Dobri sveti. 7. Slovenskira pisateljem. nSolnce naj sije po vsem trojem pismu". Gimn. progr. 1870. Ko bi bil s pratikarjem v kakej zvezi, bi mu utegnil za novo leto novo uganjko nasvetovati tega le pomena: nZa kteri stan se jih naj več uči, pa primeroma najmenj izuči?" Odgovor bi bil: BZa pisateljal" — Vse, vse, kar ima noge in možgane za v šolo, vse se uči kovati — sostavke: na mnogoštevilnih ljudskih šolah se že uče »spisja"; po različnih vadnicah in pripravnicah se vse povprek poskuša v spisovanji ponarejenih in (če bi se sem ter tje dalo) originalnih spisov; gimnazija in realka vsakega učenca vsako leto suče in ožema, da spisuje v domačem ali tujera jeziku naj različniše sostavke, in na vse zadnje, preden se vrata srednjih šol za njim zapro, mora še revež pokazati kar dozoreli sad svoje domišljije in pisateljske učenosti, da se potlej gospodje pri szeleni" mizi o Djem sporazumo, kakšen okus prav za prav ima ta sad in po godnosti sadu sklepajo vrednost mladega drevesa. In po viših šolah zopet še višega spisovanja ni ne konca ne kraja! Kdo bi se tedaj še čudil, da imamo toliko pisateljev! ali prav za prav, kdo bi nasproti ne stermel, da jih je pri tako dolgem in temeljitem učenji in mojstrovanji tako ubogo malo! — Videti je, da vsak ni zato; mnogi privozijo le do pervega klanca, do krajših pismic in pobotnic, ktere narejajo tako tako, naprej pa ne morejo speljati. Mnogi pa, vem, da bi bili dobri pisatelji, ko bi — hoteli. Pa ne ljubi se jim začeti, in če so že za začetek prezložni, kdo bi od njih pričakoval nadaljevanja in vsterpnostiV nNichts iiber die Counnoditat!11 — Drugi tudi zato ne pišejo, ker — saj pri nas — pisateljstvo ne nese vsakdanjega kruha, če delalec ui izredno priden, pa še takemu ne obeta pisarija nikakoršne »penzije!" Slava, ki bi je utegnil ta ali oni pričakovati, je pa tudi jako negotova reč; nobena asekuranca bi je ne zavarovala visoko v tako spremenljivera vremenu. Kjer je toliko kritikov, za slavo ne ostaja prostora: kar eden hvali, druzemu ni všeč; kar eden proglasi za izvirno in klasično, razvpijo drugi za ponarejeno ali ničesto i. t. d. Tem veče bvale in hvaležnosti so vredni oni, ki se neustrašeno podajo na ternjevo pot in vkljub mnogoverstnim zopernosUm stanovitno delujejo. Prej ali slej jim bode narod hvaležen, ako so prav inv pravem duhu pisali. Ako so prav in v pravera duhu pisali, to je pogoj koristnosti, — conditio sine qua non. In če sem že zadnjič svetoval toliko previdnost in zbirčnost onim, ki le bero in brati dajo, moram še veliko resnobniše zahtevati prav izvoljene natanjčnosti in vestne skerbljivosti od onih, ki drugim berilo pripravljajo — pišejo. MSolnce naj sije po vsem tvojem pismu1' ta svet si zapomni vsak, kdorkoli čutiš v svojih persih pogum in poklic pisateljskil Kakor kiasna dobrava v spomladanskem cvetji in zelenji, ko jo z jasnega neba obseva majnikovo solnce; tako prikupljiva, skerbno vravnana, zdravemu očesu mila naj bode že zunanja oblika tvojih spisov. Ob nekem času so bili začeli nekteri slovenski pisatelji svoje misli zavijati v mnogoverstne nenavadne oblike in jih skrivati za plotove in seči čudno nakopičenih fraz. Brenceljnov »Krišpinovič" se jih je lotil z nekakšno homeopatijo; Bog mu daj srečo (če je tudi včasih daja nekoliko preveč za navadni želodec!). I kaj bi se tudi spakovali, saj imamo tako lepe izglede elegantne slovenske pisave, ki je vsakemu lahko umevna in jasna. Pravijo, da je znamenje neke posebne popolnosti, če se kak spis dvakrat prebere zarod njegove važnosti in lepote; a kadar si primoran taisto reč še enkrat začeti zato, kerje v pervič nisi umel, tega gotovo ne boš storil z radostjo, marveč z neko jezo, —ali pa boš vse skup — proč zadegal. Tedaj solnce, solnce naj sije po vsem tvojem spisu. Nikar nnj mu ne dela sence gošča težko umljivib oblik in stavkov, in megla neredno raznesenih misli naj ga ne omračuje: vse naj bo logičnc razversteno; naravno lahkotno in prijetno, naj izhaja drugo iz druzega. Sila v slogu ni mila, še menj prisiljenost. Le če kdo kaj spiše samo za velike učenjake, naj takrat postavi, če hoče, svojo stvar na visoke koturne ter obleče v gubasto in gosto nabrano haljino, ker takim boje dobro de v senci, kakor nam priča mnogo preučenih in zato skor nerazumljivih nemškib knjig i. dr. Da bo pa tvoj sostavek res ves v solnčnem svitu, ni še zadosti lepa oblika, gladka beseda ; poglavitna reč so misli, jedernati zaderžaj! Najpred mora imeti pisatelj misli, potlej naj gleda, kako jih bo naj krajše pa naj umevniše razodeval druzim: nčrevelj po nogi", ne narobel Tu pa se mnogi zelo motijo, ker menijo, da morajo vse zapisati, kar jim prihaja na misel! Misli so večkrat zelo nagajive, čudne, grozovite; bolj škodljive utegnejo biti, nego divja zver, če se ob pravcm času no odstranijo, ali če se celo zapisane med svet razpošiljajo. Tvoja še veča skerb tedaj bodi, da bode v tvojih možganih in tvojem sercu vedno jasno solnce sijalo: da ti bodo misli vedno čiste, jasne in blfij^ovite. Dobro jedro v gerdi luščini utegne še kaj koristiti; a strupeno jedro je tem škodljivše, v čem lepšo lupino je zavito. Pisateljstvo ni igrača, je umetnost. Kakor vsaka umetnost, ima zlasti ono nalog, človeštvo blažiti. Občinstvo razveseljevati, kratkočasiti, bodi pisatelju postranska skerb, ktera naj nm le pomaga doseči pervo sverho: korist in blaženje. Kdor piše le zato in tako, da bi povedal radovednemu ljudstvu kaj novega, pikantnega (po njegovih mislih), še neslišanega, pa se noče ogibati tistih mračnih nižav in temnih tokav, ki jih solnce nikdar ne obsije: naj bo raje kaj druzega, ne pisatelj. 0 koliko bi se dalo o tem govoriti! Pa opozoriti hočemo le na eno važno pomanjkljivost. Ravno razloženi opomin: nSolnce naj sije po vsem tvojeui spisu" me živo sporainja še neke bolj vzvišene pripodobe, v kteri se Solnce imenuje Jezus Kristus. In ravno tega Solnca večne resnice, Solnca nebeške blagosti in čednosti tako zelo pogrešamo v modernih spisih: kerščanskega duha manjka, katoliške gorkote ni spregledatil Mnogi, ki nam zdaj pišejo, zlasti lepoznanci, so se učili pri tako zvanih novejših 8klasikih" nemških ali tudi drugih; le ti pa so posnemali stare latinske in gerške pogane. Zato so njih spisi vsi prepreženi z ivjem pagnnske merzlote, soluce katoliške lepote in dobrodejne gorkote skor nikoli ne posije vmes. In kaj ti pomaga takov spis? ali si prebravšiga kaj boljši? Vesel bodi, če nisi slabši. Torej to je nioj svet: kerščansko-katoliški duh naj veje po vsih spisih. S tem pa nikakor nočem reči, da naj pisatelji začnejo pridige pisati, nmoralizovati". 0 ne, marveč dobri blažilni duh naj se tako položi v povesti, pesmi, razprave i. t. d., da ga ne bodemo z očmi brali, pač v sercu čutili. Saj ravno to je umetnost: bralcu serce boljšati; strasti v njenj zatirati, dobro stran pa poživljati in uterjevati. Strasti buditi, to je lahko, to zna vsak lopov; za prazne burke se tudi kmali dobi kak širokoustnež. Svetoval sem pa to v pedagogiškem listu zato, ker želim,, naj bi 23* zlasti po spisih mladini namenjenih vedno sijalo solnce, ki daje luč in gorkoto — tem nežnim rastlikam človeškega stcbla. Velja naj pa za vse, ker Slovencev je premalo, da bi delili slovstvo v katoliško in nekatoliško, kakor so začeli pri nemcih, lahih, francozih i. t. d. Mi srao res nekakšno primorani dušno hrano zajemati vsi iz ene sklede: gostje smo pa vsi katoliški, toraj naj se nam daje hrana slastna in tečna! Stric.