Jok vdov, sirot, požganih cerkev blišč! Tam se kol j 6 ljudje — zverine krvoloke — ki prej krog vseh svetov so peli v zračne toke le mir, le mir ... o mir — pokopališč . . .
Jesen pri nas še poje . . . Ne zorimo v plod, ki spravljata ga Srd in Smrt v goreče lope? Pojo nam zadnje ptice v begu iz Evrope?
O vojske, kuge, glada reši nas, Gospod!
France Borko I Domača pesem
rta Humu sami viničarji,
pod njimi sami smo želarji
doma.
Nebo nad nami boči se kot baldahin,
trpi na križu božji sin —
popotnik stopa mimo brez srca.
Pod humskim zvonom naša hiša
stoji,
vštric nje dve sloki jagnjedi.
Sosednjim Zagorcem že pada kisa,
tam gazda kolne svetca
in maj ko zove deca.
V podnožju Humčanov se sonči tuji grof in na njegov zadolžen marof se udinjat hodimo v gospoščino.
Šentjanž, ti nas obvarji!
Težaki sami smo in kamenarji.
Od vseh nas izpuhteva vonj
po znoju in po vinski trti,
a vemo: še berač ob uri smrti
spozna, da prosil ni Boga zastonj . . .
29*
435