72 � 2024 2 | kronika ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE https://zzds.si | kronika 72 � 2024 2 KRONIKA 2024 � letnik 72 � številka 2 Odgovorni urednik / Managing editor � dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica / Technical editor � mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor / Editorial board � dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Katarina Keber (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič (Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta), dr. Nadja Terčon (Piran) in dr. Barbara Žabota (Ljubljana) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © 2024, avtorji / Authors CC BY-SA 4.0 Redakcija te številke je bila zaključena 6. junija 2024. Prevodi povzetkov / Translations of Summaries � Manca Gašperšič - angleščina (English) Lektoriranje / Language Editor � Rok Janežič Uredništvo / Address of the editorial board � Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Spletni naslov / Website � https:// kronika-zzds.si/kronika Letna naročnina / Annual subscription � za posameznike / Individuals 25,00 €, za študente in upokojence / Students and Pensioners 18,00 €, za ustanove / Institutions 30,00 € Cena te številke v prosti prodaji / Single issue � 12 € Izdajatelj / Publisher � Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva cesta 2, Si–1000 Ljubljana Sofinancirajo / Financially supported by � Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian Research Agency ZRC SAZU; Zgodovinski inštitut Milka Kosa / ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute, Narodni muzej Slovenije / National museum of Slovenia Oblikovanje / Design � Matej Nemec Prelom / Typesetting � Medit d.o.o. Tisk / Printed by � Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run � 300 izvodov / copies Revija Kronika je vključena v podatkovne baze / Kronika is indexed in Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani / Front cover � Eduard Lind, Veduta Maribora, kopija po votivni sliki iz Ruš (1680), o. pl., 1877 / Eduard Lind, Veduta of Maribor, copy after a votive painting from Ruše (1680), oil on canvas, 1877 (hrani / kept by: Pokrajinski muzej Maribor; foto / Photo: Tomo Jeseničnik). Na zadnji strani / Back cover � Jožef Robert Zupan, Naslovnica variacij na temo vokalnega dueta »Die Milch ist gesünder« v izdaji graške založbe Christiana Friedricha Trötscherja / Josef Robert Zupan (Suppan), Cover of Variations on a Theme of the Vocal Duo »Die Milch ist gesünder« published by Christian Friedrich Trötscher in Graz (hrani / kept by: Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266; z dovoljenjem / with permission). KAZALO RAZPRAVE Jernej Kotar Rodbina Apfaltrer v srednjem veku. Začetki rodu in vzpon rojske linije � 201 Jaka Banfi Celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo � 219 Boris Golec Gosposki razbojnik Franc Jožef Vodnik (1691–1716) iz Krškega ter njegove domače in mednarodne kriminalne zveze � 247 Miha Šimac Iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja Jerneja Basaja (1719–1784) � 265 Marko Motnik Spregledani skladatelj Jožef Robert Zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo � 285 Neža Pregeljc Deželna sadjerejska in vinorejska šola na Slapu pri Vipavi � 297 Valentina Bevc Varl Slikarska dela Eduarda Linda iz zbirke nekdanjega Muzejskega društva v Mariboru � 311 Tanja Gomiršek Španska gripa v Goriških brdih � 329 Robert Devetak, Urban Makorič Domoznanski pregled območja katastrske občine Bodrež v 19. in začetku 20. stoletja � 341 Primož Gašperič, Vesna Jerbič Perko, Jani Kozina Kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega eksperimentiranja � 355 PO RAZSTAVAH Nekoč je bil Gutenwerd: muzejska razstava o opuščenem srednjeveškem trgu (Tomaž Lazar) � 369 OCENE IN POROČILA Neža Lukančič: Lontovž. Od deželne hiše do sedeža SAZU (Željko Oset) � 375 Boris Golec: Družinsko in gensko ozadje škofa Slomška. Od Hudiča do časti oltarja (Aleksander Žižek) � 376 Daša Ličen: Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu (Robert Devetak) � 377 Shaping Revolutionary Memory: the Production of Monuments in Socialist Yugoslavia (ur. Sanja Horvatinčić in Beti Žerovc) (Ivan Smiljanić) � 379 Peter Kerševan in Milan Kovač: Zamujena priložnost mesta Ljubljane (Ignacij Voje) � 383 kronika 72 � 2024 2 | 201–218 � dr., muzejski svetovalec, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija, jernej.kotar@nms.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-2580-2013 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.01 cc by-SA JERNEJ KOTAR� Rodbina Apfaltrer v srednjem veku Začetki rodu in vzpon rojske linije IZVLEČEK Prispevek v dveh delih predstavlja prvi poskus celovite in na primarnih virih utemeljene obravnave zgodovine rodbine Apfaltrer v srednjem veku. V skoraj sedmih stoletjih obstoja je pomembno zaznamovala usodo slovenskega prostora in mu vtisnila trajni pečat. Najtesneje je povezana z nekdanjo deželo Kranjsko, od koder se je že zgodaj razširila tudi na Štajersko. Skromnim začetkom v vrstah spanheimskega ministerialnega plemstva je sledil postopen vzpon po družbeni lestvici, med kranjsko plemiško elito pa se je uvrščala od 15. stoletja. Pripadniki rodu v srednjem veku niso dosegli najvišjih položajev v deželnoknežji upravi, so pa odigrali pomembno vlogo na lokalni ravni. Čeprav genealoška podoba rodbine ni povsem jasna, lahko vsaj od srede 14. stoletja govorimo o obstoju dveh glavnih vej. Prvi del prispevka obravnava začetke rodu in rojsko rodbinsko linijo. KLJUČNE BESEDE Apfaltrer, plemstvo, srednji vek, Kranjska, Roje, Šmartno pri Litiji ABSTRACT THE APFALTRER FAMILY IN THE MIDDLE AGES. THE BEGINNINGS OF THE FAMILY AND THE RISE OF THE ROJE FAMILY LINE The paper in two parts constitutes the first attempt at providing a comprehensive and primary source-based discussion of the Apfaltrers’ medieval history. Throughout its nearly seven centuries- long existence, the family had an important bearing on the destiny of Slovenian territory and left an indelible mark on it. It had the closest affiliation with the former province of Carniola, whence it also spread to Styria very early on. Its modest beginnings in the ranks of the Spanheims’ ministerial nobility were followed by a gradual social ascendancy, which, from the fifteenth century onwards, enabled the Apfaltrers to form part of the Carniolan noble elite. In spite of not attaining the highest offices in the provincial princely administration during the Middle Ages, members of the family played an important role at local level. Even though the family’s genealogical composition is not entirely clear, it is possible to recognize the existence of two main lines at least from the mid- fourteenth century onwards. The first part of the paper deals with the beginnings of the family and the Roje family line. KEY WORDS Apfaltrer, nobility, Middle Ages, Carniola, Roje, Šmartno pri Litiji 202 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku UVOD Apfaltrerji sodijo med najstarejše plemiške rodbine na nekdanjem Kranjskem. Kot pripadni- ki vodilnega družbenega sloja so skoraj sedem stoletij sooblikovali usodo tega prostora. Najglob- lje sledi so pustili v širši okolici Litije, kjer so bili neprekinjeno prisotni od prve omembe leta 1268 do konca druge svetovne vojne.1 Skozi stoletja so prehodili pot tipične kranjske plemenite rodbine. Skromnim začetkom je sledil postopen vzpon po družbeni lestvici, ki so ga spremljali pridobiva- nje, delitve in izgube posesti, tkanje sorodstve- nih in prijateljskih vezi, nastajanje in izumiranje rodbinskih vej, fajde z nasprotniki idr. Nanj so vplivale tudi politične, družbene in gospodarske spremembe, vojaški spopadi večjih razsežnosti ter novi miselni tokovi. V srednjem veku se je rod razvejal, gospodarsko okrepil in se povzpel med kranjsko plemiško elito, zato ga lahko označimo za ključno obdobje v njegovi dolgi zgodovini. Kot del kranjskega praplemstva so Apfaltrer- ji že zgodaj zbujali zanimanje zgodovinarjev in rodoslovcev, vendar do danes še niso bili deležni temeljite in celovite obravnave. Poglaviten razlog za to je slaba ohranjenost pisnih virov, zlasti za starejša obdobja. Na podlagi novoveških zapu- ščinskih inventarjev lahko ugotovimo, da člani rodbine že v 16. stoletju niso hranili veliko sre- dnjeveških listin in še od teh so zdaj verjetno vse izgubljene.2 Presenetljivo skromno in nezaneslji- vo je bilo tudi rodbinsko ustno izročilo. Iz Valva- sorjevega opisa dvorca Grmače v Slavi vojvodine Kranjske namreč lahko sklepamo, da Apfaltrerji konec 17. stoletja niso več poznali niti resničnih okoliščin nastanka tega svojega, le nekaj več kot sto let starega sedeža, naslednika srednjeveškega gradu Roje.3 1 URBKr II, str. 294, št. 382. 2 Zgovoren je zapuščinski inventar Krištofa Apfaltrerja iz leta 1568 z izvlečki nekaj več kot tridesetih listin, od ka- terih sta samo dve segali do 14. stoletja (SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar [16. 8. 1568], pag. 13–27). 3 Valvasor, Die Ehre XI, str. 225–226. Opis skoraj brez dvo- ma temelji na ustnih informacijah tedanjih grmaških graščakov, kajti ne gre pozabiti, da je polihistor živel na bližnjem Bogenšperku in je bil s sosedi gotovo v rednem stiku. Po njegovih besedah naj bi grad Roje dvakrat po- gorel zaradi udara strele, zato naj bi ga Apfaltrerji opus- tili in se preselili v kupljeni dvor Grmače ob vznožju grajskega hriba. Dogodkov časovno ni opredelil in sploh je zelo skop s podatki za čas pred 17. stoletjem. Natančne- ga dogajanja še ne poznamo, toda dejstvo je, da sta že pred letom 1566 stala oba objekta, v vsakem od njiju pa je prebivala posebna družina Apfaltrerjev; na Rojah je gospodaril Jernej Apfaltrer, na Grmačah pa Krištof Ap- faltrer (SI AS 309/A/4, Apfaltrer Amalija: zapuščinski in- ventar [24. 7. 1569], pag. 4, št. C, D). Dosedanji poskusi prikaza zgodovine rodbi- ne so večinoma osredotočeni na novejša obdobja in prinašajo malo podatkov za srednji vek. Zlasti starejši pregledi vsebujejo več netočnih in nepre- verljivih trditev.4 Zato raziskovanje prvih dveh stoletij in pol obstoja Apfaltrerjev pomeni velik izziv, saj stanje virov ni takšno, kot bi si želeli. Za- radi njihovega pomanjkanja sta namreč genealo- ška podoba in posestni razvoj rodu vse do druge polovice 14. stoletja zelo slabo poznana. O IZVORU RODBINE O poreklu Apfaltrerjev obstaja več teorij, toda nobena nima zadostne opore v virih. Po najbolj razširjeni naj bi izvirali iz Bavarske, kjer je v sre- dnjem veku živela plemenita rodbina s podob- nim priimkom Affalterer. Izhajala naj bi z gradu Alfalter (nekdaj Apfalter) v dolini Pegnitze, seve- rovzhodno od Hersbrucka.5 Pozornost pritegne skoraj popolna enakost grbov bavarske in kranj- ske rodbine, kajti obe sta kot glavni heraldični emblem uporabljali zeleno jablano z rdečimi ja- bolki na zlatem polju, upodobljeno na zelenem trohribu ali s tremi koreninami. V obeh primerih gre za govoreči grb, saj sta obe rodbini rodbinsko ime etimološko izpeljevali iz srednjevisokonem- ške besede apfel (jabolko, jablana), zato je skoraj popolna identičnost zgolj naključna in ne doka- zuje sorodstva.6 Na podlagi znanih dejstev ni mo- goče ugotoviti nobenih povezav kranjskih Apfal- trerjev z bavarskim prostorom. Po drugi razlagi je treba njihov izvor iskati v nekdanjem dvoru Apfelmaier severovzhodno od Kapfenberga v dolini Murice na Zgornjem Šta- 4 Costa, Vaterländische Erinnerungen, str. 97–99; Witting, Steiermärkischer Adel, stolpci 65–74; Smole, Kranjska ple- miška rodbina, str. 24–27; Demšar, Grajsko življenje Ap- faltrernov, str. 191–194; Preinfalk, Rodbina Apfaltrer, str. 66–69; Preinfalk, Apfaltrer, str. 215–216. Izjema je članek Kotar, Apfaltrerji na Gamberku, str. 197–212. 5 Witting, Steiermärkischer Adel, stolpec 66; Preinfalk, Rod- bina Apfaltrer, str. 66. Rod je izpričan še v prvi tretjini 15. stoletja, ko se kot oskrbnik v Hengersbergu in Hil- gartsbergu ob Donavi večkrat omenja Erhard Aphaltrer (BayHStA, KUNiederaltaich, 1717, 1411 V 16, s. l.; 564, 1413 IX 8, s. l.; 2298, 1413 IX 22, s. l.; 568, 1413 XI 11, s. l.; 581, 1414 XII 17, s. l.; 1726, 1422 IX 26, s. l.; 668, 1424 V 22, s. l.; 681, 1426 VIII 24, s. l.; 696, 1428 IV 24, s. l.). 6 Gl. pečat Erharda Aphaltrerja: BayHStA, KUNiederalt- aich, 1717, 1411 V 16, s. l.; Freyberg, Sammlung historischer Schriften, str. 214–215; Seyler, Abgestorbener Bayerischer Adel, str. 27. Prim. najstarejšo znano likovno upodobitev grba kranjskih Apfaltrerjev z začetka 16. stoletja: Peskar in Erbežnik, Gotske freske, str. 441, sl. 11. Gl. http://www. mhdwb-online.de/wb.php?buchstabe=A&portion=0 (obiskano: 23. 9. 2021). Za podatke o pečatu Erharda Ap- haltrerja in njegovi rodbini se iskreno zahvaljujem ar- hivarki Alexandri Scharmüller iz Bavarskega glavnega državnega arhiva. 203 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku jerskem, v srednjem veku znanem kot Aphfolter in podobno, po katerem se je v tretji četrtini 13. stoletja kot prvi imenoval neki Ulrik.7 Schumi je v njem videl začetnika kranjske rodbine, vendar več indicev temu nasprotuje.8 Štajerski Aphfol- terji so bili namreč stubenberški ministeriali in so verjetno izumrli v 14. stoletju.9 Ne nazadnje se osebno ime Ulrik pri kranjskih Apfaltrerjih v srednjem veku ne pojavi niti enkrat. V zadnji če- trtini 13. stoletja se na Štajerskem večkrat omenja Friderik, morda Ulrikov sin ali nečak, istočasno pa je živel tudi pripadnik kranjske rodbine z istim imenom.10 Kljub pomanjkanju trdnejših dokazov ni dvoma, da gre za različni osebi. O izvoru Apfaltrerjev je na voljo malo opri- jemljivih podatkov. Nesporno je, da jih je kot svo- je ministeriale na novozgrajeni grad Roje (Apfal- ter) nad Šmartnim pri Litiji naselil koroški vojvo- da ter gospod Kranjske in Slovenske marke Ulrik III. Spanheimski (1256–1269), zato je dopustna tudi možnost njihovega koroškega ali celo kranj- skega porekla. Raziskave so namreč pokazale, da je večina spanheimskih ministerialnih rodbin, ži- večih južno od Karavank, izvirala iz Koroške.11 Za- nemariti ne gre niti možnosti, da so sprva služili kateremu od drugih velikih zemljiških gospodov v deželi in jih je vojvoda Ulrik III. v času utrjeva- nja deželnoknežje oblasti vključil v svoje odvisno plemstvo. Podpira jo namreč dejstvo, da je morda najstarejša rodbinska posest ležala na zahodnem robu svibenskega gospostva in bi torej Apfaltrerji lahko izhajali tudi iz vrst ministerialov gospodov Svibenskih.12 Odprto ostaja ključno vprašanje, kdo je komu dal ime – grad rodbini ali obratno. Indici kažejo, da je verjetnejša druga možnost, toda podrobne- je o tem v naslednjem poglavju. Prva gradiščana na novozgrajeni utrdbi bi lahko ime prinesla s se- boj, morda s kakega iz pisnih virov nepoznanega 7 UBSt III, str. 292–293, št. 206; UBSt IV, str. 18–19, št. 27, str. 19, št. 28; Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark, str. 1. 8 URBKr II, str. 311. 9 Pirchegger, Die ritterliche Mannschaft, str. 54. 10 Pirchegger, Die ritterliche Mannschaft, str. 52–53, 54; Bianchi, Documenta historiae Forojuliensis, str. 123, št. 392; Koblar, Drobtinice 3/3, str. 104–105 (glede datacije gl. Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 194). Zanimiva je listina iz 6. maja 1286, ki jo hrani Arhiv Republike Slo- venije. Glede na izstavitelje, navedene priče, vsebino in kraj izstavitve je jasno, da je bil v njej omenjeni Fridericus de Appfolter pripadnik štajerske in ne kranjske rodbine (SI AS 1063, ZL, št. 6730, 1286 V 6, Judenburg; napačno v: Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Apfalter). 11 Komac, Od mejne grofije, str. 121. 12 Koblar, Drobtinice 3/3, str. 104–105 (glede datacije gl. Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 194). Glede obsega svibenskega gospostva na začetku 15. stoletja gl. Kos, Blesk zlate krone, str. 30. dvora. Na Kranjskem je namreč v srednjem veku izpričanih več toponimov v obliki Apfalter in po- dobno, eden celo v neposredni bližini Šmartnega pri Litiji.13 Apfaltrerji so v srednjem veku iz roda v rod go- tovo prenašali ustno izročilo prednikov o svojem poreklu, vendar je sčasoma zamrlo. Njihov pog- led na lastne korenine se je temeljito spremenil po izidu knjige Anfang, vrsprung, vnnd herkommen des Thurnirs in Teutscher nation Georga Rüxnerja leta 1530, v kateri je avtor med udeleženci desete- ga turnirja v Zürichu leta 1165 kot spremljevalca koroškega vojvode Hermana navedel viteza z ime- nom Hanns von Alpffalter.14 Čeprav ni nobenega dvoma o izmišljenosti opisa, so Apfaltrerji v njem radi videli svojega daljnega prednika in prvega znanega predstavnika rodu, saj jih je to uvrščalo med najstarejše plemiške rodbine na Kranjskem. Novo dojemanje izvora sta formalizirala diploma o podelitvi baronskega naslova iz leta 1672 in 28 let mlajše potrdilo stanovskega poverjeniškega urada o starosti rodbine, do nedavnega pa je bilo trdno zakoreninjeno tudi v strokovni literaturi.15 GRAD APFALTER Zgodovinsko izpričani začetki rodu segajo na grad Roje nad Šmartnim pri Litiji, o katerem pričajo le še skromni ostanki. Velik del srednjega veka je iz pisnih virov znan kot Apfalter, zato se je v slovenskem zgodovinopisju zanj uveljavilo poi- menovanje Jablanica in posledično Apfaltrerjev kot Jablaniških.16 Nastalo je šele v 19. ali 20. stole- tju kot prevod nemškega naziva in tako pred tem v resnici nikoli ni bilo v rabi. Vsaj med okoliškim prebivalstvom je bila utrdba znana kot Roje, to ime pa je v obliki Roy v 15. stoletju prevladalo tudi v nemškem jeziku in pisnih virih.17 13 Spodnja in Zgornja Jablanica vzhodno od Šmartnega pri Litiji: 1289 Affalter, 1406 Aphaltern, 1430 Aphalterer; Jablan južno od Mirne Peči: 1145 Affoltrem, 1384 Appleger; Jablana zahodno od Zagorja ob Savi: 1351, 1367 in 1369 Apholter, 1444 in 1465 Apphaltrern; Jablanica vzhodno od Šentjanža na Dolenjskem: 1299 Apfolter, 1502 Apfalter (Kosi et al., Hi- storična topografija Kranjske, gesla Jablan, Jablana, Jabla- nica, Spodnja Jablanica in Zgornja Jablanica). Srednjevi- sokonemški izraz affalter ustreza današnjemu Apfelbaum (jablana) (http://www.mhdwb-online.de/wb.php?buch- stabe=A&portion=0 [obiskano: 27. 9. 2021]). 14 Rüxner, Anfang, list CXXV, CXXIX. 15 SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 3, Apfaltrer, 2. 1. 1672, pag. 6; Costa, Vaterländische Erinnerungen, str. 97. Majda Smole je šla še dlje in je začetke rodu, tako kot Schönleben, potisnila v 11. stoletje, saj naj bi se smel tur- nirja udeležiti le tisti, ki je izkazoval najmanj štiri gene- racije plemiških prednikov (Smole, Kranjska plemiška rodbina, str. 24; prim. SI AS 1001, Schönleben Janez Lud- vik: Genealogija rodbine Apfaltrer). 16 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Apfalter. 17 Kosi et al., Historična topografija Kranjske. Ime Roje se v 204 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Roje sodijo med redke srednjeveške gradove na Slovenskem, katerih čas nastanka lahko dokaj natančno določimo. Zgrajene so bile v nemir- nem obdobju boja za oblast med koroškim voj- vodo Ulrikom III. Spanheimskim (1256–1269) in oglejskim patriarhom Gregorjem de Montelon- gom (1251–1269). Ambiciozni Korošec se je hotel uveljaviti kot deželni gospod na Kranjskem in v Slovenski marki, na poti pa mu je stal prelat kot formalni kranjski mejni grof. Skromni preostanki patriarhove posesti v nastajajoči deželi so že pred sredo 13. stoletja postali tarča njegovega glavne- ga tekmeca. Spanheim je začel kmalu po poro- ki z Agnes Andeško leta 1248 ogrožati oglejska gospostva Vernek, Lihtenberk in Mirno, na kate- rih si je lastil gozdne in sodne pravice, a se jim je odpovedal ob sklenitvi zavezništva z ženinim stricem, patriarhom Bertoldom (1218–1251), sep- tembra 1250.18 Mir ni trajal dolgo, saj je ta že maja 1251 umrl, po njegovi smrti pa je vojvoda izkoristil kaotične razmere v patriarhatu, se oklical za gos- poda Kranjske in planil po cerkveni zemlji.19 Novi patriarh Gregor de Montelongo naj bi spomladi 1253 zahteval vračilo protipravno odvzetih gradov, vendar pri tem ni bil uspešen.20 Morda že tedaj, vsekakor pa pred junijem 1258, so spanheimske čete osvojile in porušile strateško pomembna grad in trg Vernek na levem bregu Save.21 Utrdba je bila vojvodi trn v peti, saj je nadzorovala pro- met po rečni dolini ter ločevala njegovi gospostvi Lebek pri Vačah in Višnjo Goro. Nič manjši ni bil njen simbolni pomen, kajti morda že od leta 1247 je imel v njej sedež vicedom, pristojen za nadzor in upravo oglejskega premoženja na Kranjskem.22 Širša okolica Litije je v petdesetih letih 13. sto- letja postala eno ključnih bojišč med rivaloma. Patriarhov vpliv je bil namreč tu še precej močan, saj je poleg Verneka nadzoroval južno od Save le- žeči Lihtenberk. Tega se je vojvoda dobro zavedal, zato je k uveljavljanju svoje oblasti pristopil zelo sistematično. Natančno sosledje dogodkov zara- pisnih virih morda prvič pojavi na seznamu kranjskega plemstva iz okrog leta 1400, na katerem je izpričan He- annsl von Roy (StLA, Meillerakten, XIV-a, št. 1, fol. 36r. Fo- tografiji dokumenta mi je posredoval dr. Andrej Nared, za kar se mu najlepše zahvaljujem). O izvoru in pomenu imena Roje gl. Snoj, Etimološki slovar, str. 359. 18 URBKr II, str. 137–140, št. 174; Komac, Od mejne grofije, str. 158–161. 19 Kot dominus Carniole je prvič izpričan 15. junija 1251 (URBKr II, str. 141–143, št. 180). 20 Manzano, Annali del Friuli II, str. 383; prim. Komac, Od mejne grofije, str. 166–168. Gradovi, ki naj bi jih zasedel koroški vojvoda, poimensko niso znani. 21 URBKr II, str. 198–199, št. 251. 22 URBKr II, str. 107–108, št. 141, str. 115–117, št. 149, str. 132– 133, št. 169, str. 136–137, št. 173, str. 157–158, št. 199; Komac, Od mejne grofije, str. 168; Kos, Vitez in grad, str. 239–241. di pomanjkanja virov ni povsem jasno, vendar o njihovem vsaj približnem poteku ni dvoma. Ulrik na tem območju, z izjemo nekoliko severneje le- žečega Lebeka, ni razpolagal z lastno utrjeno po- stojanko, zato se jo je odločil zgraditi na skrajnem severnem obronku višnjegorskega gospostva, blizu Verneka in še bližje Lihtenberka. Umestil jo je na majhen strm izrastek pobočja Tičnice (395 m) nad Šmartnim pri Litiji, tik ob pot, ki je povezovala oglejski utrdbi. Odprto ostaja ključno vprašanje, ali je najprej zgradil Roje kot oporišče oziroma odskočno desko za vojaške operacije ali je prej zavzel in porušil patriarhova gradova ter šele zatem postavil novega, s katerim bi zavaroval nedavne pridobitve.23 Kakorkoli že, šlo je za pro- tipravno gradnjo, saj vojvoda zanjo ni dobil dovo- ljenja formalnega mejnega grofa. Gradnja novega gradu je bila za Ulrika izjem- nega pomena, saj je očitno osebno spremljal njen potek. Z deli so verjetno pričeli sredi petdese- tih let in morda ni naključje, da je Spanheim s številčnim spremstvom aprila 1256 prišel na Li- tijsko.24 Ponovno je bil tu čez leto dni, ko je bila gradnja večinoma že končana. 24. aprila 1257 je namreč dal napisati listino, v kateri je kot kraj iz- stavitve navedeno in novo castro nostro in Carniola circa Werdeneke erecto.25 Utrdba tedaj sploh še ni imela imena in je bila označena preprosto le kot »novi grad«; tako je bilo tudi avgusta 1262, ko je vojvoda tu zopet listinil (apud novum castrum circa Sowam).26 Druga listina v nasprotju s prvo vsebu- je seznam prič, vendar med njimi presenetljivo ni kastelana novozgrajene spanheimske postojan- ke. To najverjetneje pomeni, da gradbena dela morda vendarle še niso bila povsem dokončana ali da v njej še ni bilo stalne posadke. V pogodbi med patriarhom Gregorjem de Montelongom in vojvodo Ulrikom III. Spanheim- skim iz 22. maja 1265 se grad omenja kot castri novi quod dictus dominus dux construi fecerat in loco qui dicitur Afolter, kar kaže na to, da je na njem tedaj že sedela spanheimska ministerialna rodbina Apfaltrerjev.27 Korošec je obljubil do prihodnje- 23 Jasnih dokazov ni, toda obstajajo utemeljene domneve, da je vojvoda poleg Verneka osvojil in morda porušil tudi Lihtenberk (Komac, Od mejne grofije, str. 168–169, 174–175). 24 MHDC IV/1, str. 492–493, št. 2628, str. 493, št. 2629. Kraj izstavitve listin, označen kot apud Lutigiam oziroma apud Lvtyam, je verjetno današnje Šmartno pri Litiji in ne Li- tija (Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Liti- ja). 25 MHDC IV/1, str. 507, št. 2650; Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, geslo Apfalter. 26 URBKr II, str. 238–239, št. 301; Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, geslo Apfalter. 27 URBKr II, str. 266–269, št. 345; Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, geslo Apfalter. 205 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku ga sv. Jakoba (25. julij) obnoviti trg in grad Vernek z lesom iz svoje nove utrdbe ter dovoliti vrnitev in naselitev oglejskih ljudi. S tem se je obvezal storiti nič drugega kot porušiti svojo protipravno zgrajeno postojanko nad Šmartnim pri Litiji in ponovno zgraditi patriarhovo ob reki Savi, toda obljube ni izpolnil.28 Čez manj kot tri leta, marca 1268, sta namreč omenjena prva kastelana na Ro- jah (de Aphalter), to sta bila brata Henrik I. (Hainz) in Oton I.29 O njiju ni na voljo drugih podatkov, toda pri vojvodi sta zagotovo uživala dovolj zau- panja, da jima je v varstvo in upravljanje izročil enega ključnih gradov v regiji. Glede na okoliš- čine je mogoče celo, da sta ime Apfalter prinesla s seboj in ga prenesla na svoj novi dom. Nekaj o njunem družbenem položaju pove omenjena li- stina. Med navedenimi pričami, večinoma iz vrst lokalnega spanheimskega ministerialnega plem- stva, zasedata predzadnje mesto, kar kaže na nju- no skromno poreklo in majhen ugled. GENEALOŠKA PODOBA IN POSESTNI RAZVOJ RODBINE DO SREDE 14. STOLETJA Vojvoda Ulrik III. vse do svoje smrti konec ok- tobra 1269 ni izpolnil obljube o porušenju gradu Roje, ki je tako postal matični sedež in eno glav- nih rodbinskih središč Apfaltrerjev v srednjem veku. Spanheimovi vladavini je sledilo leto dni dolgo obdobje negotovosti in politične polariza- cije plemstva. Večina je za novega deželnega gos- poda podprla Ulrikovega brata, novoizvoljenega oglejskega patriarha Filipa († 1279), manjšina pa 28 Komac, Od mejne grofije, str. 175. Vojvoda je patriarhu ob- novitev Verneka obljubil že ob sklenitvi miru novembra 1261 (MHDC IV/1, str. 570–574, št. 2761). 29 URBKr II, str. 294, št. 382. njunega bratranca, češkega kralja Otokarja II. Přemysla (1253–1278), ki mu je pokojni z oporoko zapustil svoje dežele. Slednji je nazadnje z vojaš- ko silo pokoril uporno plemstvo in za nekaj let prevzel oblast.30 Za koga so se opredelili Apfal- trerji, ni znano, toda novemu deželnemu gospo- du očitno niso odločneje nasprotovali. Še naprej so namreč obdržali Roje in jih tako ni doletela usoda nekaterih sodeželanov, ki so izgubili svoje gradove in bili prisiljeni zapustiti domovino.31 S smrtjo vojvode Ulrika III. je za Apfaltrer- je nastopila nova stvarnost, v kateri so se očitno dobro znašli. Z novim vladarjem, češkim kraljem Otokarjem II. Přemyslom, so imeli manj oseben odnos, kar jim je omogočalo samostojnejši razvoj in dajalo več svobode pri sprejemanju odloči- tev. Vajeti družinske politike je najpozneje sredi sedemdesetih let prevzela nova generacija, ki se je začela povezovati z nekdanjim spanheim- skim nasprotnikom, oglejsko cerkvijo. Friderik I., očitno novi senior rodbine, je tako junija 1275 od patriarha Rajmunda della Torreja (1273–1299) prejel v fevd osem hub v Jablanici pri Litiji in šest vinogradov na Moravški Gori.32 Kmalu zatem je skupaj z bratoma Bernardom I. in Janezom I. 30 Komac, Od mejne grofije, str. 224–231. 31 Komac, Od mejne grofije, str. 229. 32 Bianchi, Documenta historiae Forojuliensis, str. 123, št. 392. Toponim Apfolter z osmimi hubami se ne more nanaša- ti na lokacijo gradu Roje (Apfalter), kajti tu je stal samo grajski kompleks, naselja ni bilo. Zato se kot najverjet- nejša možnost ponuja Jablanica vzhodno od Litije, ki je ležala v okviru oglejskega gospostva Lihtenberk. Za oznako in monte Morawaz se verjetneje skriva Moravška Gora kot Moravče pri Gabrovki (prim. Kosi et al., His- torična topografija Kranjske, gesla Apfalter, Moravče pri Gabrovki, Spodnja Jablanica in Zgornja Jablanica). Na podlagi vsebinsko skopega vpisa o podelitvi fevdov ni mogoče ugotoviti, kako je Friderik prišel do njih. Grad Roje je do začetka 19. stoletja že popolnoma propadel. Danes so vidni le še ostanki severozahodnega zidu grajskega jedra, vse ostalo je že zdavnaj prekrila ruša (foto: Jernej Kotar, junij 2014). 206 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku (Haynselm) na svoji zemlji na Polšniku zgradil cerkev Matere božje in ji daroval potrebno opre- mo. Postavljena je bila na ozemlju šentrupertske župnije, zato je dovoljenje za gradnjo dal tamkaj- šnji župnik Herman, ki je v ta namen iz svoje žup- nije izločil v hribovju vzhodno od Litije ležeče kraje med Nagom in Glinjekom, in sicer Šumnik, Ravne, Preveg, Nag, Sušje, Koprivnik, Och, Jako- bikh in Zgornji Polšnik.33 Cerkev je bila nekaj časa brez duhovnika, 16. oktobra 1280 pa jo je oglejski patriarh Rajmund della Torre določil za sedež kuracije in za vzdrževanje kurata dodelil zgoraj navedene kraje. Pravica do prezentacije novega duhovnika je pripadla Apfaltrerjem, pravica do potrjevanja pa šentrupertskemu župniku.34 Patronatne pravice nad polšniško kuracijo, pozneje župnijo,35 so imele v naslednjih stolet- jih pomembno povezovalno vlogo znotraj zelo razvejane rodbine. V rokah vsakokratnega se- niorja so brez prekinitve ostale vse do leta 1941, kar je najdaljši neprekinjeni zasebni patronat na Kranjskem, morda celo na ozemlju današnje Slo- venije.36 Obstoj rodbinske grobnice v tej cerkvi ni dokazan, toda povsem mogoče je, da so v njej po- kopali katerega od prvih pripadnikov rodu.37 Kdaj in kako so Apfaltrerji prišli do posesti okrog Pol- šnika, zaradi pomanjkanja virov ni mogoče ugo- toviti. Odprto ostaja tudi vprašanje, čigavi sinovi so bili omenjeni trije bratje, saj o njih ni nobenih drugih znanih podatkov. Viri o Apfaltrerjih nato popolnoma presah- nejo za več kot pol stoletja. Nekaj drobcev za to obdobje sicer prinašata Schönleben in Valvasor, toda v njihovo verodostojnost lahko upravičeno dvomimo.38 Na pripadnike rodu znova naletimo 33 Za lokalizacijo toponimov gl. Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, gesla Glinjek, Jakobikh, Koprivnik, Nag, Och, Preveg, Ravne, Sušje, Šumnik in Zgornji Pol- šnik. Och bržkone ni oronim, saj listina jasno govori o krajih, ampak toponim, ki bi ga lahko njen prepisovalec s konca 15. stoletja popačil iz Art, to pa so Rtiče vzhodno od Polšnika (prim. prav tam, geslo Rtiče). 34 Koblar, Drobtinice 3/3, str. 104–105 (regest je napačno datiran v leto 1286); Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528 (po Koblarju navaja leto 1286); Höfler, Gradivo za hi- storično topografijo, str. 194. Polšniškemu duhovniku sta pripadli krstna in pogrebna pravica. Novoustanovljena kuracija je bila neke vrste vikariat pražupnije Šentrupert na Dolenjskem. 35 Polšnik je postal samostojna župnija na prelomu 15. v 16. stoletje (Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 194; Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528–529). 36 Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528, 543. 37 Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528, op. 19. 38 Po Schönlebnu, čigar zapiski o genealogiji rodbine Ap- faltrer so polni napak, naj bi bili v tem obdobju izpri- čani Konrad (Chunzo) Apfaltrer in njegova žena Cecili- ja Kolenc (1295), njuna hči Lucija, soproga Majnclina Hmeljniškega (1314), in Henrik Apfaltrer (1326) (SI AS 1001, Schönleben Janez Ludvik: Genealogija rodbine šele na začetku druge polovice tridesetih let 14. stoletja. Do tedaj so se posestno razširili že tudi preko meja Kranjske. Oton II. in njegova žena Jera sta namreč avgusta 1336 brežiškemu upra- vitelju Ulriku in njegovi soprogi za 11 mark gra- ških pfenigov prodala svojo posest na Kremenu jugovzhodno od Brestanice, fevd salzburške nad- škofije.39 Zakonca sta izpričana še oktobra 1341, ko sta od Janeza, sina Ofa II. Kostanjeviškega, in njegove matere Elizabete prejela dvor pri Brodu v Podbočju ob Krki na Dolenjskem.40 Razlogi za podelitev niso znani, a bi lahko tičali v sicer ne- dokazljivem sorodstvu med rodbinama. Dvor sta dobila v dosmrtno posest, Oton pa ga je posedo- val še maja 1352, ko sta omenjeni Janez Kostanje- viški in njegova žena grofu Frideriku I. Celjskemu v zameno za neko posestvo prodala svoje moštvo (manschaft) severno od Krke skupaj s pripadajo- čimi fevdi. Določeno je bilo, da ga bodo po Oto- novi smrti podedovali njegovi otroci in ga uživali kot celjski fevd.41 Najpozneje na začetku druge polovice 14. stoletja so torej Apfaltrerji postali tu- di vazali Celjskih. Povsem možno je, da je Oton II. začetnik gallensteinske linije, druge od dveh glavnih srednjeveških rodbinskih vej.42 Med številnimi pričami v listini iz aprila 1337, s katero je Leopold iz Dan stiškemu opatu Janezu in konventu prodal tri hube v Poljanah pri Stični, nastopata tudi Nikolaj in Friderik II. (Fritzel) Ap- faltrer.43 Njuno sorodstveno razmerje ni navede- no, enako je tudi pri Juriju in Albrehtu (Prichtel) Lihtenberških, v seznamu prič zapisanih tik pred njima.44 Nasprotno pa so Viljem, Tomaž in Alber iz Glogovice južno od Šentvida pri Stični izrecno označeni kot bratje.45 Friderik (Frittzlein, Friczel) je omenjen še dvakrat leta 1345, o Nikolaju drugih podatkov ni. Najprej ga srečamo februarja med Apfaltrer). Lucijo omenja tudi Valvasor, le da naj bi bila poročena z Otonom Sichersteinskim (Valvasor, Die Ehre XI, str. 443–444). Njunih navedb ni mogoče preveriti. 39 Lang, Die Salzburger Lehen, str. 42; Blaznik, Historična to- pografija, str. 378. 40 SI AS 1063, ZL, št. 6186, 1341 X 18, s. l.; Kosi et al., Histo- rična topografija Kranjske, geslo Brod v Podbočju. O dvo- ru gl. Predovnik, Trdnjava Kostanjevica, str. 20. O Janezu Kostanjeviškem gl. Komac, Kostanjeviški kastelani, str. 100–101. 41 SI AS 1063, ZL, št. 4123, 1352 V 25, s. l. 42 Gallensteinska linija bo obravnavana v članku Rodbina Apfaltrer v srednjem veku. Vzpon in zaton gallensteinske lini- je. 43 CKL I, str. 187–188, št. 166; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Poljane pri Stični. 44 V kakšnem sorodstvenem razmerju, če sploh, sta bila Ju- rij I. in Albreht III. Lihtenberška, ni znano (prim. Slana, Grad Lihtenberk, str. 417, 419, Tabela I: Stari Lichtenbergi – kranjska linija). 45 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Glogovi- ca. 207 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku poroki Ulrika z Magolnika za dolg pri Judinji Sil- berlein in njenem sinu Jožefu ter nato še aprila, ko sta z ženo Katarino Gaestleinu Kolencu za 17 mark oglejskih pfenigov prodala tri hube v Kraš- cah v Moravški dolini.46 Na drugi listini visi Fri- derikov pečat, ki je verjetno najstarejši ohranjeni pečat pripadnika rodbine Apfaltrer. Apfaltrerji so bili že v prvi polovici 14. stole- tja tesno povezani s sosednjimi Lihtenberškimi in njihovim gradom Lihtenberkom. Kot kaže, je zgoraj omenjeni Albreht (III.) (Prichtel, Prechtli- nus, Prechtlein) Lihtenberški, ki je spomladi 1337 prisostvoval prodaji treh hub stiškemu samo- stanu, izviral iz rodu Apfaltrerjev in ga lahko označimo kot Albrehta I. Junija 1341 je v imenu Albrehta II. (Prechtlinus) Apfaltrerja in njegove žene Kunigunde od oglejskega patriarha Ber- tranda (1334–1350) prejel v fevd desetino od pet- najstih hub v Gradišču na Primskovi gori, ki sta jo prelatu pred tem vrnila brata Henrik in Ulrik Planinska.47 Njegovo poreklo razkriva listina iz novembra 1350, s katero sta Nikolaj in Vendelina Blagoviška samostanu klaris v Mekinjah prodala dve hubi v Podorehu pri Moravčah. Na njej viseči 46 SI AS 1063, ZL, št. 6213, 1345 II 10, s. l.; št. 127, 1345 IV 24, s. l.; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Krašce. 47 SI AS 1063, ZL, št. 5962, 1341 VI 7, Čedad; Kosi et al., Hi- storična topografija Kranjske, geslo Gradišče – Primskova gora. pečat Albrehta Lihtenberškega v grbovnem ščitu prikazuje na trohribu rastočo jablano, torej Ap- faltrerjev grb.48 Najverjetnejša razlaga je, da se je kot oglejski gradiščan naselil na Lihtenberku in se začel imenovati po njem. Rodbini Apfaltrer- jev in Lihtenberških sta bili skoraj zagotovo tudi sorodstveno povezani, na to pri obojih kaže pri- sotnost ne ravno pogostega osebnega imena Al- breht (Prechtlin), značilnega za Lihtenberške.49 V kakšnem razmerju sta bila Albreht I. in Albreht II., ostaja neznanka. Zaradi pomanjkanja virov je genealoška po- doba rodu ob koncu prve polovice 14. stoletja ze- lo nejasna, saj znanih pripadnikov ne zmoremo sorodstveno povezati med seboj. Veliko število moških članov je omogočalo razvejanje rodbine, vendar smo o nastanku posameznih vej slabo po- učeni. V srednjem veku sta obstajali dve glavni liniji, obe pa sta dokaj jasno zaznavni že okrog srede 14. stoletja. 48 SI AS 1063, ZL, št. 5089, 1350 XI 23, s. l.; Kosi et al., Historič- na topografija Kranjske, geslo Podoreh; Kos, Vitez in grad, str. 172. O grbu Lihtenberških gl. Slana, Grad Lihtenberk, str. 414. Lidija Slana Albrehta I. Apfaltrerja kot Albrehta III. uvršča v rodovnik Lihtenberških in mu pripisuje tri sinove, toda pravilnost navedb je vprašljiva (Slana, Grad Lihtenberk, str. 417–418, 419, Tabela I: Stari Lichtenber- gi – kranjska linija). 49 Kos, Vitez in grad, str. 171–172; Slana, Grad Lihtenberk, str. 413. Pečat Friderika II. Apfaltrerja na listini iz 24. aprila 1345 (SI AS 1063, ZL, št. 127, 1345 IV 24, s. l.). 208 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku GLAVNA LINIJA I – ROJE Grad Roje je bil od nastanka dalje domova- nje Apfaltrerjev, z razcepitvijo rodu pa je postal sedež ene od dveh glavnih srednjeveških linij. To se je lahko zgodilo že v zadnji četrtini 13. ali prvi četrtini 14. stoletja, vendar zaradi preskromnih virov natančnejših ugotovitev za zdaj ni mogo- če podati. Kot smo videli v prejšnjih poglavjih, je iz prvih desetletij obstoja rodbine znanih več moških predstavnikov in vsak od njih bi lahko za- čel novo vejo. Skorajda ni dvoma, da je začetnik rojske linije nekdo, ki je bil ob delitvi rodu (naj)- starejši. Bil je namreč v privilegiranem položaju in nenavadno bi bilo, če si ne bi izboril matične- ga gradu z najbližjo posestjo. Apfaltrerji so tedaj še sodili med nižje plemstvo z ne prav zavidljivim imetjem, zato si niso imeli veliko razdeliti. Kot prvega znanega pripadnika rodbinske veje s sedežem na gradu Roje lahko s precejšnjo me- ro gotovosti prepoznamo Bernarda II. Omenjen je le julija 1347, ko je skupaj z Albrehtom (Precht- lein) Mehovskim od Greinerja iz Vrhkrke in nje- gove žene Margarete za 8 mark oglejskih pfenigov kupil hubo in pusti mlin v današnjih Velikih ali Malih Lesah nedaleč od izvira Krke.50 Kupca so morale povezovati tesne, najverjetneje sorodstve- ne vezi. Ob zgornjem toku dolenjske reke sta bili obe rodbini posestno prisotni do leta 1431, ko je Gašper I. Apfaltrer Martinu Mehovskemu prodal hubo v današnjih Velikih ali Malih Lesah in dva dela žitne desetine od desetih hub v okolici.51 Posestni transakciji iz let 1347 in 1431 se brez dvoma nanašata na isto hubo. To ne dokazuje le posestne kontinuitete med Bernardom II. in Gašperjem I., temveč kaže tudi na genealoško vez med njima. Zaradi pomanjkanja virov je ne more- mo zanesljivo ugotoviti, toda domnevamo lahko, da gre za sorodstvo v ravni črti. Verjeten odgovor bi mogli podati, če bi poznali vsaj približno Bernar- dovo starost v času edine znane omembe leta 1347. Na osnovi njegovega osebnega imena lahko skle- pamo, da je bil potomec enega od leta 1280 izpri- čanih bratov Friderika I., Bernarda I. ali Janeza I. Rojska linija postane jasno otipljiva z Janezom II. (Hanns), domnevnim sinom ali vnukom Ber- narda II. V virih ga prvič zasledimo sredi novem- bra 1389, ko mu je oglejski patriarh Jan Sobieslav (1387–1394) podelil v fevd štiri hube v Tihaboju.52 Vsebino fevdnega pisma poznamo le iz kratkega 50 SI AS 1063, ZL, št. 5280, 1347 VII 25, s. l.; Kosi et al., Histo- rična topografija Kranjske, gesli Male Lese in Velike Lese. 51 SI AS 1063, ZL, št. 504, 1431 IV 24, s. l.; Kosi et al., Historič- na topografija Kranjske, gesli Male Lese in Velike Lese. 52 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 13, št. B; prim. Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, geslo Tihaboj. povzetka v skoraj dvesto let mlajšem zapuščin- skem inventarju Krištofa Apfaltrerja, zato ne vemo, ali je posest kupil ali podedoval, možno je oboje. Naslednjič naletimo nanj na seznamu kranjskega plemstva iz okoli leta 1400, na kate- rem je vpisan kot Heannsl von Roy.53 Pri raziskovanju Janezove življenjske poti smo v pretežni meri odvisni od povzetkov listin v zgo- dnjenovoveških zapuščinskih inventarjih njego- vih daljnih potomcev in retrogradnih sklepanj. Tako izvemo, da je spomladi 1402 vojvodi Ernestu Železnemu (1402–1424) vrnil štiri hube na Ma- golniku, listino pa sta s pečatom overila Janez Kozjaški, oskrbnik v Svibnem, in Ulrik iz Starega Dvora pri Svibnem.54 S takšnim pismom je izstavi- telj fevdnega gospoda po navadi prosil za prenos fevdov na nekoga drugega, toda kot bomo videli v nadaljevanju, so bile te štiri magolniške hube v naslednjih desetletjih še vedno v rokah Janezovih potomcev. Kako torej pojasniti to neskladje? Bega že vprašanje, zakaj je bila ta listina kot izhodni dokument še v drugi polovici 16. stoletja v posesti Apfaltrerjev. Janez je imel poimensko neznanega sina in morda je prav nanj želel prenesti omenje- ne fevde, a je zaradi njegove nenadne smrti listi- na obtičala na gradu Roje.55 Po daljšem premoru se Janez v virih znova pojavi junija 1420, ko je od sestre Ane in njene- ga moža Pankraca Turjaškega kupil hubo v Šent- rupertu, fevd krške škofije.56 Najdemo ga tudi na seznamu Kranjcev iz let 1421–1422, toda njegova življenjska pot se je očitno iztekla še pred nastan- kom popisa.57 Spisan naj bi bil namreč med kon- cem avgusta 1421 in začetkom maja 1422, Pankrac Turjaški pa je najpozneje sredi avgusta 1421 krške- ga škofa prosil, naj omenjeno hubo po dopolnjeni polnoletnosti podeli Gašperju I. Apfaltrerju, kar pomeni, da je bil njegov ded Janez že pokojni.58 O 53 StLA, Meillerakten, XIV-a, št. 1, fol. 36r; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 36, 37. 54 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 13, št. A; prim. Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, gesli Magolnik in Stari Dvor. 55 Gl. nadaljevanje. 56 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; SI AS 309/A/25, Apfal- trer Henrik Julij: zapuščinski inventar (12. 4. 1698), pag. 23–24, št. 47; Preinfalk, Gospodje Turjaški, str. 144. 57 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 311–312, Priloga 1, 313–314, Priloga 2. Kdo se skriva za vpisom Ain Aphalter na prvem seznamu, ni jasno, lahko bi bil tudi Janez II. V drugem popisu navedena Hanns Apfaltrer in Hanns von Roy sta verjetno ena in ista oseba, saj drugega pripadni- ka rodbine s tem imenom v tem času ne poznamo. Pri drugem se polni zapis glasi Hanns vnd von Roy sein sun; ali se za prečrtanim sun morda skriva (pred kratkim?) umrli Janezov sin ali celo vnuk Gašper I., ne moremo ugotoviti, je pa slednji vpisan na prvem seznamu. 58 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 36–38; KLA, KLA 118-A- 2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403–1468, fol. 94r–94v. 209 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Janezovi družini vemo le, da razen zgodaj umrle- ga sina drugih moških potomcev očitno ni imel, saj ga je po smrti kot dedič nasledil vnuk Gašper. Od tu dalje je genealoška podoba rojske veje Ap- faltrerjev po zaslugi občutno boljše ohranjenosti virov bolj ali manj jasna. O Janezovi sestri Ani II. je na voljo malo po- datkov. Domnevamo lahko, da je bila mlajša od brata, kajti prvič jo zasledimo šele v krški fevdni knjigi leta 1403. Tedaj je že bila poročena s Pan- kracem I. Turjaškim, ki ji je z dovoljenjem krške- ga škofa za doto namenil tri hube, dvor in mlin v Šentrupertu ter geografsko neopredeljen oštat, verjetno prav tako ležeč v Šentrupertu.59 Kot za- nimivost omenimo, da sta zakonca gojila tesne stike z Erhardom Gallom z Gallensteina, sorod- nikom druge glavne veje Apfaltrerjev.60 Ana se v virih pojavi še junija 1420 ob že omenjeni prodaji hube bratu, o njeni nadaljnji življenjski usodi pa nismo obveščeni.61 Živela bi lahko še dolgo, kajti njen mož je bil živ še leta 1446.62 Vprašanje nju- nega potomstva ni docela pojasnjeno. Z njim se je najpodrobneje ukvarjal Miha Preinfalk, ki je z zadržkom domneval, da sta bila njuna sinova Vigul in Osterman Turjaška.63 Odgovor se morda skriva na koncu vpisa Vigulovih fevdov v krški fevdni knjigi, kjer je prečrtan zapis vnd von Pan- greatzen seinem vater aufgeben vnd an in komen.64 Če se pisar ni zmotil, je to neizpodbiten dokaz, da sta bila res njuna otroka. Gašperju I., sinu poimensko neznanega sina Janeza II.,65 v virih sledimo od poletja 1421. Avgu- sta se je krški škof Ernest (1411–1432) v Ljubljani na prošnjo Pankraca Turjaškega obvezal, da bo mlademu Apfaltrerju po doseženi polnoletnosti podelil v fevd hubo v Šentrupertu, ki jo je junija 1420 od Turjaškega kupil njegov tedaj že pokoj- 59 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 216r. O Pankracu I. Turjaškem gl. Preinfalk, Go- spodje Turjaški, str. 144–147. 60 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 216r; SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; Prein- falk, Gospodje Turjaški, str. 144–145. Erhard Gall z Gallen- steina je bil bratranec Margarete II. Gall z Gallensteina, žene Andreja I. Apfaltrerja, seniorja druge glavne linije Apfaltrerjev (Bizjak, Rodbina Gall, str. 71–72, Rodovnik 4. Gall – Gallenstein). 61 Gl. op. 56. 62 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 52r. 63 Preinfalk, Gospodje Turjaški, str. 146–150. 64 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 291v. 65 Janez II. je v virih izrecno označen kot Gašperjev ded (een, ene) (KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403–1468, fol. 57v; AT ÖStA/HHStA, Hs. B 22, Notranje- avstrijska fevdna knjiga 1423–1426, fol. 57r; gl. Preinfalk, Rodbina v luči srednjeveških listin, str. 349–350, 365). ni ded Janez.66 Iz četrt stoletja mlajšega zapisa v krški fevdni knjigi izvemo, da je do podelitve tudi prišlo, vendar točen datum ni znan.67 V času prve omembe v virih je moral Gašperju do dopolnitve polnoletnosti manjkati le še kak mesec. Njegovo ime se namreč pojavi na seznamu Kranjcev, na- stalem domnevno po 19. avgustu 1421 in pred 2. majem 1422, saj ga v primeru mladoletnosti na njem skoraj zagotovo ne bi bilo.68 Ob dedovi smrti je očitno kot edini živeči moški predstavnik rojske veje Apfaltrerjev postal njen senior in zadnji up za njeno preživetje. Ne ravno bogata dediščina je bila tako obvarovana pred delitvijo in je ostala v rokah enega dediča, kar je brez dvoma imelo po- zitiven učinek na nadaljnji razvoj rodu. O Gašperju imamo na voljo občutno več po- datkov kot o njegovih prednikih. Valvasor ob skli- cevanju na Bucelina navaja, da naj bi bil leta 1426 celjski glavar v Kostanjevici na Krki in bil poročen s pripadnico rodbine Gall.69 Bucelinov rodovnik Apfaltrerjev je preveč nezanesljiv, zato podatkov ne moremo imeti za verodostojne. Po navedbah benediktinskega polihistorja iz 17. stoletja naj bi Gašperja nekateri imenovali Henrik, ženino ime, ki ga je Valvasor izpustil, pa naj bi bilo Ana.70 Tu gre za očitno zmešnjavo, kajti Henrik (II.) je bil pri- padnik druge glavne linije Apfaltrerjev in je kot kostanjeviški glavar izpričan v letih 1429–1433/34.71 Na podlagi ohranjenega arhivskega gradiva lahko sodimo, da se Gašper ni dejavneje vklju- čil v službo deželnega kneza, grofov Celjskih ali katerega drugega gospoda, temveč se je posvetil upravljanju svoje ne prav velike posesti. Nekoli- ko jo je povečal oktobra 1428, ko je od Barbare, vdove Jurija Mindorferja, ter njunih sinov Jako- ba, Andreja, Krištofa in Jurija kupil šest hub v krajih Dule, Ravne in Quinttensdorf vzhodno od Čateža.72 Štiri od njih, tri v Quinttendorffu in eno v Dulah, je naslednje leto prejel v fevd od oglej- skega patriarha Ludvika (1412–1439), kot lahko 66 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 94r–94v. Lega hube je opredeljena kot »pri Mo- kronogu«, vendar je iz drugih virov znano, da je ležala v Šentrupertu (na primer prav tam, fol. 57v). Gl. op. 56. 67 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 57v. Gl. tudi fol. 283r in KLA, KLA 118-A-2/9, Fevdna knjiga škofije Krka 1455–1475, fol. 94r. 68 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 36–38, 311–312, Priloga 1. 69 Valvasor, Die Ehre XI, str. 332. Celjski so imeli grad in gos- postvo Kostanjevica v zastavi v letih 1418/1420–1431 (Biz- jak, Srednjeveške računske knjige 1, str. 31). 70 Bucelin, Germaniae topo-chrono-stemmatographicae, str. 6. 71 Kotar, Apfaltrerji na Gamberku, str. 198. 72 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 13–14, št. C. Za lokalizacijo toponimov Dule (im Thal) in Ravne (Raun) gl. Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesli Dule in Ravne. Neidentificirani Quinttensdorf je treba iskati v njuni bližini. 210 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku sklepamo iz skoraj osemdeset let mlajšega vira, pa sta bili preostali dve prosta last Mindorferjev.73 Marca 1431 mu je vojvoda Friderik IV. (1402–1439) podelil vse, kar je podedoval po dedu in je bilo deželnoknežja last, to sta bili desetini na Kleniku pri Vačah in v Moravčah, fevda vojvodine Kranj- ske, ter štiri hube na Magolniku, fevd gospostva Svibno.74 Nekaj več kot mesec dni zatem je Mar- tinu Mehovskemu za 42 funtov dobrih dunajskih pfenigov prodal lastno hubo v današnjih Velikih ali Malih Lesah in dva dela žitne desetine od desetih hub v Velikem in Malem Globokem ter Velikih in Malih Lesah ob zgornjem toku Krke, za pečatenje listine pa je naprosil Marka Mehov- skega, župnika v Šmartnem pri Litiji, ter Janeza Lihtenberškega in Krištofa Gumplerja.75 Gašper je užival tudi celjske fevde, ki jih je prav tako podedoval po dedu. Grof Friderik II. mu je leta 1436 podelil tretjino žitne desetine na območju Polšnika, in sicer v Šumniku od dveh hub, na Ravnah od šestih, Prevegu od treh, Suš- jah od dveh, Koprivniku od treh, Rtičah od ene, Zgornjem Polšniku od treh, Spodnjem Polšniku od štirih in v Seruču od ene, upravičeno pa lah- ko domnevamo, da so ti dohodki že dolgo polnili rodbinsko malho.76 Prihajali so namreč z območja najstarejših znanih posesti Apfaltrerjev in veči- noma iz krajev, že leta 1280 določenih za vzdrže- vanje duhovnika v novoustanovljeni polšniški kuraciji. Rojski veji so skupaj z matičnim gradom verjetno pripadli že ob razcepitvi rodbine. Te fev- de je Gašperju septembra 1455 potrdil grof Ulrik II., po izumrtju Celjskih novembra 1456 pa so pos- tali deželnoknežji in mu jih je kot take v letih 1457 in 1464 podelil cesar Friderik III. (1452–1493).77 73 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 14, št. D. V izvlečku vsebine listine je patriarhovo ime pomotoma zapisano kot Friderik. V kupoprodajni pogodbi med Gašperjevim sinom Filipom in duhovnikom Matevžem Gallom s Šentjurjeve gore iz aprila 1505 je huba v Ravnah označena kot Apfaltrerjeva prosta last (aÿgens freÿs guets) (SI AS 1063, ZL, št. 1028, 1505 IV 24, s. l.). 74 AT ÖStA/HHStA, Hs. B 22, Notranjeavstrijska fevdna knjiga 1423–1426, fol. 57r; SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 14, št. E; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesla Klenik, Magolnik in Moravče. Uživanje teh fevdov je leta 1444 potrdil kralj Friderik III. (1440–1493) (AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 218r). 75 SI AS 1063, ZL, št. 504, 1431 IV 24, s. l.; Kosi et al., Historič- na topografija Kranjske, gesla Malo Globoko, Male Lese, Veliko Globoko in Velike Lese. 76 SI AS 1073, ZR, I-57r, Fevdna knjiga grofov Celjskih za grofiji Ortenburg in Celje 1436–1447, fol. 73v; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesla Koprivnik, Preveg, Ravne, Rtiče, Seruč, Spodnji Polšnik, Sušje, Šumnik in Zgornji Polšnik. 77 SI AS 1073, ZR, I-3r, Fevdna knjiga grofov Celjskih za Kako se je Gašper opredelil v habsburško-celj- ski vojni (1437–1440 in 1442–1443), ni znano. Kot pričata seznama kranjskih deželnih stanov, je bil vojaško aktiven leta 1446, ko je bil skupaj s prelati, gospodi, vitezi in oprodami iz vseh treh notranje- avstrijskih dežel osebno pozvan k udeležbi na vo- jaškem sklicu v Radgoni oziroma Fürstenfeldu za obrambo Štajerske pred napadi ogrske vojske.78 Živ je bil še junija 1464, umrl pa je kmalu zatem, star okrog šestdeset let.79 Z ženo, katere imena in porekla ne poznamo, sta imela sinove Jurija II., Janeza III. in Filipa, ki so že pred koncem leta 1464 nastopali kot dediči pokojnega očeta.80 Sredi šestdesetih let 15. stoletja je glava rojske veje rodbine postal Gašperjev najstarejši sin Ju- rij, o katerem imamo zelo malo podatkov. Prvič ga srečamo na seznamu kranjskih deželnih sta- nov iz leta 1446, na katerem je zaradi razlikovanja od starejšega soimenjaka iz druge rodbinske lini- je označen kot mlajši (Jorg Aphaltrer der Junger).81 Aprila 1463 se je skupina plemstva, del katere sta bila tudi Jörg in Hans Apholtrer, v Dunajskem No- vem mestu poravnala s cesarjem glede njegovih finančnih obveznosti, vendar ne moremo z go- tovostjo potrditi, da sta identična s kranjskima bratoma Jurijem in Janezom Apfaltrerjem, saj ni mogoče razumeti in pojasniti njune prisotnosti v tej združbi.82 Leta 1464 je Friderik III. Juriju kot novemu nosilcu fevdov podelil desetini na Kle- niku pri Vačah in v Moravčah ter štiri hube na Magolniku.83 Verjetno je kmalu zatem umrl, saj je to njegova zadnja znana omemba. Svet je zapustil mlad in brez otrok.84 Po Jurijevi smrti je na čelo rodbine stopil brat Janez, najvidnejši srednjeveški predstavnik rojske linije in začetnik njenega vzpona. Prvič ga zasle- grofijo Celje 1455, fol. 1r; SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 15, št. F, G; StLA, Herrschaft und Stadt Cilli, Karton 3, Heft 17, Fevdna knjiga nekdanjih celjskih posesti v grofijah Celje in Or- tenburg 1457, fol. 24r. 78 RI XIII, 26, št. 193; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 40, 315–317, Priloga 3, 318–319, Priloga 4. 79 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 15, št. G. 80 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 268v. 81 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 315–317, Priloga 3. 82 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 87, št. 664. 83 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 268v; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesla Klenik, Magolnik in Moravče. 84 Trditev, da ni imel otrok, je utemeljena v listini iz okto- bra 1489, s katero je cesar Friderik III. njegovima brato- ma podelil vse po očetu podedovane deželnoknežje fev- de, o morebitnih Jurijevih dedičih pa ni govora (SI AS 1063, ZL, št. 6890, 1489 X 22, Linz). 211 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku dimo leta 1464 ob že omenjenem prejemu po očetu podedovanih deželnoknežjih fevdov.85 Bolj kot opravljanje donosnih služb sta ga zanimala upravljanje posesti in pridobivanje gospodarskih koristi. Tesneje kot predhodniki se je navezal na cesarja Friderika III., od katerega je maja 1470 do- bil privilegij, na podlagi katerega je smel odtlej do preklica samo on in nihče drug vzdrževati pri župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Li- tiji gostilno z vinotočem, gostiščem in drugimi pripadajočimi pravicami, kot so jih imele druge podeželske gostilne na Kranjskem, v zameno pa je moral ljubljanskemu vicedomskemu uradu plačevati dva goldinarja na leto.86 Izstavil mu ga je na začetku meddeželnega zbora štajerskih, ko- roških in kranjskih deželnih stanov v Velikovcu, kar daje slutiti, da se ga je udeležil tudi Janez.87 To bi pomenilo, da je pri vladarju sam posredoval za njegovo pridobitev. Toda očitno je imel težave z uveljavljanjem teh predpravic, saj je jeseni 1478 cesarja prosil za njihovo vnovično podelitev. Iz besedila listine bi lahko sklepali, da ga je oviral šmarski župnik, kajti vladar je tokrat določil, daz nuhinfur er vnd sein erben, vnd sunst nÿemannds annder geistlich (!) noch weltlich … wein schennkhen mag.88 Solidno finančno stanje mu je omogočalo vlaganja v zemljiško posest. Leta 1488 je od do- mnevnega dedovega bratranca Ostermana Turja- škega za 134 dobro tehtanih goldinarjev kupil pet hub v Mišjem Dolu in dve v Vrhu pri Sobračah.89 Kot seniorju in nosilcu fevdov mu je cesar okto- bra 1489 na njegovo prošnjo podelil vse, kar sta z bratom Filipom podedovala po očetu in je bilo deželnoknežja last, torej desetini na Kleniku pri Vačah in v Moravčah, štiri hube na Magolniku ter tretjino žitne desetine v krajih okoli Polšnika.90 Posest je povečeval tudi na račun zastav. Leta 1486 mu je namreč Janez Zellenberger iz Krumperka 85 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 268v. 86 SI AS 1063, ZL, št. 5829, 1470 V 15, Velikovec; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Šmartno pri Litiji. 87 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 202. 88 SI AS 1063, ZL, št. 5836, 1478 X 16, Gradec; Kosi et al., His- torična topografija Kranjske, geslo Šmartno pri Litiji. 89 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 16, št. H; GZL X/88; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesli Mišji Dol in Vrh pri Sobračah. Datum izstavitve listine ni jasen, kajti v njenem izvleč- ku v zapuščinskem inventarju Krištofa Apfaltrerja je zapisan kot am erichtag nach sant Colmans tag (10. junij), v prepisu iz 16. stoletja, ki ga je povzel Otorepec, pa kot am ertag nach sandt Tomans tag (23. december). O poreklu Ostermana Turjaškega gl. op. 63 in 64. 90 SI AS 1063, ZL, št. 6890, 1489 X 22, Linz; Kosi et al., Histo- rična topografija Kranjske, gesla Klenik, Magolnik in Mo- ravče; gl. op. 76. v zameno za posojenih 26 dobrih dobro tehtanih goldinarjev zastavil dve hubi in desetino v okolici Čateža v trebanjski župniji, junija 1493 pa Bolte- žar Lueger, gradiščan v Lienzu in Jami, ter žena Neža za 112 dobrih goldinarjev še nekaj hub v Famljah ob notranjski Reki in okolici.91 Okrog leta 1490 se je zapletel v spor z daljni- ma sorodnikoma iz druge glavne rodbinske linije Kunigundo, hčerjo Konrada II. Apfaltrerja in že- no Sigmunda Lamberga, ter njenim sinom Gre- gorjem zaradi prezentacije novega duhovnika za kapelo na Polšniku. O ozadju konflikta smo pou- čeni iz pisma dolenjskega arhidiakona in šentru- pertskega župnika Jakoba Turjaškega oglejskemu patriarhu iz 13. aprila 1491. Tako Kunigunda kot Janez sta si lastila patronatske pravice in predla- gala vsak svojega kandidata, upravičenost zah- tev pa poskušala podkrepiti tudi s predložitvijo starih listin. Šentrupertski župnik bi moral na patriarhov ukaz potrditi in umestiti Petra Uliča, za katerega se je zavzemala Lambergova, vendar tega zaradi pričkanja, v katero sta se vpletla še njen sin Gregor in kranjski deželni glavar Viljem Turjaški (1483–1501), ni želel storiti in je predlagal, naj o zadevi razsodijo kranjski, šmarijski in žu- žemberški župnik.92 O izidu spora iz virov nismo obveščeni, toda zdi se, da so nazadnje pretehtali Janezovi argumenti. Poudarjal je svoj status rod- binskega seniorja in se skliceval na prednika, ki naj bi pred osemdesetimi leti uspešno prezentiral novega duhovnika takratnemu šentrupertskemu župniku Vulfingu.93 Lambergov poskus polastitve patronatskih pravic na Polšniku je tako spodletel, saj so še naprej ostale trdno v rokah Apfaltrerjev. Janez je z leti postajal vse vidnejši član kranj- skih deželnih stanov. Da bi se razlikoval od so- imenjaka iz druge rodbinske veje, se je kot prvi začel dokaj dosledno imenovati po gradu Roje (von Roy).94 Dvig ugleda mu je prinesel večjo vlo- go v javnem življenju in možnost vplivanja na sprejemanje pomembnih odločitev. Marca 1492 je kot zastopnik deželnih stanov sodeloval na poga- janjih s predstavniki kranjskih mest in trgov gle- de pravne ureditve kmečke trgovine in obrti na 91 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; SI AS 309/A/3, Apfal- trer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 16, št. I; Bizjak et al., Historična topografija Primorske, geslo Famlje. 92 Koblar, Drobtinice 2/1, str. 82–83; Preinfalk, Auerspergi, str. 67, op. 195, str. 450; Kotar, Deželni glavarji, str. 135–137. 93 Vulfing je bil šentrupertski župnik vsaj v letih 1391–1411 (Otorepec, Gradivo, str. 261–263, št. 1347, str. 286–288, št. 1444; Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 57–58, št. 23; Steklasa, Zgodovina župnije, str. 46–47). 94 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; GZL X/88; GZL IV/27; Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 287; SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 16, št. I; SI AS 1063, ZL, št. 968, 1501 V 10, Ljubljana. 212 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku podeželju ter tako prispeval svoj delež k sklenitvi sporazuma.95 Ta je med drugim uvedel omejitve na področju gostinstva, iz katerih pa so bile izrec- no izvzete gostilne, ki so imele cesarjevo dovolje- nje in so plačevale činž, ena teh je bila Janezova v Šmartnem pri Litiji. Leta 1492, najverjetneje marca, je skoraj ista skupina pripadnikov dežel- nih stanov izvedla še sodno poravnavo med Gal- lenberškimi.96 Naslednjič ga srečamo leta 1500, ko ga je deželni vicedom imenoval v tričlansko ko- misijo, ki je v Velikih Laščah razsodila spor med stiškim samostanom in Lambergi zaradi pravic nad samostanskimi podložniki v ortneškem de- želskem sodišču.97 Janeza za časa življenja zadnjič zasledimo maja 1501, ko je v sodnem postopku pred ljubljanskim ograjnim sodiščem zastopal ženo v zvezi z nekim zastavnim pismom Krištofa Obračana, kot pokoj- nega pa prvič na začetku februarja 1506.98 Porok hčere Katarine z Mihaelom Igerjem iz Volčjega Potoka in sina Gašperja II. z Apolonijo, hčerjo Andreja Gallenberškega iz Šinkovega Turna, leta 1506, ni več dočakal.99 S soprogo, katere imena in porekla ne poznamo, je imel še sinova Andreja III. in Janeza VI., morda tudi še kakšno hčer.100 Filip, najmlajši od treh sinov Gašperja I., se je morda še kot mladoleten prvič pojavil v družbi bratov leta 1464, ko jim je cesar Friderik III. po- trdil del po očetu podedovanih deželnoknežjih fevdov.101 V nasprotju s sorojencem Janezom III. si ni zagotovil vidnejšega mesta med deželnimi stanovi in je zato temu primerno med deželani užival manjši ugled, kar se je izrazilo tudi pri izbi- ri neveste. Poročil se je namreč s poimensko nez- nano hčerjo Nikolaja Sauerja iz tedaj še precej nepomembne kranjske plemiške rodbine. Večno zvestobo sta si obljubila pred junijem 1483, ko je v cesarjevem fevdnem pismu ob podelitvi dveh 95 GZL IV/27. 96 Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 287. Vsebina listi- ne je ohranjena le v nepopolnem izvlečku. S predstavni- ki kranjskih mest in trgov so se pogajali ljubljanski stol- ni prošt Peter Knauer, Jurij Lamberg z Ortneka, Jernej Mindorfer in Janez Apfaltrer z Roj, pri poravnavi med Gallenberškimi pa so poleg imenovanih, razen Jerneja Mindorferja, sodelovali deželni glavar Viljem Turjaški, neki Jurij in še nekdo, katerih ime oziroma priimka nista čitljiva. 97 Mlinarič, Stiška opatija, str. 286–287. 98 SI AS 1063, ZL, št. 968, 1501 V 10, Ljubljana; št. 1039, 1506 II 4, s. l. (pravilen datum je 1506 II 3). 99 SI AS 1063, ZL, št. 1039, 1506 II 4, s. l. (pravilen datum je 1506 II 3); KLA, KLA 457-B-471 St, 1506 IX 22, s. l. 100 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; SI AS 309/A/25, Apfal- trer Henrik Julij: zapuščinski inventar (12. 4. 1698), pag. 14–15, št. 29. 101 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 268v. hub in desetine pri Savi v vaški župniji že ozna- čena kot Filipova soproga.102 Povezana je bila z bližnjim dvorom Knežija nad vasjo Sava pri Litiji, na katerem so okrog srede 15. stoletja kot deželno- knežji fevdniki gospodovali Sauerji.103 Naslednjič Filipa srečamo v že omenjeni listini iz oktobra 1489, s katero je cesar Friderik III. Jane- zu kot seniorju podelil vse deželnoknežje fevde, ki sta jih s Filipom podedovala po očetu.104 Z ženi- no družino je vzdrževal tesne stike. Oktobra 1498 je od svaka Mihaela Sauerja kupil tri hube, nji- vo in pripadajočo desetino v vaški župniji, aprila 1505 pa ga je prosil, naj obesi svoj pečat na listino, s katero je duhovniku Matevžu Gallu s Šentjur- jeve gore za 24 in pol ogrskih goldinarjev prodal lastno hubo, verjetno ležečo v Ravnah vzhodno od Čateža.105 Filipove finančne zmožnosti so bile gotovo precej omejene, to se izraža tudi v majh- nem obsegu posestnih transakcij. Junija 1508 je od nečakov Gašperja II., Andreja III. in Janeza VI. kupil njihov del desetine na Kleniku pri Vačah, januarja 1510 pa je Juriju Lambergu prodal hubo v Šentrupertu in s pridržkom pravice do ponov- nega odkupa še travnik pri Savi.106 Kmalu zatem 102 SI AS 309/A/25, Apfaltrer Henrik Julij: zapuščinski inven- tar (12. 4. 1698), pag. 19, št. 38. Nikolaj Sauer je v letih 1429, 1436 in 1443 izpričan kot sodni sel ljubljanskega ograjnega sodišča, srečamo ga tudi na seznamih kranjskega plem- stva iz let 1421–1422 in 1446 (TKL II, str. 195–196, št. 118, str. 274–275, št. 184; SI AS 1063, ZL, št. 6704, 1443 X 28, Ljublja- na; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 311–312, Priloga 1, 313–314, Priloga 2, 315–317, Priloga 3, 318–319, Priloga 4). 103 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 219v, 276v; SI AS 1063, ZL, št. 613, 1450 III 22, s. l.; št. 718, 1463 III 11, s. l. Knežija je ležala na ozemlju župnije Vače, kjer je imel posesti tudi Nikolaj Sauer (SI AS 309/A/25, Apfaltrer Henrik Julij: zapuščinski inventar [12. 4. 1698], pag. 17, št. 34; AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 246v; SI AS 1063, ZL, št. 667, 1458 VI 1, s. l.). 104 SI AS 1063, ZL, št. 6890, 1489 X 22, Linz. Gl. zgoraj. 105 SI AS 309/A/25, Apfaltrer Henrik Julij: zapuščinski inven- tar (12. 4. 1698), pag. 15–16, št. 31; SI AS 1063, ZL, št. 1028, 1505 IV 24, s. l. Lokacija hube je problematična. Označe- na je kot vnndter Sant Goergen perg tzw Nider Rawen in Tre- ffner pharr gelegenn, vendar v neposredni bližini nekda- njega gradu Šentjurjeva gora ni mogoče najti ustreznega kraja. Toponim Nider Rawen je najverjetneje identičen z Ravnami, ležečimi nekaj kilometrov jugovzhodno od grajskih ruševin, blizu je tudi vasica Gornje Ravne (prim. Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesli Go- renje Ravne in Ravne). 106 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; SI AS 309/A/25, Apfal- trer Henrik Julij: zapuščinski inventar (12. 4. 1698), pag. 14–15, št. 29; SI AS 1063, ZL, št. 1081, 1510 I 11, s. l. Vse tri listine je pečatil kranjski deželni upravitelj Pavel Rasp. Pri hubi v Šentrupertu gre brez dvoma za fevd krške škofije, ki ga je pridobil Filipov praded Janez II. (SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403–1468, fol. 57v, 94r–94v, 283r; KLA 118-A-2/9, Fevdna knjiga škofije Krka 1455–1475, fol. 94r). 213 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku je umrl, saj je to njegova zadnja znana omemba. O Filipovem potomstvu na podlagi trenutnega stanja raziskav ne moremo podati trdnih zaključ- kov, toda obstoja otrok ne gre izključiti. ZAKLJUČEK Rojska veja Apfaltrerjev vse do konca sre- dnjega veka med kranjskim plemstvom ni imela pomembne vloge. Njeni pripadniki so živeli na gradu Roje in se posvečali gospodarjenju na svoji skromni posesti, vključevanje v službo katerega od mogočnih fevdalnih gospodov pa jih očitno ni zanimalo, saj nikogar od njih ne najdemo na mes- tu gradiščana ali v kaki drugi funkciji. V obravna- vanem obdobju se velikost rodbinske posesti ni občutno spreminjala, saj v virih pogrešamo tako večje nakupe kot tudi prodaje. Zlasti v zadnjem stoletju precej dobro sledimo deželnoknežjim, celjskim, krškemu in vsaj delno tudi oglejskim fevdom, nič pa ne vemo o obsegu rojskega gos- postva. Kot kaže, so ga Apfaltrerji zgodaj alodizi- rali in izločili iz višnjegorskega gospostva, saj v vi- rih ne najdemo niti ene njegove fevdne podelitve. Dopustno je sklepati, da je jedro k njemu spada- joče posesti ležalo v okolici Šmartnega pri Litiji. Kako pa je bil v srednjem veku videti grad Ro- je? Na podlagi štirih Valvasorjevih upodobitev iz zadnje četrtine 17. stoletja, ko je bil že opuščen in Valvasorjeva upodobitev kaže še dokaj dobro ohranjene razvaline gradu Roje, ki so še dolgo krasile veduto v dolini pod grajskim hribom zgrajenega novoveškega dvorca Grmače (Valvasor, Die Ehre XI, str. 225). Na risbi Grmač v Valvasorjevi skicni knjigi, ki je služila kot predloga za izdelavo grafike za Topografijo Kranjske (1679), pogrešamo tako levo od razvalin stoječi okrogli stolp kot tudi nekoliko nižje od njih ležečo pristavo (Valvasor, Topografija Kranjske, fol. 83). 214 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Priloga: genealoška preglednica Henrik I. Oton I. 1268 1268 Friderik I. Bernard I. Janez I. 1275–1280 1280 1280 Rojska linija Oton II. Nikolaj Friderik II. Albreht I. Albreht II. Bernard II. ꝏ Jera 1337 ꝏ Katarina 1337–1350 ꝏ Kunigunda 1347 1336–1352 1337–1345 1341 oče ali ded Gallensteinska linija (?) Janez II. Ana II. 1389–† 1421 ꝏ Pankrac I. Turjaški 1403–1420 N. N. Gašper I. 1421–† 1464 Jurij II. Janez III. Filip 1446–1464 1464–† 1501–1506 ꝏ hči Nikolaja Sauerja 1464–1510 Gašper II. Andrej III. Janez VI. Katarina ꝏ 1506 Apolonija 1508 1508 ꝏ 1506 Mihael Iger Gallenberška iz Volčjega Potoka 1506 1506 215 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku razvaljen, ter današnjih skromnih ostankov lah- ko ugotovimo, da je šlo za značilno majhno dvo- nadstropno stavbo pravokotnega tlorisa, h kateri so verjetno v 16. stoletju prizidali okrogel stolp.107 O brez dvoma skromni notranji opremi nimamo podatkov, imamo pa odličen vpogled v grajsko orožarno, v kateri so v prvem desetletju 16. stole- tja hranili osem kavljastih pušk, štiri arkebuze na lunto, cent smodnika, 800 krogel, štiri samostre- le in 400 puščic, kar je bilo dovolj za oborožitev manjše grajske posadke.108 Gospodarska poslopja so stala na rahlo uravnanem terenu tik pod gra- dom in so kot pristava novoveškega dvorca Grma- če, naslednika Roj, služila svojemu namenu vse do njegovega uničenja med drugo svetovno voj- no, danes pa so le delno ohranjena in po temeljiti prenovi ne dajejo več pravega vtisa o svoji staros- ti. Vrh vzpetine Strmenca (318 m), približno tristo metrov severovzhodno od ruševin, so arheologi oktobra 2017 ob terenskem ogledu odkrili teme- lje manjšega kamnitega objekta, ki je bil verjetno povezan z gradom, saj so v bližini našli kos tali- ne in odlomek srednjeveške keramike.109 Vsaj pri zadnji obravnavani generaciji se zdi, da majhen srednjeveški grad Roje, še leta 1506 označen kot stolp (thuren zu Roy), ni mogel zadoščati za udob- no bivanje bratov Janeza III. in Filipa z družina- ma, zato si je morda kdo od njiju dom poiskal drugje.110 Financiranje Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta »Mate- rialna kultura plemstva na Slovenskem v poznem srednjem in zgodnjem novem veku« (J7-50216), ki ga iz državnega pro- računa sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskoval- no in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AT ÖStA, HHStA – Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj Handschriftensammlung Hs. B 22, Notranjeavstrijska fevdna knjiga 1423– 1426 Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga ce- sarja Friderika III. 1443–1469 BayHStA – Bayerisches Hauptstaatsarchiv, München KUNiederaltaich – Kloster Niederaltaich Urkun- den 107 Valvasor, Topographia ducatus Carnioliae modernae, št. 72; Valvasor, Die Ehre XI, str. 225 in priloga med str. 618–619; Valvasor, Topografija Kranjske, fol. 83. 108 Lazar, Poznosrednjeveško topništvo, str. 114. 109 Pergar, 159, str. 265. 110 KLA, KLA 457-B-471 St, 1506 IX 22, s. l. KLA – Kärntner Landesarchiv, Celovec KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468 KLA 118-A-2/9, Fevdna knjiga škofije Krka 1455–1475 KLA 457, Ständisches Archiv, Urkunden SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželne- ga sodišča v Ljubljani AS 730, Gospostvo Dol AS 1001, Schönleben Janez Ludvik AS 1063, Zbirka listin (ZL) AS 1064, Zbirka plemiških diplom AS 1073, Zbirka rokopisov (ZR) StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec Herrschaft und Stadt Cilli, Karton 3, Heft 17, Fevdna knjiga nekdanjih celjskih posesti v grofijah Celje in Ortenburg 1457 Meillerakten: XIV-a OBJAVLJENI VIRI Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti li- stin in popis gradiva. Ljubljana: Inštitut za zgodovi- no Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljub- ljani, 1995 (Acta ecclesiastica Sloveniae, 17). Bianchi, Josepho: Documenta historiae Forojuliensis saeculi XIII. Ab anno 1200 ad 1299. Wien: In Com- mission bei Karl Gerold's Sohn, Buchhändler der kaiserl. Akademie der Wissenschaften, 1861. Birk, Ernst: Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452–1467 aus bisher unbenützten Quellen. Wien: Aus der kaiserlich- -königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1853. Bizjak, Matjaž: Srednjeveške računske knjige za Slovenijo 1. Deželnoknežji obračuni za Kranjsko (Landesfürstli- che Abrechnungen für Krain) 1436–1448. Ljubljana: Založba ZRC, 2016 (Thesaurus memoriae, Fontes 12). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504245 CKL I – Kos, Dušan: Celjska knjiga listin I. Listine svo- bodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Ljubljana: ZRC SAZU – Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996. DOI: https://doi.org/10.3986/9616182234 GZL IV – Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Ljublja- ne v srednjem veku, Zvezek 4: Listine mestnega arhi- va ljubljanskega 1471–1521. Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1959. GZL X – Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, Zvezek 10: Listine 1144–1499. Ljub- ljana: Mestni arhiv, Zgodovinski arhiv mesta Ljub- ljane, 1965. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izves- tja Muzejskega društva za Kranjsko 2, 1892, št. 1, str. 30–92; 3, 1893, št. 3, str. 101–109. 216 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Lang, Alois: Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520, Teil 1. Graz: Verlag der Historischen Landes-Kom- mission für Steiermark, 1937 (Beiträge zur Erfor- schung steirischer Geschichtsquellen, 43–44). Manzano, Francesco di: Annali del Friuli ossia raccolta delle cose storiche appartenenti a questa regione, Volu- me 2: Dall'anno 1001 dell'era volgare all'anno 1251. Udine: Tip. Trombetti – Murero, 1858. MHDC IV/1 – Jaksch, August von: Monumenta histo- rica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzogtumes Kärnten, Band 4: Die kärntner Geschichtsquellen 1202–1269, Teil 1: 1202–1262. Kla- genfurt: Druck und Kommissionsverlag von Ferd. v. Kleinmayr, 1906. Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU, 1995 (Viri za zgodovino Slovencev 14). RI XIII, 26 – Holtz, Eberhard (ur.): Regesten Kaiser Fried- richs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet (izd. Heinrich Koller, Paul-Joachim Hei- nig in Alois Niederstätter), Heft 26: Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliotheken der Tschechischen Republik. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2012. TKL II – Bizjak, Matjaž in Preinfalk, Miha: Turjaška knjiga listin II. Dokumenti 15. stoletja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 2009 (Thesaurus memoriae, Fontes 8). DOI: https://doi.org/10.3986/9789612541682 UBSt III – Zahn, Joseph von: Urkundenbuch des Her- zogthums Steiermark, Band 3: 1246–1260. Graz: Ver- lag des Historischen Vereines für Steiermark, 1903. UBSt IV – Pferschy, Gerhard (ur.): Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Band 4: 1260–1276. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nfg., 1975. URBKr II – Schumi, Franz: Urkunden- und Regesten- buch des Herzogthums Krain, Band 2: 1200–1269. Lai- bach: Verlag des Herausgebers, 1884 in 1887. LITERATURA Ambrožič, Matjaž: Patronatne pravice in obveznosti gospostva Grmače. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodo- vine Litije in okolice), str. 525–546. Bizjak, Matjaž in Šilc, Jurij in Seručnik, Miha in Ma- kuc, Neva: Historična topografija Primorske (do leta 1500). Na podlagi gradiva Milka Kosa. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 2022 (Prva e-izdaja, verzija 1.0) (Sloven- ska historična topografija 2) (https://topografija. zrc-sazu.si/sht/files/SHT-Primorska_web.1.0.pdf ). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610506126 Bizjak, Matjaž: Gallenberški listinski arhiv in rodbin- ska genealogija. Zgodovinski časopis 65, 2011, št. 3–4, str. 248–291. Bizjak, Matjaž: Rodbina Gall in njene veje v srednjem ve- ku. Ljubljana: Založba ZRC, 2019 (Thesaurus me- moriae, Opuscula 7). Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1: A–M. Maribor: Založba Obzorja, 1986 (Historična to- pografija Slovenije 2). Bucelin, Gabriel: Germaniae topo-chrono-stemmatograp- hicae, sacrae et profanae, Pars 3. Francofurti ad Ma- enum: Sumptibus Christiani Balthasaris Kühnen, bibliopolae Ulmensis, 1672. Costa, Heinrich: Vaterländische Erinnerungen. Illyri- sches Blatt 1840/20, 14. 5. 1840, str. 97–99. Demšar, Viktorijan: Grajsko življenje Apfaltrernov na Križu v 19. stoletju. Kronika 28, 1980, št. 3, str. 191–194. Freyberg, Maximilian Freiherr von: Sammlung histori- scher Schriften und Urkunden. Geschöpft aus Hand- schriften, Band 3, Heft 1. Stuttgart – Tübingen: J. G. Cotta'schen Buchhandlung, 1830. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjože- finskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2015 (Prva izdaja, elektronska knjiga) (http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC- -5TDZOJZP/2a71b563-608c-4198-99d0-456a11e- 7fe39/PDF). Komac, Andrej: Kostanjeviški kastelani in njihove veje v 13. in 14. stoletju. Kostanjeviški, Sicherstaini in Si- chelburgi. Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252–2002. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta (ur. Andrej Smrekar). Kostanjevica na Krki: Krajev- na skupnost Kostanjevica na Krki, Organizacijski odbor za praznovanje 750. obletnice prve listinske omembe mesta, 2003, str. 97–109. Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju (ur. Miha Kosi). Ljubljana: Založba ZRC, 2006 (Thesaurus memo- riae, Dissertationes 5). Kos, Dušan: Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski – krat- ka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana: Založ- ba ZRC, 2003 (Thesaurus memoriae, Dissertatio- nes 1). DOI: https://doi.org/10.3986/9616358936 Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC, 2021 (Druga e-iz- daja, verzija 2.0) (Slovenska historična topogra- fija 1) (https://topografija.zrc-sazu.si/sht/files/SHT- Kranjska_web2.0.pdf ). DOI: https://doi.org/10.3986/ 9789612549749 Kotar, Jernej: Apfaltrerji na Gamberku. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 197–212. 217 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Kotar, Jernej: Deželni glavarji na Kranjskem v sre- dnjem veku. Zgodovinski časopis 75, 2021, št. 1–2, str. 94–150. DOI: https://doi.org/10.56420/Zgodovinski- casopis.2021.1-2.04 Lazar, Tomaž: Poznosrednjeveško topništvo na Sloven- skem. Raziskave dveh zgodnjih topov iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož / Late-Medieval Artillery in Slo- venia. A Study of Two Early Artillery Pieces from the Regional Museum Ptuj – Ormož. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2015 (Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev 13). Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136–1784. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Oblikova- nje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana: Založba ZRC, 2009 (Thesaurus me- moriae, Dissertationes 7). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612541309 Pergar, Mitja: 159. Varstvo spomenikov, poročila 53, 2018, str. 265. Peskar, Robert in Erbežnik, Modest: Gotske freske v Podpeči pod Skalo – njihov umetnostni značaj in oris restavratorskih posegov. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 431–452. Pirchegger, Hans: Die ritterliche Mannschaft der Stubenberger. Blätter für Heimatkunde 14, 1936, str. 52–55. Predovnik, Katarina: Trdnjava Kostanjevica na Starem gradu nad Podbočjem. Ljubljana: Filozofska fakulte- ta Univerze v Ljubljani, Oddelek za arheologijo in Znanstveni inštitut, 2003 (Archaeologia historica Slovenica 4). Preinfalk, Miha: Apfaltrer. Novi Slovenski biografski le- ksikon, Zvezek 1: A (ur. Barbara Šterbenc Svetina idr.). Ljubljana: Založba ZRC, 2013, str. 215–216. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, 2005 (Thesaurus memo- riae, Dissertationes 4). Preinfalk, Miha: Gospodje Turjaški v srednjem veku. Ge- nealoška podoba turjaške rodbine do 16. stoletja (magi- strsko delo). Ljubljana, 2001. Preinfalk, Miha: Rodbina Apfaltrer. Plemiške rodbine na Slovenskem. Gea 18, november 2008, str. 66–69. Preinfalk, Miha: Rodbina v luči srednjeveških listin. Zgodovinski časopis 55, 2001, št. 3–4, str. 341–374. Rüxner, Georg: Anfang, vrsprung, vnnd herkommen des Thurnirs in Teutscher nation. Wieuil Thurnier biß vff den letsten zu Worms, auch wie, vnd an welchen ortten die gehalten, vnd durch was Fürstenn, Grauen, Herrn, Ritter vnnd vom Adel, sie ieder Zeit besucht worden sindt. Zu lobwirdiger gedechtnuß Römischer Keyserli- cher Maiestat, vnnsers allergnedigsten Herrn, vnd alles Teutschen Adels, Hohen vnd Nidern stands voreltern, außgangen. Simmern: In Verlegung Hieronimi Rodlers, 1530. Seyler, Gustav Adelbert: Abgestorbener Bayerischer Adel. J. Siebmacher's grosses und allgemeines Wappenbuch in einer neuen, vollständig geordneten und reich ver- mehrten Auflage mit heraldischen und historisch-ge- nealogischen Erläuterungen, Band 6, Abtheilung 1. Nürnberg: Verlag von Bauer und Raspe, 1884. Slana, Lidija: Grad Lihtenberk in njegovi lastniki skozi stoletja. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 411–430. Smole, Majda: Kranjska plemiška rodbina Apfaltrer- jev. Kronika 18, 1970, št. 1, str. 24–27. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Založba Modrijan, Založba ZRC, 2009. Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenj- skem. Ljubljana: samozaložba, 1913. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1679–1680. Skicna knjiga, Faksimiliran natis originala iz Metropo- litanske knjižnice v Zagrebu. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetno- sti, 2001. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain. Laybach: Zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia ducatus Carnio- liae modernae. Das ist Controfee aller Stätt, Märckht, Clöster, vndt Schlösser, wie sie anietzo stehen in dem Hertzogthumb Crain. Wagensperg in Crain 1679. Witting, Johann Baptist: Steiermärkischer Adel. J. Sieb- macher's grosses und allgemeines Wappenbuch in einer neuen vollständig geordneten und reich vermehrten Auflage mit heraldischen und historisch-genealogi- schen Erläuterungen neu herausgegeben, Band 4/7, Heft 1. Nürnberg: Verlag von Bauer & Raspe, 1919. Zahn, Joseph von: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien: Alfred Hölder, k. und k. Hof- und Universitäts-Buchhändler, 1893. SPLETNE STRANI Mittelhochdeutsches Wörterbuch: http://www.mhdwb-online.de/index.html. Monasterium: http://monasterium.net:8181/mom/home 218 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku SUMMARY The Apfaltrer Family in the Middle Ages. The Beginnings of the Family and the Rise of the Roje Family Line The Apfaltrers were one of the oldest noble families in Slovenia that left an indelible mark on its territory throughout their nearly seven centuries-long history. They stamped the deepest imprint on the surroundings of Litija, where they maintained uninterrupted presence between the third quarter of the thirteenth century and the end of the Second World War, when their property was national- ized, and they were expelled from Yugoslavia. There are a number of theories regarding the family’s origin, none adequately sourced. It was probably soon after 1262 that its first two known members settled in the newly built Roje Castle above Šmartno pri Litiji as the Spanheims’ minis- teriales and also very likely gave it their name: Apfalter. Already the following generation built and furnished the Church of Our Lady at Polšnik, which was made the seat of curacy by the Patriarch of Aquileia in October 1280, and the Apfaltrers retained the rights of patronage over it until the outbreak of the Second World War in 1941, when they relinquished them. A considerable number of male members of the Ap- faltrer family saw to its early branching out, even though, for a lack of sources, its genealogical image is only known to us in very broad strokes, remaining largely based on as- sumptions until the end of the fourteenth century. Around the mid-fourteenth century, however, two main lines were clearly established, from which several branches would emerge until the end of the Middle Ages. They lived com- pletely separate lives after their representatives no longer appeared together in any known legal act; the only link between them were the occasionally contested patron- age rights over the curacy of Polšnik. One family line had its seat at their original castle in Roje, and the other line settled in Gallenstein Castle near Gabrovka on allegedly returning from Styria, most likely before the end of the fourteenth century. Until the last quarter of the fifteenth century, the Roje line remained almost completely inconsequential at pro- vincial level, with none of its representatives holding offi- cial or military offices in the service of one of the mighty seigniors, which suggests that they primarily engaged in the administration of their own estates. According to the data available, their feudal estate was rather modest, composed of territorial princely and Aquileian as well as Celje and Gurk fiefs. By attaining active membership in the Provincial Estates and establishing closer ties with the ter- ritorial prince during the last decades of the Middle Ages, the Roje line of the Apfaltrer family began a gradual as- cendancy, which continued well into Early Modern Period. kronika 72 � 2024 2 | 219–2461.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.02 cc by-SA JAKA bANfI� Celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo IZVLEČEK Celjski grofje so bili dejavni tako v posvetni kot cerkveni politiki. Najpomembnejši orodji za poseganje v cerkveno politiko sta bili patronatna pravica in odvetništvo nad določeno cerkveno ustanovo. Patronat jim je omogočal kadrovati v cerkvenih ustanovah, tako da so na proste cerkvene službe predlagali duhovnike iz vrst lastne klientele, odvetništvo pa upravljati s cerkveno posestjo ter iz tega naslova uživati pripadajoče oblastne pravice in prihodke. Njihov ugled in vpliv v Cerkvi oziroma njenih ustanovah je krepilo tudi številno cerkveno dobrotništvo, ki jim je prineslo mnogo koristi, ne nazadnje pokop v samostanih. KLJUČNE BESEDE celjski grofje, cerkev, srednji vek, dobrotništvo ABSTRACT THE COUNTS OF CILLI AND THE TOOLS OF CHURCH POLITICS: PATRONAGE, ADVOCACY AND BENEFACTION The Counts of Cilli engaged in both secular and church politics. Two of the most important tools that they used to wield their influence on church politics were the right of patronage and advocacy over church institutions. Patronage enabled them to fill vacant ecclesiastic offices with priests from the ranks of their clientele, and advocacy allowed them to administer church property as well as exercise patrimonial rights and draw revenues arising therefrom. They further strengthened their reputation and influence in the Church or, rather, its institutions through generous service as benefactors of the Church, which earned them numerous benefits, not least being buried in monasteries. KEY WORDS Counts of Cilli, Church, Middle Ages, benefaction, advocacy, patronage, monasteries � dr., asistent z doktoratom, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija, jaka.banfi@nms.si, ORCID: 0000-0002-3579-2234 220 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo UVOD Celjski grofje so bili spretni v politiki, tako v posvetni kot cerkveni. Znali so izkoristiti svoj položaj patronov, odvetnikov ter dobrotnikov Cerkve in njenih ustanov (zlasti na Spodnjem Štajerskem, Kranjskem in zahodnem Koroškem), da so tudi v cerkvenih zadevah širili svoj vpliv, utrjevali svoj družbeni položaj in se promovirali. Celjskemu sodelovanju s cerkvenimi ustanova- mi lahko sledimo globoko v žovneško obdobje, ko so kot razmeroma vplivni plemiči v Savinjski dolini nastopali kot odvetniki benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, domnevno že od njegove ustanovitve leta 1140, in odvetniki ter pa- troni braslovške župnije.1 Kot odvetniki omenje- nega samostana so sicer prvikrat zabeleženi leta 1228,2 kot patrone in odvetnike braslovške župni- je pa jih prvič srečamo leta 1237, ko sta jim bila ponovno (!) potrjena patronat in odvetništvo nad braslovško župnijo, ki so ju imeli že njihovi pred- niki (tj. vsaj Gebhard II. Žovneški).3 Prvo znano dejanje dobrotništva pa je iz leta 1261.4 Patrona- ti, odvetništvo in dobrotništvo so se zelo pove- čali v celjskem obdobju, sploh v času Hermana II. Celjskega (poglavar družine v letih 1385–1435). Kopičenje patronatov in odvetništev je premo sorazmerno z družbenim vzponom in teritorial- no ekspanzijo celjskih grofov. Dobrotništvo pa je po drugi strani premo sorazmerno še s pove- čevanjem njihovega premoženja. Končni rezultat žovneško-celjske »cerkvene politike« so štiri usta- novitve samostanov, več ustanovitev cerkvá in ka- planij, več kot trideset patronatov in odvetništev nad cerkvenimi ustanovami, številne donacije in dotacije cerkvenim ustanovam ter mnoge in- vesticije v cerkvene objekte. Povsem altruistično dobrotništvo ni bilo; Cerkev je grofom povrnila najmanj s skrbjo za njihov dušni blagor. Odnosi žovneško-celjske rodbine s Cerkvijo in njenimi ustanovami so bili celotno zgodovino obstoja rodbine v povprečju dobri. Odstopanja od tega povprečja so redka. Eno bolj opaznih je okoli leta 1255, v času četrte generacije Žovneških, tj. bratov Gebharda IV., Konrada II., Leopolda II. in Ulrika I. (živeli okvirno med letoma 1220 in 1291), ki so se huje pregrešili zoper gornjegrajski samostan.5 Končni rezultat njihovih prestopkov je 1 Kdaj so Žovneški postali odvetniki gornjegrajskega sa- mostana, ni znano. Mlinarič, Celjani, str. 126, domneva, da bi to lahko bili že od ustanovitve samostana. 2 CKL, št. 17; CKSL, 1228. 3 CKL, št. 24; CKSL, 1237 IX 29. 4 CKL, št. 30; CKSL, 1261 V 11. Gre za podaritev gornine od vinograda špitalu sv. Antona v Špitaliču v Tuhinjski do- lini. 5 CKL, št. 28; CKSL, 1255 II 21. bila začasna izguba odvetništva nad omenjenim samostanom in (domnevna) predaja patronata nad braslovško župnijo samostanu kot povračilo za storjeno škodo.6 Odnose z gornjegrajskimi be- nediktinci je dokončno zgladil šele (bodoči) prvi celjski grof Friderik I. Žovneško-Celjski okoli leta 1332.7 Od takrat je imel samostan mir pred njego- vo družino. Prej omenjeni bratje Žovneški pa so enkrat pred letom 1264 prišli v kratkotrajen spor s krško škofijo, ker so si neupravičeno lastili grad Albeck na Koroškem.8 PATRONATNA PRAVICA IN ODVETNIŠTVO Patronatna pravica in odvetništvo sta bi- la izredno močna instrumenta za kadrovanje v cerkvenih ustanovah ter za upravljanje z njimi oziroma njihovim gospostvom. Izkoriščanje od- vetništva je zelo opazno pri goriških grofih, ki so ga izkoristili do te mere, da so si ustvarili lastno kneževino oziroma deželo.9 Patronatna pravica ali na kratko patronat je pravica predlagati (prezentirati) in potrditi (kon- firmirati) kandidata na prosto cerkveno službo (na primer za kaplana, vikarja, župnika) v cerkve- ni ustanovi (na primer v župniji, tj. v njeni ma- tični ali hčerinski cerkvi). Sestoji iz dveh pravic: 1) pravice predlagati (ius praesentandi) in 2) pra- vice potrditi (ius confirmandi) kandidata. Če ima določena oseba obe pravici, pravimo, da ima polni patronat (patronatus pleno iure). Patronat- ni pravici sta lahko tudi ločeni, in sicer tako, da ima ena oseba pravico predlagati in druga oseba pravico potrditi kandidata. Potrditveno pravico je imel praviloma visoki cerkveni dostojanstvenik (papež, metropolit, škof, predstojnik samostana), redkeje župnik, predlagalno pravico pa lahko tu- di posvetna oseba. To pravico je Cerkev pogosto podeljevala teritorialnim zemljiškim gospodom (visokemu in višjemu plemstvu, tj. knezom, gro- fom, gospodom)10 na podlagi njihove teritorialne oblasti. Patronat je bilo mogoče tudi zastaviti in zapustiti oziroma podedovati, a le s pristankom za to pristojnega škofa oziroma papeža.11 6 CKL, št. 24, 48, 53, 60, 120, 141, 142, 143, 144. Patronat so Žovneški večkrat podarili gornjegrajskemu samostanu, a dokončno se mu je odpovedal šele Friderik I. Žovne- ško-Celjski leta 1332. Gl. tabelo 1 v pričujoči razpravi. 7 CKL, št. 141, 142, 143, 144. 8 CKL, št. 37, 38, 40, 41. Spor je bil zglajen leta 1265. 9 Podrobneje o tem v Štih, Goriški, str. 10–33. 10 Podrobneje o ustroju srednjeveškega plemstva v Banfi, Nekaj o položaju, in Banfi, Klientela, str. 27–30. 11 Podrobneje o patronatu v Höfler, O prvih cerkvah, str. 28–34. 221 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo Celjski grofje so do leta 1456 nabrali več kot 30 patronatov nad župnijami in cerkvámi na Spo- dnjem Štajerskem, Kranjskem in zahodnem Ko- roškem. Na Kranjskem in zahodnem Koroškem so jih veliko podedovali po leta 1418 izumrlih or- tenburških grofih. Primer celjskih grofov nazor- no kaže, kako pomembno orodje je bil patronat za poseganje v cerkvene zadeve, saj so v nekate- rih pomembnih župnijah očitno kadrovali in za župnike predlagali ljudi iz svoje vazalne in urad- niške klientele, prvenstveno člane svoje dvorne kapele in dvorne pisarne. Tak očiten primer je laška župnija, ki je bila izredno pomembna, saj je bila sedež savinjskega arhidiakonata in izredno bogata. Laški župniki so bili po letu 1330 pravilo- ma celjski vazali oziroma njihovi visoki dvorni uradniki.12 Odvetništvo ali advokatura (advocatura; Vog- tei) je zastopništvo cerkvene ustanove, na primer župnije, škofije ali samostana, v posvetnih zade- vah pred sodiščem ter upravljanje z njeno po- sestjo in premoženjem. Podobno kot patronat je Cerkev teritorialnim zemljiškim gospodom od- vetništvo podeljevala na podlagi njihove terito- rialne oblasti. Lahko je bilo zvezano z določenim zemljiškim gospostvom, kar pomeni, da je bil po- sestnik gospostva tudi odvetnik cerkvene ustano- ve, ki je ležala na ozemlju gospostva. Odvetniki so kot zastopniki cerkvene ustanove upravljali z zaupano posestjo (na primer z grofijo, zemlji- škim gospostvom, gradovi, hubami) in nanjo ve- zanimi organi oziroma uradi (na primer z nižjim (patrimonialnim) in višjim (deželskim, krvnim) sodiščem, zemljiškogosposkim uradom itd.) ter uživali različne, na odvetništvo vezane pravice in prihodke. Odvetniki so bili tudi zaščitniki cerkve- ne ustanove. Tako kot patronatne pravice je bilo mogoče kopičiti odvetništva. Odvetništvu pravi- mo tudi posvetni patronat (patronatus temporalis), tj. patronat nad posvetnimi zadevami.13 Patronat nad cerkvenimi ustanovami pa je znan kot du- hovni patronat (patronatus spiritualis).14 12 Gl. tabelo 4 v tej razpravi. 13 V tem primeru temporalis pomeni posveten, tuzemeljski, in ne časoven. 14 Podrobneje o odvetništvu v Höfler, O prvih cerkvah, str. 29–34; Andermann, Bünz, Kirchenvogtei, str. 9 sl. Gl. tu- di Kos, Vitez in grad, str. 27–29; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 116; Štih, Simoniti, Na stičišču, str. 133. Najbolj znan primer odvetništva, ki so ga imeli celjski grofje, je nad gornjegrajskim bene- diktinskim samostanom. Od leta 1372 so bili ce- lo dedni odvetniki omenjenega samostana.15 Še zdaleč pa to ni bilo njihovo edino odvetništvo. V sledečih dveh tabelah so navedeni patrona- ti in odvetništva celjskih grofov, a smo se zaradi preglednosti omejili le na župnijske (matične) in hčerinske (podružnične) cerkve. Vseh ne more- mo potrditi s pisnimi viri, jih pa lahko predpos- tavljamo na podlagi teritorialne oblasti grofov v določeni regiji, sploh če velja pravilo, da sta bila patronat in odvetništvo nad cerkveno ustanovo zvezana s posedovanjem zemljiškega gospostva, na ozemlju katerega je ustanova ležala. Kot je raz- vidno, je večina cerkvá sodila v oglejsko cerkveno pokrajino, manjše število pa v salzburško. To in pa dejstvo, da so celjski grofje imeli veliko fevdov od oglejskega patriarhata, postavlja Oglej v polo- žaj ene najpomembnejših, če že ne najpomemb- nejše cerkvene ustanove, s katero so Celjski imeli opravka.16 Iz darovnice ogrskega kralja Sigismunda Luk- semburškega za Hermana II. Celjskega iz leta 1399, s katero ga je ustvaril za zagorskega grofa in mu podelil zagorsko grofijo (komitat oziroma županija sui generis, ustvarjena po vzoru grofij v nemškem cesarstvu in ne drugih komitatov ozi- roma županij na Ogrskem!)17 v Slavoniji, pa je raz- vidno, da so Celjski prejeli patronatne pravice za vse cerkve v Zagorju.18 Za konec tega poglavja naj omenimo, da so leta 1440 po zaslugi ogrske kralji- ce Elizabete Luksemburško-Habsburške, hčerke Barbare Celjsko-Luksemburške, dobili celo pat- ronat nad zagrebško škofijo.19 15 CKSL, 1372 IX 30. 16 V mislih imamo zemljiška gospostva, mesta in gradove. Za podatke o tem gl. v Kosi, Grajska politika; Banfi, Klien- tela, str. 300–304; Slovenski zgodovinski atlas, str. 89–91 (av- tor besedila in zemljevidov: Miha Kosi). 17 Podrobneje o tem v Banfi, Nekaj o položaju, str. 35. 18 CKSL, 1397 VIII 14; CKSL, 1397 VIII 17; CKSL, 1399 I 27; CKSL, 1399 III 9. Gl. tudi Klaić, Zadnji knezi, str. 25–32. 19 CKSL, 1440 X 1; CKSL, 1440 XII 6; Kosi, Celjski. 222 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 20 21 22 23 24 25 26 20 Höfler, O prvih cerkvah, str. 122–123; KLA, Porcia, Herr- schaftsarchiv, 1426 IV 21. 21 Höfler, Gradivo, str. 146; Höfler, O prvih cerkvah, str. 270– 271. 22 CKL, št. 24, 48, 52, 53, 60, 70, 140, 141, 142, 143, 144, 156; Oro- žen, Das Bisthum IV, str. 5–15; Höfler, O prvih cerkvah, str. 337–338. 23 CKL, št. 24; LNŠAL, št. 111. Gl. tudi Höfler, O prvih cerkvah, str. 337–338. 24 Höfler, O prvih cerkvah, str. 335–337. 25 CKL, št. 190. Zdi se, da ne gre za klasično patronatno pravico, ampak zgolj za posredovanje Friderika I. Žov- neškega (Celjskega) pri oglejskem patriarhu, da imenuje Henrika, sina Filipa iz Ljubljane, za župnika. 26 CKL, št. 190. 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 27 Höfler, O prvih cerkvah, str. 231. 28 Höfler, O prvih cerkvah, str. 265–266. 29 Höfler, O prvih cerkvah, str. 267–268; CKSL, 1383 XI 25. 30 Höfler, O prvih cerkvah, str. 122–123. 31 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 32 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 33 Höfler, O prvih cerkvah, str. 334–335; Orožen, Das Bisthum III, str. 419; Regest v Otorepec, Gradivo, št. 1254. 34 Höfler, O prvih cerkvah, str. 122–123. 35 Höfler, O prvih cerkvah, str. 122–123. 36 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 37 Höfler, Gradivo, str. 161–162; Höfler, O prvih cerkvah, str. 267–268. 38 Höfler, Gradivo, str. 158; Höfler, O prvih cerkvah, str. 267– 268. Tabela 1: Župnijske (matične) cerkve na Štajerskem, Kranjskem, Koroškem in v ogrskem komitatu (grofiji) Zagorje, nad katerimi so imeli celjski grofje dokazano ali domnevno (*) patronatne pravice in/ali odvetništvo. Župnijska cerkev Župnija in sedež cerkve Dežela ali komitat Patronat (ius presentandi) in/ali odvetništvo Potrditev prezentacije (ius confirmandi) Obdobje Sv. Martin Baldramsdorf Koroška Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145620 Sv. Mihael Bloke Kranjska Patronat* Morda ribniška župnija 1418–145621 Marijino vnebovzetje Braslovče Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat; gornjegrajski samostan Pred 1237–1332 (patronat);22 Pred 1237–1456 (odvetništvo)23 Sv. Danijel Celje Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1333–145624 Sv. Marija Cerklje Kranjska Patronat25 Oglejski patriarhat 133926 Sv. Jurij Čatež ob Savi Kranjska Patronat* Oglejski patriarhat 1434–145627 Sv. Križ Dobrepolje Kranjska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat (morda ribniška župnija) 1418–145628 Marijino vnebovzetje Fara/Kostel Kranjska Patronat Odvetništvo Ribniška župnija 1418–145629 Sv. Jurij Feistritz an der Drau Koroška Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145630 Sv. Martin Feistritz an der Gail Koroška Patronat* Odvetništvo* Ni znano 1418–145631 Sv. Danijel Goldenstein Koroška Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145632 Sv. Jurij Gotovlje Štajerska PatronatOdvetništvo* Oglejski patriarhat Mnogo pred 1362 do 145633 Sv. Marija Kamering Koroška Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145634 Sv. Ulrik Kellerberg Koroška Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1418–145635 Sv. Martin Kirchbach Koroška Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145636 Sv. Jernej Kočevje Kranjska Patronat Ribniška župnija 1418–145637 Sv. Janez Krstnik Kočevska Reka Kranjska Patronat Odvetništvo Ribniška župnija 1418–145638 223 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 39 40 41 42 43 44 45 46 39 Höfler, O prvih cerkvah, str. 241. 40 Celjski bi lahko bili odvetniki kranjske župnije kot zas- tavni imetniki kranjskega gospostva med letoma 1363 in 1421, vendar neposrednega dokaza za to predpostavko nimamo. 41 Höfler, Gradivo, str. 39; Höfler, O prvih cerkvah, str. 219. 42 CKSL, 1399 I 27; CKSL, 1399 III 9. 43 CKSL, 1392 XII 28; CKSL, 1393 II 5; CKSL, 1415 I 23; RG III, 00971. 44 CKSL, 1392 XII 28; CKSL, 1393 II 5; CKSL, 1415 I 23; RG III, 00971; Orožen, Das Bisthum IV, str. 13, 15; Höfler, O prvih cerkvah, str. 353. 45 Höfler, Gradivo, str. 215; Höfler, O prvih cerkvah, str. 285– 286. 46 Höfler, Gradivo, str. 215. 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 47 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 48 Höfler, O prvih cerkvah, str. 277–278. 49 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 50 Höfler, Gradivo, str. 52; Höfler, O prvih cerkvah, str. 220. 51 Höfler, O prvih cerkvah, str. 348. 52 Höfler, Gradivo, str. 59; Höfler, O prvih cerkvah, str. 225– 226; CKSL, 1394 VI 10. 53 Höfler, O prvih cerkvah, str. 122–123. 54 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 55 Höfler, Gradivo, str. 157; Höfler, O prvih cerkvah, str. 267– 268. 56 Höfler, O prvih cerkvah, str. 122–123. 57 Höfler, O prvih cerkvah, str. 272–273. 58 CKL, št. 187 (ob zastavi gradu Planina leta 1339). 59 CKSL, 1364 V 18. Sv. Peter Komenda (na Gorenjskem) Kranjska Odvetništvo Malteški viteški red (Ivanovci) 1329–145639 Sv. Kancijan in tovariši Kranj Kranjska Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1363–142140 Sv. Marija Kranjska Gora Kranjska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1418–145641 Sv. Nikolaj Krapina Zagorje Patronat Zagrebška škofija 1399–145642 Blažena Devica Marija Krško Kranjska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat Pred 1392–145643 Sv. Martin Laško Štajerska Patronat Oglejski patriarhat Pred 1392–145644 Marijino vnebovzetje Leskovec pri Krškem Kranjska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat Pred 1392–1456 (patronat);45 1368–1456 (odvetništvo)46 Marijino vnebovzetje Lieseregg Koroška Patronat* Odvetništvo* Salzburška nadškofija 1418–145647 Sv. Janez Krstnik Mirna Kranjska Odvetništvo* Morda šentrupertska župnija 1339–145648 Sv. Tiburcij Molzbichl Koroška Patronat Odvetništvo Salzburška nadškofija 1418–145649 Sv. Andrej Mošnje Kranjska Patronat Odvetništvo* Od 1394 radovljiška župnija 1418–145650 Sv. Jurij Mozirje Štajerska Odvetništvo Patronat* Oglejski patriarhat 1322–145651 Sv. Peter Naklo Kranjska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat (do 1394); Radovljiška župnija (od 1394) 1418–145652 Sv. Jernej Nikelsdorf Koroška Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145653 Sv. Ulrik Ortenburg Koroška Patronat Salzburška nadškofija 1418–145654 Sv. Peter in Pavel Osilnica Kranjska Patronat Odvetništvo Ribniška župnija 1418–145655 Sv. Paternion Paternion Koroška Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145656 Sv. Marjeta Planina pri Sevnici Štajerska Patronat* Odvetništvo* Oglejski patriarhat ali cerkniška župnija Po 1363–145657 (odvetništvo morda že 1339)58 Marijino rojstvo Polhov Gradec Kranjska Odvetništvo Oglejski patriarh 1364–145659 224 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 60 61 62 63 64 65 66 67 60 Höfler, O prvih cerkvah, str. 333–334. 61 CKSL, 1392 XII 28; CKSL, 1393 II 5; RG III, 00971; Höfler, O prvih cerkvah, str. 357–358. 62 Höfler, Gradivo, str. 43; CKSL, 1394 VI 10. 63 Höfler, Gradivo, str. 154; Höfler, O prvih cerkvah, str. 266– 267; CKSL, 1383 XI 25; CKSL, 1427 IX 1 (patronat za kapla- na). 64 CKSL, 1392 XII 28; CKSL, 1393 II 5; CKSL, 1415 I 23; RG III, 00971; Höfler, O prvih cerkvah, str. 366. 65 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 66 Höfler, O prvih cerkvah, str. 320–321. 67 Höfler, Gradivo, str. 169; Höfler, O prvih cerkvah, str. 264. 68 69 70 71 72 73 74 75 68 Höfler, Gradivo, str. 142–143; Höfler, O prvih cerkvah, str. 269–270; CKSL, 1394 VI 10. 69 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 70 Höfler, O prvih cerkvah, str. 344. 71 CKSL, 1392 XII 28; CKSL, 1393 II 5; CKSL, 1415 I 23; RG III, 00971; Höfler, Gradivo, str. 195; Höfler, O prvih cerkvah, str. 276–277. 72 CKSL, 1369 I 10 (originalna listina iz 1368 ali prej se ni ohranila); Höfler, O prvih cerkvah, str. 342. Celjski grofje so dobili patronat zgolj za eno prezentacijo! 73 CKSL, 1352 II 19. 74 Höfler, O prvih cerkvah, str. 320–321. 75 Höfler, Gradivo, str. 75; Höfler, O prvih cerkvah, str. 240. Sv. Marjeta Polzela Štajerska Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1288/1358–145660 Sv. Martin Ponikve Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat Pred 1392– 145661 Sv. Peter Radovljica Kranjska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145662 Sv. Štefan -papež in mučenec Ribnica (na Dolenjskem) Kranjska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145663 Sv. Križ Rogaška Slatina Štajerska Patronat Oglejski patriarhat Pred 1392–145664 Sv. Jurij Sagritz Koroška Patronat Odvetništvo Ni znano 1418–145665 Sv. Peter Sankt Peter im Holz Koroška Patronat Ni znano 1418–1456 Sv. Vid Sankt Veit an der Glan Koroška Patronat Salzburška nadškofija 1418–1456 Sv. Jernej Apostol Slovenska Bistrica Štajerska Odvetništvo Ženski dominikanski samostan v Studenicah 1368–145666 Sv. Križ (danes Sv. Jožef) Stari trg ob Kolpi Kranjska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1418–145667 Sv. Jurij Stari trg pri Ložu Kranjska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat (do 1394); Ribniška župnija (od 1394) 1418–145668 Sv. Jurij Sternberg/Strmec Koroška Patronat Odvetništvo Salzburška gnadškofija 1418–145669 Sv. Peter in Pavel Steuerberg Koroška Patronat Odvetništvo Salzburška nadškofija 1418–1456 Sv. Martin Šalek (danes Velenje) Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1398–145670 Sv. Rupert Šentrupert na Dolenjskem Kranjska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat Pred 1392–1456 (morda že od 1336)71 Sv. Jurij Škale Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat Zgolj 1368 (patronat);72 Vsaj od 1352–1456 (odvetništvo)73 Sv. Martin Šmartn na Pohorju Štajerska Odvetništvo* Ženski dominikanski samostan v Studenicah 1368–145674 Sv. Martin Šmartno pod Šmarno goro Kranjska Patronat* Kranjski arhidiakonat 1393–145675 225 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 76 77 78 79 80 81 82 83 84 76 Höfler, O prvih cerkvah, str. 343. 77 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 78 Höfler, O prvih cerkvah, str. 281–282. 79 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 80 CKSL, 1397 VIII 14; CKSL, 1397 VIII 17. 81 CKSL, 1397 VIII 14; CKSL, 1397 VIII 17. 82 CKSL, 1392 XII 28; CKSL, 1393 II 5; CKSL, 1415 I 23; RG III, 00971; Höfler, O prvih cerkvah, str. 238–239. 83 Höfler, O prvih cerkvah, str. 351; CKSL, 1363 IV 6; CKSL, 1363 X 25; CKSL, 1364 IV 11. 84 CKSL, 1397 VIII 14; CKSL, 1397 VIII 17. 85 86 87 88 89 90 91 85 Höfler, O prvih cerkvah, str. 137. 86 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 87 Höfler, Gradivo, str. 47; Höfler, O prvih cerkvah, str. 215– 216; CKSL, 1394 VI 10. 88 Höfler, O prvih cerkvah, str. 244. 89 Kot domnevni ustanovitelji cerkve. Gl. Orožen, Zgodovi- na Celja, str. 157. 90 Kot domnevni ustanovitelji cerkve. Gl. Orožen, Zgodovi- na Celja, str. 157. 91 Kot domnevni ustanovitelji cerkve. Gl. Orožen, Zgodovi- na Celja, str. 157. Sv. Mihael Šoštanj Štajerska Odvetništvo* Škalska župnija (do 1434); gornjegrajski samostan (od 1434) 1329–145676 Sv. Marija Špital ob Dravi Koroška Patronat Odvetništvo* Salzburška nadškofija 1418–145677 Sv. Marija Trebnje Kranjska Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1367–145678 Sv. Križ Tweng Koroška Patronat Odvetništvo Salzburška nadškofija 1418–145679 Sv. Nikolaj Varaždin Zagorje Patronat Zagrebška škofija 1397–145680 Sv. Marko Evangelist Vinica Zagorje Patronat Zagrebška škofija 1397–145681 Sv. Marjeta Vodice Kranjska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat Pred 1392–145682 Sv. Jernej Vojnik Štajerska Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1363–145683 Sv. Marija (danes Sv. Vid) Vrbovec Zagorje Patronat Zagrebška škofija 1397–145684 Sv. Nikolaj Vuzenica Štajerska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1377–145685 Sv. Lenart Weißenstein Koroška Patronat Odvetništvo Salzburška nadškofija 1418–145686 Sv. Jurij Zgornje Gorje Kranjska Patronat Odvetništvo Kranjski arhidiakonat (do 1394); radovljiška župnija (od 1394) 1418–145687 Marijino vnebovzetje Zgornji Tuhinj Kranjska Odvetništvo* Kamniška župnija 1418–145688 Tabela 2: Hčerinske (podružnične) cerkve na Štajerskem in Kranjskem, nad katerimi so imeli celjski grofje dokazano ali domnevno (*) patronatne pravice in/ali odvetništvo. Hčerinska cerkev Sedež cerkve Matična cerkev (župnija) in njen sedež Dežela Patronat (ius presentandi) in/ali odvetništvo Potrditev prezent cije (ius confirmandi) Obdobje Sv. Lenart Bela Peč Sv. Kancijan v Kranjski Gori Kranjska Patronat* Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1418–1456 Sv. Andrej Celje Sv. Danijel v Celju Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat Do 145689 Sv. Duh Celje Sv. Danijel v Celju Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat Do 145690 Sv. Maksimilijan Celje Sv. Danijel v Celju Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat Do 145691 226 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 92 93 94 95 96 97 98 99 100 92 Kot domnevni ustanovitelji cerkve. Gl. Orožen, Zgodovi- na Celja, str. 157. 93 Höfler, O prvih cerkvah, str. 367–368. 94 Höfler, O prvih cerkvah, str. 138. 95 Höfler, O prvih cerkvah, str. 359–360. 96 Höfler, O prvih cerkvah, str. 364. 97 Höfler, O prvih cerkvah, str. 138; Otorepec, Gradivo, št. 1183. 98 Höfler, O prvih cerkvah, str. 367. 99 Höfler, O prvih cerkvah, str. 239–240. 100 Höfler, O prvih cerkvah, str. 239–240. 101 102 103 104 105 106 107 108 101 Höfler, O prvih cerkvah, str. 348; Orožen, Das Bisthum II/2, str. 129–137. 102 Domnevno, glede na to, da so celjski grofje od leta 1336 posedovali Podsredo. 103 Höfler, O prvih cerkvah, str. 334. 104 Höfler, O prvih cerkvah, str. 365. 105 Höfler, O prvih cerkvah, str. 354–355. 106 Höfler, O prvih cerkvah, str. 354–355. 107 Höfler, O prvih cerkvah, str. 331–332. 108 Höfler, O prvih cerkvah, str. 365. Sv. Nikolaj Celje Sv. Danijel v Celju Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat Do 145692 Cerkev Sv. Lenarta Drevenik Sv. Križ pri Rogaški Slatini Štajerska Patronat* Odvetništvo* Oglejski patriarhat Pred 145693 Devica Marija na Kamnu pri Vuzenici Sv. Nikolaj v Vuzenici Štajerska Patronat Odvetništvo* Vuzeniška župnija 1383–145694 Sv. Nikolaj Lemberg pri Šmarju Sv. Martin v Ponikvi (do 1335) Štajerska Patronat Odvetništvo Verjetno oglejski patriarhat Pred 1262–145695 Sv. Janez Krstnik Podsreda Sv. Mihael v Pilštanju Štajerska Patronat* Odvetništvo* Krški škof 1338–145696 Sv. Jernej Ribnica na Pohorju Sv. Nikolaj v Vuzenici Štajerska Patronat Odvetništvo Vuzeniška župnija Neznano od kdaj do 145697 Sv. Jernej Rogatec Sv. Križ v Rogaški Slatini Štajerska Patronat Odvetništvo Oglejski patriarhat 1301–145698 Sv. Urh Smlednik Sv. Marjeta v Vodicah Štajerska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat Pred 1392–1456 (patronat);99 1329–1456 (odvetništvo)100 Sv. Marija Solčava Sv. Jurij v Mozirju Štajerska Odvetništvo* Patronat* (nad kaplanijo) Gornjegrajski samostan 1322–1456101 Žalostna Mati Božja Stara Sveta gora nad Podsredo Sv. Janez Krstnik v Podsredi Štajerska Patronat* Odvetništvo* Oglejski patriarhat ali podsreška župnija 1336–1456102 Sv. Andrej Andraž nad Polzelo Sv. Marjeta v Polzeli Štajerska Odvetništvo* Ni znano 1288–1456103 Sv. Janez Krstnik Vinška Gora (pri Velenju) Sv. Martin v Šaleku Štajerska Patronat* Odvetništvo* Ni znano Ni znano Mati Božja Šmarna gora Sv. Marjeta v Vodicah Kranjska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1392–1456 Sv. Marija Zagorje (pri Pilštanju) Sv. Mihael v Pilštanju Štajerska Patronat* Odvetništvo* Gornjegrajski samostan Neznano od kdaj do 1456104 Sv. Egidij Zidani Most Sv. Martin v Laškem Štajerska Patronat Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1336–1456 (odvetništvo);105 1423–1432 (patronat);106 Sv. Nikolaj Žalec Sv. Peter v Šempetru Štajerska Odvetništvo* Oglejski patriarhat 1322–1456107 Sv. Jakob Žusem Sv. Mihael v Pilštanju (do 1394); Sv. Jakob v Žusmu (od 1394) Štajerska Odvetništvo* Gornjegrajski samostan 1364–1456108 227 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo CERKVENO DOBROTNIŠTVO Cerkveno dobrotništvo (na tem mestu ni- mamo v mislih dobrotništva Cerkve, ampak do Cerkve) lahko razumemo kot podporo določene cerkvene ustanove oziroma, gledano širše, kot ravnanje v korist Cerkve.109 Motivi srednjeveških dobrotnikov so bili različni, prenagljeno pa bi bi- lo, če bi v vseh primerih govorili o čistem altruiz- mu, ko dobrotnik od obdarovane ustanove (ali ne nazadnje Boga) ni pričakoval ničesar v zameno za svoje dobrotništvo, dasiravno čistih religioznih vzgibov ne moremo izključiti. Neredko je dobrot- nik daroval namensko za dušni blagor zase in/ali za svojo rodbino, za kar je lahko obdarovana cer- kvena ustanova poskrbela s številčno (ne)ome- jenimi in datumsko (ne)določenimi branji maš, molitvami, večnimi lučmi ter drugimi cerkvenimi obredi.110 Večje ali dlje časa trajajoče dobrotništvo se je lahko dobrotniku povrnilo v obliki imetja kanoničnih pravic (na primer patronata ali od- vetništva), častnega članstva v cerkvenem redu, pravice do pokopa na posvečenem kraju (v cerkvi ali samostanu) itd. Ne nazadnje je lahko dobrot- nik upal, da mu bo dobrotništvo povrnil Bog tudi brez posredovanja Cerkve, in to že na zemlji ali v nebesih. V dobi celjskih grofov je bilo cerkveno dob- rotništvo običajno; plemstvo, meščani in ce- lo podložniki so lahko vsak po svojih željah in zmožnostih na zelo različne načine obdarovali cerkvene ustanove. V mislih imamo predvsem vsebinsko različne beneficije, donacije, dotacije, pitancije in volila.111 K temu lahko prištejemo tudi ustanovitve in fundacije112 cerkvenih ustanov, na primer kaplanij, kapel, cerkvá in samostanov ali cerkveno vodenih špitalov (hospicev),113 kar pa so 109 Temeljna razprava o cerkvenem dobrotništvu srednjeve- škega plemstva in meščanstva z današnjega slovenskega ozemlja: Kos, Plemiška darovanja. 110 Gl. tudi Mlinarič, Celjani, str. 125–126. Podrobneje o tem v Kos, Plemiška darovanja, str. 36–46. 111 Beneficij je za trajno ustanovljena cerkvena služba oziro- ma opravilo (= obred), ki se plačuje iz za to namenjenega vira. Beneficij prinaša korist ustanovi in ustanovitelju. Donacija je kakršnokoli sredstvo, podarjeno določeni ustanovi. Donirali so lahko tudi osebe – podložnike. Do- tacija je praviloma denarno sredstvo, podarjeno določe- ni ustanovi. Pitancija je priboljšek pri hrani in pijači ob posebnih priložnostih. Volilo je tisto, kar kdo v oporoki zapusti fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za de- diča. Osnovne razlage omenjenih pojmov so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. 112 Fundacije so materialna sredstva, namenjena za usta- novitev ali vzdrževanje kake ustanove. Ustanovitev brez ustrezne fundacije v praksi ni mogoča. 113 Podrobneje o srednjeveških špitalih (hospicih), tudi z ozirom na slovenski prostor, v Kosi, Potujoči srednji vek, str. 198–204. si lahko privoščili le bogati. Ustanovitev samosta- na ali cerkve ni nujno najiskrenejši izraz cerkve- nega dobrotništva, je pa zagotovo najopaznejši. Naročila za izgradnjo oltarjev in drugih manjših sakralnih objektov lahko ravno tako štejemo za ustanovitve. Po vsebini so donacije odraz časa: gre predvsem za podaritev posesti (zlasti hub),114 činža115 (zlasti desetin), prihodkov od česa itd. Iz- raz dobrotništva so tudi podelitve privilegijev, tj. posebnih pravic, ki jih je določeni cerkveni usta- novi potrdil teritorialni zemljiški gospod (na pri- mer oprostitev plačevanja določenih pristojbin). Za konec lahko k dobrotništvu pogojno prišteje- mo še zaščitništvo cerkvene ustanove. Iz sledeče tabele je razvidno, da so bila dob- rotništva celjskih grofov številna in da se začnejo pojavljati že v žovneški dobi. Posebej blizu so si bili s kartuzijanskim redom, saj so se s časom iz- kazali kot njegovi veliki dobrotniki. Podpirali pa so tudi ustanove drugih redov: benediktinskega, cistercijanskega, dominikanskega, frančiškanske- ga, minoritskega in pavlinskega.116 Eden največjih projektov celjskih grofov oziroma Hermana II. Celjskega, ki je veliko dejanje cerkvenega dob- rotništva, je bila ustanovitev kartuzijanskega sa- mostana v Pleterjah leta 1407 (gradnja se je začela že leta 1403). Samostan so grofje večkrat obdaro- vali ter zanj kot njegovi pokrovitelji, zaščitniki in dobrotniki sploh zelo dobro skrbeli.117 Marijino cerkev v Pleterjah pa je leta 1420 posvetil neza- konski sin Hermana II. – freisinški škof Herman (IV.) Celjski (†1421; škof med letoma 1412 in 1421).118 Samostan deluje še danes.119 Že Herman II. je imel stike tudi s kartuzijanskim samostanom pri Grenoblu, bolje poznanim kot Velika kartuzija (Grande Chartreuse), prvo ustanovljeno in glavno 114 Kmetij s pripadajočimi podložniki in podložniškimi ob- veznostmi. 115 Podložniške dajatve (nemško Zins). 116 Gl. Mlinarič, Celjani; Oter Gorenčič, The Counts of Cilli. 117 CKSL, 1403 s. d.; CKSL, 1405 III 24; CKSL, 1405 IV 24; CKSL, 1407 II 23; CKSL, 1407 IV 25; CKSL, 1407 VI 3; CKSL, 1407 VII 10; CKSL, 1407 IX 12; 1408 I 16; CKSL, 1408 VI 18; CKSL, 1413 XI 8. Kasnejše darovnice omenjenemu samostanu: CKSL, 1414 II 2; CKSL, 1414 IV 20; CKSL, 1424 XI 9; CKSL, 1426 I 9; CKSL, 1427 V 11; CKSL, 1428 s. d.; CKSL, 1428 IV 24; CKSL, 1428 V 8; CKSL, 1429 I 22; CKSL, 1429 I 22; CKSL, 1431 IX 30; CKSL, 1432 VI 13; CKSL, 1433 VI 15; CKSL, 1433 VI 21; CKSL, 1439 V 2; CKSL, 1441 II 14; CKSL, 1445 IV 4; CKSL, 1447 IV 25; CKSL, 1447 V 19; CKSL, 1447 IX 3. 118 CKSL, 1420 XI 1. 119 Uradna spletna stran pleterske kartuzije: http://www. kartuzija-pleterje.si/index.html (dostop: 15. 3. 2024). Te- meljno znanstveno delo o pleterski kartuziji: Mlinarič, Kartuzija Pleterje. Kot zanimivost navajamo, da je danes na vsem svetu aktivnih le 23 kartuzij (18 moških in 5 žen- skih). Število redovnikov in redovnic je okoli 380. 228 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo hišo reda.120 Zaradi dobrotništva je bila njegova rodbina že leta 1391 deležna velikih »duhovnih milosti«, leta 1409 pa je bil omenjeni grof ime- novan za zaščitnika kartuzijanskega reda.121 Kako dolgo in na kakšne načine je Herman II. podpiral Veliko kartuzijo in kartuzijanski red, ne vemo, je pa znano, da je med letoma 1432 in 1435 hiši do- niral 20 dukatov letno.122 Za velika dobrotnika in zaščitnika kartuzijanskega reda sta obveljala tudi njegov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II.123 Drugi samostani, ki so jih ustanovili celjski grofje, so še pavlinski v Lepoglavi v hrvaškem Zagorju (1401), dominikanski Novi Klošter pri Polzeli (1453) in frančiškanski pri Maria Enzersdorfu pri Dunaju (1454).124 Dobrotništvo celjskih grofov v Cerkvi in nje- nih ustanovah ni ostalo neopaženo. Herman I. Celjski in njegova soproga si zaradi zaslug nista 120 Podrobneje o tem v Mlinarič, Celjani, str. 134–135. 121 Mlinarič, Celjani, str. 134. 122 Mlinarič, Celjani, str. 134. 123 Mlinarič, Celjani, str. 139–141. 124 Kosi, Celjski. prislužila samo večnega počitka pri celjskih mi- noritskih bratih, ampak sta bila kot laika spreje- ta v njihov red.125 O Hermanu II., Frideriku II. in Ulriku II. ter njihovih zaslugah za kartuzijanski red smo že govorili. Pokopa v samostanu pa so bili deležni tudi drugi člani rodbine.126 O ug- lednem položaju celjskih grofov in dobrih odno- sih s Cerkvijo pričajo tudi papeški privilegiji za grofe. Posebej dobro evidentirani so tisti, ki jih je prejel Friderik II. Celjski, in sicer med letoma 1412 in 1447: dovoljenje za zasebno mašo v krajih z interdiktom, dovoljenje za premični oltar, dovo- ljenje, da si izmed svojih dvornih kaplanov ene- ga izbere za svojega spovednika, spregled posta v postnem času, spregled izvenzakonskega rojstva za sina Hansa, odpustitev vseh grehov pri posled- nji spovedi in drugo.127 128 129 130 131 132 133 134 135 125 CKSL, 1370 VI 2. 126 Gl. poglavje Grobnice. 127 CKSL, 1412 XI 6; CKSL, 1439 IV 2; CKSL, 1447 XI 10 (dve listini); CKSL, 1447 XI 15. 128 Mlinarič, Celjani, str. 136. 129 Mlinarič, Celjani, str. 139. 130 CKSL, 1374 V 25; Mlinarič, Celjani, str. 132. 131 CKL, št. 28; Mlinarič, Celjani, str. 126. 132 CKL, št. 31; Mlinarič, Celjani, str. 127. 133 CKL, št. 24, 48, 52, 53, 60, 70, 140, 141, 142, 143, 144, 156; Oro- žen, Das Bisthum IV, str. 5–15; Mlinarič, Celjani, str. 127. 134 Mlinarič, Celjani, str. 139. 135 Mlinarič, Celjani, str. 139. Tabela 3: Znana cerkvena dobrotništva celjskih grofov in obveza obdarovane cerkvene ustanove. Cerkvena ustanova Kdaj Kaj Obveza obdarovane ustanove ali zgolj dušni blagor za Celjske zaradi dejanja samega (tj. (domnevno) brez obveze) Avguštinski samostan na Muti Pred 1435 Dotacija128 Ni znano 1446 Dotacija129 Molitve Avguštinski samostan v Fürstenfeldu 1365 Donacija sredstev Maša 1374 Donacija130 Molitve, aniverzarij Benediktinski samostan v Gornjem Gradu 1255 Dotacija in pitancija131 Molitve, aniverzarij 1262 Jamstvo dotacije v primeru smrti člana družine132 Ni znano 1278, 1286, 1291, 1327, dokončno 1332 Donacija patronata nad braslovško župnijo (odškodnina za samostanu prizadejano škodo)133 Dušni blagor Neznano kdaj (pred 1454) Ustanovitev in fundacija Marijine kapele v samostanski cerkvi134 Štirje letni aniverzariji, večna maša 1415 Donacija posesti Večna luč 1445 Donacija vinogradov v Savinjski dolini135 Ni znano 229 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 136 137 138 139 140 141 142 143 144 145 136 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 6062; LNŠAL, št. 318. 137 CKSL, 1454 s. d. 138 Mlinarič, Celjani, str. 136. 139 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1433 V 1. 140 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1435 VII 17. 141 AT ÖStA/HHStA, St. Paul, Benediktiner, 1447 VII 7; Mli- narič, Celjani, str. 135–136. 142 AT ÖStA/HHStA, St. Paul, Benediktiner, 1447 VIII 20. 143 Orožen, Zgodovina Celja, str. 158. 144 Orožen, Zgodovina Celja, str. 157. 145 CKSL, 1364 II 2. 146 147 148 149 150 151 152 153 154 155 146 CKSL, 1371 VII 13/20. 147 CKSL, 1442 IV 15. 148 Höfler, O prvih cerkvah, str. 348; Orožen, Das Bisthum II/2, str. 129–137. 149 Orožen, Das Bisthum II/2, str. 131. 150 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 5866. 151 CKSL, 1375 V 25; Weiss, Quellen, 1375 V 25. 152 Höfler, O prvih cerkvah, str. 318. 153 Höfler, O prvih cerkvah, str. 367. 154 Höfler, O prvih cerkvah, str. 359. 155 Orožen, Zgodovina Celja, str. 157. 1447 Potrditev starih pravic in oprostitev plačevanja davka od samostanske hiše v Celju136 Ni znano 1454 Donacija dohodkov od vinogradov (obljubljena po smrti Friderika II. Celjskega)137 Molitve za Friderika II. Celjskega Benediktinski samostan Millstatt 1422, 1426 Potrditev starih privilegijev138 Ni znano 1433 Dovoljenje za izgradnjo samostanskega gostišča v Millstattu139 Ni znano 1435 Donacija dveh jezer in pripadajoče ribolovne pravice140 Ni znano Benediktinski samostan Sankt Lambrecht 1401 Oprostitev plačevanja gornine od ljutomerskega vinograda Ni znano Benediktinski samostan Šentpavel v Labotski dolini 1427 Potrditev starih privilegijev (oprostitev plačevanja mitnine na mitnici na Muti in v Dravogradu)141 Ni znano 1447 Potrditev starih privilegijev (oprostitev plačevanja mitnine na mitnici na Muti in v Dravogradu)142 Ni znano Cerkev Sv. Andreja v Celju Neznano kdaj Ustanovitev in fundacija cerkve (ustno izročilo)143 Morda skrb za dušni blagor Cerkev Sv. Duha v Celju Neznano kdaj Ustanovitev in fundacija cerkve ter beneficij (ustno izročilo)144 Morda skrb za dušni blagor Cerkev Sv. Jerneja v Rogatcu 1364 Donacija desetin145 Ni znano 1371 Ustanovitev in fundacija kaplanije146 Patronat nad kaplanijo Cerkev Sv. Marije v Petrovčah 1442 ali prej Ustanovitev in fundacija kaplanije147 Dušni blagor Cerkev Sv. Marije v Solčavi Neznano kdaj Ustanovitev in fundacija kaplanije148 Ni znano, morda patronat nad kaplanijo 1415 Beneficij v kaplaniji149 Večna luč Cerkev Device Marije na Kamnu 1383 Ustanovitev in fundacija kaplanije Patronat nad kaplanijo Cerkev Sv. Janeza Krstnika v Podsredi 1443 Trajen beneficij (župniki so upravičeni do 3 mark pfeningov letno, plačanih iz podsreškega urada)150 Ni znano Cerkev Sv. Maksimilijana v Celju 1375 Beneficij za župnika151 Večna luč Marijina romarska cerkev na Ptujski gori 1405 Ustanovitev in fundacija stranskih oltarjev152 Morda maša Cerkev Sv. Lenarta na Dreveniku Pred 1456 Morda ustanovitev in fundacija cerkve153 Ni znano Cerkev Sv. Nikolaja v Lembergu pri Šmarju Pred 1335 Verjetno ustanovitev in fundacija cerkve154 Ni znano Cerkev Sv. Nikolaja v Celju Neznano kdaj Ustanovitev in fundacija cerkve (ustno izročilo)155 Morda skrb za dušni blagor 230 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 156 157 158 159 160 161 162 163 156 Mlinarič, Celjani, str. 136; CKSL, 1393 III 23. 157 Stiftsarchiv Rein, Urkunden, 1399 XII 11. 158 Mlinarič, Celjani, str. 130; CKSL, 1386 V 25. 159 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1399 XII 13. 160 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1422 VI 5. 161 SI AS 1063, sig. 4697 (prepis: CKSL, 1425 VI 24); StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Abschriften, sig. 5036; Mlinarič, Celjani, str. 135. 162 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 5628; Mlinarič, Celjani, str. 139. 163 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 5577d, 5978c; KLA, Allgemeine Urkunden- reihe, 1445 V 9; Mlinarič, Celjani, str. 139. 164 165 166 167 168 169 170 171 172 173 164 Mlinarič, Celjani, str. 128–130. 165 Mlinarič, Celjani, str. 130. 166 Mlinarič, Celjani, str. 139. 167 Mlinarič, Celjani, str. 139. 168 Mlinarič, Celjani, str. 136, 139–140; Kosi, Celjski. 169 Mlinarič, Celjani, str. 136; Kosi, Celjski. 170 CKSL, 1391 II 24; Valvasor, Die Ehre XI, str. 235–236. 171 CKSL, 1408 XI 25. Kaj naj bi ta ustanova oziroma stifft bil(a), v listini ni navedeno. 172 Prepis listine v Valvasor, Die Ehre XI, str. 236–237 (regest: CKSL, 1421 III 19/26). 173 Valvasor, Die Ehre XI, str. 235–236 (regest: CKSL, 1391 II 24). Cerkev Sv. Marije v Zagorju (pri Pilštanju) Pred 1456 Domnevno ustanovitev in fundacija cerkve Ni znano Cistercijanski samostan Kostanjevica 1393 Donacija posesti156 Ni znano Cistercijanski samostan Rein 1399 Potrditev starega privilegija (oprostitev plačevanja gornine (tj. davka) od vina, pridelanega v ljutomerskih vinogradih)157 Ni znano Cistercijanski samostan Stična 1375 Dotacija in pitancija158 Molitve, aniverzarij, maša, vigilije, večna luč za Celjske in Goriške Cistercijanski samostan Vetrinj 1399 Potrditev starega privilegija (oprostitev določenih služnosti)159 Ni znano 1422 Donacija odvetništva v kraju Wrießnitz v Podjunski dolini160 Ni znano 1425 Privilegij (oprostitev plačevanja mitnine od blaga, tovorjenega skozi Muto)161 Tedenska maša, aniverzarij 1438 Potrditev starih privilegijev Tedenska maša, aniverzarij 1439 Potrditev starih privilegijev (oprostitev plačevanja mitnine od vina, tovorjenega skozi Muto, Vuzenico in Slovensko Bistrico)162 Tedenska maša, aniverzarij 1445 Potrditev starih privilegijev (oprostitev plačevanja mitnine od vina, tovorjenega skozi Muto, Vuzenico in Slovensko Bistrico)163 Tedenska peta maša, aniverzarij Dominikanski samostan na Ptuju 1335 Donacija sredstev za vzdrževanje duhovnika164 Dnevna maša, aniverzarij trikrat na leto 1357 Ni znano165 Aniverzarij z vigilijo in 24 maš zadušnic 1448 Dotacija166 Molitve 1450 Donacija 200 sirov167 Molitve Dominikanski samostan Novi Klošter 1453 Ustanovitev in fundacija samostana (začetek gradnje okoli leta 1449)168 Ni znano Frančiškanski samostan v Maria Enzersdorfu v Avstriji 1453 Ustanovitev in fundacija samostana169 Ni znano Grajska kapela na gradu Krško 1391 Ustanovitev in fundacija grajske kapele170 Patronat nad kapelo 1408 Odpoved lastništvu posesti (fevda), ki je bila darovana kapeli171 Ni znano 1421 Davčne olajšave172 Ni znano Grajska kapela Sv. Janeza Evangelista na gradu Žovnek Pred 1391 Ustanovitev in fundacija grajske kapele173 Verjetno patronat nad kapelo 231 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 174 175 176 177 178 179 180 181 182 183 174 CKSL, 1400 X 1. 175 Kos, Vitez in grad, str. 304–307. 176 Povijesni spomenici 1441–1465, št. 237, str. 251–252. 177 Mlinarič, Celjani, str. 134. 178 Mlinarič, Celjani, str. 134. 179 Mlinarič, Celjani, str. 135. 180 Mlinarič, Celjani, str. 132. 181 Mlinarič, Celjani, str. 132–134. 182 Mlinarič, Celjani, str. 134. 183 Mlinarič, Celjani, str. 134. 184 185 186 187 188 189 190 191 192 184 SI AS 1063, sig. 4854 (prepis: CKSL, 1426 VIII 24); Mlina- rič, Celjani, str. 138. 185 CKL, št. 31; Mlinarič, Celjani, str. 127. 186 CKSL, 1368 IX 10; Mlinarič, Celjani, str. 131. 187 CKSL, 1373 IV 28. 188 Mlinarič, Celjani, str. 131; CKSL, 1373 IV 28. 189 Mlinarič, Celjani, str. 131. 190 Mlinarič, Celjani, str. 134. 191 Mlinarič, Celjani, str. 139. 192 Mlinarič, Celjani, str. 139. Grajska kapela Blažene Device Marije v knežjem dvoru v Celju Pred 1400 Domnevno ustanovitev in fundacija grajske kapele174 Verjetno patronat nad kapelo Grajska kapela Sv. Andreja na gradu Kunšperk Po 1395 Morda ustanovitev in fundacija grajske kapele175 Verjetno patronat nad kapelo Kapela Božje matere v Zlatarju v hrvaškem Zagorju 1454 Dotacija kapele, ki so jo ustanovili podložniki Celjskih176 Maša Kartuzijanski samostan Grande Chartreuse (Velika kartuzija) pri Grenoblu 1391, 1396, 1397, 1399, 1400 Dobrotništvo (ni znano, kaj točno)177 Skrb za dušni blagor in aniverzarij 1409 Dobrotništvo (ni znano, kaj točno)178 Herman II. Celjski je zaradi svojih zaslug imenovan za zaščitnika kartuzijanskega reda Pred 1432–1435 Letna dotacija v višini 20 dukatov179 Ni znano Kartuzijanski samostan Bistra 1372 Privilegij (oprostitev plačevanja mitnine na mitnicah v postojnskem gospostvu) in donacija vinograda180 Ni znano 1400 Jamstvo varstva, podelitev nižjega sodstva nad samostanskimi podložniki, pitancija181 Molitve 1403 in 1404 Jamstvo varstva182 Ni znano 1404 Privilegij (oprostitev plačevanja davkov ob proščenju pri cerkvi Sv. Jerneja v Begunjah pri Cerknici)183 Ni znano 1426 Izdatna donacija sredstev za izgradnjo treh meniških hišk184 Maša za Veroniko Deseniško in Friderika II. Celjskega Kartuzijanski samostan Jurklošter 1262 Jamstvo dotacije v primeru smrti člana družine185 Ni znano 1368 Donacija sredstev186 Maša zadušnica, aniverzarij z vigilijami Pred 1373 Ustanovitev in fundacija kapele na samostanskem pokopališču187 Ni znano 1373 Donacija desetin in dotacija188 Dnevna maša, večna luč v pokopališki kapeli 1401 Ustanovitev in fundacija oltarja v križnem hodniku189 Molitve, dušni blagor 1407 Potrditev nižjega sodstva nad samostanskimi podložniki in oprostitev plačevanja mitnine na mitnicah v zagorski grofiji190 Ni znano 1431 Potrditev starih privilegijev191 Ni znano 1432 Donacija patronata nad cerkvijo Sv. Egidija v Zidanem Mostu192 Ni znano 1439 Donacija vinske in žitne desetine Ni znano 232 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 193 194 195 196 197 198 199 200 193 Mlinarič, Celjani, str. 139. 194 Mlinarič, Celjani, str. 139. 195 Mlinarič, Celjani, str. 136. 196 Mlinarič, Celjani, str. 136. 197 Mlinarič, Celjani, str. 136. 198 Mlinarič, Celjani, str. 140. 199 Mlinarič, Celjani, str. 132, 134–135. 200 CKSL, 1407 II 23; CKSL, 1407 IV 25; CKSL, 1407 VI 3; CKSL, 1407 VII 10; CKSL, 1407 IX 12; 1408 I 16; CKSL, 1408 VI 18; CKSL, 1413 XI 8: CKSL, 1414 II 2; CKSL, 1414 IV 20; CKSL, 1424 XI 9; CKSL, 1426 I 9; CKSL, 1427 V 11; CKSL, 1428 s. d.; CKSL, 1428 IV 24; CKSL, 1428 V 8; CKSL, 1429 I 22; CKSL, 1429 I 22; CKSL, 1431 IX 30; CKSL, 1432 VI 13; CKSL, 1433 VI 15; CKSL, 1433 VI 21; CKSL, 1439 V 2; CKSL, 1441 II 14; CKSL, 1445 IV 4; CKSL, 1447 IV 25; CKSL, 1447 V 19; CKSL, 1447 IX 3. 201 202 203 204 205 206 207 208 209 201 Mlinarič, Celjani, str. 135; CKSL, 1433 VI 15. 202 CKL, št. 31; Mlinarič, Celjani, str. 127. 203 CKL, št. 33; Mlinarič, Celjani, str. 127. 204 CKL, št. 152. 205 Mlinarič, Celjani, str. 131. 206 Mlinarič, Celjani, str. 131. 207 Mlinarič, Celjani, str. 132. 208 Mlinarič, Celjani, str. 134. 209 Mlinarič, Celjani, str. 134. 1444 Davčna olajšava193 Aniverzarij z vigilijami, molitve 1444 Donacija posesti za gradnjo štirih meniških hiš in vzdrževanje redovnikov194 Ni znano 1445 Donacija posesti195 Ni znano 1447 Potrditev starih privilegijev Ni znano 1449 Oprostitev plačevanja vinske desetine od nekih vinogradov196 Ni znano 1451 Donacija posesti (vas Dramlje)197 Ni znano 1453 Donacija Ni znano 1455 Potrditev starih in novih privilegijev198 Ni znano Kartuzijanski samostan Pleterje 1407 Ustanovitev in izdatna fundacija samostana (začetek gradnje okoli leta 1403) ter poklonitev raznih privilegijev199 Dušni blagor za družino 1407–1447 Številne darovnice (donacije in dotacije), med drugim leta 1444 sredstva za izgradnjo štirih novih meniških celic200 Molitve, maše, aniverzariji, vigilije itd. – skratka redna skrb za dušni blagor 1433 Donacija posesti in dohodkov201 Aniverzarij za pokojnega grofa Friderika III. Ortenburškega Kartuzijanski samostan Žiče 1262 Jamstvo dotacije v primeru smrti člana družine202 Ni znano 1262 Donacija hub zaradi samostanu povzročene škode203 Dušni blagor za družino 1334 Donacija posesti204 Dušni blagor in odvetništvo nad posestjo 1377 Potrditev starih privilegijev205 Ni znano Pred 1385 Donacija posesti (dvora)206 Odvetništvo nad posestjo in neki dohodki od posesti Okoli 1385 Privilegij za samostansko hišo v Celju (oprostitev plačevanja mestnega davka in drugo)207 Ni znano (verjetno dušni blagor) 1401 Potrditev starih privilegijev in podeljene posesti208 Molitve, aniverzarij 1429 Donacija posesti209 Ni znano 1444 Potrditev starih privilegijev Molitve, aniverzarij 1445 Donacija posesti Dušni blagor 1449 Privilegij (oprostitev plačevanja vinske desetine) Ni znano 1450 Donacija posesti Ni znano 1451 Dotacija Ni znano 233 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 210 211 212 213 214 215 216 217 218 219 220 210 CKSL, 1360 II 16; Mlinarič, Celjani, str. 130. 211 Mlinarič, Celjani, str. 139. 212 Mlinarič, Celjani, str. 128; Orožen, Zgodovina Celja, str. 158. 213 Mlinarič, Celjani, str. 131. 214 Mlinarič, Celjani, str. 131. 215 Mlinarič, Celjani, str. 131; CKSL, 1386 VI 17. 216 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 5947b; Mlinarič, Celjani, str. 139. 217 Mlinarič, Celjani, str. 139. 218 Mlinarič, Celjani, str. 132. 219 CKSL, 1445 VI 22. 220 CKSL, 1364 VI 24 (dve listini). Gl. tudi Orožen, Zgodovina Celja, str. 160. 221 222 223 224 225 226 227 228229 230 231 232 233 221 CKSL, 1364 VI 24 (dve listini). Gl. tudi Orožen, Zgodovina Celja, str. 160. 222 CKL, št. 30. 223 CKSL, 1448 XII 23. 224 Mlinarič, Celjani, str. 128. 225 Mlinarič, Celjani, str. 128. 226 CKL, št. 31; Mlinarič, Celjani, str. 127. 227 Mlinarič, Celjani, str. 136. 228 CKSL, 1374 IX 14. 229 Oter Gorenčič, Grofje Celjski, str. 54. 230 Weiss, Quellen, 1379 IX 29. 231 Weiss, Quellen, 1384 I 17. 232 CKSL, 1439 IV 20; LNŠAL, št. 302. 233 Orožen, Das Bisthum VI, str. 226; Höfler, O prvih cerkvah, str. 364; CKSL, 1452 VI 17. Minoritski samostan na Ptuju 1360 Donacija sredstev za ustanovitev beneficija210 Aniverzarij 1448 Donacija sredstev211 Molitve Minoritski samostan v Celju 1348 Ustanovitev in fundacija kapele212 Aniverzarij 1369 Donacija za vzdrževanje duhovnikov213 Maša, aniverzarij 1374 Dotacija in donacija nekih letnih dohodkov214 Večna maša, večna luč v samostanski kapeli 1386 Beneficij in dotacija215 Dve večni maši, večna luč 1439, 1444 Donacija dohodkov, oprostitev plačevanja gornine216 Ni znano 1452 Oprostitev plačevanja neke desetine217 Ni znano Pavlinski samostan v Lepoglavi 1401 Ustanovitev in fundacija samostana218 Dušni blagor 1445 Beneficij219 Peta maša za dušni blagor 1455 Potrditev starih privilegijev Špital Sv. Duha v Celju Pred 1364 Ustanovitev in fundacija špitala220 Ni znano 1364 Potrditev stare fundacije221 Dušni blagor Špital Sv. Antona v Špitaliču v Tuhinjski dolini 1261 Donacija gornine222 Dušni blagor Špital v Laškem 1448 Ustanovitev in fundacija špitala (odpoved lastništvu nad fevdi, ki sta jih za ta namen darovala Hans Meusenreuter in soproga)223 Dušni blagor Ženski dominikanski samostan Marenberg 1306 Donacija hub224 Dušni blagor za žovneškega vazala 1347 Donacija hub225 Odvetništvo nad hubami Ženski dominikanski samostan Studenice 1262 Jamstvo dotacije v primeru smrti člana družine226 Ni znano 1431 Privilegij (oprostitev plačevanja mitnine od blaga, kupljenega in prodanega na letnem sejmu v Studenicah)227 Ni znano Župnijska cerkev Sv. Danijela v Celju Neznano kdaj Ustanovitev in fundacija kapele Sv. treh kraljev (kasneje Žalostne Matere Božje) Ni znano 1374 Donacija sredstev228 Večna maša 1448 Beneficij Žalostne Matere Božje229 Tedenska maša Župnijska cerkev Sv. Jerneja v Slovenski Bistrici 1379 Donacija hube230 Dnevna maša Pred 1384 Beneficij231 Tedenska maša Župnijska cerkev Sv. Marjete v Planini pri Sevnici 1439 Donacija hiše za župnika in oprostitev plačevanja trškega davka232 Dnevna maša 1452 Donacija sredstev233 Večna luč in peta maša 234 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 234 235 236 237 238 239 240 241 242 243 244 245 246 DVORNA KAPELA IN DVORNA PISARNA Dvorna kapela in dvorna pisarna sta bila ura- da celjske dvorno-teritorialne uprave ter neke vrste vezni člen med Cerkvijo in grofi. Prva je skr- 234 CKSL, 1427 IX 1. 235 CKL, št. 31; Mlinarič, Celjani, str. 127. 236 CKL, št. 31; Mlinarič, Celjani, str. 127. 237 Höfler, Gradivo, str. 195. 238 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 5143b. 239 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1433 XII 4. 240 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1439 VIII 17. 241 Oter Gorenčič, Grofje Celjski, str. 30. 242 Höfler, O prvih cerkvah, str. 334–335; Orožen, Das Bisthum III, str. 419; Regest v Otorepec, Gradivo, št. 1254. 243 Höfler, Gradivo, str. 15, 76, 83. 244 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1422 V 22. 245 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1439 VIII 10. 246 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. bela za duhovno oskrbo celjske rodbine, druga pa je imela administrativne naloge, med drugim sestavljanje, overjanje, izstavljanje in arhiviranje listin. Višji uradniki dvorne pisarne (kanclerji in sekretarji) so bili skrbniki t. i. secretuma, najpo- membnejšega pečata, s katerim je bilo mogoče overiti listino. Oba urada sta se začela razvijati v obdobju Friderika I. in končno podobo dobila v času Hermana II. Njun razvoj lahko okvirno za- mejimo z letnicama 1330 in 1390. Spočetka sta bi- la oba urada verjetno združena v enega (dvorno kapelo), ki je opravljal naloge obeh kasnejših.247 Vse do izumrtja rodbine leta 1456 sta bila urada v občutni domeni duhovščine, in to tudi 247 Podrobneje o tem v Banfi, Uprava in Banfi, Klientela, str. 193–201; Domenig, Die Kanzlei; Domenig, »toun kunt«, str. 115–116; Schwanke, Beiträge; Schwanke, Die Kanzlei. Župnijska cerkev Sv. Štefana – papeža in mučenca v Ribnici (na Dolenjskem) 1427 Ustanovitev oltarja in donacija sredstev za vzdrževanje kaplana234 Patronat nad oltarjem (tj. pravica do prezentacije kaplana pri tem oltarju) Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Braslovčah 1262 Jamstvo dotacije ob smrti člana družine235 Ni znano Župnijska cerkev Sv. Martina v Ponikvah 1262 Jamstvo dotacije ob smrti člana družine236 Ni znano Župnijska cerkev Sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem 1415/1420 Gradnja nove cerkve237 Ni znano Župnijska cerkev Sv. Nikolaja v Vuzenici 1428 Potrditev starih privilegijev iz leta 1369238 Ni znano Župnijska cerkev Sv. Marije v Špitalu ob Dravi 1433 Ustanovitev in fundacija oltarja, kaplanije ter beneficij (večna maša v čast Sv. Ane)239 Dušni blagor (tudi za Friderika III. Ortenburškega) 1439 Privilegij (osvoboditev posesti, namenjene za vzdrževanje oltarja v zvoniku cerkve od zemljiškogosposkega sodišča oziroma urada)240 Ni znano Župnijska cerkev Sv. Jurija v Slovenskih Konjicah Neznano kdaj Trije beneficiji241 Ni znano Župnijska cerkev Sv. Jurija v Gotovljah Pred 1256 Morda ustanovitev in fundacija cerkve242 Ni znano Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Zgornjem Tuhinju Po 1418 Morda ustanovitev in fundacija cerkve (po Valvasorju)243 Ni znano Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Liesereggu 1422 Donacija posesti in prihodkov za kapelo in oltar244 Dušni blagor 1436 Prepustitev darovane posesti (odpoved lastništvu)245 Ni znano Župnije v grofiji Ortenburg 1426 Privilegij za vse župnike vseh celjskih patronatnih župnij v ortenburški grofiji, da lahko svoje imetje zapustijo komurkoli želijo246 Aniverzarij v cerkvi Sv. Marije v Špitalu ob Dravi 235 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo potem, ko sta se okoli leta 1400 razdelila v dva samostojna urada. Kapelo so brez izjeme tvorili duhovniki, pisarno pa v večini, saj so bili izobra- ženci svojega časa. Bili so pismeni in latinščine vešči ljudje ter kot taki nepogrešljivi uradniki na vsakem dvoru. Vpliv članov dvorne kapele in pi- sarne, tj. kaplanov in dvornih pisarjev, na celjske grofe je moral biti opazen, kar potrjuje dejstvo, da so bili številni kaplani in višji uradniki pisarne svetovalci grofov.248 Pri dvorni kapeli je treba iz- postaviti, da ni istovetna z grajsko kapelo. Grajska kapela ni urad, ampak objekt, namenjen verskim obredom, za katerega skrbi grajski kaplan, ki ni nujno član dvorne kapele.249 250 251 252 253 254 Pri uradnikih celjske dvorne kapele in pisar- ne iz vrst duhovščine lahko zaznamo kadrovanje 248 Gl. tabelo 4 v pričujoči razpravi. 249 MHEZ VII, št. 26; RG, V 00246; CKSL, 1439 IV 25; Koma- tar, Ein Chartular, št. 73; Banfi, Klientela, str. 214. 250 CKSL, 1450 III 5; CKSL, 1450 IV 13; TKL II, št. 250, 251; MHEZ VII, št. 217; Ortvay, Pozsony város III, str. 218; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86; Banfi, Klientela, str. 211, 212. 251 Celjska kronika, str. 107; RG VI, 00380; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86; Banfi, Uprava, str. 31; Banfi, Klientela, str. 209. 252 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1413 III 14; KLA, Allge- meine Urkundenreihe, 1422 V 22. 253 Schwanke, Die Kanzlei, str. 85. Leta 1448 je omenjen kot prior dominikanskega samostana na Ptuju. Gl. CKSL, 1448 X 7; Banfi, Klientela, str. 214. 254 SI AS 1063, sig. 4423, sig. 5364; CKSL, 1408 XI 11; Banfi, Klientela, str. 217; Šilc, Starejša zgodovina, str. 71. celjskih grofov v cerkvenih zadevah s pomočjo patronata, natančneje, prezentacijske pravice. Da bi grofje svoje kaplane in pisarniško osebje, pa tudi druge uradnike iz vrst duhovščine finančno preskrbeli in jih hkrati uporabili kot svoje pred- stavnike na pomembnih položajih, so nekatere očitno s tem namenom prezentirali za župnike v tistih župnijah, nad katerimi so imeli patronat. Tudi če niso opravljali svoje župnijske službe in so jih nadomeščali vikarji, so bili upravičeni do prebende, tj. prihodkov od službe. Spodnja tabe- la prikazuje člane celjske dvorne uprave, ki so bili župniki. Zaradi primerjave so upoštevani tudi tis- ti uradniki, ki so bili župniki v župnijah, nad ka- terimi celjski grofje niso imeli patronata oziroma tega ne moremo potrditi z viri. 255 256 257 258 259 255 CKSL, 1414 XI 9; CKSL 1423 VIII 26; CKSL, 1425 IV 4; Ban- fi, Klientela, str. 217. 256 Otorepec, Gradivo, št. 1353; CKSL, 1380 IX 21; CKSL, 1389 II 19; Schwanke, Die Kanzlei, str. 81, 85; Blaznik, Historična topografija 1, str. 406; Orožen, Das Bisthum IV, str. 119; Ba- raga, Grad Mirna, št. 50; Weiss, Quellen, 1380 IX 21; Banfi, Klientela, str. 208, 213. 257 SI AS 1063, sig. 590; CFK I, fol. 62v; CKSL, 1441 IX 1; CKSL, 1457 II 10; RG V, 01888; Birk, Urkunden-Auszüge, str. 141–143; Banfi, Klientela, str. 89, 202, 211, 212, 214; Weiss, Quellen, 1446 IV 20. 258 CKSL, 1457 II 10; Birk, Urkunden-Auszüge; Orožen, Das Bisthum IV, str. 121; RG VIII, 022368; Höfler, O prvih cerkvah, str. 353; Banfi, Klientela, str. 202, 211, 212, 214. 259 Novostraschezky, Stiriens Eden, str. 54, ne navaja vira. Tabela 4: Dvorni kaplani in uradniki celjskih grofov iz vrst duhovščine ter njihove funkcije na celjskem dvoru in župnijske službe. Župnije, za katere se ne vé, ali so bile (kadarkoli) v patronatnih pravicah celjskih grofov, so označene z *. Oseba Funkcija (kdaj) Župnik v župniji (kdaj) Andrej During Kaplan (1442) Leskovec pri Krškem (1439–1442?)249 Andrej Glogaver Sekretar (1450–1455) Pisar (1450–1455) Šentrupert na Dolenjskem (do 1450)250 Baltazar Montschiedel Kancler (1452–1455) Radovljica (1452–1455)251 Bertold Kaplan (1422) Lieseregg (1413–1422)252 Eberhard Seus Kaplan (1449) Ni znano253 Filip Komorni pisar (1408) Komornik (1414) Zakladnik (1414) Vodice (1408)254 Kamnik* (1414–1425)255 Friderik Kaplan (1380) Kancler (1386–1389) Laško (1377–1392)256 Friderik Apprecher Svetovalec (1441) Kaplan (1440) Pisar (1445) Ponikve (1440/41–1446)257 Laško (1447–1468)258 Hans iz Sevnice Kuhinjski mojster (1400) Rottendorf (morda Reteče pri Škofji Loki?)*259 236 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 260 261 262 263 264 265 266 267 260 SI AS 1063, sig. 4211; CKSL, 1364 VI 24; Schwanke, Die Kanzlei, str. 85; Blaznik, Historična topografija 1, str. 89; Orožen, Das Bisthum III, str. 281; Weiss, Quellen, 1364 VI 24; Banfi, Klientela, str. 209. 261 CKSL, 1382 I 11; Otorepec, Gradivo, št. 1336; Schwanke, Die Kanzlei, str. 81, 85; Orožen, Das Bisthum IV, str. 118–119; Weiss, Quellen, 1377 VI 16; Weiss, Quellen, 1378 III 25; Re- gesten 3, št. 1563; Banfi, Klientela, str. 210. 262 SI AS 1063, sig. 5986; CKSL, 1374 IX 14; Blaznik, Historična topografija 1, str. 405; RG I, 00106; Weiss, Quellen, 1368 I 24; Banfi, Klientela, str. 212–213. 263 BCCF, Archivio dell'antica Communità di Cividale, Lo- renzo d'Orlandi, H-9, št. 139; StLA, Sammlungen, Allge- meine Urkundenreihe, Abschriften, sig. 4522; Schwan- ke, Die Kanzlei, str. 81; Banfi, Klientela, str. 214. 264 SI AS 1063, sig. 4677; CKSL, 1409 IX 3. 265 RG, VI 02756; Banfi, Klientela, str. 214. 266 CKSL, 1450 III 5; CKSL, 1450 IV 13; TKL II, št. 250, 251; Banfi, Klientela, str. 214. 267 SI AS 1063, sig. 6596; CKSL, 1390 XI 12; CKSL, 1390 XII 8; CKSL, 1391 XI 21; CKSL, 1399 XI 18; CKSL, 1407 I 26; DOZA, Urkunden, 1404 III 5; MDC X, št. 978 (1391 XI 19); Blaznik, Historična topografija 1, str. 406; Orožen, Das Bis- thum IV, str. 119–120; Banfi, Klientela, str. 201, 214. 268 269 270 271 272 273 274 275 276 277 278 279 268 SI AS 1063, sig. 6596; CKSL, 1404 VII 30; CKSL, 1407 I 26; CKSL, 1411 II 15; DOZA, Urkunden, 1404 III 5; Blaznik, Historična topografija 1, str. 406; Orožen, Das Bisthum IV, str. 119–120; Banfi, Klientela, str. 201, 214. 269 RG V 01973; RG V 04176; RG V 06555; RG V 09063; RG V 04906; Urkunden IX, št. 514. 270 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 5143b. 271 De Vitt, Gubertino I, št. 386, str. 504–505. 272 Otorepec, Gradivo, št. 780, 853. Tega leta župnija še ni bila v patronatu celjskih grofov! 273 ADG Regesten, 1344 III 14; CKSL, 1344 III 26; CKSL, 1356 XII 5. V listini iz leta 1356 ni omenjen kot pisar. 274 RG, VI 03951; Banfi, Klientela, str. 214. 275 SI AS 1063, sig. 345; CKSL, 1400 VI 29; GMK, Listine (1309–1839), 1399 III 12; GMK, Listine (1309–1839), 1401 VIII 17; Otorepec, Gradivo, št. 1308, 1343; RG II, 07758. 276 SI AS 1063, sig. 4863; CKSL, 1431 V 20; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86. 277 SI AS 1063, sig. 4500; CKSL, 1441 IV 19; CKSL, 1441 IV 21; CKSL, 1441 IX 1; CFK I, fol. 59, 62v, 68v, 121; MHEZ VII, št. 1, 22; RG V, 06555; Blaznik, Historična topografija 1, str. 407; Banfi, Klientela, str. 202, 209, 211. 278 CKSL, 1434 I 21; Banfi, Klientela, str. 214. 279 RG VI 04130. Henrik (I.) Protonotar (1364–1374) Celje (1357?/1364–1374)260 Henrik (II.) Protonotar (1377–1382) Laško (1377–1382)261 Henrik (III.) Pisar (1374) Kaplan (1374) Laško (1368–1377)262 Henrik Plöchl Pisar (1413) Ni znano263 Janez Kaplan (1409) Zagreb (1409, kanonik)264 Janez Czernik iz Crossena Kaplan (1448) Ni znano265 Janez Harrer Kaplan (1450) Šentrupert na Dolenjskem (1450)266 Janez von Mila Svetovalec (1404–1407) Kaplan (1404–1407) Škale* (1374) Vodice (1390–1399)267 Laško (1398–1411)268 Janez Karschaw Prokurator v Rimu (1439–1441) Kočevje (1439–1441)269 Jurij Neberbel Kaplan (1428) Vuzenica (1428)270 Konrad (von Neunburg? Von Gleisdorf?) Kaplan (1338) Škrljevo* (1338)271 Konrad von Gleisdorf Kaplan (1336–1338) Šentrupert na Dolenjskem (1336–1338)272 Konrad von Neuburg Pisar (1344–1356?) Nova Cerkev (1344–1356)273 Leonard Morringer iz Esslingena (dominikanec) Kaplan (1449–1455) Ni znano274 Leopold Apfaltrer Kaplan (1400) Kranj* (1400)275 Mert (iz Krškega? iz Ribnice?) Kancler (1431) Nova Cerkev (1431)276 Mert iz Krškega Svetovalec (1441) Sekretar (1441) Kancler (1441–1446) Laško (1438–1446)277 Mert iz Ribnice Kaplan (1434) Morda pisar (1434) Ni znano278 Mert iz Sevnice Prokurator v Rimu (1451) Dobrepolje (1451)279 237 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 280 281 282 283 284 285286 287288 289 PREGLED OSTALIH USLUŽBENCEV CERKVENIH USTANOV V PATRONATU CELJSKIH GROFOV Za primerjavo oziroma kot zanimivost si pog- lejmo še uslužbence cerkvenih ustanov, ki niso bili dejavni v celjski dvorno-teritorialni upravi (oziroma ne vemo, da bi bili), a so bili cerkveni 280 RG III, 01618; AFMUV I, str. 40; AFMUV III, str. 305; Oro- žen, Das Bisthum IV, str. 120; Banfi, Klientela, str. 201, 210, 215. 281 CFK I, fol. 92v; Banfi, Klientela, str. 214. 282 I registri, VII.43. 283 Otorepec, Gradivo, str. 273, št. 1374. 284 RG, VI 05675. 285 ADG Regesten, 1432 VII 17; Weiss, Quellen, 1433 I 10; Die Salzburger Lehen, I, št. 20/32; Tanodi, Poviestni spomenici, št. 82; Banfi, Klientela, str. 160. 286 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 287 CKL, št. 17, 24; Orožen, Das Bisthum IV, str. 38; LNŠAL, št. 58, str. 138 (transumpt). 288 CKL, št. 28. 289 CKL, št. 48, 52, 53; Orožen, Das Bisthum IV, str. 39; LNŠAL, št. 39, str. 119; LNŠAL, št. 44, str. 123; CKSL, 1286 s. d.; Weiss, Quellen, 1286 s. d. uslužbenci (župniki, vikarji, kaplani, grajski ka- plani) v tistih župnijah in njihovih podružni- cah (torej matičnih in hčerinskih cerkvah) ter grajskih kapelah, ki so bile oziroma naj bi bile v patronatnih pravicah celjskih grofov. Nekateri od njih so bili iz družin, ki so sodile med vazale celjskih grofov. Predpostavljamo lahko, da so jih prezentirali celjski grofje. 290 291 292 293 290 CKL, št. 57; Blaznik, Historična topografija 1, str. 56; Oro- žen, Das Bisthum IV, str. 39; LNŠAL, št. 49, str. 127; CKSL, 1291 VII 27; CKSL, 1304 VIII 5; Otorepec, Gradivo, št. 199, 209, 210, 212, 213, 225, 226. Da je iz Slovenj Gradca, je raz- vidno v Otorepec, Gradivo, št. 221. 291 Otorepec, Gradivo, št. 452. 292 Otorepec, Gradivo, št. 454; Orožen, Das Bisthum IV, str. 40. 293 SI AS 1063, sig. 116; CKL, št. 122, 123, 139, 140; CKSL, 1324 VIII 19; LNŠAL, št. 108, str. 179. Blaznik, Historična to- pografija 1, str. 56–57; Orožen, Das Bisthum IV, str. 40. V CKL, št. 158 je naveden kot Johanne de Reychok (z Rifnika, op.) archidiacono Sevnie. V CKL, št. 211, je omenjen tudi kot Hans von Reichenek (z Rifnika, op.), vendar to pot kot ljubljanski župnik in savinjski arhidiakon. Za opata je bil izvoljen spomladi 1342 (gl. AT ÖStA/HHStA, Allge- meine Urkundenreihe, 1342 VI 17). Weiss, Quellen, 1328 XI 15; Otorepec, Gradivo, št. 558, 561, 592, 593, 607, 720, 730, 848. Mihael Falconis Svetovalec (1418) Sekretar (1415–1418) Zdravnik (1415–1418) Laško (1415–1418)280 Mihael iz Krapine Kaplan (okoli 1436) Ni znano281 Peter Polc Kaplan (1415) Moravče* (1415)282 Stanislav Kaplan (1398) Velenje (1398)283 Valentin Chuen iz Kamnika Kaplan (1447) Cerknica* (1447)284 Wolfgang Wurm Protonotar (1430–1433) Ponikve (1430–1433)285 Tabela 5: Uslužbenci cerkvenih ustanov v času, ko so imeli celjski grofje nad njimi dokazano ali domnevno patronatne pravice. Cerkveni uslužbenci iz celjskih vazalnih družin so označeni z *. Kdo Služba Kraj Kdaj Peter Župnik Baldramsdorf 1426286 Konrad Župnik Braslovče 1237287 Hans Vikar Braslovče 1255288 Bertold Župnik Braslovče 1278–1286289 Magister Volker iz Slovenj Gradca Župnik Braslovče 1288–1310290 Vajgand Vikar Braslovče 1322–1325291 Pavel iz Pliberka (ali Beljaka) Župnik Braslovče 1322–1325292 Hans z Rifnika*, sin Ucmana z Lemberga Župnik Braslovče 1324–1332293 238 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 294 295 296 297 298 299 300 301 302 303 294 Blaznik, Historična topografija 1, str. 94, 97; Weiss, Quel- len, 1420 VII 20, 1427 XI 21; Banfi, Klientela, str. 160, 208, 210; AT ÖStA/HHStA, Salzburg, Erzstift (798–1806), All- gemeine Urkundenreihe, 11 XI 1430; St. Peter, Archiv der Erzabtei (1005–1981), 1427 V 30; Höfler, O prvih cerkvah, str. 336; Weiss, Quellen, 1413 V 29; StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Abschriften, sig. 4524b. 295 Weiss, Quellen, 1444 XII 4; Weiss, Quellen, 1446 IV 20; Weiss, Quellen, 1451 X 23; Blaznik, Historična topografija 1, str. 98; Orožen, Das Bisthum III, str. 281; Kos, Iz metliške- ga mestnega arhiva, št. 3; StLA, Sammlungen, Allgemei- ne Urkundenreihe, Abschriften, sig. 5947b. 296 CKL, št. 190. 297 AT ÖStA/HHStA, Allgemeine Urkundenreihe, 1384 V 20; KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1413 III 14; KLA, Por- cia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 298 Archiv der Erzdiözese Salzburg, Urkunden, 1446 IV 8. 299 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 300 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 301 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 302 Blaznik, Historična topografija 1, str. 240; Orožen, Das Bis- thum III, str. 418; LNŠAL, št. 25, str. 106. 303 Blaznik, Historična topografija 1, str. 240; Höfler, O prvih cerkvah, str. 334; Orožen, Das Bisthum III, str. 418–419; CKL, št. 60 (samo regest!); LNŠAL, št. 44, str. 123; CKSL, 1286 s. d; Weiss, Quellen, 1286 s. d. 304 305 306 307 308 309 310 311 312 313 314 315 316317 318 319 304 Orožen, Das Bisthum III, str. 419; Otorepec, Gradivo, št. 549, 725. 305 Orožen, Das Bisthum III, str. 419. 306 Orožen, Das Bisthum III, str. 419. Ime je v listini zapisano le z začetnico. 307 Orožen, Das Bisthum III, str. 419. Ime je v listini zapisano le z začetnico. 308 AT ÖStA/HHStA, Salzburg, Domkapitel (831–1802), Allgemeine Urkundenreihe, 1395 III 23; Orožen, Das Bis- thum III, str. 419; LNŠAL, št. 411, str. 442; CKSL, 1390 V 13. 309 Valvasor, Die Ehre XI, str. 237; Otorepec, Gradivo, št. 1421. 310 RG II, 01907; Otorepec, Gradivo, št. 1346, 1347. 311 RV IV, 02228. 312 Otorepec, Gradivo, št. 1431. 313 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 314 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 315 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 316 RG III, 00274. 317 Orožen, Das Bisthum IV, str. 119. 318 CKL, št. 142; Orožen, Das Bisthum IV, str. 115; Otorepec, Gradivo, št. 361, 398, 417, 1077; LNŠAL, št. 107, str. 178. Mor- da gre za dve različni osebi (na primer strica in nečaka). 319 CKSL, 1338 IX 23; Orožen, Das Bisthum IV, str. 116. Peter Wurm Župnik Celje 1412–1432294 Simon iz Groina Župnik Celje 1439–1451295 Henrik, sin Filipa iz Ljubljane Župnik Cerklje 1339296 Jošt Mötnitzer Župnik Feistritz an der Drau 1384–1426297 Ulrik Pollinger Župnik Feistritz an der Gail 1446298 Kristjan Župnik Feistritz an der Gail 1426299 Konrad Župnik Freßnitz 1426300 Gašper Župnik Goldenstein 1426301 Friderik Župnik Gotovlje 1263302 Hugo Župnik Gotovlje 1286–1291303 Vajgand Župnik Gotovlje 1327–1335304 Bernard Župnik Gotovlje 1357305 H. (polno ime ni znano) Kaplan Gotovlje Do 1362306 L. (polno ime ni znano) Kaplan Gotovlje Od 1362307 Vasold iz Dellacha Župnik Gotovlje 1390–1395308 Herman Krerager Grajski kaplan Grad Krško 1401–1421309 Friderik Babnoldi iz Nürnberga Grajski kaplan Grad Žovnek 1391–1398310 Nikolaj iz Vuzenice Grajski kaplan Grad Žovnek 1428311 Hans, sin Konrada Gehenderja iz Memingena Kaplan Kamen pri Vuzenici Pred 1401312 Matej Župnik Kamering 1426313 Hans Predinger Župnik Kellerberg 1426314 Hans Pommerl Župnik Kirchbach 1446 Friderik Župnik Kirchbach 1426315 Herman (IV.) Celjski Župnik Laško Do 1412316 Mihael Župnik Laško Do 1391317 Seifried z Vrbovca Župnik Laško 1315–1319; 1332–1348318 Herman iz Širja* Župnik Laško 1338319 239 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 320 321 322 323 324 325 326 327 328 329 330 331 332 333 334 320 CKSL, 1338 IX 23; Orožen, Das Bisthum IV, str. 116. 321 CKSL, 1361 II 13; CKSL, 1363 I 21; AT ÖStA/FHKA, Urkun- den (1170–1894), 1341 XI 13; Blaznik, Historična topografija 1, str. 405; Orožen, Das Bisthum IV, str. 116, 117; SI AS 1063, sig. 105, 116; Brunner, Das ältere Gallenberger Urkunden- archiv, št. 10, 11. 322 CKSL, 1353 III 3; Otorepec, Gradivo, št. 1206; Blaznik, Hi- storična topografija 1, str. 405; Orožen, Das Bisthum IV, str. 117; LNŠAL, št. 136, str. 204. 323 Orožen, Das Bisthum IV, str. 119. 324 Orožen, Das Bisthum IV, str. 120. 325 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 4540f. 326 Blaznik, Historična topografija 1, str. 406. 327 Otorepec, Gradivo, št. 1349. 328 Otorepec, Gradivo, št. 1350. 329 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 330 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 331 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 4425. 332 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 333 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 334 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 335 336 337 338 339 340 341 342 343 344 345 346 347 335 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 336 CKSL, 1439 IV 20; LNŠAL, št. 302. 337 Orožen, Das Bisthum VI, str. 226. 338 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 5866. 339 CKSL, 1346 VI 14; CKSL, 1347 XI 11. 340 Oter Gorenčič, Srednjeveška stavbna zgodovina, str. 44, op. 209. 341 Otorepec, Gradivo, št. 1444. 342 RG III, 01863; RG IV, 02847. 343 Historia Australis, str. 224; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86; RG VI, 03951; Banfi, Uprava, str. 32, 33; Banfi, Klientela, str. 161, 211, 214; Blaznik, Historična topografija 2, str. 124; CKSL, 1450 III 5. 344 SI AS 1063, sig. 6003; LNŠAL, št. 267, str. 304; CKSL, 1421 III 27. 345 CKSL, 1427 IX 1; CKSL, 1429 II 11; TKL II, št. 214, 219. Leta 1405 je deloval še kot cesarski (državni) notar. Gl. SI AS 1063, sig. 377; RG IV, 03401. 346 Orožen, Das Bisthum VI, str. 62. 347 Blaznik, Historična topografija 2, str. 236; Orožen, Das Bis- thum VII, str. 62; Otorepec, Gradivo, št. 697, 853, 1219. Ni jasno, ali naj pod Rohatz razumemo Rogatec ali Rogaško Slatino. Gopolt Župnik Laško 1338320 Hans iz Širja* Župnik Laško 1353–1363 (1337 – 1342 vikar)321 Viljem z Vrbovca* Župnik Laško 1353–1357322 Peter Kamil iz Kalumpne Župnik Laško 1391323 Franc iz Vidma Župnik Laško 1412–1415324 N. (neimenovani) Župnik Laško 1413325 Jošt iz Laškega Župnik Laško 1417326 Herman Župnik Leskovec pri Krškem 1391327 Nikolaj Župnik Leskovec pri Krškem 1391328 Hans von Praunack Župnik Lieseregg 1426329 Erazem Župnik Molzbichl 1426330 Magister Peter Hildebrand Večni vikar Mozirje 1410331 Hans Župnik Nikelsdorf 1426332 Peter Kaplan Ortenburg 1426333 Hans Skudich Župnik Paternion 1426334 Anselm Župnik Paternion 1426335 Konrad Župnik Planina pri Sevnici 1439336 Janez Sulivamp Vikar Planina pri Sevnici 1452337 Tomaž Župnik Podsreda 1443338 Hans iz Širja* Župnik Ponikve 1346–1347339 Sieghard Župnik Ponikve 1396340 Herman Župnik Ponikve 1405341 Oton Stuppel Župnik Ponikve 1412–1417342 Leonard iz Kamnika Župnik Ponikve 1450343 Hajdel Gumpeller* Župnik Radovljica 1421–1422344 Gašper Župnik Ribnica (na Dolenjskem) 1427–1442345 Ucman z Lemberga* Župnik Rogatec Do 1319346 Anton Župnik Rogatec 1334–1358347 240 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo 348 349 350 351 352 353 354 355 356 357 358 359 348 Otorepec, Gradivo, št. 1219. Ni jasno, ali naj pod Rohatz razumemo Rogatec ali Rogaško Slatino. 349 CKSL, 1371 VII 13/20. 350 Orožen, Das Bisthum VII, str. 63. 351 Otorepec, Gradivo, št. 1426; Weiss, Quellen, 1401 VII 30. Cerkev in patrocinij se ne omenjata, zato se ne vé, ali gre za Rogatec ali Rogaško Slatino. 352 SI AS 1063, sig. 395 (prepisa: CKSL, 1407 V 21; Weiss, Quel- len, 1407 V 21); StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkun- denreihe, Abschriften, sig. 4522. 353 RG IV, 10264. 354 CKSL, 1422 IX 27. 355 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 356 Otorepec, Gradivo, št. 920. 357 Otorepec, Gradivo, št. 920, 1173. 358 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 5022. Cerkveni patrocinij ni naveden! 359 CKSL, 1430 III 11. V viru piše zgolj rectorem parrochialis eclesie in Pölan, ne da bi bil cerkveni patrocinij naveden. 360 361 362 363 364 365 366 367 368 369 370 371 372 373 374 375 360 CKSL, 1429 II 11; RG IV, 05394; RG V, 06300. 361 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 362 Otorepec, Gradivo, št. 1350, 1406. 363 CKSL, 1369 I 10 (dve listini). 364 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 365 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 366 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 367 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 368 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 369 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 370 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1443 IV 6. Kaplanov pri- imek v listini ni naveden. 371 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 372 Otorepec, Gradivo, št. 1193; Šilc, Starejša zgodovina, str. 70. 373 Šilc, Starejša zgodovina, str. 71. 374 Šilc, Starejša zgodovina, str. 71. 375 Blaznik, Historična topografija 2, str. 504; Otorepec, Gradi- vo, št. 1298, 1301. Andrej (ml.), sin Andreja (st.) iz Rižane Župnik Rogatec 1358348 Herman Župnik Rogatec 1371349 Janez Župnik Rogatec 1379350 Ladislav Župnik Rogatec 1401351 Ortolf Wernburger* Župnik Rogatec 1407–1413352 Luka, sin Hansa Vikar Rogatec 1419353 Janez Turjaški* Župnik Rogatec 1422354 Hans Gillperg Župnik Sagritz 1426355 Gregor (Gregor, sin Matije iz Kamnika?) Župnik Smlednik 1341356 Gregor, sin Matije iz Kamnika Vikar Smlednik 1341–1355357 Friderik Kaplan Solčava 1365 Erazem Diakon Solčava 1413 Neimenovani Vikar Solčava 1426 Lazar Stözzel Župnik Stari trg ob Kolpi? 1425358 Osterman Rauber* Župnik Stari trg ob Kolpi? 1430359 Jurij Werdenegger* Župnik Stari trg pri Ložu do 1422; 1431360 Nikolaj Župnik Sternberg/Strmec 1426361 Wulfing Župnik Šentrupert na Dolenjskem 1391–1401362 Ulrik Župnik Škale 1369363 Lenart Wampeck Župnik Špital ob Dravi 1426364 Hans Metnitzer Kaplan Špital ob Dravi 1426365 Mihael Slesit Kaplan Špital ob Dravi 1426366 Mihael iz Ribnice Kaplan Špital ob Dravi 1426367 Erazem Gall* Kaplan Špital ob Dravi 1426368 Hans Gall* Kaplan Špital ob Dravi 1426369 Hans (Gall? Metnitzer?) Kaplan Špital ob Dravi 1443370 Hans N. Župnik Tweng 1426371 Elija (ml.), sin Elije (st.) iz Celja Župnik Vodice 1356–1371372 Martin iz Ribnice Župnik Vodice 1438373 Mihael Župnik Vodice 1453374 Ulrik Župnik Vuzenica 1374–1383375 241 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo GROBNICE 376 377 Za grobnice na posvečenih mestih (v cerkvah, samostanih) bi lahko rekli, da imajo tri funkci- je: telo pokojnika izročajo neposredno v varstvo cerkvene ustanove, pokojniku dajejo sakralen značaj (in posledično upanje, da je njegova du- ša rešena) ter ohranjajo spomin nanj, sploh če so ljudem na očeh. Če je v grobnici pokopanih več članov iste družine, govorimo o družinski grobni- ci. Pokop v cerkveni ustanovi, sploh samostanu, je bil velika čast – praviloma so si ga prislužili le največji dobrotniki in ustanovitelji ustanove. Večina moških članov Žovneških in Celjskih je poslednji počitek našla v enem od štirih samo- stanov. Največ jih je pokopanih v družinski grob- nici v benediktinskem samostanu v Gornjem Gradu. Kdaj je bila grobnica zgrajena, ne vemo, tudi ne, kdo točno je bil tam pokopan. Vsekakor grobnica ni mogla obstajati pred letom 1140, ko 376 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 4518d, 4518e. 377 RG IV, 03862; CKSL, 1414 XI 9 (Georgio plebano in Sel- denhofen je verjetno Jurij Petschacher). je bil samostan ustanovljen. Kasneje sta nastali še dve družinski grobnici: ena v kartuzijanskem samostanu v Žičah in druga v minoritskem sa- mostanu v Celju. Herman II. Celjski pa je bil (kot edini iz svoje rodbine) pokopan v pleterski kartu- ziji, kot se za fundatorja samostana in zaščitnika reda spodobi. 378 379 ZAKLJUČEK Patronat in odvetništvo sta bila ključni orodji celjskih grofov za poseganje v cerkveno politiko. Pridobivali so ju na različne načine: na podlagi svoje teritorialne oblasti, kot zastavni imetniki zemljiških gospostev, z dedovanjem, nekaj morda tudi z golo silo (tj. s protipravno prisvojitvijo) ter kot povračilo zaradi cerkvenega dobrotništva. S patronatom so učinkovito kadrovali v cerkvenih ustanovah, saj so ga lahko izkoristili za to, da so na proste cerkvene službe predlagali duhovni- ke iz vrst lastne klientele, neredko iz vrst svojih 378 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1426 IV 21. 379 StLA, Sammlungen, Allgemeine Urkundenreihe, Ab- schriften, sig. 4918b; Höfler, O prvih cerkvah, str. 355. Jurij iz Vač Župnik Vuzenica 1413376 Jurij Petschacher* Župnik Vuzenica 1414/20–1424377 Leo Župnik Weißenstein 1426378 Peter de Luna (iz Lounya na Češkem) Župnik Zidani Most 1423379 Duhovnije na slovenskem ozemlju okoli leta 1300 (Slovenski zgodovinski atlas, str. 83). 242 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo uradnikov, in jih tako preskrbeli s prihodki od cerkvene službe (prebendo). Odvetništvo jim je omogočalo, da so upravljali s cerkveno posestjo, uživali iz odvetništva izhajajoče oblastne pravice ter prihodke in se uveljavili kot cerkveni zastopni- ki in branitelji. Analiza patronatov in odvetništev celjskih grofov kaže, da je bilo njihovo število pre- mo sorazmerno z družbenim vzponom in terito- rialno ekspanzijo grofov, kar je razumljivo samo po sebi. Celjski grofje, kakorkoli pobožni so že bili, pa so se uveljavili tudi kot izdatni dobrotniki Cerkve in njenih ustanov. Tudi če je bil v ozadju dobrotništva altruizem, ni dvoma, da jim je pri- našalo številne koristi, saj je ne nazadnje krepilo njihov ugled in vpliv v instituciji. 380 Financiranje Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-4622 Umetnostna dediščina grofov Celjskih, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ADG – Archiv der Diözese Gurk, Klagenfurt (Arhiv škofije Krka, Celovec) Regesten – Regesti listin arhiva škofije Krka (tipko- pis) Archiv der Erzdiözese Salzburg, Salzburg Urkunden 380 Vir: Mlinarič, Celjani, str. 126–128; Kosi, Celjski. AT ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv, Dunaj FHKA – Finanz- und Hofkammerarchiv Urkunden (1170–1894) HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv Allgemeine Urkundenreihe Salzburg, Erzstift (798–1806) Allgemeine Urkundenreihe. Salzburg, Domkapitel (831–1802) Allgemeine Urkundenreihe. St. Paul, Benediktiner BCCF – Biblioteca Civica di Cividale del Friuli Archivo dell'antica Comunità di Cividale Lorenzo d'Orlandi CKSL – Centralna kartoteka srednjeveških listin (ur. Božo Otorepec (tipkopis)). Hrani Zgodovinski in- štitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana DOZA – Deutschordenszentralarchiv, Dunaj Urkunden CFK I – Fevdna knjiga grofov Celjskih za grofiji Or- tenburg in Celje 1436–1447 (= SI AS 1073, Zbirka ro- kopisov, I-57r (tipkopis Boža Otorepca hranijo na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani)) GMK – Gorenjski muzej, Kranj Listine (1309–1839) Tabela 6: Grobnice svobodnih gospodov Žovneških in grofov Celjskih (upoštevani so zgolj moški člani rodbine). Člani, za katere domnevamo, da so pokopani v grobnici, so označeni z *.380 Lokacija grobnice Kdo je v njej pokopan Benediktinski samostan v Gornjem Gradu Gebhard I. Žovneški († po 1154)* Gebhard II. Žovneški († po 1173)* Gebhard III. Žovneški († okoli 1230)* Leopold I. Žovneški († po 1224)* Konrad I. Žovneški († pred 1255)* Konrad II. Žovneški († 1262) Leopold II. Žovneški († 1286) Gebhard IV. Žovneški († 1291) Kartuzijanski samostan Žiče Ulrik II. Žovneški († 1316) Friderik III. Celjski († 1454) Minoritski samostan v Celju Friderik I. Celjski († 1360) Ulrik I. Celjski († 1368) Hans Celjski († 1372)* Herman I. Celjski († 1385)* Friderik II. Celjski († 1454) Ulrik II. Celjski († 1456) Kartuzijanski samostan Pleterje Herman II. Celjski († 1435) 243 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo KLA – Kärntner Landesarchiv, Celovec. Allgemeine Urkundenreihe. Porcia, Herrschaftsarchiv. RG – Repertorium Germanicum Online. Deutsches Historisches Institut in Rom, Rim. SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1063 – Zbirka listin (1163–1868) St. Peter, Archiv der Erzabtei, Salzburg. Urkunden (1005–1981). Stiftsarchiv Rein. Urkunden. StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec. Sammlungen. Allgemeine Urkundenreihe. Abschriften. OBJAVLJENI VIRI AFMUV I – Acta Facultatis Medicae Universitatis Vin- dobonensis. Vol. I, 1399–1435 (Hg. Karl Schrauf ). Wien: Verlag des medicinischen Doctorencolle- giums, 1894. AFMUV III – Acta Facultatis Medicae Universitatis Vin- dobonensis. Vol. III, 1490–1558 (Hg. Karl Schrauf ). Wien: Verlag des medicinischen Doctorencolle- giums, 1904. Birk, Ernst: Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452–1467 aus bis- her unbenützen Quellen. Archiv für Kunde Österrei- chischer Geschichtsquellen XI, 1853, str. 101–149. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. 2. N–Ž. Maribor: Obzorja, 1988 (Historična topografija Slo- venije II). Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. 1. A–M. Maribor: Obzorja, 1986 (Historična topografija Slo- venije I). Brunner, Walter, Božo Otorepec: Das ältere Gallenber- ger Urkundenarchiv. Mitteilungen des Steiermärki- schen Landesarchiv 44/45, 1995, str. 61–208. Celjska kronika – Die Cillier Chronik. Text mit kriti- scher Einleitung und historischen Erläuterungen. Franz Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chro- nik als Grafen von Cilli. Graz: Verlag Leuschner & Lubensky, 1883. CKL – Celjska knjiga listin I. Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341 (ur. Dušan Kos). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996. De Vitt, Flavia: Gubertino da novate e i patriarchi d'Aqui- leia. Protocolli e registri notarili 1328–1358. Roma: In- stituto storico Italiano per il medio evo, 2022. Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520. I. Teil (Hg. Alois Lang). Graz: Steiermärkische Landesdrucke- rei, 1937 (Veröffentlichungen der Historischen Lan- des-Kommission für Steiermark, 30). Historia Australis – Aeneae Sylvii Senensis, sive Pii Pa- pae II, Historia Australis. Annalecta monumentorum omnis aevi Vindobonensia. Tom. II. Opera et studio Adami Francisci Kollarii. Vindobonae: Joannis To- mae Trattner, 1762, str. 1–474. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjože- finskih župnij na Slovenskem: Kranjska (elektronska knjiga). Ljubljana: Viharnik, 2015. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2013. Komatar, Franc: Ein Cartular der Karthause Pletriach. Mittheilungen des Musealvereins für Krain 14, 1901, str. 23–71. Kos, Milko: Iz metliškega mestnega arhiva. Etnolog 10–11, 1937–1939, str. 25–49. LNŠAL – Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana: 1140– 1500 (ur. Jure Volčjak). Ljubljana: Nadškofija, 2020. MDC X – Monumenta historica ducatus Carinthiae. Ge- schichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärnten. Bd. 10 (Hg. Hermann Wiessner). Klagenfurt: Geschi- chtsverein für Kärnten, 1968. MHEZ VII – Monumenta historica episcopatus Zagrabi- ensis. Vol. VII. Croatica christiana – Fontes 21. Mo- numenta historica 3 (ed. Andreas Lukinovic). Za- greb: Krščanska sadašnjost; Hrvatski državni arhiv, 2004. Novostraschezky (= Dunder, Wenzeslaus G.): Stiriens Eden. Das Santhal und die Umgebung von Neu-Cilli in der südlichen Unter-Steyermark. Wien, Leipzig: Hir- schfeld, 1847. Ortvay, Tivadar: Pozsony város története III. Mellékle- tek Pozsony 1300–1526. évi történetéhez. Pozsony: Stampfel Károly, 1894. Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski in- štitut Milka Kosa, 1995 (Viri za zgodovino Sloven- cev, 14). Poviestni spomenici slobodnoga kraljevskoga grada Varaž- dina. Sv. I. Zbornik izprava 1209–1526 (ur. Zlatko Ta- nodi). Varaždin: Svobodina Narodna tiskara, 1942. Povijesni spomenici zagrebačke biskupije 1441–1465. Vol. 7 (ur. Andrija Lukinović). Zagreb: Krščanska sada- šnjost; Arhiv Hrvatske, 2004. Regesten 3 – Regesten zur Geschichte der Juden in Öster- reich im Mittelalter. 3. Bd., 1366–1386 (Hgg. Eveline 244 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo Brugger und Birgit Wiedl). Innsbruck: Studienver- lag, 2015. TKL II – Turjaška knjiga listin. II. zvezek: Dokumenti 15. stoletja (ur. Matjaž Bizjak in Miha Preinfalk). Ljub- ljana: Založba ZRC, 2009 (Thesaurus memoriae. Fontes 8). Weiss, Quellen – Weiss, Norbert: Das Städtwesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter: Quellen. (Priloga k: Weiss, Norbert. Das Städtwesen der ehe- maligen Untersteiermark im Mittelalter vergleichende von Quellen zur Rechts-, Wirtschaft-, und Sozialgeschi- chte). Graz: Selbstverlag der Historischen Landes- kommission für Steiermark, 2002 (Forschungen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 46). LITERATURA Andremann, Kurt, Bünz, Enno: Kirchenvogtei und ad- lige Herrschaftsbildung im europäischen Mittelal- ter. Eine Einführung. Kirchenvogtei und adlige Herr- schaftsbildung im europäischen Mittelalter (ur. Kurt Andermann, Enno Bünz). Jan Thorbecke Verlag, 2019, str. 9–20 (Vorträge und Forschungen, 86). Banfi, Jaka: Celjski grofje kot fevdni gospodje in njihov fevdni dvor. Prispevki za novejšo zgodovino 64, 2024, št. 1 (Zbornik Andreja Studna), str. 18–34. DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.64.1.01 Banfi, Jaka: Klientela celjskih grofov (doktorska diserta- cija). Ljubljana, 2023. Banfi, Jaka: Nekaj o položaju celjskih grofov in srednje- veškem plemstvu sploh. Kronika 71, 2023, št. 1, str. 29–42. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.1.02 Banfi, Jaka: Uprava grofov Celjskih (1341–1456). Kro- nika 70, 2022, št. 1, str. 21–58. DOI: https://doi. org/10.56420/Kronika.70.1.02 Baraga, France in Marin, Marko in Knapič, Darinka: Grad Mirna v srednjeveških listinah. Mirna: Studio 5, 2005 (Grad Mirna, 3. zvezek). Domenig, Christian: »toun kunt«. Die Grafen von Cilli in ihren Urkunden (1341–1456) (doktorska disertacija). Klagenfurt, 2004. Domenig, Christian: Die Kanzlei der Grafen von Cil- li. Spätmittelalter in landesherrlichen Kanzleien Mit- teleuropas. Alte Tradition und der mühsame Weg zu neuen Fragen und Antworten (ur. Tomáš Velička). Berlin: LIT Verlag, 2021, str. 123–140 (Geschichte: Forschung und Wissenschaft, 73). Kos, Dušan: Plemiška darovanja cerkvenim ustano- vam (s posebnim ozirom na 14. stoletje). Zgodo- vinski časopis 47, 1993, št. 1, str. 25–52. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plem- stva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in sloven- skem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha: Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih. Druž- bena identiteta in mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem (ur. Boris Go- lec). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, str. 11–64. Kosi, Miha: Celjski. Novi Slovenski biografski leksikon. Zv. 4: C (ur. Barbara Šterbenc Svetina). Ljublja- na: Založba ZRC, 2022, str. 83–98 (dostopno tudi na: https://www.slovenska-biografija.si/rodbina/ sbi1023780/). Kosi, Miha: Grajska politika – primer grofov Celjskih. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gra- dov), str. 465–494. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. Kosi, Miha: Representative Buildings of the Counts of Cilli – an Expression of Dynastic Propaganda. Acta Historiae Artis Slovenia, 25, 2020, 2, str. 25–47. DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.25.2.02 Mlinarič, Jože: Celjani in njihov odnos do samostanov. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja. Celje, 27.–29. maj 1998 (ur. Ro- landa Fugger Germadnik). Celje: Pokrajinski mu- zej Celje, 1998, str. 125–142. Mlinarič, Jože: Kartuzija Pleterje 1403–1595. Pleterje: Kartuzija, 1982. Orožen, Ignac: Das Bisthum und Diözese Lavant, II–VI. Celje, Graz, Maribor, 1875–1887. Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice. II. del. Srednje- veško Celje kot središče državotvornega stremljenja: do- ba narodne samostojnosti, Savinjska marka, knezi in grofje Celjski. Celje: Goričar & Leskovšek, 1927. Oter Gorenčič, Mija: Grofje Celjski in Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju. Acta Historiae Ar- tis Slovenica, 27, 2022, 1, str. 11–75. DOI: https://doi. org/10.3986/ahas.27.1.01 Oter Gorenčič, Mija: Srednjeveška stavbna zgodovina kapele Sv. Jakoba v Konjicah. Acta Historiae Artis Slovenica, 28, 2023, 1, str. 7–67. DOI: https://doi.org/ 10.3986/ahas.28.1.01 Oter Gorenčič, Mija: The Counts of Cilli and the Habs- burgs as supporters of monasteries through the prism of their artistic representation. Od Rudolfa do Maksimilijana = From Rudolf to Maximilian: vzpon Habsburžanov v vzhodnoalpskem prostoru (1273–1526) = the rise of the Habsburgs in the Eastern Alpine area (1273–1526): program simpozija in povzetki referatov = conference programme and abstract booklet: 19.–20. ok- tober 2023, 19–20 October 2023, Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana (ur. Miha Preinfalk in Mija Oter Go- renčič). Ljubljana: Založba ZRC, 2023, str. 27. Schwanke, Robert: Beiträge zum Urkundenwesen der Grafen von Cilli (1341–1456). Mitteilungen des 245 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo österreichischen Instituts für Geschichtsforschung XIV (Erg.-Bd.). Innsbruck, 1939, str. 411–422. Schwanke, Robert: Die Kanzlei der Grafen von Cilli (1341–1456) (Staatsprüfungsarbeit am Institut für österreichische Geschichtsforschung). Wien, 1935. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vi- dic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Šilc, Jurij: Starejša zgodovina Vodic in bližnje okolice. Dediščina ljudi in krajev: zbornik občine Vodice (ur. Branko Čuk). Vodice: Občina, 2020, str. 67–100. Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov: Sloven- ska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Štih, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: Znanstveni inšti- tut Filozofske fakultete, 1994 (Razprave Filozofske fakultete). Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain. Laybach: Zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska ma- tica, 1991. SUMMARY The Counts of Cilli and the Tools of Church Politics: patronage, advocacy and benefaction Patronage and advocacy were two key tools with which the Counts of Cilli wielded their influence on church pol- itics. They attained them in various ways: through terri- torial power, as holders of seigniories in pledge, through inheritance, and in some cases probably by sheer force (i.e., through unlawful acquisition) as well as in compen- sation for serving as benefactors of the Church. Through patronage, they pursued an effective recruitment policy in matters of the Church by filling vacant ecclesiastic offices with priests from among their clientele, not seldom from the ranks of their own officials, thus providing them with revenues allotted to church clerics (prebend). Advocacy, on the other hand, enabled them to administer church property as well as exercise the patrimonial rights and rev- enues arising from their service as advocates and position themselves as the defenders of the Church. The analysis of over thirty patronages and advocacies of the Counts of Cilli shows that their number was, quite understandably, directly proportional to the counts’ social ascendancy and territorial expansion. The number of patronages and advocacies in the possession of the Counts of Cilli rapid- ly increased after 1418, when they inherited many from the extinct Counts of Ortenburg in Carniola and western Carinthia. Furthermore, the Counts of Cilli also estab- lished themselves as the benefactors of the Church and its institutions. Even if their service as benefactors was based on purely altruistic motives, it undoubtedly also earned them numerous benefits, not least through strengthen- ing their reputation and influence in the institution itself. They supported various monastic orders, most of all the Carthusians. Already in their lifetime, the heads of the family from the last three generations of the Counts of Cil- li—Hermann II, Frederick II, and Ulrich II—were regarded as the patrons of the Carthusian Order. The major monu- ment commemorating them as the Church’s benefactors, however, is the Carthusian monastery in Pleterje, which was founded in 1407 and is still in operation today. 246 | kronika 72 � 2024 2 jaka banfi | celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo Grb grofov Celjskih na sklepniku v samostanu Pleterje (foto: Gorazd Bence, 2018). kronika 72 � 2024 2 | 247–264 � prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, Slovenija, boris.golec@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-0367-0141 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.03 cc by-SA bORIS GOLEc� Gosposki razbojnik Franc Jožef Vodnik (1691–1716) iz Krškega ter njegove domače in mednarodne kriminalne zveze IZVLEČEK Leta 1716 je Franc Jožef Vodnik, meščanski sin iz Krškega in potujoči študent, ki so mu pred krvnim sodiščem na gradu Šrajbarski turn pri Krškem skupaj z njegovim hlapcem sodili zaradi razbojništva, podal opise 43 drugih, v veliki večini mladih kriminalcev, s katerimi je prihajal v stik, in sicer predvsem na Dunaju ter v Spodnji in Zgornji Avstriji. Med njimi je bila četrtina študentov (11), vključno s tremi, ki so se vrnili na pravo pot in postali duhovniki. Dobra četrtina naznanjenih mladeničev (12), med katerimi naštejemo polovico potujočih študentov (6), je prihajala s slovenskega ozemlja (eden iz Štajerske, ostali iz Kranjske). Vodnik je umrl zaradi gangrene kot posledice poskusa pobega s skokom, trije njegovi pajdaši iz Kranjske pa so bili naslednje leto obsojeni na smrt in usmrčeni v skupini 10 zločincev v Kremsu v Spodnji Avstriji. KLJUČNE BESEDE kriminal, razbojništvo, krvno sodstvo, Krško, Šrajbarski turn, Valvasor ABSTRACT GENTLEMAN ROBBER FRANC JOŽEF VODNIK (1691–1716) FROM KRŠKO. HIS DOMESTIC AND INTERNATIONAL CRIMINAL CONNECTIONS In 1716, Franc Jožef Vodnik, a burgher son from Krško and a travelling student, who was tried for banditry before the blood court at Šrajbarski Turn Castle near Krško together with his servant, gave descriptions of forty-three other, mostly young criminals with whom he had come into contact mainly in Vienna but also in Lower and Upper Austria. A quarter of them were students (eleven), including three who returned to the right path and became priests. A good quarter of the young men (twelve), including half of the travelling students (six), came from Slovenian territory (one from Styria and the rest from Carniola). Vodnik died of gangrene as a result of an attempted escape by jumping, and three of his accomplices from Carniola were sentenced to death the following year and executed in a group of ten criminals in the Lower Austrian town of Krems an der Donau. KEYWORDS crime, banditry, blood justice, Krško, Šrajbarski Turn Castle (Thurn am Hart), Valvasor 248 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... RAZBOJNIK IZ VALVASORJEVE HIŠE IN NJEGOVI SLABI TOVARIŠI Hiša v Krškem, ki jo je leta 1693 kupil Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) in še isto leto v njej umrl, kot vemo že nekaj časa, ni bila tista, ki so jo v 19. stoletju zmotno pripisali kranjskemu poli- historju in jo po njem poimenovali Valvasorjeva. Znameniti Kranjec se je od tega sveta poslovil v hiši, ki stoji nekaj deset metrov stran in je bila po- zneje last še dveh literatov, nemško pišočega pe- snika, domačina s Šrajbarskega turna Anastazija Grüna (1806–1876) s pravim imenom Anton Ale- ksander grof Auersperg, in slovenskega pisatelja Janeza Mencingerja (1838–1912), ki je v njej tako kot Valvasor preminil.1 V svoji večstoletni zgodovini je bila mnogim tudi rodni dom. Po zaslugi slovenskim raziskoval- cem dolgo nedostopnega Auerspergovega arhiva na Dunaju danes vemo, da se je v isti hiši skoraj brez dvoma rodil nekdo, ki so ga v Krškem pozna- li vsaj tako dobro kakor naštete tri, vendar ne po dobrem, ampak prav nasprotno. Pridržek »skoraj brez dvoma« je upravičen zato, ker ob njegovem rojstvu še ni bilo hišnih številk in so v krstne ma- tice vpisovali le rojstne kraje krščencev. Tako iz krstne knjige krške duhovnije (v okviru župnije Leskovec pri Krškem) izvemo samo, da se je Jožef Vodnik, krščen 31. januarja 1691, rodil v Krškem in da sta bila njegova starša, »gospod« Jakob in »gospa« Marija Saloma,2 tista zakonca Vodnik, ki sta konec naslednjega leta 1692 svojo hišo prodala Valvasorju.3 Kje v mestu je poslej živela Vodniko- va družina, ki je bila tu tedaj edina s tem priim- kom, ni mogoče ugotoviti, ker se niso ohranili mestni davčni registri in drugi viri, s pomočjo katerih bi se lahko dokopali do lokacije Vodni- kovega doma. Morda so Vodnikovi imeli dve hiši in so polihistorju prodali tisto, v kateri sami niso stanovali. Zagotovo pa vemo, da je imel Jakob Vo- dnik hišo v mestu vsaj že leta 1688, tri leta pred sinovim rojstvom.4 Kakor koli, Jožef Vodnik je prišel na svet kot prvorojenec v krški meščanski družini. Njegov oče Jakob je bil eden od mestnih svétnikov,5 dru- 1 Golec, Valvasorjeva hiša, str. 14–15, 128–129. 2 NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670–1729, fol. 57r. Kraj rojstva ni izrecno naveden, ker so v krstni matici za- pisovali samo kraje krščencev, rojenih zunaj mesta. 3 O kupoprodaji gl. Golec, Valvasorjeva hiša, str. 20–21. 4 V njenih dveh kleteh so namreč tedaj, tako kot še v os- mih drugih dovolj velikih meščanskih hišah, začasno uskladiščili cesarski proviant (StLA, I. Ö. HK-Akten, 1689–IV–92, s. d., pred 29. 12. 1688, Verzaichnuß der in der Statt Gurgfeldt etc.). 5 Kot tak je naveden v prvi osebi v listini o kupoprodaji hiše iz februarja 1693 (Golec, Valvasorjeva hiša, str. 20) in pri krstu najmlajšega sina leta 1700 (NŠAL, ŽA Krško, žina pa je temu primerno uživala ugled in velja- vo. Jakob se je v mesto ob Savi priselil od drugod, kajti tega priimka prej ni mogoče zaslediti.6 Zdi se precej verjetno, da se je mati Marija Saloma v Krškem že rodila, saj v krstni matici najdemo več deklet s tem dvojnim imenom, značilnim za me- ščanske in plemiške hčerke.7 Jakobu in Mariji Salomi Vodnik, ki sta se najverjetneje vzela v predpustu leta 1690, so se rodili štirje sinovi, za Jožefom (1691) še Janez Kr- stnik (1693), Franc Anton (1695) in Janez Leopold (1700).8 Pomenljiva so imena botrov, ki so vsi pri- hajali iz vrst mestne in okoliške elite. Tako sta Jo- žefu botrovala večkratni mestni sodnik, »gospod« Andrej Tunkelsteiner, in »gospa« (Marija) Sidoni- ja Musseger. Ta je bila krstna botra še dvema od treh njegovih sorojencev,9 v njej pa prepoznamo Matične knjige, R 1670–1729, fol. 87r). 6 V starejših virih, iz časa pred prvo ohranjeno krško krstno matično knjigo, vodeno od leta 1670 dalje, priim- ka Vodnik v Krškem ne najdemo. Največ imen ponuja mestna knjiga, pa tudi arhiv kranjskega vicedoma (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Mu- zejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knji- ga [1539–1679]; SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII). Ime Jakoba Vodnika kot krstnega botra srečujemo v letih 1672–1703, v sedemdesetih letih, od 1673 do 1678, pa kot botro trikrat neko Evo Vodnik; oba sta označena z gosposkim pridatkom, potem ko so ga za- čeli leta 1675 pisati pogosteje kot dotlej (NŠAL, Matične knjige, ŽA Krško, R 1670–1729, fol. 3r, 4r, 13r, 13v, 20r, 20v, 42r, 48r, 52r, 67v, 76r, 85v in 96r). 7 Marija Saloma, poročena Vodnik, je morda identična z Marijo Salomo, nezakonsko hčerko Jurija barona Mos- cona, krščeno 3. marca 1671 v Krškem in v krstno matico vpisano brez navedbe materinega imena (NŠAL, Matič- ne knjige, ŽA Krško, R 1670–1729, fol. 2r). Druga Marija Saloma, ki bi glede na čas rojstva še lahko postala Vod- nikova žena, je bila hči Janeza Jožefa Šmida in Katarine, krščena 15. januarja 1673 (prav tam, fol. 3v), potem pa v krstni matici do 9. februarja 1679 ni vpisana nobena krščenka s takšnim dvojnim krstnim imenom (prav tam, fol. 16v), ampak le z enojnim Saloma (prav tam, fol. 2r in 13r). Če je bila Vodnikova žena Marija Saloma res Kr- čanka in rojena pred letom 1670 (pred začetkom vodenja prve ohranjene krstne matice), bi lahko bila hči »gos- poda« Andreja Kovačiča, ki je kot mlado dekle (virgo) izpričana v krstni matici v vlogi krstne botre 5. maja 1684 (prav tam, fol. 35v). Ni tudi izključeno, da je bila iskana oseba pred poroko z Vodnikom že poročena, in sicer z »gospodom« Janezom Travnikarjem, ki so se mu v letih 1684–1688 v zakonu z neko Marijo Salomo rodili trije ot- roci (prav tam, fol. 36v, 43r in 47r). 8 Njihovi krsti so si sledili takole: Janez Krstnik 18. maja 1693, Franc Anton 25. februarja 1695 in Janez Leopold 14. novembra 1700 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670–1729, fol. 64r, 70r in 87r). Mati je pri prvih dveh otrocih navedena samo kot Marija in pri drugih dveh z obema imenoma. 9 Mussegerjeva je botrovala še Janezu Krstniku in Janezu Leopoldu, medtem ko je imel Franc Anton botro »gos- po« Marijo Sumreker oziroma Smrekar (Sumrekerin). Moški botri so si sledili takole: drugemu sinu je botroval 249 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... zelo pogosto botro, soprogo gospoščinskega upra- vitelja, ki so jo v začetku 18. stoletja obtožili čarov- ništva, a je bila obtožb za razliko od nekaj Krčank slednjič oproščena.10 Ker iz tega časa niso ohranjene mrliške matič- ne knjige ali pa jih v krški duhovniji in leskovški župniji sploh še niso vodili, ne vemo, kdaj sta se Jakob in Marija Saloma Vodnik poslovila od tega sveta ter koliko njunih otrok in kateri so pomrli v otroštvu ali mladosti. Pozneje v krstnih in poroč- nih maticah ne srečamo nobenega razen Jožefa.11 Ime »gospoda« Jakoba Vodnika zadnjič zasledi- mo ob botrstvu leta 1703,12 Marije Salome pa leta 1714, ko je omenjena kot vdova.13 Oče Jakob tako potrjeno ni nikoli izvedel, kako zelo se je spridil njegov prvorojenec in nemara edini odrasli otrok, medtem ko bi mati leta 1716 še utegnila biti priča njegovi žalostni usodi. Kaj se je namreč zgodilo? Komaj so se v Kr- škem polegli razvpiti čarovniški procesi, pri ka- terih jo je srečno odnesla Jožefova krstna botra Marija Sidonija Musseger, že je mesto pretresla nova »afera«. Lepega dne so v bližnji grad Šraj- barski turn odvedli vklenjenega 25-letnega gos- poda Jožefa Vodnika. Morda so ga skupaj s hlap- »gospod« Franc Klavdij Laurandt, tretjemu »plemeniti gospod« Nikolaj pl. Glamoč (iz Krškega) in najmlajšemu duhovnik zorničar Andrej Moravčar. 10 Lapajne, Krško in Krčani, str. 38. 11 NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670–1729, P 1713– 1770. 12 Jakob Vodnik je zadnjič botroval 29. januarja 1703 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670–1729, fol. 96r). 13 V zapuščinskem inventarju krškega župnika Janeza Juri- ja Tratnika je navedena zadolžnica »vdove gospe Marije Salome Vodnik« župniku Tratniku za 100 goldinarjev nemške veljave, datirana v Krškem 30. maja 1714 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 12, I/7, lit. G IV–7, za- puščinski inventar župnika Janeza Jurija Tratnika, 16. 9. 1715, pag. 147). cem prijeli na njegovem domu v Krškem na pod- lagi tiralice ali naznanila ali pa so ga na sojenje v domače deželsko sodišče prignali od drugod. Kot bomo videli, so Vodnika in njegovega hlapca Mihaela Tacla tisto poletje vodili mimo Gradca. Auerspergov arhiv med spisi s Šrajbarskega turna hrani daljši dokument,14 ki sicer skopo, a zelo jas- no pripoveduje o tej zgodbi s slabim koncem. Gre za edini tovrstni zapisnik v omenjenem arhivu in za eno redkih izčrpnih pričevanj o krvnosodnih procesih na Slovenskem sploh. Dokument brez datacije in s podpisom Filipa Jakoba Fringile, pi- sarja cesarskega krvnega sodnika na Kranjskem, je nastal kmalu po 5. novembru 1716, potem ko je bil na Šrajbarskem turnu že izpeljan proces zo- per dva razbojnika in je eden od njiju omenjene- ga dne umrl. Naslovljen je kot »Seznam in opis tistih razbojnikov (Lista Vnd Description der jenigen Rauber), ki sta jih razkrila v deželskosodnem gos- postvu grofa Auersperga Šrajbarski turn v vojvo- dini Kranjski zaprta in do razglasitve dokončne sodbe procesirana razbojnika (usque ad Publica- tionem sententiae deffinitivae procesſirten zweÿen Robboranten) in jih tako na zaslišanjih kakor na tajnem sojenju večkrat naznanila kot sostorilce (So woll in denen Examinibus, alß in dem gehaimben Recht) (beständig alß Complices denuncürt)«. Procesirani osebi, ki sta večinoma podali zelo natančne opise 43 sostorilcev, sta bila že pokojni Franc Jožef Vodnik in njegov hlapec Mihael Ta- cel. Dokument o njiju pravi tole: »Franc Jožef Vodnik (Franz Joseph Vodnigkh), potujoči študent (ein Vagierender Student), rojen na Kranjskem v mestu Krško (in Crain, auß der 14 AT ÖStA, HHStA, FAA, C–48–34, Conv. 3, Thurn am Hart, Untertanensachen, 1. Criminalia 1717, s. d., Lista Vnd Description. Valvasorjeva hiša v Krškem, ki jo je polihistor kupil od staršev očeta tedaj še ne dveletnega Jožefa Vodnika (foto: Nina Sotelšek). 250 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... Statt Gurkfeldt gebührtig), ki je v upanju, da se bo rešil, zlomil okove na nogah, pobegnil iz zapora ter si z nevarnim skokom skozi okno (grajske) je- dilnice 18 do 20 sežnjev (globoko)15 izpahnil nogo, dobil pri tem prisad (gangreno) in zaradi te sedmi dan, tj. 5. novembra 1716, po prejemu svetih zakra- mentov izpustil dušo. Mihael Tacel (Michael Täzel), nekdanji hlapec (gewester Knecht) zgoraj navedenega Franca Jože- fa Vodnika, pa je še danes v zaporu.« Kaj sta gospodar in njegov hlapec zagrešila, da sta se znašla pred krvnim sodnikom, ostaja za zdaj neznanka. Vse kaže, da so ju prijeli nekje se- verno od Gradca – prejkone v Spodnji ali Zgornji Avstriji, kjer sta imela največ »sodelavcev« – in ju tisto poletje skupaj z drugimi nepridipravi vodili po kopnem ali po Muri. Iz njunega opisa »sosto- rilca« Antona Lufftspringerja namreč izvemo, da je ta »od svojih tovarišev« (von Seinen gespanen), med katerimi sta bila tudi onadva (die zweÿ allhi- er verhaffte), tisto poletje pri Kalvarijskem griču v Gradcu skočil v Muro (in die Muer gesprengt). Nikakršnega dvoma ni, da je šlo pri »razboj- niku« Francu Jožefu Vodniku za našega Jožefa. O tem jasno priča navedba, da se je rodil v Krškem, 15 Višina oziroma globina je nedvomno precenjena, saj bi znašala 34–38 metrov. tam pa konec 17. stoletja po krstni matični knjigi ni bilo nobene druge družine s tem priimkom. Drugo ime Franc si je poleg krstnega Jožef nadel pozneje, tako kot mnogi ljudje njegove dobe, ki so z dvojnim osebnim imenom hoteli poudariti svoj višji socialni položaj. Za dvojnim imenom Franc Jožef bi se kvečjemu lahko skrival Jožefov štiri leta mlajši brat Franc Anton, vendar o njem za razliko od Jožefa ni drugih poročil razen vpi- sa krsta, Jožef pa je, kot bomo videli, izpričan tu- di kot odrasel. Njegovo identiteto bi še dodatno potrdila navedba starosti v prvi mrliški matici župnije Leskovec pri Krškem, če ne bi bila v njej ravno v času njegove smrti, 5. novembra 1716, dve leti trajajoča vrzel.16 O Jožefovem šolanju imamo dva podatka, ki povesta, da je bil najprej ljubljanski gimnazijec v tamkajšnjem jezuitskem kolegiju, nato pa je študij nadaljeval na višjih jezuitskih študijih na Dunaju. Kot vse kaže, v Ljubljani ni imel štipendije,17 am- pak so ga vzdrževali starši. Prav tako ni stanoval kot konviktor v kolegiju,18 ampak zasebno, kar mu je omogočalo neprimerno večjo svobodo. Ko mu 16 V mrliški matici ni vpisov od 12. junija 1716 do 27. maja 1718 (NŠAL, ŽA Leskovec pri Krškem, Matične knjige, M 1701–1731, fol. 10r–10v). 17 Prim. podatke o alumnih v: Ljubljanski klasiki. 18 Prim. prav tam podatke o konviktorjih. Začetek dokumenta z opisom Vodnikovih in Taclovih sostorilcev (AT ÖStA, HHStA, FAA, C–48–34, Conv. 3, Thurn am Hart, Untertanensachen, 1. Criminalia 1717, s. d., Lista Vnd Description). 251 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... je bilo 17 let in pol, ga leta 1708 kot petošolca sreča- mo ob vstopu v ljubljansko jezuitsko kongregacijo Marije Vnebovzete.19 V knjigo omenjene kongre- gacije je bil vpisan skupaj z Jožefom Vernecem, v katerem prepoznamo Vodnikovega poznejšega tovariša v »kriminalni karieri«, rojenega Ljubljan- čana. Toda medtem ko je Vernec v kongregacijsko knjigo tudi naslednje leto vpisan kot šestošolec, retorik, Vodnikovega imena leta 1709 ni več.20 Šestletno gimnazijo je vsekakor končal, najsi bo v Ljubljani ali kje drugje. Pozno jeseni 1710 se je na- mreč na Dunaju vpisal na študijsko stopnjo fizika (Josephus Votnig Carniolus Physicus).21 Kako uspešen je bil kot dunajski študent, lah- ko le ugibamo, kakor tudi, s čim se je v cesarski prestolnici preživljal. Najbrž je kar kmalu zašel na kriva pota, saj si je do leta 1716, ko so mu so- dili na Šrajbarskem turnu, nabral več kakor šti- rideset znancev svoje baže, med njimi več roja- kov, predvsem študentov. Kot je povedal, je dva medtem dosegla roka pravice (enega so usmrtili, drugega poslali na galejo), trije pa so se vrnili na pravo pot in postali celo duhovniki. Jožef Vodnik tudi potem, ko je študij očitno obesil na klin, ni bil kak zamazan potepuh, ampak se je nosil in oblačil gosposko, svojemu študentskemu stanu primerno, ter v domače Krško občasno prihajal kot »gospod študent«. Slabo leto pred sojenjem, na praznik velikega šmarna, 15. avgusta 1715, je na- mreč »gospod« Jožef Vodnik (Dno Josepho Vodnigk) botroval v rodnem mestu skupaj z »gospo« Ma- rijo Elizabeto Bučela (Buzzelin) pri krstu Andreja Bernarda, sina »gospoda« Adama Vallija in njego- ve soproge Lucije s Trške Gore.22 Le kdo si je tedaj lahko mislil kaj slabega o študiranem mladem gospodu, ki se je, nemara samo za šolske počitni- ce, vrnil iz »širnega sveta«? To je bilo v letu, ko je na Kranjskem in v drugih avstrijskih dednih de- želah zadnjič kosila črna smrt. Kot je Vodnik med zaslišanjem leta 1716 povedal sam, je pobrala tudi tri njegove dunajske znance, ki jih je naznanil kot svoje »sostorilce«. Krčan Jožef Vodnik je torej po vsem sodeč imel večletne »razbojniške« izkušnje. S »sosto- rilci« (Complices), kot so označene osebe, ki jih je ovadil na Šrajbarskem turnu, niso bili mišljeni samo neposredni sodelavci oziroma pajdaši, am- pak nasploh vse s kriminalom povezane osebe, s katerimi se je srečeval med vandranjem po svetu. Navedbe nekaterih oseb in kaznivih dejanj na- kazujejo, da se je zadrževal na območju Dunaja 19 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 500. 20 Prav tam, pag. 509. 21 Mühlberger in Schuster, Die Matrikel, str. 134. 22 NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670–1729, fol. 135r. in Gradca ter na Spodnjem in Zgornjem Avstrij- skem. Vsi njegovi naznanjenci so bili moškega spola, a so imeli tudi pomočnice, ki so sicer ome- njene le v povezavi z njimi, nobena samostojno kot sostorilka. Vodnik je imel o mnogih pajdaših in znancih iz razbojniških vrst zelo natančno védenje, bil pa je tudi pronicljiv opazovalec. Pisar kranjskega krvnega sodnika je njegovo in Taclovo pričevanje ubesedil z naslednjimi opisi. »Sostorilci (Complices) 1. Matija Kopriva (Matthias Copriua), doma iz Kočevja (auß Gottschee gebührtig),23 star 20 in ne- kaj let (alt etliche und 20. Jahr), je srednje čokate postave, ima črne, ravne, ne prav dolge lase, obla- či se kavnobarvno (Caffefarb), ima lažno spričeva- lo (falsche Attestation), v katerem se imenuje Franc Ksaver Jančič (Franciscus Xaverius Jäntschitsch), strežaj (Taffeldecker) Orfeja grofa Strassolda,24 ob strani nosi srebrn meč (Degen), v žepu pa dve pištoli tercerolki25 (und führt zweÿ tarzaroln in Sackh), je velik razbojnik (ein Erzrauber) in cerkve- ni tat (Kirchendieb), pri sebi ima tudi – oprostite izrazu – priležnico (Exetera)26 z imenom Christin- del [Kristinca], veliko čedno žensko, ki je sestra gostilničarke z imenom Köglmayerica (N: Kögl- maÿerin) v odročni samotni gostilni stran od ces- te, četrt ure od mesta Steyr proti Welsu. 2. Martin N. (Marthin N:), po domače imeno- van Mürschtel (vulgo Mürschtel genandt), po rodu Tirolec iz Halla (seiner Nation ein Thüroler von Hal- la), star okoli 30 let, visoke postave, srednje debel, okroglega črnikastega obraza, obrit in temno ob- lečen, ima črne skodrane lase, nosi palico in ima v žepu tercerolko (vnd führt ein Tarzaroln in sackh), naj bi bil kramar, ki se najpogosteje zadržuje pri menihih (beÿ Mönichen). 3. Franz Schneeberger, [Spodnji]27 Avstrijec (ein Österreicher), star čez 30 let, po poklicu naj bi bil padar (ein Pader), je srednje postave, srednje debel, nosi belo obleko, ima kratke kostanjeve, malo narasle lase, najpogosteje se zadržuje na Dunaju. 4. N. Obermeier (N: Obermaÿer), po rodu Ne- mec (von der Nation ein teutscher), star okoli 30 let, srednje velik debel možak (Kerl), okroglega 23 Iz dokumenta o končni sodbi v Kremsu je razvidno, da je bil doma iz mesta Kočevje, ne s širšega Kočevskega (AT ÖStA, HHStA, FAA, C–48–34, Conv. 3, Thurn am Hart, Untertanensachen, 1. Criminalia 1717, s. d., Endt=Vrtheil etc.). 24 Orfej grof Strassoldo je bil do prodaje leta 1695 lastnik gospostva Krško (Smole, Graščine, str. 244). 25 Nemško das Terzerol. 26 Najbrž mišljeno hetera. 27 Pri Zgornjih Avstrijcih je na seznamu vedno naveden pridevnik zgornji. 252 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... zabuhlega obraza (blascheten gesicht), oblači se v sivo obleko in zeleno kamižolo, ima nekoliko ru- mene kratke skodrane lase, je poročen in prebiva na Moravskem (in Mähren Sesßhafft), to slabo živ- ljenje (beÿ disen liederelichen leben) živi že 15 let. 5. Vencel/Václav Baško (Wenzel Baschko), po- tujoči študent (ein Vagierender Student), po rodu z Moravskega (auß Mähren gebührtig), star 26 let, srednje velik, suhe postave in podolgovatega ob- raza, ima rjave, nekoliko narasle, ne dolge lase, nosi črno obleko in nosi v žepu tercerolko (vnd führt ein Tarzaroln in Sackh). 6. N. Rebernišek (N: Rebernischeck), potepuški (ein herum Straichender), na Spodnjem Štajerskem v Rogatcu pri Rogaški Slatini (zu Roütsch beÿ dem Sauerbrun) rojeni študent, človek, star 26 let, sre- dnje vitke postave (Ranne Perschon), podolgovate- ga suhega bledega obraza, ima črne neskodrane in nekoliko narasle lase, nosi rjavo obleko. 7. Mihael Babnik (Michael Wabnigkh), po do- mače pa imenovan Fuk (vulgo aber Fugkh genan- dt), potujoči študent iz Novega mesta s Kranjske- ga, star 26 let, srednje velik čokat močan človek, rdečega, širokega zabuhlega obraza (blascheten gesicht), ima črne, kratke in nekoliko narasle lase, obrit, oblači se sivo, ob strani nosi meč in v žepu tercerolko (ein Tarzaroln im Sackh). 8. Mihael Kopešič28 (Michael Kopeſsez), tudi potujoči študent (auch ein Vagierender Student), iz Novega mesta na Kranjskem, sin tamkajšnjega tobačnega nadzornika (eines Thobackh überreit- ters Sohn daselbst), star okoli 20 let, majhne čokate postave, kozavega, okroglega in rdečkastega obra- za, ima črne kratke skodrane lase, nosi rjavo suk- njo, ki naj bi jo ukradel v Pragi. 9. Hansel N. (Hanßel N:), po domače Krump- täzel [»Krivotac«], imenovan tako, ker ima na eni roki dva ukrivljena prsta, po rodu z Gorenjskega, nedaleč od Škofje Loke iz Bitenj, star 20 let, tr- di, da je študent in da naj bi enkrat že pobegnil (durchgangen) iz zapora. Je srednje vitke postave (Ranne Perschon), nosi rjavo obleko, ima črne dol- ge lase. 10. Johann Wilibald Dorer (Dorrer), po rodu Nemec (von der Nation ein Teutscher), ki se izda- ja za svetnega duhovnika (Petriner), visoke vit- ke postave (ein lange Ranne Perschon), kozavega obraza, rdečelas, star najmanj 28 let, nosi črno duhovniško suknjo (Petriner Rockh) in moder plašč, spodaj meč in tercerolko (ein Tarzaroln). 28 Ta oblika priimka je razvidna iz dokumenta o končni sodbi v Kremsu (AT ÖStA, HHStA, FAA, C–48–34, Conv. 3, Thurn am Hart, Untertanensachen, 1. Criminalia 1717, s. d., Endt=Vrtheil etc.). 11. N. Krön (N. Krön), po domače Kröndel, po rodu iz [Spodnje]29 Avstrije in poročen, star okoli 26 let, majhen čokat človek okroglega črnikastega (schwarzleten) obraza, kratkih kostanjevih skodra- nih las, nosi železnobarvno raztrgano suknjo in kamižolo kavne barve, najpogosteje se zadržuje na Dunaju, bil naj bi tudi slovit žepar (famoser boitelschneider). 12. N. N., po rodu Italijan (Ein Wällischer Von der Nation), oblečen v modro-figovo obleko (in blauen faigenfarben Klaid), čokate srednje postave, črnega popolnega (vollkhomenen) obraza, kratkih črnih skodranih las, star okoli 30 let. 13. Ignac Rozman (Ignatius Roſman), rojen na Kranjskem v Krškem, potujoči človek (ein Vagie- render Mensch), star okoli 20 let, rjavkastega po- dolgovatega obraza, nosi temno obleko, ima bel- kaste (weißlete) neskodrane lase, enkrat je že bil vojak, nato pa naj bi pobegnil (durchgangen). 14. Jožef Vernec (Joseph Vernez), potujoči štu- dent, rojen v Ljubljani, star 20 in nekaj let, sre- dnje debelosti in velikosti, ima temne, nekoliko rdečkaste skodrane lase, podolgovat črnikast, nekoliko zguban obraz, včasih je oblečen črno, vedno pa v temnosivo, črno obrobljeno staro suknjo. 15. Janez Jurij Hofstetter (Hannß Georg Hoff- stetter), zdaj rabelj v Zagrebu (dermallen Freÿman zu Agram), sin pokojnega ljubljanskega rablja, ki je zaradi njemu pripisanih ropov in kraj pred 3 ali 4 leti že sedel v Ljubljani na Tranči (auff dem Khomaun Innengelegen),30 je visok vitek možak (Ranner Kerl), okroglega rdečkastega, nekoliko kozavega obraza, star okoli 26 let, ima kratke rav- ne belkaste (weißlete) lase in vedno nosi rdečo obleko. 16. Josef Kaßer, po rodu Švab (Von der Nati- on ein Schwaab) in pobegli praški vojak stražnik (außgerisener Praagerischer Guardi Soldath), sre- dnje velikosti in debelosti, ima srednje dolge bele neskodrane lase in mlado majhno ženo, nosi me- ščansko obleko v kavni barvi in potuje naokrog (Vagiert hin und wider). 17. Johann Knoll, ki je s cesarskim in kraljevim katoliškim veličanstvom itd. itd. prišel iz Špani- je (auß Spanien) kot postiljon (alß ein Postilion) na Dunaj, od najvišjega omenjenega cesarskega in kraljevega veličanstva naj bi prejel milostni nov- čič (ein gnaden Pfening), je majhne čokate postave, okroglega črnikastega (schwarzleten) obraza, ima črne skodrane kratke lase, nosi črno francosko 29 Pri Zgornji Avstriji je za razliko od Spodnje vedno nave- den pridevnik Zgornja. 30 O tem nemškem poimenovanju za Trančo gl. Golec, Slo- venska toponimika, str. 313 in 343. 253 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... brado in sivo obleko, je samskega stanu in se naj- pogosteje zadržuje na Dunaju. 18. Josef N., po domače imenovan Slepi Sep (vulgo der blinte Seep), zato ker škili, rojen na Mo- ravskem (auß Mähren gebührtig) in tovariš (Ge- span) pravkar omenjenega Johanna Knolla, je srednje čokate postave, podolgovatega rdečkaste- ga obraza, samskega stanu, star 30 let, ima dolge rdečkaste neskodrane lase, oblači se v belkasto (weißleten) obleko in se večinoma zadržuje pri Köglmayerju (beÿ dem Köglmaÿer). 19. N., tako imenovani stari Christoph (N: der So genandte alte Christoph) iz Halla na Tirolskem (von Haal auß Thüroll gebührtig), vdovec, 60-letni mož, srednje velik, vitke postave (Ranne Perschon), nosi obleko kavne barve in kratko belkasto lasu- ljo (kurze weißlete Baruquen), tudi nemško brado s sivimi dlakami (untermengter Teutschen baarth), tudi on se večinoma zadržuje pri Köglmayerju (beÿ dem Köglmaÿer). 20. Sigmund Landler, rojen v [Spodnji]31 Av- striji (auß Österreich gebührtig), po poklicu pekov- ski pomočnik (Pöckenjung), majhen človek vitkega života (Rann von Leib), star 22 let, okroglega suhe- ga obraza (Von runden magern gesicht), ima kratke belkaste (weißleten) neskodrane lase, nosi sivo ob- leko, ob strani ima meč in v žepu tercerolko (im sackh ein tarzaroln), najpogosteje se zadržuje na Dunaju. 21. Peter Lipovec (Petter Lipauez), rojen na Go- renjskem nad Jesenicami (auß ober Crain, ob Asß- ling gebührtig), potujoči študent, star 28 let, visok človek vitkega života (Rann von Leib), podolgova- tega, nekoliko zabuhlega (brascheten) črnikastega (schwarzleten) obraza, ima daljše, nekoliko skod- rane črne lase, nosi belkasto (weißletes) obleko, ob strani vedno nosi meč. 22. Sebastjan Molin (Sebastian Mollin), Kranjec (ein Crainer), po poklicu vrtnar, po postavi je velik čokat možak rdečega tolstega podolgovatega ob- raza, ima kratke ravne (schintel glattes) kostanjeve lase, star je 24 let ter nosi rjavo obleko in ob strani meč; zadrževal naj bi se (dem Vernemben nach) tu- kaj v deželi (hier in dem Landt). 23. N. N., po domače imenovan Laÿer Tho- merl [Lajna Tomažek], po rodu Zgornji Avstrijec (Von der Nation ein ober österreicher) in po poklicu lajnar (ein Laÿerer), velik in vitek človek (Ranner mensch) podolgovatega obraza, belkastih (weißle- ten) ravnih, nekoliko dolgih las, star blizu 30 let, nosi sivo železnobarvno meščansko obleko in belkasto (weißleten) nemško brado, najpogosteje se zadržuje pri Köglmayerju (beÿ dem Köglmaÿer). 31 Gl. op. 29. 24. N: Jereb (N: Jerreb), potujoči študent s Kranjskega iz Škofje Loke, srednje čokate posta- ve, črnega zabuhlega (brascheten) obraza, črnih, nekoliko naraslih, ne povsem dolgih las, star dvajset in nekaj let, nosi novo obleko kavne bar- ve, trikrajni klobuk, obrobljen s tankim zlatim trakom (Pertl), okrog povezan z zelenim trakom namesto vrvice, ob strani nosi tudi meč in se naj- pogosteje zadržuje v Gradcu. 25. N. Ziegelfest (N: Ziegeluöst), bavarski kra- mar (ein baÿerischer Krammer), ki na letnih sejmih in proščenjih semtertja prodaja srebrnino (mit Sil- bernen sachen), kot so srebrni prstani, odpustkov- ni novčiči (Ablas Pfening) in več drugih stvari, je majhne čokate postave, okroglega rdečkastega (Rottleten) obraza, belkastih (weißleten) skodranih las, star okoli 30 let, nosi meščansko obleko kavne barve ter vodi s seboj mlado žensko (weib) z ime- nom Clarel [Klarica] in majhno deklico (ein junges Kind, so ein Mägdel), pa tudi kmečki voz (ein Pauern wagen), bil naj bi velik razbojnik (ein Erz Rauber), kakršnega ni mogoče najti v desetih deželah. 26. Ferdinandel N. [Ferdinand], rojen Dunajčan (ein gebohrener Wienner) in po poklicu kuhar, ki je na Dunaju dobro znan po žeparjenju (boitelschnei- dereÿen) in naj bi bil letos od tam poslan za galjota (ad Triremes) na neapeljsko galejo (auff die Neapo- lithanische galleern). 27. N. N., po domače imenovan Zickherl, tudi [Spodnji]32 Avstrijec, star 20 in nekaj let, srednje čokate postave, okroglega zabuhlega (brascheten) obraza, malo skodranih kostanjevih las, nosi že- leznobarvno obleko in se najpogosteje zadržuje na Dunaju. 28. Karl N. (Carl N:), kočijaž, rojen na Morav- skem (Auß Mähren gebührtig), star okoli 35 let, majhen čokat možak (Kerl), ima kratke in malo narasle lase, velike črnikaste brke (schwarzleten Razenbaarth), nosi svetlo obleko (ein lichtes Kleid) in se najpogosteje zadržuje na Dunaju. 29. Bernard (Bernhardt) Robida, potujoči sve- čarski pomočnik (ein Vagierender Wax Kürtzler gesell), rojen v Ljubljani (von Laÿbach gebührtig), star 20 in nekaj let, visoke in dokaj korpulentne postave, podolgovatega črnega obraza in črnih, povsem ravnih, ne povsem kratkih las, samskega stanu, nosi temno ponošeno obleko in ob strani meč. 30. N. N., tako imenovani Krump Seepel [Krulja- vi Sepek/Jožek], ki je bil letos justificiran v Lam- bachu33 (zu Lampach Justificiert). 31. N. N., Zgornji Avstrijec iz dežele nad Ani- žo (ein ober österreicher, Von Landt Ob der Enß), po 32 Gl. op. 27. 33 V Zgornji Avstriji. 254 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... poklicu pekovski pomočnik (ein böckenjung), star 40 let, majhen čokat možak (Kerl), ima kratke ravne kostanjeve lase, malo podolgovat črnikast (schwarzletes) obraz, oblači se belo, je samskega stanu in se brije. 32. N. N., potepuški (ein herumb Straichender) v Pragi rojeni in krščeni Jud, star okoli 30 let, maj- hen človek podolgovatega obraza in črnih, malo skodranih las, nosi belo obleko in črno francosko brado. 33. N. N., ubegli nemški dragonec (ein außge- risßener Teutscher dragoner) in po poklicu smodni- kar (ein Puluermacher), ki naj bi bil poročen, star 30 let, je majhne čokate postave in kratkih črnih skodranih las, nekoliko podolgovatega obraza, nosi rdečo vojaško suknjo ter pohaja sem in tja. 34. N. N., tako imenovani der lange Schneider [Dolgi krojač], rojen na Dunaju (zu Wienn gebühr- tig), star 24 let, visoke postave, vitkega života (Rann von Leib), ima bel okrogel obraz in bele skodrane lase, nosi železnobarvno meščansko obleko, je samskega stanu in se najpogosteje zadržuje na Dunaju na Wiesnu34 (auff der wisen) pri svoji ma- teri, ki je vdova. 35. N. Köglmayer (Köglmaÿer), Zgornji Avstri- jec iz dežele nad Anižo (ein ober österreicher, Von Landt ob der Enß), stanujoč četrt ure iz mesta Steyr v odročni samotni hiši zunaj ceste proti mestu Wels, dobro stoječ gostilničar ali pivotoč (wohl be- mitelter Wierth, oder biershenckh), star 30 in nekaj let, poročen s staro žensko, rjavkastega, nekoliko podolgovatega obraza, srednje debelosti in veli- kosti, ima črne in nekoliko, in sicer čisto malo na konico dvignjene lase (am Spitz aufhöbende haar) in črno veliko zgornjeavstrijsko kmečko brado ter se oblači kot zgornjeavstrijski kmetje. 36. Josef (Joseph) N., Dunajčan (ein Wienner), po poklicu natakar, je lani umrl na Dunaju med kugo (in der Contagion). 37. N. N., tako imenovani Kraußkopf [Skodra- nec], rojen Dunajčan (ein gebohrnner Wienner), po poklicu natakar, ki je lani prav tako umrl na Du- naju med kugo (in der Contagion). 38. Lenz N., pivovar, je prav tako umrl pred enim letom za kugo (an der böst). 39. Anton (Anthon) Lufftspringer, rojen v Nem- čiji (auß Teutschlandt gebührtig), ki je letošnje po- letje od svojih tovarišev (von Seinen gespanen), med katerimi sta bila tudi ta dva tukaj zaprta (die zweÿ allhier verhaffte), pri Kalvariji v Gradcu sko- čil v Muro (beÿ dem Calvariberg in Gräz, in die Muer gesprengt haben). 40. Grödel [Gretica] N., rojakinja starega Chris- topha (des alten Christopfen sein Landtsmanin) in jo 34 Blizu Dunaja. najbolje pozna Köglmayer (Vnd soliche der Kögl- maÿer am bessten khent). 41. Marko, Andrej in Luka N. (Marcus, Andreas, und Lucas N:) so se izmuznili svetnemu sodišču (Seint dem weltlichen Gericht entgangen), tako da so se vsi trije poboljšali (gebessert) in že prejeli maš- niško posvečenje (die Priesterwaiche angenumben haben). [pečat] Filip Jakob Fringila lastnoročno (Philipp Jacob Fringilla mpria) pisar cesarskega krvnega sodišča na Kranjskem (Kaÿl: Paangerichts Schreiber in Crain)« V uvodu je jasno povedano, da je sodni proces potekal v deželskosodnem gospostvu Šrajbarski turn. Deželsko sodišče se je dejansko imenova- lo Krško, saj je pripadalo krškemu gospostvu, je pa tedaj že imelo sedež na bližnjem Šrajbarskem turnu v lasti grofov Auerspergov, potem ko je le- ta 1705 prišlo v iste roke tudi krško gospostvo.35 Dokument je podpisal in pečatil pisar deželnega krvnega sodišča, ki je kot spremljevalec krvnega sodnika skupaj z njim in z rabljem na povabilo deželskih sodišč krožil po Kranjski, kadar in kjer se je pokazala potreba po procesiranju kaznivih dejanj, za katera je bila predvidena najtežja, tj. smrtna kazen.36 V deželskem sodišču Krško, kot 35 Teritorialni obseg sodišča gl. v: Historischer Atlas, Bl. 36. – Deželsko sodišče Krško je imelo večino časa svoje- ga obstoja – obstajalo je do pravosodne reforme v dobi Ilirskih provinc leta 1811 – sedež v krškem Starem gradu nad mestom. Tega so opustili zelo kmalu po letu 1705, ko je prišlo gospostvo v roke istega lastnika Ditriha gro- fa Auersperga kakor gospostvo Šrajbarski turn (Smole, Graščine, str. 244 in 491). Upravi obeh gospostev sta sicer formalno ostali še nekaj desetletij ločeni, a je obe vodil skupni gospoščinski upravitelj na Šrajbarskem turnu (prim. sočasno napisani katastrski napovedi obeh gos- postev, obe datirani na Šrajbarskem turnu: SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 131, N 195, No. 1, 12. 4. 1749; šk. 114, N 141, No. 1, 12. 4. 1749). Do leta 1704 se na- mreč v krstni matični knjigi duhovnije Krško kontinui- rano omenjata tako upravitelj gospostva Krško kot upra- vitelj gospostva Šrajbarski turn, od leta 1705 pa samo še turnski (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670–1730, fol. 103r, 105r). Florijančičev zemljevid Kranjske iz leta 1744 krški Stari grad prikazuje že kot razvalino (Florijan- čič, Deželopisna karta, list 6). Kot poroča F. Pokorn, je bil leta 1716 že podrt (NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, Leskovec pri Krškem, pola 7). To potrjuje podatek, da je leto prej umrli leskovški župnik Janez Jurij Tratnik privo- lil, da so oltar in parametre iz grajske kapele sv. Nikolaja prenesli v mestno cerkev sv. Janeza Evangelista (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 18, lit. G XVIII–1–1, pag. 29, s. d. [ok. ok. 1720]). Župnika Tratnika so v omenjeni cerkvi pokopali 7. septembra 1715 (NŠAL, ŽA Leskovec pri Krškem, Matične knjige, M 1701–1731, fol. 8v). 36 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 213; Polec, Razpo- red sodnih instanc, str. 120. 255 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... še marsikje na Kranjskem, so krvnemu sodniku v takih primerih dodelili prisednike iz vrst svétni- kov bližnjih mest in trgov, ki so jih ti poslali sami. Tudi krvna pravda, zaključno dejanje procesa, je v Krškem potekala v mestu,37 morišče z vislicami (»Galgenberg«) pa naj bi bilo v bližini, ob potoku Žlapovec, proti Šrajbarskemu turnu.38 Franc Jožef Vodnik in njegov hlapec Mihael Tacel bi bila tako lahko zaprta tudi kje v mestu, ne ravno na gradu, vendar Vodnikov skok z velike višine govori v prid gradu. Pomenljivo pa je, da iz nekdanje jedilnice gradu Šrajbarski turn ni mogo- če skočiti v globino 18–20 sežnjev, tj. 34–38 metrov; prav tako ne iz starega krškega gradu, če bi razva- ljeni grad tedaj vendarle še uporabljali za zapor. Po vsem sodeč se je pisar Frangila zmotil pri na- vajanju merske enote in je zapisal sežnji namesto čevlji, kar bi torej znašalo približno šestkrat manj, 5,7–6,3 metra. Takšna višina precej ustreza razdalji med višino okenske police v prvem nadstropju in nivojem tal na Šrajbarskem turnu.39 37 O prizorišču govori urbar krškega gospostva iz leta 1575: »im Statl Gurkhfeld«, ne pove pa, iz katerih »negst vmb- gelegnen Flekhen« so za prisednike prihajali svétniki (Raths Freund), vabljeni poleg celotnega krškega mestne- ga sveta (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575 s. p., Fürderung des Malefiz recht); nedvom- no iz mest Kostanjevica in Novo mesto, nemara tudi iz kranjskega trga Radeče ter iz trga Sevnica in mesta Bre- žice na štajerski strani Save. 38 Lapajne, Krško in Krčani, str. 48–49. 39 Za mnenje se iskreno zahvaljujem kastelologu izr. prof. dr. Igorju Sapaču. Seznam »sostorilcev«, ki ga je neposredno po Vodnikovi smrti sestavil, podpisal in pečatil pisar kranjskega krvnega sodišča, je nastal v po- moč preganjalcem kriminala. Sestavljen je bil za širšo uporabo na podlagi zaslišanj obeh storil- cev. Morda so ga tudi natisnili in v obliki tisko- vine razposlali v dežele, kjer naj bi se Vodnikovi pajdaši zadrževali. Takšni informativni tiski zelo uniformirane vsebine so namreč v tem času re- dno krožili po deželah Svetega rimskega cesar- stva.40 Ker je popis Vodnikovih »sostorilcev« dovolj poveden sam po sebi, ga ne bomo podrobneje razčlenjevali. Iz omemb Dunaja in obeh Avstrij, Spodnje in Zgornje, razberemo, da so se Jožefovi znanci večinoma gibali na tem območju, sicer pa so izvirali iz nemških, čeških in slovenskih dežel, eden iz Italije, eden pa je bil krščen Jud iz Prage. Večinoma jih je povezal cesarski Dunaj, kamor so nekateri prišli študirat, drugi za kruhom in tretji preprosto za »nečednimi posli«. NADALJEVANJE ZGODBE V SPODNJEAVSTRIJSKEM KREMSU Vprašanje zase je, koliko je seznam s Šraj- barskega turna pripomogel k prijetju in proce- siranju Vodnikovih »sostorilcev«. Morda pri tem ni igral nobene vloge, morda pa je pripomogel k prijetju tega ali onega od opisanih »zločincev«. 40 Npr. Description Jeniger in den Landen zu Bayrn; [Anoni- mus], Zwei Rauberbanden, str. 365–366. Grad Šrajbarski turn pri Krškem po Valvasorjevi Topografiji Kranjske, 1679 (Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 262). 256 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... Krško deželsko sodišče na Šrajbarskem turnu je potrjeno dobilo povratne informacije o procesi- ranju nekaj oseb z Vodnikovega seznama. V istem ovitku kot ta je namreč shranjen še en dokument, ki prav tako ni datiran, za razliko od prejšnjega pa tudi nima podpisa in enotnega naslova. Gre za zvezčič z devetimi v celoti popisanimi stranmi, v katerega je neznana oseba, zelo verjetno pisar na Šrajbarskem turnu, prepisala kratke opise justi- ficikacij 23. in 24. julija 1717 v spodnjeavstrijskem Kremsu ob Donavi.41 Kaže, da gre za prepis enega ali dveh tiskanih letakov, namenjenih obveščanju javnosti. Med imeni obsojencev so tudi štirje Vod- nikovi »sostorilci« oziroma pet, če jim prištejemo še priležnico najbolj razvpitega med njimi, Mati- je Koprive. Zato je bil dokument na Šrajbarskem turnu združen z dokumentom o Vodnikovem procesiranju leto prej. Sestavljen je iz dveh delov. Prvi vsebuje opis končne sodbe osmih zločincev obeh spolov v Kremsu 24. julija 1717 in je vključen v nemško pesnitev, kakršne so se vse do začetka 20. stoletja širile po Evropi v drobnih tiskih ter javno prepe- vale, praviloma napisane v prvi osebi kot izpove- di obsojencev.42 Drugi del dokumenta je obvestilo o obsodbi desetih zločincev in zločink prav tam 23. in 24. julija 1717. Osem justificiranih oseb je is- tih kot v prvem delu, dodani sta dve, navedeni na prvem in drugem mestu. V prvem delu gre torej za petju namenjeno pesem (gesang), v kateri v prvi osebi spregovori vsak od osmih na smrt obsojenih. V njih prepo- znamo dva Vodnikova znanca, oba z imenom Mihael, doma iz Novega mesta in študenta. Prvi je 20-letni Mihael Kopešič, drugi pa štiri leta sta- rejši Mihael Babnik. V drugem delu poleg njiju srečamo še enega Kranjca, in sicer nekaj več kot 20 let starega Matijo Koprivo iz Kočevja, ki ga je Vodnik med svojimi 43 »sostorilci« zaradi razvpi- tosti naznanil kot prvega. Tudi ti, med seboj neločljivo povezani besedili naj spregovorita sami. Prvo, prepleteno z rimami, bomo predstavili samo deloma, in sicer uvod in prvoosebno rimano izpoved obeh Kranjcev. Vseh obsojencev, ki v njem nastopajo, je osem: Ana Barbara Handlos z Bavarskega, samska, stara 17 let; Margaretha Mayerhofer s Tirolskega, sam- ska, stara 18 let; Andreas Mayerhofer, rodni brat prej omenjene, star 19 let, s Švabskega; Johann Wilibald Dorer, študent iz Eichstätta (danes na Bavarskem, tedaj del Frankovskega državnega 41 AT ÖStA, HHStA, FAA, C–48–34, Conv. 3, Thurn am Hart, Untertanensachen, 1. Criminalia 1717, s. d., En- dt=Vrtheil etc. 42 O tem gl. zlasti: McIlvenna, Singing the news of death. okrožja), star 33 let; Bernhard Adler, ubegli bavar- ski vojak, iz Šlezije, star 26 let; Mihael Kopešič, študent s Kranjskega, star 20 let; Mihael Babnik, študent s Kranjskega, star 24 let; in Martin Auer, kramar s Tirolskega, poročen, star 24 let. Takole pa o njih pripovedujejo rimani uvod in izpovedi obeh študentov Mihaelov s Kranjskega. »Končna sodba (Endt=Vrtheil) tistih osmih zločincev (Maleficanten), ki so bili zaradi zagre- šenih ropov in toliko kraj ter zagrešenega umora tukajšnjega sodnega sluge in služkinje [njegove žene], tudi zaradi strinjanja (verwilligen) in k te- mu danega nasveta (Roth) usmrčeni v cesarskem in deželnoknežjem mestu Krems danes, 24. julija 1717, na naslednji način, kot je mogoče povsem jasno razbrati (ganz khlar zu vernemen) iz pesmi (im gesang), z navedbo imena in smrtne kazni, ter bili vsem kristjanom predočeni za primer (zu ei- nem Exempl vor augen gestellt). Njega je bolelo, kako moram trpeti trdo več- nost. 1. Prestrašite se, vi, krščanski otroci, glejte našo nesrečo, nas uboge grešnike, ujete v naših mladih letih, ki moramo iti v smrt, oh, gorje zasramova- nja in posmeha (ach weh des Spatt Vndt Han). 2. Oh, gorje, kako nas boli, da smo se tako ne- marno norčevali iz Boga, kot da bi večno tu ostali, počeli razbojništva v veselju varno. 3. A bilo je zmotno, Bog je sklenil tako, da nas bodo kmalu odvedli v zapor, kjer bomo počaka- li, kakšna smrtna kazen sledi takim slabim deja- njem (Kharten). 4. Končno je prišlo od visoke oblasti, kako naj nas pripravijo, naj nam za ta slaba dejanja nika- kor ne naklonijo milosti, ampak kazen danes. […] Mihael Kopešič (Mihael Kopesiz), študent s Kranjskega, star 20 let. 15. Slabo družbo sem ljubil in njena bremena, se s tem sam preganjal, spravljal v strah in »ah«, bil zraven pri trinajstih ropih, 400 goldinarjev do- bil od naropanih stvari. 16. In kar je bilo še več, bil sem tudi pomočnik pri morjenju, dal temu svoj pristanek, zato mo- ram umreti na kolesu, kolo bo dedovalo moje te- lo, Bog bodi mi usmiljen. Mihael Babnik (Michaël Babenig), študent s Kranjskega, star 24 let. 17. Kdor ne posluša dobrega nasveta, izbere nesreče stan, sam sem se spravil v zapor, v žele- zne okove, osemnajst ropov zagrešil, petsto goldi- narjev prejel, ah, gorje greha in sramote. 18. Kazen mi bodo odmerili (auditiren), ki sem jo zaslužil, glavo moram izgubiti, želim trpeti s potrpljenjem, moje telo bo položeno na kolo, o Bog, zgani se, nakloni mi tam milost. […] Konec.« 257 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... Drugi del dokumenta je povednejši in omogo- ča precej dobro rekonstrukcijo dogajanja. Izvemo za deset na smrt obsojenih zločincev obeh spolov, ki so jih v dveh zaporednih julijskih dneh leta 1717 usmrtili v spodnjeavstrijskem Kremsu. Pred tem jih je vsaj pet v začetku maja istega leta pobegni- lo iz tamkajšnjega pripora, potem ko so umorili sodnega slugo in njegovo ženo. Pobeg jim ni us- pel, saj so jih polovili ter jih dva meseca in pol pozneje obsodili na različne oblike smrtne kazni. Drugi del: »Končna sodba nad tistimi zločinci (Malefican- ten), ki so bili zaradi zagrešenih ropanj, umora tu- kajšnjega sodnega sluge in njegove žene ter dru- gih storjenih dejanj usmrčeni (von leben zum todt hingericht) v cesarskem in deželnoknežjem mestu Krems v petek in soboto, 23. in 24. julija 1717. Christina Mayer (Christina Maÿrin), samska ženska, stara 20 let, rojena v Pergernu na Švab- skem: 1. se je z Matijo Koprivo (Mathia Kopriva) tri leta in pol potepala v divjem zakonu in z njim za- plodila dva otroka; 2. je pomagala oropati cerkev in med ropa- njem stala na straži, ko so bili ukradeni mon- štranca, trije kelihi s patenami in ciborijem ter 22 goldinarjev darovanega denarja (offer gelt), in je dobila delež 32 goldinarjev; 3. je šla še dvakrat zraven ropat cerkve, a so jo ljudje obakrat videli in rop preprečili; 4. je vedela za vse rope, ki jih je zagrešil Matija Kopriva, in naropano blago pomagala zapraviti. Sodba: obglavljena bo (wirdt gekhöpft), telo bo vrženo na grmado in zažgano. Matija Kopriva (Matthias Khopriva), velik raz- bojnik (Ein Erz rauberer), rojen v mestu Kočevje na Kranjskem, je zagrešil 25 ropov, med njimi 3 cerkvene, pri tem je ljudi pretepal, jih zvezoval, vzvratno vlekel navzgor [obešene nategoval] (ruckwärts aufgezogen) in jih bridko žgal (Jamerlich gebrent); ker sam ni imel priložnosti, da bi umoril sodnega slugo in njegovo ženo, je svojim tovari- šem dal nasvet in navodila, kako ju ubiti. Prav tako je svojo ljubico, ki jo je imel na Du- naju na Spielbergu, ko je bila 4 mesece noseča, zabodel pred 4 leti na zaročni dan (Versprechungs- tag). Poleg tega je v takšno klavrno življenje zape- ljal veliko drugih ljudi, zlasti študentov. Od vseh zagrešenih ropov je, brez srebrnine in drugih vrednih predmetov (efecten), dobil v denarju de- lež 1941 goldinarjev in 60 krajcarjev. Sodba: od zgoraj navzdol bo strt na kolesu (geradt- brecht), nato vržen na grmado in zažgan. Anna Barbara Handlos (Anna Barbara Hand- losin), rojena v Brückhafnu na Bavarskem (von Prickhhafen aus Paÿern), stara 17 let, ni zagrešila nič drugega (hat weiter nichts peccirt), razen da je pri umoru sodnega sluge in njegove žene tiščala ob tla slugovega sina, da ni mogel kričati; prav tako je tedaj, ko sta bila sluga in žena ubita, šla v obok [klet] (in daß gewelb gangen), prinesla gor v vežo (Vorhaus) pilo za piljenje železa in jo da- la Bernhardu Adlerju, prav tako je vzela ključe, Matiji Koprivi odklenila zapor in ga spustila ven, potem pa se je, ko je Bernhard Adler slugovi ženi (der Dienerin), ki je spet začela kričati, zadal zadnji udarec v glavo, glasno smejala, da ljudje v soseš- čini ne bi slišali ženinega kričanja; prav tako je pri begu (Ehapierung) vzela krilo (Vnterrock) slugove žene in od naropanih 40 goldinarjev iz slugove hiše dobila delež 8 goldinarjev. Sodba: usmrčena bo z mečem, njena glava pa bo nataknjena na kolo (auf daß rad gestekht). Margaretha Mayerhofer (Maÿrhofrin), samska ženska, rojena na Tirolskem, stara 18 let, je bila zraven pri petih krajah in ropih, je tudi pomaga- la pri dvojnem umoru sodnega sluge in njegove žene, tako da je bila zraven pri dogovoru (beÿ der abredung) o teh dveh umorih in se s tem strinja- la; da je pri teh dveh umorih pograbila hčerko umorjenega sodnega sluge, jo odvedla iz sobe v kuhinjo in oba otroka stražila v kuhinji ter jima zvezala roke, medtem ko so njeni tovariši v veži pilili železo [okove] in oropali slugo; med begom je iz slugove hiše tudi odnesla modro krilo in av- bo iz damasta, od tam naropanega denarja pa prejela delež 8 goldinarjev. Sodba: usmrčena bo enako kot prejšnja [Ana Barbara Handlos]. Andreas Mayerhofer (Maÿrhofer), rodni brat omenjene Mayerhoferjeve, rojen v Grafingu na Švabskem (von Gräfing aus schwaben gebürtig), star 19 let, po poklicu lovec, je pri ropu nekega župni- šča s svojo puško stal na straži za župniščem in dobil od naropanega delež 90 goldinarjev. Sodba: usmrčen bo z mečem in položen na kolo. Johann Wilibald Dorer, študent, rojen v Eich- stättu (von aihstatt gebürtig), star 33 let, se je s pri- ležnico skoraj štiri leta potikal po deželi in z njo v divjem zakonu zaplodil dva otroka; izdajal se je zdaj za upravitelja, zdaj za duhovnika, hodil ok- rog v duhovniških oblačilih in se posluževal laž- nih pisnih potrdil (hat sich falscher testimoniren be- dient); tudi drugim svojim tovarišem (Cameraden) je izdajal lažna potrdila s svojim pečatom; poleg 258 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... tega klavrnega življenja je bil zraven pri petih ro- pih (ausraubungen) ter dobil pri teh petih delež 268 goldinarjev in 16 krajcarjev, pri dveh ropih je ljudi zvezal in jih žgal. Sodba: usmrčen bo z mečem in položen na kolo. Bernhardt Adler, ubegli bavarski vojak (ein ausgerissener Paÿrischer saldath), rojen v Althe- richrauu43 v Šleziji (von alt=herichrau in schlesien gebürtig), star 25 let, je bil pri ropu nekega župni- šča in pri tem dobil delež 62 goldinarjev; prav tako je sodnega slugo in njegovo ženo pobil z debelo gorjačo (mit einem dikhen Prügl erschlagen) ter nato pomagal pri ropu, med begom je ubitemu slugi vzel suknjo in kamižolo, za seboj pa pustil svojo s krvjo oškropljeno kamižolo in suknjo; v slugovi hiši je bilo naropanih 40 goldinarjev v različnih kovancih. Sodba: od zgoraj navzdol bo strt na kolesu (ge- radbreht) in položen na kolo. Mihael Kopešič (Mihäel Kopesiz), študent iz Novega mesta na Kranjskem, star 20 let, je po- magal zagrešiti 13 ropov, pri katerih je večinoma zvezoval ljudi, jih vlekel navzgor, jim delil udarce in jih tudi žgal; prav tako je pomagal pri umoru sodnega sluge in žene ter je tej, ko je v smrtnem strahu zopet začela kričati, zamašil usta z otroško suknjo; v slugovi hiši je prav tako dobil delež, od drugih zagrešenih ropov pa 464 goldinarjev in 37 krajcarjev. Sodba: od zgoraj navzdol bo strt na kolesu, njegovo telo bo položeno na kolo in nato z vrvjo obešeno na vislicah. Mihael Babnik (Mihaël Wabenig), študent, rojen v Novem mestu na Kranjskem, star 24 let, je pomagal zagrešiti 18 kraj in ropov, pri katerih je v glavnem zvezoval ljudi, jih vzvratno vlekel navzgor in žgal; od teh ropov je dobil delež 525 goldinarjev. Sodba: obglavljen bo (wirdt khöpft) in položen na kolo, glava pa nataknjena (aufgesteckt) in nato obešena z vrvjo na vislicah. Martin Auer, poročen, njegova prej omenje- na pastorka (Stiefkhinder) Andreas in Margaretha Mayerhofer bosta tudi justificirana v soboto. Ro- jen v Saalbachu na Tirolskem (von Sabah aus Ty- roll gebürtig), star 34 let, po poklicu kramar, poma- gal je pri 34 nasilnih krajah in ropih, pri čemer 43 Verjetno gre za vas Altreichenau (tudi Alt Reichenau), danes Stare Bogaczowice v vojvodstvu Spodnja Šlezija na Poljskem. je ljudi večinoma zvezoval, jih vzvratno vlekel navzgor, jim delil trde udarce in jih žgal; on sam je pri nekem nočnem ropu nekega kmeta do smrti pobil z brezovo gorjačo; pri nekem ropu je bil neki kmet tudi ustreljen, tako da je uro zatem umrl brez spovedi in obhajila; v gotovini, brez vrednih pred- metov (efectum), je dobil delež 3902 goldinarja. Sodba: od zgoraj navzdol bo strt na kolesu (ge- radbrecht), položen na kolo in nato z vrvjo obešen na vislicah. Konec.« Od desetih v Kremsu justificiranih oseb jih je na Vodnikovem seznamu sostorilcev navedenih pet ali polovica, če prištejemo še Christino Mayer s Švabskega, 20-letno priležnico Matija Koprive (pod št. 1), ki jo je Vodnik poznal samo kot Chri- stindel in precej dobro njene sorodnike blizu Steyrja. Poleg teh dveh so v Kremsu življenjsko pot končali Nemec Johan Wilibald Dorer ter dva Kranjca iz Novega mesta, Mihael Babnik in Mi- hael Kopešič. O Dorerju (na Vodnikovem seznamu je nave- den pod št. 10) je naš »krški denunciant« izpričal, da ima najmanj 28 let, da se izdaja za svetnega duhovnika in da je po rodu Nemec. Ob eksekuciji naslednje leto izvemo, da je šlo za 33-letnega štu- denta iz Eichstätta. Babnika in Kopešiča (pod št. 7 in 8) je Vodnik označil za potujoča študenta, stara 26 in okoli 20 let, čez slabo leto pa so v Kremsu navedli njuni starosti 24 in 20 let. Od ostalih petih justificirancev so trije pri- hajali iz iste družine. 18-letna Margareta in njen 19-letni brat Andreas Mayerhofer, po poklicu lovec – sestra se je rodila na Tirolskem, brat pa na Švabskem –, sta bila namreč pastorka Marti- na Auerja, 34-letnega kramarja s Tirolskega. Ana Barbara Handlos z Bavarskega je bila s 17 leti naj- mlajša usmrčenka, 25-letni ubegli bavarski vojak Bernhard Adler pa najbolj krvav, saj si je umazal roke z umorom sodnega sluge in njegove žene. Tedaj jih je iz zapora morda pobegnilo vseh de- set, le da pri petih to ni izrecno povedano, ker so imeli pri dvojnem umoru in pobegu manjšo vlogo. Kot aktivno vpleteni v umor so v sodbah označeni: Kopriva, Handlosova, Mayerhoferjeva, Adler in Kopešič. Dvojni umor v zaporu v Kremsu je mogoče rekonstruirati v naslednjih potezah. Matija Kop- riva, ki ni mogel sodelovati aktivneje, ker je bil očitno zaprt v nekem drugem prostoru, je deja- nje usmerjal. Nekdanji vojak Bernhard Adler je sodnega slugo in njegovo ženo do smrti pobil z debelo gorjačo. Študent Mihael Kopešič je pri umoru sodeloval tako, da je slugovi ženi zamašil 259 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... usta, ko je ponovno začela kričati. Ana Barbara Handlos je pri umoru tiščala slugovega sina k tlom, da ni mogel kričati, in z glasnim smehom preglasila ženino kričanje, ko ji je Adler zadajal smrtni udarec, Margareta Mayerhofer pa je med umorom odvlekla slugovo hčerko iz sobe v ku- hinjo. Nato je Handlosova poiskala pilo za pilje- nje železa, vzela ključe in odprla vrata zapora, v katerem je bil Kopriva. Medtem ko so njeni to- variši pilili železo, je Mayerhoferjeva oba otroka zvezana stražila v kuhinji. Adler in obe ženski so se med begom polastili kosov oblačil in denarja iz slugove hiše, svoj delež naropanega blaga pa je dobil tudi Kopešič. Čas dvojnega umora in imeni umorjenih za- koncev razkriva mrliška matica župnije Krems – St. Veit, ki v prevodu pravi takole: »2. maj 1717. Hans Georg Ehegartner in Marija, njegova žena, tukajšnji sodni in mestni sluga, ki sta bila oba po- noči hkrati pobita in umorjena (erschlagen, vnd umgebracht) od ujetih tatov, ker sta jim pustila preveč svobode, in bila pokopana na Božji njivi.« Istega dne so tam položili k počitku tudi Antona, majhnega otroka (ein kindl Antoni) neke zaprte ženske (einer gefangenen weibs Persohn gehörig).«44 Samo ugibamo lahko, ali je šlo za otroka »divjih zakoncev« Matije Koprive in Kristine Mayer. IDENTITETA IN ŽIVLJENJSKA POT VODNIKOVIH SLOVENSKIH PAJDAŠEV V nadaljevanju si poglejmo, kaj je bilo mo- goče ugotoviti o identiteti tistih Vodnikovih »so- storilcev«, ki so prihajali s slovenskega ozemlja. Skupno jih naštejemo 12 od 43 ali dobro četrtino. Začnimo pri tistih treh, ki so jih leta 1717 obsodili in usmrtili v Kremsu – pri Koprivi, Kopešiču in Babniku. Daleč najbolj razvpit je bil Matija Kopriva iz Kočevja, ki ga Vodnik ni po naključju navedel kot svojega prvega »sostorilca« (pod št. 1). Kopriva je zagotovo od znotraj videl neko šolo, saj se sicer ne bi mogel izdajati za nekakšnega strežaja grofa Strassolda, ni pa študiral in tako ni veljal za štu- denta. Rodil se je meščanskima staršema Juriju in Marjeti Kopriva ter prejel krst 16. januarja 1687.45 Bil je torej nekoliko starejši, kot ga je ocenil Vo- dnik, ki mu je dal dvajset in nekaj let. Ko so ga leta 1717 v Kremsu strli na kolesu, je namreč že dopolnil 30. leto, za seboj pa naj bi imel kar 25 ropov in umor noseče zaročenke na Dunaju štiri leta prej. S svojo, skupaj z njim na smrt obsojeno novo priležnico Christino Mayer s Švabskega, ki 44 DAStP, PA Krems–St. Veit, Sterbebuch 1687–1729, pag. 643. 45 NŠAL, ŽA Kočevje, Matične knjige, R 1683–1795, fol. 54v. mu je rodila dva otroka, se je med drugim zadr- ževal pri njeni sestri Köglmayerjevi, gostilničarki v samotni gostilni nedaleč od zgornjeavstrijskega Steyrja, kjer je moral biti vsaj enkrat z njim tudi Jožef Vodnik. Pri umoru sodnega sluge in njego- ve žene v Kremsu se je Kopriva pokazal kot idejni vodja in usmerjevalec sopripornikov in tovarišev. Poročilo o sojenju v Kremsu ga upravičeno ime- nuje velik razbojnik (Ein Erz rauberer), ki je na kriva pota zapeljal veliko ljudi, zlasti študentov. Sklepamo lahko, da je imel velik vpliv tudi na štiri leta mlajšega Jožefa Vodnika, s katerim se je najverjetneje seznanil na Dunaju, kjer je ta začel študirati jeseni 1710.46 Vsekakor sta bila v njegovi druščini dva štu- denta Novomeščana, Mihael Babnik in Mihael Kopešič, oba obsojena in usmrčena skupaj z njim v Kremsu. Vodnik ju je navedel drugega za dru- gim kot potujoča študenta (pod št. 7 in 8). Zelo verjetno sta tako kakor on nekaj časa študirala na Dunaju, vendar ju v tamkajšnjih univerzitetnih matrikah ni mogoče najti. Glede na to, da je Ko- pešič nosil suknjo, ki naj bi jo ukradel v Pragi, je utegnil biti krajši čas tudi praški študent. Vodnik je imel Babnika za nekaj let starejšega od Kope- šiča, a je bilo med njunima rojstvoma le nekaj tednov razlike. Oba sta prihajala iz novomeških meščanskih družin in sta se poznala vse življe- nje. Mihaela Babnika, sina Janeza in Katarine, so krstili 15. avgusta 1693, Mihaela Kopešiča, čigar starša sta se imenovala Andrej in Magdalena, pa 22. septembra istega leta.47 Glede na imena botrov gre soditi, da je Kopešič, za katerega vemo, da je bil uradniški otrok, izhajal iz imenitnejše dru- žine kakor Babnik.48 O slednjem je znano, da se je (med drugim) šolal v Gradcu, kjer je leta 1707 izpričan v prvem razredu jezuitske gimnazije kot Kranjec in Novomeščan.49 Deset let pozneje, ju- lija 1717, malo pred dopolnjenim 24. letom, sta se oba s Kopešičem znašla kot obsojenca na morišču v Kremsu, obsojena zaradi vrste ropov in nasilja nad ljudmi, pri čemer ni navedeno, da bi Babnik sodeloval tudi pri umoru sodnega sluge in njego- ve žene, zato so mu najbrž dosodili milejšo obliko smrtne kazni – obglavljenje. 46 Mühlberger in Schuster, Die Matrikel, str. 134. 47 KANM, Matične knjige, R 1692–1696, fol. 27v–28r in 28v. – Pri obeh je kot kraj rojstva navedeno mesto (ex civitate). Pri Kopešičevem krstu so za materino ime pustili prazen prostor. Kako se je imenovala, je razvidno iz vpisa krsta njegovega starejšega brata Andreja, krščenega 12. okto- bra 1690 (prav tam, R 1688–1692, fol. 51v). 48 Kopešiču je šla za krstno botro »gospa« Marija Rokner, njegovemu bratu Andreju pa mestni sodnik, »gospod« Janez Krstnik Rokner (gl. prejšnjo opombo). 49 »Wabnig Michael, Carniolius, Neostadiensis« (An- dritsch, Die Matrikeln 3, str. 194). 260 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... Končne usode devetih drugih »sostorilcev« Franca Jožefa Vodnika, ki so prihajali s slovenske- ga ozemlja, ne poznamo. Vemo le to, kar je o njih v priporu in med sojenjem izpričal Vodnik in kar je bilo na podlagi njegovega pričevanja za večino mogoče ugotoviti o njihovem rojstvu in šolanju. Izkazalo se je, da je imel Vodnik o svojih tovariših precej dobro védenje, le pri starosti se je pogosto nekoliko motil. Od potujočih študentov je slabše poznal edi- nega Nekranjca, Spodnještajerca N. Reberniška iz Rogatca (pod št. 6), ki mu je pripisal 26 let. To so tudi edini razpoložljivi podatki o njem. Ohra- njene krstne matice župnije Rogatec se namreč začenjajo leta 1723,50 célo generacijo po njegovem rojstvu okoli leta 1690. V graških in dunajskih ma- trikah ne najdemo nobenega študenta s tem pri- imkom, kot tudi ne med ljubljanskimi jezuitskimi gimnazijci in slušatelji višjih jezuitskih študijev.51 Rebernišek je skoraj gotovo izviral iz rogaške tr- žanske družine. V dveh popisih ognjiščnine, leta 1705 ter za leti 1708 in 1709, namreč srečamo Mar- tina Reberniška,52 v trgu edinega posestnika s tem priimkom in prejkone študentovega očeta. Poleg tega je leta 1732 v prvi razred graške gimnazije vstopil Tomaž Rebernišek, tržanski sin iz Rogat- ca (Civis, Styrus, Roitschensis),53 po vsej verjetnosti Martinov nečak. Otipljivo sled je Vodnik pustil tudi za identi- ficiranje drugega potujočega študenta, N. Jereba iz Škofje Loke, čigar osebnega imena se ni mogel spomniti (pod št. 24). Tudi njegove starosti očitno ni poznal, zato pa je navedel, da se najpogoste- je zadržuje v Gradcu. Ne bi smelo biti dvoma, da gre za Martina Jereba, leta 1706 vpisanega v prvi razred graške jezuitske gimnazije. V univerzitetni matriki, ki vključuje tudi gimnazijce, je naveden kot meščan, Kranjec in Škofjeločan (Civis, Carnio- lus, Bischoflachensis).54 Za začetni razred gimnazije je bil tedaj s 16 leti sicer že precej star. H krstu so ga namreč nesli 5. novembra 1690, starša pa sta se imenovala Primož in Doroteja Jereb.55 50 NŠAM, Župnija Rogatec, popis. 51 Andritsch, Die Matrikeln 3; Andritsch, Die Matrikeln 4; Mühlberger in Schuster, Die Matrikel; Mühlberger, Die Matrikel; Ljubljanski klasiki: SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r. 52 StLA, Laa. A., Antiquum VI, Herdsteuer 1705–1708, C 50, 4. 8. 1705; St. 21 1/2, 11. 9. 1711. 53 Andritsch, Die Matrikeln 4, str. 126. 54 Andritsch, Die Matrikeln 3, str. 207. 55 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1688–1702, fol. 40r. – Pri Martinovem krstu je kot kraj rojstva naveden Novi trg (ex nouo foro), pri obeh njegovih mlajših sorojen- cih, Katarini (kršč. 23. novembra 1693) in Antonu (kršč. 15. januarja 1697), pa Mesto (ex civitate) (prav tam, fol. 58r in 127v). S Škofjeloškega, in sicer iz Bitenj, je prihajal tudi Vodnikov znanec z imenom Hansel (pod št. 9), ki so ga zaradi dveh ukrivljenih prstov na roki imenovali Krumptäzel in naj bi mu bilo okoli 30 let. Sam je trdil, da je študent, enkrat naj bi že ušel iz zapora, sicer pa so podatki o njem preskromni – pogrešamo zlasti priimek –, da bi ga bilo mo- goče identificirati v evidencah študentov in krstni matični knjigi župnije Stara Loka. Poleg njega sta od 12 Vodnikovih rojakov s po- deželja prihajala le še eden ali dva, skupaj največ trije. Prvi se je imenoval Peter Lipovec (pod št. 21) in ga leto dni za Vodnikom najdemo med novimi študenti dunajske univerze, prav tako na študijski stopnji fizika (Petrus Libowitz Physicus).56 Vodnik je o njem povedal, da je 28-leten potujoči študent, doma nad Jesenicami na Gorenjskem. V resnici je bil dve leti mlajši, krščen 25. junija 1690 na Jeseni- cah kot sin Mihaela in Marije Lipovec (Lipouz).57 Kraj rojstva pri njegovem krstu ni naveden, ker so ta podatek zapisovali redko. V jeseniški župniji je v tem času živelo več družin s priimkom Lipovec, med drugim ena na Planini pod Golico in ena v Javorniškem Rovtu.58 O drugem, Sebastjanu Molinu, iz poročila s Šrajbarskega turna (pod št. 22) izvemo samo, da je bil Kranjec, po poklicu vrtnar in star 24 let, kot je bilo slišati, pa naj bi se – edini od naznanjenih oseb – zadrževal na Kranjskem. Ni torej rečeno, da ni šlo tudi pri njem za mestnega ali trškega ot- roka.59 Tako kot Franc Jožef Vodnik se je v mestu Kr- ško rodil Ignac Rozman, po Vodnikovem pričeva- nju potujoči človek in ubegli vojak, star okoli 20 let (pod št. 13). Takšni starosti bi še najbolj ustreza- la sinova »gospoda« Franca Rozmana in njegove žene Marije Rozalije, Jurij Bernardin, krščen 24. aprila 1698, in Volfgang Friderik, krščen 10. mar- ca 1693.60 Po vsem sodeč gre pri navedbi Ignačeve starosti za zapisovalsko oziroma prepisovalsko 56 Mühlberger in Schuster, Die Matrikel, str. 139. 57 NŠAL, ŽA Jesenice, Matične knjige, R 1672–1700, pag. 129. 58 Prav tam, pag. 101, 102. 59 Njegovega nenavadnega priimka v novejši dobi na Slo- venskem ni mogoče zaslediti. V prvi polovici 20. stoletja sta izpričana samo priimka Malin v Ljubljani in Moline v Kranju (Začasni slovar, str. 354 in 387). V krstnih mati- cah Ljubljane in Kranja konec 17. stoletja ni ne teh dveh priimkov ne priimka Molin (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Ni- kolaj, Matične knjige, Ind R 1653–1692, Ind R 1692–1740; ŽA Ljubljana–Sv. Peter, Matične knjige, Ind 1668–1731; ŽA Kranj, Matične knjige, Ind R 1676–1684; Ind R 1684– 1703). Danes ga ima v Sloveniji manj kot pet oseb (https:// www.stat.si/imenarojstva#/names/topNames) (dostop 30. 12. 2023). 60 NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670–1729, fol. 63v in 79r. 261 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... napako. Ignac je skoraj brez dvoma identičen z Ignacem Viljemom, sinom istih staršev, ki so ga krstili 7. februarja 1688,61 in je imel torej ob priče- vanju someščana Vodnika 28 let, ne le okrog 20. Na Vodnikovem seznamu naznanjenih oseb so se znašli še trije Ljubljančani različnih pokli- cev – študent, svečar in rabelj! Pri starosti potujočega študenta Jožefa Verne- ca (pod št. 14) se je naš »krški denunciant« motil podobno kot pri Krčanu Rozmanu. Izpričal je, da se je rodil v Ljubljani pred 20 in nekaj leti, v res- nici pa jih je Vernec štel 29. Krstili so ga namreč 3. marca 1687 v stolni župniji sv. Nikolaja kot sina Jurija in Jere Vernec (Verniz). Med botri je imel »žlahtno gospo« (nobili Dna) Marijo Elizabeto Bosio,62 s takim pridevkom pa je označena tudi krstna botra njegovega sedem let starejšega brata Andreja.63 Očetov poklic in lokacija domovanja Vernečeve družine sicer nista znana.64 Jožefa Ver- neca (Josephus Verniz) leta 1708 najdemo v petem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije (poetika) in naslednje leto v zadnjem, šestem (retorika), obakrat v kongregacijski knjigi Marije Vnebo- vzete. Zaradi abecednega vrstnega reda je bil kot 61 Prav tam, fol. 46v. 62 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1686–1692, pag. 12. 63 Prav tam, R 1678–1686, pag. 81. 64 Prim. Suhadolnik in Anžič, Kongresni trg; Suhadolnik in Anžič, Mestni trg; Suhadolnik in Anžič, Novi trg; Suha- dolnik in Anžič, Stari trg; Suhadolnik in Budna Kodrič, Poljansko predmestje; Suhadolnik in Budna Kodrič, Šent- petrsko predmestje. petošolec vpisan tik pred Jožefom Vodnikom, ki ga naslednje leto med šestošolci, člani kongrega- cije, pogrešamo in je osem let pozneje Verneca naznanil kot svojega »sostorilca«.65 Kot vse kaže, Vernec v Ljubljani ni prišel med študente jezuit- skih višjih študijev,66 ampak se je bodisi napotil na nadaljnji študij drugam bodisi nikamor in je končal samo ljubljansko gimnazijo. Drugi Ljubljančan, Bernard Robida, ki ga je Vodnik označil kot potujočega svečarskega po- močnika, rojenega v Ljubljani ter starega 20 in nekaj let (pod št. 31), je izšel iz obrtniške družine. Tedaj je imel 27 let, saj so ga 17. julija 1689 krsti- li kot Jakoba Bernarda, sina Janeza in Elizabete Robida.67 Robidova družina je bila številčna, hišo je imela pod gradom na koncu današnje Študen- tovske ulice in se je tradicionalno ukvarjala z me- dičarstvom.68 65 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 508 in 609. – Gle- de na to, da je bil Jožef Vernec leta 1709 še gimnazijec v Ljubljani, ne more biti identičen s študentom Vernicem (Verniz), ki je prejšnje leto, 1708, brez osebnega imena na- veden med graškimi študenti logike, tj. na višjih jezuit- skih študijih (Andritsch, Die Matrikeln 3, str. 195). 66 Prim. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r. 67 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1686–1692, pag. 90. 68 Hiša na današnji Študentovski 13 je bila v mestnih davč- nih knjigah od leta 1685 do 1751 vodena na ime Janeza Ro- bide (Rubide), nato pa od 1752 do 1768 na ime Baltazarja Robide (Rubide), ki sta bila oba medičarja (Suhadolnik in Anžič, Mestni trg, str. 124). Pri Janezu je šlo za dva Jane- za, za očeta Janeza in sina Janeza Henrika, rojenega leta 1680 (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1678–1686, pag. 82). Krško po Valvasorjevi Topografiji Kranjske, 1679 (Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 84). 262 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... Najzanimivejši Vodnikov naznanjenec je glede na poklic tretji Ljubljančan, Janez Jurij Hofstetter (pod št. 15), sin leta 1716 že pokojnega ljubljanske- ga rablja in tedaj sam rabelj v Zagrebu. Star naj bi bil okoli 26 let in naj bi že prišel navzkriž z zako- nom, saj naj bi tri ali štiri leta prej, torej leta 1712 ali 1713, sedel v zaporu na ljubljanski Tranči, in si- cer zaradi ropov in kraj, ki so mu jih pripisali. Na svet je po izračunu prišel okoli leta 1690, vendar se potrjeno ni rodil v Ljubljani,69 ampak nezna- nokje, kjer je njegov oče Janez Krištof Hofstetter verjetno že takrat opravljal službo rablja, preden je v kranjski prestolnici postal rabelj v službi de- želnega vicedoma in z delokrogom, ki je obsegal celotno deželo.70 Njegova prva žrtev je padla leta 1700, zadnja pa leta 1713,71 nakar je naslednje leto umrl.72 Pozneje, med letoma 1722 in 1742, mu je na mestu ljubljanskega rablja sledil (sin) Franc Jožef Hofstetter,73 prav tako rojen drugje.74 Oba rablja Hofstetterja sta prebivala v za to namenjeni hiši na Rebri, danes na Sodarski stezi.75 Inkrimini- rani Janez Jurij je službo rablja v Zagrebu dobil po prestanem zaporu oziroma priporu na Tran- či, nekje med letoma 1712 in 1716. Kakšna kazniva dejanja naj bi imel na grbi, da ga je Jožef Vodnik naznanil, ne vemo, kot tudi ne, ali so ga pozneje še preganjali in kakšna je bila njegova nadaljnja usoda. Vsekakor je pomenljivo, da se je med Vod- nikovimi »kriminalci«, od katerih so vsaj štirje končali na morišču, znašel tudi poklicni rabelj. NAMESTO SKLEPA Ugotovitve o posameznikih, ki jih je zasliša- ni Krčan Franc Jožef Vodnik leta 1716 izdal kot v veliki večini še dejavne, deloma pa že nekdanje prestopnike, pričajo o razvejani mreži nekdanje- ga ljubljanskega in nato dunajskega študenta. Mladenič je kmalu po prihodu na Dunaj leta 1710 zašel v slabo družbo, zapadel negativnim vplivom 69 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1653–1692, Ind R 1692–1740; ŽA Ljubljana–Sv. Peter, Ma- tične knjige, Ind R 1668–1731. 70 O naravi službe rabljev v Ljubljani: Fabjančič, Ljubljan- ski krvniki, str. 88. 71 Prav tam, str. 101. 72 Čeprav je prihajal iz mestne župnije, so njegovo smrt vpisali v mrliško matico predmestne župnije Sv. Petra, kjer so pokopavali revnejše Ljubljančane. V mrliški matici je pod datumom 9. april 1714 naveden kot sodni izvršitelj (rabelj), brez drugih podatkov: Christophorus Hofstetter justitiae executor (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Pe- ter, Matične knjige, M 1690–1748, pag. 138). 73 Fabjančič, Ljubljanski rablji, str. 101. 74 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1653–1692, Ind R 1692–1740; ŽA Ljubljana–Sv. Peter, Ma- tične knjige, Ind R 1668–1731. 75 O rabljevi hiši: Fabjančič, Ljubljanski krvniki, str. 89; Fabjančič, Stari trg, str. 136. in postal »razbojnik«. Kar zadeva študente, ki jih je bilo med 43 naznanjenimi osebami moškega spola 11 ali slaba četrtina, naj bi jih več zapeljal najhujši med »zločinci«, Matija Kopriva iz Kočev- ja, ki ni bil študent. Med 11 študenti, h katerim smo prišteli tudi tri, ki so se vrnili na pravo pot in so medtem postali duhovniki, jih je kar šest prihajalo s slovenskega ozemlja, od tega pet s Kranjskega, eden je bil Ne- mec iz Eichstätta (danes Bavarska), eden Mora- vec, geografski izvor treh duhovnikov pa ni znan. Zanje bi bilo odveč ugibati, od kod so prihajali, saj so navedeni le z osebnimi imeni brez priim- kov. Da je študent, je trdil še eden, čigar priimka prav tako ne poznamo in je bil doma iz Bitenj na Gorenjskem. Večina od šestih slovenskih študen- tov je izhajala iz meščanskega oziroma tržanske- ga okolja: štirje tako kot Krčan Jožef Vodnik iz mest – dva iz Novega mesta ter po eden iz Škofje Loke in Ljubljane –, eden iz trga Rogatec in samo eden s podeželja, iz okolice Jesenic. Dober gmot- ni položaj večine se je v njihovih primerih izkazal kot cokla. Če se na Vodnikove naznanjene znance ozre- mo kot na celoto, spoznamo pisano paleto etnič- nih in poklicnih pripadnosti – od krščenega Juda iz Prage do Italijana, od pekovskega pomočnika do poklicnega rablja. Večinoma je šlo za mlajše ljudi, ki se jim je v formativni dobi na neki točki zalomilo. Koliko se jih je poleg omenjenih treh bodočih duhovnikov pozneje poboljšalo ter ko- liko in kateri so ob petih potrjeno justificiranih – enem leta 1716 v Zgornji Avstriji in štirih nasled- nje leto v Kremsu v Spodnji Avstriji – končali pod rabljevo roko, ostaja za zdaj neznanka. Trije so po Vodnikovih besedah umrli leta 1715 med zadnjo dunajsko kugo, on sam pa je imel veliko srečo, da se je z nesrečnim skokom izognil rablju. Za posle- dicami poškodbe noge je nedaleč od rodnega do- ma umrl krščanske smrti, saj je pred smrtjo prejel svete zakramente. Financiranje Prispevek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega pro- jekta »Ambicije, karierizem, pohlep, prevare: socialno-mate- rialne strategije, prakse in komunikacija družbenih elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku« (J6-2575) in raziskoval- nega programa »Temeljne raziskave slovenske kulturne pre- teklosti« (P6-0052), ki ju financira Agencija za znanstveno- raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 263 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... VIRI IN LITERATURA Arhivski viri AT ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv, Wien HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv FAA – Familienarchiv Auersperg DAStP – Diözesanarchiv St. Pölten PA (Pfarrarchiv) Krems–St. Veit NŠAL, ŽA – Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnijski arhivi ŽA Jesenice ŽA Kranj ŽA Krško ŽA Leskovec pri Krškem ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj ŽA Ljubljana–Sv. Peter ŽA Škofja Loka KANM – Kapiteljski arhiv Novo mesto Matične knjige NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Župnija Rogatec SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko SI AS 1073, Zbirka rokopisov SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranj- sko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historič- nega društva za Kranjsko StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz I. Ö. HK-Akten – Innerösterreichische Hofkammer- -Akten Laa. A. – Landschaftliches Archiv Literatura in objavljeni viri Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 3. 1663–1710. Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1987. Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 4. 1711–1765. Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 2002. [Anonimus]: Zwei Rauberbanden in Bayern (Ein Bei- trag zur Sittengeschichte des vorigen Jahrhun- derts). Morgenblatt zur Bayerischen Zeitung, Nr. 108, 19. 4. 1865, str. 365–366. Description Jeniger in den Landen zu Bayrn wie auch Obern Pfalz und andern benachbahrten Landschafften herumb vagierenden landschädlichen Diebs= und Rau- bers=Bursch, So durch die bey dem Churfürstlichen Pfleg=Gericht Mittersfels in den beeden Jahren 1728, & 1729. justificierte Delinquenten, Benanntlich Jacoben Ayrmann, vulgo Kayser Jacoberl, dann Johann Ernst Rothpaurn, vulgo Säxl, und Barbara Hueberin, vulgo Schwester mit dem Zöger denuntiert; und sodann nach dem Alphabet auch mit angefügten Umbständen, wie, und in weme selbe graviert seyen, verfasset worden. Im Monarh Julii 1729. [S. l.: 1729]. Fabjančič, Vladislav: Ljubljanski krvniki. Smrtne ob- sodbe in tortura pri mestnem sodišču v Ljubljani 1524–1775. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 25–26, 1944–45, str. 88–104. Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744. Faksimile. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1995 (Monumenta slo- venica VI). Golec, Boris: Slovenska toponimika Ljubljane do prvega tiskanega popisa toponimov iz leta 1787. Kronika 70, 2022, št. 2, str. 307–362. DOI: https://doi. org/10.56420/Kronika.70.2.04. Golec, Boris: Valvasorjeva hiša v Krškem – napačna in prava. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Mil- ka Kosa ZRC SAZU; Kulturni dom Krško, Eno- ta Mestni muzej Krško, 2013. DOI: https://doi. org/10.3986/9789612546540. Historischer Atlas der Österreichischen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Lapajne, Ivan. Krško in Krčani. Zgodovinske in spominske črtice. Krško: Odbor za olepšanje mesta, 1894. Ljubljanski klasiki 1563–1965 (ur. Živka Črnivec et al.). Ljubljana: Maturanti klasične gimnazije (1941– 1958), 1999. McIlvenna, Una: Singing the news of death: execution ballads in Europe 1500–1900. New York: Oxford Uni- versity Press, 2022. Mühlberger, Kurt: Die Matrikel der Universität Wien. VII. Band. 1715/16–1745/46, Wien, München: Böhlau, 2011. Mühlberger, Kurt in Schuster, Walter: Die Matrikel der Universität Wien. VI. Band. 1689/90–1714/15. Wien, Köln, Weimar: Oldenbourg – Böhlau, 1993. Polec, Janko: Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja. Zbornik znanstvenih razprav 6 (1927–1928), str. 116–142. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije, 1982. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Kongresni trg z okolico do Prešernovega trga. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2009. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris predela med grajskim hribom, Cankarjevim nabrežjem, Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajskega dela Ciril–Me- 264 | kronika 72 � 2024 2 boris golec |  gosposki razbojnik franc jožef vodnik (1691–1716) iz krškega ter njegove domače in mednarodne ... todovega trga ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhi- va Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2000. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Novi trg z okolico. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinske- ga arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2006. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris mestne- ga predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodo- vinski arhiv, 2003. Suhadolnik, Jože in Budna Kodrič, Nataša: Poljansko predmestje. Zgodovinski in arhitekturni oris mestne- ga predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodo- vinski arhiv, 2013. Suhadolnik, Jože in Budna Kodrič, Nataša: Šentpetrsko predmestje. Zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodo- vinski arhiv, 2017. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Car- nioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksi- milirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba, München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska ma- tica, 1961. Začasni slovar slovenskih priimkov (ur. France Bezlaj). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1974. Spletni vir Statistični urad Republike Slovenije: https://www.stat.si/imenarojstva#/names/ topNames SUMMARY Gentleman Robber Franc Jožef Vodnik (1691–1716) from Krško. His Domestic and International Criminal Connections In 1716, Franc Jožef Vodnik, a burgher son from Krško and a travelling student who was tried for banditry before the blood court at Šrajbarski Turn Castle (Thurn am Hart) near Krško together with his servant, gave descriptions of forty-three other, mostly young criminals with whom he had come into contact mainly in Vienna but also in Lower and Upper Austria. A quarter of them were students (elev- en), including three who returned to the right path and became priests. A good quarter of the young men (twelve), including half of the travelling students (six), came from Slovenian territory (one from Styria and the rest from Car- niola). On 5 November 1716, Vodnik died of gangrene as a result of an attempted escape by jumping, and three of his accomplices from Carniola were condemned to death the following year and executed on 23 and 24 July 1717 in a group of ten criminals in the Lower Austrian town of Krems an der Donau. The report of their fate also reached Šrajbarski Turn, where it was kept together with the record about the persons revealed and described by Vodnik and his servant. The latter were mostly still active, some of them were former, and some also deceased offenders. The data on them testify to the extensive network of Vodnik, a former student in Ljubljana and then in Vienna. Soon after his arrival in Vienna in 1710, the young man fell in with the wrong company, succumbed to its bad influence, and be- came a “robber”. As for the students—there were eleven among forty-three males revealed—the greatest among the “criminals”, Matija Kopriva from Kočevje, who was not himself a student, is said to have groomed several of them. Three had since returned to the right path and were even ordained priests. Six of the students came from Slovenian territory, five from Carniola, and one from Lower Styria, one was a Ger- man from Eichstätt (now Bavaria), one from Moravia, and the geographical origin of the three priests is unknown. For the latter, it would be superfluous to guess where they came from because they are only mentioned by their first names, without surnames. Another, whose surname is al- so unknown, claimed to be a student and was originally from Bitnje in Upper Carniola. Most of the six Slovenian students came from a burgher background: four, like Jožef Vodnik from Krško, were from towns and market towns— two from Novo Mesto, one each from Škofja Loka and Lju- bljana, one from the market town of Rogatec, and only one from the countryside, from the Jesenice area. The good financial standing of the majority proved to be a burden in their cases. Looking at Vodnik’s revealed acquaintances as a whole, we see a colourful range of ethnic and professional affiliations—from a baptised Jew from Prague to an Ital- ian, from a baker’s assistant to a professional executioner. The majority were young people who had lost their way at some point in their formative years. How many of them, in addition to the three future priests mentioned above, sub- sequently found the right path again and how many and which ones, in addition to the five who were confirmedly executed—one in 1716 in Upper Austria and four the fol- lowing year in Krems an der Drau in Lower Austria—died at the hand of an executioner, remains unknown for the time being. According to Vodnik, three of them died in 1715 during the last plague in Vienna, but he himself managed to escape the execution by an unfortunate leap. He died of leg injury not far from his native home and received the holy sacraments before his death. kronika 72 � 2024 2 | 265–284 � doc. dr., Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Ljubljana, Slovenija, miha.simac@teof.uni-lj.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0001-9035-3763 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.04 cc by-SA MIHA ŠIMAc� Iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja Jerneja Basaja (1719–1784) IZVLEČEK Pričujoči prispevek poskuša na podlagi na novo odkritih arhivskih dokumentov in ustrezne literature temeljito prikazati življenjsko pot Jerneja Basaja, ki si je kot preprost kmečki fant, doma iz Kranjske, s prizadevnostjo in izkazano hrabrostjo v vojnih pohodih sredi 18. stoletja utrl pot do generalskega čina in baronskega naslova. KLJUČNE BESEDE Jernej Basaj, Habsburška monarhija, Vopovlje, Kranjska, oborožene sile, Vojna krajina, 18. stoletje, Peter Pavel Glavar, vojaška kariera ABSTRACT FROM A PEASANT’S HOMESTEAD TO THE TITLE OF BARON: AN OUTLINE OF THE LIFE OF MAJOR GENERAL JERNEJ BASAJ (1719–1784) Based on newly discovered archival documents and relevant literature, this paper offers a comprehensive presentation of the life of Jernej Basaj. From a humble peasant background in Carniola, Basaj rose to the rank of general and attained the title of baron through his dedication and bravery in the mid-eighteenth-century war campaigns. KEYWORDS Habsburg Monarchy, Vopovlje, Carniola, armed forces, Military Frontier, eighteenth century, Peter Pavel Glavar, Jernej Basaj (Bartholomäus Basse(e)), military career 266 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) UVOD »Kar mož nebesa so poslala, da večnih nas otmó grobóv, – vse mati kmetska je zibála, iz kmetskih so izšli domóv.« (Simon Gregorčič, Kmetski hiši) Leta 1921 je v angleščini izšla knjiga z naslo- vom Styria cut into pieces, two memorials. Avtor knjige, pravni zgodovinar in numizmatik Arnold Luschin pl. Ebengreuth (1841–1932), je v njej obja- vil tudi nekaj drobtinic o vidnih in uspešnih mo- žeh, ki so izhajali iz Kranjske in so se iz kmečkih vrst povzpeli do uglednih položajev. Tako v knji- gi med drugim beremo: »/…/ bila sta dva mlada kmeta iz Gornje Kranjske, ki sta v avstrijski vo- jaški službi postala barona; in sicer general Jernej Basé (originalno Basey, † 1784) in priznani mate- matik Jurij Vega († 1802).«1 Če je slednji posebej znan tako v slovenskem kot širšem, evropskem prostoru, pa je bilo o Basaju prelitega nekoliko manj črnila. Njegovo ime se največkrat pojavlja v povezavi s slovitim duhovnikom in čebelarjem Petrom Pavlom Glavarjem (1721–1784). Tega so namreč kot nezakonskega otroka dali v rejniško družino Basajevih v Vopovlje, tako da sta bila Jernej Basaj in Peter Pavel Glavar pobratima, ki sta vse življenje ostala tesno povezana.2 A če se je mlajši Peter Pavel odločil za duhovniški pok- lic, je starejši Jernej sanjal o vojaški karieri, kjer je nato z vztrajnostjo in trudom dosegel čin ge- neralmajorja in baronski naslov.3 Ti dosežki niso ostali neopaženi in tudi v domačih Vopovljah so se radi postavili z njim. Tako ne preseneča poda- tek, da so ga v predstavitvi kraja navedli tudi v Leksikonu Dravske banovine: »Tu rojen general pl. Basaj Jernej (1719–1784), komandant Vojne kraji- ne v Karlovcu.«4 Ob tem bi pričakovali, da so se podrobneje posvetili njegovi vojaški karieri, a je Basaj ostal v senci bolj znanega Petra Pavla Gla- varja, saj so o njem navadno pisali le Glavarjevi biografi5 in pisatelji, ki so se lotili prikazovanja Glavarjevega življenja. Basajevo ime denimo naj- demo v Jurčičevih Rokovnjačih, v svoje pripovedi 1 »/…/there were two young peasants besides, from Oberkrain, who came to be made barons in austrian military service, Ge- neral Bartholomäus Basé (originally Basey, † 1784) and the renowned mathematician Georg Vega († 1802)« (Luschin von Ebengreuth, Styria, str. 56). 2 Glavan in Maček, Glavarjeva rejniška družina, str. 55–56. 3 Prim. Gruden, Zgodovina, str. 952. 4 Krajevni leksikon dravske banovine, str. 192. 5 Prim. Rechfeld, Peter Glavar, str. 29–42; Vrhovec, Slav- ni Slovenci; II. Peter Pavel Glavar, str. 352–360; Benedik, Glavarjeva življenjska pot, str. 81–92. pa sta ga vtkala tudi Ivan Pregelj6 in Ivan Sivec.7 Slednji je leta 2024 generalu Basaju posvetil svoj najnovejši roman Vse generalove skrivnosti.8 Vendar je treba reči, da na Basaja zgodovinarji oziroma raziskovalci vojaške zgodovine vendarle niso povsem pozabili. Pokojni generalmajor Ma- rijan F. Krajnc ga je denimo omenil v svoji knjigi Slovenska vojaška inteligenca,9 na spletnem por- talu pa je Jerneja Basaja uvrstil celo na seznam kandidatov »prvih« slovenskih generalov.10 To- vrstno sestavljanje seznamov »prvih« je seveda vprašljivo, a dejstvo je, da je bil Basaj v širšem krogu izpostavljen z namenom, da bi ga podrob- neje predstavili. Skoraj sto let poprej, leta 1914, je imel podobno željo že direktor tedanjega muze- ja Rudolfinum, dr. Josip Mantuani (1860–1933). V arhivu Narodnega muzeja Slovenije lahko danes najdemo mapo dokumentov,11 ki izpričuje direk- torjevo predanost raziskovanju življenjske poti Jerneja Basaja. Med zapisi najdemo poizvedbo, ki jo je naslovil na Vojni arhiv na Dunaju, v njej pa tudi željo, da bi temu slavnemu sinu Kranjske postavili dostojen spomenik (»/…/ ein wurdiges Monument errichtet werden«).12 Del tovrstne kore- spondence oziroma direktorjevih poizvedb naj- demo tudi v avstrijskih arhivih.13 Iz njih je mogo- če razbrati, da se je prav na podlagi Mantuanijeve radovednosti in s pomočjo arhivskih virov razkri- lo, da so Jerneja Basaja v vojaških dokumentih in literaturi zapisovali v različnih oblikah, denimo kot: Pahseiy,14 Passée,15 Bahsse16 in Basse(e). Prav sle- dnji zapis je Mantuaniju potrdil, da gre za pravo, iskano osebo.17 Zanimivo je, da generala pod pri- imkom Passe najdemo tudi v leksikonu hrvaškega plemstva18 ter v Schmidt-Brentanovem seznamu cesarskih generalov.19 6 Prim. Pregelj, Peter Pavel Glavar. 7 Prim. Sivec, In večno bodo cvetele lipe. 8 Sivec, Vse generalove skrivnosti. 9 Prim. Krajnc, Slovenska vojaška inteligenca, str. 69. 10 Krajnc, Zgodovinski spomin (https://freeweb.t-2.net/Vo- jastvo/Z25-sloint-dodatno.html (14. 6. 2023)). 11 NMS, arhiv, šk. 1914/3, št. 286. – Za pomoč pri tem razi- skovanju se zahvaljujem dr. Jerneju Kotarju. 12 Prav tam, dopis 610/1914, An das k. u. k. Kriegsarchiv Wien, 17. 8. 1914. 13 Prim. AT ÖSTA/AVA, Adel HAA AR 48.22, Basse 1779. 14 Prim. AT ÖSTA/KA, Pers MLST I GIR 4, Ktn. 5604, ST, Monats Tabelle November 1758. 15 Wrede, Geschichte, Bd. 5, str. 270; prim. AT ÖSTA/KA, Pers MLST I GIR 4, Ktn. 5604, ST, Monath-Tabelle, Aprilly 1762. 16 Prim. AT ÖSTA/KA, Pers MLST I GIR 4, Ktn. 5604, ST, Monats Tabelle April 1762. 17 NMS, arhiv, šk. 1914/3, št. 286, dopis št. 610/1941, And die Direktion, 10. 9. 1914. 18 Prim. Bojničić, Der Adel, str. 231. 19 Schmidt-Brentano, Kasierliche, str. 9. 267 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) Nazadnje se je z raziskovanjem Basajeve uso- de ukvarjal Rajmund Lampreht, ki je na podlagi gradiva iz Vojnega arhiva na Dunaju uspel skici- rati nekatere pomembne dogodke iz Basajeve vo- jaške kariere po letu 1758. Za obdobje pred tem letom pa je Lampreht v svojem zapisu ugotavljal: »Starejši dokumenti se niso ohranili. Tako ni mogoča rekonstrukcija njegove vojaške kariere pred letom 1758.«20 Res je, da kakih tabel enot za to obdobje ni ohranjenih, vendar ob podrobnem pregledu dokumentov, povezanih z generalom Jernejem Basajem, ter zlasti listin, povezanih z njegovim povišanjem v plemstvo in pozneje v baronstvo, odkrijemo prav te dragocene informa- cije, ki naposled celovito prikažejo njegovo vojaš- ko kariero od preprostega vojaka do generala in plemiča. Pričujoči prispevek ima tako namen na podlagi teh arhivskih odkritij, pregledanih voja- ških dokumentov in literature širši javnosti orisa- ti zanimivo vojaško kariero kranjskega fanta. MLADA LETA 23. avgusta 1719 je takratni cerkljanski kaplan Jakob Vidmar v krstno matično knjigo zapisal, da so tega dne v farno cerkev prinesli dečka, ki je ob krstu dobil ime Jernej. Deček je bil rojen v družini kmeta Jerneja Basaja (Wassei) in matere Marine (Marije). Za krstna botra sta šla Matevž Šuštar (Schusthar) in Magdalena Basaj (Wasseika). H krstnemu kamnu so ga prinesli z Basajeve kme- tije v Vopovljah (ex Vopoule).21 Naselje, ki leži ju- govzhodno od Cerkelj, se v listinah prvič omenja že pred letom 1238, zapisano kot Woppolach,22 in je ves čas, kakor še danes, sodilo v župnijo Cerklje na Gorenjskem. Ta se je, kakor je navajal Ivan La- vrenčič, raztezala »/.../ tri dobre ure hodâ na dol- go in široko med sosednimi jej farami: kokrsko na severu, preddvorsko na zahodu in vodiško na jugu, na jugovzhodu pa komendsko in tunjiško ter Šenturško Goro na vzhodni strani«.23 In prav iz jugovzhodne smeri, iz komendske fare, so v Vo- povlje k družini Basajevih, ki so ji po domače rek- li Jeras, leta 1721 prinesli v rejo novorojenega deč- ka, krščenega za Petra Pavla Glavarja.24 Številna kmečka družina ga je vzela za svojega in Glavar je 20 Lampreht, General Jernej Basaj, str. 3. 21 NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, R 1710–1726, str. 103. 22 Prim. Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1200. 23 Lavrenčič, Zgodovina, str. 1. 24 »Majus 2da baptizatus est Petrus Paulus filius illegitimus Barholomaei Glovar et Mariae concubinae ejus. Levantibus Paulo Glozer et Vrsula Tollerin. Per me Josephi Irlich vica- rius.« Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712–1722, str. 394. odraščal v krogu še sedmih otrok. Najtesnejše ve- zi je stkal z dve leti starejšim Jernejem.25 Oba sta bila sprva deležna domače kmečke vzgoje, a sta že kmalu pokazala tudi »uka žejo«, kar je pome- nilo, da so na kmetiji razmišljali o možnosti nju- nega nadaljnjega izobraževanja. Ivan Vrhovec je zapisal: »Ko je imel Jarnej [sic] deset let, poslal ga je oče v Ljubljano v šolo, Petru pa je izročil skrb za jedino kravico, ki je bila pri hiši.«26 Zdi se, da je to povzel po Rechfeldovem zapisu, v katerem tudi beremo, da je Jernej odšel v Ljubljano v starosti desetih let.27 Vsi Glavarjevi biografi poudarjajo, da je Jer- nejev odhod v Ljubljano k želji po izobraževanju pritegnil tudi Petra Pavla. Oba sta potem stano- vala v Ljubljani pri sorodnikih.28 Zanimivo pa je, da doslej pregledano arhivsko gradivo o ljub- ljanskih dijakih, ki je sicer resda ohranjeno le fragmentarno, ne postreže posebej s podatki o Basaju. Jerneja Basaja tako v Kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete doslej ni bilo mogoče najti; še najbližje njegovemu priimku je, kakor ugotavlja Monika Deželak Trojar, zapis: Bassel Joannes.29 Tako do sedaj pregledano ohranjeno gradivo ne podaja dodatnih informacij o njegovem ljubljan- skem izobraževalnem obdobju. Glavarjevi bio- grafi poudarjajo, da je Jernej šolanje nadaljeval v Gradcu, kamor je nato prišel tudi Peter Pavel.30 A če o šolanju slednjega največ podatkov izvemo iz listine z dne 8. januarja 174231 in ga pod imenom D. Jeras Petrus, Civis, Carniolus, Labacensis najde- mo tudi v graški matriki,32 o Jerneju Basaju vemo nekoliko manj. Presenetljivo pa graška matrika za akademsko leto 1739/1740 postreže z naslednjim zapisom: »Ex Poesi: Bassey Bartholomaeus, Plebejus, Carniolus, Lacovicensis«,33 ki bi se lahko nanašal na Jerneja Basaja. Monika Deželak Trojar ob tem si- cer izrecno opozarja na nekatere moteče zadeve. Če bi šlo v tem zapisu res za Glavarjevega pob- ratima, preseneča, da je bil Jernej vpisan med učence razreda »poetike«. Možno bi sicer bilo, da je prekinil študij v Ljubljani in ga pozneje nada- ljeval v Gradcu, a ob njegovi starosti je to neko- 25 Glavan in Maček, Glavarjeva rejniška družina, str. 53–54. 26 Vrhovec, Peter Pavel Glavar, str. 354. 27 Rechfeld, Peter Glavar, str. 31. 28 Prim. Škafar, Glavarjeva pastoralna dejavnost, str. 96; Be- nedik, Glavarjeva življenjska pot, str. 84. 29 Prim. SI AS 1073, II/51r, str. 673. 30 Prim. Benedik, Glavarjeva življenjska pot, str. 84; Rech- feld, Peter Glavar, str. 31–32. 31 Prim. Benedik, Glavarjeva življenjska pot, str. 84; izvir- nik: AGB, f. 1/34. – Za posredovano informacijo se zahva- ljujem mag. Štefanu Petkovšku. 32 Prim. Andritsch, Die Matrikeln, str. 159. 33 Andritsch, Die Matrikeln, str. 171. 268 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) liko presenetljivo. Tudi kraj »Lacovicensis« niso Vopovlje, temveč Lahovče.34 Vse te predpostavke in razmišljanja pa še dodatno omaje odkrit poda- tek v vojaških dokumentih, kjer piše, da je Jernej Basaj v resnici že marca 1738 oblekel vojaško suk- njo.35 O tem, da ga je bolj mikalo vojaštvo kakor šolske knjige, so sicer pisali že Glavarjevi biografi. Rechfeld je tako denimo zapisal: »Jernej Basaj je že drugo leto po Glavarjevem prihodu zapustil mesto Gradec in se odpovedal študiju. Bolj kot Minerva ga je vedno privlačil Mars in nekega dne se je povsem nepričakovano kot pisar (Fourier) vpisal v hrvaški pehotni polk, ki je korakal sko- zi Gradec, ter odšel z njim.«36 Resničnost je bila seveda nekoliko manj poetična, saj se Jernej kot še ne 19-letni fant takrat ni priključil nobeni eno- ti, ki bi korakala skozi mesto, še manj, da bi kar takoj postal pisar. V vojaške vrste tudi ni stopil v nobenem od notranjeavstrijskih garnizonov, pač pa se je znašel med prostovoljci, ki so se vojaškim vrstam pridružili v Vojni krajini.37 VOJNA KRAJINA Zametki Vojne krajine38 kot obrambnega pasu v boju proti osmanskemu osvajalcu sicer segajo že v čas Matije Korvina v 15. stoletje, temeljite- je pa jo je začel urejati cesar Ferdinand I. (1558– 1564). V obrambo meja proti Osmanskemu cesar- stvu, ki se je po padcu Konstantinopla leta 1453 vse bolj širilo, so bile vpete tudi vse dežele Notra- nje Avstrije (Kranjska, Koroška, Štajerska), ki so zato postopoma prevzemale tudi finančno breme vzdrževanja čet in trdnjav na Hrvaškem.39 V času osmanske ekspanzije, zlasti po padcu Like (1528), so se pred to nevarnostjo na opuščena območja Slavonije, Hrvaške, pa tudi Kranjske (t. i. žum- berški distrikt) naseljevali ubežniki, ki jih danes poznamo pod imenom Vlahi oziroma uskoki. Ti 34 Deželak Trojar, Nekaj raziskovalnih izsledkov (21. 3. 2023 – Elektronsko pismo hrani avtor). – Dr. Moniki Deželak Trojar se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem za vse iz- sledke. 35 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. 36 »Bartholomäus Bassaj hatte indessen schon im zweiten Jah- re nach der Ankunft unsers Glavar die Stadt Gratz verlassen und den Studien entsagt. Ihn hatte von jeher Mars mehr als Minerva angesprochen, und ganz unerwartet ließ er sich eines Tages bei einem durch Gratz durchmarschirenden croatische Regimente als Fourier anwerben und zog auch mit demselben sogleich ab« (Rechfeld, Peter Glavar, str. 33). 37 Prim. AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5. 38 O podrobnejši zgodovini razvoja Vojne krajine gl. delo Franca Vaničeka v štirih zvezkih (Vaniček, Specialgeschi- chte der Militärgrenze, Bd. 1–4). Gl. tudi Rothenberg, The Military Border in Croatia, 1740–1881. 39 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 228–232. so postopoma postajali pomemben člen obram- be cesarskih dežel ter so sooblikovali utrjevanje in razvoj Vojne krajine.40 Kralj Ferdinand I. jim je denimo že leta 1538 izdal privilegij, v skladu s katerim so bili za 20 let oproščeni davka na zem- ljišče, lahko so imeli lastne poveljnike, pripada- la jim je pravica, da so obdržali del morebitnega plena, v primeru vojnih spopadov pa so se mora- li proti plačilu odzvati na sklic vojske.41 Pozneje so vladarji tem privilegijem dodali še druge (na primer leta 1630 Statua Valachorum), kar je bilo dovolj privlačno za nove naseljence na ozemlju Vojne krajine.42 Gruden je o uskokih med drugim zapisal: »Bili so vojaki po poklicu, najeti in plača- ni od stanov; in boj proti Turkom jim je bil glavno opravilo.«43 Kljub temu da niso bili vselej zanes- ljivi, so se uskoki postopoma vključevali v nadalj- njo izgradnjo obrambne organizacije Vojne kraji- ne in vse bolj uspešno zavirali osmansko prodira- nje. Tudi habsburška hiša se je vse bolj zavedala pomembnosti učinkovitejšega obrambnega pasu in se dejavno vključevala v njegovo izgradnjo. Ta- ko so na podlagi trdnih dogovorov o financiranju leta 1578 v Brucku na Muri (Bruck an der Mur) notranjeavstrijski deželni stanovi v dogovoru z nadvojvodo Karlom II. (1564–1590) sklenili teme- ljiteje popraviti nekatere utrdbe. Ob tem so resno načrtovali tudi izgradnjo nove trdnjave, ki bi po- menila močno oviro osmanskemu napredovanju. 13. julija 1579 so začeli graditi novo trdnjavo, ki so jo po ustanovitelju, nadvojvodi Karlu II., poime- novali Karlovec.44 Dežela Kranjska je morala še vse desetletje prispevati sprva delavce, pozneje pa še finančna sredstva za izgradnjo.45 Utrdbeno mesto Karlovec,46 v katerem so prebivalci dobi- li posebne lastninske pravice ter se je ponašalo s pravico do letnih in tedenskih sejmov, je Not- ranji Avstriji kaj kmalu predstavljalo posebno varnostno zagotovilo, posledično pa je Karlovec postajal tudi upravno in vojaško središče Hrvaške vojne krajine.47 V 17. stoletju so relativni mir v Vojni krajini vznemirjali roparski vpadi posameznih sovraž- nikovih enot. Slabša pripravljenost na morebit- ne večje vojaške vdore pa se je kazala tudi pri opuščanju vzdrževanja utrdb in skrbi za tamkaj- šnje enote. V takšnem latentnem vojnem stanju 40 Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, str. 133. 41 Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, str. 133. 42 Prim. Simoniti, Turki, str. 142. 43 Gruden, Zgodovina, str. 594. 44 Holjevac, Ogulinska pukovnija, str. 25–26. 45 Simoniti, Turki, str. 186. 46 O Karlovcu gl. tudi Lopašić, Karlovac. 47 Simoniti, Turki, str. 186; Bruckmüller, Avstrijska zgodovi- na, str. 133. 269 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) je Vojna krajina pričakala tudi leto 1683, ko je zares izbruhnila vojna in so osmanske čete ko- rakale proti Dunaju ter ga neuspešno oblegale. Kljub temu neuspehu je ta t. i. druga dunajska vojna divjala še vse do leta 1699, ko je bila napos- led v Sremskih Karlovcih podpisana mirovna po- godba, s katero je Osmansko cesarstvo izgubilo skorajda vso Ogrsko.48 Cesarstvo je tedaj denimo pridobilo Slavonijo ter dele Srema in Like; vse te nove kraje so ob različnih izzivih, težavah in uporih postopoma vključevali v obrambni sistem Vojne krajine.49 Po miru v Požarevcu leta 1718 pa se je že začela postopna temeljita reforma in reor- ganizacija Vojne krajine, v kateri so vsa področja življenja urejale vojaške oblasti.50 V VOJAŠKI SUKNJI Finančno breme vzdrževanja Vojne krajine je bilo tedaj še vedno na ramenih notranjeavstrij- 48 Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, str. 156. 49 Moačanin, Vojna krajina, str. 31–34. 50 Na kratko o reformah gl. Oesterreichisher Erbfolgekrieg 1740–1748, Bd. 1, str. 492–502. skih dežel, a so njihovi deželni stanovi dobili pravico, da njihovi deželani v krajinah zasedejo pomembnejša častniška in uradniška mesta.51 Še več, Gruden je zapisal, da so Vojno krajino šteli za »izobraževališče najslavnejših avstrijskih ge- neralov 16. in 17. stoletja«; pri tem navaja Ivana Kacijanarja (1491–1539), Ivana Lenkoviča († 1569) ter Herberta (Herbarda) Turjaškega (1528–1575).52 Pri tem mnenju ni osamljen, saj je tudi še v 18. stoletju prenekateri uspešen cesarski vojaški po- veljnik dragocene vojaške izkušnje pridobival v enotah, ki so delovale v Vojni krajini. Med njimi gre omeniti vsaj poznejšega slovitega vojskovodjo Ernsta Gideona Laudona (1717–1790).53 Med tistimi, ki so si uspehe in napredovanja prislužili z vodenjem krajiških enot, se je znašel tudi Benvenuto Sigmund grof Petazzi54 (Petač) Socerbski (1699–1784). Izhajal je iz vplivne tržaške plemiške družine in se že zgodaj odločil za vo- jaški stan. Leta 1733 je postal žumberški kapetan (stotnik),55 pozneje pa je napredoval vse do feld- cajgmojstra (Feldzeugmeister).56 Med letoma 1754 in 1763 je bil prav Petazzi tudi poveljujoči general karlovškega generalata.57 Leta 1738 so bili karlovški krajišniki organizi- rani še kot mejna milica (Grenz-Miliz). Delovali so v več samostojnih pehotnih stotnijah (vsaka po približno okoli 200 mož) ter več huzarskih ko- njeniških stotnijah oziroma eskadronih.58 Kot se zdi, je Basajevo prvo srečanje z vojaškim stanom potekalo v okviru enote pod Petazzijevim po- veljstvom. O tem je nekaj besed zapisal prav grof Petazzi in navedel, da je Jernej Basaj leta 1738 v karlovškem generalatu kot prostovoljec vstopil v vojaško službo: »Gospod Basaj je kot prostovoljec od leta 1738 začel služiti v karlovškem generala- tu.«59 Arhivski dokumenti, kakor že omenjeno, res razkrijejo, da je to storil 1. marca 1738.60 51 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 225. 52 Gruden, Zgodovina, str. 594. 53 Podrobneje o njem glej Malleson, Loudon: A sketch of the Military Life. – V slovenščini je Martin Molek generalu posvetil knjižico že leta 1886 (Molek, General Lavdon). 54 O družini Petazzi gl. Turk, Nekaj drobcev, str. 531–546. 55 Lopašič, Žumberak, str. 31. – Zanimivo je, da isti avtor v seznamu poveljnikov navaja, da je Petazzi to postal šele leta 1737 (prim. Lopašič, Zapoviednici vojske, str. 467). 56 Schmidt-Brentano, Kasierliche, str. 74. 57 Kussan, Kratka povijest, str. 41. 58 Prim. Oesterreichischer Erbfolgekrieg, Bd. 1, str. 496. – Za opozorilo na ta zapis, kakor tudi za vso pomoč pri raz- iskovanju Basajeve vojaške poti, se iskreno zahvaljujem zgodovinarju Klemenu Lužarju. 59 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5: »/…/ herr von Basse von anno 1738, da er in den Carlstädter gene- rallat als volonteur angefangen zu dienen /…/«. 60 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. Trdnjava Karlovec (https://upload.wikimedia.org/ wikipedia/commons/9/94/Renaissance_star-shaped_ fortress_in_Karlovac%2C_Croatia_%28designed_ in_1774%29.jpg). 270 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) V VOJNIH LETIH 1738–1739 Jernej Basaj se je pri enoti mejne milice zna- šel v času, ko se je habsburški cesar Karel VI. (1711–1740) neuspešno bojeval proti Osmanskemu cesarstvu. Leta 1735 sta se namreč začeli rusko- -turška vojna, ki so jo sprožili nenehni pohodi krimskih Tatarov na rusko ozemlje, ter osman- ska vojna s Perzijo. Cesar Karel VI. je namreč leta 1726 podpisal zavezniško pogodbo, po kateri je bil v primeru napada na Rusijo dolžan poslati kontingent vojaštva, kar so na ruskem dvoru po začetku vojne s Porto tudi pričakovali. V resnici je pogodba veljala le, če bi bila Rusija napadena, kar pa v danem primeru ni bila. Po drugi strani pa so na Dunaju upali, da se bodo ob priključitvi Rusiji lahko dokopali do ozemlja v Bosni in Srbi- ji. Med ruskim in dunajskim dvorom so stekla ob- sežna pogajanja tudi o delitvi osmanskih ozemelj, po katerih naj bi habsburškemu vladarju poleg Bosne in Srbije pripadli še deli Vlaške in Mol- davija.61 Poveljstvo na področju Hrvaške in s tem Vojne krajine je bilo jeseni 1736 zaupano princu Josefu Friedrichu von Sachsen-Hildburghausnu (1702–1787). Toda vojna ni potekala po cesarskih željah, saj so se upi generalov po hitrem zaseda- nju Bosne izjalovili že v banjaluški bitki 4. avgu- sta 1737.62 V zadnji fazi vojne so avstrijske sile v spopadu s številčnejšim nasprotnikom med 21. in 22. julijem 1739 doživele še poraz v bitki pri Grocki,63 čemur je sledilo obleganje Beograda in 18. septembra 1739 podpis beograjskega mirovne- ga sporazuma. Po njem je bil Beograd za Dunaj dokončno izgubljen, Osmansko cesarstvo pa je dobilo celo Banat.64 Prav v zadnjem obdobju omenjene nesrečne vojne se je v sestavu korpusa feldcajgmojstra, princa Sachsen-Hildburghausna, pod Petazzi- jevim poveljstvom na bojišču znašel tudi Jernej Basaj in najbrž prav tam doživel ognjeni krst. Zdi se, da se je Basaj tedaj dovolj dobro izkazal, saj je to zgledno sodelovanje omenil v vseh svo- jih prošnjah, naslovljenih na cesarsko pisarno.65 Ta podjetnost mladega Basaja pa se je dejansko obrestovala šele, ko je bil v začetku leta 1742 prvič povišan ter je dosegel podčastniški čin pisarja (Fourier).66 Kot takšen je bil odgovoren za name- stitev in opremo, moral pa je opravljati še službo 61 Povzeto po Angeli, Der Krieg, str. 253–257. 62 Podrobneje o bitki gl. diplomsko delo Admirja Avdića: Avstrijsko-turška vojna na področju Bosne 1737–1739: ba- njaluška bitka 4. avgusta 1737. 63 O bitki gl. Wheatcroft, The Enemy, str. 240–242. 64 Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, str. 182. 65 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5; AT ÖStA/AVA Adel HAA AR 48.22, Basse, 1779, fol. 2v. 66 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. ordonanca ter pisarja mesečnih poročil o stanju enote, umrlih, premeščenih, na novo sprejetih itd.67 Iz povedanega torej sledi, da v času, ko je njegov pobratim Peter Pavel Glavar iskal odgovor na vprašanje o svojem izvoru ter ob tej priložnos- ti prišel v Senj, tam Jerneja ni srečal kot častni- ka,68 pač pa je bil Basaj le na prvi stopnički voja- ške kariere. Vendar takrat zaupane mu službe ni mogel opravljati prav dolgo, saj je bil to že čas, ko je divjala t. i. nasledstvena vojna. BASAJ V NASLEDSTVENI VOJNI Smrt cesarja Karla VI. oktobra 1740 je kljub pragmatični sankciji, za katero si je prizadeval vsa zadnja leta svojega življenja, sprožila novo, t. i. avstrijsko nasledstveno vojno69 (1740–1748). Mlada cesarjeva hči Marija Terezija (1717–1780) je ob prevzemu prestola našla kaj klavrne razmere, ki jih je takole ocenila: »Bila sem brez denarja, brez kredita, brez vojske in brez sveta; ljudstvo v stolnem mestu je bilo razbrzdano in uporno, vse v razsulu.«70 Vladarica je tako morala priče- ti z uvajanjem korenitih reform, ki niso obsegale le področja politične in državne uprave, šolstva, pravosodja in Cerkve, pač pa so bile še kako pot- rebne zlasti v vojski.71 Nasprotniki, sprva le v podobi bavarskega voj- vode Karla Albrehta (1697–1745) in pruskega kra- lja Friderika II. (1740–1786), so se po avstrijskem porazu v bitki pri Molwitzu leta 1741 začeli le še krepiti, svoje politične in ozemeljske interese pa sta poleg Bavarske in Prusije izkazali še Francija in Španija. Marija Terezija je kljub temu, ob sicer medli podpori Velike Britanije in ogrskih stanov, z vojsko v veliki meri obranila cesarstvo.72 Na bojnih poljanah na Češkem, Bavarskem in v Italiji so se v prvem letu vojne prvič pojavili kra- jišniki, ki so se, skupaj s pandurji barona Franza von der Trencka (1711–1749),73 spričo svoje učinko- vitosti, pa tudi z brutalnim plenjenjem in odno- som do civilnega prebivalstva, zapisali v spomin vseh vojskujočih se strani. Prav te neregularne enote iz Vojne krajine so povzročile, da so se te 67 Wrede, Geschichte, Bd. I, str. 84. 68 Prim. Benedik, Glavarjeva življenjska pot, str. 85. 69 Podrobneje o vojni gl. Oesterreichischer Erbfolgekrieg, Bd. 1–9; Anderson, The War. 70 Gruden, Zgodovina, str. 940. 71 Prim. Stergar, Uvedba, str. 455–456. Podrobneje o refor- mah, oboroženih silah in razvoju gl. Duffy, The Army of Maria Theresa. 72 Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, str. 196–197. 73 Med številnimi prispevki o zloglasnem baronu, nastali- mi v zadnjih letih, gl. Krueger: The Many Lives, str. 34–57. O baronu Trencku in njegovih pandurjih v angleških časopisih gl. tudi Balić, Baron Franz von der Trenck, str. 449–472. 271 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) t. i. lahke enote, ki so nasprotniku učinkovito ogrožale oskrbovalne poti, v spopadih pa oteže- vale manevriranje težki pehoti, uveljavile v to- likšni meri, da so jih v sestav oboroženih sil uva- jale vse tedanje evropske armade.74 Poleti 1743 so bili denimo v sestavu renske ar- made tudi eskadroni Varaždincev in pripadniki tedaj še mejne milice iz Like, pa tudi Trenkovi pandurji niso manjkali. Podmaršal Johann Leo- pold Bärnklau (1700–1746) je tedaj s svojimi eno- tami deloval na Bavarskem. Pridružile so se jim okrepitve z območja Vojne krajine, približno 5000 mož karlovških in varaždinskih obmejnih milic, med njimi pa so bili tudi Ličani in karlovški hu- zarji, ki so sredi avgusta 1743 oblegali Ingolstadt.75 V njihovem sestavu so bile tudi Petazzijeve enote, med njimi Jernej Basaj, ki izrecno omenja vdor na Bavarsko in obleganje ter zavzetje Ingolstad- ta. Skupaj z drugimi krajišniki se je Basaj udeležil tudi prečkanja Rena ter bojev s Francozi pri Wis- sembourgu in Lauterbourgu v Alzaciji. Jernej Ba- saj se je, kakor piše, posebej proslavil z drznostjo v bojih pri Savernu.76 Jernej Basaj sicer ne omenja drugih, manjših spopadov, denimo pohodov v Šleziji, v katere so 74 Rothenberg, The Military Border, str. 19–20. 75 Podrobneje o tem gl. Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 357–360. 76 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.22, Basse, 1779, fol. 2v. bili vpleteni Petazzijevi možje,77 izpostavi pa svojo udeležbo v sestavu italijanske armade v bojnem pohodu proti Genovi in Provansi leta 1746.78 To- da tedaj ni bil več le pisar, pač pa ga je 9. maja 1746 spričo njegove spretnosti in izkazanega po- guma takratni poveljnik karlovškega generala- ta Leopold baron Scherzer (1707–1754) povišal v podporočnika.79 Kot takšen je, poleg drugih enot, septembra 1746 skupaj z ostalimi 1318 Petazzije- vimi slunjskimi fanti sodeloval pri obleganju in osvojitvi Genove.80 Prav pred Genovo je prišlo sporočilo, da je bil 20. septembra 1746 Benvenuto Sigmund grof Petazzi povišan v generalmajorja.81 Takrat je no- vopečeni general iskal adjutanta in ga našel v Jerneju Basaju. Petazzi je o tem 20. januarja 1769 v Ljubljani med drugim zapisal: »Ko sem bil leta 1746 v bojih pri Genovi milostno povišan v gene- ralmajorja in sem iskal (potreboval) sposobnega adjutanta, v vsem karlovškem generalatu nisem našel bolj marljivega in sposobnega kot Jerneja Basaja.«82 Kot generalov adjutant se je Basaj torej znašel v enotah, ki so vdrle v francosko Provanso. 30. septembra so čete v petih kolonah pod zašči- 77 Prim. Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 375–378. 78 Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 375–378. 79 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5. 80 Prim. Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 391. 81 Schmidt-Brentano, Kasierliche, str. 74. 82 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5. Genova 1746 (https://www.abebooks.co.uk/maps/Prospect-City-Genoa-HARRIS-John/30529511565/ bd#&gid=1&pid=1). 272 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) to topov prečkale reko Var. Zadnji, peti koloni, ki je bila sestavljena iz treh bataljonov (liškega, ogulinskega in slunjskega), je poveljeval novo- pečeni generalmajor Petazzi. Po prečkanju reke je napadel in zavzel francoske položaje na St. Lau- rentu. Francozi so se umaknili v Antibes, kamor so 4. decembra prispele tudi cesarske sile. Mesto so sicer neuspešno oblegale do začetka februarja 1747.83 Jernej je, kakor omenja sam, sodeloval tu- di pri teh vojaških operacijah.84 Iz Petazzijevega zapisa pa izvemo, da Basaj ni bil aktiven le v ča- su bojnih pohodov, pač pa se je z zavzetostjo in prizadevnostjo izkazal tudi v času reform,85 ki jih je v Vojni krajini v teh vojnih letih izpeljal princ Sachsen-Hildburghausen.86 Medtem ko so se kra- jišniki bojevali na različnih bojiščih, je namreč v Vojni krajini prihajalo do občutnih reform. Že le- ta 1745 so denimo tako preuredili varaždinski ge- neralat, kjer so ustanovili dva graničarska oziro- ma krajiška pehotna polka in en huzarski polk.87 Leta 1746 pa so preuredili še karlovški generalat. Princ Sachsen-Hildburghausen je iz dotedanjih huzarskih in pehotnih stotnij formiral štiri regu- larne krajiške oziroma graničarske pehotne pol- ke in osem huzarskih eskadronov oziroma stotnij. Takrat so bili ustanovljeni: graničarski pehotni polk Guicciardi, poznejši Lički graničarski pehot- ni polk št. 1,88 graničarski pehotni polk Herber- stein, pozneje imenovan Otočanski graničarski pehotni polk št. 2,89 graničarski pehotni polk Dil- lis, poznejši Ogulinski graničarski pehotni polk št. 3,90 in graničarski pehotni polk Petazzi, poznej- ši Slunjski graničarski pehotni polk št. 4.91 Enote so bile sprva poimenovane po svojih imejiteljih; tako je Jernej Basaj kot podporočnik tedaj služil v novoustanovljenem Petazzijevem oziroma Slunjskem graničarskem pehotnem pol- ku št. 4. Polk je ob ustanovitvi nabiral rekrute iz severovzhodnih koncev karlovškega generalata, nekdanjih kapitanij Barilovič, Slunj in Žumbe- rak. Ob ustanovitvi je imel Petazzijev polk štiri 83 Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 391–393. 84 Prim. AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.22, Basse, 1779, fol. 2v. 85 O reformah v karlovškem generalatu gl.: Jurišić, Karlo- vački generalat u reformama. 86 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5. 87 Prim. Balić, Lička krajiška, str. 104. 88 O zgodovini enote gl. Vrkljan, Lička pukovnija. 89 Zgodovino enote predstavlja Bach, Otocaner Regiments- -Geschichte. 90 O zgodovini enote gl. Paul Kussan, Kratka povijest; Holje- vac, Ogulinska pukovnija. 91 V Hrvaškem državnem arhivu (HDA) v Zagrebu naj- demo celoten fond, posvečen zgodovini enote (HR-H- DA-442 – Slunjska graničarska pukovnija (fond)). – Za pomoč pri tem raziskovanju se zahvaljujem tamkajšnje- mu višjemu arhivistu dr. Damirju Staniću. bataljone, vsakega so sestavljale štiri stotnije. Vsaka stotnija je štela okoli 240 mož, od tega 4 ča- stnike, 24 podčastnikov ter 203 prostakov oziroma vojakov. Skupno je polk Petazzi sicer razpolagal s 5215 za boj sposobnimi krajišniki, ki pa niso bili vsi tudi mobilizirani v aktivno vojaško službo.92 V sestavu te enote je služboval tudi podporočnik Jernej Basaj, ki ga je v začetku februarja 1748 do- letela nova čast – povzpel se je še za »klin« višje v vojaški hierarhiji in postal nadporočnik. V tem činu je dočakal konec avstrijske nasledstvene voj- ne, ki se je končala s podpisom mirovne pogodbe 18. oktobra 1748 v Aachnu.93 V KARLOVŠKEM GENERALATU Nadporočnik Basaj je prve tedne miru torej preživljal v sestavu Petazzijevega polka v Vojni krajini, pri čemer je treba izrecno poudariti, da polk ni predstavljal le vojaške formacije, mar- več tudi teritorialno-administrativno upravno celoto, odgovorno za vsa področja civilne upra- ve, ekonomije in sodstva. Polkovni poveljniki so torej na svojih območjih imeli vsa pooblastila v vojaških, upravnih in sodnih zadevah, sami pa so bili podrejeni generalatu oziroma vrhovnemu poveljstvu. Tovrstne spremembe seveda niso po- žele le pohval, pač pa so večkrat naletele na neza- dovoljstvo in odkrit odpor. Oblasti so namreč od krajišnikov pričakovale oziroma zahtevale večjo produktivnost, saj so upale, da bodo samoza- dostni. A vsi ti pritiski so med krajišniki vzbujali le slabo voljo, zlasti še, ker niso imeli možnosti odkupa od vojaške službe. Povrhu so, kakor pi- še Gruden, »namesto starodavnih vojvodov in knezov poveljevali avstrijski častniki, večinoma Nemci po rodu, kakor je tudi nemški uradni jezik izpodrinil domačo hrvatsko govorico«. Poleg tega so se čutili prikrajšane, ker so morali svojo značil- no opravo zamenjati za vojaško monturo, krojeno po vzoru ogrskih regularnih enot.94 Svoje je k sla- bi volji dodalo še izkoriščanje s strani častnikov, malverzacije, specifične ekonomske razmere, sla- be letine in draginja. Nič čudnega torej ni, da so te razmere večkrat eskalirale v upore (na primer v severni Liki, okolici Senja in Brinja). Karlovški poveljujoči general Leopold baron Scherzer je že poleti 1746 zatrl upor v Liki, do podobnega večje- ga upora pa je prišlo tudi junija 1751, ko so se uprli pripadniki polka Guicciardi.95 92 Oesterreichischer Erbfolgekrieg, Bd. I, str. 496–497. 93 Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, str. 198; Anderson, The War, str. 203–209. 94 Gruden, Zgodovina, str. 943. 95 Vaniček, Special-Geschichte, Bd. I, str. 500–506; Rothen- berg, The Military Border, str. 31–32; Balić, Lička krajiška, str. 138–141, 158; Moačanin, Vojna krajina, str. 36–40. 273 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) Kljub tem uporom in napetostim v Vojni kra- jini je nadporočnik Jernej Basaj očitno prav tam in tedaj našel dovolj priložnosti, da je poiskal živ- ljenjsko sopotnico Frančiško Oberhauser. Z njo si je ustvaril družino, ki je kmalu postala vse števil- nejša. V zakonu sta se jima namreč rodila sinova Karel in Emerik ter štiri hčerke: Frančiška, Vikto- rija, Elizabeta in Antonija.96 Spričo vse večje dru- žine si je Jernej še bolj prizadeval, da bi se v vojski čim bolj izkazal in bi lahko tudi z napredovanjem ter s tem povečanjem plače prispeval več sredstev za oskrbo družine. Zdi se, da je bil pri tem kar us- pešen, saj je že leta 1751 napredoval v stotnika,97 tri leta pozneje, torej prav v letu, ko je vladarica Marija Terezija leta 1754 izdala Vojnokrajiško pravo (Militär Gränitz Rechten),98 pa je Jernej Basaj za- radi vzornega službovanja in, kakor piše Petazzi, celo pred nekaterimi starejšimi stotniki, ki mu v odlikah niso bili kos, že postal polkovni straž- mojster (Oberstwachtmeister) oziroma major.99 Kot takšen je v slunjskem polku krajišnikov dočakal novo vojno. JERNEJ BASAJ V SEDEMLETNI VOJNI Vladarica Marija Terezija na Šlezijo, »izgub- ljeni najlepši biser svoje krone«, ni mogla poza- biti.100 Zato je bila v njenih očeh Prusija avstrij- ska glavna nasprotnica, česar se je zavedal tudi kancler Wenzel Anton grof Kaunitz (1711–1794), ki je to s spretno politiko udejanjal na diplomat- skem parketu. Čas diplomatskih pogajanj in ko- vanj novih zavezništev ter koalicij pa je dunajski dvor izkoristil tudi za krepitev in reformiranje oboroženih sil101 ter utrjevanje meje s pruskim 96 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 11v. 97 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. 98 Podrobneje o vojnokrajiškem pravu in položaju častni- kov gl. Milković, Položaj časnika, str. 161–182. 99 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. 100 Capuder, Zgodovina, str. 51. 101 O armadi Marije Terezije gl. Duffy, The Army of Maria Theresa. kraljestvom. A tudi pruski kralj Friderik II. ni mi- roval, saj je že leta menil, da bo prišlo do vojne, ter ves čas pripravljal svoje oborožene sile. Konec avgusta 1757 je prehitel nasprotnike ter brez vojne napovedi vdrl na Saško, blokiral saško armado in zavzel Dresden.102 Ti dogodki so bili le uvertura v sedemletne spopade in praske na čeških in saških poljanah, pa tudi na tleh Šlezije in Prusije.103 Na teh bojiščih so se znašli tudi polki iz Vojne krajine. Slunjski krajiški pehotni polk, v katerem je služil major Jernej Basaj, se je denimo že 6. maja 1757 izkazal med bitko za Prago. Bataljon slunjskih fantov je tedaj požel val občudovanja z zavzetjem mesta Brandýs. Tam so Slunjci jurišali na leva mestna vrata.104 Z odličnim vodenjem svojih fantov, ki so se znašli v sestavu brigade Beck divizije genera- la Hadika,105 se je, kakor je med drugim zapisal njegov tedanji brigadni poveljnik Philipp Levin baron Beck (1700–1768),106 major Basaj posebej hrabro izkazal tudi v junijskih dneh leta 1757: »/…/ v zadnji pruski vojni leta 1757 se je posebej izkazal v zmagoviti bitki pri Kolinu.«107 V tem slovitem spopadu je avstrijski vojskovodja Leopold Josef grof Daun (1705–1766) prvič porazil dotlej nepre- magljivega pruskega vladarja.108 Iz obeh Basaje- vih prošenj in priloženih potrdil pa lahko izvemo še nekaj več o posameznih spopadih, v katerih je sodeloval. 102 Basset, For God and Kaiser, str. 110–129; Bruckmüller, Av- strijska zgodovina, str. 200. 103 O sedemletni vojni gl. Szabo, The Seven Years War. 104 Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 417. 105 O razporeditvi gl. Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 421–425. 106 Wurzbach, »Beck, Philipp Lewin Freiherr von«, str. 214. 107 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5–6. 108 Odsev te zmage je mogoče zaslediti v vizitacijskih poro- čilih goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1711–1774). Ob Daunovi zmagi so namreč v Novem mestu peli Te Deum in obhajali slovesno sveto mašo (gl. Volčjak, Vizitacijski zapisniki, str. 526). Načrt bitke pri Kolinu: https://www.kronoskaf.com/syw/images/c/ cc/Battle_of_Kolin.jpg. 274 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) Tako se je Jernej s svojim slunjskim krajiškim polkom izkazal 19. junija 1757 v spopadu s prusko zaščitnico na hribu Kaltenberg (dan. Studenec) med Kamnitzem (dan. Kamenice) in Kreybitzem (dan. Chřibská). Že dan prej (18. junija 1757) se je v bojih pri Krzehosesu (dan. Křečhoř) major Basaj izkazal, ko je s svojimi možmi zajel štiri sovražni- kove topove. Tedanji brigadir baron Beck je o Ba- saju še navedel, da se je bojeval tudi v spopadih pri Nimburgu (dan. Nymburk), 35 km vzhodno od Prage, kjer so številčnejši avstrijski vojaki, med katerimi ni manjkalo hrvaških pripadnikov, na- padli prusko kolono, ki jo je krčevito branil ma- jor Konstantin von Billerbeck (1713–1785). Ta si je zaradi uspešne obrambe tedaj prislužil prestižno odlikovanje Pour le Mérite.109 V zvezi z boji pri Po- diebradu (dan. Poděbrady) v osrednji Češki pa je baron Beck o Basaju zapisal, »da je zaradi spretne organizacije rešil velik del tamkajšnjih zalog«.110 Major Jernej Basaj se je v prihodnjih mese- cih in letih vojne bojeval še v drugih večjih in manjših spopadih ter večkrat opozoril nase s hra- brostjo in sposobnim vodenjem zaupanih mu čet. 22. septembra 1758 se je bataljon Slunjcev pod po- veljstvom majorja Basaja (Passée) izkazal v spopa- du na Saškem pri kraju Klassendorf (Classendorf) blizu vasi Lohmen, vzhodno od Dresdna. Slunjci so v naskoku zavzeli sovražnikovo reduto in za- plenili dva topova.111 Nekaj več o polku, v katerem je služil Basaj, o njegovi številčnosti in častnikih, ki so služili sku- paj z majorjem, je moč razbrati tudi iz ohranje- nih vojaških dokumentov, ki datirajo v november 1758, ko je polku poveljeval podpolkovnik Leo- pold grof Herberstein. Enota je, skupaj s pride- ljenimi vojaškimi častniki in častnimi člani, raz- porejenimi v 16 stotnij, štela 4104 mož. V polku je kot major služil Jernej Basaj, ki so ga vojaški pisarji tedaj zabeležili kot Barthl. v. Passey. Polk je takrat premogel tudi dve grenadirski stotniji pod poveljstvom stotnikov von Nienborga in von Pfla- chnerja. Obe skupaj sta šteli 240 mož.112 Slunjski polk krajišnikov se je še naprej boje- val v različnih spopadih in se še večkrat izkazal,113 skupaj z njim pa tudi major Jernej Basaj. Polkov- nik Török je pričal o njegovi hrabrosti leta 1759 v 109 Prim. König, Konstantin von Billerbeck, str. 136. 110 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5–6. 111 Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 447; Kronoskaf: Karlstädter-Szluiner Grenzer: https://www.kronoskaf. com/syw/index.php?title=Karlst%C3%A4dter-Szluiner_ Grenzer (22. 11. 2023). 112 AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 4, Ktn. 5604, ST, Monats Tabella Novembri 1758. 113 Prim. Vaniček, Special-Geschichte, Bd. II, str. 450, 458, 462– 463. bojih pri Schönfeldu (dan. Sulikow) v Šleziji.114 Basajeva hrabrost in sposobnost vodenja enote sta najbrž še dodatno vplivali na to, da je bil 21. marca 1760 povišan v podpolkovnika.115 Kot tak- šen je Jernej marca 1762 služil v polku pod po- veljstvom polkovnika Dietricha von Adelsfelda, ki je tedaj razpolagal s 4078 aktivnimi možmi, ki jim lahko prištejemo še nekaj drugih predstavni- kov štaba; to je pomenilo, da je bilo skupno šte- vilo mož še nekoliko višje – 4095.116 S to enoto je Basaj dočakal februar 1763, ko je bil z mirovnimi pogodbami v Parizu in Hubertsburgu sklenjen mir, s katerim je Šlezija dokončno postala del pruskega kraljestva.117 114 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 6. 115 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. 116 AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 4, Ktn. 5604, ST, Monats Tabella Martio 1762. 117 Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, str. 201. Upodobitev krajiških polkov leta 1762. Vir: https://i.pinimg.com/564x/c4/f3/54/ c4f354623dacd486dee6beac3ac13b47.jpg. 275 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) POVELJNIK POLKA V VOJNI KRAJINI Po koncu sedemletne vojne je podpolkovnik Jernej Basaj prvih nekaj mesecev še služil v Slunj- skem krajiškem polku, a že poleti (27. junija) 1763 je prišlo do njegove premestitve k Ogulinskemu krajiškemu pehotnemu polku.118 Tako je prevzel poveljstvo nad polkom, ki mu je dotlej poveljeval tega leta preminuli polkovnik Johann Peczinger. Kot major je pri polku takrat služboval Casimir von Müller, avditor polka pa je bil Ludovicus Oppelt. Polk je bil sestavljen iz dveh grenadirskih in šestnajstih stotnij pešcev. Prvi stotniji grenadir- jev je poveljeval stotnik Vajkard (Weihard) von Po- sarelli (Bosarelli), drugi stotniji pa stotnik Johann von Gollob. Ogulinski polk je tedaj štel 4081 za boj sposobnih mož, v štabu pa je bilo moč najti še 22 častnikov.119 Zanimivo je, da Paul Kussan in za njim Željko Holjevac120 Basaja kot poveljnika polka priš- tevata šele od leta 1768, čeprav je dejansko že kot podpolkovnik poveljeval enoti vse od leta 1763.121 Čas po koncu sedemletne vojne je bil name- njen preureditvam in novim spremembam v Voj- ni krajini, s katerimi je obupne razmere skušal krajišnikom olajšati novi poveljnik feldcajgmoj- ster baron Beck. Vojna leta so namreč spričo ve- likega pomanjkanja delovne sile opustošila tam- kajšnje kmetijstvo. Posledično sta v letih 1764 in 1765 v Vojni krajini vladali beda in lakota. V ogu- linskem polku so denimo za kruh uporabljali in mleli celo koruzna stebla, v liškem polku pa so posegali celo po drevesnem lubju. Da bi se raz- mere kolikor mogoče izboljšale, je baron Beck dovolil ustanovitev več žitnih trgov (na primer v Karlovcu, Otočcu, Bjelovarju, Koprivnici in Gos- piču). Prav tako se je trudil, da bi krajišnikom s preureditvami enot122 ter z različnimi olajšavami zmanjšal breme vojaške službe.123 Ogulinski krajiški polk je tedaj sestavljalo versko precej mešano moštvo. To se je odražalo tudi med civilnim prebivalstvom, kjer so do sredi- ne 19. stoletja postopoma vzpostavili 23 katoliških in 14 pravoslavnih župnij (parohij), v Gojmirju pa je že od 17. stoletja deloval pravoslavni samostan. Najpomembnejše središče za izobraževanje otrok krajišnikov je bilo mesto Ogulin.124 118 AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 3, Ktn. 5563, ST, Monats Tabella August 1763, Docierung. 119 AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 3, Ktn. 5563, ST, Monats Tabella July 1763. 120 Prim. Kussan, Kratka povijest, str. 45; Holjevac, Ogulinska pukovnija, str. 52. 121 Prim. AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 3, Ktn. 5563, ST, Monats Tabella August 1763. 122 O preureditvah, ki so specifično zadevale prav ogulinski krajiški polk, gl. Holjevac, Ogulinska pukovnija, str. 50–51. 123 Rothenberg, The Military Border, str. 42. 124 Kussan, Kratka povijest, str. 124, 140–143. Pripadniki ogulinskega krajiškega polka, na čelu z Basajem, so se v času miru že soočali z novimi reformami v cesarskih oboroženih silah; med drugim so oblasti uvajale nove vojaške uni- forme;125 ob tem so morali pripadniki polka skrbeti zlasti za kordonsko (varnostno) službo, ki je imela tako carinsko kot poštno in sanitarno vlogo.126 Seveda pa ne gre pozabiti tudi na njihovo vlogo mejnih stražnikov, ki naj bi se prvenstveno ukvarjali s preganjanjem različnih tihotapskih in roparskih tolp. Pri tem sicer niso bili vselej naj- bolj uspešni, saj naj bi razpolagali s premajhnim številom mož. Na šibke straže in težave, ki so jih povzročale roparske skupine, zaradi česar so nad- ležni razbojniki običajno zlahka ubežali roki pra- vice, je že leta 1761 in še leto pozneje opozarjal po- veljnik Vojne krajine, grof Petazzi, ki pa ga je leta 1763 zamenjal general Philipp Levin baron Beck (1763–1764).127 Prav leta 1768 je prišlo do nekaterih napadov in ropov, ki so se vsaj še eno generacijo ohranjali v ljudskem spominu na Kranjskem. Domnevno največji vpliv na to so imeli dogodki leta 1766, ko naj bi cerkev v Loškem Potoku in tamkajšnjega župnika oropali »vlaški roparji«. Z delom te ro- parske skupine naj bi pozneje obračunali kraji- šniki.128 S tovrstnim preganjanjem in zasledova- njem roparskih tolp sta imela precej posla tudi ogulinski krajiški polk in njegov poveljnik Jernej Basaj. Ravno poleti 1768 je prišlo do poskusa ro- parskega napada na Ribnico, o čemer je podrob- no pisala Dragica Čeč. Pri tem je iz arhivskih do- kumentov navedla vrsto zanimivih poročil in ob- vestil o opaženi roparski skupini, ki naj bi konec junija iz Osmanskega cesarstva vdrla na območje otočanskega polka: »To novico pa so kmalu prek- licali, češ da je poveljnik Bassi iz Ogulina prepre- čil prehod osmanskih podložnikov.«129 V resnici v navedenem dokumentu med drugim beremo: »Hl. Oberstlieutnant Basse zu Ogulin die daruber den Cordon nicht passiert«, kar še dodatno izpričuje, da je šlo za poveljnika ogulinskega polka Jerne- ja Basaja.130 Zanimivo pa je, da je Basajev naziv v tem zapisu še podpolkovnik, čeravno je prav v za- četku julija 1768 dosegel novo povišanje in postal polkovnik.131 V skrbi za zaupano mu enoto in ob opravlja- nju drugih zadolžitev ni pozabil na svoje družin- ske člane. V tem času se je za vojaški poklic že od- 125 Prim. Hollins, Austrian Frontier Troops, str. 16–17. 126 Holjevac, Ogulinska pukovnija, str. 49–50. 127 Čeč, Ribnica, str. 523. 128 Čeč, Ribnica, str. 526. 129 Čeč, Ribnica, str. 529. 130 SI AS 7, šk. 60, R-2-4, 5. 7. 1768 in 8. 7. 1768. 131 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. 276 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) ločil starejši sin Karel, ki je leta 1769 služil prav v očetovi enoti in imel čin podporočnika.132 Njegov mlajši brat Emerik se je v vojski znašel nekoliko pozneje, kot se zdi, leta 1777.133 Očetovemu bud- nemu očesu pa niso ušle niti hčerke, ki so počasi odhajale od doma. Tako je polkovnik Jernej Basaj leta 1770 pred oltar pospremil 25. marca 1754 ro- jeno hčerko Marijo Frančiško,134 ki se je tedaj po- ročila s stotnikom Coličem, ki je izhajal iz znane senjske plemiške rodbine in je takrat služboval v očetovem polku.135 »VON DER PIKE AUF«: NAPREDOVANJA JERNEJA BASAJA Poleti 1771 je preteklo že več kot 397 mesecev oziroma 33 let in mesec dni, kar je Jernej Basaj služil v oboroženih silah in se udejstvoval na bojnih poljanah.136 To pa je bilo več, kot je teda- nji vojaški pravilnik predpisoval, da mora imeti častnik, ki zaprosi za podelitev plemstva (Mili- tair-Privilegien). Zato je tisto poletje polkovnik Ba- saj na dunajski dvor naslovil prošnjo za povzdig v plemiški stan. V njej je izrecno navedel, da je vojaško kariero in sedanji položaj dosegel »von der Pique auf«; torej od preprostega prostovoljca prek vseh vojaških stopenj pa vse do polkovnika. V prošnji oziroma njenem prepisu, presenetljivo, beremo, da je v vojsko vstopil kot 15-letnik, kar pa ne drži in gre morda za pisarjevo pomoto.137 Rojen leta 1719 je bil leta 1738 v resnici v 19. letu starosti. Ne glede na to pa je moč njegovo vojaško napre- dovanje na kratko tabelarično predstaviti tako, kot so zapisali 15. junija 1771 v Karlovcu: – prostovoljec (Volonteur): 1. marec 1738 – 44 me- secev – pisar (Fourier): 1. januar 1742 – 52 mesecev – podporočnik (Unterlieutenant): 9. maj 1746 – 21 mesecev – nadporočnik (Oberlieutenant): 5. februar 1748 – 42 mesecev – stotnik (Hauptmann): 2. avgust 1751 – 40 mese- cev – polkovni stražmojster (Obristwachtmeister) ozi- roma major: 18. december 1754 – 40 mesecev 132 AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 3, Ktn. 5564, ST, August 1769. 133 AT ÖSTA/KA, Kartei für Musterlisten und Standes- tabellen 1740–1820, Bassee, Emerich Br. Dostopno na: https://www.familysearch.org/ark:/61903/3:1:3Q9M- C9TD-T9Z8-F?i=1357&cat=106245 (23. 12. 2023). 134 Vpis njenega rojstva in krsta najdemo v karlovški krstni knjigi župnije sv. Trojice (Župa sv. Trojstvo), ko je bil njen oče Jernej stotnik (Capitanei). Gl. HDA, Matične knjige, Župa sv. Trojstvo (Karlovac), R 1710–1820, str. 394. 135 Holjevac, Ogulinska pukovnija, str. 54. 136 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. 137 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 10. – podpolkovnik (Obristlieutenant): 21. marec 1760 – 100 mesecev – polkovnik (Obrister[sic]): 1. julij 1768 – 35 mese- cev.138 Ker pa služba v vojaških vrstah ni bila dovolj, ni pozabil omeniti že obravnavanega udejstvov- vanja na bojnih poljanah ter predložiti pisnih potrdil (Atestatov) posameznih poveljnikov; od Petazzija, feldcajgmojstra barona Becka in prin- ca Pfalz-Zweibrücken-Birkenfelda (1724–1767) do polkovnikov Töroka, Johanna von Zedwitza, gro- fa Kasimirja Draškovića in Franza Friedricha von Vela (Vehla, † 1777). Vsi ti so pričali o tem, da je polkovnik Jernej Basaj spričo izkazane hrabrosti na bojišču in spretnega vodenja vojaštva v miru vreden te časti.139 Iz priloženih atestatov pa se zdi, da je imel Jernej Basaj trdno namero prido- biti si plemiški stan. Atestate oziroma potrdila o udejstvovanju na bojnih poljanah je namreč, ka- kor kažejo navedeni datumi, pri predpostavljenih zbiral že v času sedemletne vojne. Nekatera po- trdila je pridobil tudi pozneje, mednje je gotovo sodilo pričanje grofa Petazzija, ki ga je ta podpisal 20. januarja 1769 v Ljubljani.140 Ob tem se nehote zastavlja vprašanje: Čemu Basaj ni za plemstvo zaprosil že takoj ob izpolnjenih tridesetih letih vojaške službe? Kaj ga je pri tem oviralo oziroma zakaj tega ni storil, za zdaj žal ni znano. Je pa zato v prošnji iz leta 1771 mogoče zaslediti odsev Jer- nejeve hvaležnosti rodni Kranjski in staršem, ki so bili – kakor je zapisal – vselej zvesti vladarjevi podaniki. Na koncu prošnje je Jernej navedel, da je bil tedaj poročen s Frančiško, roj. Oberhauser, in oče štirih hčera ter dveh sinov.141 Vladarica Marija Terezija je Basajevi prošnji ugodila, saj je bil 24. avgusta 1771 povzdignjen v viteški stan. Ob tem je prejel plemiški grb, ki ga lahko opišemo takole: deljen in zgoraj razcepljen ščit. V zgornjem desnem rdečem polju stoji na ze- leni podlagi navznoter obrnjen žerjav v naravnih barvah, ki v dvignjeni desni nogi drži kamen. V zgornjem levem srebrnem polju stoji navznoter obrnjen pokončen rdeč lev z odprtim gobcem. V spodnjem zlatem polju so tri modre prečke po- ševno desno. Nad ščitom kronan turnirski šlem z rdeče-srebrnim in modro-zlatim pregrinjalom. Iz krone rasteta črni orlovi perutnici, med njima štiri nojeva peresa - zlato, modro, srebrno in rde- če.142 Podeljeno plemstvo je zajelo tudi otroke in ženo. 138 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 8. 139 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5–6. 140 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5. 141 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 11v. 142 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771. – Za bla- zon Basajevega grba se zahvaljujem dr. Mihi Preinfalku. 277 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) Polkovnik Jernej pl. Basaj je po teh dneh časti in veselja še naprej služboval v Ogulinskem kra- jiškem polku. Ta je ves čas doživljal spremembe, nekateri častniki in vojaki so se upokojevali, dru- ge so premeščali, nekateri so umirali. Holjevac in Kussan navajata, da naj bi polk novega poveljnika dobil že leta 1773,143 kar pa je v nasprotju s pregle- danimi polkovnimi vojaškimi tabelami. Tako je bil denimo Ogulinski krajiški pehotni polk v res- nici še maja 1775 pod poveljstvom polkovnika pl. Basaja (Bartholomeus von Bahsse). Podpolkovnik je bil Georg von S(z)illy, majorja pa v Ljubljani ro- jeni Vajkard pl. Posarelli (Bosarelli)144 in Carl von 143 Holjevac, Ogulinska pukovnija, str. 55. Ta podatek navaja tudi Kussan, Kratka povijest, str. 45. 144 Posarelli je pozneje postal celo generalmajor in dosegel baronstvo. Gl. https://www.napoleon-series.org/resear- ch/biographies/Austria/AustrianGenerals/c_Austrian- GeneralsP.html#P47 (18. 5. 2023). Wiedewnitz. Polkovni profos je bil Petar Mihelić. Štab je bil tedaj – v primerjavi z letom 1763 – neko- liko reduciran, saj je štel le 13 mož. Kot nezasede- no mesto je v tabeli navedeno mesto polkovnega računovodje. Je pa zato enota, skupaj z dodeljeni- mi in častnimi pripadniki, štela 3119 mož. Ob tem velja omeniti še nekatere častnike, ki jih najdemo na seznamu enote in katerih priimki izkazujejo, da je šlo v veliki meri za častnike srbske ali hr- vaške narodnosti, ni pa izključeno, da je kateri izmed njih prihajal tudi iz Kranjske ali Štajerske (prim. Sovič, Pfeiffer, Magdič, Špehar, Luketič). Na seznamu je tu še vedno moč najti tudi Basaje- vega sina Karla, ki je bil tedaj že nadporočnik. A bolj kot to je zanimivo, da je bil med Basajevimi stotniki tudi »Carrel von Prescheren«.145 Zdi se, da 145 AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 3, Ktn. 5566, ST, Monnats Tabella, Maio 1775. Prva stran Petazzijevega atestata, pisanega v Ljubljani leta 1769 (AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.21, Basse 1771, fol. 5). 278 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) je izhajal iz družine Prescheren von Heldenfeld, pozneje pa je postal polkovnik Gradiščanskega krajiškega pehotnega polka in celo baron.146 GENERALMAJORSKI ČIN IN BARONSTVO Maja 1775 je bil polkovnik Basaj še zadnjič podpisan pod mesečno poročilo o sestavi eno- te.147 Tedaj se je namreč že poslavljal od svojega polka, saj je bilo že aprila znano, da bo preme- ščen v poveljstvo karlovškega generalata. Zani- mivo pa je, da se je v tem izkazu polka podpisal še kot polkovnik, čeprav je bil tedaj skoraj goto- vo že obveščen o napredovanju; 25. aprila 1775 je namreč postal General-Feldwachtmeister oziroma generalmajor.148 Povišanje v generalmajorski čin pa v Vojni krajini še zdaleč ni bilo samoumevno in je potekalo po precej zapletenih poteh, kakor piše Duffy, povrh pa se je do takšnega napredo- vanja prišlo zelo počasi. Pri tem je Duffy navedel mnenje generala Laudona, ki je leta 1761 vladarici Mariji Tereziji poročal, da od vseh polkovnikov v karlovškem generalatu, ki so tedaj služili na bo- jišču, ni niti enega, ki bi mu lahko popolnoma zaupal poveljevanje enotam v postojankah. De- loma je do tega nezaupanja sicer prihajalo tudi zato, ker mnogi niso bili najbolj vešči branja in pisanja ter so imeli s tem nemalo težav.149 A ne glede na to je Basaj generalski čin naposled le do- segel. Ob tem dosežku se je skupaj s soprogo tudi preselil. Dotlej je, če gre verjeti nekaterim poro- čilom in noticam, z družino živel v kraju Otočac. Generalova žena je bila te selitve, kakor je mogo- če razbrati iz pisma, naslovljenega na Petra Pavla Glavarja, nadvse vesela, saj so se takrat sprva pre- selili iz njej neljubega Otočca bliže cesti, ki pelje iz Senja v Karlovec. Dejansko je bilo pismo, dati- rano leta 1777, napisano v Brinju, v ličko-senjski 146 Prim. Ausgsburgische Ordinari Postzeitung, 3. 10. 1795; gl. tudi https://www.napoleon-series.org/research/biograp- hies/Austria/AustrianGenerals/c_AustrianGeneralsP. html#P47 (18. 5. 2023). 147 AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 3, Ktn. 5566, ST, Monnats Tabella, Maio 1775. 148 NMS, arhiv, šk. 1914/3, št. 286, An die Direktion, 10. 9. 1914; Schmidt-Brentano, Kasierliche, str. 9. – Zanimivo je, da Bach kot datum napredovanja in premestitve navaja 20. maj 1775 (Bach, Otocaner Regiments-Geschichte, str. 48). V zadnji knjigi o Ogulinskem krajiškem polku pa Holje- vac celo piše, da naj bi Basaj v čin generala napredoval šele leta 1778 (Holjevac, Ogulinska pukovnija, str. 58). To je, kot kaže, v nasprotju z vsemi doslej znanimi podatki, av- torjevo navedbo pa še dodatno pobija Basajev podpis v pismu iz leta 1777, naslovljenem na Petra Pavla Glavarja, kjer je pri podpisu mogoče zaslediti kratico, ki označuje generalmajorja in ne več polkovnika. Prim. AGB, f. 5, 1777 IX/10, Studenec. Basajevo pismo Glavarju. 149 Duffy, Instrument of War, str. 343. županiji, najbrž v tamkajšnji trdnjavi.150 Holje- vac namreč piše, da je Basaj v tej trdnjavi preži- vel dve leti, ko je bil grad tudi zadnjič temeljito popravljen.151 Leta 1778 se je generalmajor Jernej pl. Basaj preselil v Karlovec.152 Od tam se je Petru Pavlu Glavarju tistega leta že oglasila tudi Jerne- jeva soproga.153 V tem času je generalmajor Basaj opravljal raz- lične službe, bil je denimo brigadir v karlovškem generalatu, pa tudi član različnih regulacijskih komisij.154 Že septembra 1777 je vladarica Marija Terezija sklenila, da je treba v interesu razvoja tr- govine mesto Karlovec in druge predele čim prej predati civilni upravi. To delo je bilo zaupano ve- likemu županu Josipu Maljahtu in generalu Ba- saju. Komisija se je morala ukvarjati in urejati ob- seg in razmejitev območij Karlovca, tj. katera so sodila v civilno in katera v vojaško pristojnost.155 150 AGB, f. 5, 1777 X/14 Studenec. Pismo Basajeve žene Gla- varju. 151 Holjevac, Ogulinska pukovnija, str. 58. – Prav tam avtor navaja, da je bil Basaj še dve leti (1776–1778) poveljnik Ogulinskega krajiškega polka, a ga v polkovnih izkazih ne najdemo več. Še več, mesto polkovnika je bilo izpraz- njeno od maja 1775, kakor beremo v mesečni tabeli za no- vember 1777. V resnici je polku že od Basajevega odhoda poveljeval tedanji podpolkovnik Georg Szilly. Prim. AT ÖSTA/KA, Pers MLST I, GIR 3, Ktn. 5566, ST, Monat Ta- bella Juni 1775; Monat Tabella November 1777. 152 Bach, Otocaner Regiments-Geschichte, str. 83. 153 Prim. AGB, f. 5, 1778 XI/19, Karlovec. Pismo Basajeve žene Glavarju. – Za vsa posredovana pisma se iskreno zahva- ljujem mag. Štefanu Petkovšku. 154 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.22, Basse, 1779, fol. 3–3v. – O Jernejevem delu v komisijah gl. tudi Vaniček, Spe- cial-Geschichte, Bd. II, str. 261–262. 155 Lopašić, Karlovac, str. 50. Basajev baronski grb (AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.22, Basse, 1779, fol. 7). 279 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) Kot brigadir je generalmajor Basaj sodeloval tu- di v regulacijski komisiji tako v Karlovcu kot na Reki, kamor ga je napotila vojaška oblast. V za- dovoljstvo nadrejenih je izpolnil njihova pričako- vanja.156 Prav ti uspehi so najbrž botrovali temu, da je Basaj leta 1779 dunajski dvor zaprosil za ba- ronstvo. V prošnji je večinoma ponovil navedbe o svojem angažmaju v različnih minulih vojnih spopadih ter dodal dosežke in uspehe iz karlov- škega generalata ter različnih komisij. Prošnji je dunajski dvor ugodil, tako da je 31. decembra 1779 generalmajor Jernej Basaj dobil še baronski na- slov, častni naziv »blagorodni« in nekoliko izbolj- šan baronski grb. Ta se od prvotnega ni bistveno razlikoval, dobil je le baronsko krono nad ščitom in dva dodatna šlema.157 Generalmajor baron Basaj je tudi v prihod- njih mesecih opravljal zaupane mu službe. Tako je bil denimo leta 1781 začasni (interim) povelj- nik karlovške trdnjave, takrat je opravil tudi in- špekcijski obisk enot, kot začasni poveljnik pa je odobril gradnjo gostišča v Krasnu, ki pa nato ni bilo nikoli zgrajeno.158 Leta 1783 je bil baron Ba- saj v Karlovcu navzoč ob obisku cesarja Jožefa II. Ta je tedaj ukazal precej izboljšav, med drugim izgradnjo nove orožarne. Za njenega poveljnika 156 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.22, Basse, 1779, fol. 3–3v. 157 AT ÖSTA/AVA Adel HAA AR 48.22, Basse, 1779, fol. 8. 158 Bach, Otocaner Regiments-Geschichte, str. 57. je bil že 28. maja tega leta postavljen prav baron Basaj.159 GENERALOVA SMRT Ob vseh zaupanih nalogah je Basaj ostajal v pisnem stiku s pobratimom Petrom Pavlom Gla- varjem, ki se je leta 1766 preselil v grad Lanšprež na Gomili pri Trebnjem. Prav tja je barona Basa- ja vodila pot v prvih dneh januarja 1784, ne da bi slutil, da bo to njegovo poslednje potovanje. Ča- sopis Laibacher Zeitung je namreč že 22. januarja 1784 objavil vest, ki se v prostem prevodu glasi: »12. januarja je v Lanšprežu, nedaleč od Novega mesta, pri gospodu duhovniku Glavarju umrl generalmajor von Basse, brigadir in poveljnik tr- dnjave Karlovac. Polkovnik grof Fugger je ob pre- jemu poročila o tem, skupaj s preostalim častni- škim zborom in vojaki, zapustil Novo mesto in se odpravil k tri ure oddaljenemu Lanšprežu, da bi bili navzoči pri njegovem pogrebu in ga počastili s trojno častno salvo.«160 Presenetljivo se te časopi- sne navedbe o času smrti nekoliko razlikujejo od zapisa v mrliški matični knjigi župnije Mirna: »15. januarja je bil pokopan general Jernej baron Basaj (Bartholomaeus liber baro de Bassee), ki je prišel na Lanšprež 13. januarja, da bi obiskal osebnega pri- jatelja. 14. januarja okoli treh zjutraj ga je zadela 159 Lopašić, Karlovac, str. 62. 160 Laibacher Zeitung, 22. 1. 1784. Kapela sv. Jožefa na Lanšprežu in v njej spominska plošča Jerneju Basaju (foto: Anton Koželj). 280 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) možganska kap in njegov osebni prijatelj, nadvse častiti gospod Peter Glavar, ga je pred smrtjo pre- videl z vsemi potrebnimi zakramenti. Pokopan [je] pri Sv. Jožefu na Lanšprežu.«161 V tej kapeli ga je pokopal Glavar sam, ne da bi vedel, da bo kma- lu, že čez deset dni, 24. januarja 1784, pobratimu sledil tudi sam. Tudi njega so pokopali v kapeli sv. Jožefa, ki pa so jo v Mantuanijevem času [1914] uporabljali »kot gospodarsko poslopje«.162 NAMESTO SKLEPA Kakor že omenjeno, je v slovenskem prostoru Basajev pobratim, duhovnik, dobrotnik in gospo- darstvenik Peter Pavel Glavar, mnogo bolj poznan od Jerneja barona Basaja, ki je bil doslej v njegovi senci. Tega so se zavedali že v začetku 20. stoletja, zato ne preseneča Mantuanijeva korespondenca in vprašanja, ki jih je pošiljal na različne naslove, saj je upal, da bo pridobil dovolj gradiva za ustre- zno predstavitev generala iz Vopovelj. Še več, iz ohranjenega koncepta pisma, ki je bilo namenje- no arhivarju Emilu pl. Laszowskemu v Zagreb, iz- vemo, da je »Deželni odbor kranjski« želel prepe- ljati »zemske ostanke zaslužnih sinov Kranjske v njihov rojstni kraj, kjer po njegovih dobrodelnih ustanovah še živi spomin na Peter Pavel [sic] Gla- varja. Nagrobnik bi krasila spominska plošča163 s portreti obeh mož.« V ta namen je v Zagreb poslal poizvedbo za morebitnimi potomci obrav- navane rodbine ter prošnjo, da bi našli portret barona Basaja.164 Žal odgovora na te poizvedbe v ohranjeni Mantuanijevi korespondenci ni, pa tudi do portreta, kakor se zdi, ni prišel. Najbrž tu- di ni vedel, da je tak portret nekoč res obstajal. V Glavarjevem arhivu namreč hranijo pismo, ki ga je vdova generala Basaja 2. marca 1784 pisala Jo- žefu Tomelju (1746–1797) in v katerem je omenila, da je bil Jernej Basaj še kot polkovnik ogulinske- ga krajiškega polka zares portretiran, portret pa je bil nato poslan v Komendo.165 Iskanje te Basajeve upodobitve torej še danes pomeni izziv razisko- valcem, kar velja tudi za raziskovanje življenjskih usod njegovih potomcev. Tudi ti bi si najbrž zas- lužili dodatno predstavitev, saj so v pričujočem prispevku le bežno omenjeni. Namenoma, saj je ta imel prvenstveni namen osvetliti in predstaviti 161 NŠAL, ŽA Mirna, Matične knjige, M 1771–1801, str. 54. 162 NMS, arhiv, šk. 1914/3, št. 286, štev. 691/1914, Koncept. 163 Predsednik Regijske čebelarske zveze Anton Koželj je na pobudo pisatelja Ivana Sivca dal v tla kapelice sv. Jože- fa na Lanšprežu vzidati spominsko ploščo kranjskemu generalu Jerneju Basaju. Na ta način je, sicer nekoliko drugače, kakor je upal Mantuani, vendarle izpolnjena ta dolgoletna ideja o spominskem obeležju. 164 NMS, arhiv, šk. 1914/3, št. 286, štev. 691/1914, Koncept. 165 AGB, f. 6, 1784 III/2 Karlovec. Pismo vdove po generalu pl. Basaju Tomlju. življenjsko pot Jerneja Basaja. Ta nam pokaže, da se je bilo mogoče tudi v 18. stoletju iz preprostega kranjskega prostovoljca s predanostjo, hrabrostjo in spretnostjo v vojaških vrstah postopoma za- vihteti do čina generalmajorja in plemiškega na- slova. Resda kot general Basaj ni nikoli povelje- val na bojišču, je pa kot takšen uspešno deloval pri različnih nalogah v Vojni krajini. To je najbrž še dodatno pripomoglo k pridobitvi baronskega naslova. Kljub vsem doseženim visokim častem pa Basaj ni pozabil na svoje korenine in svojega pobratima, s katerim ga je vezala neuničljiva vez prijateljstva. Morda je lahko prav zato življenjska pot generalmajorja Jerneja barona Basaja spod- buda tudi vsem za prihodnje čase. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AGB – Arhiv Glavarjevega beneficija AT ÖSTA – Österreichisches Staatsarchiv AVA – Allgemeines Verwaltungsarchiv Adelsakten KA – Kriegsarchiv Wien Kartei für Musterlisten und Standestabellen 1740–1820 (https://www.familysearch.org) Pers (Personalunterlagen), MLST (Musterlisten und Standestabellen der k. k. Armee), I, GIR (Grenzinfanterieregimenter) HR-HDA – Hrvaški državni arhiv HDA-442 – Slunjska graničarska pukovnija (fond). HDA, Matične knjige, RMK Župa sv. Trojstvo (Karlovac), R 1710–1820. NMS – Narodni muzej Slovenije Arhiv NMS. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana Matične knjige (https://data.matricula-online.eu/ sl/slovenia/ljubljana/mirna/01473/?pg=29): RMK Cerklje na Gorenjskem 1710–1726; RMK Ljubljana – Sv. Nikolaj 1712–1722; MMK Mirna 1771–1801 SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem. AS 1073, Zbirka rokopisov. KORESPONDENCA Deželak Trojar, Monika. Nekaj raziskovalnih izsledkov (elektronsko pismo hrani avtor). 281 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) ČASOPISI Ausgsburgische Ordinari Postzeitung, 1795. Laibacher Zeitung, 1784. LITERATURA Anderson, Matthew Smith: The War of the Austrian Su- ccession, 1740–1748. London, New York: Longman, 1995. Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz, 1711–1765 (Band 6/4). Graz: Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz, 2002. Angeli, Moriz von: Der Krieg mit der Pforte 1736 bis 1739. Mitteilungen des k. k. Kriegsarchivs, 1881, str. 247–338. Avdić, Admir: Avstrijsko-turška vojna na področju Bosne 1737–1739: banjaluška bitka 4. avgusta 1737 (diplom- ska naloga). Maribor, 2012. Bach, Franz: Otocaner Regiments-Geschichte: Vom Ur- sprung dieser Gegend, ihrer Bevölkerung und ihrer Schicksale. Karlstadt: Prettner, 1853. Balić, Juraj: Baron Franz von der Trenck and his pan- dours in British newspaper articles. Acta Histriae 26, 2018, št. 2, str. 449–472. Balić, Juraj: Lička krajiška pješačka pukovnija u razdoblju od 1736 do 1809. godine (doktorska disertacija). Za- greb, 2019. Basset, Richard: For God and Kaiser: The Imperial Au- strian Army, 1619–1918. New Haven: Yale University Press, 2015. Benedik, Metod: Glavarjeva življenjska pot. Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 1999, str. 81–92. Bojničič, Ivan: Der Adel von Kroatien und Slavonien. Nürnberg: Verlag von Bauer und Raspe, 1899. Bruckmüller, Ernst: Avstrijska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica, 2017. Capuder, Karol: Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17. Ljub- ljana: Karantanija, 2005. Čeč, Dragica: Ribnica v primežu strahu pred roparji – poskus vpada roparske skupine v Ribnico leta 1768. Kronika 66, 2018, št. 3 (Iz zgodovine Ribnice na Do- lenjskem), str. 515–536. Duffy, Christopher: Instrument of War: Volume 1 – The Austrian Army in the Seven Years War. Solihull: Heli- on & Company, 2020. Duffy, Christopher: The Army of Maria Theresa. The Ar- med Forces of Imperial Austria, 1740–1780. Daventria: De Lange, 1977. Glavan, Nina in Maček, Lara Hana: Glavarjeva rej- niška družina. (Ne)poznani Glavar: O življenju Petra Pavla Glavarja in njegovem času (ur. Štefan Petkov- šek). Komenda: Občina Komenda in Ustanova Pe- tra Pav la Glavarja, 2022, str. 49–58. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Del I. Ce- lje: Mohorjeva družba, 1992. Holjevac, Željko: Ogulinska pukovnija (1746.–1873.). Ogulin: Ogranak Matice hrvatske, 2012. Hollins, David: Austrian Frontier Troops 1740–98. Ox- ford, New York: Osprey, 2005. Jurišić, Ivan: Karlovački generalat u reformama Habs- burškoga dvorskog apsolutizma. Primjer Hild- burghausenovih reformi (1737–1749.) (doktorska disertacija). Zagreb, 1998. König, Anton Balthasar: Konstantin von Billerbeck. Biographischen Lexikon aller Helden und Militairper- sonen, welche sich in Preußischen Diensten berühmt gemacht haben. Band I. Berlin: Arnold Wever, 1788, str. 136. Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC, 2021 (Druga e-izdaja, verzija 2.0) (Slovenska historična topografija 1). (https://topografija.zrc-sazu.si/sht/files/SHT-Kranj- ska_web2.0.pdf ) Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Tiskarna Slovenija, 1937. Krajnc, Marijan: Slovenska vojaška inteligenca. Grosup- lje: Grafis Trade, 2005. Krueger, Rita: The Many Lives of Franz von der Trenck. Austrian History Yearbook 50 (2019), str. 34–57. Kussan, Paul: Kratka povijest Treće ogulinske narodne graničarske pješadijske regimente. Zagreb: SKD Pros- vjeta, 2010. Lampreht, Rajmund: General Jernej Basaj (tipkopis), 2023 (hrani Ivan Sivec). Lavrenčič, Ivan: Zgodovina cerkljanske fare. Ljubljana: A. Golobič, 1890. Lopašič, Radoslav: Žumberak crte mjestopisne i povi- estne. Zagreb: Dionička tiskara, 1881. Lopašić, Radoslav: Karlovac – Poviest i mjestopis grada i okolice. Zagreb: Matica hrvatska, 1879. Lopašić, Radoslav: Zapoviednici vojske i obrane Kra- jine hrvatske proti turskoj sili pod kraljevi iz kuće Habsburžke do god. 1750. Spomenici Hrvatske kraji- ne, sv. III. Zagreb: JAZU, 1889, str. 464–473 (https:// vojnakrajina.ffzg.unizg.hr/zapoviednici-vojske-i- -obrane-krajine/). Luschin von Ebengreuth, Arnold: Styria cut into pieces, Two Memorials. Graz: Buchhandlung Moser, 1921. Malleson, George Bruce: Loudon: A Sketch of the Milita- ry Life of Gideon Ernest: Freiherr Von Loudon, Some- time Generalissimo of the Austrian Forces. London: Chapman and Hall, 1884. Milković, Kristina: Položaj časnika prema zakonskoj regulativi za Vojnu krajinu: Krajiška prava (1754.) i Osnovni krajiški zakon (1807.). Povijesni prilozi 25, 2006, št. 31, str. 161–182. Moačanin, Fedor: Vojna krajina do kantonskog uređe- nja 1787. Vojna krajina. Povjesni pregled – Historiogra- fija – Rasprave. Zagreb: Sveučilišna naklada Liber, 1984, str. 31–34. 282 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) Molek, Martin: General Lavdon, oče vojakov imenovan. Novo mesto: J. Krajec, 1886. Oesterreichischer Erbfolgekrieg 1740–1748, Bd. I (Kriege unter der Regierung der Kaiserin-Königin Maria The- resia). Wien: K. u. k. Kriegsarchiv, 1896. Pregelj, Ivan: Peter Pavel Glavar: lanšpreški gospod. Celje: Mohorjeva družba, 1983. Rechfeld, Philipp Jacob: Peter Glavar. Mittheilungen des Historischen Vereins fur Krain, 1848, str. 29–42. Rothenberg, Gunther: The Military Border in Croatia, 1740–1881. A Study of an Imperial Institution. Chica- go: University Press, 1966. Schmidt-Brentano, Antonio: Kasierliche und k.k. Gene- rale (1618–1815). Wien: Österreichisches Staatsar- chiv, 2006 (dostopno tudi na: http://www.historie. hranet.cz/heraldika/pdf/schmidt-brentano2006. pdf ). Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že: turški vpadi na slo- vensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991. Sivec, Ivan: In večno bodo cvetele lipe: roman o Petru Pav- lu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dob- rote, ljubezni in obnove človeških src. Celje: Mohorje- va družba, 1991. Sivec, Ivan: Vse generalove skrivnosti: razburkano življenje in pretresljiva smrt prvega slovenskega generala Jerne- ja Basaja. Mengeš: Ico, 2024. Stergar, Rok: Uvedba vojaške obveznosti in druge te- rezijanske vojaške reforme. Marija Terezija – med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom (ur. Miha Preinfalk, Boris Golec). Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa: Založba ZRC, 2018, str. 451–462. Szabo, Franz A. J.: The Seven Years War in Europe, 1756– 1763. Harlow: Pearson Longman, 2008. Škafar, Vinko: Glavarjeva pastoralna dejavnost. Gla- varjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohor- jeva družba, 1999, str. 93–108. Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov: sloven- ska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Turk, Meta: Nekaj drobcev iz zgodovine družine Peta- zzi. Kronika 63, 2005, št. 3 (Iz zgodovine Krasa), str. 531–546. Vaniček, Franz: Specialgeschichte der Militärgrenze, aus Originalquellen und Quellenwerken geschöpft, Bd. I– IV. Wien: Kaiserliche Hof- und Staatsdruckerei, 1875. Volčjak, Jure: Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiako- natov goriške nadškofije 1752–1757. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2022 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; 5). Vrhovec, Ivan: Slavni Slovenci; II. Peter Pavel Glavar. Ljubljanski zvon 5/6, 1885, str. 352–360. Vrkljan, Joso: Lička pukovnija kroz povijest. Gospić: Ve- leučilište Nikola Tesla u Gospiću; Ogranak Matice hrvatske u Gospiću, 2022. Wheatcroft, Andrew: The Enemy at the Gate: Habs- burgs, Ottomans and the Battle for Europe. New York: Basic Books, 2008. Wrede, Alphons: Geschichte der K. und K. Wehrmacht: die Regimenter, Corps, Branchen und Anstalten von 1618 bis Ende des XIX. Jahrhunderts, Bd. I. Wien: L. W. Seidel, 1898; Bd. V. Wien: L. W. Seidel, 1903. Wurzbach, Constant von: Beck, Philipp Lewin Frei- herr von. Biographisches Lexicon des Kaiserthums Österreich, Bd. I. Wien: L. C. Zamarski, 1856, str. 214. SPLETNI VIRI Krajnc, Marijan F.: Zgodovinski spomin https://freeweb.t-2.net/Vojastvo/Z25-sloint- dodatno.html Kronoskaf: Karlstädter-Szluiner Grenzer https://www.kronoskaf.com/syw/index. php?title=Karlst%C3%A4dter-Szluiner_Grenzer Napoleon Series: https://www.napoleon-series.org/research/ biographies/Austria/AustrianGenerals/c_ AustrianGeneralsP.html#P47 SUMMARY From a peasant’s homestead to the title of baron: an outline of the life of major general Jernej Basaj (1719–1784) A figure constantly present in the shadow of the priest, patron, and economist Peter Pavel Glavar, whose three-hundredth anniversary fell in 2021, was that of his brother from his fostering family, Jernej Basaj (Bart- holomäus Basse(e)), born in 1719. Drawing on newly dis- covered archival documents, literature, and newspapers, the paper focuses on the hitherto overlooked life of a peas- ant’s son, Jernej Basaj. After initially pursuing his studies in Ljubljana and probably also partly in Graz, he decided to embark on a military career. His service as a volunteer led him to the Military Frontier, where he joined the Gren- zer captaincy commanded by Count Sigmund Benvenuto Count von Petazzi (1699–1784). The entrepreneurial skills and bravery that he demonstrated in the final phase of the Austrian-Ottoman War (1737–1739) earned Basaj a promo- tion to the rank of scribe. Holding this position, he then served across the battlefields spanning Bavaria, Italy, and Silesia during the so-called War of the Austrian Succession 283 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) (1740–1748). In battles, he distinguished himself for his bravery and skill and continued to receive promotions un- til at the end of the war in 1748 he was granted the rank of First Lieutenant. He joined Petazzi’s Slunj Infantry Regiment in the Military Frontier, which was undergoing extensive reform, triggering a wave of discontent among frontiersmen and insurgencies that were suppressed by the imperial army. Amidst these tensions, Jernej Basaj managed to find himself his life partner, Frančiška Ober- hauser, and married her. The couple had two sons, Karel and Emerik, and four daughters: Frančiška, Viktorija, Eliz- abeta, and Antonija. Despite his growing family, howev- er, Jernej Basaj continued to receive further promotions, being appointed to the rank of captain in 1751 and to that of major only three years later. Holding this rank, he took part in the battles of the Seven Years’ War, in which he dis- tinguished himself on several occasions. In 1760, he thus attained the rank of Lieutenant Colonel and returned to the Military Frontier after the end of the Seven Years’ War. There, he was transferred to the Ogulin Frontier Infantry Regiment in 1763 and assumed command over the unit maintaining the cordon sanitaire. During that time, his oldest son Karel served under his command after deciding to take on a military career as well. In 1768, Jernej Basaj be- came a colonel and in 1771, after thirty-three years of mili- tary service, he successfully applied for the title of nobility. In 1775, Jernej von Basaj awaited another promotion, this time to the rank of major general, and in 1779 successfully applied for baronial title. In January 1784, he paid a visit to Peter Pavel Glavar, who resided at Lanšprež Castle (Germ. Landspreis) in Gomila near Trebnje at the time and died on 14 January 1784. Peter Pavel buried him, unsuspecting that he, too, would meet the same fate no later than 24 January 1784. The paper sheds light on the dynamic life of Jernej Basaj, who in the tumultuous eighteenth centu- ry evolved from a humble peasant boy from Carniola to a general, crowned with honour, glory, and the title of baron. 284 | kronika 72 � 2024 2 miha šimac |  iz kmetske hiše do baronskega naslova: oris življenja generalmajorja jerneja basaja (1719–1784) Peter Pavel Glavar, pobratim Jerneja Basaja (dLib). kronika 72 � 2024 2 | 285–296 � doc. dr., znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Muzikološki inštitut, Raziskovalna postaja Maribor, Slovenija, marko.motnik@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0001-8938-4132 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.05 cc by-SA MARKO MOTNIK� Spregledani skladatelj Jožef Robert Zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo IZVLEČEK Jožef Robert Zupan se je kot sin znanega skladatelja Jakoba Frančiška Zupana rodil leta 1760 v Kamniku. Vstopil je v cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki, študiral teologijo v Gradcu in po ukinitvi opatije leta 1786 do smrti leta 1819 ostal v štajerski prestolnici. Tam je deloval kot zasebni učitelj, se gibal v uglednih družbenih krogih in se vsaj deloma posvečal skladanju. Njegov ohranjeni glasbeni opus je dokaj skromen in obsega pet del, objavljenih konec 18. stoletja na Dunaju in v Gradcu. Skladatelj in njegovo glasbeno delo sta v pričujoči razpravi prvič predstavljena javnosti. KLJUČNE BESEDE Jožef Robert Zupan, Jakob Frančišek Zupan, Gradec, plesna glasba, klavirska glasba, posvetila ABSTRACT OVERLOOKED COMPOSER JOŽEF ROBERT ZUPAN (1760–1819) AND HIS COMPOSITIONAL OEUVRE Jožef Robert Zupan was born in Kamnik in 1760 as the son of the well-known composer Jakob Frančišek Zupan. He joined the Cistercian Abbey in Kostanjevica na Krki (Landstraß), studied theology in Graz, and, following the dissolution of the abbey in 1786, remained in the Styrian capital until his death in 1819. There, he worked as a private teacher, moved in eminent social circles, and dedicated at least part of his time to composing music. His preserved and fairly modest compositional oeuvre comprises five works, which were published in Vienna and Graz at the end of the eighteenth century. The discussion at hand offers the first public presentation of the composer and his work. KEY WORDS Jožef Robert Zupan, Jakob Frančišek Zupan, Graz, dance music, piano music, dedications 286 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo V nekaj knjižnicah in arhivih v Avstriji, Italiji in na Češkem se je ohranilo majhno število tiskanih notnih izdaj z imenom »Joseph Robert Suppan« na naslovnicah. Ob dobro znanem dejstvu, da je v drugi polovici 18. stoletja v Kamniku deloval skladatelj Jakob Frančišek Zupan (1734–1810), se postavlja vprašanje, ali bi Jožef Robert Zupan z njim mogel biti v sorodu. O možnih sorodstvenih vezeh med skladateljema je že leta 1982 razmišljal avstrijski muzikolog Rudolf Flotzinger in domne- val, da gre za brata.1 Čeprav je bil Jakob Frančišek Zupan v preteklih desetletjih večkrat deležen po- zornosti slovenske muzikologije,2 je Flotzinger- jeva obrobna opomba ostala neopažena. Pogled v vire pokaže, da Jožef Robert Zupan ni bil brat, temveč sin kamniškega skladatelja.3 JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN Jakob Frančišek Zupan se je rodil 27. julija 1734 v Schröttnu v bližini Lipnice na avstrijskem Šta- jerskem. Šolal se je v bližnjem Hengsbergu, kjer je pri učitelju in organistu Andreasu Dämbu pri- dobil osnovno glasbeno izobrazbo. Od leta 1749 je obiskoval jezuitski kolegij v Gradcu. S kakšnim namenom in kdaj točno se je preselil na Kranj- sko, ni znano, vsekakor pa se je 3. avgusta 1757 v Kamniku poročil z Jožefo Götzl (tudi Götzel). Za- pis o poroki je najzgodnejša doslej znana omem- ba Zupanovega bivanja na Kranjskem.4 Iz zapisa v poročni matični knjigi je mogoče razbrati, da je v tem času opravljal službo submagistra (pomožne- ga učitelja) na kamniški šoli in bil tam podrejen svojemu tastu Valentinu Götzlu. Tri leta pozneje (1760) je Zupan nasledil tasta ter postal organist in vodja zbora v kamniški župnijski cerkvi, hkrati pa tudi učitelj (ludimagister) v tamkajšnji šoli. Službi organista in šolskega učitelja sta bili med seboj že od nekdaj tesno povezani in v marsikaterem kra- ju ju je opravljala ista oseba. V letih 1762–1765 naj bi se Zupan kot učitelj in glasbenik udejstvoval tudi v zasebni šoli z deškim internatom, ki jo je od leta 1760 v Komendi vodil Peter Pavel Glavar, vendar pa medtem svojih službenih dolžnosti v Kamniku ni prekinil.5 Danes je znanih okoli petindvajset popolno ali vsaj fragmentarno ohranjenih Zupanovih 1 Flotzinger, Zu den Anfängen, str. 36–37. 2 Omeniti velja predvsem prispevke Radovana Škrjanca (gl. navedbe v seznamu literature). 3 Jožefa Roberta Zupana in njegova dela na kratko ome- njajo že nekateri starejši (glasbeni) leksikoni: Gerber, Suppan (Joseph Robert), stolp. 305; Wurzbach, Suppan, Joseph Robert, str. 328; Eitner, Suppau, Abt Joseph Ro- bert, str. 329. 4 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1745–1769, fol. 158. 5 Podrobneje o Zupanovem delovanju v Komendi: Škr- janc, Vprašanje sloga, str. 15–18. skladb, vse izključno za cerkveno rabo. Nobena od njih se ni ohranila v neposrednem okolju skla- dateljevega delovanja.6 Prepise hranita glasbeni arhiv novomeškega frančiškanskega samostana in tamkajšnji kapiteljski arhiv. Prepis Zupano- vega slovesnega Te Deuma najdemo tudi v arhi- vu ljubljanske stolnice. Doslej še ni bilo mogoče pojasniti, kako so ti glasbeni rokopisi našli pot v Novo mesto, razmišljati pa je mogoče o stikih in kulturnih povezavah med frančiškanskimi usta- novami v Kamniku in Novem mestu. Sicer pa z zapisom »Ex rebus Josephi Suppan [1]783«7 v ne- kaj glasbenih tiskih in rokopisih v novomeškem frančiškanskem samostanu najverjetneje ni miš- ljen Zupanov sin Jožef Robert, temveč neka druga oseba s tem, na Slovenskem zares pogostim pri- imkom.8 Zakoncema Zupan se je v letih 1758–1778 rodi- lo deset otrok, od tega šest hčerk in štirje sinovi. V krstni knjigi kamniške župnijske cerkve Mari- jinega brezmadežnega spočetja najdemo zapise o krstih Zupanovih sinov: Jožefa Kazimirja (4. marca 1760), Janeza Nepomuka (13. maja 1762), Frančiška Ksaverja Jožefa Salezija (16. decembra 1766) in Andreja Valentina (3. decembra 1768).9 V matičnih knjigah pa zaman iščemo vpis krsta Jožefa Roberta Zupana, kar je gotovo poglavitni razlog za doslej neopaženo sorodstveno vez med skladateljema. Časopis Grätzer Zeitung julija 1819 omenja du- hovnika Jožefa Roberta Zupana, umrlega v Grad- cu v šestdesetem letu starosti.10 Njegova smrt (21. julija) in pogreb (23. julija 1819) sta vpisana v matično knjigo umrlih pri graški stolnici, kjer so omenjeni tudi zadnji naslov bivališča (Sporgas- se 75), starost ter vzrok smrti (podagra).11 Če torej predpostavimo, da je bil Jožef Robert sin kamni- škega skladatelja, se njegova starost ujema z Jože- fom Kazimirjem, rojenim 4. marca 1760.12 Nekaj biografskih podatkov o Jožefu Robertu Zupanu je mogoče razbrati iz arhivskih doku- mentov, ki jih v njegovi osebni mapi hrani arhiv škofije Gradec - Sekav v Gradcu. Zupan je 3. fe- 6 Ljudevit Stiasny je konec 19. stoletja še poročal o Zupa- novih mašah v Komendi: Stiasny, Kamnik, str. 163. 7 Na primer Apparatus musico organisticus Georga Muffata iz leta 1690, SI-Nf Ms. 320. 8 Höfler, Glasbenozgodovinske najdbe, str. 135 in 138–140. 9 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1753–1760, fol. 249; R 1760–1784, fol. 16, 58 in 72v. Gl. tudi Škrjanc, Vprašanje sloga, str. 22. 10 Intelligenz-Blatt zur Grätzer Zeitung, 24. julij 1819. 11 AT DGS, Pfarre Graz – Dom, Sterbebuch I 1786–1822, 1102, fol. 236. 12 Zdi se, da je bilo tako štetje starosti v preteklosti pogo- stejše: Zupan je 4. marca 1819 dopolnil 59. leto starosti in bil v času smrti julija 1819 v 60. letu starosti. 287 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo bruarja 1818 na škofijski ordinariat naslovil pro- šnjo za zvišanje pokojnine. V pismu pravi, da je cesarski dvor že dvakrat zaprosil za višjo vsoto, prvikrat očitno leta 1808. Dvor naj bi njegovi želji sicer ugodil, vendar mu deleža nikoli ni izplačal. Zupan dodaja, da sta po njegovem védenju poleg njega pri življenju le še dva člana leta 1786 raz- puščene skupnosti cistercijancev Kostanjevica na Krki, medtem ko dohodki te posesti še vedno pri- našajo po pet tisoč goldinarjev na leto. Kot eden zadnjih živečih članov samostanske skupnosti si torej obeta zvišanje pokojnine s tristo na štiristo goldinarjev. Njegova pokojnina naj bi bila že ob razpustitvi samostana le simbolična in prenizka za dostojno življenje človeka brez lastnega pre- moženja. Zupan svojo prošnjo utemeljuje tudi z zdravstvenimi težavami, saj že od leta 1794 boleha za artritisom. Bolezen ga leto za letom za več te- dnov priklene na posteljo. Stroški za zdravnike, zdravila in osebno oskrbo se vseskozi dvigujejo, vsak artritični napad pa mu pusti nove in trajne poškodbe. Prste ima popolnoma zvite, napovedi zdravnikov pa mu ne obetajo nič dobrega. S ta- ko imenovanim februarskim patentom, s katerim je cesarski dvor leta 1811 poskusil omiliti državni bankrot, so višino Zupanove pokojnine znova od- merili in jo uskladili z višino njegove pokojnine iz leta 1799 na tristo letnih goldinarjev. Ta vsota Zupanu ni zadostovala niti leta 1808, kaj šele de- setletje pozneje. Zupan škofijski ordinariat torej roti, naj podpre njegovo prošnjo in cesarski dvor spomni na že obljubljeni pokojninski dodatek. Ob strani še dodaja, da mu zaradi obolenja kma- lu ne bo več mogoče brati dnevne maše in da se v prihodnje ne bo več mogel posvečati vzgojnemu delu z mladimi, s čimer se je preživljal zadnjih enaindvajset let.13 V Zupanovi osebni mapi hranijo tudi nekoli- ko starejši osnutek pisma škofijskega ordinariata štajerskemu guberniju, napisanega junija 1810, v zvezi z Zupanovo prošnjo za nadaljnje izplačeva- nje pokojnine. V pismu je omenjeno, da Zupan že več kot 22 let živi na Štajerskem (torej od okoli leta 1788), da se v Gradcu posveča vzgoji in izobra- ževanju mladine in da je bil leta 1799 odpuščen iz svoje prvotne, torej ljubljanske škofije. Spotoma je omenjeno še spričevalo oziroma priporočilo, ki ga je za Zupana predložila grofica Saurau. Origi- nalno Zupanovo pismo skupaj s prilogami se žal ni ohranilo.14 V osnutku pisma ni navedeno polno ime gro- fice Saurau, vendar se zdi, da gre za Marijo Ano, 13 AT DAGS, Personalakte Priester Suppan Joseph, Nr. 293. 14 AT DAGS, Personalakte Priester Suppan Joseph, Nr. 1065. rojeno grofico Schlick zu Bassano und Weiss- kirchen (1760–1819) in poročeno z Rajmundom Marijo grofom Saurauom (1740–1796). Grofica je bila hkrati lastnica palače na Sporgasse 75, torej hiše, v kateri je Zupan umrl leta 1819.15 Vse kaže, da Zupan kot duhovnik niti ni bil vezan na katero izmed graških cerkva niti ni deloval v kateri drugi duhovni ali izobraževalni ustanovi.16 V Gradcu je očitno prebival dokaj svobodno in se preživljal kot zasebni učitelj v uglednih hišah, morda ravno pri grofih Saurau. Na takšen družbeni položaj nami- guje tudi Zupanov pridevek Abbé, ki se pojavi na naslovnicah treh glasbenih tiskov.17 S pridevkom seveda ni mišljeno, da bi bil Zupan opat samosta- na. Pridevek je bil od 17. stoletja v rabi v Franciji, kjer so z nazivom abbé nagovarjali duhovnike, ki v hierarhiji Cerkve niso imeli posebnega položa- ja. V predrevolucijskem obdobju so s pridevkom abbé (v nemščini tudi Abate) imenovali klerike, ki so prejeli zgolj nižja duhovniška posvetila in se navadno udejstvovali kot hišni učitelji, duhovni voditelji in svetovalci v premožnih družinah ali pa delovali kot svobodni pisatelji in učenjaki. V Zupanovem primeru gre verjetno za uporabo ne- kakšne mešanice obeh pomenov pridevka, torej za posvečenega duhovnika brez posebnega po- ložaja v škofiji ter hkrati duhovnika v učiteljski službi. Na Zupanov dokaj ugleden družbeni po- ložaj namigujejo tudi posvetila skladb, s katerimi se je poklanjal izključno osebam iz vrst visokega plemstva. V ohranjenem arhivskem gradivu kostanje- viškega samostana je Jožef Robert Zupan ome- njen v inventarnem popisu iz časa razpustitve samostanske skupnosti (1786). Cesar Jožef II. je samostan z dvornim dekretom ukinil v začetku oktobra 1785, kostanjeviškim cistercijanom pa je bila odločitev uradno razglašena nekaj mesecev pozneje, 3. januarja 1786. Poleg opata Aleksandra Hallerja barona Hallersteina je samostan v tem času štel dvajset bratov, od katerih so se trije za- drževali na študiju v Gradcu: Edmund Wobnik (tudi Wobeck), Gulielmus (Viljem) Hirsche in Robert Suppan (Zupan).18 15 Prim. Hafner, Aus dem Grazer Musikleben, str. 110. Grofica Saurau je stavbo leta 1813 prepustila sinu Mariji Zenu Vincencu (1792–1846), ki je bil zadnji moški pred- stavnik starejše štajerske veje rodbine. Po njegovi smrti je palača prešla v last grofov Goëss (danes Sporgasse 25). Prim. Popelka, Geschichte der Stadt Graz, str. 621. 16 Personalstand, str. 17. 17 Gl. prilogo. 18 SI AS 746, Inventarium über das bey dem Cistercien- ser Stift Maria Brunn nächst Landstraß vorgefundenen sowohl beweglich[en], als unbeweglich[en] Vermögen, so dem Stift in propro gehörig in Neustadtler Kreise des Herzogthums Krain. Inventarni popis se začenja s 288 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo Točnega datuma Zupanovega vstopa v samo- stan Kostanjevica ni mogoče določiti. Jože Mlina- rič ga med dvaindvajsetimi člani skupnosti sicer omenja že za leto 1764,19 vendar je ta letnica ned- vomno prezgodnja. Mlinarič izhaja iz pritožbene- ga pisma cistercijanskemu generalnemu kapitlju v Cîteauxu, ki ga je 21. decembra 1764 napisal opat Leopold pl. Buset, podpisali pa so ga tudi tedaj v Kostanjevici navzoči menihi s svojimi redovnimi imeni.20 Ime »P[ater] Robertus« gotovo ni pripa- dalo Robertu Zupanu, temveč nekemu drugemu patru.21 Zupanova prisotnost med kostanjeviški- mi cistercijani je dejansko izkazana zgolj in šele v omenjeni inventarni knjigi iz leta 1786. Kot pri- loga k obsežnemu inventarju premičnin in ne- premičnin je dodan tudi popis zasebne lastnine kostanjeviških patrov. Iz njega izvemo, da je Zu- pan ob razpustitvi samostana v svoji sobi poleg nekaj običajnih kosov pohištva hranil 29 knjig večinoma teološke vsebine, čembalo ali klavir (označen kot Flüg[el]) ter nekaj muzikalij. Popis je žal brez imen skladateljev teh glasbenih rokopi- sov ali tiskov in le na kratko našteje sedemnajst maš, pet arij, tri motete, deset simfonij, dva orgel- ska koncerta, devet litanij, pet pastoralnih oferto- rijev, tri Tantum ergo, himno Veni sancte Spritius ter marijansko antifono Salve Regina. Da je bil avtor vsaj nekaterih izmed teh del Zupan, je verjetno.22 Če torej Zupan leta 1786 še ni zaključil teolo- škega študija – in očitno je kostanjeviška opatija svoje kandidate tedaj pošiljala na študij v Gra- dec –, v času razpustitve samostana še ni mogel biti duhovnik. Zapise Zupanovih duhovniških posvetitev najdemo v ordinacijskem protokolu ljubljanske stolnice, in sicer navedbo o posveti- tvi v subdiakona 1. septembra 1788, v diakona 2. novembra 1788 in v duhovnika (pro prosbyteratu) 9. novembra 1788.23 V ordinacijskem protokolu je Zupan v vseh treh primerih naveden le pod krstnim imenom Jožef Kazimir. Poimenovan je kot Kranjec iz Kamnika in nekdanji cistercijanec seznamom članov samostanske skupnosti. Prim. tudi Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 489 in Milkowicz, Die Klöster in Krain, str. 462. Zupana za leto 1787 med štu- denti teologije v Gradcu omenja tudi Royko, Einleitung, str. 10, in sicer v četrtem letniku (»aus dem vierten theo- logischen Kurse«). 19 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 466 in 517. 20 AT StiARein, Fond Landstraß, B XIV. 21 Morda Robert Valvasor (1707–1778). Prim. Mlinarič, Ko- stanjeviška opatija, str. 451 in 515. 22 SI AS 746, Individual Inventarium der in denen Woh- nungen, und Zellen der Conventualen vorfindigen, zu ihren Privatgebrauch bestimmt gewesenen, und de- nenselben laut höchster Resoultion ddo. Wien den 12ten Jenner [1]782 verbliebenen Mobillien und Geräthschaf- ten. 23 Volčjak, Ordinacijska protokola, str. 107–108. opatije Kostanjevica (Carniolus, Lythopolitanus ex cist. Landstrassensis). Zapisi duhovniških posveti- tev so dovolj trden dokaz, da je bilo ime Robert Zupanovo redovno ime,24 predvsem pa ne pušča- jo nobenega dvoma, da gre za sina kamniškega skladatelja. SKLADATELJSKI OPUS JOŽEFA ROBERTA ZUPANA Ohranjena skladateljska zapuščina Jožefa Ro- berta Zupana je nadvse skromna, saj danes poz- namo le pet tiskanih notnih izdaj, pri čemer je bilo eno delo objavljeno v dveh različnih izdajah. Zupanove skladbe se razen prepisa klavirskih va- riacij25 tudi niso ohranile v rokopisnih virih ozi- roma prepisi doslej vsaj niso znani. Ta mala os- talina skladateljevega dela nikakor ne more biti popolna, vendar si o prvotnem obsegu in vsebini Zupanovega opusa danes ni več mogoče ustvariti jasne predstave. Glasbeni tiski omogočajo nekaj vpogledov tako v skladateljevo glasbeno delo kot v njegovo biografsko ozadje. Vse štiri zbirke so namenjene izvajanju na čembalu ali klavirju, pri čemer je le variacije mogoče šteti za izvirno klavirsko sklad- bo. Preostale izdaje vsebujejo klavirske izvlečke prvotno za orkester ali komorno inštrumentalno skupino namenjene plesne glasbe. Najbolj nenavadna in nejasna, a hkrati naj- zgodnejša je notna izdaja z naslovom Ritter-Ein- zug und Kontretanz der Schwarzen, torej vstop ali intrada vitezov ter kontradansa črncev. Na na- slovnici je zapisano, da je bila glasba izvedena 2. februarja 1796, vendar tisk o kraju ali širšem kontekstu izvedbe ne sporoča ničesar. Ker je de- lo izšlo pri graški založbi Andreasa Leykama, je mogoče pomisliti, da je bila glasba namenjena za izvedbo v graškem gledališču, in sicer bodisi kot scenska glasba h gledališki igri bodisi za družab- ne plese v maskah (tako imenovane redute). Evropski gledališki žurnal za leto 1796 sporoča, da je bila 2. februarja 1796 v graškem gledališču na sporedu pustna komedija (Faschingslustspiel) v treh dejanjih z naslovom Die adeliche Lebzelterin, oder die bezähmten Ausschweifungen eines zügellosen Weibes, mit Hannswurst und Kolumbine (Plemiška 24 V tem smislu ime Robert interpretira tudi Suppan, Suppan (Supan) Josef Robert, str. 701: »Als Ordensbru- der nahm er den Namen Robert an«. Pri tem ostaja neja- sno, ali gre zgolj za (pravilno) domnevo avtorja kratkega biografskega prispevka, saj leksikon sicer o kraju in času Zupanovega rojstva ne sporoča ničesar. 25 Inštitut za muzikologijo Univerze v Gradcu prepis Zupa- novih variacij hrani pod signaturo 100 Gmi/H 103. Prepis je nepopoln in vsebuje le pet od skupaj dvanajstih varia- cij. Schubert, Musikalienbestände, str. 125–126. 289 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo pekarica medenjakov, ali ukročene razvade razuzdane ženske, s Hannswurstom in Kolumbino). Očitno gre za delno »ekstemporirano« oziroma improvizi- rano komedijo po predlogi Philippa Hafnerja ali za njeno predelavo, katere vsebine ni več mogo- če natančno rekonstruirati. Sam naslov dela ne vzbuja nikakršnih asociacij z Zupanovo glasbo in povezava plesnih stavkov s to burko se zdi malo verjetna. Gledališki žurnal v nadaljevanju doda- ja, da je družba plemenitih človekoljubov isti dan in najbrž po gledališki predstavi v podporo prebi- valcem Friedberga, ki so utrpeli požar, priredila izredno reduto z dvema intradama. Vsebina te povorke ni natančneje opisana, a žurnal dodaja, da so plemeniteži ob koncu druge kontradanse občinstvo presenetili z napisom, ki so ga držali proti njemu in ki se je glasil: »Hvala vam, pleme- niti prijatelji človeštva, v imenu vaših trpečih bra- tov!« Nato je z vseh strani odmeval bučen in dolg aplavz v čast prizadevanjem te ugledne družbe.26 Zupanova notna izdaja vsebuje pet večdelnih plesnih stavkov: Einmarsch (Intrada), Menuetto, Quadrille, Abmarsch ter Contradanse des Schwarzen Einzugs. Če je navedba datuma na naslovnici ti- ska pravilna in to zares ni scenska glasba za ka- ko gledališko delo z viteško vsebino, si je mogoče predstavljati, da je Zupan prispeval glasbo za opi- sano svečano reduto. Skladateljevo ime je na na- slovnici skrajšano v »Abbé J. R. S.«, ki pa ne pušča dvomov, da gre za Zupana. Dve leti pozneje, v začetku leta 1798, je Zupan pri dunajskem tiskarju Josephu Ederju objavil dve zbirki plesne glasbe, namreč osemnajst nem- ških plesov skupaj z obsežno kodo ter zbirko os- mih menuetov. Na naslovnicah poseben namen glasbe ni naveden. Založnik Eder je kmalu po natisu v časopisu Wiener Zeitung objavil oglas in občinstvo povabil k nakupu obeh plesnih zbirk. V opisu je dodal, da so plesi namenjeni za graške plesne prireditve oziroma so nastali za tamkaj- šnje redute.27 26 »Heute wurde[n] von einer Gesellschaft edler Men- schenfreunde bei einer aussergewöhnlichen Redoute zur Unterstützung der unglücklichen abgebrannten Friedberger zwei Einzüge gehalten. Diese Edlen überra- schten das Publikum bei einer Schlußgruppe des zwei- ten Kontratanzes mit einer gegen dasselbe gehaltenen Devise des Inhalts: ›Dank Euch, edle Menschenfreunde, im Namen Eurer leidenden Brüder!‹ Ein allgemeines, anhaltendes Bravourrufen scholl dieser würdigen Ge- sellschaft zum Lohne ihrer Bemühung für diesen erha- benen Zweck von allen Seiten entgegen. Die Einnahme soll über 840 fl. betragen haben.« Allgemeines europäi- sches Journal, str. 162. 27 Oglas v Wiener Zeitung, 17. 1. 1798, str. 153, se glasi: »Bey Jo- seph Eder, Kunst- und Musikalienverleger am Graben in der goldenen Krone sind ganz neu erschienen: 18 Deu- tsche Tänze mit Coda für die Grazer Redoute […] von V lokalnih časopisih iz najrazličnejših avstrij- skih mest se od poznega 18. stoletja v zimskih mesecih leto za letom vrstijo oglasi glasbenih založnikov, tiskarjev in trgovcev z muzikalijami ter bralke in bralce vabijo k nakupu natisnje- nih, redkeje tudi rokopisnih zbirk plesne glasbe. Ob vsesplošnem navdušenju prebivalstva nad plesnimi prireditvami izjemen razmah trgovanja s plesno glasbo ne preseneča. Iz sprva tržne ni- še se je kmalu razvila očitno donosna glasbena trgovina, saj so plesno glasbo imeli za kratkoživ in praviloma le eno sezono aktualen produkt. Av- torji plesne glasbe so bili pogosto skladateljsko dobro podkovani glasbeni ljubitelji, ki so vsako leto prispevali nove zbirke plesov. Te so glasbeni založniki, tiskarji in knjigotržci spretno spravljali v obtok. Glasba, ki so jo obiskovalci najprej sliša- li na plesnih prireditvah in redutah, je postajala vedno lažje dosegljiva širšim krogom, sčasoma pa so jo knjigotržci ponujali tudi že pred začetkom plesne sezone. Očitno je, da so ljubitelji glasbe – in teh je bilo v meščanskem okolju vse več – ple- sno glasbo za lastno zabavo igrali doma. Večina plesne glasbe poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja se je ohranila le v klavirskih izvlečkih. Stavki izva- jalsko-tehnično navadno niso zahtevni, hkrati pa so skladbe dovolj všečne in vabljive, da so lahko vselej znova vzbudile pozornost možnih kupcev. Uporaba motivov iz priljubljenih opernih arij, ki so jih skladatelji spretno vpletli ali pretvorili v plesne stavke, se zdi še posebej učinkovita tržna strategija. Nenaden razmah glasbenega založniš- tva in trgovanja z glasbo od zadnjega desetletja 18. stoletja dalje torej temelji predvsem na produk- ciji plesne glasbe in trgovanju z njo, pri čemer se založniki in trgovci niso zgolj odzivali na potrebe glasbe in plesa željnih uporabnikov, temveč so trende v glasbeni in plesni kulturi časa tudi nare- kovali in aktivno sooblikovali. V habsburških deželah raznolikost plesnih oblik že od druge polovice 18. stoletja ni bila rav- no odlika plesnih prireditev (tako imenovanih redut). Prav nasprotno, viri kažejo, da plemiči in meščani niso plesali dosti več kakor menuete in nemške plese, torej glasbeno-plesni obliki, ki se jima je posvečal tudi Zupan. Nemške plese so iz- vajali v parih, in ko so se jih plesalci enkrat na- učili, v nasprotju z vedno novimi in raznolikimi figurami skupinskih kontradans niso zahtevali ne posebnega vodenja plesnega mojstra ne poglob- ljenega plesnega pouka. Menuet, katerega brez- Jos. Rob. Suppan […] und 8 Menuette ebenfalls für die Grazer Redoute […].« Eder je Zupanovi zbirki še enkrat oglaševal v Wiener Zeitung, 31. 1. 1798, str. 293: »Suppan 8 neue Menuette, aus der Redout in Gratz« ter »[Suppan] 18 neue deutsche Tänze aus der Redout in Gratz«. 290 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo hibna izvedba je v dvornem okolju že od poznega 17. stoletja veljala za pokazatelja olikanosti in izo- brazbe ter bila vstopnica v ugledne sloje družbe, se je v plesnih dvoranah ohranil še celotno 19. sto- letje. Kljub temu je večina obiskovalcev plesnih prireditev ta otvoritveni ples jemala le za nujno zlo. Očividci so se že sredi 18. stoletja pritoževali nad slabo in pomanjkljivo izvedbo menueta, ka- terega koraki so sicer dokaj enostavni, njihova na- tančna izvedba, graciozna drža in gibanje telesa pa toliko bolj zahtevni.28 Izraz nemški plesi (Deutsche Tänze), kot se po- javi na naslovnici Zupanove zbirke, je nadpomen- ka, s katero so sodobniki glede na čas in okolje označevali celo vrsto parnih plesov, najsibo Länd- ler, Langaus, štajriš (Steirisch), Straßburger, občas- no tudi alemando (Allemande) in pozneje celo val- ček (Walzer). Vseskozi je obstajala tudi specifična in najpogosteje zastopana plesna oblika plesa Deutscher, za katero se v slovenski terminologi- ji nikoli ni uveljavil ustrezen izraz. Podobno kot nejasno poimenovanje te plesne oblike je ugan- ka ostal tudi njen koreografski potek. Medtem ko so pisci več desetletij do potankosti opisovali korake in koreografije menueta, opisi nemških plesov in predvsem Deutscherja niso niti zgovorni niti obsežni. Gotovo je le, da je ples potekal v treh poglavitnih figurah: plesanje s sočasnim preple- tanjem rok (Straßburger), vrtenje plesnega para okoli lastne osi in promenada parov po plesni dvorani. Nekoliko poenostavljeno bi lahko rekli, da se je iz osamosvojene figure vrtenja sčasoma razvil valček. Številne ohranjene notne izdaje Deutscherjev kažejo, da je ta ples združeval ele- mente različnih nemških plesov, saj se lahko po- 28 Witzmann, Der Ländler in Wien, str. 81. samični stavki znotraj enega niza v značaju dokaj razlikujejo. Nekateri stavki so na primer izrazito spevni in razloženi akordi pogosto spominjajo na značilno melodiko Ländlerja. Drugi so, ravno obra- tno, dokaj bučni in imajo akcentuirane neposre- dne ponovitve posamičnih tonov ter akordov. Pri Deutscherjih je izpričana pogosta uporaba trobil, predvsem trobent in rogov.29 Vse kaže, da so na prireditvah plesne stavke enega niza izvajali kot celoto in da med njimi ni bilo daljših pavz. Skupen obseg Zupanovih osemnajstih nemških plesov, vključno z obširno kodo, se zdi nenavaden le na prvi pogled, saj to- vrstne zbirke navadno ne presegajo šest ali osem plesnih stavkov. Primerjava z objavljenimi zbirka- mi drugih skladateljev iz tega obdobja pokaže, da je bilo tako visoko število nemških plesov v zad- njem desetletju 18. stoletja značilno predvsem za redute v Gradcu, kjer se obsežni nizi pojavljajo najpogosteje.30 Zbirke iz drugih mest imajo pra- viloma manj stavkov. Šest ali osem plesov v nizu se je v Gradcu uveljavilo po letu 1800, hkrati pa so obsežnejše zbirke izginile iz ponudbe graških založnikov.31 V začetku leta 1799 je ugledna dunajska založ- niška hiša Artaria & Comp. objavila Zupanove variacije za čembalo ali klavir na temo vokalne- ga dueta »Die Milch ist gesünder« iz opere Der 29 Podlesnik Tomášiková in Motnik, Laibacher Deutscher, str. 29–34. 30 Na primer Alois Matouš Cibulka: 16 Deutsche nebst Co- da, 1793; 17 Deutsche Tänze samt Coda, 1794 ali Friedrich Satzenhofen: 14 Redout-Deutsche samt großem Coda, 1796. Golob, Zum Verhältnis, str. 14. 31 Na primer zbirke skladateljev Franza Eduarda Hysla, Wenzla Mahofskega in Adalberta Schollerja. Golob, Zum Verhältnis, str. 15. Jožef Robert Zupan, prva stran variacij za čembalo ali klavir na temo vokalnega dueta »Die Milch ist gesünder« iz opere Der Spiegel von Arkadien Franza Xaverja Süssmayrja v dunajski izdaji založbe Artaria et Comp. (Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266; z dovoljenjem). 291 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo Spiegel von Arkadien Franza Xaverja Süssmayrja.32 Heroično-komična opera z govorjenimi dialogi po libretu Emanuela Schikanederja je premiero na odru dunajskega gledališča Theater auf der Wieden doživela novembra 1794. Delo danes sodi med domala pozabljene in redko izvajane operne stvaritve, v času nastanka pa je med občinstvom različnih mest doživelo nadvse pozitiven spre- jem in je za nekaj let zasenčilo celo Mozartove opere. Dobrega pol leta po dunajski premieri je Joseph Bellomo, impresarij graškega gledališča, opero konec junija 1795 uprizoril v Gradcu. Nje- na tamkajšnja priljubljenost in uspeh se zrcalita v več kot dvajsetih ponovitvah v naslednjih dveh letih.33 Lahkotnim in všečnim melodijam, ki jim ne manjka »avstrijskega« kolorita, je očitno še po- sebej uspelo nagovoriti graško občinstvo. V operi spremljamo dogodivščine dveh ljube- zenskih parov na idiličnem otoku Arkadija. Do- gajanje moti hudobni genij Tarkeleon, v potek pa se vmešavata tudi rimski bog Jupiter in njegova soproga, boginja Juno. Duet dobrovoljnih geni- jev Algathosa in Kalosa v finalu prvega dejanja je svarilo zaljubljencem, naj ne pijejo vina, ki ga je zastrupil Tarkeleon, temveč naj pijejo mleko, ki je bolj zdravo in čistejše od vina. Zupanove variacije so bile deležne celo jedr- nate recenzije v ugledni leipziški reviji Allgemeine musikalische Zeitung. Anonimni kritik skladate- lju priznava mojstrski pristop pri obdelavi teme, vendar predlogo označuje za banalno: »Poleg te- ga, da nepomembna tema vseh štirikrat ostane v 32 Založnik Artaria je oglas o izidu izdaje objavil 12. januar- ja 1799 v Wiener Zeitung. Prim. Weinmann, Vollständiges Verlagsverzeichnis Artaria, str. 49. 33 Fleischmann, Das steirische Berufstheater, str. 203–213. glavni tonaliteti, lahko – saj variiranju v Nemčiji ni konca – variacije, ki so zelo dobro napisane za ta instrument, mirne vesti pohvalimo. Za študij si zaslužita posebno priporočilo št. 9 in 10, kjer sta sopran in bas precej dobro obdelana in vodena v protipostopu. S tem vabimo gospoda opata [sic], da se naslednjič preizkusi v pomembnejši, bolj hvaležni temi, ki ji bo menda zelo kos.«34 Če vokalni duet obravnavamo ločeno, je oči- tek povsem upravičen. Süssmayrjev duet sestav- lja niz izključno štiritaktnih odsekov, ki so brez vsakršnih izjem postavljeni v le osnovna har- monska sosledja (tonika, subdominanta in do- minanta). Stavek brez vsakršnega moduliranja vseskozi ostaja v izhodiščni tonaliteti (B-dur). Gledano iz perspektive opernega finala bi stavek bržkone ocenili drugače. Duet je v resnici vokalni Ländler, ki se v opernem libretu povsem prilega vsebini in kontekstu dogajanja. Kot plesni stavek ne more imeti drugega od preproste harmonske zgradbe. Enostavna struktura izhodiščne predlo- ge skladatelja v resnici postavlja pred poseben iz- ziv ter od njega zahteva veliko mero invencije in raznolikosti. Zupanovim variacijam obojega go- tovo ne manjka, hkrati pa so izvajalsko-tehnično dokaj zahtevne. 34 »Abgesehen, dass das unbedeutende Thema alle vier- mal im Haupttone bleibt, so kann man – da des Variirens nun einmal in Deutschland kein Ende ist – diese Varia- tionen, die sie sehr gut für dies Instrument geschrieben sind, mit gutem Gewissen auszeichnen. No. 9 und 10, wo Sopran und Bass in der Gegenbewegung recht brav gegen einander gearbeitet sind, verdienen insbesonder- heit zur Uebung empfohlen zu werden. Wir fordern den Hrn. Abt hiermit auf, sich einmal mit einem bedeuten- deren, dankbarn Thema zu versuchen, das er vermuth- lich sehr gut bearbeiten würde.« Allgemeine musikalische Zeitung, maj 1799, stolp. 542. Naslovnica Zupanovih variacij na temo vokalnega dueta »Die Milch ist gesünder« v izdaji dunajske založbe Artaria et Comp. (Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266; z dovoljenjem). 292 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo Zupanove variacije je poleg dunajskega za- ložnika Artarie objavil graški tiskar in založnik Christian Friedrich Trötscher. Trötscherjeva iz- daja je v resnici le tako imenovana »naslovna izdaja« (nem. Titelausgabe ali Titelauflage). Kadar preostali ali neprodani izvodi neke izdaje dobi- jo novo naslovnico in se ta na trgu pojavi v novi preobleki, takšen glasbeni tisk imenujemo »na- slovna izdaja«. Razlogi in motivi za tovrstne trž- ne strategije so lahko različni, večinoma pa naj bi spremenjena naslovnica znova in bolje nago- vorila kupce ter vzbudila njihovo zanimanje. Na podobne primere v zgodovini glasbenega knji- gotrštva naletimo pogosto; »naslovne izdaje« so se pojavljale predvsem takrat, ko so založbe me- njavale lastnika. Takšne izdaje so najpogostejše pri delih slavnih skladateljev, saj je po njih vla- dalo dolgotrajno povpraševanje, založniki pa so skrbeli, da so se na glasbenem trgu pojavljale v vedno novih preoblekah. Tu in tam so založniki izdaje ponarejali in glasbene tiske tujih založb z lastno naslovnico preprodajali brez dovoljenja.35 Trötscherjeva izdaja Zupanovih variacij ima novo naslovnico, sicer pa gre za glasbeni tisk založbe Artaria. Notni del od prvotne izdaje odstopa v le enem pomembnem detajlu: nobena od osmih strani notnega tiska graške izdaje na spodnjem robu nima več številke tiskarske ploš- če (802). To lahko pomeni le, da je Trötscher od Artarie odkupil ali kako drugače prevzel bakre- ne tiskarske plošče, prekril vgravirano številko tiskarskih plošč in tako natisnil lastno izdajo. Če bi Trötscher prevzel preostale izvode, bi prvotna založniška številka ostala vidna oziroma bi jo mo- ral naknadno mehanično odstraniti. Na robovih 35 Drüner, Frühe Musikdrucke, str. 227–230. ni vidnih sledi radiranja (oziroma tako imenova- ne razure), pač pa so ponekod bežno opazne sle- di robov majhnih kovinskih ploščic, s katerimi je Trötscher prekril številko tiska na spodnjem robu. Možnost, da bi bila Trötscherjeva izdaja prvotna in bi Artaria prevzel in predelal preostale izvode, ne obstaja, saj se tehnična izvedba povsem sklada z drugimi glasbenimi tiski poznega 18. stoletja te napredne dunajske založbe. Točnega datuma Trötscherjeve izdaje ni mo- goče določiti. Založnikova najava glasbenega ti- ska se je pojavila šele maja 1804 v časopisu Grätzer Zeitung,36 vendar je mogoče sklepati, da je bila notna izdaja na voljo že nekoliko prej. V nekate- rih knjižnih objavah iz Trötscherjeve tiskarne se je kot priloga ohranil katalog njegovih knjižnih publikacij.37 Tiskani seznam je žal brez datuma objave. V katalogu so navedene Zupanove varia- cije, niso pa dodane letnice njihove objave. Vse druge oglaševane knjige so izšle v letih 1791–1801 in očitno je Trötscher katalog sestavil najpozneje okoli leta 1801. Na objavo variacij pred letom 1804 navsezadnje namiguje tudi posvetilo glasbenega tiska grofu Sigmundu Auerspergu, ki je umrl le- ta 1803. Posthumno posvetilo Auerspergu bi bilo seveda mogoče, vendar verjetno ne brez izrecne omembe te okoliščine. Četudi vzrokov za pojav »naslovne izdaje« zaradi pomanjkanja zgovornih virov ni več mo- goče pojasniti, je smiselno zastaviti vprašanje o 36 Grätzer Zeitung 73, 7. 5. 1804. 37 Na primer priloga v: Nauss, Bernhard Sebastian: Der er- fahrene und in allen Weinkünsten wohl unterrichtete Wein- händler […], Grätz: Chr. Fr. Trötscher, 1800, ali Lindau, Maria Catharina: Die steyermärkische Köchin oder Neues bürgerliches Kochbuch für alle Stände […]. Grätz: Christian Friedrich Trötscher, 1801. Naslovnica Zupanovih variacij na temo vokalnega dueta »Die Milch ist gesünder« v izdaji graške založbe Christiana Friedricha Trötscherja (Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266; z dovoljenjem). 293 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo možnih motivih. Mogoče je, da po Zupanovih klavirskih variacijah na Dunaju ni bilo velikega povpraševanja in si je skladatelj več uspeha obe- tal v Gradcu. Morda je bilo ravno obratno in je bi- la dunajska izdaja hitro razprodana, Artaria pa se za ponatis ni zanimal in je tiskarske plošče prodal Christianu Friedrichu Trötscherju. O prvotnih nakladah Zupanovih glasbenih tiskov in njihovi dejanski razširjenosti nasploh je mogoče le ugi- bati. Ker gre pravzaprav za uporabno in le kratek čas aktualno glasbo, v širšem kontekstu tedanje- ga glasbenega trženja pa skorajda že za množične proizvode, skromno število do danes ohranjenih izvodov ne preseneča. Zupanovi glasbeni tiski so se ohranili v enem ali največ dveh izvodih.38 Vse- kakor pa je bilo notne izdaje okoli njihovega da- tuma objave mogoče kupiti tudi v širšem nemško govorečem prostoru. Septembra in oktobra 1799 je na primer leipziška založniška in knjigotržna hiša Breitkopf & Härtel v prodajo ponujala Zupa- nove menuete, nemške plese in variacije.39 POSVETILA ZUPANOVIH GLASBENIH TISKOV Zupanova izdaja plesov Ritter-Einzug ni posve- čena nikomur in tudi natis klavirskih variacij iz dunajske založbe Artaria nima posvetila. Toliko bolj zanimivo je, da je graška izdaja tega dela pos- večena grofu Sigmundu Auerspergu (1757–1803). Ta je pripadal kranjski, znotraj te pa štajerski veji rodbine s pridevkom Kirchberg am Wald. O Si- gmundu Auerspergu je znano, da se je udejstvo- val kot pesnik in bil ljubitelj lepih umetnosti. Znan je tudi kot kronist javnopolitičnega dogaja- nja med francosko zasedbo Gradca leta 1797, ki ga je opisal v svojem dnevniku.40 Zbirko nemških plesov je Zupan posvetil würtemberškemu vojvodi Ferdinandu Frideriku Avgustu (1763–1834). Vojvoda je v avstrijski vojski dosegel visoke položaje ter se od leta 1797 kot general za Notranjo in Zgornjo Avstrijo pogosto zadrževal v Gradcu.41 Zupanovi menueti so pos- večeni Marijani (Maria Anna), grofici Attems, ki se je rodila 10. septembra 1752 v Ljubljani v stari kranjski rodbini baronov Gall-Gallenstein in se leta 1773 poročila s Ferdinandom Marijo grofom Attemsom-Heiligenkreuzem. V Gradcu je prebi- vala do smrti aprila 1839. Morda ni naključje, da je njen soprog, grof Attems, od leta 1794 deloval kot 38 Gl. prilogo. 39 Intelligenz-Blatt zur Allgemeinen Musikalischen Zeitung, 4. 9. 1799; 23. 10. 1799. 40 Preinfalk, Auerspergi, str. 153–155 in 502; Kratochwill, Sigi- smund’s Grafen v. Auersperg Tagebuch, str. 106–209. 41 Schels, Biographie, str. 158–159. direktor novoustanovljenega gledališča v Gradcu (danes Schauspielhaus Graz). Zupan je bil s to gledališko hišo očitno povezan in je za tamkaj- šnje plesne prireditve skladal plesno glasbo. Kot že število Zupanovih ohranjenih skladb tudi število posvetil ni dovolj reprezentativno, da bi bilo iz njih mogoče razbrati zanesljiva spoz- nanja o skladateljevem družbenem krogu. Kljub temu je očitno, da je Zupan svoja dela posvečal vidnim osebam javnega življenja v Gradcu in hkrati osebam iz vrst visokega plemstva. Med te- mi pogrešamo posvetilo članom družine grofov Saurau, ki je bila Zupanu, kot že omenjeno, očit- no posebej naklonjena. Iz posvetila na splošno ne izhaja, da sta skla- datelj in oseba, ki ji je neko glasbeno delo pos- večeno, gojila osebno poznanstvo, kaj šele prija- teljstvo. Skladatelji svojih skladb v resnici sploh niso mogli posvečati osebam po lastni izbiri in presoji. Predvsem visoko plemstvo takšnih pok- lonov ni brezpogojno sprejemalo, pač pa je priča- kovalo, da skladatelj (ali založnik) najprej zaprosi za njihovo dovoljenje. V postopek pridobivanja privoljenj so skladatelji pogosto vložili nemalo napora in potrpljenja in sploh je to za obe strani veljalo za nekakšno častitljivo beračenje. Glede na svojo darežljivost so se plemiči za skladateljev poklon navadno, vselej pa le po lastni presoji, zahvalili s finančnim darilom. Nikakor pa niso samodejno prevzemali stroškov za objavo neke- ga dela. Imena oseb, ki so jim skladbe posveče- ne, skupaj z njihovimi rodbinskimi in drugimi naslovi krasijo naslovnice glasbenih tiskov in na njih navadno zasedajo osrednje mesto. Posvetilo je pogosto celo bolj vpadljivo kot ime skladatelja. Predvsem za mlade in neuveljavljene skladate- lje je bilo posvetilo skorajda pomembnejše od finančnega izkupička, saj je ime blagorodne ose- be možnim kupcem sporočalo, da je notna izda- ja vredna pozornosti uglednih oseb in veljakov. Vse to je služilo utrjevanju položaja skladatelja v družbi in je bilo del premišljenih tržnih strategij. Posvetilo je kajpak tudi gesta določene naklonje- nosti in obojestranskega spoštovanja, pred tem pa si je smiselno zastaviti vprašanje, katere koristi v smislu privlačnosti notne izdaje na glasbenem trgu, zaslužka in ugleda je lahko takšno posvetilo prineslo skladatelju.42 ZAKLJUČEK Jožef Robert Zupan je zanimiva osebnost poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja ter je tako v umetniškem kot družbenem smislu vreden pozornosti širše javnosti. Čeprav ne njegov oh- 42 Podrobneje o tem: Beer, Musik, str. 366–372. 294 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo ranjen skladateljski opus ne arhivsko gradivo za rekonstrukcijo biografskega ozadja nista obsež- na, doslej dosegljivi podatki kažejo verziranega skladatelja, ki je svojo glasbeno izobrazbo naj- verjetneje pridobil v družinskem okolju. Zupan je v svojih delih presegel poznobaročni glasbeni jezik svojega očeta Jakoba Frančiška Zupana in skladal v slogu dunajskih klasikov. Njegove kla- virske variacije je mogoče označiti celo za doslej najzgodnejše tehtno klavirsko delo izpod peresa slovenskega skladatelja. Zupanova življenjska pot je ne nazadnje zgovoren primer tega, kakšna je bila usoda duhovnikov iz številnih razpuščenih samostanskih skupnosti, ki so bili zaradi reform cesarja Jožefa II. prisiljeni poiskati nove možnosti delovanja. Financiranje Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Razi- skave glasbene preteklosti na Slovenskem« (ARIS P6-0004), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Re- publike Slovenije. PRILOGA: ZUPANOVI GLASBENI TISKI IN NJIHOVA HRANIŠČA Ritter-Einzug und Kontretanz der Schwarzen vorgestellet den 2. Hornung, 1796. fürs FORTE-PIANO. vom Abbé J. R. S. Grätz, gedruckt bey Andreas Leykam, [1796]. Győr, Kapiteljski arhiv, glasbena zbirka (Káptalan Magán- levéltár Kottatára, Székesegyházi Kottatár, Káptalan domb). Salzburg, Mozarteum, Universitätsbibliothek, HistM- 1725. 12 Variations Pour le Clavecin où Piano Forte sur le Duo / die Milch ist gesünder/ tirè de l’Opera /der Spiegel von Arkadien/ Composèes par Mr l’Abbè JOSEPH ROB. SUPPAN. a Vienne chez Artaria et Comp. Třebon, Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266. Dessau-Roßlau, Stadtarchiv, S.9.1-368 (Musikaliensammlung Böttger). Douze Variations Pour le Clavecin ou Piano-Forte sur le Duo /Die Milch ist gesünder/ tiré de l’Opera /Der Spi- egel von Arcadien/ de Mr Süssmayr COMPOSÉES et DEDIÉES À MONISEUR LE COMTE SIGISMOND D’AUERSPERG CHAMBELLAN ET CONSEILLER DE S: M: L’EMPEREUR. par Mr l’Abbé Joseph Robert Suppau [sic] a Grätz chez Chretien Fréderic Trötscher. Libraire et Marchand de Musique. No. I. Třebon, Státní oblastní archiv v Třeboni, oddělení Český Krumlov, Sbírka hudebnin, 38-K26, krabice 266. Parma, Biblioteca Palatina, sezione musicale. ACHTZEHN DEUTSHE [sic] TAENZE MIT CODA im Auszuge fürs Clavier oder Piano forte, in Musik gesetzet und DEM DURCHLAUCHTIGSTEN PRINZEN FER- DINAND HERZOGEN ZU WÜRTEMBERG-TEK Gross-Kreutz des Militærischen Mariæ Theresiæ Or- dens: Kay- Königl. General Feldzeugmeister, Obris- tem Inhaber eines Regiments zu Fuss, und Comman- direnden Generalen in Inner- und Ober Oesterreich gewidmet von IOSEPH ROBERT SUPPAN. Wien bei Jos. Eder Kunst und Musikalienhaendler am Graben, [1798]. Österreichische Nationalbibliothek, Musiksammlung, MS27398. ACHT MENUETS im Auszuge fürs Clavier oder Piano forte in Musik gesetzet und DER HOCHGEBOHRNEN FRAU MARIANNE GRAEFINN VON ATTEMS GE- BOHRNEN FREYINN GALL VON GALLENSTEIN gewidmet von IOSEPH ROBERT SUPPAN. Wien bei Jos. Eder Kunst und Musikalienhaendler am Graben, [1798]. Österreichische Nationalbibliothek, Musiksammlung, MS27397. Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, XV 4995 (Q 20233). VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AT DAGS – Diözesanarchiv Graz-Seckau Personalakte Priester Suppan Joseph Pfarre Graz - Dom, Sterbebuch I (1786-1822) AT StiARein – Stiftsarchiv Rein Fond Landstraß, Korrespondenz NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA (Župnijski arhiv) Kamnik Matične knjige SI AS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 746, Cistercijanski samostan in državno gos- postvo Kostanjevica LITERATURA Allgemeines europäisches Journal. 1796. Dritter Band. Brünn: Joseph Georg Traßler, [1797]. Beer, Axel: Musik zwischen Komponist, Verlag und Pu- blikum. Die Rahmenbedingungen des Musikschaffens in Deutschland im ersten Drittel des 19. Jahrhunderts. Tutzing: Hans Schneider, 2000. Drüner, Ulrich: Frühe Musikdrucke als Zeugen authentischer Textentwicklung. Über den Um- gang mit Erst- und Originalausgaben im allgemei- nen. Robert Schumann und die französische Romantik. Bericht über das 5. Internationale Schumann-Sympo- sium der Robert-Schumann-Gesellschaft am 9. und 10. Juli 1994 in Düsseldorf (ur. Ute Scholz). Mainz: Schott, 1997, str. 219–233. 295 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo Eitner, Robert: Suppau, Abt Joseph Robert. Biogra- phisch-Bibliographisches Quellen-Lexikon der Musi- ker und Musikgelehrten der christlichen Zeitrechnung bis zur Mitte des neunzehnten Jahrhundert. 9. Band. Schein – Tzwiefel, Leipzig: Breitkopf & Härtel, 1903, str. 329. Fleischmann, Krista: Das steirische Berufstheater im 18. Jahrhundert. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1974. Flotzinger, Rudolf: Zu den Anfängen des sloweni- schen Musiktheaters. Slovenska opera v evropskem okviru. Ob njeni 200-letnici. Simpozij 20.–21. oktobra 1982 (ur. Dragotin Cvetko in Danilo Pokorn). Ljub- ljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982, str. 20–41. Gerber, Ernst Ludwig: Suppan (Joseph Robert). Neu- es historisch-biographisches Lexikon der Tonkünstler, welches Nachrichten von dem Leben und den Werken musikalischer Schriftsteller, berühmter Komponisten, Sänger, Meister auf Instrumenten, kunstvoller Di- lettanten, Musikverleger, auch Orgel- und Instrumen- tenmacher, älterer und neuerer Zeit, aus allen Natio- nen enthält. Vierter Theil. S – Z. Leipzig: A. Kühnel, 1814, stolp. 305. Golob, Andreas: Zum Verhältnis des Buchhandels zum Musikalienhandel um 1800. Das Beispiel der Grazer Buchhändler. Mitteilungen der Gesellschaft für Buchforschung in Österreich 1, 2006, str. 7–18. Hafner, Otfried: Aus dem Grazer Musikleben des Biedermeier. Blätter für Heimatkunde 51, 1977, str. 100–118. Höfler, Janez: Glasbenozgodovinske najdbe XVIII. in XIX. stoletja v Novem mestu. Kronika 15, 1967, št. 3, str. 135–148. Höfler, Janez: Tokovi glasbene kulture na Slovenskem od začetkov do 19. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970. Kratochwill, J[ulius]: Sigismund’s Grafen v. Auersperg Tagebuch zur Geschichte der französischen Inva- sion v. J. 1797. Mittheilung des Historischen Vereines für Steiermark 28, 1880, str. 106–209. Milkowicz, Wladimir: Die Klöster in Krain. Studien zur österreichischen Monasteriologie. Archiv für österreichische Geschichte 74, 1889, str. 261–486. Personalstand der Sekulär- und Regular-Geistlichkeit in der Seckauer-Diözese für das Jahr 1817. Abgeschlossen am 16. November 1816. [Graz: Verlag d. Ordinariats- -Kanzlei, 1816]. Podlesnik Tomášiková, Lidija in Motnik, Marko: Lai- bacher Deutscher after the Congress of Laibach. Muzikološki zbornik 57, 2021, št. 2, str. 5–64. DOI: https://doi.org/10.4312/mz.57.2.5-64 Pokorn, Danilo: Slovenski skladatelj Jakob Zupan. Radovi. Zavod za znanstveni rad HAZU Varaždin, 4 5 1990, str. 177–181. Popelka, Fritz: Geschichte der Stadt Graz. Band 1 mit dem Häuser- und Gassenbuch der inneren Stadt Graz. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1959. Preinfalk, Miha: Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005. Royko, Caspar: Einleitung in die christliche Religions- u. Kirchen-Geschichte, Prag: in der Widtmannischen Buchhandlung, 1788. Schels, Johann Baptist: Biographie des Herzogs Ferdi- nand von Würtemberg, Kaiserlich-Österreichischen Feldmarschalls. Wien: Braumüller und Seidel, 1841. Schubert, Ingrid: Musikalienbestände im Institut für Mu- sikwissenschaft der Universität Graz, 2. Teil. Tabulae Musicae Austriacae, 16. Wien: Verlag der Österrei- chischen Akademie der Wissenschaften, 2007. Stiasny, Ljudevit: Kamnik: zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg, 1894. Suppan, Wolfgang: Suppan (Supan) Josef Robert. Stei- risches Musiklexikon. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 2009, str. 701. Škrjanc, Radovan: Poskus slogovne opredelitve skladb – poskus njegove obravnave na primeru cerkvenih del Jakoba F. Zupana (I). Muzikološki zbornik 36, 2000, str. 68–72. Škrjanc, Radovan: Prispevek k dataciji rokopisov skladb Jakoba Frančiška Zupana. Muzikološki zbor- nik 34, 1998, str. 35–68. Škrjanc, Radovan: Vprašanje sloga v skladbah Jakoba Frančiška Zupana (magistrsko delo). Ljubljana, 1999. Umek, Eva: Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična. Publikacije Arhiva Slovenije, Inventarji, Samo- stanski arhivi, 1. Ljubljana: Arhiv Slovenije, 1974. Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola Ljubljanske (nad) škofije 1711–1824. Del 2: 1761–1824. Viri / Arhivsko društvo Slovenije, 39. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2016. Weinmann, Alexander: Vollständiges Verlagsverzeichnis Artaria & Comp. Wien: Krenn, 1978. Witzmann, Reingard: Der Ländler in Wien. Ein Beitrag zur Entwicklungsgeschichte des Wiener Walzers bis in die Zeit des Wiener Kongresses. Wien: Arbeitsstelle für den Volkkundeatlas in Österreich, 1976. Wurzbach, Constantin von: Suppan, Joseph Robert. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. Vierzigster Theil: Streezuwitz – Suszyncki. Wien: k. k. Hof- u. Staatsdruckerei, 1880, str. 328. 296 | kronika 72 � 2024 2 marko motnik |  spregledani skladatelj jožef robert zupan (1760–1819) in njegovo glasbeno delo SUMMARY Overlooked Composer Jožef Robert Zupan (1760–1819) and His Compositional Oeuvre Jožef Robert Zupan (Joseph Robert Suppan) was the son of the well-known composer Jakob Frančišek Zupan. He was born on 4 March 1760 in Kamnik, where he was baptised as Jožef Kazimir (Joseph Casimir). Whereas he most likely took his first lessons in music from his father, nothing is known about his further music education. Zu- pan entered the Cistercian Abbey in Kostanjevica na Krki (Mariabrunn in Landstraß) and assumed the monastic name Robert; however, there are no records about the year of his joining the monastic order. Around 1783, the Cister- cians in Kostanjevica sent him to Graz to pursue his stud- ies in theology, which he completed no later than 1788. In November of the same year, he was ordained subdeacon, deacon, and priest after Emperor Joseph II dissolved the monastic community two years earlier (in 1786). Rather than settle in Carniola serving as a priest, Zupan spent the rest of his life in Graz, where he died on 21 July 1819. The Diocese of Ljubljana issued him a letter of dismissal no earlier than 1799. Further biographical details are revealed in the pre- served petitions addressed at the Graz diocesan ordinar- iate, with which Zupan applied for a raise in his pension several times during the last decade of his life. He held no specific office in the Diocese of Graz, and he did not serve as a priest in any of its parishes or other church in- stitutions. He made his living as an independent educator and teacher, as is also evidenced by the appellative Abbé appearing next to his name on the title pages of some of his editions. Zupan appears to have been looked upon favourably by the Graz-based Counts of Saurau, and he undoubtedly spent the last years of his life in their palace on the Sporgasse. From 1794 onwards, he suffered from arthritis, which gradually prevented him from engaging in any kind of work assignments. Zupan left behind a modest music legacy comprising no more than five printed volumes, published at the end of the eighteenth century, of which one was released in two different editions. He contributed a dance music set un- der the title Ritter-Einzug und Kontratanz der Schwarzen, which was performed in February 1796 as part of a special charity dance event held at the Graz theatre. The work was published by the publisher Andreas Leykam in Graz. In 1798, the Joseph Eder’s publishing house in Vienna pub- lished two further collections of dance music to be per- formed as part of dance events at the Graz Redoutensaal: Eight Minuets and Eighteen German Dances (Deutsche). The three music prints are piano scores for dance music, originally intended for an orchestra or a chamber instru- mental ensemble. Only one of Zupan’s original piano pieces has been preserved—that is, his variations on the theme of the duet “Die Milch ist gesünder” from Franz Xa- ver Süssmayr’s opera Der Spiegel von Arkadien. Although the variations, published in 1799 by Artaria & Comp. in Vienna, show a high level of compositional skill, Zupan was nonetheless criticized for having selected a simplis- tic theme. Moreover, the composition certainly does not lack in invention and variety, and it is rather demanding in terms of technical performance. Years later, Zupan’s piano variations were also published by the Graz-based publish- er Christian Friedrich Trötscher, who, in essence, did noth- ing else but change the cover of the Vienna edition. Three out of five Zupan’s music editions feature ded- ications to Graz’s prominent personalities as well as to representatives of the high nobility: the German Dances were thus dedicated to Ferdinand Friedrich August, Duke of Würtemberg, the minuets to Countess Marianna At- tems-Heiligenkreuz, née Baroness Gall von Gallenstein, and Trötscher’s edition of variations to Count Sigmund von Auersperg. Whereas the dedications clearly attest to a considerable reputation that Zupan held in Graz’s social circles, they do not necessarily imply that he was a person- al acquaintance of the figures mentioned. More likely, the composer’s published collections point to his affiliation with the Graz theatre, for which he, at least on three occa- sions, contributed music for carnival dance events. kronika 72 � 2024 2 | 297–310 � mag. zgodovine, Slap pri Vipavi, Slovenija, neza.pregeljc@gmail.com 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.06 cc by-SA Neža Pregeljc� Deželna sadjerejska in vinorejska šola na Slapu pri Vipavi IZVLEČEK Prispevek predstavlja Deželno sadjerejsko in vinorejsko šolo na Slapu pri Vipavi. Za njeno ustanovitev je dal vipavski graščak Karel grof Lanthieri za 30 let v brezplačno uporabo prostore gradu na Slapu ter vsa pripadajoča zemljišča. Šola je bila ustanovljena 6. decembra 1872, s poukom pa je pričela 17. septembra 1873. Bila je prva kmetijska šola v deželi Kranjski, kjer so poučevali sadjarstvo in vinogradništvo v slovenskem jeziku. Učenci so prihajali z vseh koncev dežele. Na šoli so izvajali nedeljske tečaje za kmete, od leta 1882 pa tudi tečaje za ljudske učitelje, ki so nato znanje o kmetijstvu predajali učencem v ljudskih šolah. Po trinajstih letih, 30. septembra 1886, se je šola uradno preselila na Grm na Dolenjsko. KLJUČNE BESEDE kmetijske šole, sadjerejska in vinorejska šola na Slapu, Rihard Dolenc, vinogradništvo, sadjarstvo ABSTRACT PROVINCIAL SCHOOL OF FRUIT GROWING AND VITICULTURE AT SLAP NEAR VIPAVA The article presents the Provincial School of Fruit Growing and Viticulture at Slap near Vipava. To ensure its establishment in 1872, the Vipava landlord, Count Karl Lanthieri, offered it the castle at Slap with all the adjacent land to be used for thirty years free of charge. It was the first agricultural school in the province of Carniola that provided instruction on fruit growing and viticulture in the Slovenian language. Pupils came from all corners of the province. The school offered Sunday courses for farmers and from 1882 onwards also courses for teachers who then passed their knowledge on to pupils in the so-called Volksschulen (primary and lower secondary schools). In 1886, the school was moved to Grm in Lower Carniola. KEY WORDS agricultural schools, school of fruit growing and viticulture at Slap, Rihard Dolenc, viticulture, fruit growing 298 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi UVOD Nastanek prispevka je spodbudila 150. oblet- nica ustanovitve Deželne sadjerejske in vinorej- ske šole na Slapu leta 2023. 17. novembra istega leta smo v vasi Slap obletnico obeležili s predsta- vitvijo šole pred glavnim vhodom v grad oziroma nekdanjo šolo, ki stoji na »starem vaškem placu«, ter z okroglo mizo o stanju in izzivih kmetijskih šol in njihovega pomena za ohranjanje, prenos in razvoj kmetij. Jubilejno leto pa je Krajevna skup- nost Slap zaokrožila z zbornikom Slap skozi čas, v katerem so poleg prispevka o šoli predstavljene tudi druge tematike s področja kmetovanja v pre- teklosti in izzivi, ki pestijo kmetijstvo, še posebej vinogradništvo in vinarstvo, v sodobnosti.1 V prispevku so s pomočjo različnih virov predstavljeni začetki Deželne sadjerejske in vi- norejske šole na Slapu, njeno delovanje ter razlo- gi, ki so vplivali na selitev šole na Grm leta 1886. Osnova raziskave je bilo gradivo Deželnega zbora in odbora za Kranjsko, shranjeno v Arhivu Repu- blike Slovenije (SI AS 38), podkrepljeno s časopi- snim gradivom in zapisi v Obravnavah kranjskega deželnega zbora. RAZMERE NA AGRARNEM PODROČJU V 19. STOLETJU Z zemljiško odvezo leta 1848 je bilo konec fev- dalnega sistema.2 Osvobajanje kmetov zagotovo sodi med najpomembnejše procese v evropski zgodovini. Ta proces je bil dolgotrajen in od deže- le do dežele po Evropi drugačen. Kmetijstvo se je kot pridobitna panoga umestilo v liberalno tržno gospodarstvo.3 Zakon o zemljiški odvezi z dne 7. septembra 1848 ter patent o dopolnitvah in specifikaciji tega zakona z dne 4. marca 1849 sta pravno osvobodila kmete.4 Omogočila sta jim, da so odkupili zem- ljo oziroma zanjo plačali posebno odškodnino, s čimer so postali njeni edini lastniki.5 Simon Ru- tar je menil, da so bili prehitro osvobojeni in da bi se morali počasneje privaditi na nove razme- re.6 Celoten postopek zemljiške odveze so zaradi 1 STA: Na Slapu obeležili 150-obletnico prve kmetijske šo- le s slovenskim učnim jezikom v deželi Kranjski (https:// www.sta.si/3237228/na-slapu-obelezili-150-letnico-prve- -kmetijske-sole-s-slovenskim-ucnim-jezikom-v-dezeli- -kranjski (dostop: april 2024)); Slap skozi čas – zbornik ob 800. obletnici prve pisne omembe vasi: Moja občina Vipava (https://www.mojaobcina.si/vipava/novice/slap- skozi-cas---zbornik-ob-800-obletnici-prve-pisne-omem- be-vasi.html (dostop: april 2024)). 2 Maček, Zgodovina, str. 190. 3 Rösener, Kmetje, str. 224. 4 Zgodovina Slovencev, str. 461. 5 Devetak, Gospodarska kriza, str. 285. 6 Rutar, Poknežena grofija, str. 109–110. pristranske zakonodaje izvajali tako, da so imeli od tega največ koristi lastniki večjih posesti, zlas- ti veleposestniki. Srednjim in malim kmetom ter kajžarjem pa se je gospodarski položaj poslab- šal, saj so bili tesno povezani z izrabo servitutov, z odkupom in regulacijo pa so večinoma dobili majhne parcele ali prenizko obračunane odkup- ne vsote. To je tudi eden od vzrokov propadanja slovenskega kmeta.7 Na slab položaj slovenskega kmeta so vpliva- le še druge novosti v gospodarstvu. Prva je bila dograditev železnice, ki je leta 1857 Trst povezala z Dunajem. Promet se je tako preusmeril na žele- znico in med kmeti povzročil preplah. Težki ča- si so nastopili za furmanstvo proti Reki in Trstu, ladjedelstvo in pomorstvo, založništvo itd.8 Dotok cenejših surovin in izdelkov iz drugih evropskih dežel in celo drugih celin je vplival na cene do- mačih izdelkov.9 Tudi na slovenskem ozemlju se je začelo obdobje modernega tržnega gospodar- stva. Tako so se morali rokodelci, kmetje in mali podjetniki podati v boj za trg in kupce.10 V dveh desetletjih po zemljiški odvezi so se na vsem slovenskem ozemlju pokazale določene slabosti. Kmetje so sicer res postali samostojni gospodarji na svojih posestvih, niso pa poznali načinov gospodarjenja v kapitalističnem svetu. V novih razmerah so bili izpostavljeni novemu svetu blagovnega in denarnega trga, kjer vča- sih svojih pridelkov skoraj niso mogli prodati. Ker so morali davke in obroke zemljiškoodve- znega dolga plačevati sproti, so se zadolževali. Manjši kmečki posestniki, ki so prevladovali v slovenskem prostoru, niso bili dovolj močni, da bi vzdržali konkurenco na liberaliziranem trgu kmetijskih pridelkov. Zaradi novega železniške- ga omrežja so ceneni kmetijski pridelki iz drugih avstro-ogrskih dežel (Galicija, Češka, Madžarska, Romunija) in tujine preplavili vso državo. Po na- čelih proste trgovine je bil dovoljen uvoz, zlasti žita iz Rusije in Kanade, ki je bilo cenejše. Začela se je agrarna kriza.11 Značilnost slovenskega prostora je bila dro- bitev posesti po določilih dednega zakona iz leta 1869.12 V tem obdobju se je število kmečkega pre- bivalstva začelo zmanjševati, v devetdesetih letih pa se je začelo množično izseljevanje »odvečne- ga« kmečkega prebivalstva, saj za vse ni bilo mo- goče zagotoviti zadovoljivih življenjskih razmer. 7 Zgodovina Slovencev, str. 463. 8 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 95; Granda, Gospo- darske krize, str. 27–45. 9 Granda, Gospodarske krize, str. 45. 10 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 64. 11 Maček, Zgodovina, str. 196. 12 Lazarević, Slovensko kmetijstvo, str. 20. 299 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi Migracijski tok se je usmeril predvsem v druge evropske države in Združene države Amerike.13 Počasna sta bila tudi modernizacija ter prev- zemanje novih postopkov in tehnik v kmetij- stvu, tudi v vinogradništvu, ter rast izobrazbene ravni prebivalstva. Za to je bilo krivo predvsem osnovno šolstvo, ki se je začelo učinkoviteje raz- vijati šele po sprejetju nove zakonodaje leta 1869. Načrt reforme šolstva po revoluciji je ostal le na papirju, ponekod se je šolstvo še poslabšalo. Pred zemljiško odvezo so podeželske šole podpirali tu- di zemljiški gospodje, po njej pa je ta vir denarja usahnil. V šolah so poučevali slabo izobraženi učitelji, ki so se borili z revščino in iskali najraz- ličnejše načine za dodaten zaslužek.14 VINOGRADNIŠTVO V ZGORNJI VIPAVSKI DOLINI V 19. STOLETJU Temelja kmetijstva v Zgornji Vipavski dolini sta bila nekoč in sta še danes vinogradništvo in sadjarstvo. Na Goriškem, Vipavskem in v Istri so trto pogosto sadili na njivo ter ob drugo sadno drevje. Slednje je bilo namenjeno opori vinske trte – to nalogo so kasneje opravljali leseni koli. Glede na jožefinski kataster je bilo na Kranjskem zgolj 1,0 % vinogradov in 1,3 % njiv s trtami.15 Na- tančnejše gradivo najdemo v franciscejskem ka- tastru. V deželi Kranjski je bilo 9.639 ha ali 1,0 % vinogradov ter 1.518 ha oziroma 0,2 % njiv s trto. Travnikov s sadnim drevjem je bilo 5.634 ha ali 0,6 %, pašnikov s sadnim drevjem pa 661 ha ali 0,1 %. Največ je bilo gozdov – 42,9 % oziroma več kot 400.000 ha.16 Natančnejših podatkov za ob- močje Zgornje Vipavske doline ni. Zasajanje trt na njivah izhaja že iz zgodnjega novega veka. Zasajanje novih vinogradov je bilo na račun pridelovanja žita prepovedano s paten- tom iz leta 1730. Proti koncu 18. stoletja so bile za nedovoljeno zasajanje vinogradov zagrožene kazni.17 Do bistvenejših sprememb v vinogradništvu je prišlo v prvih desetletjih 19. stoletja, ko so se na novo organizirane kmetijske družbe začele bolj posvečati tudi tej kmetijski panogi. Naprednejši vinogradniki so iskali nove poti do boljših rezul- tatov. Vinogradništvo primorskega območja je bi- lo na splošno, v primerjavi s spodnještajerskim, primitivnejše. Prevladovali so mali kmečki vino- gradi s starimi, konservativnimi načeli obdelova- 13 Lazarević, Slovensko kmetijstvo, str. 20. 14 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 41–43. 15 Njiv je bilo 15,9 %, travnikov 17,2 %, ribnikov 24 %, paš- nikov manj kot 1 %, grmovja, vrtov in gozdov pa 39,6 % (Valenčič, Vrste zemljišč, str. 138). 16 Valenčič, Vrste zemljišč, str. 139. 17 Valenčič, Vinogradništvo, str. 294. nja in kletarjenja.18 Na Vipavskem je začel duhov- nik in vinogradnik Matija Vrtovec (1784–1851) že v štiridesetih letih 19. stoletja uvajati naprednejše vinogradništvo, s katerim je seznanjal druge vi- nogradnike. Znanje in nasvete o dobrem vino- gradništvu in kletarstvu je strnil v delu Vinoreja.19 Trto so začeli saditi na območjih, ki so bila za kulturo trte primerna. Kljub temu pa se je v prvih desetletjih 19. stoletja vinogradniška površina v vseh vinogradniških okoliših povečala. Na Vipav- skem je bilo po franciscejskem katastru 1.004 ha vinogradov, poleg tega je bilo še 1.520 ha njiv za- sajenih s trtami.20 Dodatna težava, ki je v drugi polovici 19. stole- tja pestila vinogradnika, so bile trtne bolezni, ki so se vrstile druga za drugo. Vinsko trto je v 19. stoletju začelo napadati več bolezni tujega ozi- roma ameriškega izvora. Prva je bila pepelasta plesen vinske trte, ki se je na slovenskem ozem- lju pojavila leta 1851. Uničevali so jo z žveplom v prahu.21 Leta 1880 se je na Slovenskem pojavila peronospora vinske trte, na katero žlahtna evrop- ska vinska trta ni bila pripravljena. Zatirali so jo z modro galico, na letino pa je vplivala še posebej v vlažnih letih.22 Škodljivec, ki je povzročil propad starega vinogradništva, ki je temeljilo na vinski trti na lastnih koreninah, pa je bila trtna uš.23 USTANAVLJANJE KMETIJSKIH ŠOL S terezijanskim občnim šolskim redom je bi- la leta 1774 uvedena šolska obveznost, vendar je bilo v prvi polovici 19. stoletja še malo otrok de- ležnih šolskega pouka. Poučevanje kmetovanja je bilo redko v šolskem načrtu, saj mnogo ljudskih učiteljev ni poznalo tega področja. Pred zemljiško odvezo je bil kmetijski pouk namenjen predvsem izobražencem.24 Leta 1850 je kmetijsko šolstvo prevzela drža- va. Po zemljiški odvezi se je pojavilo vprašanje strokovne izobrazbe nekdanjih podložnikov. Mi- nistrstvo za poljedelstvo je Kranjski kmetijski družbi svetovalo, naj poskrbi za slovensko učno literaturo o kmetijstvu. Do pouka o kmetovanju v osnovnih šolah sicer ni prišlo, je pa leta 1854 izšla knjiga Janeza Zalokarja Umno kmetijstvo in gospodarstvo. Odbornik kmetijske družbe Josip Orel in naravoslovec Karel Dežman sta leta 1849 uvedla slovenski kmetijski tečaj. Leto kasneje je Kranjska kmetijska družba na pobudo ministr- 18 Valenčič, Vinogradništvo, str. 295. 19 Kralj, Matija Vrtovec, str. 112. 20 Valenčič, Vinogradništvo, str. 296. 21 Maček, Uvajanje, str. 134. 22 Maček, Uvajanje, str. 138. 23 Maček, Uvajanje, str. 152. 24 Valenčič, Organizacije, str. 544. 300 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi stva za poljedelstvo ustanovila kmetijsko šolo za kmečke sinove. Zasnovana je bila kot triletna šo- la in je potekala v slovenskem jeziku; prvo leto je bilo namenjeno teoretičnemu, naslednji dve leti pa praktičnemu pouku. Kmetijska družba je leta 1863 šolo opustila. Leta 1840 je dežela Štajerska uredila poskusno posestvo pri Gradcu, kjer so kmečke sinove praktično poučevali o vinarstvu, sadjarstvu in vrtnarstvu.25 Avstrijski kmetijski kongres leta 1849 je skle- nil, da bi morala osnovna šola dajati osnovno znanje tudi o kmetovanju. To je bilo uvedeno kot učni predmet na učiteljiščih. Vendar je bil ta pouk preveč teoretičen, da bi dal prave rezultate. Učitelji na ljudskih šolah naj bi učencem vzbujali veselje do kmetovanja. Šolska uprava je vzpodbu- jala pripravo drevesnic in šolskih vrtov. Poučevali naj bi tudi vinogradništvo, čebelarstvo in gojenje sviloprejk, vendar v »izrednih urah«.26 Pozitivna izjema med ljudskimi učitelji je bil Anton Pegan, ki je med letoma 1879 in 1894 deloval na Planini pri Ajdovščini. Pomembno vlogo je imel pri ra- zvoju kmetijstva na vasi s poučevanjem na šol- skem vrtu, kjer se je mladina učila naprednega kmetovanja.27 Več zanimanja za kmetijsko šolstvo je država pokazala v drugi polovici šestdesetih let 19. sto- letja, ko je bilo ustanovljeno novo ministrstvo za poljedelstvo. Sistematična organizacija pouka je bila razdeljena na tri stopnje: na nižje, srednje in visoke kmetijske šole. Pobudo za kmetijske šole so dajale kmetijske družbe, vzdrževale pa so jih dežele. Leta 1866 je bila ustanovljena dveletna kmetijska šola v Celovcu, leto kasneje pa triletna kmetijska šola v Grottenhofu pri Gradcu. Leta 1867 je bila s pomočjo goriške kmetijske družbe ustanovljena dveletna kmetijska šola v Gorici. Pouk je bil v slovenskem in italijanskem jeziku. Najprej je delovala kot srednja šola, leta 1876 pa je bila spremenjena v nižjo kmetijsko šolo. Leta 1879 sta bila slovenski in italijanski upravni oddelek ločena, vsak s svojim ravnateljem in učnim ose- bjem. Leta 1872 je štajerski deželni odbor v Ma- riboru ustanovil dveletno vinarsko in sadjarsko šolo z nemškim učnim jezikom. Končno je leta 1873 na Slapu pri Vipavi pričela delovati dveletna sadjarska in vinarska šola s slovenskim učnim je- zikom, ki se je po trinajstih letih (1886) preselila na Dolenjsko, na Grm pri Novem mestu.28 25 Valenčič, Organizacije, str. 545. 26 Valenčič, Organizacije, str. 546. 27 Fakin Bajec, Vaški učitelj, str. 36. 28 Valenčič, Organizacije, str. 544. USTANOVITEV DEŽELNE SADJEREJSKE IN VINOREJSKE ŠOLE NA SLAPU PRI VIPAVI Kranjski deželni zbor je leta 1866 razpravljal o ustanovitvi stalnih kmetijskih šol na Kranjskem. Zavzemal se je predvsem za specialno sadjarsko in vinarsko šolo s poukom sviloreje in čebelarstva na Dolenjskem ter za gozdarsko šolo na Gorenj- skem in Notranjskem, pozneje pa naj bi ustanovili popolno kmetijsko šolo. Dežela bi za dve šoli vze- la v najem ustrezna posestva. Na podlagi sestan- ka dolenjskih veleposestnikov 15. septembra 1867 so lastniki za kmetijsko, sadjarsko in vinarsko šolo ponudili Grm in Pogance pri Novem mestu, Stari grad na Trški gori, Vinji vrh pod Gorjanci in metliško graščino. Po predračunu bi samo za ustanovitev in opremo sadjarske in vinarske šo- le potrebovali 5.600 gld (goldinarjev). Zaradi po- manjkanja denarja je deželni odbor ustanovil le gozdarsko šolo na Snežniku.29 Od sklepa do dejanske ustanovitve slovenske kmetijske šole na Kranjskem je minilo več kot sedem let. Vlada je obljubljeno državno pod- poro 3000 gld izplačala šele leta 1872. Mnenja o ustanovitvi pa so se prav tako razlikovala. Politič- na skupina, zbrana okoli Janeza Bleiweisa, se je potegovala za splošno kmetijsko šolo v Ljubljani, gimnazijski profesor in vodja Botaničnega vrta v Ljubljani Valentin Konšek se je zavzemal za to, da kmetijstvo še naprej ostane učni predmet na gim- naziji, nemška večina s Karlom Dežmanom na čelu pa je nasprotovala šoli s slovenskim učnim jezikom. Nazadnje so se odločili sprejeti ponud- bo grofa Karla Lanthierija, ki je v brezplačen na- jem odstopil grad in posestvo na Slapu pri Vipavi, hkrati pa so se z vitezom Langerjem dogovarjali za graščino Bršljin, kjer bi ustanovili sadjerejsko in vinorejsko šolo na Dolenjskem.30 Med glavnimi pobudniki in zagovorniki usta- novitve kmetijske šole na Vipavskem je bil politik in duhovnik Jurij Grabrijan. Bil je »vnet za stan kmetijski in za povzdigo njegovega blagostanja. Bil je najstarejši ud kmetijske podružnice vipavske in v prejšnjih časih tudi druzih društev, ki so pospeševali prospeh kmeta. On je tudi največ pripomogel, da so dobili Vipavci vinorejsko šolo na Slapu.«31 Šola na Slapu je bila ustanovljena 6. decembra 1872, otvoritev pa je potekala 17. septembra 1873.32 Obravnave kranjskega deželnega zbora podajajo izčrpna poročila o začetkih njenega delovanja. Tu 29 Maček, Strokovna, str. 98. 30 Maček, Strokovna, str. 99. 31 Kmetijske in rokodelske novice, 28. 6. 1882, str. 205. 32 Kmetijske in rokodelske novice, 9. 7. 1873, str. 1. 301 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi najdemo zapise od sprejetja sklepa, ustanovitve in začetkov delovanja šole do njene premestitve na Grm. Ob ustanovitvi šole je v poročilu deželnega zbora naslednji zapis: »Gospod grof Karol Lanthie- ri v Vipavi je pri občni skupščini kmetijske družbe v Ljubljani 24. novembra 1869. leta velikodušno izrekel, da svojo v deželne knjige vpisano grajščino na Slapu pri Vipavi za ustanovitev sadjerejske in vinorejske šole za Kranjsko deželo zastonj prepusti s tem pristavkom, da mu ozir nje ostane posestvena pravica. V poznejši izjavi od 1. februarja 1870. leta, ki so jo ž njim vred podpisali g. Franc Kavčič, tadanji predstojnik vipav- ske kmetijske podružnice, g. dr. Štefan Spazzapan in g. Venceslav Jaeger, grof Lanthieri izreka isto ter se kranjski kmetijski družbi zavezuje ne le grajščino na Slapu, ampak tudi druga svoja posestva na Slapu, ki niso grajščini pripisana, za ustanovitev omenjene sad- jerejske in vinorejske šole prepustiti na 30 let s pravico vknjiženja, da se razvidijo pravice, ki se izhajajo iz te izjave.«33 Zapisano je bilo, da je dal grof Lanthie- ri svoje posestvo na Slapu v brezplačno uporabo, v Obravnavah pa izvemo, da je dežela, ko je bilo vse pripravljeno in dokupljeno za delovanje šo- le, grofu plačevala najemnino. Dežela Kranjska je morala poskrbeti tudi za plačilo davkov ter drugih odhodkov, med drugim za plačilo vseh 33 Kmetijske in rokodelske novice, 29. 1. 1873, str. 1. delavcev, ki so ostali na posestvu. 34 Ob ustanovi- tvi so bili postavljeni tudi naslednji pogoji: če bi grof Lanthieri umrl, bi dežela njegovim dedičem plačevala najmanj 500 gld na leto, če pa bi dežela posestvo predala nazaj dedičem, bi bilo treba po- pisati in ovrednotiti inventar, dežela in dediči pa bi pokompenzirali njegovo vrednost.35 POSESTVO GROFA LANTHIERIJA NA SLAPU TER UPRAVA ŠOLE MED LETOMA 1873 IN 1886 »Grad stoji na jugo-zahodni strani vasi na Slapu, ktera ima okoli 800 stanovnikov; grad ima pri tleh 3 sobe, kuhinjo s hramom, 4 predkleti, klet za stikovanje, pod zemljo obokano klet, 5 hlevov, prostorno dvorišče, sredi njega vodnjak z neusahljivo pitno vodo; nad- stropje ima 12 prostornih sob z 1 predsobo. Tik gradu na južno stran je vrt za zeleničje; s tega vrta stopiš na njive, na kterih so v vrstah zasajene trte (plante) in med njimi sadno drevje.«36 Pred začetkom je bilo treba na gradu in posesti pripraviti vse potrebno za šolo. Uredili so prosto- re za osebje in učence, kuhinje, delavnice in kleti, 34 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1873–74), str. 374. 35 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1873–74), str. 376. 36 Petdeset let Kmetijske šole na Grmu, str. 48. Slap pri Vipavi (Zbirka razglednic Goriškega muzeja). 302 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi vodnjak na dvorišču so poglobili, da so pridobili večje količine vode. Načrt za obdelovanje zem- ljišč so pripravili za naslednjih deset let, do leta 1882. V teh letih so načrtovali postavitev zidov ter zasajanje trt in drugih nasadov. Te stroške naj bi pokrili iz dohodkov iz pridelkov na posestvu.37 Ob ustanovitvi šole na Slapu je v deželi nas- tal nov sklad. Vanj so se stekali vsi dohodki šo- le, s katerimi so se pokrivali njeni stroški. Ti pa so že v začetku presegali dohodke, zato je bilo določeno, da bo primanjkljaj pokrival deželni sklad. Sklad so poimenovali »zaklad oziroma sklad kranjske kmetijske šole na Slapu (nato: zaklad kranj- ske kmetijske šole na Grmu)«.38 Poleg stroškov, ki so nastali ob ustanovitvi šole, je država prispevala še 3000 gld, dežela pa iz deželnokulturnega sklada še 1000 gld. Vzdrževalne stroške so tako pokrivali z državnimi prispevki in deželnim denarjem. V trinajstih letih delovanja šole na Slapu je država prispevala 26.500 gld, dežela pa 29.388 gld. Tudi iz slapenske občine39 so pobirali 5 % doklade, ki je v obdobju trinajstih let znašala 809 gld 53 krajcar- jev (v nadaljevanju kr). Leta 1886 je končni račun pokazal 3673 gld 13 kr, kar je bilo začetno stanje grmske kmetijske šole.40 Posebni dogovori med grofom Lanthierijem so bili sklenjeni še leta 1877, ostale pravne zadeve – usklajevanje stroškov, dohodkov iz prodaje itn. – pa so se zavlekle še za nekaj let. Med stroške grofu Lanthieriju so zapisali vse davke in druga realna bremena za ohranitev šolskega posestva, posebej pa vse, kar so na zemljiščih obdelali, izboljšali in prekopali, ter tekoče gospodarske zadeve. Šolske- mu vodstvu je bilo ukazano, naj inventar loči na dva dela, na gospodarski in šolski inventar, ki pa ni bil več v domeni grofa Lanthierija.41 Ravnatelj šole in prvi učitelj je postal Rihard Dolenc, ki je na tem mestu ostal vse do preseli- tve šole na Grm na Dolenjsko. Leta 1873 je drugi učitelj postal Jože Kristan. Učitelja, ki je pouče- val praktični pouk na področju vinogradništva, so imenovali vincar oziroma vinogradnik. To je postal Anton Gvardijančič.42 V začetku februarja 1874 je kot sodar prišel na Slap Vaclav Kuthan.43 37 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1873–74), str. 378. 38 Narodnogospodarski vestnik, 10. 10. 1901, str. 96. 39 Grafenauer, Lokalna samouprava, str. 127. Slap je bil od leta 1869 občina, ki je spadala v sodni okraj Vipava in upravni okraj Postojna. 40 Narodnogospodarski vestnik, 10. 10. 1901, str. 96. 41 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1877), str. 322. 42 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1873–74), str. 380. 43 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1874), str. 152. Ta je januarja 1877 šolo zapustil, saj je bilo vodstvo prepričano, da zaradi vinogradniškega okolja, v katerem šola deluje, sodar ni potreben. Nadome- stil ga je vrtnar, učitelj, ki je poučeval praktični pouk na področju vrtnarstva, Josip Skala iz Se- miča (nekdanji učenec na šoli).44 V šolskem letu 1876/77 je drugi učitelj postal Franjo Žepič, ki ga je že leta 1878 nadomestil Gustav Pirc iz Kranja, vrtnarja Skalo pa marca istega leta Jožef Urban- čič. Ta je nadomestil tudi vincarja Antona Gvar- dijančiča, ki je septembra 1878 dal odpoved.45 V šolskem letu 1878/79 je službo vrtnarja opravljal Ivan Peče.46 V poročilu iz leta 1881 piše, da med 1. majem 1879 in 1. februarjem 1880 ter med 1. ok- tobrom 1880 in 1. avgustom 1881 šola ni imela uči- telja oziroma vrtnarja, ki bi poučeval praktično vrtnarstvo. Deželni odbor je nato plačo v oglasu za delo zvišal z 250 gld na 300 gld. Julija so delov- no mesto ponudili »v Kolsdorf pri Gradcu v privatni službi stoječemu vrtnarju Ivanu Webletu iz Spodnje Štajerske«, ki je službo nastopil 6. avgusta 1881.47 44 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1877), str. 334. 45 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1880), str. 360. 46 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1880), str. 366. 47 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1881), str. 214. Rihard Dolenc, ravnatelj Deželne sadje- in vinorejske šole na Slapu (dLib). 303 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi Leta 1881 je ljudske predmete in petje začel pou- čevati ljudski učitelj na Slapu Alojzij Lavrenčič, ki je prejel plačilo 150 gld. »Poduk v petji se je moral opustiti, ker slučajno niso imeli učenci ne v prvem in ne v drugem letu nobenega posluha.«48 Konec sep- tembra 1882 je šolo zaradi vstopa v vojsko zapustil drugi učitelj Gustav Pirc, zamenjal ga je Andrej Lenarčič. Od 1. februarja 1882 je bil vrtnar in vin- car Peter Vrisk. Med 10. novembrom 1882 in 31. oktobrom 1883 je delo vrtnarja opravljal nekdanji učenec Friderik Prinčič, 25. decembra pa je služ- bo vrtnarja nastopil France Weble.49 Leta 1884 je drugi učitelj postal Viljem Rohrman.50 ZEMLJIŠČA IN NJIHOVA NAMEMBNOST TER POSLOPJE GRADU NA SLAPU Učni prostori v gradu so bili šolska izba, knji- žnica, kasneje so postavili tudi vinarski muzej, kipelna klet, ki je bila v uporabi predvsem med trgatvijo, saj so bili tu stiskalnica, kadi za vino in druga oprema,51 vinska klet, tehnična delavnica za pripravo kisa, kuhanje žganja in sušenje sadja, druga delavnica za zimska opravila, kot je pripra- va semen in sadik, ter za spravilo orodja, klet za sadje in zelenjavo ter soba za sviloprejke.52 Praktični pouk je potekal v poskusnem vi- nogradu in drugih vinogradih, sejalnici, bota- nično-pomološkem vrtu, zelenjavnem vrtu in pri čebelnjakih.53 Vse te učilnice v naravi so bile na zemljiščih okrog vasi, ki so nosila ledinska imena: Mlac, Magajnovec, Bričovec, Dolga njiva, Keršla- novec, Poreče, Rebernik, Fakinovec, Majerija, Kal, Spitalerjevec in Brajdica.54 Leta 1873 so pripravili velik zelenjavni vrt, pod njim pa mali vrt s čebelnjaki. Zemljišče Brajdica so prekopali za sejalnico. Tu so leta 1876 posadili šparglje, pritlično sadno drevje in jagode, ki so jih kupili v sadjerejski in vinorejski šoli v Mariboru. Okrog te parcele so zasadili živo mejo iz murv, saj so v šoli poučevali tudi svilogojstvo. Nad dreve- snico so zasadili vodne breste ter robinje (akaci- jo).55 Zemljišče Kal so prekopali in pripravili za 48 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1882), str. 162. 49 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1884), str. 120. 50 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1884), str. 124. 51 Kipelna izhaja iz pridevnika kipélen – nanašajoč se na al- koholno vrenje. Grozdje, ki so ga po obiranju zmleli, je nekaj dni še vrelo oziroma kipelo v kadeh (https://www. fran.si (dostop: april 2024)). 52 SI AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko, šk. 1036. 53 SI AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko, šk. 1036. 54 SI AS 38 Deželni zbor in odbor za Kranjsko IX/3 (1869– 1883), šk. 1033. 55 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1877), str. 327. visoko sadno drevje, ki so ga pozimi požlahtnili, zemljišče pa zaokrožili z necepljenimi visokimi jablanami, ki so čakale na cepitev z različnimi sortami.56 Na parceli Magajnovec so zasadili zgodnjo sor- to modro portugalko. Leta 1876 so tu zasadili trto iste sorte, za katero so sadike kupili v Zisterdorfu v Spodnji Avstriji. Ker so te sadike slabše rasle, se je ravnatelj Dolenc prestrašil, da jih je morda napadla trtna uš. Preiskava je pokazala, da so se sadike med vožnjo preveč izsušile, zaradi česar so slabše pognale.57 Severozahodna lega vinograda je bila za pridelovanje grozdja sicer neugodna, vendar so bili na šoli prepričani, da bodo to po- manjkljivost nadoknadili s pravilno vzgojo trte. Sorta modra portugalka se je izvrstno izkazala za gojenje na slabših vipavskih legah, za pripravo vi- na in prodajo namiznega grozdja, saj je bila zrela že konec avgusta.58 Na vrhu Magajnovca so pos- tavili stražnico, ki je bila namenjena za stražo in varstvo grozdja pred krajo ter kot zavetje za učen- ce in delavce ob dežju.59 Tu sta se leta 1878 pojavili dve trtni bolezni: oidij in črna palež, zlasti slednja je uničila veliko pridelka.60 Zemljišče Keršlanovec je bilo namenjeno za »poskuševalni« vinograd. Tu so posadili več kot petdeset različnih vinskih sort. »Ta kos vinograda biti ima namreč tako zvani eksercirni vinograd, kajti v njem se bodo na novo došli učenci še le v režnji in vsem drugem delu še le izurili, pred ko se jim bode dovolilo, enaka dela v korist, ne pa škodo po druzih vinogradih opravljati. V tem kosu vinograda učili se bodo učenci tudi različne sorte grozdja spoznavati, v ta namen za- sadil se je ravno z različnimi sortami. Ako bi se tega kosa vinograda pri šoli ne imelo, bi se morali učenci režnje in tako dalje po druzih vinogradih vaditi, kjer bi pa veliko škodo delali, še celo ob času spoznavanja posameznih trtnih sort, katero se brez pokušavanja ne dá vršiti. Na druzih vinorejskih šolah nimajo te kaj ko- ristne naprave, želeti bi pa bilo, da bi se povsod vpelja- la.«61 V letih 1876/77 so tu posadili še črni muškat, rumeni muškat, sipo, ovčji repek, ošip, grgonec, kraljevino, modro frankinjo, hrustljavi španjol, rdeči španjol, beli burgunder in belo rebulo – skupaj več kot 3000 novih trt.62 56 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1873–74), str. 374. 57 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1876), str. 198. 58 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1878), str. 498. 59 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1878), str. 498. 60 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1878), str. 498. 61 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1875), str. 146. 62 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1876), str. 198. 304 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi Na zemljišču Majerija je bila trsnica. Tu so učenci posadili več tisoč trt. »V trtnico so posadi- li: 500 sipnih kovči,63 900 bele rebule kovči, 100 črne, 2300 pinelinih kovči, 50 muškata, 180 grganj, 200 er- mežije, 350 zelenovih, 2350 raznih.« Leta 1876 so tu začeli z novim načinom sajenja. Zemljo so pre- kopali in pustili počivati ter nato posadili sadike že jeseni in ne spomladi, kot so počeli prej. Novi način naj bi bil hitrejši, cenejši in zanesljivejši. V vrste ali plante so posadili dve najrodovitnejši sorti, sremsko slankamenico in sremsko rožico.64 Zemljišče Rebernik je postalo novi vinograd. Tu so posadili traminec in pinelo. Slednja se je izkazala za boljšo na tem zemljišču, traminec pa so zamenjali z »najplemenitejšo Vipavsko trto« zelenom.65 Na severni strani, ki je bila bolj iz- postavljena burji, so zasadili robinjo, kostanj in jesen. Drevje je ščitilo pred burjo, drevesa pa so bila namenjena tudi za kole v vinogradih.66 Na zemljišču Mlac so leta 1874 posadili vipav- sko sorto ermežijo. V Dolgi njivi so pripravili vinograd po francoskem načinu, vanj pa posa- dili modri burgunder, ki ga danes poznamo pod imenom modri pinot. Leta 1876 so tu posadili še modro frankinjo.67 Obe vrsti sta dobro rodili. Vi- no obeh sort so v šoli mešali skupaj.68 Na zemljišču Bričevec so leta 1876 posadili sor- to rulandec, na jugozahodni strani istega hriba pa zgodnjo sorto rumeno auguštano. To so sicer po- gosteje sadili na latnikih, vendar so s tem hoteli 63 Matija Vrtovec v Vinoreji piše, da so kolčí (kovčí) sadike brez korenine, bilfe pa sadike s koreninami. Po dveh letih pa so kolčí naredile koreninice in so jih posadili v vinograd (Vrtovec, Vinoreja, str. 39). 64 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1877), str. 327. 65 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1880), str. 366. 66 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1875), str. 148. 67 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1877), str. 327. 68 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1878), str. 498. pokazati, da jo je mogoče posaditi tudi v vinogra- dih in dobro prodati kot prvo grozdje. Vsako zemljišče je imelo svoj namen, v nasled- njih letih pa so opazovali obnašanje posameznih vinskih in sadnih sort. Če se je sorta izkazala za slabo, so jo zamenjali. Učenci so pomagali tudi pri drugih delih, na primer pri postavljanju zidu, pripravljanju poti itn. TEČAJI NA DEŽELNI SADJEREJSKI IN VINOREJSKI ŠOLI NA SLAPU Leta 1880 je vodstvo kmetijske šole na Slapu predstavilo idejo, da bi na šoli vpeljali praktični pouk za ljudske učitelje, ki so se praktično izo- braževali na področju kmetijstva. Vodstvo šole na Slapu je sporočilo, »da je mogoče take praktične tečaje, kateri se ji za povzdigo kmetijskega poduka na ljudskih šolah zelo vspešni zde, vpeljati na Slapski šoli, brez da bi pravi namen šole vsled tega trpel kako škodo in da v ta namen popolnem zadostuje učiteljsko osobje Slapske šole«. Ocenilo je, da se lahko takega tečaja udeleži od 15 do 20 ljudskih učiteljev. Stroške bi kril deželni sklad. S sklepom deželnega odbora so tako praktične šolske tečaje za ljudske učitelje uvedli tudi na sadjerejski in vinorejski šoli na Sla- pu. Za stroške prevoza, hrane in bivanja so name- nili 400 gld, ki so jih iz deželnega sklada prene- sli v proračun šole na Slapu. Spremenili so tudi čas šolskih počitnic, in sicer tako, da so odpravili 14-dnevne počitnice ob veliki noči in tiste konec šolskega leta, nove počitnice pa določili med 15. avgustom in 15. septembrom. Za hrano tečajnikov je bilo poskrbljeno v šoli. Tečaje so začeli izvajati poleti 1882.69 Po zaključku so učitelji prejeli spri- čevalo o obiskovanju pouka.70 69 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1881), str. 491. 70 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1882), str. 156. Glavna fasada gradu na Slapu na začetku 20. stoletja (hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici). 305 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi Leta 1883 je učiteljski tečaj potekal med 16. av- gustom in 5. septembrom. »Gospodje učitelji se niso le teoretičnega in praktičnega pouka marljivo udeleži- li, ampak so tudi pozneje naročili mnogo sadnih cepi- čev, divjakov, trt. Samo dva učitelja naročila sta blizo 24 tisoč trt, ključev, cepičev, naročevali so si pa vsi kar na tisoče.«71 Vaje v vinogradih in sadovnjakih so potekale zgodaj zjutraj, ob 5. uri. Sledil jim je zaj- trk. Takoj po njem, med 8. in 12. uro dopoldne, sta sledili predavanji ravnatelja in drugega učitelja. Med 12. in 3. uro popoldne so tečajniki imeli ko- silo in počitek. Med 3. in 5. uro popoldne sta sle- dili še drugi dve predavanji ravnatelja in drugega učitelja. Ravnatelj Dolenc je poučeval sadjarstvo, vinogradništvo, vinarstvo in zelenjadarstvo, drugi učitelj pa pravilno gnojenje, obdelovanje polja, pravilno gojenje senožeti ter glavna področja ži- vinoreje.72 Leta 1874 je šola začela izvajati nedeljske teča- je za kmete iz okolice. Ti so potekali ob nedeljah po dve uri, med 8. in 10. uro zjutraj.73 Nedeljskih tečajnikov je bilo vsako leto več, leta 1874 15, leta 1875 16, leta 1876 pa že 26 mladih in starejših gos- podarjev (čeprav jih je v tem letu tečaj zaključilo le 12).74 »Ravno nedeljskim učencem gre hvala, da se je veliko sovraštvo do šole zelo poleglo, da šteje danes namesto nasprotnikov že precej možatih zagovorni- kov, da so se njeni nauki že tudi sem ter tja realizira- ti začeli. – Zaradi velike koristi nedeljske šole se tudi v bodočnosti opustila ne bode.« Kljub temu v letih 1878/79 nedeljskega tečaja niso več izvajali, ker je imel ravnatelj Dolenc preveč drugega dela.75 Leta 1879 je omenjeno tudi popotno predava- nje ravnatelja Riharda Dolenca po Dolenjskem, kjer je med 4. in 20. novembrom predaval o vino- gradništvu in kletarstvu. Predavanja so potekala še v Radečah, Krškem, Leskovcu, Kostanjevici in Novem mestu. Napovedana so bila tudi v Črnom- lju, Semiču, Metliki in Trebnjem, vendar jih Do- lenc ni izvedel, ker se je moral vrniti v šolo na Sla- pu k rednemu pouku.76 UČENCI IN ŠOLSKA PRAVILA Učenci kmetijske šole na Slapu so se delili na 1) redne notranje učence, ki so bili deželni ali za- sebni štipendisti ter sta jim bila v šoli zagotovlje- na stanovanje in hrana, 2) redne notranje učence, ki so bili sami plačniki šolanja, zagotovljena pa sta jim bila soba in hrana v šoli, 3) redne zunanje učence in 4) izredne učence. Do deželne štipendi- 71 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1884), str. 120. 72 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1884), str. 121. 73 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1884), str. 121. 74 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1876), str. 194. 75 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1880), str. 366. 76 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1880), str. 366. je so bili upravičeni le sinovi iz ubožnih kranjskih kmečkih družin. Pri zasebnih štipendijah je upra- vičence določal ustanovitelj šole. Leta 1880, ko so se deželni finančni vložki za šolo na Slapu zmanj- šali z 2000 gld na 1500 gld, je deželni odbor sveto- val, da bi štipendije podeljevali tudi posamezni- kom »ne tako revnih gospodarjev«. Razmišljali so, da bi takšni fantje prevzeli domače posestvo ter naučeno uporabili na lastni kmetiji. Tisti iz rev- nejših družin, ki mogoče še lastne kmetije niso imeli, so namreč službo velikokrat iskali v tujini.77 Učenci so morali biti stari vsaj 16 let, »čvrste- ga« zdravja in lepega vedenja, izkazati pa so mo- rali tudi dober uspeh iz ljudske šole. Tisti, ki so plačevali šolanje, so morali predložiti pisno izjavo za plačevanje. Izredni učenci niso potrebovali po- sebnih dokazil. Deželnih štipendij je bilo za osem učencev na letnik, vsak je dobil po 120 gld. Tega denarja pa učenci niso dobili »v roke«, ampak so se za to vsoto udeležili šolanja, dobili pa so še hra- no in sobo. Knjige, papir in druge pripomočke so si morali vsi učenci priskrbeti sami.78 Šolanje je trajalo dve leti. Šolsko leto se je pri- čelo 1. novembra in končalo 31. oktobra. Počitnice so učenci imeli 12 dni okrog velike noči ter konec leta. Leta 1882 so počitnice premaknili na poletje, ko je potekal tečaj za ljudske učitelje, od sredine avgusta do sredine septembra. Konec vsakega šol- skega leta je potekala javna preizkušnja učencev, deželni odbor je takrat poslal svojega zastopnika, ki je poslušal končne izpite. Po končanih štirih semestrih je vsak učenec dobil šolsko spričeva- lo.79 Prvo preverjanje znanja prvih učencev šole je bilo 29. oktobra 1874. »Zbralo se je bilo od blizo in daleko mnogo radovednih poslušalcev, na ktere sta že red in snažnost v zavodu močen vtis naredila, lično in dvorno obnašanje učencev pa je pričalo, da najbo- lji duh tu vlada.« Rezultati učencev so bili odlični, pokazali so dobro teoretično in praktično znanje. Njihova zagnanost pa se je kazala že čez leto, saj so tudi ob nedeljah prostovoljno obiskovali šolo ter se po pouku praktično učili v vinogradih in sadovnjakih.80 Vsak letnik je bil razdeljen na dva semestra, prvi semester je potekal od 1. novembra do 30. aprila, drugi semester pa od 1. maja do 31. oktobra.81 V brošuri, ki je shranjena v Arhivu Republike Slovenije, so popisani in opisani vsi predmeti, ki so jih poučevali v prvem in drugem letniku. Raz- lika v letnikih je bila predvsem ta, da so v prvem 77 SI AS 38 Deželni zbor in odbor za Kranjsko IX/3 (1880– 1881), šk. 1040. 78 SI AS 38 Deželni zbor in odbor za Kranjsko IX/3, šk. 1036. 79 SI AS 38 Deželni zbor in odbor za Kranjsko IX/3, šk. 1036. 80 Slovenec, 10. 11. 1877, str. 3. 81 SI AS 38 Deželni zbor in odbor za Kranjsko IX/3, šk. 1036. 306 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi poučevali vinogradništvo in vinarstvo, v drugem pa sadjarstvo. Kljub temu, da je bil učni jezik slo- venščina, je bil v šolah še vedno obvezen nemški jezik.82 V prvem semestru so poučevali vinogra- dništvo (trtorejo), kemijski opis vinske trte, vse o vinogradu, gnojenje, vzgoja vinske trte, žlahtnje- nje vinske trte, dela v vinogradih ter o škodljiv- cih in boleznih vinske trte. Sledilo je vrtnarstvo (zelenjadoreja) – kako urediti vrt, ga obdelovati, katero orodje uporabljati, gnojenje itn. V drugem semestru je sledilo vinarstvo in kletarstvo, kjer so učenci spoznavali dela v kleti in naprave ter se učili pasterizirati vino in delati peneče vino. V prvem letniku je bilo na vrsti tudi praktično in teoretično učenje o svilogojstvu. V drugem let- niku so sledili predmeti iz sadjarstva. Teoretič- no so se učili botanične opise sadnih dreves ter spoznavali bolezni sadja in škodljivce, praktično pa cepljenje dreves ter ureditev sadovnjaka, os- krbovanje sadnih dreves, »precepljenje« starejših dreves itn. V drugem letniku so poučevali tudi če- belarstvo. Med teoretične predmete so spadali še 82 SI AS 38 Deželni zbor in odbor za Kranjsko IX/3, šk. 1036. zemljemerstvo, risanje gospodarskega pohištva, orodja in strojev ter knjigovodstvo. V vsakem semestru pa so učenci nadaljevali s predmeti iz ljudske šole: pisanjem (»spisjem«), računstvom, veroukom in prej omenjenim nemškim jezikom.83 Med letoma 1873 in 1886 je kmetijsko šolo na Slapu obiskovalo 55 učencev. Prihajali so iz vi- pavskega okolja (Goče, Podnanos, Vipava itn.), širšega primorskega okolja (Trst, Col), Gorenjske (Podjele na Gorenjskem), Notranjske (Buje, Bri- tof, Sušica pri Pivki), največ pa iz Dolenjske in Be- le krajine (Črnomelj, Kandija pri Novem mestu, Vinica pri Črnomlju, Podpeč, Šentrupert).84 IZLETI IN RAZSTAVE DEŽELNE SADJEREJSKE IN VINOREJSKE ŠOLE NA SLAPU Šola na Slapu je organizirala tudi različne ek- skurzije. Te so bile dragocen vir praktičnega uče- nja, znanja in vedenja za učence. 19. junija 1877 so se učenci z ravnateljem Do- lencem odpravili na ogled vinogradov grofa Co- roninija v Kromberku, posestva deželne šole na Goriškem, vinogradov in graščine družine Ritter von Záhony v Monasteru pri Ogleju, »poskuše- valnih« vinogradov društva v Dornberku in dru- gih krajev na Primorskem. Oktobra istega leta so si ogledali tudi kolenaste stiskalnice Franca Kav- čiča v Podnanosu. Na mali šmaren, 8. septembra 1877, so učenci v Logu pri Vipavi predstavljali vse sorte grozdja, ki so rastle v Vipavski dolini, pa tudi 13 različnih staranih in svežih šolskih vin, za degustacijo ka- terih je bilo treba plačati. Obiskovalce so želeli seznaniti z več kot osemdesetimi sortami grozdja ter predstaviti, »kako vino se da po novem umnem šolskem načinu v Vipavski dolini sploh doseči«.85 O tej razstavi je nastal prispevek v časopisu Edinost. »Lepi mični slovenski napisi so vabili prijazno v pro- store, kjer je bilo okusno razstavljeno grozdje in vino za pokušanje«, piše v začetku. Avtor je še posebej poudaril slovenske napise, ki so obogatili razsta- vo. Učenci, ki so »v snažnej odpravi stregli«, so sami vodili predstavitve grozdja in vina ter odgovarjali na vprašanja obiskovalcev.86 Šola na Slapu se je predstavila tudi na razsta- vi leta 1883, ki jo je pripravila Kranjska kmetijska družba »o priliki slavnosti priredjene povodom šes- toletnice združenja vojvodstva Kranjskega s presvitlo vladarsko hišo«. Ob tej priložnosti je Kranjsko obi- 83 SI AS 38 Deželni zbor in odbor za Kranjsko, šk. 1036. 84 Petdeset let Kmetijske šole na Grmu, str. 48. 85 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1878), str. 492– 493. 86 Edinost, 22. 9. 1877, str. 2. Seznam učencev, ki so med letoma 1873 in 1881 obiskovali kmetijsko šolo na Slapu, in njihove dejavnosti po zaključku šolanja (Obravnave deželnega zbora Kranjskega, 1884, str. 128). 307 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi skal cesar Franc Jožef. Obiskovalcem so ponudi- li rdeča vina v sodčkih in bela v buteljkah. »Mej belimi vini je bilo tudi eno iz leta 1882, napravljeno iz polovice grozdja nemškega rizlinga, polovice pa ru- landeca. To vino je presvitli cesar Fran Josip, razstavo se svojim visokim pohodom počastivši, sam pokušal, ter se sledečim proti svojemu spremstvu izgovorjenimi besedami očitno pohvalil: 'Meine Herren, das ist ein vorzüglicher Wein, den empfehle ich Ihnen.' Zaradi te najvišje pohvale oddaje se zdaj to izborno vino imenu- je: 'Cesarsko vino'.«87 POJAV TRTNE UŠI IN SELITEV ŠOLE NA GRM NA DOLENJSKO Kljub dobrim rezultatom je vpis na šolo upa- dal. O tem so spregovorili na seji deželnega zbora 11. oktobra 1883. Vodstvo šole je ugotavljalo, da se zlasti dolenjski vinogradniki premalo udeležuje- jo šolanja oziroma v šolo ne pošiljajo svojih sinov ter da imajo popolnoma napačne poglede – to, kar učijo na šoli na Slapu, naj po njihovem mne- nju ne bi veljalo za Dolenjsko. Drugi vzrok za upad števila učencev je bila neprimerna lokacija šole, saj bi morala delovati tam, kjer je vinogra- dov največ, torej na Dolenjskem. Zato je vodstvo šole na seji predlagalo, naj se šola premesti na Dolenjsko.88 Šola je bila res postavljena na zahodni rob de- žele Kranjske, tako da si mnogi Dolenjci te poti in šolanja niso mogli privoščiti. Poleg tega je bi- la v bližini, v sosednji deželi Goriški in Gradiški, Kmetijska deželna šola v Gorici z italijanskim in slovenskim učnim jezikom in dvema letnikoma. Prav tako kot šola na Slapu je imela posebne teča- je za vinogradništvo in sadjarstvo, ki so trajali 14 dni, potekali pa so v italijanskem in slovenskem jeziku.89 Področje izobraževanja (vinarstvo in sad- jarstvo) je bilo za kranjske razmere preozko, kar je vplivalo na skromnejši obisk.90 Na selitev šole na Dolenjsko je pomembno vplival tudi pojav trtne uši. Trtna uš se je po Evro- pi širila že od okrog leta 1860 naprej. V avstrijskem delu Avstro-Ogrske se je najprej pojavila leta 1871 v Klosterneuburgu. Leta 1874 je dežela Kranjska tja poslala prav ravnatelja slapenske šole Rihar- da Dolenca, da bi pregledal napadene vinograde. Kot rešitev je predlagal zasaditev vinogradov z odpornimi ameriškimi sortami, ki bi jih cepili z evropskimi cepiči. Leta 1884 se je uš pojavila tudi na Kranjskem, natančneje, na Dolenjskem, v vasi Velika Dolina. »Česar se je bilo bati vsled bližine oku- 87 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1884), str. 122. 88 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1884), str. 26. 89 Kmetijske in rokodelske novice, 27. 3. 1878, str. 1. 90 Valenčič, Organizacije, str. 546. ženih štajerskih in hrvaških vinogradov zgodilo se je. Trtna uš se je našla v dolenjskih vinogradih ob desnem bregu Krke od Kostanjevice do štajerske in hrvaške meje. Poljedelsko ministrstvo je ukazom od 26. junija t. l. 1884, ukazalo naj se preiskujejo okuženi vinogra- di v Veliki Dolini, kjer je bila trtna uš konstatovana. /…/ Deželna vlada naznanivša ta ukaz poljedelskega ministerstva pa je dostavila, da po novejih poročilih flikosera ni samo v občini Velika Dolina, ampak tudi pri sv. Križi se našla in da je po mnenji izvedencev ves kraj ob Krki do meje okužen.« Deželni odbor je za mnenje o zajezitvi širjenja trtne uši prosil vodstvo Sadje- in vinorejske šole na Slapu. Svetovali so, naj vinograde dobro obdelujejo ter sadijo ameri- ške trte, ki so odporne proti trtni uši.91 Dolenc je še predlagal, naj na Dolenjskem vzpostavijo posebno ustanovo za vzgojo ameriš- kih trt. Sprva so njegov predlog vzeli le na znanje, saj se vsa stroka še ni strinjala s tem, da je ameri- ška trta res odporna na trtno uš. Leta 1885 pa se je mnenje spremenilo v prid zasajanja »ameri- kank«.92 Glavni razlog hitre selitve šole je tako bil pojav trtne uši prav na Dolenjskem, ki je hitro in nujno potrebovala strokovno pomoč. Na seji deželnega zbora 14. oktobra 1884 so tako sklenili na Dolenjskem ustanoviti vino- in sadjerejsko šolo z enakim programom in statuti, kot jih je imela šola na Slapu. Deželnemu odbo- ru so naročili, naj poišče »pripravno« posestvo za nakup ali najem, ministrstvo za poljedelstvo pa je določilo vsoto za ustanovitev in vzdrževanje te šole. »Ko se ustanovi vino- in sadjerejska šola na Do- lenjskem, ima Slapska vino- in sadjerejska šola neha- ti, ves njen inventar je porabiti za novo-osnovano šolo na Dolenjskem, kamor je premestiti učno in pomočno osobje iz Slapa. Deželni odbor se pooblaščuje pogajati se z lastnikom Slapske grajščine gosp. Grofom Karo- lom Lanthieriem zastran tega, da bi ostalo na Slapu zgledno gospodarstvo s praktičnim podučevanjem o vino- in sadjereji.«93 Na Dolenjskem je bilo treba hitro reagirati na širjenje trtne uši. Uredili so matični vinograd za pridelovanje ameriških ključev, podlag in cepičev žlahtne vinske trte za vzgojo trsnih cepljenk, ki so jih razdeljevali med revne vinogradnike. Nova deželna šola na Grmu je z vinogradom in trsni- co postala središče obnove vinogradov na Kranj- skem.94 Po zadnjem izpitu na slapenski šoli, 30. sep- tembra 1886, se je ta začela seliti na Grm. Na ta dan je bila odkrita črna marmorna spominska 91 Obravnave deželnega zbora Kranjskega (1884), str. 26. 92 Seručnik, Podzemeljska pošast, str. 26. 93 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1885–1886), str. 463. 94 Seručnik, Spopad, str. 368–369. 308 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi plošča, ki jo je deželni odbor postavil nad vrata gradu na Slapu in še danes opominja na kratek, a pomemben del agrarne zgodovine dežele Kranj- ske, ki je potekal v majhni zgornjevipavski vasi. Viskorodni gospod Karl grof Lanthieri Podaril je ta grad in pripadajoča zemljišča brez- plačno Kranjski deželi za deželno vinarsko in sad- jarsko šolo. Dne 18. septembra 1873. leta se je šola otvorila, a dne 30. septembra 1886. po trinajstletnem plodonosnem delovanji zatvorila vsled preselitve na Dolenjsko. V znamenje hvaležnosti Kranjska dežela. ZAPUŠČINA SADJEREJSKE IN VINOREJSKE ŠOLE NA SLAPU V ZGORNJI VIPAVSKI DOLINI Šola se je leta 1886 preselila na Grm na Do- lenjsko, vendar je na Slapu in v celotni Zgornji Vipavski dolini pustila pomemben pečat. Ko je bilo z zakonom o pridobitnih in gospodarskih društvih z dne 9. aprila 1873 mogoče ustanoviti posojilna in kreditna društva,95 je prva zadruga na Vipavskem, zadruga vipavskih sadjarjev, nas- tala leta 1889 prav na Slapu pri Vipavi, leta 1893 pa so prav tako na Slapu ustanovili še posojilnico in hranilnico. Leto kasneje (1894) je bila v Vipa- vi ustanovljena prva vinarska zadruga. »Namen zadruge je pospeševati napredek in razvoj vinarstva s kupovanjem in prodajanjem grozdja in vina, z na- pravo uzornih vinogradov, pivnic, skladišč tudi izven vipavskega okraja in podpiranje članov v teh strokah gospodarstva.«96 Pojav trtne uši je spodbudil nove veščine, ki so se jih vinogradniki morali priučiti. Tečaje so 95 Granda, Zadružništvo, str. 45. 96 Granda, Zadružništvo, str. 47. v začetku izvajali popotni učitelji, a ti niso daja- li želenih rezultatov. Zato je na seji deželne filo- kserne komisije 24. junija 1889 Dolenc poudaril, da je treba izučiti čim več cepilcev, saj so potrebe po ameriški trti naraščale. Predlagal je uvedbo cepitvenih tečajev na Grmu in subvencioniranje stroškov bivanja za tečajnike. Za notranjski del dežele pa je predlagal tečaje v Vipavski dolini, saj so bili po njegovem mnenju »Vipavci za novosti ve- liko bolj dovzetni, toda tudi oni potrebujejo 'temeljite- ga poduka' v cepljenju trt«.97 Pobudo za izvedbo te- čajev je prevzela vipavska podružnica kmetijske družbe, potekali pa so v prostorih nekdanje sad- jerejske in vinorejske šole na Slapu v gradu grofa Lanthierija. Rihard Dolenc je za prvi tečaj pred- lagal binkoštno nedeljo 25. maja 1890. V Šent- vidu (Podnanosu) je bil tečaj slabo obiskan, na Slapu pa »udeležitev bila je kar velikanska, zanima- nje nepričakovano živahno«, je zapisal Dolenc.98 Na Slapu je bila leta 1891 ustanovljena tudi državna trsnica oziroma vinograd z ameriškimi trtami.99 Vpliv kmetijske šole na Slapu na lokalno kme- tijstvo oziroma vinogradništvo je predstavljen v naslednjem prispevku iz Kmetovalca. Bralec J. V. iz Sv. Ivana pri Trstu je poslal vprašanje: »Nazna- nite nam, ali je škodljivo to, kar mi ravno sedaj rav- namo z našimi trtami? V naši tržaški okolici namreč sedaj trte čistimo ali, kakor pravimo, mandamo. Po- sebno pri mladih trtah zvršujemo to delo.« Odgovor: »Tako čiščenje ali mandanje trt ni le nič škodljivo, am- pak celo zelo koristno in pri umnem vinarstvu neogib- no potrebno. Žalibog komaj poznajo tako čiščenje trt pri nas po Dolenjskem, v vipavski dolini se je pa udo- mačilo, od kar je bila tam vinarska šola na Slapu.«100 Ta primer lepo oriše namen in cilj sadjerejske 97 Seručnik, Spopad, str. 373. 98 Seručnik, Spopad, str. 373. 99 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani (1899–1900), str. 172. 100 Kmetovalec, 31. 5. 1889, str. 84. Spominska plošča nad glavnim vhodom gradu na Slapu (https://obcina.vipava.si/ objava/848515). 309 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi in vinorejske šole na Slapu in drugih kmetijskih šol ter razvoj vipavskega vinogradništva – kmeta podučiti o »umnem kmetijstvu«, da bo uspešnejši pri svojem delu. ZAKLJUČEK Sadjerejska in vinorejska šola na Slapu je de- lovala le 13 let, vendar je bilo to za Zgornjo Vipav- sko dolino obdobje agrarnega razcveta. Šola je Vipavsko dolino prevetrila, »resnično, vipavskej do- lini odprto je polje, na katerem se more mnogo izbolj- šati«.101 Med ljudmi pa so bili tudi takšni, ki so šoli in vsem novostim nasprotovali. »Nikdo na svetu nij tako konservativnih mislij, kot stari kmet, in očividne koristi ne prepričajo ga časih; vendar v takih zadevah ne more biti naloga šole, zamurca do belega umiti.«102 Leta, ki so sledila ukinitvi šole na Slapu, so v zgornjevipavsko okolje pripeljala zadružništvo. Stane Granda piše, da so bili »Vipavci za zadru- žništvo zelo vneti«. O tem pričajo tudi številke iz tistega obdobja, saj je bila na primer Vipavska hranilnica in posojilnica med najštevilnejšimi v deželi Kranjski.103 Šola je torej pomenila določen začetek, ki je Zgornjo Vipavsko dolino vodil v boljše čase na področju kmetijstva oziroma vino- gradništva, pomeni pa tudi pomemben del agrar- ne zgodovine dežele Kranjske. Sočasni viri o šoli so pomembni za preučevanje starih vinskih in sa- dnih sort ter načina opravljanja del v vinogradih in sadovnjakih, saj je bilo to zadnje obdobje pred pojavom trtne uši, ki je popolnoma spremenila način zasajanja in obdelovanja vinogradov. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko TISKANI VIRI Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani. Ljub- ljana: Deželni odbor Kranjski, 1873–1874, 1875, 1876, 1877, 1878, 1880, 1881, 1882, 1884, 1885–1886, 1899– 1900. ČASOPISI Edinost, 1877. Kmetijske in rokodelske Novice, 1873, 1878, 1882. Kmetovalec, 1889. Narodnogospodarski vestnik, 1901. 101 Slovenski tednik, 20. 11. 1875, str. 1–2. 102 Slovenski tednik, 20. 11. 1875, str. 1–2. 103 Granda, Zadružništvo, str. 55. Slovenec, 1877. Slovenski tednik, 1875. LITERATURA Devetak, Robert: Gospodarska kriza na Goriškem in Gradiškem v letu 1879 ter ukrepi oblasti in dobro- delnih institucij za njeno reševanje. Marušičev zbor- nik: zgodovinopisec zahodnega roba: prof. dr. Branku Marušiču ob 80-letnici (ur. Petra Kolenc et al.). Ljub- ljana: Založba ZRC, str. 281–299. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610501701 Devetak, Robert: Rihard Dolenc: ravnatelj kmetijske šole na Slapu pri Vipavi. Slap skozi čas: 800 let prve omembe vasi Slap pri Vipavi v pisnih virih: 150 let sad- jerejske in vinorejske šole na Slapu pri Vipavi: spomini (ur. Majda Malik). Slap: Krajevna skupnost, 2023, str. 81–95. Fakin Bajec, Jasna: Vaški učitelj Anton Pegan in vzdržni razvoj podeželja v Zgornji Vipavski dolini v drugi polovici 19. stoletja. Izvestje Raziskovalne po- staje ZRC SAZU v Novi Gorici, 2014, št. 11, str. 30–36. Grafenauer, Božo: Lokalna samouprava na Slovenskem: teritorialno-organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000. Granda, Stane: Gospodarske krize na slovenskem pro- storu v devetnajstem stoletju. Gospodarske krize in Slovenci (ur. Neven Borak, Žarko Lazarević). Ljub- ljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Zveza eko- nomistov Slovenije, 1999, str. 27–45. Granda, Stane: Zadružništvo v Gornji Vipavski dolini do konca 1. svetovne vojne. Vipavski izbor: zbornik spisov ob stoletnici Vinarske zadruge Vipava (ur. Borut Koloini, Andrej Malnič). Vipava: Agroind Vipava 1894, 1994, str. 43–64. Kralj, Franc: Matija Vrtovec – kratka biografija in osebnost duhovnika – narodnega buditelja. Vipav- ski izbor: zbornik spisov ob stoletnici Vinarske zadruge Vipava (ur. Borut Koloini, Andrej Malnič). Vipava: Agroind Vipava 1894, 1994, str. 129–138. Lazarević, Žarko: Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne vojne. Zbornik ob 100-let- nici Kmetijskega inštituta Slovenije. Ljubljana: Kme- tijski inštitut Slovenije, 1998, str. 13–30. Maček, Jože: Strokovna, raziskovalna, pospeševalna in izobraževalna dejavnost v slovenskem kmetij- stvu v obdobju od 1767 do ustanovitve Agronomske fakultete leta 1947. Spominski zbornik 1947–2017: ob 70-letnici Oddelka za agronomijo (ur. Metka Hudina). Ljubljana: Oddelek za agronomijo Biotehniške fa- kultete, 2017, str. 83–106. Maček, Jože: Uvajanje dosežkov agrarno-tehničnega prevrata v slovensko kmetijstvo v obdobju 1848–1941. Ljubljana: Oddelek za agronomijo Biotehniške fa- kultete, 1995. 310 | kronika 72 � 2024 2 neža pregeljc | deželna sadjerejska in vinorejska šola na slapu pri vipavi Maček, Jože: Zgodovina slovenskega agrarnega prebival- stva. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2020. Petdeset let Kmetijske šole na Grmu, 1886–1936. Novo mesto: Ravnateljstvo Banovinske kmetijske šole na Grmu, 1936. Rösener, Werner: Kmetje v evropski zgodovini. Ljublja- na: Založba /*cf., 2007. Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, I. del. Nova Gorica: Branko; Ljubljana: Jutro, 1997. Seručnik, Miha: Podzemeljska pošast. Zgodovina za vse 12, 2005, št. 1, str. 24–45. Seručnik, Miha: Spopad s trtno ušjo na Kranjskem v luči gradiva Deželnega zbora in odbora za Kranj- sko. Kronika 53, 2005, št. 3, str. 365–376. Valenčič, Vlado: Organizacije za napredek agrarne proizvodnje specialno šolstvo in strokovna litera- tura. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospo- darstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Ser- gij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 523–556. Valenčič, Vlado: Vinogradništvo. Gospodarska in druž- bena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Držav- na založba Slovenije, 1970, str. 279–308. Valenčič, Vlado: Vrste zemljišč. Gospodarska in družbe- na zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bo- go Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 131–146. Vodopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne dr- žave: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. Vrtovec, Matija: Vinoreja. Ajdovščina: Občina, 2015. Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštituta Slovenije. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 1998. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. ELEKTRONSKI VIRI MojaObčina.si Slap skozi čas – zbornik ob 800. obletnici prve pisne omembe vasi: Moja občina Vipava. https:// www.mojaobcina.si/vipava/novice/slap-skozi-cas- -zbornik-ob-800-obletnici-prve-pisne-omembe- -vasi.html Slovar slovenskega knjižnega jezika https://www.fran.si/ STA Na Slapu obeležili 150-obletnico prve kmetijske šole s slovenskim učnim jezikom v deželi Kranj- ski: https://www.sta.si/3237228/na-slapu-obelezili- -150-letnico-prve-kmetijske-sole-s-slovenskim-uc- nim-jezikom-v-dezeli-kranjski SUMMARY Provincial School of Fruit Growing and Viticulture at Slap near Vipava Even though the 1848 land reform in the Habsburg Monarchy gave the peasants title to their holdings, the in- fancy period of market economy did anything but facilitate their transition to “freedom”. The traditional method of cultivating land, the raising of taxes, and the rapid devel- opment during the second half of the nineteenth century led to the destruction of many farm holdings, and the sit- uation was further aggravated by the imports of cheaper products from other provinces, coupled with numerous diseases and pests that wreaked havoc on the crops. In the same period, however, the recently established Min- istry of Agriculture embarked on founding agricultural schools, which gave a strong impetus to the education of the rural population and the introduction of novelties in agriculture. Intended for the inhabitants of rural areas, these schools aimed to prepare farmers to the best extent possible for work in the agricultural industry. One such school was the Provincial School of Fruit Growing and Viticulture at Slap, which was founded on 6 December 1872 and began its operations on 17 Septem- ber 1873. Further adding to its value was that it provided instruction in the Slovenian language. Due to emphasis on theoretical knowledge, all the count’s holdings were converted into vineyards, test vineyards, orchards, gar- dens, and beehives. Nevertheless, it was not only children that benefited enormously from the school but the entire Vipava area. The novelties that it introduced by promot- ing the new “rational” agriculture quickly took root here. In 1886, the school was moved to Grm in Lower Carniola, and the village of Slap established a state-run vine nursery offering American vines. The latter became the basis of the vineyards in the area, which were restored after being de- stroyed by phylloxera. kronika 72 � 2024 2 | 311–328 � doc. dr., muzejska svetovalka, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor, Slovenija, tina.varl@museum-mb.si 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.07 cc by-SA VALENTINA bEVc VARL� Slikarska dela Eduarda Linda iz zbirke nekdanjega Muzejskega društva v Mariboru IZVLEČEK Prispevek se osredotoča na izvor, čas nastanka in vsebino slikarskih del mariborskega slikarja nemškega rodu Eduarda Linda (1827–1904), ki jih je pridobilo Muzejsko društvo Maribor (Museumsverein Marburg) od ustanovitve društva leta 1902 do leta 1923. Glavni pisni vir za interpretacijo omenjenih Lindovih slikarskih del, ki jih danes hrani Pokrajinski muzej Maribor, je inventarna knjiga Muzejskega društva v Mariboru (Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg), ki je bila v uporabi v obravnavanem obdobju. S pomočjo informacij iz inventarne knjige, preučevanja ohranjenih slikarskih del, pisnih virov in pregleda mariborskih matičnih knjig je mogoče obravnavana Lindova slikarska dela povezati s konkretnimi ljudmi – prebivalkami in prebivalci Maribora v drugi polovici 19. stoletja – ter z njihovim položajem v družbi. KLJUČNE BESEDE slikar Eduard Lind, slikarstvo, meščanski portret, 19. stoletje, Pokrajinski muzej Maribor, muzejske zbirke ABSTRACT PAINTINGS BY EDUARD LIND FROM THE COLLECTION OF THE FORMER MUSEUM SOCIETY IN MARIBOR The article focuses on the origin, date, and content of the works produced by Eduard Lind (1827–1904), a Maribor-based painter of German descent, that the Museum Society Maribor (Museumsverein Marburg) acquired from the time of its founding in 1902 and until 1923. The main written source for the interpretation of the above-mentioned paintings, which are currently kept in the Maribor Regional Museum, is the inventory book of the Museum Society in Maribor (Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg), which was used during the period under discussion. The information collected from the inventory book, the study of preserved paintings, written sources, and the survey of Maribor’s civil registers have made it possible for us to establish a link between the discussed Lind’s works and concrete people that is, male and female inhabitants of Maribor in the second half of the nineteenth century and their status in society. KEY WORDS painter Eduard Lind, painting, bourgeois portraiture, nineteenth century, Maribor Regional Museum, museum collections 312 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru UVOD Današnji Maribor, nekoč z nemškim imenom poimenovan Marburg, je leta 1846 dobil železni- ško povezavo z Dunajem, saj je skozi Maribor stekla Južna železnica, ki je leta 1857 Dunaj po- vezala s Trstom. Železniška povezava je v mesto pritegnila nove naseljence ter močno spodbudi- la razvoj obrti in industrije.1 Drugo polovico 19. stoletja je zaznamoval tudi nagel kulturni razcvet mesta, v katerem so delovala številna dobrodel- na, športna, olepševalna, glasbena, bralna in gle- dališka društva. V mestu je prevladovalo nemško prebivalstvo, ki je imelo v rokah pretežen del ka- pitala, Slovenci, ki so bili v manjšini, pa so se v drugi polovici 19. stoletja začeli narodnostno pre- bujati.2 Na začetku 20. stoletja sta bili v Mariboru ustanovljeni tudi nemško orientirano Muzejsko društvo (Museumsverein Marburg) in slovensko orientirano Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko, ki sta zbirali premično kulturno dedi- ščino in zasnovali prve muzejske zbirke.3 EDUARD LIND, SLIKAR DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA V MARIBORU Na začetku druge polovice 19. stoletja, na- tančneje, konec leta 1855, se je v Maribor priselil slikar Eduard Lind. Po rodu je bil iz Hamburga, kjer se je leta 1827 rodil dimnikarju Christianu Petru Lindu in Engel Catharini Elisabeth, rojeni Bluhme, ki je bila doma iz Altone. Njegovo polno ime je bilo Johann Carl Eduard Lind. Iz pisnih vi- rov, ohranjenih v Pokrajinskem arhivu Maribor, izvemo, da je leta 1846 v Hamburgu opravil tri- letno pomočniško dobo, leta 1850 in leta 1854 pa se je podal v tujino, o čemer pričata domovinsko potrdilo in potna listina.4 V Pokrajinskem arhivu Maribor so ohranjene tri Lindove skicirne mape.5 Na podlagi nekaterih datiranih skic, risb in akvarelov v dveh skicir- nih mapah razberemo, da se je Lind v začetku petdesetih let 19. stoletja zadrževal v Dresdnu in okolici, na območju severno in jugozahodno od Dunaja, na območju Mürzzuschlaga, Salzburga, Gradca in Podsrede, nato pa se je vrnil v Ham- burg. Datirane skice, risbe in akvareli v skicirnih mapah so nastali med letoma 1850 in 1853. V tem času je Lind očitno vzpostavil pomembne stike v Gradcu, saj je v potni listini, izdani v Hamburgu leta 1854, natančno opredeljeno, da se bo podal proti Gradcu, Italiji, Franciji in naprej. Na istem 1 Ciglenečki, Urbanistična podoba, str. 531–555. 2 Hartman, Čitalnice, str. 169–186. 3 Oman, Ob šestdesetletnici, str. 9–17. 4 Bevc Varl, Življenjska pot, str. 125–130. 5 SI PAM/1523, a. š. 1, tri skicirne mape. dokumentu je tudi zaznamek, da je 3. decembra 1855 zapustil Gradec in se namenil proti Mari- boru.6 Lind je v Mariboru živel vse do smrti leta 1904. Dejavno se je vključil v evangeličansko skupnost, ki je že leta 1860 odkupila zemljišče za bodočo evangeličansko cerkev, ki je bila nato zgrajena leta 1869. Zanjo je Lind naslikal oltarno sliko kri- žanega Odrešenika, ki še danes visi v omenjeni cerkvi. Oltarna slika je nastala že leta 1865, ko je bila nameščena v oltar začasne evangeličanske cerkve, urejene v nekdanji cerkvi celestink, leta 1869 pa so jo prenesli v novo cerkev na takratni Lutherstrasse (današnji Trubarjevi ulici 1). Lind je bil tudi sicer dejaven v evangeličanski skup- nosti, saj se v 70. in 80. letih 19. stoletja večkrat omenja kot član prezbiterija. Tudi v devetdesetih letih se je udeleževal srečanj skupnosti, vendar le še kot član.7 Lind je v drugi polovici 19. stoletja izdelal šte- vilne portrete, pa tudi druga likovna dela, tako za zasebne naročnike kot za različne cerkve v Mariboru in okolici, mestno občino Maribor in Mestno hranilnico Maribor. Umrl je v 77. letu sta- rosti, 12. februarja 1904, na svojem domu na Kai- serstrasse 4 (današnja Krekova ulica) v Mariboru zaradi srčne kapi. V zadnjih letih življenja naj ne bi mogel več slikati, saj mu je zaradi krvne okuž- be ohromela desna roka. Umrl je neporočen, brez otrok in v popolni revščini, stroške pogreba pa je pokrila evangeličanska skupnost. Pokopali so ga 14. februarja 1904 na evangeličanskem delu tak- ratnega mestnega pokopališča ob Strossmayerje- vi ulici, ki je bilo kasneje ukinjeno. V mrliški knji- gi, smrtovnici in nekaterih drugih pisnih virih je označen kot akademski slikar, česar pa zaenkrat še ni bilo mogoče dokazati.8 SLIKARSKA DELA EDUARDA LINDA, KI JIH JE MUZEJSKO DRUŠTVO V MARIBORU PRIDOBILO DO LETA 1923 Zbirka slikarstva Pokrajinskega muzeja Mari- bor šteje več kot tisoč slikarskih del iz različnih obdobij. Približno polovica del je nastala v 19. sto- letju, vendar med njimi prevladujejo dela nezna- nih slikarjev. Med avtorsko identificiranimi deli druge polovice 19. stoletja zavzemajo osrednje mesto dela Eduarda Linda, ki so v današnjo zbir- ko prišla na različne načine. Ob tem moramo po- udariti, da je dokumentacija o izvoru muzejskih predmetov mestoma nedosledna, saj so v muzeju v več kot 120 letih obstoja, ki sta ga pretresli dve 6 Bevc Varl, Življenjska pot, str. 131–134. 7 Bevc Varl, Življenjska pot, str. 135–137. 8 Bevc Varl, Življenjska pot, str. 138, 139. 313 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru svetovni vojni in nemiren čas po njiju, vodili več različnih inventarnih knjig.9 Pričujoči prispevek se osredotoča na slikarska dela Eduarda Linda, ki jih je pridobilo Muzejsko društvo Maribor, eden od treh predhodnikov današnjega Pokrajinskega muzeja Maribor, ustanovljeno leta 1902. Leta 1919 so zbirko Muzejskega društva združili z zbirko Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko (ustanovljeno leta 1903), leta 1924 pa jima je bila priključena še zbirka Lavantinskega škofijskega muzeja (ustanovljenega leta 1896).10 Glavni vir za interpretacijo Lindovih slikarskih del, ki jih je pridobilo Muzejsko društvo, je inventarna knjiga omenjenega društva (Grundbuch des Museums-Ve- reines in Marburg), ki jo hrani Pokrajinski muzej Maribor. Vanjo so pridobitve društva vpisovali od 13. septembra 1902 do 29. decembra 1922, od leta 1923 pa so pridobitve Muzejskega in Zgodo- vinskega društva vpisovali v inventarno knjigo Zgodovinskega društva.11 Podatki v inventarni knjigi Muzejskega društva so dokaj dosledni, saj prinašajo datum prejema gradiva, ime in priimek donatorja oziroma prodajalca ter informacije o predmetu, ki pa so razmeroma skope. Lindova dela je v času med svetovnima vojnama pridobi- lo tudi Zgodovinsko društvo, v današnjo zbirko Pokrajinskega muzeja Maribor pa so prišla tudi med drugo svetovno vojno in po njej. Muzejsko društvo v Mariboru je kmalu po ustanovitvi leta 1902 aktivno pristopilo k zbira- nju muzejskega gradiva, o čemer pričajo oglasi v časniku Marburger Zeitung.12 V oglasih so pozivali tudi k doniranju slikarskih del. Franc Kovačič je leta 1928 v članku o nastanku in razvoju mari- borskega muzeja v Časopisu za zgodovino in naro- dopisje zapisal, da je »v posebno zaslugo … šteti (muzejskemu) društvu, da se je že 1903 na predlog dr. Mallya obrnilo na slikarje, rojene Mariborža- 9 O začetkih zbiranja slikarskih del v Mariboru in okolici glej: Bevc Varl, Izvor, str. 71–81. Poleg aktualne inventarne knjige, ki jo je začel voditi dr. Sergej Vrišer, so muzejske pridobitve pred tem vpisovali še v t. i. Baševo inventarno knjigo, ki jo je po drugi svetovni vojni vpeljal Franjo Baš. Pred tem sta svoji inventarni knjigi imeli tudi Muzejsko društvo v Mariboru in Zgodovinsko društvo za sloven- sko Štajersko. 10 Bevc Varl, Izvor, str. 71, 75, 77, 78. Gl. tudi Oman, Ob šestdesetletnici, str. 9–17. Inventarni knjigi Muzejskega društva Maribor (Grundbuch des Museum-Vereines in Mar- burg) in Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko (Glavni zapisnik muzeja zgodovinskega društva v Mariboru, 1904–19.) hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor. 11 V inventarno knjigo Zgodovinskega društva so vpisa- na tudi druga Lindova dela, med njimi monumentalni portreti mariborskih županov in zaslužnih meščanov, pridobljeni v letih 1931–32, ki niso predmet tega prispev- ka (gl. Vidmar, Mariborski rotovž; Vidmar, Porträts, str. 203–230). 12 Godina-Golija, Muzejsko društvo, str. 407. ne, a živeče v tujini, da naj bi društvu poklonili za muzej kako sliko. Tako je res društvo dobilo nekaj slik, oziroma kopij in fotografij slikarja Lin- da, Moserja, Hackla in drugih.«13 Pa vendar v in- ventarni knjigi Muzejskega društva ne zasledimo zabeležene nobene Lindove donacije katerega izmed njegovih slikarskih del. Po Lindovi smrti leta 1904 je Muzejsko društvo v Mariboru pridobilo skupino predmetov, listin in likovnih del iz njegove zapuščine, ki so vpisani v inventarno knjigo Muzejskega društva. Kasne- je so jih del predali v Pokrajinski arhiv Maribor, del pa je ostal v muzejski zbirki. Med predmeti iz Lindove zapuščine se ne omenja njegova oseb- na beležnica, ki jo danes hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor. Beležnica tudi nima inventarne številke Muzejskega društva, ima pa ovalni žig s slovenskim napisom »Muzejsko društvo v Mari- boru«, kar daje slutiti, da so jo v zbirko dejansko prevzeli po prvi svetovni vojni, saj je Muzejsko društvo do takrat uporabljalo žig z nemškim na- pisom. V skupno knjigo Zgodovinskega in Mu- zejskega društva po letu 1923 prav tako ni zave- dena. Seveda pa je omenjena Lindova beležnica, v kateri so navedena njegova dela, izdelana med letoma 1861 in 1890, prvovrsten pisni vir, ki nam omogoča primerjavo podatkov o Lindovih delih z vpisi v inventarno knjigo Muzejskega društva, pa tudi primerjavo pisnih omemb z ohranjenimi slikarskimi deli v današnji muzejski zbirki. Veduta Maribora, koPija Po VotiVNi sliki IZ RUŠ (1680), 1877 Prvo Lindovo delo je bilo v inventarno knjigo Muzejskega društva vpisano 18. julija 1903. Gre za veduto starega Maribora, kopijo po votivni sliki iz Ruš iz leta 1680,14 ki je v zbirko prišla iz mari- borskega magistrata.15 (slika 1) Slika ima na hrbtni strani zapis, da je bilo delo kopirano leta 1877 po originalu v župniji Ruše.16 Sklepamo, da je opom- 13 Kovačič, Postanek in razvoj, str. 260. 14 Originalna votivna slika mariborskih meščanov z upo- dobitvijo Maribora z juga je delo neznanega slikarja in jo hranijo v Župnijskem uradu Ruše. Zaobljubljena je bila leta 1680, vendar darovana romarski cerkvi Imena Mari- jinega v Rušah šele leta 1682 (Curk in Premzl, Mariborske vedute, str. 36). V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor hranijo tudi kopijo po istem delu, ki jo je izdelal Anton Gvajc, Stari Maribor, kopija po votivni sliki iz Ruš, o. pl., inv. št. N. 66, v. 39 cm, š. 100 cm, 1928. 15 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, inv. št. 326, str. 15. 16 Zapis na hrbtni strani slike: »Dieses Bild wurde im Jahre 1877 nach dem in M. Rast in Pfarhofe aufbewahrten Original copiert. Dasselbe trägt folgende Inschrift: O du Allergnaden- reicheste Jungfrau mein, Verbirg unss florintovuecherischen under Schutzmandtel dein, Damit wir von den abscheichli- chen Feuer, der pestilanz, vnd vnsern feinden werdten bleibe 314 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru bo zapisal sam Lind. Omenjena veduta je vpisana tudi v Baševo inventarno knjigo, kjer so zabeleže- ne informacije s hrbtne strani slike, in v aktualno inventarno knjigo.17 Lindova Veduta Maribora je bila razstavljena na prvi razstavi Pokrajinskega muzeja Maribor v mariborskem gradu leta 1938.18 Zapis v Lindovi osebni beležnici potrjuje, da je Lind sliko resnično kopiral leta 1877. Za izde- lavo je potreboval 22 dni. Z delom je zaključil 1. julija 1877, plačilo v višini 50 goldinarjev pa je 15. julija prejel od občine Maribor (Gemeinde Mar- burg). Sliko je v beležnici opisal kot: Kopija po sliki v Rušah, Maribor v letu 1680, za občino Maribor.19 Zelo podobna veduta Maribora je kot stenska slika naslikana pod stensko nišo, v kateri je kip Marije z mrtvim Kristusom v cerkvi sv. Barbare na Kalvariji v Mariboru. (slika 2) Avtorja te vedu- te ne poznamo, kar dopušča domnevo, da je tudi to veduto naslikal Lind, oziroma je bila naslikana po Lindovi kopiji ruške slike. V Lindovi beležnici unverletzt 16, M:F:A:F, 80.« (»Ta slika je bila narejena leta 1877 po izvirniku, ki ga hranijo v župnišču v Rušah. Ima tale napis: O premilostljiva in čista Devica, zaščiti nas, ki smo se k Tebi zatekli, pod tvoj plašč, da bomo ostali nepoškodovani od priskutnega ognja, kuge in sovražnikov. 16, M:F:A:F, 80. Citirano po: Curk in Premzl, Mariborske vedute, str. 170). 17 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Maribor v letu 1680, kopija po votivni sliki iz Ruš, o. pl., inv. št. N. 918 (Baševa inv. št. 5062), v. 39,5 cm, š. 81,5 cm, 1877. 18 Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru, št. 9, str. 3. 19 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 43: Für die Gemeinde Marburg eine Copie nach dem in M. Rast befindlichen Bild Marburg 1680 darstellend, v. 39,5 cm, š. 81,7 cm, 1877. Mere slike, navedene v beležnici, ustrezajo meram ohranjene- ga dela. ne zasledimo zapisa, da bi Lind veduto Maribo- ra naslikal v cerkvi na Kalvariji. Vpis iz leta 1870 sicer priča o tem, da je za cerkev opravil »Anbe- malung der Figuren am Kalvarienberg«, za kar so Slika 1: Eduard Lind, Veduta Maribora, kopija po votivni sliki iz Ruš (1680), o. pl., 1877 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). Slika 2: Notranjost cerkve sv. Barbare na Kalvariji z naslikano veduto Maribora, 2022 (foto: Valentina Bevc Varl). 315 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru stroški materiala znašali 70 goldinarjev. Morda se zapis nanaša na osvežitev dveh stenskih slik in naslikane oltarne arhitekture v cerkvi, ki jih je leta 1815 naslikal Andrea Wassermueth. Morda je Lind sočasno z obnovo figur naslikal tudi veduto Maribora. Dejstvo je, da sta si veduta v Pokrajin- skem muzeju Maribor in tista v cerkvici na Kal- variji izjemno podobni. Če Lind vedute Maribora na Kalvariji ni naslikal sočasno z obnovo figur, bi bilo verjetno, da je veduta nastala po letu 1890, ko se vpisi v Lindovi beležnici končajo. Pod veduto je napis v latinščini s kronogramom, iz katerega razberemo, da je bila cerkev obnovljena tudi leta 1991.20 PredMeti, PridobljeNi iz zaPuščiNe EDUARDA LINDA LETA 1904 Kmalu po Lindovi smrti leta 1904 je Muzejsko društvo v Mariboru od neznanega prodajalca za 30 kron odkupilo skupino predmetov iz Lindove zapuščine.21 Med njimi so bili Lindovo pomočni- ško pismo,22 tri skicirne mape23 in dve skici na pa- pirju,24 ki so zdaj v Pokrajinskem arhivu Maribor. Nadalje je med odkupljenimi predmeti zabele- 20 »HIC ILLVSTRES CIVES LABORE SVO SOLLICITE PVLCHRE RENO / VAVERVNT ECCLESIAM« / »Tukaj so imenitni meščani s svojim naporom skrbno obnovili cerkev«. Za prevod besedila iz latinščine in interpretaci- jo kronograma se iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Alešu Mavru. 21 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1056 do 1094, str. 46, 47. 22 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1084, str. 46. 23 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1085–1087, str. 46. 24 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1078, 1079, str. 46. ženih 22 oljnih skic,25 slika Kristusa (Christusbild), slika dečka (Knabenbild), slika knezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika (Bild des Furstbischofs I. M. Stepischnig in Marburg), portret (Portrait),26 dva pečatnika (2 Siegelstöcke), slikarsko stojalo (Staffe- lei), slikarska paleta (Palette), grafika z upodobi- tvijo Maribora iz 18. stoletja (Holzdruck, Marburg im 18. Jahrhundert), fotografija knezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika (Lichtbild des Fürstbi- schofs I. M. Stepischnig in Marburg) in fotografija praznika štajerskih pevskih zborov, ki je potekal v Mariboru 6. in 7. septembra 1868 (Lichtbild der Sängerhalle 1868 in Marburg).27 Sočasno je Ferdi- nand Ferlinz Muzejskemu društvu poklonil še Lindov pečatnik,28 ki ga hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor, Adalbert Reichmayer pa Lindov krstni in potni list,29 ki sta v Pokrajinskem arhivu Maribor. Muzejsko društvo je iz Lindove zapušči- ne aprila 1904 pridobilo še portret (Portrait zum Nachlasse des Malers Lind).30 Lindova slikarska dela in predmete, vpisane v inventarno knjigo Muzejskega društva, v današnji zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor le deloma prepoznamo.31 V okviru pričujočega prispevka nas zanimajo predvsem omenjene oljne skice in 25 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1056 do 1077, str. 46, 47. 26 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1080 do 1083, str. 46. 27 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1088 do 1094, str. 47. 28 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1054, str. 46. 29 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1104, 1105, str. 46. 30 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1133, str. 49. 31 Bevc Varl, Življenjska pot, str. 139, 140. Slika 3: Eduard Lind, Skica ženske glave, o. pl., druga polovica 19. stoletja (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). 316 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru druga slikarska dela. Od 22 omenjenih oljnih skic je ena v Pokrajinskem arhivu Maribor, v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor pa od preostalih 21 prepoznamo le tri. Gre za skice na manjših ko- sih platna, ki prikazujejo dva ženska in en moški portret.32 Skice imajo na hrbtni strani tudi Baševe inventarne številke, vendar v Baševo inventarno knjigo niso vpisane. V aktualni (Vrišerjevi) inven- tarni knjigi je zabeleženo, da gre za dela Eduarda Linda. Prva Skica ženske glave33 prikazuje portret ženske srednjih let s kratkimi lasmi, uhani in ogrlico. Na spodnjem robu je viden rob črne ob- leke, ki razkriva del ramen. Ozadje portretne ski- ce v modro-sivi barvi je polkrožno zaključeno in prehaja v neposlikan del platna. Zdi se, da je bilo platno na spodnjem delu odrezano in ponovno uporabljeno, saj se skica konča v njegovem živem robu. (slika 3) Druga skica, ki je v muzejski dokumentaciji prav tako zavedena kot Skica ženske glave,34 čeprav daje bolj vtis, da gre za upodobitev moškega, je naslikana v profilu ter prikazuje le obraz in del 32 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 1450, N. 1451, N. 1452. 33 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Skica ženske glave, o. pl., inv. št. N. 1450 (Baševa inv. št. 13716), v. 24 cm, š. 23 cm. 34 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Skica ženske glave, o. pl., inv. št. N. 1451 (Ba- ševa inv. št. 13715), v. 22 cm, š. 19,3 cm. vratu. Obdaja jo s svinčnikom načrtana mreža, ki je slikarju omogočala določitev pravih proporcev in priča o načinu njegovega pristopa k izvedbi portreta. (slika 4) Tudi Skica moške glave35 je nedokončana in prikazuje modrookega mlajšega moškega s krat- kimi lasmi, počesanimi na prečo, in rahlo zavi- hanimi brki. Natančno izdelan je le obraz, ki ga v zgornjem delu obdaja sivo ozadje, v spodnjem pa neposlikan pas nakazuje položaj vratu in ra- men. Tudi v tem primeru lahko sklepamo, da je bilo platno na desni strani odrezano in ponovno uporabljeno. (slika 5) V inventarni knjigi Muzejskega društva nave- dena Lindova slika Kristusa je istovetna s sliko Križanega v današnji zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor,36 kar dokazuje na hrbtni strani platna pritrjena inventarna številka Muzejskega društva. V Baševi inventarni knjigi je delo sicer navedeno, vendar brez podatka o avtorstvu, kar velja tudi za 35 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Skica moške glave, o. pl., inv. št. N. 1452 (Ba- ševa inv. št. 13717), v. 30 cm, š. 19 cm. 36 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Križani, o. na lepenko, inv. št. N. 1445 (Ba- ševa inv. št. 13340), v. 56,3 cm, š. 40 cm, druga polovica 19. stoletja. Slika 4: Eduard Lind, Skica ženske glave, o. pl., druga polovica 19. stoletja (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). Slika 5: Eduard Lind, Skica moške glave, o. pl., druga polovica 19. stoletja (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). 317 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru aktualno inventarno knjigo. Križani je tudi v tem primeru naslikan na platno manjšega formata brez okvirja, ki je mestoma poškodovano. Kris- tus je upodobljen na preprostem križu, ki ima na zgornjem kraku naslikan bel prazen listič. Sko- zenj je skozi platno narejena luknjica in nape- ljana vrvica, zavezana v zanko, ki je najverjetneje služila za obešanje. Križani je postavljen pred ku- liso oblakov, ki se na levi zgornji strani trgajo in omogočajo pogled proti sinjemu nebu. Ali je ohranjena slika Križanega služila kot skica za večjo oltarno sliko, na podlagi ohranje- nih del in pisnih virov ne moremo sklepati. Edina znana Lindova podoba Križanega je ohranjena v evangeličanski cerkvi v Mariboru37 in je nekoč služila kot oltarna slika, danes pa je obešena na zahodni zid cerkve. Gre za delo velikega formata, ki ga je Lind naslikal leta 1865 za evangeličansko skupnost v Mariboru, in sicer za začasno cerkev v Gospejni ulici v Mariboru, posvečeno 24. maja 1865.38 V novozgrajeno evangeličansko cerkev na današnji Trubarjevi ulici so Lindovo sliko leta 1869 le prenesli. Lind je evangeličanski skupnosti zaračunal le 50 goldinarjev za povračilo nasta- lih stroškov, delo pa opravil brezplačno. Oltarna slika Križanega je bila gotova 20. maja 1865.39 Z obravnavano sliko Križanega jo, kar se preproste kompozicije tiče, do določene mere sicer lahko primerjamo, vendar sta deli v številnih elementih različni. Križani iz evangeličanske cerkve v Ma- riboru je naslikan mnogo kvalitetnejše, z izde- lanimi anatomskimi podrobnostmi in določeno milino v izrazu obraza mrtvega Odrešenika, med- tem ko je Križani iz zbirke Pokrajinskega muzeja Maribor mnogo bolj shematski, poteze čopiča pa grobe. Podobi sta si v položaju rok podobni, v upodobitvi dlani in stopal pa različni. Obe deli imata na podoben način ovito ruto okoli ledve- nega dela Križanega, vendar ne enako, kar velja tudi za obrazne poteze Križanega. Nekdanja ol- tarna slika je postavljena v odprto pokrajino, v kateri se v daljavi riše arhitekturna kulisa, delo malega formata iz muzejske zbirke pa zgolj pred kopico oblakov. Deli sicer kažeta skupno maniro, vendar ohranjenega Križanja iz muzejske zbirke ne moremo opredeliti kot skico za oltarno sliko iz evangeličanske cerkve v Mariboru. Iz Lindove beležnice izvemo, da je upodobitve s sakralno tematiko slikal tudi za zasebne naroč- nike. Motiv »Križanega« je za zasebnike naslikal trikrat – 1. marca 1874 za gospoda Pichlerja, za kar 37 Eduard Lind, Križani, o. pl., 1865, Evangeličanska cerkev Maribor. 38 Bevc Varl, Življenjska pot, str. 136, 137, sl. 13; Zajšek, »Biti Nemec«, str. 35. 39 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 16. je porabil sedem dni in prejel plačilo 40 goldinar- jev, format dela pa ni zabeležen.40 Leta 1885 sta v njegovi beležnici navedeni deli »Kristus na kri- žu«, izdelani za »direktorja Rescha«41 in za Josefa Kodello,42 ki jima je Lind zaračunal 70 oziroma 80 goldinarjev. Obe križanji sta bili večjega formata, o čemer priča tudi njuna višja cena v primerjavi s Križanim za gospoda Pichlerja. Omenjenih treh Križanj žal ne poznamo. Sliko Podoba dečka, navedeno v inventarni knjigi Muzejskega društva, v aktualni inventarni knjigi muzeja prepoznamo, vpisana pa je tudi v Baševo inventarno knjigo, kjer je pripisano, da gre za mladostno delo Eduarda Linda.43 (slika 7) Deček je prikazan v polprofilu in je oblečen v 40 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 37. Plačilo je prejel 25. aprila 1874. 41 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 53. Delo je bilo visoko 87 cm in široko 62 cm; njegova izdelava je trajala 33 dni, zanj pa je prejel plačilo 70 goldinarjev. 42 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 54. Delo je bilo visoko 73,8 cm in široko 58 cm; njegova izdelava je trajala 65 dni, zanj pa je prejel plačilo 80 goldinarjev. 43 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Podoba dečka, o. na lepenko, inv. št. N. 1439 (Baševa inv. št. 5130), v. 45 cm, š. 38 cm, druga polovica 19. stoletja. Slika 6: Eduard Lind, Križani, o. pl., druga polovica 19. stoletja (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). 318 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru modro delovno haljo. Slika je v zgornjem desnem kotu močno poškodovana in nima okvirja. Portret dečka je bil leta 1938 razstavljen na prvi razstavi Pokrajinskega muzeja Maribor v mariborskem gradu. V razstavnem katalogu je portretu pripi- san čas nastanka leta 1870.44 Med slikarskimi deli, odkupljenimi takoj po Lindovi smrti, je bil tudi portret lavantinskega knezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika. V muzejski zbirki sta inventarizirana dva Stepišni- kova portreta različnih formatov, ki sta delo Edu- arda Linda.45 (sliki 8, 9) Sklepamo, da je iz Lindo- ve zapuščine v zbirko prišel manjši (v. 36 cm, š. 26 cm) od njiju, ki je zelo verjetno služil kot ski- ca za večjega, saj sta deli kompozicijsko in v po- drobnostih identični, z izjemo naprsnega križa, ki na manjši sliki manjka, medtem ko je dvojna verižica naslikana. Upodobljenec je na obeh de- lih naslikan na enak način. Škof je prikazan do kolen, sedeč v naslonjaču, v rahlem zasuku. Odet je v škofovski talar, čipkasti roket s floralnim mo- tivom in hermelinasto moceto z repki, razporeje- nimi v dveh vrstah, izpod katere se vidi bel ovrat- 44 Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru, št. 710, str. 54. 45 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Knezoškof Jakob Maksimilijan Stepišnik, o. pl., inv. št. N. 1336 (Baševa inv. št. 13293), v. 36 cm, š. 26 cm, po letu 1862; PMM, Eduard Lind, Knezoškof Jakob Maksimilijan Stepišnik, o. pl., inv. št. N. 1524 (Baševa inv. št. 4914), v. 138 cm, š. 100 cm, po letu 1862. nik, ob rokah in za hrbtom pa vlečka. Na glavi ima vijoličast solideo. Okoli vratu nosi natančno naslikan pektoral z vloženimi rubini na dvojni zlati verižici z zglobi v obliki drobnih križcev.46 Na desnici nosi škofovski prstan z vloženim vijo- ličnim kamnom v filigranskem zlatem okroglem okvirju. Z levico drži biret. Portret manjšega formata je naslikan mnogo skromneje, še posebej obrazne poteze. V Lindovo beležnico ni vpisan, kar nam ponovno daje izho- dišče za domnevo, da ga je uporabljal kot predlo- go in se je po njegovi smrti znašel med predmeti iz njegove zapuščine. Portret manjšega formata je vpisan v Baševo inventarno knjigo, vendar brez podatka o avtorju. Stepišnikov portret velikega formata (v. 138 cm, š. 100 cm) je bil po podatkih v inventarni knjigi Zgodovinskega društva prido- bljen šele v času med svetovnima vojnama, leta 1931. Vpisan je tudi v Baševo inventarno knjigo, kjer je zabeleženo, da gre za delo Eduarda Linda. Muzejsko društvo naj bi ga pridobilo pred letom 46 Pektoral je leto pred smrtjo prejel Anton Martin Slom- šek. Namenjen je bil lavantinskim škofom (Lavrič, Por- tretna galerija, str. 76). Slika 7: Eduard Lind, Podoba dečka, okoli leta 1870 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). Slika 8: Eduard Lind, Portret knezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika, o. pl., po letu 1862 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). 319 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru 1914, vendar v njegovo inventarno knjigo ni vpi- sano. Portret Jakoba Maksimilijana Stepišnika identičnih mer je zabeležen tudi v Lindovi oseb- ni beležnici, na podlagi česar sklepamo, da gre za portret velikega formata, ki je danes v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor. Naročnik ni pri- pisan, prav tako ne izvemo, koliko dni je Lind po- treboval za njegovo izdelavo. Delo je bilo gotovo 24. julija 1865, plačilo v znesku 180 goldinarjev pa je Lind prejel 3. avgusta 1865.47 Zelo verjetno se zdi, da se je Lind pri zasnovi in izvedbi Stepišnikovega (velikega) portreta zgle- doval po portretu, ki ga je leta 1864 za knezoškofa Stepišnika izdelal slikar August Prinzhofer (1817– 1885) in ga hranijo v Nadškofiji Maribor. Portret je bil končan oktobra 1864, avtor pa je zanj zaraču- nal 200 goldinarjev.48 Prinzhofer se je leta 1861 z Dunaja, kjer se je ukvarjal predvsem s portretno litografijo, preselil v Gradec in se posvetil portre- tiranju v tehniki olje na platnu. Veljal je za enega najboljših portretistov svojega časa.49 Stepišnika je naslikal sedečega v naslanjaču, v enakih škofov- skih oblačilih, kot jih vidimo na Lindovem por- 47 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 17. 48 Lavrič, Portretna galerija, str. 74, 75. 49 Lavrič, Portretna galerija, str. 74. tretu in skici, le da škof pri Prinzhoferju biret drži v desnici, pri Lindu pa v levici. Natančna datacija izdelave portreta v Lindovi beležnici dokazuje, da se je Lind zgledoval po Prinzhoferju in ne obrat- no. Kljub temu pa zelo podobna cena obeh del priča o tem, da so bila tudi Lindova dela cenjena in so za cenami portretov, izdelanih v kulturnem središču v Gradcu, le malo zaostajala. Lind je portret knezoškofa Stepišnika po po- datkih v beležnici naslikal še leta 1886 za »gospo- da direktorja Rescha«, vendar ga žal ne poznamo. Ta portret je končal 22. februarja in zanj zaraču- nal 70 goldinarjev.50 V zapisu v inventarni knjigi Muzejskega dru- štva, ki navaja leta 1904 odkupljene predmete iz Lindove zapuščine, se omenja še neznan »por- tret«,51 vendar ga zaradi skopih informacij ne mo- remo povezati s katerim od portretov v muzejski zbirki. Muzejsko društvo je iz Lindove zapuščine aprila 1904 pridobilo še »Portret iz zapuščine sli- karja Linda«.52 (slika 10) Danes ga lahko identifici- ramo po ohranjeni inventarni številki Muzejske- ga društva na hrbtni strani slike, saj se povezava 50 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 54. Delo je bilo visoko 73,8 cm in široko 55,3 cm. 51 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 10. 3. 1904, inv. št. 1083, str. 46. 52 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 5. 4. 1904, inv. št. 1133, str. 49. Slika 9: Eduard Lind, Portret knezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika, o. pl., 1865 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). Slika 10: Eduard Lind, Portret iz zapuščine slikarja Linda, o. pl., okoli leta 1860 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). 320 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru prek Baševe in aktualne inventarne knjige, kjer je delo zabeleženo le kot »Portret meščana« nezna- nega avtorja,53 ni ohranila. Morda je navedeno de- lo istovetno z delom, razstavljenim pod številko 709 na prvi muzejski razstavi v mariborskem gra- du leta 1938 z naslovom »Lind Edvard, Mariborski meščan, olje, l. 1870«.54 Na doprsnem portretu je upodobljen moški srednjih let. Ima kratko priče- sko z zalizci, belo srajco, široko črno samoveznico in črn suknjič. Njegovega imena žal ne poznamo, sklepamo pa, da je delo nastalo v sredini oziroma prvem desetletju druge polovice 19. stoletja. Portreta koNrada iN kathariNe seidl Pregled zbirke slikarstva Pokrajinskega mu- zeja Maribor, razpoložljive muzejske dokumen- tacije in Lindove osebne beležnice dokazuje, da je Lind izdelal številne portrete mariborskih me- ščank in meščanov, ki pa jih večinoma ne pozna- mo. Zato so toliko bolj dragoceni v muzejski zbir- ki ohranjeni Lindovi portreti. V inventarni knjigi Muzejskega društva je vnesenih sedem portretov mariborskih meščanov, pridobljenih med letoma 1910 in 1914, in sicer trije portretni pari in en sa- mostojen portret. 18. februarja 1910 je Johann Gruber Muzejske- mu društvu podaril Lindova portreta Konrada Seidla (1824–1884) in njegove soproge Katharine Seidl (1834–1909), ki sta vpisana v društveno in- ventarno knjigo.55 (sliki 11, 12) Portreta sta zabele- žena tudi v Baševi inventarni knjigi, prepoznamo pa ju tudi v aktualni inventarni knjigi.56 Razstav- ljena sta bila na prvi razstavi Pokrajinskega mu- zeja Maribor v mariborskem gradu leta 1938.57 V Lindovi osebni beležnici se priimek Seidl pojavi samo enkrat, z veliko verjetnostjo pa lahko skle- pamo, da v povezavi z ohranjenima portretoma iz zbirke Pokrajinskega muzeja Maribor. Lind je z delom na portretih zaključil 15. aprila 1864 in is- tega dne od naročnika Seidla prejel plačilo v sku- pnem znesku 70 goldinarjev. Portreta sta v beležki zapisana kot »Portret gospoda Seidla in soproge« (Portrait d. Hr. Seidl und Gemahlin). Zabeležena je 53 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Portret, o. pl., inv. št. N. 844 (Baševa inv. št. 5067), v. 61 cm, š. 51 cm, okoli leta 1860. 54 Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru, št. 709, str. 54. 55 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 18. 2. 1910, inv. št. 3461, 3462, str. 166. 56 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Portret Konrada Seidla, o. pl., inv. št. N. 1222 (Baševa inv. št. 5088), v. 70 cm, š. 55 cm, 1864; PMM, Eduard Lind, Portret Katharine Seidl, o. pl., inv. št. N. 1252 (Baševa inv. št. 4842), v. 70 cm, š. 54 cm, 1864. 57 Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru, št. 700, št. 701, str. 53. tudi mera (v. 71 cm, š. 55 cm), ki ustreza meram v muzeju ohranjenih portretov ter posledično omogoča povezavo med pisno omembo in ohra- njenima slikama. Portreta lahko na podlagi zapi- sa v beležnici natančno datiramo v leto 1864,58 kar se ujema s signaturo na Katharininem portretu (Ed. Lind/1864), zapisano desno na sredini slike. Upodobljeni Konrad Seidl se je rodil leta 1824 v kraju Chcebuz (Zebus), v bližini mesta Štětí, v današnji Češki republiki. Med letoma 1844 in 1860 je opravljal vojaško službo, po letu 1854 kot nadporočnik (Oberleutnant), po letu 1859 pa kot pehotni stotnik (Hauptmann). Po odpustu iz vojske se je kot upokojeni stotnik posvetil poli- tični karieri.59 Deloval je kot tajnik mariborskega okrajnega zastopa ter v letih 1869–1878 kot dežel- nozborski in v letih 1870–1879 kot državnozbor- ski poslanec. V obeh predstavniških telesih se je posvečal predvsem gospodarskim vprašanjem.60 Seidl je imel posestvo v Kamnici pri Mariboru, kjer je vrsto let deloval tudi kot župan. Umrl je leta 1884 in bil v Mariboru pokopan z vojaški- mi častmi ter v navzočnosti vojaške, deželne in mestne elite, z županoma Maribora in Sloven- ske Bistrice na čelu.61 Konrad Seidl se je leta 1854 v Mariboru poro- čil s Katharino, rojeno Gruber (1834–1909), ki je bila ob poroki stara 19 let.62 Na leta 1864 izdela- nih portretih sta bila zakonca Seidl torej stara 40 (Konrad) in 29 let (Katharina). Glede na čas na- stanka portretov lahko sklepamo, da sta si portre- ta dala izdelati ob deseti obletnici poroke. Portreta zakoncev Seidl sta zasnovana kot por- tretni par, na platnih enake velikosti in v enakih pozlačenih okvirjih. Predstavljena sta v doprsnem portretu v tričetrtinskem zasuku. Konrad Seidl je upodobljen z nazaj počesanimi kratkimi lasmi in košatimi brki kot stotnik cesarsko-kraljeve peho- te. Oblečen ima bel suknjič s srebrnimi gumbi, ki se enoredno zapirajo, in siv vrhnji plašč. Na položenem zelenem ovratniku ima tri zvezdice, na prsih pa dve odlikovanji. Na levi ima srebrno medaljo za pogum (Für Tapferkeit) na vojnodob- nem traku (belo-rdeče-rdeče-črtasto-rdeče), pre- pognjenem v trikotno obliko. Na desni strani ima viteški križec reda svetega Silvestra papeža (Ordo Sancti Silvestri Papae) na rdeče-črno-rdeče-črno- -rdečem traku, prepognjenem v trikotno obliko. 58 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 13. 59 Seidl, Konrad: https://www.parlament.gv.at/recherchie- ren/personen/parlamentarierinnen-ab-1848/parlamen- tarier-1848-1918/Seidl_1 (dostop: 15. 7. 2022). 60 Čuček, Spodnještajerski, str. 24. 61 Marburger Zeitung, 28. 12. 1884, št. 155, str. 3. 62 NŠAM, PMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1836–1857, fol. 149; MMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1898–1920, fol. 282. 321 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru Red svetega Silvestra spada med papeške viteške redove, viteški križec tega reda pa so prejemali konjeniki (častniki).63 Tudi portret Katharine Seidl je zasnovan v podobni barvni skali kot portret njenega sopro- ga, saj upodobljenka nosi temno zeleno obleko z globokim izrezom, ki razkriva ramena, in kratki- mi nabranimi rokavi. Izrez obleke je obrobljen s črno čipko. Na prsih se zaključuje z ovalnim me- daljonom. Na tkanini obleke je slikarsko okorno nakazan cvetlični vzorec. Katharina ima nazaj počesane goste lase, spete na zatilju ter okrašene z belim in rdečim cvetjem. Oba portreta sta nasli- kana na nevtralnem sivo-zelenem ozadju. Katharina Seidl je izvirala iz premožne mari- borske usnjarske družine Gruber. Po poročanju Rudolfa Gustava Puffa se je usnjar Georg Gruber v Maribor priselil leta 1804 iz Moravske. Najver- jetneje gre za istega Georga Gruberja, ki se je že leta 1803 v Mariboru poročil s Katharino, vdovo po usnjarju Josefu Ledererju.64 V poročni knjigi se omenja kot mestni usnjarski mojster, star 26 let.65 Leta 1830 se kot lastnik hiše št. 215 v Mari- boru omenja njegov sin Johann Gruber, prav 63 Vrišer, Uniforme, str. 24–28, sl. 11. Za pomoč pri identifi- kaciji odlikovanj se iskreno zahvaljujem zgodovinarju Tadeju Juvančiču. 64 NŠAM, PMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1749–1836, fol. 230, 280. 65 NŠAM, PMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1749–1836, fol. 280. tako usnjar.66 Johann se je moral roditi pred le- tom 1807, saj za obdobje med letoma 1777 in 1807 krstne knjige župnije sv. Janeza Krstnika niso oh- ranjene. Se pa mestni usnjarski mojster Johann Gruber omenja v matičnih knjigah ob rojstvih ot- rok – hčera Marie Johanne Victorie leta 183367 in Katharine Victorie Marie (upodobljenke na por- tretu v Pokrajinskem muzeju Maribor) leta 183468 ter sina Johanna Evangelista Georga leta 1836.69 Ob poroki in krstih je družina Johanna Gruberja stanovala v hiši št. 209.70 Neki usnjar Gruber naj bi bil sredi 19. stoletja lastnik hiše št. 15 v Koro- škem predmestju. Od leta 1817 je bil usnjar Georg Gruber tudi lastnik hiše na Dravski ulici 7, ki je bila od leta 1784 v lasti usnjarjev Josefa in Katha- rine Lederer, od leta 1832 pa v lasti Georgovega sina, usnjarja Johanna Gruberja.71 Portreta Konrada in Katharine Seidl je Mu- zejskemu društvu Maribor poklonil že omenjeni Johann Gruber, vendar ne vemo natančno, za ka- terega Johanna gre. Morda je bil Katharinin brat, rojen leta 1836,72 ali njegov sin Johann Georg, ro- 66 Puff, Maribor, str. 69. 67 NŠAM, RMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1807–1833, fol. 203. 68 NŠAM, RMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1834–1859, fol. 7. 69 NŠAM, RMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1834–1859, fol. 22. 70 Glej op. 65, 67–69. 71 Curk, O prebivalstvu, str. 63, 72. 72 Glej op. 64. Slika 11 in 12: Eduard Lind, Portret avstrijskega stotnika Konrada Seidla in njegove žene Katharine, o. pl., 1864 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). 322 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru jen leta 1859,73 torej Katharinin nečak. Sočasno z obravnavanima portretoma je podaril tudi fo- tografijo Konrada Seidla, častnika 47. polka.74 O tem, da je bila družina Gruber naklonjena Mu- zejskemu društvu, pričajo že donacije Katharine Seidl, saj mu je v letih 1904–1907, še v času svoje- ga življenja, podarila več predmetov,75 med njimi tudi predmete iz zapuščine svojega soproga.76 Po njeni smrti leta 1909 je vrsto predmetov, ki jih je preminula zapustila Muzejskemu društvu, pre- dal Johann Gruber.77 Del zapuščine Katharine Seidl je Muzejskemu društvu leta 1910 predal tudi Oskar Orosel.78 Portreta heiNricha iN josefe kurNigg V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor hra- nijo tudi portreta enake velikosti, delo Eduarda Linda, ki sta v aktualni inventarni knjigi, pa tudi v Baševi inventarni knjigi zabeležena kot Portreta mariborskega peka Herzoga in njegove žene.79 Pripi- sano je, da ju je Muzejsko društvo pridobilo pred letom 1914 in da gre za upodobitvi mariborskega peka pri Graških vratih (danes Trg svobode) iz sedemdesetih let 19. stoletja in njegove soproge.80 Priimek Herzog v Mariboru sicer povezujemo z družino usnjarjev, ki so se s to obrtjo ukvarjali več stoletij in sodili med premožne mariborske meščane. Naslanjajoč se na podatke v obeh in- ventarnih knjigah, sta bila omenjena portreta 73 NŠAM, KMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1834–1859, fol. 203. 74 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 17. 2. 1910, inv. št. 3460, str. 166. 75 Katharina Seidl je Muzejskemu društvu podarila križ z okrasjem iz biserne matice, rožni venec, spominski no- vec papeža Pija VI. iz leta 1782, spominski novec sv. Ja- koba iz leta 1544, šest majhnih turških nožičev, Biblijo iz leta 1763, knjigo zelišč iz leta 1561 (Kräuterbuch) in sliko svojega moža, »korporala Konrada Seidla iz 47. pešpolka v Custozzi leta 1848« (PMM, Grundbuch des Museum- -Vereines in Marburg, 18. 1. 1904, inv. št. 975–986, str. 41; 27. 1. 1905, inv. št. 1635, str. 72). 76 Vojaško pokrivalo pikača (Pickelhaube) Konrada Seidla iz leta 1866 in najverjetneje sedem grafik z motivi polka Kinski, ki mu je pripadal Konrad Seidl (PMM, Grund- buch des Museum-Vereines in Marburg, 26. 11. 1907, inv. št. 2750–2657, str. 125). 77 Med triintridesetimi podarjenimi predmeti so bile raz- lične listine, knjige, spominski novec, medalje Konrada Seidla, pipa Konrada Seidla, pečatnik podjetja G. J. Gru- ber, steklena laterna, stari ključi in ključavnica (PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 28. 2. 1909, inv. št. 3319–3361, str. 160, 161). 78 Med predmeti so bile grafike, listina in knjiga (PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 13. 1. 1910, inv. št. 3397–3403, str. 162). 79 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 1224, o. pl., v. 60 cm, š. 48 cm; inv. št. N. 1223, o. pl., v. 60 cm, š. 48 cm. 80 PMM, Inventarna knjiga dr. Franja Baša, inv. št. 5095, inv. št. 5094. objavljena v prispevku v Kroniki leta 2019,81 kjer sem navedla, da »peka Herzoga« ne moremo po- vezati z omembami predstavnikov te družine v mariborskih matičnih knjigah, prav tako pa upo- dobljencev ne moremo identificirati kot mlinarja Josefa Herzoga in njegove žene, saj nista živela ob Graških vratih.82 Natančnejše preučevanje del Eduarda Linda v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor pa je pripeljalo do ugotovitve, da je pri teh dveh portretih prišlo do napake v muzejski dokumentaciji, in sicer že v Baševi inventarni knjigi. Ključnega pomena za ta sklep je omemba dveh Lindovih portretov v razstavnem katalogu prve razstave Pokrajinskega muzeja Maribor v mariborskem gradu leta 1938.83 Pod številkama 688 in 689 sta navedeni deli: Kurnik Henrik, pek v Mariboru sredi 19. stoletja, olje E. Linda, in Kurnik Josipina, soproga Henrika Kurnika.84 Portretov obeh Kurnikov ne najdemo niti v aktualni niti v Baše- vi inventarni knjigi, zasledimo pa ju v inventarni knjigi Muzejskega društva, kjer je zapisano, da je Josefa Kurnig 13. oktobra 1912 Muzejskemu dru- štvu podarila svoj in možev portret, delo Eduarda Linda. V inventarni knjigi Muzejskega društva sta pod številkama 4528 in 4529 navedena kot Oelpor- trait der Spenderin von E. Lind in Ebenso deren Ga- tten, des Herrn Heinrich Kurnig.85 Domnevo, da gre torej pri obravnavanih Lindovih delih za portreta Kurnikov (Kurnigov, Kurniggov) in ne Herzogov, potrjuje še pripis številk 4528 in 4529 ter številk 688 in 689 v opombi v Baševi inventarni knjigi, ki jih sedaj lahko pojasnimo. (sliki 13, 14) Pregled Lindove osebne beležnice dokazuje, da je Lind za gospoda Kurnigga, kot je priimek za- pisan v beležnici, izdelal njegov portret in portret njegove žene enakih mer, kot jih imata portreta, ohranjena v muzejski zbirki. Ženin portret je bil gotov 19. septembra 1865, Lind pa je gospodu Kur- niggu zanj zaračunal 35 goldinarjev.86 Svoj portret identičnih mer je Kurnigg dal Lindu izdelati še- le leto in pol kasneje. Gotov je bil 22. februarja 1867, zanj pa je Lind prav tako zaračunal 35 goldi- narjev.87 Omenjena portreta Kurniggov sta edina navedena v Lindovi beležnici, zato lahko sklepa- mo, da gre za portreta, ohranjena v zbirki Pokra- jinskega muzeja Maribor. Na podlagi zapisanega 81 Bevc Varl, Muzejski predmeti, str. 259–280. 82 Bevc Varl, Muzejski predmeti, str. 271. 83 Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru. 84 Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru, št. 688, 689, str. 52. 85 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 13. 10. 1912, inv. št. 4528, 4529, str. 221. 86 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 17, Portrrait für Hr. Kur- nigg, dessen Frau, v. 59,2 cm, š. 48 cm. 87 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 22, Portrait d.(es) Hr. Kurnigg, v. 59,3 cm, š. 48 cm. 323 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru moramo popraviti podatke o upodobljencih in dataciji v aktualni inventarni knjigi Pokrajinske- ga muzeja Maribor ter jih upoštevati v članku v Kroniki (2019).88 Iz poročne knjige župnije sv. Janeza Krstnika v Mariboru izvemo, da sta se Heinrich in Josefa Kurnigg poročila 19. februarja 1865. Heinrich Kur- nigg (r. 1831) se omenja kot pekovski mojster ter sin peka Mathiasa Kurnigga (u. 1878, star 84 let) in Marie. Josefa (r. 1843) je bila hči Josefa Kollroserja. Stanovala sta v hiši št. 7 (danes Grajski trg 8).89 Lindov portret Josefe Kurnigg je nastal v letu poroke, Heinrichov pa ob drugi obletnici poroke. Portreta sta bila glede na enaki meri platen in na- čin upodobitve portretirancev gotovo zasnovana kot portretni par. Obe deli imata značilno oliv- no zeleno nevtralno ozadje, na katerem so vidne sledi nekdanjih okvirjev z ovalnima odprtinama. Doprsna portreta sta izdelana v tričetrtinskem profilu. Josefa je prikazana kot resnobna mlada dama, s skrbno urejeno, na prečo počesano in na temenu speto pričesko in bisernimi uhani. Oko- 88 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Portret Josipine Kurnik (Josefe Kurnigg), o. pl., 1865, inv. št. N. 1223; Eduard Lind, Portret mari- borskega peka Henrika Kurnika (Heinricha Kurnigga), o. pl., 1867, inv. št. N. 1224. Prav tako naj omenimo, da se v Lindovi beležnici morebitna portreta gospoda in gospe Herzog ne pojavita. 89 NŠAM, PMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1857–1865, fol. 157; Semlič Rajh et al., Maribor, str. 57, 58. li vratu ima okrasni trak z ovalnim medaljonom. Oblečena je v črno oprijeto obleko, stisnjeno v pa- su, z dolgimi balonastimi rokavi in črno čipkasto obrobo. Na pravokotnem izrezu so vidne bele čip- kaste obrobe in ozek pas bele čipke. Soprog Hein- rich Kurnigg je prav tako kot Josefa mladostnega videza. Ima kratke, nazaj počesane svetlo rjave lase, urejene brke in kozjo brado. Tako kot Josefa je oblečen v črno obleko. Pod suknjičem in viso- ko zapetim telovnikom nosi belo srajco s stoječim ovratnikom in črno samoveznico z metuljčkom. Portreta leoNharda iN Marie Walcher 8. novembra 1912 je Josefa Kurnigg Muzejske- mu društvu podarila manjša portreta v pozlače- nih okvirjih, ki upodabljata Leonharda Walcher- ja in njegovo soprogo Mario.90 (sliki 15, 16) V Baše- vi inventarni knjigi sta pripisana avtorstvo Edu- arda Linda in datacija obeh del z letnico 1860, kar se ponovi tudi v aktualni inventarni knjigi91 in je povzeto po signaturi na Marijinem portretu.92 V Lindovi osebni beležnici se priimek Walcher ne pojavi, kar dokazuje, da med letoma 1861 in 1890, 90 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 8. 11. 1912, inv. št. 4531, str. 221 in inv. št. 4532, str. 222. 91 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Portret Leonharda Walcherja, o. pl., inv. št. N. 1314 (Baševa inv. št. 13295), v. 29 cm, š. 23,5 cm, 1860; Eduard Lind, Portret Marie Walcher, o. pl., inv. št. N. 1316 (Baševa inv. št. 13296), v. 29 cm, š. 23,5 cm, 1860. 92 Delo ima desno spodaj signaturo: Ed. Lind 1860. Slika 13 in 14: Eduard Lind, Portret mariborskega peka Heinricha Kurnigga (Kurnika), o. pl., 1867, in njegove žene Josefe Kurnigg (Kurnik), o. pl., 1865 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). 324 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru ko je Lind zapisoval naročila v omenjeno belež- nico, od Walcherjev ni sprejel nobenega naročila. Obravnavani deli pa sta, kot priča signatura, nas- tali, preden je Lind začel voditi evidenco naročil v ohranjeni beležnici. Portreta zakoncev Walcher sta zasnovana kot portretni par. Sliki sta manjšega formata in sta zasnovani po vzoru v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljenih bidermajerskih miniaturnih portre- tov. Vstavljena sta v originalna pozlačena okvir- ja z reliefno cvetlično dekoracijo na zaobljenih vogalih. Portretiranca sta prikazana v doprsnem portretu, v tričetrtinskem zasuku, ki omogoča postavitev slik tako, da sta obrnjena drug pro- ti drugemu. Leonhard ima visoko čelo ter nazaj počesane rdečkaste lase, brke in kozjo brado. Oblečeno ima belo srajco s črno samoveznico s pentljo, črn telovnik, na katerega je pripeta zlata verižica žepne ure, in črn suknjič. Maria Walcher je upodobljena z rahlim nasmeškom na obrazu, z na prečo počesanimi in ob straneh spletenimi temnimi lasmi ter svetlikajočimi se črno-zlatimi uhani. Na glavi ima temno modro avbico. Oble- čena je v sivo-črno oprijeto obleko s steznikom, z okroglim, nizko spuščenim izrezom in nabranimi kratkimi rokavi. Od pasu navzdol je viden del kri- noline. Na obleko je na prsih pripeta broška, na katero je pritrjena dolga zlata verižica z obeskom. Vzpostavitev povezave med donatorko obeh slik Josefo Kurnigg in upodobljencema omogoča pregled matičnih knjig, iz katerih izvemo, da sta se leta 1853 poročila Leonhard Walcher (r. 1827 v Ce- lovcu) in Maria Kurnigg (r. 1828), katere oče je bil pekovski mojster in posestnik Mathias Kurnigg, mati pa Maria Hirschmann. Leonhard Walcher je bil bakrorezec, oziroma izdelovalec bakrenih po- sod (Kupferschmiedmeister) v Celovcu, sin prav tako mojstra bakrorezca in posestnika v Celovcu Leon- harda Walcherja st. in njegove žene Anne, rojene Gangl. Walcherja sta, tako kot Heinrich in Josefa Kurnigg, ob poroki stanovala v hiši št. 7 (današnji Grajski trg 8) v Mariboru,93 h kateri je od leta 1749 sodil pekovski jus. Hišo naj bi Mathias Kurnigg, ki se je v Maribor priselil iz Zagreba, kupil leta 1843, leta 1865 pa je prešla v last njegovega sina, peka Heinricha Kurnigga. Leta 1884 sta hišo kupila Ka- rel in Gustav Scherbaum.94 Maria Walcher, rojena Kurnigg, z miniaturnega portreta je torej sestra peka Heinricha Kurnigga s prej obravnavanega portreta. Njen portret in portret njenega moža Leonharda Walcherja je Muzejskemu društvu to- rej podarila njena svakinja Josefa Kurnigg. Portret juliusa Mulleja 14. januarja 1907 so v zbirko Muzejskega društva v Mariboru kot zapuščino po Johanni Mulle prevzeli portret njenega soproga Juliusa Mulleja, delo Eduarda Linda. (slika 17) V inven- tarni knjigi društva je zapisano, da gre za oljno sliko cesarskega svetnika in notarja Juliusa Mul- 93 NŠAM, PMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1836–1857, fol. 139. 94 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 58. Slika 15 in 16: Eduard Lind, Portret Leonharda Walcherja in njegove žene Marie Walcher, o. pl., 1860 (Pokrajinski muzej Maribor, foto: Tomo Jeseničnik). 325 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru leja.95 Portret je vnesen tudi v aktualno in Baševo inventarno knjigo,96 kjer je dodano, da ima slika na hrbtni strani napis: »Dr. Julius Mulle, cesarski svetnik, cesarsko-kraljevi notar v Mariboru, rojen 10. 2. 1823, umrl 13. 12. 1891 v Mariboru«.97 »Dr. Mulle« se v Lindovi beležnici pojavi več- krat. Leta 1873 je dal izdelati »dekoracije za izlož- bo«, za kar je Lind potreboval pet dni in zaraču- nal 32 goldinarjev,98 leta 1874 »3 pastelne slike za izložbo«, za kar je Lind potreboval štiri dni in zaračunal 33,80 goldinarja,99 leta 1875 pa je dal popraviti portret svojega očeta, kar je Lindu vzelo pet dni dela, zaračunal pa je 20,60 goldinarja.100 Dr. Mulle je pri Lindu naročil tudi portret svoje matere, ki je bil izdelan po fotografiji 29. maja 1875, za kar je Lind potreboval deset dni in pol ter zaračunal 70 goldinarjev.101 Leta 1885 je Mulle dal v popravilo še eno sliko, za kar je Lind zaračunal 12 goldinarjev.102 V Lindovi osebni beležnici je naveden tudi doprsni portret dr. Juliusa Mulleja, ki po merah ustreza portretu, ohranjenem v Pokrajinskem muzeju Maribor. Portret je bil gotov 23. septembra 1874, Lind je za njegovo izdelavo potreboval deset dni in tri četrtine dneva ter zanj zaračunal 70 gol- dinarjev, ki jih je prejel 30. septembra 1874.103 Por- tret je ovalne oblike in je vstavljen v originalen pozlačen okvir, okrašen z reliefnimi cvetličnimi dekoracijami. Upodobljenec je prikazan v zrelih letih, s pogledom usmerjenim v njegovo levo. Ima nazaj počesane svetlo rjave lase in košate br- ke. Oblečeno ima belo srajco, belo samoveznico s pentljo in črn suknjič. Iz Lindove beležnice izve- mo, da si je dal dr. Mulle, najverjetneje na ta isti portret, ki je edini naveden v Lindovi beležnici, sedem let kasneje doslikati še odlikovanja, o če- mer priča vpis v beležnici z dne 7. junija 1881. O 95 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 14. 1. 1907, inv. št. 2344, str. 109. 96 PMM, Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Eduard Lind, Portret Dr. Juliusa Mulleja, o. pl., inv. št. N. 224 (Baševa inv. št. 4583), v. 87 cm, š. 65 cm, 1874, odlikova- nja naslikana 1881. 97 PMM, Pripis v Baševi inventarni knjigi: »Dr. Julius Mulle', Kaisl. Rat, K. K. Notar in Marburg. Geb. 10/II. 1823, +13. XII. 1891 zu Marburg.« 98 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 36, Dekoration für Hr. Dr. Mulle Auslagen, mere niso navedene. 99 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 39, Für Hr. Dr. Mulle 3 Pastelbilder Auslagen, mere niso navedene. 100 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 40, Hr. Dr. Mulle Renovie- rung von s. Vaters Bild samt Auslagen, mere niso navedene. 101 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 40, Für Hr. Dr. Mulle dessen Mutter Brustbil n(ach) Ph(otographie), v. 58 cm, š. 46,8 cm. 102 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 48, Für Hr. Dr. Mulle Renovierung eines Bildes, mere niso navedene. 103 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 39, Für Hr. Dr. Mulle dessen Portrait Brustbild, v. 77,7 cm, š. 64,5 cm. tem, da je šlo za manjše naročilo, priča tudi cena, ki je znašala le 5 goldinarjev.104 Lind je Mulleju na levi strani na ovratniku naslikal verižico z minia- turnimi medaljami.105 Dr. Julius Mulle je bil dolgoletni notar v Ma- riboru. Iz njegovega nekrologa izvemo, da se je poleg svoje poklicne stroke še posebej zavzemal za razvoj kmetijstva na območju Maribora in okolice ter bil podpredsednik štajerske kmetijske družbe (Vice-Präsident der steierm. Landwirtschafts- gesellschaft). Navedena so tudi odlikovanja, ki jih je prevzel in ki jih lahko povežemo z upodobitva- mi na njegovem portretu.106 Johanna (Ivana) Mulle, rojena Albensberg (1842–1907), ki je sliko pokojnega soproga zapusti- la Muzejskemu društvu, se je z Mullejem poročila leta 1874.107 Pred tem je bila poročena Amstädter, vendar je ovdovela. Leta 1876 je bila s svojo sestro Frančiško, poročeno Moser, solastnica hiše na da- našnji Koroški cesti 21. Johanna je leta 1905 prev- zela sestrin delež hiše, dve leti kasneje pa je bila hiša v lasti ustanove Mulle-Moser'schen Stiftung.108 104 SI PAM/1523, a. š. 1, beležnica, str. 47, Für Hr. P.(ensio- nirten) Rath Dr. Mulle die Orden auf seinem Bilde, mere ni- so navedene. 105 Prister, Odlikovanja, str. 42, 51. Za opredelitev odlikovanj se iskreno zahvaljujem zgodovinarju Tadeju Juvančiču. 106 Marburger Zeitung, 17. 12. 1891, št. 101, str. 4. 107 NŠAM, PMK Maribor – Sv. Janez Krstnik 1866–1876, fol. 303. 108 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 181. Slika 17: Eduard Lind, Portret Juliusa Mulleja, o. pl., 1874, odlikovanja naslikana leta 1881 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik). 326 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru ZAKLJUČEK Na podlagi vpisov v inventarno knjigo, v ka- tero je Muzejsko društvo v Mariboru od ustano- vitve leta 1902 do leta 1923 vpisovalo svoje prido- bitve, lahko ugotovimo, da so bila likovna dela iz Hamburga priseljenega slikarja Eduarda Linda v zbirko društva pridobljena že v najzgodnejši do- bi mariborskega muzejstva. Prvo Lindovo delo, veduto starega Maribora – kopijo po votivni sliki iz Ruš iz leta 1680 –, je Muzejskemu društvu le- ta 1903 podaril mariborski magistrat. To je edino Lindovo delo, ki je prišlo v muzejsko zbirko še za časa njegovega življenja. Slikarsko sicer skro- mnejše delo zrcali potrebo mestne občine po do- kumentiranju nekdanje podobe mesta, predaja Lindove kopije vedute Maribora Muzejskemu društvu pa kaže tudi težnjo po njenem razstavlja- nju in dostopnosti širši javnosti. Glede na vpise v Lindovi osebni beležnici, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ugotavljamo, da je to edina veduta Maribora, ki jo je Lind naslikal med letoma 1861 in 1890, ko je v omenjeni beležnici vodil evidenco naročil oziroma izdelanih del. Veduti Maribora je kot zapuščina po leta 1904 preminulem slikarju sledil prevzem skupine predmetov, med katerimi so bile tudi oljne skice in slike, ki pa jih v današ- nji zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor le delno prepoznamo. Med ohranjenimi deli sta slika Kri- žanega in Portret knezoškofa Jakoba Maksimilija- na Stepišnika, deli manjšega formata, ki sta Lin- du najverjetneje služili kot predlogi pri izdelavi del večjega formata, saj v njegovo osebno belež- nico nista vpisani. Lind je Stepišnika naslikal še najmanj dvakrat, o čemer pričata ohranjena slika velikega formata v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor (1865) in omemba njegovega portreta v beležnici za naročnika, gospoda Rescha (1886). Ohranjene tri oljne skice in portret dečka iz Lin- dove zapuščine najverjetneje izvirajo iz zgodnje dobe njegovega ustvarjanja, ko v slikanju portre- tov še ni bil zelo vešč, saj je bila glede na zapi- se njegovo prvo naročilo v Mariboru poslikava dvorane v mariborski Kadetnici. Tudi skice v treh ohranjenih skicirnih mapah (danes v Pokrajin- skem arhivu Maribor) kažejo, da se je v zgodnjih 50. letih 19. stoletja posvečal predvsem krajinam in vedutam. V zgodnjo dobo Lindovega ustvar- janja smemo uvrstiti tudi portret neznanega mo- škega, ki je v muzejsko zbirko prav tako prišel iz Lindove zapuščine. Za njegovo zgodnjo datacijo pričata oblačilni videz in pričeska upodobljen- ca, pa tudi slikarsko še precej groba poteza, ki jo lahko zaznamo tudi na Lindovem najzgodnejšem signiranem delu iz leta 1852, na dvojnem portretu para iz družine Matzl, ki je bil v zbirko Pokrajin- skega muzeja Maribor pridobljen leta 2004. Za- nimivejša in kvalitetnejša so Lindova dela, ki so jih Muzejskemu društvu Maribor podarili mari- borski meščani med letoma 1907 in 1912. Glede na primerjavo podatkov v inventarnih knjigah mu- zeja z ohranjenimi deli in vpisi v Lindovo osebno beležnico lahko ugotovimo, kdo so bili njihovi naročniki in kdaj natančno so dela nastala. Iz Lindove osebne beležnice še izvemo, da je Lind za izdelavo enega portreta v velikosti približno 50 x 60–70 cm v 60. letih 19. stoletja zaračunaval 35 goldinarjev, za portretni par pa dvojno vso- to (70 goldinarjev). Za ovalni portret večjih mer (87 x 65 cm), s katerim je imel Lind skoraj enajst dni dela, je leta 1874 prav tako zaračunal 70 goldi- narjev. Če za primerjavo navedemo, da je najnižje plačani uradnik ljubljanske občine v tem času za- služil okoli 200 goldinarjev letno, ugotovimo, da so si lahko svoje portrete v tem času privoščili le premožnejši družbeni sloji. V Mariboru so me- ščani to nalogo očitno zaupali Eduardu Lindu, ki je glede na vpise v njegovi osebni beležnici nasli- kal številne. Kdo so bili upodobljenci na Lindovih portretih, ki jih je Muzejsko društvo Maribor pri- dobilo do leta 1923, sporočajo podatki v matičnih knjigah. Iz njih izvemo, da so upodobljenci izha- jali iz premožnih mariborskih obrtniških družin. Bili so peki, usnjarji, bakrorezci in lastniki nepre- mičnin, med njimi pa sta tudi politično aktivna upokojeni stotnik in mestni notar. Na podlagi podatkov v matičnih knjigah lahko upodobljence povežemo s hišami, v katerih so živeli, na podlagi česar lahko sklepamo, kje so slikarska dela nekoč visela. To, da so družinski člani upodobljencev portrete svojih bližnjih podarili nemško usmer- jenemu Muzejskemu društvu v Mariboru, priča o njihovi narodni zavednosti ter želji po krepitvi nemških kulturnih ustanov v Mariboru in ohra- nitvi spomina nanje v okviru muzejske zbirke. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Matične knjige so dostopne na Matricula online: https://data.matricula-online.eu/sl/ RMK, PMK, MMK Maribor – Sv. Janez Krstnik PMM – Pokrajinski muzej Maribor Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, Po- krajinski muzej Maribor. Inventarna knjiga dr. Franja Baša, Pokrajinski mu- zej Maribor. 327 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru Inventarna knjiga zgodovinskega društva (Glavni zapisnik muzeja zgodovinskega društva v Maribo- ru, 1904–19..), Pokrajinski muzej Maribor. Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek, Pokrajinski muzej Maribor. SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM/1523, Lind Eduard (1843–1890). ČASOPISI Marburger Zeitung, 1884, 1891. LITERATURA Bevc Varl, Valentina: Izvor prvih pridobljenih slikar- skih del iz zbirke likovne umetnosti Pokrajinskega muzeja Maribor. 100 let o.l.d. Monografija Društva likovnih umetnikov Maribor ob stoletnici organizirane likovne dejavnosti v okoljih severovzhodne Slovenije (ur. Vojko Pogačar, Primož Premzl). Maribor: Dru- štvo likovnih umetnikov Maribor, 2020, str. 71–81. Bevc Varl, Valentina: Muzejski predmeti iz usnjarske družine Herzog in trgovske družine Pachner v zbir- ki Pokrajinskega muzeja Maribor. Kronika 67, 2019, št. 2, str. 259–280. Bevc Varl, Valentina: Odprt depo slikarstva. Maribor: Po- krajinski muzej Maribor, 2015. Bevc Varl, Valentina: Življenjska pot slikarja Eduarda Linda (1827–1904). Kronika 71, 2023, št. 1, str. 123–142. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.1.07 Ciglenečki, Marjeta: Urbanistična podoba Maribora v 19. in 20. stoletju. Studia Historica Slovenica 6, 2006, št. 2–3, str. 531–555. Curk, Jože in Premzl, Primož: Mariborske Vedute. Mari- bor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2004. Curk, Jože: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja. Studia Historica Slovenica 2, 2001, št. 1, str. 43–78. Čuček, Filip: Spodnještajerski deželnozborski nemški poslanci mestne in kmečke kurije 1848–1918. Pri- spevki za novejšo zgodovino 60, 2020, št. 1, str. 8–32. DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.60.1.01 Godina-Golija, Maja: Muzejsko društvo in ustanovi- tev mestnega muzeja v Mariboru. Studia Historica Slovenica 4, 2004, št. 2–3 (Hartmanov zbornik), str. 405–419. Hartman, Bruno: Čitalnice, jedro slovenskega kultur- nega razvoja, Staat und Gesellschaft im Zeit des Dua- lismus, Mogersdorf: Internationales Kulturhistorisches Symposium Mogersdorf, 1984, str. 169–186. Kovačič, Franc: Postanek in razvoj mariborskega mu- zeja. Časopis za zgodovino in narodopisje 23, 1928, str. 255–268. Lavrič, Ana: Portretna galerija škofov v zbirki Mariborske nadškofije. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgo- dovinski inštitut Franceta Steleta, 2020 (Umetnine v žepu, 18). Ogrizek, Emica: Usnjarstvo severovzhodne Slovenije v sodnem registru okrožnega sodišča v Mariboru v letih 1898–1941. Usnjarstvo v gospodarstvu trgov in mest na Slovenskem (zbornik referatov, ur. Miran Aplinc). Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva, 2011. Oman, Drago: Ob šestdesetletnici muzejskih zbirk v prostorih mariborskega mestnega gradu. Argo 42, 1999, št. 1, str. 9–17. Prister, Boris: Odlikovanja. Zagreb: Povijesni muzej Hr- vatske, 1984. Puff, Rudolf Gustav: Maribor, njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor: Založba obzorja, 1999. Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru. [Ma- ribor: Pokrajinski muzej], 1938. Semlič Rajh, Zdenka in Oman, Žiga in Mlinarič, Luč- ka: Maribor, mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2012. Vidmar, Polona: Mariborski rotovž. Ljubljana: Založba ZRC, 2014 (Umetnine v žepu, 10). Vidmar, Polona: Porträts als visualisierte Erinnerung an verdienstvolle Leistungen der Bürger von Ma- ribor (Marburg). Likovna umetnost v habsburških deželah med cenzuro in propagando = Visual arts in the Habsburg lands between censorship and propaganda (ur. Franci Lazarini, Tina Košak). Acta historiae artis Slovenica 25, 2020, št. 2, str. 203–230, 359–360. DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.25.2.08 Vrišer, Sergej: Uniforme v zgodovini. Slovenija in sosednje dežele. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1987. Zajšek, Boštjan: »Biti Nemec, pomeni biti Luteran«. Iz življenja nemških evangeličanov na Slovenskem, s po- sebnim poudarkom na Mariboru in okolici (1862–1945). Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Fran- ca Kovačiča, 2010. SPLETNA STRAN Parlament Österreich: Seidl, Konrad: https://www.parlament.gv.at/ recherchieren/personen/parlamentarierinnen-ab- 1848/parlamentarier-1848-1918/Seidl_1 328 | kronika 72 � 2024 2 valentina bevc varl | slikarska dela eduarda linda iz zbirke nekdanjega muzejskega društva v mariboru SUMMARY Paintings by Eduard Lind from the Collection of the former Museum Society in Maribor At the end of 1855, the painter Eduard Lind (1827– 1904), originally from Hamburg, moved to Maribor, where he lived and worked until his death. Even though he pro- duced numerous and now mostly unknown paintings, the collection of the Maribor Regional Museum has none- theless preserved several documented or, rather, signed Lind’s works that were obtained in different ways and in different periods. Based on the entries in the inventory book, in which the Museum Society in Maribor registered its acquisitions since its founding in 1902 and until 1923, it may be estab- lished that they also included Lind’s works. It was already in 1903 that the Maribor magistrate donated to the Muse- um Society his veduta of the old town of Maribor—a copy of a votive painting from Ruše, dated 1680. The society then also came into possession of a group of objects, be- queathed by the painter on his death in 1904, among them oil sketches and small-format paintings that are only par- tially identified in the current collection of the Maribor Re- gional Museum. Two of the preserved works are the paint- ing of the Crucifixion and the portrait of Prince-Bishop Jakob Maksimilijan Stepišnik, on which Lind most prob- ably based his large-format paintings. Likewise preserved are three oil sketches and a portrait of a boy, which most likely date to the early period of Lind’s creativity, when he was still not very well-versed in portraiture. Another work that may be considered to be part of the painter’s early period is the portrait of an unknown man, which also found its way into the museum collection from his legacy. Attesting to its early date is the clothing and hair style of the man portrayed as well as the coarseness of the paint- er’s strokes. Greater attention and quality are attributed to Lind’s works that the citizens donated to the Museum Society Maribor in the period between 1907 and 1912. The comparison of information contained in the museum’s inventory books and the preserved works and entries in Lind’s personal notebook, currently kept in the Maribor Regional Museum, enables us to establish the identity of the clients who commissioned the paintings and the exact dates of their production. Annotations in Lind’s notebook also reveal how much he charged for individual portraits. In Maribor during his period, such portraits could only be afforded by members of the higher social strata. Accord- ing to the civil registers, the persons portrayed came from Maribor’s wealthy families of craftsmen, such as bakers, tanners, coppersmiths, and real estate owners as well as a politically active retired captain and city notary. More- over, the entries in the civil registers help us to link the persons portrayed to the houses in which they lived and hence to establish where the paintings used to hang. The fact that the relatives donated the portraits of their loved ones to the German-leaning Museum Society in Maribor also testifies to their national consciousness, their desire to strengthen German cultural institutions in Maribor and desire to preserve the memory of their family members in the museum collection. kronika 72 � 2024 2 | 329–340 � dr., Goriški muzej, Kromberk, Nova Gorica, Slovenija, tanja.gomirsek@goriskimuzej.si 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.72.2.08 cc by-SA TANJA GOMIRŠEK� Španska gripa v Goriških brdih IZVLEČEK Goriška brda so bila v prvi svetovni vojni v manjši meri bojišče, večinoma pa zaledje soške fronte. Velik del prebivalstva je bil izseljen, njihovi domovi in zemljišča pa opuščeni in opustošeni. Španska gripa, ki je prizadela tudi to območje, se ni zasidrala v kolektivnem spominu, saj jo omenjajo le redki. Podatke o umrlih za to boleznijo dobimo v takratnih matičnih knjigah. Smrtonosni drugi val, ki se je v Goriških brdih začel oktobra, je največ žrtev zahteval novembra in decembra 1918. Med umrlimi so bile povečini mlade ženske in starejši moški. Zapisi kažejo, da duhovniki v domače matice navadno niso vpisovali tistih, ki so umrli v begunstvu. KLJUČNE BESEDE španska gripa, prva svetovna vojna, begunci, Goriška brda, matični viri, epidemija, nalezljive bolezni ABSTRACT THE SPANISH FLU IN GORIŠKA BRDA During the First World War, the area of Goriška Brda was to a lesser extent a battleground and primarily served as the rear of the Isonzo Front. A large part of the population was evacuated, their homes and land left abandoned and devastated. Although the Spanish flu also wreaked havoc in the area discussed, it has never completely settled in the collective memory, as it is rarely mentioned. The data on deaths related to the disease are obtained from the parish registry sources of that period. The deadly second wave, which started in Goriška Brda in October, claimed the highest toll in November and December 1918. Young women and elderly men accounted for the majority of deaths. As the records show, the names of those who died as refugees were ordinarily not entered in the local parish registers. KEY WORDS Spanish flu, First World War, refugees, Goriška Brda, parish registry sources, epidemic 330 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih UVOD Prispevek prikazuje rezultate analize mrliških matičnih knjig za vasi Goriških brd v času, ko je po vsem svetu pustošila epidemija španske gripe. Podatke, ki smo jih dobili iz mrliških matičnih knjig, bomo poskušali umestiti v kontekst politič- nih in materialnih razmer, ki so tu vladale v času po koncu prve svetovne vojne. Gre sicer za manj- še območje, ki je do rapalske pogodbe leta 19201 upravno spadalo v eno od avstrijskih dednih de- žel, Goriško-Gradiško grofijo. Brda so veljala za gričevnato, obdelano in rodovitno deželo z vplivi sredozemske klime. Simon Rutar jih je opisal ta- kole: »Prav ugodno podnebje imajo v Brdih. […] Tu se prideluje izvrstno vino, najplemenitejše sadje in najmehkejše sočivje, pa tudi razna žita. Še celo oljka, lovor, cipresa rastejo tukaj«.2 Prebi- valci so se ukvarjali s kmetijstvom; nekateri kot lastniki posestev, redki so bili celo veleposestniki, prevladovali pa so mali kmetje in zakupniki, ki so za plačilo imeli v najemu del ali celo posestvo ter pogosto tudi hišo.3 V Brdih je po ljudskem štetju 1 Marušič, Brda in državne, str. 124. 2 Rutar, Poknežena grofija, str. 37. 3 Gomiršek, Vrste, str. 182. leta 1910 živelo 5722 prebivalcev,4 bila pa so eno najgosteje naseljenih območij grofije.5 Leta 1914 so bili z območja Goriških brd vpoklicani za boj sposobni možje, ki so jih vključili v 97. pehotni pešpolk. Po sicer nepopolnih podatkih jih je bilo iz 11 briških vasi vpoklicanih 1168.6 V pričakovanju vojaških spopadov so se neka- tere, sicer redke družine izselile na Kranjsko ali v nezasedene dele Goriške oziroma se umaknile v begunska taborišča.7 24. maja 1915 so italijanski vojaki vkorakali na območje Goriških brd in tako se je začela vzpostavljati frontna črta na Soči.8 Za- radi neposredne izpostavljenosti izstrelkom obeh strani so italijanske oblasti izselile prebivalstvo iz Števerjana, Huma, Kojskega, Dolnjega in Gornje- ga Cerovega, Gradnega, Biljane, Šmartnega, Kra- snega, Kozane, Vrhovlja, Gonjač, Vipolž, Snežat- nega in Kožbane ter jih naselile po raznih krajih 4 Čehovin, Občina Nova Gorica, str. 190. 5 Rutar, Poknežena grofija, str. 56. 6 Sedmak, Goriška Brda, str. 251–252. 7 Kosi, Evakuacija, str. 26–27. 8 Začetek vojne in zasedbe Goriških brd na podlagi pripo- vedi in spominov v svojem literarnem delu opiše Oskar Reya (Nepozabljena Brda, str. 6–7, 10–12, 16–25). Vpoklicani Peter Simoniti iz Biljane je vaščanki Fani Markočič, begunki v Mariboru, pisal in ji poslal fotografijo prijateljev vojakov v Sarajevu (izvirnik hrani družina Obljubek, Biljana). 331 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih Italije.9 Iz preostalih krajev so izselile tiste, ki so se jim zdeli sumljivi: nekatere duhovnike, župa- ne, učitelje in študente.10 Življenje v Brdih je po- tekalo v senci velikih bojev. Nekatere vasi, kot so Oslavje, Podsabotin, Šentmaver in Števerjan, so postale »velika groblja kamenja«.11 V drugih delih so jih poškodovale posamezne granate. Tiste, ki so jih morali prebivalci zapustiti, so bile oplenje- ne, iz njih pa so izginila celo okna in vrata.12 Do- ma so ostale ženske, otroci in ostareli, tako da je vladalo veliko pomanjkanje delovne sile.13 Posku- šali so obdelovati kmetije, vendar so bile številne površine zaradi izstrelkov ali na novo zgrajene vojaške infrastrukture uničene ali pa so pridelke obrali italijanski vojaki. Trgovina z vojaki je sicer cvetela in finančno podpirala marsikatero druži- no.14 Kljub preskrbi in kupčevanju hrane ni bilo v izobilju. Gradenski vikar Janez Podobnik, ki je v času prve svetovne vojne ostal na svojem mestu, je v dnevniku zapisal, da je 27. julija 1918 del Brd prizadela silovita toča, v drugem delu pa je mo- čan veter poškodoval pridelke. Dodal je, da »če pojde tako naprej, se bo treba izseliti na kak drug 9 Svoljšak, Slovenski begunci, str. 20. 10 Svoljšak, Slovenski begunci, str. 11. 11 Svoljšak, Soška fronta, str. 241. 12 Svoljšak, Soška fronta, str. 241–242. 13 Svoljšak, Soča, str. 323. 14 Obljubek, Kronika, str. 36. planet ali pa umreti od lakote«.15 Tudi tisti v be- gunstvu so bodisi živeli razmeroma dobro16 bodi- si so životarili.17 Večji del prebivalstva je bil fizično in psihično izčrpan ter zato slabše odporen proti boleznim. V takem stanju je pojav novega tipa influence,18 imenovan španska gripa, imel hujše posledice, kot bi jih imel sicer. ŠPANSKA GRIPA V GORIŠKIH BRDIH Zapisi o umrlih so ena redkih prič o množič- nem umiranju zaradi španske gripe, saj se v spo- minski literaturi Goriških brd tematika skoraj ne pojavlja. Območja, ki niso bila izseljena in v neposredni nevarnosti pred izstrelki, so tisti kraji, kjer se je ohranilo več spominskih zapisov, pove- zanih z raznimi dogodki. V bližnjem Manzanu je nastal zanimiv dnevniški zapis Eme Beltrame, ki opisuje vojno dogajanje ter njeno soočenje s špansko gripo. »Najhuje je bilo, ko je prišla tako imenovana španska mrzlica, za katero ni bilo no- benih zdravil. Ničesar ni bilo za lajšanje visoke vročine, samo malo vroče vode. V kotu sem naš- la kup tropin. Mislila sem, da če so dobre za pri- pravo žganja, bi lahko bile dobre tudi za pripra- 15 Podobnik, Kronika, str. 66. 16 Reya, Povest o Bricih, str. 21. 17 Prinčič, V avstrijskem mestecu, str. 87. 18 Španska gripa je bila podtip influence A, katere povzro- čitelj je virus H1N1. Družina Lenardič iz Šmartnega v begunstvu v Novari, 12. 7. 1918 (izvirnik hrani družina Slivnjak, Šmartno). 332 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih vo čaja. Vzela sem jih eno pest, jih oprala in dala kuhat. Zadišalo je kot po kuhanem vinu. Vsem bolnikom sem dala skodelico. Bilo je kot mana iz nebes, vsi so občutili olajšanje, morda zato, ker so popili malo alkohola, in so se zato takoj počutili bolje. To pijačo sem jim dajala, dokler nisem vse- ga porabila.«19 V prispevku obravnavam v Škofijskem arhivu v Gorici hranjene prepise mrliških matic z obmo- čja Brd. Pokrivajo naslednje vasi: Biljano, Dobro- vo, Senožeče, Zali breg, Gornje in Dolnje Cerovo, Dolenje, Fojano, Gradno, Slavče, Hlevnik, Višnje- vik, Nozno in Krasno, Kojsko, Brestje, Snežatno, Hum, Kozano, Medano, Podsabotin, Šmartno, Števerjan in Vipolže.20 Vasi, ki so spadale v župni- jo Kožbana in vikariat Šlovrenc, za obdobje prve svetovne vojne prepisov mrliških matic nimajo. Vzorec je s številčnega vidika majhen, a gre za zaokroženo ozemlje, kjer srečamo obe stvarnosti: civilno prebivalstvo je bilo iz nekaterih briških vasi izseljeno ter se je deloma že vrnilo, delno pa je med vojno ostalo na svojih domovih. Po pisanju Goriške straže je španska gripa že razsajala, in sicer na gornjem Štajerskem leta 1758.21 Pisec je verjetno v isti koš zmotno vrgel eno od preteklih epidemij influence, ki so se v pre- teklosti pojavile v Evropi.22 »Na severni polobli 19 Viola, Storie della ritirata, str. 63–64. 20 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Cerò 1835–1946, Liber defunctorum, Bigliana 1835– 1942, Liber defunctorum, Dolegna 1870–, Liber defunc- torum, Fleana 1835–1944, Liber defunctorum, Gradina 1835–1946, Liber defunctorum, Quisca 1835–1937, Liber defunctorum, Cosana 1835–1946, Liber defunctorum, Medana 1835–1946, Liber defunctorum, Poggio S. Valen- tino 1851–1947, Liber defunctorum, S. Martino 1835–1946, Liber defunctorum, S. Floriano 1835–2000, Liber defunc- torum, Vipulzano 1835–1945. 21 Goriška straža, 7. 11. 1918, str. 2. 22 Crosby, Influenza, str. 809. so influenco, kasneje znano kot španska gripa, najprej zaznali spomladi in poleti 1918, drugi val bolezni je zajel ves svet jeseni istega leta, zadnji val je sledil spomladi 1919.«23 Iz zapisov v mrliških maticah ni razvidno, da bi epidemija spomladi zajela tudi Goriška brda. Edina možna primera sta maja v Dolenjah, kjer je za pljučnico umrla skoraj štiri leta stara deklica, ter v Vipolžah, kjer je enako opredeljena smrt stare vdove.24 Morda bi lahko prvemu valu španske gripe pripisali tu- di smrti v Kozani, kjer sta konec marca in maja umrla moška, stara 62 in 69 let, kot vzrok smrti pa je navedena astma.25 Občutek dušenja in vztrajen kašelj, ki sta tipična simptoma astme, bi lahko pripisali tudi pljučnici. Bolezen je bila v tem ob- dobju nova in slabo poznana, zato so duhovniki zapisovali vzrok smrti glede na vidne in znane simptome.26 V bližnjem Krminu je v prvem, spo- mladanskem valu zbolelo približno 300,27 umrlo pa 11 oseb.28 Smrtonosen je bil drugi val, ki je dosegel sko- raj vse svetovno prebivalstvo in je trajal šest me- secev.29 Največ žrtev je bilo v 13 tednih od srede septembra do srede decembra 1918.30 Obravnava- ne kraje Goriških brd je španska gripa dosegla v drugem valu. Prva poročila o tej bolezni v Brdom 23 Keber, Epidemija, str. 94. 24 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Dolegna 1870–, Liber defunctorum, Vipulzano 1835–1945. 25 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Cosana 1835–1946. 26 Med nemškimi vojaki so v tem obdobju razširjeno influ- enco poimenovali Blitzkatarrh (Spinney, 1918. L'influen- za, str. 46). 27 Po ocenah je v Krminu takrat živelo približno 5600 oseb (Panzera, L'epidemia, str. 152). 28 Panzera, L'epidemia, str. 152. 29 Keber, Epidemija, str. 94. 30 Spinney, 1918. L'influenza, str. 13. Fotografija bolnišnice v Krminu, kjer so se zdravili avstrijski vojaki, oboleli za špansko gripo. Terenska bolnišnica št. 911 je bila urejena v samostanu za cerkvijo (Arhiv društva Società Cormonese Austria). 333 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih bližnjih krajih zasledimo v časopisu Goriška stra- ža. To je bil eden redkih časopisov na območju Goriške, ki je izhajal jeseni 1918. Že 3. oktobra tisk poroča o »španski bolezni«, ki se je razmahnila na Madžarskem, ter njenem širjenju v Ljublja- ni.31 24. oktobra zasledimo že kar nekaj poročil o tej bolezni, in sicer med goriškimi begunci na Dolenjskem, ter o širjenju te bolezni v Trstu.32 Iz člankov je razvidno, da so takrat že spoznali, da je pljučnica pogost zaplet po preboleli gripi33 ter da je visoka smrtnost tudi posledica slabe in neza- dostne prehrane. Na Goriškem so, kot je zapisal zdravnik Anton Brecelj, brali, da se je »v zapadni Evropi začela posebna kuga, ki so ji rekli španska hripa«.34 »Neusmiljeno je davila, kamor je dos- pela.«35 Ljudje so se tolažili, da prizanese goriški deželi, ki je imela takrat zelo omejen promet s svetom in ki je bila po njihovem mnenju »že tako preveč prizadeta po vojnih nadlogah«.36 A zgodilo se je ravno nasprotno, saj so »po prvih okužbah obolevali ljudje kar vsi vprek«.37 Zbolel je tudi sam Brecelj in prav težak potek njegove bolezni ter napori pri obvladovanju bolezni pri pacientih so verjetno botrovali kasnejšemu spominskemu zapisu. Njene posledice in vzdušje prebivalstva ob epidemiji na Goriškem je opisal takole: »… umirali pa večinoma mladeniči in mladenke ozi- roma mlade žene kar na kupe, največkrat radi vnetja možganov ali možganskih mren. Kakor da se je peklo zaklelo, da mora pokončati vse, čemur je dotlej prizanesla vojska! Mlade žene s kopica- mi nedoraslih otrok brez očeta so legale v grob, čvrste mladenke, ki so nadomeščale v vojski po- bite ali bogve kje ujete brate in očete, so zapušča- le rodne domove brez pomoči. Bili smo že vajeni raznih grozot zadnjih let, a tista kuga nam je seka- la še posebno krute, skeleče rane.«38 Tudi iz opisa stanja v Trstu lahko vidimo, da se je z boleznijo srečala vsaka družina, kar kaže na hitro širjenje okužb. V naslednjih številkah tega časopisa zasle- dimo le posamezne osmrtnice, ki prav tako niso povezane s prebivalci Brd, temveč s tistimi z ob- močja Goriške. 31 Goriška straža, 3. 10. 1918, str. 4. 32 Goriška straža, 3. 10. 1918, str. 3, 4. 33 »V Trstu imamo razne bolezni, ki se širijo ogroževalno. Posebno pa takozvana 'španska', ki jej tako rada sledi toli nevarna pljučnica … In večinoma umirajo mladi ljudje, ali taki v najlepši dobi svojega življenja. Ni hrane, vsled česar izgubljajo organizmi vsako odporno silo, ni pri- merne zdravniške nege, in vrhu tega ni ne zdravniške pomoči, in ne zdravil« (Goriška straža, 24. 10. 1918, str. 4). 34 Kazak, Nadloge pred prevratom, str. 422. 35 Kazak, Nadloge pred prevratom, str. 422. 36 Kazak, Nadloge pred prevratom, str. 422. 37 Kazak, Nadloge pred prevratom, str. 422. 38 Kazak, Nadloge pred prevratom, str. 422. Tabela 1: Število smrti zaradi španske gripe v Goriških brdih po mesecih Mesec Umrli za špansko gripo (št.) Delež (%) umrlih za špansko gripo po mesecih oktober 6 7,6 november 42 53,1 december 22 27,8 januar 4 5,1 februar 1 1,3 marec 1 1,3 april 3 3,8 Skupaj 79 100 Glede na zapise v mrliških matičnih knjigah se je v Brdih, tako kot na ostalem ozemlju Avstro- -Ogrske, smrtonosni val začel jeseni 1918.39 V za- četku oktobra so bili med Brici v begunstvu zabe- leženi prvi primeri smrti zaradi te bolezni, v Br- dih pa konec oktobra (Tabela 1). To kaže na manj- še, a razumljivo zaostajanje za mestnimi središči, kjer je bila velika pretočnost ljudi. V Trstu, Kopru in Ljubljani je bilo sredi oktobra največ smrtnih primerov.40 V Brdih vrhunec razširjenosti in obo- lelosti opažamo novembra 1918, ko zasledimo več kot polovico vseh umrlih za to boleznijo. De- cembra se je obolevnost in s tem smrtnost zara- di gripe zmanjšala, saj takrat beležimo tretjino vseh umrlih. Posamezni primeri so se pojavljali še v začetku leta 1919. Zadnje tri smrtne primere so duhovniki v mrliške matice zabeležili aprila, enega v Gradnem41 in dva v Vipolžah.42 Preseneti nas, da v podsabotinski kaplaniji43 ni bilo nobe- nega umrlega za špansko gripo, verjetno zato, ker je Podsabotin kraj neposredno ob vznožju Sabo- tina, kjer so potekali hudi boji. Vaščani so bili v begunstvu, vas pa je bila močno porušena, zato lahko predvidevamo, da se velik del prebivalstva še ni vrnil na svoje domove. Duhovnik v matico 39 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Cerò 1835–1946, Liber defunctorum, Bigliana 1835– 1942, Liber defunctorum, Dolegna 1870–, Liber defunc- torum, Fleana 1835–1944, Liber defunctorum, Gradina 1835–1946, Liber defunctorum, Quisca 1835–1937, Liber defunctorum, Cosana 1835–1946, Liber defunctorum, Medana 1835–1946, Liber defunctorum, Poggio S. Valen- tino 1851–1947, Liber defunctorum, S. Martino 1835–1946, Liber defunctorum, S. Floriano 1835–2000, Liber defunc- torum, Vipulzano 1835–1945. 40 Bratož, Vojna, str. 26; Keber, O španski bolezni, str. 51. 41 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Gradina 1835–1946. 42 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Vipulzano 1835–1945. 43 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Poggio S. Valentino 1851–1947. 334 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih ni zabeležil primerov smrti v begunstvu, temveč samo tiste iz domačega kraja. Pri analizi zapisov o vzroku smrti v župnijskih matičnih knjigah moramo biti previdni,44 in si- cer zato, ker duhovnik ali domači, ki so prijavili vzrok smrti, niso vedno znali diagnosticirati vzro- ka smrti, zlasti če so ljudje umrli zaradi sekun- darnih zapletov po okužbi.45 Že samo bolezen so poimenovali različno: morbus hispanica (španska bolezen), febris hyspanica (španska mrzlica), febris spaniola (španska mrzlica), influenza hyspanica (španska gripa), spaniola (španjolka), pestis hispa- nica (španska kuga) …46 Pogost zaplet po preboleli gripi je bila tudi pljučnica, ki so jo včasih navedli kot vzrok smrti. To nam potrjujejo tudi kasnejši zapisi, ko so bolezen in njene posledice že pos- tale splošno znane. Kot vzrok smrti januarja 1919 umrle žene v Kozani je bil naveden febris spagnola et pulmonitis,47 torej španska gripa, ki ji je sledila pljučnica. Tako smo od oktobra dalje upoštevali tudi primere, pri katerih je kot vzrok smrti nave- 44 Bratož, Vojna, str. 31. 45 Tomažič in Strle, Infekcijske bolezni, str. 309. 46 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Cerò 1835–1946, Liber defunctorum, Bigliana 1835– 1942, Liber defunctorum, Dolegna 1870–, Liber defunc- torum, Fleana 1835–1944, Liber defunctorum, Gradina 1835–1946, Liber defunctorum, Quisca 1835–1937, Liber defunctorum, Cosana 1835–1946, Liber defunctorum, Medana 1835–1946, Liber defunctorum, Poggio S. Valen- tino 1851–1947, Liber defunctorum, S. Martino 1835–1946, Liber defunctorum, S. Floriano 1835–2000, Liber defunc- torum, Vipulzano 1835–1945. 47 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Cosana 1835–1946. dena samo pljučnica. Taki primeri so se pojavili v vikariatih Medana in Fojana.48 Tudi analiza smrti zaradi španske gripe v Ljubljani je pokazala, da so v mestu umrle 403 osebe, od tega 275 zaradi gripe, 128 pa zaradi pljučnice, ki ji je sledila.49 V Brdih je razmerje podobno: 53 oseb je umrlo za špansko gripo, 26 pa za pljučnico. Kot ugotavljajo tudi drugi raziskovalci te bo- lezni, so pogosteje umirale ženske.50 V briških vaseh je umrlo 47 žensk in deklic ter 32 moških in dečkov. V bližnjem Krminu in Bračanu pa so našteli 61 žrtev,51 večinoma novembra, ko je umr- lo tudi po šest oseb dnevno. Zapisi pravijo, da je Civilni komisariat za politični okraj Gradiška župniku naročil, naj ne zvoni za umrlimi, saj je to sprožalo tesnobo med prebivalstvom.52 Povpreč- na starost umrlih žensk iz Brd je znašala 23 let, kar kaže na to, da so večinoma umirali mladi odrasli, se pravi najvitalnejši del prebivalstva. Najvišji de- lež ugotavljamo v starostni skupini od 15 do 24 let. Sledi naslednje starostno obdobje od 25 do 34 let. Ženske prevladujejo v vseh starostnih skupi- nah do 44. leta starosti, nad 55. letom pa povsem prevladujejo moški (Grafikon 1, 2). Pri moških je bila povprečna starost umrlih 42 let. Podobno je ugotavljal že omenjeni zdravnik Anton Brecelj. V Brdih pri moških ugotavljamo nekoliko drugač- 48 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Fleana 1835–1944, Liber defunctorum, Medana 1835–1946. 49 Kalčič, Španska gripa, str. 30–31. 50 Keber, Epidemija, str. 94. 51 Panzera, L'epidemia, str. 152. 52 Panzera, L'epidemia, str. 153. Grafikon 1: Umrli za špansko gripo po starostnih skupinah in spolu 0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 moški ženske 0-4 5-9 10- 14 15- 24 25- 34 35- 44 45- 54 55- 65 65 in več od ras li n ed efi nir an o 335 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih no sliko, morda zato, ker so doma ostali starejši možje, ki so bili zaradi naporov izčrpani. Opravka imamo z razmeroma majhnim vzorcem, kjer ne- kaj izjem spremeni izid povprečja. Na grafikonu 1 vidimo, da je umrlo veliko moških med 15. in 34. letom ter tistih v starosti nad 55 let. Če smrti zaradi španske gripe merimo v od- stotkih glede na vse umrle v času, ko je bolezen razsajala, je bilo največ umrlih v župnijah Bilja- na in Dolenje ter v kaplanijah Gradno in Kozana (Tabela 2).53 Visok delež umrlih za to boleznijo so beležili tudi v fojanski in medanski kaplaniji.54 Največ umrlih glede na vse primere smrti v posa- meznih cerkvenih upravnih enotah v enem letu je bilo v kaplanijah Fojana, Gradno in Medana ter v župniji Biljana. V gradenski kaplaniji, kjer ljudje večinoma niso bili izseljeni, je bila statisti- ka zelo slaba: v vsem letu 1918 je umrlo 18 ljudi, od tega kar deset novembra in decembra 1918 za- radi španske gripe. Kot kažejo podatki, je gripa močno prizadela Nozno, ki je bilo del gradenske kaplanije, manj pa ostale vasi. Tu je umrlo šest žensk in štirje moški.55 Zanimiva je mrliška mati- ca v Kozani, saj je tamkajšnji vikar Alfonz Blaško 53 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Bigliana 1835–1942, Liber defunctorum, Dolegna 1870–, Liber defunctorum, Gradina 1835–1946, Liber de- functorum, Cosana 1835–1946. 54 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Fleana 1835–1944, Liber defunctorum, Medana 1835–1946. 55 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Gradina 1835–1946. vestno zabeležil tudi kraj smrti vseh umrlih za špansko gripo. Vseh primerov je bilo 13, od tega le eden v Kozani, ostali pa so umrli v begunstvu v Italiji.56 Spomladi 1919 je bil pojav španske gripe za obravnavane kraje manj usoden. Zaradi te bo- lezni so umrle le posamične osebe, ki so spadale pod duhovnije v Gradnem, Kozani, Medani in Vipolžah.57 V vsem letu je v gradenskem vikaria- tu umrlo 16 ljudi, zaradi španske gripe pa le dve ženski srednjih let, ena iz Slavč in druga iz Višnje- vika.58 Zanimivo je, da v Vipolžah sicer ni izjemno veliko primerov smrti zaradi španske gripe, ven- dar pa smrti beležimo v vseh mesecih od oktobra 1918 do aprila 1919,59 kar je izjema v primerjavi z ostalimi vasmi. Brda so bila zaledje in delno tudi bojišče so- ške fronte. Velik del prebivalstva so italijanske oblasti maja 1915 izselile v notranjost države. Po italijanski zasedbi Gorice avgusta 1916 Brda niso bila več neposredno bojišče. V Italijo izseljeni Brici so lahko zaprosili za naselitev v severovzho- dne briške vasi. Mnogo begunskih družin se je tako naselilo pri sorodnikih. Glavnina izseljenih in beguncev se je vrnila v začetku in spomladi 56 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Cosana 1835–1946. 57 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Gradina 1835–1946, Liber defunctorum, Cosana 1835–1946, Liber defunctorum, Medana 1835–1946, Liber defunctorum, Vipulzano 1835–1945. 58 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Gradina 1835–1946. 59 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Vipulzano 1835–1945. Grafikon 2: Deleži umrlih za špansko gripo po starostnih skupinah 3,75 12,5 28,75 17,5 8,75 5 12,5 5 6,25 0-4 5-14 15-24 25-34 35-44 45-54 55-65 65 in več odrasli nedefinirano 0 5 10 15 20 25 30 35 336 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih 1919.60 Tako vidimo, da se marsikateri izseljeni v času jesenskega vala gripe še niso vrnili.61 To nam potrjujeta tudi zapis iz šolske kronike šole v Kojskem62 in spominski zapis Ludvika (Ljude- vita) Zorzuta.63 V šolski kroniki beremo, da se je tu šola začela v začetku novembra 1918, saj so se šele takrat vračali iz begunstva.64 Spominski za- pis Ludvika Zorzuta opisuje, kako so bili številni Brici za božič leta 1918 še v begunstvu.65 Kozanska mrliška knjiga ter pripoved Darinke Sirk o sorod- niku, ki je za špansko gripo umrl v begunstvu in ni zabeležen v tukajšnji mrliški knjigi,66 opozar- jata na problematiko zapisov v mrliških maticah. Majhno število umrlih v krajih Cerovo, Kojsko in Šmartno,67 kjer je bilo bistveno več prebivalcev v primerjavi s Fojano, Gradnim in Biljano,68 lahko pripišemo dejstvu, da gre za izseljene vasi, kamor se prebivalci še niso v celoti vrnili na domove. Ne- kateri duhovniki, za razliko od kozanskega69 vi- karja Alfonza Blažka, umrlih v begunstvu očitno 60 Prinčič, V avstrijskem mestecu, str. 87; Svoljšak, Begunci, str. 63. 61 Goriška straža (2. 10. 1918, str. 3) je v začetku oktobra 1918 poročala, da je bilo na slovenskem ozemlju še vedno 25.000 beguncev. 62 PANG 807, t. e. 2, Kronika OŠ Kojsko, str. 6. 63 Zorzut, Božič v prognanstvu, str. 210–212. 64 PANG 807, t. e. 2, Kronika OŠ Kojsko, str. 6. 65 Zorzut, Božič v prognanstvu, str. 210. 66 Po pripovedovanju Darinke Sirk, rojene 1928, iz Dobro- vega zapisala Tanja Gomiršek. 67 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defunctorum, Cerò 1835–1946, Liber defunctorum, Quisca 1835–1937, Li- ber defunctorum, S. Martino 1835–1946. 68 AAG, Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Bigliana 1835–1942, Liber defunctorum, Fleana 1835–1944, Liber defunctorum, Gradina 1835–1946. 69 Po zapisu Ludvika Zorzuta so bili v begunstvu tudi tisti iz Biljane in Medane (Zorzut, Božič v prognanstvu, str. 210). niso zabeležili v mrliške matice. To bi bil lahko razlog za majhno število umrlih za špansko gripo v omenjenih treh lokalijah. Statistični podatki o prebivalstvu v vaseh Go- riških brd, ki so po drugi svetovni vojni pripadle Jugoslaviji,70 kažejo, da je po štetju prebivalstva leta 1910 tu živelo 5722 oseb, leta 1931 pa 5222.71 Ugotavljamo, da se je v 20 letih število prebivalcev zmanjšalo za 500 oseb oziroma za 6,5 %.72 Razpon med štetjema je prevelik, da bi omogočil ugotav- ljanje, kolikšen upad je povzročila prva svetovna vojna ali španska gripa. Po sicer nepopolnih po- datkih je v vojni padlo 176 mož, pogrešanih pa je bilo 26 oseb.73 Obenem zaradi pomanjkanja po- datkov o številu ljudi, ki so takrat prišli ali ostajali na domovih, ne moremo izračunati, kolikšna je bila smrtnost. Če bi upoštevali število prebival- stva, zabeleženo v štetju leta 1910, ter od njega odšteli zgolj padle in pogrešane, bi dobili smrt- nost 1,4 %. Glede na to, da del prebivalstva še ni bil ponovno naseljen v Brdih, ter glede na nizko rodnost in smrtnost med civilnim prebivalstvom med vojno bi se rezultat verjetno ujemal z ugo- tovitvami za Koper, kjer je umrljivost za špansko gripo znašala 1,7 %.74 Za oblikovanje točne slike bi morali vede- ti, koliko je bilo vseh obolelih za gripo. Zgolj za predstavo obsega epidemije je poveden že ome- njen zapis zdravnika goriškega okraja Antona 70 V teh podatkih ni prebivalstva v Dolenjah in Števerjanu, ki sta bila dodeljena Italiji. 71 Čehovin, Občina Nova Gorica, str. 190. 72 Upad lahko v pretežni meri pripišemo gospodarskim in političnim razmeram po prvi svetovni vojni, ki so botro- vale množičnemu izseljevanju primorskega prebival- stva. 73 Sedmak, Goriška Brda, str. 252. 74 Bratož, Vojna, str. 32. Tabela 2: Razmerje med umrlimi za špansko gripo ter vsemi umrlimi v letu 1918 po posameznih lokalijah Župnija/kaplanija Vsi umrli v letu 1918 Umrli okt.–dec. 1918 Umrli za špansko gripo % umrlih za šp. gripo v vsem letu % umrlih za šp. gripo okt.–dec. Biljana 21 14 14 66,7 100 Cerovo 4 2 1 25 50 Dolenje 8 6 5 62,5 83,3 Fojana 32 27 16 50 59,3 Gradno 18 11 10 55,6 90,9 Kojsko 12 7 2 16,7 28,6 Kozana 19 11 7 58,3 63,6 Medana 26 18 12 46,1 66,7 Šmartno 6 2 2 33,3 100 Vipolže 11 5 4 36,4 80 Skupaj 157 103 73 46,5 70,9 337 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih Breclja, ki je epidemijo španske gripe opisal »kot požar v viharju«, ki se je »razširil po mestu in oko- lici«.75 Tudi na vprašanje, ali je kateri sloj kmečke- ga prebivalstva gripa močneje prizadela, nimamo odgovora, saj mrliške matice ne vsebujejo podat- kov o poklicu umrlega. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se zapleti pogosteje pojavili pri mlajših, ker ti virusa influence še niso preboleli in nanj niso razvili odpornosti. Poleg tega je njihovo odpor- nost zmanjšala slaba prehrana.76 Ob koncu vojne so prenehale tudi dobave živil, skladišča aprovi- zacijskih komisij so bila prazna,77 pridelka pa je bilo malo, tako da je prišlo do prehrambne kri- ze.78 Goriška straža je konec oktobra zapisala, da so »pičel pridelek ponekod že povžili«.79 Znano je, da so se na račun ostalih družinskih članov hrani najprej odpovedale ženske.80 Pogosteje so zbole- vale in umirale zlasti tiste, ki so skrbele za obolele domače, ter otroci, ki so se okužili v šoli. Zapleti so se tako pojavili pri mlajših, ki virusa še niso preboleli, oslabelih ter tistih, ki so imeli pridru- žene kronične bolezni. Na Goriškem je zaradi mobilizacije in izselje- vanja primanjkovalo tudi zdravnikov, ki bi znali svetovati ustreznejšo nego. Kljub cenzuri, ki je ve- ljala do 29. oktobra 1918 in je prepovedovala izra- žanje mnenj o aprovizaciji in nevzdržnih življenj- skih pogojih, je Goriška straža 24. oktobra poroča- la, da na Goriškem postaja čedalje bolj občutno pomanjkanje zdravnikov. Od Bovca do Gorice sta 75 Kazak, Nadloge pred prevratom, str. 422. 76 Keber, O španski bolezni, str. 44; Bratož, Vojna, str. 25–26. 77 Časopis poroča, da so na dunajski centrali za aproviza- cijo odločili, da dobi Goriška aprovizacijo samo še do 7. novembra (Goriška straža, 31. 10. 1918, str. 3). 78 Bratož, Vojna, str. 23; Svoljšak, Begunci, str. 69. O lako- ti v letu 1917/1918 in slabi ter neorganizirani preskrbi v Kobaridu poroča tudi Sedmak (Življenje v Kobaridu, str. 153–160). 79 Goriška straža, 31. 10. 1918, str. 1. 80 Gomiršek, Delo, str. 361. bila na razpolago »le dva zdravnika, ki pa sta v zadnjem času tudi obolela«.81 Od njiju je bil An- ton Brecelj edini nevojaški zdravnik, ki je v celoti pokrival bolnike goriške bolnišnice ter še celoten »goriški okraj«.82 Kot je zapisal, je imel »v svoji zdravniški poslovalnici mnogokrat več obiska kot prostora, pozivov za obiske v mestu in na kmetih pa toliko, da sem jih mogel vse opraviti le redko- kateri dan«.83 Med ljudstvom, pa tudi v časopis- ju so krožili nasveti za take in drugačne metode zdravljenja te bolezni. V Goriški straži84 zasledimo opozorilo, da morajo bolniki bolezen preboleti v postelji, saj so lahko bili prenašalci bolezni, hkra- ti pa so zaradi zmanjšane odpornosti zbolevali za sekundarnimi okužbami. Isti članek prinaša 81 Goriška straža, 24. 10. 1918, str. 3. 82 Goriška straža, 24. 10. 1918, str. 3. 83 Kazak, Nadloge pred prevratom, str. 422. 84 Goriška straža, 24. 10. 1918, str. 3. Vojašnica v sklopu bolnišnice št. 911 (Arhiv društva Società Cormonese Austria). Baraka z bolniško kuhinjo v sklopu bolnišnice št. 911 v Krminu (Arhiv društva Società Cormonese Austria). 338 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih priporočilo o uživanju rdeče pese, ki naj bi zbi- jala vročino in preprečevala okužbo. Priporočali so tudi kamilični čaj in hladne obkladke čez pas. Da je bila prisotnost medicinsko usposobljene- ga osebja pomembna, kaže raziskava Panzere, ki meni, da je bilo v Bračanu malo žrtev španske gri- pe prav zaradi dobre zdravstvene oskrbe.85 V do sedaj zbranih spominskih virih z območja Goriških brd je zelo malo omemb španske gripe. Silvano Prodan je v svojem zgodovinskem delu o ženini družini iz Martinjaka86 zabeležil zgolj eno smrt zaradi te bolezni.87 Enako je v spominskem delu o Gornjem Cerovem izpod peresa Nikolaja Prinčiča z naslovom Onstran dobrega. Pisec ome- nja smrt županove žene zaradi španske gripe v begunstvu.88 Tudi ohranjene šolske kronike gle- de pojava bolezni niso zgovorne. Edino v šolski kroniki šole v Fojani zasledimo zapis, da je leta 1918 po vasi »razsajala huda španska bolezen, ki je zahtevala še precej žrtev«.89 Skromnejši obseg poročanja o pojavu te bolezni je posledica dru- gačne situacije,90 kot je bila v osrednjem delu slo- 85 Panzera, L'epidemia, str. 153. 86 Gre za zaselek vasi Kozana. 87 Umrl je Roman Simčič, ki je med vojno delal v vojaški bolnici v Logatcu (Prodan, Martinjak, str. 38). 88 Prinčič, Onstran, str. 6. V mrliški knjigi njena smrt ni za- beležena. 89 PANG 807, t. e. 1, Kronika OŠ Fojana, str. 7. 90 Tudi v osrednjeslovenskem prostoru je po izteku epide- mije spomin nanjo kmalu poniknil v ozadje. V ospredje so namreč stopala vprašanja razpada Avstro-Ogrske in venskega ozemlja ali v mestih.91 Ozemlje Goriških brd je bilo neposredno izpostavljeno izstrelkom s Sabotina, velik del prebivalstva je bil izseljen in Brda so zavzeli italijanski vojaki. Ob koncu vojne je pri vseh spominskih zapisih vidno olajšanje, da je minila neposredna vojna nevarnost, pa tudi, kot so sprva mislili, italijanska okupacija.92 Dora Obljubek je po avstrijskem preboju pri Kobaridu 24. oktobra 1917 in zlomu italijanske vojske konec vojne opisala takole: »Vojna, ki se je nadaljevala še leto dni ob reki Piavi nas ni ogrožala več. Pač pa je bilo treba se spoprijeti z velikimi gospodarski- mi težavami. Le te smo lažje prenašali, ker nas je bodrilo upanje, da bomo kmalu spet videli naše drage, ko pridejo za kratek čas domov. Na žalost, pa je marsikdo zaman čakal, saj je truplo svojega že davno trohnelo v tuji zemlji. Oče je bil doma na dopustu, ko je končala vojna. Svet se je od- dahnil, se razveselil in začel na novo živeti.«93 Po- goste usodne posledice obolevanja za tem tipom influence so leta 1919 izzvenele. V Goriški straži94 so se oktobra 1919 podrobno posvetili opisovanju ter predlogom za zdravljenje treh drugih nalezlji- vih bolezni, ki so med vojno in po njej krožile po Goriški: krvavi griži, tifusu95 in malariji.96 Španski gripi niso več posvečali pozornosti. ZAKLJUČEK Skromno arhivsko gradivo nam ob analizi slu- ži za ugotavljanje začetka in konca drugega vala španske gripe, ki je zajel tudi Goriška brda. Iz po- datkov lahko razberemo najbolj kritične mesece ter posamezne kraje, kjer je smrt zaradi te bolez- ni najbolj zaznamovala obdobje po prvi svetovni vojni. Prav tako ugotavljamo, da so najpogosteje umirale ženske v obdobju med 15. in 34. letom starosti ter moški po 55. letu. Spominsko gradivo ponuja le nekaj skromnih podatkov o posamezni- kih in se epidemije španske gripe ne dotika. Ver- jetno je bilo za prebivalce območja najpomemb- nejše olajšanje zaradi konca vojne ter politično vprašanje, komu bo Primorska in s tem Goriška brda po vojni pripadla, pa tudi skrb za obnovo porušenih domov in pridobitev osnovnih dobrin ustanovitve kraljevine SHS. 91 V mestih je bilo več izobraženih in posledično več spo- minskih zapisov. 92 Markočič et al., Spišem eno povest. 93 Obljubek, Kronika, str. 37. 94 Goriška straža je bila pokrajinski list slovenske manjšine v goriški pokrajini. Leta 1918 je izšlo deset številk, potem je zaradi italijanske okupacije začasno prenehal izhajati. Ponovno je začel izhajati oktobra 1919 (https://sl.wikipe- dia.org/wiki/Goriška_straža; 28. 11. 2023). 95 Goriška straža, 16. 10. 1919, str. 2. 96 Goriška straža, 23. 10. 1919, str. 2; Goriška straža, 30. 10. 1919, str. 2–3. Pogled na dvorišče lazareta, bolnišnice št. 911, v Krminu. Lazaret je bil podružnica vojaške bolnišnice, ki je delovala v krminski osnovni šoli (Arhiv društva Società Cormonese Austria). 339 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih za preživetje zime. Tudi iz sočasnega časopisnega gradiva v zvezi z epidemijo v Goriških brdih ne izvemo ničesar. Vprašanja, kot na primer pove- zanost socialnega položaja družine v povezavi z umrljivostjo za špansko gripo, zaenkrat ostajajo neodgovorjena. Zaradi nepopolnih podatkov tu- di ni mogoče ugotoviti, ali so v večji meri zbole- vali in umirali izseljeni prebivalci in begunci ali tisti, ki so med vojno ostali na svojih domovih, ali pa med njimi ni bilo razlike. Pojav španske gripe v kolektivnem spominu Bricev ni pustil globljih sledi. Redki starejši ljudje97 se ob omembi te bo- lezni spominjajo pripovedovanja, da je v letu po prvi svetovni vojni kosila španska gripa, ki je ter- jala marsikatero življenje. Torej lahko rečemo, da je spomin na špansko gripo osebni in ne kolektiv- ni. Bolezen ni nastopala kot zgodovinska nesreča, temveč jo sestavljajo številne osebne tragedije, ki so v luči konca vojne in vprašanja državne pripa- dnosti ostale v zasebnem okolju vsakega posame- znika. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AAG – Archivio arcidiocesi Gorizia Curia Arcivescovile di Gorizia, Liber defuncto- rum, Cerò 1835–1946, Liber defunctorum, Bigliana 1835–1942, Dolegna 1870–, Fleana 1835–1944, Gradi- na 1835–1946, Quisca 1835–1937, Cosana 1835–1946, Medana 1835–1946, Poggio S. Valentino 1851–1947, S. Martino 1835–1946, S. Floriano 1835–2000, Vipulza- no 1835–1945. PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica PANG 807, OŠ Dobrovo. USTNI VIRI Darinka Sirk (roj. 1928), Dobrovo (zapisala Tanja Go- miršek). Miloš Kumar (roj. 1946), Kojsko (zapisala Tanja Gomir- šek). ČASOPISI Goriška straža, 1918, 1919. LITERATURA Bratož, Urška: Vojna, lakota in bolezen: po sledeh španske gripe v Kopru. Acta histriae 28, 2020, št. 1, str. 21–40. DOI: https://doi.org/10.19233/AH.2020.02 97 Po pripovedovanju Darinke Sirk, rojene 1928, iz Dobro- vega ter Miloša Kumarja, rojenega 1946, iz Kojskega zapi- sala Tanja Gomiršek. Crosby, Alfred: Influenza. The Cambridge world histo- ry of human disease (ur. Kenneth Kiple). Cambrid- ge; New York; Melbourne: Cambridge University Press, 1999, str. 807–811. Čehovin, Stojan: Občina Nova Gorica: splošni pre- gled. Krajevni leksikon Slovenije (ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968, str. 187–194. Gomiršek, Tanja: Delo in položaj žensk v Goriških br- dih 19. stoletja. Goriški letnik 33/34, 2009/2010 (Ma- rušičev zbornik: zbornik prispevkov v počastitev 70-letnice prof. dr. Branka Marušiča), str. 335–369. Gomiršek, Tanja: Vrste zakupnih pogodb v Goriških brdih v prvi polovici 19. stoletja. Zgodovinski časopis 71, 2017, št. 1–2, str. 164–185. Kalčič, Nina: Španska gripa ali »Kadar pride žito v dobro zemljo« (diplomska naloga). Ljubljana, 2001. Kazak, Bogdan: Nadloge pred prevratom in sam bolan. Mladika 16, 1935, št. 11, str. 421–426. Keber, Katarina: Epidemija v šolskih klopeh: primer španske gripe leta 1918 v osrednjeslovenskem prostoru. Kronika 70, 2022, izredna številka (Iz zgodovine epidemij), str. 93–102. DOI: https://doi. org/10.56420/Kronika.70.izr.06 Keber, Katarina: O španski bolezni, hripi posebne vrste. Ljubljanska izkušnja s pandemijo španske gripe. Acta histriae 28, 2020, št. 1, str. 41–58. DOI: https://doi.org/10.19233/AH.2020.03 Kosi, Jernej: Evakuacija, beg in namestitev goriško- -gradiškega civilnega prebivalstva v avstrijskem zaledju po odprtju Soške fronte: med brezhibno pripravljenimi načrti in njihovo kaotično izvedbo. Begunci: slovenski begunci s soške fronte: zbornik (ur. Ines Beguš in Marko Klavora). Nova Gorica: Gori- ški muzej, 2016, str. 18–29. Markočič, Anton et al.: Spišem eno povest: spomini in za- piski o prvi svetovni vojni v Brdih (ur. Tanja Gomir- šek). Nova Gorica: Goriški muzej, 2016. Marušič, Branko: Brda in državne meje (1797–1947). Briški zbornik (ur. Peter Stres). Dobrovo: Občina Br- da, 1999, str. 116–131. Obljubek, Dora: Kronika. Spišem eno povest: spomini in zapiski o prvi svetovni vojni v Brdih (ur. Tanja Gomir- šek). Nova Gorica: Goriški muzej, 2016, str. 33–37. Panzera, Giovanni Battista: L'epidemia dell'influenza spagnola. Cormons e Brazzano 1917–1918 (ur. Gio- vanni Battista Panzera et al.). Cormons: Società Cormonese Austria, 2018, str. 149–154. Podobnik, Janez: Kronika. Spišem eno povest: spomini in zapiski o prvi svetovni vojni v Brdih (ur. Tanja Gomir- šek). Nova Gorica: Goriški muzej, 2016, str. 57–66. Prinčič, Nikolaj: Onstran dobrega: slike iz življenja Bricev 1918–1943. Šmartno v Goriških Brdih: samozaložba, 1998. Prinčič, Vili: V avstrijskem mestecu Bruck a. d. Leitha se skriva delček slovenske zgodovine. Begunci: slo- 340 | kronika 72 � 2024 2 tanja gomiršek | španska gripa v goriških brdih venski begunci s soške fronte: zbornik (ur. Ines Beguš in Marko Klavora). Nova Gorica: Goriški muzej, 2016, str. 82–89. Prodan, Silvano: Martinjak v Brdih. Ljubljana: Jutro, 2009. Reya, Oskar: Nepozabljena Brda: veselje in žalost briškega ljudstva. Ljubljana: Vitrum, 2002. Reya, Oskar: Povest o Bricih. Spišem eno povest: spomini in zapiski o prvi svetovni vojni v Brdih (ur. Tanja Go- miršek). Nova Gorica: Goriški muzej, 2016, str. 5–21. Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Nova Gorica: Branko; Ljubljana: Jutro, 1997. Sedmak, Drago: Goriška Brda kot zaledje soške fronte. Briški zbornik (ur. Peter Stres). Dobrovo: Občina Br- da, 1999, str. 250–285. Sedmak, Drago: Življenje v Kobaridu med prvo svetovno vojno. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva druž- ba, 2001. Spinney, Laura: 1918 l'influenza spagnola: la pandemia che cambiò il mondo. Venezia: Marsilio, 2018. Svoljšak, Petra: Slovenski begunci v Italiji med prvo sve- tovno vojno. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1991. Svoljšak, Petra: Soča, sveta reka: italijanska zasedba slo- venskega ozemlja (1915–1917). Ljubljana: Nova revija, 2003. Svoljšak, Petra: Soška fronta na obrobju Brd: življe- nje v Brdih pod italijansko zasedbo. Briški zbornik (ur. Peter Stres). Dobrovo: Občina Brda, 1999, str. 226–249. Svoljšak, Petra: Begunci. Slovenci + Prva svetovna vojna 1914–1918 (ur. Marko Štepec). Ljubljana: Muzej no- vejše zgodovine Slovenije, 2010, str. 62–64. Tomažič, Janez in Strle, Franc: Infekcijske bolezni. Ljub- ljana: Združenje za infektologijo, Slovensko zdrav- niško društvo, 2014. Viola, Giacomo: Storie della ritirata nel Friuli della Gran- de guerra: Cîl e int: diari e ricordi dell'invasione austro- -tedesca. Udine: Gaspari, 1998. Zorzut, Ljudevit: Božič v prognanstvu – Božič v domo- vini. Mladika 1, 1920, št. 9, str. 210–212. SPLETNI VIRI Wikipedija: https://sl.wikipedia.org/wiki/Goriška_straža SUMMARY The Spanish Flu in Goriška Brda The notes on deaths in parish registry sources are rare witnesses to the mass death toll caused by the Spanish flu in the Goriška Brda area, which is a topic conspicuously absent from memorial records related to the discussed ar- ea or its population. The paper presents the results of the analysis of copies of death registers that are held in the Diocesan Archive in Gorizia and cover most of the territory of Goriška Brda. The records do not make it clear whether by spring the epidemic also reached Goriška Brda. We on- ly dispose of a few individual diagnoses of the deceased, which might point to the occurrence of the disease. In the nearby village of Cormòns (Slo. Krmin), the first, spring wave of the Spanish flu claimed eleven lives. The disease was still new and poorly known at that time, and priests only conjectured about the cause of death based on visible and familiar symptoms. Among the inhabitants of Goriška Brda who fled their homes, the first deaths that occurred in the second wave of the epidemic were registered in early October and in Brda at the end of the same month. This points to a grad- ual, yet rapid, spread of the disease from towns, which saw a significant movement of people, to the periphery. In Goriška Brda, its prevalence and morbidity peaked in November 1918, causing more than half of all the deaths. In December, the morbidity and hence mortality rates related to the Spanish flu declined, and the epidemic be- gan to subside in early 1919. The average age of female inhabitants of Goriška Brda who died of the Spanish flu suggests, that most deaths occurred among young adults. The highest share is found in the age group of between fifteen and twenty-four years and in the age group of be- tween twenty-five and thirty-four years. The female popu- lation prevailed in all age groups of up to forty-four years and the male population in the age groups of over fifty-five years. The differences in the number of deaths did not cor- relate with the size of the settlement. We have found that, in abandoned villages where the population had still not returned to their homes, the names of persons who died as refugees were ordinarily not entered in the local parish death registers. Due to insufficient data on the number of persons who returned to their homes or remained there during that time, it is likewise impossible to determine the mortality rate, which can only roughly be estimated at be- tween 1.4 and 1.7%. Memorial sources that touch on the period at the end of the First World War contain scanty information about the occurrence of the Spanish flu. The population had to cope with a host of problems: the returning emigrants and refugees, the restoration of homes and landholdings, the provision of means of subsistence, and many other predic- aments. The end of the war, Italian occupation, and con- cern regarding the future affiliation of the territory brought a huge sense of relief among the local population. For this reason, the memory of the Spanish flu remained hidden under the veil of numerous accounts of personal experienc- es without etching itself deeper in the collective memory of the great epidemic, which, for a relatively short period of time, also wreaked havoc in the area of Goriška Brda. kronika 72 � 2024 2 | 341–354 � Robert Devetak, doc. dr., Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, Slovenija, in Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Nova Gorica, Slovenija, robert.devetak@inv.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-5098-5392 Urban Makorič, dipl. zgodovinar (UN), Bodrež, Kanal, Slovenija, urban.makorič@gmail.com 1.02 pregledni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.09 cc by-SA robert deVetak, urbaN Makorič� Domoznanski pregled območja katastrske občine Bodrež v 19. in začetku 20. stoletja IZVLEČEK Prispevek obravnava več različnih vidikov preteklosti območja katastrske občine Bodrež na podlagi časopisnih, tiskanih in arhivskih virov ter literature. Gre za domoznanski pregled manjšega območja, ki leži na zahodnem robu Banjške planote, poselitev pa je osredotočena na vas Bodrež in bližnji zaselek Loga. V prvem delu je predstavljen geografski opis območja. Sledijo poglavja o demografskih značilnostih, razvoju naselij in gospodarstvu. Zaključni del je namenjen prvi svetovni vojni, begunstvu, ki so ga izkusili vaščani, uničenju in opustošenju vasi. KLJUČNE BESEDE Bodrež, katastrska občina Bodrež, občina Kanal ob Soči, domoznanski pregled, 19. in 20. stoletje, prva svetovna vojna ABSTRACT A LOCAL HISTORICAL OVERVIEW OF THE CADASTRAL MUNICIPALITY OF BODREŽ IN THE 19TH AND EARLY 20TH CENTURIES Drawing on newspaper, printed, and archival sources as well as literature, the paper discusses several historical aspects of the cadastral municipality of Bodrež. It constitutes a local historical overview of a small area on the western edge of the Banjšice Plateau, with settlement concentrated on the village of Bodrež and the nearby hamlet of Loga. In the first part, the paper focuses on providing the geographical description of the area, followed by chapters on the demographic features, the development of settlements, and the economy, with the focus on the nineteenth and early twentieth century. The final section centres on the First World War, the villagers’ refugee experience as well as the destruction and devastation of the village itself. KEY WORDS Bodrež, cadastral municipality of Bodrež, Municipality of Kanal ob Soči, local historical overview, nineteenth and twentieth centuries, First World War 342 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... UVOD Bodrež je manjša vas v občini Kanal ob Soči, ki je slovenski javnosti poznana predvsem kot rojstni kraj duhovnika, alpinista in razsvetljenca Valentina Staniča.1 Dosedanje obravnave se niso podrobneje posvečale domoznanskim posebno- stim in dogodkom iz preteklosti naselja, drobci, raztreseni po številnih znanstvenih in strokovnih delih, pa izpostavljajo le določene segmente in značilnosti območja. Prispevek se tako osredoto- ča na več tematik, ki so zaznamovale preteklost tega prostora, umeščenega v občino Kanal ob Soči, ob slovensko-italijanski državni meji, med reko Sočo in Banjško planoto. Vključuje več seg- mentov, ki skupaj podajajo podrobnejši pogled na Bodrež. Začetni del je namenjen predstavitvi 1 O Staniču je do sedaj izšlo več strokovnih in znanstve- nih prispevkov, ki podrobno analizirajo njegovo bogato družbeno vlogo. Lahko izpostavimo predvsem zbornik, ki ga je uredil Marko Valentinčič: Valentin Stanič: Cerovšč- kov gospod: ob dvestoletnici prihoda v Ročinj, med novejšimi deli pa še: Peterlin-Neumaier, Valentin Stanič, str. 26–49. Poleg Staniča sta iz Bodreža izhajala še dva duhovnika (Kociančič, Župnija Kanal, str. 26). V 18. stoletju je bil v kraju rojen Tomaž Draščik (Drašček), kaplan v Kanalu med letoma 1755 in 1777 ter titularni kanonik v istrski škofiji Pićan. Med drugimi je leta 1774 krstil Valentina Staniča. Umrl je leta 1777 v Kanalu (Kociančič, Župnija Kanal, str. 26). 1. novembra 1868 se je v kraju rodil duhov- nik Andrej Makarovič. Po uspešno dokončani gimnaziji v Gorici je leta 1889 vstopil v tamkajšnje semenišče. V duhovniški stan je bil posvečen štiri leta kasneje in bil imenovan za kaplana v župniji sv. Roka v Gorici, a je za- radi bolezni 4. januarja 1898 umrl, star le 29 let (Benko- vič, Častivci in častivke, str. 166–167). geografskih značilnosti območja. Sledi analiza poselitvenih in gospodarskih značilnosti v zad- njih dveh stoletjih, zaključno poglavje pa je na- menjeno dogajanju med prvo svetovno vojno. Predstavitve posameznih tematik so bile izde- lane na podlagi dostopne literature, statističnih letopisov, elaborata franciscejskega katastra iz leta 1827 in relevantnih časopisov, kot so Prosveta, Gori- ca, Slovenec, Slovenski narod in Soča. Zaradi manj- šega obsega in pomena vasi se podatki v časopisju pojavljajo zgolj sporadično, kar je delno oteževalo njihovo pridobivanje. Tiskani viri zajemajo pred- vsem obdobje na prehodu iz 19. v 20. stoletje. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KATASTRSKE OBČINE BODREŽ Katastrska občina Bodrež leži na zahodnem robu Slovenije. Umeščena je v Soško dolino med Tolminom in Novo Gorico ter meji na Banjško planoto. Nastala je kot posledica oblikovanja ka- tastra, ki ga je sredi 18. stoletja uvedla habsbur- ška vladarica Marija Terezija z namenom uvedbe učinkovitega davčnega sistema, katerega osnova je bil katastrski dohodek. Zamejitev na določena območja je bila izvedena ob pripravi naslednjega, jožefinskega katastra, poimenovanega po cesarju Jožefu II., ki je dal podlago katastrskim občinam, v okviru katerih so bila zemljišča na osnovi to- pografske lege razdeljena na več manjših zaklju- čenih enot.2 Kljub temu, da je bil Bodrež manjše 2 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 324–326. Območje katastrske občine Bodrež (označeno s krogom) (Atlas Slovenije, str. 119–120). 343 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... naselje v neposredni bližini lokalnega središča, Kanala, je kraj postal samostojno zaokroženo ozemeljsko območje. Geografsko zelo razgibano ozemlje, umeščeno v katastrsko občino na zaho- dnih obronkih Banjške planote, obsega 3,4 km2 in danes pripada občini Kanal ob Soči. Zahodni in deloma severni del katastrske občine zamejuje reka Soča, v katero se steka več stalnih ali presi- hajočih pritokov, med katerimi je največji potok Ajbica. Območje je bogato z vodnimi viri, saj tudi južni in vzhodni del katastrske občine zamejuje- ta potoka Oševje in Radnik. Nad reko Sočo so v nekaterih delih vrezane pečine, ki so posledica würmske poledenitve v pleistocenu.3 Nad pečina- mi je pas ravninskega ozemlja, ki je danes večino- ma obdelan in namenjen njivskim ali travniškim površinam, na obrobju katerih ležita edini naselji v katastrski občini – večje je vas Bodrež, severno od nje pa je zaselek Loga. Nad naseljema se proti vzhodu večinoma gozdnati teren postopoma dvi- ga in doseže najvišjo točko na vrhu hriba Avški Kuk s 675 metri nadmorske višine. Na skrajnem zahodu katastrske občine danes leži akumula- cijsko jezero črpalne hidroelektrarne Avče, ki je pričela z delovanjem leta 2009. PREBIVALSTVO IN RAZVOJ NASELJA Na območju katastrske občine Bodrež lahko prve poselitvene nastavke zasledimo že v obdob- ju prazgodovine. Na zgodnjo poselitev nakazuje- ta bronastodobni najdišči, ki so ju odkrili konec 19. stoletja pri gradnji nove ceste Kanal–Avče. Pri izkopavanjih, ki so v letih 1896 in 1899 potekala v bližini zaselka Loge, so odkrili žgani grob, sekiro, kladivo, srpa in fibulo. O najdbah je prvi poročal Mittheilungen der k.k. Central-Commission zur Er- forschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale,4 predmete pa danes hrani Prirodoslov- ni muzej na Dunaju (Naturhistorisches Museum Wien).5 V dostopnih virih se Bodrež prvič omenja leta 1367 kot Bedruss oziroma Modraz.6 V tem obdobju je kraj spadal pod Goriško grofijo.7 Vas gručastega tipa je nastala ob prometni povezavi Kanal–Avče. Za poselitev na tem območju sta bila odločilna tudi bližina reke Soče in raven teren zahodno od vasi, ki je omogočal razvoj poljedelstva. Za tovrstne poselitvene strukture je značilno, da so nastale vzdolž prometnic in se skozi čas strnile v 3 Melik, Slovensko Primorje, str. 461–462. 4 Notizen, str. 111. 5 Gl. Gerbec in Vinazza, Arheološka podoba, str. 78; Božič, Die Erforschung, str. 189–213; Petru et al., Kanal, str. 124, 175; Svoljšak, Posočje, str. 367. 6 Bizjak et al., Historična topografija Primorske, str. 30–31. 7 Kos, Srednjeveški urbarji, str. 125. sklenjene celote naselij v bližini večjega središ- ča,8 v primeru Bodreža je bil to trg Kanal. Tovr- stna naselja se v Sloveniji večinoma pojavljajo po rečnih dolinah in kotlinah. Bodrež obkroža nekaj potokov in manjših vodnih izvirov, kot sta Radnik in Ajbica. Kanal je zaradi svojega prometnega in strate- škega pomena že od srednjega veka deloval kot središče,9 kamor je Bodrež gravitiral z upravnega in gospodarskega vidika. Bodrež je tako sodil v župnijo,10 od 19. stoletja pa tudi v občino Kanal. V Kanalu so bili osnovna šola, ki so jo obiskovali otroci iz Bodreža, in raznovrstna društva, katerih članstvo je prihajalo tudi iz vasi. Vaščani so upo- rabljali lokalne trgovske in obrtne storitve, ki so bile na voljo v Kanalu.11 V Bodrežu so hiše postavljene okoli starega vaškega jedra, kjer stojita tudi Marijino zname- nje in vodno korito, ki je še v novejšem obdobju služilo za napajanje živine, danes pa je zgolj za okras. Še konec 18. stoletja so bile hiše večinoma zidane, a majhne in slabo grajene.12 Podobo kra- ja in celotnega okolja je korenito spremenila šele prva svetovna vojna. Poleg vasi Bodrež so v kata- strsko občino sodili še trije zaselki – Loga, Loga pri Jarčih in Loga pri Javčih. Leta 1910 je Bodrež sestavljalo 22 stanovanjskih objektov, v katerih je živelo 144 prebivalcev, ostale tri zaselke pa skup- no 17 stanovanjskih objektov s 95 prebivalci.13 Da- nes se za te tri zaselke uporablja enotno poime- novanje Loga. Pred prvo svetovno vojno je katastrsko občino trikrat prizadel požar. Leta 1885 je zagorela sta- novanjska hiša, a so jo gasilci iz Kanala pogasi- li, preden se je požar razširil. Sama hiša požara ni preživela in uničenega je bila večina imetja.14 Drugič je do požara prišlo leta 1907, ko je ogenj uničil eno stanovanjsko hišo in šest hlevov.15 Po- žar je izbruhnil tudi v Logi leta 1890, ko sta zago- rela dva hleva. Večjega materialnega uničenja ni bilo. Tudi ta požar so pogasili gasilci iz Kanala. Iz- kazal se je predvsem takratni načelnik gasilskega društva Anton Križnič, ki je Logo dosegel z lastno vprego.16 Kraj je bil uničen v času prve svetovne vojne, saj je več kot dve leti ležal na frontni črti in bil podvržen močnemu obstreljevanju italijanske vojske z desnega brega Soče. Materialno škodo je 8 Natek in Natek, Slovenija, str. 65. 9 Sapač, Grajske stavbe, str. 103–109. 10 Höfler, Gradivo, str. 52. 11 Devetak, Društveno življenje, str. 30–34. 12 Slovenija na vojaškem zemljevidu, str. 106. 13 Spezialortsrepertorium fur das osterreichisch-illyrische Ku- stenland, str. 7. 14 Soča, 17. 7. 1885, str. 3. 15 Gorica, 16. 3. 1907, str. 3. 16 Soča, 7. 2. 1890, str. 2. 344 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... povzročil tudi zavezniški letalski napad leta 1944 na bližnji železniški most pri Ajbi, saj so letalske bombe obenem poškodovale nekaj stanovanj- skih hiš v Bodrežu.17 Podatke o številu in dinamiki sprememb pri prebivalstvu ponuja statistika, ki pokriva obdob- je zadnjih dveh stoletij. Graf 1 prikazuje spre- membe števila prebivalstva med letoma 1819 in 2020. V prvem obdobju, med letoma 1819 in 1851, je razvidno povečevanje števila prebivalstva, če- mur v naslednjih treh desetletjih sledi postopen upad. Po vsej verjetnosti je temu botrovala epi- demija kolere leta 1855, ki je po celotnem sloven- skem ozemlju povzročila številne smrtne žrtve.18 V 70. in 80. letih 19. stoletja si je na Goriškem sle- dilo več slabih letin, kar je povzročilo hudo go- spodarsko krizo in pomanjkanje,19 to pa je posle- dično sprožilo množično izseljevanje s podeželja v večja mestna središča (Gorica, Trst) ali v tujino (Združene države Amerike, zahodna Evropa).20 Slabe razmere so prizadele tudi prebivalstvo Bodreža, ki je bilo odvisno predvsem od kmetij- stva.21 Po izboljšanju gospodarskih razmer na Ka- nalskem, ki je bilo med drugim posledica držav- ne pomoči, novih kmetijskih tehnik ter ustano- vitve različnih gospodarskih društev za zagon in razvoj kmetijskih panog, se je trend izseljevanja umiril.22 Nato je do prve svetovne vojne število prebivalstva stagniralo. Po vojni je sledil njegov postopen upad, čemur so v največji meri botro- vali ekonomski razlogi. V času med svetovnima vojnama se je nadaljevalo izseljevanje v ZDA, Avstralijo ter druge, predvsem evropske države, 17 Zupan, Bodrež, str. 198. 18 Keber, Čas kolere. 19 Devetak, Gospodarska kriza, str. 281–299. 20 Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev, str. 25–30. 21 Devetak, Društveno življenje, str. 45–51. 22 Devetak, Društveno življenje, str. 58–77. ki so obljubljale boljše življenje. Število prebi- valstva Bodreža se je še dodatno zmanjšalo po drugi svetovni vojni, le da je šlo v tem primeru v največji meri za posledico izseljevanja v večja in nova industrijska središča, predvsem v nastaja- jočo Novo Gorico. Policentrična ekonomska po- litika v Ljudski Republiki Sloveniji je omogočala razvoj regijskih obratov, ki so zaposlovali nekda- nje kmete in njihove otroke. Kmetje so iz svojega tradicionalnega poklica prešli med polkmete ali delavce in si našli dom drugje.23 Leta 1968 sta se v vasi izključno s kmetijstvom preživljali le še dve družini, večina domačinov pa se je zaposlila v Kanalu ali v cementarni v Anhovem.24 V zadnjih petih desetletjih se je padanje števila prebival- stva nadaljevalo: do leta 2020 se je glede na leto 1910 zmanjšalo za več kot 62 %. Večino današnjih prebivalcev kraja predstavljajo starejše genera- cije in aktivno prebivalstvo. Nataliteta sledi mo- dernemu trendu in je zelo nizka. Pomen povezav Bodreža s Kanalom v prete- klosti vidimo tudi pri infrastrukturi in razvoju cestnega omrežja. Vas je bila s Kanalom poveza- na z vozno cesto, ki pa je bila konec 18. stoletja v slabem stanju ter primerna le za pešce in tovorne konje.25 V Bodrežu se je cesta razcepila. Spodnja cesta je potekala mimo njiv na soški terasi pod vasjo, druga pa je peljala skozi vaško jedro. Iz va- si se je pot proti severu nadaljevala proti Logi in Avčam, poleg nje pa je bilo še nekaj manjših stez, ki so vodile na Banjško planoto proti Kanalske- mu vrhu.26 Danes tja vodi manjša pot, ki je skoraj v celoti izdelana iz grušča. Traso poti obkrožajo listnati gozdovi in senožeti, poleg katerih so ve- 23 Logar, Sodobne razvojne smeri, str. 68. 24 Zupan, Bodrež, str. 198. 25 Rajšp, Ceste, str. 106. 26 Rajšp, Ceste, str. 103. Bodrež v obdobju med svetovnima vojnama (hrani: Jože Medvešček). 345 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... činoma opuščeni seniki. Konec 19. stoletja so za- čele lokalne oblasti ob državnem investiranju 27 Statistika je bila izdelana na podlagi različnih virov: Podatek za leto 1819: Schematismo dell'Imperiale Regio Lito- rale Austriaco-Illirico, ripartimento del teritorio governale del Litorale: Ripartimento del territorio governiale del Litorale in Circoli, Circondarj, Distretti, Capo-Comuni e Sotto-Comuni, coll' indicazione del numero delle case ed anime, str. 6. Podatek za leto 1827: http://www.catasti.archiviodista- totrieste.it/Divenire/ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). Podatek za leto 1851: Bollettino delle leggi e degli atti di Go- verno per Trieste, citta dell'Impero, e pel Litorale: Appendice: Contenente al Divisione del Litorale in Circoli, Capitanati distrettuali, Giudizj distrettuali, Ufficij delle imposte dirette, Comuni locali e catastrali, str. 8. Podatek za leto 1869: Orts Repertorium von Triest und Ge- biet, Görz, Gradisca und Istrien auf Grundlage der Volkszählung vom 31. dezember 1869, str. 2. Podatek za leto 1880: Special Orts Repertorium vom Küster- lande 1885, str. 8. Podatek za leto 1890: Specijalni repertorij krajev na avstrij- sko-ilirskem Primorju: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890, str. 13. Podatek za leto 1900: Leksikon občin kraljestev in dežel za- stopanih v državnem zboru izdelan po rezultatih popisa 1900, VII. Avstrijsko-Ilirsko primorje, str. 10. Podatek za leto 1910: Spezialortsrepertorium für das oster- reichisch-illyrische Küstenland: bearbeitet auf Grund der Er- gebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910, str. 7. Podatki za leti 1931 in 1948: Čehovin, Občina Nova Gori- ca, str. 191. Podatki za leta 1961, 1971, 1981 in 1991: Krajevni leksikon, str. 455. Podatki za leta 2002, 2011 in 2020: https://www.stat.si/Sta- tWeb/Field/Index/17 (12. 7. 2020). večja sredstva vlagati v razvoj cestnega omrežja.28 Eden od prioritetnih projektov je bila ustrezna povezava med Kanalom in Avčami. To cesto, ki bi potekala od Kanala skozi Avče in naprej proti ok- raju Tolmin, z odcepom proti Levpi in Kalu nad Kanalom, je kanalski cestni odbor začel graditi konec 19. stoletja.29 Gradnjo, ki je po projekcijah stala 66.000 goldinarjev, so v goriškem deželnem zboru upravičevali s slabim stanjem poti, češ da je cesta »preozka, polna klancev, tu pa tam tudi zelo nevarna«.30 V predstavitvi so opisali še nes- reče, ki so doletele veliko voznikov. Izgradnjo so argumentirali s pomenom, ki bi ga cesta imela za razvoj gospodarstva in prometa na območju Banjške planote in levega brega Soče med Kana- lom ter Tolminom in hitrejše povezave tega ob- močja z Gorico ter Trstom.31 Med gradnjo ceste so pri zaselku Loga našli že omenjene arheološke iz- kopanine iz mlajše železne dobe. Cesta do Avč je bila dokončana šele po 15 letih gradnje, leta 1911.32 Območje katastrske občine Bodrež je po letu 1906 prečkala bohinjska železnica. Na tem ob- močju so jo gradili med letoma 1903 in 1906. Med vidnejšimi gradbenimi dosežki je bil 242 metrov dolg kamniti viadukt, ki je med Bodrežem in Aj- 28 Holz, Cestne povezave, str. 109–114. 29 Pertrattazioni della Dieta provinciale 1896, str. 27–29. 30 Pertrattazioni della Dieta provinciale: Priloga 11 1892, str. 2. 31 Pertrattazioni della Dieta provinciale: Priloga 11 1892, str. 2. 32 Devetak, Društveno življenje, str. 21. Graf 1: Gibanje števila prebivalstva v katastrski občini Bodrež med letoma 1819 in 202027 Leto Št. prebivalcev 1819 237 1827 239 1851 257 1869 251 1880 219 1890 241 1900 228 1910 239 1931 218 1948 192 1961 151 1971 143 1981 130 1991 116 2002 119 2011 111 2020 90 0 50 100 150 200 250 300 18 19 18 27 18 40 18 51 18 60 18 69 18 80 18 90 19 00 19 10 19 20 19 31 19 40 19 48 19 61 19 71 19 81 19 91 20 02 20 11 20 20 346 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... bo povezoval bregova Soče. Most je bil porušen tako med prvo kot med drugo svetovno vojno. Domačini so se aktivno vključili v gradnjo želez- nice, poleg tega pa so pridobili dodatna finančna sredstva s prodajanjem kmetijskih pridelkov ter oddajanjem prenočišč delavcem iz drugih delov države in tujine.33 GOSPODARSTVO Katastrska občina Bodrež je bila izrazito rural- no okolje, kjer se je do prve polovice 20. stoletja večina prebivalstva ukvarjala z različnimi oblika- mi kmetijstva. Iz katastrskih kart je razvidna izra- ba zemljišč, kar so pogojevale predvsem naravne 33 Devetak, Društveno življenje, str. 24–25. danosti in značilnosti (Graf 2 in 3). Ravninske po- vršine na platoju nad Sočo in v okolici naselij so bile namenjene predvsem njivskim površinam. Šlo je za najkvalitetnejša zemljišča, ki so imela neposreden dostop do vodnih virov, ustrezna je bila tudi konfiguracija terena. Njivske površine so v 19. stoletju obsegale dobrih 10 % obdeloval- nih površin katastrske občine. Glavni poljedelski pridelki so bili pšenica, koruza, krompir, ječmen in rž.34 Ob njivah so bile ponekod zasajene tudi vinske trte. Ugodna lega in podnebje sta poleg tega omogočala uspešen razvoj sadjarstva, pred- 34 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/ ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). Fotografija ob otvoritvi spominske plošče Valentinu Staniču v Bodrežu leta 1974 (hrani Jože Medvešček). Naselje Bodrež na reambulančnem katastru iz leta 1876 (ASGO, Catasti XIX–XX secolo, Schizzi di indicazione e di coordinamento, b. 7). 347 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... vsem pridelavo jabolk in hrušk.35 Iz katastrske- ga elaborata je razvidno, da so domačini večino pridelkov uporabili za lastne potrebe. Na trg v Gorici so nosili prodajat predvsem seno in les.36 Poleg poljedelstva lahko izpostavimo živinorejo, ki je bila v prvi polovici 19. stoletja še sorazmer- no ekstenzivna, na kar kažeta število ovc (okoli 40 % vse živine leta 1827) in sorazmerno velik delež pašnih površin (okoli 30 % vseh obdeloval- nih površin leta 1827).37 Te so bile poleg travnikov skoncentrirane predvsem v višje ležečih predelih nad vasjo. Poleg ovčjereje je izstopala govedoreja, ki je v letih pred prvo svetovno vojno prevzela vo- dilno vlogo glede števila glav (leta 1910 je bilo na območju 139 glav govedi).38 Ovčjereja je do prve svetovne vojne skoraj popolnoma izginila. Leta 1910 so bile tako v katastrski občini samo še tri ov- ce (leta 1827 jih je bilo 133).39 Na to je vplivalo več dejavnikov. Zaradi razvoja tekstilne industrije do- mačini niso več pridelovali lastne volne in izdelo- vali oblačil,40 povečal se je tudi pomen intenzivne živinoreje, katere razvoj je pospešila bližina nove železnice, po kateri so Bodrežani v Gorico preva- žali mlečne izdelke in meso.41 Na območju kata- strske občine je posledično prišlo do zmanjšanja površine pašnikov, ki so leta 1900 pokrivali le še slabih 20 % vseh obdelovalnih površin. Poleg njih je bila za kraj pomembna še prašičjereja. Gozdovi so bili redki in so leta 1900 obsegali le 2,8 % vseh obdelovalnih površin.42 Z njimi so bila porasla 35 Zupan, Bodrež, str. 198. 36 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/ ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). 37 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/ ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). 38 Soča, 23. 2. 1911, str. 2. 39 Prav tam. 40 Novak, Živinoreja, str. 390. 41 Devetak, Društveno življenje, str. 69–70. 42 Leksikon občin, kraljestev in dežel, str. 11. večinoma nerodovitna strma zemljišča v senčni legi neposredno ob Soči in posamezni predeli na zahodnih obronkih Banjške planote. Izraba goz- dnih površin je bila namenjena skoraj izključno za kurjavo v zimskih mesecih.43 S prestrukturira- njem ekstenzivne v intenzivno živinorejo konec 19. stoletja44 in postopnim opuščanjem kmetijstva v 20. stoletju zaradi razvoja prometa ter industri- je v bližnjem Kanalu in predvsem Anhovem je prišlo do vse hitrejšega zaraščanja obdelovalnih površin, predvsem v višje ležečih predelih kata- strske občine. Kmetijstvu je dodaten udarec za- dala prva svetovna vojna, med katero je bil kraj več mesecev pod nenehnim sovražnim ognjem italijanske vojske. Po letu 1918 je bilo treba ob- noviti veliko večino obdelovalnih površin, ki sta jih uničila obstreljevanje in izgradnja obrambnih položajev (bojnih jarkov ter topniških in strojnič- nih položajev). Domačini so potrebovali več let, da so panoge ponovno dvignili na predvojno ra- ven. Težave so se pojavljale predvsem pri obnav- ljanju njivskih površin in povečevanju števila glav živine. Iz dostopnih podatkov ni razvidno, da bi se v Bodrežu razvila katera od obrtnih dejavnosti. Število prebivalstva je bilo majhno, poleg tega pa je kraj v tem pogledu gravitiral proti občinske- mu središču. Tako so domačini tovrstne storitve večinoma uporabljali v sosednjem Kanalu, kjer je delovalo več raznovrstnih obrtnih obratov in posameznikov.45 Izjema je bilo mlinarstvo, ki so ga omogočali vodni viri, pritoki Soče. Ob potoku Ajbica je že pred prvo svetovno vojno delovalo več mlinov. Na reambulančnem katastru so ob 43 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/ ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). 44 Novak, Živinoreja, str. 390. 45 Devetak, Društveno življenje, str. 30–34. 1830 Njive Senožeti Pašniki Gozdovi 1900 Njive Senožeti Pašniki Gozdovi Graf 2 in 3: Struktura obdelovalnih površin v katastrski občini Bodrež leta 1830 in leta 1900. 348 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... spodnjem delu potoka razvidne štiri zgradbe, ki bi lahko ustrezale temu namenu.46 Ob obnovi po prvi svetovni vojni so nekateri mlini uspešno de- lovali še v drugi polovici 20. stoletja, ko je dejav- nost postopoma zamrla.47 BODREŽ MED PRVO SVETOVNO VOJNO Zaključno obdobje Bodreža v Habsburški monarhiji je zaznamovala prva svetovna vojna. Številni fantje in možje so bili vpoklicani v vojsko in so se borili na vzhodni fronti ali balkanskem bojišču. Tisti, ki so ostali doma, so morali življe- nje prilagoditi novim razmeram. Na podeželju je primanjkovalo delovne sile in živine, ki so jo rekvirirali za vojaške potrebe. Ženske so ob po- moči otrok in starejših prevzele vodenje gospo- dinjstev, obrti, gostišč in kmetijskega dela.48 Pred- vsem od začetka leta 1915 je prihajalo do vse večje racionalizacije pri živilih in drugih dobrinah, saj se je proizvodnja podredila vojaškim zahtevam in porabi, poleg tega državi zaradi trgovske zapore držav nasprotnic ni uspelo uvažati dovolj potreb- nih surovin.49 Dodatne skrbi je od spomladi 1915 prebival- cem povzročalo ravnanje Italije. Prebivalstvo Go- riške in Gradiške se je aprila in maja 1915 priče- lo vse bolj zavedati, da bo sosednja država kljub zavezništvu z Avstro-Ogrsko in Nemčijo v okviru trozveze vstopila v vojno na strani antante.50 Bod- rež je to občutil še v večji meri kot številni drugi kraji dežele, saj je bil od državne meje oddaljen le okoli pet kilometrov. Da se pripravlja nov spopad, tokrat na slovenskih tleh ob Soči, so domačinom najprej nakazali delavci, ki so v začetku maja 1915 pričeli z gradnjo obrambnih pozicij na polju in ob vasi.51 Eden od vojakov, ki je prišel takrat na to območje in sodeloval pri postavljanju utrjenih položajev, je v spominih, ki jih je leta 1917 objavil časopis Slovenec, zapisal: »Vsi kmetje so nas takrat gledali nezaupno, češ, kaj kopljejo in rijejo po na- ših njivah. Ko so se pa polagoma prepričali, da je vse le v zaščito njihove posesti, njihovega domov- ja so se sprijaznili z našim postopanjem in tudi z nami.«52 Kljub temu oblasti domačinom niso pos- redovale navodil, kako ravnati v primeru morebi- tne evakuacije, in so v nekaterih primerih prepo- vedale odhod v zaledje. Čeprav je bilo mnogim 46 ASGO, Catasti XIX–XX secolo, Schizzi di indicazione e di co- ordinamento, b. 7. 47 Zupan, Bodrež, str. 198. 48 Svoljšak, Ženske v gospodarstvu, str. 179–194. 49 Devetak, Prehrana in aprovizacija, str. 134–137. 50 Svoljšak, Soča, sveta reka,, str. 31–36. 51 Sedmak, Dogodki v občini, str. 83. 52 Slovenec, 30. 8. 1917, str. 1. zaradi kopičenja vojaštva in gradnje obrambnih položajev jasno, kaj se pripravlja, si niso predstav- ljali razsežnosti, ki so jo prinesli spopadi. Tako je večina domačinov italijansko vojno napoved Av- stro-Ogrski 23. maja 1915 pričakala doma in se ob vzpostavitvi fronte v naslednjih dnevih in tednih soočila s krutostjo obstreljevanja, pomanjkanja in odhoda v begunstvo. Armadi sta se spopadli na 600-kilometrskem bojišču, ki je potekalo od švicarsko-italijansko-avstro-ogrske tromeje do Ja- dranskega morja.53 Glavnina spopadov se je odvi- la na južnem delu bojišča, ob Soči, tudi na obmo- čju sodnega okraja Kanal.54 Ob začetku spopadov se je v zaledje in begunstvo umaknilo le manjše število Bodrežanov. Številni so kljub legi kraja na prvi bojni črti vztrajali doma ter sobivali z vojaki ob vsakodnevnem obstreljevanju in nevarnostih. Številni so še vedno opravljali dela na poljih in s tem tvegali svoja življenja. Občinski tajnik An- ton Bajt je v svoj dnevnik, kamor je beležil glavne dogodke ob začetku spopadov med 23. majem in 7. avgustom 1915, zabeležil več primerov obstrelje- vanja civilnih zgradb in nevarnega ravnanja do- mačinov med spopadi. Hišo Ivana Štruklja, kjer so italijanske vojaške sile opazile avstro-ogrskega častnika, je zadelo 16 granat. Jožefo Škodnik je ju- lija 1915 ranila krogla, medtem ko je žela ječmen na polju. Med žetjem pšenice naj bi Justino Draš- ček krogla zadela v naglavno ruto in ji odrezala del las.55 Zaradi krepitve italijanske prisotnosti in vse pogostejšega obstreljevanja je prihajalo do žrtev tudi med vojaki. 3. junija 1915 je v strelskih jarkih umrlo pet avstro-ogrskih vojakov, še 15 pa je bilo poškodovanih. Mrtve so pokopali na poljih pri Bodrežu in Logi.56 Zaradi vse težjih življenjskih razmer in nevar- nosti so vojaške oblasti do 19. avgusta 1915 preselile še zadnje domačine, ki so vztrajali na svojih do- movih.57 Večina Bodrežanov se je priključila valu slovenskih beguncev, ki so jih oblasti preselile v notranjost države in namestile v begunska tabo- rišča ali po številnih vaseh in mestih po monar- hiji.58 Begunske izkušnje so se razlikovale glede na obliko bivanja, prostor in čas, preživet v be- gunstvu. Nekateri so se umaknili v bližnje zaledje fronte. Po poročanju časopisa Slovenski narod so spomladi 1916 na Banjški planoti živele štiri dru- žine iz Bodreža.59 Nekatere najdemo tudi drugod 53 Za prvo svetovno vojno in soško bojišče gl. Klavora, Kora- ki skozi meglo; Soška fronta. 54 Devetak, Razkropljeni smo, str. 323–328. 55 Sedmak, Dogodki v občini, str. 89. 56 Sedmak, Dogodki v občini, str. 85. 57 Devetak, Razkropljeni smo, str. 326–327. 58 Svoljšak, Begunci, str. 123–128. 59 Slovenski narod, 15. 4. 1916, str. 2. 349 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... po slovenskem ozemlju. Časopis Slovenec je sep- tembra 1915 objavil notico o smrti Petra Križniča, ki je begunstvo preživljal na Lancovem pri Rado- vljici na Gorenjskem.60 Nekaj beguncev so oblasti namestile v begunskem taborišču Bruck na Litvi (Bruck an der Leitha), kjer so nekateri tudi umr- li. V mrliški knjigi, ki jo je vodil kanalski dekan Anton Berlot, iz Bodreža najdemo Terezijo Pirih, ki je umrla maja 1916,61 časopis Slovenec pa je av- gusta 1917 objavil notico o smrti begunke Marije Škodnik.62 Taborišče Bruck je bilo med vojno dom več tisoč beguncem, med katerimi je bila večina Slovencev. V njihovih rokah je bila tudi uprava taborišča.63 V begunska taborišča so morali tisti, ki niso imeli dovolj lastnih sredstev za preživlja- nje ali sorodnikov, ki bi jih vzeli k sebi. Večino beguncev iz Bodreža so oblasti preselile na Če- ško in Moravsko, kjer naj bi begunstvo preživljalo skupno okoli 4800 Slovencev.64 19. avgusta 1915 so večino evakuiranih oseb iz občine Kanal najprej odvedli v Volčjo Drago, od tam pa z vlaki v Wagno na Štajerskem, od koder so nekatere že dva dni kasneje odpeljali na Češko.65 Namestili so jih po kmetijah v krajih Radbor, Beroun, Belovoda, Bela in Bezdež66 ter v okraj Horovice, južno od Prage.67 Leta 1916 se je več Bodrežanov oglasilo iz Lokovic, Libomišla, Zdic in Žebraka.68 Begunce na Češkem je kmalu po prihodu, septembra 1915, obiskal de- kan Berlot, ki je obisk opisal v pismu goriškemu nadškofu Frančišku Sedeju. Begunci naj bi bili po njegovih besedah dobro preskrbljeni in sprejeti s strani domačinov.69 Do julija 1916 so se razme- re med begunci na Češkem spremenile. Dekanu Berlotu so tako Bodrežani in drugi begunci iz ob- čine Kanal poročali, da trpijo pomanjkanje in da si želijo dela, s čimer bi lahko zaslužili denar za boljše življenje.70 V časopisu Slovenec so izpostavili tudi pomanjkanje duhovne oskrbe v slovenskem jeziku in se vikarju Cirilu Vugi zahvalili za obisk.71 Po umiku civilnega prebivalstva so se bo- ji na območju Bodreža nadaljevali. Na odseku med Rombonom in Jadranskim morjem je med majem 1915 in oktobrom 1917 potekalo dvanajst ofenziv (soških bitk). Prvih enajst ofenziv so iz- vedli Italijani, a se frontna črta, z nekaterimi iz- 60 Slovenec, 28. 9. 1915, str. 5. 61 Prinčič, V Brucku taborišču, str. 199. 62 Slovenec, 20. 8. 1917, str. 5. 63 Prinčič, V Brucku taborišču. 64 Slovenec, 29. 1. 1916, str. 3. 65 SI PANG 37, Občina Kanal, t. e. 3, a. e. 9, d. 2233. 66 Slovenec, 27. 9. 1915, str. 4–5. 67 Sedmak, Kanal in Kanalci, str. 111. 68 Slovenski narod, 5. 9. 1916, str. 3. 69 ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej 10/4, d. 465. 70 ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej 10/4, d. 824. 71 Slovenec, 24. 1. 1917, str. 5. jemami (na primer osvojitev Gorice avgusta 1916 in zahodnega dela Banjšic avgusta 1917), ni veliko spremenila.72 V tretji soški ofenzivi med 18. okto- brom in 4. novembrom 1915 je sektor na zahod- nem robu Banjške planote postal eno osrednjih območij italijanskih vojaških operacij. Italijanske vojaške sile so konec oktobra 1915 trikrat neuspe- šno poskušale s prebojem fronte na odseku med Bodrežem in Logo. Prečkanje Soče na čolnih in pontonskih mostovih so jim s topniškim obstre- ljevanjem ter mitralješkim ognjem preprečile avstro-ogrske obrambne enote.73 Ponoven poskus je sledil v deseti soški bitki maja 1917, ko so ita- lijanske vojaške sile uspešno prečkale Sočo čez pontonske mostove pri Bodrežu in vzpostavile mostišče, a so se morale po treh dneh zaradi po- manjkanja rezerv pod močnim avstro-ogrskim obstreljevanjem umakniti.74 Uspešen preboj fron- te na tem območju je sledil v naslednji, enajsti bitki avgusta 1917, ko je italijanskim silam uspelo zasesti zahodno polovico Banjške planote.75 Dva- najsto ofenzivo so oktobra 1917 izvedle združene enote avstro-ogrske in nemške vojske, z njo uspe- le prebiti fronto in jo premakniti za več kot 100 kilometrov na zahod v Veneto ob reko Piavo.76 S prebojem fronte sta se pričela postopno vra- čanje beguncev domov in obnova uničenih kra- jev. Dolgotrajni boji in obstreljevanje položajev so pustili težke posledice na civilni infrastruk- turi. Bodrež in Loga sta več kot dve leti ležala na območju prvih bojnih linij. Doma so povratnike pričakale uničene hiše, uničena gospodarska in cerkvena poslopja ter poškodovane obdelovalne površine in ceste. Neznani dopisnik časopisa Slo- venski narod je območje obiskal 25. novembra 1917 in zapisal: »Kanal in bližnje vasi Morsko, Gorenja vas in Bodrež so kup razvalin. Le malo hiš je, ki so jih Lahi deloma zopet popravili, sposobnih za bivanje.«77 Dodal je, da je v Bodrežu za bivanje primerna le ena hiša (Marinčeva).78 Tudi stavbe, ki so še stale, so bile večinoma brez lesenih delov, saj so jih vojaki porabili za kurjavo ali gradbeni material. Poleg bivališč je bila uničena ali pokra- dena oprema. Hrane in materiala za takojšnjo obnovo je zaradi dolgotrajne vojne primanjkova- lo.79 Zaradi uničenja, pomanjkanja in neeksplodi- ranega streliva so oblasti omejile vrnitev domov v obsoške kraje. Notranje ministrstvo je januar- 72 Simić, Po sledeh. 73 Simić, Po sledeh, str. 73. 74 Simić, Po sledeh, str. 148. 75 Galić in Marušič, Tolminsko mostišče, str. 143–144. 76 Simić, Po sledeh soške, str. 198–224. 77 Slovenski narod, 26. 11. 1917, str. 2. 78 Slovenski narod, 26. 11. 1917, str. 2. 79 Svoljšak, Begunci, str. 98–105. 350 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... ja 1918 izdalo uredbo, s katero je ozemlje dežele Goriške in Gradiške razdelilo v tri skupine: A - splošno dovoljena vrnitev, B - pogojno dovo- ljena vrnitev in C - prepovedana vrnitev. Bodrež je spadal v skupino B.80 Po vrnitvi so se begunci soočili s pomanjkanjem gradbenega materiala, delovne sile, ki bi obnovila kraj, hrane ter drugih življenjskih potrebščin. Njive in druge kmetijske površine so bile polne neeksplodiranega streliva ter prekopane z bojnimi jarki in tako neprimer- ne za uporabo. Zaradi tega so se domačini vračali počasi, tako da je kraj razpad Avstro-Ogrske ter italijansko okupacijo novembra 1918 pričakal še večinoma uničen. Razmere zelo nazorno opiše pismo, ki sta ga domačina Anton in Terezija Vi- dič verjetno konec leta 1918 poslala sorodnikom v ZDA. Pismo je objavil izseljenski časopis Prosveta: »V Bodrežu in Logu ni nobene strehe in nobene- ga sadnega drevesa. Vse je suho, da Bog pomagaj. V Bodrežu je še komaj deset družin doma; drugi so še vsi med begunci. Kravo smo kupili za 6000 kron. Polje in senožet je ves uničen.«81 Obnova je potekala počasi in je bila končana šele v drugi po- lovici 20. let 20. stoletja. SKLEP Bodrež je splošni javnosti večinoma poznan kot rojstni kraj Valentina Staniča, o čigar delu 80 Sedmak, Kanal in Kanalci, str. 111. 81 Prosveta, 21. 3. 1919, str. 3. in življenju so bila od druge polovice 19. stoletja objavljena številna poljudna, strokovna in znan- stvena dela. Čeprav je kraj dal slovenskemu raz- svetljenstvu, alpinizmu, šolstvu in znanosti eno vidnejših osebnosti konca 18. in prve polovice 19. stoletja, je večinoma ostal zapisan le kot opom- ba v delih, ki obravnavajo Staniča. Leto 2024 bo v znamenju 250. obletnice Staničevega rojstva, prispevek pa ob tej priložnosti prinaša nova spoz- nanja o različnih vidikih preteklosti njegovega rojstnega kraja. Na geografsko zelo razgibanem območju se je naselitev pojavila že v prazgodovinskih obdobjih ter za seboj pustila manjše drobce in sledove v obliki materialnih ter kulturnih dobrin. Maloš- tevilne ostaline pričajo o naselitvi in prisotnosti življenja na tem območju, ki se je z geološkim nastajanjem ujelo med Kanalski vrh, Banjško planoto in dolino, ki jo je s časom izklesala Soča. Poselitvena in demografska analiza nakazujeta na postopen razvoj in širitev naselja ter narašča- nje števila prebivalstva v prvi polovici 19. stoletja, čemur sledi postopen demografski upad kot pos- ledica širše družbene ter gospodarske dinami- ke, po prvi svetovni vojni pa hitro zmanjševanje števila prebivalstva zaradi zniževanja rodnosti in množičnega izseljevanja. Ta trend se nadaljuje še danes. Analiza gospodarskih razmer je pokazala, da je Bodrež gravitiral proti občinskemu središču, Kanalu, saj ni imel ključnih institucij, kot so šola Ruševine hiš v Bodrežu po 12. soški ofenzivi (Fototeka Goriškega muzeja). 351 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... in gospodarsko-obrtniški obrati, ki bi prispevali k večji ekonomski in upravni prepoznavnosti v 19. in 20. stoletju. Vas je svoje gospodarstvo primar- no gradila na ekstenzivni živinoreji in vzgoji kul- turnih rastlin. Do začetka 20. stoletja je prišlo do večjih sprememb v izrabi obdelovalnih površin, kar je bilo povezano predvsem s prestrukturira- njem iz ekstenzivne v intenzivno živinorejo. Tr- govanje je na tem prostoru potekalo v omejenem obsegu; primarna oblika je bila prodaja presež- kov sena in lesa v Gorici. Edina izpostavljena obrt je bilo mlinarstvo na pritokih Soče. Na razvoj ob- močja je močno vplivala prva svetovna vojna, ki je prebivalstvo poslala v vojaško službo ali begun- stvo. Civilno prebivalstvo se je moralo z območja umakniti zaradi bojev na soški fronti; nekateri so čas spopadov preživeli v zaledju ali begunskem taborišču Bruck, večina pa na Češkem. Na obmo- čju Bodreža so med letoma 1915 in 1917 potekali hudi boji med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, katerih posledica je bilo skoraj popolno uničenje vasi in obdelovalnih površin. Obnova stanovanj- skih in gospodarskih objektov ter kmetijskih po- vršin je potekala počasi, skoraj desetletje po kon- cu spopadov. Naselje in njegovo prebivalstvo je večji pretres doživelo tudi med drugo svetovno vojno, ko so zavezniška vojaška letala med bombardiranjem bližnjega železniškega mostu zadela tudi neka- tere od stanovanjskih hiš. Drugo polovico 20. stoletja so zaznamovali še postopen demografski upad in gospodarsko prestrukturiranje lokalnega okolja, saj se je zaposlitev prebivalstva iz večinsko primarnega usmerila v sekundarni ter terciarni sektor. Financiranje Prispevek je nastal v okviru programa »Razsežnosti sloven- stva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja« (P5-0409), ki ga financira ARIS. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ACAG – Archivio Arcidiocesi di Gorizia ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej ASGO – Archivio di stato di Gorizia. ASGO, Catasti XIX–XX secolo, Schizzi di indicazi- one e di coordinamento SI PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PANG 37, Občina Kanal ČASOPISI Gorica, 1907. Prosveta, 1919. Slovenec, 1915, 1916, 1917. Slovenski narod, 1916, 1917. Soča, 1885, 1890, 1911. TISKANI VIRI Bollettino delle leggi e degli atti di Governo per Trieste, cit- tà dell'Impero, e pel Litorale: Appendice: Contenente al Divisione del Litorale in Circoli, Capitanati distrettuali, Giudizj distrettuali, Ufficij delle imposte dirette, Comu- ni locali e catastrali. Triest: Buchdruckerei des Oes- terreichischen Lloyd, 1851. Leksikon občin kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru izdelan po rezultatih popisa 1900, VII. Avstrij- sko-Ilirsko primorje. Dunaj: C. Kr. dvorna in državna tiskarna, 1906. Orts Repertorium von Triest und Gebiet, Görz, Gradisca und Istrien auf Grundlage der Volkszählung vom 31. Dezember 1869. Wien: Central-Commission, 1873. Pertrattazioni della Dieta provinciale della Contea princi- pesca di Gorizia e Gradisca: Anno 1892. Gorizia: Giun- ta provinciale, 1892. Pertrattazioni della Dieta provinciale della Contea princi- pesca di Gorizia e Gradisca: Anno 1895–1896. Gorizia: Giunta provinciale, 1896. Schematismo dell'Imperiale Regio Litorale Austriaco-Illi- rico, ripartimento del teritorio governale del Litorale: Ripartimento del territorio governiale del Litorale in Circoli, Circondarj, Distretti, Capo-Comuni e Sotto-Co- muni, coll' indicazione del numero delle case ed anime. Trieste: Eredi Coletti, 1819. Specijalni repertorij krajev na avstrijsko-ilirskem Primorju: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Dunaj: A. Hölder, 1894. Special Orts Repertorium vom Küsterlande. Wien: A. Höl- der, 1885. Spezialortsrepertorium für das osterreichisch-illyrische Küstenland: bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien: K. K. Hof-und Staatsdruckerei, 1918. LITERATURA Atlas Slovenije: 109 preglednih kart v merilu 1:50.000 in Slovenija v sliki in besedi. Ljubljana: Mladinska knji- ga: Geodetski zavod SR Slovenije, 1985. Benkovič, Jožef: Častivci in častivke presv. Rešnega Telesa. Venec cerkvenih bratovščin 2, 1898, št. 11, str. 166–167. Bizjak, Matjaž in Šilc, Jurij in Seručnik, Miha in Ma- kuc, Neva: Historična topografija Primorske (do leta 1500). Na podlagi gradiva Milka Kosa. Ljub- ljana: Založba ZRC, 2022. DOI: https://doi.org/ 10.3986/9789610506126 352 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... Božič, Dragan: Die Erforschung der Latenzeit in Slowenien seit Jahr 1964. Arheološki vestnik 50, 1999, št. 1, str. 189–213. Čehovin, Stojan: Občina Nova Gorica. Krajevni leksi- kon Slovenije. Knj. 1: Zahodni del Slovenije (ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968, str. 187–194. Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem v ča- su Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški muzej, 2016. Devetak, Robert: Gospodarska kriza na Goriškem in Gradiškem v letu 1879 ter ukrepi oblasti in dobro- delnih institucij za njeno reševanje. Marušičev zbor- nik: zgodovinopisec zahodnega roba: prof. dr. Branku Marušiču ob 80-letnici (ur. Petra Kolenc et al.). Ljub- ljana: Založba ZRC, str. 281–299. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610501701 Devetak, Robert: Prehrana in aprovizacija na Gori- škem in Gradiškem ob začetku prve svetovne voj- ne. Goriški letnik, 2016, št. 39/40, str. 133–152. Devetak, Robert: »Razkropljeni smo v širni svet, naš sled je vroča solza in bolest...« Izkušnja prve sve- tovne vojne civilnega prebivalstva iz sodnega okra- ja Kanal. Goriški letnik, 2015, št. 37/38, str. 323–338. Drnovšek, Marjan: Pot slovenskih izseljencev na tuje; od Ljubljane do Ellis Islanda – otoka solza v New Yorku 1880–1924. Ljubljana: Mladika, 1991. Galić, Lovro in Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I. Tolmin: Tolminski muzej, 2005. Gerbec, Teja in Vinazza, Manca: Arheološka podoba zahodne Banjške planote. Zahodna banjška plano- ta skozi čas. O geografiji in botaniki, arheologiji, stav- barstvu cerkva, zgodovini, ljudeh in etnološki dediščini ter jeziku zahodne Banjške planote (ur. Danila Zuljan Kumer, Mojca Perkon Kofol). Koper: Založba Annales, 2018, str. 75–116. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjože- finskih župnij na Slovenskem. Primorska (Oglejski pa- triarhat, Tržaška škofija). Ljubljana: Viharnik, 2016. Holz, Eva: Cestne povezave Goriške in Kranjske v 19. stoletju. Zgodovinski časopis 41, 1987, št. 1, str. 109–114. Keber, Katarina: Čas kolere: epidemije kolere na Kranj- skem v 19. stoletju. Ljubljana: ZRC SAZU, 2007 (Thesaurus memoriae; Dissertationes, 6). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504436 Klavora, Vasja. Koraki skozi meglo: Soška fronta, Kobarid, Tolmin 1915–1917. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mo- horjeva, 2004. Kociančič, Štefan: Župnija Kanal. Kanal ob Soči. Nova Gorica: Goriški muzej; Kanal: Občina, 2006, str. 17–32. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 1, Ur- barji Slovenskega Primorja. V Ljubljani: Akademija znanosti in umetnosti, 1948. Krajevni leksikon Slovenije (ur. Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik). Ljubljana: DZS, 1995. Logar, Erik: Sodobne razvojne smeri polkmetov na primeru Voklega. Dela, 2013, št. 39, str. 67–86. Melik, Anton: Slovensko Primorje. Ljubljana: Slovenska matica, 1960. Natek, Karel in Natek, Marjeta: Slovenija: portret države. Ljubljana: Založba Natek, 2008. Notizen. Mittheilungen der k.k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und histori- schen Denkmale 24. Wien: Präsidium der k.k. Zen- tral-Komission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 1898, str. 109–124. Novak, Vilko: Živinoreja. Gospodarska in družbena zgo- dovina Slovencev: [enciklopedična obravnava po pano- gah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospo- darstvo (ur. Pavle Blaznik, Grafenauer Bogo, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 343–394. Peterlin-Neumaier, Tanja: Valentin Stanič (1774–1874). Goriški izobraženci skozi zgodovino (ur. Željko Oset). Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici, 2018, str. 26–49. https://www.ung.si/sl/zalozba/11/goriski- -izobrazenci-skozi-zgodovino/ Petru, Sonja in Petru, Peter in Truhlar, Franc: Kanal. Arheološka najdišča Slovenije (ur. Stane Gabrovec). Ljubljana: Državna Založba Slovenije, 1975, str. 124. Prinčič, Vili: V Brucku taborišču --- 1915–1918: 2015 ob sto- letnici dogajanja. Trst: ZTT, 2015. Rajšp, Vincenc: Ceste na Goriškem v drugi polovici 18. stoletja. Zgodovinski časopis 41, 1987, št. 1, str. 103–107. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodovi- no. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Knj. 4, Br- da in Zgornje Posočje. Ljubljana: Viharnik, 2011. Sedmak, Drago: Dogodki v občini Kanal od 28. junija 1914 do 7. avgusta 1915. Kronika 36, 1988, št. 1/2, str. 81–93. Sedmak, Drago: Kanal in Kanalci med 1. svetovno voj- no. Kanal ob Soči v dnevniku občinskega tajnika Anto- na Bajta (ur. Drago Sedmak). Nova Gorica: Goriški muzej; Kanal ob Soči: Občina, 2006, str. 97–112. Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, 1996. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804). Zv. 3, Sekcija 157 (ur. Vincenc Rajšp, Drago Trpin). Ljub- ljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1997. Soška fronta 1915–1917: kultura spominjanja (ur. Vincenc Rajšp). Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut; Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Svoljšak, Drago: Posočje v bronasti dobi. Arheološki ve- stnik 39–40, 1989, št. 1, str. 367–386. Svoljšak, Petra: Begunci med prvo svetovno vojno. Izse- ljenec: življenjske zgodbe Slovencev po svetu (ur. Mar- jan Drnovšek). Ljubljana: Muzej novejše zgodovi- ne Slovenije, 2001, str. 123–128. 353 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... Svoljšak, Petra: Obnavljanje Goriške. Begunci: slovenski begunci s soške fronte: zbornik (ur. Marko Klavora, Ines Beguš). Nova Gorica: Goriški muzej, 2016, str. 98–105. Svoljšak, Petra: Soča, sveta reka: italijanska zasedba slo- venskega ozemlja (1915–1917). Ljubljana: Nova revija, 2003. Svoljšak, Petra: Ženske v gospodarstvu prve svetovne vojne. Žensko delo: delo žensk v zgodovinski perspekti- vi (ur. Mojca Šorn, Nina Vodopivec, Žarko Lazare- vić). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015, str. 179–194. Valentin Stanič: Cerovščkov gospod: ob dvestoletnici pri- hoda v Ročinj (ur. Marko Valentinčič). Nova Gorica: Educa, 2009. Zupan, Anton: Bodrež. Krajevni leksikon Slovenije: re- pertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgo- dovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije: Knj. 1: Zahodni del Slove- nije (ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založ- ba Slovenije, 1968, str. 198. SPLETNI VIRI Catasti dell'Archivio di Stato di Trieste: http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Diveni- re/ua.htm?idUa=10649572 Statistični urad Republike Slovenije: https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/17 SUMMARY A Local Historical Overview of the Cadastral Municipality of Bodrež in the 19th and Early 20th centuries The article focuses on the local historical features of the village of Bodrež and the area of the cadastral munici- pality it represents as its centre. The cadastral municipal- ity was established in the eighteenth century, following the introduction of the cadastral system by the Habsburg empress Maria Theresa. The purpose of instituting such divisions was to ensure a more accurate and efficient con- trol over the tax system. The geographically diverse area is situated near the Slovenian-Italian border, on the western edge of the Banjšice Plateau. It forms part of the Soča Val- ley between Nova Gorica and Tolmin and lies in the direct vicinity of the local centre of Kanal, towards which the vil- lage once gravitated for lack of its own essential social and economic functions. Apart from Bodrež, which was first mentioned in 1367, the cadastral municipality also incor- porated the hamlet of Loga. Archaeological excavations confirm that the area was settled as early as the Bronze Age. The central part of the paper focuses on social, de- mographic, and economic situation in the nineteenth and early twentieth centuries. According to demographic cen- suses, the number of inhabitants over the last two centu- ries already reached its peak in the mid-nineteenth century, followed by a downturn that occurred as a result of a mix of social conditions and dynamics. In 1855, the area was hit by a cholera epidemic, and further demographic decline was caused by emigration, particularly to major urban centres and the USA. The village already suffered material damage on several occasions prior to the First World War. At the end of the nineteenth century, for example, the area was ravaged by three fires. The main economic branches were extensive and, from the end of the nineteenth century onwards, intensive livestock and crop production. In that time, the town of Gorizia was the main trade hub, where the inhabitants of Bodrež would primarily sell wood and hay. Their economic conditions were constrained by poor transport connections, which, starting with the end of the nineteenth century, began to be addressed by constructing a more effective road infrastructure. The area of the ca- dastral municipality was devastated during the First World War. Its settlements lay directly on the front line, and the years of shelling demolished a large part of both civilian and economic infrastructure. In addition, the war pushed the inhabitants of Bodrež to flee. Some sought refuge in the rear of the front, Carniola and the Bruck refugee camp (Lower Austria), whereas most were accommodated in Bohemia. The first refugees began to return at the end of 1917, only to be awaited by the devastated arable land and destroyed civilian and economic buildings, which took several years to rebuild after the end of the war. 354 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... Spominska plošča Valentinu Staniču v Bodrežu (foto: Robert Devetak). kronika 72 � 2024 2 | 355–368 � Primož Gašperič, dr., znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Ljubljana, Slovenija, primoz.gasperic@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-6736-1308 Vesna Jerbič Perko, univ. dipl. geografinja, muzejska svetovalka, direktorica, Pokrajinski muzej Kočevje, Kočevje, Slovenija, vesna.jp@pmk-kocevje.si Jani Kozina, doc. dr., znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Ljubljana, Slovenija, jani.kozina@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-9438-6877 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.10 cc by-SA PriMož gašPerič, VesNa jerbič Perko, jaNi koziNa� Kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega eksperimentiranja IZVLEČEK Članek predstavlja zgodovinski razvoj Kočevskega v luči političnega eksperimentiranja od druge svetovne vojne do danes. Jedro empiričnega preučevanja je bilo obdobje 1991–2021, ko se Kočevsko sooči z gospodarskim zatonom in družbenimi pretresi, ki so posledica preteklih političnih odločitev. Preučili smo razpoložljivo literaturo in statistične podatke ter izvedli deset intervjujev s ključnimi lokalnimi deležniki, na podlagi katerih smo izluščili tri obdobja sodobnega razvoja Kočevskega. Poosamosvojitveni prehod (1991–2010) označuje propad industrijskih podjetij, neodzivnost lokalnega okolja in vsesplošno razvojno nazadovanje. Vzpostavitev nove lokalne oblasti (po 2010) je prinesla razvojni zasuk, oživljanje gospodarstva in spremembo miselnosti. Še trajajoče obdobje (po 2016) pa pomeni prihod uveljavljenega mednarodnega podjetja in izboljšanje zunanje podobe Kočevskega. KLJUČNE BESEDE zgodovina Kočevja, deindustrializacija, sprememba oblasti, lokalna identiteta, gospodarski razvoj, politično eksperimentiranje. ABSTRACT THE KOČEVJE REGION BETWEEN THE HAMMER AND THE ANVIL: A HISTORY OF POLITICAL EXPERIMENTATION The article presents the historical development of the Kočevje region in light of political experimentation from the Second World War to present day. The core of the empirical study is the period between 1991 and 2021, when the Kočevje region confronted economic decline and social turmoil, which were a consequence of past political decisions. We studied the available literature and statistical data and conducted ten interviews with key local stakeholders, based on which we then identified three periods of the contemporary development of the Kočevje region. The post-independence transition (1991–2010) marked the destruction of industrial companies, the non-responsiveness of the local environment, and the overall stagnation in development. The establishment of new local government (after 2010) brought about a developmental shift, the economic revival, and a change in mentality. The current period (after 2016), on the other hand, represents the arrival of an established international company and an improvement in the external image of the Kočevje region. KEY WORDS history of Kočevje, deindustrialisation, change of power, local identity, economic development, political experimentation 356 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... UVOD Kočevsko je z zgodovinskega in geografskega vidika specifična pokrajina, ki so jo v srednje- evropskem prostoru odločilno zaznamovali zu- nanji politični in gospodarski vplivi. Pod pojmom Kočevsko mislimo na območje Kočevske Male go- re s Kočevskim rogom, Stojne, Goteniško-reškega pogorja ter Kočevskega polja, Dragarske doline, Goteniško-reškega podolja in Črmošnjiške doli- ne s Poljansko dolino.1 Kot obrobno nenaseljeno območje v poznem srednjem veku je za več kot 600 let postalo prostor kazenske in gospodarske naselitve nemško govorečih prebivalcev.2 Po raz- delitvi slovenskega ozemlja med okupatorje v drugi svetovni vojni, preselitvi kočevskih Nemcev na južno mejo nemškega rajha in vojnem opusto- šenju je območje postalo izpraznjeno kot nobeno drugo v Sloveniji. To je novi socialistični oblas- ti v povojni Jugoslaviji dalo ustrezen poligon za izvajanje gospodarskih, družbenih in zemljiških reform. Takratni politični vrh je zaradi bližine vojaško zaščitenega območja v okolici Gotenice in Kočevske Reke dovoljeval le omejen razvoj in hkrati na območje (ponovno) naseljeval politično sporne kadre iz drugih delov Slovenije. Po razpa- du Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) se je Kočevsko znašlo na robu državnega ozemlja brez jasnih nacionalnih vizij za priho- dnost in z apatično lokalno skupnostjo. Po dveh desetletjih vsesplošnega nazadovanja je doseglo gospodarsko in socialno dno kot območje z ve- likimi strukturnimi težavami in najvišjo brezpo- selnostjo v državi. Obrat na bolje se je začel pred dobrim desetletjem z oblikovanjem kočevske ljudske iniciative, ki je z lastno razvojno vizijo v regijo pripeljala prodorne projekte, kot sta prihod tuje multinacionalke in ponovna vzpostavitev že- lezniške povezave z osrednjo Slovenijo. Tako se zdi, da so se po desetletjih politične marginaliza- cije in družbenega zatiranja končno začele ure- sničevati besede Ivana Cankarja iz drame Hlapci (1910), ki kot napis krasijo več kočevskih kultur- nih obeležij: »Narod si bo pisal sodbo sam.« Pričujoči prispevek želi predstaviti zgodovinski razvoj Kočevskega v luči političnega eksperimenti- ranja od druge svetovne vojne do danes, pri čemer se glavnina empiričnega dela osredinja predvsem na obdobje 1991–2021 v občini Kočevje. Osredje zanimanja so posledice zunanjih vplivov in notra- njih (ne)zmožnosti sodobne razvojne perspektive regije. Temeljno raziskovalno vprašanje je, kako so pretekle zunanje in notranje politične odločit- ve (so)oblikovale sodobne spremembe in razvoj 1 Ferenc, Kočevska, str. 18–19. 2 Simonič, Zgodovina; Rus, Jedro. lokalne skupnosti na Kočevskem. V ta namen smo preučili ključne družbeno-gospodarske dogodke oziroma mejnike zgodovinskega razvoja in vlogo ključnih akterjev v zadnjih treh desetletjih. Članek je vsebinsko razdeljen na dva dela. V prvem delu prikazuje oris Kočevskega od poseli- tve do današnjih dni, pri čemer je poudarek na regionalnih značilnostih, ki delajo Kočevsko v zgodovinskem in geografskem smislu posebno in zanimivo ne samo v državnem, ampak tudi mednarodnem merilu.3 Posebna pozornost je na- menjena kontekstualizaciji zunanjih političnih vplivov, ki so usodno zaznamovali pokrajino in njene prebivalce. Zgodovinski oris smo naredili s preučevanjem sekundarnega arhivskega gradiva, vključno z obravnavo časopisnih člankov iz arhi- va časopisne hiše Delo, in z analizo statističnih podatkov Statističnega urada Republike Sloveni- je (SURS). Zbrana literatura in viri so nam ponu- dili vpogled v zgodovino Kočevskega ter njegovih političnih, prebivalstvenih, gospodarskih in kul- turnih posebnosti. V drugem delu se članek poglobljeno osredi- nja na obdobje po osamosvojitvi Slovenije. S po- močjo polstrukturiranih intervjujev smo želeli iz- vedeti, kateri so bili ključni dogodki oziroma mej- niki v razvoju Kočevskega v zadnjem 30-letnem obdobju in kako so nanje vplivali različni ključni akterji. Na ta način smo želeli izvedeti, kako pre- tekle politične odločitve in odločevalske struktu- re vplivajo na sodoben razvoj regije. V ta namen smo med februarjem in junijem 2022 intervjuva- li deset ključnih deležnikov s Kočevskega, ki so predstavniki različnih javnih podjetij, občinske uprave, javnih in zasebnih zavodov ter turistič- nega in nevladnega sektorja. Intervjuji so v pov- prečju trajali uro in pol: najkrajši je trajal dobro uro, najdaljši pa skoraj dve. Intervjuvanci so sicer opredelili različne mejnike v razvoju Kočevske- ga, ki pa v grobem zamejujejo tri obdobja z zelo različnim razvojnim predznakom. Poosamosvo- jitveni prehod Kočevskega (1991–2010) označuje predvsem propad skoraj vseh večjih industrijskih podjetij, nezmožnost odzivanja lokalnih oblasti in deležnikov na nove politične in gospodarske izzive ter vsesplošno nazadovanje v obliki viso- ke brezposelnosti in odseljevanja mladih. Spre- memba lokalne oblasti ob koncu tega obdobja je prinesla novo razvojno pot Kočevskega (po 2010), kar se je odrazilo v spremembi načina delovanja občinske uprave in lokalnih deležnikov, oživlja- nju gospodarstva in spremembi miselnosti. To so potrdili vsi intervjuvanci,4 pozitivne gospodarske 3 Perko et al., Landscape macrotypologies. 4 Intervjuji od 1 do 10. 357 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... spremembe pa nakazala številna podjetja (na primer Intersocks, Melamin, Rotis). Kot prikazu- jemo v rezultatih, sta vrh tega obdobja pomenila prihod japonskega podjetja Yaskawa in rast dru- gih podjetij (po 2016), kar je vplivalo na povečanje števila delovnih mest ne le v proizvodnji, ampak tudi v storitvah (izobraževanje) in infrastrukturi (revitalizacija železniške proge). Z novimi razvoj- nimi projekti se je izboljšala tako samopodoba lokalnih prebivalcev kot zunanja podoba regije, ki je v večji meri privlačnejša za investicije, turi- zem in druge oblike sodelovanja. V sklepu smo sintezo mnenj intervjuvancev povezali z zgodovinskim orisom regije, s čimer smo pridobljene podatke prepletli z zgodovinski- mi dejstvi in podali iztočnice za boljše razumeva- nje (ne)razvoja Kočevskega. Članek je tako nad- gradnja raziskovanja polpretekle zgodovine Ko- čevskega (na primer Ferenc,5 Moric,6 Jaklitsch)7 z vidika njegovih sodobnih in prihodnjih razvoj- nih perspektiv. ZGODOVINSKI ORIS KOČEVSKEGA OD POSELITVE DO DANAŠNJIH DNI Kočevsko zaznamuje posebna zgodovina, katere temelj so naravne danosti in lega: nepre- hodni prostrani gozdovi, ostro podnebje, zakra- selost in pomanjkanje površinske vode, slabša rodovitnost prsti, oddaljenost od večjih središč in slabe prometne povezave. To ozemlje je bilo do poznega srednjega veka precej neobljudeno, a so Slovenci do 13. stoletja poselili vsa dostop- na in za kmetovanje primerna območja.8 Grofje Ortenburški so sredi 13. stoletja prejeli v fevd ob- sežna območja na Dolenjskem.9 Zaradi gospo- darskih razlogov so od tridesetih let 14. stoletja Kočevsko naselili z nemško govorečimi kmeti iz Koroške in Tirolske v današnji Avstriji.10 Zgodovi- na je pokazala, da so usodo kočevskih Nemcev ali Kočevarjev11 zaznamovale selitve.12 Na prelomu iz 14. v 15. stoletje se konča zunanja kolonizacija, ki jo tvorijo priseljenci z oddaljenih območij. Sledi ji notranja kolonizacija, pri kateri prebivalci več- jih naselij krčijo gozd in ustanavljajo nova naselja v osrčju Kočevskega in ki oblikuje njegovo pose- litveno podobo.13 5 Ferenc, Kočevska; Ferenc, Prikrito. 6 Moric, Domovina; Moric, A German. 7 Jaklitsch, Pozabljeni sosed. 8 Ferenc, Kočevska, str. 31. 9 Adam, Donesek, str. 11; Kosi, Gospodje Turjaški. 10 Ferenc, Kočevska, str. 31, 32; Simonič, Zgodovina. 11 Jaklitsch, Pozabljeni sosed. 12 Moric, Domovina, str. 85. 13 Simonič, Zgodovina, str. 61. V geografski zaprtosti in odročnosti pokrajine so kočevski Nemci iz roda v rod ohranjali svoje šege, običaje, nošo in govorico ter se več kot 600 let ohranili kot edinstven jezikovni in kulturni otok sredi slovenskega etničnega ozemlja.14 So- dobne raziskave jezikovnih praks nakazujejo, da je šlo kljub prevladi kočevarščine na celotnem območju za preplet tudi nemškega, slovenskega, hrvaškega in romskega jezika.15 Številni turški vpadi v 15. in 16. stoletju so moč- no vplivali na razvoj in poselitev Kočevskega. Ne- posredna posledica je bila podelitev mestnih pra- vic Kočevju (1471), ki je bilo dve leti prej uničeno v turškem napadu. Da bi obubožanim krajem go- spodarsko pomagal, je rimsko-nemški cesar Fri- derik III. Habsburški leta 1492 izdal t. i. krošnjar- ski patent, s katerim je prebivalcem podelil pra- vico do svobodne trgovine z lastnimi izdelki po vseh deželah tedanjega Svetega rimskega cesar- stva.16 Patent so z različnimi dopolnitvami obnav- ljali vse do druge svetovne vojne. Okvirno med 17. in 20. stoletjem so se na temelju surovin lokalne- ga izvora razvile obrti: najbolj predelovanje lesa, pa tudi preja, tkalstvo, suknarstvo, klobučarstvo, usnjarstvo in krznarstvo.17 Kljub slabšim promet- nim povezavam in geografski (ne)prehodnosti trgovanja niso ovirale naravne prepreke,18 razvilo se je tovorništvo,19 prisotno pa je bilo tudi tihotap- stvo.20 Značilna gospodarska dejavnost je bila krošnjarjenje, kar je pospešilo obrt in trgovino,21 kasneje pa vplivalo na opuščanje poljedelstva in izseljevanje.22 Kočevsko je nekakšen zgodovinski unikum, ki ga je v narodnostno zavednem kartografskem delu Zemljovid slovenske dežele in pokrajin sredi 19. stoletja kot poselitveni otok (slika 1) prikazal go- spodarstvenik, politik in geograf Peter Kozler.23 To nas je spodbudilo, da smo pregledali stare atlase24 in zemljevide25 srednjega in velikega me- rila, na katerih je prikazano ozemlje Kočevskega. Tako smo si ustvarili zgodovinsko podobo pros- tora, kot so si jo predstavljali v preteklih stoletjih. Začetki industrializacije na Kočevskem sega- jo v prvo polovico 19. stoletja, ko je nastalo nekaj manjših industrijskih podjetij. Knezi Auersper- 14 Ferenc, Kočevska, str. 9. 15 Moric, A German. 16 Ribnica skozi stoletja; Gradišnik, Ribnica. 17 Rustja, 120 let, str. 135. 18 Zajc, The Kolpa. 19 Hacquet, Abbildung, str. 85; Valenčič, Tovorništvo. 20 Južnič, Južna meja, str. 15. 21 Simonič, Zgodovina. 22 Ferenc, Kočevska, str. 46, 47. 23 Kordiš, Peter Kozler. 24 Perko, The first world atlas. 25 Gašperič, A new standardized methodology. 358 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... gi, kasnejši kočevski vojvode in gospodarji Ko- čevskega od 17. stoletja dalje, so že zgodaj začeli posegati tudi v neagrarno proizvodnjo, zlasti železarstvo, lesnopredelovalno industrijo in ste- klarstvo, pravi začetki industrije pa se oprejo na premogovništvo.26 Leta 1803 so začeli na območju Kočevskega kopati rjavi premog.27 Rudnik rjave- ga premoga Kočevje je bil do leta 1965 največji industrijski obrat na Kočevskem in os, okoli ka- tere se je v preteklosti vrtel velik del življenja v Kočevju. Omeniti velja, da je bil kočevski rudnik edini večji v Sloveniji, v katerem so tako v jami kot na površinskem kopu in v separaciji vse do zapiranja v sedemdesetih letih 20. stoletja delale tudi ženske.28 Zaradi naravnih danosti je imel v industrializaciji pomembno vlogo tudi gozd. Prva parna žaga v Kočevju in hkrati na Slovenskem se je pojavila leta 1844. Žaga v Kočevskem rogu je začela delovati leta 1895. Najuspešneje je delova- la med letoma 1901 in 1919 ter je tedaj veljala za 26 Ferenc, Kočevska, str. 41. 27 Šorn, Premogovništvo, str. 23. 28 Jerbič Perko, Rudnik. največji in najsodobnejši lesnopredelovalni obrat na Slovenskem. Industrija je les uporabljala kot pomožno surovino pri izdelovanju steklarskih in železarskih izdelkov, vendar je razvoj gozdnega in lesnega gospodarstva zaostajal zaradi slabih pro- metnih povezav.29 Pomembno gospodarsko vlogo je imela tudi tekstilna industrija, ki je nastala kot odgovor na potrebe slovenskega in širšega jugo- slovanskega tržišča. V njej je prevladovala ženska delovna sila. Zlasti v tridesetih letih 20. stoletja, ko je zaradi nazadovanja drugih gospodarskih panog, predvsem premogovništva in lesne indu- strije, delo izgubilo veliko moških, so tekstilne delavke s svojim zaslužkom pomagale preživeti družinam.30 Leta 1885 je kočevski premogovnik kupila Tr- boveljska premogovna družba. Začeli so z večjimi vlaganji v rudniške in podporne obrate ter pro- izvajali elektriko celo za potrebe razsvetljevanja nekaterih mestnih ulic. Zatem je Kočevje zaradi velikih potreb zgradilo lastno elektrarno in je bilo 29 Ferenc, Kočevska, str. 101. 30 Jerbič Perko, Industrija. Slika 1: Izrez iz Zemljovida slovenske dežele in pokrajin z letnico 1853, na katerem je s temno črto označeno ozemlje Kočevskega, ki so ga poseljevali kočevski Nemci (hrani: Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU). 359 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... leta 1896 prvo mesto v Sloveniji, ki je dobilo jav- no elektriko. Leta 1893 so odprli železniško progo Ljubljana–Kočevje, ki je bila zgrajena predvsem za odvoz lesa iz kočevskih gozdov in premoga iz kočevskega rudnika.32 Železnica je omogočila na- stanek novih in večjih žag ter razširitev oglarstva na vse kočevske gozdove. Povečano pridobivanje premoga je privabilo številne rudarje, ki so se v Kočevje priselili s svojimi družinami. Povečini so bili z območja današnje Slovenije.33 Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije je začel premogovnik vse bolj nazadovati. Leta 1920 je bilo v rudniku zaposlenih 965 rudarjev, leta 1932 pa le še 200. Zaradi potopitve in uničenja številnih rudniških naprav je bilo po drugi svetovni vojni potrebno veliko truda in obnovitvenih del, da se je lahko premogokopno delo nadaljevalo.34 Število prebi- valcev je bilo na območju današnje občine Ko- čevje od prvega popisa Habsburške monarhije leta 1869 do druge svetovne vojne razmeroma sta- bilno in je znašalo okoli 15.000. Nato je v mestu in okolici znatno upadlo (slika 2). Poglavitni vzrok je bila izselitev kočevskih Nemcev. Aprila 1941 so si slovensko ozemlje razdelile Nemčija, Italija in Madžarska. Nadzor nad Kočevskim je prevzela Italija, Hitlerjevo vodstvo pa je izdalo ukaz, naj se vsi Kočevarji, ki se imajo za Nemce, izselijo v sta- ro prvotno domovino,35 torej Nemčijo. Tako se je pozimi 1941/1942 iz 176 naselij izselilo 11.509 oseb.36 31 Vir podatkov: SURS, Izbrani podatki po občinah. 32 Rustja, 120 let, str. 244. 33 Ferenc, Kočevska, str. 97. 34 Jerbič Perko, Rudnik. 35 Gorjan-Borko, Geografija mesta Kočevja. 36 Ferenc, Kočevska, str. 676. S tem je Kočevje z okolico zapustila večina prebi- valcev, med njimi skoraj vsi Nemci, ki so se sprva preselili na Štajersko, leta 1945 pa se umaknili predvsem v begunska taborišča v Avstriji.37 Poleti 1942 so italijanski okupatorji sprožili veliko ofen- zivo. Povzročila je veliko razdejanje, saj so poži- gali in rušili opuščene vasi na Kočevskem, ker so nudile zavetje partizanom.38 Prvi povojni popis prebivalstva leta 1948 je na Kočevskem tako naštel samo okoli 8000 ljudi. Kočevje je bilo med vojno kar dvaindvajsetkrat bombardirano (slika 3) in je bilo med najbolj prizadetimi mesti v Sloveniji.39 Ob koncu vojne je bila industrija skoraj popol- noma uničena. Po vojni so izseljeni Kočevarji ne- nadoma postali brezdomci, gozdovi Kočevskega roga pa so s svojimi grobišči pomenili sinonim za povojne množične pomore na Slovenskem.40 Zaradi velikega obsega prikritih lokacij pokopa žrtev se v novejšem času izvajajo poglobljene raz- iskave s sodobnimi zgodovinskimi in geografski- mi informacijskimi metodami.41 Zaradi izpraznjenega ozemlja so slovenske oblasti od leta 1945 Kočevskemu namenile poseb- no vlogo. Nova oblast iz nacionalnih in gospo- darskih razlogov ni dovolila obnove porušenih in požganih vasi kočevskih Nemcev, ampak je celo načrtno uničevala njihovo kulturno dediščino. V mesto in njegovo okolico so se naseljevali novi prebivalci iz vse Slovenije in nekdanje Jugoslavi- je, obsežna območja v notranjosti Kočevskega pa 37 Friš et al., Slovenska politična emigracija, str. 1076. 38 Ferenc, Kočevska, str. 180–186. 39 Bernik, Kočevje; Guštin et al., Osvoboditev Kočevske. 40 Ferenc, Kočevska, str. 531. 41 Mikša in Lampič, Podatkovna; Lampič et al., Razširitev. Slika 2: Spremembe števila prebivalcev v občini Kočevje v obdobju 1869–2021.31 0 2000 4000 6000 8000 10000 12000 14000 16000 18000 1860 1880 1900 1920 1940 1960 1980 2000 2020 2040 št ev ilo p re bi va lc ev leto 360 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... so ostala prazna.43 Število prebivalcev je predvoj- no stanje doseglo v 70. letih 20. stoletja. Do 90. let je naraslo na okoli 16.000, od tedaj dalje pa se ni bistveno spreminjalo. Kočevsko je bilo obmo- čje, ki je po vojni doživelo največje spremembe v sestavi zemljišč na Slovenskem. Na ozemlju z izrazito zasebno obdelovalno sestavo zemljišč so oblasti uvedle velikopotezno socialistično gos- podarstvo z drugačnim obdelovalnim načinom, ki je spremenil obliko, velikost, uporabo in last- ništvo zemljišč.44 Do slovenske osamosvojitve leta 1991 so bile glavne gospodarske panoge rudarska, lesna, tekstilna, transportna in kemična industri- ja, danes pa je edino večje podjetje, ki se je oh- ranilo iz tistih časov, kemična tovarna Melamin. Do leta 1965 je bil premogovnik najmočnejše industrijsko podjetje, ki je zaposlovalo do 1000 delavcev. Leta 1961 so ukinili dnevni kop, zaradi pomanjkanja zalog pa so rudnik v začetku 70. let začeli opuščati in ga leta 1978 dokončno zaprli. Prekvalifikacija odvečnih delavcev in s tem reše- vanje delovnih mest je v veliki meri potekala prek razvijajočega se podjetja Industrija transportnih sredstev (ITAS).45 Ostala podjetja so se razvila iz obrtnih delavnic zaradi potreb povojne obnove ter surovin in površin, ki so bile na voljo.46 Število obrtnikov in obrti je po vojni upadlo. Trgovina je 42 Via Tinus le Roux: Kocevje attacks. 43 Ferenc, Kočevska, str. 376, 396. 44 Gorjan-Borko, Geografija mesta Kočevja. 45 Ferenc, Kočevska, str. 360. 46 Jerbič Perko, Industrija. bila v rokah kmetijskih zadrug. Krošnjarjenje so močno omejili, s številnimi omejitvami pa zatrli.47 Leta 1991 je po razpadu SFRJ Slovenija posta- la samostojna država. To je v Kočevju povzročilo veliko gospodarsko krizo, med katero so propadli nekdanji velikani lokalne industrije. Že pred osa- mosvojitvijo se je na robu stečaja znašel ITAS, ki je v najboljših časih zaposloval več kot 1000 ljudi. Njegovo dejavnost je nadaljevalo podjetje ITAS- -CAS, a v precej manjšem obsegu s približno 100 zaposlenimi. Sedaj je to podjetje prevzelo tuje podjetje Putzmeister. Obdobje po osamosvojitvi je tako zaznamo- vala visoka stopnja brezposelnosti, ki je občasno presegala 20 % in je bila med najvišjimi v Slove- niji.48 Po podatkih Zavoda za zaposlovanje Re- publike Slovenije so težave lokalne delovne sile predvsem neugodna izobrazbena sestava, nizka stopnja usposobljenosti in dolgotrajna brezpo- selnost. Velike razvojne ovire pa so po mnenju lo- kalnega prebivalstva tudi premajhno sodelovanje in povezovanje, negativna miselnost o zasebnem podjetništvu, velika apatija in nepripravljenost na lastno pobudo.49 Po podatkih iz obdobja 2007–2022 (slika 4) je- dro kočevske industrije poleg Intersocksa (okrog 200 zaposlenih), Melamina (okrog 180 zaposle- 47 Ferenc, Kočevska, str. 364–365. 48 Fajfar, Kočevska potrebuje več podjetnosti. 49 Fajfar, Kočevska potrebuje več podjetnosti; Fajfar, Dve razvojni agenciji. Slika 3: Napad ameriških bombnikov na Kočevje 14. 4. 1945 (sliko hrani: Via Tinus le Roux).42 361 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... nih), Rotisa (okrog 130 zaposlenih), Yaskawe in Putzmeistra tvorijo manjša podjetja, kot sta Koles in Gozdarstvo grča s po nekaj deset zaposlenimi. Od leta 2016 je v Kočevju sedež državnega goz- darja Slovenski državni gozdovi (SiDG), ki ima v celotni Sloveniji okrog 380 zaposlenih. Od tega jih je v PE Kočevje zaposlenih okrog 70, v sami upravi podjetja pa okrog 35.51 SiDG je večinski la- stnik Snežnika, še enega kočevskega gozdarskega podjetja (okrog 115 zaposlenih) in hčerinskega in- validskega podjetja Sinpo (okrog 40 zaposlenih).52 V zadnjih letih prevladuje pozitivni impulz na področju industrijskega razvoja, izobraževanja in prometne povezanosti. Tuje investicije japonske- ga podjetja Yaskawa, ki je največji proizvajalec in- dustrijskih robotov na svetu, so začele ustvarjati nova delovna mesta. Yaskawa je Kočevje izbrala kot prvo lokacijo v Evropi za proizvodnjo robo- tov. S poskusnim obratovanjem so pričeli konec leta 2018, leta 2022 je bilo v Kočevju zaposlenih okrog 115 ljudi, načrtujejo pa tako širitev proizvo- 50 Viri podatkov: AJPES, Poslovni register Slovenije; Com- panywall, Koles; podjetje Rotis za PE Kočevje; podjetje SiDG za PE Kočevje; podjetje Snežnik za Snežnik in Sin- po; za nekdanje podjetje ITAS–CAS nam podatkov za čas pred letom 2018 ni uspelo pridobiti, ostala podjetja pa so nastala pred letom 2007 ali v času začetka posame- zne krivulje. 51 Vir podatkov: podjetje SiDG, PE Kočevje. 52 Vir podatkov: podjetje Snežnik. dnje kot povečevanje števila zaposlenih.53 Temu razvojnemu impulzu sledi tudi prilagoditev izo- braževanja, saj so v Kočevju po 15 letih uvedli pro- gram strojni tehnik.54 Poleg Yaskawe so povečeva- nje števila delovnih mest v zadnjem času napo- vedala še podjetja Koles, Gozdarstvo Grča, Rotis in Intersocks, kar naj bi prineslo 700 novih zapo- slitev.55 Kot enega zadnjih dosežkov na področju transporta pa velja omeniti izboljšanje železniške povezave Ljubljana–Kočevje. V začetku leta 2021 je po več kot 50 letih na tej relaciji ponovno zape- ljal potniški vlak. KLJUČNI DOGODKI IN OBDOBJA V RAZVOJU KOČEVSKEGA V ČASU SAMOSTOJNE SLOVENIJE Poosamosvojitveni prehod Kočevskega (1991– 2010) Ob razpadu SFRJ in nastanku Slovenije kot nove in neodvisne države je Kočevje doživelo gospodarski šok, ki se je sprevrgel v dolgoročno socialno krizo in krizo identitete. Temelji šoka so bili postavljeni že v predhodnem obdobju, ko od postopnega zapiranja rudnika v sedem- 53 Gole, Kočevje; Tomažič, Postavljen temeljni kamen. 54 Gole in Rajšek, »Ne pride vsak dan …«. 55 Gole, Kočevje. Slika 4: Podatki o številu zaposlenih v večjih kočevskih podjetjih v v obdobju 2007–2022.50 0 50 100 150 200 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 za po sl en i leto Intersocks Melamin Rotis, PE Kočevje Snežnik Sinpo Gozdarstvo grča SiDG, PE Kočevje Yaskawa Koles ITAS-CAS/Putzmeister 362 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... desetih letih do začetka devetdesetih let ni bilo mogoče zaznati opaznega novega razvoja. Za to obdobje je značilna predvsem prekvalifikacija odvečnih rudniških delavcev in s tem reševanje delovnih mest prek podjetja ITAS, ki pa se je že pred osamosvojitvijo znašlo na robu stečaja. Raz- pad nekdanje skupne države je pomenil izgubo trgov ter propad nekdanjih večjih zaposlovalcev v lesni, tekstilni in gradbeni industriji. Propa- du gospodarstva je sledila »divja« privatizacija podjetij in nepremičnin, kar je običajno vodilo v propadanje posesti. Dodatno razvojno omeji- tev lokalnega gospodarskega razvoja je pomenil velik delež državnega lastništva. Podjetja, ki niso propadla ob razpadu nekdanje skupne države, so dokončen udarec doživela ob nastopu svetovne finančno-gospodarske krize leta 2008 (slika 5). Edino podjetje, ki se je ohranilo iz časov SFRJ in uspešno deluje še danes, je kemična tovarna Melamin. Posledice gospodarskega nazadovanja so bile dolgotrajna in visoka brezposelnost, po- večanje dnevne mobilnosti v Ljubljano in druga regionalna središča ter izseljevanje (izobraženih) mladih. Propadu gospodarstva je sledilo družbe- no in kulturno nazadovanje, saj je v vsakdanjem življenju šlo za spontan in dinamičen odnos med uradno ideologijo in civilno družbo ter posa- mezniki.56 Izpostaviti velja predvsem ukinjanje nekaterih srednješolskih programov, kar je do- datno spodbudilo izseljevanje mladih, zlasti proti koncu devetdesetih let. Zasvojenost z alkoholom in prepovedanimi substancami ter depresija sta spremljali vse bolj revno prebivalstvo. Ogromno ljudi je bilo odvisnih od pomoči Rdečega križa in Slovenske karitas. Veliko je bilo apatije, me- lanholije, vdanosti v usodo in pričakovanj, da jim zaposlitev in določene občinske dobrine kar pri- padajo, pri ljudeh od drugod pa prepričanje, da je Kočevje »nekje daleč« ter pomeni prispodobo za povojno obračunavanje, zaprtost in »temačnost«. Tovrstni vplivi se med delom prebivalstva kažejo še danes. Kot se je slikovito izrazila intervjuvana oseba, ki je več desetletij delala v izobraževalni ustanovi in je aktivna v lokalnem okolju: »V gla- vah so rampe še vedno dol.«57 Negativni plati poosamosvojitvenega družbe- no-gospodarskega prehoda je treba dodati pozi- tivne vidike tega obdobja, ki jih zaznamujeta zlasti odpiranje območja navzven in izboljšanje stanja na področju infrastrukture. Kočevsko je bilo takoj po drugi svetovni vojni negativno zaznamovano s pobojem domobrancev in civilnega prebivalstva58 56 Klabjan, Graditi, str. 531. 57 Intervju 5. 58 Zajec, Kozija in Dejak, Ušli so smrti; Ferenc, Prikrito. v Kočevskem rogu ter vzpostavitvijo zaprtega vojaškega območja v okolici Gotenice in Kočev- ske Reke.59 Z uspešno osamosvojitvijo Slovenije in menjavo političnega sistema se je Kočevje z ideološkega vidika sprostilo in osvobodilo nega- tivnega prizvoka »režimskega« mesta. Začelo se je fizično in miselno odpiranje prostora. To se je kazalo tako v svobodnem prehajanju prebivalstva kot v (skromnem) razvoju turizma. Vstop v Evrop- sko unijo leta 2004 je Sloveniji omogočil črpanje evropskih sredstev za razvoj. Tako je Kočevje za- čelo sanacijo javne infrastrukture (prometnice, zgradbe), kar je predstavljalo temelj za nadaljnje delo in razvoj. V tem času so že obstajale tudi spodbude za industrijsko dejavnost, pri čemer pa Kočevje ni bilo resneje udeleženo vse do začetkov razvojnega programa Pokolpje leta 2011. Intervjuvanci med glavnimi akterji poosa- mosvojitvenega prehoda povečini niso izposta- vili konkretnih ljudi. Po mnenju predstavnikov občinske uprave, javnega podjetja in šolstva60 je namreč šlo za kompleksen preplet številnih poli- tičnih in gospodarskih okoliščin, ljudi in dejanj. Kljub temu pa naj bi vidnejšo vlogo odigrali poli- tični odločevalci, pri čemer izstopajo zlasti župan Janko Veber (na čelu občine v obdobju 1994–2010) s svojo ekipo in menedžerji večjih industrijskih podjetij. Veber je sicer izvedel nekatere pozitiv- ne spremembe na področju obnove javne infra- strukture (na primer vzpostavitev industrijske cone, občinski odkup delov nekdanjih tovarn, izgradnja športne dvorane in čistilne naprave, urejanje pojezerja, lobiranje za začetek prenove železniške proge Ljubljana–Kočevje), pri čemer je tudi kot poslanec državnega zbora uspešno iz- koriščal povezave v državni politiki in dostop do sredstev. Eden od intervjuvancev je dejal, da je te- danji župan »pobral možnosti, ki jih je imel«.61 Ven- dar pa so bile te spremembe po mnenju večine intervjuvancev62 premajhne, da bi lahko bistveno vplivale na negativni gospodarski razvoj Kočev- skega. Proces vsesplošnega družbeno-gospodar- skega nazadovanja je trajal več kot dve desetletji, miselnost oblasti pa se je v veliki meri prenesla na lokalno prebivalstvo. Ko gre za zmožnost pre- bivalcev za doseganje sprememb, lahko govorimo o »naučeni nemoči«.63 Skupna lastnost obeh vrst akterjev je bila po- dedovana tradicija oblasti iz socialističnega ob- dobja, za katero je bila značilna tesna sprega med politiko in gospodarstvom, ki pa v novonastalih 59 Šega, Gotenica. 60 Intervjuji 1, 2, 4, 5, 9 in 10. 61 Intervju 5. 62 Intervjuji 1, 2, 4, 5, 7, 9 in 10. 63 Intervju 5. 363 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... razmerah ni vodila v razvojni preboj: »Menedž- ment je bil spolitiziran in ni bil sposoben opravljati svojih nalog.«64 Eden od intervjuvancev je omenil, da je občina še pred nastopom Vebrovega župa- novanja pod pritiski menedžerjev najela kredite za podjetje ITAS, ki pa jih ni bilo sposobno vra- čati. Na podlagi časovne oddaljenosti, rezultatov njihovega dela in mnenja intervjuvancev lahko sklepamo, da so za obe skupini akterjev značilni neiznajdljivost, pomanjkanje podjetniške žilice in nerazumevanje razmer ob propadu nekdanje skupne države (izguba jugoslovanskih trgov ter menjava političnega in družbeno-gospodarskega sistema), hkrati pa je šlo za kontinuirano željo po uveljavljanju moči, vladanju in nadzoru. Za obe vrsti akterjev je veljalo, da so bili nepovezovalni, namesto tega pa so poudarjali klientelizem, kar je vodilo v učinke zaklepanja (angleško lock-in effects). Veber se je sicer v marsikaterem pogledu trudil spremeniti stvari na bolje, vendar je imel po mnenju intervjuvancev iz gospodarstva, izo- braževalnih ustanov in občinske uprave marsik- daj zvezane roke: »Industrije ni mogel rešiti. Najprej se mora sama razgraditi.«65 Menedžerji podjetij so po drugi strani v poosamosvojitvenih razmerah prepoznali možnost (lastnega) dobička ter z lo- biranjem, krediti in vlaganjem kupili določene nepremičnine ali celotna podjetja, ki so sčasoma propadla. Če so politični akterji poizkušali za- gotavljati vsaj določeno stopnjo javnega servisa, so menedžerji podjetij bodisi zaradi pretiranih lastnih interesov bodisi zaradi nesposobnosti povzročili propad gospodarstva in tako Kočevje za več desetletij pahnili v gospodarsko recesijo. 64 Intervju 8. 65 Intervju 5. Sprememba lokalne oblasti (po 2010) Proti koncu Vebrovega županovanja so se ne- gativni gospodarski, družbeni in demografski procesi na lokalni ravni združili v sinergijske učinke s svetovno finančno-gospodarsko krizo, med ljudmi pa je čedalje bolj prevladovalo miš- ljenje, da slabše ne more biti. Zato se je začela vse bolj uveljavljati civilna pobuda lokalnih pre- bivalcev v obliki liste Moja Kočevska, ki ji zaradi nakopičenih težav ni bilo težko prepričati »dela prebivalstva Kočevske, ki je imelo vsega dovolj in je že- lelo spremembe«,66 da je čas za menjavo lokalnega političnega vodstva. Njen predstavnik Vladimir Prebilič je tako leta 2010 na lokalnih volitvah v drugem krogu premagal Janka Vebra, svoj uspeh pa je ponovil tudi v letih 2014, 2018 in 2022. Po- sledice Prebiličevega županovanja so obsežne in v glavnem pozitivne ter se kažejo v učinkovitejši občinski upravi, povečanju zunanjih investicij (na primer Yaskawa in Intersocks), novih podjetjih in javnih zavodih (na primer Kočevski les ter Javni zavod za turizem in kulturo Kočevje), zmanjše- vanju brezposelnosti in izseljevanja, krepitvi tu- rizma (jezero, kamp, hostel), kulture (povečana ponudba kulturnih dogodkov) in izobraževanja (nov srednješolski program strojni tehnik) ter izboljšanju infrastrukture (odprtje kočevske žele- zniške proge). Verjetno temeljna sprememba, ki je novemu vodstvu med ljudmi uspela, pa je po mnenju vseh intervjuvancev sprememba misel- nosti, »da se da«. Na ta način se je v Kočevju ok- repila lokalna identiteta in izboljšala skupnostna samopodoba mesta. Novi župan je za razliko od prejšnjih oblastni- kov pokazal »ogromno ambicije, neustavljivosti in želje po spremembah na bolje«,67 hkrati pa je prekinil 66 Intervju 7. 67 Intervju 1. Slika 5: Hala in pomožni objekti nekdanjih servisnih delavnic ZKGP, TOZD Agroservis v Kočevju (foto: Jana Pintar, Pokrajinski muzej Kočevje). 364 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... z logiko klientelizma, saj je prevladalo mnenje: »Prebilič je predvsem povezovalen.«68 Posledica je bila vzpostavitev kulture sodelovanja: »Pomembno je bilo vzpostavljanje ekipnega duha.«69 Kot župan je začrtal smer aktivne politike. Spremenil je modus operandi delovanja občinske uprave, kjer se pred tem »ljudem ni ljubilo«.70 Njegova ekipa sodelavcev je z zagnanostjo in vizijo začela s projektnim de- lom, lobiranjem in pripravo dokumentov, da so lahko bili izvedeni določeni projekti, ki so sčaso- ma postali podlaga za privabljanje investitorjev in oživljanje gospodarstva. Tako je našel skupni jezik z novejšo garnituro v razvoj usmerjenih go- spodarstvenikov (na primer Hubert Kosler), ki sta jim skupna nagnjenost k tveganju: »Upat si in probat.«71 ter zavestno spodbujanje in povezo- vanje različnih deležnikov za doseganje učinko- vitih rezultatov. Nadaljnja Prebiličeva lastnost, ki pa je podobna Vebrovi, je učinkovita mreža od- ločevalcev in drugih deležnikov na državni ravni. Kot profesor na Fakulteti za družbene vede Uni- verze v Ljubljani, od koder so izšli mnogi sedanji politični kadri na državni ravni, ima dostop do informacij, znanj in moči odločanja. Ob tem ne gre spregledati, da je Prebilič že pred nastopom županske funkcije tudi sam opravljal zadolžitve v državni politiki. V letih 2006–2008 je bil osebni svetovalec predsednika stranke Socialnih demo- kratov Boruta Pahorja za področje notranjih za- dev, v letih 2008–2011 pa je sodeloval z Uradom predsednika Republike Slovenije Danila Tür- ka. Ne nazadnje je svoj politični kapital in zveze unovčil na predsedniških volitvah leta 2022, kjer je z 10,60 % glasov osvojil četrto mesto. 68 Intervju 9. 69 Intervju 7. 70 Intervju 7. 71 Intervju 7. Kljub temu nekateri intervjuvanci72 ob novej- ših uspehih občine ostajajo kritični, da zaslug za vsesplošen razvoj ni mogoče pripisati zgolj ene- mu akterju in njegovi ekipi, ampak je za to delo- ma zaslužna tudi prejšnja oblast. »Veber je nasta- vil, Prebilič pa dokončal,«73 menijo nekateri, ko je tema obuditev železniške povezave (slika 6). In- tervjuvanci so tako opozorili na razvoj »odvisno- sti od poti« (angleško path-dependent development): »Danes se ne zgodi, če ni včeraj.«74 Nekateri intervju- vanci so dodatno omenili negativne posledice, ki se podobno kot proti koncu Vebrovega župa- novanja kažejo v predolgi lokalni vladavini iste ekipe (gledanje skozi prste svojim ljudem).75 Tako obstaja nevarnost, da v Kočevju ponovno pride do učinkov zaklepanja (angleško lock-in effects), ki jih označujejo pasivna družba, odpornost na spremembe in klientelizem. Prihod japonskega podjetja Yaskawa (po 2016) Intervjuvanci so kot enega glavnih dosežkov Prebiličevega mandata poudarjali prihod japon- skega podjetja Yaskawa, ki je največji proizvajalec industrijskih robotov na svetu. Menijo,76 da je bil prihod tega podjetja ne samo nadaljevanje go- spodarskega oživljanja mesta, ampak tudi temelj za razvoj drugih družbenih in kulturnih sektor- jev. Jedro uspeha (do leta 2023) ni bilo število novih delovnih mest, temveč pridobitev statusa zanesljive in gospodarstvu prijazne regije, kar spodbuja prihod tujega kapitala in naložb. Tako si je Kočevje ne samo dvignilo notranjo samopo- dobo, ampak je s tem začelo spreminjati zunanjo 72 Intervju 3, 5, 6 in 8. 73 Intervju 3. 74 Intervju 3. 75 Intervju 6. 76 Intervju 1, 3, 4, 7 in 10. Slika 6: Prihod prvega potniškega vlaka v Kočevje po prenovljeni železniški progi januarja 2021 (foto: Jože Gorše). 365 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... podobo mesta, ki je vse bolj odprto za investicije, turizem in druge oblike sodelovanja. Med intervjuvanci prevladuje mnenje,77 da je novi župan pri lobiranju za prihod tega podjetja v Kočevje odigral ključno vlogo, poleg njega pa so bili za to zaslužni še vplivni posamezniki in vrh državne politike. Po teoriji akterjev v lokalnem in regionalnem razvoju78 je potrebno plodno sode- lovanje vseh treh vrst akterjev na različnih pro- storskih ravneh – v Kočevju je v primeru Yaskawe prišlo ravno do tovrstne sinergije. Gonilo projek- ta je bila naveza med županom Prebiličem (kra- jevni vodja in institucionalni podjetnik) in gospo- darstvenikom Hubertom Koslerjem (inovativni podjetnik), ki jo je ustrezno dopolnjevalo lokal- no in državno institucionalno okolje. Kosler je z uspešnim in zanesljivim vodenjem Yaskawinega obrata v sosednji Ribnici od leta 1993 gradil teme- lje omenjenega prihoda japonskih investitorjev v regijo. Župan je kot lokalni vodja povezoval vse niti s tem, da je odločno podprl projekt ter poma- gal pri izvedbi vseh zahtev, želja in predlogov bo- dočega investitorja (spodbude, sprememba zako- nodaje, lokacija). Prav tako je lobiral za spodbude na državni ravni ter s posameznimi dejanji ne- posredno pri vodstvu podjetja. Med posamezniki izstopa tudi dolgoletna ravnateljica Gimnazije in Srednje šole Kočevje Meta Kamšek, ki si je pri- zadevala za vzpostavitev novega izobraževalnega programa strojni tehnik. Prilagojeno izobraževal- no okolje je namreč temelj, da bo lahko Kočevje v prihodnje zagotavljalo primeren razvoj delov- ne sile iz lastnega kadrovskega bazena. Država je pokazala posluh za podporo lokalnemu razvoju (zagotovitev spodbud, izgradnja železnice). Vla- da Republike Slovenije je v mandatu 2014–2018 dejavno lobirala pri japonskih političnih in go- 77 Intervju 1, 3, 4, 6, 7, 9 in 10. 78 Grillitsch in Sotarauta, Trinity; Bole et al., From a mi- ning town. spodarskih predstavnikih. Prihod Yaskawe v Ko- čevje (slika 7) lahko povezujemo z vzorci »uvaža- nja poti« (angleško path-importation), saj je šlo za prenos tradicije iz sosednje Ribnice, ki se ponaša z dolgoletno zgodovino kovinarske industrije (na primer podjetje Riko), in znanja iz širše regije (zaposlovanje visokousposobljenih dnevnih vo- začev iz drugih krajev). Yaskawa na razvoj mesta trenutno vpliva neposredno prek investicij in de- lovnih mest, posredno pa prek psihološkega vi- dika zviševanja kredibilnosti Kočevja. Gre za nov statusni simbol in ugled na mednarodni ravni, ki bodoče tuje in domače investitorje/podjetja prep- riča o varni naložbi ter urejenem gospodarskem okolju. Na ta način so svoje delovanje v zadnjih letih že razširila druga večja lokalna podjetja (na primer Intersocks, Melamin in SiDG). Zadnji v vrsti novih investitorjev na južnem robu Sloveni- je je eden najbogatejših Slovencev, poslovnež Joc Pečečnik, ki je leta 2022 investiral v polnilnico vo- de Costella, zanima pa se za vlaganja v lesno pod- jetje Gozdarstvo grča. Delovanje Yaskawe, Inter- socksa in drugih podjetij ima ugoden vpliv tudi na lokalne podizvajalce in razmah malega pod- jetništva. Bodoče povezovanje podjetij bi lahko vodilo k razmišljanju onkraj meja posameznega podjetja na širši sistemski ravni, tako v vse bolj uveljavljenem ekološkem kot v ekonomskem smislu.79 Novi gospodarski impulzi pa vplivajo na večji optimizem med prebivalci Kočevskega. Nekateri intervjuvanci so obenem izpostavi- li negativne vidike, ki so povezani s pretiranim opevanjem vloge in pomena novejšega industrij- skega razvoja v mestu, ki naj bi bil »bolj marketing kot vsebina«.80 Gre za to, da Yaskawa visokouspo- sobljeno delovno silo uvaža od drugod, medtem ko domačini večinoma zasedajo slabo plačana 79 Džajić Uršič in Jelen, From industrial district, str. 23. 80 Intervju 8. Slika 7: Yaskawina tovarna v Kočevju je pričela obratovati leta 2019 (foto: Bojan Štefanič, Atelje Iris). 366 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... delovna mesta v proizvodnji. S tega vidika med velikim delom lokalnega prebivalstva vlada razo- čaranje, saj so pričakovali, da bo v maniri »dob- rih starih socialističnih časov« od sedaj dalje zanje poskrbljeno. SKLEP Posebnost Kočevskega je njegova geografska lega in zgodovina, ki je kulminirala od postopnih valov poselitve nedotaknjenega gozdnega in kra- škega območja do izrazito intenzivnih, pogosto krutih zgodovinskih dogodkov (vpadi Osmanov, druga svetovna vojna, vojaško zaprto in politično marginalizirano območje), ki so vplivali na njegov (ne)razvoj. Žal so posledice (pol)pretekle zgodo- vine še vedno prisotne v vsakdanjiku. V zadnjih desetletjih se skuša lokalno prebivalstvo rešiti spon preteklosti in veliko energije usmerja v iz- boljšanje socialnih in gospodarskih razmer ter v kakovost življenja. Za mlade so izzivi stanovanjske problematike, druženja, medosebnih odnosov in vključevanja v družbo prepoznani kot najbolj pe- reči.81 Številni lokalni prebivalci menijo, »da zmo- rejo«, a socialni položaj in način razmišljanja še nista dosegla slovenskega povprečja. Raziskava mnenj uveljavljenih posameznikov in lokalnih poznavalcev je pokazala, da Kočevje danes še vedno močno čuti posledice poosamosvojitvene- ga prehoda, čeprav spomin na težavno obdobje z novejšimi gospodarskimi uspehi nekoliko bledi. V občini namreč še vedno vlada brezposelnost, saj je bila sredi leta 2023 9 %, povprečje v Sloveniji pa pod 5 %,82 velik pa je bil tudi delež nižjeusposob- ljene delovne sile.83 Propadla podjetja oživljajo še- le v zadnjem obdobju. Pri mnogih domačinih še vedno prevladujejo apatija, melanholija, vdanost v usodo in pričakovanje, da jim zaposlitev in dolo- čene občinske dobrine kar pripadajo, pri ljudeh z drugih koncev Slovenije pa prepričanje, da je Ko- čevje še vedno »nekje daleč«, v geografskem smislu ali v zgodovinski prispodobi. Postopen razvoj v novejšem času še vedno ni nadomestil splošnega nezaupanja ter večini prebivalstva omogočil go- spodarske blaginje. Pozitivne signale daje novejša družbena in okoljska infrastruktura, kot na pri- mer športna dvorana, čistilna naprava, urejanje jezera in povečan turistični obisk, kar omogoča nadaljnji razvoj območja. Kočevski primer dokazuje, da sta sprememba gospodarske strukture in zagotovitev podpornega okolja z veliko volje, znanja in sodelovanja zainte- 81 Bučinel et al., Problemi mladih v Sloveniji. 82 Iskalci zaposlitve. 83 SURS: Delovno aktivno prebivalstvo; SURS: Osnovne skupine prebivalstva. resiranih posameznikov mogoča že kratkoročno, medtem ko je za prilagoditev miselnega okvirja (vključno z vzgojo kadrov) ter širše materialne blaginje potrebno daljše časovno obdobje. Financiranje Prispevek je bil deloma pripravljen v okviru raziskovalne- ga programa »Geografija Slovenije« (P6-0101) in temeljnega raziskovalnega projekta »Mesta brez vrednosti? Družbe- no-gospodarska preobrazba industrijskih mest v Švici in Sloveniji« (N6-0157), ki ju (so)financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). VIRI IN LITERATURA USTNI VIRI Intervju 1: Predstavnik/ca občinske uprave. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtorji, 2022. Intervju 2: Predstavnik/ca javnega podjetja. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtorji, 2022. Intervju 3: Predstavnik/ca javnega zavoda s področja kulture. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtor- ji, 2022. Intervju 4: Predstavnik/ca javnega podjetja. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtorji, 2022. Intervju 5: Predstavnik/ca izobraževalne ustanove. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtorji, 2022. Intervju 6: Predstavnik/ca javnega zavoda s področja kulture. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtor- ji, 2022. Intervju 7: Predstavnik/ca javnega zavoda s področja kulture. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtor- ji, 2022. Intervju 8: Predstavnik/ca turističnega sektorja. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtorji, 2022. Intervju 9: Predstavnik/ca javnega podjetja. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtorji, 2022. Intervju 10: Predstavnik/ca občinske uprave. Ustni vir. Diktafonski zapis hranijo avtorji, 2022. LITERATURA Adam, Lucijan: Donesek k zgodovini Ortenburžanov na Dolenjskem: kratka razprava o nekaterih nere- šenih oz. manj znanih vprašanjih dolenjske sre- dnjeveške zgodovine. Kronika, 43, 1995, 3, str. 7–13. Bernik, Stane: Kočevje: urbanistično-arhitekturni oris. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1969. Bole, David in Senčar Mrdaković, Marko in Tiran, Jernej: From a mining town to a town of industrial multinationals: Explaining transformation thro- ugh human agency and mining assets. The Extra- ctive Industries and Society 14, 2023, 101243, str. 1–113. DOI: https://doi.org/10.1016/j.exis.2023.101243 Bučinel, Martin in Koželj, Mia in Krebs, Ema in Kr- njak, Barbara in Požar, Luka in Prekoršek, Barbara 367 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... in Prodan, Lea in Sotenšek, Domen in Šmerc, Tina in Tominec, Jure in Razpet, Branka in Nared, Janez: Problemi mladih v Sloveniji: raziskava s poudar- kom na kakovosti bivanja, stanovanjih in delov- nih mestih. Geografski vestnik 94, 2022, 1, str. 91–113. DOI: https://doi.org/10.3986/GV94105 Džajić Uršič, Erika in Jelen, Igor: From industrial dis- trict to industrial symbiosis: An opportunity. The case of the Ponte Rosso industrial area, Italy. Acta geographica Slovenica 62, 2023, 3, str. 21–32. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS.10513 Fajfar, Simona: Dve razvojni agenciji, a čedalje manj služb. Delo, 18. 6. 2014, str. 12. Fajfar, Simona: Kočevska potrebuje več podjetnosti. Delo, 3. 8. 2013, str. 14. Ferenc, Mitja: Kočevska – pusta in prazna. Nemško je- zikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev. Ljubljana: Modrijan, 2005. Ferenc, Mitja: Prikrito in očem zakrito. Prikrita grobišča 60 let po koncu druge svetovne vojne. Celje: Muzej no- vejše zgodovine Celje, 2005. Friš, Darko in Jenuš, Gregor in Šela, Ana: Slovenska politična emigracija skozi oči Službe državne var- nosti v šestdesetih letih. Acta Histriae 29, 2021, 4, str. 1073–1114. DOI: https://doi.org/10.19233/AH.2021.42 Gašperič, Primož: A new standardized methodology for analyzing cartographic information on old maps. Acta geographica Slovenica 63, 2023, 1, str. 23– 49. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS10.867 Gole, Nejc in Rajšek, Bojan: »Ne pride vsak dan takšno podjetje na periferijo«. Delo, 31. 1. 2017, str. 3. Gole, Nejc: Kočevje postaja eno izmed središč roboti- ke. Delo, 15. 5. 2018, str. 9. Gorjan-Borko, Dragica: Geografija mesta Kočevja (di- plomsko delo). Ljubljana, 1965. Gradišnik, Marina: Ribnica, the greatness of being small: the history of Ribnica from the prehistoric settlement near Žlebič to the nineties of the previous century. Rib- nica: Muzej Miklova hiša, 2007. Grillitsch, Markus in Sotarauta, Markku: Trinity of change agency, regional development paths and opportunity spaces. Progress in Human Geo- graphy 44, 2020, 4, str. 704–723. DOI: https://doi. org/10.1177/0309132519853870 Guštin, Damijan in Jerbič Perko, Vesna in Kordiš, Ivan: Osvoboditev Kočevske. Kočevje: Pokrajinski muzej Kočevje, 2005. Hacquet, Baltazar: Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven: deren geographische Ausbreitung von dem adriatischen Meere bis an den Ponto, gderen Sitten, Gebräuche, Handthierung, Gewerbe, Religion u. s. w. nach einer zehnjährigen Reise und vierzigjährigem Aufenthalte in jenen Gegenden. Leipzig: im Industrie-Comptoir, 1801–1808. Jaklitsch, Helena: Pozabljeni sosed. Spomin, II = Me- mory, II, 13, 2019, 1, str. 78–96. DOI: https://doi. org/10.4312/ars.13.1.78-96 Jerbič Perko, Vesna: Industrija na Kočevskem (razstavni katalog). Kočevje, Pokrajinski muzej Kočevje, 2014. Jerbič Perko, Vesna: Rudnik rjavega premoga Kočevje (razstavni katalog). Kočevje: Pokrajinski muzej Ko- čevje, 2005. Južnič, Stanislav: Južna meja »Kočevarskega otoka« v 15. in 16. stoletju. Kronika 43, 1995, 3, str. 14–22. Klabjan, Borut: Graditi partizanski spomin v sociali- stični Jugoslaviji: Slovenski primer v času po drugi svetovni vojni. Acta Histriae 30, 2022, 2, str. 513–534. DOI: https://doi.org/10.19233/AH.2022.22 Kordiš, Ivan: Peter Kozler and his map of the Sloveni- an land and its provinces (1849–1871). Imago Mundi 68, 2016, 2, str. 212–231. DOI: https://doi.org/10.1080/ 03085694.2016.1171488 Kosi, Miha: Gospodje Turjaški in plemiški svet na ju- govzhodu cesarstva. Grad Turjak (ur. Miha Prein- falk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn). Ljubljana: Založba ZRC, 2020, str. 89–146 (Castel- lologica Slovenica, 2). Lampič, Barbara in Mikša, Peter in Rebernik, Lea in Tičar, Jure: Razširitev Evidence prikritih vojnih grobišč z arhivskimi podatki Katastra jam. 3.450 umorjenih: bratomor v Jami pod Macesnovo gorico. Ljubljana: Družina, 2024, str. 275–293. Mikša, Peter in Lampič, Barbara: Podatkovna in pro- storska baza prikritih vojnih grobišč v spletnem okolju ArcGIS kot pripomoček za zgodovinsko in geografsko raziskovalno delo. Retrospektive 6, 2023, 1, str. 257–277. Moric, Anja: A German »linguistic island« or a lingui- stically mixed region? Multilingual practices in the Kočevska (Gottschee) area. Traditiones 50, 2021, 2, str. 123–140. DOI: https://doi.org/10.3986/Tradi- tio2021500207 Moric, Anja: Domovina globoko v srcu – Kočevski Nemci v diaspori. Etnolog 24, 2014, 81–104. Perko, Drago in Ciglič, Rok in Hrvatin, Mauro: Land- scape macrotypologies and microtypologies of Slovenia. Geoscapes 3, Acta geographica Slovenica 61, 2021, 3, str. 8–89. DOI: https://doi.org/10.3986/ AGS.10384 Perko, Drago: The first world atlas in Slovenian, and Slovenian territory in some early world atlases. Acta geographica Slovenica 63, 2023, 2, str. 91–139. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS.10384 Ribnica skozi stoletja (ur. Drago Zdunić, Janez Debeljak, France Grivec). Ribnica: Skupščina občine, 1982. Rus, Jože: Jedro kočevskega vprašanja: zgodovina, se- danjost in bodočnost kočevskega gospodarstva in njegovih prirodnih in socialnih podlag. Kočevski zbornik: razprave o Kočevski in njenih ljudeh. Ljublja- na: Družba sv. Cirila in Metoda, 1939, str. 131–173. 368 | kronika 72 � 2024 2 primož gašperič, vesna jerbič perko, jani kozina | kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega ... Rustja, Karel: 120 let kočevske železnice. Kočevje: Pokra- jinski muzej Kočevje, 2015. Simonič, Ivan: Zgodovina kočevskega ozemlja. Ko- čevski zbornik: razprave o Kočevski in njenih ljudeh. Ljubljana: Družba sv. Cirila in Metoda, 1939, str. 45–130. Šega, Anton: Gotenica in njeni ljudje. Kočevje: Pokrajin- ski muzej Kočevje, 2017. Šorn, Jože: Premogovništvo na slovenskem ozemlju do sredine 19. stoletja. Zgodovinski časopis 18, 1964, str. 23–74. Tomažič, Janez: Postavljen temeljni kamen za širitev Yaskawe v Kočevju. Spletno Delo, 24. 4. 2024. https:// www.delo.si/razno/postavljen-temeljni-kamen-za- -siritev-yaskawe-v-kocevju/# (dostop 21. 5. 2024). Valenčič, Vlado: Tovorništvo na Kranjskem. Zgodo- vinski časopis 35, 1981, 3, str. 243–277. Zajc, Marko: The Kolpa as a border river in the newspaper Slovenski narod, 1868–1914. Acta geo- graphica Slovenica 62, 2022, 1, str. 65–76. DOI: https:// doi.org/10.3986/AGS.7555 Zajec, Milan in Kozina, France in Dejak, France: Ušli so smrti: poročila treh rešencev iz množičnega groba v Kočevskem Rogu. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mo- horjeva založba, 1998. SPLETNI VIRI AJPES: Poslovni register Slovenije, firma, 2022 https://www.ajpes.si/prs/ (dostop 16. 5. 2024). Companywall: Koles, d. o. o., 2022 https://www.companywall.si/podjetje/koles-doo/ MM75j6HC (dostop 20. 5. 2024). Iskalci zaposlitve: Stopnja registrirane brezposelnosti, 2023. https://www.ess.gov.si/partnerji/trg-dela/trg-dela- v-stevilkah/stopnja-registrirane-brezposelnosti/ (dostop 14. 9. 2023). SURS (Statistični urad Republike Slovenije) Izbrani podatki po občinah, Slovenija, letno, 2023: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/- -/2640010S.px (dostop 23. 11. 2023) Delovno aktivno prebivalstvo po občinah prebiva- lišča, doseženi izobrazbi in spolu, Slovenija, letno, 2023: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/ Data/-/0764721S.px (dostop 20. 9. 2023). Osnovne skupine prebivalstva po spolu, občine, Slovenija, polletno, 2023: https://pxweb.stat.si/ SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05E1022S.px (dostop 20. 9. 2023). Via Tinus le Roux: Kocevje attacks by SAAF 19 sqdn 1945 https://saafww2pilots3.yolasite.com/kocevje-attac- ks-by-saaf-19-sqdn-1945.php (dostop 28. 8. 2023). SUMMARY The Kočevje Region Between the Hammer And the Anvil: a History of Political Experimentation Kočevje is a region in the south of Slovenia that has been decisively shaped by external political and economic influences. In the past, as a peripheral uninhabited area, it became a place of settlement for German inhabitants for more than 600 years. During the Second World War, most of the population was displaced and many settlements were destroyed. Because of its emptiness and remoteness, the new socialist authorities transformed the area into a testing ground for economic, social and land reforms as well as blocked off part of it for military purposes. After the collapse of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia, the region was left with no clear vision for the future and an apathetic local community. After two decades of wide- spread economic and social decline, it reached rock bot- tom, with the highest unemployment rate in the country. In this research, we were interested in how external and internal political decisions have (co-)created con- temporary change and local community development. We examined key socio-economic milestones and the role of actors in historical development. We have found that, over the past decades, the Kočevje region has shown a close interdependence between external influences (politics, economy, culture) and its own (in)decision-making capac- ities (unfavourable location, struggle for survival, resigna- tion). We highlighted three milestones that have defined the development of the Kočevje region since 1991. The pe- riod between 1991and 2010 marked a post-independence transition, when the economy was collapsing, the transi- tion to capitalist rule was largely unsuccessful, and the population was emigrating. The post-2010 period brought about a change in local government. The new municipal leadership broke with passive and clientelist politics and gradually improved the Kočevje region’s self-image. After 2016, a Yaskawa factory opened there giving the Kočevje region the status of a reliable and business-friendly region that encourages investment and capital inflows as well as raises the standard and self-confidence of the local popu- lation and a positive external image. kronika 72 � 2024 2 | 369–374 Nekoč je bil Gutenwerd: muzejska razstava o opuščenem srednjeveškem trgu Pod okriljem freisinške škofije je na juž- nem bregu Krke med 12. in 15. stoletjem živel trg Gutenwerd. Njegovi začetki so zaradi skopih zgodovinskih virov precej skrivnostni, a je širšo prepoznavnost nesporno dosegel v prvi polovici 13. stoletja, ko je tod delovala kovnica srebrnikov, oblikovanih po zgledu slovitih breških pfenigov. Naselbina s sodiščem, mitnico in brodom je cve- tela še približno naslednjih sto let, dokler je ni zasenčila konkurenca bližnjega Novega mesta. Njen postopni zaton je poleti 1473 dokončno za- pečatil vpad osmanskih plenilcev. Brez obzidja se Gutenwerd ni mogel upirati naskoku sovraž- nikov, ki so trške prebivalce odvedli v sužnost in požgali njihova domovanja. Uničenje je bilo ta- ko popolno, da si nekoč živahen trg ni nikoli več opomogel. Namesto obnove ga je doletela poza- ba, dovolj temeljita, da je iz ljudskega spomina sčasoma izginila celo lokacija njegovih ruševin. Tako je ostalo do šestdesetih let 20. stoletja, ko so arheologi Narodnega muzeja v Ljubljani na pobudo zgodovinarja Ferda Gestrina začeli iska- ti izginulo naselje. Odkrili so ga na ledini Otok pri Dobravi, na okljuku Krke med Škocjanom in Šentjernejem. Tod so pod vodstvom dr. Vide Sta- re in dr. Vinka Šribarja v letih 1967–1984 poteka- le intenzivne arheološke raziskave, ki so razkrile ostanke srednjeveškega Gutenwerda. Od nekda- njega trga se je na površju ohranila le pozneje v baročnem slogu prenovljena cerkev sv. Nikolaja s pokopališčem. Toda predvsem na dveh izkopnih poljih vzdolž še danes uporabljanega kolovoza prek obrečne ravnice je ekipa Narodnega muze- ja v skoraj dveh desetletjih sistematičnega dela odkrila množico pričevalcev minulega trškega vsakdana – skupaj približno 14.000 arheoloških najdb, večinoma iz keramike, kovin, kamna in stekla, deloma pa tudi iz manj obstojnih organ- skih materialov. Dediščina pozabljenega trga Odkrivanje Gutenwerda je v slovenski arheo- logiji na več ravneh naznanilo izjemno prelomni- co. V domači stroki, ki je kot predmet svojega pre- učevanja še vse dotlej priznavala zgolj obdobja pred kronološko ločnico okrog leta 1000, je na velika vrata vpeljalo arheologijo visokega in po- znega srednjega veka – oziroma mlajših, »zgodo- vinskih« obdobij – kot legitimno, enakovredno disciplino. Poleg metodoloških novosti so izkopa- vanja na Otoku pri Dobravi predvsem po zaslugi inovatorskega duha Vinka Šribarja uvedla več PO RAZSTAVAH Uvodni sklop razstave Nekoč je bil Gutenwerd (foto: Tomaž Lauko). 370 | kronika 72 � 2024 2 po razstavah tehničnih iznajdb, denimo pantograf za pripravo terenskih risb in posebej prirejen stativ za ortogo- nalno fotografiranje. Dolgoletne raziskave so postopoma prerasle v enega največjih arheoloških projektov Naro- dnega muzeja po drugi svetovni vojni. Poleg stro- kovnih krogov so ga z zanimanjem spremljala javna občila in prek njih laično občinstvo. Toda z velikim navdušenjem začeto, ob občasnih pre- kinitvah skoraj dve desetletji potekajoče delo je nazadnje ostalo brez prave sinteze. Do leta 1984 opravljena izkopavanja so zajela le manjši del areala nekdanjega naselja, a se kljub željam ozi- roma pričakovanjem prvotnih pobudnikov pro- jekta pozneje niso več nadaljevala, čeprav bi bilo to za utemeljeno ovrednotenje najdišča zelo ko- ristno ali naravnost nujno. Obsežna arheološka dokumentacija je ostala v veliki večini neobja- vljena in tudi v muzejskem depoju nakopičene najdbe razen redkih izjem doslej niso bile delež- ne bolj poglobljene obravnave oziroma celovite predstavitve. Vse našteto je postalo dolg novih rodov, težko obvladljiv ob komaj pregledni količini gradiva in drugih prednostnih nalogah. V muzejskem ko- lektivu se je ohranila trdna zavest, da v zapleteni sagi Gutenwerda še zdaleč ni bilo povedano vse in da pretekli napori pionirjev slovenske arheo- logije visokega in poznega srednjega veka tudi mlajše naslednike zavezujejo k nadgradnji njiho- vih prizadevanj. Ne le na Slovenskem, temveč še v precej širši srednjeevropski okolici bi namreč le s težavo našli podoben primer opuščenega srednjeveškega trga, ki bi se kot časovna kapsula ohranil tako rekoč nedotaknjen od poznejše po- selitve ali večjih prostorskih posegov. Na izjemen pomen najdišča na Otoku pri Dobravi je leta 1995 v enem od sklopov obrav- navanega gradiva opozorila odmevna, predvsem v smislu uvajanja sodobne interdisciplinarne metodologije izrazito prelomna razstava Goti- ka v Sloveniji. Svet predmetov. Na velikopotezno zasnovani postavitvi v Narodnem muzeju Slo- venije in v spremnem katalogu je širša javnost lahko spoznala zaokrožen izbor najdb s prete- klih izkopavanj, ki je prikazal materialno kulturo srednjeveškega trga in po drugi strani opominjal na potrebe po novih raziskavah. To je pomenilo svojevrstno potrditev Gutenwerda kot vzorčnega primera arheologije srednjeveških mest na Slo- venskem, čeprav celo tako vidna spodbuda ni bila dovolj, da bi na izkopna polja ob Krki privabila sveže moči in je moralo tudi do samostojne mu- zealske predstavitve tamkajšnje naselbine preteči še skoraj trideset let. Pravi trenutek se je končno ponudil pet stoletij in pol po uničujočem osmanskem napadu, ki je sklenil usodo Gutenwerda. Njegova zapuščina je Pogled po glavni osi razstavne postavitve (foto: Tomaž Lauko). 371 | kronika 72 � 2024 2 po razstavah v letu 2023 navdihnila osrednji razstavni projekt v Narodnem muzeju Slovenije. Ob pomoči soav- toric Tine Balant, Pie Hudournik in Katje Špec ga je udejanjil dr. Tomaž Nabergoj, kustos za arheo- logijo visokega in poznega srednjega veka – kot skrbnik arheoloških najdb z Otoka pri Dobravi, odličen poznavalec srednjeveške materialne kul- ture in izkušen muzealec zagotovo strokovnjak, posebej poklican k uresničitvi težko pričakova- nega deziderata. Razstava Nekoč je bil Gutenwerd. Raziskovanje opuščene srednjeveške naselbine ob Krki je zorela dolgo, a prihaja ob pravem času. Kljub tako velikemu časovnemu zamiku od konca arheo- loških raziskav na Otoku pri Dobravi je njihova zgodba še vedno aktualna – ne nazadnje zato, ker slovenska arheologija celo ob obsežnih raziska- vah v večjih mestnih središčih, kot sta denimo Ljubljana in Celje, doslej vendarle ni podobno sistematično obravnavala kake druge primerljive, od poznejših posegov neokrnjene urbane nasel- bine iz visokega oziroma poznega srednjega veka. V tej luči morda lažje razumemo, kako resne izzive in ne nazadnje posebno odgovornost je predstavitev tako enkratnega najdišča nalagala avtorski skupini v Narodnem muzeju Slovenije. Njihovo vizijo je prostorsko osmislila vrhunska oblikovalska ekipa pod vodstvom Sanje Jurca Av- ci, v slovenskih muzejskih krogih že dobro znana po uspešni produkciji zahtevnih, tako v strokovni kot splošni javnosti toplo sprejetih razstav. Konč- ni izdelek tega sodelovanja je razgibana, vsebin- sko in estetsko dodelana razstavna postavitev v atriju matične stavbe Narodnega muzeja Sloveni- je, za javnost slovesno odprta 30. januarja 2024 in na ogled vse do 3. novembra letos. Muzealski prikaz življenja v Gutenwerdu Pripovedna nit razstave se začne tako rekoč in medias res – v shematizirani notranjosti trške hiše, kjer obiskovalec navidezno vstopi v svet že pred več kot pol tisočletja opustelega Gutenwerda. Živ- ljenje njegovih prebivalcev ponazarja zgoščen, a poveden nabor najdb, umeščenih v ambient nek- danjega bivališča. Keramično posodje, kuhinjski oziroma jedilni noži in brusni kamni so bili nepo- grešljivi sopotniki vsakega gospodinjstva. Osvetli- tev ob temnih večerih so zagotavljale preproste lojenke, za varovanje domovanj in premičnega premoženja so poskrbele kovane železne klju- čavnice, nameščene na vratih oziroma skrinjah. O nekoliko višji, udobnejši ravni bivalne kulture pričajo ostanki keramičnih pečnic, saj je v tem ča- su lončena peč veljala še za sorazmerno luksuzni dodatek, kakršnega ne bi našli v vsaki hiši. Ob poganjanju replike ročnih kamnitih žr- melj, skrbno izdelane na podlagi arheoloških najdb, dobimo precej neposrednejši uvid v okolje poznega srednjega veka, v dobi globoko pred in- dustrijsko proizvodnjo in sodobnimi gospodinj- skimi pripomočki, s katerimi smo si skoraj do neprepoznavnosti olajšali na videz banalna opra- vila – kakršna so bili naši srednjeveški predniki prisiljeni izvajati v potu lastnega obraza. Morda najbolj osebno vez z njihovo minulo stvarnostjo ponujajo drobni predmeti, namenjeni razvedri- lu. Par glinastih konjičkov kot srednjeveški ekvi- valent danes priljubljenih avtomobilčkov govori o zabavi otrok, medtem ko so si odrasli krajšali čas z igralnimi kockami in žetoni. Da je bila nji- hov spremljevalec tudi glasba, dokazuje železna drumlica. Takšne na prvi pogled morda neznatne ostanke v širšo celoto minule resničnosti združu- jejo risarske rekonstrukcije priznanega ilustra- torja in striparja Jakoba Klemenčiča, na katere naletimo tudi v nadaljevanju razstave. Naslednji pripovedni sklopi so umeščeni po vzdolžni osi, ki vzbuja vtis današnjega kolovoza na Otoku pri Dobravi. Vzdolž te trase, ki skoraj popolnoma sovpada z nekdanjo osrednjo trško ulico, so arheologi Narodnega muzeja raziskovali obe izkopni polji, s katerih izvira glavnina najdb. Prvi del osi, segajoče skoraj do nekdanje struge reke Krke, zamejuje podoba zvonika cerkve sv. Nikolaja. Tu se lahko ob prebiranju skrbno spisa- nih besedil podučimo o zgodovini Gutenwerda. Ob njih se bo gotovo dlje pomudil predvsem ne- koliko ambicioznejši obiskovalec, ki bi želel bolje razumeti vlogo naselbine v prostoru in času. Njena lokacija ob južni meji Svetega rimske- ga cesarstva, tik ob Ogrskem kraljestvu oziroma hrvaških deželah pod njegovo nadoblastjo, je v različnih pogledih zaznamovala razvoj trga ob Krki. Utrditev državne meje je bila v tem okolju razmeroma dolg, razgiban proces, a je po drugi strani odpiral nove gospodarske obete na skraj- nem jugovzhodu Cesarstva. To je bil gotovo eden ključnih razlogov, ki je spodbudil nastanek Gutenwerda in vanj privabil naseljence. Delova- nje kovnice v 13. stoletju lahko povežemo z ra- zvojnim vrhuncem trga, ki pa mu vendarle ni bilo dano prerasti v večje urbano središče. V njem je najverjetneje živelo zgolj nekaj sto tržanov – malo celo po sočasnih merilih gospodarsko razvitejših delov Evrope. Na ta vidik opozarjajo v vitrinah predstavljeni eksponati. Na razstavo jih je skup- no umeščenih približno 600, večinoma drobnih, celo fragmentarnih arheoloških najdb z Otoka pri Dobravi. Med njimi naletimo na določen de- lež uvoženih, že zato dragocenejših predmetov, v veliki večini pa gre kljub vsemu za pričevalce so- 372 | kronika 72 � 2024 2 po razstavah razmerno skromne ravni materialne kulture, ki je ne bi mogli enakopravno primerjati z gradivom iz večjih, neprimerno premožnejših evropskih me- tropol. Fragmentarna narava izkopanin zlasti z vidi- ka bolj laičnega obiskovalca gotovo pomeni pre- cejšnjo oviro, saj odlomki keramičnega posodja, kovinskega orodja in drugega gradiva nepouče- nemu opazovalcu sami po sebi ne povedo veliko. Avtorska skupina si je to težavo prizadevala pre- mostiti z različnimi ukrepi. Odlomki keramičnih in steklenih izdelkov so pogosto restavrirani v celoto, ki veliko zgovorneje priča o prvotni po- dobi predmeta, tudi če je končna rekonstrukcija v podrobnostih morda nekoliko hipotetična. V razstavo je vključenih tudi več sorodnih, bolje ohranjenih eksponatov z drugih najdišč oziroma nearheološkega izvora, da bi širši javnosti posre- dovali razumljivejšo sliko gradiva z Gutenwerda. Med takšnimi dodatki je eden najopaznejših zak- ladna najdba novcev z Jugorja na Gorjancih. Sre- brniki, shranjeni v lončenem vrču, s prebivalci Gutenwerda morda nimajo povsem neposredne povezave, a vendarle izhajajo iz bližnje okolice in očitno tudi podobnega konteksta strahu pred osmanskimi vpadi, ki so lastnika napeljali k zako- pu dragocenega premoženja. V kronološkem loku trške naselbine posebej izpostavljeno mesto zavzema njegov žalostni ko- nec. O njem eksplicitno piše en sam vir, v faksimi- lu reproducirano pismo freisinškega škofa Ivana IV. Tulbecka vojvodi Sigmundu Tirolskemu. Pod vtisom krvavih dogodkov neizogibno tendenci- ozno pisano poročilo, po katerem naj bi »Turki« pobili ali v sužnost odvedli kar tri tisoč ljudi, mo- ramo obravnavati z določeno rezervo, a je ven- darle edini nedvoumen zgodovinski dokument o opustošenju, ki je doletelo Gutenwerd. Že zato je po pravici poudarjen dokaz kruto prekinjenega življenja naselbine. V povsem drugačnem, s pionirskim optimiz- mom nabitem duhu sledi zgodba arheoloških iz- kopavanj kustosov Vinka Šribarja in Vide Stare, ki so izginuli trg postavila na zemljevid in uvedla v polje arheološkega oziroma zgodovinopisnega raziskovanja. Poleg primerkov originalne opre- me izkopavalcev so na ogled postavljeni izvleč- ki iz sprotne dokumentacije. Še opaznejši stik z zdaj že pokojno generacijo začetnikov slovenske arheologije mlajših obdobij prinašajo filmski po- snetki s kraja samega, zanimivi pričevalci zdaj že zelo oddaljenih časov arheološke stroke oziroma prakse. Da je življenjski prostor tržanov vključeval tudi dejavnosti, sicer značilne za kmečko pode- Rekonstruirana kovaška delavnica (foto: Tomaž Lauko). 373 | kronika 72 � 2024 2 po razstavah želje, pričajo ostanki poljedelskega orodja in ži- valskih kosti. Kljub temu Gutenwerda ne bi mogli preprosto enačiti z nekoliko večjo vasjo. Njegovi prebivalci so živeli v naselbini, ki je v svojem okolju izstopala kot lokalno gospodarsko središ- če, kraj trgovanja in več kot zgolj samooskrbne proizvodnje oziroma obrti. O tem se lahko prep- ričamo ob rekonstrukcijah pekarne, lončarske, kovaške in usnjarske delavnice, kjer originalne najdbe bolj ali manj specializiranega orodja nad- grajujejo sodobne replike, vgrajene v poustvarje- ni prostor obrtniških dejavnosti, predstavljenih s kakovostno izdelanimi filmskimi posnetki. V per- spektivi povprečnega obiskovalca je ta razstavni sklop bržkone najprivlačnejši, saj otipljivo pove- zuje odkrito arheološko gradivo v živo celoto. Predzadnji razstavni sklop je namenjen (vsaj na prvi pogled) sklepni epizodi Gutenwerda, torej njegovemu uničenju pod kopiti plenilcev. Osmanski vpadi so ena največjih in nedvomno najbolj travmatičnih tem slovenskega zgodovi- nopisja, vendar so v arheološkem oziroma ma- terialnem kontekstu zapustili presenetljivo malo ohranjenih fizičnih sledov. Z njihovega vrhunca v poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju na Sloven- skem tako rekoč ne poznamo pristnih primerkov osmanskega orožja in bojne opreme. To vrzel na razstavi zapolnjuje vitrina z eksponati, izposoje- nimi iz Narodnega muzeja v Sarajevu (Zemaljski muzej Bosne i Hercegovine). Na tem mestu je obiskovalcu predstavljen kon- tekst intenzivnih osmanskih vdorov v slovenski prostor. Spomin nanje še danes živi v ljudskem izročilu, a pogosto v zelo popačeni obliki, daleč od sicer težko oprijemljive zgodovinske resnično- sti. V nasprotju s poenostavljenimi predstavami o krvoločnih »Turkih«, dednih sovražnikih kr- ščanstva, osmanske nevarnosti v slovenskih de- želah namreč z redkimi izjemami niso utelešali ne strah vzbujajoči janičarji ne spahije osmanske redne armade, pač pa lahko oborožena konjeni- ca akindžij, iregularnih bojevnikov, nanovačenih večinoma na Balkanu. Prepričljivejšo podobo tega mitologiziranega sovražnika, po poreklu in jeziku veliko bližjega našim prednikom kot etnič- ni Turki, ki so sestavljali elitno jedro sultanovih čet, posreduje lutka konjenika v popolni bojni opremi, izdelek akademskega kiparja Damijana Kracine. Sklepni del postavitve obiskovalca popelje v srednjeveško življenje ob Krki s kratkim igranim filmom in hkrati prikaže več arheoloških najdb, datiranih v zgodnji novi vek. To gradivo je svo- jevrsten opomnik trdoživosti človeškega življe- nja in obenem opozorilo, da na videz dokonč- nih zgodovinskih mejnikov le ne smemo jemati Prostorski pogled z zadnjega dela razstavne postavitve (foto: Tomaž Lauko). 374 | kronika 72 � 2024 2 po razstavah pretirano absolutno. Govori namreč, da ruševine Gutenwerda tudi po skoraj popolnem uničenju vendarle še precej časa niso popolnoma opustele. Poleg cerkve sv. Nikolaja, ki je ohranila prvotno namembnost, vsaj drobne materialne sledi priča- jo o nadaljnji človeški prisotnosti na lokaciji nek- danjega trga še v 16. in 17. stoletju. (Vsaj začasni) epilog Razstava Nekoč je bil Gutenwerd je zamišljena kot pregledna, poljudnemu obiskovalcu dostop- na sinteza dosedanjega védenja o življenju v na videz obrobni, a vendar dolgo časa živahni obmej- ni urbani naselbini. Njena materialna zapuščina, kot se kaže v ohranjenih arheoloških virih, je na pogled skromna. V njej bi zaman iskali »zaklade«, če pod to oznako razumemo posebej dragocene, izjemne primerke materialne kulture. Kljub navi- dezni prozaičnosti to gradivo odpira verodostojen vpogled v resnični vsakdan srednjeveškega trga sredi razgibanega obmejnega ozemlja na jugo- vzhodu slovenskega etničnega prostora oziroma habsburških dednih dežel v širšem okviru Svete- ga rimskega cesarstva. Muzejska razstava je medij z lastnimi zakoni- tostmi, ki zahtevajo obvladovanje številnih znanj – od priprave vsebinsko dodelanega scenarija, ki pomeni nujno izhodišče za kakršno koli stro- kovno utemeljeno muzealsko predstavitev, do premišljene izbire eksponatov in njihovega po- vezovanja z razstavnimi besedili, slikovnim in multimedijskim gradivom ter različnimi drugimi pomagali v širše kontekste oziroma nazadnje v celovito, privlačno pripoved, sposobno nagovo- riti občinstvo. Te naloge sta avtorska in obliko- valska ekipa nedvomno uspešno opravili, k širši prepoznavnosti razstave pa bo pripomogel bogat spremni program s strokovnimi predavanji, jav- nimi dogodki in »živo zgodovino«. Pozornejšemu obiskovalcu ne bo ostalo prik- rito, da je naše poznavanje Gutenwerda celo po desetletjih intenzivnega dela bolj luknjičavo, kot bi morda pričakovali. To je deloma posledica pro- storske omejenosti arheoloških raziskav in njiho- vih metodoloških omejitev, saj izkopavanja niso povsem dosledno sledila kronološki stratigrafi- ji, kar otežuje zanesljivo datiranje najdb. Druge omejitve izhajajo iz narave najdb. V arheološkem kontekstu so se sorazmerno veliko bolje ohranili predmeti iz obstojnejših materialov, čeprav sami po sebi niso reprezentativni za vse plati material- ne kulture. Zato predstavljeni predmeti ne zmo- rejo natančno odgovoriti na nekatera od osnov- nih vprašanj, ki bi jih utegnil zastavil povprečni obiskovalec – kako so bila grajena bivališča, od katerih so se ohranili zgolj temelji? Kakšni so bi- li v resnici njihovi interierji, kako so bila urejena pomožna poslopja oziroma parcele, kako se je na- selje razvijalo skozi čas? Za zdaj ne znamo v celo- ti rekonstruirati niti podrobnejše strukture trga z mrežo ulic in razporeditvijo stavb. Mnoga od naštetih vprašanj bi lahko pojasni- le nove arheološke raziskave, vključno z uporabo sodobnih neinvazivnih geofizikalnih metod, ki so bile prvotnim odkriteljem najdišča nedosegljive. Tega se je avtorska ekipa dobro zavedala, saj je aktualni muzejski prikaz zasnovala kot nujno po- treben in sam po sebi prelomen, a vendarle vme- sni korak na poti do ta hip še precej oddaljenega končnega cilja, torej celovitega ovrednotenja sre- dnjeveškega Gutenwerda. Preučevanje tako obse- žnega, edinstvenega najdišča zahteva kontinuira- no delo velike interdisciplinarne ekipe, izvedljivo zgolj pod ustrezno institucionalno zaslombo in z zagotovljenimi dolgoročnimi finančnimi viri. V tem pogledu moramo razstavni projekt Naro- dnega muzeja Slovenije razumeti tudi kot glasen poziv stroki in financerjem k nujnosti nadaljnjih raziskav na Otoku pri Dobravi – če ne kako dru- gače, vsaj s podporo ustrezno usmerjenega razi- skovalnega oziroma aplikativnega projekta, ki bi ga v okvirih slovenske arheologije morali prepo- znati kot prednostni deziderat. Poleg razstavnega prikaza bo ključni mejnik na področju vsebinske analize doslej odkritih najdb v kratkem naznanila izdaja kataloga gra- diva v slovenskem jeziku. Za tuje bralstvo se mu bo pozneje pridružila tudi angleška različica. Snovalcem projekta Nekoč je bil Gutenwerd lahko ob vsem povedanem izrečemo iskrene čestitke za opravljeno delo, ki je po desetletjih odlaganja končno privedlo do pregledne muzealske inter- pretacije pomembnega arheološkega najdišča. Hkrati se jim pridružimo v željah, da njihova prizadevanja ne bi ostala zadnja pika v razisko- vanju Gutenwerda, temveč uvod v novo poglavje slovenske srednjeveške arheologije. Tomaž Lazar kronika 72 � 2024 2 | 375–386 Neža Lukančič: Lontovž. Od deželne hiše do sedeža SAZU. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2023, 239 strani. Slovenska akademija znanosti in umetno- sti je ob praznovanju svoje 85. obletnice obstoja (dejansko podržavljanja društva Akademije zna- nosti in umetnosti v Ljubljani, ki je ustanovljeno na ustanovnem sestanku 7. decembra 1937) izdala znanstveno monografijo umetnostne zgodovi- narke in zgodovinarke Neže Lukančič Lontovž. Od deželne hiše do sedeža SAZU. Akademija je prvi zares svoj lokal dobila od Kmetijske družbe kot podnajemnica aprila 1939 v nekdanji Deželni hiši ali Lontovžu. Kljub drugačnim načrtom in priča- kovanjem med drugo svetovno vojno in po njej je Akademija ostala v Lontovžu, torej na Novem trgu, ki naj bi v skladu s političnimi napovedmi postal njen, torej akademijski trg. Sama stavba (portal) pa je postala del grafične samopodobe – z uporabo portala z novotrške smeri – ob praz- novanju 40. obletnice. Pozneje se je grafična sa- mopodoba razširila še z uporabo emblema Aca- demia operosorum (Labacensium) ob 300. oblet- nici Akademije delavnih v Ljubljani, ob 75. oblet- nici pa je Ranko Novak izdelal logotip, ki v sre- dišče postavlja portal Lontovž, ki je obkrožen z napisom Academia Operosorum – MDCXCIII ter uradnim nazivom ustanove v slovenskem in angleškem jeziku. V monografiji sta predstavljeni stavba in stavb- na parcela na vrhu Novega trga v Ljubljani v ši- rokem časovnem loku od urbanistične zasnove Novega trga do idejnih načrtov Milana Miheliča za sanacijo in adaptacijo v letu 1993, torej načr- tovanih prenov ob praznovanju 300. obletnice Academia operosorum Labacensium in dileme o pravnem statusu v Lontovžu razstavljenih slik, izposojenih iz nekdanjega Federalnega zbirnega centra. Avtorica je natančno preštudirala dosedanje študije o stavbi, v arhivu pa znova konzultirala že poznano arhivsko gradivo o tematiki, postavljeni v središče knjige. Uspelo ji je pridobiti dodatno gradivo, ki je omogočilo razjasnitve in precizacije umetnostnozgodovinskega razvoja stavbe dežel- ne hiše kranjskih stanov. Zelo pomembna vloga je namenjena analizi stališč in razhajanj v pogledih dosedanjih raziskovalcev, še posebej protislovna stališča in topološko pogojenih prevodov ali po- pačitve. Zapis ugotovitev je mogoče razumeti kot izhodišče za diskusijo in nadaljnje raziskovanje. V knjigi so izpisani daljši dobesedni navedki iz arhivskega gradiva in Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. V urbanističnem oziru je zajeto celotno vplivno območje deželne hiše, torej tudi ob Gos- poski in Salendrovi ulici. Knjiga je bogato slikov- no opremljena – na enem mestu je zbrana večina ohranjenih vedut, grafik, panoramskih posnet- kov, idejnih načrtov in načrtov ter fotografij o stavbi. Skozi knjigo lahko sledimo vplivu uporab- nikov na funkcionalnost in izgled prostorov, ob tem pa tudi na kvaren vpliv ujm (požar, potres). Še večji pretres pa je bila upravna reforma Ma- rija Terezije, s čimer se prične »zagonetna druga polovica 18. stoletja«. Stavba je izgubila prvotno funkcijo (kot deželna hiša kranjskih stanov) – va- njo so se vselili najemniki in kresijski uradi – bila pa je tudi dotrajana, saj je od zadnje obnove mini- lo več kot 150 let. Med obnovo, ki je bila izvedena v sedemdesetih in osemdesetih letih 18. stoletja, je bil izdelan portal v klasicističnem slogu. Med zanimivimi navedbami v knjigi velja izpostaviti predelavo prostorov za namen odvzema svobode – v času Ilirskih provinc je bil v Lontovžu zapor. Velika prelomnico za stavbo – in za celotno Ljubljano – predstavlja velikonočni potres 1895. Lontovž je bil poškodovan, vendar pa manj kot bližnji knežji dvorec. Novotrški del Lontovža je utrpel konstrukcijsko nenevarne poškodbe, med- tem ko je bil trakt ob Salendrovi in Gosposki ulici (Pogačnikova hiša) popolnoma poškodovan, zato OCENE IN POROČILA 376 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila je bil ta del porušen, nezazidana gradbena parce- la pa je nato postala fokus gradbenih ambicij in arhitekturnih načrtov. Avtorica opozori na za lju- bitelje kulturne dediščine pomembno spremem- bo: arhivsko gradivo kranjskih stanov so prenesli v kranjski deželni muzej – Rudolfinum. V knjigi je predstavljen nerealizirani načrt popotresne obnove arhitekta Jana Vladimirja Hraskya, ki je načrtoval zapolnitev praznega notranjega dvori- šča ob Gosposki in Salendrovi ulici. To je bil prvi v nizu nerealiziranih ambicioznih načrtov. Enako velja tudi Plečnikov načrt nove stavbe Akademi- je na spodnjem robu Novega trga. Od prezidav je tako poslej izdelano zgolj skladišče za trda kuriva in »hodnični prizidek«. Za avtorico monografije je želja akademikov po zasedbi prostorov (in pozneje celotne stavbe) v Lontovžu – še posebej neposredno po drugi svetovni vojni – neizpodbitna. Sam menim, da je bila za akademike še kako živa zgodovinska izku- šnja nasprotovanja prizadevanjem za ustanovitev ustanove iz predvojnega obdobja, nato pa skro- mne državne podpore ob ustanovitvi, zato so si za znanstveno delovanje želeli predvsem lastne in primerno urejene prostore. Želja po reprezen- tativnosti je bila v drugem planu. V Akademiji sta ob ustanovitvi (in določitvi skromne državne podpore) sicer obstajali dve struji: večjo skupino – na čelu s Franom Ramovšem – so sestavljali bivši člani Znanstvenega društva za humanistične ve- de, ki so želeli zasesti prostore v Narodnem do- mu v Ljubljani, kjer je domovalo njihovo društvo, drugo skupino pa je vodil Gregor Gojmir Krek, ki je menil, da Akademija nujno potrebuje reprezen- tativne prostore. Prva skupina je tudi želela, da bi Plečnik umestil novo palačo Akademije v bližino Narodnega doma in Narodnega muzeja, torej v takratno kulturno osrčje Ljubljane. Ta skupina je tudi želela Akademijo preseliti v Narodni dom neposredno po začetku italijanske okupacije in tudi neposredno po koncu druge svetovne vojne. Narodni dom je bil zaseden, zato so razmišljali pragmatično in so želeli izkoristi sorodstveno po- vezavo med predsednikom Akademije Francetom Kidričem in predsednikom slovenske vlade Bori- som Kidričem. Nad ponudbo za dodelitev prosto- rov v Lontovžu sprva niso bili navdušeni, saj so se bali, da jim ne bo uspelo izseliti Kmetijske družbe. Vodstvo Akademije je tudi skrbelo, ali da bodo do- bili sredstva za obnovo Lontovža. Pri tem so imeli obsežne zgodovinske izkušnje s prelomljenimi obljubami iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Z določeno mero skepse so sprejeli napoved pros- vetne ministrice Lidije Šentjurc, da bo ustanova dobila (v upravljanje) ostale stavbe na Novem trgu – a to se je postopoma vendarle uresničilo. Ob obravnavi prostorskih pogojev Akademije, četudi fokusirano na Lontovž, je treba upoštevati ostale akademijske stavbe na Novem trgu, začasne prostore ob Salendrovi (sprva za Kemični inštitut Akademije in Fizikalni inštitut Akademije nato pa za ostale inštitute Akademije) ter ostale stavbe. Akademija je imela vendarle en proračun, četudi je prejemala javne dotacije iz različnih postavk, za katere se uporablja starinsko oznako kredit (t. j. dobroimetje na stroškovnem mestu). Za ob- dobje po drugi svetovni vojni avtorica opozori na trenja med Akademijo kot investitorjem in mestno spomeniško službo, ki je pričakovala, da bo akademska institucija pobudnik širše prenove stare Ljubljane, vsaj območja Novega trga. Tema- tika je nakazana v obliki prikaza stališč vodilnih na Akademiji, zato za nadaljnje raziskovalno delo ostaja preučitev stališč uradnih skrbnikov stavbne dediščine, poleg v knjigi izpostavljenega (nepopi- sanega) stanovskega in gubernijskega gradiva. Neža Lukančič zaključi knjigo z deljenjem ar- hivske izkušnje (zlepljeno gradivo in manko po- polnih arhivskih pomagal) in strasti do razisko- vanja v arhivih, torej odkrivanja novega, novih »divjih dežel«. Avtorico živo zanimata umetnost in literatura, kar se odraža tako v bogatem be- sednem zakladu kot v fokusiranju na umetnost- nozgodovinskih detajlih, še posebej za srednjo dobo kranjske deželne hiše. Željko Oset Boris Golec: Družinsko in gensko ozadje škofa Slomška. Od Hudiča do časti oltarja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2023, 254 strani. »Tole si malo poglejte« – s temi besedami je nekdanji mariborski škofijski arhivar Anton Ožinger pred »mnogimi« leti avtorju pričujoče študije pokazal Slomšekov rodovnik, ki ga je leta 1938 objavil duhovnik in etnolog Maks Goričar. Rosno mladega avtorja je v rodovniku poleg mno- žice biografskih podatkov, ki jih je Goričarju us- pelo zbrati o Slomškovih prednikih do približno sto let nazaj, navdušil tudi nabor virov, s katerimi je Goričar blažil pomanjkanje osnovnih pomagal rodoslovcev – matičnih knjig, ki so za Slomškovo rojstno Ponikvo na voljo šele od časa 18 let pred škofovim rojstvom. To bi lahko bila le simpatična, poučna anek- dota, ki jo o svojih rodoslovnih začetkih pripove- duje študentom njihov uveljavljeni in spoštovani profesor, da jih navduši za tovrstne samostojne raziskave, a v Golčevem primeru je arhivar s svo- jim povabilom mlademu raziskovalcu verjetno 377 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila začrtal kar lep del njegove znanstvene poti, ki ga je po nekajdesetletnem ovinku privedla nazaj k Slomšku in njegovim prednikom. Kljub Goričarjevemu trudu in zagnanosti pri zbiranju in povezovanju razpoložljivih virov se je pazljivemu in veščemu bralcu njegovega rodovni- ka namreč porajalo tudi precej vprašanj in dvo- mov, ki jih je bilo treba – s pritegnitvijo novih vi- rov, drugačno zasnovo raziskave in preverjanjem novih hipotez, v kar največji meri razrešiti in do- polniti sliko o Slomšku in njegovih prednikih. Po pričakovanju se je izkazalo, da je Boris Go- lec s svojim zajetnim seznamom podobnih študij (na primer o Valvasorju, Trubarju, Dienersper- gih) porok za to, da se bralstvu poslej ne bosta mogla skriti niti kak škofov najoddaljenejši bra- tranec ali teta. Pri svojem delu pa bi se lahko manj pozoren raziskovalec spotaknil že na samem začetku – pri priselitvi prvega znanega Slomškovega prednika Matije Novaka (s precej nerodnim drugim priim- kom – Hudič!) iz Brezja na bližnji Slom. Priimek tega precej nasilnega in prepirljivega moža je za- radi svoje pogostosti namreč nočna mora vseh rodoslovcev, na pravo pot pa nas usmeri zgolj ena besedica v Slomškovem potopisu iz tridesetih let 19. stoletja! Za njim je posestvo na Slomu prevzel sin Štefan, nato vnuk Matevž, ki pa je ostal brez dediča; medtem sta se v Šaleško dolino preselila Štefanova »odvečna« sinova Gašper (škofov ded) in Martin, ki je prevzel priimek Meža/Jernej. Šele škofov oče Marko se je nato vrnil na Slom, kjer je prevzel posest od brata Valentina, ki je ostal ne- poročen in brez dedičev, svoj manjši delež pa je kasneje predal škofovemu bratu Jožefu. Naj povzamemo: imamo najpogostejši pri- imek na Slovenskem, selitev, prevzem ženinega priimka, vnovično selitev, dedovanje posesti, de- litev posesti… poleg tega pa še običajna rojstva, poroke, smrti, vnovične poroke, zakonce, njihove družine, prednike. Zapleteno? Očitno niti ne – če veš, kaj in kje iskati. Številni rodoslovci se, ko zmanjka matičnih knjig, posvetijo urbarjem, katastrom ali posku- šajo podatke o posesti in lastniku najti s pomočjo vojaškega zemljevida s konca 18. stoletja – že na njem je recimo glavna hiša na Slomu prikazana kot zidan objekt. V Slomškovem primeru se je bilo moč zanesti tudi na doslej že opravljeno ro- doslovno delo, življenjepis, škofove zapiske in po- topise, zato je bilo vsaj »spopadanje« s sočasnimi in kasnejšimi škofovimi sorodniki lažje. Kljub tej pomoči pa je bila glavnina dela pre- cej mukotrpno sestavljanje drobcev in sledenje povezavam, ki so se včasih končale v slepi ulici, spet drugič pa odkrivale nova in nova vprašanja in možnosti. Vseeno se je avtor z isto oziroma še večjo mero vneme in zanimanja lotil tudi odkri- vanja slabše dokumentiranih članov škofove šir- še družine in odstiral plast za plastjo novih imen, podatkov in povezav od botrstev, nepremičnin- skih poslov in selitev do posvetitev in premestitev škofovih prednikov duhovnikov. Študija, ki je pred nami, je precej več od suho- parnega rodovnika z imeni, rojstnimi podatki in sorodstvenimi vezmi – je mikroštudija o socialni strukturi višjega podložniškega sloja na Štajer- skem, o družbeni in geografski mobilnosti, pripo- ved o desetinah in stotinah usod, ki tkejo pripo- ved o prednikih in družini našega velikega škofa in rodoljuba, zato jo s svojim poročilom simbolič- no dajem na mizo vsem bodočim rodoslovcem in drugim raziskovalcem z iskrenim povabilom: tole si malo poglejte! Aleksander Žižek Daša Ličen: Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu. Ljubljana: Studia humanitatis; Založba ZRC, 2023, 432 strani. Trst se je tekom 19. stoletja razvil v četrto največje mesto v habsburškem cesarstvu in eno najpomembnejših pristanišč ob Sredozemskem 378 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila morju. Predstavljal je okno v svet v tehnološkem, gospodarskem in intelektualnem smislu za drža- vo ter za številne tam živeče raznolike skupnosti, ki so se v mesto množično priseljevale tako iz dru- gih delov monarhije kot tudi tujine. Prebivalstvo se je v 19. in začetku 20. stoletja povečevalo z veli- ko hitrostjo – v začetku 19. stoletja je mesto štelo okoli 30.000 prebivalcev, leta 1880 okoli 145.000, trideset let kasneje pa že skoraj 230.000 prebi- valcev. Bogat konglomerat tam prisotnih kultur, veroizpovedi, jezikov in narodnih skupnosti je ustvarjal posebne dinamike, ki so jih zaznamo- vale takratne družbene razmere, pogojene z raz- ličnimi ideologijami, industrijsko in tehnično re- volucijo ter globalizacijo. Zaradi tovrstne raznoli- kosti, širine in močne vpetosti v globalno okolje ne preseneča bogat spekter raznovrstnih društev ter organizacij, ki so tekom 19. stoletja nastajala v mestu. Tovrstna oblika združevanja je igrala po- membno vlogo v vsakdanu razvijajočega meščan- stva, ki se je od sredine 19. stoletja dalje začelo množično povezovati na podlagi svojih zanimanj z namenom širjenja socialne mreže, pridobivanja novih znanj, napredovanja na družbeni lestvici ali uveljavljanja svojih interesov. Bogati tržaški društveni zapuščini se posve- ča knjiga Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu avtorice, antropologinje in zgodovinarke dr. Daše Ličen. Gre za predelano doktorsko nalogo, ki odstira številne, do sedaj neznane ali manj znane vidike delovanja in vplive društev ter jih uporabi za razumevanje takratnih družbenih dinamik in procesov, ki so prevevali ra- znoliko tržaško habsburško družbo. Avtorica do teh dejavnikov pristopa na svež in drugačen na- čin, ki presega številne dosedanje, v okvire nacio- nalnih paradigem ukalupljene raziskave etnično heterogenih območij. Ličen v obsežnem uvodu predstavi prostorski in časovni kontekst, takratno družbeno stvarnost ter raziskovalni in metodolo- ški pristop. Osrednji del knjige predstavljajo šti- ri študije primerov društev, katerih delovanje se razlikuje glede na namen in aktivnosti. Ravno te razlike nam dajejo podroben vpogled v družbe- ne procese in različne vidike tržaške družbe ter njenih dinamik v obdobju druge polovice 19. in začetka 20. stoletja. Prvo analizirano društvo je Minerva, nastalo leta 1810, še v času Ilirskih pro- vinc. Šlo je za elitno združenje tržaškega plem- stva in predvsem meščanstva, ki ju je povezovalo navdušenje nad umetnostjo, književnostjo, poe- zijo in drugimi kulturnimi vsebinami. Tekom ra- zvoja in delovanja društva, ki je obstajalo vse do leta 1916, lahko spremljamo postopno tranzicijo v odnosu do habsburške oblasti in identifikacije z italijansko narodno idejo oziroma iredentiz- mom. Temu vidiku, namreč kako se društveno delovanje v skladu z družbeno klimo spreminja tekom 19. stoletja, avtorica posveti glavno pozor- nost in predstavi osrednje procese ter dejavnike, ki Minervo ob koncu 19. stoletja pripeljejo v roke iredentizma. Sledi poglavje o Slavjanskemu dru- štvu, ki je nastalo kot produkt marčne revolucije 1848. Narodna prebuja je v Trstu takrat poveza- la tudi predstavnike številne slovanske mestne skupnosti, društvo pa je v tem oziru igralo tudi vlogo izobraževanja in skrbi za uveljavljanje nje- nih interesov oziroma zagotavljanja družbene enakopravnosti. Na podlagi aktivnosti nekaterih vidnih članov, prireditev in zapisov v časopisih, povezanih z društvom, lahko spremljamo ra- zumevanje in odnos do idej o različnih oblikah povezovanja (južnih) Slovanov, kjer se prepletajo ideje panslavizma, avstroslavizma, ilirizma, ju- goslovanstva in slovenstva. Avtorica izpostavlja tudi vprašanje dometa društva in njegove vloge pri vplivu na narodnostno aktivacijo slovanske skupnosti v mestu, glede na redke aktivne člane. Tretje poglavje je namenjeno Društvu ljubiteljev živali, ustanovljenemu leta 1852. Delovanje članic in članov društva je bilo usmerjeno k boljšemu ravnanju z živalmi, predvsem med delavskim in kmečkim prebivalstvom. Društvo je z vzpodbu- dami, a tudi kaznimi in kritikami izvajalo obliko družbenega nadzora, zlasti med nižjimi sloji. Po- memben vidik, ki ga avtorica posebej izpostavi, 379 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila je vključenost žensk v društveno delovanje, ki so zaradi takratnih družbenih norm (sočutje, ču- stvenost, ljubezen do bližnjega, samožrtvovanje) veljale kot še posebej usposobljene za pomoč in zaščito živalim. V dobrodelnih društvih, kamor se je prištevalo tudi tržaško društvo proti mu- čenju živali, so v 19. stoletju posledično ženske pridobile ključno vlogo, tako pri praktičnem kot tudi organizacijskem in vodstvenem delu. Avto- rica sicer izpostavlja, da je kljub številčni ženski prisotnosti v društvu večji vpliv njihovega javne- ga delovanja in funkcij na emancipacijo vprašljiv, ker so z delovanjem pri skrbi za živali potrjeva- le oziroma ohranjale svoje tradicionalne spolne vloge. Zadnja, četrta študija primera, je name- njena predstavitvi Jadranskega naravoslovnega društva, ki je združevalo mnoge navdušence nad naravoslovnimi znanostmi. Društvo, ki je z delo- vanjem pričelo leta 1874, je postalo pomembno znanstveno središče, kjer so se združevale osebe, ki sta jih zanimali predvsem jadranska flora in favna. Svoje raziskave so zainteresirani javnosti predstavljali na srečanjih, konferencah, izdajali so svojo publikacijo in prirejali ekskurzije. Dru- štvo je gojilo stike, v obliki izmenjave gradiv, ko- respondence, obiskov in terenskih raziskav, z več kot 250 sorodnimi društvi iz drugih delov habs- burške monarhije, Evrope in drugih celin. Avtori- ca posebej predstavi aktivnosti nekaterih vidnih članov, njihova zanimanja, delo in omrežja, ki so jih vzpostavili v povezavi z društvom. Dodatno analizira še odnos članstva do narodnostnih di- namik in izpostavlja njihovo apolitičnost in od- maknjenost od narodnostnih konfliktov. Gre za berljivo delo, ki temelji na obsežni empirični raziskavi arhivskih dokumentov, pri- dobljenih v Italiji, Sloveniji, Avstriji in na Hr- vaškem. Dodani pa so tudi številni časopisni in drugi tiskani viri, s katerimi se povezuje bogat nabor uporabljene literature. Avtorica na ino- vativen način, podkrepljen z ustrezno metodo- loško podstatjo, dodaja nov kamenček v mozaik razumevanja delovanja habsburške družbe, v kozmopolitskem, urbanem prostoru, v obdobju ključnih sprememb, ki so jih med drugim defi- nirale industrijska in tehnična revolucija, nacio- nalizem, demokratizacija, ideološki konflikti in boj za žensko emancipacijo. Hkrati dobimo podroben vpogled v pomembno obdobje razvoja društev, ki so bila eden od generatorjev razvoja in vzpona meščanstva 19. stoletja. Knjigo dodatno bogatijo sicer redke fotografije, vezane na delova- nje društev in članstva. Robert Devetak Shaping Revolutionary Memory: the Production of Monuments in Socialist Yugoslavia (ur. Sanja Horvatinčić in Beti Žerovc). Ljubljana: Igor Zabel Association for Culture and Theory, Berlin: Archive Books, 2023, 424 strani. Jugoslovanski spomeniki narodnoosvobo- dilnemu boju (NOB) so v zadnjih letih postali priljubljeni tako med stroko kot tudi laičnimi ljubitelji. Razlog za to je predvsem vizualna pri- vlačnost modernističnih in danes marsikdaj že ruiniranih spomenikov na odročnih lokacijah, ki zbujajo radovednost raziskovalcev in privab- ljajo obiskovalce, vendar se tako eni kot drugi marsikdaj ne zavedajo kompleksnosti pomenov in okoliščin izgradnje pomnikov. Čeprav je pro- dukcija člankov in monografij na to temo zajet- na, se številni pisci omejijo na študije primerov posameznih najpomembnejših spomenikov in jih opremijo s teoretičnim okvirom, ki samim postavljalcem spomenikov marsikdaj ne bi bil domač. Na drugi strani je tudi turistična izkuš- nja spomenikov običajno dokaj omejena, brez poznavanja zgodovinskega ozadja, ki mu je spo- menik posvečen, tako da pomniki postanejo zgolj atraktiven poligon za vsakovrstne aktivnosti. V tem smislu predstavlja zbornik Shaping Revolu- tionary Memory: the Production of Monuments in Socialist Yugoslavia, ki sta ga uredili znanstvena sodelavka zagrebškega Inštituta za umetnostno zgodovino dr. Sanja Horvatinčić in izr. prof. dr. 380 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila Beti Žerovc z Oddelka za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, nekaj novega: polje raziskav jugoslovanske spominske dedišči- ne skuša razširiti s podrobnejšim pregledom, kot ga ponujajo podobna dela, ter z novimi spoznanji in razmišljanji. Prvo od dvanajstih poglavij, ki jih je pripravilo sedem avtoric in en avtor, je predgovor urednic, v katerem opredelita temo zbornika in opozorita, da tematika zaradi kontroverznosti jugoslovan- ske zapuščine v njenih naslednicah ni enostav- na. Uvodnim besedam sledi poglavje, v katerem Žerovc tolmači (umetnostno)zgodovinske kore- nine, ki jih je treba poznati za razumevanje spo- menikov NOB, torej razvoj javnih spomenikov v jugoslovanskem prostoru od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne s poudarkom na razno- likosti tega pojava na različnih območjih bodoče skupne države. V vsaki od takratnih držav so na stanje spomenikov vplivali mnogi faktorji, od dr- žavnih ideologij in stopnje umetniške produkcije do tradicije, nacionalističnih gibanj in zmožnosti trženja domačih umetnikov v tujini. Po nastanku skupne jugoslovanske države leta 1918 se je s po- močjo likovnih akademij v državi, kjer so delali domači kiparji in arhitekti, začelo iskanje tradi- cionalnih nacionalnih slogov, ki bi kar najbolje odražali jugoslovansko zavest. Eno najpomemb- nejših nalog so predstavljali spomeniki padlim vojakom v prvi svetovni vojni, vendar so bili hkra- ti tudi točka razdora, saj je šlo za vojake, ki so se med vojno borili na nasprotnih straneh. Padlim srbskim vojakom so zato odkrivali monumental- ne kostnice in kapele, spomin na slovenske pad- le pa je bil omejen na manjše pomnike, ki so bili velikokrat arhitekturno dovršeni in oblikovani po vzoru na katoliško arhitekturno tradicijo, a v dobršni meri niso vključevali kiparskih upodo- bitev vojakov v avstrijskih uniformah, če pa že, pa je šlo za prikaze ranjenih ali umirajočih – ne agresorjev. Nikoli razrešene nacionalne napeto- sti medvojne kraljevine so se torej jasno odražale tudi pri kompleksni spomeniški politiki oziroma njeni odsotnosti. Žerovc tudi opozarja, da so šte- vilne partizanske spomenike po vojni ustvarjali prav tisti kiparji, ki so pred letom 1941 modelirali kipe padlih vojakov ali pripadnikov kraljeve dru- žine Karađorđevićev, saj je tako prva kot druga Jugoslavija, ko je šlo za javne spomenike, kljub diametralno različnim ideologijam podpirala po- dobno, to je idealizirano realistično spomeniško plastiko. Prispevek hrvaške umetnostne zgodovinarke Ljiljane Kolešnik predstavlja kronologijo jugo- slovanske kulturne politike, še enega konteksta, pomembnega za razumevanje spomenikov NOB. Avtorica opozarja na precejšnje luknje v raziska- vah, ki še vedno obstajajo o tej temi, in kot pri- mer izpostavlja delavsko kulturo, ki jo je država v samoupravljalnem sistemu promovirala z name- nom spodbujanja širokih množic k ustvarjanju in njihovega duhovnega oplemenitenja, vendar je imela, kljub zajetni teoretski zaslombi, v praksi le omejen uspeh. V splošnem, ugotavlja Kolešnik, je koncepte kulturne politike krojila partija, skrb za njeno implementacijo je bila v rokah teles zvezne vlade, njena izvedba ter financiranje pa sta bili v domeni nižjih administrativnih enot. Avtorica v jugoslovanski kulturni politiki prepoznava štiri razvojne faze, začenši z agitpropovskim socrea- lističnim modelom v prvih povojnih letih, ko je partija jasno dala vedeti, katere teme so primerne v umetniškem ustvarjanju in na kakšne načine morajo biti realizirane. Večino 50. let je zazna- moval administrativno-etatističen model, ko se je bolj na široko odprl prostor za izmenjavo mnenj, katerega ključni namen je bil obračunati s socrea- listično dediščino, ki je po informbirojevskem sporu postala nezaželena, ali z avtoričinimi bese- dami: šlo je za »neke vrste kolektivni eksorcizem duhov bližnje preteklosti« (str. 70). Razširile so se možnosti likovnega ustvarjanja in razstavljanja, vključno z modernistično umetnostjo, porasla pa je tudi kulturna izmenjava s tujino. Do sre- dine 70. let so bili za kulturo odgovorni različni, večkrat reorganizirani ali preimenovani zvezni organi, nato pa je, paralelno s politično decentra- lizacijo in ekonomskimi reformami, prišlo tudi do dezintegracije centralistično vodenega kultur- nega modela. Vpliv zveznega centra se je rahljal skozi 60. leta, sprejetje ustave leta 1974 pa je zako- ličilo podelitev pristojnosti za kulturna vprašanja posameznim republikam. Redki poskusi konec 70. let in v 80. letih, da se iz fragmentov še vedno skonstruira skupna jugoslovanska in samouprav- na kultura (kot je razstavljanje maket in fotogra- fij spomenikov NOB na beneškem bienalu leta 1980), so bili obsojeni na neuspeh. Nemška raziskovalka Heike Karge je za zbor- nik prispevala poglavje o razmerjih med gradnjo jugoslovanskih spomenikov »od zgoraj« in »od spodaj«. Osredotoča se na obdobje od leta 1945 do 60. let in poudarja pomen Zveze borcev, ki je bila v prvi vrsti odgovorna za negovanje uradnega spo- mina na drugo svetovno vojno. Kljub temu so že nemudoma po vojni padlim borcem spomenike postavljali ne zvezne organizacije, temveč njihovi sorodniki, prijatelji, sodelavci. Ti so samoinicia- tivno naročali preproste, rudimentarne pomnike pri lokalnih obrtnikih, tako da takšni spomeniki ne dosegajo visoke umetniške vrednosti, obenem pa so neredko vsebovali tradicionalne oblike in 381 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila religiozne simbole. Zveza borcev in ugledni jugo- slovanski umetniki so večkrat razpravljali o teh pojavih ter nanje gledali kot na problem, ki ga je treba omejiti, če že ne izkoreniniti. Prav tako je komemorativno-žalnemu značaju teh spome- nikov po mnenju borcev in umetnikov umanjkal optimističen, pozitiven element (zmaga, osvobo- ditev …), h kateremu so stremeli v jugoslovanski spomeniški produkciji. Ustaljena percepcija, da so bili vsi spomeniki NOB postavljeni izrecno na pobudo in po željah jugoslovanskega državnega vodstva, je torej napačna. Na drugi strani Karge kot primer spomeniške akcije »od zgoraj« obrav- nava primer Odbora za obeleževanje in urejanje zgodovinskih krajev iz NOB, ki je nastal leta 1952 in deloval naslednje desetletje. Naloga odbora je bila obeleževanje najpomembnejših, vsejugo- slovansko pomembnih lokacij NOB, vendar je že definicija teh lokacij povzročala preglavice in se je spreminjala od krajev medvojnega gibanja vrhovnega partizanskega poveljstva z Josipom Brozom - Titom na čelu do ideje za postavitev spomenikov s prikazi simbolnih pojmov in likov partizanskega boja (Tito, partizan, partizanka, proletarske brigade, delavski razred, mladina, zmaga, bratstvo in enotnost) v republiških glav- nih mestih. Na koncu je edini spomenik, realizi- ran v tem okviru, ostal znani Titov spomenik v (Titovem) Užicu. K temu sta prispevala tudi ne- dorečenost besedil natečajev in nepripravljenost uglednih likovnikov, da na njih sodelujejo ena- kopravno z manj priznanimi ustvarjalci. Peto poglavje Sanje Horvatinčić predstavlja ključne strategije jugoslovanske spominske pro- dukcije, pri čemer izpostavlja odsotnost njenega jasnega evolucijskega razvoja in teleološkosti. Na- mesto tega je šlo za kompleksno kakofonijo števil- nih vplivov, ki so sobivali v istem času in prostoru. Eno izmed osrednjih vprašanj memorializacije prostora se je ukvarjalo z načinom ohranjanja ter primernega označevanja zgodovinskih prizorišč, kot so bojišča, partizanske bolnice in pokopali- šča. Številni spomeniki, postavljeni na teh loka- cijah, so opremljeni s kiparskimi elementi, med katerimi reliefi, freske, mozaiki in podobna dela služijo kot vizualni narativi, ki naj bi bili zlahka berljivi obiskovalcem, samostoječe plastike pa so lahko posredovale kompleksnejše koncepte. Nekatere skulpture so izgubile podstavek in z višin sestopile na nivo opazovalca, da bi z njim vzpostavile bližji odnos, poseben tip pomnikov pa je obeleževal vojno uničenje v obliki praznin, ki so ostale za požganimi naselji in prizorišči spo- padov. Nekateri spomeniki skušajo na opazovalce učinkovati preprosto s svojimi monumentalnimi dimenzijami, neredka lastnost večjih jugoslovan- skih spomeniških kompleksov pa je bila spajanje memorialne funkcije z utilitarno, kot sta možnost rekreacije v naravnem okolju ali oblikovanje ko- ristne javne površine v urbanem (trg, amfiteater, most). Arhitektka Sabina Tanović postavlja jugoslo- vanske spomenike v širši mednarodni kontekst, pri čemer jo posebej zanima obeleževanje točk, ki sta jih zaznamovala nasilje in travma, predvsem koncentracijska taborišča ter kraji množičnih po- bojev. Nedoumljivost dimenzij smrti in trpljenja je sprožala številne dvome pri obeleževanju teh lokacij, pri katerem se preživeli, arhitekti in umet- niki marsikdaj niso strinjali o načinu izvedbe. Morajo biti pomniki figuralni ali abstraktni, ali pa se je treba pomniku kot vnaprej na propad obso- jenemu projektu nemara povsem odpovedati in se osredotočiti na konzerviranje ostalin? Tako ali drugače pa spomeniki, postavljeni v spomin na nasilje in trpljenje med vojno, niso imeli klasične podobe kipa na podstavku s herojsko konotacijo, temveč so se, skoraj sramežljivo, pogrezali v tla ali med klavstrofobično visoke zidove, skratka v izo- lacijo, da bi obiskovalca utesnili med neprijetne spomine ter mu hkrati ponudili prostor za tera- pevtsko meditiranje o težki preteklosti. Tudi v Ju- goslaviji so lokacije taborišč, strelišč in podobnih krajev trpljenja označevali s sorodnimi simboli (kakršna je stavba muzeja v spominskem parku na množičnem morišču v srbskem Kragujevcu, ki nima oken), pri čemer pa je ostala prisotna že omenjena tendenca po iskanju upanja v naj- mračnejših trenutkih, ki jo je mogoče prepozna- ti v napisih na številnih slovenskih spomenikih NOB, češ da je iz krvi umrlih vzklil cvet svobode. Naslednje poglavje, ki sta ga pripravili uredni- ci, je zbirka 300 arhivskih in sodobnih fotografij spomenikov NOB (od 523 v celotnem zborniku). Avtorici pojasnjujeta, da je velik obseg posledica želje po predstavitvi tipološke in oblikovne pe- strosti oblik, ki so jih imeli spomeniki, na kate- ro danes radi pozabljamo. Fotografije so urejene kronološko in občasno v skupinah po sorodni motiviki ali zasnovi, vsaka je opremljena z osnov- nimi podatki o imenu spomenika, avtorju, letu in kraju postavitve, nekatere pa še z dodatnimi po- jasnili. Predstavljeni niso le najbolj znani in naj- večji spomeniki, temveč ne manjka niti posnet- kov manjših pomnikov, ki so znani bolj ali manj le v lokalnem okolju, ponekod pa so dodane še slike izvirnih spomeniških zasnov ali maket, ki dajejo slutiti razvoj ideje od prvega osnutka do uresničenega projekta. Naslednje poglavje je pravzaprav intervju urednic z umetnostno zgodovinarko Bojano Pejić, aktivno v Berlinu, ki je leta 2005 obranila 382 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila 600-stransko disertacijo o političnih aspektih ju- goslovanskih spomenikov. Osrednja tema njene- ga dela je komunistično telo, torej vloga človeških teles pri krepitvi državne ideologije skozi vizual- no ikonografijo, pa naj gre za nastope na prosla- vah dneva mladosti ali za slavljeno telo vodje, v tem primeru Tita. Tudi v spomeniški motiviki je telo igralo pomembno vlogo, pri čemer je šlo zlasti za upodobitve uniformiranih partizanov; moški akti so bili redki in rezervirani predvsem za podobe umirajočih talcev, ženske figure pa so bile še večja izjema, prav tako spomeniki indivi- dualnim partizankam. Pejić podrobno predstavi tudi svoj kritičen odnos do jugoslovanske spome- niške produkcije v času njenega nastajanja. V naslednjem poglavju Sanja Horvatinčić prevprašuje način, na katerega razumemo av- torstvo spomenikov. Pogosto verjamemo, da je za skulpturo zaslužen en sam umetnik, četudi je jasno, da so spomenike soustvarjali števil- ni drugi akterji, saj so nastajali v kompleksnem pogajalskem procesu med umetnikom ter (zve- zno, republiško in lokalno) politiko, veterani in likovno stroko. Obenem so imeli umetniki pri snovanju pomnikov precejšnjo svobodo, delo na spomenikih pa ni bilo obvezno; nekateri so jih načrtovali iz občutka notranje nuje, recimo za- radi spopadanja s travmami iz vojne, spet druge pa so pritegovali bogati natečajni fondi. Podobno kot že Karge tudi Horvatinčić izpostavlja poglab- ljajoč razkorak med spomeniki uglednih šolanih umetnikov, ki so zbujali naklonjenost stroke, in spomeniki lokalnega pomena, ki so jih izdelovali manj reprezentativni ustvarjalci, obrtniki ali celo samouki (značilen slovenski predstavnik je To- ne Svetina s svojimi asemblažnimi plastikami iz fragmentov odsluženega orožja). Razslojevanje je vodilo v medsebojne napetosti: kulturna elita je zviška gledala na, po njihovi oceni, rustikalno in rudimentarno produkcijo diletantskih amaterjev, amaterski ustvarjalci pa se pogosto niso čutili ra- zumljene in podprte s strani oblasti. Še eno po- dročje, ki ga obravnava avtorica, je nizka zastopa- nost žensk v jugoslovanski spomeniški produkci- ji, tako pri deležu kipark kot tudi arhitektk. Srbska raziskovalka Marija Đorđević v svo- jem poglavju raziskuje rituale, ki so se odvijali pri spomenikih NOB: komemoracije. Avtorica jih ra- zume kot performans oseb, ki oživljajo preteklost bodisi z namenom potrjevanja lojalnosti državi in njeni ureditvi bodisi, če gre za obred »od spo- daj«, za obeleževanje spomina na padle bližnje. Prvotno spominsko obredje je imelo neredko tu- di religiozne elemente, posebej na grobovih in ob prekopavanju žrtev, z institucionalizacijo spomi- na in nastankom Zveze borcev pa so spominski dogodki, vsaj na pomembnih prizoriščih, pristali pod državnim patronatom in začeli potekati po ustaljenih scenarijih, tudi če se lokalna skupnost ni naklonjeno odzvala na prenos pristojnosti in s tem drugačno interpretacijo pomena dogodka. Đorđević predstavlja razvoj kontinuitete in ob tem nastale napetosti skozi tri primere: komemo- racije pri osrednjem spomeniku bitki na Sutjeski, v spominskem parku ustreljenih talcev v Kra- ljevu in pri spomeniku ustreljenim skojevcem v Lazinah pri Danilovgradu. Po razpadu države so številne proslave ugasnile, v zadnjih letih pa ne- katere med njimi ponovno oživljajo bodisi posa- mezniki in organizacije, naklonjeni ohranjanju spomina na Jugoslavijo, bodisi tisti, ki revizioni- stično dajejo vojnim dogodkom nov, najpogosteje nacionalistični značaj. Predzadnje poglavje profesorja na univerzi v Iowi Vladimirja Kulića se ukvarja s fenomenom, omenjenim v uvodu pričujočega prikaza: novim življenjem jugoslovanskih modernističnih spo- menikov NOB v dobi interneta. Belgijski fotograf Jan Kempenaers je pred poldrugim desetletjem objavil estetizirane posnetke nekaterih najbolj vizualno privlačnih spomenikov, ki so izšli v foto- monografiji in zaokrožili po brezštevilnih splet- nih portalih, blogih in drugih straneh. Tako re- koč lastnoročno je sprožil zanimanje Zahoda za pomnike, vendar je ta interes ostal površinski. Vzpostavil se je narativ, da gre za »Titove« totali- tarne spomenike, njihove vesoljsko-futuristične oblike (in, mnogokrat, zapuščeno stanje) pa so vizualno fascinantne in atraktivne, zaradi razpa- da države, ki jih je postavljala, in njene ideolo- gije pa nimajo nikakršne vsebine več in so zato lahko poligon za vsakršno eksperimentiranje, izkoriščanje in trženje. Prav pojavljanje spome- nikov v oglaševalskih kontekstih je postalo eden najbolj problematičnih načinov ponovne izrabe jugoslovanske spominske dediščine v postsocia- listični dobi: simboli nekdanje države so bili brez zadržkov vključeni v kapitalistični tržni sistem in uporabljeni za trženje potrošniškega blaga. Kulić ta pristop opredeljuje kot obliko orientalizma, ki pri predstavljanju spomeniks, kot so poimenovani v angleščini, uporablja potujitveni efekt, tako da kot nekakšni nezemeljski artefakti izgubijo vsak pomen znotraj prvotnega konteksta. Takšna de- kontekstualizacija, ocenjuje avtor, lahko pripelje vse do pavšalnega enačenja fašizma in antifašiz- ma. Zbornik se zaključuje s prispevkom Beti Že- rovc, ki je pravzaprav esejistični razmislek o ne- katerih problematičnih točkah produkcije spo- menikov NOB. Temeljno vprašanje, ki ga pos- tavlja, je približno naslednje: kako so bili lahko 383 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila modernistični, Zahodu všečni spomeniki, delo individualnih umetnikov (in ne kolektiva) ter ne- razumljivi večini prebivalstva, izbrani za osrednji državotvorni projekt socialistične države, in ali so lahko delovali kot kohezivni element za Jugo- slovane? Avtorica opozori na našo tendenco po preprostem enačenju slogov spomenikov s poli- tičnimi sistemi, ki jih postavljajo, v konkretnem primeru na visoki modernizem, ki naj bi bil kot izkaz individualnosti umetnika nekako »narav- no« v domeni demokratičnega kapitalističnega Zahoda, in socrealizem, ki je zaznamoval vzhodni blok in njegovo odločanje od zgoraj; socialistična Jugoslavija naj bi s prebojem v obliki moderni- stičnih spomenikov bila izjema, s katero je potr- dila zavezanost demokratičnim idealom Zahoda. Kljub temu Žerovc ocenjuje, da je pavšalna ocena o demokratičnosti Jugoslavije skozi sprejemanje zahodnih kapitalističnih vplivov (in zahodnega umetniškega kanona kot nesporno univerzal- nega, merodajnega oz. nevtralnega), kar je bila tudi samoocena jugoslovanske umetniške sre- nje, napačna. Z njo med drugim ignoriramo vsa preostala področja jugoslovanske kulture, zlasti amatersko ustvarjanje, ter se omejujemo na elitni del kulture, ki se s preostalimi tipi ustvarjanja ni globlje ukvarjala. Ker država ni nikoli dokončno razvila lastnega umetniškega koncepta, je prazno mesto zasedel visoki modernizem spomenikov NOB, saj so bili številni priznani umetniki, zaradi odsotnosti trga z umetninami v Jugoslaviji, prip- ravljeni na ustvarjanje teh spomenikov, vendar pod lastnimi pogoji in v skladu s svojimi idejami. Ne glede na ustoličenje modernizma kot sloga najreprezentativnejših spomenikov NOB je po- jav predstavljal anomalijo, saj v svojem bistvu ni podpiral idej, ki jih je hotela promovirati oblast. Žerovc zato pod črto ocenjuje postavljanje spo- menikov NOB za zgrešen projekt; največji in naj- bolj znani spomeniki imajo nesporno umetniško vrednost, toda osnovne naloge družbene kohezi- je niso uspešno opravili. Razmislek – in zbornik – se zaključuje z vprašanjem, kakšen spomenik, če sploh kakšen, bi lahko odražal ideologijo so- dobne egalitarne in večetnične socialne države. Zbornik Shaping Revolutionary Memory pred- stavlja pomembno pridobitev na področju študij jugoslovanske spominske dediščine. Čeprav v zadnjih letih tovrstne literature ne manjka, zbor- nik dopolnjuje do zdaj predstavljene podatke s še malo obdelanimi temami, kot sta feministična kritika spomenikov NOB in vpliv delavsko-ama- terskih kulturnih praks na spomeniško produkci- jo, pa tudi z mestoma kontroverznimi razmisleki in uvidi, ki terjajo ponovni razmislek o nekaterih že ustaljenih interpretacijah. Pohvaliti velja tudi obsežno slikovno gradivo visoke kvalitete, nab- rano iz, kot je razvidno iz seznama, zelo širokega nabora virov in osebnih arhivov. Zbornik nam pomaga približati se kompleksni temi, ki jo ra- di dojemamo dokaj shematsko, ter jo zaobjeti v njenih številnih niansah. Na ta način doseže to, kar pravzaprav obljublja že naslovnica, oprem- ljena s fotografijo bronaste plastike na vrhu 22 metrov visokega spomenika NOB na Reki, ki jih iz oči v oči opazuje majhna skupina na vrhu ga- silske lestve; šlo je za akcijo umetnice Luize Mar- gan iz leta 2014, med katero so se lahko domačini povzpeli do kipov, ki so jih sicer lahko opazovali le iz žabje perspektive, in s tem prekinili njihovo nedostopnost. Prav to je učinek, ki ga uspešno do- sega tudi zbornik. Ivan Smiljanić Peter Kerševan in Milan Kovač: Zamujena priložnost mesta Ljubljane. Ljubljana: samozaložba, 2024, 169 strani. Zanimiva publikacija je delo dveh uveljavlje- nih arhitektov, ki sta svoj arhitekturni opus ustva- rila predvsem v tujini, v starosti pa sta se posve- tila zlasti Ljubljani. V oceni izrazim strinjanje z njunimi stališči in ugotovitvami. Ključna nota del Petra Kerševana, ki je januarja letos umrl v 86. letu starosti, je bila povezava z naravo in čim manjšim poseganjem vanjo. V Sloveniji bi rad od njegovih del omenil predvsem trgovsko hišo Mer- 384 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila cator v Idriji in krematorij s poslovilnimi vežica- mi na ljubljanskih Žalah. Miha Kovač je s svojo revolucionarno metodo zaščite arheološke dediš- čine obvaroval največji, 2000 let star podzemni mavzolej kitajskega cesarja Han Yang Linga, za kar je prejel več nagrad. Projektiral je zaščito več etruščanskih grobnic, egipčansko grobnico sli- karja Nakhta in arheološke ostaline pod cerkvijo sv. Jurija v Legnu blizu Slovenj Gradca. Oba ar- hitekta sta aktivno sodelovala pri pobudah, kako arhitekturne in urbanistične naloge bolje pove- zati z dediščino in kako jih narediti bolj humane. V uvodnem poglavju avtorja razmišljata o od- nosu do zaščite narave in kulturne dediščine. V njuni knjigi bomo dele našega glavnega mesta od dobe koliščarjev in antike, prek srednjega veka do najnovejše dobe videli z očmi arhitektov, ki s svojimi bogatimi življenjskimi izkušnjami ponu- jata izredno uspešne rešitve in situ. Od številnih projektov, ki sta jih v zadnjih dvanajstih letih predlagala Mestni občini Ljubljana (MOL), ni bil izveden niti eden. Njuni predlogi so naleteli na gluha ušesa, dobila nista niti javnih pojasnil in odgovorov. V knjigi izpostavljata izjavo Ministrstva za kul- turo Republike Slovenije, ki je zapisalo: »Kultur- na dediščina je ogledalo naroda ter neprecenljiv vir informacij o načinu življenja prednikov.« Pa ne samo to. Kulturno dediščino prav tako varuje konvencija ICOMOS-a, ki jo je ratificirala in v svo- jo zakonodajo sprejela tudi Republika Slovenija. Zapisala sta, da politični, gospodarski in finančni interesi žal krojijo usodo ostalin na območju ožje Ljubljane in delno tudi bližnje okolice. V prvem delu avtorja razpravljata o arheolo- ški dediščini (prazgodovini in koliščarjih, rimski Emoni, ostalinah srednjega in novega veka). Zelo podrobno opisujeta odkritja kolišč v drugi polo- vici 19. stoletja okrog Črne vasi, ki so žal za ved- no izgubljena. Na območju Špice, na razvodnici Ljubljanice in Grubarjevega kanala, je MOL na- meraval urediti prireditveni prostor, vendar so tam odkrili bogato arheološko najdišče. Najboga- tejši ostanki kolišča so bili prav na Špici in bi jih po njunem mnenju morali zaščititi. O ohranitvi se je v dnevnem časopisju veliko pisalo. Naklo- njena ji je bila zgolj SAZU, medtem ko MOL in druge institucije, vključno z ministrstvom za kul- turo (ministrica Majda Širca), predlagane rešitve Kerševan–Kovač niso podprle. UNESCO je ko- liščarje na Igu (dve kolišči) uvrstil na seznam sve- tovne dediščine, ne pa tudi najstarejšega kolišča na Špici. Kljub temu, da je bil njun predlog ko- liščarskega in arheološkega parka na Špici zavr- njen, sta avtorja prepričana, da bi vsaj postavitev steklenega stožca na območju uničenega kolišča, ki naj bi pokrival tudi maketo kolišča, na ustrezen način označevala najdbo najstarejšega kolišča v Ljubljani. Obdobje od koliščarjev do prihoda Rimljanov v današnji slovenski prostor je precej nepopisan list, ki se z občasnimi najdbami (na dvorišču SA- ZU so odkrili ilirsko žarno nekropolo, podobno tisti na dvorišču Mestnega muzeja) le počasi iz- popolnjuje. Sledove naselbin od 11. do 6. stoletja pr. Kr. so odkrili na Prulah. Maja 2011 so na Kon- gresnem trgu odkrili tri gomile iz 8. stoletja pr. Kr. V knjigi avtorja posebno mesto posvetita ostan- kom rimske Emone. Po Plečnikovi zaslugi so bili restavrirani ostanki južnega emonskega obzidja z lapidarijem. Tako naj bi ohranili del antičnega mesta na odprtem prostoru (in situ) in z restavri- ranimi ostanki »insule« na Jakopičevem vrtu kot arheološkem parku. Zamisel o muzeju Emona ni bila nikoli realizirana, avtorja knjige pa to zami- sel negujeta dalje. Izkopavanja na območju Trga republike in Cankarjevega doma je vodila arheologinja Ljud- mila Plesničar Gec, neumorna zagovornica ohra- nitve in predstavitve antičnih ostalin. Izvedla je tudi izkopavanje emonskega foruma na Sloven- ski cesti. Tam so odkrili poznoantično baziliko z apsido in rotundo, katere obris je arhitekt Edvard Ravnikar uporabil pri oblikovanju stanovanjsko- -poslovnega kompleksa Ferantov vrt. Izkopanine so predstavili v kleti omenjene stavbe, pozneje je bila tu Jakopičeva galerija. Ob otvoritvi razsta- ve antičnih izkopanin je bila navzoča tudi Lidija Šentjurc. Pri eni od vitrin je pristopila k meni in mi dejala: »Ali se Vam ne zdi, da bi ta razstava mo- rala ostati vedno v tej obliki na tem mestu, da bi tudi obiskovalci (turisti) Ljubljane dobili predsta- vo o reliktih Emone?« Na antičnem stanovanjskem predelu je Plesni- čarjeva pri osnovni šoli Majde Vrhovnik odkrila starokrščansko svetišče (bazilika z mozaiki, krstil- nico, molilnico in kopališče) ter ga predstavila kot del arheološkega parka. Ko so leta 1988 določili območje za izgradnjo NUK II, so se najprej začela arheološka izkopavanja na terenu. Predvideno je bilo, da bodo antične ostaline vključene v načrt NUK II. Ker na novo odkrite bogate arheološke ostaline niso bile zaščitene pred meteorno vodo, sta avtorja knjige predlagala, naj arheološka od- kritja prekrijejo s peskom in uredijo parkirišče. Nadaljnja usoda arheoloških ostalin je prepušče- na gradbincem, ki bodo gradili NUK II. Kerševan in Kovač sta še predlagala, naj ob izkopavanjih klančine v garažno hišo na Kongresnem trgu naj- dene arheološke predmete ohranijo kot dedišči- no Emone in situ oziroma naj te najdbe, dopol- njene z relikti s Kongresnega trga, v podzemni 385 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila garaži predstavijo v posebnem muzeju. Ljubljana bi s tem dobila dopolnjeno novo turistično atrak- cijo, ki bi podaljšala obisk turistov v mestu. Arhitekta pa v knjigi ne obravnavata samo na- še bogate antične dediščine, ampak skušata vpli- vati tudi na prezentacijo ohranjene srednjeveške dediščine in s predlogi posegata tudi v novejši čas. Zanimajo ju predvsem materialni ostanki Ljubljane, ki so ohranjeni na še neodkritih povr- šinah. Osredotočena sta predvsem na vzhodno mestno obzidje. Kloštrska vrata in mestno obzid- je se omenjata že leta 1243, vendar so začeli ob- zidje intenzivneje utrjevati šele po letu 1415, ko se Osmani prvič pojavijo pred Ljubljano. Obzidje so dograjevali in utrjevali tudi pozneje. V tridesetih letih 16. stoletja so na poljanski strani zgradili mogočen bastion »barbakan«. Med arhivsko do- kumentacijo avtorja navajata tudi fortifikacijski načrt Ljubljane italijanskega arhitekta in grad- benika Nicoloja Angielinija iz leta 1586, ki je bil podlaga za rekonstrukcijo obzidja. Na tem mestu moram opozoriti na nekatere svoje ugotovitve. Iz časa utrjevanja Ljubljane se je ohranil najstarejši Angielinijev tloris mesta, in to v treh variantah. Načrti Ljubljane so sestavni del atlasov, od katerih enega hranijo na Dunaju, drugega v Karlsruheju in tretjega v Dresdnu. Karte in tlorisi posameznih mest so izdelani v eni potezi v akvarelni tehniki. Kljub nekaterim razlikam je nesporno, da je av- tor teh kart in tlorisov Angielini. Najpopolnej- ši je tloris Ljubljane, ki ga hranijo v Dresdnu in ga lahko dokaj natančno datiramo. Atlasu kart v Dresdnu je namreč dodano posvetilo saškemu knezu Avgustu. Iz neke kopijalne knjige arhiva v Dresdnu je razvidno, da je bil atlas saškemu kne- zu izročen že leta 1566. Zato lahko sklepamo, da je tloris nastal kmalu po letu 1560. To nam potrjuje tudi terenska analiza načrta. Iz istega časa naj bi izviral tudi Angielinijev načrt, ohranjen v arhivu v Karlsruheju. Dobil sem barvno kopijo, ki sem jo poklonil Mestnemu muzeju v Ljubljani. Arhi- tekta sta kopijo Angielinijevega načrta, ki pa je napačno datiran, verjetno dobila na Dunaju. Sonde na Krekovem trgu so potrdile, da je to območje eno zadnjih nedotaknjenih območij sre- dnjeveške dediščine stare Ljubljane. Zato je po- sebna skrb avtorjev namenjena ohranitvi vzhod- nega srednjeveškega mestnega obzidja od vodne- ga stolpa ob Ljubljanici, skupaj z ostanki dvojne- ga mestnega obzidja pod Mahrovo hišo, Kloštr- skih mestnih vrat, trdnjave »barbakan« z muze- jem in obrambnega vodnega parka na Krekovem trgu do vstopa na žičnico, od tu pa ob ostalinah obrambnega zidu do grajskega objekta. To bi bil vsekakor dodatek k turistični ponudbi. Odločno nasprotujeta gradnji podzemne garaže v štirih ni- vojih na območju ljubljanske tržnice in dozidavi Mahrove hiše na tržnično območje. Pod tlakom tržnice za Vodnikovim spomenikom, na območju nekdanjega frančiškanskega samostana, je ob- sežno grobišče pod cerkvijo in grobnice številnih plemiških družin, med njimi Auerspergov. O oh- ranitvi posmrtnih ostankov govorita UNESCOVA konvencija iz leta 1972 in konvencija ICOMOS-a, ki ju je podpisala tudi Slovenija. V drugem delu knjige avtorja opozarjata na nekatere posege v mestno tkivo. Predlagata uve- ljavitev Plečnikove zamisli o zeleni osi, ki bi pred- stavljala povezavo Tivolija z mestnim središčem. Še posebej se lotita obravnave Slovenske ceste v času, ko jo je bilo treba razširiti od NAME do Kongresnega trga. Poleg manj pomembnih po- slopij je žrtev rušitve postal Kozlerjev dvorec na nekdanji Schellenburgovi ulici, ki so ga med le- toma 1750 in 1752 zgradili po načrtih baročnega arhitekta Candida Zulianija. Politični odločitvi je takrat nasprotovala stroka, vendar na različne načine. Del arhitektov je rušitvi nasprotoval s predlogom, naj dvorec pustijo na starem mestu in ga umestijo v nastalo razširitev ceste. Drugi predlog je zahteval, naj ga na valjih prestavijo v ozadje in oplemenitijo z vsebino. Po odločitvi po- litike o odstranitvi dvorca so študentje arhitekta Marjana Mušiča izrisali pročelje dvorca, dekora- tivne elemente (štukature) pa pazljivo odstranili in shranili v leseni baraki v Arboretumu Volčji Potok. Dvorec naj bi kasneje rekonstruirali na mestu, kjer je stal požgani Souvanov dvorec iz 17. stoletja. Do rekonstrukcije pa nazadnje ni prišlo, ker so shranjene elemente razgrabili neznanci. Souvanov dvorec v Volčjem Potoku danes pred- stavlja kulisa. Zgodovina se ponavlja! Avtorja opozarjata, da ni bila nikoli dokon- čana Plečnikova kulturna os Ljubljane. Segala naj bi od Plečnikovega doma v Trnovem, mimo trnovske cerkve čez Plečnikov most nad Gradaš- čico, mimo Križank in Napoleonovega spome- nika (Plečnikov načrt), ob hermah slovenskih glasbenikov na Vegovi ulici, preko Kongresnega trga, skozi Propileje čez južni trg do Čopove ulice. V posebnem poglavju se dotakneta spomenika sprave, ki ga ponazarjata različno veliki monoli- tni steni. Predstavljal naj bi bratstvo, saj sta oba monolita sidrana v skupnih temeljih. Avtorja navajata izjavo Spomenke Hribar: »Ta spomenik izraža današnji čas globoke razklanosti naroda. Sprave dveh sprtih strani ni mogoče doseči s po- stavitvijo umeščenega spomenika.« Dodala je, da bi bilo najbolje, če bi to predstavljale Plečni- kove Propileje. Oba arhitekta sta prepričana, da bi lahko simbol vseh znanih in neznanih žrtev vseh vojn predstavljala gomila, ki so jo ob gradnji 386 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila garaže na Kongresnem trgu odkrili na območju klančine v bližini sedanjega spomenika. S tem bi bila uresničena tradicija evropskih dežel o »spo- meniku neznanemu junaku«. V tretjem delu se avtorja posvetita ljubljanske- mu železniškemu vozlišču in potniškemu centru Ljubljana. S predlogi in kritičnimi pripombami v zvezi s tem sta se redno oglašala v dnevnem časo- pisju, predvsem v Dnevniku. Ugotavljata, da se na- daljuje stihijsko in nepremišljeno načrtovanje po posameznih odsekih, brez zasledovanja vnaprej usklajenega cilja ter javne vizije železniškega ra- zvoja. Rešuje se načrtovanje železniške in avtobu- sne postaje, kamor spada tudi odprodaja držav- nih zemljišč madžarskemu Trigranitu (zdaj druž- ba Mendota invest) ter zemljišč ob Masarykovi in Vilharjevi cesti. Vse aktivnosti pa potekajo, kot ugotavljata, brez državnega prostorskega načrta, ki je osnova za kakršnokoli projektiranje. Vse naj bi potekalo brez celovite presoje vpliva na okolje in brez vključevanja javnosti. Na koncu arhitekta ponujata svojo celostno rešitev. O odnosu načrto- valcev reševanja železniškega vozlišča v Ljublja- ni in MOL pa pove slika na knjigi: don Kihot in Sančo Pansa se borita z mlini na veter. Ignacij Voje NAVODILA AVTORJEM � Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. � Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, naslov elektronske pošte, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. � Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. � Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Če ima citirano delo določen DOI, se navede tudi to. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945–1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. DOI: https:// ... Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. � Prispevke naj avtorji pošljejo po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice (barbara.svetina@zrc-sazu.si). � Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. � Za lektoriranje prevodov povzetkov in izvlečkov v tuje jezike poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. � Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike | kronika NAROČILNICA želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom naprej naročam izvod(ov) Kronike letnik/številka Letna naročnina: za posameznike 25,00 � za upokojence 18,00 � za študente 18,00 � za ustanove 30,00 � Ime Priimek Naslov Pošta Status zaposlen študent upokojenec ustanova Telefon e-pošta Datum Podpis Naročilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od naročnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove. jernej kotar | jaka banfi | boris golec | miha šimac | marko motnik | neža pregeljc | valentina bevc varl | tanja gomiršek | robert devetak | urban makorič | primož gašperič | vesna jerbič perko | jani kozina | issn 0023-4923 tiskana izdaja | issn 2670-6865 spletna izdaja | udk 94(497.4) | | cena 12 eur |