Zgodnja
Katollšk cerkven lisi.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in veljd po posti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za četert letu 1 gld. 30 kr. V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leto 2 gld., za četert leto 1 gl; ako zadene na to dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXX.	V Ljubljani 29. rožnika 1877.	List 26.
Nekoiiko o cerkvenih svečnikih in sveiitnicah.
Sveta Cerkev rabi luč pri najsvetejši daritvi svete maše, pa tudi skoraj pri vsih drugih svojih bogočastnih opravilih; pa to ne toliko zavolj teme, v razsvetljavo, kolikor zavolj višega pomena luči. Od nekdaj že je v sv. Cerkvi veljala luč kot podoba Onega, kterega sv. pismo imenuje ,,LuČ od luči" — „Solnce pravice". — Luč je znamnje Jezusa Kristusa, večne Besede, ki je prišla na svet razsvetljevat vsacega Človeka. Luč je pa v sv. Cerkvi tudi pomenila sv. vero Jezusovo, ki temni svet razsvetljuje in temo zmot preganja; pa je tudi podoba Jezusove neskončne ljubezni do nas, ki je storila, da se je samega sebe za nas v smert dal in pokončanje, kakor se sveča goreča sama sebe končuje in požiga.
Kakor luči sami, tako je sv. Cerkev tudi posodam za luč, t. j. svečnikom in svetilnicam dajala simboličen pomen in jim tudi obliko tako dajala, da se je vjemala s pomenom. Od pervih časov keršanstva že nahajamo posode za luč. Zelo različno so se izdelovale v teku stoletij, ali vendar se vse dajo deliti v dve versti: v stoječe pa v viseče posode za luč. Stoječe imenujemo svečnike, viseče pa svetilnice.
I.
Svečniki pervih keršanskih časov (imenovali so jih candelabra, ceroferaria, cereostata) so bili izdelani po odobi lepih rimskih kandelabrov; bili so jako visoki, er so stali na tleh pred altarjem, ali pa zraven altarja. Na veliki, težki trivogelni nogi vzdigovalo se je visoko stajalo, podobno okroglemu stebru, ki je na verhu imel precej veliko ploščeku podobno posodo s stoječim žebljem na sredi, na kterega je nasajena bila velika voščena sveča. Taki tik altarja stoječi svečniki so bili časih prav dragoceni, celč zlati ali sreberni ali pa kupreni itd. in vdelane so jim bile marsiktere lepe sreberne podobe. Tako je brati v življenji sv. papeža Silvestra o svečnikih iz rude litih, po 10 čevljev visokih pa po 30 funtov težkih, ki so ozališani bili a srebernimi podobami prerokov. Najdejo se iz tistih pervih časov celč kamniti prav visoki svečniki. Sveče, ki so gorele na takih svečnikih, bile so vselej is čistega voska, kteremu so bile časih primešane celč prijetne dišave.
Zraven takih visokih zraven altarja stoječih svečnikov je ohranjenih iz časov romantike še dokaj manjših, nižib, od 1 do 2 čevljev visokih, ki so narejeni po obliki onih velikih in so stali na altarju. In kako krasno izdelani, pomenljivo ozališani so ti svečniki. Poglejmo si jih. Noga ali stajalo je skoraj pri vsih trivogelno in
večidel sostavljeno iz podob čudnih živali: drakonov, krilatih levov itd., ki so eden v druzega zviti, imajo glave navzdol in venkaj obernjene, z repi pa kviško švigajo. Iz srede teh zvijajočih živali se vzdiguje tenko steblo, ki pa tudi ni gladko, ampak prevlečeno z luskinami, trakovi, listjem, pa sadjem, kterega obirajo pti-čice itd. Skledica verboma ima velikrat podobo cvetlice, lija in krog nje se mnogokrat ovijajo male mirne živali, večidel kuščarice, ki kviško proti luči lezejo.
Kako znamenit pomen ima vsa ta olepšava na starih romanskih altarnih svečnikih! Kače, drakoni, krilati levi, ki se ob znožji zvijajo in navzdol pa proč hitč, so prav primčren simbol temnih peklenskih moči, ki plašno in jezno bežč pred nebeško lučjo sv. vere — med tem ko krotke in mirne (post. kuščarice |gašarice| ob verhu) to luč še iščejo — in verni mirno sad zve-ličanja vživajo (ptičice ob steblu, ki obirajo sadje). Kako pomenljiva je vsaka reč na starih častitih svečnikih; na naših plehatih svečnikih pa ne najdemo nika-kovega višega pomena!
Bili so liti stari romanski svečniki iz mesinga ali kupra in pczlačeni; pa bere se tudi o čisto zlatih in srebernih svečnikih.
Veliko bolj priprosto izdelani ao gotiški svečniki. Večidel so mesingasti. Iz okrogle noge, ki časih sloni na treh levih, se vzdiguje okroglo, močno, robčekasto stajalo, ki zgoraj nosi rabato skledico.
O zsčetku „renaissance" so delali še svečnike lite iz mesinga ali brona, pa vedno više in više in previsoke, ker mnogokrat presegajo altarni križ, kar bi ne smelo biti. Oni častiti, veliko pomenljivi lišp romanskih svečnikov se je zadnje stoletja popolnoma zgubil in alednjič smo prišli do današnjih visokih, tankih, plehnatih in posrebrenih svečnikov brez vsacega višega pomena. So sicer ceneji, kakor liti, pa le na vides. Ako pomislimo, koliko stane vedno posrebrovanje, ki se mora na vsacih 5, 6 Ičt ponoviti, bomo spoznali, da s sedanjo piehato robo nič ceneje ne shajamo, kakor bi si napravili lepo izdelanih litih mesingastih ali bronastih, ki ae tako lahko dajo snažiti in so tako rekoč za večno. Najdejo se pa Časih še pri starih cerkvah med „staro šaro" častiti, nizki, liti romanski svečniki, ki jih je zavergla nevedna roka. Le na dan ž njim!
Bili so pa v navadi v starejših stoletjih in je še precčj ohranjenih svečnikov za več sveč, ismed kterih se po svoji lepoti in umetnijski doveršenosti narbolj odlikujejo stoječi svečniki s sedmerimi roglji, narejeni po zgledu onega v Jeruzalemskem tempeljnu. Vsi so zelo visoki, večidel liti iz mesinga in so stali ob strani altarja, ali tudi pred altarjem. Pri nekterib so roglji na obeh straneh enako visoko speljani, pri drugih pa so kakor
veje na drevesu na vse strani speljani roglji, eni viiej, drugi niiej. Izmed ie ohranjenih svečnikov s več roglji so najlepii, najdragoceneji in največi umetnijske vrednosti romanski. Prekrasen na tlčh stoječ svečnik a roglji, v podobi drevesnih vej na vse strani speljanimi, sem videl v škofijski cerkvi v Milanu. Srebern je in stoji pred altarjem presv. Reinjega Telesa, in s toliko obil-nostjo umetnijsko doverienih olepsiv, podčb, simbolov je ozakian čez in čez, da človek kar od njega ne more.
Že čez 600 lčt je neki star. — Gotovo so pri svečnikih s sedmerimi roglji mislili na 7 ss. zakramentov, ali na 7 darov sv. Duha. Najdejo se pa ie tudi visoki na cerkvenih tleh stoječi svečniki s 3, 5, 10 ali 12 roglji, ki ima tudi vsak svoj skrivnosten pomen.
(Konec prih.)
Dobro prertiari, kaj mislim brali l
Ne dajte se zapeljati; hudobno govorjenje spridi lepo obnašanje.
(1. Kor. 15, 33.)
Kolikor veči je imenitnost, toliko več ima nevoš-ljivcev. Ni je pa veči imenitnosti mem čistosti serca. Zakaj ta čednost je po splošnem mnenji ljudi in po nezmotljivi sodbi Boiji naj veči lepota in naj dražje blago človekovo, vir je naj večjih naturnih in čezna-turnih blagrov. Ni se tedaj čuditi, da ima ta čednost toliko velikih sovražnikov, kakor morebiti nobena druga ne. Vsi nosimo v sebi ogenj hudega, ki bo nam ostal do groba, namreč hudo poželenje, ktero Tridentinski cerkveni zbor imenuje netilo greha, ker je kal hudega in nekaka pod pepelom tleča žerjavica ter večkrat iskri eoako napravi pokončaven ogenj. Oiabnost, nasladnost in lenoba, te tri pošasti zlasti podpihujejo ta ogenj hudega. Čuječnosti je toraj treba, da se netilo greha ne vname, skrita žerjavica ne odkrije in se ta ogenj hudega ne vžge. Ta čuječnost ti naklada dolžnost, da moraš imeti ponižno natančnost vesti, kersansko zatajevanje in neprestano delovanje. Če je tedaj v nas že tolika nevarnost za to čednost, koliko veči je ta nevarnost potem, kadar se z notranjimi sovražniki ie zunanji zarote v boju zoper čistost ter vse strasti dražijo zoper nas. Med zunanjimi sovražniki čistosti so gotovo zani-karne bukve in spisi eden naj nevarniših sovražnikov.
Za slabe bukve se tukaj razumevajo tiste, ki pod-kopujejo lepovednost ali nravnost. Med temi so nektere cc.ino, utkiere skrivaj nesramne. Očitno nesramne bukve so gotovo spotikljej, celo pogin čistosti. Kdor take bukve bere, budi v sebi nečiste misli in domišljije, se peči s tem v duhu in v sercu, in to je, brez visih vzrokov ne le nevarno, temuč samo po sebi že greh zoper čistost. Malokdaj je pri tem brez nečistega dopadajenja. Ali se ne bere največ pohujaljivih bukev iz greine radovednosti, za zabavo, za razveseljevanje, tedaj v nasitenje mesene požel ji vosti in nasladnosti? Zato se taki bralci tudi tako radi mude pri nekterih verstah in jin berejo po večkrat. Neglede na nečisti namen, podi ae bralec takih bukev v skor gotovo nevarnost nečistosti. Kdo bo to tajil, če pomisli, kako, zeio je človeški duh in serce nagnjeno k hudemu? Ce se tedaj to hudo nagnjenje pase z branjem slabili bukev, kako težko ae je potem ustavljati! Ce se kdo peča a hudobnimi, ae po piavici sodi, da je ali že spriden ali se bo pa gotovo spridil: zakai hudobno g. vorjenje spridi lepo obnašanje. (1. Kor. 15, :*.'}.) Zato je tudi pregovor: Povej mi, a ki m se pečaš, in povem, kdo si ti. Pohujsljive bukve so pa veliko nevarnejši zapeljivec kakor hudoben človek : ta se večkrat sramuje nečisto govoriti v pričo ne-
dolžnih in Čednih, ktere je primoran spoštovati, in rude-čica na obrazu nedolžnosti mu veli molčati.
Toda bukve so brez sramožljivosti in se tudi ne bojč osramotenja, da bi jih kdo zoperno zavernil; io pred kom naj bi tisti zarudel, ki jih bere? Sej jih prekanjeno in skerbno skriva pred starši in predniki ter jih večidel bere na skrivnem. Pohujšanje, ktero napravi nečist jezik, je saj memogredoče; zakaj besede se zgubč, zanikarne bukve pa ostanejo, so na ponudbo noč in dan. Kar zapeljivec ie težko opravi, dosežejo pohujšljive bukve kaj lahko; te se namreč bolj znajo obdati s svitom čednosti, da bi se priplazile v dušo; imajo več časa in premislika ojstriti pšice, da toliko globokeje sežejo v dušo; bolje znajo prikrivati strup, dokler se čisto ne razlije v serce nesrečnega bralca. Sej je pa tudi največ spotikljivih bukev pisanih z zares peklensko umetnostjo; mikavne so po svoji osoljenosti, očarljive po pisavi, večkrat že tudi zunanja oprava človeka preslepi. Slabe bukve so tedaj veliko nevarnejši in škodljivši zapeljivec, kakor spriden človek. Kakošno razdjanje mora tedaj branje pohujšljivih bukev napraviti v človeku 1 Kak vtis morajo narediti spotikljive podobe, nasladne opisovanja, nesramne domišljije in goreče besede nečiste strasti na serce človeško, ki je že od nature tako slabotno in k hudemu nagnjeno, zlasti serce mladine! Ali se more kdo dolgo po blatu valjati, ne da bi ae poma-zal? Zakaj sicer so se vsi poslanci peklenski vselej poprijemali tega pomočka, da bi ljudi spridili? Zskaj sicer so vsi, ki imajo s posameznimi ljudmi in s človeško družbo dobre namene, tako močno zoper zanikarne bukve? Ni se tako davno, kar je celo deržavni minister francoski vse cesarske poglavarje opominjal, naj izdatno delajo in rabijo celo postave za varstvo javne nravnosti zoper nesramne podlistke po časnikih, „ker pošteno mišljenje žalijo, javno nravnost spodkopujejo, in ker pred njih kužijivostjo ni varna ne mladost in ne nedolžnost, kjer se berejo".
Celo bolje misleči neverniki so spoznali to nevarnost. Kvintilijan, ta imenitni učenik govorništva, hoče, naj se dajejo mladini le taki pisatelji v roke, ki so se poprej očistili vse nesramnosti. Spsrtani mladini niso pustili brati nekterih prav aloveČih gerških pisateljev, da bi lepovednosti ne bili bolj v škodo kakor umu koristni. Zoper razširjanje pohujiljivih bukev ao bile v Rimu ob času ljudovlade in tudi pod cesarji posebne postave, po kterih je Avgust dal sežgati čez 2000 zvezkov in je pregnal slovečega pesnika Ovidija, ker je bil zložil nesramno pesem. Enako nahajamo tudi pri Ger-kib. Platon izobčuje celo vse pesnike iz svoje republike, rekši, ker so s svojimi navadno zanikarnimi pesmami vzrok omehkuženja pri ljudstvu in propada nravnosti. Ali ne priča vse to, da so razuzdane bukve čednosti in čistosti silno nevarne? Kakor je nemogoče moriven strup vživati brez smertne nevarnosti, ravno tako malo je mogoče nesramne bukve brati brez nevarnosti za nedolžnost. Iz tega vzroka so tudi nesramne bukve od sv. Cerkve razločno in naravnost prepovedane. Pohuji-Ijivim bukvam pa niso prištevati samo tiste pošastne šušmarije, ki pregreho odkrito popisujejo in očitno ska-zujejo, temuč tudi tisti spački satanske hudobnosti, ki pregreho umetno skrivajo v mikavno temoto ali jo pokrivajo z zagrinjalom, ki prav za prav le to prikriva, kar jo dela gnjusno, skoz ktero se pa vse vidi, kar ji daje mikavnost, ter vzbuja veselje, še več uganiti, kakor ae to godi po brezštevilnih pesmih, novelah, gledališnih igrah in enakih slovstvenih izdelkih, zlasti v tako imenovanih romanih.	(Dalje nasl.)
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ljubljane. (Obhajanje sv. Janeza Kerstnika v Ternovem) je bilo tudi letos, preteklo nedeljo, prav slovesno, kakor druge leta. Milg. prošt. Jož. Zupan so med veliko azistencijo imeli pontifikalno sv. maso, pri kteri je tudi izverstno petje z glasbo častitljivost svetega opravila prav močno povzdigovalo. Zraven domačega gospoda sta tudi dva povabljena pridigarja pre-alavljaia junaške čednosti včlikega sv. Janeza Kerstnika. Ternovski fantje in dekleta so napravili, kar je bilo treba za zunanjo olepšavo, pa veliko lepotij (med drugim razsvitljevanje cerkvenega lica v predvečer) je to leto odvernil doželeni dež, kterega je ravno ta častitljivi god prinesel. Pri vsem tem, da je dopoldne in popoldne neprenehoma gosto lilo, je bila vendar obakrat prostorna Božja hiša napolnjena, in cerkev sv. Janeza Kerstnika, ki sicer nobenih prihodkov nima, je lepih darov dobila — v denaru in v svečah.
V Rimu imajo lepo navado, da cerkve tisti dan, ko se patron obhaja, ljudstvo v velikih množicah obiskuje in se priporočuje v varstvo preslavljanemu svetniku ali svetnici; tudi pridni Ljubljančanje to hvalno šego lepo posnemajo, kakor sploh po Slovenskem. Posebno sv. Janeza Kerstnika močno častč. Povsod pri shodih, zlasti pri nekterih po deželi, je skerbno gledati na to, da se nikjer ne pusti „zelencu" kapele zidati, kjer Bog svojo cerkev ima.
Pri Mariji skapulirski na Čeinjicah. (God ss. treh Kraljev. Vstajenje Gospodovo. Nova pot, razgled. Šmar-nice. Škofovo obiskovanje in priprave. Procesije sv. R, Telesa in odpravljene napake. Pijeva 50letnica. Pohlevnega zvonSkanja vtis.) Čast Bogu, slava Mariji! Ni bilo brez bodečega ternja in grenkega pelina, a tudi ne brez prijetno duhtečih cvetic in sladkega veselja, kar smo v teku letošnjega leta v tukajšni duhovniji doživeli. Pa tužno vse naj se pozabljivosti izroči, le kar serce raz-vedruje in k Bogu napeljuje, naj se v blsgem spominu ohrani, da nam duha za vse dobro in koristno vnčma in spodbuja. Najpopred nam je bil letos posebno vesel dan god sv. 3 Kraljev, ki se je prav slovesno obhajal v zahvalo Bogu in Mariji, da je pretečeno leto 1876 srečno minulo — brez nezakonskih — otrčk. Da je bil ta praznik zares dan veselja za vso faro, zlasti pa še za fante in dekleta, pokazali so farmani posebno še s svojimi darovi, ki so jih ta dan na altar malemu Je-zušku prinesli v dar.
Za lepši obhajanje spomina Gospodovega vstajenja o veliki noči se je napravila prav prijazna nova pot krog cerkve, kakoršne poti smo dozdaj težko pogreše-vali. Iz tega pota krog cerkve imaš kaj lep razgled široko na okrog. Spodaj po Blagoviški fari proti št.-Ožbaldu, Kolovratu, sveti Gori, št. Gothardu in Čemse-niškim planinam. Iz nad Zagorja se ti z višave posebno v solnčnem svitu sveto-planinska bela cerkvica z duhov-nišnico nasproti svetli. Proti Dolenjski zagledaš korenjaka Kum a z obema cerkvicama, sv. Neže in sv. Jošta, ki ti kakor dve beli kapici pokrivate verhunca naj višega dolenjskega hriba. Dalje vidiš sveto-gorsko cerkev in še druge po Dolenjskem, po Vaški in Moravški fari Prežganje, Ljubljano, po močvirji proti Žalostni gori, Verhniki, Ljubljansko polje proti Savi in Bistrici, proti Sent-Vidu in Šmarni gori, Škofjo loko, sv. Katarino nad Sent- Vidom itd.
Ker se pa v tukajšni okolici povsod veliko soboto proti večeru obhaja spomin Gospodovega vstajenja in ae toraj varhi nikjer te slovesnosti vdeležiti niso mogli, sato so v tukajšni fari kakor v znamnje pripoznanja
povračila za trud pri napravi novega pota omenjena slovesna procesija obhaja velikonočno nedeljo zjutraj ob štirih, kakor je to prav primčrno v navadi po večih farah naše škofije. Kako je s tim tudi ljudstvu ustreženo, kazalo je s svojim mnogoštevnim vdeleštvom. Mnogi, posebno udje bratovšine presv. Rešnjega Telesa, so imeli v rokah goreče sveče; zato je pa, posebno ako je še nekoliko bolj mračno, to procesijo z lučicami kaj lepo viditi. Vse je šlo skozi in skozi le s paroma, povzod pa, bodi si spredej med možaki kot zadej za duhovnom, nosečim presv. Rešnje Telo, čulo ae je glasno moliti.
Močno vesel nam je bil Marijin mesec zarad lepega šmarničnega opravila, ki se je po letošnji šmarnični knjižici godilo vsaki dan zjutraj ob 5. Posebno slovesen je bil pričetek in sklep, kakor tudi rojstni dan ljubljenega Očeta Pija IX. 2. maja so nas s svojim dohodom počastili mil. knezo-škof dr. Janez Krizostom, pridši okoli poldne iz Blagovice, kjer je bilo tisto jutro bir-manje, ki so v tukajšni farni cerkvi 24 fantičev in 14 dekličev birmali. Okoli 4 popoldne so se odpeljali is Cešnjic proti Zlatemu polju in od ondot v Krašnjo. Farmani so zarad škofovega obiskanja napravili in popravili pot skozi domačo faro. Enako se je zarad tega obiskanja popravila ali napravila pot po blagoviški in slatopoljski fari, kakor tudi nekoliko po krašenski duhovniji. „Naprava imenovanega močno koristnega in potrebnega pota iz Blagovice skozi češniško, zlatopoljsko faro in nekoliko po krašenski duhovniji je zato še važnejši, ker dozdaj v tih krajih ni bilo ne enega pota, po kterem bi se bil zamogel človek kam odpeljati. Sej pa tudi v obeh farah, slatopoljski kot češnjiški, razun enega ni nobenega konja. Se vč, da se je posebno še v poprejšnih časih tako duhovska kakor tudi svetovna oblast mnogo prizadela napraviti po tih krajih kako pripravno pot, toda ljudje se zato nikakor niso dali ogreti. Ali kar vse prigovarjanje ni čisto nič zmoglo, smoglo je naenkrat škofovo obiskovanje. Se vč, da pot je dozdaj le preveč še v svoji pervotni osnovi, toda temelj je položen in tudi že marsikaj druzega izverše* nega, naj težavnejše delo premagano. Potreba je le malo ve6 vneme in resnejši volje in napravljeno se bo ohranilo, drugo potrebno pa še doveršilo. Brez vneme in resne volje se pa tudi naj boljši pota na naj lepši ravnini ugonobi. Naj bi toraj tu pa tam popustivii prašno modrovanje se rajši prav pridno dela lotili, in marsikaj v ljudsko korist napravljenega bi se lepo ohranilo, marsikaj potrebnega pa napravilo. Krašenski župan se samore v tem oziru staviti v izgled, ker njegovo prizadetje in obnašanje pri napravi omenjenega pota je res hvale vredno.
Da je bilo ob poti primčrno ozaiišano s slavoloki in mlaji, je očitno. Omenim le treh kratkih napisov. Pred vhodom v farno cerkev: „V Bogu pozdravljeni, višji Pastir!" V vasi Gabrovnici: „Marija Vas spremljaj, višji Pastir!" Pri izhodu iz fare: „Z Bogom in Marijo, naš višji Pastir!"
(Konec nasl.)
Iz Štajerskega, 25. rožnika. (f/Jletnica Pijeva.) Iz mnogih krajev je bilo že v ,,Zgodnji Danici" brati od veličastnih slovesnost škofovske petdesetletnice iskreno ljubljenega sv. Očeta, velikega Pija: le iz slovenskega Šta-jerja se ne; naj toraj zavoljo zgodovine tudi od tod besedico pišem. *)
Kakor po drugod in po vsem katoliškem svetu, smo tudi štajerski Slovenci to veselo slovesnost, kakoršne še nikdar svet tako očitno obhajal ni, s pobožnim duhom in serčno radostjo goreče prestavljali. Po naročilu pre-
*) Kakor nala? dobro došlo. Iskrena hvala! Vr.
častitega škofijstva je že predvečer, to je, 2. junija 1877 po vseh cerkvah po celo uro zvonilo. Med veselim tri-jančenjem so sačeli možnarji grometi, po visokem Pohorja, pa tudi po naših nižejših homcih veličastni kresi goreti in ljudem oznanovati imenitno godovanje prihodnjega dneva, z zlatimi čerkami v zgodovino sveta zapisanega 3. rožnicveta in druge nedelje po Duhovem. Posebno lepa je bila razsvitljava tako zvane piramide proti Mariboru itd. Katero keršansko serce bi pač veselja ginjeno ne bilo, viditi tako očitno spričevanje naše sv. vere in tako svitlo plamteče ljubezni do Marijnega papeža, nezmotljivega Pija devetega, velikega terpina in ljubljenca vernih Slovencev, pa tudi vsega katoliškega sveta! Sej ga še ni bilo papeža toliko slavnih let, tako goreče ljubljenega, od vseh stanov tako obilno obisko-vanega, tako ljubomilega in s tako čudovitimi darovi božje milosti obdarovancga.
Veselo se je zaznal Gospodov dan, svete nedelje jutro, jasno k<>t ribje oko, ko nas je na vse zgodaj sLvno priterkovanje s .kratkega spanja zbudilo, in že so ljudje v cerkev hiteli se vdeležit ss. zakramentov in ss. odpustkov, .n le vsevedočemu Bogu je znano, koliko tisuč in tisuč ss. Obhajil je bilo za terpečega Pija Večnemu darovanih! — Veliko sv. opravilo se je posebno slovesno obhajalo z zahvaluo pesmijo in papeževo himno, s pridigo sv. Očeta zadevajočo, io med službo božjo so zopet možnarji pokali, da je bilo kaj. — Popoldan je bila po vseh duhovnijah molitvena ura pred izpostavljenim »v. Kešnjim Telesom; potem smo imeli (pri nas) pete litauije z blagoslovoma; pa še delj čaaa potem so donele stavne pesmi po cerkvi iu navduševale serca pobožnih Slovencev. Prehitro nam je pretekel veseli in krasni dan, kakoršnega bo težko več dočakal človeški rod.
Ali s 3. junijem Pijeva petdesetletnica še ni bila končana, kajti naš milostljivi knez in škof Jakop Maksimilijan so prosili sv. Očeta, da se je ta lepa slovesnost s popolnoma odpustki obhajala celo osmino v veliki blagor pobožuih Slovencev lavantinske škofije, za kar smo jiui prav hvaležni, ker veliko izveličanskega sadu je ta blaženi teden obrodil. In sklep osmine se je 10. junija s slovesnimi božjimi službami in s prostovoljnim darovanjem za sv. Očeta slovesno končal po vseh iarah. O tej priložuosti so nekteri svojo verno vdanost in gorečo ljubezen do sv. Očeta obilno pokazali; tako somi veleča&tni Konjiški nadžupnik pravili, da je tam ena sama o^eba 30 goldinarjev darovala. V Ločah smo pa to s tretjo pobinkoštno nedeljo še posebno lepo sklenili, ker se ,e < b enem tudi starodavuo godovanje sv. Antona Pad. v pričo čeznavadno veliko zbranega ljudstva in z veči slovesnostjo memo drugih let obhajalo. Že v soboto, ko je večernicam in po večni luči odpustkom pri-terkavalo, kakor tudi v nedeljo jutro, ko je beli dan trijančilo, in pri jutranji drugi in popoldanski službi božji so možnarji gromeli, da se je zemlja tresla; pred drugo božjo službo ob 10 je bila procesija s sv. Res njim Telesom in 4 evangeliji, katero je povikševala obilna vbrana g<>dba (14 oaeb), mogočen strel in veliko venčanih mlajev; med Blovesno sv. mašo so vse sveče po cerkvi gorele; še le po darovanju za sv. Očeta proti './2 popoldan so zadnji obhajanci k sv. Obhajilu pristopili. Pri natlačeni cerkvi je bila pa tudi vročina, da nitike suhe na človeku ni bilo; pa vse smo veseli prestali, sej je veljalo ljubljencu naših 6erc, prestavnemu Piju IX, katerega bomo z naj iskrenejšo ljubeznijo lju bili, dokler bo bilo v našib vernih persih slovensko serce, in zanje bomo molili, na) jim usmiljeni Jezus po prošnji Marije brezmadežne in sv. Jožefa, varha sv. Cerkve, dodeli kmalo slavno zmago viditi in še zdravim iu veselim hvaloo pesem prepevati.
Sklep tega vekovito imenitnega dneva, 10. junija, smo pa v Konjicah obhajali, kjer je bilo sv. Očetu, ljubljenemu Piju, na čast in slavo zborovanje katoli&ko-političnega društva v pričo obilno zbranih udov — Slovencev iz domače in sosednjih župnij v prostorni sobani nadžupnijskega poslopja. Bila je izpostavljena lepa, okusno ovenčana podoba sv. Očeta Pija IX s papeževimi in avstrijskimi zastavami. V začetnem govoru so veleslavni g. nadžupnik dr. Jožef Ulaga izverstno razložili, kaj je k današnjemu zborovanju priložnost dalo, omenivsi škofovske petdesetletnice čudovitega papeža velikega Pija devetega. Z iskrenim trikratnim ..Živeli!" so govor dokončali.
Navdušeno so potem preč. g. nadžupnik razlagali sklepe dunajskega zbora avstrijanskih katoličanov zastran šole po katoliških načelih in razlogih, tudi v misel vzeli narobesvet deželskih nemških oznanil v slovenskih Konjicah. Čast. g. Juri Bezenšek, Cadramski župnik, so izverstno razlagali o družbinskih (socijalnih) razmerah, odertijo zadevajočih. K sklepu so nas za vse dobro vneti g. Jernej Voh peljali na rusko-turško bojišče in v drugo dežele sveta, nas k sklepu zanimivega govora pripeljaje v Rim k sv. Očetu, ,,križu od križa"; mi smo pa z neštevilnimi ondašnjimi romarji veselega in ginjenega serca navdušeno zaklicali trikratno „Živio!" in vsi zadovoljni sklenili osmino preimenitne šk< fovske petdesetletnice Pijeve, kakoršne še ni obhajal svet.
Loče, 20. rožnika. Hvala Bogu! po veliki in dolgi suši smo v aoboto-večer ravno pri kresih ob 10 zvečer dobili pohlevnega dežja. Tudi včeraj je večkrat deževalo, se vč, da še vse premalo, ker razpokana in po-žgana zemlja je že globoko presušena zijala po kapljici pohlevnega dežja. M slim, da ga ni človeka, ki bi ne bil na glas ljubemu Bogu za pohlevni dežek dajal zahvale. Ljudje so že pretečeni teden na zaobljubljene ss. kraje dežja prosit hodili; tudi Ločani in Konjičani smo sklenili v prihodnji torek v procesijah iti k Mariji Devici hitre pomoči pri sv. Petru v Žiče, kjer so bili ljudje tega kraja že večkrat uslišani; in glejte, ravno sem v oznaoilske bukvice zapisal, da naj ljudje obilno in s skesanim sercem pridejo, ker nam je hitre pomoči po prošnji Marije Device res potreba, kar se nebo pooblači in ploha pohlevnega dežja se ulije. Bodi Bog zahvaljen in usmiljena Mati Marija hitre pomoči!
.Misijonske sporočila r. P. Valjavca.
XXXVI.
Sv. poslanje v Mavčičah. od 21.-28. pros. 1872.
Dolgočasno, megleno je bilo 20. prosinca vreme. Pot blatnata, gerda, še ledena tu in tam. Konj težak, pa je vender dosti vleči imel mene in P. Lempeljna. Zgodej smo odrinili iz Repinj, pa smo še le proti mraku v Mavško duhovnijo prišli. V Podreči, podružnici mavške duhovnije, s» nam iep slavolok napravili, priterkavali in s samokresi streljali. Ni bilo dolgo, pa smo prišli v Mavčiče, kjer nas je obilo ljudstva pričakovalo in so nas veselo pozdravljali stari in mladi.
Pred štirimi leti sem bil v cerkvi mavški in v župnem domu. Kaka razlika leta 1872 od leta 1868! Cerkev podaljšana, zvonik popravljen, župoiški dom lično predelan. Prec iz sobe v zagrad. Kako zložno memo nekdaj. Zdi se človeku, kakor bi v kak samo-
stan stopil, ko pride iz zakristije v duhovnovo hišo. Kaj zamore v kratkem času vse storiti pravi, voeti duhovnik! Ljudstvo slovensko je v svojem jedru ostalo še vedno staro, verno ljudstvo, vneto za Gospodovo hišo in za svojega dušnega pastirja.
Na sv. Neže praznik zjutraj smo začeli av. poalanje. Ljudstva koj pervo jutro polno, domačih in tujih je bilo vse nagnjeteno v lepi cerkvi sv. Pavla. In ti naši obiskovalci in obiskovalke so vedno ostali zvesti nam do zadnjega trenutka. Vse v naj lepšem redu, v pobožni tihoti. Vreme je bilo deževno, Sava je rastla od dni do dne. A ^mlinar pri Savi mavški je imel silno posla z ljudmi. Čoln za čolnom jih je prevaževal. Bilo jih je časi kakor slanikov v čolnu natlačenih. Ko je smleški g. kaplan v Moše, ravno Mavčičam nasproti, maševat prišel, in je hotel v čoln, da bi nam prej pomagat prišel, ga je groza prevzela pred toliko trumo v čolnu in čakal je druge vožnje. Pa revež si ni nič pomagal, tudi drugič se jih je nagnjetlo toliko vanj, da je bilo naj bolje po Savi doli gledati in se angelju varhu izročiti.
Pomoči nam je bilo premalo duhovne. Ljudi tolikanj za spoved in vse dolgo spoved! Delali smo ne-pretergano; kar smo mogli, smo storili, a vsih nismo bili kos spovedati. Posebna izdatna pomoč nam je bil gosp. Ožbalt Terboljski. Tudi preč. g. dekan kranjski nas je dvakrat prišel obiskat v Mavčiče in je za sklep pel slovesno sv. mašo. G. župnik iz Smlednika in baron Lazarini, ki je bil ravno v oklicih, sta bila tudi nazoča pri sklepu.
Mavški misijon je globok vtis storil ljudem. Postali so možje in mladenči krotki ko jagnjiči. V serce me je veselilo, ker je bilo vse belo kožuhov moških zadnji dan pri sv. Obhajilu. Na eno vabilno besedico, ki so jo slišali, je moštvo skorej vse še enkrat, za sklepni dan, stopili k spovednici. Težko se je moškim zavoljo tiske žensk naredila pot do spovednice — ali, komaj so opazili možje, da se morajo ženske umakniti, so obstopili po trije in trije eden za drugim v versto in ao stali nepremakljivo, kakor stena.
Ginljivo smo sklenili mavški misijon in v naj lepšem vremenu. Sad se poznd naših besedi, ker od tistega Časa jih po cele trope iz Mavčič v Repnje roma. In ne le iz Mavčič hodijo, iz vsih bližnjih vasi potvajo zdaj neprehoma v Repnje, da delajo dolgo spoved v cerkvi presv. Serca Jezusovega. Gosp. župnik mavški z vsimi poštenimi duhovnjani pak hvalijo Boga za to, kar je storil velicega v Mavčičah.
Lepo je viditi gorečnost pri ženskem spolu za čast Božjo in zveličanje neumerjoče duše, — a še veliko lepše je, če jo molki pokažejo. Ko nas pripeljeta moža, veljaka mavške duhovnije, v Repnje, prec prašata: jeli bi hot!i še k ponovljenju tudi priti? Se ve, da! Nu, to pa mora biti še v Mavčičah, sta rekla, če pri zdravji ostanemo. Ni li to lepe gorečnosti izgled?
Pribežimo k sv. Jožefu!
K svetemu Jožefu varhu tecimo, Njemu, kar smo in imamo, zročimo : Ženin Marije, rednik Jezusa Ključe nebeških zakladov ima; K njemu pribeži, sirotej ubogi, On zn& pomagati v vsaki nadlogi.
K svetemu Jožefu vi pribežite, Ki se za venec deviški bojite, Da bi ne vzel vam prekanjeni svet Čistega serca, ki rajski je cvet;
Glejte, svet' Jožef skerbi sa device, Z 1 itn barji venča devištva atesice.
K svetemu Jožefu grešnik priteci,
V	hudih zadregah pomagaj mi! reci: Glej kako aatan na dušo preži,
V	mreže in v sanke me nove lovi; O sveti Jožef! nikar ne zapusti, Eno beaedico sa-me izusti!
K svetemu Jožefu revež pribiti, Kadar te hočejo solze zaliti. Kadar je ranjeno tvoje serce, Da ai pomagati nič več ne ve; Skušani vzdignite v svete nebesa K svetemu Jožefu solzne očesa!
K svetemu Jožefu vsi pribežite, Kadar ste lačni, za žejo medlite, Kosčeka kruha pri hiši več ni, Dete na maternih persih bledi; Blagoslov sprosi nam svetega Duha, Daj nam, svet' Jožef, vsakdanjega kruha!
O sveti Jožef, mi tebe prosili Bodemo, kadar od tod se ločili, Ko drevenelo bo trudno telo In povračalo se v hladno zemljč; Takrat svet' Jožef, o Jezus z Marijo! Duše vzemite v svojo tovaršijo.
%J. V.
V slavo velikemu Piju IX.
( V spomin Obletnice.)
Strune, vbrano zadonite, Danes je veseli dan; Slavo Pijevo nesite Tje čez hribe, log in plan.
Starček blagi, sivolasi, Ki naj viši imaš oblast, Naj donijo slabi glasi Pesmi moje Tebi v čast!
Slavnost redka se praznuje
V	večnem Rimu, oj radost! Pija danes vse blagruje, Starost siva in mladost.
Lčt desetkrat pet minilo Je, kar voljen si pastir Bil za škofa, ki premilo Oznanuje spravo, mir.
Pol stoletja ovce pasti
V	slavo Cerkvi, v njeno rast, Jih voditi k večni časti, Dana Tebi )e oblast.
Starost sama je slavita, Vredna, da jo vse časti; Koijko bolj je znamenita, Ki jo vživaš danes Ti!
Ta dogodba, Oče sveti, Drugo vse presega zdaj, Zmago Cerkve doživeti Večni Bog še Tebi daj !
Ce dogodbe znamenite Čisla rad sedanji rod; Danes Pija postavite, Ko ga slavi sam Gospod !
Blagor Tebi, Oče sveti! Naj glasi se krog in krog; Blagor Tebi Pij deveti, Poveličal Te je Bog!
Iu ti mesto, tako mičoo, Vredno slavo Piju poj ; Večno mesto sedemgrično, Bog naj vedno bo s teboj!
Ivan Zamik.
Za dom in »olo.
Koliko premore pobožen otrok.
Prečudno moč ima detinsko pobožna molitev in otroška ljubezen!
Protestanšk zdravnik v novem Orleanu je že več tet čutil ▼ sebi nagib in goanje, da naj prestopi k pravi, katoliški Cerkvi; toda vedno s novimi izgovori je odlašal spreobernjenje. Njegova žena je bila vneta katoličanka in je vse otroke skerbno izredila v katoliški veri, ter je s otroci neprenehoma zdihovala k Bogu za očetovo spreobernjenje k pravi veri.
Kadar si ljubi Bog hoče prilastiti kako dušo, jo pelje navadno v šolo terpljenja, pod krii, in tako je naredil tudi tukaj. Sin zdravnikov, nade poln mladeneč pri 17 letib, veselje in ponos očetov, zboli tako nevarno, da se je dvomilo nad njegovim ozdravljenjem. Pride asainik, mu podeli ss. zakramente za umirajoče in ga priserčno nagovarja k terdnemu zaupanju na Boga in k vdanju ▼ voljo Božjo. Oče je to vidil in slišal, in ker je bilo njegovo tužno serce ie omečeno in pripravljeno po bridkosti nad bolnim sinom, je bilo še globo-keje ginjeno pri pogledu tako ginljivega opravila, in ▼edno terdnejši je bil sklep za prestopiti k sv. veri, ki deli tako tolažbo. — Sin je ozdravel, toda oče se je le ie obotavljal.
Božja milost pa ni nehala opominjati. Zbolela je naj starejši hči vzdravnikova; bolezen je bila dan na dan nevarnejši. Štirje zdravniki so bili skupaj, pa niso mogli spoznati bolezni, tudi ne najti pomočkov zoper njo. Oče je bil globoko užaljen in je prelival obilne solze pri postelji umirajoče hčere. Hoteč ji namazati kolena, zakliče osupnjen: „Moj Bogi kako so terde kolena!" Bolnica odgovori: „Glejte, ljubi oče! od klečanja so postale terde, ko sem molila sa ▼ aie spreobernjenje." Kakor strela so zadele te besede očetovo dušo in globoko ginjen je rekel: „Dete moje! čez tri dni hočem s teboj prejeti sv. Obhajilo." — Ostal je mož beseda. Čes dva dni je šel k misijonarju ter mu naznanil, da je ie davno prepričan od resničnosti katoliške vere in je sklenil tudi njene dolžnosti spolnovati. Naslednji dan je misijonar maševal v ■obi bolne hčere ter obhajal očeta, mater in hčer. Koliko je bilo pač veselje cele družine v tem tako dolgo saielenem trenutku! In da je bilo veselje popolno, podaril je dobrotljivi Oče nebeški tudi bolni hčeri zdravje. Vsa hiša je hvaležno slavila Božje neskončno usmiljenje.
Ta duhovna gorečnost sa dušni blagor staršev je še veliko veči in polnejši ljubezen, kakor pazljivost, •kerb in prizadevanje za časno, pozemeljako blagostanje. Kako dolgo in preserčno je pač mogla ta deklica moliti sa očeta, da so se ji celo nežne kolena sterdili; ali ta okolišina, ta sterpnost in živoverna stanovitnost tako nedolžne stvari je posiednjič z milostjo Božjo zmagala nad boječnostjo in nestanovitnostjo tega možs. Toliko premore stanovitna, zaupna molitev pobožnega otroka! („Mis. nazn.")
Crei in mati zre s te moiUre.
Zahvala in prošnja.
Mladeneč priserčno priporoča avojo preljubo mater v molitev k Naši ljubi Gospej, da bi ji izprosila pri Bogu vsaj toliko polajšanja bolečin na nogi, vsled kterih že dolgo časa terpe, da bi zamogli po dolgem času zopet v cerkev hoditi. Ze se ]e enkrat bil zatekel k Naši ljubi Gospej za mater, ki terpč hude bolečine, in v resnici se je bila Marija skazala „Pomočnico kristjanov", za kar bodi naznanjena preserčna zahvala; a bolečine so se vnovič povernile, zato jih s polnim zaupanjem v drugo priporoča v bratovsko molitev.	A. J,
Prošnje.
Že veliko lčt silo hudo bolna je serčno priporočena v bratovsko molitev za vdanost v Božjo voljo, da bi se smerti ne bala in da bi 8e ji zboljšalo, če je Boija volja.
Življenje dtirnajsterih pomočnikov v sili.
III. Sv. Erazem, Škof in spričevavec.
Njegov spominj se obhaja 2. rožnika. — Pomenljive znamnja na njegovih podobah: Škofovska palica in vreteno s čevi osnovano. — Sv. Erazem je pomočnik ubozih vdov in zapušenih sirot, tudi se kliče na pomoč o težkih porodih in v trebušnih
boleznih.
Sveti Erazem je bil rojen v drugi polovici 3. sto-letja v Antiohiji na Jutrovem. Odrastel, je bil zavoljo izverstnib zmožnost in pobožnega življenja še mladeneč izvoljen škof v svojem rojstnem mestu. Tisti čas je na Jutrovem vladal grozoviti cesar Deoklecijan, kteri je bil dal po vsem svojem ceearstvu ostro povelje, kristjane preganjati in moriti, zlasti pa po škofih segati. Sv. škof, to zvedivši, se je preganjanju umaknil v samoto, ne kakor bi se bil smerti bal, ampak zato, da bi avoji ljubljeni čedi na koriat življenje ohranil; bežal je na goro Libanon, kjer je noč in dan molil, gorjancem sv. evangelij oznanoval in čudeže delal. Njegovo življenje v revni izbi je bilo nebeško, angelji so ga obiskovali, zverine so k njemu zahajale, se mu uklanjale, vran (krokar) mu je donašal vsakdanjo brano. Bilo je preteklo sedem lčt in Erazem je slišal glas z nebčs: „Erazem, pojdi s gore v svoje mesto 1" Neutegoma je šel v Antiohijo k svoji drsgi čedi, jo je vterjeval v sv. veri, bolnike a čudeži osdravljal, iz obsedenih hudiče izganjal, pa tudi veliko malikovavcev spreobernil in kerstil.
Dioklecijan zvč to apoatoljako delo sv. škofa, in ukaže ga prijeti in k sebi pripeljati. Vpraša ga: „S kterega rodil si?" Erazem mu odgovori: „Kristjan sem in Kristusa spoznavam." Cesar mu reče: „No, daruj mojim bogovom; če ne, boš mčgel umreti za silovito smertjo!" Erazem mu serčno odgovori: „0 cesar! tega ne bom nikdar nikoli storil, da bi narejenim podobam daroval, jas darujem le živemu Bogu, ki je vstvaril nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njem; le samo njemu bo služila duša moja, nikoli pa ne spolnila tvoje volje." Cesar, ves zdivjan, ga ukaže pretepati z osvinčenimi jermeni. Med tem ima sv. škof oči v nebč vperte in m61i: „Zahvaljujem te, moj Gospod Jezus Kristus, ki si pot njim, ki v tč verujejo, da si spolnil hrepenenje moje duše; podpiraj me, svojega služabnika, da ne padem v brezno večne smerti!" Nato cesar reče: „Era-zem! vidim, da si lep, zal mladeneč, ohrani si tedaj življenje, daruj našim bogovom! Dal ti bom zlst& in srebrd in drago oblačilo, še celo v mojem cesarskem poslopji boš prebival in vso čast vžival." Erazem mu odgovori: „0 ti zgrabljivi volk in goljuf duš! vse tvoje darila me ne morejo ločiti od ljubezni do Jezusa Kristusa. Tvoje zlatč in srebro in tvoje drage oblačila naj se pogreznejo v peklensko brezno. Jaz imam škit svete vere, ki mi je satan z vsimi svojimi zvijačami ne more ugrabiti. Ti pa boš 8 svojim očetom, satanom, gorel v večnem ognji."
Dioklecijan ukaže v divji jezi deveterim rabeljnom av. škofa s palicami pretepati. Trije in trije se verstijo ter zaporedoma po njem udrihajo, pa ni bilo znati sledi kake rane. Vse pričujoče ljudstvo vpije: „Resnično, velik je Bog kristjanov, ki tako veliko čudežno moč nad njim skazuje!" Cesar pa reče: „Vi se silno motite;
to delajo le njegove Čarovne umetnije in sleparije." Era-aem nato odgovori: „Moja čarovna umetnija je Kristus, Sin nebeškega Očeta, ki je is ljubezni do nas na svet prišel, ki so ga preroki napovedovali, ki grehe sveti odjemlje, ki teme naše nevednosti razsvetljuje, ki bo tebe na vse veke kaznoval." Cesar v svoji jezi ukaže svetnika z železnimi kaveljni razmesarjati, ga z raztopljenim svinjcem, žeplom, smolo in z vrelim oljem polivati. Angelj Gospodov pa mu stoji na strani in mu daje hladilo. Erazem reče cesarju: „Cemu so vse te muke? Koliko si opravil s svojo divjo jezo? Glej, mojemu telesu si pripravil prijetno hladilo." Pričujoče ljudstvo pa je vpilo: ,,Spusti pravičnega in Škota v njegovo mesto, ker Bog kristjanov dela ž njim!" In glej čudo! Zdajci vstane velik potres, grom udarja, tretjina ljudstva je bila pokončana. Erazmu atoji angelj Gospodov na strani, in prižge slepemu ljudstvu luč sv. vere. Cesar beži, ter si misli, da bojo bogovi v svoji jezi mesto pokončali. Ljudstvu pa je rekel: „Ker je ta Erazem nase bogove preklinjal, zato se je spoččl ta potres." Ves razkačen ukaže Erazma v ječo peljati, in ga v 60 liber težke verige vkleniti. Čuvajem je rekel, da bo mčgel vsak umreti, ko bi kdo izmed njih mu dal požirek vode. Vrata v ječo pa je cesar sam zapečatil s svojim pečatnikom.
Sv. Erazem v ječi moli: „0 moj Gospod Jezus Kristus! Pridi in reši me, da se naš sovražnik ne bo prederzno bahal, da je premagal tvoje služabnike, in da ajdje ne porekč: Kje je zdaj njih Bog?1 Zdajci se prikaže v ječi 12 luči, in angelj Gospodov stopi k Erazmu, rekoč: „Glej, Erazem, Bog me je k tebi poslal." Berž se železne verige raztope kakor vosk. Erazem, oprosten verig, hvali Boga in moli: „Hvaljen bodi, o Bog! ki si nebo in zemljo vstvaril, ki si milost skazoval svojim zvestim služabnikom, in si rešil Sidraha, Misaha in Abdčnaga v sredi razbeljene peči iz rok kralja Na-buhodonozarja in Daniela, svojega služabnika iz levnjaka in smerti za lakoto, ker si mu poslal Habakuka s brano, ki si otčl Suzano, in tudi meni skazoval svojo milost."
_ Angelj pa mu reče: „Erazem! vstani in pojdi na
Italijansko;*) tam ti bo Gospod podelil večno življenje." Angelj ga vzame, ter zbeži z njim po zraku v mesto Singidunum **) v Iliriji. Drugi dan grč cesar k ječi, odpečati vrata, in reče stražnikom: »Pripeljite iz nje čarovca, ki naše bogove zaničuje." Ali stražniki ga v ječi nikjer ne najdejo; železje pa vidijo v prah zdrobljeno; toraj zavpijejo: „Tega človeka tukaj ne najdemo, verige, s kterimi je bil vklenjen, so v prah zdrobljene.*' Ko cesar sliši to, se v obraz udari, rekoč: „Gorjč meni, vsim v svojem kraljestvu sem v smeh in sramoto! Kaj tedej porečem svojemu ljudstvu?" Zbralo se je bilo okoli 40.000 ljudi, ki bi' bili radi vidili spričevavca, mučenca. Zmešnjava v mestu je bila velika. Kristjani so hotli viditi spričevavca ; vdove in airote so plakale po svojem očetu škofu. Vsi so vpili: „Kam si ga djal?" Cesar, ves zbegan, jim odgovori: »Njegov Bog ga je v nebesa vzel." Da je cesar ljudstvo utolažil, jim )e delil velike in mnoge darove.
(Dalje nasl.)
*) To je, na večerno ali zaliodnjo polovico velicega rimskega cesarstva, ktero je bil Dioklecijan prepustil Maksiinijaau. K tej polovici je tisti čas spadala tudi Italija.
**) Kjer je sedaj Beligrad.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. (O letošnjem romanji naših rojakov) so preteklo nedeljo ob 6 popoldne v katoliški družbi prav mično poročevali milgsp. prošt dr. A. Jarc. Vai prostori so bili natlačeni poslušavcev. Kazali so pričujočim tudi mnogoterih znamenitost, svetinj in raznih podob sv. Očeta. Spodbudno poročilo prinese drugi zvezek „Glasov katoliškega društva", ki v kratkem pride na svitlo.
Zastran volite?. Rojaki priporočajo zdaj možč za volitve. Da bo pri tem res blagor, tčk, sreča aa narod in deželo, bodi vsak izvoljenec po vsem značaju moi ia cele duše: za vero, dom, cesarja, kakor zahteva Bog, slovensko glasilo in slovensko ljudstvo. K tema pomozi vsedobrotljivi Bog!
Po Sinerti postavljen. 8. t. m. je umeri č. g. Anton Flander, vikar na Serpenici, v goriški nadikofiji, 76 lčt star, rojen v Novakah. Bil je goreč duhoven, moi po Božji volji, ki se je deržal gesla: „vse za vero, dom in cesarja". Toraj je bil visoko čislan od duhovske im deželske gosposke. Svitli cesar so ga odlikovali z zlatim križcem s krono zarad njegovih zoamenitih zaslug v pastirovanji. Po naključbi ae je pa razglas odlikovanja zakasnil, ktero je dospelo se le nekoliko dni po njegovi smerti. Nadjamo se, da je pri Bogu se lepši križec zasluge dosegel. Naj v miru počiva.
Rimsko. Pred sv. Očetom so bili 23. t. m. najpervo novi kardinali (dunajski, zagrebški, boionjski); posebna poslanca portogalski in peruanski, ki sta potem obiskala tadi kardinala deržavnega tajnika Simeoni-a; in poslednjič poslanci dvanajsterih znanstvenih akademij v Rimo.
Kardinal Simor v Ostrogonu, kakor piše „Osserva-tore Romano", je iz posebnih nagibov zaderžan priti v Rim, kjer bi s tovarši sprejel kardinalski klobuk.
Monsg. Mabile, škof v VersMllu, je 8. maja vzled visoke starosti v Rimu umeri. Že lansko leto je rekel o priliki 251etnice svojega škofovanja, da se je tek svojega življenja dopolnil; vendar je pa hotel med pervimi v Rim romati, sv. Očeta še enkrat videti in Jim nabrane darove v znesku 80.000 fr. izročiti. Tedaj še ob bergljah romajo v Rim k sijajni slovesnosti! Rekel je ranjki škof nekemu pobožnemu prelatu: „Prišel sem v Rim z željo tukaj umreti. Umeri bom tukaj in aem zadovoljen. Vse svoje opravila sem v red spravil. Srečnega se štejem, da zamorem umreti ob strani papežu." Pač podoben je Simeonu, da je zamogei z njim zdihniti: „Zdaj izpustiš svojega hlapca, o Gospod..."
Kaj dela brezvtostvo! v Rimu je bil nedavno po
noči napaden in s 23 ranami z nožem zaklan 47letni Galleazzo Meregalli, vradnik očitnega varstva. Naprav-Ijal se je ravno k počitku, ko ga je tolovaj napadel. Bor je bil strašansk, ker umorjeni je imel vso obleko stergano. Med zobmi je imel še terdo stiskan kosec smodke. Znati je, da vzrok je bilo osebno maševanje, ker umorjeni je imel v žepu še pismovnico in uro pri sebi. — Kolikor bolj se ločijo ljudje in derzave od Cerkve in vere, toliko bolj ae ločijo od očitne in osebne varnosti.
U Papato. V Bolonji je dominikan T. G. Tinti na svitlo dal (v tiskarni Mareggiani) delo: „11 Papato" (papeštvo), ter iz djanja nekterih naj slavniših papežev skazuje, k« liko je olika dolžna rimskemu papeštvu, kako so bile v resnici po papežih pospeševane vede in umetnosti Delo je res primerno času sedanjemu, ki podira, razdira in grabi ter oliko zatira, in take ostudnoati k vsemu temu še zagovarja! (Cena 1 lira.)
Rimski romarji. Pretekla dva mesca je prišlo v Rim k sv. Očetu romarjev: francoskih 14.000; botanikih 6000; švicarskih 00; nemških 1500; belgiških 9000; parskih 700; avstrijskih 3000; angleških 2500; amerikanskih 2000; italijanskih 7000; iz različnih krajev sveta 6500. Vsih skupaj 45.100; tedaj eno k drugemu vsak dan čez 700. V vinotoku se bo romanje ponovilo in bode jih zopet veliko.
Laži 0 Bolgariji. Neki F. Kanitz je spisal nekaj o obdonovski in balkanski Bulgariji. Dokazal mu je pa „ Vaterld." iz avtentiških virov, da prav^ gerde laži in obrekovanja trosi o katoliškem misijonu. Čudno lastnost
i°e že s tem razodel, ko o neki priliki boje pripoveduje, [ako posebno gostoljubno je bil sprejet in v lepem vozu zastonj naprej peljan; precej drugi trenutek pa svojega blagega pogostovalca zasmehuje in pika. Zares, prav šiva lastnost današnje „olike"! Lagal je n. pr., da v katoliškem misijonu ni nobene šole, da viši duhovstvo nič ne stori za šole in celo v njegovo nravno poštenje se je zaletel ter natolceval poštene device, ki se zgolj is ljubezni do Boga in bližnjega terpinčijo z odgojo otrčk! Ker pa laži imajo kratke noge, jo je tudi ta nmagsvec naglo skupil.
Katoličanstvo ▼ severni Ameriki se kaže zlasti tudi po darovih za sv. Očeta od ondod. Nadškof Wood iz Filadelfije je prinesel v Rim 150.000 frankov; nadškof iz Baltimora 175.000 fr.; P. Kaernev je za novojorikega kardinala izročil 250.000 fr. Soproga generala Sbermana je nabrala 75.000 f r. Iz zveznih deržav in Kanade je priilo več milijonov.
Razširjanje krivoverskih biblij. Biblijake društva so društva, ki tiakajo, in med vse stanove na svetu razpoiiljajo biblije (sveto pismo v protestanškem smislu). Dva anglikanska pridigarja, Charles in Hughes, sta bila sprožila že 1. 1804 misel k vstanovijenju „britanskega biblijskega društva", za izdavanje in razširjenje biblij med vae nartde vesoljnega sveta. Iz glavnega društva se je rodilo nad 70<0 podružnic, kterih udje so se za« vezali vsak teden \saj po 1 „penny" (sold) plačati proti temu, da bodo dobivali biblije po tisti ceni, po kteri
i'ih dobiva društvo. Od I. 1849 do 1850 so znašali do-lodki 118.445 funtov aterl. (829.115 tolarjev). Vsi Btroski od začetka do 1. 1850 so znašali 3 milijone 648.012 liber sterl. (25'2 milj. tol.). Izdanih je bilo 3 milij. 840.891 celih, in 14 milij. 269.159 biblij nov. Zak., skupaj 23 milij. 110.050. Društvo je dalo ali celo biblijo, ali posamezne bukve prestaviti v 166 jezikov. Glavna zaloga ma Azijo je v Kalkuti in Smirni; glavno društvo v Be-rolinu je od 1. 1814 do 1849 izdalo 1.073.686 biblij.— V Avstriji je bilo leta 1817 prepovedano vstanovljenje takih društev; 1. 1816 je pa papeževo pismo zaverglo popačeno prestavo biblij. Že papež Inocencij III je bil prepovedal biblije brez duhovskega nadzorništva
imeti ali brati, in to veljA celo tudi o prav prestavljenih neskaženih biblijah. Tako branje je tedaj gre&no. Da se sme sv. pismo brati, mora biti prevideno z razlago ter od cerkvenih višjih priporočeno. Ako tedaj pride barantač in ti hoče biblijo protestanske družbe usiliti, vrata mu pokaži. Kar velja o luteranskih biblijah, veljd tudi o mnozih krivoverskih knjižicah in popirčkih, v kakorinih svoje laži prodajajo. Skoraj je neverjetno, po kako nizki ceni ponujajo in prodajajo barantači te bukve; in ravno nizka cena oslepi marsikterega, da kupi to popačeno blago, ktero morda še celč ko moli-tevne bukve v cerkvi rabi! — Iz rečenega je očitno, da tacih bukev ne smete kupovati in ne brati.
Poslednje novice. Po noči 22. t. m. so Rusi po postavljenem mostu, na parobrcdih in Kozaki na konjih plavajoči Donovo prestopili. Bilo jih je v začetku 3000 in potlej več in več. Po hudem boju so vzeli Turkom terdnjavo Mačin in ailo naglo napredvajo; že imajo tudi Hirsovo, in kaže, da bodo prestopovali Donovo tudi na druzih krajih in hiteli proti Balkanu. V Aziji pa se Rusom ta trenutek ne godi dobro, vender prav zanesljivih poročil od tam še ni. — Cernogorci so po šestdnevnih hudih bojih premagani od turške sile, ktera zdaj boje zedinjena tisi proti Cetinju, stolnemu mestu černogorskemu. (?)
MMobraini darovi*
Za sv. Očeta: Iz Teržiča: Neimen. 10 gl. bank.; Neimen. 5 gld. bank.; J. KI. 1 križ. in M. KI. 1 gld. n. d. v sr. prosita sv. Očeta za sv. blagoslov; A. Z. 1 gl. v bank. za spreobernjenje terdovr. grešnikov; V. R. 3 dvajs. star. dn., da bi Bog svoji cerkvi kmalo zmago dodelil; Neimen. 1 zlat za 20 lir; B. A. 1 tol.: Prosim sv. Očeta za sv. blagoslov za-se in za svojo družino zlasti, da bi Bog mojo rodovino vedno v sv. veri ohranil, in za srečno zadnjo uro; L. A. 1 tol.; Fr. A. 1 tol.; N. A. 1 tol.; M. A. 1 gl. v sr.; F. H. in E. H. skupej 1 tol.; pri Božji službi o 501etnici se je nabralo za ,,Petrov novčič" 20 gl., 1/4 križ., 1 gl. n. dn. v sr. in 5 dvajsetic st. d. — Fara Križka pri Teržiču našemu sv. Očetu Piju IX o 501etnici Njih škofovstva s prošnjo za sv. blagoslov 10 gl. v papirji in 1 gl. v sr.; B. A. 1 tol. za 2 gl. 10 kr.; neimenovan 1 gl. v sr. — Predo-selska fara po č. g. fajm. 16 gl. 50 kr. — Kovorska fara 10 gl. 25 kr. — Neimen. 1 gl. sr. — Leška fara po Č. g. fajm. 13 gl. 20 kr. in 1 tol. za 2 gl. st. den.
—	Iz Cerkljanske fare na Gorenjskem od čast. duhovščine in faranov 2 gl. 35 kr. v sr. in 9 gl. 70 kr. v pap.
—	St.-Katarinski farmani s svojim duhovnim pastirjem sv. Očetu za vezilo 5 gl. — S podpisom „Krašnja" 5 gl.
—	Po č. g. fajm. Rant-u 2 gl. 50 kr.
Ar»t>ilo k narocevanju na
»ZGODNJO DANICO"
drii^ft polovico leta i M 7.
Pol leta je pri koncu! Preblagi pisatelji, bravci in vsi prijatli: naj priserčniši Vam hvala in pohvala, pa Božji tisočeri blagodar za Vaš prelepi trud v prid vsega naroda! Blagovolite nadaljevati. Sedaj pa urno nrno naročite, kdor še ni!
..Zgodnja Danica" stane:
Za pol leta po pošti 2 gold. 40 kr., — v tiskarni prejemana 2 gold. ,, četert ,, ,, „ 1 „ 30 „ ,, ,,	,, 1 „
VrcdniŠtvo in založništvo.
MM^——m^———t.
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Tiskarji in založniki: Joief Rlaznikovi dediči v Ljubljani.