Stran 125.
Obrtnija.
Pospeševanje obrtnosti.
I.
V poslanski zbornici je vlada dne 7. marca predložila zakonski načrt o pospeševanju obrtnosti. (Že poprej nego se je to zgodilo, smd mi, na podlagi splošnih poročil o vsebini tega načrta, pojasnili na tem mestu svoje načelne pomisleke in sedaj, ko poznamo zakon, moramo reči, da vzdržujemo vse to do pičice, kar smo tedaj pisali.
Stran 126.
Zdaj pa si nekoliko oglejmo vsebino zakona, vodilne njegove misli in načelne njegove   določbe.
V starih industrijskih državah se redkokdaj primeri, da je treba razvoj produkcije pospeševati na umeten način. Tiste izjemne naredbe, ki so doslej veljale samo za Trst in tudi tam samo za nova podjetja, hoče vlada sedaj raztegniti na celo državo in tudi na stara oziroma že obstoječa podjetja. Očividno je, da sta na ta korak uplivali dve prav važni okolnosti. Prva okolnost je ta, da se je ogersko zakonodajstvo že pred dobrimi 10 leti ali bolje rečeno pred 30 leti postavilo na isto stališče in ž njim doseglo take uspehe, da jih cislitvanska industrija prav hudo občuti. Ko bi se bila carinska in trgovinska pogodba mej Cislitvansko in mej Ogersko vedno izvrševala ne samo po besedilu, nego po duhu, bi se na Ogerskem pač ne bili mogli vstvarjati taki razvoj industrije pospešujoči izjemni zakoni, kakor so bili sklenjeni. Iz teh zakonov izvirajoče olajšave niso namreč pristopne vsem po nagodbi v jedno celoto združenim producentom, nego samo ogerskim, in vsled tega je cislitvanska produkcija znatno trpela. Davčne olajšave, ki jih dovoljujejo ogerski zakoni, so premije, ki se dajejo v namen, da bi se v območju carinske in trgovinske pogodbe jedno -stransko na škodo jed nem u delu povpeševala obrtnost v drugem delu te, jednotno gospodarsko celoto predstavlja-jočemu ozemlju. Jednostranske premije so povsod sredstvo, s katerim se hoče predrugačiti produkcijske pogoje tako, da bi drugi ne mogli konkurirati s premiranci. Vsaka trgovinska in carinska pogodba obsega že sama po sebi predpogoj, da se produkcijske razmere, v koliko so odvisne od zakonodajstva, ne premene jednostr&nsko v deželah, ki so gospodarsko zjedinjene, nego da ostanejo jednake. Prav za to določa tudi nagodba, da uredba davkov in davščin, ki se na to polje produkcije nanašajo, sicer ni skupna zadeva, da pa se mora vedno le po dogovoru mej obema vladama izvršiti. Nagodba zabranjuje obema vladama, da bi dovoljevale jednostranske premije pri carinah in posrednih davkih, dasi se je ta določba, kakor svedoči zgodovina petrolejske produkcije, večkrat na uprav sleparski način prezirala. Kar pa pri posrednih davkih vsaj odkrito in na pošten način ni mogoče, to se kar očitno dela pri neposrednih davkih. Ker Cislitvanska nima moči, da bi to teptanje nagodbe branila, hoče se oprijeti tistega orožja, s katerim se bori Ogerska.
Odsev ogerske gospodarske politike in zlorabe carinske in trgovinske nagodbe se nahaja v jako važni, da že ne rečemo jako resni določbi cislitvanskega zakona o pospeševanju industrije. Zakon namreč določa, da se morajo vse potrebščine državnih, deželnih in občinskih oblastev in njihovih zavodov, ako so sicer cene in kvaliteta jednaka, načeloma dobivati od domačih producentov. S tem se izda nekako cislitvansko geslo „svoji k svojimu.
Tudi v tem oziru je dala naši vladi vzgled Ogerska, ki je, če ne v očitnem, pa vsaj v moralnem oziru po možnosti ovirala svobodni promet. Ogerska ni samo javne nego tudi  privatne dajatve   s  posredno   ali neposredno
silo pridrževala domači produkciji in sicer celo tedaj, kadar so bili vsled tega domači konsumentje na škodi. Zdaj se uveljavi to načelo tudi pri nas. Znano nam je bilo deloma že od prej, ker se je nekaj tacega že več desetletij opazovalo pri dovoljevanju železniških koncesij. Pri nas je vlada seveda še jako sramožljiva in je to načelo, ki se hoče uveljaviti, pokrilo s figovim parescem, odločivši, da domači producentje ne smejo stavljati manj ugodnih pogojev kakor inozemski. Bistvo te določbe pa je vender, pridržati cislitvanski produkciji vsaj vse javne dajatve.
Priznati se mora, da ta določba ne bo Ogersko občutno zadela, kjer se le redkokdaj zgodi, da za more njena industrija konkurirati na našem trgu z domačo. Ako bi Ogerska v tem smislu še ostreje postopala kakor doslej, mi mi to huje občutili. Na drugi strani pa varujejo te določbe našo industrijo pred ostalim inozemstvom, saj vidimo lahko vsak dan, kako konkurenco delajo na pruski industrijalci naši industriji. Kako sodbo izreko a tej določbi tiste države, s katerimi bo treba skleniti trgovinske pogodbe, to je danes še nepojasnjeno vprašanje. Verjetno je vsekako, da bodo iz tega nastale precejšnje težave, zakaj prav javne dejatve za države, dežele in občine so v občem prometu velikega pomena.