155 Vojak na Laškem. (Iz Slovenije). Žalostno ropoče boben. Vendar se rudeče najde. Od se daje bridke glase. Umivaje voda barvo Žalostno na ušesa bije Cisto to raz lic oplakne, Prebivavcom cuj Ljubljane, Ker nič prav ni stanovitno, Ki v veliki trumi zbrani Kar ne dojde od narave. Čakajo poleg kosarne; Serca imajo pobite, Pičlo uro delec spremi Blede imajo obraze, v«n iz mesta ga Ljubljane, In obilne solze liti Seže tuki mu v desnico. Vidim gospodične mlade. Poljubivši ga objame, Kakšnega, prijatel! prašam, On stori ji ravno tako, So pomena znamnja take? Ter slovo od nje uzame, In od njega ona tudi, Regiment domač maršira In morda za večne čase. Iz dežele vun domače. Na cesarske gre besede Boben zaropoče milo, Ki so bile zmir mu drage, Merjenih korakov rajde Iz preljubega domovja, Tje marširajo po cesti; Puntarske vkrotiti Lahe. Dekle samo zad ostane Ter oči si solzne brise, V sredi trume odidoče Se za trumo oziraje, Najberhkejega zaznate; Dokler da se v dalji skrije, Iz števila ni majorjev. Da pogled je več ne najde; Ktiri vodijo vojšake, Ino žalostnega serca Ni iz kerdela oficirjev, Se poverne med domače. Ampak štet je med prostake, Ker le malokdo do stopnje Ljubega pa nesla vojska Izmed kmečkih dojde take. Je na tuje v kraje Laške Je kaj lepega obraza, Kjer se srečno bojeval je Najkrepkejši je postave. Zoper puntarske armade; Sicer z oken gospodične Srečno prišel je v Milano Gledajo ljubljanske mlade Mesto vse podobe rajske, Požrešljivega očesa Ko Radecki ga je vdobil, Le na oficirje same, Jože starček sive glave. Dans pa gledati nektere Sreda ženski ga vkvartira Vidim tudi na prostake, Rodovine prebogate. Zlasti vsaka se ozira Koj ko pervo ga pogleda Na junaka sredi rajde, Rudečica jo prevzame, Ki mi v rahlem sercu zbuja Lep mladenč presune serce Želje on medenosladke. Deklice Milanke mlade; Ne daje posebej jesti Zraven njega dekle teka, Mu navade scer vojaške; Dekle kmečko vse naprave, Z njo sedi pri eni mizi Berhka deklica selanka Z njo vred je jestvila vsake, Berhka kmetiške navade, Ki na mizo jih nevtrudno Da zavidajo lepoto Nosi kuharca prežlahtne; To ji mlade vse mestjanke. Zjutrej zajterk mu podaja Lica nje so kri in mleko, Iz skudele sladke kave, Zabledele pak so frajle. Kakoršno zavživa sama, Ce pa barve njih katera Sploh ima ga ko domače. — Enkrat on in Milanežka Ki pa večidel zdero se Jedla delj sta mem navade, Že navajene navade. Golo sama sta sedela Tej obljubil zvest čem biti Okrog mize lika snažne, Do življenja ure zadnje, Piipala sta sladko vince, Al če umerjem tu na vojski Al če dojdem med domače, Cversto praznila kozarce, |n0 ta obljuba sveta Da je stopil nji v glavico, Vekovitno mi ostane, Malo zmedel ji možgane. Ker Sloveneov terdna vera Prime ga za desno hrabro, p0 nikakem se ne gane. Se prilizvat' mu jame: Ve ste moža tud imela t., r ...i., In morda ca še imate, Dobra ves, sem zmir ti bila, K la mo&rde naredila Te imela kot domače, Ni *akrat ffiU smertne Ino se te imam rada Lahko e g(J m Bolj ko druge vse možake; n„ 0ft mnz „Q*Qi _* j'jfl. ., % » i • •• , « ' Da se moz nazaj vam dade; — Al čemu bi ovijala? Škoda govorice daljne, #{ jZUBtii Le besede. Ljubim te, do tebe pervi ge goVoril bil bi dalje, So pogled se želje vžgale, Kar odpro se hišne vrata, Ki ne dajo se vgasiti, jn na sredo gobe piane, Ker premočno so prižgane. Kakor tigra preserdita, Moža mi je krogla vzela, Ki pobrane ima mlade, Iz cevi poslana vase, Jeze bledega obraza Ko nasproti so si trume Možki noše Talijanske, Gleda morzeljece stale; Se oberne k Milanežki, Solznih sama sem oci ga Ki nakrat ko zid postane, Vidla past' ga smertne rane; rn trepeče po životu. Daj mi roko. daj se meni, Re5e ji besede nagle: Vsmili se me reve same, Daj. odkupim te od vojske, „Žena zveržek ti človeštva, Ako me za svojo vzameš; Stvar nevredna luči časne I Stotnika pokličem tvojga, Stal sem dolgo zun pred durmi, Tavžent skudov v žep mu vtaknem, Cul pogovore sem vajne. — In če bilo bi premalo, Nezvestoba mi plačilo Polovico še primaknem". Je zvestosti nehinavske, _ .... .v Meč porinil bi ti v serce, On prikloni se ponižno, Le ravnal bi po živalje. Govoriti tako jame: Ne dovelj da bi zvodla »Gospodična! Bog poverni piam ijabezni moje jasne, Stokrat vam dobrote vsake, Lež še tega premotiti Ki ste meni podarila Se mu sladko prjiizvaje, Jih obilno volje lastne. jn ne veš da to prelomba Ljubim tud vas jez ko sestro, Težka božje je postave. — To po uku vere naše, Druže pa ne morem biti, Gre, in kmalo spet poverne Vam okolšine nikake. Se z gospodom noše masne, Tam kjer stermi Storžec glavo Ta razdore vez zakona Povzdiguje nad oblake, So močjo oblasti dane. — Tamkej Milico sem pustil. Deklico lepote krasne, Lah junaka, ker ga najdel Da pod soncom ni enake, Je obilno duše blage. Ki presije kraje Laške. Od vojašine odkupi. Ni bogate rodovine. Ter ga pošlje med domače Je rojena iz nizke bajte, Mu darivši polovico Zvesta zmiraj mi je bila, Premoženja volje lastne, Zvesta zmiraj mi ostane, „Na, da veš, da tudi tukaj To je terdno obljubila, Najdejo se duše blage, Nje obljuba se ne gane, Da nikar za pest hudobnih Ker naravno izrejena Vse dežele ne psov a j te". Po nikakem se ne laže. In lagati clo ne more, Serčno zahvalivši verne Ker prisege ne poznade, Naš junak 8e med domače. Kakor delate po mestih v treh pa tednih je obhajal Ve prisege čuti strašne. z Micko god zaročbe častne. M. Valjavec.