Ciril Zlobec Svoj obraz iščoč (optika 1979—1980) VOJNA Bila je strašna stiska in tema, strašna bližnjost vsega živega, istega obraza čas in človek, čas in človek brez obraza. NAŠ DOLGI POHOD Vsa zatišja je preplavil hrup, v zavetja udaril je vihar, dom postal je past, da bi ga branil, si ga moral zapustiti, ne za sabo, pred seboj si moral most porušiti, če hotel si čez reko, prehodna so bila samo brezpotja v noči, kdor je z njih zašel na cesto, grizel je temo v temnici, pred visokim zidom štirioglatega dvorišča ob zori (spoštovanje starih običajev) z razpeto srajco soncu in strelom nemo izkričal svoj upor. Ciril Zlobec Do konca dolgega pohoda, vsak ves čas skoz brisan prostor svojega življenja. JEDRO Kdor je bil in kdor ni bil, ostal je: vsak sam v sebi svetlo jedro. Obroč, ki bil tedaj je vanji ujet, mu je določal tesno možnost dihanja, utripa, stiskal ga, dušil, v privid nesmrtnosti ga vodil skozi tisto strašno muko, ko življenje komajda še sope, komaj se utripa, bliže smrti kakor samo sebi. Vsi zdaj krožimo okoli tega jedra, vsak okoli svojega, vsak okoli sebe samega, edinega. In nad ta davni ogenj sebe iztezamo premrle roke in spomine. Z BREGA Tudi nam, ki smo drug drugemu kos kruha, lačni, odlomili, žejni si odstopali požirek vode, si z edino srajco, v zimi, drug drugemu obvezovali rane in vas, med jurišem, na begu, pokopavali le ped pod zemljo, tudi nam ste že samo spomin, morda samo še tam, na dnu, se srečamo, 330 331 Svoj obraz Iščoč že zdavnaj slepi za obraze, gluhi za glasove, pozabljivi za imena. ¦ V KAPLJI ROSE Le ko vzvalovi nam dno, za vas, nenadno luč, grabeč se v stiski, dvignemo se tik pod površino in z brega, zbrani na sobotnem pikniku, veseli in žalostni in malce zmedeni v vaše in svoje obraze se zagledamo, kopalci in utopljenci. Po vseh poteh, brezpotjih, skoz vse dneve, leta, v vse pretekle in prihodnje dobe, v vsa otroštva, v vsa prijateljstva, v vsa znanstva, v vse ljubezni bežal sem iz sebe, v zrna makova razsut, a v vsakem z vso svinčeno težo vsega svojega življenja klecajoč, sopeč sem bežal, v zadnjem zrnu, ko se je obroč že sklepal, v kapljo rose se spremenil: ko je bil obroč do kraja sklenjen in je smrt do tal vse živo pokosila v njem, sem bil samo še vlaga v travi, kužni lesk za uničujočo rjo na njeni kosi. PARTIZANSKO TIHOŽITJE Teman od težkih sanj, na beli križ razgaljenih križišč pribit, pod žarometi jutra tehtal sem, če bom imel dovolj življenja do najbližjega večera, 332 Ciril Zlobec ko so hiše spet postajale domovi in je bil kos kruha, zaupljivo položen h kozarcu vina, najčistejše tihožitje. OD KOD Šele zdaj se vidim vsega, TA ČUDEŽ? v obraz in v hrbet hkrati kakor skozi krila kačjega pastirja. Potem pa se nenadoma razlijem v noč. V spanju, vidim spet, na zemljo uho pritiskam, prisluškujem, glas zaslišim, svojo smer uganem in pričakam se na drugi strani ob ustju v jutro, ki mi vsakič, vidim, orosi oči in vsakič, ko si jih pomanem, novi dan me zmede, strah z drhtečih ustnic, vidim, si z dlanjo počasi brišem, zberem se, v telo se vrnem, vesel spet svoje sence, ki se, vidim, kakor okrobat že spet steguje v levo, desno, izza hrbta predme skače, ves čas nemo žuboreča izpod mojih nog. Dan in noč. Noč in dan. Od kod, si govorim, ta svetli čudež, da ni ta vesela senca kje obstala, se umirila, vzela zadnjo mero mojemu telesu? Svoj obraz Iščoč DOMOVINA sveto smo imenovali te, (fragment) ko se v tišino tvojih trav kot tiha pota mravelj mrežila je naša kri, domovina, hropli smo iz suhega tolmuna smrti, ko z oči si nam odstirala temo z obrazom matere. SVETLOBA SMRTI Nemirni od prevelikih bližin drug drugega bili smo kakor slepi gozd, postavljen za čuvarja lastnih senc v razgaljeno planjavo sonca. Ko se je, zdaj tu, zdaj tam, na slepo in vsakokrat znenada zrušilo drevo, se je v izpraznjeni lijak nad njim kot blisk z višin ulil doneč steber svetlobe in kar naprej, zdaj tu, zdaj tam, vse bolj razredčeni, vse bolj na gosto padali smo, rasli, svetla kolonada, v sončno katedralo. Iz nje ne bomo več prišli, častilci in objokovalci 333 334 Ciril Zlobec velikih bližin drug drugega, svetloba smrti. NEKA MLADOST Zunaj nas stoji vse višja, zmerom lepša, hladna, iz mrtve gmote kamna izklesana, a še zmerom vsa iz našega življenja, vsa iz našega drhtečega mesa izrezana, iz naših ran odtekajoča. Brez sramu, nič več izza grmovja kakor starci na Suzano, s čistim poželenjem glejmo vanjo, golo, lepo, v živi vodi časa okopano mladost, ki ni več naša, a naša je bila. Zunaj nas stoji , in vso jo kmalu bomo videli le še od daleč. Po božje kmalu bomo jo častili. MORDA Hodite. Vse od takrat samo še hodite, nikoli se ne ustavite, nikjer obrnete, od nikoder se ne vračate, le pred daljavami, pred vsakršno daljavo vas znenada zmanjka, ni vas več, ker ste spet tu, spet vsa bližina, 335 ČAS Po zračnih, črnih ploščah (mesečino v noč) ves svoj spomin na vas smo posejali: vaša gola imena, da sinovom, vnukom bi vas znali brati z neizprosnostjo zakona Mojzesovih tabel, svoj obraz iščoč pod vašimi imeni brez obraza. V OPOLDANSKI Ne objokujmo svoje veličine v vrsti, SVETLOBI napetih lokov svojih hrbtov pred napadom, dni, ko v blatnih strelskih jarkih s travno bilko v ustih smo grizljali svoje trpke sanje o domu. Tam ni nas več. Iz nas, od sanj in groze obteženih, stisnjenih, oluščenih do golega življenja, do semena, zrasla je svoboda, čudežno kot dan, ko dozori in se dopolni Svoj obraz iščoč spet začetek, iz oči ste nam spet kapnili na pot in hodite, samo še hodite, od vetrov morda, od dežja, od sonca, od noči morda megličasto zaobljeni, brezglasni, brez ostrin, morda samo še čas, samo še čas. 336 Ciril Zlobec v veliki opoldanski svetlobi, ko so sence vsega živega najmanjše, tudi mi, da moramo na pot iskat spet pravo mero samih sebe. Na njen rob, kjer negotova se upogiba, lomi že morda v temo, pod temne oboke njenega obzorja hodimo ugibat, kaj je onkraj, kje smo onkraj. REVOLUCIJA Najprej zmedeni ljudje. Potlej veliko dejanje. Spet samo ljudje. Ves čas pa in zmerom bolj nemoč besede. (Iz zbirke Glas, ki bo v kratkem izšla pri založbi Mladinska knjiga v zbirki Nova slovenska knjiga)