43 Obletnica 42 Namesto obletnice: Avdo Smailovic ´ (1917–1984) – vec ˇ kot sto let po rojstvu Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Pomen bosansko-hercegovskega skladatelja, pedagoga in diri- genta Avda Smailovića je vreden tega zapisa, kajti kompozicijo je študiral v Ljubljani, poleg tega pa je po svojih potomcih (vio- linistke: Sidika, por. Bravničar, Vildana, por. Repše, in Violeta, por. Huart; violončelist Vedran in pianistka Meira) zapustil ne- kaj odličnih nadaljevalcev svojega (pionirskega) dela v rodni BiH. Nikakor pa ni prav, da bi zanemarili njegov (izvirni) glas- beni opus, ki ga je ustvaril v komaj kaj več kot 67 letih življen- ja in dela: rojen 14. avg. 1917 v Visokem pri Sarajevu, umrl pa 22. feb. 1984 v Sarajevu. V zgodnjem otroštvu je bil reven pastir, v mladosti kvalificirani delavec v kovinski industriji in pomemben glasbenik – ljubitelj. S časom se je prebil od delav- ca in referenta (kapelnika) za glasbo v amaterskih društvih in organizacijah v Zenici, Banjaluki in Sarajevu (vse v BiH), po- tem pa do učitelja glasbe v srednjih šolah in pedagoga na Pe- dagoški akademiji v Sarajevu. Predaval je tudi analizo glasbenih oblik na glasbeni akademiji v Sarajevu in na oddelku te v Tuzli (1977–1979). Za ljubiteljsko in profesionalno delo na glasbe- nem področju je prejel več nagrad, odlikovanj in priznanj. Na začetku skladateljske glasbene kariere je bil Smailović sa- mouk, naivec in avtodidakt, saj je pričel glasbeno izobraževati zelo pozno, in sicer leta 1948, ko mu je bilo že 31 let. Končal je srednjo glasbeno šolo (1953) in glasbeni oddelek na Višji peda- goški šoli (1955). Istega leta se je vpisal na pedagoški oddelek v razredu Božidarja Trudića na sarajevski glasbeni akademiji, leta 1966 pa prešel v kompozicijski razred red. prof. in akade- mika L. M. Škerjanca na akademiji za glasbo v Ljubljani. Študij kompozicije je tako končal leta 1968, čez dve leti (1970) pa še podiplomski študij pri istem profesorju. 44 Avdo Smailovic ´ (1917–1984) – vec ˇ kot sto let po rojstvu hčera (Sidika Smailović Bravničar), urednica pa muzikologinja in novinarka (BHRT) Maja Baralić Materne. Ta je prispevala uvodnik, med drugimi pa preberemo lahko še nekaj (uvodnih) spominov na Avda Smailovića, ki sta jih podpisala muzikolog Slobodan Špirić in Rada Nuić. Smailovićev biografski zapis je prispevala ugledna hrvaška glasbena zgodovinarka, publicistka in kritičarka Bosiljka Perić Kempf. O delu in pripravah na mo- nografijo se je prav z omenjeno (Perić Kempfovo) pogovarjala urednica publikacije. O estetiki in etiki A. Smailovića piše Perić Kempfova. Objavljeni so tudi pogovori med skladatelji in dru- gimi: Josip Magdić, Mladen Pozajić, Zija Kučukalić i Milorad Milić (vsi z A. Smailovićem kot zapisi radijskih intervjujev v Sarajevu). Vmes je še nekaj strani o Smailovićevem ansamblu Musica ad hominem (1966–1983). O tem piše tudi Ivan Čav- lović. Spomine nanj so objavili še radijska glasbena urednica Rada Nuić, pesnica Dara Sekulić, dirigent Radivoj Spasić, kla- rinetist Pietro Cavaliere, slovenski violinist Dejan Bravničar, glasbena pedagoginja Hatida Tokalić in publicist in glasbeni kritik Stanislav Kobler. Popis (vseh) Smailovićevih nagrad in priznanj je prispevala sarajevska glasbena urednica na radiu Bela Samardžić. Do konca drobne, a bogate in tehtne brošure so objavljene slike Iz albuma … (te se mdr. pojavljajo že med prejšnjimi in naslednjimi prispevki; poleg družinskih in oseb- nih slik A. Smailovića so to še: fragmenti in reprinti iz skladatel- jevih rokopisov, plakati, časopisne kritike, ocene, koncertni list idr.). V Spominih na očeta pa piše vsa peterica Avdovih otrok, samih odličnih glasbenih umetnikov in pedagogov: vsi živijo (razen deloma ene) zunaj rodne BiH: Meira, (Si)Dika, Vildana, Vedran in Violeta. Lani je bil v okviru spominjanj na A. Smailovića v Sarajevu fes- tival, posvečen njegovemu življenju, delu in predvsem njegovi glasbi. To je bil 7. mednarodni festival Muzika na žici/Glasba na struni (Sarajevo, 11. –14. okt. 2017). Glavna protagonistka je bila ena od Smailovićevih hčera, violinistka Violeta Smailović Huart, tista violinistka, ki se svojo mednarodno oz. tujo afir- macijo v Franciji, Parizu, še najbolj redno vrača v rodno Saraje- vo. Zanj pa so se spet združili tako domači (bosanski) kot tudi tuji soorganizatorji, donatorji, sponzorji, podporniki: mesto Sarajevo in ministrstva BiH, OSCE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi), tri tuja veleposlaništva v BiH (ameriško, avstrijsko in italijansko), Fundacija za glasbene, scenske in li- kovne umetnosti (FMSLU), Turistična organizacija kantona Sa- rajevo, Glasbena akademija, Sarajevska filharmonija, Narodno gledališče, celo odlična ljubljanska glasbena šola Glasbeni atelje Tartini, še kakšna tvrdka in pa kar več medijskih pokrovitel- jev. V dvojezični programski knjižici tega Festivala (bosanski in angleški j.) zapiše biografijo o A. Smailoviću B. Perić Kempf. V sicer drobni, pa zato zgledni brošuri so objavljeni lokacije, sporedi in umetniki ter biografije akterjev tega Festivala s samo po sebi umevnimi izvedbami del A. Smailovića. Po svečani otvoritvi in uvodnem koncertu Sarajevske filharmonije (Ad ho- Smailovićev kompozicijski opus je slogovno in žanrsko zelo raznolik. Obsega harmonizacije ljudskih pesmi in skladbe za pihalne orkestre, vokalno liriko (samospeve in zbore) velike simfonične in vokalno-inštrumentalne oblike. Ta je nemalok- daj avtohtono inspirirana z revolucionarno tematiko vojnega in povojnega časa (2. svetovne vojne). V začetnih taktih opu- sa Smailović intenzivno uporablja ljudski melos, po spoznan- ju podrobnosti kompozicijskih tehnik pa poskuša uresničiti sintezo ljudskega in akademskega izraza, predvsem pod Šker- jančevim vplivom in njegove kompozicijske šole. Nagnjen k programski obravnavi glasbenega jezika, si prizadeva glasbe- ni jezik oblikovati »ekspresivno in neposredno« (Slobodan Špirić). V zadnjem ustvarjalnem obdobju, ko se je skladatelj prepustil skozi prizmo močnega talenta idiomatskih elemen- tov ljudskega glasbenega izraza pod okriljem moderne kom- pozicijske tehnike, je oblikoval povsem individualne in visoko vredne stvaritve. Gredoč po poti »gradus ad Parnassum« od samouka do visoko izobraženega glasbenika, se je Smailović z močjo volje in individualnega talenta, s svojim sicer ne pre- obsežnim opusom, vpisal na svetle strani skladateljstva v BiH. Njegova pot, danes verjetno neponovljiva, je edinstvena v zgo- dovini povojne kompozicijske prakse BiH. Za njegovo skladbo Drvar, (dvojni) concertino za klarinet, klavir, godala in timpane (1964), je ameriški dirigent Dennis Burkh zapisal: »Skladba je strnjena, polna glasbene koncentracije in energije, brez premora. To ni lažna intelektualna glasba. To je delo Smailovićeve oseb- nosti. Po ritmični podobi izdaja južnoslovansko folkloro, ki je pa tako ali tako že del evropske glasbe.« (Večernije novine, Sarajevo, 1966.) S tem delom se je skladatelj (do)končno uveljavil v šir- šem in celo mednarodnem skladateljskem krogu. Smailović je nadalje skladatelj velikih form, oblik, v katerih uporablja folk- lorno gradivo in zvočnost pihalno-trobilnega korpusa. To je gotovo zaradi njegovega mladostnega dirigiranja godbam na pihala. V krajših oblikah skladatelj doživeto predeluje izvirno melodično gradivo s skoraj neprepoznavnimi folklornimi ele- menti. To se najbolj kaže v njegovih Metamorfozah za klavir (1980), v enem od Smailovićevih zagotovo najuspešnejših del. Tu je viden odraz lastnega procesa dozorevanja od pastirja do skladatelja. S to domnevno najbolj tehtno in umetniško izde- lano skladbo je avtor navdušil kritiko in občinstvo na sloviti opatijski Jugoslavenski muzički tribini (1980), kjer je delo doži- velo prvo izvedbo. Njegov opus obsega orkestralna, komorno- glasbena in simfonična (orkestralna in koncertantna) dela oz. skladbe za pihalne orkestre. V BiH je še dandanes po več kot sto letih rojstva in več kot tridesetih letih smrti zelo čislan umetnik. V povojni BiH nosijo njegovo ime dve osnovni glasbeni in ena osnovna šola (Visoko, Goražde in Sarajevo). Lani (2017) je v Sarajevu ob 100. obletni- ci Smailovićevega rojstva izšla publikacija z naslovom Album sjećanja – Izbor iz arhiva porodice Smailović/Spominski album – Izbor iz arhiva družine Smailović (74 str.). Avtorica je ena od 45 Obletnica je pod naslovom Znanstveni simpozij ob priložnosti 100. oble- tnice rojstva bosansko-hercegovskega skladatelja Avda Smailo- vića dvignil od uvodnih pozdravov (dekana GA, muzikologa Senada Kazića, violinistke iz Glasbenega ateljeja Tartini Vil- dane Repše, skladateljice in glasbene urednice na BHRT Maje Baralić Materne – moderatorka je bila Lana Paćuka) pa vse do predstavitev A. Smailovića (Lik in delo A. Smailovića, druž- beni in sociološki konteksti; Novi pristopi raziskovanja opusa A. Smailovića in A. Smailović v kontekstih različnih glasbenih dejavnosti). Celota in vse navedene posamičnosti dajejo vedeti, da je A. Smailović še vedno prisoten in aktualen; najbolj seveda po njegovih številnih potomcih in potomkah, samih glasbeni- kov. Prav tako pa je spomin na pokojnega očeta in zlasti še na njegov opus še vedno živ, kljub temu da imajo redke stike z rodnim Sarajevom in so se umestili daleč v tuji svet. V lepoti muzike zdaj nenehno primerjajo in oplajajo svoje poustvarjal- ne in pedagoške aktivnosti z delom in življenjem svojega očeta pa še s številnimi narodi in glasbenimi prestolnicami Evrope. To sicer ni edini tak primer, je pa zagotovo redkost, da se lahko umetniški in še posebej glasbeni kapital pokloni eni sami oseb- nosti: človeku, očetu in umetniku. minem) so v tem okviru predstavili (že omenjeno) publikacijo o A. Smailoviću pa tudi na komornem koncertu (Impresije) so bila na sporedu izključno Smailovićeva glasbena dela, skladbe. Nastopili so še udeleženci mojstrske delavnice (mladi) godalci, na drugem komornem koncertu pa je bilo le ob enem Smailo- vićevem delu na sporedu nekaj glasbe njegovih »konkurentov«; tako s tuje kot domače, sarajevske glasbene scene; zato verjetno tudi naslov tega koncerta: Kontrasti. Koncert je Smailovićeve- mu Sarajevu ponudila tudi edinstvena zasebna ljubljanska glas- bena šola Glasbeni atelje Tartini. V okviru koncerta The End/ Konec je kot posebna gostja nastopila ameriška sopranistka Barbara Hill Moore. Na zadnjem, spet orkestrskem koncertu (To Be Continued/Nadaljujmo), so nastopili v okviru Festivals- kega orkestra tudi mladi solisti, mdr. vnuka A. Smailovića: pia- nist violinist Ilan Huart in violončelistka Sanja Repše. V okviru tega festivala je bil obenem v Sarajevu še znanstveni simpozij o Avdu Smailoviću. Njegovo življenje in delo so pod okriljem Glasbene akademije Univerze v Sarajevu, Muzikološ- kega inštituta in Muzikološkega društva Federacije BiH (13. okt. 2017) predstavili bosanski in tuji muzikologi ter drugi (glas- beni) raziskovalci (Ivan Čavlović, Lana Paćuka, Amra Bosnić, Merima Čaušević, Amna Kruhović – vsi iz BiH, in Hrvatica Bosiljka Perić Kempf). Njihov raziskovalni in znanstveni lok se