečenje tega ropa.

Tedaj mu je pisal oče.

“Vem, da imaš sam svojo glavo, pa lahko vpo-
števaš moj nasvet, ali pa ga zavržeš. Jaz na tvojem
mestu bi se vrnil. Šel si v Avstrijo, toda te Avstrije
ni več. Ne verjamem, da bi bil Slovenec varen v
povečani Nemčiji. To, kar pravim, ni bojazljivost,
ampak zdrava pamet. Če bi jaz bil, kjer si ti, vem,
da ne bi mogel držati jezika za zobmi. Ne vem, kako
je s teboj, mislim pa včasih, da si vendar moj sin.
Toliko sem ti hotel povedati, stori pa kakor najbo¬
lje veš.”

Peter je odgovoril, da se nič ne boji. Sedaj bo še
bolje kot je bilo, kajti Nemci prinašajo red, kakrš¬
nega ni nikjer na svetu. Ni treba tajiti, da je Slo¬
venec, pa tudi ni nikjer zapisano, da naj bi se bahal
s tem. Šol ne bodo zaprli in prišel je zaradi šole, ne
pa zaradi politike. Da, če bi bil žid, bi bilo drugače,

80

pa hvalabogu, da nima nobene kaplje take krvi v
svojih žilah.

Nato se je dopisovanje ustavilo. Oče ni odgovoril
na njegovo modrovanje, mati je skomizgnila, češ,
kakor si postelje, tako bo spal, s Tobejem si sploh
nista dopisovala, Lojzko je odbil, ko se ji je na
njeno prvo pismo iz Ljubljane porogal, da lahko
postane zdravnica, pa bo vendar le ženska, sicer
pa ni bilo na Rogačevem nikogar, ki bi se zanimal
za njegova dejanja in nehanja.

3 .

Lojzkino obzorje

Lojzka je včasih pisala materi, včasih pa Minki.
Tej se je enkrat izpovedala:

. . Učimo se, zdraviti ljudi. Nobenega dvoma
ni, da je to dobro. Ampak posvetilo se mi je, da sem
bila ves čas slepa, četudi je bil v meni vedno nagon
spoznanja. Mislila sem, da potrebujemo zdravnikov
in če jih bomo imeli dovolj, bo vse dobro. Tako sem
bila kratkovidna. Naenkrat sem spoznala, da umrje
ne vem koliko ljudi, ne ker ni dovolj zdravnikov,
ampak le zato, ker ne morejo nobenega poklicati.
Res je, da jih primanjkuje, ampak to ni vse. Ljudje
nimajo denarja. Morda boš rekla, da so za reveže
mestni zdravniki, za delavce bolniške blagajne. Pri¬
znam. Toda vse polno je takih, ki niso včlanjeni v
nobeni blagajni, zdravniki za reveže so preobloženi
in mnogi med njimi morajo skrbeti za dohodke, pa
strežejo najprej tistim, ki lahko plačajo. Bolnice so
prenapolnjene in premalo jih je. Često se bolnik
sramuje, da bi bil zdravljen vbogajme, pa rajši skri-

81

va svojo bolezen. Boji se tudi, da bo moral kupovati
draga zdravila, za katera nima denarja. Ali pa čaka
in ko naposled premaga svojo sramežljivost in gre
k doktorju, je že prepozno. Mislim, da nimamo nič
preveč ljudi in bi morali gledati, da obvarujemo
vsakega, dokler je le mogoče... Nekaj je narobe
pri koreninah. Učiti bi se morali tudi, kaj je treba
storiti, da ozdravimo vsako ozdravljivo bolezen in
da damo vsakemu bolniku enako nego, brez obzira
na to, ali je bogat, ali siromašen. Potem pa še to:
Zakaj naj bi bili ljudje siromašni? ... O lenuhih
govore. Seveda niso vsi ljudje enaki, ampak preden
obsodimo koga za lenuha, bi bilo treba preiskati,
kaj ga odvrača od dela. To se bo marsikomu zdela
pregrešna misel, toda prepričana sem, da je marsi¬
katera lenoba v resnici bolezen, ki bi se dala ozdra¬
viti ... Če začneš tako misliti, se ti zazdi, da niso
take pomanjkljivosti samo na polju zdravstva. Re¬
kla bi, da se je naše življenje razvilo v nekakšno lo¬
terijo, v kateri mala manjšina zadene, ogromna ve¬
čina pa izgublja.

“Ali te dolgočasim? Ali pa pisarim po nepo¬
trebnem, ker že sama veš in ne potrebuješ lekcij.
Vse eno, morala sem to izliti na papir, ker mi to
olajšuje dušo. Sedaj vem, da se ne bom morala učiti
samo zdravilstva, ampak tudi vseh tistih reči, ki
branijo človeškemu rodu, da bi se dvignil iz bede,
neznanja letargije . . .

“V Ljubljani se sedaj veliko ‘politizira’. Med di¬
jaki je mnogo več zanimanja za svetovne dogodke
kot ga je bilo včasih. Nasprotna mišljenja se kre¬
šejo in včasih švigajo iskre. Večina njih prihaja iz
delavskih, kmečkih, majhnih uradniških hiš, pa
imajo ‘frakarji’ težko stališče. Izjeme so pač tudi

82

med sinovi in hčerami bogatejših staršev. Nekateri
so pa še sedaj plazilci in petolizci; sanjajo o odličnih
službah in so pripravljeni, storiti vse, kar se od njih
zahteva, le da se porinejo naprej ...

“Piši mi kaj, kako se imata oče in mati. Čim prej
mi bo mogoče, ju pridem obiskat.

“Ali je res, da sta se Dortka in učitelj Marjan
zelo sprijaznila? Če je tako, jima želim vso srečo.
Včasih so govorili, da se med menoj in Marjanom
nekaj plete. Lahko ti povem, da sva bila vedno le
dobra prijatelja ih upam, da ostaneva taka. Marjan
je nenavaden človek in če ga bo čas kdaj potrebo¬
val, se izkaže njegova velikost. To lahko pravim,
ne da bi bilo med nama kaj drugega kot iskreno
prijateljstvo. Ljubezen ima svoje zakone, ki naju
niso zadeli...”

Tobej je pisal Marjanu.

“Praški zrak je nasičen elektrike. To je obrab¬
ljena fraza, toda jaz nisem novelist in ne znam po¬
vedati drugače. Pražani so nervozni. In kako bi ne
bili? Optimisti se izgubljajo, ker znamenja na nebu
ne potrjujejo njihove vere. Pošast se je približala in
sopara, ki jo diha zmaj, se že čuti na obrazih. Samo
voditelji velikih narodov so še vedno naivni. Krko-
noški Nemci so postali skrajno predrzni in prihajajo
z vsakovrstnimi nemogočimi zahtevami. Seveda je
to naročeno v Berlinu, le da v Londonu ne razumejo
tega. Ali pa jim je to všeč? Tisti Avstrijci, ki so pri¬
bežali sem po aneksiji njihove dežele, se priprav-

4 .

83

1 j a j o na beg, pa ne vedo, kam. Ljudje se ozirajo po
svojih prijateljih, ki so slavili Češko kot vzor demo¬
kracije, pa se vprašujejo, ali bo zvestoba držala,
ali naj pričakujejo izdajstvo.

“Lahko razumeš, da trpe ob tem tudi nauki.
Človek se mora siliti, da navede misli k strojem in
tehničnim problemom, misli pa se upirajo. Tja po-
hitevajo, kjer je na kocki usoda človeštva. Tukaj
dobro vedo, da ne gre samo za Čehoslovaško, kajti
če dovolijo, da pogoltne pošast to deželo, bo od¬
prta pot po vsej Evropi. Kdo more upati, da se bo
nemški pritlikavski velikan ustavil pred odprtimi
durmi?

“Pa se v tej živčni razdraženosti vrni h knjigam
in risbam! Na misel ti prihaja dejstvo, da imajo vsi
sadovi naših naukov samo začasen pomen. Znanost
ne leze več, komaj bi mogli reči, da koraka. Včasih
se zaleti in preskakuje kilometre. Kar je bilo včeraj
novo, bo jutri že muzejska roba. Odkar so ukradli
soncu del njegove skrivnosti in znaj o—kolikor toliko
—drobiti atom, se po pravici odpirajo nedogledni
vidiki. Koliko bodo vredni vsi naši stroji, na katere
smo tako ponosni, kadar dosežejo svoj cilj? Kakšno
silo dobi človek tedaj v roke? Kako bo olajšano
njegovo mučno delo? Kakšen pomen dobi tedaj zlo¬
rabljena beseda ‘svoboda’?

“Obenem pa obhaja človeka strah. Saj se polasti
vsakega izuma, ki naj bi zboljšal in oplemenil živ¬
ljenje, takoj hudobno božanstvo umora in požiga.
Ali ne bo tudi s to novo silo ravnal enako?

“In vendar se razvoj ne more ustaviti. Nobenega
izuma ne moreš prepovedati in učenjak ni odgovo¬
ren za njegovo rabo. Enkrat se bodo ljudstva zdra¬
mila in tedaj ne bo več klanja. Enkrat.. . Ampak

84

preden doživi človeštvo ta svetli dan, bo moralo
prebiti še črno, temno noč. ..

“Skrbi me celo Jugoslavija. Odtod je sicer daleč,
toda pozabiti ne morem, da je postala soseda Nem¬
čije. Kaj naj storimo? Kaj mislijo v domovini?

“Če bo Čehoslovaška žrtvovana, se vrnem do¬
mov, zakaj učenje bo tedaj nemogoče. Tudi poma¬
gati ne bi mogel tukaj toliko, da bi bilo vredno
ostati, doma pa bi se mogli pripravljati, za slučaj,
če udari strela.

“Ali se spominjaš tistega sejma, ko si izsledil
vohune? Tukaj jih sedaj kar mrgoli, pa jim ne mo¬
rejo do živega, da ne bi še poslabšali položaja. Kakor
vidiš, ne morem poročati nič dobrega. Lahko pra¬
viš, da sem črnogled, moje oči pa ne morejo gledati
drugače. Nič drugega nam ne ostane, kakor priprav¬
ljati sebe in ljudi, katere dosežemo, za bodočnost, če
tudi je še daleč.

“Da bi ti pisal o svojih doživljajih, o novih znan¬
cih, o svojih naukih in drugih zanimivostih? Kako
pa morem, ko je v mislih vedno to, kar se tiče ne
mene in tebe, ampak vsega sveta? . .

5 .

Izdajstvo

Pesimisti bi se bili lahko pobahali, da so imeli
prav. Pa se niso. Bilo jim je prav tako hudo kakor
optimistom, ko se je — kakor pripoveduje zgodo¬
vina — v Monakovem izvršilo eno najhujših izdaj¬
stev vseh vekov. Ni bil le nezaslišan zločin, da so
vrgli Čehoslovaško v žrelo nacizmu, ampak bila je
tudi — kot je dejal Tobej — ogromna neumnost, ki

85

se je morala prej ali slej maščevati nad njenimi
početniki.

Očetu je pisal:

“S tem, da so za kratek čas preprečili majhno
vojno, so pripravili vse za klanje, kakršnega še ni
doživel svet. Če bi se bili uprli Hitlerju, ni izklju¬
čeno, da bi bil zlezel pod klop. Pa tudi če bi bil
hotel s silo doseči, česar ni mogel dobiti kot darilo,
bi bili zavezniki neprimerno močnejši od njega in
bi ga bili v razmeroma kratkem času ugnali v kozji
rog. Sedaj pa so pokvarili svoje pozicije z izgubo
najvažnejše evropske trdnjave; dali so nacijem časa,
da se še bolj pripravijo, izročili so jim veliko češko
industrijo in izgubili zaveznika, ki postane po nji¬
hovem sklepu brezmočen.

“Morda ste pričakovali kakor mnogo drugih, da
se bodo Čehi sami postavili Nemcem po robu. Toda
kako bi mogli? Na posledice se skoraj ne upam mi¬
sliti, kajti po ravnanju monakovske konference se
mora sklepati, da bi bila tudi Anglija in Francija
pomagali kaznovati uporne Čehe. Ali morete do¬
umeti, kaj bi to pomenilo?

“Jaz ostanem tukaj le še toliko časa, da opra¬
vim zadnje izpite, potem pa pridem domov. Prepri¬
čan sem kakor mnogo drugih, da se fašistična zver
ne bo zadovoljila s Krkonoši, pa naj govori Cham¬
berlain kar hoče. Kar neverjetno je, da po tolikih
izkušnjah še niso spoznali bistva nacizma.

“Kljub vsemu sem vesel, da sem preživel te
čase v Pragi. Za svojo stroko sem pridobil več kot
sem pričakoval. Koliko tega bom mogel porabiti
v domovini, je drugo vprašanje, toda za sedaj to
ni važno. Bolj je treba misliti na bodočnost kot na

86

sedanjost... Ne, zelo je treba misliti na sedanjost,
a vedno s pogledom v bodočnost.

“Noben dan ne mine brez razočaranja. Tudi med
Slovake so zanesli nekakšno propagando za odce¬
pitev od skupne države. Ne verjamem, da bodo
imeli dosti uspeha med ljudstvom, ampak pomislite!
Pomoč za to iščejo pri Nemcih, ki bodo seveda imeli
priliko, da nastopijo zopet kot zaščitniki ‘zatiranih’.
Ali bi se tudi med Slovenci našli taki izdajalci?
Zona me obhaja, če pomislim, da bi bilo tudi to
mogoče.

“Kako je kaj na kmetiji? Kako izhajate z Do-
brinom? Prepričan sem, da dobro, Pa kaj vprašu¬
jem? Saj bom kmalu videl na svoje oči. Ne vem še,
kdaj dovršim vse, vem pa, da pojde vse gladko. Člo¬
vek se lahko uči tistega, kar ima rad. Iskreno sem
vam hvaležen, da niste nikogar izmed nas ne silili,
ne mu branili, kadar si je izbiral poklic.

“Radoveden sem, kako vplivajo dogodki na naše
rojake. V žilah imajo kri, torej ne morejo ostati
ravnodušni. Tudi to bom kmalu vedel. Tako raz¬
burjeni seveda ne bodo kakor tukajšnji ljudje, ki
preživljajo sami te blazne dni. Lahko pa pravim,
da sem opazoval jezo, ogorčenost, ampak maloduš¬
nosti ne. . .”

6 .

Nenapovedan povratek

Od Petra že davno ni bilo nobenega glasu. Niti
običajnih voščil za očetov in materin god in za praz¬
nike ni pošiljal. Zato je bilo iznenadenje toliko
večje, ko jo je po tako dolgem času nenadoma pri-

87

mahal domov. Na vprašanje, kaj ga je privedlo, je
le odgovarjal, da se je naveličal in da v šoli ni več
tako kakor je bilo v začetku. Ko sta oče in mati opa¬
zila, da ne mara govoriti o tem, sta ga pustila pri
miru.

Nekaj dni je pohajal po polju, po vinogradu, ne¬
kega dne pa je vprašal očeta:

“Kaj mislite še ostati v Španovi ji z Dobrinom?”

“Vidiš, da še ni vse požeto in pospravljeno. Do
konca morava ostati skupaj, to se razume.”

“Zakaj? Saj sem jaz sedaj tukaj.”

“Vem. Če hočeš pomagati, bo dobro. Doslej nisi
nič govoril o tem in siliti te ne morem. Morda si
potreben počitka po vsem tem učenju.”

“Nisem govoril, ker opravljata vse z Dobrinom.
Koliko pa mu boste dali?”

Matej se je začudil.

“Koliko? Enako sva delala, enako bova delila.”

“Vsak polovico? To je pa vendar nespametno,
da bi pomagač dobil toliko kot gospodar.”

“Nič pomagač. Družabnika sva bila. Ponudil
sem mu, da si razdeliva in ko je videl, da mislim
resno, je sprejel. To je kakor pogodba, kakor da sva
podpisala. Dobrin je dober in priden, pa ni imel
veliko sreče v življenju. Sram bi me bilo, če bi ga
tudi jaz opeharil.”

“Meni to ne gre v glavo. Ampak — vi ste go¬
spodar in če hočete prikrajšati samega sebe, je to
vaša pravica.”

“Tu ne bo nobenega prikrajšanja. Če misliš na
samega sebe, se ti ni treba bati. Še vedno si imel,
kar si potreboval in tako bo tudi v bodoče, dokler
bom živ, potem boš pa gospodaril po svoje.”

Peter ga je po strani pogledal, se obrnil in odšel.

88

Podal se je v gostilno, da prežene svojo slabo
voljo. Tam je našel nekoliko fantov, ki so ga po¬
zdravili tako, da ni vedel, ali se vesele njegovega
povratka, ali ga imajo za norca.

“Kako pa je na Dunaju?” so vpraševali. “Dolgo
si bil tam, pa moraš poznati mesto kakor Roga-
čevo.”

“Dunaj je veliko mesto. Še Dunajčani ga ne po¬
znajo. Pa kaj koga briga Dunaj?”

Naročil je vina in dva, ki sta imela prazne čaše,
sta storila enako kakor bi hotela preprečiti, da bi on
plačal zanja.

Ko je natakarica odšla po vino, je eden fantov
pobaral Petra:

“Hej, kakšna so pa dunajska dekleta? Ti moraš
pač kaj vedeti o tem.”

Peter ga je srepo pogledal.

“Zakaj pa vprašuješ? Ali te kaj skrbi?”

Fant se je nasmejal.

“Kdo pa ne vprašuje tega, če je živ in mlad? Ni
se treba jeziti zaradi tega.”

“Jeziti! Kdo se neki jezi? Ampak jaz nisem šel
gledat punčare na Dunaju. Če te to tako zanima, pa
pojdi sam pogledat. Morda pripelješ katero sem.”

“Jaz še ne. Če ti niso našel nobene, da bi se za
celo življenje zatelebal vanjo, je jaz tudi ne bi.”

“Torej ne čvekaj o takih oslarijah.”

Peter ni ozdravil svoje slabe volje. Popil je vino
in odšel.

Čas je potekal, a Peter ni vedel, kaj bi počel s am
s seboj. Zaradi Dobrina se ni lotil nobenega dela na
kmetiji. Prijateljev ni imel. Edino z Rožmanovim
Pavlom sta se nekako strinjala, toda Petra je tudi
on dolgočasil s političnim modrovanjem in zato tudi

89

njegove družbe ni iskal. Po svetu so se godile ve¬
like, razburljive reči, on pa ni hotel slišati o nijh.
Bil je včasih osoren, včasih čemeren, nikdar pa ne
prijazen.

Nekega dne mu je mati dejala, da ima pismo.

“Kakšno pismo?” se je začudil.

“Menda je z Dunaja. Morda je kaj važnega.
Tamle na polici leži.”

Peter je pograbil pismo, pogledal naslov in od¬
hitel, da ga prečita na samem. Ko je začel brati,
ga je streslo, da je moral sesti. Bil je bled in vsa
moč ga je zapustila. Čital je s težavo, ker so se mu
delali kolobarji pred očmi. Naposled je končal. Vstal
je, zmečkal pismo in zaklel. Nato pa je odšel v go¬
stilno in se napil brez družbe. Tega dne ga doma
nihče ni videl. A drugi dan ga je mati, ne da bi
kazala posebno zanimanje, vprašala, ali je bilo v
pismu kaj važnega. On pa je zamahnil z roko in
dejal: “Oslarija. Nekdo ne ve, kaj bi s svojim časom,
pa pisari. ”

Od tega časa pa je bil še bolj odljuden in ljudje
so se mu začeli izogibati.

7 .

Obisk  z Dunaja

Dan je šel za dnevom, teden za tednom, mesec
za mesecem.

Nekega dne je prišla na Rogačevo mlada ženska
z otrokom in začela povpraševati po Savinčevih.
Govorila je nemško, a našli so se ljudje, ki so jo
razumeli in ji pokazali hišo. Zahvalila se je in rekla,
da se mora pred obiskom očediti po dolgem potova-

90

nju. Zvedela je za majhen hotel, kjer je dobila sobo
in ko se je umila in preoblekla, ji je hišna oblju¬
bila, da bo skrbela v njeni odsotnosti za otroka.

Mati je bila sama doma.

“Ne zamerite, ali živi tukaj gospod Peter Sa-
vinec?”

Mati jo je pogledala v čudu in si otirala roke v
predpasnik.

“Da. Seveda. On je moj sin. Kaj pa bi radi od
njega?” je vprašala.

“Govoriti moram z njim,” je odgovorila tujka.
Govorila je nemško, toda v narečju, ki ga mati ni
poznala, dasi jo je razumela.

“Odkod pa ste?”

“Z Dunaja? Moje ime je Marie Lessing.’

“Z Dunaja? To je daleč. In na Dunaju ste se
seznanili z mojim sinom? ... Čakajte. Ali ste mu
vi pisali?”

“Pisala sem, pa nisem dobila odgovora. Čakala
sem in čakala, pa vse zaman. Otrok pa raste in kaj
mi je ostalo? Prišla sem torej sem.”

“Otrok? Petrov otrok?”

“Da, Peter je njegov oče. On ve, pa ne vem, ali
ni dobil mojega pisma, ali se je zgodilo kaj dru¬
gega.”

“Kje pa je otrok?”

“V hotelu sem ga pustila. Hišna mi je obljubila,
da bo pazila nanj. Saj veste, majhen je.”

“Bolje bo, če ga prinesete sem.”

“O, če smem, bom zelo hvaležna. Nerada sem ga
pustila tam, toda nič drugega nisem mogla storiti.”

“Pa ste prepričani, da je naš Peter oče? Na svetu
je mnogo Petrov.”

V resnici ni dvomila o dekletovi povesti. Spom-

91

nila se je, kako se je vedel potem, ko je dobil pismo
in ko je preudarila vse, je morala verjeti. Mariji
se je dalo na jok.

“Verjemite, gospa, da vas ne bi prišla nadlego¬
vat, če ne bi dobro vedela, kaj govorim.”

“Sedite, da se pomeniva. Vi hočete, seveda, da
vas poroči.”

“Tako mi je obljubil,” je dejala, ko sta obe sedli.

Mati je pokimala. Napetost, ki se je bila izražala
na njenem obrazu, se je zrahljala in gledala je de¬
kle z zanimanjem.

“Ali sta se dolgo poznala, preden se je zgodilo?”

“Seveda. Seznanila sva se na dijaškem plesu in
potem je hotel vsako prosto uro prebiti z menoj.”

“Pa ste se zaljubili vanj, kajpada. Povejte, ali
ga še vedno ljubite? Ne mislim le, da želite poroko
zaradi otroka. Meni lahko poveste resnico. Ali ču¬
tite še vedno, kakor da ne bi mogli živeti brez
njega?”

“To je težko vprašanje. Mislim, da se med nama
lahko vse popravi, če razloži, zakaj je zapustil Du¬
naj, ne da bi mi bil povedal in zakaj mi na pismo
ni odgovoril. Marsikaj se zgodi, kar je človeku ne¬
razumljivo, pa se da pojasniti. Seveda moram tudi
misliti na otroka. Kaj bo brez očeta?”

“Vsa ta zgodba ni nič vesela,” je dejala mati, ki
je v mislih tehtala vse, dekletovo povest, Petrov
značaj, njegov premišljeni beg z Dunaja, njegov
bes, ko je dobil pismo.. . “Ne pravim rada tega in
mislim, da dobro razumem vaš položaj. No, poča¬
kajte, da vidite, kaj ima povedati on. Ne čudite se,
če ne bo tak kot pričakujete. Moj sin je, ampak zato
nisem slepa. Pojdite sedaj po otroka, medtem pa kaj

92

hitro skuham, ker morate biti lačni in trudni po
dolgi poti.”

Marija se je zahvalila in odšla. Mati se je zapo¬
slila pri ognjišču. Medtem je prišel oče domov.

“Nisem te pričakovala,” je rekla, ne da bi za¬
nemarila svoj posel.

“Aha, kuhaš in moj želodec se veseli.”

“Da, kuham,” je odgovorila, “ampak kuha se še
nekaj drugega.”

“In kaj bi to bilo?” je vprašal Andrej, pričaku¬
joč kako šalo.

“Ne boš se smejal, ko ti povem,” in mu je pove¬
dala vse, kar je zvedela od tujega dekleta.

Očeta je pograbila jeza.

“To je prokletstvo,” je zagrmel in stiskal pest.
“Če ne bi bil Peter, bi mislil, da nas hoče punca po¬
tegniti in izvleči kaj denarja iz nas. Taka dekleta
se najdejo. No, videli bomo, ali je vsaj toliko moža,
da vzame posledice nase.”

“Misliš, da se oženi? Vpraša ga lahko, ampak če
noče, bo treba najti drugačen izhod. O dekletu ne
vem nič. Kar sem videla, ne bi mogla reči, da je
grdoba.”

“Meni kar ne gre v glavo, kako smo dobili ta¬
kega spaka v svojo družino. Kako more biti moj in
tvoj sin?”

“Nikar ne modruj sedaj o tem. Take reči se
zgode tudi v drugih družinah. Spomni se na svojega
brata v Ameriki.”

Andrej jo je pogledal in se prijel za glavo.

“Res je. Bolj je podoben njemu kakor nama.
Čudno, kako to skače. Ampak kaj naj storimo, če
je noče poročiti?”

Povedala mu je o pismu in dejala:

93

“Po tem lahko sodiš, da ne bo hotel. Če je tako,
je pa bolje za oba, da se ločita. Počakajva, kaj po¬
reče, potem pa bo treba razmisliti, kaj se more
ukreniti.”

“Huda je ta beseda, ampak skoraj se mi zdi, da
bi bilo najbolje za vse, tudi za njega, če ne bi bil
okreval takrat, ko je imel difterijo in se je zdravnik
toliko trudil, da ga je rešil.”

“Morda, morda, ampak kar je, je.”

Marija se je vrnila z otrokom in mati ji je po¬
stregla. Predstavila jo je očetu.

“Okrepčajte se in potem se spočite. Kadar pride
Peter, bosta lahko govorila,” je rekel Andrej in od¬
šel. Po južini je mati pokazala dekletu sobo v gor¬
njem nadstropju.

“Lahko bi ostali tukaj čez noč,” je dejala, “am¬
pak če ste že vzeli sobo tam, bo bolje da prenočujete
tam.” ...

Opoldne je prišel Peter domov, čemeren kakor
po navadi.

“Obisk imaš,” je mati mirno dejala.

Peter jo je začuden pogledal.

“Kdo pa me išče? Saj se nihče ne briga zame,”
je zazehal. A vendar mu je radovednost gledala
iz oči.

“Pojdi navzgor, Tam te čaka.”

“Kdo me čaka?”

“Poznaš jo. Nič ne vprašuj in pojdi.”

V Petru se je zbudil nejasen sum in začel se je
obotavljati, toda mati se je vzravnala in pod njenim
pogledom se je sklonil in šel. Potrkal je in še preden
je slišal njen ‘herein’, je odprl. Marija je vzkliknila.

“Peter!”

Ustrašil se je in hotel stopiti nazaj, toda dekle
94

ga je prijelo za roko in potegnilo noter.

“Peter, ti ne razumeš.” S tem je pokazala na
spečega otroka.

“Kako si našla sem?” je zarohnel.

Marija se je nasmehnila.

“Dandanašnji oblasti izvedo vse. Tega ne bi bilo
treba, če bi mi bil pisal. Zakaj nisi odgovoril? Pi¬
smo si dobil, to vem.”

“Kaj me izprašuješ? Vsake šale je enkrat
konec.”

“To je bila šala? Spomni se, Peter, kaj si govo¬
ril, ko si me snubil. Kaj pomeni ta prstan?”

“Pijan sem bil,” je zarohnel.

“Ne od vina, ne od žganja, morda od ljubezni.”

Peter se je zakrohotal.

“Po kaj pa si prišla? Le to povej, pa bo hitro
opravljeno. Če misliš na ženitev, si to kar izbij iz
glave. Premlad sem za to.”

“Pa nisi premlad za očetovstvo. Še pogledal nisi
otroka. Tvoje oči ima in tvoja usta. Tak si moral
biti, ko si bil par mesecev star. In žene boš potre¬
boval. Spomni se na tiste noči.. .”

“Nehaj!” je zarjovel. “Nič se ne spominjam. Ne¬
umen sem bil in ti si bila neumna. Pozabiva, pa
bo vse prav.”

“Ti lahko pozabiš. Kaj pa jaz? Kaj pa otrok?”

“Sit sem, slišiš? Sit. Poišči si drugega norca, saj
ti prihaja dosti sladkih besed z jezika.”

Obrnil se je, zaloputnil vrata za seboj in odhitel
iz hiše.

Ko je mati slišala vrata zapreti, je uganila, kaj
se je zgodilo in je šla k Mariji. Našla jo je v solzah.
Obrisala si je oči in povedala, kaj se je zgodilo.

Mati je potrpežljivo poslušala in ko je bila de-

95

kletova povest končana, je dejala:

“Skoraj, da nisem pričakovala nič drugega. Am¬
pak zakon, na katerega ste mislili, ne bi nikdar bil
srečen. Seveda lahko tožite Petra, ampak prisiliti
ga ne morete, da bi vas poročil. Kar pa bi vam so¬
dišče prisodilo za prelomljeno obljubo, lahko ure¬
dimo brez sodnika.”

Dolgo sta govorili, naposled pa je Marija vzdih¬
nila.

“Pa kaj bo z otrokom?” je vprašala.

“Če vam je prav, lahko ostane pri nas, saj je
tudi naš.”

Mati je poklicala očeta in skupaj so šli k odvet¬
niku, kjer so uredili vse potrebno. Naposled je
mati vprašala:

“Kako pa je otroku ime? To moramo pač ve¬
deti.”

“Fritz. Friedrich,” je odgovorila.

“To bi bilo po naše Miroslav. Mirko ga bomo
klicali,” je dejal oče.

Marijo so še pogostili, potem se je še enkrat zjo¬
kala nad otrokom, vzela denar, se z zahvalo poslo¬
vila in odšla na Dunaj, odkoder je bila prišla . ..

Tobej je zapustil Prago tisti dan, ko so Nemci
vkorakali v mesto. Na povratku pa se je zadržal v
Ljubljani dlje kot je bil nameraval in tako ni bil
prisoten, ko se je odigrala drama z Marijo.

Lojzka je sicer dobila pismo od matere, a Tobej
je bil skoraj vedno zaposlen in v tistih kratkih pre¬
sledkih, ko sta bila skupaj, je brat imel druge reči
v mislih in ob tem je sestra pozabila povedati Pe¬
trovo zgodbo, Ali pa ji je morda bilo neprijetno,
govoriti o tem in si je mislila, da ne bo nikdar pre¬
pozno, da zve, kar ga ne bo preveč veselilo .. .

96

TRETJI DEL:

Viharji

1. Tobej se vrne.

2. Čas leze.

3. Čas beži.

4. Doma.

5. Na hribu.

6. Tudi Minka.

7. Kje so nebesa?

8. Strela po noči.

9. Maščevanje.

10. Kazen.

11. Drugi brat.

97

1 .

Tobej se v me

Ko je Tobej po raznih izletih v Zagreb, Beograd
in še v nekatere druge kraje naposled dospel v Ro-
gačevo, je bila že polovica sveta v plamenih in krvi.
Doma je zvedel, čigav otrok veka v hiši, pa je samo
obžaloval mater, ker si je nakopala to delo, sicer
se pa ni razburjal.

“Peter je pač Peter in sedaj ne verjamem več,
da se še kdaj spremeni. Ampak vse te tako zvane
romantične reči sedaj niso važne.”

Z očetom je imel daljši pomenek in oba sta se
strinjala v tem, da so vlade velikih sil vse zavozile
in bo treba mnogo časa, da se popravijo napake,
katere prizadeti narodi drago plačujejo.

“Tobej, treba bo mnogo poguma, da se ne vda¬
mo obupu,” je pravil oče. “Težko je zameriti komu,
če misli, da je prepozno za odpor, ko vidimo, kaj se
vse ruši. Kljub temu ne smemo omagati. In ce se
zgodi, da pojde za nohte, ne smemo dovoliti take
medlobe. Če bi zmagal fašizem sedaj, bi zabredlo
devet desetin človeštva v sužnost in ne vem, ali bi
se tisti, ki ne poginejo, kdaj mogli osvoboditi.”

“Imate prav. Škoda je le, da je še vse preveč
ljudi, ki se ne zavedajo tega.”

“Ali misliš, da doseže nevihta tudi nas?”

“Resnično — jaz še ne vidim sile, ki bi ustavila
naval. Naša dežela je zelo mikavna in sedanji Nemci
se gotovo ne bodo obotavljali, če vidijo toliko boga¬
stva, ki so ga doslej izrabljali drugi.”

“Da, stari grehi se maščujejo in mnogo naših
voda bo v Črnem morju, preden bodo popravljeni.

98

Kaj si pa delal na svojih potovanjih po deželi?”

Tobej se je nasmejal.

“Pogovarjal sem se. Našel sem dosti ljudi, ki
mislijo in nočejo držati križem rok. Če se zgodi ču¬
dež in se roparske tolpe ustavijo, preden dose¬
žejo našo mejo, ne bo nobene škode. Toda nihče
izmed nas ne verjame, da pojde ta grenka kupa
mimo nas. Spoznali smo pa tudi, da moramo biti
zelo previdni, kajti na žalost se mnogim ljudem ne
more zaupati. Na visokih mestih ne mislijo tako
kakor mi, a prepričani smo, da je naše mišljenje
pravo, torej mora njihovo biti krivo.”

Oče ga je pogledal in se namuzal.

“Z drugimi besedami: zarotniki ste. Hm, če bi
bil nekoliko mlajši, bi se vam najbrže pridružil, se¬
veda, če bi me sprejeli.”

Tobej se je nasmejal.

“Če pride čas, vem, da tudi svojih let ne boste
šteli. Toda eden je vendar v naši družini, kate¬
remu ne bi zaupal toliko kolikor norcu.”

“Ne boj se, jaz znam molčati, kadar je treba,
znam pa tudi gledati, če se hoče skrivati kaj hu¬
dobnega.”

Tobej se je poslovil in šel iskat učitelja Marjana.
Našel ga je na pošti.

“Rad bi govoril s teboj. Ali imaš kaj časa?”

“Seveda,” je odgovoril Marjan. “Lahko stopiva
v Zajčarjevo pisarno. Gotovo nima ta čas nobe¬
nega obiska.”

“Zaupno je.”

“Kaj osebnega? Ne za druga ušesa?”

“Pravzaprav ni osebno. Ampak ni za vsaka
ušesa. Ali se je poštar kaj spremenil?”

99

“Le toliko, da ga imajo ‘zgoraj’ še bolj na piki.”

Stopila sta v Zajčarjevo pisarno, kjer sta ga na¬
šla samega. Ko mu je učitelj povedal, da bi se rada
nekaj pomenila, je takoj vstal in ju je hotel pustiti
sama v sobi. Tobej pa ga je ustavil.

“Po tem, kar mi pravi Marjan, ne bo škode,
če smo trije, razen če ne bi bili radi zapleteni v ho-
matije, ki morajo ostati tajne.”

Zajčar se je pogladil po čelu, pogledal najprej
Tobeja, potem Marjana in ju povabil, da sedeta.

“Če je stvar tajna, mi ni treba bežati,” je dejal.
“Vi boste molčali in molčal bom jaz. Tako ne more
biti nobene sitnosti.”

“To je imenitno,” se je zahvalil Tobej. “Ni treba,
da bi prevzeli kakšno delo. Toda več glav več ve.”

“Star pregovor,” je prikimal Zajčar, “pa še ve¬
dno resničen, s to izjemo, da nekatera glava sploh
nič ne ve.”

Učitelj se je nasmejal.

“Soglašam. Sem pa tja tudi take glave, ki priha¬
jajo iz mojega znanstvenega zavoda. Pa povej, kaj
ti je pri srcu. Vem, da si romal po vsej državi in
menda se nisi klatil za zabavo. Vsaj jaz sem slutil,
da imaš opravke, katerih ne bi razodel policiji. Ali
je tu kakšna zveza?”

“Kolikor toliko. Vidva menda ne spadata med
tiste, ki verujejo, da imajo v nebesih pripravljen
čudež za Jugoslavijo. Vem, da ni nič nemogočega
in vsi bi bili srečni, če bi častno ušli usodi doseda¬
njih žrtev. Ampak obračam naj vso stvar kakor ho¬
čem, zaključek je vedno ta, da je najbolje, če smo
pripravljeni na vse.”

Oba sta pritrdila.

100

“Tisti, ki so poklicani, da izvrše priprave do zad¬
njega žeblja, se pa očividno malo zmenijo za ne¬
varnost,” je dodal Zajčar.

“To je en razlog, da morajo drugi imeti odprte
oči. Pa tudi, če bi bila vojska opremljena za boj z
najmoderneje oboroženim in doslej ne premaganim
sovražnikom in če bi v Beogradu vladala odločnost,
bi bilo še vedno potrebno, da stori ljudstvo svoj
delež. Seveda ne moremo stopiti pred narod in mu
pridigati o njegovi moči in nalogi. Delo morajo
opraviti tisti, ki se zavedajo resnosti. Na primer:
Nobena pametna vojska se ne bo branila gerilske
pomoči. Če se mora umakniti, je silno važno, da je
v okupiranih krajih nekdo, ki povzroča sovražniku
glavobol.”

“Vraga! To je resna stvar,” je vzkliknil Marjan.
“Meni se to ne bi bilo nikdar sanjalo. Torej me moje
slutnje niso varale. Sedaj ne ostane nič drugega kot
da se nam postaviš za voditelja.”

“Prezgodaj je, govoriti o vodstvu. Potrebna bo
vsekakor nekakšna organizacija, za sedaj pa nas
mora biti čim manj. Medtem pa moramo dobro
opazovati, da bomo vedeli, na koga se moremo v
slučaju potrebe brezpogojno zanašati. Ti, Marjan,
si psiholog.”

“Hvala za poklon. Rekel bi, da ne zaostajaš
predaleč.”

“Nekaj imamo za začetek in to je, o čemer sem
hotel govoriti. Če bi mogel opraviti vse sam, ne bi
nadlegoval nikogar. Potrebujem pomoči in ne tajim,
da je zadeva zelo kočljiva.”

“Na dan s kočljivostjo,” ga je vzpodbujal Mar¬
jan.

101

“Imam nekaj dinamita. Ali vaju to plaši?”

“Saj ga ne boš rabil za najino zdravje,” se je
porogal poštar.

“Dobil sem ga od ljudi, ki ga rabijo v svoji
stroki. Morali so zelo umetno računati, da se ni nič
opazilo. Sedaj pa je treba to reč skriti. Tu so vpra¬
šanja: Kdo stori to? Kje bi bil primeren prostor?
Kdaj bi se to moglo opraviti? Kako ga zakopati, da
se ne bo poznalo? Kako, da bomo vedeli, kam smo
skrili dragocenost?”

“Opraviti bo treba ponoči, naravno. Takrat
imam jaz časa,” je ugibal učitelj.

“Tako mislim tudi jaz,” se je pridružil poštar.
“Moje mišice še niso zvodenele.”

“Hvala za podporo. Pa kaj mislita, kje? Ne sme
biti preblizu, pa tudi ne predaleč. Najbolje, seveda,
pod zemljo. Znositi bo treba vse zaloge po malem.”

Vsi trije so razmišljali, predlagali en kraj, pa
drugega in naposled so se zedinili, da bi bilo najbolj
primerno, najti prostor na Brezovem hribu. Izre¬
zati bo treba ruše, da se jama pokrije kakor da se
nihče ni dotaknil zemlje. Uvaževali so še mnogo
drugih podrobnosti in so sklenili, da potipajo še Go¬
lobovega Boštjana, ker bi potrebovali straže. Poštar
je ostal v uradu. Tobej pa je z Marjanom odšel v
gostilno, da se pomenita o dogodkih, odkar je bil
Tobej zapustil Rogačevo.

2 .

Čas leze

V Savinčevi hiši je bilo kakor da se čas nikamor
ne premakne. Nič se ni zgodilo, kar bi poseglo v

102

enakomernost življenja, nič, kar bi pregnalo zračno
težo, ki je vladala v hiši, odkar je Peter zasejal
seme nesoglasja in nezaupanja. Otrok je rastel in
dal materi dosti opravka, a Peter se ni zanimal zanj
kakor da ni njegov. A tudi izven doma se je zdelo,
da poteka čas kakor lena reka, ki navidezno nika¬
mor ne teče. Svetovnih vesti pač ni primanjkovalo,
toda skoraj nobena ni bila vesela. Bila je doba nem¬
ških zmag na vseh koncih in krajih, doba nacijske
maščevalnosti in okrutnosti. Ljudska srca so se
stiskala in živci so se napenjali, narodi, ki še niso
bili zavojevani, so pa trepetali od strahu, da zdivja
nevihta tudi nad njihovimi poljanami. Negotovost
je bila hujša od vsake strahote.

Peter je začel zopet delati na polju, kajti Dobrin
ni več prihajal. A bil je enako osoren kakor ves čas
izza povratka z Dunaja. Govoril je le najnujnejše
in še tedaj ni bila nobena beseda iz njegovih ust pri¬
jazna. V domu se je mudil le za južine in prihajal
je spat, sicer pa ni nihče vprašal, kam zahaja in kaj
dela. Navidezno je bil v hiši mir, toda v dušah ga
ni bilo.

Tudi Dortki so dnevi počasi potekali. V Savin-
čevi hiši, kjer je včasih pomagala materi, se je se¬
znanila z Marjanom, ki je tudi rad imel ta dom.
Od daleč sta se pač tudi prej poznala, toda sedaj sta
prihajala v bližji stik in kmalu sta bila prijatelja.
Dekletu je začetkoma bilo marsikaj, o čemer je go¬
voril, težko ali pa sploh nerazumljivo, učitelj pa
ji je potrpežljivo razlagal, tudi če je bilo treba po¬
segati daleč nazaj. Začela se je zanimati za reči, ki
so ji bile dotlej popolnoma neznane, njemu pa so
bile pri srcu. Zbudila se ji je želja po spoznanju
in od njega je dobivala odgovore na vprašanja, ki so

103

ji prihajala, da sama ni vedela, odkod. Sestajala sta
se vse češče in kakor tisoč in tisočkrat, se je prija¬
teljstvo umaknilo ljubezni. Ko ji je odkril, da jo
ima rad, ga je boječe pogledala in trepetaje vpra¬
šala, ali ve kaj o njeni preteklosti. Marjan se je na¬
smehnil.

“Preteklost je nekje za nami,” je dejal. “Pred
nami je bodočnost. Nanjo moramo misliti in zanjo
delati.”

Dortka je zmajala z glavo.

“Bodočnost prihaja iz sedanjosti, te pa ne bi bilo
brez preteklosti,” je odgovorila.

“To je res,” je priznal Marjan, “pa tudi nisem
mislil, da naj živimo kakor da ni bilo ničesar pred
nami. Eno raste iz drugega. Ampak če misliš na
neprijetnosti, katere si doživela, je pozabljenje naj¬
boljše zdravilo. Nisi edina, ki ima bridke spomine.”

“Če naj bo najina ljubezen zdrava, kajti tudi
jaz te ljubim in sedaj šele vem, kaj pomeni ljube¬
zen, je treba..

Marjan ji je segel v besedo.

“Vem, kaj misliš, da je treba. Peter je bil, am¬
pak zate Petra ni več. Sedaj sem jaz tukaj in ti si
z menoj.”

“Ti ne veš, kako sva se razšla s Petrom. To ni
bilo navadno jezno slovo.”

“Draga moja, kadar se zgodi kaj takega, govore
ljudje in če se izlušči iz brbljanja in raznašanja no¬
vic in dodajanja poznejših pripovedovalcev jedro,
se pride precej blizu resnici. Poznam tisto zgodbo,
v kateri je igral sila klavrno vlogo, ti pa si bila
junakinja. Poznam jo, pa ne mislim nanjo in tudi ti
jo zakopaj. Zaročnega prstana ti ne bom kupil, ker
bo kmalu vsaka para potrebna za nujnejše reči.

104

Ampak rad bi ti kmalu nataknil poročni obroček na
prst, če ne bi bilo v tem času toliko negotovosti.”

“Meni se ne mudi. Ti odloči, kadar bo pravi čas.
Enkrat mora tudi ta nejasnost miniti, dotlej pa bom
čakala in bom srečna v zavesti, da sem tvoja.”

“Pa tvoji starši?”

“Razumeli bodo in vem, da bodo po dolgem
času zadovoljni.”

Kljub temu pa so bili njeni dnevi dolgi...

Enkrat je Marjan srečal Petra in ta ga je ustavil.

“Slišim, da hodiš z Dortko,” je dejal.

“To ni nikakršna skrivnost,” je odgovoril učitelj.

“Bila je moja,” je ugotovil s povzdignjenim gla¬
som Peter. “Tudi to ni bila nikakršna skrivnost,
torej bi lahko vedel.”

“Seveda vem. In me ne briga.”

“Bi te moralo brigati.”

“Po kakšni pravici se vtikaš v Dortkine zadeve?
Če si kdaj imel senco take pravice, si jo sam za¬
igral.”

“Moje ostanke pobiraš, moja pravica je, da ti
povem.”

Marjan je stopil bliže in ga prijel za suknjo,
kjer je bila zapeta.

“Peter,” je dejal z grozečim naglasom, “jaz ni¬
sem pretepač, ampak na mestu prekliči to ostudno
obrekovanje in za naprej pazi na svoj umazani je¬
zik, sicer ti bo žal do smrti.”

Peter ni bil junak, četudi je nastopal kakor da
bi se moral vsak tresti pred njim.

“Pusti me,” je vzkliknil, a krik ni mogel zatajiti
njegovega strahu.

“Prekliči,” je ukazal Marjan. “In obljubi, da ne
boš nikdar več izpljunil takega gnoja,”

105

“Pusti me, saj sem te le posvaril.”

Marjanova roka je čutila, da trepeče. Stisnil je
pest in mu jo pomolil pred nos.

“Prekliči, pravim in še prosi za odpuščanje.”

Sedaj je že oko opazilo, da se ves trese. Za¬
jecljal je.

“Saj priznam, da nisem nič rekel.”

“In prosi. .

“Pa odpusti.”

Marjan ga je izpustil in pahnil od sebe.

“Ne pozabi, držati jezik za zobmi, sicer. . .”

Peter že ni več slišal zadnje besede. Opotekaje
se je odhitel in jo zavil za prvim vogalom.

“Lopov bi rad zajezil srečo dekleta, ker se ni
dalo oskruniti,” je dejal sam sebi. Pljunil je in
odšel.

Peter pa si je zapomnil ta trenutek, dasi ga je
stokrat mikalo, da bi zinil nečisto besedo . . .

3 .

Čas beži

Naenkrat, ne nepričakovano, se je vse spreme¬
nilo. Začetkoma je bila nestrpnost pričakovanja.
“Ali bo? Ali ne bo?”

Veliki poglavar je klical manjšega glavarja na
zaslišanje. Veliki malik ni nič vpošteval dejstva, da
govori tudi mali bog za skupino narodov, ki niso
podložni njegovi domišljavosti. Čutil se je mogoč¬
nega, pa je ukazoval na desno in levo. “Ali se naš
maharadža pokloni, ali se postavi?”

Še so se štele minute. Kmalu se je nervozno
pričakovanje umaknilo gotovosti. Mož ni govoril,

106

kakor bi bil govoril narod, pa se je ta dvignil in
vloga mogotca je bila končana. Ljudstvo pa je stis¬
nilo zobe in čakalo, kaj bo sedaj. Zgodilo se je, kar
ni moglo nikogar presenetiti. Veliki malik je hotel
kaznovati neposlušnost in širokoustnež v Rimu je
pozabil, da ga še vedno boli hrbet od grških batin,
pa je hotel imeti svoj delež pri slavnem pohodu. In
zdelo se je, da klenka narodom “nižje vrste” zadnja
ura. Vse se je sedaj vršilo hitro. Od severa eni, od
zapada drugi in igra je bila lahka ...

Tudi na Rogačevo so se pripeljali bolj prevzetni
kot ponosni osvojevalci in vzeli oblast v svoje roke.

Ko je Tobej zvedel o kapitulaciji vojske, je ši¬
loma zatrl svoj gnev in si na tihem čestital, da je
bil s svojim oddelkom ločen od drugih čet. Povedel
je svoje ljudi v bližnji gozd in jim dal svoje nasvete.

“Moj vod je razpuščen, torej ga ni več in jaz
vam ne morem ukazovati. Če pa me hočete poslu¬
šati, vam povem, kaj mislim. Če bi bili Nemci blizu,
bi bili njihovi ujetniki. Ali je med vami kdo, ki bi
se jim rad podal?”

Vsi so zanikali, nekateri bolj, drugi manj odlo¬
čno, toda vsi so rajši bili prosti.

‘Torej vam povem, kaj storim jaz. Po teh vaseh
so ljudje, ki sovražijo napadalce enako kakor mi.
Prepričan sem, da dobim v tej ali oni hiši civilno
obleko, pa naj bo že kakršna koli. Vi imate enako
priliko. Naše uniforme naj sežgo ali pa zakopljejo.
Bolje je, zakopati. Morda pridejo še prav. Jaz bom
potoval samo po noči in na ta način upam, da rešim
svoj revolver. Sabljo pa naj si pridrži za spomin,
kdor me preobleče. Moja pot drži v Slovenijo. Ali
bi kdo šel z menoj?”

107

Njegov vod je bil mešan. Večina je pač bila Slo¬
vencev, vmes pa je bilo tudi nekoliko Srbov in celo
Macedoncev. Zadnji so rekli, da se bodo skušali pre¬
biti na jug, ker so slutili, da tam ne bo vse mirno.
Srbi, katerih ni bilo mnogo, bi bili rajši ostali v
kraju in si poiskali dela. Večina Slovencev pa se mu
je z veseljem pridružila, le nekaterim se je pot
zdela nevarna in so sledili srbskemu zgledu.

Po noči so se razkropili. Tisti, ki so sprejeli nje¬
govo vodstvo, so obljubili, da se vrnejo pred jutrom.
Vsi so bili zopet v gozdu, preden je sonce pregnalo
noč in vsi so imeli srečo: bili so civilisti. Puške so
čez dan poskrili in dan so prebili s pripravami za
dolgo pot. Po noči so odšli. Tobej je vselej na nekak
način izvohal bližino sovražnika in pridobil si je za¬
upanje vseh. Imeli so mnogo težav, ampak ljudje so
bili vedno prijazni in so pomagali, kolikor so le
mogli.

Ko so se bližali Beli Krajini, jih je Tobej na¬
govoril.

“Menda ste kakor jaz opazili, da je ljudstvo
srdito, pa večinoma ne potrto. Mnogo jih je, ki ne
verjamejo, da je bojev konec. Ali je kdo med vami,
ki misli enako?”

“Kako?” je vprašal narednik Bertavs. “Da bi se
nadaljeval boj, ki ga je armada izgubila? Ali mi¬
slite, da bi to bilo mogoče?”

“Bilo bi in znano mi je, da je že marsikaj pri¬
pravljeno za tak boj. Seveda ne bo lahko, toda če
je ljudstvo povsod tako kakor v krajih, ki smo jih
prehodili, ni treba obupati.”

“To bi bilo kakor Gubčeva vojska,” je vzkliknil
kaprol Modic. “Ampak to bi bila naloga za kralja

108

Matjaža. Odkod dobiti orožje? To je prvo vpra¬
šanje.”

“Sovražnik ga ima dovolj,” je dejal Tobej.

“Aha. Ampak drage volje ga ne bo dal,” se je
nasmehnil Modic.

“V vojni se ne vprašuje za dobro voljo. Saj
je še mnogo drugih vprašanj, težkih in kočljivih,
a bistre glave jih rešujejo. Kmalu se bomo razšli,
menda vsak v svoj kraj. Videli boste, kaj se je zgo¬
dilo v teh dneh, ki so tako hitro minili. Nič lepega
ne bo, ampak ne obupajte; to je vse, kar vas pro¬
sim. Ravnajte po svoji vesti in ne pozabite, kar je
rekel Aškerc, da čim črnejša je noč, tem svetlejši
bo dan, ki ga rodi. Če vas obide dvom, vprašajte
svoja dekleta.”

Preden so se res začeli razhajati, so že v mnogih
krajih opazili znamenja tujčevega gospodarstva. Iz
svojih nočnih skrivališč so včasih videli nemške pa¬
trulje, ki pa niso bile videti posebno hrabre. Včasih
so naleteli na pogorišča, tu pa tam so bile žične
ograje, enkrat pa so videli vrsto tovornih avtov,
polnih mož in žena in nemških stražnikov. Šale so
zamrle in pesti so se stiskale.

“Vidi se, da Nemci hite,” je dejal Bertavs.

“To pomeni, da tudi mi ne smemo zapravljati
časa.”

Molče so tovariši prikimavali...

4 .

Doma

Na Rogačevo je Tobej prišel po noči. Njegova
četica se je krčila od noči do noči in naposled je
ostal sam. Bil je neznasko truden, toda njegova

109

opreznost ni zaspala. Na svojem potovanju se je
mnogo naučil, a najbolj se mu je vtisnilo v glavo,
da hrabrost ni nič vredna brez previdnosti. Če ne bi
bil pretehtaval vsakega koraka, preden ga je storil,
ne bi bila mala skupina nikdar živa prišla do svojih
domov.

Mikalo ga je, da bi se bil nekoliko ozrl po trgu,
toda vse kosti so ga bolele in mišljenje je postajalo
težavno. Zato jo je po ovinkih mahnil proti domu.
Enkrat se je moral skriti za velikim vodnjakom,
ko je slišal težke korake in videl nekoliko nemških
vojakov stopati mimo pošte. Torej je tudi Rogačevo
zasedeno. To bo treba jutri natančneje preiskati. . .
Ko so izginili, je nadaljeval svojo pot. V nobeni
hiši ni bilo luči in razen pasjega lajanja ni bilo sli¬
šati nobenega glasu. Doma ni zbudil nikogar. Na¬
menil se je prenočiti v hlevu. Krave so mukale,
konja sta obračala vratove kakor bi prosila, da naj
ju poboža. Storil je to, potem si je zabičal, da mora
vstati ob sončnem vzhodu, upihnil medlo luč later¬
ne, legel na seno v kotu in bil kmalu v deželi sanj.
Hodil je po divjem kraju, ki se je neprenehoma
spreminjal. Kadar je dvignil nogo, da bi prestopil
skalo, je bila nenadoma večja nego se mu je zdela,
a ko je s pestjo sunil vanjo, je splahnela. Naenkrat
pa je stal pred prepadom, a z druge strani je slišal
klice. Stopil je nekoliko nazaj in se zaletel, dasi ni
verjel, da bi mogel preskočiti brezdno, a vendar ga
je. Slišal je zavijati volkove v daljavi, nekje v bli¬
žini pa je sikala kača. Vprašal se je, kaj da dela tu¬
kaj, pa se mu je zazdelo, da je slišal neznan glas:
Ukazano je. Utiral si je pot skozi trnjevo goščavo,
ki mu je opraskala obraz in roke, da je bil ves krvav
in je mislil, da za nobeno ceno ne more več naprej.

110

»H

Toda notranja sila ga je gnala in gnala in od časa
do časa so iz daljave doneli glasovi, pomešani z ena¬
kimi klici: Naprej, naprej! Duša se mu je vzrado-
stila: Nisem sam. Bredel je skozi deroče vode, ko
so prežali nanj nevidni, a v slutnjah resnični stra¬
hovi. Skrivnostne roke so se iztezale, da bi ga po¬
grabile, pa je udrihal in se jim izmikal in nadaljeval
svojo trudapolno pot. Bila je noč, pa ni vedel, kdaj
se je stemnilo. Strahovi so se oddaljevali kakor da
so se zbali in skozi tišino ni bilo slišati nič drugega
kot polglasno petje. Še dvakrat je padel, a zaprek
je bilo manj in manj in nenadoma se je zasvetilo nad
goro. Ustavil se je in na svoje začudenje opazil, da
je moral ves čas hoditi v kolobarju, kajti znašel se
je tam, kjer se je bila pričela njegova truda in ne¬
varnosti polna pot. A strmel je, zakaj krajina ni bila
več divja, temveč izpremenjena v mlad vrt in mno¬
žice veselih ljudi so prihajale od vseh strani in pele
in se pozdravljale kakor .. . kakor ... kakor po ve¬
liki zmagi.. .

Tobejeva avtosugestija ga ni pustila na cedilu.
Zbudil se je, ko se je začelo svitati in takoj je vstal,
pozdravil živali na svoj način in odšel, ker ni hotel
srečati Petra, kadar pride po konje. Čakal je ne¬
opažen za vrtom, a ko je Peter prišel iz hiše, ni šel
v hlev, temveč v trg. Tobeju se je zdelo čudno, da
se ni držal stare navade, toda rekel si je, da mu
ugibanje ne more dati odgovora in naposled ima
tudi Peter pravico, da gre, kamor hoče. Počakal je,
da mu je izginil z vidika, potem pa je šel v hišo.
V veži je srečal očeta.

“Kako pa si prišel sem?” je vprašal oče, ko se je
njegovo čudenje toliko poleglo, da si je oddihnil.

111

‘Mi smo že mislili, da so te dobili Nemci, ko se je
vojska vdala.”

“To je dolga povest, oče,” je odgovoril Tobej,
“in ko bova imela časa, vam vse razložim. Prišel
sem, da vas vidim in zvem, kako je tukaj. Ampak
doma ne morem ostati. Nemci izvohajo vse, pa bodo
tudi zvedeli, da sem bil vojak.”

“Razumem,” je pokimal oče. “Pojdi v hišo. Saj
sme mati vedeti, da si tukaj? Kmalu bo imela kaj
za zajtrk, pa se lahko v miru pomenimo.”

Mati se je tako začudila, da je komaj vjela lo¬
nec, ki ji je padel iz rok.

“Ali te niso odpeljali v Nemčijo?” je vprašala.

Tobej jo je objel in se nasmehnil.

“Niso me še,” je dejal, “in upam, da me ne bodo.
Toda če bi me dobili v roke, bi se nič ne obotav¬
ljali.”

‘Sedi, sedi,” je hitela mati. “Takoj bo zajtrk go¬
tov. Kako pa te skrijemo?”

“Ne bo me treba dolgo skrivati. Tukaj sploh ne
morem ostati. Ne gre le za mojo varnost, tudi oprav¬
ke imam.”

Mati ga je dolgo gledala, potem pa je rekla:

“Zdi se mi, da vem nekaj o teh opravkih. Ali se
misliš skriti v gozdovih?” je vprašala, medtem ko
se je sukala okrog ognjišča.

“Ne bojte se zame, mati,” jo je skušal tolažiti.

Mati pa je odkimala.

“Nihče ne more preprečiti, da bi se bala zate.
Ampak ti moraš vedeti, kaj je v tvojem srcu in v
tvoji glavi, jaz pa ti ne bom branila. Čudne čase
smo doživeli. Hudo je bilo v zadnji vojni, sedaj pa
je pekel. Če misliš, da ga morete premagati, stori,

112

kar veš in znaš. Sedaj pa sedi, da se ne ohladi vse,
kar sem skuhala.”

Posedali so in proti svoji navadi je Tobej po¬
novno pohvalil južino.

“Pojdi, pojdi,” ga je zavrnila mati. “Dolgo men¬
da nisi jedel domače hrane, pa se ti vse zdi ne¬
beško.”

“Prosil bi vaju, da ne povesta nikomur nič o mo¬
jem prihodu. Danes obiščem nekoliko ljudi in bom
zelo oprezen. Jutri pa nemara že odidem, za enkrat
ne daleč. Pozneje pa ne vem, kje bom potreben.
Skušal bom, da boste vsaj približno vedeli, kje se
klatim. Kaj pa Peter? Ne bi ga rad srečal.”

“To ti verjamem,” je povzel oče. “Izpridenec,
čeprav je moj sin.”

“Ali je kaj storil?”

“Storil menda ni nič. Kaj bi mogel storiti? Am¬
pak jezik ima kakor gad. Trdi, da je norec, kdor še
verjame, da ne bodo Nemci zmagali. To mora priti
tudi njim do ušes. Sram me je, ampak kaj naj
storim?”

“Vi niste odgovorni za njegovo čvekanje. Kadar
bodo tolovaji pregnani, bo tudi on drugače govoril.”

“V njem je hudobnost in kadar bi rad prišel do¬
mov, poglej na ono okno. Če bo tam luč zvečer, ali
pa kupček jabolk, je znamenje, da ga ni doma in
lahko prideš. Saj prihaja skoraj samo spat domov
in še to tako pozno, da ga nikdar ne vidimo.”

Nekaj časa so še kramljali, potem pa se je Tobej
poslovil. Namenil se je, poiskati Marjana.

113

5 .

Na hribu

Tobej je našel učitelja v šoli, kjer pa ni bilo
pouka. Razredi so bili zaprti, ker so morali čakati
na nove knjige, katere bodo morali učitelji rabiti po
nemškem receptu.

“Morda ostanem še tukaj, dokler niso dotiska-
ne,” je dejal Marjan, “potem pa ni tukaj več pro¬
stora zame. Lahko si misliš, kakšen pouk bo to.”

“Da, lahko je uganiti. In kam pojdeš potem?”

“Kamor gredo vsi, ki nočejo hlapčevati in po¬
znajo važnejše posle.”

Tobej je pokimal.

“Ali imajo tudi tukaj stene ušesa?” je vprašal.

“Morda še ne,” je resno odgovoril Marjan, “toda
previdnost nikdar ne škoduje. Odkar smo postali del
te velike Nemčije, prihajajo vse nacijske šege v ve¬
ljavo. Ali bi te mikal izprehod?”

“Zakaj pa ne? Ampak tudi jaz moram biti pre¬
viden. Na nobene nove knjige ne morem čakati,
kajti novim gospodarjem nočem dati zadoščenja, da
me dobe v kremplje.”

Odpravila sta se na Brezov hrib, ki je obema
vzbujal mnogo spominov, a dokler sta bila med hi¬
šami, sta hodila kakor vojaki na izvidnem pohodu.
Nekaj časa se je oziral Tobej, potem pa Marjan,
govorila pa sta o vremenu in o letini. Srečala nista
nikogar, ki bi ju mogel ustaviti. Na ulicah je bilo
sploh malo ljudi in zdelo se je, da se še tem mudi
in nimajo časa za pomenke z znanci in za posta¬
janje.

114

Ko sta začela stopati navkreber in sta prihajala
med drevje, se jima je jezik razvezal.

“Na vrhu morava malo paziti,” je omenil uči¬
telj. “Tam so nekaj merili in zdi se, da hočejo nekaj
graditi. Začetkoma sem se bal, toda njihov posel je
dovolj daleč od naših zakladov. Spomnil sem se ti¬
stega pogovora, ki sem ga slišal takrat, ko nas je ob
sejmskem času počastilo nekoliko elanov gospod-
skega naroda. Ne bi bil presenečen, če bi začeli gra¬
diti kakšno utrdbo. Hej, ali veš, kdo je naš vrhovni
gospodar na Rogačevem? Tisti baron, katerega je
Boštjan odnesel čez prag, je sedaj gestapovski po¬
glavar.”

“Dober nos si imel, ko nisi hotel verjeti tistim
turistovskim bajkam. Torej so bili banditi res že
takrat pripravljeni na vse.”

“Po Boštjanu je povpraševal nekdanji hribola¬
zec, toda v roke ga ni dobil. Bil je prvi, ki jo je po¬
pihal v gozdove. Pozneje jih je odrinilo še več.”

“Kaj pa veš o Petru?” je nenadoma vprašal
Tobej.

“Ne mnogo. Nemce hvali in zasmehuje vsakega,
ki verjame, da se prej ali slej osvobodimo. Njemu
se zde nepremagljivi. To so seveda besede, ki ne bi
pomenile mnogo, če ne bi bilo nič drugega. Morda
res ni nič več kot to. Nikogar ne maram sumničiti,
če nimam dokazov. Da ga je včasih videti v družbi
kakšnega Nemca, je lahko otročja baharija, pose¬
bno ker ne skriva tega pajdašenja. Seveda, lahko
je tudi več. Toda —” visoko je dvignil ramena —
“dokazano ni nič.”

Tobej je molčal, toda bilo je videti, da so mu
bile misli težke. Naposled je izpregovoril.

115

“Moj brat je. Ampak v sedanjih časih ne šteje
to samo po sebi nič. Prišlo je tako daleč, da mu ne
zaupam. Žal mi je, toda če se tako spozabi, da bi
sodeloval z njimi, mu ne morem in ne smem odpu¬
stiti. Celo popolnoma nedolžen človek bi lahko na¬
redil silno škodo, če se druži s sovražnikom. Saj
mu lahko nevedoma izda reči, katerih hudobec ne
bi smel vedeti. Kaj pa še, če sploh nima poštenih
namenov? Rad bi vedel, kaj dela, toda sam ne
morem ostati tukaj, ne le zaradi svoje varnosti,
ampak še bolj zaradi nalog, ki me čakajo. Imej od¬
prte oči in če pojdeš odtod, najdi koga, ki bo znal
gledati in poslušati. To je vojna. Dobro je, da se zdi
sovražniku neznatno, kar delamo sedaj, toda iz tega
se mora razviti nekaj, česar nikdar ni slutil in nikoli
ne prebavi.”

Marjan je postal. Zagledal se je v osat, ki je dvi¬
gal svojo bodljikovo glavo nad travo, in se počasno
obrnil k Tobeju.

“Povej mi: ali si prepričan, da je mogoče? —
Potrpi. Po vseh naravnih zakonih bi se zdelo, da je
to praznoveren fatalizem. Armada se je podala in ni
je več. •— Še malo počakaj. Vem, kaj misliš reči.
Priznavam vse napake, ki so bile storjene sedaj in
že davno prej, ne le napake, ampak tudi grehi. Toda
dejstvo je, da je izginila kakor da je nikdar nismo
imeli. Fašistična premoč pa je ogromna. Ali kljub
temu veruješ? Strinjam se s teboj, da se ne smemo
podati. Če storimo to, smo izgubljeni — sramotno
izgubljeni. Če se upremo in podležemo, smo rešili
vsaj narodovo čast. Sedaj povej svoje.”

“Stopiva,” je dejal Tobej. “Vse to je resnično in
ta hip ne bi nič pomagalo, če bi začela preiskavati
neprevidnost, nesposobnost, bojazljivost in še kaj

116

hujšega. Toda — odkod je prišla armada? Iz na¬
roda, seveda. Kljub temu ni bila narodna vojska.
Narod je še vedno tukaj in hoče živeti. Priboriti si
hoče življenje, svoje življenje. Morda ne bo znal
vsak rudar, vsak kosec, ali pa tudi vsak profesor
povedati tega, ampak to hrepenenje je v njem in
sedaj vstaja iz hrepenenja volja. Nihče se mu ne
sme zoperstavljati v tem boju. Potreboval bo raz¬
lag, tudi vodstva, ampak razlagati mu smemo le to,
o čemer vemo natančno, da je v njegovih srcih.
Kazati mu moramo njega samega in zato ga, seveda,
moramo poznati. Že v tem kratkem času sem spo¬
znal, da je narod junak in noče biti suženj. Ali mo¬
reš dvomiti o končni zmagi tega junaka? Ne, ti ne
dvomiš in z nami si, ker veš, da še ni bilo takega
nezaslišanega boja, ker poznaš nevarnosti in težave
in se ne plašiš žrtev za zmago, ki mora priti.”

Prispela sta na vrh in sta sedla pod lipo. Imela
sta razgled na vse strani in se jima ni bilo treba bati
presenečenja.

“Potrdil si, kar sem — morda nejasno-slutil,”

je dejal Marjan, “in to poglavje je zaključeno. Pre¬
den odideš, mi boš povedal, kako moreva ostati v
zvezi. Kaj pa tvoja sestra?”

“Nisem je videl. Šla je menda v Ljubljano,
toda tam gotovo ni ostala. Preden je strela udarila,
sva govorila o možnostih in stavil bi, da je tudi ona
kje v hribih. Morda jo srečam kje. Minko bi rad
videl pred odhodom, ampak počakati morava do
večera. Pa Dortka?”

“Ej, kaj hočeš? Tudi ona je trmasto dekle,” je
odgovoril učitelj. “Ne bi bilo pošteno, če ji ne bi
bil povedal, kaj nameravam, ona pa se je poveselila,
ker se nama ne bo treba ločiti. Nisem je takoj razu-

117

mel, pa se mi je nasmejala v obraz in rekla, da bi je
bilo sram, ostati za pečjo, ko bo vsaka roka po¬
trebna. Res je, da sem imel pomisleke, pa ji vendar
ne morem braniti.”

“Da, taka je duša naroda.”

“Taka je. Zazibali so jo in zaspala je, sanje pa je
razpršila gromska strela in sedaj je budna.”

Vstala sta in Marjan je povedel Tobeja na pla¬
njavo, ki se je razprostirala do roba griča.

“Tukaj so merili,” je dejal. “Ali vidiš količe
med travo?”

Tobej je hodil v kolobarju, brskal z nogo po
travi in kimal.

“Da, to bi se popolnoma vjemalo za malo trd¬
njavico. Dominirala bi Rogačevo in branila pot do
prehoda. Kaj si že pravil, da si slišal? Če bi bila
tukaj akcija . ..?”

“Tako nekako so govorili. Nisem strateg, am¬
pak —”

“Ni treba biti šef generalnega štaba, da se spo¬
zna namen. No, tudi mi ne živimo na luni, niti ni¬
smo padli z nje. Oni se pripravljajo, pa se bomo
tudi mi.”

“Pojdiva še pogledat podružnico arzenala.”

Stopala sta, več kot pol kilometra daleč, ne da bi
jima bilo treba iskati poti. Pri velikem hrastu sta se
ustavila in odmerila deset korakov proti jugu. Tam
je Marjan obstal, Tobej pa je meril korake do bliž¬
njega bora, se obrnil in pokimal. Vrnil se je k
učitelju in oba sta skrajno pazno pregledala ves
kraj.

“Zdi se, da je vse, kakor mora biti.”

“Tukaj ni nihče brskal, še manj pa kopal. Kak¬
šna majhna sled bi bila morala ostati. Ko pride čas,

118

bo to več vredno kot smo pričakovali,” je zatrdil
Tobej in Marjan je soglašal.

“Menda sva opravila,” je dejal učitelj. “Minki
povem, da jo obiščeš zvečer. Ali je prav tako?”

“Hvala ti. Sedaj pa pozabiva na posle in se po¬
meniva kaj drugega.”

“Lahko se pomeniva o čemer koli, toda ne reci,
da moraš pozabiti, kar ti roji po glavi, da ti sili še
v sanje.”

“Kako pa veš to?”

“Saj se meni ne godi nič drugače. Kako bi tebe
sanje pustile pri miru?”

Hodila sta, govorila o stoterih rečeh, pri prvih
hišah pa sta se razšla. Tobej je previdno krenil
domov.

6 .

Tudi Minka

Starša sta jima prepustila ‘boljšo’ sobo, kjer so
bila okna tako zadelana, da niso prepuščala niti
sledu kakšnega žarka.

S ponarejenim resnim glasom jima je oče zapel:

“Verjemita, ali pa ne, da sva tudi midva enkrat
bila mlada. In kar je še več, jaz nisem pozabil vsega.
Mater pa lahko vprašata. Stavim, da se tudi ona
včasih spominja.”

“Beži, beži,” se je namrdnila žena, “kaj bi kla¬
til? Res, dan današnji skoraj ne bi verjela, da so
bili kdaj tisti časi. Pojdiva, stari. Le napoto delava.”

“Eh, kajpada pojdeva. Le toliko sem moral po¬
vedati, da ne bosta mislila, da sva prišla kar stara
na svet. Vidva jemljeta slovo, pa si bosta imela dosti

119

povedati in nihče ne bo prisluškoval pri ključavnici,
haha.”

“Saj se ne bojiva,” se je namuzal Tobej. “Pa vi¬
dva bi lahko slišala vsako besedo.”

“Tega pa ne,” se je branil oče in zamahnil z ro¬
kama. “Da bi se mi potožilo po tem, kar je bilo in
česar ni več? Kar poberiva se. Ampak na steni je
ura. Ne pozabita, da mora spati vsak človek, tudi če
je zaljubljen.”

Tobej ni imel časa za odgovor, kajti preden je
mogel odpreti usta, so se že vrata zaprla za njima.

“Marjan mi je povedal,” je načela Minka. “Rada
bi te bila videla prej — po tako dolgem času, pa
vem, kako je. Še sama se komaj upam na ulico.
Tako se je obrnilo življenje, da vidi človek stra¬
hove, katerih ni.”

“Dovolj je resničnih pošasti, hujših od tistih, ki
nam jih kaže utvara. Pa tudi to ne bo večno. Ali ti
je Marjan povedal, kako je z menoj?”

“Pravil je, da moraš oditi. Sama sem slutila to.
Tudi če ne bi moral, vem, da bi šel. Če bi vsi drugi
ostali na Rogačevem, ti bi šel.”

Sedel je poleg nje, z roko okrog njenih ramen,
a zrl je predse.

“Ne poskušaj delati junaka iz mene. Prvič je
res, da ne smem ostati tukaj. Drugič pa ne bi imel
mirne ure, če ne bi bil zraven, kjer se opravlja naj¬
važnejše delo.”

Naslonila se je nanj in sanjavo pošepetala.

“Saj vem. Kadar je bil v šoli majski izlet, bi bila
do smrti nesrečna, če bi bila morala ostati doma. Pa
vendar ni treba, da bi se delal manjšega kot si. Ti si
iznajdljiv, znaš si pomagati. Našel bi skrivna pota,
recimo v Švico. Pa ne moreš, ker ti srce ne dovoli.

120

Če bi te letalo visoko nad vsem streljanjem hotelo
odnesti na Švedsko ali pa v Ameriko, bi moralo
odleteti brez tebe. Ali se ti zdi, da govorim drugače
kot v preteklih časih? Jaz vem, da se je nekaj spre¬
menilo v meni. V moji duši ni bilo mnogo smisla za
velike reči. Razmišljala sem, kako si bova uredila
življenje, ampak v tem ni bilo nič, kar bi segalo
v globočine. Poslušala sem, kadar si govoril o rečeh,
ki se tičejo drugih ljudi, mirno sem poslušala ka¬
kor bi čitala novelo, pa se nisem razvnemala, ker
sem mislila, da ne gre za mojo kožo. Naenkrat je
vse drugače. Kakor da se je nebo odprlo in pokazalo
svoje skrivnosti. Kar se tiče vseh drugih, gre tudi
meni za nohte. Jaz sem še vedno jaz, pa vendar sem
del neke celote, neke skupnosti. Če ta trpi, ne mo¬
rem biti srečna jaz. Če ti grozi sužnost, nisem svo¬
bodna. To čustvo je nenadoma tako močno, da ne
morem prav povedati. Ti pa razumeš.”

“Seveda razumem,” je smehljaje potrdil, “in se
ne čudim. Misliš, da si se spremenila, pa se nisi. Vse
to je bilo v tebi, ampak nad tem je bilo natovoreno
toliko drugega, morda navidezno važnega, zanimi¬
vega, da ni moglo na dan. Spremenila se nisi ti,
ampak okoliščine, katere lahko potipaš, pa gledaš
jasno in vidiš.”

Minka se je zamislila.

“Ne vem. Morda imaš prav. Če premišljam, se
mi nekaj zavozlja in ne najdem pravega izhoda. Ali
se tudi drugi niso spremenili in je bilo vedno v njih,
kar je naenkrat planilo na dan? Včasih se mi zdi,
kakor da smo vsi na pol spali in je bilo treba silnega
sunka, da se predramimo. Kmalu ne bo na Roga-
čevem več mladih mož. Golobov Boštjan je šel prvi.
Njemu se ne čudim, saj nikdar ni skrival, kako so-

121

vraži krivico. Ampak kaj navaja vse druge, da za¬
puščajo svoje domove, kjer ne trpe več kot vsi
drugi, pa se podajajo v temo, ki skriva tisoč nezna¬
nih nevarnosti? Saj smo bili narod hlapcev. Kako
je moglo hlapčevstvo izginiti čez noč in ustvariti
bojevnike?”

Tobej je odkimaval.

“V dušah nismo bili hlapci. Hlapčevali smo, ker
je vsak nosil svoje breme sam in je bil slaboten.
Spoznavali nismo, da je nekje naša moč ali pa ni¬
smo vedeli, kako in kje jo poiskati. Naenkrat pa smo
bili udarjeni vsi s tako silo, da smo morali spre¬
gledati. In sedaj vemo, da ne gre za mene ali za
tebe, za enega ali drugega hlapca, temveč da nam
vsem grozi pogin in da se ga moremo ubraniti samo
vsi skupaj. Naš jaz se je skrčil, obenem pa se je tudi
povečal, kajti sila skupnosti daje vsakemu podese-
tereno moč. Tako torej ni več hlapcev, razen neka¬
terih neozdravljivih bolnikov, katerim je podložnost
vkoreninjena v dušah, četudi si mnogi domišljajo,
da so gospodje.”

“Da, tako mora biti. Zato diham v ječi bolj svo¬
bodno kot sem prej na prostem zraku. In zato moraš
razumeti, da tudi jaz ne morem ostati negibčna in
brezmočna. Tudi jaz sem zaslišala klic in se mu
moram odzvati — kakor ti.”

Tobej je skočil na noge in jo srepo pogledal.

“Ti — Minka? Da bi šla v gozdove? Pa kaj —”

“Kaj bi delala? Vojna je. V vojni nekateri pa¬
dajo, nekateri so ranjeni in potrebujejo nege. Bo¬
jevniki morajo jesti in treba je kuhati. Kdo bi na¬
štel vse, kar more ženska storiti v takem polo¬
žaju?”

122

Tobej je parkrat prehodil sobo, postal pred ok¬
nom, dasi ni mogel videti skozi, a naposled se je
obrnil in stopil k njej, še vedno sedeči na divanu.

“Minka, Minka, to je korak, ki ga je treba dobro
pretehtati. Življenje v gozdu ni šala.”

“Tudi za tvojo sestro ni.”

“Kaj veš o njej?”

“Ona je že tam, nekje na Primorskem. Seveda,
ona je bolje pripravljena. Dasi še ni zdravnica, se
je vendar toliko naučila, da lahko pomaga. Jaz bom
zadovoljna z vsakim delom, ki mi ga nakažejo. Ča¬
kala sem le na tvoj prihod, da se vidiva, preden se
podava vsak na svoje mesto. Vem, da se boš bal
zame. Jaz se bojim zate, pa ti vendar ne branim.
Vojna je strašna, toda če je bil kdaj kak boj svet,
je gotovo naš, ker gre za svobodo in pravico, ne pa
za dobiček. Ti bi bil nesrečen, če se ne bi mogel
pomeriti s sovražnikom. Jaz sem se učila od tebe.”

Globok vzdih se je izvil Tobeju iz prs.

“Odpusti to spozabljenje,” je dejal, “sebičnost
me je obšla ob misli, kako lahko bi te izgubil, kajti
sovražnikove puške ne vprašujejo, na koga merijo.”

Sedel je in Minka se mu je primaknila in mu
gladila lase.

“Moral bi te bil bolje poznati,” je nadaljeval,
“in se povzpeti nad osebne želje. Moral bi biti po¬
nosen nate. Da, enako pravico imaš kakor jaz in
vsi, ki cenimo svobodo bolj kot življenje.”

“Nič se ne opravičuj,” ga je ustavila. “Saj je
tudi mene zabolelo, ko sem slišala, kar mi ni bila
novica, kajti od trenutka, ko sem zvedela, da se
resno pripravljajo za boj, mi je bilo jasno, da boš
med njimi. Nismo krivi, da morajo naša čustva
sama sebi nasprotovati, razsoditi pa mora vendar

123

glava in razsodila je. Reciva, da je to zaključeno in
kakor upava na zmago, upajva tudi na srečno svi¬
denje.”

Mnogo sta se imela še pomeniti in čas jima je
vse prehitro potekal. Ona ga je spomnila, da se
mora posloviti, dokler je tema, ki je postala prija¬
teljica preganjanih. Razšla sta se brez solza .. .

7 .

Kje so nebesa ?

Čas se nikdar ni ustavil, a včasih je lezel kakor
stoletna želva, drugič pa je dirjal, da mu je bilo ko¬
maj mogoče slediti.

V deželi so bile vice in je bil pekel, samo nebes
ni bilo. V raju ni strahu in tam ne kolnejo, tukaj
pa je groza obhajala celo močne gromovnike in naj¬
bolj so preklinjali zmagoslavni osvojevalci. Vsaj
zanje bi morala v deželi biti nebesa, ker so bili GO¬
SPODARJI, toda nikjer jim niso angelji peli slave,
nekatere zaničljive, odurne živali, ki so jim služile,
pa niso mogle izravnati zločinov tistih “prokletih
banditov”, pred katerimi ni miru po dnevi, še manj
pa po noči.

Tako krasen je bil načrt, a koliko je vreden, če
se nič ne razvija po njem? Prisilili so armado na
kapitulacijo — ali so jo res “prisilili?” — dobili so
ponižne lutke za navidezne poglavarje in vse bi
moralo iti po loju. Pa se je loj spremenil v smolo in
nič ni drčalo kot bi moralo. Kar se godi, je neza¬
slišano, naravnost nezaslišano. Pobiti bo treba po¬
lovico prebivalstva, preden bo red. Vrag naj jih
vzame! Toda faterland potrebuje sužnjev. In potre-

124

buje svoje divizije v drugih krajih, pa jih mora v
tej prokleti deželi še pomnoževati. Pravi pekel!

Na Rogačevem je rohnel mogočni gospod baron.

“Kako lepo bi bilo, biti v Franciji,” je z mno¬
gimi kletvami tolmačil svoji tajnici. “Dežela v obla¬
sti starega maršala, ki čita v očeh vsakega lajtnanta
firerjevo voljo. V Parizu se dobe dragulji, svila,
parfumi, vse, kar ljubijo Nemke, a tukaj? Še do
sitega se ne bi mogli najesti s tem, kar daje zemlja.
Nagulil sem se tega trapastega jezika in to imam
sedaj za plačilo.”

Tajnica se je nasmehnila.

“Imamo tudi prijatelje,” je dejala.

“Da, imamo jih, prokleti ničvredneži. Obljubu-
jejo, obljubujejo, pa nimajo nobene moči. Povedo
nam ime kakšnega banditskega voditelja, pa ga lovi,
ko ne smejo naši vojaki po noči deset korakov iz
mesta. Po dnevi pa ima menda vsak po deset oči,
ali pa se znajo pogrezniti v zemljo, kadar se jim naši
približajo.”

“Škodovalo bo vašemu zdravju, če se tako vzne¬
mirjate.”

“Da. Ampak v Berlinu ne vpoštevajo tega. Ču¬
dodelci naj bomo.”

Tako je šlo vsak dan, odkar se je odpor poglobil
in razširil in je dobil obliko prave vojne. Kadar je
bil pijan, je bilo huje. Gospode v Berlinu je ime¬
noval bebce in osle, generali so bili preoblečeni
“feldvebli” in kadar je začel govoriti o ženskah, je
tajnica ušla iz sobe...

Nekega dne so pripeljali Petra v njegovo pi¬
sarno.

“Vi ste Zavinec, Peter Zavinec,” je dejal.

“Sem,” je potrdil Peter.

125

“Vi ste naš prijatelj, kaj?”

“Sem.”

“Sedite.”

Peter je sedel na rob stola in vrtel klobuk, ker
ni vedel, kaj početi s svojim najboljšim pokrivalom.

“Povedali so mi, da ste naš prijatelj,” mu je raz¬
kril baron in široko sedel v naslanjač. “Lahko bi
nam pomagali.”

“Če je v moji moči, gospod baron .. .”

“Hm. . . Kar se tiče moči ... Vprašam vas, ali
hočete.”

“Rad, prav rad. Seveda, če je kaj takega, da
morem”

“Zdi se mi, da tukaj nimamo mnogo prijateljev.
Ne razumejo nas, ali pa nočejo razumeti.”

“Da, ni jih mnogo.”

“Rad bi jih poznal. Toliko dela imamo. Poma¬
gati hočemo ljudem, pa nas sovražijo. Mimogrede,
vi imate brata.”

“Imam ga.”

“Kje pa je? Kaj pa dela?”

“Nič ne vem, gospod baron. Se že ne spomi¬
njam več, kdaj sem ga zadnjič videl. Še pred vojno.
Sva brata, pa se ne razumeva.”

“Tako. Zakaj pa ne?”

“Tako je prišlo. Jaz sem drugačne misli. Mlajši
sem.”

“Kakšne misli pa ima? Politične?”

“O — o tem nič ne vem. Na kmetiji. On je štu¬
diral za inženirja.”

“Naš prijatelj pa ni. Vendar je čudno, da nič ne
veste, kje se drži.”

“Menda so ga odpeljali v Nemčijo. Bil je oficir.”

“O? Oficir je bil?” je dejal baron kakor da se

126

čudi. “Niso vsi v Nemčiji, ki so bili v vaši nekdanji
armadi. Kdo ve, kaj počenja. Ali ne morete zve¬
deti?”

“Ne vem, kako. Ni mi bilo žal, ko se je izgubil.
Nisem se brigal. Zame je preveč ošaben.”

“Hm. Kdo nas pa najbolj sovraži?”

“E, mnogo je takih. Pa ne pokažejo.”

“Če bi pokazali, bi tudi mi vedeli zanje. Pa bi
morali vedeti, kdo je z nami in kdo proti nam. Lože
bi se delalo. Če jih ne poznamo, nas lahko ovirajo,
po neumnem. Nasprotno — lahko bi jih mi prepri¬
čali. Rogačevo lahko postane čedno mesto, namreč,
če nam ne nagajajo. Vsak bi lahko imel dela. Kme¬
tije bi lahko producirale trikrat več, namreč, če bi
bile drugače obdelane ...”

“S stroji,” je nehote posegel vmes Peter.

“Da, da, s stroji. V Nemčiji se dobe vsake vrste
stroji.”

“To sem jaz vedno hotel.”

“Vi? Ste hoteli moderno agrikulturo? To me pa
zanima.”

“O — nekaj časa sem študiral na Dunaju. Do¬
kler . . . dokler se ni na šoli spremenilo.”

“O — spremenilo se je. In zato ... O seveda,
hahaha. In zato ste nehali. Umevno. Pa ste se vrnili
domov, e?”

“Kam drugam naj bi šel?”

“Seveda, kam drugam? Niste šli radi. Ra¬
zumem.”

“Kako mislite, gospod baron, da nisem šel rad?”

“O — kar tako. Rajši bi bili nadaljevali. Doma
niso razumeli vaših načrtov. Niso hoteli razumeti,
kaj?”

Peter je bil ves zmeden. Izpraševalec je včasih

127

razvlačil besede kakor testo, včasih pa jih je metal
iz ust kakor iz mitraljeza, zdaj so bile resne kakor
postava, potem pa zopet glasovi brezbrižnega vese¬
ljaka. Pol stavka je znalo priti kakor iz nedosežne
globočine, drugega pol pa je frfotalo po zraku. Pe¬
ter je strmel.

“Razumem,” je zopet povzel baron. “Človek ne
govori rad o takih — takih nesporazumih. O da.
Tudi sestro imate. Kako pa se ima ona? Kje pa je?”

“Moja sestra?” se je čudil Peter. “Za medicino
se je pripravljala. Ne vem, kam je odšla iz Ljub¬
ljane.”

“Hm, hm. Tudi sestra vam ne piše, vam ne da
vedeti, kaj je z njo. Osamljenega se morate čutiti v
svoji družini. Žal mi je.” Pritisnil je na gumb pod
pisalno mizo. “Rekli ste, da bi nam pomagali. Poj¬
dite z mojo tajnico, pa se pomenite z njo. Bolj
gladko pojde z dekletom kakor z robatim moškim,”
je dostavil s smeškom, ki je bil morda porogljiv, ali
pa izraz šaljivosti. Peter je zrl predse, le včasih je
pogledal gestapovca, pa je zopet odvrnil pogled
kakor bi se bal, da ga bo hipnotiziral.

Glas je prišel od vrat.

“Klicali ste, gospod baron.”

Peter je skočil na noge in se obrnil, pa je ostrmel
in buljil v dekle na pragu.

“Ti!” se mu je po dolgem požiranju slin iztisnilo
iz grla.

Ženski so se zasvetile oči, nasmehnila se je in
dejala:

“Dober dan, gospod Zavinec. Ali bi rekla Peter?”

Baron je vstal in počasno stopil izza pisalne
mize.

“Oho! Ali se poznata? Tedaj mi vaju ni treba

128

predstavljati. To je moja tajnica,” se je obrnil k
Petru. Potem je naslovil dekle. “Veste, ta gospod
vam bo povedal, kar ga boste vprašali. Bodite mu
prijazni.”

“Nikar ne dvomite, gospod baron,” je odgovo¬
rila. Petru pa je dejala: “Prosim, pridite z menoj.”
In ga je odpeljala v svojo pisarno.

“Kaj delaš TI tukaj?” je vprašal Peter, ko so se
mu misli nekoliko zbrale.

“Kakšno vprašanje?” je odgovorila. “Baronu
sem tajnica. Zakaj? Zato, ker hočem živeti, v ta
namen pa je treba jesti. V modi je tudi, da se obla¬
čimo. Dekle v mojem položaju nima veliko izbere.
Človek se prilagodi, če ni druge. Ali se še kaj spo¬
minjaš Dunaja? Bili so lepi časi, dokler nisi izginil
brez slovesa. Vsega nisi mogel pozabiti.”

“Po kaj si prišla? Kaj hočeš od mene?” je vpra¬
šal z jokavim glasom, v katerem je drhtel brez¬
močen srd.

“Menda ti je povedal baron,” je odgovorila kakor
v čudu. “Povej mi, kateri ljudje so nam najbolj so¬
vražni, da jih skušamo prepričati o naši dobri volji.
To ni v nobeni zvezi z odnošaji, ki so nekdaj bili
med nama. Seveda, če bi hotela, bi lahko zahtevala
kaj od tebe, lahko bi te tožila in kaj misliš, kako bi
sodišče odločilo—v sedanjih razmerah? Ampak jaz
nimam takih namenov. Le svojo dolžnost moram
izvrševati.”

“Kaj pa vem jaz o teh ljudeh?” je zastokal.

“O Peter!” ga je pokarala z milim pogledom, ki
je nenadoma zbudil v njem spomin na davne noči.
“Saj niso tvoji prijatelji. Sediva tamle.” Sedla je na
zofo in mu pomignila. Ko je prisedel, je nadaljevala.
“Tu je, na primer, neki učitelj Marjan.”

129

“Marjan, Marjan! Ta je že davno v hribih.”

“O — tudi on je tam.”

“Saj kmalu ne bo nobenih mladih ljudi več
doma. Vsi drve v gozdove. Menda so slišali govorice,
kako zapirate ljudi, pa so zbežali.”

“Neumni so. Lahko bi mirno ostali doma in se
dobro imeli, če ne bi delali zgag. Kakšen pa je
poštar?”

“Ne vem, da bi bil kaj storil, ampak da vas ne
ljubi, ve vse Rogačevo.”

“Treba bo govoriti z njim in mu pokazati, kako
se moti.”

Primaknila se je bliže kakor nehote in Petru je
postajalo vroče. Nadaljevala je svoja vprašanja in
preden je Peter odšel in ga je povabila, da pride še,
je imela tucat imen .. .

8 .

Strela po noči

Na Brezovem hribu so gradili nekaj, kar je bilo
videti kot neizmerno globoka klet. Ampak delo ni
napredovalo kakor bi bil hotel gospod baron in zato
je klel, da je že tajnica komaj prenašala. Nadzoro¬
vali so Nemci, delavci pa so bili večinoma na tlako
prisiljeni domači možje, razen peščice takih, za ka¬
tere ni bilo treba nobenih groženj, ker so se pola-
komili obljubljenih nagrad. Med njimi ni bilo najti
mladih rok, ker so skoraj vse izginile, toda baron ni
hotel priznati, da bi to bil vzrok počasnosti. Slutil
je sabotažo in šest mož je bilo aretiranih, a vendar
ni nič zaleglo. Po “izpraševanju”, ki je ostalo brez
uspeha, so prijeli še šest drugih s Petrovega se¬
znama in jih obtožili hujskanja. Zidava bi bila mo-

130

rala biti po načrtu že končana, pa je bila komaj po¬
lovica dograjena. Vrhovna komanda je pošiljala pi¬
sma in brzojave. Prišel je celo častnik generalnega
štaba, da bi izvidel, kje je vzrok zavlačevanja, pa
tudi ni dosegel ničesar ...

Nekega večera je Peter vprašal svojo nekdanjo
zaročenko, kaj ima z baronom. Dekle se je glasno
nasmejalo.

“Na takega človeka si ljubosumen? V njegovi
službi sem, to je vse. Seveda moram opravljati
svoje delo, zakaj ti gospodje hočejo videti uspehe in
če ni teh, so neizmerno izurjeni v brcah. Jaz pa, ka¬
kor sem ti že povedala, nič kaj rada ne stradam.”

V Petrovih prsih je strast dvigala viharje in ka¬
dar je bil v njeni bližini, je ta plamen zadušil vsako
drugo misel. Vsak dan si je prisegal, da zbeži in se
je reši, a kadar se je znočilo, so bili pozabljeni vsi
taki nameni, pokopani v besni ljubosumnosti. Njej
pa nikdar ni bilo težko, potolažiti ga in v njenih
rokah je postajal testo, ki ga je lahko mesila po
svoji mili volji. V takih urah bi ji bil povedal, kje
najdejo Tobeja, če bi mu samemu bilo znano. Imena
na njenem seznamu so se množila, barona pa to ni
zadovoljilo, ker ni mogel doseči nobenega teh pun¬
tarjev v neznanih hribih. Celo ko so njegovi ljudje
prišli po poštarja, so našli njegovo pisarno prazno;
ušel je prav po noči, preden so ga prišli iskat. Baron
je rohnel in sumil, da ima izdajalca v lastnem domu,
a potrdila ni nikdar dobil.

“Ni vraga, da imajo tako organizacijo, ki izve
naše tajnosti,” je kričal, “mi pa da jim ne pridemo
do živega. Drugačne korake bo treba storiti. V kosti
jim moramo nagnati tak strah, da bodo poginili od
samega trepetanja.”

131

Vse grožnje so pa ostale besede brez vsebine, za¬
kaj akcije “banditov” so se kljub naraščajočemu te¬
rorju množile in so postajale vse resnejše. V nje¬
govem okrožju so dosegle vrhunec, ko je strašen
pok sredi tihe noči zbudil vse Rogačevo. Ljudje so
hiteli napol goli na ulice in vpraševali drug dru¬
gega, kaj se je zgodilo. Baron je bil v postelji pijan
in je prvi hip mislil, da se mu je sanjalo. A ko je
slišal glasove v hiši in na ulici, se je za silo oblekel
in pohitel ven. Glava mu je bila težka, noge so se
mu opletale, nič ni bil podoben mogočnemu gla¬
varju. Nekaj hudega se je moralo zgoditi, možgani
mu pa niso hoteli razvozljati uganke. Na vogalu je
bila gruča ljudi, ne mislečih na to, da po predpisih
ne bi smeli ob tej uri biti izven svojih hiš, pa tudi
on je pozabil na vse dekrete in ukaze. Nekdo je de¬
jal:

“Slišalo se je kakor silna eksplozija. Kaj bi mo¬
glo biti?”

Ta hip so se vinski duhovi izkadili in vedel je
strašno novico. Pohitel je v pisarno, zbobnal kolikor
je mogel svojih višjih uradnikov in ukazal, da takoj
povedejo oddelek na Brezov hrib, aretirajo, kogar
koli bi našli tam in mu pridejo poročat, kako je eks¬
plozija nastala in koliko škode je povzročila. Z ve¬
likim trudom so spravili skupaj četico, ki se nič ni
navduševala za tako nočno ekspedicijo, našli neko¬
liko bakel j in odšli. Tudi poveljniku se ni mudilo.
Ob vsakem drugem času bi bil priganjal s primer¬
nimi kletvami, sedaj pa so mu šle po glavi vsako¬
vrstne možnosti, med katerimi je zaseda igrala
glavno vlogo. Ko so bili poslani v to deželo, so si vsi
zamišljali svoje naloge kot izlet v deželo miru in
oddiha in sam ni delal izjeme. Zakaj bi po nepo-

132

trebnem tvegal življenje in se pehal za — za kaj?
Večkrat so počivali, korakali so zaradi previdnosti
počasi in ko so dospeli na hrib, se je tema že red¬
čila. Najprej so oprezno pregledali kraj, kjer pa niso
našli žive duše. Potem pa so videli razsulo. Lahko
se je opazilo, kje je stala nedodelana trdnjavica,
sicer pa ne bi bil nihče uganil, kaj se je podrlo. V
jami je bil kup razbite opeke, toda kamenje je bilo
raztreseno daleč naokrog, trava je bila požgana,
zemlja razrita, tu pa tam so bile veje na drevju
osmojene. Sodeč po tem, kar je bilo videti, bi po¬
spravljanje zahtevalo vsaj toliko časa, kolikor ga
je bilo porabljeno doslej za stavbo.

Poveljnik je dal še enkrat preiskati okolico, za¬
kaj noč se je že umaknila dnevu, po njegovi logiki
bi se moralo videti, kar je prej morda bilo skrito in
njegovih pandurov ne bo več strah. Našli pa tudi
sedaj niso nikogar in komandant se je jezil, ker bi
bilo vendar lepo, če bi mogel pripeljati s seboj ne¬
koliko ujetih “banditov”. Pomagati pa se ni dalo,
torej je skomizgnil in dal ukaz za povratek. Izbral
je drugo pot, ki se mu je zdela bolj vabljiva in ko so
hodili komaj dobrih deset minut, si je čestital. Sli¬
šati je bilo stokanje izza grmovja nedaleč od poti in
ustavili so se. Nekoliko mož je šlo z naperjenimi
puškami gledat, odkod prihajajo glasovi in kmalu
so našli, ne partizanov, temveč dva svoja vojaka, ki
sta bila ob času eksplozije na straži. Tiho sta tar¬
nala v nemščini, sicer ne bi bili vedeli, da sta nji¬
hova, kajti po uniformah ju niso mogli spoznati.
Pokrita sta bila s praprotom, travo in listjem, a ko
so to odgrnili, so videli, da imata na sebi samo
srajce, spodnje hlače in nogavice. Roke in noge sta
imela povezane. Poveljnik ju je začel izpraševati,

133

a ni ne zlepa ne zgrda spravil nič iz njiju. Spomi¬
njala sta se le, da so tulili volkovi.

“Volkovi?” je zakričal poveljnik. “Tepca, tukaj
ni volkov. Najbrže sta zaspala, pa se vama je sa¬
njalo o volkovih.”

Zatrjevala sta ga, da sta bila budna, on pa se
jima je porogljivo smejal in vprašal, kje imata pu¬
ške. Debelo sta zijala, rekla pa nista ničesar.

“In zakaj ni eden drugemu odvezal rok? Vsak
otrok bi znal to narediti. Osla!”

Jeza mu ni pomagala. Poslal je enega svojih mož
po voz.

“Kje naj ga dobim?” je naivno vprašal esesovec.

“Kje vraga pa imajo tukaj vozove? Mar niso
kmetije vse okrog?”

Mož je odšel. Medtem so razvezali vojaka, ki sta
trepetala bolj od strahu kot od mraza.

“Čemu pa potrebujemo voz?” je vprašal eden
črnih gardistov. “Saj lahko hodita.”

“Da se nam bo vse mesto smejalo?” je zarenčal
poveljnik.

“Zdaj bomo čakali, preden bo Fritz dobil voz.
Mene zebe v želodcu.”

Hipoma je vse enako zeblo in po dolgi, zme¬
deni razpravi je poveljnik dovolil dvema, da gresta
pogledat, če bi v kakšni hiši dobila tople kave.
Vrnila sta se, preden je prišel voz in prinesla pre¬
žganke in kruha. Kleli so vsak na svoj način, ker ni
bilo kave s smetano, ostalo pa vendar ni nič. Napo¬
sled je kmet pripeljal voz, poln slame. Komandanto¬
va odposlanca sta mu rekla, da sta dva vojaka zbo¬
lela, on pa je vedel, kaj bi ga čakalo, če ne bi ustre¬
gel “želji” Nemcev.

Tako so se vrnili s svoje ekspedicije.

134

9 .

Maščevanje

Gospod baron je tulil kakor derviš in skoraj ena¬
ko skakal, ko je dobil tragikomično poročilo.

“Zakaj za tristo tisoč vragov sem tako kaznovan,
da imam same idijote, kjer bi potreboval inteli¬
gentne ljudi? Nikogar niste našli, pravite. Ali ste
mislili, da bodo čakali na vas in vam opisali svoje
falotstvo? Ljudje ne morejo v naglici izginiti, ne da
bi zapustili sledove. Ali ste jih iskali? — Nič ne od¬
govarjajte. Saj vem, da vam ne pride nič pamet¬
nega na misel.”

Besen je začel hoditi po sobi. Čutil je, da si mora
pomiriti živce, če hoče najti pot iz kaosa in priti
do kakšnega sklepa. Iz miznice je vzel nekoliko
tablet in jih splaknil z vodo, kar mu je skremžilo
obraz.

“Pokličite mi tajnico in recite ji, naj prinese
svoj seznam. In naj naredi prepis.”

Ko je bil sam, je imel dolg telefonski razgovor
z Gauleiterjem.

Dekle je prišlo z zahtevanim seznamom in ge¬
stapovec ji je sledil.

“Vzemite nekaj mož in pojdite po hišah. Opra¬
vite hitro. Aretirajte dvanajst mož s te liste, pa ne
potepuhov. Ugledne ljudi hočem. Glejte, da ne bo
zaradi tega vsa vas po konci. Čas za javnost še
pride.”

Možak je pozdravil po nacijsko in odšel. Ta po¬
sel mu je bil po godu.

“Sestavite proglas,” je dejal dekletu. “Do večera
naj vsak, kdor ve kaj o delu banditov, naznani

135

krivce, sicer se bo postopalo po zakonih. Vem, da
se nihče ne bo oglasil, ampak priliko jim moramo
dati. Proglas naj se prečita na trgu. Potem pa . ..
No, nič drugega. Kar pojdite na delo.”

Aretacije so se izvršile kakor je hotel baron.
Med zajetimi je bil tudi Petrov oče. Tajnica je toli¬
kokrat slišala o nesoglasjih v družini, da se ji je
zdelo prav, če napiše tudi to ime, ne da bi bila
Petra kaj vprašala.

Baron je klical enega za drugim in jih izpraše¬
val. Zvedel ni ničesar, razen dejstva, da so se možje
različno vedli. Nekateri so izražali strah in se skuša¬
li izgovarjati, drugi so zatrjevali, da obsojajo početje
puntarjev, tretji so ostali hladnokrvni in ponosni.
Med zadnjimi je bil najmirnejši Savinec. Ko so jih
odvedli v zapor, je tolažil tiste, ki so obupavali in
jih bodril. Nikar naj ne mislijo Nemci, da pokleku-
jemo in beračimo, pa tudi, če bi šlo za življenje.
Nočna eksplozija je dokaz, da se naši fantje resnično
vojskujejo in fašiste obhaja strah.. .

Kakor je baron pričakoval, je bil njegov proglas
brezuspešen. In ni mu bilo žal.

Noč so zajeti možje prebili v zaporu. Ugibali so,
kaj nameravajo z njimi, a Savinčeve besede so tako
pomirjevalno vplivale, da se je tudi najbolj ner¬
voznim ohladila kri in naposled so vsi obljubili, da
ne pokažejo bojazni, tudi če se zgodi najhujše. An¬
drej se je prepričal, da besede niso bile prazne, ker
so vsi zaspali, dasi ni bilo izdaleč tako kakor v do¬
mačih posteljah.

Zjutraj so jih zbudili, jim prinesli nekaj, kar naj
bi bila kava in jim rekli, naj se pripravijo. Gospod
načelnik sam jim pove, kaj se zgodi. Boštjanov oče
je začel odpirati usta, da bi vprašal, na kaj naj se

136

pripravijo, a ko ga je Savinec pogledal, je na mesto
tega dejal: “Povejte svojemu gospodarju, da smo
mi vedno pripravljeni.”

Ječar je imel na jeziku kletev, toda ko je po¬
gledal to družbo in videl pogum in ponos, se je
hitro obrnil in je odšel.

“Sedaj vemo,” je dejal mlinar. “Taka je njihova
pravica. Pa kaj se je zgodilo z nami? Ob vsakem
drugem času bi se tresel in morda jokal, sedaj pa ni
v meni nobenega strahu in le želja, da ostanem
trden do konca.”

Nobenemu ni bilo veselo pri srcu in najteže je
bilo, da se ne morejo posloviti od svojcev. Golob pa
je menil, da je bolje tako, ker bi slovo bilo težje za
žene kot za njih.

Čez pol ure se je prikazal baron.

“Vi ste talci,” je dejal. “Za vsak zločin mora
biti kazen. Hoteli smo kaznovati tiste, ki so izvršili
zločin. Kdor je vedel zanje, nam ni povedal. Zato
morajo talci prevzeti kazen. Razumete? Ali ima
kdo kakšno vprašanje?”

Vsi so molčali. Potem pa je Savinec vzkliknil:

“Živi naj slovenska svoboda!” In vsi so kakor z
enim glasom ponovili klic.

Baron je stisnil pesti, a glava mu je bila prazna.
Le čutil je, da ne sme molčati, pa je vzkliknil:

“Heil Hitler!”

Instinktivno so se na ves glas nasmejali, on pa
je ušel. Ta smeh je bil najboljše zdravilo in če je
komu ostalo še kaj strahu v srcu, je izginil.

Odpeljali so jih na dvorišče, kjer je čakal kami-
jon. Brez povelja so posedali. Nihče ni videl, kako
je vozilo oddrdralo skozi velika vrata ...

137

10 .

Kazen

Peter je prebil obe noči pri svoji nekdanji lju¬
bici. Prvo noč je slišal silni pok in skočil iz postelje,
misleč, da je v bližini bitka. A ko ni nič več grmelo,
ga je dekle pregovorilo, da se je vrnil v posteljo.
Ona je bila trudna in zjutraj je morala zgodaj
vstati. On pa je spal kakor zaklan do poldneva,
potem pa je sam popival in se ni zmenil za to, kar
se je godilo na Rogačevem. V mislih mu je bilo le
dekle z vsemi sumnjami in z vso pohoto. Čim več
je tehtal to in presojal ono, tem bolj si je želel, da
bi se mogel iznebiti vseh misli in tem več je pil.
Čim več je pil, tem bolj se mu je zapletalo v glavi.
Spomnil se je, da že davno ni bil doma, a ker ni
maral, da bi ga izpraševali, tudi sedaj ni hotel tja.
A ko se je zvečerilo, je odšel v dekletovo stanovanje
in čakal, da pride. Takoj je hotel vedeti, kje je bila,
zakaj ni prišla prej, s kom se je družila.

“Oh, za božjo voljo,” je vzdihnila, “saj bi vendar
lahko vedel, da ne pozna moja služba nobenih ur.
Kadar je v uradu vse opravljeno, sem vesela, če
morem doma iztegniti noge in pozabiti na delo.”

“Zakaj se ne pritožiš, če ti nakladajo preveč
dela?”

“Pritožim! Komu neki? Svojemu šefu, ki mi
sam predpisuje delo? Čudne pojme imaš o taki
službi.”

Kmalu je po njegovih vprašanjih in opazkah
spoznala, da ne ve, kaj se je godilo čez dan in ne
more slutiti, kaj se zgodi zjutraj. Vprašala ga je,
ah je večerjal in odgovoril je, da ni lačen. Ona je

138

dejala, da tudi ni, ker je kar v pisarni med delom
pojedla klobaso, sedaj pa je trudna in ne potrebuje
drugega kakor počitka. Bala se je, da bi se v razgo-
varjanju spozabila in povedala več kot bi hotela.
Šla sta torej spat in ker je bil pijan, je bil kmalu
v Morfejevem naročju.

Ko se je zjutraj zbudil, ni bilo nje več v sobi.
Glava mu je še vedno bila težka, poleg tega pa je
imel čuden občutek nečesa vznemirljivega in dasi
so se mu udi upirali, je vstal. Oblival si je glavo s
hladno vodo, pa mu vendar ni dosegla jasnosti. Ko
je bil oblečen, je odtaval v gostilno.

“Kave?” je vprašal gostilničar.

“Vina!” je zarenčal Peter.

Krčmar ga je debelo pogledal.

“Vina? Tvojega očeta more, pa boš popival?”
je vprašal.

“Kaj klepečeš? Prinesi vina. Kaj je z očetom?”

“Ali se delaš nalašč neumnega?”

“Kaj vraga hočeš? Take šale so preneumne.”

“Kje pa si se vendar klatil ves čas, da ne veš,
kaj se godi? Ali res ne veš?”

Peter je zazijal. Nenadoma se je iztreznil in srce
mu je začelo utripati, da ga je bolelo kakor da ga
kdo bije s kladivom po prsih.

Gostilničar je spoznal, da res ne ve in mu je po¬
vedal vse, kar je vedel. Tedaj se je Peter zgrozil.
Ni mogel verjeti, pa je moral. Nekaj časa je buljil
predse, kot bi trenil pa je planil po koncu in dohitel.
Gostilničar je gledal za njim in zmajeval z glavo.

Peter je hitel v baronov urad. Ko so ga vprašali,
po kaj je prišel, je zakričal, da mora govoriti z ba¬
ronom in ko so dejali, da ne more k njemu, jih je
odpahnil in si šiloma utrl pot.

139

“Kaj pa vi? Kdo vas je pustil sem?”

“Gospod baron, mojega očeta . . je zatarnal.

“Kakšnega očeta? Vidite, da nimam časa.”

“Usmilite se, gospod baron. Jaz sem vam služil.
Naznanjal sem vam sovražnike.”

“Služili ste, a ? Tako, da so nam tolovaji raz¬
bili stavbo.”

“Kdo je mogel vedeti? Moj oče ni storil tega.”

“K vragu! Kaj vas poslušam? Odidite. In doslu-
žili ste tudi.”

Peter je pokleknil in povzdignil roke.

“Na kolenih vas prosim, gospod baron.. .”

“Sram vas bodi! Vstanite in poberite se.”

Peter mu je objel kolena in zaihtel.

“Naznanim vam druge. On —• on je moj oče .. .”

Baron je odprl vrata in zaklical v drugo sobo.
Prišlo je pet mož.

“Vrzite ga ven. In če se še kdaj prikaže, ga za¬
prite in obdelajte kakor psa.”

Pandurji so se lotili Petra in dasi se je branil
z zobmi in nohti, so ga premagali in dobesedno vrgli
na cesto. Vrata za njim so zaprli.

Peter je rohnel in jokal obenem. S trudom se je
pobral, ker so ga od trdega padca bolele vse kosti.
Prijemal se je za glavo. Kaj naj stori? Kaj more
storiti? Zavest popolne nemoči ga je tlačila in mu
zadajala bolečine, kakršnih še nikoli ni čutil. Če bi
se mogel vrniti, bi zadavil barona. Če bi, če bi. . .

Naposled je krenil domov. Ali ve mati?

Ves čas se ni spomnil matere. Notranji glas mu
je pravil, da jo je sovražil prav tako kakor očeta.
Kri mu je vrela in hitel je, kolikor je mogel. A ma¬
tere ni našel doma. Ker očeta tudi zjutraj ni bilo,
je šla pozvedovat, kaj se je zgodilo z njim. Peter

140

seveda ni vedel tega. Zbal se je njenega povratka.
Kaj bi ji mogel reči. Koliko ve o njegovih zvezah?
Koliko o tem prokletem dekletu? ...

V glavi mu je bolj in bolj šumelo, srce mu je
močneje in močneje utripalo. Poiskal je vina in pil.
Bilo je še huje. Bilo je neznosno. Kam bi pobegnil,
da bi ušel pošastim, ki iztezajo svoje kremplje proti
njemu? Kam bi se skril, da ga ne bi našle njegove
lastne misli?

Bolele so te misli, da bi kričal in trgale so se in
mešale, da ni vedel, kam merijo in kaj hočejo. Od
matere so preskočile k baronu Rubenu in se mu ro¬
gale, da je mogel biti tako trapast in sedaj — tako
plačilo. Pa je skočil vmes Tobej, ki mu ni nikdar
nič žalega storil, a bi ga bil izdal iz sovraštva, in ta
dunajska Marija s svojo zapeljivostjo in zahrbt¬
nostjo, in oče, oče, oče ...

Vrtalo je po možganih, gorelo je v prsih, zvijalo
je ude, bilo je strašno, bilo je neznosno. Noben člo¬
vek ne prenese tega . ..

Mati je dolgo hodila okrog, a ko je naposled
zvedela, o čemer so že z zgražanjem in srdom govo¬
rili povsod, se je zgrudila na cesti. Odnesli so jo v
bližnjo prodajalno, da je ne bi videli nemški biriči
in se veselili. Ko se je zavedla, je pogledala okrog
sebe in se spomnila. Težko je vzdihnila, a nobena
solza ni kanila iz njenega očesa. Dvignila je glavo
in se zazrla v daljavo. Tam je gledala vsem drugim
nevidne slike iz davnih let, slike ljubezni in mlade
sreče, slike dela in napora, setve in žetve in sliko
moža, ki je bil ves njen. Počasi se je obrnila, pogle¬
dala ljudi in dejala s trdim glasom: “Pa vendar nas
ne užugajo. Tudi ta hudobija bo kaznovana.” Vse
je bilo tiho in ljudem se je zdelo kakor v cerkvi v

141

trenutku, ko se ne sliši nič drugega kot cingljanje
zvončkov...

Hoteli so jo spremiti domov, pa se je zahvalila.

“To je čas, ko moram biti sama. Sama z An¬
drejem ..

Ko je prišla domov, se je preoblekla, kajti delo
je čakalo in jo klicalo. Na misel so ji prišle živali,
ki bodo tudi pogrešale dobrega gospodarja. Odšla je
v hlev. Preden je mogla pogledati konje in krave,
ji je oko obtičalo na telesu, visečem s trama. Zrla
je vanj, dolgo je zrla, naposled je pošepetala: “Kaz¬
noval si se po pravici. Bolje je zate kot da bi te
morali kaznovati drugi.”

Šla je k sosedovim, da ji pomagajo, sneti tru¬
plo ...

11 .

Drugi brat

Po posrečeni razstrelbi je Tobej zapustil kraj in
ni vedel kaj se je godilo na Rogačevem. Poklican je
bil na Štajersko, kjer so se pripravljali na hude
boje z nemškimi silami. Šele tam je po podtalni po¬
šti zvedel dogodke usodnega dneva. Tovariš, ki mu
je prinesel novico, ga je hotel tolažiti, Tobej pa je
odkimal.

“Ni treba, tovariš,” je dejal. “Žal mi je, da nisem
mogel naznaniti svoje odgovornosti, ker so me kli¬
cale druge dolžnosti in nisem vedel. Toda moj oče
nam ni zameril. Če bi bil mogel biti z nami, bi bil
storil, kar smo storili mi. Ni veselo izgubiti očeta
na tak način, toda to je vojna na življenje in smrt.”

Kadar je bil sam, je trpel, a nihče ni mogel opa¬
ziti njegovih duševnih muk.

142

Prišli so pričakovani boji, hudi boji in Tobej, ki
je že poveljeval brigadi, je storil mnogo, da se je
dosegel presenetljivo velik uspeh. Videl je mnogo
gorja, ki se ne da opisati, mnogo požrtvovalnosti,
ki je bila komaj verjetna, mnogo bestijalnosti, ki
nima primera, videl pa je tudi mogočno prebujenje
naroda, o katerem so pravili, da je rojen za večno
hlapčevanje. Njegova vera v svobodno bodočnost
se je okremenila in mu dala moc, da je prebil vse
muke telesa in duše in tako dočakal veliki dan, ko
je njegov narod bil svoboden in svoj .. .

Tudi na Rogačevo se je vrnil mir. Lojzka, Minka
in Dortka so prišle ena za drugo domov in se lotile
velikega dela obnove. Boštjan in še več drugih je
ostalo na raznih bojiščih. Njihovi grobovi so bili
znani in lahko jih je bilo najti. Po dolgem iskanju
in s pomočjo naključja pa so našli tudi grobove tal¬
cev. Za Rogačevo je bil velik dan, ko so prenesli
trupla v trg in sprevoda se je udeležilo skoraj vse
prebivalstvo. Kar je bilo strahopetcev in izdajalcev,
ki so na razne načine sodelovali s sovražnikom, so
že davno poiskali zavetja v tujini in žalne sloves¬
nosti ni moglo motiti nič. Tobej je vodil mater pod
pazduho, a lahko bi bila hodila tudi brez te opore.
“Saj sem rekla, da jih doleti kazen,” je dejala. To
zadoščenje je bila njena palica.

. Grobovi so bili pokriti s cvetlicami iz vseh vrtov.
Pevskemu zboru se je pridružilo nešteto drugih fan¬
tov in deklet z dobrimi glasovi. Počastna straža je
nastopila v novih oblekah jugoslovanske vojske.

Tobeja so naprosili, da poleg drugih govornikov
tudi spregovori nekoliko besed. Mati je pokimala:
“Prav je, da kaj rečeš, ti, Andrejev sin.” Daši ni bil

143

pripravljen za to in se ni imel za govornika, se je
vdal.

“Padli ste,” je dejal, “ker je bil duh naroda v
vas in zaradi tega niste znali klečati pred sovražni¬
kom. Padli ste na bojišču, kjer so se doprinašale
svete žrtve za svobodo, za pravico, za tiste, ki osta¬
nejo živi. Padli niste zaman. To oblažuje naše žalo¬
vanje. Vsi vi, katerih duh ostane živ med nami,
oče moj, ki si mi vlival pogum v srce, ko sem ga bil
najbolj potreben, če bi se sedaj ozrli po domovini,
bi videli, da ste maščevani in da se izpolnjuje to, za
kar ste dali svoja življenja. Na razvalinah se grade
domovi za tiste, ki jih niso imeli, ječa se je odprla
in verige so raztrgane in delo je doseglo čast, katero
mu je odrekala sovražna sila. Postavili vam bomo
spomenik, dasi ga niste zahtevali, zato, da bo služil
poznejšim rodovom. Nam samim pa je postavljen
spomenik v naša srca in tam ostane, dokler se ne
pridružimo vam. Z vaših grobov pa se vrnemo na
delo za tiste ideale, ki so vam bili vredni več kot
življenje .. .”

Slavo je zaklicala ogromna množica in zastave
so se poklonile.

144