naslov knjige uvod v ekonomiko temeljne organizacije združenega dela avtor ivan turk oprema marko pogačnik založba moderna organizacija v sestavi VŠOD kranj predstavnik založbe peter mikeln tisk TK gorenjski tisk kranj dr. ivan turk redni profesor ekonomske fakultete borisa kidriča univerze edvarda kardelja v ljubljani uvod v ekonomiko temeljne organizacije združenega dela II. izdaja moderna organizacija 1982 3GT5 A o 357510 predgovor I. izdaji Poteka deseto leto, odkar sem napisal knjigo »Ekonomika podjetja«, ki je izšla v več nakladah v slovenščini in srbohrvaščini (prvič pri Cankarjevi založbi, Ljubljana, leta 1969). Poteka tudi peto leto, odkar sem napisal njeno na¬ slednico z naslovom »Uvod v ekonomiko delovne organizacije«, ki je prav tako izšla v dveh nakladah v slovenščini (prvič pri Moderni organizaciji. Kranj, leta 1974). Novejši razvoj našega družbenoekonomskega sistema in zlasti Zakon o združenem delu pa je dal pobudo za sedanjo knjigo, ki je napisana v glavnem povsem na novo, čeprav se v pogledu sestave poglavij še nekoliko naslanja na svojo predhodnico. Knjiga ni napisana samo z namenom, da študente na visokošolskih organiza¬ cijah vpelje v poznavanje gospodarjenja v tistih enotah združenega dela, v katere se bodo prej ali slej vključili. Napisana je tudi z namenom, da delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih pripomore k boljšemu razumevanju poslovnega procesa, s katerim se ukvarja¬ jo, s tem pa tudi k boljšim poslovnim odločitvam. V pričakovanju, da bo tako kot njene predhodnice uspešno opravila svoje poslanstvo, jo predajam javnosti v uporabo in oceno. Ljubljana, oktobra 1978 Avtor predgovor II. izdaji Prva izdaja te knjige je bila v treh letih razprodana, čeprav je izšla v nakladi 3.000 izvodov. Povpraševanje po njej je vodilo k sedanji novi izdaji. V tej zvezi je bila knjiga nekoliko dopolnjena, bistvene spremembe v njej pa niso bile potrebne. Ljubljana, oktobra 1981 Avtor vsebina Uvod 13 0 Družbenoekonomski in poslovno-sistemski vidik združenega dela 15 00 Človek kot delav.ec in njegovo vključevanje v združeno delo 15 01 Dohodek kot smoter gospodarjenja v združenem delu 16 010 Delavec in njegov odnos do dohodka 16 011 Dohodek in novo ustvarjena vrednost 17 012 Dejavniki pridobivanja dohodka 18 013 Namen dohodka 19 02 Poslovni proces kot pogoj za pridobivanje dohodka 20 020 Celovitost poslovnega procesa v delovni organizaciji 20 021 Opredelitev poslovnih funkcij v delovni organizaciji 21 022 Razčlenitev delovne organizacije na temeljne organizacije združenega dela in delovne skupnosti 24 023 Združevanje delovnih organizacij v sestavljene organizacije združe¬ nega dela 27 024 Vprašanja razmestitve temeljne organizacije združenega dela 28 025 Gospodarski smoter in cilji poslovnega procesa 29 03 Vrste temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti 30 030 Možni pristopi k razvrščanju temeljnih organizacij združenega dela 30 031 Proizvajalne temeljne organizacije združenega dela 31 032 Trgovske temeljne organizacije združenega dela 33 033 Storitvene temeljne organizacije združenega dela 34 034 Razvrščanje delovnih skupnosti 35 04 Samoupravne skupnosti, splošna združenja in služba družbenega knjigo¬ vodstva 36 040 Skupnosti organizacij združenega dela 36 041 Samoupravne interesne skupnosti 38 042 Splošna združenja in gospodarske zbornice 38 043 Služba družbenega knjigovodstva 40 05 Poslovno sodelovanje in samoupravno sporazumevanje 41 050 Poslovno sodelovanje 41 051 Samoupravno sporazumevanje 42 1 Prvine poslovnega procesa 45 10 Pojmovanje prvin poslovnega procesa 45 11 Delovna sredstva 46 110 Vrste delovnih sredstev 46 111 Potroški delovnih sredstev pri poslovnem procesu 47 112 Cena za sodelovanje delovnih sredstev pri poslovnem procesu 48 113 Amortizacija kot cenovni izraz potroškov delovnih sredstev 50 114 Stroški popravil in preureditev delovnih sredstev 53 115 Naložbe v delovna sredstva 54 12 Delovni predmeti 55 120 Vrste delovnih predmetov 55 121 Potroški delovnih predmetov pri poslovnem procesu 57 122 Ovrednotenje potroškov delovnih predmetov 58 123 Zaloga možnostnih delovnih predmetov 60 13 Storitve 60 130 Vrste storitev 60 131 Potroški storitev, ki so neposredno vključene v izvajanje poslovnega procesa, in njihovo ovrednotenje 61 132 Potroški storitev, ki neposredno oblikujejo znanje, potrebno pri po¬ slovnem procesu, in njihovo ovrednotenje 62 133 Potroški storitev, ki vplivajo na vzpostavljanje okoliščin pri izvajanju poslovnega procesa, in njihovo ovrednotenje 63 134 Potroški storitev, ki omogočajo prisotnost sredstev, potrebnih pri po¬ slovnem procesu, in njihovo ovrednotenje 63 14 Delavci 64 140 Delavci, delovna sila in delo 64 141 Potroški delovne sile, rezultati dela in osebni dohodek delavca 65 142 Osebni dohodek iz opravljenega dela 67 1420 Dejavniki pri obračunu osebnega dohodka iz opravljenega dela 67 1421 Sestavljenost dela kot dejavnik obračuna osebnega dohodka 67 1422 Količina opravljenega dela kot dejavnik obračuna osebnega dohodka 70 1423 Kakovost rezultatov dela kot dejavnik obračuna osebnega do¬ hodka 73 1424 Gospodarnost pri delu kot dejavnik obračuna osebnega dohodka 73 1425 Vrednost enote opravljenega dela 74 143 Nadomestila osebnega dohodka 75 144 Osebni dohodek iz inovacij in racionalizacij 76 145 Osebni dohodek iz upravljanja s sredstvi 76 146 Druge udeležbe delavca v dohodku 78 2 Stroški 79 20 Stroški in njihove vrste 79 200 Splošno pojmovanje stroškov in vključevanje dohodka med stroške 79 201 Podrobnejša opredelitev stroškov 81 202 Stroški in izdatki 82 203 Načelne ali naravne vrste stroškov 83 204 Skupine izvirnih stroškov in njihova primerjava z naravnimi vrstami stroškov 84 205 Vrste izvirnih stroškov 85 2050 Temelji razvrstitve izvirnih stroškov 85 2051 Stroški materiala 85 2052 Stroški storitev v ožjem smislu 86 2053 Stroški amortizacije 87 2054 Programirani dohodek za zadovoljevanje skupnih potreb 88 2055 Programirani dohodek za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb 89 2056 Programirani dohodek za zadovoljevanje poslovnih potreb 90 2057 Programirani osebni dohodki 90 2058 Programirani dohodek za sklad skupne porabe 91 21 Stroški po stroškovnih mestih 91 210 Pojmovanje stroškovnega mesta 91 211 Vzpostavljanje stroškovnih mest 92 212 Razdelitev izvirnih stroškov na stroškovna mesta 94 213 Razdelitev stroškov pomožnih stroškovnih mest na druga stroškovna mesta 97 214 Ugotavljanje koeficientov dodatka splošnih stroškov 97 215 Stroškovna mesta in splošni stroški v temeljni organizaciji združe¬ nega dela in delovni skupnosti 99 22 Sfroški po stroškovnih nosilcih 101 220'Pojmovanje stroškovnega nosilca 101 221 Sestava lastne cene 101 222 Ugotavljanje lastne cene z delitvenim obračunom stroškov 104 223 Ugotavljanje lastne cene z obračunom stroškov z dodatki 106 224 Posebnosti lastne cene v dohodkovnem sistemu 110 23 Vpliv obsega dejavnosti na znesek stroškov 113 230 Glavni dejavniki zneska stroškov 113 231 Vrste stroškov z vidika obsega dejavnosti 114 232 Gibanje celotnih stroškov glede na obseg dejavnosti 118 233 Pojem in pomen dodatnih stroškov 119 24 Vrednotenje poslovnih učinkov po spremenljivih stroških (direct costing) in njegove posebnosti 120 240 Bistvo vrednotenja po spremenljivih stroških 120 241 Obračun spremenljivih stroškov po stroškovnih mestih 121 242 Obračun spremenljivih stroškov po stroškovnih nosilcih 122 25 Načrtovanje stroškov 125 3 Prodajne cene 127 30 Pojmovanje prodajnih cen 127 31 Sestava prodajnih cen 127 32 Oblikovanje prodajnih cen na trgu 130 320 Vpliv ponudbe in povpraševanja na prodajne cene 130 321 Dejavniki ponudbe 131 322 Dejavniki povpraševanja 132 323 Vpliv ekonomske politike na oblikovanje cen v naših razmerah 133 33 Načrtovanje prodajnih cen 134 330 Vpliv vrste proizvodov na oblikovanje prodajnih cen 134 331 Oblikovanje prodajnih cen glede na stroške 135 332 Oblikovanje prodajnih cen glede na povpraševanje 141 333 Oblikovanje prodajnih cen glede na konkurente 141 34 Vprašanje cen pri razporejanju skupnega prihodka 144 4 Dohodek in poslovni izid 147 40 Pojmovanje poslovnega izida 147 41 Prihodki 149 410 Pojmovanje prihodkov 149 411 Prihodki in prejemki 150 412 Vrste rednih prihodkov 151 413 Vrste izrednih prihodkov 156 42 Odhodki 157 420 Pojmovanje odhodkov 157 421 Odhodki, stroški in izdatki 158 422 Vrste rednih odhodkov 160 423 Redni odhodki pred ugotovitvijo dohodka 167 424 Vrste izrednih odhodkov 169 43 Dohodek 170 430 Pojmovanje dohodka in skupnega dohodka 170 431 Ugotavljanje dohodka 171 432 Razporejanje dohodka in ugotavljanje čistega dohodka 172 433 Razporejanje čistega dohodka 175 44 Dobiček kot poslovno-tehnični izraz za ostanek dohodka 180 440 Pojmovanje dobička 180 441 Vpliv metod vrednotenja poslovnih učinkov na dobiček 180 45 Izguba 183 450 Pojmovanje izgube 183 451 Vrste izgube 184 452 Ugotavljanje izgube 185 453 Poravnavanje izgube 188 46 Načrtovanje dohodka in njegove delitve 190 460 Temelji načrtovanja dohodka in njegovega razporejanja 190 461 Načrtovanje dobička glede na obseg prodaje in znesek rednih pri¬ hodkov 192 5 Sredstva 197 50 Sredstva in njihove vrste 197 500 Pojem sredstev 197 501 Sredstva kot pogoj za izvajanje poslovnega procesa 198 502 Preoblikovanje sredstev pri poslovnem procesu 199 503 V rste sredstev 200 504 Qdgovornost za sredstva in s sredstvi temeljne organizacije združe¬ nega dela 202 505 Sredstva in prvine poslovnega procesa 203 51 Osnovna sredstva 205 510 Osnovna sredstva v uporabi 205 511 Osnovna sredstva izven uporabe 206 512 Osnovna sredstva v pripravi 207 513 Denar iz okvira osnovnih sredstev 207 514 Terjatve iz okvira osnovnih sredstev 208 52 Obratna sredstva 208 520 Zaloga materiala 208 521 Zaloga drobnega inventarja 209 522 Droben inventar v uporabi 210 523 Nedokončana proizvodnja 210 524 Zaloga proizvodov 211 525 Zaloga trgovskega blaga 211 526 Denar iz okvira obratnih sredstev 213 527 Terjatve iz okvira obratnih sredstev 214 528 Aktivne časovne razmejitve 215 53 Finančne naložbe iz poslovnih sredstev 216 54 Sredstva rezerv in solidarnosti 217 55 Sredstva skupne porabe 219 56 Načrtovanje sredstev 220 6 Obveznosti do virov sredstev 225 60 Obveznosti do virov sredstev in njihove vrste 225 600 Pojem virov sredstev in obveznosti do virov sredstev 225 601 Priskrbovanje sredstev z vidika obveznosti do virov sredstev 226 602 Preoblikovanje sredstev z vidika obveznosti do virov sredstev 227 603 Vračanje sredstev z vidika obveznosti do virov sredstev 227 604 Vrste obveznosti do virov sredstev 228 605 Razmerje med sredstvi in obveznosti do virov sredstev 229 606 Razporejanje sredstev in obveznosti do virov sredstev na novo vzpo¬ stavljene temeljne organizacije združenega dela 229 61 Obveznosti do virov poslovnih sredstev 230 610 Poslovni sklad 230 611 Drugi skladi v zvezi z poslovnimi sredstvi 231 612 Obveznosti iz združenih sredstev 232 613 Obveznosti iz dolgoročnih kreditov 232 614 Obveznosti iz kratkoročnih kreditov 234 615 Tekoče obveznosti 234 616 Pasivne časovne razmejitve 236 62 Obveznosti do virov sredstev rezerv in solidarnosti 236 63 Obveznosti do virov sredstev skupne porabe 237 630 Sklad skupne porabe 237 631 Krediti in druge obveznosti v zvezi s sredstvi skupne porabe 238 64 Načrtovanje obveznosti do virov sredstev 238 7 Knjigovodski razvid poslovanja 241 70 Pojmovanje knjigovodstva 241 71 Bilanca stanja in bilanca uspeha 242 710 Pojmovanje bilance stanja in bilance uspeha 242 711 Vpliv poslovanja na bilanco stanja in bilanco uspeha 243 72 Knjigovodski računi 246 720 Pojmovanje knjigovodskih računov 246 721 Vrste knjigovodskih računov 247 722 Pravila za knjiženje na knjigovodskih računih 248 723 Prikazovanje poslovanja na knjigovodskih računih 249 8 Analiza poslovanja 265 80 Pojmovanje analize poslovanja 265 81 Metode pri analizi poslovanja 266 82 Analiza uspešnosti poslovanja 267 820 Zasnova kazalnikov o uspešnosti polovanja 267 821 Proizvodnost 268 822 Gospodarnost 271 823 Donosnost 272 83 Analiza poslovnih sredstev in obveznosti do njihovih virov 273 830 Zasnova kazalnikov v zvezi s poslovnimi sredstvi in obveznostmi do njihovih virov 273 831 Sestava poslovnih sredstev 274 832 Opremljenost s poslovnimi sredstvi 274 833 Odpisanost osnovnih sredstev 275 834 Izraba zmogljivosti osnovnih sredstev 276 835 Obračanje sredstev 277 836 Plačilna zmožnost temeljne organizacije 278 N 84 Povezovanje kazalnikov pri analizi poslovanja 279 840 Namen povezovanja kazalnikov 279 841 Izgradnja sistema medsebojno povezanih kazalnikov 280 9 Odločanje o poslovanju 289 90 Odločanje o poslovanju in poslovne odločitve 289 91 Vrste poslovnih odločitev 290 92 Nosilci odločanja o poslovanju 290 93 Stopnje pri odločanju o poslovanju 291 Temeljna literatura 293 Introduction to economics of BOAL (English summarv) 295 Stvarno kazalo 299 kazalo slik 1. Poslovne funkcije v delovni organizaciji 23 2. Razčlenitev stroškov v poslovno-tehničnem smislu gl 3. Razmerje med stroški in izdatki g 3 4. Sestava lastne cene v dohodkovnem sistemu no 5. Gibanje neomejeno stalnih stroškov H 4 6. Gibanje omejeno stalnih stroškov 115 7. Gibanje sorazmernih stroškov lig 8. Gibanje napredujočih stroškov 117 9. Gibanje nazadujočih stroškov 117 10. Razmerje med prihodki in prejemki 151 11. Razmerje med odhodki in stroški 159 12. Razmerje med odhodki in izdatki IgO 13. Sečišče prihodkov z odhodki (obseg dejavnosti v količinah) 194 14. Sečišče prihodkov z odhodki (obseg dejavnosti v prihodkih) 195 15. Razčlenitev sredstev 201 16. Modifikacija razčlenitve sredstev 202 kazalo razpredelnic 1. Obračunski list stroškov za delovno organizacijo (za vrednotenje poslovnih učinkov po lastni ceni) 96 2. Preprost delitveni obračun stroškov učinka 104 3. Delitveni obračun stroškov učinka z enakovrednostnimi števili 105 4. Obračun stroškov učinka s preprostim dodatkom 107 5. Obračun stroškov učinka z dodatki po vrstah splošnih stroškov 108 6. Obračun stroškov učinka z dodatki po vrstah neposrednih velikosti 109 7. Obračunski list stroškov za delovno organizacijo (za vrednotenje poslovnih učinkov po materialnih stroških z amortizacijo) 1 ] ] 8. Obračun stroškov učinka z dodatki po vrstah splošnih stroškov (z ločitvijo na materialne stroške z amortizacijo in začetno programirani dohodek) 112 9. Neomejeno stalni stroški 114 10. Omejeno stalni stroški 115 11. Sorazmerni stroški 116 12. Napredujoči stroški 116 13. Nazadujoči stroški 117 14. Stroški v razdobju pri različnih obsegih dejavnosti 118 15. Stroški učinka pri različnih obsegih dejavnosti 118 16. Stroški dveh obsegov dejavnosti 119 17. Obračunski list stroškov za delovno organizacijo (za vrednotenje poslovnih učinkov po spremenljivih stroških, ločenih na materialne stroške z amortiza¬ cijo in osebne dohodke) 123 18. Obračun spremenljivih stroškov učinka (z ločitvijo na materialne stroške z amortizacijo in začetno programirani dohodek) 124 19. Stopenjski obračun stroškov učinka (z ločitvijo na materialne stroške z amortizacijo in začetno programirani dohodek) 145 20. Stopenjski obračun spremenljivih stroškov učinka (z ločitvijo na material¬ ne stroške z amortizacijo in začetno programirani dohodek) 164 21. Začetna bilanca stanja proizvajalne temeljne organizacije združenega dela A 250 22. Zaključni list 262 23. Končna bilanca stanja proizvajalne temeljne organizacije združenega dela A 263 24. Bilanca uspeha proizvajalne temeljne organizacije združenega dela A 264 25. Medsebojno povezani kazalniki 288 uvod Ekonomika temeljne organizacije združenega dela je teoretska disciplina, ki proučuje gospodarske pojave v okviru posamezne temeljne organizacije, pri njenih stikih z drugimi temeljnimi organizacijami in delovnimi skupnostmi ter pri njenem vključevanju v celoto združenega dela. Njen namen je pojasniti značilnosti gospodarskih pojavov, poiskati zakonitosti pri njihovem nastopanju in postaviti načela, po katerih se je treba ravnati, če želimo, da naj bo poslovni proces temeljne organizacije v danih okoliščinah čim bolj uspešen. Na gospodarske pojave v okviru posamezne temeljne organizacije vpliva že njena konkretna dejavnost in zlasti to, ali deluje na področju gospodarskih dejavnosti ali na področju družbenih dejavnosti. Se v večji meri ima področje njenega delovanja vpliv na njene stike z drugimi temeljnimi organizacijami in na njeno vključevanje v celoto združenega dela. Kljub temu pa je večino gospodarskih pojavov le mogoče posplošiti in jih obravnavati kot predmet najbolj splošne ekonomike temeljne organizacije združenega dela. Za razvito ekonomiko temeljne organizacije združenega dela je značilno, da obravnava temeljno organizacijo pretežno s poslovno-sistemskega vidika. To pomeni, da jo obravnava kot celoto medsebojno povezanih sestavin, ki omo¬ gočajo njen poslovni proces in pri njem v večji ali manjši meri vplivajo druga na drugo, hkrati pa tudi kot enoto, ki je obdana s svojim okoljem, s katerim prav tako v večji ali manjši meri obstajajo medsebojni vplivi. In še več. Obravnava jo kot samostojno tvorbo, v kateri ob stalnih spremembah poteka poslovni proces po lastnih zakonitostih, da bi z njim v končni stopnji bil ostvarjen smoter delavcev kot njenih upravljavcev. Če se želimo izraziti »moderno«, bomo rekli, da pri ekonomiki temeljne organizacije združenega dela obravnavamo temeljno organizacijo kot odprt in dinamičen poslovni sistem. Čeprav je za ekonomiko temeljne organizacije združenega dela značilen po- slovno-sistemski vidik obravnave, ne more mimo tako imenovanega družbe¬ noekonomskega vidika, saj temeljna organizacija obstaja v družbenoekonom¬ skem sistemu, ki ga razvijamo v SFRJ. Vendar ta vidik omogoča spoznati le okvire, v katerih je vzpostavljena temeljna organizacija kot poslovni sistem. Izključno s tem vidikom kot tudi izključno z organizacijskim vidikom se ukvarjajo druge vede. Razmerje med ekonomiko temeljne organizacije združenega dela kot teoretsko disciplino in gospodarsko stvarnostjo v posamezni temeljni organizaciji je skladno z načelnim razmerjem med teorijo in prakso nasploh. Tako teorija kot praksa se lahko razvijata ločeno druga od druge. Toda prodornost prve ter uspeh druge sta odvisna v znatni meri ravno od njune medsebojne povezanosti. Teorija mora izhajati iz izkušenj prakse in služiti praksi. Njeni sklepi so resnični le tedaj, če jih potrdi praksa. Z druge strani pa bo praksa slaba, če ne bo izrabila spoznanj, do katerih se je dokopala teorija. 13 i O družbenoekonomski in poslovno-sistemski vidik združenega dela 00 človek kot delavec in njegovo vključevanje v združeno delo Če vzamemo kot izhodišče našega razmišljanja človeka, potem ne smemo mimo številnih potreb, ki jih ima bodisi sam ali pa njegova družina. Te potrebe so fiziološko in psihološko pogojene, zadovoljuje jih pa samostojno, tj. v okviru svojega gospodinjstva ali v okviru drugih, ožjih ali širših skupnosti. Toda le v manjšem obsegu jih lahko zadovoljuje ne glede na svoje delo. Večinoma je njegovo delo pogoj, da lahko zadovoljuje svoje potrebe, saj z delom pride do osebnega dohodka in ustreznih denarnih sredstev za tisto zadovoljevanje potreb, ki mu ni sicer zagotovljeno, a tudi delo samo po sebi zadovoljuje člo¬ vekovo potrebo po ustvarjanju. Tako pridemo do človeka kot delavca. Delo v načelu lahko poteka kot: a) osebno delo; b) združeno delo. Nas ne zanimata osebno delo in združeno delo v naturalnem tipu gospodarstva, torej tudi ne v okviru lastnega gospodinjstva. Zanima nas le tisto delo, ki se v okviru družbe kot celote povezuje z drugim delom, in sicer ne glede na to, ali je sestavni del gospodarskih dejavnosti v tej družbi ali sestavni del tamkajšnjih družbenih dejavnosti. Tako osebno kot združeno delo pravzaprav pomenita združevanje dela in določenih sredstev, pri čemer s sredstvi z naturalne strani razumemo delovna sredstva in delovne predmete, z vrednostne strani pa premoženje, ki ima pojav¬ ne oblike stvari, pravic in denarja. Vendar je osebno delo zaradi objektivnih okoliščin precej omejeno; pojavlja se v kmetijstvu, obrti, gostinstvu ali pri takšni poklicni dejavnosti, kot je znanstvena, književna, likovna, glasbena, gledališka ali druga umetniška ali kulturna dejavnost oziroma odvetniška ali druga družbena poklicna dejavnost. A celo pri teh dejavnostih je večinoma potrebno, da več ljudi združuje svoje delo. Tako pridemo do razumevanja zdru¬ ženega dela v širšem smislu, ki nas bo v nadaljevanju zanimalo, medtem ko bomo osebno delo zanemarili. Z organizacijske strani pri združenem delu razlikujemo: ba) organizacije združenega dela; bb) delovne skupnosti. V najširšem smislu besede med organizacije združenega dela spadajo tudi zasebne organizacije združenega dela, ki so pa pri nas zakonsko omejene in preraščajo v tako imenovane pogodbene organizacije združenega dela; prav tako spadajo mednje tudi zadruge. Vendar nas takšne organizacije združenega dela v nadaljevanju ne bodo neposredno zanimale. Naša pozornost bo usmerjena v tipične socialistične samoupravne organizacije združenega dela, tj. temeljne organizacije združenega dela, delovne organizacije, sestavljene orga¬ nizacije združenega dela in druge. V vsaki organizaciji združenega dela lahko vidimo poslovni sistem, tj. od svojega okolja razmejeno smiselno poslovno celoto, sestoječo iz delov, ki so v medsebojni odvisnosti in medsebojno vplivajo drug na drugega. To pa velja v določeni meri celo za delovne skupnosti v de¬ lovnih organizacijah, sestavljenih organizacijah združenega dela, zadrugah, poslovnih skupnostih, bankah ali zavarovalnih skupnostih, a tudi v samouprav¬ nih interesnih skupnostih in organih družbenopolitičnih skupnosti. Vendar 15 bomo težišče naših razglabljanj prenesli na organizacije združenega dela. Če bomo torej govorili o vključevanju delavcev v temeljno organizacijo združenega dela, bomo mislili tudi na možnost njihovega vključevanja v delovno skupnost, ki ni organizacija združenega dela, niti ni nujno sestavni del kake organizacije združenega dela. Od različnih že omenjenih oblik organizacij združenega dela je pravzaprav gospodarsko zaokrožena celota šele delo vna organizacija, medtem ko je delovno zaokrožena celota in izhodiščna samoupravna enota že temeljna organizacija združenega dela. Obstaja namreč lahko delovna organizacija, ki nima v svojem okviru temeljnih organizacij, medtem ko ne more obstajati temeljna organizacija, ki ne bi bila vključena v kako delovno organizacijo. Delovna organizacija je s formalnega vidika edina obvezna organizacija združenega dela. Vendar se s samoupravnega vidika pojavlja ravno temeljna organizacija kot izhodišče celotnega sistema združenega dela; iz nje rastejo in na njej so zasnovane vse druge organizacije združenega dela; delovna organiza¬ cija, ki ni sestavljena iz temeljnih organizacij, pa ima s tega vidika značaj temeljne organizacije združenega dela. 01 dohodek kot smoter gospodarjenja v združenem delu 010 delavec in njegov odnos do dohodka Delavci se vključujejo v temeljno organizacijo predvsem zato, da bi si s skup¬ nim delom na družbenih sredstvih trajno zagotavljali zadovoljevanje svojih osebnih potreb. Uspešnost svojega vključevanja zato presojajo najprej po osebnih dohodkih in skladu skupne porabe, ki jim pripada iz razporejanja dohodka. Toda da bi prišli do osebnih dohodkov in sklada skupne porabe, morajo s svojim delom na družbenih sredstvih proizvesti in prodati proizvode ali opravljati storitve in s tem pridobiti tudi dohodek, ki je namenjen za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb. Te potrebe je mogoče zadovoljevati s tistim delom dohodka, ki ni razporejen na posamezne delavce kot njihov osebni dohodek ali v sklad skupne porabe, a tudi s tistim delom dohodka, ki je razdeljen med posamezne delavce, vendar jim je nato odtegnjen v obliki davkov in prispevkov iz osebnega dohodka. Da bi delavci zagotovili trajnost obstoja temeljne organizacije združenega dela in njen razvoj, s tem pa tudi svojo lastno socialno varnost, rast osebnih dohodkov in sklada skupne po¬ rabe, morajo končno pridobiti tudi dohodek, ki je namenjen za rezerve, tj. za rezervni sklad, in dohodek, ki je namenjen za izboljšanje in razširitev ma¬ terialne osnove dela, tj. za povečanje poslovnega sklada in drugih skladov. Prav tako morajo pridobiti še dohodek za zadovoljevanje poslovnih potreb tekočega značaja. Zato delavce zanima ves dohodek in ne samo tisti njegov del, ki je namenjen za njihove osebne dohodke in sklad skupne porabe. V okviru temeljne organizacije združenega dela se individualni cilji delavcev kot porabnikov stapljajo s cilji delavcev kot upravljavcev, ki nastopajo kot dobri gospodarji pri pridobivanju in razporejanju dohodka, a tudi pri uporabi družbenih sredstev. V temeljni organizaciji združenega dela namreč ne obstajajo niti njena lastna sredstva niti sredstva vanjo vključenih delavcev, temveč le družbena sredstva. S tem, ko se vključijo v temeljno organizacijo združenega dela, pridobijo delavci pravico do dela z družbenimi sredstvi, iz katerih si pa ne smejo pridobivati materialnih koristi in drugih prednosti, ki ne temeljijo na njihovem delu. V temeljno organizacijo vključeni delavci so vzajemno odgovorni, da uporabljajo družbena sredstva s skrbnostjo dobrega gospodarja in jih kot materialno osnovo svojega in celotnega družbenega dela nenehno obnavljajo in povečujejo. Povečanje družbenih sredstev pa je tesno povezano z razporejanjem dohodka; dohodek potemtakem ne sme zadovoljevati samo tekočih potreb, bodisi osebnih, skupnih ali splošnih družbenih. Dohodek je smoter gospodarjenja v združenem delu, delavci v temeljni or¬ ganizaciji pa odločajo o pridobivanju in razporejanju vsega dohodka ne glede na to, ali bo porabljen drugod, izven same temeljne organizacije, v kateri je lociran. 1 6 011 dohodek in novo ustvarjena vrednost Ne glede na to, na kateri ravni razpravljamo o dohodku, mislimo z njim poeno¬ stavljeno na novo ustvarjeno vrednost. Z dohodkom kot svojo materialno podlago so pa povezani tudi samoupravni družbenoekonomski odnosi. Dohodek je vedno družben in se pridobiva v temeljnih organizacijah združenega dela, ne glede na to, v kakšni obliki združevanja dela in sredstev nastaja. Z dohodkom, ki je lociran v temeljnih organizacijah, razpolagajo tamkajšnji delavci skladno z zakonsko določenimi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi;" brez njihovega soglasja ne more nihče razpolagati z njihovim dohodkom, razen če je to določeno z zakonom oziroma odlokom skupščine družbenopolitične skup¬ nosti, in sicer v primerih, ko so za sprejem takšnih aktov te skupnosti poobla¬ ščene z ustavo. Čeprav je v celotni družbi, če izvzamemo odnose s tujino, dohodek v načelu enak tamkajšnji novo ustvarjeni vrednosti, ne moremo isto trditi za dohodek v posamezni temeljni organizaciji združenega dela. Dohodek, ki ga pridobi posamezna temeljna organizacija, ni nujno enak tamkaj novo ustvarjeni vrednosti; razlike se pojavljajo ne samo zaradi posebnosti pri tržnih odnosih, temveč tudi zaradi izjemno ugodnih ali neugodnih pogojev gospodarjenja. Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da se isti del novo ustvarjene vrednosti pojavlja v več temeljnih organizacijah združenega dela kot dohodek in da je potemtakem treba razlikovati med izvirnim in izvedenim dohodkom. Končno pa niti ne moremo natančno izmeriti novo ustvarjene vrednosti v posamezni temeljni organizaciji, medtem ko to lahko napravimo z dohodkom. Dohodek je potemtakem tisti del celotne novo ustvarjene vrednosti, ki ga pridobivajo delavci, ki so združili svoje delo z družbenimi sredstvi v okviru posa¬ mezne temeljne organizacije združenega dela. Temeljne organizacije pa se po¬ javljajo tako na področju gospodarskih dejavnosti kot na področju družbenih dejavnosti. Z gospodarskimi dejavnostmi razumemo industrijo in rudarstvo (področje 01), kmetijstvo in ribištvo (področje 02), gozdarstvo (področje 03), vodno gospodarstvo (področje 04), gradbeništvo (področje 05), prevoz in zveze (področje 06), trgovino (področje 07), gostinstvo in turizem (področje 08), obrt in dejavnost osebnih storitev (področje 09), stanovanjsko-komunalne dejavno¬ sti in ureditev naselij in prostora (področje 10) ter dejavnosti finančnih, tehničnih in poslovnih storitev (področje 11). Z družbenimi dejavnostmi pa ra¬ zumemo dejavnosti izobraževanja, znanosti, kulture in informacij (področje 12), zdravstvenega in socialnega varstva (področje 13); poleg tega se pojavljajo še dejavnosti družbenopolitičnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij (področje 14), kjer ne obstajajo temeljne orga¬ nizacije združenega dela, temveč delovne skupnosti. Delovne skupnosti pa obstajajo poleg temeljnih organizacij navsezadnje še na področju drugih druž¬ benih dejavnosti in vseh gospodarskih dejavnosti. Novo vrednost ustvarjajo le delavci v tako imenovani materialni proizvodnji. Iz tega sledi, da je tudi dohodek izvirno pridobljen le v temeljnih organizacijah združenega dela, ki delujejo na področju gospodarskih dejavnosti. V tem dohodku pa ima svoj izvor izvedeni dohodek, ki ga pridobivajo delovne skupnosti na področju gospodarskih dejavnosti, temeljne organizacije na področju družbenih dejavnosti in delovne skupnosti na tem področju, pa tudi same družbenopolitične skupnosti itd. Ne glede na to, ali imamo opravka z izvirnim ali z izvedenim dohodkom, so pri njegovem razporejanju udeleženi vsi delavci, ki so prispevali k njegovemu pridobivanju. Delavci v temeljni organi¬ zaciji pridobivajo dohodek vedno v odnosih medsebojne povezanosti in odvisno¬ sti ter v odnosih samoupravnega združevanja z delavci v drugih organizacijah združenega dela. To pomeni med drugim, da se v izvirno pridobljenem dohodku v temeljnih organizacijah s področja materialne proizvodnje izražajo tudi rezul¬ tati dela delavcev temeljnih organizacij s področja izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva, socialnega varstva in drugih družbenih dejavnosti. Iz tega pa izhaja, da delavci v družbenih dejavnostih na nek način združujejo svoje delo z delavci v materialni proizvodnji. Rezultati njihovega dela se izra¬ žajo v proizvodnosti dela delavcev v materialni proizvodnji, torej posredno. Zaradi tega je izvor njihovega dohodka v dohodku, ki ga pridobijo delavci v ma- 17 terialni proizvodnji. Podobno moremo ugotoviti za delavce v delovnih skupno- stih, kajti tudi ti s svojim delom omogočajo normalen potek poslovanja v te¬ meljnih organizacijah. V združenem delu na področju družbenih dejavnosti in v delovnih skupnostih, ki se pojavljajo na področju gospodarskih dejavnosti, potemtakem vidimo sestavni del celotnega združenega dela in potrebno delo, ki na svoj način prispeva k možnostim za ustvarjanje vrednosti in ni samo udeleženo pri porabi v materialni proizvodnji ustvarjenega dohodka. Delavci na področju družbenih dejavnosti in delavci na področju gospodarskih dejavnosti s samoupravnimi sporazumi opredeljujejo obseg in kakovost dela v družbenih dejavnostih, oblikujejo programe teh dejavnosti in njihovega razvoja. Podobno velja za razmerje med delavci v delovnih skupnostih na področju gospodarskih dejavnosti in tamkajšnjimi temeljnimi organizacijami. V vseh teh primerih govorimo o tako imenovani »svobodni menjavi dela«. Na načelih takšne menjave dela pa je zasnovan tudi položaj delavcev v javnih službah, s tem da je obseg njihovega dela opredeljen prek organov družbeno¬ političnih skupnosti ali družbenopolitičnih organizacij na podlagi odločitev, ki so jih sprejeli delavci ali člani organizacij v ustreznih telesih. 012 dejavniki pridobivanja dohodka Delavci pridobivajo v temeljni organizaciji združenega dela dohodek v odvis¬ nosti od: a) proizvodnosti dela; b) uspešnosti gospodarjenja s sredstvi; c) prilagoditve svoje dejavnosti družbenim potrebam. S proizvodnostjo dela mislimo na proizvodnost v tehničnem smislu, tj. na razmerje med količino proizvodov ali storitev in številom delavcev. Če ob drugih nespremenjenih okoliščinah enako število delavcev proizvede večjo količino proizvodov ali opravi večjo količino storitev, se to odraža ne samo na večjem dohodku nasploh, temveč tudi na večjem dohodku, ki odpade na posameznega delavca. In ne samo to. Ob drugih nespremenjenih okoliščinah raste dohodek na delavca močneje kot sama tehnična proizvodnost, saj povečana količina proizvodov ali opravljenih storitev ne povzroči tudi enakega povečanja vseh materialnih stroškov in amortizacije: del teh stroškov namreč še vedno ostane nespremenjen. Na proizvodnost dela bistveno vplivajo uporabljena delovna sredstva, izbrani tehnološki poces, vzpostavljena organizacija dela, obstoječa strokovnost delavcev, njihova intenzivnost pri delu itd. Delavcem je v tej zvezi naložena skrb, da razvijajo svoje delovne sposobnosti in znanje, izboljšujejo organizacijo dela, uporabljajo znanstvene in tehnične dosežke, smotrno in racionalno izrabljajo naravne pogoje za delo, razvijajo pobude pri delu, čim bolj popolno izrabljajo delovni čas in vestno izpolnjujejo svoje delovne obveznosti. Kadar govorimo o uspešnosti gospodarjenja s sredstvi, mislimo na dvoje: na racionalnost glede njihove porabe pri proizvodnji proizvodov ali opravljanju storitev ter na racionalnost glede njihovega povečevanja. Prvi primer je priso¬ ten v vseh organizacijah združenega dela. Če ob drugih nespremenjenih oko¬ liščinah za dano količino proizvodov ali opravljenih storitev porabimo manj delovnih sredstev in delovnih predmetov, ali z drugimi besedami, imamo manjše materialne stroške in amortizacijo, se to odraža ne samo na večjem dohodku nasploh, temveč tudi na večjem dohodku, ki odpade na posameznega delavca. Prihranke pa je mogoče doseči ne samo z manjšo porabljeno količino, temveč tudi zaradi nižje nakupne cene. Opravka imamo torej z neke vrste gospodar¬ nostjo kot razmerjem med količino proizvodov ali storitev in materialnimi stroški z amortizacijo. Na gospodarnost v tem smislu bistveno vpliva izbor delovnih sredstev in delovnih predmetov, tehnološkega procesa, ustroja proizvoda itd. Da bi dosegli čim večje prihranke, je lahko dana pobuda s po¬ stavljanjem ustreznih standardov za materialne stroške, a tudi amortizacijo. Kot smo že nakazali, pa se tovrstna gospodarnost poveča že v primeru po¬ večanja obsega proizvodnje ali opravljanja storitev, saj je .del materialnih stroškov in amortizacije stalnega značaja in se torej ne spremeni ob takšnem povečanju. 18 Toda uspešnost gospodarjenja s sredstvi moremo osvetljevati tudi na nekoliko drugačen način. Če sredstva opredeljujemo statično in v njih vidimo družbeno premoženje, s katerim upravljajo delavci v določeni temeljni organizaciji, potem gotovo ni vseeno, kakšen dohodek na tej osnovi v posameznem letu pridobijo, ali kolikšna je akumulacija, ki je povezana z razširjanjem tamkajšnje materialne osnove dela in ustvarjanjem rezerv. Opravka imamo torej z vpra¬ šanji donosnosti. V nekaterih primerih bo združevanje sredstev z delavci v drugi temeljni organizaciji dalo večjo akumulacijo kot pa njihova uporaba v okviru lastne temeljne organizacije, kar bo spodbujalo večje povezovanje v celotnem združenem delu. Ni pa rečeno, da bo takšno združevanje sredstev tudi rezulti- ralo v večjem dohodku prve temeljne organizacije, saj z njim ne bo treba tam pokrivati osebnih dohodkov delavcev v zvezi z njihovim tekočim delom. Končno je dohodek odvisen še od prilagoditve dejavnosti družbenim potrebam glede proizvodov in opravljenih storitev. Te potrebe se večinoma izražajo prek tržnega povpraševanja, kar pomeni, da je treba obseg, vrsto in kakovost proiz¬ vodov ali storitev prilagoditi zahtevam domačega in zunanjega trga. Kolikor temeljna organizacija ali delovna skupnost ne pridobiva svojega dohodka prek trga, pa je treba dejavnost prilagoditi odnosom, ki jih delavci samoupravno urejajo in o katerih odločajo v okviru samoupravnih interesnih skupnosti ali družbenopolitičnih skupnosti. V tej zvezi kaže opozoriti na to, da pridobivajo delavci v temeljni organizaciji dohodek kot družbeno priznanje za rezultate svojega in skupnega družbenega dela. Če potemtakem ne uspejo prodati svojih proizvodov, tudi ne pridobijo dohodka. In če so po sestavi proizvodnje neprilagojeni družbenim potrebam, pridobijo manjši dohodek, kot bi ga lahko ob sicer nespremenjenih okoliščinah. Gotovo je mogoče ob drugih nespreme¬ njenih okoliščinah pridobiti večji dohodek tudi z dvigovanjem cen. Vendar v tem ne moremo videti pravila. Delavci morajo poslovanje temeljne organiza¬ cije na trgu ali v samoupravno dogovorjeni družbeni delitvi dela skladno s svojo odgovornostjo do drugih delavcev v združenem delu usklajevati s skupnimi in¬ teresi in cilji, določenimi v samoupravnih sporazumih in dogovorih o temeljih načrtov, in z ekonomsko politiko, določeno v načrtih družbenopolitičnih skupnosti. 013 namen dohodka Pridobljeni dohodek je v načelu izvor sredstev za: a) zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb; b) zadovoljevanje osebnih potreb delavcev; c) zadovoljevanje poslovnih potreb tekočega značaja, v zvezi z modernizacijo in razširitvijo ter v zvezi z rezervami. Vendar se razlikujejo zahteve, ki se glede dohodka postavljajo pred temeljne organizacije gospodarskih dejavnosti, od zahtev, ki se postavljajo pred temeljne organizacije družbenih dejavnosti, zlasti pa pred delovne skupnosti. S skupnimi potrebami mislimo zlasti na tiste, ki so povezane s storitvami izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva, socialnega varstva in podobno; da bi jih bilo mogoče zadovoljiti, je treba zajeti del dohodka temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti ali osebnih dohodkov delavcev. Splošne družbene potrebe so pa povezane s storitvami družbenopolitičnih skupnosti, ki že spet zahtevajo zajetje dela dohodka temeljnih organizacij in delovnih skupnosti ali osebnih dohodkov delavcev. V prvem primeru se kot instrument zajemanja dohodka ali osebnih dohodkov pojavljajo prispevki in v drugem primeru davki. Za zadovoljevanje osebnih potreb delavcev so namenjeni osebni dohodki, potem ko so že zmanjšani za ustrezne zneske za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb; prav tako se s tem namenom pojavlja še sklad skupne porabe. Dohodek mora v vseh primerih biti izvor sredstev za zadovoljevanje teh potreb skladno s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori ali zakoni. Ni pa 19 nujno, da bi bil vedno tudi izvor sredstev za razširitev materialne osnove dela. Pri vseh delovnih skupnostih se namreč pojavlja kot pravilo, da dohodek ni izvor sredstev za razširitev materialne osnove dela, ker ta niso potrebna na istem mestu. 0 obsegu dela teh delovnih skupnosti namreč odločajo temeljne organizacije ali družbenopolitične in druge skupnosti. Nekaj podobnega pa utegnemo najti celo pri temeljnih organizacijah na področju družbenih dejav¬ nosti. Tudi tu je razširitev materialne osnove dela zadeva, o kateri se je treba dogovoriti z uporabniki storitev, in potemtakem ni nujno, da bi cene storitev ali povračila že sama po sebi omogočala tudi tisti del dohodka, ki bi bil izvor sredstev za razširitev materialne osnove dela. Toda pri delovnih skupnostih ni niti potrebe po oblikovanju rezervnega sklada ob razporejanju dohodka, med¬ tem ko ta potreba obstaja pri vseh temeljnih organizacijah ne glede na to, ali delujejo na področju gospodarskih ali na področju družbenih dejavnosti. 02 poslovni proces kot pogoj za pridobivanje dohodka 020 celovitost poslovnega procesa v delovni organizaciji Vsaka temeljna organizacija združenega dela se ukvarja le s povsem določeno dejavnostjo, ki je usmerjena k povsem določenim poslovnim učinkom, tj. proizvodom ali storitvam. Njena dejavnost je ne samo okvirno opredeljena, temveč tudi v vsakem trenutku omejena, čeprav jo je mogoče spreminjati. O takšni njeni dejavnosti govorimo kot o poslovnem procesu posamezne te¬ meljne organizacije. Njen poslovni proces pa je pogoj za pridobivanje dohodka. Poslovni proces je delovni proces. Tega pa si ni mogoče zamisliti brez njegovih neizogibno potrebnih prvin. Prvine (elementi) poslovnega procesa so: delovna sredstva, delovni predmeti, storitve drugih in delavci s svojo delovno silo in opravljenim delom. Nastopajo pa v takšni ali drugačni obliki pri vsakem poslovnem procesu; brez njih poslovni proces ni mogoč. Preden npr. pričnejo ustvarjati poslovne učinke (proizvajati ali opravljati storitve) in jih nato razpečevati, morajo delavci imeti tudi potrebna delovna sredstva in delovne predmete, a tudi možnost za angažiranje raznih tujih storitev, tj. morajo ob¬ stajati vse potrebne prvine celotnega procesa. Celotni poslovni proces torej vključuje tudi priskrbo in pripravljanje teh prvin za opravljanje dejavnosti temeljne organizacije. V sodobnem blagovno-denarnem gospodarstvu pa ni niti nabava delovnih sredstev, delovnih predmetov in storitev, niti ustvarjanje učin¬ kov in niti razpečava poslovnih učinkov izvedljiva brez denarja. Zato celotni poslovni proces vključuje tudi priskrbo denarja, ki se nato praviloma preoblikuje v delovna sredstva in delovne predmete in nato v poslovne učinke, dokler se končno ne pojavi spet v izhodiščni obliki, vendar praviloma v dru¬ gačnem znesku; povečanje prvotnih sredstev v obliki denarja pomeni že njihovo dodatno priskrbo, ki ji normalno sledi ne samo ponovna pretvorba v oblike stvari in pravic, temveč tudi zmanjševanje za najrazličnejše udeležbe v dohodku ali zgolj vračanje. Celotni poslovni proces potemtakem ne vključuje samo pojava blagovno-denarnih odnošajev, temveč tudi čistih finančnih odno- šajev. Iz povedanega povzemamo, da je celotni poslovni proces delovanje, pri katerem ob posredovanju blagovno-denarnih in čistih finančnih odnošajev nastopajo delovna sredstva, delovni predmeti, storitve in delavci z opravljenim delom, da bi bili ob njihovem združevanju ustvarjeni tisti poslovni učinki, na katere je pri njihovi razpečavi vezano pridobivanje dohodka. Vsaka temeljna organizacija se ne ukvarja posebej s priskrbo potrebnih delovnih sredstev in delovnih predmetov, niti posebej z razpečavo poslovnih učinkov, niti z vsemi takšnimi podrobnostmi, ki jih srečujemo pri finančnem poslovanju. Zato je celovitost poslovnega procesa mogoče dojeti le pri celotni delovni organizaciji, v katero je vključena posamezna temeljna organizacija združenega dela, ali v enoviti delovni organizaciji. Da bi razumeli členjenje te celovitosti in opredelitev posameznih poslovnih funkcij, je torej potrebno, da predhodno izhajamo iz enovite delovne organizacije. 021 opredelitev poslovnih funkcij v delovni organizaciji Celotni poslovni proces delovne organizacije je sestavljen iz posameznih stopenj, katerim ustrezajo delni poslovni procesi. Te moremo označevati tudi kot poslovne funkcije. Da bi delovna organizacija lahko ustvarjala poslovne učinke, morajo najprej v njenem okviru obstajati potrebne prvine celotnega poslovnega procesa. Pri vsakem poslovnem procesu je treba te prvine smotrno združiti, in sicer kakovostno, količinsko in časovno. Da bi bilo to možno, je pa potrebna najprej njihova priskrba in priprava za nastopanje. Izhodišče vsakega poslovnega procesa so delavci, ki v njem nastopajo s svojo delovno silo in opravljajo določeno delo. Pridobitev, priprava in varstvo delavcev v dani delovni organizaciji je vsebina tako imenovane kadrovske funkcije. Da bi delavci mogli opravljati svoje delo, pa jim je potrebna tehnična osnova dela, tj. delovna sredstva; priskrba, priprava, vzdrževanje in varstvo delovnih sredstev je vsebina tako imenovane tehnične funkcije. Toda kot prvine poslovnega procesa so potrebni še delovni predmeti in storitve. Priskrba, priprava in varstvo delovnih predmetov je vsebina tako imenovane nakupne funkcije; vanjo je vključena tudi priskrba dobršnega dela storitev, medtem ko se ostali njihov del pojavlja med prvinami poslovnega procesa iz drugih osnov, o katerih bomo govorili kasneje. Pripomniti še kaže, da je nabava širši pojem od nakupa. Nakup pomeni odmensko nabavo, tj. takšno nabavo, pri kateri se v eni smeri gibljejo prvine poslovnega procesa, v drugi pa zanje potrebna denarna sredstva. Nakup je v razmerah blagovno-denarnih odnošajev ne samo najbolj pogost, temveč večinoma celo izključen način nabave. Vendar se včasih pojavljajo tudi drugi načini. Končno je treba pripomniti, da sodi v nakupno funkcijo tudi vsa skrb za nabavljene delovne predmete od trenutka, ko so že v delovni organizaciji, a še ne nastopajo v svoji vlogi, do trenutka, ko so od možnostnih (potencialnih) prvin pretvorjeni v dejanske (efektivne). Ali z dru¬ gimi besedami, proces nabave vključuje npr. tudi skladiščenje možnostnih delovnih predmetov. Funkcija proizvodnje ali opravljanja storitev je nato osrednja poslovna funk¬ cija, pri kateri se prvine poslovnega procesa pretvarjajo v poslovne učinke. Označiti bi jo mogli tudi s splošnejšim izrazom funkcija ustvarjanja učinkov, vendar kaže že na tem mestu opozoriti na spremembo vsebine te poslovne funkcije, brž ko vzpostavljamo temeljne organizacije združenega dela ali delovne skupnosti; medtem ko je v enoviti delovni organizaciji ta poslovna funkcija osrednja, torej tudi nekakšno nasprotje npr. nakupni funkciji, prodajni funkciji ali finančni funkciji, moremo pri vsaki temeljni organizaciji ali delovni skupnosti govoriti o funkciji ustvarjanja učinkov, pa čeprav se ukvarja zgolj z nakupom in prodajo, financiranjem itd. Vendar o tem več kasneje. Oe se sedaj spet vrnemo na enovito delovno organizacijo, imamo pri tamkajšnji funkciji ustvarjanja učinkov opravka z delovanjem potrebnih prvin poslovnega procesa, pri čemer se pojavljajo proizvodi ali opravljene storitve kot poslovni učinki ce¬ lotnega poslovnega procesa. Vendar je treba upoštevati, da se različne prvine obnašajo različno. Neposredno se v proizvode pretvarjajo le delovni predmeti, in še ti ne v celoti. Druge prvine le sodelujejo pri tem pretvarjanju, same pa vsto¬ pajo v proizvode zgolj vrednostno. Prav tako vse prvine poslovnega procesa vstopajo v storitve kot poslovne učinke tega procesa zgolj vrednostno. Posa¬ mezni poslovni učinki tega procesa, tj. proizvodi ali storitve, morejo kasneje nastopati v isti delovni organizaciji spet kot prvine poslovnega procesa. Na primer delovna organizacija strojegradnje more uporabljati lastne proizvode kot delovna sredstva, v delovni organizaciji tekstilne industrije zapusti predil¬ nico predivo kot proizvod in se v tklanici pojavlja kot delovni predmet. Vendar imamo v vseh takšnih primerih opravka z nekakšno notranjo razpečavo in notranjo nabavo, torej z obema procesoma, s katerima je povezan proces proiz¬ vodnje. Končno je treba pripomniti, da v funkcijo ustvarjanja učinkov spada še notranji prevoz in vmesno skladiščenje, slednje zlasti, ker v gospodarski stvar¬ nosti iz povsem praktičnih razlogov pretvorba vmesnega proizvoda v prvino 21 poslovnega procesa ni vedno obravnavana prek procesov razpečave in nabave. Kot naslednjo je treba navesti prodajno funkcijo, katere vsebina je v varstvu in razpečavi proizvodov oziroma v razpečavi opravljenih storitev. Pri procesu razpečave se proizvodi ali storitve razporejajo med tiste, ki se zanje zanimajo. V razmerah blagovno-denarnih odnošajev pa se razpečava proizvodov ali storitev pojavlja kot prodaja. Ob prodaji delovna organizacija ugotavlja, ali je bila njena proizvodnja res smotrna in v kakšni meri je bila smotrna. Ce proiz¬ vodov ne more prodati, pač ni usmerila svoje dejavnosti tako, da bi zadovoljila družbene potrebe po njih. V razmerah blagovno-denarnih odnošajev pride delovna organizacija ravno s prodajo do potrebnega denarja za nove nakupe prvin poslovnega procesa in za izplačila najrazličnejših udeležb v dohodku, ki je bil pridobljen s temi poslovnimi učinki. Od prodaje je torej odvisno, ali bo trajno opravljala svoj celotni poslovni proces. Res pa ima prodaja nekoliko drugačne oblike pri tistih delovnih organizacijah, ki se ukvajajo z gospodarskimi dejavnostmi, in tistih, ki se ukvarjajo z družbenimi dejavnostmi. Pripomniti še kaže, da proizvajalna delovna organizacija utegne prodajati poleg lastnih proizvodov tudi odpadke, možnostne delovne predmete in delovna sredstva, vendar le izjemno. Trgovska delovna organizacija, nasprotno, kupuje blago, ki ni bilo nabavljeno zaradi predelave ali obdelave, temveč da bi bilo prodano v nespremenjeni obliki. Nakup in prodaja v odnošajih med proizvajal¬ nimi delovnimi organizacijami in trgovskimi delovnimi organizacijami odpadeta le v primeru pridobivanja skupnega prihodka. Vendar o tem več kasneje. Naj na tem mestu samo še pripomnimo, da v sklop prodajne funkcije končno sodi tudi vsa skrb za skladiščenje proizvodov od trenutka, ko so zreli za razpečavo, do trenutka, ko je ta dejansko opravljena. Končno imamo še finančno funkcijo, katere vsebina je v priskrbi, preoblikova¬ nju in vračanju sredstev ter preoblikovanju obveznosti do virov sredstev. Proces financiranja se prične s priskrbo začetnih sredstev v obliki denarja, nadaljuje se z njihovim preoblikovanjem v delovna sredstva in delovne predmete in kasneje proizvode, dokler se končno ne pojavijo spet v izhodiščni obliki, s čimer je omogočeno ponavljanje celotnega procesa. Procesi nakupa, ustvarjanja učinkov in prodaje bi brez financiranja v razmerah blagovno-denarnih odnošajev ne bili izvedljivi. Zato smo ga dolžni šteti med temeljne procese v delovni organi¬ zaciji. Mimo že omenjenega priskrbovanja in preoblikovanja denarnih sred¬ stev sodi v njegov okvir še vračanje sredstev v obliki denarja. Do sedaj smo govorili o členitvi zunanje vidnega poslovnega procesa na delne procese, ki smo jih označili kot poslovne funkcije. Toda to še niso vse poslovne funkcije, temveč le temeljne poslovne ali izvajalne funkcije. Zato si na kratko oglejmo še druge. Predvsem je treba odločati o vsej tisti dejavnosti, ki jo vsebuje zunanje vidni poslovni proces. To odločanje pa je sestavni del treh upravljalnih funkcij: funkcije načrtovanja, funkcije priprave izvajanja in funkcije nadziranja. Načrtovanje je na podlagi predvidevanja prihodnosti zasnovano določanje prihodnjega delovanja, ki obsega postavljanje ciljev poslovanja in nalog pri poslovanju, a tudi sredstev in postopkov za njihovo uresničevanje: v ta okvir spada tako dolgoročno ali strateško načrtovanje kot osnovno ali letno načrtovanje do operativnega načrtovanja. V okviru priprave izvajanja je treba naloge, ki so z operativnimi načrti po¬ stavljene po posameznih temeljnih poslovnih funkcijah, razčleniti na delovne naloge, ki jih morajo opraviti posamezni delavci. Priprava izvajanja obsega organiziranje izvajanja, koordiniranje izvajanja in motiviranje za izvajanje. Z nadzira nje m končno razumemo presojanje pravilnosti delovanja in odprav¬ ljanje nepravilnosti pri njem. Da bi lahko presojali pravilnost nečesa, moramo razpolagati z ustreznim sodilom pravilnosti. To je lahko dano z načrti, lahko’ z nalogi ali na kak drug način. Funkcija načrtovanja, funkcija priprave izvajanja in funkcija nadziranja so upravljalne funkcije, ki so od samega začetka razporejene v dva ločena dela upravljanja. Prvi del obsega družbenoekonomsko stran upravljanja in drugi del poslovno-tehnično stran upravljanja. Prvi del upravljanja je usmerjevalno upravljanje in pripada delavcem kot celoti ali njihovim organom, drugi del pa je uravnavajoče upravljanje in pripada poslovodnim delavcem in drugim na 22 vodstvenih položajih. Prvi del upravljanja imenujemo delavsko upravljanje ali samoupravljanje, drugi del pa ravnanje ali vodenje. Težišče prvega je v funkciji načrtovanja z ustreznim delom funkcije nadziranja, težišče drugega pa v funk¬ ciji priprave izvajanja z ustreznim delom funkcije nadziranja. Očitno torej drugo v okvirih, ki jih postavlja samoupravljanje, le zagotavlja, da zaradi delitve dela ločene delovne naloge posameznih delavcev ostanejo členi enotnega procesa uresničevanja ciljev in nalog celotne delovne organizacije. Da bi lahko odločali o vsej tisti dejavnosti, ki jo vsebuje zunanje vidni poslovni proces, pa moramo razp olagati z informacijami. Njihovo oblikovanje iz po¬ datkov je naloga informacijskih funkcij, in sicer funkcije obravnavanja podat¬ kov o preteklosti, funkcije obravnavanja podatkov o prihodnosti, funkcije nadziranja obravnavanja podatkov in funkcije analiziranja podatkov. Z obravnavanjem podatkov o preteklosti razumemo dejavnost, ki se ukvarja z zbiranjem, urejevanjem, začetnim obdelovanjem in prikazovanjem podatkov o preteklih poslovnih procesih in stanjih. Tu se pripravlja zlasti informacijska podlaga za odločanje pri nadziranju kot upravljalni funkciji. Z obravnavanjem podatkov o prihodnosti razumemo dejavnost, ki se ukvarja z zbiranjem, ure¬ jevanjem, začetnim obdelovanjem in prikazovanjem podatkov o prihodnjih po¬ slovnih procesih in stanjih. Opravka imamo torej s podobnimi stopnjami kot prej, le da se podatki nanašajo na prihodnost in ne na preteklost. To obrav¬ navanje podatkov pravzaprav zajema strokovno tehnično stran načrtovanja, kjer se pripravlja informacijska podlaga za odločanje pri načrtovanju kot upravljalni funkciji. Z nadziranjem obravnavanja podatkov razumemo preso¬ janje pravilnosti in odpravljanje nepravilnosti pri njem. Ne ukvarjamo se torej s pravilnostjo poteka temeljnih poslovnih ali izvajalnih funkcij, temveč s pra¬ vilnostjo njihovega odražanja v podatkih in s pravilnostjo preoblikovanja po¬ datkov v informacije. Končno je z analiziranjem podatkov treba razumeti presojanje ugodnosti (bonitete), ki jo izražajo, in iskanje izboljšav kot podlage za usmerjanje prihodnjega delovanja. Analiziranje v tem smislu je strokovno tehnična priprava bodisi načrtovanja ali nadziranja kot upravljalnih funkcij. Kot smo prej tri upravljalne funkcije povezali v dva ločena dela upravljanja, moremo tudi sedaj štiri informacijske funkcije povezati v nekaj posebnih spletov, s katerimi se ukvarjajo ločene službe. Prvi izredno pomembni splet informacijskih funkcij je tisti, ki ga zaobsega računovodska služba, drugi izredno pomembni splet informacijskih funkcij pa je tisti, ki ga zaobsega načrtovalno-analitska služba. Vendar ne smemo pozabiti še različnih drugih služb, ki se ukvarjajo z nadaljnjimi spleti informacijskih funkcij; naj navedemo npr. samo pravno službo, službo za samoupravno informiranje ali posebej vzpostavljeno tehnično osnovo za obravnavanje podatkov, ki jo najdemo v tako imenovanem računskem centru. Tako smo na kratko predstavili poslovne funkcije, ki se pojavljajo v enoviti delovni organizaciji kot zaokroženi gospodarski celoti. Da ponovimo; govorili smo o šestih temeljnih poslovnih ali izvajalnih funkcijah, o treh upravljalnih funkcijah in o štirih informacijskih funkcijah, kar je prikazano na sliki 1. Poslovne funkcije v delovni organizaciji 23 Sbka1 Brž ko imamo pred očmi posamezno temeljno organizacijo ali delovno skupnost, pri njej nimamo več vseh teh 13 poslovnih funkcij. Neločljivi del vsake temeljne organizacije ali delovne skupnosti so le upravljalne funkcije, ki se nanašajo nanjo, medtem ko se sicer ukvarja le z delom drugih funkcij, čeprav je ravno zaradi kake druge poslovne funkcije bila vzpostavljena. 022 razčlenitev delovne organizacije na temeljne organizacije združenega dela in delovne skupnosti Predvsem smo že poudarili, da je temeljna organizacija združenega dela delovna celota in izhodiščna samoupravna enota, ne pa že gospodarska celota. Za vzpostavljanje temeljne organizacije je potrebno, da so izpolnjeni trije temeljni pogoji hkrati. To je: 1) da je delovna celota; 2) da je režultat skupnega dela v tej delovni celoti mogoče samostojno vred¬ nostno izraziti v delovni organizaciji ali na trgu; 3) da lahko delavci v tej delovni celoti uresničujejo svoje družbenoekonomske in druge samoupravne pravice. Prvo pomeni, da morajo biti delavci v temeljni organizaciji združenega dela neposredno povezani z enotnim delovnim procesom, da so s tem pri delu med seboj odvisni, a tudi, da dosegajo skupen rezultat dela. Pri delovni celoti gre za enoten delovni proces z delavci v tej celoti, medtem ko gre pri delovni organiza¬ ciji za celovit poslovni proces, sestavljen iz več delovnih celot. Delovna celota je tehnološko pogojena. Njena velikost ne more biti omejujoč dejavnik, razen če zaradi nje nastopijo ovire pri drugih pogojih. Prav tako ni mogoče postaviti načela, da naj bo temeljna organizacija čim manjša celota, ali da naj bo raz- mestitveno opredeljena. Ker je tehnološka celota vezana na delovna sredstva, tudi ni mogoče sprejeti načela, da je vsaka izmena v proizvodnji posebna te¬ meljna organizacija. Podrobnejše tehnološke opredelitve temeljne organizacije, ki bi jo bilo mogoče uporabiti v vseh primerih, pa ni mogoče podati. Drugo pomeni, da je rezultat skupnega dela v temeljni organizaciji mogoče izmeriti ne samo količinsko, temveč tudi vrednostno, temeljna organizacija mo¬ ra biti usposobljena ustvarjati prihodke s prodajo na trgu ali v okviru delovne organizacije, s svobodno menjavo dela, z udeležbo v skupnem prihodku ali skupnem dohodku, s temi prihodki pa pridobivati dohodek. Sposobnost temelj¬ ne organizacije za razširitev ne more biti omejujoč dejavnik, razen če zaradi nje nastopijo težave pri pripravljenosti delavcev, da bi vzpostavili temeljno organizacijo brez takšne sposobnosti v sedanjosti ali v prihodnosti. Glavna ločnica med temeljno organizacijo in delovno skupnostjo, ki se ukvarja z admi- nistrativno-strokovnimi in pomožnimi opravili v zvezi z upravljanjem, je prav¬ zaprav ravno v izmerljivosti rezultata skupnega dela. Tretje pomeni, da mora temeljna organizacija omogočati delavcem, da opravljajo vlogo nosilca samoupravljanja ne samo v njenem okviru, temveč v družbi kot celoti. Delavci morajo biti sposobni spremljati ne samo uporabo dohodka, temveč tudi sredstev temeljne organizacije v lastnem okviru, v delov¬ ni organizaciji, v sestavljeni organizaciji združenega dela, v bankah, a tudi dru¬ god. Če je število delavcev v temeljni organizaciji premajhno, te možnosti seveda ni. Temeljna organizacija z organizacijskega vidika ni mini delovna organizacija. Šele več temeljnih organizacij sestavlja delovno organizacijo z vsemi poslovnimi funkcijami. Čeprav v n ačeju pripadajo vsaki temeljni organizaciji vse uprav¬ ljalne funkcije, ki se nanašajo nanjo, se le zaradi razlogov racionalnosti dolo¬ čene odločitve sprejemajo po samoupravni poti prek delegatov šele na ravni delovne organizacije. Nasprotno pa temeljne poslovne funkcije in informacijske funkcije že od samega začetka ne najdemo več pri vsaki temeljni organizaciji združenega dela v celoti. V delovni organizaciji kot gospodarski celoti obstajajo npr. vse temeljne poslovne funkcije, tj, kadrovska funkcija, tehnična funkcija, nakupna funkcija, 24 funkcija ustvarjanja učinkov (funkcija proizvodnje ali opravljanja storitev), prodajna funkcija in finančna funkcija. Proizvajalna temeljna organizacija se nasprotno neizbežno ukvarja s pripadajočim delom funkcije proizvodnje, trgovska temeljna organizacija pa z nakupno in prodajno funkcijo, medtem ko je izvajanje drugih temeljnih poslovnih funkcij lahko prepuščeno delovni skupnosti na ravni delovne organizacije ali drugi temeljni organizaciji; prva možnost je uporabljena v zvezi z izvajanjem kadrovske in finančne funkcije in druga možnost v zvezi z izvajanjem tehnične funkcije, zlasti glede vzdrževanja delovnih sredstev. Prav tako v delovni organizaciji kot gospodarski celoti ob¬ stajajo npr. vse informacijske funkcije, ki so navadno vključene v delovanje računovodske, načrtovalno-analitske službe in drugih strokovnih služb. Z njimi se sicer lahko v celoti ali vsaj delno ukvarjajo tudi v temeljni organizaciji, ki ima kot svoje izhodišče del funkcije proizvodnje ali opravljanja storitev oziroma nakupno in prodajno funkcijo. Vendar je pogostejša rešitev, da se z njimi ukvarjajo delovne skupnosti na ravni delovne organizacije ali druge temeljne organizacije; prva možnost je npr. uporabljena v zvezi z računovodsko ali načrtovalno-analitsko službo, druga pa v zvezi z računskim centrom. Zaznamo torej posebnosti temeljne organizacije združenega dela: ne ukvarja se z vsemi poslovnimi funkcijami, ki so opredeljene z vidika gospodarske celote, toda vse so neposredno ali posredno usmerjene in pod nadzorom delavcev v njej. Če želimo v pravi luči osvetliti temeljno organizacijo, je treba poudariti, da vse te poslovne funkcije kot tudi dohodek in sredstva naša ustava ne pove¬ zuje s temeljno organizacijo združenega dela kot »institucijo«, temveč z zdru¬ ženimi delavci v temeljni organizaciji. Temeljna organizacija je samo »samoupravna institucija«, v kateri postane delavec, ki združuje svoje delo z delom drugih delavcev na družbenih sredstvih, združen delavec in »uporablja« temeljno organizacijo kot samoupravno institucijo za uveljavljanje svojih interesov in za upravljanje s poslovanjem, dohodkom in sredstvi ne samo v njenem okviru, temveč v družbi kot celoti. Temeljne organizacije združenega dela v primerjavi z nekdanjimi organiza¬ cijskimi enotami delovnih organizacij, za katere je bil posebej ugotovljen uspeh, ne bi smele pomeniti samo novo sociološko kvaliteto, temveč tudi novo ekonom¬ sko kvaliteto. Po vzpostavitvi temeljnih organizacij naj bi bilo gospodarjenje v posamezni enoti združenega dela boljše, kot bi bilo brez vzpostavitve temelj¬ nih organizacij, vendar to boljše gospodarjenje ne bi smelo hkrati vplivati na poslabšanje gospodarjenja v drugih enotah združenega dela. Cilji izboljšanja gospodarjenja v temeljni organizaciji združenega dela morajo biti zastavljeni tako, da jih delavci, ki so vključeni vanjo, občutijo kot svoje cilje ter si prizadevajo, da bi jih ostvarili. Če je bil v preteklosti znesek osebnih dohodkov in na novo oblikovanega sklada skupne porabe v povprečju na delav¬ ca majhen, je kot cilj izboljšanja gospodarjenja v temeljni organizaciji lahko postavljeno njegovo povečanje. Ta cilj pa seveda ne bi smel biti povezan prepro¬ sto s spremembo delitvenega razmerja v tem smislu, da bi v prihodnosti večji odstotek čistega dohodka odpadel na osebne dohodke in sklad skupne porabe in manjši odstotek na rezervni sklad in poslovni sklad, tj. akumulacijo. Če je v pre¬ teklosti ob zadovoljivem znesku osebnih dohodkov in na novo oblikovanega sklada skupne porabe v povprečju na delavca bila majhna akumulacija glede na vložena sredstva, je kot cilj izboljšanja gospodarjenja v temeljni organizaciji lahko postavljeno izboljšanje tega koeficienta. S tem se v večji meri zagotavlja trajnost dela temeljne organizacije in socialna varnost tamkajšnjih delavcev, a tudi razvoj temeljne organizacije. Nikakor pa tako postavljeni cilj ne bi smel pomeniti zamrznitve zneska osebnih dohodkov in novo oblikovanega sklada skupne porabe v povprečju na delavca, saj v takšnem primeru delavci ne bi bili neposredno zainteresirani, da bi ga ostvarili. Tako postavljeni cilj bo uresničen le, če bo njegovo uresničevanje povezano tudi s povečanjem osebnih dohodkov in sklada skupne porabe na delavca, čeprav ob manjši stopnji in ob spreme¬ njenem delitvenem razmerju v prid odstotka za akumulacijo. V pogojih inflacije je kot cilj izboljšanja gospodarjenja v temeljni organizaciji mogoče jemati tudi ohranjanje realnega zneska osebnih dohodkov in sklada skupne porabe na delavca, kar pomeni ustrezno nominalno povečanje tega zneska, toda 25 ponovno kaže opozoriti, da takšen cilj ne sme iti na škodo koeficienta akumu- lacije na vložena sredstva, ker bi ob sicer nespremenjenih okoliščinah takšna rešitev pomenila siromašenje reprodukcijske sposobnosti temeljne organizacije. Vsi drugi cilji izboljšanja gospodarjenja v temeljni organizaciji so pa podrejeni pravkar obravnavanim ciljem. Takšnih ožjih ciljev je lahko zelo veliko in se gibljejo od izboljšanja kakovosti in količine proizvodov do modernizacije samega proizvodnega procesa. Težnja po boljšem gospodarjenju pa ni samo v ozadju vzpostavljanja temeljnih organizacij, temveč tudi v ozadju njihovega združevanja v delovno organizacijo in sestavljeno organizacijo združenega dela. Cilje združitve temeljnih orga¬ nizacij v delovno organizacijo in v sestavljeno organizacijo združenega dela je treba povezovati s skupnim interesom pri pridobivanju in razporejanju dohodka oziroma v razvoju. Delavci, ki so vključeni v temeljno organizacijo, le tedaj občutijo potrebo po združitvi v višje organizacijske oblike združenega dela, če s tem lahko bolje zadovoljujejo potrebe, zaradi katerih so se vključili v temeljno organizacijo, kot bi to bilo mogoče v okviru posamezne temeljne organizacije ali v okviru delovne organizacije, ki jo sestavljajo temeljne orga¬ nizacije. Kakšen značaj pa ima delovna organizacija? Delovna organizacija je gospodarska celota in obvezna organizacijska oblika združenega dela. Po zakonski opredelitvi je samostojna samoupravna orga¬ nizacija delavcev, povezanih s skupnimi interesi pri delu in organiziranih v temeljne organizacije v njeni sestavi ali neposredno povezanih z enotnim delovnim procesom. Delovna organizacija je lahko sestavljena iz več temelj¬ nih organizacij ali pa nima v svojem okviru nikake posebne temeljne organi¬ zacije, pri čemer ima sama položaj, pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so sicer značilne za temeljno organizacijo. Ker temeljne organizacije ne morejo obstajati izven delovne organizacije, moremo šteti delovno organizacijo kot edino v vseh razmerah obvezno organizacijsko obliko združenega dela. Šteje se, da so delavci povezani s skupnimi interesi pri delu v delovni organizaciji, kadar je njihov delež v poslovanju delovne organizacije pogoj, da bi delovna organizacija mogla' z delom, ki ga opravljajo delavci v njej, uresničevati dejavnost, za katero je bila ustanovljena. Če je delovna organizacija sestavljena iz več temeljnih organizacij, pa vidimo njihove interese za združevanje v: a) skupnem opravljanju določenih funkcij, npr. nakupne, prodajne, tehnično- vzdrževalne, finančne itd.; b) usklajevanju dejavnosti posameznih temeljnih organizacij, ki vodi k boljšim gospodarskim rezultatom. V vsakem primeru so torej skupni interesi povezani z doseganjem določenih ciljev posameznih temeljnih organizacij, ti pa s težnjo po boljšem gospodarjenju v okviru posamezne temeljne organizacije. Če gledamo na delovno organizacijo kot gospodarsko celoto, se v njenem okviru pojavljajo vse temeljne poslovne funkcije, vse informacijske funkcije in vse upravljalne funkcije. Vendar je v primeru, ko je delovna organizacija sestavljena iz več temeljnih organizacij, njihova porazdelitev specifična. Različne temeljne poslovne funkcije lahko pripadajo različnim temeljnim organizacijam v okviru delovne organizacije ali deloma delovnim skupnostim v njej; isto velja za informacijske funkcije, kar pomeni, da šele v delovni organizaciji kot gospodarski celoti dobimo vse te funkcije v popolnosti. Kar se tiče upravljalnih funkcij, pa velja, da so vključene v vse temeljne organizacije in le po samoupravni poti prek delegatov poteka odločanje na ravni delovne orga¬ nizacije. Ker je izhodišče upravljanja v temeljni organizaciji, lahko delovno organizacijo s sociološkega vidika označujemo kot nadsistem, temeljne orga¬ nizacije pa kot sisteme. Toda ker je šele delovna organizacija gospodarska celota, lahko z ekonomskega vidika označujemo delovno organizacijo kot sistem in temeljne organizacije kot podsisteme. Ker pa je vsak podsistem sam zase mogoče proučevati kot sistem, vsak nadsistem pa na višji ravni samega za sebe spet kot sistem, takšna razdelitev ni bistvena. 26 023 združevanje delovnih organizacij v sestavljene organizacije združenega dela Do sedaj smo delovno organizacijo predstavljali kot zaključeno gospodarsko celoto. Dejstvo pa je, da se delovne organizacije lahko združujejo v sestavljene organizacije združenega dela. Kakšen značaj imajo te? Če smo temeljno organizacijo predstavili kot delovno celoto in izhodiščno samoupravno enoto, delovno organizacijo kot gospodarsko celoto in obvezno organizacijsko obliko združenega dela, lahko predstavimo sestavljeno orga¬ nizacijo združenega dela kot delno združbo gospodarskih celot in interesno celoto združenega dela. Organizira se pa: a) z združitvijo delovnih organizacij, ki so med seboj povezane s proizvodnjo surovin, s priskrbovanjem energije, reprodukcijskim materialom, polproizvodi oziroma deli obdelave, proizvodi ter s prometom blaga in storitev; b) z združitvijo delovnih organizacij, ki delajo in proizvajajo v osnovi enake vrste proizvodov, oziroma, ki opravljajo enake vrste storitev, če zagotavlja njihova združitev uvedbo bolj razvite tehnično-tehnološke osnove dela v združenih organizacijah ter takšno delitev dela, ki omogoča njihovo speciali¬ zacijo, s tem pa tudi večjo proizvodnost družbenega dela; c) z združitvijo delovnih organizacij, ki proizvajajo različne proizvode ali opravljajo različne storitve, da bi ustvarile skupni dohodek in druge določene skupne interese. V prvem primeru imamo opravka z navpično povezanostjo dejavnosti, tj, z zaporednimi delovnimi organizacijami, v drugem primeru pa z vodoravno povezanostjo dejavnosti, tj, z vzporednimi delovnimi organizacijami. Tudi sestavljena organizacija združenega dela je samoupravna organizacija delavcev, podobno kot delovna organizacija ali temeljna organizacija. Tudi sedaj so akterji delavci, ki pa uporabljajo delovne organizacije kot samoupravne institucije pri vzpostavljanju sestavljene organizacije združenega dela. Medtem ko se temeljna organizacija mora vključiti v delovno organizacijo, in to le v eno samo delovno organizacijo, se delovna organizacija zgolj lahko vključi v se¬ stavljeno organizacijo združenega dela, in sicer ne samo v eno, temveč celo v več različnih. Medtem ko delovna organizacija nastaja s popolno združitvijo vseh temeljnih organizacij, ki so jo ustanovile, tega ne moremo več trditi za sestavljeno organizacijo združenega dela. Ta nastaja lahko tudi z zgolj delno združitvijo delovnih organizacij, ki so jo ustanovile. Ravno zaradi tega pa se delovne organizacije lahko združujejo v več sestavljenih organizacij združenega dela. Dejavnost posamezne sestavljene organizacije združenega dela vidimo v dejavnosti tistih temeljnih organizacij kot sestavnih delov prvotnih delovnih organizacij, ki so v poslovnem procesu medsebojno povezane, v skupno vzpo¬ stavljeni dejavnosti nove delovne organizacije in v dejavnosti delovne skupnosti v sestavljeni organizaciji združenega dela. Sestavljena organizacija združenega dela torej ni nreprost seštevek vseh delovniTTorganizacii. tamkajšnji h delavcev. sredstev, dohodka itd , temveč le seštevek tistih Helnv, ki so pnvp7am.e.slnipni l11 jnTeresom na takšni sestavljeni celoti— in k-i- pr e k nj n dosegajo - t u d - i boljše rezultate. V sestavljeni organizaciji združenega dela delavci skupaj načrtujejo razvoj, določajo medsebojne odnose pri skupnem poslovanju, pridobivanju in razpo¬ rejanju dohodka, izboljšujejo pogoje dela in organizirajo opravljanje denarnih in bančnih poslov. Cilj združitve delovnih organizacij v sestavljeno organizacijo združenega dela je med drugim zlasti takšna samoupravna koncentracija družbenih sredstev, ki ustvarja ugodnejše možnosti za razširitev interesne celote. Glede osebnih dohodkov in sklada skupne porabe na delavca pa je pri takšnih združitvah treba zagotoviti večjo gotovost za njihovo trajno rast, kot je to mogoče zagotoviti v okviru posamezne delovne organizacije. Usmerjanje sredstev v tiste dele interesne celote, kjer je mogoče pričakovati najvišji koefi¬ cient akumulacije na vložena sredstva, premaguje zaprtost posameznih temeljnih organizacij. Delavci, ki presojajo vse možne odločitve skozi prizmo 27 tistega dela dohodka, ki ga sami prisvajajo, pričakujejo od takšnega združe- vanja dela in sredstev več, kot bi mogli pričakovati v primeru uporabe sredstev v lastni organizaciji združenega dela. Tovrstni sinergijski učinek je potemtakem spet mogoče presojati z vidika neposrednega interesa delavcev, ki so vključeni v temeljno organizacijo združenega dela. 024 vprašanja razmestitve temeljne organizacije združenega dela Če govorimo o razmestitvi temeljne organizacije združenega dela, mislimo na prostor v gospodarsko-geografskem ali tehnološko-topološkem smislu, na ka¬ terem opravlja svojo dejavnost. S prvega vidika govorimo o širši (makro) raz¬ mestitvi, z drugega vidika pa o ožji (mikro) razmestitvi. Vprašanja razmestitve se pojavljajo v največji meri tedaj, ko je treba odločiti, na katerem gospodarsko-geografskem področju ali v katerem kraju bo nova temeljna organizacija ter katero zemljišče ji bo dodeljeno. Kasneje se vprašanja razmestitve pojavljajo bolj v zvezi s presojanjem, ali je razmestitev kake te¬ meljne organizacije ugodna, ali nasprotno neugodna. Seveda se pa sčasoma utegnejo spremeniti tiste razmere, ki so nekoč odrejale prvotno razmestitev. Tako se more prvotno ugodna razmestitev spremeniti v neugodno ali vsaj manj ugodno, kar ima svoj odraz tudi na dohodku. Zato si oglejmo, kako presojamo razmestitev in katere okoliščine vplivajo nanjo. Dejavnike širše razmestitve proizvajalnih temeljnih organizacij moremo razde¬ liti na gospodarske in negospodarske. Med prvimi so trg, vir surovin, vir ener¬ gije, razpoložljivost delavcev in možnost prevoza. Med drugimi pa zaznamuje¬ mo dejavnike političnega, strateškega, zdravstvenega in varnostnega značaja. Ti dejavniki razmestitve niso vedno enako pomembni. Prav tako ni nujno, da bi moral odločevati le posamezen izmed naštetih. Za vsemi gospodarskimi dejavniki razmestitve se pravzaprav skrivajo prevozni stroški, ki nastanejo zaradi prevoza proizvodov do trga, surovin in energije do temeljne organizacije ali celo delavcev med njihovim bivališčem in temeljno organizacijo. Neprimerna razmestitev potemtakem povzroča večje prevozne stroške. Kljub temu ima še vsak izmed gospodarskih dejavnikov svoje posebno¬ sti, ki delujejo na sodbo o primernosti ali neprimernosti kake širše razmestitve temeljne organizacije. Oddaljenost trga proizvodov povzroča včasih težave zaradi posebnosti samih proizvodov, ki so morda hitro pokvarljivi in ne prenašajo daljšega prevoza; zlasti velja to za nekatera živila. Vendar razvoj sodobnih hladilnih naprav v skladiščih in prevoznih sredstvih, kakor tudi konzerviranja, zmanjšuje prvotni vpliv tega dejavnika. Oddaljenost vira surovin prav tako včasih povzroča težave zaradi posebnosti surovin, ki se morda hitro kvarijo, zavzamejo pri prevozu veliko prostora, imajo pa nizek odstotek izkoristka. Vir energije je pomemben dejavnik razmestitve le pri tistih temeljnih organiza¬ cijah, ki so v veliki meri odvisne od nje; večinoma pa so dandanes dane možnosti cenenega prenosa električne energije, zaradi česar ta dejavnik razmestitve že spet ni več toliko pomemben. Razpoložljivost delavcev kot dejavnik razmestitve deluje v dveh različnih smereh. Mnoge temeljne organizacije so npr. v večjih mestih ravno zaradi tega, ker je tamkaj lažje priti do strokovnih delavcev. Vendar je v drugih primerih nujno poprej upoštevati, ali so na razpolago nekvalificirani in polkvalificirani delavci; z njimi pa ni mogoče računati v večjih mestih, pač pa v manj razvitih področjih. Prevoz kot dejavnik razmestitve ni pomemben samo zaradi prevoznih stroškov, temveč tudi zaradi prevoznih poti ter vrste in zmogljivosti prevoznih sredstev. S tega vidika je najprimernejša razmestitev tista, ki je najbližja dobrim prevoznim potem ter tistim prevoznim sredstvom, ki so ali cenejša ali hitrejša, kar pač zahteva dejavnost temeljne organizacije. Pomembnejše so tudi mož- 28 nosti za vključitev lastnih prevoznih sredstev v javno omrežje, npr. z industrij¬ skimi tiri, kajti tako odpade pretovarjanje. V negospodarskih dejavnikih razmestitve se pa skrivajo prav različni interesi. Strateški razlogi npr. narekujejo, da določene proizvajalne temeljne organiza¬ cije niso razmeščene ob meji temveč v notranjosti države, izven naselij in prometnih vozlišč. Zdravstveni razlogi npr. zahtevajo, da so odmaknjene od naselij tiste temeljne organizacije, ki povzročajo večje količine škodljivih odpadnih plinov itd. Do sedaj smo govorili o širši razmestitvi proizvajalnih temeljnih organizacij. Na širšo razmestitev trgovskih in storitvenih temeljnih organizacij pa v glav¬ nem vpliva le obstoj trga ali družbenih potreb, ki se zadovoljujejo lahko mimo trga; zadnje velja za nekatere temeljne organizacije, ki delujejo na področju družbenih dejavnosti. Trgovske temeljne organizacije na drobno so npr, navadno tudi v najmanjših mestih in naseljih. To velja zlasti za tiste, ki se ukvarjajo z nakupom in prodajo stvari dnevnega in obdobnega povpraševanja. Specializirane trgovske organizacije in velike blagovnice so, nasprotno, le v več¬ jih mestih. Prav tako so trgovske organizacije na debelo navadno le v večjih mestih. Dejavniki ožje razmestitve temeljnih organizacij so končno npr. zemljišče, ki mora ustrezati gradbenim zahtevam, bližina industrijske in pitne vode, bližina stanovanjskega naselja in možnost razširitve v prihodnosti. 025 gospodarski smoter in cilji poslovnega procesa Gotovo je z naturalnega vidika smoter poslovnega procesa v tem, da temeljna organizacija združenega dela proizvaja določene stvari ali opravlja določene storitve, po katerih obstaja družbena potreba. Ce ne bi proizvajala takšnih stvari ali opravljala takšnih storitev ali vsaj sodelovala pri njihovem izročanju na mestih, kjer obstaja povpraševanje po njih kot izraz družbenih potreb, ne bi imela nikakega pomena. Toda za njene delavce tako opredeljen smoter poslovnega procesa neposredno ni zanimiv.. Zanje je proizvodnja stvari ali opravljanje storitev, po katerih obstaja družbena potreba, le sredstvo za doseganje drugačnega smotra — najprej primernih osebnih dohodkov in sklada skupne porabe, gledano dolgoročno pa še povečanje drugih skladov, ki zagotav¬ ljajo obstoj in razvoj temeljne organizacije in s tem njihovo lastno socialno varnost in rast življenjske ravni. Toda delavci si ne zadovoljujejo potreb le s svojimi osebnimi dohodki in skladom skupne porabe. Poleg tako imenovanega zadovoljevanja osebnih potreb moramo upoštevati še zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb. Takšno zadovoljevanje potreb pa omogoča le dohodek kot celota. Z vre dnostnega vidika je torej smoter poslovnega procesa pridobivanje dohodka, ki je izvor sredstev za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb, osebnih potreb in poslovnih potreb, zlasti v zvezi z moderni¬ zacijo in razširitvijo ter v zvezi z rezervami. Smoter poslovnega procesa z naturalnega vidika ni vedno skladen s smotrom poslovnega procesa z vrednostnega vidika. Ustvarjanje učinkov, ki so v skladu z družbenimi potrebami, in pridobivanje dohodka sta res drug drugemu pogoj. To je zlasti očitno, če ju proučujemo dolgoročno; ni mogoče pridobiti dohodka brez proizvodnje stvari ali opravljanja storitev, s katerimi je zadoščeno druž¬ benim potrebam, a tudi sama proizvodnja stvari ali opravljanje storitev zaradi zadovoljevanja družbenih potreb ne bo zanimiva za temeljno organizacijo, če pri tem ne bo imela primernega dohodka. Toda če dejavnost v skladu z druž¬ benimi potrebami po proizvodih in storitvah ter pridobivanje primernega dohodka proučujemo kratkoročno, je njuna medsebojna pogojenost marsikdaj skrita v borbi različnih koristi, ki jih zrcalita. Medtem ko širša družbena korist včasih podčrtuje prvo na škodo drugega, ožja korist delavcev včasih podčrtuje drugo na škodo prvega. Smotru poslovnega procesa z vrednostnega vidika morajo biti podrejeni vsi cilji, ki so postavljeni pri poslovnem procesu. Cilji so postavljeni v zvezi s prvinami poslovnega procesa, poslovnimi učinki ali posameznimi procesi na več ravneh, 29 tako da cilj na nižji ravni izhaja iz ustreznega cilja na višji ravni. Pri postavljanju ciljev je seveda treba upoštevati tudi obrnjeno pot. Sicer so pa cilji pri poslovnem procesu lahko takšni, a) da se medsebojno dopolnjujejo, ko ostvarjanje posameznega cilja pomaga ostvariti ša kak drug cilj; b) da si medsebojno nasprotujejo, ko ostvarjanje posameznega cilja preprečuje ostvariti še kak drug cilj; c) da so medsebojno neodvisni, ko ostvarjanje posameznega cilja ne vpliva na ostvarjanje kakega drugega cilja. Kot primer ciljev pod a) naj navedemo povečanje obsega prodaje in razširitev proizvodnih zmogljivosti. Kot primer ciljev pod b) naj navedemo povečanje obsega prodaje na tujem trgu in ob nespremenjenem obsegu proizvodnje še povečanje obsega prodaje na domačem trgu. Kot primer ciljev pod c) pa naj navedemo povečanje obsega prodaje in zmanjšanje zalog materiala. V točkah 022 in 023 smo že pojasnili nekaj konkretnih ciljev pri združevanju več temeljnih organizacij združenega dela v delovno organizacijo in pri združevanju več delovnih organizacij v sestavljene organizacije združenega dela. Skupni imenovalec vseh teh ciljev pa je vedno treba videti v povezavi s pridobivanjem dohodka kot gospodarskega smotra poslovnega procesa. 03 vrste temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti 030 možni pristopi k razvrščanju temeljnih organizacij združenega dela Temeljne organizacije združenega dela lahko razvrščamo na različne načine. Nekatere izmed njih smo celo že upoštevali pri dosedanjih razglabljanjih. Glede na to, s katerim področjem dejavnosti se ukvarjajo, moremo razlikovati: aa) temeljne organizacije na področju gospodarskih dejavnosti; ab) temeljne organizacije na področju družbenih dejavnosti. V točki 011 smo že podrobneje pojasnili, katere dejavnosti so po nomenklaturi uvrščene v prvo in katere v drugo skupino, s tem pa tudi, kdaj govorimo o te¬ meljnih organizacijah prve in kdaj o tistih druge skupine. Če bi še uporabljali staro izrazoslovje, bi lahko rekli, da so prve vključene v podjetja in druge v za¬ vode. Pri temeljnih organizacijah iz prve skupine so vedno pomembni gospo¬ darsko pridobitni cilji, medtem ko so pri drugih pomembni predvsem drugi cilji; tiste iz prve skupine nastopajo s svojimi poslovnimi učinki v večji meri na trgu, medtem ko se tiste iz druge skupine izključno dogovarjajo z uporabniki; tiste iz prve skupine praviloma poslujejo v pogojih tveganja, medtem ko je trajnost poslovanja tistih iz druge skupine v znatni meri zagotovljena; tiste iz prve skupine morajo same skrbeti za nenehen razvoj in širjenje, medtem ko to ni nujno za tiste iz druge skupine; pri tistih iz prve skupine je v okviru razpo¬ rejanja čistega dohodka zelo pomembna akumulacija, medtem ko pri tistih iz druge skupine ni. Glede na to, da pri družbenoekonomskih razmišljanjih vedno jemljemo temeljne organizacije kot izhodišče, čeprav v nekaterih primerih formalno ne obstajajo in se delavci ne vključujejo v združeno delo prek njih, moremo razlikovati še: ba) prave temeljne organizacije združenega dela; bb) enovite delovne organizacije in delovne skupnosti. Vendar imamo sedaj opravka zgolj s pojasnjevanjem razširjenega pomena določenega izraza, ki ga uporabljamo v govoru in pisanju, ne pa s pravim razvrščanjem temeljnih organizacij, pojmovanih v smislu zakona. Glede na velikost bi mogli razlikovati še: ca) velike temeljne organizacije; cb) male temeljne organizacije. Vprašanje velikosti pa moremo osvetljevati z ekonomskega ali sociološkega vidika. V prvem primeru je glavno sodilo pri uvrščanju temeljnih organizacij v obsegu njihovih sredstev, v številu njihovih delavcev, a tudi v znesku nji¬ hovega dohodka. V načelu naj bi imela temeljna organizacija vedno čim ugodnejšo razsežnost. Prevelike temeljne organizacije imajo v danih razmerah mnogokrat težave s prodajo proizvodov na trgu; zaradi tega ne morejo v celoti izrabiti svojih zmogljivosti, kar povzroča večje stroške na enoto proizvoda, kot bi znašali oh popolnejši izrabi zmogljivosti. Njihova akumulacija je potemtakem manjša, kot bi mogla biti, če bi bile manjše. Nasprotno pa premajhne temeljne organizacije, ki poslujejo ob ugodnih razmerah na trgu, ne morejo proizvesti dovolj proizvodov. Zaradi tega zamudijo akumulacijo, ki bi jo ob večjih zmogljivostih mogle imeti. Vendar smo pri tem opisu izhajali iz nekakšnih »danih« razmer. Brž ko se te razmere spremene, je seveda tudi sodba o razsežnosti kake temeljne organizacije lahko povsem drugačna. Pri proučevanju najprimernejše (optimalne) velikosti temeljne organizacije je treba zasledovati gibanje stroškov in prodajne cene na enoto poslovnega učinka, kakor tudi gibanje celotnih stroškov in vsote prodajnih cen vseh poslovnih učinkov. Razmerja med stroški in cenami se spreminjajo z velikostjo temeljne organizacije in s stopnjo izrabe zmogljivosti, s katero je opredeljena njena velikost. Ni pa nujno, da bi bila gospodarsko najprimernejša velikost v danih razmerah istovetna s tehnološko najprimernejšo velikostjo. Večje temeljne organizacije imajo res prednosti zaradi možnosti delitve dela in iz nje izhajajoče boljše organizacije dela, kakor tudi zaradi možnosti, da s povečanjem pro¬ izvodnje uporabljajo popolnejša delovna sredstva. Organizacijske in tehnološke izboljšave se izražajo v manjših stroških na enoto proizvoda. Toda rast te¬ meljne organizacije ni odvisna le od organizacijskih in tehnoloških razmer. Meje v rasti so pogosto dane z obsegom trga, ki ga temeljna organizacija lahko osvoji, tj. z obsegom povpraševanja po njenih proizvodih. Temeljna organizacija včasih z novimi tehnološkimi postopki res povečuje proizvodnjo in tako zmanjšuje proizvodne stroške na količinsko enoto v povečano proizvodnjo pa more prodati le s povečanimi prodajnimi stroški, ki so nujni za osvajanje trga, če sploh ne pride do zastoja v prodaji. Izhod je pogosteje v preusmeritvi pro¬ izvodnje, to pa je posebno v velikih temeljnih organizacijah povezano z znat¬ nimi stroški in tudi z izgubljenimi investicijami. Če vidimo prednosti večjih temeljnih organizacijah v možnostih za boljšo organizacijo dela in uporabo tehnološko popolnejših delovnih sredstev, pa z druge strani ravno v teh smereh najdemo njihove težave. Večje temeljne orga¬ nizacije res lahko uporabljajo znanstvene dosežke na področju organizacije dela, uvajajo statistične metode za kontrolo kakovosti, programirajo dejavnost z matematično-statističnimi metodami in podobno, toda ravno pri njih mno¬ gokrat naletimo na togost v poslovanju in pri sprejemanju poslovnih odločitev. Tako smo prišli še do vprašanja velikosti temeljne organizacije s sociološkega vidika. Tu z velikimi temeljnimi organizacijami pravzaprav označujemo tiste, ki niti nimajo več značaja temeljnih organizacij, temveč delovnih organizacij in bi jih bilo treba razdeliti na več temeljnih organizacij združenega dela. Glede na značaj poslovnih učinkov, ki jih ustvarjajo, pa moremo razlikovati: ca) proizvajalne temeljne organizacije; cb) trgovske temeljne organizacije; cc) storitvene temeljne organizacije. Oglejmo si jih nekoliko podrobneje v naslednjih točkah! 031 proizvajalne temeljne organizacije združenega dela Na splošno opredeljujemo proizvajalne temeljne organizacije kot tiste, katerih pretežni poslovni predmet je proizvodnja in razpečava proizvodov, tj. materialnih dobrin, ki služijo osebni, skupni, splošni družbeni ali proizvodni 31 porabi. Glede na značaj delovnih predmetov pa kaže razlikovati ekstraktivno in predelovalno proizvodnjo. Pri prvi je zemlja osnovni vir gospodarske izrabe. Semkaj vštevamo rudarstvo, kmetijstvo in gozdarstvo. Predelovalna proizvodnja pa izhaja iz snovi rudninskega, rastlinskega in žival¬ skega izvora, ki jih nato z raznimi tehnološkimi postopki pretvarja v končni proizvod. Proizvajalne temeljne organizacije delimo na: a) rudarske temeljne organizacije; h) industrijske temeljne organizacije; c) kmetijske (in ribiške) temeljne organizacije; č) gozdarske temeljne organizacije; d) gradbene temeljne organizacije; e) obrtne proizvajalne temeljne organizacije. Nasprotje proizvajalnih temeljnih organizacij so trgovske in storitvene, katerih poslovni učinki niso materializirani. Takšna ločitev proizvajalnih, trgovskih in storitvenih temeljnih organizacij je pretežno tehnološkega značaja. Rudarske temeljne organizacije raziskujejo, pridobivajo in plemenitijo snovi rudninskega izvora v trdnem, tekočem ali plinastem stanju. Delimo jih v tri skupine: tiste, katerih proizvod so goriva (npr. premog, nafta, ali zemeljski plin), tiste, katerih proizvod so kovinske rude (npr. železova, bakrova, cin kova ali svinčena ruda), in tiste, katerih proizvod so nekovine (npr. sol, sadra, kreda ali kamen). Industrijske temeljne organizacije imajo nekaj podobnosti z obrtnimi, ki se prav tako ukvarjajo s predelovalno dejavnostjo. Velikokrat je celo razmejitev med industrijskimi in obrtnimi temeljnimi organizacijami težavna. Praviloma se industrijske ločijo od obrtnih po tem, da proizvajajo z velikimi delovnimi sredstvi velike količine proizvodov. V primerjavi z obrtjo je za industrijo zna¬ čilno, da samo delo izgubi svoj pretežni pomen; na njegovo mesto stopajo delovna sredstva. Seveda morajo tudi tu delavci razpolagati z določeno uspo¬ sobljenostjo, toda medtem ko pri obrti gibanje delovnih sredstev izhaja od delavca, mora v industriji delavec slediti gibanju teh delovnih sredstev, tj. mora jih streči. Industrijska proizvodnja ima v glavnem dvoje oznak. Zanjo so bistvena velika delovna sredstva, postavljena na določenem mestu, tj, v enem ali več obratih, povezanih med seboj v celoto. Industrijska proizvodnja je organizirana tako, da omogoča zaposlitev velikega števila delavcev ter podrobno delitev dela. To pomeni, da mora vsak delavec delati po načrtu. V tem smislu govorimo o to¬ varniški oznaki industrijske proizvodnje. Z druge strani pa je bistveno, da je obseg industrijske proizvodnje velik, kar pomeni, da industrijske temeljne organizacije proizvajajo praviloma velike količine proizvodov. Proizvodnja se praviloma ne ravna po posamičnem naročilu, temveč se opravlja za skladišče in za nepoznanega kupca. V tem smislu mnogokrat govorimo o množinski oznaki industrijske proizvodnje. Res pa je, da tudi nekatere industrijske temeljne organizacije izdelujejo svoje proizvode izključno po posamičnem naročilu, npr. ladjedelnice. Vendar so v takem primeru proizvodi zelo veliki, sestavljeni in imajo znatno vrednost. Gospodarske posebnosti kmetijskih in gozdarskih temeljnih organizacij so v znatni meri pogojene s tehnološkimi posebnostmi. Tako v kmetijstvu kot v gozdarstvu nastopa zemlja kot zelo pomemben dejavnik, proizvajalna sred¬ stva se v znatni meri obnavljajo v naravi, snov proizvoda se v določeni meri ustvarja šele pri sami proizvodnji in prevladuje sezonski značaj dela. V obeh primerih se bistveno razlikuje čas proizvodnje od časa dela. Proizvodnja pšenice traja npr. več mesecev, delo v zvezi s to proizvodnjo pa le nekaj dni, tj. ob času setve in času žetve. Medtem ko traja doba proizvodnje v kmetijstvu nekaj mesecev do nekaj let, traja v gozdarstvu desetletja do stoletja in še čez. Letni prirastek gozda ni požet v posameznem letu, kot npr. poljski pridelek. Letni prirastek gozda se nabira na obstoječi lesni zalogi, postane njen del in se užije samo tako, da se izkoristi del zaloge. Običajno se odvzame snov, ki je prirasla v istem razdobju na drevesih različne starosti, torej v obliki lesa ali drevja, za 32 katerega proizvodnjo so bila potrebna desetletja do stoletja in pri katerem pomeni prirastek zadnjega leta le malenkost. Vse to povzroča posebna gospodarska vprašanja pri kmetijskih in gozdarskih temeljnih organizacijah. Dodati moremo samo še, da ustvarja posebna vprašanja pri kmetijskih temelj¬ nih organizacijah tudi splošna politika cen kmetijskih proizvodov. Gospodarske posebnosti gradbenih temeljnih organizacij prav tako v znatni meri izhajajo iz njihovih tehnoloških posebnosti. Proizvod gradbenih temeljnih organizacij je negibljiv ter ostane na tistem mestu, kjer je bil proizveden; potemtakem je treba premeščati delovna sredstva in delavce od gradbišča do gradbišča. Proizvodnja v gradbeništvu traja dalj časa, več mesecev ali celo več let, zato pa imajo tudi proizvodi gradbeništva znatno daljšo življenjsko dobo kot proizvodi industrije. Proizvodnja v gradbeništvu je praviloma posamična proizvodnja ter je za vsako zgradbo potreben poseben načrt. Proizvodnja posamezne gradbene temeljne organizacije je razpršena na večjem številu oddaljenih gradbišč in ni osredotočena na enem mestu, v neposredni bližini sedeža temeljne organizacije. Delo v gradbeništvu ima pretežno sezonski značaj, a tudi v sami sezoni je včasih odvisno od vremenskih razmer. Končno je obračun s kupcem v gradbeništvu neprimerno bolj zamotan kot v industriji, kajti potreben je za vsako vrsto del, teh pa je veliko na vsaki zgradbi; medtem ko se v industriji samo zmnoži količina s ceno, mora gradbeništvo vsa dela v zvezi s kako zgradbo posebej izmeriti in obračunati. Namesto računov izstav¬ ljajo gradbene temeljne organizacije tako imenovane začasne in obračunske situacije. Čeprav imajo s tehnološkega vidika nedokončano proizvodnjo, z go¬ spodarskega vidika ob koncu meseca praviloma nimajo nobene nedokončane proizvodnje, niti zaloge proizvodov, ker so vsa v mesecu opravljena dela že prodana in zaračunana. 032 trgovske temeljne organizacije združenega dela Vse temeljne organizacije kupujejo in prodajajo, tiste ki kupujejo blago zato, da bi ga prodajale, so pa trgovske temeljne organizacije. Trgovska temeljna organizacija nabavljenega blasra no sestavi no snreminia. niti ne predeluje, čeprav ga v določenih primerih čisti, reže, meša ali omotava. Pretežni poslovni predmet trgovskih temeljnih organizacij je nakup in prodaja, tj. promet blaga v širšem smislu; z blagom pri tem razumemo proizvode in storitve. Toda trgovske temeljne organizacije so v nekem smislu tudi storitvene temeljne organizacije. Blago, ki ga prodajajo, je njihov delovni predmet, torej, prvina njihovega poslovnega procesa. Samo blago se spreminja v poslovni učinek trgovske temeljne organizacije šele potem, ko je spojeno s prodajno storitvijo te temeljne organizacije. In še več. Skladno z našim novejšim druž¬ benoekonomskim razvojem se trgovske temeljne organizacije v čedalje večji meri spreminjajo zgolj v storitvene temeljne organizacije na področju prometa proizvodov in storitev. V čedalje večji meri ne kupujejo več blaga, temveč se povezujejo s proizvajalnimi in drugimi storitvenimi temeljnimi organizacijami v pridobivanje skupnega prihodka. K skupnemu prihodku pa prispevajo le svoje storitve. Trgovske temeljne organizacije posredujejo med proizvodnjo in porabo (bodisi proizvodno, osebno, skupno ali splošno družbeno) tam. a) kjer je treba premostiti časovne in prostorske razlike s skladišči in prevozi: b) kjer je proizvodnja razdrobljena in je' potrebna zbiralna dejavnost, ker prevoz in poraba zahtevata večje količine; c) kjer so pri proizvodnji velike razlike v kakovosti, medtem ko so za porabo potrebne enako kakovostne količine in je torej blago treba prej prebrati: č) kjer se proizvodi prodajajo navadno le skupno z drugimi (dopolnjujoče blago). Trgovske temeljne organizacije delimo po obsegu in načinu poslovanja na tiste, ki poslujejo na debelo, in tiste, ki poslujejo na drobno. Trgovske temeljne 33 organizacije na debelo praviloma posredujejo pri prometu z blagom v večjih količinah med proizvajalci in trgovino na drobno ali drugimi proizvajalci. Trgovske temeljne organizacije na drobno pa praviloma posredujejo pri prometu z blagom v manjših količinah med proizvajalci ali trgovino na debelo in končnimi porabniki. Med trgovskimi temeljnimi organizacijami, ki poslujejo na debelo in na drobno, torej ni toliko razlike v velikosti celotnega in posamičnega prometa kot v značaju kupca. Trgovske temeljne organizacije, ki poslujejo na drobno, večinoma prodajajo kupcem za gotovino, medtem ko sam kupec ostane nepoznan; razvidna je zgolj količina prodanega blaga in prejeti izkupiček. Proizvajalne temeljne organizacije navadno nimajo dovolj razvite prodajne službe, da bi se tesneje povezale s trgovskimi temeljnimi organizacijami na drobno, te pa navadno nimajo dovolj razvite nakupne službe, da bi se tesneje povezale s proizvajalnimi temeljnimi organizacijami. Odtod pomen trgovskih temeljnih organizacij, ki poslujejo na debelo. Trgovske temeljne organizacije, ki poslujejo na drobno, morajo imeti primerno zalogo blaga, ki po sestavi ustreza željam, potrebam in običajem kupcev. Po¬ samezna temeljna organizacija seveda ne more zadostiti vsem zahtevam; zato je razvita delitev dela med njimi. 033 storitvene temeljne organizacije združenega dela Storitvene temeljne organizacije so tiste, pri katerih je pretežni poslovni predmet opravljanje storitev. Storitve kot poslovni učinki njihovega poslovnega procesa se razlikujejo od prvin, ki ga omogočajo. Res pa je opravljanje storitev mnogokrat spojeno tudi s proizvodnjo stvari ali z nakupom in prodajo blaga, ker sicer storitev ne bi bila popolna; vzemimo kot primer samo izdelavo kakega sestavnega dela v servisni delavnici ali prodajo kakega nevgrajenega sestavnega dela, ki ga je servisna delavnica sama kupila. Med storitvene temeljne organizacije prištevamo: a) temeljne organizacije za prevoz in zveze; b) vodnogospodarske temeljne organizacije; c) gostinske temeljne organizacije; č) temeljne organizacije za trgovske storitve; d) obrtne storitvene temeljne organizacije; e) stanovanjsko-komunalne temeljne organizacije; f) temeljne organizacije za finančne, tehnične in poslovne storitve; g) temeljne organizacije na področju izobraževanja, znanosti, kulture in infor¬ macij; h) temeljne organisacije zdravstvenega in socialnega varstva itd. Kot vidimo, v to širšo skupino temeljnih organizacij spadajo tudi vse tiste, ki delujejo na področju družbenih dejavnosti. Temeljne organizacije za prevoz in zveze se ukvarjajo s prostorskim premeščanjem proizvodov, ljudi ali vesti. Prevoz proizvodov je pravzaprav podaljšek njihove proizvodnje; da bi bil proizvod pripravljen za porabo, ga je treba najprej premestiti z mesta proizvodnje na mesto porabe. V tem smislu proces proizvodnje ni dokončan vse dotlej, dokler ni opravljen prevoz. Toda predmet premeščanja niso samo proizvodi, temveč tudi ljudje in vesti; v zad¬ njem primeru mislimo na temeljne organizacije PTT. Posebnost vseh teh temeljnih organizacij je, da njihove opravljene storitve hkrati z nastankom izginejo; torej tudi možnostne storitve izginejo brez koristi, če ne najdejo istočasno porabnika. Železniška temeljna organizacija npr. nima nobene koristi, če prevaža prazne ali na pol prazne vagone, ima pa enake stroške kot pri vožnji s polnimi vagoni. Vse to povzroča posebna gospodarska vprašanja pri tovrstnih temeljnih organizacijah. 34 Gostinske temeljne organizacije so nekakšna mešanica proizvajalnih, storitvenih in trgovskih temeljnih organizacij. Pri gostinskih temeljnih organizacijah imamo opravka deloma tudi z nakupom zaradi prodaje kot pri pravih trgovskih temeljnih organizacijah. Z druge strani je priprava hrane spet precej podobna proizvajalni dejavnosti. Celotni poslovni predmet gostinskih temeljnih organizacij pa navadno obsega oddajanje sob, pripravo hrane in točenje pijač. Temeljne organizacije za trgovske storitve sicer delujejo na področju blagovne¬ ga prometa, vendar se ne ukvarjajo z nakupom in prodajo blaga za svoj račun. Takšne temeljne organizacije so npr. trgovska zastopstva, javna skladišča, špediterske organizacije ali organizacije za kontrolo kakovosti blaga. Primer obrtnih storitvenih temeljnih -organizacij so npr. brivske in frizerske temeljne organizacije, temeljne organizacije za popravilo raznih naprav v go¬ spodinjstvih in podobne. 034 razvrščanje delovnih skupnosti Kot vemo, oblikujejo delovno skupnost delavci, ki opravljajo administrativno- strokovna, pomožna in tem podobna dela skupnega pomena za temeljne organizacije v sestavi delovne organizacije, za organizacije združenega dela, združene v sestavljeno organizacijo, za samoupravne skupnosti, splošna združenja, družbenopolitične organizacije, druge družbene organizacije in društva ter družbenopolitične skupnosti. Če se naslonimo na našo izhodiščno razčlembo temeljnih poslovnih ali izvajalnih funkcij, pomeni, da delovna skupnost za potrebe v okviru delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela izvaja kadrovsko funkcijo, finančno funkcijo, najrazličnejše skupke informacijskih funkcij, kakor tudi različna druga pomožna dela iz okvira drugih poslovnih funkcij. Nasprotno se ukvarja z nakupno in prodajno funkcijo le izjemoma, če ni pogojev, da bi se za njihovo opravljanje organizirala te¬ meljna organizacija. Glede na to, na katerem področju dejavnosti obstajajo, moremo razlikovati: aa) delovne skupnosti na področju gospodarskih dejavnosti: ah) delovne skupnosti na področju družbenih dejavnosti. Ker iz točke 011 že vemo, kaj je razumeti z gospodarskimi dejavnostmi in kaj z družbenimi dejavnostmi, je s tem tudi razumljivo, katere delovne skupnosti spadajo v prvo in katere v drugo skupino. Glede na to, v kakšni zvezi so delovne skupnosti s temeljnimi organizacijami, oziroma s kom je vzpostavljena svobodna menjava dela, moremo razlikovati še: ha) delovne skupnosti, ki opravljajo svoja dela za temeljne organizacije: bb) delovne skupnosti, ki opravljajo svoja dela za razne druge skupnosti in organizacije. Glede na to, ali se posamezna delovna skupnost ukvarja samo z administra- tivno-strokovnimi, pomožnimi in s tem podobnimi deli ali tildi z deli. s katerimi bi se sicer mogla ukvarjati kaka temeljna organizacija združenega dela. razlikujemo: ca) delovne skupnosti čistega tipa; cb) delovne skupnosti mešanega tipa. Končno' latiko v kakem okviru deluje ena sama delovna skupnost, ki opravi vsa dela, lahko pa tudi več delovnih skupnosti; odtod njihova razčlenitev na: ča) enovite delovne skupnosti; čb) specializirane delovne skupnosti. Kot smo opozorili že ob začetku, delovna skupnost ni organizacija združenega dela; z organizacijami združenega dela razumemo le temeljne organizacije. delovne organizacije in sestavljene organizacije združenega dela. Res_pa najdemo tudi pri vsaki delovni skupnosti zanjo značilen poslovni proces s sto- 35 ritvami kot poslovnimi učinki. 04 samoupravne skupnosti, splošna združenja in služba družbenega knjigovodstva 040 skupnosti organizacij združenega dela S samoupravnimi skupnostmi razumemo skupnosti organizacij združenega dela in samoupravne interesne skupnosti. Predvsem pa moramo samoupravne skup¬ nosti razlikovati od delovnih skupnosti, c katerih smo govorili v točki 024. Delovne skupnosti obstajajo med drugim tudi v vseh samoupravnih skupnostih. Vendar si najprej od njih oglejmo skupnosti organizacij združenega dela. Mednje moremo šteti: a) poslovne skupnosti; b) bančne organizacije; c) skupnosti za zavarovanje premoženja in oseb; č) skupnosti za medsebojno plansko in poslovno sodelovanje; d) skupnosti delovnih organizacij; e) skupnosti temeljnih organizacij združenega dela. V vseh teh primerih nimamo več opravka s samostojnimi samoupravnimi organizacijami delavcev, torej z organizacijami združenega dela, temveč s skup¬ nostmi teh organizacij združenega dela. Poslovna skupnost (pod a) je oblika samoupravnega poslovnega organiziranja, ki nastane s prostovoljnim združevanjem temeljnih organizacij, delovnih organizacij, sestavljenih organizacij združenega dela, a tudi zadrug in drugih oblik združevanja kmetov, če so te pri uresničevanju svojih dejavnosti in razvoja proizvodno, delovno ali poslovno povezane. Poslovna skupnost je torej skupnost proizvodno ali delovno ali poslovno povezanih organizacij združenega dela v širšem smislu (z vključenimi zadrugami in drugimi oblikami združevanja kmetov). Te se združujejo v ustrezno poslovno skupnost zato, da bi uresničile cilje svojih dejavnosti in razvoja. Te cilje uresničujejo: z delitvijo dela, kar prispeva k specializaciji; z vzajemnim izboljševanjem pogojev za delo in poslo¬ vanje, kar prispeva k pridobivanju večjega dohodka; s skupnim proučevanjem trga, kar prispeva k odkritju ugodnejših virov surovin in materiala in boljši prodaji proizvodov in opravljanju storitev; z usklajevanjem proizvodnje določenega blaga in storitev ter skupnim nastopanjem na domačem in tujem trgu, kar prispeva k ukinitvi medsebojne konkurence in odpravljanju odvečnih zalog; s skupnim izobraževanjem kadrov in znanstveno-raziskovalnim delom, kar prispeva k večjemu dohodku, itd. Posamezna organizacija združenega dela se lahko vključi v več poslovnih skupnosti, če na tak način lahko bolj racionalno uresniči svoje posamezne interese. Vendar se bo bolj redko vključila v več poslovnih skupnosti, ker se ukvarja le z eno dejavnostjo kot osnovno dejavnostjo, in je praviloma vse, kar je povezano z njo, mogoče uresničiti v okvi¬ ru ene same poslovne skupnosti; drugačna pa je zadeva že pri posamezni delovni organizaciji, ki se ukvarja z več različnimi dejavnostmi. Poslovno skupnost je treba strogo razlikovati od sestavljene organizacije združenega dela. Predvsem je poslovna skupnost le skupnost organizacij združenega dela, medtem ko je sestavljena organizacija združenega dela samostojna samoupravna organizacija delavcev, v katero so združene delovne organizacije. Po drugi strani se v poslovno skupnost lahko združujejo najraz¬ ličnejše organizacije združenega dela in tudi zadruge in druge oblike zdru¬ ževanja kmetov, medtem ko se v sestavljeno organizacijo združenega dela morejo združevati le delovne organizacije. Dalje se v poslovno skupnost združujejo te organizacije združenega dela zato, da bi si skupaj delili delo, vzajemno izboljševali pogoje zA delo in poslovanje, preučevali trg, usklajevali proizvodnjo določenega blaga in storitev, skupaj nastopali na domačem trgu in tujem trgu itd., medtem ko v sestavljeni organizaciji združenega dela delavci skupaj načrtujejo razvoj, določajo medsebojne odnose pri skupnem poslovanju, 36 pridobivanju in razporejanju dohodka, izboljšujejo pogoje dela in organizaci¬ jo opravljanja denarnih in bančnih poslov. Končno lahko do združevanja v poslovno skupnost prihaja zaradi uresničevanja kateregakoli od zgoraj navedenih ciljev, medtem ko je združevanje v sestavljeno organizacijo združenega dela možno le, če imamo opravka z zaporednimi delovnimi organizacijami, z vzporednimi delovnimi organizacijami ali z ustvarjanjem skupnega dohodka. Bančna organizacija (pod h) je oblika samoupravnega poslovnega organiziranja, ki nastane s prostovoljnim združevanjem temeljnih organizacij združenega dela, delovnih organizacij, sestavljenih organizacij združenega dela, samouprav¬ nih interesnih skupnosti in drugih družbenih pravnih oseb, iz vze mši druž¬ benopolitičnih skupnosti, da bi z združevanjem svojih sredstev uresničevale skupne interese pri zagotavljanju denarnih sredstev za opravljanje, razširjanje in pospeševanje svojih dejavnosti, dejavnosti drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, kakor tudi druge skupne interese. Z bančnimi organizacijami je razumeti interne banke, temeljne banke in združene banke, specializirane finančne organizacije in hranilno-kreditne organizacije. Sredstva, s katerimi posluje bančna organizacija, so združena sredstva organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti in drugjh družbenih pravnih oseb kot njenih članic; posluje pa lahko tudi s sredstvi, ki jih združijo družbene pravne osebe, ki niso njene članice, in civilne pravne osebe, kakor tudi z depoziti in hranilnimi vlogami občanov. Tako zasnovane bančne organizacije torej niso več finančna podjetja starega tipa. Skupnost za zavarovanje premoženja in oseb (pod c) je oblika samoupravnega poslovnega organiziranja, ki nastane s prostovoljnim združevanjem temeljnih organizacij, delovnih organizacij, sestavljenih organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti, družbenopolitičnih skupnosti in drugih družbenih pravnih oseb, da bi z združevanjem svojih sredstev uresničevale skupne interese v zvezi z zavarovanjem pred enakimi oziroma sorodnimi vrsta¬ mi rizika oziroma škode ali več različnimi vrstami rizika oziroma škode. Tudi tu imamo opravka le z združenimi sredstvi teh članic, ne pa s sredstvi zavarovalnice starega tipa. Skupnost za medsebojno plansko in poslovno sodelovanje (pod č) je oblika samoupravnega poslovnega organiziranja, ki nastane s prostovoljnim združevanjem temeljnih organizacij, delovnih organizacij, sestavljenih orga¬ nizacij združenega dela, zadrug in drugih oblik združevanja kmetov, po¬ slovnih skupnosti, bank in samoupravnih interesnih skupnosti, če so te pri uresničevanju svojih dejavnosti in razvoja proizvodno, delovno ali poslovno povezane. Združujejo se pa v skupnost za medsebojno plansko in poslovno sodelovanje in ne v poslovno skupnost (pod a) zato, da bi uresničile cilje svojih dejavnosti in razvoja na. podlagi usklajevanja razvojnih, delovnih in proizvodnih programov, organiziranja določenih skupnih dejavnosti in zdru¬ ževanja sredstev za vlaganje v razvoj določenih dejavnosti skupnega pomena. Za dosego skupnih ciljev lahko ustanovijo tudi temeljno banko. Skupnost delovnih organizacij (pod d) je oblika samoupravnega poslovnega organiziranja, ki nastane z združevanjem delovnih organizacij, da bi uresniče¬ vale določene skupne interese pri posameznih stopnjah delovnega procesa, znanstvenem raziskovanju in podobnih dejavnostih. Od poslovnih skupnosti (pod a) se razlikujejo po tem, da se sedaj združujejo samo delovne organizacije in ne tudi druge organizacije, ki smo jih omenili (pod a), po tem, da se združu¬ jejo le, kadar je to potrebno zaradi kakega sorazmerno omejenega interesa, ne pa da bi uresničevale kake bolj razvejane skupne interese, po tem, da skupnost ni pravna oseba, medtem ko poslovna skupnost je. Skupnost temeljnih organizacij združenega dela (pod e) je oblika samouprav¬ nega poslovnega organiziranja, ki nastane z združevanjem temeljnih orga¬ nizacij iz okvira iste delovne organizacije ali iz okvira različnih delovnih organizacij, da bi uresničevale določene skupne interese pri posameznih stop¬ njah delovnega procesa, znanstvenem raziskovanju in podobnih dejavnostih. Od poslovnih skupnosti (pod a) se razlikujejo po tem, da se sedaj združujejo 37 samo temeljne organizacije in ne tudi druge organizacije, ki smo jih omenili (pod a), po tem, da se združujejo le zaradi kakega sorazmerno ozkega interesa in ne da bi uresničevale kake bolj razvejane skupne interese, po tem, da ta_ skupnost_ni pravna oseba, medtem ko poslovna .skupnost je.. Od skupnosti delovnih organizacij (pod d) pa se razlikuje po tem, da združuje le temeljne organizacije in ne delovne organizacije. 041 samoupravne interesne skupnosti Samoupravne interesne skupnosti so druga skupina samoupravnih skupnosti. Pri njih se še zdaleč ne združujejo samo organizacije združenega dela, temveč tudi uporabniki njihovih proizvodov in storitev, ki se bistveno razlikujejo od samih organizacij združenega dela in zajemajo lahko npr. tudi občane. Sedaj nimamo več opravka z oblikami samoupravnega poslovnega organiziranja, kjer se je vedno kot cilj pojavljalo uresničevanje kakih skupih interesov pri delu in poslovanju. Pač pa je govora o samoupravnem interesnem organiziranju, kjer se vedno pojavlja kot. cilj uresničevanje skupnih interesov za trajno opravljanje določenih dejavnosti, ker so potrebne pri zadovoljevanju potreb in interesov določenih uporabnikov. Med samoupravne interesne skupnosti moremo npr. šteti: a) samoupravne interesne skupnosti materialne proizvodnje; b) samoupravne interesne skupnosti družbenih dejavnosti itd. Samoupravna interesna skupnost materialne proizvodnje (pod a) je skupnost organizacij združenega dela, ki proizvajajo proizvode ali opravljajo storitve, ter njihovih uporabnikov, ki te proizvode ali storitve nujno potrebujejo kot pogoj za svoje delo. V okviru skupnosti omejujejo delovanje zakonov trga na uskla¬ jevanje dela in potreb ter vrednotenje rezultatov dela. Med tako zasnovano samoupravno interesno skupnostjo in poslovno skupnostjo, ki smo jo obrav¬ navali v prejšnji točki, je več razlik. Najprej samoupravnih interesnih skupnosti ni mogoče ustanoviti na vseh področjih materialne proizvodnje, temveč samo na tistih, kjer je trajno opravljanje dejavnosti nujno pri zadovoljevanju potreb določenih uporabnikov, npr. na področju energetike, vodnega gospodarstva, prevoza, komunalnih in drugih dejavnosti, medtem ko takšnih omejitev pri poslovnih skupnostih ni; dalje so v samoupravni interesni skupnosti združene organizacije združenega dela, ki proizvajajo ali opravljajo storitve, ter uporabniki teh proizvodov in storitev, medtem ko so v poslovni skupnosti združene zgolj zainteresirane organizacije združenega dela; končno člane samoupravne interesne skupnosti k združevanju ne vodijo poslovni interesi, medtem ko so ti bistveni pri poslovni skupnosti. Med samoupravne interesne skupnosti družbenih dejavnosti (pod b) pa spadajo tiste na področju izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva, socialnega var¬ stva, dalje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja in drugih oblik socialnega zavarovanja, na stanovanjskem področju in podobno. 042 splošna združenja in gospodarske zbornice Splošno združenje se ustanovi za pospeševanje dela in poslovanja organizacij združenega dela ene ali več gospodarskih panog. V splošno združenje se morajo združiti delovne organizacije in njihove poslovne skupnosti po glavnih dejav¬ nostih, ki jih opravljajo. Splošno združenje si prizadeva: 1) za razvijanje in organiziranje znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela; za napredek tehnologije; za uporabo sodobnih tehnoloških in tehničnih dosežkov; za varstvo človekovega okolja; za sodobno organizacijo dela in poslovanja; za boljšo izrabo razpoložljivih zmogljivosti, sredstev in domačih 38 surovinskih virov; za razvijanje različnih oblik poslovno-tehničnega sodelo¬ vanja, združevanja dela in sredstev, delitev dela, kooperacije in specializacije; za skupno preučevanje in raziskovanje trga, kakor tudi pri drugih tehničnih, strokovnih in ekonomskih vprašanjih skupnega pomena; 2) za razvijanje samoupravnih odnosov; 3) za organiziranje in razvijanje izmenjave informacij in vzajemnega obve¬ ščanja organizacij združenega dela o gospodarskih gibanjih, poslovnih rezul¬ tatih v gospodarstvu in perečih vprašanjih s področja tehnike, tehnologije in razvoja v državi in tujini, kakor tudi drugih informacij, ki imajo pomen za razvoj in učinkovito poslovanje organizacij združenega dela; 4) za strokovno izpopolnjevanje kadrov, zlasti redno dopolnilno izobraževanje poslovodnih in drugih strokovnih kadrov; 5) za organiziranje aktivnosti in pomoči pri sestavljanju in usklajevanju na¬ črtov in razvojnih programov organizacij združenega dela; 6) za spremljanje in analiziranje pogojev gospodarjenja in položaja organizacij združenega dela v gospodarski panogi in v panogah gospodarstva v celoti, da hi dajalo pobude za ukrepe in izdajo zakonov in drugih predpisov, ki vplivajo na zboljševanje dela in poslovanja organizacij združenega dela; 7) za pospeševanje poslovanja in drugih ekonomskih odnosov s tujino; 8) za pospeševanje prometa blaga in storitev, gojitev dobrih poslovnih običajev in razvijanje socialistične poslovne morale. Po splošnih združenjih, ustanovljenih za posamezne panoge, se organizacije združenega dela, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, in njihove poslovne skupnosti združujejo v gospodarsko zbornico, da skupaj pospešujejo delo in po¬ slovanje, usklajujejo posebne, skupne in splošne družbene interese, dajejo pobudo za izdajanje zakonov in določanje ekonomske politike ter za sklepanje samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, dajejo pomoč pri določanju razvojne politike in pripravljanju načrtov, se dogovarjajo o samoupravnem urejanju družbenoekonomskih odnosov, kakor tudi da obravnavajo in rešujejo druga vprašanja skupnega pomena. V zbornico se združujejo tudi bančne organizacije in skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja, kmetijske zadruge, organizacije kooperantov in druge oblike združevanja kmetov. Za zboljševanje dela in učinkovitejše poslovanje vsega gospodarstva zbornica spodbuja in usklajuje aktivnosti splošnih združenj pri uresničevanju njihovih nalog, pri razvijanju sodelovanja med panogami in pri usklajevanju interesov med panogami, pri razvijanju samoupravnih odnosov in povezovanju vsega gospodarstva v okviru skupnih interesov. Zbornica si prizadeva za usklajevanje skupnih interesov gospodarstva na področju ekonomskega sodelovanja s tujino, prometa, blagovnega prometa in energetike, kakor tudi na drugih področjih gospodarstva in poslovne aktivnosti, na katerih se povezujejo skupni interesi gospodarstva ali posameznih grupacij v skladu s splošnimi družbenimi interesi. Zbornica si prizadeva za pospeševanje in razvijanje ekonomskih odnosov s tu¬ jino, pospeševanje zunanje trgovine, organiziranje predstavništev in koordini¬ rano skupno nastopanje organizacij združenega dela na tujih trgih. Zbornica sodeluje pri določanju delovnega programa, pri pripravljanju družbe¬ nega načrta in pri sklenitvi dogovora o osnovah tega načrta in razvojnega programa, če prevzema z njim posebne naloge in obveznosti, prizadeva si za pomoč organizacijam združenega dela pri zavzemanju stališč v postopku na¬ črtovanja, organizira delo in pomaga pri usklajevanju razvojnih programov, spremlja in spodbuja zboljševanje metodologije načrtovanja v organizacijah združenega dela. Zbornica spodbuja akcije in predlaga ukrepe za urejanje in zboljševanje med¬ sebojnih odnosov organizacij združenega dela na enotnem trgu, prizadeva si za uresničevanje ciljev in ukrepov določene ekonomske politike in spremlja učinke 39 sprejetih ukrepov na poslovanje in ekonomski položaj delov gospodarstva in gospodarstva v celoti in daje pobude za sprejemanje ukrepov in izdajanje zakonov in drugih predpisov s področja gospodarstva. Poleg Gospodarske zbornice Jugoslavije obstajajo tudi gospodarske zbornice po republikah in ožjih družbenopolitičnih skupnostih. 043 služba družbenega knjigovodstva Čeprav se Služba družbenega knjigovodstva ukvarja tudi s plačilnim pro¬ metom, jo je treba ostro ločiti od bančnih organizacij, o katerih smo govorili v točki 040. Služba družbenega knjigovodstva ni nikakršna oblika samouprav¬ nega poslovnega organiziranja, kamor spadajo med drugim bančne organizacije, še manj seveda oblika samoupravnega interesnega organiziranja, o katerem smo govorih v točki 041. Prav tako ne spada v okvir splošnih združenj. Po zakonski opredelitvi je Služba družbenega knjigovodstva samostojna organizacija in neodvisna skupna služba organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, kakor tudi družbe¬ nopolitičnih skupnosti, ki opravlja zadeve posebnega družbenega pomena in ima javna pooblastila, določena z ustavo in zakonom. Pri opravljanju zadev iz svojega delovnega področja, ki imajo pomen za vso državo in so določene z zveznim zakonom, je služba enotna in odgovarja za svoje delo skupščini SFRJ. Pri opravljanju zadev, ki so določene z republiškim oziroma pokra¬ jinskim zakonom, odgovarja služba v republiki oziroma v avtonomni pokrajini za svoje delo skupščini republike oziroma avtonomne pokrajine. Kot nakazuje že sam naziv službe, se ukvarja z informacijskimi funkcijami, ali bolj natančno, s tistim njihovim delom, ki je usmerjen v preteklost in povezan z vrednostno izraženimi podatki. Dodatno se pa ukvarja še z delom nadziranja kot upravljalne funkcije in delom financiranja kot izvajalne funkcije, kar je treba povezovati z dobivanjem podatkov, ki so sicer potrebni pri njenih informacijskih funkcijah. Kaj razumemo s pravkar navedenimi funkcijami, vemo že iz razglabljanj v točki 020. Služba družbenega knjigovodstva je predvsem zunanje nada¬ ljevanje tistih funkcij, ki jih sicer najdemo pri računovodski službi temeljne organizacije združenega dela. Res pa za Službo družbenega knjigovodstva ni zanimivo nadaljevanje obravnavanja podatkov o prihodnosti; s takšnim nada¬ ljevanjem se ukvarjajo zavodi za družbeno načrtovanje pri družbenopolitičnih skupnostih. Za Službo družbenega knjigovodstva tudi ni zanimivo nadaljevanje obravnavanja podatkov o preteklosti, če ti po datki niso vrednostno izraženi: s takšnim nadaljevanjem se ukvarjajo zavodi za statistiko. Služba družbenega knjigovodstva pa nadaljuje: a) obravnavanje vrednostno izraženih podatkov o preteklosti, ki se nanašajo na stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev, oblikovanje in razporejanje dohodka, prilive in odlive sredstev v temeljnih organizacijah, delovnih skupno¬ stih in drugih družbenih pravnih osebah: b) nadziranje obravnavanja vrednostno izraženih podatkov v smislu pod a) z vidika njihove resničnosti, realnosti in utemeljenosti z listinami; c) analiziranje vrednostno izraženih podatkov pod a), ki naj omogoči obliko¬ vanje sodb o pojavih in problemih pri poslovanju, o uresničevanju samouprav¬ nih sporazumov in družbenih dogovorov, o uresničevanju ciljev in nalog iz razvojnih načrtov organizacij združenega dela in družbenopolitičnih skupnosti, o izvajanju ukrepov ekonomske politike in o drugih vprašanjih. V funkcijo nadziranja kot upravljalno funkcijo s širšega družbenega vidika je Služba družbenega knjigovodstva vpletena s tem, da nadzira zakonitost poslo¬ vanja temeljnih organizacij, delovnih skupnosti in drugih družbenih pravnih oseb, s posebnim poudarkom na obračunavanju in plačevanju prispevkov in davkov, kakor tudi dajanju obveznih posojil. V financiranje kot izvajalno funk¬ cijo pa je Služba družbenega knjigovodstva vpletena s tem, da pred opravljenim izplačilom iz žiro računa kontrolira ustrezne naloge in v primeru nezadostnega denarja na njem zagotavlja takšen vrstni red poravnavanja obveznosti, po katerem imajo prednost prej navedeni prispevki in davki, dajanje obveznih posojil, a tudi vračanje tujih posojil. Pred njimi je mogoče izplačati osebne 40 dohodke le v primeru, če se upniki oziroma prevzemniki sanacije s tem strinjajo. Drugače pa je z' izplačilom osebnih dohodkov iz sredstev rezerv ali iz sredstev, dobljenih v ta namen od banke, družbenopolitične skupnosti ali koga drugega. Na ta način Služba družbenega knjigovodstva s svojo vpletenostjo v plačilni promet neposredno zagotavlja spoštovanje predpisov o finančnem poslovanju. Svoje nadzorno delovanje opravlja kot kontrolo, inšpekcijo in revizijo. Služba družbenega knjigovodstva pripravlja podatke in analize za: 1. delavce, organe upravljanja in organ samoupravne delavske kontrole v tistih temeljnih organizacijah, delovnih skupnostih in drugih družbenih pravnih osebah, od koder podatki izhajajo ali na katere se nanašajo; 2. temeljne organizacije oziroma druge družbene pravne osebe, ki želijo poznati stanje in uspeh drugih temeljnih organizacij oziroma drugih družbenih pravnih oseb, da bi se znali ravnati pri svojem poslovanju, 3. družbenopolitične skupnosti, samoupravne interesne skupnosti in gospodar¬ ske zbornice, da bi mogle spremljati uresničevanje ciljev in ukrepov ekonomske politike in družbenih načrtov razvoja ter rezultate in pogoje gospodarjenja in druga gospodarsko-finančna gibanja. 05 poslovno sodelovanje in samoupravno sporazumevanje 050 poslovno sodelovanje Različne možne oblike poslovnega sodelovanja temeljnih organizacij združe¬ nega dela moremo razvrstiti predvsem v tri skupine: a) nakupno in prodajno sodelovanje; b) sodelovanje pri ustvarjanju učinkov ali proizvodno sodelovanje; c) finančno sodelovanje. Nakupno in prodajno sodelovanje temeljnih organizacij obstaja pravzaprav že tedaj, ko se na trgu srečuje dana temeljna organizacija kot kupec in druga temeljna organizacija kot prodajalec ali dana temeljna organizacija kot proda¬ jalec in druga temeljna organizacija kot kupec. Takšno sodelovanje narekuje samo tržno gospodarstvo, ki sloni na družbeni delitvi dela in gospodarskopravni samostojnosti posameznih enot. Od občasnega sklepanja poslov pa utegne sodelovanje med dano temeljno organizacijo kot kupcem ali prodajalcem in drugimi temeljnimi organizacijami prerasti v trajnejša pogodbena razmerja, po katerih ta temeljna organizacija trajneje računa s povsem določenimi doba¬ vitelji in odjemalci. Takšno trajno sodelovanje pa ne utegne voditi samo do medsebojnega vpliva na poslovno in razvojno politiko v okviru tega sodelova¬ nja, temveč tudi do skupnega prevzemanja tveganja in skupne odgovornosti za povečanje proizvodnosti dela. Tako prihajamo do zamisli skupnega prihodka zaporedno povezanih temeljnih organizacij združenega dela. Toda nakupno in prodajno sodelovanje med temeljnimi organizacijami moremo zaznamovati tudi v drugačni smeri. Dana temeljna organizacija namreč utegne sodelovati z drugimi temeljnimi organizacijami, ki prav tako kupujejo na istem nakupnem trgu. Ravno tako se utegne ta temeljna organizacija sporazumeti z drugimi istovrstnimi temeljnimi organizacijami o nastopanju na prodajnem trgu. Takšni sporazumi pa včasih pripeljejo do pojavov, ki kličejo po posredovanju organov družbe. V načelu ni dopustna takšna dejavnost temeljnih organizacij ter njihovo spajanje in združevanje, ki bi merila na preprečevanje ali omejeva¬ nje proste prodaje proizvodov in storitev zato, da bi pridobile gmotne in druge prednosti, ki ne bi temeljile na opravljenem delu; prav tako ni dopustna takšna dejavnost temeljnih organizacij ter njihovo spajanje in združevanje, ki bi povzročilo neenakopraven položaj pri poslovanju ali škodo širšim interesom. Proizvodno sodelovanje temeljnih organizacij v svoji začetni obliki spet 41 najdemo že zaradi razmer, ki privedejo do opisanega nakupnega in prodajnega sodelovanja. Dodatno pa je treba opozoriti na to, da je mnogokrat izvedba kakega proizvodnega procesa možna le s sodelovanjem več temeljnih orga¬ nizacij, od katerih se vsaka posveča le posameznemu sestavnemu delu. Takšno sodelovanje temeljnih organizacij, od katerih ima vsaka posebno mesto v za¬ poredju vseh potrebnih delovnih procesov, pa je uspešno le, če so te temeljne organizacije poslovno disciplinirane in se držijo pogodbenih količin, kakovosti in dobavnih rokov. V nasprotnem primeru utegne zadnja temeljna organizacija v zaporedju zabresti v velike težave. Zaporedna povezanost temeljnih organiza¬ cij spet vodi k zamisli skupnega prihodka, ki ga doseže celotna veriga v končni stopnji. Proizvodno sodelovanje pa je izvedljivo tudi med istovrstnimi temelj¬ nimi organizacijami; vsaka se omejuje na povsem določene vrste proizvodov in ne proizvaja več vsaka temeljna organizacija vsega. Takšna delitev dela utegne ob drugih nespremenjenih okoliščinah precej izboljšati uspeh vsake temeljne organizacije, težko je le izvesti ustrezno razdelitev proizvodov, da ne bi bila nobena temeljna organizacija niti v daljšem roku oškodovana; računati je namreč treba s tem, da se včasih povpraševanje po posamezni vrsti proizvoda spremeni in da v takšnem primeru močneje prizadene tisto temeljno organiza¬ cijo, ki se ukvarja z manjšim številom vrst proizvodov, kot tisto, ki se ukvarja z večjim številom vrst. Proizvodno sodelovanje temeljnih organizacij pa končno lahko poteka tudi v organiziranju skupnih tehnoloških raziskav, v prenosu tehnološkega znanja itd. Finančn o sodelovanje temeljnih organizacij je v svoji začetni obliki prav tako povezano z nakupnim in prodajnim sodelovanjem, kjer kupec ne plača takoj ob prevzemu. Toda prodajalec včasih pogodbeno prodaja z daljšim plačilnim rokom, kar je mogoče šteti za novo obliko finančnega sodelovanja, saj se pojavlja kot trajnejši upnik temeljne organizacije, ki nastopa kot kupec. Po¬ sebna oblika finančnega sodelovanja je nemara tudi dajanje osnovnih sredstev v najem, ki omogoča drugi temeljni organizaciji, da pride do potrebne prvine proizvodnega ali poslovnega procesa brez dolgoročne vezave denarnih sredstev, tj. kar s sprotnim plačevanjem. Končno pa ne smemo niti mimo možnosti finančnih naložb v druge temeljne organizacije. Tako prihajamo med drugim do sodobnejših oblik združevanja sredstev in do zamisli razporejanja skupnega dohodka, ki ga ustvarita tako tista temeljna organizacija, ki sredstva uporablja, kot tudi tista, ki jih je združila. Številne probleme, ki se pojavljajo pri poslovnem sodelovanju posamezne temeljne organizacije združenega dela z drugimi, je mogoče reševati v okviru delovnih organizacij in sestavljenih organizacij združenega dela, v katere so vključene, dalje v okviru poslovnih skupnosti, bančnih organizacij, skupnosti za zavarovanje premoženja in oseb, skupnosti za medsebojno plansko in poslovno sodelovanje, skupnosti delovnih organizacij in skupnosti temeljnih organizacij združenega dela, končno pa tudi v okviru ustreznih samoupravnih interesnih skupnosti, splošnih združenj in gospodarskih zbornic. V vseh teh primerih pa ne moremo mimo samoupravnega sporazumevanja, zato je tudi o njem treba spregovoriti nekaj besed. 051 samoupravno sporazumevanje Predvsem je treba razlikovati med samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem. Z družb enim dogovorom se zagotavlja in usklajuje samoupravno urejanje družbenoekonomskih in drugih odnosov, ki so širšega skupnega pomena za ude¬ ležence dogovora ali splošnega družbene pomena, zlasti pa na področju načrto¬ vanja, cen, razporejanja dohodka in osebnih dohodkov, mednarodne menjave, politike zaposlovanja v državi in tujini ter varstva in zboljševanja človekovega okolja. Družbeni dogovor sklenejo organ družbenopolitične skupnosti in zainte¬ resirane organizacije združenega dela, zbornice in druga splošna združenja, samoupravne interesne skupnosti, krajevne skupnosti, druge samoupravne organizacije in skupnosti, sindikati in druge družbenopolitične organizacije in družbene organizacije. 42 S samoupravnim sporazumom se pa urejajo in usklajujejo družbenoekonomski in drugi samoupravni odnosi ter interesi v družbeni reprodukciji in v drugih oblikah uresničevanja družbenoekonomskega položaja delavcev ter njihovih samoupravnih organizacij in skupnosti, zlasti pa se: združuje delo delavcev v temeljni organizaciji, združuje delo delavcev v delovni skupnosti, združujejo delo in sredstva v delovne organizacije in druge organizacije združenega dela, banke in druge finančne organizacije, skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja, samoupravne interesne skupnosti, kakor tudi v druge oblike za¬ varovanja dela in sredstev, določajo osnove načrta, usklajujejo interesi v druž¬ beni delitvi dela in družbeni reprodukciji, določajo merila za samoupravno urejanje cen, določajo osnove in merila za razporejanje skupnega prihodka in skupnega dohodka, urejajo odnosi v svobodni menjavi dela, urejajo medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev v združenem delu in ukrepi za njihovo uresničevanje, kakor tudi odnosi pri izvajanju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Samoupravni sporazum sklenejo med seboj delavci v temeljni organizaciji oziroma delovni skupnosti, dalje organizacije združenega dela, bančne orga¬ nizacije, skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja, samoupravne interesne skupnosti in druge samoupravne organizacije in skupnosti, gospodar¬ ske zbornice in druga splošna združenja samoupravnih organizacij in skupnosti ter sindikati. Družbenopolitične skupnosti, njihovi organi in organizacije so lahko udeleženci samoupravnega sporazuma, kadar združujejo sredstva, s ka¬ terimi razpolagajo, vendar po načelu enakopravnosti med seboj ali s temeljnimi organizacijami ali z drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi. Organi družbenopolitične skupnosti lahko v okviru svoje pristojnosti predpiše¬ jo, da so posamezne organizacije dolžne izvesti postopek za samoupravno spo¬ razumevanje, vendar jih ne morejo zavezati, da so dolžne sporazume tudi skle¬ niti. Z zakonom pa lahko naložijo organizacijam združenega dela, da obvezno združijo sredstva ali odstopajo del tekočega dohodka za izvedbo določenih nalog v primeru, če je v družbenem načrtu na podlagi skupaj ugotovljenih interesov in opredeljenih razvojnih ciljev določeno, da je takšna združitev oziroma zaje¬ manje tekočega dohodka nujna za družbeno reprodukcijo, pa je s sporazumi med organizacijami združenega dela ni bilo mogoče zagotoviti. 43 1 prvine poslovnega 10 pojmovanje prvin poslovnega procesa V prejšnjem poglavju smo se prvič, čeprav bežno, srečali s prvinami poslovnega procesa, tj. z delovnimi sredstvi, delovnimi predmeti, storitvami in delavci. Se¬ daj je naša naloga, da jih podrobneje spoznamo. Čeprav strokovna dela navad¬ no obravnavajo delovna sredstva in delovne predmete hkrati s pojmom sredstev, tj. premoženja, bomo pri naših razglabljanih za enkrat povsem pustili ob strani tako osnovna kot obratna sredstva. Pojmi delovnih sredstev, delovnih pred¬ metov, a tudi storitev in dela, ki so ga opravili delavci, so opredeljivi z vidika določenega razdobja, v katerem te prvine sodelujejo pri poslovnem procesu. Nasprotno so pojmi osnovnih sredstev, obratnih sredstev in drugih sredstev opredeljivi z vidika trenutka, v katerem jih opazujemo. Razlika med temi pojmi torej obstaja. Ker ne kaže hkrati obravnavati v razdobju opredeljivih pojmov in v trenutku opredeljivih pojmov, se v tem poglavju omejujemo na prve. Vsekakor je izhodišče vsakega poslovnega procesa delo samo. Delo je zavestna, vnaprej premišljena in smotrna človekova dejavnost, ki se opravlja z določenim namenom; v našem primeru je ta namen vključen v doseganje gospodarskega smotra in ciljev tertieljne organizacije združenega dela. Toda delo se ne pojavlja samo po sebi, temveč je povezano s po troski delovne sile, tj. fizičnih in umskih sposob nosti , ki jih ima posameznik kot delavec. Tako smo prišli do prve prvine poslovnega procesa. Poslovni proces ni mogoč, če razpolagamo samo z delavci. Praviloma so po¬ trebni še delovni predmeti, na katere delujejo delavci s svojo delovno silo. Pri ustvarjanju učinkov morejo delovni predmeti snovno vstopati v nastajajoče končne poslovne učinke ali pa tudi ne; morda samo pripomorejo k delovanju drugih prvin poslovnega procesa, npr. pisarniški material. Med delovne predme¬ te vštevamo tudi energijo. Ob koncu procesa ustvarjanja učinkov dobimo npr. določen proizvod. Ta poslovni učinek se v naslednji temeljni organizaciji utegne pojaviti spet kot delovni predmet; lahko se pa v takšni vlogi pojavlja še v isti temeljni organizaciji. Zaradi tega ne bi bilo prav, če bi med delovnimi predmeti upoštevali le nabavljeni material in nabavljeno energijo. Kot delovni predmet v temeljni organizaciji nastopajo tudi lastni proizvodi nižje stopnje, ki jih v tem primeru imenujemo polproizvodi. Končno ne smemo niti mimo dejstva, da celo proizvod za prodajo, ki je že dokončno izšel iz proizvodnje v tehnološkem smislu, še ne zapusti celotnega poslovnega procesa toliko časa, dokler ni prodan. To pa pomeni, da lahko v nekem smislu še o njem govorimo kot o delovnem predmetu. Isto velja za trgovsko blago v trgovski temeljni organizaciji. Če imamo samo delovne predmete in delavce, še vedno ne bomo mogli izvesti zamišljenega poslovnega procesa. Pri vsakem poslovnem procesu so potrebna še delovna sredstva, ki posredujejo med že obravnavanima prvinama poslov¬ nega procesa. Med delovna sredstva ne vštevamo zgolj tista, s katerimi delu¬ jemo na delovne predmete, temveč tudi tista, kijih shranjujejo, npr. sode ali cevi. Končno pa upoštevamo še tista, ki ustvarjajo zgolj okolje za sam poslovni proces, npr. zemljišča ali zgradbe. Sodobna temeljna organizacija praviloma ne bo mogla izvesti svojega poslov¬ nega procesa niti tedaj, če imajo tamkajšnji delavci na razpolago tako delovna sredstva kot delovne predmete. Poslovni proces vsake temeljne organizacije je 45 namreč v mnogočem odvisen od raznih storitev, ki jih ne moremo vštevati niti med delovne predmete niti med delovna sredstva, še manj pa, seveda, med de¬ lavce kot prvino poslovnega procesa. Prevozne storitve, popravila, storitve PTT in številne druge naj služijo samo kot primer za to dodatno prvino poslovnega procesa. Res se takšne storitve večinoma nanašajo na posamezno izmed že obravnavanih prvin poslovnega procesa, vendar niso istovetne z njo. Ker bi bil poslovni proces brez njih večinoma otežkočen, jih moramo navesti kot dodatno prvino tega procesa. Posebna vrsta storitev so npr. patenti, licence in druge pravice. Končno moremo mednje vštevati še marsikaj, o čemer bo govora kasneje. Prvine poslovnega procesa so potemtakem delovna sredstva, delovni predmeti, storitve in delavci. Brez njihove udeležbe si ni mogoče zamisliti poslovnega procesa. Z druge strani pa delovna sredstva, delovni predmeti, storitve in delavci nastopajo kot prvine poslovnega procesa le tedaj in v takšni meri, kadar in kolikor so dejansko soudeleženi pri njem. V vseh drugih primerih so le njegove možnostne prvine. 11 delovna sredstva 110 vrste delovnih sredstev Delovna sredstva, ki sodelujejo pri poslovnem procesu, imajo različne pojavne oblike. V glavnem se pojavljajo kot: a) zemljišče; b) zgradbe; c) oprema; č) dolgoletni nasadi; d) osnovna čreda. Delovnih sredstev ne smemo izstovetiti z osnovnimi sredstvi, čeprav smo jih na tem mestu namenoma razvrstili v skupine, ki so poznane pri osnovnih sred¬ stvih. Oba pojma se sicer res v določenem delu stikata, čeprav imamo tudi delovna sredstva, ki niso osnovna sredstva, in osnovna sredstva, ki niso delovna sredstva. Podrobneje bomo te razlike obravnavali kasneje. Za zdaj nas pa za¬ nimajo le delovna sredstva kot prvine poslovnega procesa in ne osnovna sred¬ stva kot sestavni de! bilančnega poslovnega stanja. Vloga zemljišča kot delovnega sredstva je najprej v tem, da daje prostor, na katerem posluje temeljna organizacija; v tem smislu so vprašanja zemljišča hkrati vprašanja njene razmestitve. Zahteve, ki jim mora zemljišče zadostiti, so znatno večje pri kmetijskih in gozdarskih temeljnih organizacijah kot pri drugih. Z zgradbami ne poimenujemo samo proizvodnih in upravnih zgradb, skladišč in podobnih. Med zgradbe sodijo tudi vodne zgradbe, npr. kanali in jezovi, dalje zgradbe za energetske prenose in zveze, npr. električni in telefonski vodi, ali zgradbe v zvezi s prevozom, npr. poti in mostovi. V rudarstvu imajo značaj zgradb npr. izvozna okna in hodniki, ki omogočajo dostop do rudnega ležišča kot delovnega predmeta. Delovna sredstva, ki jih zajemamo z nazivom oprema, so znatno pomembnejša kot prej navedena. Razčlenjujemo jih na več skupin: ca) stroji, ki so energetski ali delovni; energetski stroji proizvajajo ali pretvarjajo energijo, delovni pa obdelujejo, predelujejo ali dodelujejo delovne predmete na različne tehnološke načine; cb) naprave in napeljave, ki so energetske, proizvodne ali prevozne; cc) orodje, ki je strojno ali ročno; ' cč) prevozna sredstva, ki so sredstva zunanjega ali notranjega prevoza; cd) inventar, ki je obratni ali poslovni. 46 Na pojem delovnih sredstev ne vpliva življenjska doba kake delovne priprave, niti njena vrednost; zato zajemamo mednje tudi tako imenovani drobni inven¬ tar, ki sicer ne sodi med osnovna sredstva. Dolgoletni nasadi in osnovna čreda so živa delovna sredstva. Zato pri njih najdemo nekaj posebnosti. Tako živali kot rastline, ki nastopajo v poslovnem procesu, so namreč enotnost delovnih sredstev, delovnih predmetov in proiz¬ vodov; če govorimo o njih kot o delovnih sredstvih določenega delnega poslov¬ nega procesa, morejo istočasno pri drugem delnem poslovnem procesu nastopati v povsem drugačni vlogi. Mrtve stvari, ki nastopajo sedaj kot delovna sredstva, so bile npr. delovni predmet le toliko časa, dokler niso bile proizvede¬ ne; v sedanji obliki ponovno postanejo delovni predmet pravzaprav šele tedaj, ko jih je treba popraviti ali prodati. Pri rastlinah in živalih je, nasprotno, njiho¬ va pretvorba v delovne predmete v zgornjem smislu precej bolj pogosta, saj mnogokrat še niso dokončno proizvedene, ko že nastopajo kot delovna sred¬ stva, a tudi takrat, ko so že dokončno proizvedene, je nanje še vedno usmerjeno delo, torej nastopajo kot delovni predmeti. Pri nadaljnjih razglabljanjih bomo zanemarili pojav živih delovnih sredstev. Prav tako se ne bomo podrobneje ukvarjali z zemljišči. Da bi razglabljanje poenostavili, se bomo v glavnem ukvarjali z zgradbami in opremo. 111 potroški delovnih sredstev pri poslovnem procesu Delovna sredstva pri poslovnem procesu ne spremenijo svoje oblike, temveč vstopajo vanj le s svojimi lastnostmi; te so vedno vezane na njihov obstoj v ce¬ loti. Delovna sredstva se pri posameznem poslovnem procesu ne spremenijo tako, da bi prenehala obstajati s prvotno obliko in s prvotnimi lastnostmi. Pri poslovnem procesu le izrabljamo koristne lastnosti delovnih sredstev; izrabljamo pa te lastnosti le toliko časa, dokler delovna sredstva obstajajo. Različna delovna sredstva imajo različne namene in zaradi tega tudi različne lastnosti. Sposobnost delovnih sredstev, da v določenem času omogočajo proizvodnjo določene količine predmetov z določeno kakovostjo ali da omogo¬ čajo opravljanje določenega števila storitev z določeno kakovostjo, imenujemo zmogljivost delovnih sredstev. Zmogljivost delovnih sredstev je torej po tej strani njihova količinsko opredeljena lastnost, po drugi strani pa njihova kakovostno opredeljena lastnost. Cim večje je število proizvedenih stvari ali opravljenih storitev, h kateremu je pripomoglo posamezno delovno sredstvo, tem večja je njegova količinska zmogljivost. Cim boljši so ti proizvodi ali oprav¬ ljene storitve, tem večja je njegova kakovostna zmogljivost. Navadno pa govorimo o zmogljivosti delovnih sredstev le kot o količinski zmog¬ ljivosti. Glede na lastnosti delovnega sredstva razlikujemo največjo (maksimalno), najmanjšo (minimalno) in najprimernejšo (optimalno) zmog¬ ljivost, Največja zmogljivost delovnega sredstva je tista njegova sposobnost, ki je ne more preseči. Najmanjša zmogljivost delovnega sredstva označuje spodnjo mejo njegove sposobnosti. Najprimernejša zmogljivost delovnega sredstva pa je tista, ki ustreza najprimernejši stopnji njegovega delovanja. Ni nujno, da je razpoložljiva zmogljivost delovnega sredstva tudi v celoti izrabljena. Ne¬ usklajenost razpoložljive zmogljivosti posameznega delovnega sredstva z dru¬ gimi, delo v eni sami izmeni ali slaba organizacija poslovnega procesa npr. vedno povzročajo, da je izraba razpoložljivih zmogljivosti delovnih sredstev sorazmerno nizka. Če smo se do sedaj dotikali le lastnosti, s katerimi vstopajo delovna sredstva v poslovni proces, si moramo ogledati tudi posledice tega sodelovanja pri po¬ slovnem procesu, ki se kažejo na njih samih. Delovna sredstva se res pri posa¬ meznem procesu ne spremenijo tako, da bi prenehala obstajati s prvotno obliko in s prvotnimi lastnostmi. Pač pa potroške delovnih sredstev dojemamo najprej kot: a) fizično obrabo in 47 b) fizično staranje. Doba trajanja delovnega sredstva je navadno odvisna od njegovih tehnoloških lastnosti, od njegove naloge v poslovnem procesu in od pogostosti njegove uporabe. Na tako pogojeno dobo trajanja more vplivati kak nepredviden dogo¬ dek. Toda četudi zanemarimo to možnost, še ni rečeno, da se vsi deli delovnega sredstva obrabljajo enakomerno. Nekateri njegovi deli so podvrženi večji obrabi kot drugi ter se zaradi tega hitreje izrabijo. Ker je delovno sredstvo uporabno le tedaj, ko so vsi njegovi deli uporabljivi, se dejansko že z izrabo prvega sestav¬ nega dela utegne končati njegova doba trajanja. Če je posamezne sestavne dele delovnega sredstva mogoče zamenjati tedaj, ko so izrabljeni, je seveda mogoče njegovo dobo trajanja podaljševati v nedogled. Vendar se sčasoma pojavi vprašanje, ali je tehnološko in gospodarsko smotrnejše zamenjati delovno sred¬ stvo v celoti in ne samo njegov bistveni del, ki je že izrabljen. Fizična obraba delovnega sredstva je sorazmerna s časom njegove uporabe pri poslovnem procesu. Če je plod sodelovanja delovnega sredstva pri poslovnem procesu kak proizvod, lahko rečemo da je fizična obraba delovnega sredstva sorazmerna z obsegom proizvodnje, pri kateri je sodelovalo. Drugače je pri fizičnem ^taranju delovnega sredstva. To ni posledica sodelova¬ nja delovnega sredstva v samem poslovnem procesu, marveč nastopa tudi tedaj, kadar delovno sredstvo ni v uporabi. Zaradi delovanja naravnih sil začno delov¬ na sredstva rjaveti, preperevati, skratka, načne jih »zob časa«. Fizično staranje omejuje dobo trajanja delovnega sredstva ne glede na to, ali je še v uporabi ali že izven nje. Po preteku dobe trajanja, ki je opredeljena na podlagi fizičnega staranja, samo delovno sredstvo že v bistveni men izgubi svoje tehnološke lastnosti in sposobnost za opravljanje prvotne naloge v poslovnem procesu; zaradi tega se spet pojavi vprašanje smotrnosti njegove nadaljnje uporabe. Fizične obrabe in fizičnega staranja delovnih sredstev v posameznem poslov¬ nem procesu neposredno sploh ni mogoče izmeriti. To bi nas moglo zavesti v zmoto, češ da potroškov delovnih sredstev v posameznem poslovnem pro¬ cesu sploh ni bilo, če nas na nasprotno ne bi opominjala onesposobitev de¬ lovnih sredstev za nadaljno uporabo v določenem, včasih tudi zgolj dogovorno postavljenem trenutku, ki naznačuje konec njihove življenjske dobe. Toda delovno sredstvo ne konča svoje življenjske poti samo zaradi tega, ker izgubi s fizičnega vidika svojo uporabnost, temveč tudi zaradi tega, ker izgubi z moral¬ nega vidika svojo koristnost. Do izgube koristnosti delovnega sredstva lahko pride zaradi njegove tehnične ali gospodarske zastarelosti. Na trgu se pojavljajo vedno bolj izpopolnjena de¬ lovna sredstva, ki povzročajo, da se uporaba starih, čeprav še niso fizično izrab¬ ljena, ne izplača več. V tem primeru govorimo o tehnični zastarelosti delovnih sredstev. Toda delovna sredstva lahko postanejo nekoristna tudi zaradi tega, ker je izginil delovni predmet, kateremu so bila namenjena; če je npr. izčrpano rudno ležišče, nekih rudniških naprav ni mogoče prenesti drugam. Delovna sredstva, ki še niso fizično izrabljena, a tudi tehnično še niso zastarela, so izgubila svojo koristnost, ker so gospodarsko zastarela. Včasih pa še kak predpis utegne preprečiti nadaljnjo uporabo delovnega sredstva. Iz tega sledi, da doba uporabe delovnega sredstva ni istovetna z njegovo dobo trajanja. Doba trajanja nakazuje skrajni rok uporabnosti delovnega sredstva, doba uporabe pa skrajni rok njegovega koristnega nastopanja pri poslovnem procesu. 112 cena za sodelovanje delovnih sredstev pri poslovnem procesu Kot vidimo iz dosedanjih razglabljanj, nastopa delovno sredstvo pri poslovnem procesu kot tehnična celota; potroški delovnega sredstva pri posameznem poslovnem procesu še ne onemogočijo njegovega nastopanja pri naslednjih poslovnih procesih. Temeljna organizacija more izvesti poslovni proces le. če ima na razpolago vsa potrebna delovna sredstva. Kako pa pride do njih? Možnost, da bi prišla do delovnih sredstev brezplačno, je prav redka, čeprav ni povsem izključena. Temeljna organizacija pridobi potrebna.delovna sredstva v glavnem na naslednje načine: 48 a) z nakupom; h) z najemom (zakupom); c) z združevanjem sredstev drugih temeljnih organizacij. Proizvodnja delovnega sredstva v lastni delavnici ni nič drugega kot nakup, kjer se ista temeljna organizacija pojavlja kot prodajalec in kot kupec. Ne glede na to, kdo je prodajalec, je pri nakupu delovnega sredstva potrebna dolgoročna naložba denarja v znesku njegove nabavne vrednosti. V primeru, ko temeljna organizacija vzame delovno sredstvo v najem, je zadeva drugačna. Namesto dol¬ goročne naložbe denarja v znesku nabavne vrednosti delovnega sredstva je potrebno le plačilo najemnine za tisto razdobje, za katero je delovno sredstvo vzela v najem in v katerem ga uporablja. Za potek poslovnega procesa ni važno, ali sodeluje pri njem delovno sredstvo, ki ga je temeljna organizacija kupila ali ga ima samo v najemu. Pač pa je to vpra¬ šanje odločilnega pomena s premoženjsko-pravnega stališča. Delovno sredstvo, ki ga je dana temeljna organizacija kupila, je izkazano med njenimi sredstvi, tj. med njenim premoženjem. Nasprotno je delovno sredstvo, ki ga je vzela v na¬ jem, še vedno izkazano le med sredstvi tiste temeljne organizacije, ki ga je dala v najem. Do posebnosti pridobivanja sredstev pridemo v primeru združevanja sredstev. Samo združevanje sredstev je v prvi vrsti finančna operacija, toda ni nujno, da bi v kako temeljno organizacijo bila vložena sredstva drugih temeljnih organi¬ zacij v denarni obliki; lahko so tudi v obliki konkretnega delovnega sredstva. Ta primer nastopa pri delovnih skupnostih. Če so v kak poslovni proces vložena sredstva drugih temeljnih organizacij v pojavni obliki delovnih sredstev, nasto¬ pajo ta delovna sredstva med sredstvi tiste temeljne organizacije, ki jih uporab¬ lja, toda iz tega naslova ima dolgoročno obveznost do drugih temeljnih organi¬ zacij. Te druge temeljne organizacije pa v takšnem primeru izkazujejo do proučevane temeljne organizacije le terjatev v obliki finančne naložbe vanjo. Jemanje delovnih sredstev v najem ima svoje meje. Prav tako združevanje sredstev v obliki delovnih sredstev ni pogosto. Moremo reči, da je temeljna organizacija večinoma navezana le na nakup delovnih sredstev, če se jih namerava posluževati pri poslovnem procesu. Zato se bomo pri nadaljnjih raz¬ glabljanjih ukvarjali le z delovnimi sredstvi, ki si jih je pridobila z nakupom. Da bi temeljna organizacija vključila takšna delovna sredstva v poslovni proces, mora najprej razpolagati z denarnimi sredstvi, ki bodo pokrila: a) kupno (fakturno) ceno delovnega sredstva ter morebitni prometni davek in carino pri uvozu; b) stroške dostave delovnega sredstva; c) stroške sestavljanja (montaže) delovnega sredstva. To je cena, ki jo mora plačati za sodelovanje delovnih sredstev pri poslovnem procesu. Toda pri poslovnem procesu se pojavijo potroški delovnih sredstev. Zato delovna sredstva ne ohranjajo vedno svoje prvotne vrednosti, temveč jo postopoma izgubljajo. Vrednost, ki so jo izgubila, praviloma prehaja na poslovne učinke, oh njihovi prodaji in plačilu se pa pojavlja v denarni obliki in s tem omogoča po preteku določenega časovnega razdobja nadomestitev prvotnih delovnih sredstev. To je bistvo procesa amortiziranja delovnih sred¬ stev. Amortiziranje potemtakem proučujemo v treh smereh: a) kot zmanjševanje vrednosti delovnih sredstev, kjer nas zanimajo amortiza¬ cijski odpisi; b) kot prenašanje te vrednosti na proizvode ali opravljene storitve, kjer nas zanima strošek amortizacije; in c) kot zbiranje denarnih sredstev za nadomestitev delovnih sredstev, kjer nas zanimajo amortizacijska sredstva. Vse te tri smeri proučevanja so tesno med seboj povezane. Vendar se bomo na tem mestu v glavnem zadržali le na amortizaciji kot strošku, medtem ko bomo razglabljanje o amortizacijskih odpisih in amortizacijskih sredstvih prihranili 49 za poglavje o sredstvih. Pri drobnem inventarju zaradi poenostavitve ne govorimo več o amortizaciji. Vendar je to poslovno-tehnična podrobnost, ki jo na tem mestu še lahko za¬ nemarimo. 113 amortizacija kot cenovni izraz potroškov delovnih sredstev Ugotovili smo že, da življenjsko dobo delovnega sredstva omejujejo različni dejavniki. Če se vprašamo, v kakšnem razdobju naj prenese delovno sredstvo svojo vrednost na poslovne učinke, je odgovor v razdobju, ki je glede na različne dejavnike najkrajše. Toda kako v tem okviru prenašati vrednost delovnega sredstva? Medtem ko je njegova fizična obraba sorazmerna s proizvodnjo, tega ne bi mogli reči za njegovo fizično, tehnično in gospodarsko staranje. Po drugi strani niti izgubljena uporabnost niti izgubljena koristnost posameznega delov¬ nega sredstva nista v vseh razlomkih časa enaki. Glede na to, iz kakšnih domnev izhajamo, razlikujemo: a) funkcionalno amortiziranje; b) časovno amortiziranje. Funkc ionalno amortiziranje temelji na domnevi o prevladujoči vlogi fizične obrabe delovnega sredstva, ki je neposredno odvisna od obsega njegove uporabe Potroškov delovnega sredstva v tem smislu sicer ni mogoče izmeriti, vendar domnevamo, da so v zvezi z obsegom proizvodnje ali opravljanja storitev. Zato je zmanjševanje vrednosti delovnega sredstva treba povezovati z urami nje¬ govega dela ali s količino proizvedenih proizvodov ali opravljenih storitev, pri kateri je bilo soudeleženo. Obrazec za izračun amortizacije v tem smislu je torej naslednji: . , nabavna vrednost delovnega sredstva amortizacija na mersko enoto = ----—-- r—r ■■— . , . , - p- število merskih enot v zivfienjski doni Če ob koncu življenjske dobe delovno sredstvo še ohrani vrednost starega materiala, je v obrazcu za toliko mogoče zmanjšati njegovo nabavno vrednost. Znesek amortizacije v posameznem razlomku časa dobimo, če tedanje število merskih enot, tj. število proizvodov, opravljenih storitev ali delovnih ur, pomno¬ žimo z amortizacijo na mersko enoto. Tako more temeljna organizacija obračunati amortizacijo pri prevoznih sred¬ stvih (glede ha število prevoženih kilometrov ali tonskih kilometrov), visokih pečeh (glede na tone proizvoda) itd. Denimo, da kupi kamion z nosilnostjo 3 tone ter predvideva, da bo z njim prevozila 200.000 km; njegov predvideni uči¬ nek bo znašal torej 200.000 km X 3 t = 600.000 tonskih kilometrov. Če je kamion stal 900.000 din, pomeni, da bo amortizacija znašala 900.000 din: 6.000 tkm = 1,50 din na 1 tkm. Število prevoženih tonskih kilometrov v posa¬ meznem razdobju, pomnoženo s tako dobljeno amortizacijsko postavko, da znesek amortizacije za to razdobje. Časovno amortiziranje, nasprotno, temelji na domnevi o prevladujoči vlogi staranja delovni h sredstev tudi v posameznih razlo mkih časa. Potroškov delovnega sredstva v tem smislu sicer že spet ni mogoče izmeriti, vendar jih povezujemo z domnevano najkrajšo življenjsko dobo. Doba trajanja in doba uporabe posameznega delovnega sredstva sta pogojeni z njegovimi lastnimi posebnostmi, a tudi z obsegom njegove uporabe v posamezni temeljni organizaciji. Po preteku tako ugotovljene najkrajše življenjske dobe bi moralo delovno sredstvo izgubiti že svojo celotno nabavno vrednost. Z določitvijo življenjske dobe delovnega sredstva pa še ni rešeno vprašanje nje¬ gove letne amortizacije. Ni namreč nujno, da bi bila vsako leto do konca življenjske dobe delovnega sredstva povsem enaka. V načelu razlikujemo: ba) enakomerno (linearno) časovno amortiziranje; bb) padajoče (degresivno) časovno amortiziranje; bc) rastoče (progresivno) časovno amortiziranje. 50 Pri enak omer nem časovnem amortiziranju je letni znesek amortizacije pri dani nabavni vrednosti delovnega sredstva vedno enak. Zato se tudi letna amorti¬ zacijska stopnja ne spreminja. Obrazec za izračun amortizacije v tem smislu je torej naslednji: letna amortizacijska stopnja = . ,. ——-r—:-:—— /]» ' ‘ življenjska doba v letih ali ( 2 ) _ nabavna vrednost _ življenjska doba x nabavna vrednost Če tako opredeljeno letno amortizacijsko stopnjo pomnožimo s 100, dobimo letni amortizacijski odstotek. Po prvem obrazcu zelo hitro ugotovimo, da 10-letni življenjski dobi delovnega sredstva ustreza 10 % letna amortizacija. Toda delovno sredstvo morda tudi ob koncu svoje živl jenjske dobe obdrži del svoje prvotne vrednosti, t j. tisti del, ki ustreza vrednosti preostalega materiala. Tega dela seveda ni treba amortizirati. Zato dobljeno letno amortizacijsko stopnjo ali odstotek v prejšnjem smislu uporabljamo na zmanjšano nabavno vrednost. Če pa bi le hoteli uporabljati amortizacijsko stopnjo ali odstotek na nezmanjšano nabavno vrednost delov¬ nega sredstva, se moramo posluževati drugega obrazca, ki ga prilagodimo takole: . , ... , . (nabavna vrednost — preostala vrednost) letna amortizacijska stopnja =-—-—-r~;-;-;- življenjska doba X nabavna vrednost Letni amortizacijski odstotek spet dobimo, če dobljeni izraz pomnožimo s 100. Če ima npr. delovno sredstvo življenjsko dobo 10 let, nabavno vrednost 30.000 dinarjev in preostalo vrednost 3.000 din, po tem obrazcu hitro izračunamo, da bo njegov letni amortizacijski odstotek od nabavne vrednosti znašal 9 *?. V pri¬ meru, ko je življenjska doba delovnega Sredstva prvotno zasnovana na drugačni dolžini delovnega časa, kot je dejanska, je mogoče drugi obrazec prilagoditi še tako, da v njem upoštevamo indeks dejanskega časa nasproti temeljnemu času: letna amortizacijska stopnja = nabavna vredn ost X indeks časa življenjska doba x nabavna vrednost Če npr. delovna organizacija v začetku računa z 8-urnim delavnikom, delovno sredstvo pa se uporablja 12 ur, znaša indeks dejanskega časa nasproti temeljne¬ mu času 1,5. Iz tega sledi letni amortizacijski odstotek, ki je za 50*? večji od siceršnjega. Znesek amortizacije v posameznem letu dobimo v vsakem primeru takole: letni znesek amortizacije = nabavna vrednost X letna amortizacijska stopnja nabavn a vre d n ost X letni amortizacijski odstotek Do sedaj smo se zadrževali pri enakomernem časovnem amortiziranju. Za razliko od. tega je pri padajočem časovnem amortiziranju obračunan največji znesek amortizacije v prvem letu, nato se zmanjšuje in je zadnje leto najmanjši. To pomeni, da vsaj nekoliko upošteva usposobljenost delovnega sredstva, ki je v začetku večja kot kasneje, čemur sledi tudi znesek amortizacije. Vendar je prednosti te metode lažje dojeti, če gledamo njene posledice s finančnega vidika. Ker z leti naraščajo stroški vzdrževanja, omogoča ta metoda pri sicer ne¬ spremenjenem obsegu dejavnosti v kasnejših letih manjšo obremenitev poslov¬ nih učinkov kot metoda enakomernega časovnega amortiziranja. Z druge strani omogoča, da se hitreje vrnejo v denarno obliko prvotna sredstva, kar je zlasti zanimivo tedaj, če je vrednostno izraženi poslovni izid obdavčen ali če je pove¬ čanje investicijskih sredstev izvedljivo le s povečanjem poslovnega sklada, od 51 katerega je sicer treba obračunavati kake dajatve. Najpogostejši metodi padajočega časovnega amortiziranja, ki jih navajajo v ZDA, sta metoda padajoče osnove (declining balance method) in metoda vsote letnih številk (sum-of'-the-years-digits method). Metoda padajoče osnove izhaja iz nespremenljivih letnih amortizacijskih stopenj, ki se uporabljajo na vsakokratno neodpisano vrednost. Amortizacijske stopnje ali odstotki so pa navadno dvakrat tolikšni kot pri metodi enako¬ mernega časovnega amortiziranja, npr. 20 % letno pri 10-letni življenjski dobi delovnega sredstva. Če ima delovno sredstvo nabavno vrednost 1000 din, bo po¬ temtakem znašala amortizacija prvo leto 20 % od 1000 din, tj. 200 din, drugo leto 20 % od 800 din, tj. 160 din, itd. Metoda vsote letnih številk, nasprotno, izhaja iz spremenljivih amortizacijskih stopenj, ki se uporabljajo na nabavno vrednost delovnih sredstev, zmanjšano za morebitno preostalo vrednost. Amortizacijska stopnja je vsako leto določena z razmerjem med številom preostalih let življenjske dobe in vsoto vseh letnih številk. Če ima npr. delovno sredstvo življenjsko dobo 10 let, je vsota vseh letnih številk enaka 1 + 2 + 3 + 4 + 5 + 6 + 7 + 8 + 9 + 10 = 55. V 10 letih bo torej treba amortizirati 55/55 amortizacijske osnove tega delovnega sredstva, vendar prvo leto 10/55, drugo leto 9/55 itd. Če znaša nabavna vrednost tega delovnega sredstva 1000 din in preostala vrednost materiala 100 din, bo amorti¬ zacija znašala prvo leto 10/55 od 900 din, tj. 163,6 din, drugo leto 9/55 od 900 din, tj. 147,3 din, itd. Medtem ko pri raznih metodah padajočega časovnega amortiziranja znesek amortizacije iz leta v leto pada, pri raznih metoda h ras toče ga časovnega amortiziranja iz leta v leto raste. Takšne metode pa najdejo opravičilo le tedaj, kadar delavci v začetku še niso dovolj spoznali novih strojev in njihove zmog¬ ljivosti niso zadostno izrabljene. Če bi v prvih letih obremenili tedanje poslovne učinke s polno amortizacijo, bi bila njihova lastna cena morda zelo velika in bi se prav lahko pokazala izguba. Poleg tega si mora nov proizvod priboriti pot na trg in pridobiti kupce, kar pa je neprimerno lažje doseči z nižjimi prodajnimi cenami. V letnih amortizacijskih stopnjah ali v letnih amortizacijskih odstotkih so na nek način izraženi tedanji potroški delovnega sredstva. Če jih pomnožimo z na¬ bavno vrednostjo delovnega sredstva ali z nabavno vrednostjo, ki je zmanjšana za preostalo vrednost, dobimo letno amortizacijo. Toda nabavna vrednost istm vrstnega delovnega sredstva zlasti v razmerah inflacije ni vedno enaka. Zato se vprašamo, s katero nabavno vrednostjo naj ovrednotimo letne potroške. da bi dobili čim pravilnejšo letno amortizacijo. Možnosti so naslednje: a) z dejansko nabavno vrednostjo; b) s trenutno nabavno vrednostjo; c) s prihodnjo nabavno vrednostjo. Dejanska nabavna vrednost izhaja iz preteklosti in utegne povzročiti, da bo amortizacija premajhna, ostvarjeni dohodek temeljne organizacije pa prevelik, ker bo skrival tudi del neprikazane prenesene vrednosti. Ker namerava temeljna organizacija s povrnjenimi denarnimi sredstvi, ki so bila porabljena ob nakupu delovnega sredstva, šele v prihodnosti kupiti novo delovno sredstvo, bi morda bilo najbolje upoštevati prihodnjo nabavno vrednost. Ta pa v danem letu še ni poznana. Zato nam preostane samo, da upoštevamo trenutno nabavno vrednost, vsako leto sproti pa jo popravimo na dejansko nabavno vred¬ nost delovnega sredstva in razliko dodatno še neodpisani vrednosti. Letno ponovno ovrednotenje (revalorizacija) delovnih sredstev je pri nas sedaj urejeno z zakonom. Do enake amortizacije more temeljna organizacija [niti tudi tako, da z indeksom cene, ki velja za delovno sredstvo, popravi siceršnji letni amortizacijski odstotek ali amortizacijsko stopnjo ter kot amortizacijsko osnovo jemlje kar staro nabavno vrednost. S tem sicer povečuje letno amorti¬ zacijo na znesek, ki pravilneje izraža potroške v tedanjih cenah; toda ker hkrati ne povečuje nabavne vrednosti delovnega sredstva na znesek, ki bi pravilneje izražal tedanje cene, se utegne pripetiti, da bo delovno sredstvo zgolj prej povsem odpisano, vendar do tedaj temeljna organizacija le ne bo zbrala takšnih amortizacijskih sredstev, ki so potrebna za njegovo nadomestitev. 52 Ker znesek amortizacije vpliva na ostvarjeni poslovni izid, ki je navadno obdav¬ čen, najdemo v vseh državah predpise o amortiziranju delovnih sredstev. Pri ugotavljanju davčne osnove je namreč mogoče upoštevati amortizacijo le, če ni obračunana po večjih amortizacijskih stopnjah, kot so predpisane z zakonom. To še ne pomeni, da ni mogoče upoštevati večjih amortizacijskih stopenj. Pač pa je treba v takšnem primeru obračunati davek prej, kot je mogoče pokriti povečano amortizacijo. Medtem ko davčni predpisi v svetu vsebujejo določila o največjih amortizacij¬ skih stopnjah, so pri nas predpisane tudi najmanjše amortizacijske stopnje. V njih se izraža skrb družbe, da je v predvidenem najdaljšem roku le zagotovljena obnova sredstev, ki so navsezadnje družbeno premoženje. Povečanje stopenj amortizacije preko teh najmanjših je nato povsem prepuščeno temeljnim organizacijam samim. Večje stopnje amortizacije je mogoče določiti le na podlagi ocenjene dobe uporabnosti in koristnosti delovnega sredstva in s tem potrebe po njegovi zamenjavi in drugih trajnejših izboljšavah, s katerimi se izboljšujejo pogoji pri poslovnem procesu. Nikakor pa povečane stopnje ne smejo omogočati skrivanja akumulacije v okviru amortizacije. Končno naj opozorimo še na razliko med zneskom amortizacije pri posamičnem in skupinskem amortiziranju ob sicer nespremenjenih okoliščinah. Drugi je naj¬ večkrat večji od prvega. Skupinsko amortiziranje je namreč v tem, da temeljna organizacija obračuna amortizacijo od nabavne vrednosti posamezne skupine delovnih sredstev, čeprav so nekatera delovna sredstva iz te skupine že brez vrednosti. 114 stroški popravil in preureditev delovnih sredstev Da bi bila delovna sredstva usposobljena za nadaljnje sodelovanje pri poslovnem procesu, je treba nadomeščati izrabljene dele z novimi. To je smisel njihovih popravil. Zaradi popravil se ne spremeni niti prvoten namen delovnih sredstev niti njihova prvotna nabavna vrednost. S preureditvami (adaptacijami, rekonstrukcijami) pa spreminjamo prvoten namen delovnih sredstev, hkrati s tem pa tudi njihovo prvotno nabavno vrednost. Tako pri popravilih kot pri preureditvah delovnih sredstev se ta pravzaprav pretvarjajo v delovne predmete. Toda če nanje gledamo z vidika celotnega po¬ slovnega procesa, jih moramo obravnavati le v povezavi s tamkajšnjimi delovnimi sredstvi. Razlikujemo pa: a) velika popravila ali investicijsko vzdrževanje; b) mala popravila ali tekoče vzdrževanje. Razlika med velikimi in malimi popravili ni toliko v znesku stroškov kot v pre¬ sledkih njihovega ponavljanja. Velika popravila se pri posameznem delovnem sredstvu praviloma ponavljajo v daljših časovnih presledkih od leta dni, mala popravila pa v krajših časovnih presledkih od leta dni. Z druge strani pri velikih popravilih zamenjujemo bistvene sestavne dele delovnega sredstva, medtem ko jih pri malih popravilih ne zamenjujemo. Stroške malih popravil delovnih sredstev je treba vračunati tedaj, ko nastajajo. Drugače je s stroški velikih popravil delovnih sredstev. Ker se ti v okviru posa¬ meznega obračunskega razdobja pojavljajo neenakomerno, jih temeljna orga¬ nizacija vračuna na podlagi letnega predračuna, medtem ko dejansko nastale stroške pokriva s tako obračunanimi. Pripomnimo pa naj, da letno obračunsko razdobje v tem pogledu ni povsem zadovoljivo. Znano je, da so stroški velikih popravil navadno največji v zadnji tretjini življenjske dobe delovnih sredstev, ko je tudi njihova sposobnost že precej zmanjšana. To pomeni, da je lastna cena proizvodov s tovrstnimi stroški bolj obremenjena v zadnjih letih življenjske dobe delovnih sredstev, kot je bila v prvih. Stroški ob preureditvi delovnih sredstev, nasprotno, vstopajo v nabavno vrednost novega delovnega sredstva in 53 se amortizirajo hkrati z njo. 115 naložbe v delovna sredstva Pojem stvarnih naložb kot nasprotja finančnih naložb ni enoten. Navadno govorimo o njih, kadar mislimo na pretvorbo denarnih sredstev v večja delovna sredstva, tj. tista, ki jih uvrščamo med osnovna sredstva. Skupaj z večjimi de¬ lovnimi sredstvi upoštevamo tudi npr. patente in licence, o katerih bomo še govorili. Če se z naložbami povečuje vrednostni obseg osnovnih sredstev z vklju¬ čenimi amortizacijskimi sredstvi, govorimo o čistih naložbah, če pa imamo opravka samo s pretvorbo amortizacijskih sredstev v nova delovna sredstva, patente, licence itd., govorimo o naložbah le, kadar jih opredelimo kot kosmate naložbe. Dalje govorimo o stvarnih naložbah, kadar povečujemo obseg obratnih sredstev, ali celo, kadar naložimo denarna sredstva v kako stvar iz sredstev skupne porabe. Nas pa v nadaljnjem ne zanimajo toliko stvarne naložbe nasploh ali celotna zbirka pojmov, ki jih označujemo z izrazom stvarne naložbe, temveč le naložbe v zvezi z delovnimi sredstvi. Omenili smo že, da ustvarjanje določenega poslovnega učinka zahteva med drugim prav določena delovna sredstva. Toda kadar se odločamo o novih sme¬ reh delovanja, je pred nami vedno več možnosti za nabavo delovnih sredstev. Pojavlja se torej vprašanje, kako presojati upravičenost naložb, če so na razpo¬ lago omejena denarna sredstva, z druge strani pa več različic možnega nakupa. Mnogokrat je v temeljni organizaciji postavljen vrstni red naložb v delovna sredstva glede na njihovo nujnost. Tako je morda na prvem mestu npr. nakup stroja, od katerega je odvisna vsa druga dejavnost. Morda k nakupu kakih delovnih sredstev silijo predpisi o varstvu pred požari itd. V takšnih primerih je nujno hitro ukrepati. V vseh drugih primerih pa, nasprotno, kaže podrobno presoditi različne možnosti. Samo zaporedje nujnosti namreč ni niti natančno določljivo niti ne more jamčiti, da bo odločitev o naložbi tudi pravilna. Za presojo različnih možnosti pri naložbah je mogoče uporabljati več vrst podlag, ki pa ne vodijo nujno do enakih sklepov ali do enakega vrstnega reda ugodnosti posameznih naložb. Na tem mestu navajamo le naslednje: a) koeficient donosnosti naložbe; b) vračilni rok naložbe; c) koeficient amortizacije in akumulacije iz delovnega sredstva na znesek naložbe. V prvem primeru presojamo uspešnost v celoti lastno financirane naložbe na podlagi obrazca: povprečna letna akumulacija iz delovnega sredstva povprečna neodpisana vrednost delovnega sredstva Če je nabavna vrednost delovnega sredstva 100.000 din, njegova letna amortiza¬ cija 10.000 din in akumulacija 5.000 din, je izračun naslednji: 5.000 din _q , 50.000 din ’ Uspešnejša je tista nalož ba, pri kateri je dobljeni koeficien t v ečji Opozoriti pa kaze, da predvidena akumulacija (tj. čisti dohodek za povečanja rezervnega in poslovnega sklada) prvega leta ni nujno enaka povprečni letni akumulaciji. Po drugi strani povprečna neodpisana vrednost kot izraz povprečne naložbe ni istovetna z začetno nabavno vrednostjo delovnega sredstva; praviloma je enaka polovici začetne nabavne vrednosti, toda uporaba delovnega sredstva po kon¬ čanem amortiziranju jo zmanjšuje pod polovico. Ne moremo torej preprosto primerjati kar predvideno akumulacijo iz nastopanja delovnega sredstva v prvem letu z nabavno vrednostjo delovnega sredstva. A tudi če izračunamo povprečje letne akumulacije iz delovnega sredstva v njegovi celotni življenjski dobi in ga primerjamo z njegovo povprečno neodpisano vrednostjo, se še ne ognemo pomanjkljivostim pri sami presoji uspešnosti naložbe. Zanemarjamo namreč dejstvo, da so razmerja med letno akumulacijo in tedanjo neodpisano vrednostjo delovnega sredstva v različnih letih različna, dinarska vrednost v kasnejših letih pa ni istovetna z enako dinarsko vrednostjo v prejšnjih letih. Če so naložbo vsaj delno omogočili šele dobljeni krediti ali združena sredstva drugih organizacij združenega dela, je izhodiščni izbrazec za presojo njene uspešnosti treba dopolniti takole: 54 povprečna letna akumulacija, dane obresti in udeležbe drugih v skupnem dohodku in dohodku iz skupnega poslovanja v zvezi z delovnim sredstvom povprečna neodpisana vrednost delovnega sredstva V čim večji meri financirajo drugi nakup danega delovnega sredstva, tem bolj odstopa akumulacija iz delovnega sredstva svoje mesto finančnim stroškom, ki pripadajo drugim. Če bi potemtakem presojo uspešnosti naložbe zasnovali samo na akumulaciji, bi bila tem slabša, v čim večji meri jo omogočajo drugi. Zato je števec v izračunu treba dopolniti v zgornjem smislu. Vračilni rok v celoti lastno financirane naložbe dobimo takole: nabavna vrednost delovnega sredstva letna amortizacija in akumulacija iz delovnega sredstva Na podlagi naših prejšnjih številk bi ga izračunali takole: 100.000 din 15.000 din — let Če izraz v imenovalcu ni vsako leto enak, seštevamo amortizacijo in akumulaci¬ jo v zaporednih letih, dokler vsota ni enaka nabavni vrednosti delovnega sred¬ stva. Čim krajši ie vračilni rok, tem uspešnejša ie naložba . Toda pri takšni sodbi povsem zanemarimo vprašanje, ali je delovno sredstvo uporabljivo tudi še po preteku vračilnega roka. Morda ima kaka naložba daljši vračilni rok, vendar je delovno sredstvo uporabljivo še vrsto let po njegovem preteku, medtem ko ima druga naložba krajši vračilni rok, a delovno sredstvo ni več uprabno potem, ko mine. Zato ni mogoče trditi, da je druga naložba ugodnejša od prve. Slabost presojanja na podlagi vračilnega roka pa je tudi v tem, da ne upošteva časovne razporeditve amortizacije in akumulacije, saj ni mogoče pripisovati vsakemu dinarju enako vrednost ne glede na leto, v katerem se povrne. V tretjem primeru presojamo uspešnost v celoti lastno financirane naložbe na podlagi obrazca: vsota amortizacije in akumulacije v življenjski dobi delovnega sredstva nabavna vrednost delovnega sredstva Nato pravimo, da j e uspešnejša tista n al ožba, pr i kateri ie dobljeni koefici ent večji. Toda pri takšni sodbi zanemarimovprašanje, kdaj se pojavljajo denarna sredstva amortizacije in akumulacije iz naslova dane naložbe. Prejeti dinar v drugem in tretjem letu ima torej enako težo kot prejeti dinar v prvem letu. To pa seveda ne drži. Tej pomanjkljivosti se je mogoče izogniti le tako, da pre¬ računamo amortizacijo in akumulacijo iz različnih let na sedanjo vrednost. To je izvedljivo z diskontiranjem, kjer uspoštevamo določeno obrestno mero. Če od tako izračunane sedanje vrednosti odštejemo naloženi znesek, dobimo čisto sedanjo vrednost. V saka naložba, pri kateri ie čista sedanja vrednost pozitivn a, se izplača. Toda uspesnejsa je tista naložba, pri kateri je čista sedanja vrednost 'večja. Vzemimo, da znaša naložba 100.000 din in uporabljena obrestna mera 5 %; dalje vzemimo, da znaša celotna amortizacija in akumulacija, ki se pojav¬ ljata zaradi danega delovnega sredstva, 150.000 din, njihova sedanja, tj. diskon- tirana vrednost, pa samo 138.100 din. Če od sedanje vrednosti 138.100 din odštejemo naložbo 100.000 din, dobimo čisto sedanjo vrednost 38.100 din. Če pri nakupu kakega drugega delovnega sredstva z isto nabavno vrednostjo dobimo večjo čisto sedanjo vrednost, s^ bomo brez dvoma odločili zanj. Če pa oce¬ njujemo edino možnost, se bomo odločili zanjo, brž ko je njena čista sedanja vrednost večja ali vsaj enaka 0; v nasprotnem primeru bi jo morali zavrniti. Na tem mestu smo le bežno nakazali nekaj smeri za presojo naložb v delovna sredstva. Obsežnejša obravnava posameznih metod, zlasti zadnje, ki je računsko zahtevnejša, pa že presega zastavljene okvire našega dela. 12 delovni predmeti 120 vrste delovnih predmetov Pri poslovnem procesu imamo opravka z delovanjem delavcev s pomočjo delov¬ nih sredstev na delovne predmete. Z delovnimi predmeti najpogosteje razu¬ memo: 55 a) kupljene surovine, material, polproizvode in dele; b) kupljeno energijo. Med delovne predmete pa ne sodijo samo tisti, ki so kupljeni, temveč tudi c) naravne snovi. Toda na delovne predmete v posamezni temeljni organizaciji ne smemo gledati niti kot na očitno nasprotje lastnih proizvodov. V določenem smislu se kot delovni predmeti pojavljajo še: č) lastna nedokončana proizvodnja, polproizvodi in deli; d) dokončani proizvodi in trgovsko blago. Vedno pa kaže imeti pred očmi dejstvo, da smemo govoriti o delovnih predmetih le takrat, ko ti dejansko nastopajo pri kakem procesu in ne čakajo zgolj v zalogi. Kakor govorimo o delovnih sredstvih le tedaj, ko sodelujejo pri po¬ slovnem procesu, in niso izven uporabe, govorimo tudi o delovnih predmetih le tedaj, ko sodelujejo pri poslovnem procesu, čeprav zaradi tega že izgubljajo svojo samostojnost. Zaloga je, nasprotno, sestavljena le iz možnostnih delovnih predmetov. Delovne predmete v ožjem smislu (pod a) bi lahko v celoti označevali kot material, kajti material pomeni nekakšno gradivo, iz katerega je mogoče napra¬ viti nekaj drugega. Vendar navadno le razlikujemo surovine od materiala, ravno tako pa tudi polproizvode in dele od samega materiala. Razlikovanje surovin in materiala ni povsem jasno. Teoretično začnemo go¬ voriti o surovini šele tedaj, ko je kaka naravna snov ločena iz svojega prvotnega okolja ter vsebuje že človeško delo. Toda v vsakdanjem gospodarskem življenju smo navajeni upoštevati le' tisto, za kar so potrebna denarna sredstva, zato navadno pozabljamo, da med delovne predmete ne sodi samo tisto, kar je bilo kupljeno, temveč tudi tisto, kar je že samo po sebi dano v naravi. Srečujemo se že spet z bistveno razliko med pojmom delovnih predmetov in pojmom surovin ali materiala iz okvira obratnih sredstev. Nekaterih delovnih predmetov sploh nikoli ne vštevamo med obratna sredstva, niti neposredno in niti posredno, zaloga surovin in materiala iz okvira obratnih sredstev pa pomeni v prouče¬ vanem trenutku le možnostne delovne predmete, nikakor pa ne tistih, ki so že vključeni v proces. Ker v temeljni organizaciji z vrednostnega vidika praviloma ne upoštevamo naravnih snovi, še vedno ostane vprašljiva razlika med kupljenimi surovinami in kupljenim materialom, kajti po prejšnji obrazložitvi bi sedaj mogli v celoti govoriti le o surovinah, tj. o stvareh, ki jih je treba še dalje obdelovati, pre¬ delovati in dodelovati. Teoretično bi seveda lahko pojma surovin in materiala še dalje zožili. Izraz surovina naj bi nakazoval material, ki je proizvod ekstrak- tivnih dejavnosti, tj. rudarstva, kmetijstva in gozdarstva, izraz material pa naj bi nakazoval tisti material, ki je proizvod določene predelovalne, obdelovalne in dodelovalne dejavnosti. V praksi pa mnogokrat istovetijo surovine z osnovnim materialom, material pa s pomožnim materialom. Seveda moramo v tem primeru posebej govoriti še o gorivu in mazivu, čeprav imata oba značaj surovine ali materiala. Posebej pa se pojavlja tudi pojem kupljenih polpro¬ izvodov in delov, čeprav imajo tudi ti značaj surovine ali materiala. Lastna nedokončana proizvodnja, polproizvodi in deli so res delni učinki proiz¬ vodnega procesa, vendar se v isti temeljni organizaciji pojavljajo v naslednji stopnji kot delovni predmeti. Na te delovne premete že spet delujejo delavci s pomočjo delovnih sredstev. Nedokončana proizvodnja, polproizvodi in deli se med seboj razlikujejo po stopnji obdelave, predelave in dodelave. Nedokončane proizvodnje še ni mogoče uskladiščiti, pač pa je mogoče uskladiščiti polproizvo¬ de, ki niso namenjeni za prodajo in bodo pri nadaljnji proizvodnji spremenili obliko ali sestavo; dele je tudi že mogoče uskladiščiti, vendar pri nadaljnji pro¬ izvodnji ne bodo več spremenili oblike ali sestave, temveč bodo le vgrajeni v končni proizvod. O lastnih polproizvodih in delih pa govorimo kot o delovnih predmetih le tedaj ko že vstopajo v nadaljnjo proizvodnjo. Podobno govorimo o dokončanih proizvodih in trgovskem blagu kot o delovnih predmetih tedaj, ko jih prodamo in jih je treba omotati in naložiti. Pri nadaljnjih razglabljanjih bomo z delovnimi predmeti označevali zlasti na¬ stopajoče kupljene surovine, material, polproizvode in dele. S tem pa seveda še ni rečeno, da ugotovitve ni mogoče posplošiti tudi na druge delovne predmete. 56 121 potroški delovnih predmetov pri poslovnem procesu Delovni predmeti so porabne stvari, tj. take stvari ki pri poslovnem procesu prenehajo obstajati kot stvari s svojo prvotno samostojno obliko in s prvotnimi lastnostmi. Pri poslovnem procesu delovne predmete porabimo. Če pravimo, da smo kak predmet porabili, nismo s tem povedali samo, da je postal neuporaben za svoj prvotni namen, temveč tudi, da ga ni več v prvotni obliki. Drugače je pri delovnih sredstvih, ki v poslovni proces vstopajo le s svojimi koristnimi last¬ nostmi ter pri tem ne prenehajo obstajati s prvotno obliko in s prvotnimi last¬ nostmi. Delovna sredstva so obstojne stvari. Nastopanje delovnih predmetov je potemtakem hkrati že njihovo zanikanje, pred tem pa imamo opravka le z možnostnimi delovnimi predmeti. Te posebnosti delovnih predmetov ne najdemo samo pri materialu, temveč tudi npr. pri trgovskem blagu. Trgovsko blago v zalogi je le možnosten delovni pred¬ met. Kot dejanski delovni predmet se pojavi tedaj, ko ga prodamo; tedaj pa tudi že izgubi svojo prvotno samostojno obliko in se spremeni z vidika posamezne temeljne organizacije v terjatev ali v denar. Vendar se vrnimo k surovinam, materialu, polproizvodom in delom, ki jih na¬ vadno štejemo za delovne predmete. Ti delovni predmeti pri procesu proiz¬ vodnje izgubljajo v celoti svojo prvotno samostojno obliko, pri tem pa: a) snovno vstopajo v novi proizvod ali b) ne vstopajo snovno v novi proizvod. Snov novega proizvoda je brez dvoma tehnološko spremenjena snov osnovnega materiala. Razmerje med količino porabljenega osnovnega materiala in količino dobljenih proizvodov je odvisno od posebnosti proizvodnega procesa. V vsakem primeru je pa poraba osnovnega materiala sorazmerna z obsegom proizvodnje. Pogoj za potek tehnološkega procesa je torej poraba osnovnega materiala: prav tako je od kakovosti tega materiala med drugim odvisna pravilnost poteka samega tehnološkega procesa. Navsezadnje kakovost osnovnega materiala pogojuje tudi kakovost dobljenega proizvoda. Pomožni material s svojo snovjo sploh ne vstopa v novi proizvod, npr. plin v surovo železo, ali pa vstopa s kemično spremenjenimi lastnostmi, npr. barva v tkivo tekstilnega prediva. Poraba takšnega pomožnega materiala je soraz¬ merna z obsegom proizvodnje. Prav tako je spet pogoj za potek tehnološkega procesa. Toda kakovost pomožnega materiala le v manjši meri vpliva na ka¬ kovost proizvoda, zlasti če pomožni material ne vstopa v proizvod s svojo snovjo. Isto velja za tehnološko porabljeno energijo. Material pa je lahko porabljen tudi izven samega tehnološkega procesa v ožjem smislu; v tem primeru s svojo snovjo ne vstopa v proizvod in tudi s svojo ka¬ kovostjo ne more vplivati na kakovost proizvoda. Poraba materiala v pisarnah itd. praviloma ni sorazmerna z obsegom proizvodnje. Ne glede na to, ali se delovni predmeti pri procesu proizvodnje pojavljajo kot osnovni, pomožni ali drug material, je vedno na mestu vprašanje učinkovitosti njihove porabe. Kot se srečujemo pri delovnih sredstvih z izrabo njihovih zmog¬ ljivosti. se srečujemo pri delovnih predmetih s popolnostjo njihove porabe. Pri osnovnem materialu je npr. količinski prihranek večji, čim manjša je razlika med porabljeno količino in količino, ki je vsebovana v proizvodu. Vendar se izgube delovnih predmetov pojavljajo v vsakem primeru. Razlikovati moramo le: a) odpadke in b) izmet (škart). Vedno je treba računati z neizbežno količino odpadkov, ki se pojavljajo pri proizvodnem procesu in jih ni kriv niti sam delovni predmet niti tehnika njegove obdelave. Pojavljajo se pa tudi odpadki zavoljo slabše kakovosti, nepra¬ vilnih razsežnosti, nepravilnega skladiščenja, napak pri obdelavi delovnega predmeta in podobno. Čim kasneje odkrijemo napake, tem večja je poraba brez vsakega učinka. Takšna poraba pa zajame tudi druge prvine poslovnega 57 procesa. Na primer pri izmetu. Z izmetom označujemo proizvode z napakami,.kijtiiso upor abni kot normalni proizvodi. Izmet je posledica napak pri delovnih predmetih ali tehnološkem procesu. Z njim se ne izgublja samo delovni predmet, temveč tudi delo, ki je bilo vloženo vanj. V primerih, ko-se kot poslovni učinek pojavlja kaka storitev in ne proizvod, delovni predmeti snovno ne vstopajo v samo storitev, čeprav so lahko zanjo bistveni; prav tako ni več mogoče govoriti o izmetu. Potroški delovnih predmetov so v nasprotju s pot roški delovnih sredstev nepo¬ sredno merljivi. Porabljene količine delovnih predmetov je mogoče ugotoviti. Prizadevati si pa moramo, da bi bila dejanska poraba delovnih predmetov čim bližja neizbežni porabi na proizvodno enoto, tj. standardom ali normativom porabe. 122 ovrednotenje potroškov delovnih predmetov Pri ovrednotenju potroškov delovnih predmetov izključimo vse tiste delovne predmete, ki nimajo vrednosti; to so naravne snovi. Ostanejo le delovni pred¬ meti, ki jih je temeljna organizacija pridobila z nakupom ali z lastno proiz¬ vodnjo. To je pa tudi povsem običajna domneva, saj pri delovnih predmetih, v nasprotju z delovnimi sredstvi, ni mogoče računati z najemom. Medtem ko delovna sredstva nastopajo pri poslovnem procesu vedno v celoti, pri čemer zajemajo njihovi potroški le zamišljeni del te celote, nastopajo delov¬ ni predmeti pri poslovnem procesu v celoti in tudi v celoti prenehajo obstajati. Zato z vrednostnega vidika pri delovnih predmetih ni več razlike med nabavno vrednostjo in amortizacijo kot stroškom. Naba vna vred nost porabljenih delov¬ nih predmetov pomeni vedno strošek v celoti. Nabavna cena porabljenih surovin, materiala, polproizvodov, delov in energije je navadno sestavljena iz: a) kupne cene, povečane za morebitni prometni davek in carino pri uvozu; b) stroškov dostave. Isto velja pri prodanem trgovskem blagu kot delovnem predmetu. Pri lastni nedokončani proizvodnji, polproizvodih, delih in dokončanih proizvodih pa se¬ stavljajo nabavno ceno stroški, ki se takrat, ko njihovi nosilci začno ponovno nastopati kot delovni predmeti, le povečujejo. Nasprotno se nabavna vrednost materiala in trgovskega blaga ne povečuje takrat, ko je material porabljen ali trgovsko blago prodano, temveč se spremeni v stroške. Pri nadaljnjih izvajanjih bomo zaradi poenostavitve govorili le o nabavni vred¬ nosti porabljenih delovnih predmetov, ali pravilneje, o njihovi porabi, obra¬ čunani po nabavnih cenah. Nabavne cene pa niso stalno enake, temveč se sčasoma spreminjajo. Ker so moŽnostni delovni predmeti vedno v zalogi, se lahko vprašamo, po kateri nabav¬ ni ceni naj se ovrednotijo porabljene količine in po kateri tiste količine, ki so še ostale v zalogi. Na to vprašanje moremo odgovoriti na več načinov, če izhajamo iz različnih domnev. Po prvi domnevi v zalogi ni več mogoče razlikovati posebnosti posameznih prejemov; vsaka količinska enota nastopa kot povprečni predstavnik zaloge ter ji je mogoče pripisati le povprečno nabavno ceno. Ob vsakem novem prejemu torej izračunamo novo povprečno nabavno ceno, ki upošteva prejšnjo nabavno vrednost obstoječe zaloge in novo nabavno vrednost prejema. Poraba delovnih predmetov je obračunana po zadnji povprečni ceni, prav tako pa tudi končna zaloga. Ta metoda je pri naših temeljnih organizacijah zelo pogosta; imenu¬ jemo jo lahko metodo drsečih povprečnih cen. Njeno bistvo je razvidno iz naslednjega primera: zaloga 20 kosov po 100 din = 2.000 din + nakup 10 kosov po 150 din = 1.500 din = zaloga 30 kosov 3.500 din : 30 = 116,66 din — poraba 10 kosov po 116,66 din= 1.166,66 din = zaloga 20 kosov po 116,66 din = 2.333,34 din 58 V primeru, ko temeljna organizacija izhaja iz stalnih nabavnih cen, mora oh vsakem novem prejemu preračunati prejeto količino po stalni ceni, odmik med tako izračunano nabavno vrednostjo in dejansko nabavno vrednostjo pa posebej prikazati. Poraba delovnih predmetov je nato obračunana najprej po stalni nabavni ceni in nato popravljena za sorazmerni del odmika stalne nabavne vrednosti od dejanske. Tudi ta metoda obračuna je pri naših temeljnih organizacijah zelo pogosta; imenujemo jo lahko metodo stalnih cen z o dmiki. Njeno bistvo je razvidno iz naslednjega primera, ki izhaja iz prejšnjega: zaloga 20 kosov po 100 din = 2.000 din + nakup 10 kosov po 100 din = 1.000 din, odmik 500 din = zaloga 30 kosov po 100 din = 3.000 din, odmik 500 din — poraba 10 kosov po 100 din — 1,000 din, odmik 166,66 din = zaloga 20 kosov po 100 din — 2.000 din, odmik 333,34 din Prvi hip kaže, da je končni izid obeh metod enak. V resnici se pa pojavijo večje razlike, in sicer iz dveh razlogov. Vrednostni odmik, ki se nanaša na porabljene količine, po sedanji metodi ni obračunan sproti, temveč po preteku določenega razdobja, npr. meseca, trimesečja ali celo leta. Po drugi strani pa ni obračunan za vsako vrsto možnostnih delovnih predmetov posebej, temveč za vse vrste skupaj; pri tem se medsebojno izravnajo odmiki v obeh smereh, kakor tudi odmiki z različno razgibanostjo. Po drugi domnevi se predmeti, ki sestavljajo zalogo, gibljejo po določenem zaporedju, in sicer tako, da so tisti, ki so prej prejeti, tudi prej porabljeni. Pora¬ bo delovnih predmetov torej obračunamo po prvih dejanskih nabavnih cenah, končno zalogo pa po zadnjih. V ZDA je ta metoda obračuna poznana kot FIFO metoda ( first in firs t out), imenujemo jo pa lahko tudi metodo zapored nih cen . Njeno bistvo je razvidno iz naslednjega primera: zaloga 20 kosov po 100 din = 2.000 din + nakup 10 kosov po 150 din = 1.500 din = zaloga 30 kosov 3.500 din — poraba 10 kosov po 100 din = 1.000 din = zaloga 20 kosov 2.500 din Po tretji domnevi zahteva poslovanje temeljne organizacije vedno določeno šte¬ vilo možnostnih delovnih predmetov v zalogi. Prejem dodatnih količin v razdobju se je pojavil samo zaradi tedanje porabe. Zato porabo obračunamo po zadnjih dejanskih nabavnih cenah, končno zalogo pa po prvih. V ZDA je ta metoda obračunana zelo pogosta ter o njej govorijo kot o LIFO met odi (last in First out). imenujemo jo pa lahko tudi metodo povr atnih ce n. Njeno bistvo je vidno iz naslednjega primera: zaloga 20 kosov po 100 din = 2.000 din + nakup 10 kosov po 150 din = 1.500 din = zaloga 3Q kosov 3.500 din — poraba 10 kosov po 150 din = 1.500 din = zaloga 20 kosov 2.000 din Vidimo, da je porabljene količine mogoče različno ovrednotiti, kar seveda ob drugih nespremenjenih okoliščinah vpliva tudi na poslovni izid. Ker je ta navadno obdavčen, spet najdemo v vseh državah predpise o tem, kakšne metode je mogoče uporabljati. Pri nas npr. še pred leti zadnja metoda ni bila dopustna, čeprav je z vidika obratnih sredstev najbolj zanimiva, saj tudi ob rasti nabavnih cen omogoča temeljni organizaciji količinsko nespremenjeno zalogo brez pove- 59 čevanja poslovnega sklada ali dobljenih kreditov. 123 zaloga možnostnih delovnih predmetov Če bi temeljna organizacija dobila delovne predmete vedno tisti hip, ko jih potrebuje za poslovni proces, bi se odpovedala zalogam. S tem bi tudi zmanjšala tiste svoje stroške, ki so odvisni od njih. Toda izpad delovnih predmetov v ti¬ stem trenutku, ko bi bili potrebni pri poslovnem procesu, bi povzročil neprimerno večjo škodo, kot bi imela temeljna organizacija koristi. Zaradi tega je neka zaloga možnostnih delovnih predmetov vedno potrebna. Pri delovnih sredstvih, nasprotno, zaradi njihovih posebnosti ni bila potrebna. Vprašujemo se, kakšna naj bo zaloga možnostnih delovnih predmetov, da zagotovi nemoten potek poslovnega procesa. Nanjo v glavnem vpliva: a) dnevna poraba delovnih predmetov; b) število dni od naročila do prejema novih količin; c) število dni, za katere naj bi zadoščala rezervna količina, če bi nastale nepri¬ čakovane motnje pri nabavi; č) razmerje med stroški zaloge in stroški naročila. Čim večja je dnevna poraba delovnih predmetov in čim večje je število dni. v katerih mora temeljna organizacija čakati, da pride do nove količine, tem večja mora biti ustrezna zaloga. Če npr. dnevno potrebuje 50 količinskih enot določenega materiala in traja 10 dni od naročila do prejema novih količin, bi pač morala imeti v zalogi 500 količinskih enot, ko bi material znova naročila. Takšna količina bi zadoščala za 10 dni, tedaj pa bi že prispela nova količina. Toda kakšna naj bo rezervna količina, da bi omogočila nemoteno delo tudi v primeru, ko temeljna organizacija v predvidenem .roku še ne bi dobila naročenih količin? In kakšna naj bo naročena količina? Če naroči novih 500 količinskih enot, bodo spet zadoščale za 10 dni, medtem ko bi naročilo 250 koli¬ činskih enot zadoščalo samo za 5 dni. Če naroča manjkrat, mora vsakokrat naročiti večje količine; zaradi tega bo povprečna zaloga večja, kar bo povečalo stroške v zvezi z zalogo, tj. stroške skladiščenja, obresti in zavarovalnih premij. Če pa naroči večkrat, lahko vsakokrat naroči manjše količine: zaradi tega je njena povprečna zaloga manjša, toda z vsakim naročilom so prav tako povezani stroški, ki niso odvisni od naročene količine. Na rešitev vprašanja, kako pogosto nabavljati material in kakšne količine vsakokrat naročiti, torej vpliva tudi razmerje med stroški zaloge in stroški naročila. Če se pri večkratnem naročanju hitreje zmanjšujejo stroški zaloge, kot se povečujejo stroški naročevanja, se bo temeljna organizacija raje odločila za več manjših nabav kot za manj večjih. O tem, kakšna naj bo naročena količina, obstaja več metod izračuna, ki jih pa ne navajamo, ker presegajo okvir pričujočega dela. 13 storitve 130 vrste storitev Kadar obravnavamo prvine poslovnega procesa, največkrat kar pozabimo na storitve, čeprav brez njih večinoma poslovni proces sploh ne bi bil mogoč. Tudi sam pojem storitev ni dovolj opredeljen. Vsekakor pa je posebnost storitev kar ta, da nimajo lastne materialne oblike, kot jo imajo delovna sredstva in delovni predmeti. V to posebno prvino poslovnega procesa, ki ni istovetna niti z de¬ lovnimi sredstvi, niti z delovnimi predmeti in niti z delavci, moremo uvrstiti npr. p re vozne storitve, poštne, telefonske in brzojavne storitve. Podobno velja za razna popravila delovnih sredstev, čeprav se pri njih onesposobljena delovna sredstva spreminjajo v delovne predmete, ponovno usposobljeno delovno sred¬ stvo pa je pravzaprav proizvod in ne samo opravljena storitev. O storitvah govorimo tudi, če druga temeljna organizacija opravi kako potrebno tehnološko stopnjo na delovnih predmetih. Kot vidimo, z izrazom storitve označujemo različne dejavnosti, od katerih je odvisen potek poslovnega procesa. Tako opredeljene storitve kot prvino po¬ slovnega procesa delimo na: a) kupljene storitve in b) lastne storitve. 60 Toda če bi kupljene in lastne storitve razumeli samo v že nakazanem smislu, še ne bi izčrpali celotne vsebine pojma storitev. Marsikatera temeljna organizacija ima ustrezna delovna sredstva, delovne predmete in tudi delavce, vendar ne more pričeti s proizvodnim procesom, do¬ kler ne razpolaga s kakim patentom ali licenco. Potemtakem je tudi patent ali li cenco treba upoštevati med storitvami, vendar ima tokrat storitev precej dolgoročen značaj. Ni pa končno nujno, da bi bilo vprašanje kake iznajdbe urejeno s pravnega vidika; dovolj je, da iznajdba obstaja in da se je temeljna organizacija poslužuje. Patenti in licence seveda še zdaleč ne izčrpajo vsega znanja, ki mora biti prisotno, da bi mogli izvesti kak poslovni proces. Vendar je na tem uvodnem mestu dovolj, če opozorimo nanje kot na predstavnike storitev, ki so povezane z znanjem, potrebnim pri poslovnem procesu. Medtem ko so storitve do sedaj označenih vrst neposredno vpletene v sam poslovni proces, obstaja še vrsta storitev, ki niso več, vendar brez njih ne bi obstajalo dano okolje, v katerem poteka poslovni proces. Storitve raznih družbenih dejavnosti imajo npr. posreden vpliv na dvig proizvodnosti dela v drugih temeljnih organizacijah združenega dela. Torej je treba računati še z njimi. Prav tako tudi z delovanjem družbenopolitičnih skupnosti. Končno imamo opravka s storitvami celo v primerih, ko navadno sploh ne uporabljamo tega izraza. Toda ali niso npr. obresti le vrednostni izraz za spe¬ cifično fi nančno storite v, tj. dajanje kredita, ki je pri proučevani temeljni organizaciji med načini pridobivanja sredstev? Iz navedenega sledi, da moramo pravzaprav razlikovati štiri skupine storitev: A) storitve, ki so neposredno vključene v izvajanje poslovnega procesa; B) storitve, ki neposredno oblikujejo znanje, potrebno pri poslovnem procesu; C) storitve, ki vplivajo na vzpostavljanje okoliščin pri izvajanju poslovnega procesa; Č) storitve, ki omogočajo prisotnost sredstev, potrebnih pri poslovnem procesu. Nekatere storitve, ki se pojavljajo kot prvina poslovnega procesa, imajo kratko¬ ročen značaj, nekatere pa dolgoročen značaj. Tudi pri storitveni temeljni organizaciji se pojavljajo storitve kot prvine tamkajšnjega poslovnega procesa. Povsem očitno je, da moramo razlikovati storitve kot prvino poslovnega procesa od storitev kot učinka poslovnega pro¬ cesa. 131 potroški storitev, ki so neposredno vključene v izvajanje poslovnega procesa, in njihovo ovrednotenje Storitve, ki so neposredno vključene v izvajanje poslovnega procesa, so lahko povezane s kako izmed drugih prvin tega procesa. Tako se npr. v zvezi z delovnimi sredstvi pojavljajo storitve njihovega tekočega in investicijskega vzdrževanja, v zvezi z delovnimi predmeti storitve njihovega prevoza, v zvezi z delavci prav tako storitve njihovega prevoza. Nekatere storitve pa dopolnjujejo siceršnje prvine na poseben način. To velja npr. za poštne, tele¬ fonske in telegrafske storitve ali za storitve v zvezi z gospodarsko propagando ali reprezentanco. Toda takšen značaj imajo tudi npr. različne bančne storitve in storitve v''zvezi s plačilnim prometom. Končno nekatere storitve zamenjujejo del celotnega poslovnega procesa, ki bi ga sicer bilo treba izvesti z delovnimi sredstvi, delovnimi predmeti in delavci kot prvinami. To velja npr. za razne proizvodne storitve, ki zamenjujejo določene proizvodne stopnje. Toda povsem podoben značaj imajo za temeljno organizacijo tudi storitve, ki jih zanjo opravi določena delovna skupnost; ta namreč prevzema izvajanje določenih admi- nistrativno-strokovnih, pomožnih ali tem podobnih del, ki bi jih sicer bilo treba izvesti v njenem lastnem okviru. Za vse takšne storitve velja, da so kratkoročnega značaja in da moremo računati, da so porabljene že ob samem nastanku, ko so vključene kot prvina 61 določenega poslovnega procesa. Njihov potrošek je torej enak njihovi celoti, v načelu pa je tudi znana njihova cena. Zmnožek njihove angažirane količine v določenem obračunskem razdobju, ki je hkrati porabljena količina, s ceno količinske enote nam daje njihov strošek. Glede na to so podobne delovnim predmetom, ki vrednostno v celoti vstopajo v nastajajoči proizvod, ko začno nastopati v svoji vlogi. Z vrednostnega vidika se torej te storitve kratkoročnega značaja pojavljajo kot strošek takoj in v celoti. Medtem ko je cena količinske enote drugih storitev, ki so neposredno vključene v izvajanje poslovnega procesa, že vnaprej natančno določena, to ne velja za storitve, ki jih opravlja delovna skupnost. Celotni znesek, ki ga prejema delovna skupnost za svoje storitve posamezni temeljni organizaciji, je v načelu odvisen od njenega prispevka k uspehu pri poslovanju in zadovoljevanju potreb in in¬ teresov temeljne organizacije, a tudi od vrste in obsega ter kakovosti opravlje¬ nih storitev, kot od dohodka, ki ga pridobi temeljna organizacija. Po rešitvah, ki so sprejete v naši zakonodaji, ne govorimo o vrednostno izra¬ ženih potroških vseh storitev, ki so neposredno vključene v izvajanje poslovnega procesa, kot o materialnih stroških. Vrednost storitev delovne skupnosti, a tudi vrednost različnih bančnih storitev in storitev v zvezi s plačilnim predmetom je treba obravnavati v okviru razporejanja dohodka tiste temeljne organizacije, ki je njihov porabnik. 132 potroški storitev, ki neposredno oblikujejo znanje, potrebno pri poslovnem procesu, in njihovo ovrednotenje Ustvarjanje in prenašanje tehnološkega in drugega znanja je čedalje pomemb¬ nejši dejavnik razvoja poslovnega procesa posamezne temeljne organizacije. Storitve, ki neposredno oblikujejo znanje, potrebno pri poslovnem procesu, pa imajo že spet sorazmerno širok spekter. Mednje še zdaleč ne spadajo zgolj izobraževalne storitve in storitve vzgoje kadrov skladno s posebnostmi danega poslovnega procesa, niti ne zgolj svetovalne storitve, ki naj izboljšajo poslovni proces. V ta okvir je treba šteti tudi tiste, ki so povezane s študijami in raziska¬ vami tehnološkega in drugega značaja, proizvodno-tehnično in investicijško- tehnično dokumentacijo, inovacijami in racio naliz acijami, uvajanjem nove pro¬ izvodnje in podobno. Končno so tu tudi storitve, ki se skrivajo za nazivom patent in licenca, model, žig, vzorec itd. Za vse takšne storitve velja, da so dolgoročnega značaja. Le izjemoma iz povsem praktičnih razlogov pri nekaterih izmed njih računamo, da so porabljene že ob samem nastanku, ko so tudi vključene kot prvina določenega poslovnega procesa. To velja npr. za izobraževalne in svetovalne storitve. Pri vseh drugih nasprotno dolgoročno zasledujemo njihove vplive. Zato je napačno meniti, da so, ker nimajo materialne oblike, porabljene istočasno, ko so opravljene. Takšna ugotovitev ni povsem primerna, ker se le moramo vprašati, pri katerem poslov¬ nem procesu nastopajo kot njegova prvina ali na katera razdobja se nanašajo. Brž ko so dalj časa v zvezi s poslovnim procesom, smemo tudi domnevati, da se njihovi potroški pojavljajo le postopoma in ne takoj v celoti. Vrednostno obravnavanje storitev to dejstvo mnogokrat odkrije, lahko pa ga tudi zakrije. Medtem ko so storitve kratkoročnega značaja podobne delovnim predmetom, ki vred nostno takoj v celoti vstopajo v nastajajoči proizvod, so storitve dolgo¬ ročnega značaja podo bne delovnim • sredstvom, kjer je v vsakem razdobju posebej iz istega naslova treba računati z določenimi potroški, ki jih moramo pomnožiti z nabavno ceno, da dojamemo tedanji strošek. Toda za delovna sredstva smo že rekli, da jih temeljna organizacija more pridobiti tudi z naje¬ mom. Isto velja sedaj za dolgoročne storitve. Temeljna organizacija npr. lahko daje odškodnino za uporabo kakega patenta sproti, čeprav ga uporablja zelo dolgo. Patent, ki ga je sicer mogoče uporabljati dolgoročno, se nato z vrednost¬ nega vidika pojavlja kot povsem kratkoročna storitev. Drugače je seveda, če temeljna organizacija odkupi patent ali licenco. Pri odkupu patenta z enkrat¬ nim izplačilom pridobi pravico do avtorjeve lastnine na določeni iznajdbi zaradi njene večletne uporabe. Pri odkupu licence pa z enkratnim izplačilom pridobi pravico do večletne uporabe s patentom zaščitene iznajdbe. Odkupljene patente in licence je seveda treba amortizirati. Isto velja za druge dolgoročne 62 storitve. To pa pomeni, da se le pri odkupljenih patentih, licencah in drugih pravicah pojavlja razlika med njihovo nabavno vrednostjo in stroškom amor¬ tizacije; pri tem le zadnji kolikor toliko nakazuje potrošek storitve v posamez¬ nem obračunskem razdobju. Naše temeljne organizacije amortizirajo patente, licence in druge pravice časov¬ no ali funkcionalno. Temeljna organizacija se poslužuje časovnega amortizi¬ ranja, če si je pridobila kako pravico za določeno število let ne glede na število proizvodov, pri katerih jo bo uporabljala, ali če je upravičena domneva, da jo bo mogoče uporabljati le določeno število let. Nasprotno se temeljna organizacija poslužuje funkcionalnega amortiziranja, če si je pridobila kako pravico le za proizvodnjo določenega števila proizvodov ne glede na časovno razdobje, v katerem jih bo proizvedla, ali če je upravičena domneva, da jo bo mogoče uporabljati le pri proizvodnji določenega števila proizvodov. Vidimo torej, da se vrednostno izraženi potroški sedaj obravnavanih storitev praviloma pojavljajo kot amortizacija in le v primeru storitev kratkoročnega značaja med materialnimi stroški. Še neporabljena vrednost tovrstnih storitev pa je sestavni del sredstev, ki jih ne sestavljajo samo stvari temveč tudi pravice. 133 potroški storitev, ki vplivajo na vzpostavljanje okoliščin pri izvajanju poslovnega procesa, in njihovo ovrednotenje Pri tovrstnih storitvah ne merimo njihovih dejanskih potroškov v okviru posamezne temeljne organizacije združenega dela. Praviloma njihovih potroškov niti ne moremo natančno ugotoviti niti ni povsem jasno, ali in v ko¬ likšni meri se posamezna temeljna organizacija sploh poslužuje takšnih storitev. Obstaja le dejstvo, da v celotnem narodnem gospodarstvu nekatere temeljne organizacije in delovne skupnosti opravljajo takšne storitve, ki na takšen ali drugačen način vplivajo na uspešnost delovanja drugih temeljnih organizacij in delovnih skupnosti. Zato moramo tudi takšne storitve upoštevati kot prvino vsakega poslovnega procesa. Mednje nikakor ne spadajo samo storitve gospodarskih zbornic ali splošnih združenj ali samoupravnih interesnih skupnosti na področju gospodarstva. Mednje spadajo tudi storitve, s katerimi se zadovoljujejo razne skupne potrebe na področju izobraževanja, raziskovanja, kulture, fizične kulture, zdravstva, socialnega varstva, varstva okolja, ljudske obrambe itd. Končno pa spadajo mednje tudi storitve, ki so povezane z delovanjem družbenopolitičnih skup¬ nosti. Tovrstne storitve so financirane po solidarnostnem načelu in ne skladno z njihovim nastopanjem v okviru posamezne temeljne organizacije ter tam¬ kajšnjimi dejanskimi potroški. Praktično Se skrivajo za različnimi nazivi, kot npr. članarine, prispevki ali davki. Vsi zneski, ki jih posamezna temeljna organizacija po solidarnostnem načelu daje za takšne storitve, so postavke pri razporejanju njenega dohodka. Od zneska njenega dohodka je praviloma tudi odvisen znesek teh članarin, prispevkov in davkov. Za vse tovrstne storitve poenostavljeno menimo, da so porabljene v celotni družbi v istem razdobju, v katerem so bile opravljene in v katerem jih je posamezna temeljna organizacija pomagala po solidarnostnem načelu sofinancirati. Če je dohodek praviloma osnova, od katere se obračunavajo zneski, ki jih daje posamezna temeljna organizacija, ustrezne stopnje npr. za prispevke ali davke povedo, kolikšen del te osnove in nato kakšne zneske daje posamezna temeljna organizacija. Zato bi mogli videti tudi v osnovi in stopnjah solidarnostni izraz potroškov tovrstnih storitev in ceno, po kateri so obračunani ti potroški. 134 potroški storitev, ki omogočajo prisotnost sredstev, potrebnih pri poslovnem procesu, in njihovo ovrednotenje Novo ustanovljena temeljna organizacija, ki ne nastane ob reorganizaciji do¬ tedanjih že obstoječih temeljnih organizacij, temveč povsem na novo, oh 63 začetku prihaja do potrebnih sredstev s krediti ali z združevanjem sredstev drugih temeljnih organizacij ali z inozemskimi naložbami. V primeru, ko pride do potrebnih sredstev s kreditom, mora obračunati in plačati obresti, ki so potemtakem vrednostni izraz potroška tovrstne storitve kreditorja. V primeru, ko pride do potrebnih sredstev na druge prej omenjene načine, pa drugim finan¬ cerjem pripada nadomestilo za uporabo teh sredstev, ki je odvisno od zneska dohodka, ki šteje kot skupni dohodek ali dohodek iz skupnega poslovanja. Za vse tovrstne storitve pripada tistim, ki so neki temeljni organizaciji omogočili potrebna sredstva, udeležba v dohodku, skupnem dohodku ali do¬ hodku iz skupnega poslovanja. Ta udeležba je v prvem primeru odvisna od obrestne mere in zneska kredita, v drugem pa od skupnega dohodka oziroma dohodka iz skupnega poslovanja in meril, po katerih se razporeja. V prvem pri¬ meru moramo torej videti v obrestni meri izraz potroškov tovrstnih storitev in v znesku kredita osnovo, od katere so obračunani ti potroški, da bi dobili celovit vrednostni izraz tovrstne storitve. V drugem primeru pa moremo v ustrezni stopnji udeležbe v skupnem dohodku oziroma dohodku iz skupnega poslovanja videti potrošek in v celotnem skupnem dohodku oziroma dohodku iz skupnega poslovanja osnovo, od katere so obračunani ti potroški, da bi dobili celovit izraz tovrstne storitve. Toda tuje storitve, ki omogočajo prisotnost sredstev, potrebnih pri poslovnem procesu, imajo lahko tudi drugačen značaj. Proti škodam, ki bi utegnile nasto¬ piti na stvareh in ki bi zmanjšale sredstva, potrebna pri poslovnem procesu, se je mogoče zavarovati. Sedaj vidimo storitev v jamstvu za pokritje škode, proti kateri obstaja zavarovanje. Obračunana in plačana zavarovalna premija pa je vrednostni izkaz solidarnostnega trošenja tovrstne storitve. Zavarovalna premija je praviloma odvisna od vrednosti stvari, ki jih zavarujemo. Zato je mogoče videti v vrednosti zavarovalnih stvari osnovo, v stopnjah od te vred¬ nosti pa solidarnostno izražene potroške, ki so povezani z angažiranjem tovrstne storitve. Do potrebnih delovnih sredstev pa moremo priti tudi tako, da jih vzamemo v najem ali zakup. Takšna delovna sredstva nato ne štejejo kot sestavni del osnovnih sredstev dane temeljne organizacije, vendar tehnično omogočajo njen poslovni proces. V najemnini ali zakupnini pa moremo nato videti vrednostni izraz tovrstne storitve, ki pa je v smislu naše zakonodaje obravnavan med ma¬ terialnimi stroški. Končno se nam pojavi še vprašanje, kaj je vjarimeru, ko temeljna organizacija s svojo akumulacijo, ki jo je razporedila v poslovni sklad, omogoča trajnost sredstev pri svojem poslovnem procesu. Ali je v tem primeru še vedno mogoče govoriti o kaki storitvi v zvezi s sredstvi? Delavci temeljne organizacije morajo skrbeti za čim racionalnejše gospodarjenje s sredstvi in za njihovo povečevanje. Kako pri tem uspejo, je v končni stopnji vidno v povečanem dohodku zaradi uporabe teh sredstev, ali bolj preprosto in poenostavljeno, potem ko je ugotovljen čisti dohodek in iz njega osebni dohodki, vključno s tistimi, ki pripadajo delavcem iz upravljanja s sredstvi, vidimo, kolikšna je akumulacija in kolikšno iz nje povečanje poslovnega sklada. V tej smeri je potemtakem tudi treba iskati vrednostni izraz nastopanja sredstev, ki imajo svoje pokritje v po¬ slovnem skladu, ali vrednostni izraz tovrstne »storitve«. Ta vrednostni izraz je očitno odvisen od dohodka, ali bolje, od ostanka dohodka, čeprav je kalkulativ- no mogoče z njim računati tudi vnaprej in se nato odločati o takšnih smereh delovanja, ki omogočajo vsaj »minimalni« znesek povečanja poslovnega sklada pri razporejanju dohodka. 14 delavci 140 delavci, delovna sila in delo O delu govorimo z različnih vidikov. V fizikalnem smislu je delo premagovanje upora, ki ga sila telesa opravi na določeni poti; v tem smislu govorimo tudi o delu strojev. V fiziološkem smislu je delo poraba telesne energije ob določenih gibih živega telesa; sedaj ne moremo govoriti več o delu strojev, pač pa še vedno govorimo o delu živine. V psihološkem smislu je delo zavesten napor človeka, da doseže kak cilj; sedaj govorimo samo še o delu človeka in nas zanima, kako 64 doživlja človek delo v nasprotju s počitkom in igro. V gospodarskem smislu pa je delo zavestna, vnaprej premišljena in smotrna človekova dejavnost, ki se oprav¬ lja za dosego kakih gospodarskih ciljev; ni torej vsako delo že delo v gospodar¬ skem smislu. Vendar nas v nadaljnjem zanima le tisto delo, ki je podrejeno kakim gospodarskim ciljem, ali še podrobneje, ki je opravljeno v temeljni organizaciji združenega dela ali delovni skupnosti v povezavi s tamkajšnjimi delovnimi sredstvi in delovnimi predmeti pri ustvarjanju tamkajšnjih proiz¬ vodov ali storitev kot poslovnih učinkov. Ni dela v gospodarskem smislu brez delavca. Da bi pa delavec lahko delal, mora imeti za vsakokratno delo potrebne fizične in umske lastnosti. 0 teh delavčevih lastnostih govorimo kot o njegovi delovni sili. Pri poslovnem procesu potem¬ takem nastopa delavec s svojo delovno silo. Vsako delo v gospodarskem smislu moremo osvetljevati tudi s fiziološkega in psihološkega vidika. Vsako delo namreč povzroča pri ljudeh, ki ga opravljajo, porabo njihove energije v fiziološkem in psihološkem smislu. Če z gospodar¬ skega vidika govorimo o porabi delovne sile pri poslovnem procesu, moramo hkrati s fiziološkega vidika govoriti o porabi energije v fiziološkem smislu ter s psihološkega vidika o porabi energije v psihološkem smislu. Če torej razli¬ kujemo a) fizično delo in b) umsko delo, navsezadnje le poudarjamo, kakšna poraba delovne sile ali energije prevladuje. Toda popolna razdelitev dela na fizično in umsko delo sploh ni izvedljiva, kajti vsako delo je deloma fizično in deloma umsko; vprašanje je le. kateri značaj dela prevladuje. V prvem primeru so pri porabi delovne sile na prvem mestu fizične sposobnosti delavca, pri porabi energije pa energija v fiziološkem smislu. V drugem primeru so pri porabi delovne sile na prvem mestu umske sposobnosti delavca, pri porabi energije pa energija v psihološkem smislu. Pretiravanje z delom prve vrste prej povzroča fiziološko izčrpanost in pretiravanje z delom druge vrste psihološko izčrpanost. Seveda pa s tem še ni rečeno, da enako delo zahteva enak napor pri vsakem delavcu: napor je odvisen od delovne sile posameznega delavca. Posledice fizičnega dela navadno vidimo kot predelavo, obdelavo, dodelavo ali prevoz. Pri globljem opazovanju teh posledic pa ugotovimo, da je vsako fizično delo povezano s premeščanjem stvari. Pri prevozu prihaja do izraza to premeščanje kot sprememba nahajališča stvari, pri obdelavi, predelavi in dodelavi pa kot sprememba nahajališča njenih sestavnih delov. Kadar pri proiz¬ vodnji delovni predmet spreminja svojo notranjo sestavo, fizične ali kemične lastnosti, to ni neposredna posledica samega fizičnega dela. temveč posledica naravnih sil, ki jih je človek postavil v svojo službo. Umsko delo se pa pojavlja v več smereh: kot delo pri pripravi izvajanja, pisarniško delo pri izvajanju, delo v zvezi z oblikovanjem informacij itd. 141 potroški delovne sile, rezultati dela in osebni dohodek delavca Pri vseh do sedaj obravnavanih prvinah poslovnega procesa, tj. delovnih sred¬ stvih, delovnih predmetih in storitvah, smo pojasnili tudi njihove potroške, iz katerih smo nato izvedli vrednostne izraze njihovega nastopanja. Res so bili .potroški drugače izmerjeni pri delovnih predmetih kot pri delovnih sredstvih, a tudi drugače pri kupljenih storitvah temeljnih organizacij, ki se ukvarjajo z gospodarskimi dejavnostmi, kot pri drugih storitvah, kjer ni tolikšne tehno¬ loške povezave z nastajajočimi poslovnimi učinki. Zato bi se lahko na podoben način lotili tudi obravnavanja potroškov sedaj obravnavane prvine poslovnega procesa. Prvo, kar moramo ugotoviti, je, da ni mogoče govoriti o potroških delavca, temveč kvečjemu o potroških njegove delovne sile. Delovna sila je lastnost delavca, ki se uveljavlja šele pri poslovnem procesu samem, kajti pred tem je pravzaprav le njegova možnostmi lastnost. Obnašanje delovne sile je deloma podobno obnašanju delovnih sredstev, ki se pri posamez- nem poslovnem procesu le bolj ali manj obrabijo, nikakor pa ne izginejo, kot npr. delovni predmeti ali večina storitev. Delovna sila se dalje kot lastnost istih delavcev pri poslovnem procesu razvija, izven njega pa obnavlja. Vendar obnav¬ ljanje delovne sile ni vedno enako. Z leti ali zaradi kakih posebnih vplivov se delovna sila posameznega delavca tako zmanjša, da ne pride več v poštev kot prvina poslovnega procesa nasploh ali kake njegove pojavne oblike posebej. Tudi v tem torej zasledimo podobnost z obnašanjem delovnih sredstev, ki se sčasoma izrabijo. Razmerje med delavcem in delom moremo osvetljevati kot a) delavčevo sposobnost za določeno delo; b) delavčev odnos do dela nasploh ter do določenega dela še posebej. Na delavčevo sposobnost za določeno delo vplivajo njegovo znanje, spretnost, izkušnje, fizična moč, zdravstveno stanje, spol in leta starosti, sposobnost zapa- žanja, dojemanja, razmišljanja in sklepanja, nadarjenost, stopnja samostoj¬ nosti, pazljivosti in podobno. Ne zahteva vsako delo enakih delavčevih lastnosti. Zaradi tega kaže vsakega delavca povezati z njemu ustreznim delom. Le v takš¬ nem primeru se zmanjšuje razlika med težkim in lahkim delom. Delo, ki je za nekoga težko, ni nujno težko tudi za drugega. Na delavčev odnos do dela nasploh in do določenega dela še posebej pa vplivajo razne okoliščine družbenoekonomskega, osebnega, fiziološkega in psihološkega značaja. Sem spada med drugim zavest o možnosti odločanja o svojem delu, pogojih in rezultatih dela, urejenost stanovanjskih in družinskih razmer, zado¬ voljstvo ali nezadovoljstvo z delom, ki ga opravlja, občutek primernosti preje¬ tega osebnega dohodka za opravljeno delo, občutek dobrega varstva pri delu in podobno. Delovna sila kot lastnost delavca nastopa vedno v povsem določeni povezavi z drugimi prvinami poslovnega procesa. Potroški delovne sile so pa pri dolo¬ čenem delu v načelu opredeljeni z: a) dolžino trajanja procesa dela in z b) intenzivnostjo dela. Ob drugih nespremenjenih okoliščinah je mogoče opraviti določeno delovno nalogo z daljšim trajanjem procesa dela ob manjši intenzivnosti dela ali s kraj¬ šim trajanjem procesa dela ob večji intenzivnosti dela. Seveda pa na oboje bistveno vpliva tudi sama delovna sila posameznega delavca. Strokovno bolj usposobljen delavec bo npr. opravil določeno delovno nalogo ob enaki intenziv¬ nosti dela v krajšem času. Drugo, kar moramo ugotoviti, pa je, da ni mogoče osebnega dohodka delavca izvesti preprosto iz potroškov njegove delovne sile. V samoupravni organizaciji združenega dela delavec ne prisvaja osebnega dohodka na podlagi kake cene za svojo potencialno delovno silo, temveč samo na podlagi dela, ki ga dejansko opravi, in njegovega prispevka k dohodku, ki je pridobljen s poslovnimi učinki. Iz tega pa sledi dvoje: prvič, da ne obstaja kaka vnaprej znana obračunska postavka za osebni dohodek, ki bi bila neodvisna od dohodka, in drugič, da oseb¬ nega dohodka ni mogoče izvesti iz potroška delovne sile, temveč iz rezultatov dela. V osebnem dohodku posameznega delavca je treba videti njegovo udeležbo v dohodku, ki ga temeljna organizacija pridobi tedaj, ko jo tamkajšnji poslovni učinki že zapuste, in je pri tem dano družbeno priznanje za opravljeno delo v njenem okviru. S tem seveda še ni rečeno, da delavci prejemajo svoje osebne dohodke šele tedaj, ko temeljna organizacija že pridobi dohodek. Ce je njihovo delo npr. vsebovano v nedokončani proizvodnji, zanj prav tako lahko prejmejo osebne dohodke, vendar ob domnevi, da bodo kasneje pokriti z dohodkom. To pa pomeni, da na znesek osebnih dohodkov le prej ali kasneje vpliva znesek dohodka in da postavke osebnih dohodkov niso nespremenljive. Po drugi strani osebni dohodek, ki pripada posameznemu delavcu, le ni mogoče preprosto povezovati s potroškom njegove delovne sile. V takšnem primeru bi namreč moral manj usposobljen delavec, ki določeno delo opravi z neprimerno 66 večjim naporom, v istem času prejeti večji osebni dohodek kot delavec, ki je zanj bolj usposobljen. Osebni dohodek delavca torej ni kratko in malo zmnožek potroška njegove delovne sile, odmerjene z dolžino delovnega procesa in inten¬ zivnostjo dela, z določeno postavko osebnih dohodkov, ki v končni stopnji upo¬ števa dosegljivi dohodek. Osebni dohodek delavca je nasprotno treha oblikovati v povezavi z rezultati njegovega dela. Le na ta način je delavec kot upravljavec spodbujen, da skupaj z drugimi delavci uspešneje prilagaja dejavnost temeljne organizacije ali delovne skupnosti tržnim zahtevam ali interesom in potrebam delovnih ljudi in družbe v celoti. Prav tako je delavec spodbujen, da povečuje proizvodnost, gospodarnost in donosnost, kakor tudi, da razvija ustvarjalnost pri delu. Osebni dohodek posameznega delavca ustreza predvsem rezultatom njegovega dela in njegovemu osebnemu prispevku, ki ga je dal k povečanju dohodka temeljne organizacije. Res pa vsaj deloma ni mogoče niti mimo osebnega dohodka posameznega delavca, ki si ga pridobiva iz drugih naslovov. Potem¬ takem bi vrste osebnega dohodka mogli navesti takole: a) osebni dohodek iz opravljenega dela; b) nadomestila osebnega dohodka; c) osebni dohodek iz inovacij in racionalizacij; č) osebni dohodek iz upravljanja s sredstvi. 142 osebni dohodek iz opravljenega dela 1420 dejavniki pri obračunu osebnega dohodka iz opravljenega dela Če govorimo o osebnem dohodku iz opravljenega dela, mislimo na osebni doho¬ dek, ki je povezan s tako imenovanim »živim« ali »tekočim« delom, tj. d elom, ki ga opravi delaveov posameznem obračunskem razdobju s pomočjo razpolož¬ ljivih delovnih sredstev na delovnih predmetih, da bi s tem pripomogel k ustvar¬ janju določenega poslovnega učinka in k pridobivanju dohodka, ki je z njim povezan. Opravljeno delo je treba izmeriti, praviloma z enotami enostavnega dela, da bi mogli medsebojno primerjati različna dela. Količino opravljenih enot enostavnega dela, ki jo je dosegel posamezen delavec, pa je treba ovrednotiti, pri čemer moramo poznati vrednost enote enostavnega dela, ki je odvisna med drugim od pridobljenega dohodka. V celoti je pri obračunu osebnega dohodka iz opravljenega dela treba upoštevati naslednje dejavnike: a) sestavljenost dela; b) količino opravljenega dela; c) kakovost rezultatov dela; č) gospodarnost pri delu; d) vrednost enote opravljenega dela. Oglejmo si postopoma vse te dejavnike! 1421 sestavljenost dela kot dejavnik obračuna osebnega dohodka Če naj osebni dohodki, ki jih prejemajo delavci, sledijo opravljenemu delu, moramo upoštevati dvoje: a) za enako delo v enakem času naj bodo obračunani enaki osebni dohodki; b) razlike v osebnih dohodkih za različna dela v enakem času naj ustrezajo razlikam pri teh delih. Iz tega pa že sledi, da obračun osebnega dohodka posameznega delavca ne sme temeljiti izključno na njegovi strokovnosti ali izobrazbi, temveč mora hiti zasnovan najprej na posebnostih njegovega dela. Res je mogoče domnevati, da večja strokovnost ali izobrazba pomenita večjo sposobnost, posledica večje sposobnosti pa je navadno večja količina poslovnih učinkov. Toda obračun osebnega dohodka, ki bi bil tako zasnovan, bi spodbujal delavce le k pridobi- 67 vanju večje strokovnosti ali izobrazbe, izbirali pa bi si čim manj zahtevna dela. Drugače je v primeru, ko je obračun osebnega dohodka zasnovan na posebnosti dela, kajti takšen obračun spodbuja delavce, da si iščejo zahtevnejše delo in da si zanj pridobe tudi ustrezne delovne sposobnosti. V vsaki temeljni organizaciji združenega dela ali delovni skupnosti je veliko število različnih vrst dela. Vsako delo seveda ni enako zahtevno, a tudi ne pri¬ speva enako k ustvarjanju poslovnih učinkov in pridobivanju dohodka. Da bi lahko primerjali in usklajevali različno sestavljena dela, je treba na primeren način opredeliti temeljne sestavine dela. Le na ta način je mogoče katerokoli sestavljeno delo izraziti v enotah enostavnega dela. Z enostavnim delom pa razumemo »tisto delo, ki se ga delavec nauči v razmeroma kratkem času (nekaj dni) in prav tako v kratkem času (največ enem mesecu) dosega predvideni (normalni) delovni učinek. Za opravljanje takšnega dela ni potrebno poprejšnje posebno teoretično ah praktično znanje (strokovna usposobljenost), ker so delovni postopki (način dela) preprosti in vnaprej določeni, delo je vodeno in kontrolirano, delovna sredstva, kolikor jih uporabljamo, pa so zelo nezahtevna za uporabo. Delo zahteva minimalne napore ter obremenitev organizma, ker se opravlja v svobodnem delovnem ritmu ter v delovnih razmerah, katerih vplivi ne otežujejo opravljenega dela.« (1) V temeljni organizaciji ah v delovni skupnosti je najmanjša organizacijska enota delovno mesto. Vsako delovno mesto je opredeljeno z odgovori na vpra¬ šanja: kakšen delavec, s kakšnimi delovnimi sredstvi in kje. Delo na različnih delovnih mestih ni enako zahtevno. Zato so bila v preteklosti izražena relativna razmerja med sistemiziranimi delovnimi mesti, ki naj bi ob sicer enaki količini opravljenega dela, kakovosti rezultatov dela, gospodarnosti pri delu in vrednosti enote opravljenega dela vodila do razlik v osebnih dohodkih. Toda če je že najmanjša organizacijska enota delovno mesto, je elementarni del kateregakoli delovnega procesa šele opravek. Vsak delovni proces je sestavljen iz vrste opravkov kot njegovih elementarnih delov. Vsak opravek (2) pa je opredeljen z odgovori na naslednja vprašanja: kakšen delavec, s kakšnimi delov¬ nimi sredstvi, kaj in kako. Opravek sam po sebi še ni delovna naloga, vendar lahko to postane, če mu podrobneje določimo mesto pri izvajanju določene naloge celotne temeljne organizacije ah delovne skupnosti. Navadno pa je več opravkov, ki so sorodni, združenih v določeno delovno nalogo. Vsaka delovna naloga je opredeljena z odgovori na naslednja vprašanja: kakšen delavec, s kakšnimi delovnimi sredstvi, kaj, kako, kje, zakaj in kdaj. Vidimo torej, da je pri oblikovanju delovne naloge treba odgovoriti na več vprašanj, kot so bistvena pri opredeljevanju opravka. Vsako delovno nalogo pa dodelimo v izvajanje določenemu delovnemu mestu, ki smo ga opredelili v začetku. Delovne naloge, ki jih dodelimo v izvajanje posameznemu delovnemu mestu, so lahko različno zahtevne, udeležba enako zahtevnih delovnih nalog na različnih delovnih mestih pa ni enaka. Namesto da bi izrazih relativna razmerja med sistemiziranimi delovnimi mesti, na katerih se sestava različno zahtevnih delov¬ nih nalog more spreminjati, je bolje, če izrazimo relativna razmerja med samimi delovnimi nalogami, ki jih je treba opraviti. Toda delovna naloga je praviloma sestavljena iz več opravkov, od katerih je vsakega ob njegovi vključitvi v delov¬ no nalogo treba dopolniti samo še z odgovori na vprašanja: kje, zakaj in kdaj. To so vprašanja, ki niso bistvena za vzpostavljanje relativnih razmerij. Bistveno pa je to, da lahko delovno nalogo sestavljajo opravki, ki so različno zahtevni. Ce naši predpisi in samoupravni sporazumi nato govorijo o tipičnih skupinah »del in nalog«, pri katerih je treba izraziti relativna razmerja, povsem zadošča, če to napravimo le za skupine opravkov. Opravek je namreč slovenski strokovni izraz za srbohrvaški »posao«, ki je v uradnem jeziku napačno označen kot »delo«. Zato bomo tudi v nadaljevanju govorih le o ugotavljanju sestavljenosti opravkov, ki so elementaren sestavni del vsakega delovnega procesa. Razlike v zahtevnosti opravkov se pojavljajo zaradi razlik v potrebni usposob¬ ljenosti, ki jih zahteva delo, razlik v odgovornosti, povezani z delom, razlik v naporih, ki jih delo zahteva, in razlik v pogojih, v katerih se opravlja delo. (1) Glej Stališča sindikatov o samoupravnem sporazumevanju o skupnih osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke ter drugih prejemkov za leto 1978, točka 3.9. (2) Primerjaj F. Lipovec: Teorija organizacije, str. 61. 68 Osnove, s katerimi opisno določamo, kaj je treba upoštevati pri ugotavljanju zahtevnosti pri posameznem opravku ali skupini sorodnih opravkov, so npr.: A. Usposobljenost 1. šolsko znanje 2. delovne izkušnje 3. spretnost itd. B. Odgovornost 1. za pravilno opravljanje dela 2. za delovna sredstva 3. za delovni proces in varnost drugih itd. C. Napor pri delu 1. umski napor 2. fizični napor itd. C. Pogoji dela 1. temperatura 2. voda, vlaga in kisline 3. plini, para in vonj 4. umazanost in prah 5. ropot in tresljaji 6. svetloba 7. nevarnost nesreče itd. Pri vsaki od tako ali drugače označenih osnov je nato treba predvideti več stopenj zahtev, od katerih vsaki pripada določeno število točk. S tako dolo¬ čenimi merili številčno izkazujemo izpolnjevanje posameznih osnov. Ko nato prehajamo od posamezne osnove in merila za ugotavljanje zahtevnosti dolo¬ čenega opravka ali skupine sorodnih opravkov k izračunu celovitosti te zahtev¬ nosti, moramo dodatno še pravilno opredeliti specifično težo posameznih osnov. Tako končno pridemo do števila točk, ki pripada delavcu, če se ukvarja z dolo¬ čenim opravkom ali skupino sorodnih opravkov. Če nato delimo število točk pri določenem opravku ali skupini sorodnih opravkov s številom točk, ki po enaki metodologiji pripada enostavnemu delu, ugotovimo za vsak opravek ali skupino opravkov tamkajšnji količnik sestavljenosti dela. Za opravek ali sku¬ pino sorodnih opravkov na ravni enostavnega dela torej ustreza količnik sestav¬ ljenosti dela, ki je enak 1 (ena), pri drugih opravkih ali skupinah sorodnih opravkov pa je ta količnik sestavljenosti dela ustrezno večji. Metodologija ugotavljanja zahtevnosti in s tem sestavljenosti dela mora biti tako vzpostav¬ ljena, da v končni stopnji daje razpone, ki jih je mogoče utemeljevati kot sprejemljive. Njen rezultat pa je razvid (katalog) opravkov, ki vsebuje opis teh opravkov, izračun števila točk pri posameznem opravku ali skupino sorodnih opravkov ter količnikov sestavljenosti dela pri njih. Sam izračun sestavljenosti dela, s katerim se ukvarja posamezni delavec, še v ničemer ne odmerja njegovega osebnega dohodka. Najprej mora sploh opraviti kako delo, nato mu šele sedanji izračun omogoča pravilno ugotovitev njegovega delovnega prispevka. Sicer pa so iz sedanjega izračuna pri nadaljnjem oblikovanju osebnega dohodka odločilni količniki sestavljenosti dela, če le v končni stopnji izračunavamo obračunsko vrednost 1 ure enostavnega dela. Ue nasprotno v končni stopnji izračunavamo obračunsko vrednost 1 točke, pa moramo iz sedanjega izračuna pri nadaljnjem oblikovanju osebnega dohodka upoštevati število točk iz razvida (kataloga) opravkov ali količnike sestavljenosti dela iz tega razvida pomnožiti s številom točk za uro enostavnega 69 dela. 1422 količina opravljenega dela kot dejavnik obračuna osebnega dohodka Osnove, s katerimi opisno določimo, kaj je treba upoštevati pri ugotavljanju količine opravljenega dela, so lahko npr.: A. Dejanski čas dela s popravki za 1. izpolnjevanje količinskih norm 2. ostvarjanje načrtovane količine poslovnih učinkov 3. ostvarjanje načrtovane vrednosti poslovnih učinkov 4. posebne časovne pogoje dela B. Norma čas za opravljeno delo s popravki za posebne časovne pogoje dela C. Količina ustvarjenih poslovnih učinkov Č. Vrednost ustvarjenih poslovnih učinkov Oglejmo si podrobneje, kdaj utegne priti v poštev posamezna osnova za ugotav¬ ljanje količine opravljenega dela in kaj nastopa pri njej kot merilo, s katerim številčno izkazujemo izpolnjevanje posameznih osnov! Dejanski čas dela, izražen v urah brez dodatnih popravkov (pod A), je le v iz¬ jemnih primerih lahko merilo količine opravljenega dela. Res na ta način lahko izrazimo trajanje procesa dela, kjer nato prisvaja večji osebni dohodek delavec, ki je delal več časa, in manjši osebni dohodek delavec, ki je delal manj časa, seveda če imata enak količnik sestavljenosti dela. Toda takšno merilo v ničemer ne upošteva, kaj je delavec v danem času tudi napravil. Zato utegne slab delavec za delo v enakem delovnem času ob enakem količniku sestavljenosti dela pri¬ svojiti enak osebni dohodek kot dober delavec, kar povzroča, da tudi dobremu delavcu splahni volja za učinkovitejše delo. Za takšno ugotavljanje količine opravljenega dela je torej potrebna visoka zavest delavcev ali pa zelo razvita kontrola. Neizbežno je le tam, kjer ni mogoče uvesti zadovoljivih meril za individualne rezultate dela, medtem ko je gospodarsko opravičljivo tudi tam, kjer bi upoštevanje takšnih rezultatov utegnilo škodovati kakovosti ali kjer bi velika naglica pri delu povečala nevarnosti, katerim je izpostavljen delavec. S količinsko normo (pod Al) označujemo količino proizvodov ali storitev, tj. poslovnih učinkov, ki jo doseže delavec (ali več delavcev) v enoti časa pri izpolnjevanju pogoja o določeni kakovosti in ob danih organizacijsko-tehničnih pogojih dela. Če mora delavec v 8 urah razrezati 12 kub. m hlodovine, je koli¬ činska delovna norma 1,5 kub. m razrezane hlodovine na uro. Denimo pa, da je v dejanskem času dela presegel normo za 10!?. Zato je prvotno, zgolj časovno merilo opravljenega dela treba popraviti glede na izpolnjevanje količinskih norm. Vendar ni nujno, da je količnik za popravek prvotno izraženega dela povsem enak indeksu ostvarjanja količinskih norm, tj. razmerju ostvarjene količine v danem času nasproti načrtovani količini v istem času, v našem primeru torej 0,1. Osebni dohodek za preseganje delovne norme se more obračunati tudi po večjem ali manjšem odstotku, kot znaša odstotek preseganja delovne norme. Prav tako je mogoče jamčiti določen znesek osebnega dohodka ne glede na doseganje norme. To se pa sedaj tehnično izraža v tem, da je količnik izpolnjevanja količinskih, norm lahko večji ali manjši od indeksa ostvarjanja količinskih norm. Če z njim pomnožimo prvotno poznani dejanski čas dela, pridemo do številčnega izraza, ki nam že primerneje označuje količino opravljenega dela. Ta izraz pa ravno zaradi uporabe količnikov, ki se razliku¬ jejo od indeksa ostvarjanja količinskih norm, ni istoveten z norma časom za opravljeno delo (pod B). Količinske norme je treba postaviti za vsako vrsto dela pri vsaki vrsti proizvo¬ dov ali storitvi posebej. Glede na to, kako določimo potrebni delovni čas za koli¬ činsko enoto, delimo delovne norme na izkustvene in tehnične. Med izkustvene delovne norme v širšem smislu spadajo tako tiste, ki temeljijo na trditvi delav¬ cev, kakor tiste, ki temeljijo na statističnih podatkih ali na grobem določevanju s časovnimi meritvami, brez razčlenjevanja same operacije na sestavne deie, 70 brez priprav pred začetkom snemanja in brez presojanja ob koncu. Tehnične delovne norme se pa določajo z merjenjem operacij, ki so bile vnaprej razčle¬ njene na sestavne dele, opravljene so bile priprave pred začetkom snemanja ter presojanje ob koncu. Tehnične delovne norme izhajajo iz najbolj proizvodnega načina dela. Delovne norme končno lahko zajamejo večje število delavcev in ne vsakega posebej. V tem smislu delimo delovne norme na posamezne, skupinske in sestavljene. Posamezne delovne norme so postavljene pri operacijah, ki jih opravlja posamezen delavec na enem stroju. Skupinske delovne norme so po¬ stavljene pri operacijah, kjer je potrebno skupno delo več delavcev in je učinek bolje prikazan v skupnem znesku, če že ni to edini možni prikaz učinka. Sestav¬ ljene delovne norme so pa končno postavljene pri operacijah, ki jih opravlja posamezen delavec ali skupina delavcev na več strojih. V mnogih primerih, zlasti pri delu izven neposredne proizvodnje ali opravljanja storitev, ni mogoče ali pa ni smotrno postavljati norme v prej opisanih podrobnostih. Tedaj pa je mogoče z dejanskim časom dela izraženo količino opravljenega dela popraviti s količnikom ostvarjanja količine poslovnih učinkov (pod A 2))ali količnikom ostvarjanja vrednosti poslovnih učinkov (pod A 3). Vendar spet ni rečeno, da je npr. količnik ostvarjanja količine poslovnih učinkov istoveten z indeksom ostvarjanja te količine, tj. z razmerjem med ostvarjeno količino in načrtovano količino. Lahko je večji ali manjši od njega, kar je zade¬ va, ki jo je treba v odvisnosti od zamišljenega spodbujanja in drugih okoliščin rešiti v ustreznem merilu. Podobno se tudi količnik ostvarjanja vrednosti po¬ slovnih učinkov utegne razlikovati od indeksa ostvarjanja te vrednosti. Do sedaj obravnavani popravki dejanskega časa dela so alternativni, tj. v da¬ nem primeru se pojavlja samo količnik izpolnjevanja količinskih norm, samo količnik ostvarjanja količine poslovnih učinkov ali samo količnik ostvarjanja vrednosti poslovnih učinkov. Drugače je z upoštevanjem posebnih časovnih pogojev dela, kjer se ustrezni količnik more uporabljati dodatno na ustrezni dejansTi čas dela ne glede na to, da je ves dejanski čas dela že bil popravljen s prej obravnavanimi količniki. V primeru nadurnega dela je tako treba upo¬ rabiti na ustrezno število ur količnik 0,5, kar pomeni, da takšne ure štejejo za 50 (? več kot ure v okviru polnega delovnega časa. V primeru nočnega dela je treba uporabiti na ustrezno število ur količnik od 0,35 do 0,5; kot nočni delovni čas šteje čas od 22. do 5. ure naslednjega dne oziroma do 6. ure zjutraj, če se to ujema z nočno delovno izmeno. Za delo v nedeljo je v uporabi količnik od 0,35 do 0,5, za delo na dan zveznih in republiških praznikov pa količnik 0,5; s temi količniki je nato treba pomnožiti čas, ki ustreza tem posebnim pogojem dela. V primeru deljenega delovnega časa je mogoče pomnožiti celotni dejanski čas dela s količnikom do 0,08. Norma čas za opravljeno delo (pod B) pa že od samega začetka izraža količino opravljenega dela glede na količino proizvedenih proizvodov ali opravljenih storitev, tj. poslovnih učinkov. Dejanski čas dela sedaj sploh ni več pomemben. Poznati pa je treba časovne delovne norme. Časovna delovna norma je čas, ki je potreben delavcu (ali več delavcem), da izpolni postavljeno nalogo na enoto proizvoda ali storitve določene kakovosti pri danih organizacijsko-tehničnih pogojih dela. Če mora delavec npr. v 8 urah razrezati 12 kub. m hlodovine, je časovna delovna norma 40 minut za 1 kub. m razrezane hlodovine. Ta norma se imenuje tudi normativ dela ali celo standard delovnega časa. Norma čas za opravljeno delo nato dobimo, če dejanske količine proizvedenih proizvodov ali opravljenih storitev pomnožimo s časovno delovno normo, ki se nanaša nanje. Če nato v 8'urah npr. razrežemo 15 kub. m hlodovine, je'količina opravljenega dela preprosto izražena s 15 kub. m krat 40 minut ali z 10 norma urami. Pri takšnem izračunu je očitno, da določenemu odstotku preseganja norm ustreza enak odstotek povečanega upoštevanja delovnega časa, medtem ko je rezultat množitve dejanskega časa dela s količnikom izpolnjevanja količinskih norm (pod A 1) lahko drugačen. Seveda je tudi tako izračunan norma čas za opravljeno delo mogoče in potrebno popraviti za posebne časovne pogoje dela, o katerih je že bilo govora pri poprav¬ kih dejanskega časa dela, tj. s količniki za nadurno delo, za nočno delo, za delo v nedeljo, za delo na dan zveznih in republiških praznikov in za delo pri delje- 71 nem delovnem času. Te količnike spet ni mogoče uporabiti preprosto na ves izračunani norma čas za opravljeno delo, temveč samo na tisti njegov del, ki je v zvezi s posebnimi pogoji dela, za katere veljajo omenjeni količniki. Neposredno s količino ustvarjenih poslovnih učinkov (pod C) izražamo količino opravljenega dela v izjemnih primerih. Tudi ta način izražanja je namreč treba vklopiti v splošni sistem ugotavljanja osebnega dohodka, v katerem imajo svojo vlogo količniki sestavljenosti dela ob začetku, vsakokratna vrednost enote opravljenega dela, tj. ure enostavnega dela ali posamezne točke, pa ob koncu. Tem zahtevam gotovo ne ustreza klasična akordna postavka. Akordna postavka je namreč vnaprej postavljen znesek, ki ga dobi delavec za opravljeno enoto delovnega učinka. Pri tem sploh ni pomemben delovni čas, ki ga delavec porabi. Njegov osebni dohodek v enoti časa raste, če skrajša delovni čas, ki ga porabi za opravljeno enoto delovnega učinka. Vzemimo na primer, da mu na uro dela pripada osebni dohodek 60.— din; če mora nato v uri razrezati 1,5 kub. m hlo¬ dovine, pomeni, da znaša akordna postavka 40.— din za razrez 1 kub. m hlodo¬ vine. Čim več hlodovine delavec razreže, tem večji bo njegov osebni dohodek, ki si ga bo zaradi enostavnosti lahko sam izračunal. Toda takšen obračun osebnega dohodka ne navaja delavca na tehnološko disciplino, zlasti pa že vnaprej izraža vrednost dela, namesto da bi bila ta odvisna od pridobljenega dohodka. Zadnje je mogoče popraviti tako, da akordna postavka ni več izražena v dinarskem zne¬ sku, temveč v številu točk za določeni opravek. Če je to število točk skladno z navedbami v razvidu (katalogu) opravkov, že z zmnožkom količine ustvarje¬ nih poslovnih učinkov s tako spremenjeno akordno postavko pridemo do števila točk, s katerimi posamezen delavec glede na količino opravljenega dela in se¬ stavljenost dela sodeluje pri razporejanju celotnega zneska osebnih dohodkov med delavce. Podobno rešitev najdemo tudi, če skušamo z vrednostjo ustvarjenih poslovnih učinkov (pod Č) izraziti količino opravljenega dela. Ta primer je še redkejši, poznan pa je zlasti v zvezi s pogodbami o delu, ki so praviloma sklenjene s tistimi, ki niso v delovnem razmerju. Če prejme npr. trgovski potnik svojo pro¬ vizijo z določenim odstotkom od prihodkov iz prodaje, ki jo je sam dosegel, je to gotovo poseben način ugotavljanja opravljenega dela. Ta način seveda spet ni vklopljen v splošni sistem ugotavljanja osebnega dohodka, v katerem imajo svojo vlogo količniki sestavljenosti dela ob začetku, vsakokratna vrednost enote opravljenega dela, tj. ure enostavnega dela ali posamezne točke, pa ob koncu. Vendar je tudi takšno hibo mogoče s formalne strani odpraviti. Dinarski znesek, ki ustreza določenem odstotku od prihodkov, je le treba prevesti v določeno število točk. Če je to število točk skladno s siceršnjimi navedbami v razvidu (katalogu) opravkov, že z zmnožkom vrednosti ustvarjenih poslovnih učinkov s tako opredeljenimi točkami na vrednostno enoto pridemo do celotnega števila točk, s katerimi posamezen delavec glede na količino opravljenega dela in se¬ stavljenost dela sodeluje pri razporejanju celotnega zneska osebnih dohodkov med delavce. Ovrednotenje te količine opravljenega dela pa je spet odvisno od ostvarjene vrednosti točke. Vidimo torej, kako v primeru uporabe osnov pod C) in Č) pridemo do udeležbe posameznega delavca v celotnem znesku osebnih dohodkov, ki je odvisen od pri¬ dobljenega dohodka. Vendar je bolj normalen način, da ugotavljamo količino opravljenega dela po osnovah pod A) in B). V teh primerih pa pridemo do ude¬ ležbe posameznega delavca v celotnem znesku osebnih dohodkov tako, da: a) pomnožimo popravljeni čas dela (pod A) s količnikom sestavljenosti dela in izrazimo količino opravljenega dela v urah enostavnega dela; b) pomnožimo popravljeni čas dela (pod A) s količnikom sestavljenosti dela in številom točk za uro enostavnega dela (ali s številom točk na uro dela) in izra¬ zimo količino opravljenega dela v točkah; c) pomnožimo popravljeni norma čas za opravljeno delo (pod B) s količnikom sestavljenosti dela in izrazimo količino opravljenega dela v urah enostavnega dela; č) pomnožimo popravljeni norma čas za opravljeno delo (ppd B) s količnikom sestavljenosti dela in številom točk za uro enostavnega dela (ali s številom točk na uro dela) in izrazimo količino opravljenega dela v točkah. 72 V vsakem primeru pa je zmnožke v smislu pod a) do č) treba pri posameznem delavcu izračunati ločeno za vsako vrsto (ali skupino) opravkov, nato pa jih sešteti. 1423 kakovost rezultatov dela kot dejavnik obračuna osebnega dohodka Delovni prispevek posameznega delavca, na podlagi katerega si prisvaja osebni dohodek, ni mogoče izmeriti zgolj na podlagi količine opravljenega dela in sestavljenosti njegovega dela. Upoštevati je treba tudi kakovost rezultatov dela. Če je ta kakovost ob drugih nespremenjenih okoliščinah večja, mu pripada večji osebni dohodek, sicer pa manjši. Osnove za ugotavljanje kakovosti rezultatov dela so v glavnem povezane s: a) kakovostjo poslovnih učinkov; b) pravočasnostjo ustvarjanja poslovnih učinkov. Medtem ko sedaj z osnovami opisno določamo, kaj je treba upoštevati pri ugo¬ tavljanju kakovosti rezultatov dela, z merili ugotovimo, kako so bile posamezne osnove izpolnjene in kako to vpliva na izračun celotnega delovnega prispevka posameznega delavca. Za kakovostjo poslovnih učinkov (pod a) ne smemo videti samo kakovost nepo¬ srednega proizvoda, temveč tudi njen vpliv na kakovost končnega proizvoda, dalje potrebo po popravilih proizvoda, pri storitvah pa npr. tudi izvirnost kakih rešitev, odnos do strank itd. Podrobnejša razčlemba te osnove je mogoča le, če upoštevamo konkretno kakovost poslovnega učinka, ki ji je nato pripisan količ¬ nik kakovosti učinka 1 (ena). Če večja kakovost od normalne ni potrebna in zaželena, tudi delavca ni treba stimulirati k njej; v takšnem primeru večji kako¬ vosti od normalne še vedno ustreza količnik kakovosti učinka 1 (ena), medtem ko bi v nasprotnem primeru bil večji od 1. Manjši kakovosti od normalne pa morajo ustrezati količniki kakovosti učinka, ki so manjši od 1. Kakšni naj bodo, je med drugim odvisno od posledic, ki jih ima manjša kakovost učinka. Če slabša kakovost v kasnejših stopnjah obdelave pokvari tudi dotedanjo kakovost pol¬ proizvoda, je gotovo posledica takšne nekakovosti težja kot v primeru slabe kakovosti začetnega polproizvoda. Tudi pri pravočasnosti ustvarjanja poslovnih učinkov (pod B) mora biti pozna¬ no, kaj šteje kot pravočasno in kakšne so posledice odmikov od normalnega roka. Če dokončanje kake naloge pred rokom ni potrebno, bo tako za dokonča¬ nje v roku kot pred rokom veljal količnik pravočasnosti 1 (ena). Koliko pod 1 se bo spustil količnik v primeru, ko bo rok prekoračen, pa bo odvisno od posledic. Količniki kakovosti učinka in količniki pravočasnosti učinka so lahko zasnovani tako, da je z njimi treba ločeno obravnavati delo pri posameznem opravku ali delovni nalogi. V takšnem primeru je ločeno treba popraviti: a) količino opravljenega dela posamezne vrste, izraženega v urah enostavnega dela, z ustreznimi količniki kakovosti rezultatov tega dela; b) količino opravljenega dela posamezne vrste, izraženega v točkah, s količniki kakovosti rezultatov tega dela. Količniki kakovosti učinka in količniki pravočasnosti učinka so pa lahko tudi enotni za vse vrste dela v kakem razdobju in potemtakem odražajo splošno .oceno o kakovosti rezultatov dela. V takšnem primeru z njimi pomnožimo količino celotnega opravljenega dela, izraženo v urah enostavnega dela ali v točkah, z Ustreznimi količniki kakovosti rezultatov dela. V vsakem primeru morajo biti količniki kakovosti rezultatov dela sprejeti spo¬ razumno in se morajo na sprejemljiv način odražati na osebnem dohodku posameznega delavca. 1424 gospodarnost pri delu kot dejavnik obračuna osebnega dohodka Gospodarnost je razmerje med poslovnimi učinki ali njihovo vrednostjo ter porabljenimi prvinami pri njihovem nastajanju ali njihovo vrednostjo. Ker so nam do sedaj že poznane prvine poslovnega procesa, moremo tudi osnove za ugotavljanje gospodarnosti pri delu iskati v: 73 a) gospodarnosti v zvezi z delovnimi sredstvi; b) gospodarnosti v zvezi z delovnimi predmeti; c) gospodarnosti v zvezi s storitvami; č) gospodarnosti v zvezi z delovnim časom. Gotovo teh osnov ne moremo upoštevati pri vseh vrstah dela, a tudi pri neka¬ terih so bolj pomembne kot pri drugih. Kjer pa že prihajajo v poštev, moramo primerno vzpostaviti merila, da bi mogli pravilno izraziti njihovo vlogo pri ugo¬ tavljanju delovnega prispevka posameznega delavca. V preteklosti so bile delav¬ cem za povečanje gospodarnosti obračunane premije. Razlikovati pa je bilo treba premijsko osnovo in premijsko stopnjo. Premijska osnova je bil gospodar¬ ski učinek, od katerega je bila obračunana premija, premijska stopnja pa je povedala, kolikšen del premijske osnove je sestavljal premijo. Premije so spet bile posamezne ali skupinske, v vsakem primeru pa so bile ugotovljene ločeno od obračuna osebnega dohodka delavca. Tedanje zamisli so sedaj vključene kot poseben dejavnik celotnega obračuna osebnega dohodka, kajti brez njega ni mogoče celovito izraziti delavčevega prispevka in s tem tudi izračunati njegov osebni dohodek iz opravljenega dela. Gospodarnost v zvezi z delovnimi sredstvi (pod a) lahko merimo glede na izrabo zmogljivosti delovnih sredstev, glede na zastoje pri investicijskem in tekočem vzdrževanju delovnih sredstev, glede na stroške tega vzdrževanja delovnih sredstev itd. Gospodarnost v zvezi z delovnimi predmeti (pod b) lahko merimo glede na koli¬ čino porabljenega materiala in njegovo ceno, glede n^ zaloge materiala itd. Gospodarnost v zvezi s storitvami (pod c) lahko merimo glede na stroške prevoza itd. Gospodarnost v zvezi z delovnim časom (pod č) pa lahko merimo glede na normalni izdelovalni čas ob določeni organizacijski rešitvi, glede na nesreče pri delu itd. V vsakem primeru je seveda treba opredeliti normalno gospodarnost pri delu v zvezi z izbrano osnovo, ki ji nato pripisujemo količnik gospodarnosti 1 (ena). Večji gospodarnosti pri delu v zvezi z izbrano osnovo nato pripada količnik gospodarnosti, ki je večji od 1, manjši gospodarnosti pri delu pa količnik gospo¬ darnosti, ki je manjši od 1. Razlike v teh količnikih morajo ustrezati vplivu na dohodek, relativni teži posamezne osnove, prav tako pa tudi njihovem kumula¬ tivnem delovanju na osebni dohodek posameznega delavca. Z ustreznimi količniki gospodarnosti je nato treba pomnožiti količino opravlje¬ nega dela, izraženega v urah enostavnega dela ali v točkah in že popravljenega s količniki kakovosti rezultatov dela. Prvotni izračun količine opravljenega dela je seveda treba dodatno popraviti le pri tistih delavcih, ki imajo vpliv na gospo¬ darnost, in sicer toliko, kolikor ga imajo. To pa pomeni, da je popravek z ustrez¬ nimi količniki gospodarnosti lahko opravljen zgolj pri posamezni vrsti njihovega dela, npr v zvezi s kakimi opravki ali delovnimi nalogami, lahko pa tudi zbirno. 1425 vrednost enote opravljenega dela Do sedaj smo se ukvarjali z izračunom količine opravljenih enot enostavnega dela pri vsakem delavcu posebej. S temi enotami smo razumeli ure enostavnega dela ali pa točke, ki se nanašajo nanj. Do njih smo prišli tako, da smo pomnožili popravljeni dejanski ali norma čas dela z ustreznimi količniki sestavljenosti dela, količniki kakovosti rezultatov dela in količniki gospodarnosti pri delu. Da bi prišli do osebnega dohodka, pa moramo količino opravljenega dela z vsemi temi popravki pomnožiti še z vrednostjo ure enostavnega dela ali z vrednostjo točke; vse je odvisno od tega, ali smo to količino prvotno izrazili v urah enostav¬ nega dela ali s točkami. Menimo, da je primernejši drugi način. Vrednost točke izhaja iz načrta razporejanja čistega dohodka. Ce od načrtovanih osebnih do¬ hodkov v določenem razdobju odštejemo tiste zneske, ki so namenjeni zg kritje načrtovanih nadomestil osebnih dohodkov, osebnih dohodkov iz inovacij in ra¬ cionalizacij ter osebnih dohodkov iz upravljanja s sredstvi, pridemo do zneska, ki ga moramo v celoti razporediti na osebne dohodke iz opravljenega dela, razen 74 če del načrtovanih osebnih dohodkov puščamo kot nerazdeljeno rezervo. Do na¬ črtovane vrednosti točke pa pridemo takole: osebni dohodki iz razporejanja načrtovanega čistega dohodka, ki so namenjeni za izplačilo po opravljenem delu celotna količina načrtovanega dela, izražena v točkah Po tako načrtovani vrednosti točke sproti obračunavamo osebni dohodek vsa¬ kemu posameznemu delavcu in ga tudi izplačujemo ne glede na to, ali se morda zadržuje še v nedokončani proizvodnji. Osebni dohodki iz razporejanja ostvarje- nega čistega dohodka, ki so namenjeni za izplačilo po opravljenem delu, se se¬ veda utegnejo razlikovati od osebnih dohodkov iz razporejanja načrtovanega čistega dohodka, ki so namenjeni za izplačilo po opravljenem delu. Prav tako se utegne razlikovati celotna količina ostvarjenega dela, izražena v točkah, od ce¬ lotne količine načrtovanega dela, izražene v točkah. To pa pomeni, da se utegne razlikovati tudi ostvarjena vrednost točke od načrtovane vrednosti točke. Če je ostvarjena vrednost točke večja, je razliko mogoče obračunati in izplačati de¬ lavcem kasneje za nazaj, mogoče je pa tudi po povečani vrednosti točke obraču¬ nati opravljeno delo v naslednjem obračunskem razdobju. Na tem mestu naj omenimo, da je posameznemu delavcu iz dela zajamčen naj¬ manj tolikšen osebni dohodek, ki mu zagotavlja socialno in materialno varnost. Zajamčeni osebni dohodek določajo delavci kot najnižjo vrednost enostavnega dela. Obstaja mnenje, naj bi bil za 182 ur mesečno enak 55 % doseženega po¬ vprečnega osebnega dohodka na zaposlenega v republiki v preteklem letu. Za bolj sestavljeno delo bi nato bil zajamčeni osebni dohodek ustrezno večji. Toda zajamčeni osebni dohodek ne pripada delavcu tudi za čas, ko po svoji krivdi ni prihajal na delo, ko po svoji krivdi ni izpolnjeval delovnih nalog itd. Zajamčeni osebni dohodek ne sme ščititi nedela in malomarnega odnosa in neodgovornosti posameznega delavca. Iz tega pa sledi, da mora prispevek delavca k ustvarjanju dohodka praviloma ustrezati najmanj znesku zajamčenega osebnega dohodka, določenega s samoupravnim aktom temeljne organizacije združenega dela. V posebnih primerih, ko temeljna organizacija dosega zadosten dohodek, vendar delavec na podlagi svojega delovnega prispevka pridobi manjši osebni dohodek, kot je zajamčeni, se po načelu solidarnosti lahko krije razlika osebnega dohodka do zajamčenega, vendar z obveznostjo, da bo razliko povrnil v naslednjih mese¬ cih, ko bo na podlagi svojega delovnega prispevka pridobil večji osebni dohodek od zajamčenega. 143 nadomestila osebnega dohodka Nadomestila osebnega dohodka so tesno povezana z osebnim dohodkom iz opravljenega dela, čeprav so obračunana in izplačana za neopravljeno delo. Vendar ima do njih po načelih solidarnosti pravico le tisti delavec, ki si sicer pri¬ svaja tudi osebni dohodek iz opravljenega dela, ali si ga je vsaj v preteklosti. S tem sicer še ni rečeno, da mora tudi sam poskrbeti, da je znesek nadomestil osebnega dohodka pokrit z njegovim lastnim osebnim dohodkom, ki mu je sicer bil za toliko zmanjšan; gotovo je le to, da delavci iz svojega prispevka k dohod¬ ku iz naslova opravljenega dela prejmejo toliko manj, kolikor morajo rezervi¬ rati, da je mogoče po načelu solidarnosti obračunati nadomestila osebnega dohodka. Nadomestilo osebnega dohodka prejme delavec najprej za čas letnega dopusta. Takšno nadomestilo je obračunano glede na dejanski čas dopusta in popravlje¬ no z ustreznim količnikom (ali količniki) sestavljenosti dela, medtem ko vsi dru¬ gi popravki odpadejo. V uporabi je enaka vrednost točke kot pri obračunu oseb¬ nega dohodka iz opravljenega dela. Nadomestilo osebnega dohodka za čas bolezni je obračunano drugače. Prvič mora biti pokrito v okviru temeljne organizacije ali delovne skupnosti le za prvih 30 dni bolezni, medtem ko ga za nadaljevanje časa bolezni obračunava in izplačuje ustrezna skupnost socialnega varstva. Nadomestilo osebnega dohodka za čas bolezni do 30 dni znaša 90 % povprečnega mesečnega osebnega dohodka delavca, izplačanega v preteklem koledarskem letu. Ne more pa biti večje od 75 osebnega dohodka, ki bi ga dosegel delavec, če bi delal. Med raznimi nadomestili se pojavlja tudi nadomestilo osebnega dohodka za delo v času udeležbe na mladinskih delovnih akcijah, ki je obračunano podobno kot nadomestilo osebnega dohodka za čas letnega dopusta. 144 osebni dohodek iz inovacij in racionalizacij Osebni dohodek iz inovacij in racionalizacij ne pripada delavcu v odvisnosti od opravljenega dela v zvezi z inovacijami ali racionalizacijami. Zato ga tudi ne moremo izračunati tako, da bi pomnožili količino opravljenega dela z raznimi količniki sestavljenosti dela, kakovosti rezultatov dela in gospodarnosti pri delu, na koncu pa še z vrednostjo enote opravljenega dela. Osebni dohodek iz inovacij in racionalizacij pripada delavcu v odvisnosti od dohodka, ki je povečan zaradi teh inovacij in racionalizacij, in sicer toliko časa, dokler inovacije in racionalizacije še vplivajo na povečanje dohodka ali dokler to predvideva ustrezni samoupravni akt. Osebni dohodek iz inovacij in racionalizacij je podoben osebnemu dohodku iz opravljenega dela le v tem, da pripada delavcem, ki v proučevani temeljni organizaciji uporabljajo tamkajšnja sredstva, pri tem pa ustvarijo inovacijo ali racionalizacijo, ki je očitno plod njihove ustvarjalnosti. Razlikuje se pa od njega v tem, da delavcem ne pripada samo kot enkratna nagrada, kot premija v raz¬ dobju, v katerem je bila inovacija ali racionalizacija ustvarjena, ali kot popra¬ vek sicer obračunanega opravljenega dela s posebnim količnikom gospodarnosti pri delu. Obračunava se skladno s prispevkom k dohodku toliko časa, dokler je še zaznaven ali dokler to predvideva ustrezni samoupravni akt. Ker je do inovacij in racionalizacij prišlo pri delu v okviru proučevane temeljne organizacije, delavcu iz tega naslova ne pripada še kako nadomestilo za pokriva¬ nje njegovih drugih stroškov, tj. materialnih stroškov in amortizacije, temveč le osebni dohodek. Po tem se tudi razlikuje sedanji primer od kupljenih patentov ali licenc, do katerih ni prišlo pri delu v okviru proučevane temeljne organi¬ zacije. Znesek, ki pripada delavcu zaradi njegove inovacije in racionalizacije, mora biti dovolj spodbuden, po drugi strani pa ne sme izčrpati vsega povečanega dohodka potem, ko so od njega že obračunani prispevki, davki in druge obveznosti iz do¬ hodka, kolikor je povečani dohodek osnova tudi za takšen obračun. 145 osebni dohodek iz upravljanja s sredstvi Če govorimo o osebnem dohodku iz upravljanja s sredstvi, mislimo na osebni dohodek, ki je povezan s tako imenovanim »minulim« delom. tj. akumulacijo v preteklih letih, ki je bila izvor povečanja sredstev. Ta povečana sredstva ie mogoče uporabljati: al v okviru iste temeljne organizacije združenega dela: b) kot sredstva, ki jih delavci dane temeljne organizacije dajo kot kredit ali združijo v kako drugo temeljno organizacijo. Tako v prvem kot v drugem primeru prinašajo povečana sredstva praviloma vsako leto dodatni dohodek k tistemu dohodku, ki bi bil pridobljen s prvotnimi sredstvi. Boljše upravljanje s temi povečanimi sredstvi se izraža v večjem dodat¬ nem dohodku. Delavci v temeljni organizaciji pa imajo pravico, da si iz tako po¬ večanega dohodka prisvajajo osebne dohodke, o katerih sedaj pravimo, da so osebni dohodki iz upravljanja s sredstvi. Z vsako uporabo sredstev, bodisi v lastnem okviru ali drugod, zasledujejo delav¬ ci določene, vnaprej opredeljene cilje, a tudi gospodarske rezultate. Ce vložijo ta sredstva v kako drugo temeljno organizacijo združenega dela, zanje praviloma prejmejo obresti ali nadomestilo za gospodarjenje, ki je odvisno od skupnega dohodka. To je potemtakem dohodek, iz katerega si delavci prisvajajo osebne dohodke iz upravljanja s sredstvi. Toda celo v primeru, ko se delavci odpovedo nadomestilu za gospodarjenje, ali v primeru, ko se mu sicer ne odpovedo, toda ni nikakega skupnega dohodka, iz katerega bi bilo obračunano, utegne obstajati povečani dohodek, v katerem imajo delavci pravico udeležbe z osebnimi dohod¬ ki iz upravljanja s sredstvi. Morda jim je zaradi naložbe njihovih sredstev v dru- ge temeljne organizacije omogočena redna preskrba z materialom in energijo ali po drugi strani redni odjem njihovih proizvodov. Če nato od te druge temeljne organizacije ne dobijo nikakega nadomestila za gospodarjenje, pa je le mogoče izračunati, kolikšen bi bil dohodek, če ne bi bilo obravnavane naložbe sredstev; vsa razlika v dohodku je očitno razlika, ki jo je pripisati dohodku iz naložbe in v katerem imajo delavci pravico do udeležbe iz upravljanja s sredstvi. Na povsem podoben način je mogoče presojati tudi povečanje dohodka v lastnem okviru. Razlika je le v tem, da je ta dohodek najprej treba zmanjšati za osebne dohodke, ki pripadajo delavcem iz dodatno opravljenega dela, šele iz ostanka takšnega dodatnega dohodka se pa napajajo osebni dohodki iz upravljanja s sredstvi po istih pravilih kot v primeru, ko sredstva dane temeljne organizacije uporabljajo v drugih temeljnih organizacijah. Potem ko je poznano, kolikšen dohodek je treba v danem obračunskem razdob¬ ju pripisati dodatnim sredstvom, ki so bila v dani temeljni organizaciji obliko¬ vana ob razporejanju čistega dohodka v poslovni sklad, je treba poznati še, kolikšen njegov del je mogoče nameniti za osebne dohodke iz upravljanja s sred¬ stvi. Najtežji odgovor pa je povezan z vprašanjem, katerim delavcem razpore¬ diti osebne dohodke iz upravljanja s sredstvi. To ne morejo biti preprosto delav¬ ci, ki so v istem obračunskem razdobju prisvojili osebne dohodke iz opravljene¬ ga dela. Osebni dohodki iz upravljanja s sredstvi pripadajo tistim delavcem, ki so delali v obračunskem razdobju, v katerem so bila s pomočjo akumulacije po¬ večana sredstva. To pa pomeni, da bi bilo treba ločeno ugotavljati dodatni do¬ hodek, ki ga je treba pripisati povečanim sredstvom iz določenega obračunskega razdobja; v različnih obračunskih razdobjih so namreč različni delavci upravi¬ čeni do osebnih dohodkov iz upravljanja sredstev. Delavcem iz določenega ob¬ računskega razdobja so lahko razporejeni osebni odhodki iz upravljanja s sred¬ stvi v sorazmerju z njihovimi tedanjimi osebnimi dohodki iz opravljenega dela, toda razporejeni so jim lahko tudi le osebni dohodki, ki v kakem drugem obra¬ čunskem razdobju izhajajo iz dodatnega dohodka zaradi tistih sredstev, ki so jih sami prvotno prek akumulacije povečali. Za povečana sredstva v vsakem obra¬ čunskem razdobju je potemtakem treba vzpostaviti poseben spisek upravičen¬ cev do osebnega dohodka iz upravljanja s sredstvi. V vsakem obračunskem razdobju pa je treba razpolagati s toliko ločenimi izračuni dodatnega dohodka zaradi povečanih sredstev, kolikor je bilo predhodnih obračunskih razdobij, v katerih so bila povečana sredstva, za katera je še mogoče zasledovati njihov ločeni prispevek k dohodku danega obračunskega razdobja; prav tako pa je v vsakem obračunskem razdobju treba razpolagati tudi s toliko ločenimi sezna¬ mi upravičencev pri razporejanju osebnih dohodkov iz upravljanja s povečanimi sredstvi, ki izhajajo iz posameznega predhodnega obračunskega razdobja, koli¬ kor je teh predhodnih obračunskih razdobij. V samoupravnem aktu pa bi bilo treba določiti, po kolikem času ugasne pravica do osebnega dohodka iz upravlja¬ nja s sredstvi. Vidimo torej, da osebni dohodek, ki ga posamezen delavec prisvaja iz naslova upravljanja s sredstvi, ne more biti preprosto odvisen od njegove delovne dobe, kjer bi se za določeno delovno dobo dodajal z določenim odstotkom na sicer ob¬ računani osebni dohodek iz opravljenega dela. Takšna poenostavljena rešitev je lahko le prehodnega značaja, dokler ne bo izdelana podrobna metodologija ugo¬ tavljanja in razporejanja osebnih dohodkov iz naslova upravljanja s sredstvi v prej nakazanem smislu. Medtem ko dosedanja razglabljanja pojasnjujejo ugotavljanje in razporejanje osebnih dohodkov iz naslova upravljanja s sredstvi pri temeljnih organizacijah, ki se ukvarjajo z gospodarskimi dejavnostmi, ne veljajo tudi za temeljne organi¬ zacije, ki se ukvarjajo z družbenimi dejavnostmi, še manj seveda za delovne skupnosti. V vseh teh primerih se praviloma pri razporejanju dohodka ne pojavlja tudi akumulacija in z njo povezano povečanje sredstev, ki bi na to ob dobrem upravljanju vodilo do povečanega dohodka. Toda delavci v takšnih temeljnih organizacijah in delovnih skupnostih imajo s svojimi storitvami vpliv na povečanje dohodka v temeljnih organizacijah, ki se ukvarjajo z gospodar¬ skimi dejavnostmi. Iz tega pa sledi, da jim pripadajo povečani osebni dohodki iz upravljanja sredstev v odvisnosti od povečanja dohodka v tistih temeljnih 77 organizacijah, za katere opravljajo storitve. 146 druge udeležbe delavca v dohodku Že pri nadomestilih osebnega dohodka smo zapazili poudarjen solidarnostni značaj. Še v večji meri to velja za druge udeležbe delavca v dohodku, ki so še bolj odmaknjene od njegovega delovnega prispevka in mu pripadajo iz drugih osnov. Te udeležbe pa ne štejejo več kot sestavni del osebnih dohodkov z vidika temeljne organizacije ali delovne skupnosti, čeprav imajo takšen znašaj še ved¬ no z vidika posameznega delavca. Po drugi strani je zanje treba poskrbeti kritje že vnaprej. Kot pravilo se pojavlja zahteva po razporejanju čistega dohodka v sklad skupne porabe, iz katerega je nato mogoče delavcem razporediti določene zneske po načelih solidarnosti. V tej zvezi kaže omeniti najprej zneske za topli obrok, ki so za vse delavce enaki. V isto skupino spadajo tudi regresi za letni dopust, ki jih pa ni mogoče deliti vsem delavcem v enakem znesku, temveč v odvisnosti od ekonomsko-socialnih, delovnih in zdravstvenih razmer delavcev. Dalje spadajo v isto skupino razne solidarnostne pomoči del avcu , nagrade ob delovnih jubilejih in nagrade za delo ob upokojitvi delavca. Namenska sredstva za stanovanjsko gradnjo so delavcu dana po solidarnost¬ nem načelu v obliki kredita in jih mora potemtakem vrniti. Lahko so mu pa dana tudi v obliki pravice do uporabe stanovanja, ki ga je temeljna organizacija združenega dela kupila s temi sredstvi. 78 20 stroški in njihove vrste 200 splošno pojmovanje stroškov in vključevanje dohodka med stroške V vsakdanjem življenju mnogokrat govorimo o stroških v zvezi z nečim, kar nas je nekaj stalo. Toda stroški niso istovetni z izdatki. Če temeljna organizacija kupi material in ga plača, imalždatke, toda ne stroškov; stroški se pojavijo šele tedaj, ko material porabi. Prav tako temeljna organizacija še nima stroškov tedaj, ko kupi stroj in ga plača; šele amortizacija stroja je strošek. Pojem stroškov je torej tesno povezan s potroški prvin poslovnega procesa in ne z njihovim nakupom. Pri poslovnem procesu pride do obrabe ali porabe delov¬ nih sredstev, delovnih predmetov in storitev v ožjem smislu. Stroški pa v načelu niso nič drugega kot cenovno izraženi potroški delovnih sredstev, delovnih predmetov in storitev v ožjem smislu pri poslovnem procesu. Izraze potroškov prvin spremenimo v izraze stroškov tako, da jih pomnožimo z nabavnimi cenami. Tako smo prišli do pojmovanja stroškov v ožjem smislu, tj. do pojmovanja materialnih stroškov in amortizacije. V naši zakonodaji in v diskusijah z družbenoekonomskega vidika je govora le o stroških v tem smislu, medtem ko je vse drugo obravnavano v okviru razporejanja dohodka. Tudi samoupravne odločitve so v glavnem osredotočene na družbenoekonomske kategorije, kjer ima svoje osrednje mesto dohodek. Povsem drugače pa je, kadar prehajamo na poslovno-tehnično področje, kjer so nam pri iskanju optimalnih rešitev v okviru predpostavljenega osebnega dohodka in morda ša sklada skupne porabe na delavca in predpostavljene akumulacije v odnosu do poslovnega sklada potreb¬ ne podrobnejše informacije. Tu se nam pa neizbežno pojavlja pojmovanje stro¬ škov v širšem smislu. Najprej pri tem zadenemo na nujnost kalkulativnega upoštevanja osebnih do¬ hodkov, s čimer se pojavlja vprašanje, ali takšna obravnava stroškov ni morda v nasprotju z našim dohodkovnim sistemom. Dohodkovni sistem namreč-izhaja iz vodilne misli, da delavci v razmerah, ko obstajata družbena lastnina sredstev in delavsko samoupravljanje, za svoje delo ne prejemajo več vnaprej določene plače, temveč osebne dohodke, ki so sestavni del dohodka temeljne organizacije. Osebni dohodki so odvisni od dohodka in šele potem, ko je poznan čisti dohodek, je mogoče ugotoviti tudi končni znesek osebnih dohodkov. Pri izvedbi dohodkovnega sistema pa so le potrebni določeni odmiki od njegove izhodiščne vodilne misli. V proizvajalnih temeljnih organizacijah se del osebnih dohodkov utegne nanašati tudi na nedokončano proizvodnjo. V takšnih prime¬ rih temeljna organizacija še ni dosegla dohodka, iz katerega bi delavci lahko prejeli osebne dohodke. Vendar izplačani osebni dohodki na račun nedokončane proizvodnje ne pomenijo terjatev do delavcev, saj so bili izplačani za opravljeno delo; so le v zvezi s povsem notranjim obračunom ter bodo pokriti tedaj, ko bo temeljna organizacija ostvarila s prodajo ustreznih proizvodov dohodek. Dotlej pa njihovo izplačevanje z denarjem iz okvira obratnih sredstev ustvarja ne- 79 kakšno terjatev obratnih sredstev do prihodnjega dohodka. Razločevati je torej treba izplačevanje osebnih dohodkov od njihovega pokri¬ vanja z dohodkom. Nikakor pa ne bi bilo mogoče ugotoviti, kolikšni so osebni dohodki, ki jih še ni treba pokriti z ostvarjenim dohodkom, če jih ne bi sprem¬ ljali od tistega trenutka dalje, ko se pojavljajo v zvezi s poslovno dejavnostjo temeljne organizacije. Ali z drugimi besedami, osebne dohodke je obravnavati tako kot druge stroške. Pri vseh temeljnih organizacijah pa obstajajo poslovno-tehnični razlogi, ki narekujejo, da so po poslovnih učinkih ločeno poznani med drugim tudi osebni dohodki in ne samo dohodek. Poslovna politika npr. zahteva skrbeti za pra¬ vilnost prodajnih cen; temeljna organizacija mora v okviru, ki ga postavljajo predpisi, družbeni dogovori in samoupravni sporazumi, samostojno postavljati in spreminjati prodajne cene, ne pa jih jemati takšne, kakršne so. Če hoče postavljati prodajne cene svojim poslovnim učinkom, mora dobro poznati stroške, ki odpadejo nanje. Med njimi se pa pojavljajo tudi programirani osebni dohodki, ki jih pričakujejo delavci za opravljeno delo. Večji dohodek, ki ga zajema prodajna cena posameznega učinka, pa ni nujno boljši vrednostni izid kot manjši dohodek, ki ga zajema prodajna cena kakega drugega poslovnega učinka, saj ne smemo zanemariti vprašanja, koliko dela je bilo vloženega v vsak poslovni učinek. Prav tako večji dohodek, ki ga ob znani prodajni ceni omogoča kak tehnološki postopek pri proizvodnji proučevane vrste proizvodov, še ni boljši vrednostni izid kot manjši dohodek, ki ga omogoča drugačen tehnološki postopek; pričakovati je mogoče, da bo dana prodajna cena vključevala večji dohodek ob ročnem kot ob strojnem delu, vendar s tem še ni rečeno, da je ročno delo boljše od strojnega, saj ne smemo zanemariti vprašanja, koliko dela je bilo opravljenega v posameznem primeru in kakšne osebne dohodke pričakujejo delavci. Zamisel, da bi v dohodkovnem sistemu pri poslovnih odločitvah upo¬ rabljali enoten koeficient dohodka na delovno uro, prav tako ni vedno upo¬ rabna. Predvsem je že od samega začetka jasno, da bi v takšnem primeru morali uporabljati koeficient dohodka na neposredno delovno uro, ki je vsebovana v poslovnem učinku, ali pa na poslovne učinke preračunavati tudi posredni delovni čas. Kakršnakoli bi že bila rešitev, ne bi mogli pričakovati, da bi pri vseh poslovnih učinkih dosegali enak dohodek na delovno uro. Toda kje je potem spodnja meja dohodka, ko vendar vemo, da dohodek še ne izključuje izgube? Kako upoštevati dejstvo, da visoko strokovnemu delavcu pripada na delovno uro drugačen osebni dohodek kot navadnemu delavcu, da se razlikujejo osebni dohodki glede na opravljeno delo itd. Kako končno upoštevati dejstvo, da doho¬ dek ne vključuje samo osebnih dohodkov in da imajo nekateri njegovi sestavni deli stalni znesek, drugi pa ne in da potemtakem ni potrebno, da se povečuje dohodek v istem sorazmerju z obsegom dejavnosti? Privrženost takšni »čistoči« dohodkovnega sistema samo otežkoča utemeljene poslovne rešitve. Zato pač ni drugega izhoda, kot da tudi programiranim oseb¬ nim dohodkom s poslovno-tehničnega vidika pripišemo značaj stroškov. Toda š tem razširjanje pojma stroškov še ni končano. Poleg programiranih osebnih dohodkov namreč moramo med stroški s poslovno-tehničnega vidika upoštevati tudi vrednostne izraze storitev v širšem smislu. Ne glede na to, da imamo tudi tu opravka s postavkami pri razporejanju dohodka, je precej teh postavk spet vnaprej danih in od dohodka neodvisnih. Vzemimo kot primer samo zavaroval¬ ne premije ali obresti, ki štejejo kot udeležba drugih v dohodku. Nekatere druge postavke pa se pojavljajo, brž ko npr. želimo pokriti določene osebne dohodke; tu mislimo na prispevke in davke iz dohodka v tistem znesku, ki je povezan z vnaprej angažiranim dohodkom. Vse to pa nas pelje k spoznanju, da je s po¬ slovno-tehničnega vidika treba nastajanje stroškov povezovati z vsemi prvinami poslovnega procesa, o katerih je bil govor v prejšnjem poglavju. Stroški so ce¬ novno izraženi potroški teh prvin, pri čemer se pa za vsebino potroškov, a tudi cen utegnejo skrivati bistveno različne kategorije. Zato je v takšni opredelitvi stroškov mogoče videti le izhodiščno opredelitev, ki jo je kasneje treba še konkretizirati. Tako opredeljeni stroški s poslovno-tehničnega vidika niso več nujno nasprotje dohodka, temveč so delno vključeni vanj, kadar se nanašajo na prodane proiz¬ vode ali opravljene storitve. Stroške je potemtakem mogoče razčleniti tudi tako: 80 81 Slika 2 201 podrobnejša opredelitev stroškov S poslovno-tehničnega vidika stroške opredeljujemo kot cenovno izražene potroške prvin poslovnega procesa pri doseganju poslovnih učinkov. Iz tega pa sledi: 1. O stroških ne moremo govoriti tedaj, ko nimamo opravka s kako izmed prvin poslovnega procesa, tj. z delovnimi sredstvi, delovnimi predmeti, storitvami ali delavci. Pri vračilu kredita npr. nimamo opravka s kako izmed navedenih prvin, zato tudi vračilo kredita ne pomeni stroška. 2. O stroških ne moremo govoriti tedaj, ko se kaka izmed teh prvin poslovnega procesa ne troši, čeprav je prisotna pri poslovnem procesu; ker npr. zemljišče ohranja svojo vrednost in se ne amortizira, iz tega naslova ni stroška, čeprav smo prvotno zemljišče kupili. 3. O stroških ne moremo govoriti tedaj, ko kake prvine poslovnega procesa ni mogoče izraziti vrednostno ali ko v zvezi z njeno priskrbo niso potrebna nikaka denarna sredstva; kot pri/ina poslovnega procesa se npr. utegne pojaviti tudi zrak, toda če nima cene, iz tega naslova ni stroška. 4. O stroških ne moremo govoriti tedaj, če cenovno izraženi potroški niso smiselno povezani z nastajanjem poslovnih učinkov; zneske, ki jih temeljna organizacija daje za dobrodelne namene, npr. ni mogoče jemati kot stroške. 5. O stroških ne moremo govoriti tedaj, če cenovno izraženi potroški prvin prekoračujejo utemeljeni znesek pri prizadevanju po ustvaritvi določenih poslovnih učinkov; odpis prevelike vrednosti zalog materiala se npr. more pojaviti le med izrednimi odhodki, ki zmanjšujejo siceršnji poslovni izid, ne pa med stroški, za katerimi je vedno treba videti racionalno razmerje do poslovnih učinkov. Prvotno opredelitev stroškov pa moremo dopolnjevati še v treh možnih smereh: 6. a Stroški zajemajo vse tiste cenovno izražene potroške prvin poslovnega procesa, ki v primeru premajhne prodajne vrednosti poslovnih učinkov vplivajo na izgubo. To je pravzaprav spodnja meja za opredelitev stroškov s poslovno- tehničnega vidika. V tem primeru je očitno, da je med stroške treba vključevati tudi programirane osebne dohodke, vendar se ti osebni dohodki z nastajanjem izgube že začno zmanjševati. Prav tako se pojavljajo obvezni zneski za stano¬ vanjsko gradnjo, ki smiselno povečujejo sklad skupne porabe. Da bi jih lahko pokrili, pa je praviloma treba obračunati prispevke in davke iz dohodka v zne¬ sku, ki se nanaša na te osebne dohodke, in prispevek za stanovanjsko gradnjo. Prav tako pa je treba obračunati tudi nekatere druge obveznosti iz dohodka, ki se pojavljajo v vsakem primeru kot npr. nadomestilo za hančne storitve in storitve v zvezi s plačilnim prometom, zavarovalne premije, a tudi obresti od kreditov. Res pa v primeru izgube presežek amortizacije nad tisto, ki je obraču¬ nana po najmanjših stopnjah, ni več obračunan. To pa pomeni, da presežek amortizacije v smislu tako dopolnjene opredelitve ne bi bilo več možno obrav¬ navati med stroški. 6. b Stroški zajemajo vse tiste cenovno izražene potroške prvin poslovnega procesa, ki ustrezajo postavljenim zahtevam tudi pri razporejanju čistega do¬ hodka. V tem primeru seveda ni več nikakih omejitev glede presežka amorti¬ zacije, osebni dohodki se pojavljajo v programiranem znesku, oblikovanje skla- 8 da skupne porabe zajema poleg obveznega zneska za stanovanjsko gradnjo še programirane zneske za druge potrebe, pojavlja se pa tudi znesek obveznega oblikovanja rezervnega sklada. Prav tako se pojavlja oblikovanje poslovnega sklada najmanj v znesku, ki omogoča pokritje obvezno danih novih posojil in združenih sredstev poslovnega sklada, lahko pa tudi potrebe po dodatnem oblikovanju poslovnega sklada zaradi vračila dotedanjih kreditov ali zaradi predvidenih razširitev. Med stroški se potemtakem pojavlja tudi programirana akumulacija, ki je lahko enaka najmanjši akumulaciji po samoupravnih spo¬ razumih ali tudi drugačna od nje. Glede na vse tako zasnovane stroške, ki so po svojem bistvu predpostavljene sestavine čistega dohodka, pa je seveda treba obračunati tudi ustrezne prispevke in davke iz dohodka, ki imajo nato značaj stroškov. V takšnem primeru je pri podrobnejših kalkulacijah mogoče upo¬ števati med stroški tudi oportunitetne stroške, ki so po svojem bistvu izgubljeni prispevek za kritje pri tisti različici, ki se ji odrečemo v prid usvojene različice. V tem primeru pa spet med stroški niso zajeti vsi prispevki in davki iz dohodka; izpadejo namreč tisti, ki so v zvezi z ostankom dohodka za dodatno povečanje osebnih dohodkov in skladov nad njihov v začetku programirani znesek. 6. c Stroški zajemajo vse tiste cenovno izražene potroške prvin poslovnega pro¬ cesa, ki jih je treba pokriti, preden pridemo do ostanka dohodka, tj. do čistega dobička kot poslovnotehnične kategorije oziroma do formalno še nerazporejene¬ ga poslovnega izida. V tem primeru od ostvarjenega dohodka obračunamo pri¬ spevke in davke iz dohodka v polnem znesku, pokrijemo vse druge obveznosti iz dohodka ter že prej obračunane osebne dohodke, prav tako pa tudi že obraču¬ nane zneske za stanovanjsko gradnjo. Vse takšne postavke so potemtakem stroški. Niso pa stroški postavke drugega oblikovanja osebnih dohodkov, dru¬ gega oblikovanja sklada skupne porabe, a tudi celotnega oblikovanja rezervne¬ ga sklada in poslovnega sklada. Takšno tolmačenje stroškov je navadno upo¬ števano v računovodstvu, seveda s tem, da v začetku na količinsko enoto po¬ slovnega učinka preračunavamo prispevke in davke iz dohodka le v znesku, ki ustreza drugemu vračunanemu dohodku, in ne tudi v znesku, ki omogoča pove¬ čanje osebnih dohodkov in oblikovanje skladov (izven obveznega prispevka za stanovanjsko gradnjo) in ki je potemtakem sestavni del kalkulativnega dobička. V nadaljevanju se bomo od zadnjih treh možnosti držali opredeljevanja stro¬ škov pod 6 c) z zadnjo navedeno omejitvijo; med njimi bomo torej zajemali le začetno programirani dohodek. 202 stroški in izdatki Do sedaj smo pojasnili, kaj so stroški. Izdatki so, nasprotno, zmanjšanje denarnih sredstev. Kakšna so potemtakem razmerja med stroški in izdatki? V načelu poznamo: a) stroške, ki ne temeljijo na izdatkih; h) stroške, ki so gospodarsko povezani z izdatki; c) izdatke, ki ne vodijo k stroškom. Če dobi temeljna organizacija brezplačno delovna sredstva, jih mora ravno tako amortizirati, kot če bi jih kupila. Amortizacija teh delovnih sredstev je strošek, vendar ni bil potreben noben izdatek za pridobitev samih delovnih sredstev. To je primer, ko se pred stroški ne pojavijo izdatki, a jim tudi ne sledijo. Navadno pa so seveda stroški gospodarsko povezani z izdatki. Vendar razli¬ kujemo več možnosti: ba) stroški se pojavijo pred izdatki; bh) stroški se pojavijo sočasno z izdatki; bc) stroški se pojavijo kasneje kot izdatki. Ko temeljna organizacija obračuna prispevke ali članarine, se že pojavi strošek, vendar hkrati z njim še ne plačilo. Zapadlost obveznosti šele sledi in z njo seveda tudi izdatek. Če temeljna organizacija plača storitev takoj, ko je opravljena, se tako rekoč istočasno pojavijo stroški in izdatki. 82 Največkrat pa ima temeljna organizacija prej izdatke kot stroške. Izdatek ima npr. tedaj, ko poravna račun za material, ki je v skladišču, medtem ko se strošek pojavi šele ob porabi tega materiala. Končno so poznani še izdatki, ki ne vodijo k stroškom. Temeljna organizacija je morda kupila kako zemljišče in ga uporablja, vendar se ne amortizira in torej ne povzroča stroškov. Razmerje med stroški in izdatki lahko nazorno prikažemo takole: Izdatki izdatki, ki niso nikoli stroški Slika .3 203 načelne ali naravne vrste stroškov Iz splošne opredelitve stroškov sledijo tele naravne vrste stroškov: a) stroški delovnih sredstev; b) stroški delovnih predmetov; c) stroški dela č) stroški storitev. To je pa povsem načelna razvrstitev stroškov, ki ni najprikladnejša. Zanemarja namreč dvoje, in sicer: a) nekatere stroške je mogoče uvrščati v več nakazanih naravnih vrst; b) nekateri stroški nastajajo zaradi notranjih obračunov v okviru temeljne organizacije in se z istim zneskom v istem obračunskem razdobju pojavljajo večkrat, čeprav z različnimi nazivi, Oglejmo si torej težave, ki se skrivajo za izhodiščno razvrstitvijo stroškov po njihovih naravnih vrstah! Delovna sredstva, ki so sredstva proučevane temeljne organizacije, so veči¬ noma uvrščena med osnovna sredstva, deloma pa tudi med obratna sredstva. Slednje velja za tako imenovani drobni inventar. Že iz tega pa je povsem jasno, da cenovni izraz potroškov delovnih sredstev ni enoten. V primeru ko so delo vna sredstva uvrščena med osnovna sredstva, govorimo o amortizaciji. Drugače je v primeru, ko so delovna sredstva uvrščena med obratna sredstva. Ne govorimo več o amortizaciji drobnega inventarja, čeprav ima prenašanje njegove vrednosti podoben značaj kot prenašanje vrednosti delovnih sredstev, ki so uvrščena med osnovna sredstva. Preneseno vrednost drobnega inventarja enako označujemo kot preneseno vrednost materiala. Delovna sredstva, ki jih je proučevana temeljna organizacija vzela v najem, pa so med stroški izražena z najemnino. Vidimo, da so stroški delovnih sredstev sestavljeni iz različnih sestavnih delov. Pri tem se pojavlja še vprašanje, ali najemnina za delovna sredstva ne pomeni stroška storitve, tj. storitve tiste temeljne organizacije, ki je dala proučevani temeljni organizaciji svoje delovno sredstvo v najem. Kot stroške delovnih sredstev smemo označevati tudi stroške njihovega vzdrževanja. Toda to pravzaprav niso več cenovni izrazi potroškov delovnih sredstev, kajti pri vzdrževanju se prejšnje delovno sredstvo spremeni v delovni 83 predmet in so nato potrebni potroški drugih delovnih predmetov, drugih delovnih sredstev in storitev, da bi končno iz procesa vzdrževanja izšlo prvotno delovno sredstvo v prenovljeni obliki in ponovno usposobljeno za uporabo. Ce pa kaka druga temeljna organizacija vzdržuje delovna sredstva za proučevano, smemo navsezadnje govoriti tudi zgolj o tujih storitvah. Toda kot stroške delovnih sredstev štejemo tudi stroške, ki so še bolj oddaljeni od potroškov delovnih sredstev. Vzemimo npr. zavarovalno premijo za delovna sredstva ali obresti od kreditov, ki so v zvezi z delovnimi sredstvi. Takšne stroške bi mogli brez nadaljnjega uvrščati med stroške storitev. Stroški delovnih predmetov kot druga naravna vrsta stroškov vključujejo še nova sporna vprašanja mimo tistih, ki smo jih že nakazali. Zlasti se npr. pojavljajo pri obračunu med posameznimi stopnjami proizvodnega procesa. Ce proučujemo vsako tako stopnjo posebej, najdemo pri njej stroške vseh izho¬ diščnih naravnih vrst, ki so na koncu stopnje zajete v stopenjskem učinku (tj. predmetu ali storitvi). Ta nastopa v naslednji stopnji kot prvina tamkajšnjega proizvodnega procesa in se njegova vrednost pojavlja med stroški delovnih predmetov ali med stroški storitev. Ce ne bi omejevali pojava stroškov le na tiste, ki v temeljni organizaciji nastanejo prvič, bi pri sicer nespremenjenih okoliščinah celotni stroški rasli s povečanim številom stopenjskih obračunov. Stroški dela kot naslednja naravna vrsta stroškov prav tako povzročajo nekaj pomislekov. V glavnem z njimi razumemo vračunane osebne dohodke. Toda, ali nimajo takšnega značaja tudi npr. prispevki v sklad skupne porabe ali avtorski honorarji? Stroški storitev kot nadaljnja naravna vrsta stroškov so že spet zelo raznolični. Storitve utegnejo imeti dolgoročen ali kratkoročen značaj. V zadnjom primeru storitev ugasne takoj ob svojem nastanku; njeni porabi tudi ustreza celotna nabavna cena. Drugače je pri storitvah, ki imajo dolgoročen značaj. Vzemimo kot primer patente in licence, ki so uvrščeni med osnovna sredstva. Med stroški se iz njihovega naslova pojavlja amortizacija, podobno kot pri delovnih sredstvih, ki so uvrščena med osnovna sredstva. Drugače je pri licencah, ki si jih temeljna organizacija ni pridobila z nakupom, temveč za njihovo uporabo sproti obračunava odškodnino, npr. na podlagi proizvedene količine proizvo¬ dov. V tem primeru se med stroški iz njihovega naslova pojavlja nekakšna najemnina, ki pa je prej strošek storitev s kratkoročnim značajem in ne strošek z dolgoročnim značajem. Toda v praksi storitve niso obravnavane v takšnem širšem smislu. Zato je tudi npr. amortizacija delovnih sredstev skupaj z amor¬ tizacijo dolgoročnih storitev obravnavana le kot amortizacija osnovnih sredstev. Končno imamo še stroške prispevkov in davkov, ki niso odvisni od nerazporeje¬ nega poslovnega izida. Te lahko včasih obravnavamo celo kot stroške delovnih sredstev ali delovnih predmetov; to velja npr. za prispevek za komunalne naprave. Druge spet lahko smatramo kot stroške dela: to velja npr. za pri¬ spevek za izobraževanje, kulturo, zdravstvo itd. Iz navedenega sledi, da kaže izhodiščno razvrstitev stroškov na njihove naravne vrste spremeniti. Da bi bila nova razvrstitev stroškov prikladnejša, je upoštevati le tako imenovane izvirne (originarne, primarne) stroške, ki se pojavljajo ne glede na kasnejši obračun med enotami v temeljni organizaciji. Prav tako bo potrebno rešiti tudi vprašanje, kam uvrstiti tiste stroške, pri katerih obstaja več možnosti. 204 skupine izvirnih stroškov in njihova primerjava z naravnimi vrstami stroškov Koristno je, da se pri razvrščanju izvirnih stroškov vsaj okvirno naslanjamo na računovodske rešitve. V tem primeru se srečujemo z naslednjimi skupinami iz¬ virnih stroškov: a) stroški materiala; b) stroški storitev v ožjem smislu; c) stroški amortizacije; č) programirani dohodek za zadovoljevanje skupnih potreb; d) programirani dohodek za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb; e) programirani dohodek za zadovoljevanje poslovnih potreb; 84 f) programirani osebni dohodki; g) programirani dohodek za sklad skupne porabe. Stroške materiala (pod a) in storitev (pod b) navadno v praksi označujemo kar skupno z izrazom materialni stroški. Z druge strani pa iz stroškov materiala v praksi izločujemo nabavno vrednost prodanega trgovskega blaga, materiala in odpadkov, kar prikazujemo posebej. Če se bomo pri nadaljnjih izvajanjih držali zgornjih skupin stroškov, pa kaže že takoj na začetku opozoriti, da so le stroški tistih skupin, ki smo jih označili z a), b) in c), odštevni od celotnega prihodka pred ugotovitvijo dohodka, kadar se na¬ našajo na prodane predmete ali opravljene storitve. Nasprotno so tedaj stroški tistih skupin, ki smo jih označili s č), d), e), f) in g), sestavni del dohodka, oziro¬ ma smo jih dolžni z njim pokriti. Če primerjamo te skupine izvirnih stroškov z obravnavanimi naravnimi vrstami stroškov, opazimo naslednja razmerja: a) Stroški materiala zajemajo: aa) del stroškov delovnih predmetov (npr. v zvezi s porabo nabavljenega ma¬ teriala); ab) del stroškov delovnih sredstev (npr. v zvezi z odpisi drobnega inventarja). b) Stroški storitev zajemajo: ba) del stroškov storitev (npr. v zvezi s prevoznimi storitvami); bb) del stroškov delovnih sredstev (npr. v zvezi z najemninami); bc) del stroškov dela (npr. v zvezi z avtorskimi honorarji). c) Stroški amortizacije zajemajo: ca) del stroškov delovnih sredstev (npr. v zvezi z delovnimi sredstvi kot sestav¬ nim delom osnovnih sredstev); cb) del stroškov storitev (npr. v zvezi s patenti, licencami in drugimi pravicami kot sestavnim delom osnovnih sredstev). č) Programirani dohodek za zadovoljevanje skupnih potreb zajema: ča) del stroškov delovnih sredstev in delovnih predmetov (npr. v zvezi s pri¬ spevki za komunalne naprave); čb) del stroškov dela (npr. v zvezi s prispevki za izobraževanje, kulturo, zdrav¬ stvo); d) Programirani dohodek za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb se v glavnem nanaša na neopredeljene stroške storitev; e) Programirani dohodek za zadovoljevanje poslovnih potreb zajema: ea) del stroškov storitev (npr. v zvezi z zavarovalno premijo); eb) del stroškov delovnih sredstev (npr. v zvezi s presežkom amortizacije nad tisto, ki je obračunana po najmanjših stopnjah); f) Programirani osebni dohodki zajemajo glavni del stroškov dela; g) Programirani dohodek za sklad skupne porabe zajema del stroškov dela. 205 vrste izvirnih stroškov 2050 temelji razvrstitve izvirnih stroškov Do sedaj smo govorili o skupinah izvirnih stroškov. V vsaki izmed njih se pa sre¬ čujemo s posameznimi vrstami izvirnih stroškov. Pojem vrste stroškov je po¬ temtakem ožje opredeljen kot prej, ko smo govorili načelno o naravnih vrstah stroškov.. Toda le s takšnim pojmom vrste stroškov se srečujemo v gospodarski praksi. Kljub tej spremembi pa smo še vedno dolžni vsako vrsto stroškov smotrno po¬ vezovati z doseganjem poslovnih učinkov; v nasprotnem primeru ne bi mogli govoriti o stroških, temveč le o odhodkih ali zneskih, ki jih je treba kako druga¬ če pokriti. 2051 stroški materiala S stroški materiala razumemo: a) stroške osnovnega in pomožnega materiala: 85 b) stroške energije, goriva in maziva; c) stroške materiala za čiščenje in vzdrževanje; č) stroške pisarniškega materiala in strokovne literature; d) stroške odpisa drobnega inventarja in embalaže; e) stroške službenih in delovnih oblek, zaščitne obleke in obutve in drugih sred¬ stev higiensko-tehnične zaščite delavcev; f) stroške kala, razsipa, okvar in razbitja; g) stroške v brezplačno danih proizvodih. Pri trgovskih temeljnih organizacijah se pojavljajo še stroški, ki jih označujemo kot: h) nabavno vrednost prodanega trgovskega blaga. Končno sodi v to skupino stroškov še: i) nabavna vrednost prodanega materiala in odpadkov. Stroški pod a) nastajajo ob porabi osnovnega in pomožnega materiala, med ka¬ terega je mogoče šteti tudi porabljene polproizvode in dele, če so bili kupljeni in ne proizvedeni v okviru dane temeljne organizacije. Porabljene količine so ob¬ računane po drsečih nabavnih cenah, po stalnih nabavnih cenah z upoštevanim odmikom, po zaporednih ali povratnih nabavnih cenah ali kako drugače. Na znesek stroškov pa vpliva tudi količina odpadkov; ker utegne temeljna organi¬ zacija odpadke prodati ali porabiti pri nadaljnji proizvodnji, njihova vrednost zmanjšuje siceršnjo vrednost porabljenega materiala. Stroški goriva (pod b) nastajajo tako zaradi porabe goriva v lastni energetski centrali kot zaradi njegove porabe v posameznih prostorih pri ogrevanju. Mazi¬ vo pa je potrebno pri strojih, vozilih in podobno. Stroški energije so v zvezi s po¬ rabljeno elektriko, paro, plinom ali drugo energijo, vendar le, če jih dobavlja kaka druga temeljna organizacija. Če pa je energija, ki jo temeljna organizacija potrebuje, proizvedena v lastnem okviru, vrednost porabljene energije ni več iz¬ virni strošek. Izvirni strošek je bil v takšnem primeru strošek porabljenega gori¬ va, amortizacije, vračunanih osebnih dohodkov itd. Stroške drobnega inventarja (pod d) sestavlja pravzaprav amortizacija tega in¬ ventarja. Nikjer ni ovir, da temeljna organizacija ne bi takoj po oddaji drobnega inventarja v uporabo odpisala kar njegovo celotno nabavno vrednost. Vendar je znesek teh stroškov bolj enakomeren, če se odloči za postopno prenašanje nabavne vrednosti na stroške. V tem primeru se pač predvidi časovno razdobje, v katerem bo del nabavne vrednosti drobnega inventarja v uporabi vsak mesec prešel med stroške ali na količino poslovnih učinkov, ki bo v celoti morala prevzeti nase nabavno vrednost potrebnega drobnega inventarja. Res pa te¬ meljna organizacija največkrat odpiše 50 % nabavne vrednosti drobnega inven¬ tarja takrat, ko ga daje v uporabo, ostalih 50 % pa takrat, ko ni več uporabljiv. Stroški kala, razsipa, okvar in razbitja (pod f) se nanašajo na tovrstne izgube pri materialu, proizvodnji, polproizvodih, dokončanih proizvodih in pri trgovskem blagu. Le če menimo, da so takšne izgube neizbežne, obravnavamo njihove vrednostne izraze med stroški, medtem ko bi jih sicer morali samo med odhodki. Če se ti stroški pojavijo v zvezi s proizvodnjo, polproizvodi ali dokončanimi pro¬ izvodi, niso več čisti izvirni stroški, čeprav jih zaradi poenostavitve mnogokrat tako obravnavamo. Nabavna vrednost trgovskega blaga (pod h), se pojavlja med stroški šele tedaj, ko j ■ blago prodano. Podobno velja za nabavno vrednost prodanega materiala in odpadkov (pod i). 2052 stroški storitev v ožjem smislu Stroški storitev so zelo raznolični in je težko izčrpati vse njihove vrste. Z njimi v glavnem razumemo: a) stroške proizvodnih storitev; b) stroške uvanja nove proizvodnje in drugih raziskovalnih storitev; c) stroške najemnin; č) stroške komunalnih in obrtnih storitev: d) stroške vzdrževalnih storitev; e) stroške prevoznih storitev; f) stroške gospodarske propagande, reprezentance in udeležb na sejmih in raz¬ stavah; 86 g) stroške svetovalnih, izobraževalnih in drugih neproizvodnih storitev; h) stroške dnevnic, terenskih dodatkov in podobnih povračil. Kot primer stroškov pod a) lahko navedemo beljenje, sukanje, barvanje ali dru¬ ge stopnje žlahtnjenja tkanin, ki jih za proučevano temeljno organizacijo opra¬ vi kaka druga. Če bi, nasprotno, ta dela opravila dana temeljna organizacija sama, bi se namesto stroškov storitev pojavili stroški ustreznega materiala, amortizacije, vračunanih osebnih dohodkov itd. Podobna ugotovitev velja tudi za stroške popravil in vzdrževanja (pod d); kot izvirni stroški, ki zajemajo celotno vrednost opravljenega dela, se pojavljajo le, če delo ni opravljeno v okviru proučevane temeljne organizacije. Sicer pa lahko na ta način zajemamo tako tiste storitve, ki ohranjajo usposobljenost delovnih sredstev, kot tiste, ki so npr. usmerjene samo k vzdrževanju snage. S stroški vzdrževalnih storitev potemtakem zajemamo tako stroške tekočega kot investi¬ cijskega vzdrževanja osnovnih sredstev, a tudi popravila drobnega inventarja in embalaže. Stroški uvajanja nove proizvodnje (pod b) so le v redkejših primerih čisti stroški tuje storitve. Največkrat se pojavljajo kot rezultat priprav na lastnih delovnih sredstvih, z lastnimi delovnimi predmeti in z lastnimi delavci in imamo opravka z lastno storitvijo, ki pa bremeni proizvode šele postopoma. Stroški najemnin ali zakupnin (pod c) so pravzaprav dopolnilo stroškov, ki na¬ stajajo v zvezi z lastnimi delovnimi sredstvi. Toda medtem ko so izvirni stroški v zvezi z lastnimi delovnimi sredstvi zajeti na različnih mestih, npr. kot amorti¬ zacija, stroški vzdrževanja, stroški zavarovalnih premij, so stroški najemnin zajeti na enem samem mestu, tj. med stroški tujih storitev. S stroški komunalnih in obrtnih storitev (pod č) razumemo stroške za odvoz smeti, dimnikarske storitve, vzdrževanje zelenega pasu, varnostne službe itd. Kot stroške prevoznih storitev (pod e) je mogoče obravnavati ne samo stroške v zvezi s prevozom materiala, proizvodov in trgovskega blaga, temveč tudi v zvezi s prevozom ljudi, kadar potujejo službeno. Prav tako spadajo v ta okvir stroški poštnih, telefonskih in brzojavnih storitev. Poštni stroški se npr. ne pojavijo ob nakupu poštnih znamk, temveč šele ob njihovi porabi; to sledi že iz splošne opredelitve stroškov. ( Stroški gospodarske propagande, reprezentance in udeležb na razstavah (pod f) niso nujno v celoti stroški kakih tujih storitev, ker utegnejo vsebovati tudi npr. vrednost lastnih proizvodov. V takšnem primeru niso več čisti izvirni stroški, če¬ prav jih zaradi poenostavitve še vedno tako obravnavamo. Ker ne nastajajo enakomerno, jih temeljna organizacija navadno vračuna na podlagi letnega predračuna, medtem ko odmiki od njega ob koncu leta izstopijo med izredne prihodke ali izredne odhodke. Med stroške svetovalnih, izobraževalnih in drugih storitev (pod g) ne vstopajo samo računi za storitve, ki jih opravijo drugi, temveč tudi dela sodelavcev, ki prejemajo avtorske honorarje. Stroški dnevnic, terenskih dodatkov in podobnih povračil (pod h) se pojavljajo, kadar je delavec poslan na službeno potovanje ali kadar mora delati na terenu, tj. izven svojega stalnega ali začasnega bivališča. Če sta naterenu organizirana prehrana in prenočišče, ima delavec zaradi povečanih stroškov pravico do teren¬ skega dodatka. V vseh drugih primerih njegovega službenega bivanja na terenu ali službenega potovanja pa mu pripada dnevnica. 2053 stroški amortizacije Bistvo amortiziranja smo podrobno osvetljevali že v poglavju o prvinah poslov¬ nega procesa. Zato zadošča, če samo ponovimo, da je amortizacijo mogoče obra¬ čunavati na prav različne načine in da je temeljna organizacija omejena na¬ vzdol s predpisanimi najmanjšimi stopnjami. Vendar takšna omejitev ne velja za vsako leto posebej. Če npr. v posameznem letu obračuna večjo amortizacijo, kot bi ustrezala predpisanim najmanjšim stopnjam, sme v naslednjem letu ob¬ računati tudi manjšo amortizacijo, kot bi ustrezala predpisanim najmanjšim stopnjam, le da skupna vsota obračunane amortizacije v obeh letih ne sme pasti 87 pod znesek, ki bi ga za obe leti dala najmanjša stopnja. Ta zahteva pa ne velja v primeru padajočega (degresivnega) ali rastočega (progresivnega) časovnega amortiziranja, kjer je le potrebno, da povprečna stopnja amortizacije v celotni življenjski dobi osnovnega sredstva ni manjša od predpisane najmanjše stopnje. Naj na tem mestu omenimo še, da so predpisane najmanjše stopnje amortiza¬ cije pri opremi odvisne od izrabe zmogljivosti. Šteje se, da so predpisane stopnje predvidene za opremo, ki je v uporabi pri enoizmenskem delu, tj. 2.200 delovnih ur letno. Za opremo, ki je v uporabi več kot 2.200 delovnih ur, se poveča predpisana stopnja amortizacije za 5 % za vsakih nadaljnjih polnih 440 delovnih ur uporabe in tako povečana stopnja šteje kot najmanjša stopnja. Kot smo že omenili, je amortizacija omejena tudi navzgor, in sicer tako, da ne more vključevati skrite akumulacije. V okviru spodnje in zgornje meje pa je strošek amortizacije v smislu naših predpisov obravnavan na dva bistveno raz¬ lična načina: a) amortizacija, ki je obračunana po predpisanih najmanjših stopnjah (poprav¬ ljenih pri opremi glede na izrabljeno zmogljivost) šteje kot strošek, ki ga je tre¬ ba pokriti pred ugotovitvijo dohodka; b) amortizacija, ki prekorači tisto po predpisanih najmanjših stopnjah (s po¬ pravki), pa šteje kot strošek, ki ga je treba pokriti iz dohodka. Amortizacija je obračunana od delovnih sredstev in dolgoročnih storitev, ki se¬ stavljajo osnovna sredstva, ne pa tudi od tistih delovnih sredstev, ki so kot drobni inventar sestavni del obratnih sredstev. Toda če smo bolj natančni, mo¬ ramo to trditev dopolniti z ugotovitvijo, da amortizacija v praksi ni obračunana od vseh delovnih sredstev in dolgoročnih storitev, ki sestavljajo osnovna sred¬ stva, kakor tudi, da je obračunana od nekaterih osnovnih sredstev, ki jih ne moremo obravnavati kot prvine takratnega poslovnega procesa. Amortizacija se obračunava od osnovnih sredstev, ki so usposobljena za upora¬ bo ne glede na to, ali se res uporabljajo in ali s tem nastopajo kot prvine dolo¬ čenega poslovnega procesa. V smislu naše opredelitve stroškov tiste amortiza¬ cije, ki je obračunana od osnovnih sredstev izven uporabe, ne bi smeli šteti med stroške, temveč med izredne odhodke. Za nova osnovna sredstva, ki se še ne uporabljajo s polno programirano zmogljivostjo, pa je mogoče v prvem letu ob¬ računati do 50 % manjšo amortizacijo, odvisno od stopnje uporabe takšnega os¬ novnega sredstva. Z druge strani amortizacija ni obračunana od vseh osnovnih sredstev, ki se upo¬ rabljajo. Mislimo namreč na: a) osnovna sredstva, ki ne izgubljajo svoje vrednosti, npr. zemljišča ali kulturni spomeniki; b) osnovna sredstva tistih skupin, ki nimajo več nobene vrednosti; c) osnovna sredstva tistih vrst, pri katerih se v smislu predpisov samo odpisuje vrednost v breme poslovnega sklada in ne tudi nadomešča njihova vrednost prek amortizacije; sem spadajo npr. javne in druge ceste z mostovi, predori in galerije na železniških progah, zaščitni vodnogospodarski objekti, suhi doki za gradnjo ladij ali plovnih dokov, operativne obale, valolomi v lukah in pristani¬ ščih itd. Sicer pa ni nujno, da bi bila amortizacija ob nespremenjenih osnovnih sredstvih in ob načelno enakomernem letnem amortiziranju v vseh mesecih obračunana enako. Temeljne organizacije, ki imajo neenakomerno dejavnost v teku leta, npr. gostinske, obrtne in komunalne organizacije, morejo obračunati večjo amortizacijo v sezonskih mesecih in manjšo v mesecih izven sezone, vendar se mora amortizacija v letnem merilu ujemati z zneskom na podlagi predvidenih letnih stopenj. Spremembe v stanju osnovnih sredstev, ki so usposobljena za uporabo, se pri obračunu amortizacije upoštevajo s prvim dnem naslednjega meseca po nastali spremembi. 2054 Programirani dohodek za zadovoljevanje skupnih potreb Programirani dohodek za zadovoljevanje skupnih potreb zajema tako imeno¬ vane prispevke iz dohodka, ki so pa dveh različnih vrst: a) obračunani od drugih osnov in zato neodvisni od zneska dohodka v posa¬ meznem obračunskem razdobju; 88 h) obračunani od osnov, ki so odvisne od zneska dohodka v posameznem obra¬ čunskem razdobju. Kot primer prispevkov iz dohodka prve skupine moremo navesti npr. prispevek iz dohodka za zdravstvo, dodatni prispevek za invalidsko in pokojninsko zava¬ rovanje za nesrečo pri delu ali prispevek iz dohodka za zaposlovanje in socialno varnost delavcev, ki se obračunavajo glede na osebne dohodke. Kot primer prispevkov iz dohodka druge skupine pa moremo navesti npr. pri¬ spevek iz dohodka za izobraževanje ali za raziskovanje. Vrste prispevkov iz dohodka se pogosto spreminjajo, zlasti se pa spreminjajo njihove stopnje. Razlike tudi obstajajo med republikami. Očitno pa je, da kot strošek ne more šteti plačana akontacija za kako razdobje, ki se lahko po pred¬ pisu naslanja na določeni znesek iz prejšnjega razdobja, temveč le obračunani znesek, ki upošteva ustrezno osnovo in stopnjo v tekočem razdobju. Tako obra¬ čunani znesek pa je v primeru prispevkov iz prve skupine že vnaprej dan, med¬ tem ko je v primeru prispevkov iz druge skupine odvisen od ostvarjenega do¬ hodka. Zato pri prispevkih iz prve skupine sploh ne more biti vprašanja, ali jih je v celoti treba upoštevati med stroški ali ne. Drugače je pri prispevkih iz druge skupine. Brez kakršnegakoli dvoma jih je med stroški treba upoštevati le s tak¬ šnim zneskom, ki ustreza potrebnemu dohodku za kritje programiranih osebnih dohodkov v prodanih poslovnih učinkih, obveznega prispevka za stanovanjsko gradnjo, a tudi programiranega dohodka za zadovoljevanje poslovnih in drugih potreb. V takšnem obsegu ga je treba upoštevati tudi v okviru lastne cene poslovnih učinkov, pri izračunih praga pokritja stroškov itd. Ves znesek obraču¬ nanih prispevkov iz dohodka nad tem zneskom pa je že povsem odvisen od os- tvarjene prodajne vrednosti in ga potemtakem ni mogoče vključiti v lastno ceno poslovnih učinkov, v izračunu praga pokritja stroškov itd. Obravnavati ga je mogoče le kot postavko razporejanja dobička kot poslovno-tehnične kategorije. Toda če stroške opredeljujemo kot nasprotje formalno še nerazporejenega poslovnega izida, o čemer odločajo delavci ob periodičnih obračunih ali zaključ¬ nem računu, pa moramo mednje vključiti tudi takšen presežek prispevkov iz dohodka, saj so osnova in stopnje dobro poznane in izračun možen ne glede na tedanje samoupravne odločitve. Samoupravne odločitve so namreč bile potrebne le tedaj, ko so se vzpostavljale obveznosti za zadovoljevanje skupnih potreb nasploh in ko je bilo govora o ustreznih osnovah in stopnjah. Ne glede na to, ali imamo opravka s prispevki iz dohodka iz prve ali iz druge skupine, morajo hiti praviloma v celotnem znesku pokriti pri razporejanju dohodka. V vrednosti zalog proizvodov jih ni mogoče zadrževati, v vrednosti nedokončane proizvodnje pa le v izjemnih primerih, ki jih nakazuje zakon. 2055 Programirani dohodek za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb Programirani dohodek za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb zajema razne davke iz dohodka. To so davki iz dohodka občini in davki iz dohodka republiki in avtonomni pokrajini. Davki iz dohodka so vedno obračunani od osnov, ki so odvisne od zneska dohodka v posameznem obračunskem razdobju. Zato zanje velja vse, kar smo povedali v točki 2054 o prispevkih iz dohodka druge skupine. Za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb se obračunava in plačuje tudi pro¬ metni davek. Pravilo je, da se pojavi ob prodaji proizvodov ali storitev končne¬ mu porabniku. Obračunava se od prodajne cene kot osnove po stopnjah, ki so predpisane z zakonom, in potemtakem je povsem neodvisen od dohodka temelj¬ ne organizacije. In še več. Prometni davek ni vključen v njene prihodke in se tudi ne pojavlja kot strošek temeljne organizacije, ki je prodajalec. Prometni davek bremeni kupca in je ustrezni znesek od njega odtegnjen. Temeljna orga¬ nizacija se pri vsem pojavlja le kot finančni posrednik, ki od kupca prejme zne¬ sek prometnega davka in ga nato odkaže v ustrezni proračun družbenopolitične 89 skupnosti. 2056 Programirani dohodek za zadovoljevanje poslovnih potreb Ta skupina programiranega dohodka je precej bolj raznolična kot do sedaj ob¬ ravnavani programirani dohodek za zadovoljevanje skupnih in splošnih druž¬ benih potreb. Zato je ni mogoče izčrpati s takšnim skupnim imenovalcem, kot smo ga našli v prvem primeru v prispevkih iz dohodka in v drugem primeru v davkih iz dohodka. Vendar je tudi pri programiranem dohodku za zadovolje¬ vanje poslovnih potreb mogoče razlikovati dve različni vrsti ustreznih postavk: a) nekatere so obračunane od drugih osnov in so zato neodvisne od zneska dohodka v posameznem obračunskem razdobju: h) nekatere so nasprotno obračunane od osnov, ki so odvisne od zneska dohodka v posameznem obračunskem razdobju. V prvo skupino spada npr. povračilo stroškov bančnih storitev in stroškov plačilnega prometa v državi, znesek zavarovalnih premij, znesek kazni, taks in sodnih stroškov. v drugo skupino spada npr. znesek za delovno skupnost, a tudi znesek amorti¬ zacije, ki je obračunan nad zneskom po predpisanih najmanjših stopnjah. Vendar je programirani dohodek iz druge skupine po predračunu že poznan. Zato sedaj ne more biti dvoma o tem, ali ga je mogoče v celoti upoštevati med stroški. V celoti ga je treba upoštevati v okviru lastne cene poslovnega učinka in tudi pri izračunih praga pokritja stroškov. Morebitne spremembe pri končnem obračunu razporejanja dohodka, zlasti če je ta premajhen in vključuje izgubo, pa pomenijo le spremembo prvotno vračunanih stroškov. Smiselno lahko v okviru programiranega dohodka za zadovoljevanje poslovnih potreb upoštevamo tudi obresti od kreditov za osnovna in obratna sredstva. Te so vnaprej poznane in neodvisne od dohodka ali poslovnega izida. Zato povsem ustrezajo naši opredelitvi stroškov. Obresti od kreditov je potemtakem treba vključevati tudi v lastno ceno poslovnih učinkov, a tudi v izračun praga pokritja stroškov. Programirani dohodek za zadovoljevanje poslovnih potreb, ki ima značaj stro¬ škov, bi v smislu razglabljanj v točki 201 mogli še precej razširiti, npr. s progra¬ miranim oblikovanjem poslovnega in rezervnega sklada, programirano udeležbo v skupnem dohodku tistega, ki je združil svoja sredstva po novih dohodkovnih in ne kreditnih načelih itd. Vendar bomo takšne rešitve na tem mestu zanema¬ rili, ker je njihova uresničitev odvisna od ostanka dohodka, tj. od dobička kot poslovno-tehnične kategorije. Ves programirani dohodek za zadovoljevanje poslovnih potreb je seveda treba v celoti pokriti pri razporejanju ostvarjenega dohodka in se ne more zadrževati v vrednosti zalog proizvodov; v vrednosti nedokončane proizvodnje se na¬ sprotno more zadrževati le v izjemnih primerih, ki jih nakazuje zakon. 2057 Programirani osebni dohodki Osebni dohodki so bili podrobno obravnavani že v točki 14. Zato na tem mestu ni potrebno kaj več, kot da opozorimo, da moramo tudi pri njih razlikovati: a) del, s katerim je treba računati že sproti kot s stroškom, čeprav je pod vpli¬ vom dohodka: b) del, ki je obračunan šele naknadno, praviloma po zaključnem računu in bi mu težje pripisali značaj stroška. V prvo skupino očitno spadajo osebni dohodki, ki jih prejemajo delavci za opravljeno delo in nadomestila osebnih dohodkov. V drugo skupino pa spadajo osebni dohodki iz upravljanja s sredstvi. Vrednost točke, po kateri se obračunavajo osebni dohodki iz opravljenega dela, je očitno najprej odvisna od načrtovanega dohodka. Zato se ti osebni dohodki pojavljajo med stroški najprej v znesku, ki ustreza uporabi načrtovane vredno¬ sti točke na siceršnji izračun. Toda ob periodičnem obračunu in ne šele ob zaključnem računu je mogoče takšno vrednost točke popraviti. Če so sproti obračunani osebni dohodki ob drugih nespremenjenih okoliščinah večji, bo seveda manjša možnost za kasnejše razporejanje presežka, kot če so sproti obra¬ čunani osebni dohodki ob drugih nespremenjenih okoliščinah manjši. Toda brž 90 ko je obračunana razlika, jo je treba upoštevati prav tako kot strošek. Le raz¬ lika, ki je obračunana ob zaključnem računu, nima značaja stroška. Pojasnilo za takšno rešitev je prav preprosto. Povečanje osebnih dohodkov po periodičnih obračunih pomeni tudi povečanje tistih zneskov, ki jih je pri naslednjem perio¬ dičnem obračunu in pri končnem zaključnem računu treba pokriti, razen če se nanašajo na nedokončano proizvodnjo; v nasprotnem primeru govorimo o izgubi. Zato imajo značaj stroškov. Nasprotno pa so dodatni osebni dohodki, ki so ugotovljeni šele ob zaključnem računu, udeležba delavcev na razporejanju ostanka dohodka, tj. dobička kot poslovno-tehnične kategorije. Osebni do¬ hodki naše druge zgoraj omenjene skupine, tj. osebni dohodki iz upravljanja s sredstvi, pa imajo prav takšen značaj, če jih osvetljujemo v teoretsko čisti obliki in ne kot mesečne akontacije. Na koncu naj še omenimo, da osebni dohodek posameznega delavca ni namenjen samo za zadovoljevanje njegovih osebnih potreb, temveč tudi za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb, ki se na podlagi samo¬ upravnega sporazuma ali zakona krijejo iz njegovega osebnega dohodka. Pri¬ spevki in davki, ki so delavcu odtegnjeni ob izplačilu njegovega osebnega do¬ hodka, se sčasoma spreminjajo, zlasti se pa spreminjajo njihove stopnje. Dalje so nekateri izmed njih obračunani glede na stalno prebivališče delavca, drugi pa glede na kraj njegove zaposlitve. Bolj za ilustracijo kot z namenom, da bi podali njihov izčrpni spisek, navajamo naslednje prispevke in davke, ki so vključeni v delavčevem osebnem dohodku: A. Prispevki in davki glede na stalno prebivališče delavca: a) republiški davek iz osebnega dohodka h) občinski davek iz osebnega dohodka c) prispevek skupnosti socialnega skrbstva č) prispevek izobraževalni skupnosti d) prispevek kulturni skupnosti e) prispevek telesnokulturni skupnosti f) prispevek skupnosti otroškega varstva B. Prispevki glede na sedež temeljne organizacije: a) prispevek zvezi skupnosti otroškega varstva b) osnovni prispevek skupnosti invalidskega in pokojninskega zavarovanja c) prispevek invalidsko-pokojninski skupnosti za nesreče pri delu č) prispevek za neposredno zdravstveno varstvo Če od delavčevega osebnega dohodka odštejemo vse prispevke in davke iz oseb¬ nega dohodka, pridemo do njegovega čistega osebnega dohodka. 2058 Programirani dohodek za sklad skupne porabe V ta okvir stroškov spada brez dvoma tisti del sklada skupne porabe, ki je v danem razdobju oblikovan iz obveznih prispevkov za stanovanjsko gradnjo, obračunanih glede na osebne dohodke. Opravka imamo očitno z zneski, ki niso odvisni od dohodka in ki v primeru izgube vplivajo tudi nanjo. Vse ostalo programirano oblikovanje sklada skupne porabe je odvisno od ostanka dohod¬ ka, tj. dobička kot poslovno-tehnične kategorije. Zato ga na tem mestu nismo obravnavali med stroški. 21 stroški po stroškovnih mestih 210 pojmovanje stroškovnega mesta Ni dovolj vedeti samo, kdaj govorimo o stroških in kakšne vrste stroškov pozna¬ mo, temveč je treba vedeti tudi, kje stroški nastajajo in zakaj. Nastanek stroškov je vedno povezan s kako poslovno funkcijo. V točki 021 smo pojasnjevali te poslovne funkcije in jih tudi uvrstili v izvajalni, informacijski in upravljalni sistem. Hkrati smo pa ugotovili, da se v celoti pojavljajo le pri delov¬ ni organizaciji, medtem ko najdemo pri posamezni temeljni organizaciji le vse 91 upravljalne funkcije in del izvajalnih funkcij, medtem ko se z drugimi izvajalni- mi funkcijami poleg vseh upravljalnih funkcij ukvarjajo še druge temeljne orga¬ nizacije v okviru delovne organizacije, z nekaterimi izvajalnimi funkcijami in informacijskimi funkcijami pa delovna skupnost. Zato bomo tudi na tem mestu zaradi celovitosti obravnave stroškov v zvezi s poslovnimi funkcijami izhajali najprej iz enovite delovne organizacije. Ce pri njej upoštevamo izvajalne funk¬ cije v njihovi prvotni opredelitvi, informacijske funkcije združene v dve najpo¬ gostejši organizacijski enoti, upravljalne funkcije pa končno povezane z dvemi skupinami tipičnih nosilcev, pridemo do naslednje razvrstitve stroškov, ki se nanašajo nanje: a) stroški kadrovske funkcije; b) stroški tehnične funkcije (priskrbe in vzdrževanja delovnih sredstev); c) stroški nakupne funkcije; č) stroški funkcije ustvarjanja učinkov (proizvodnje in opravljanja storitev); d) stroški prodajne funkcije; e) stroški finančne funkcije; f) stroški skupka računovodskih funkcij; g) stroški skupka načrtovalno-analitskih funkcij; h) stroški skupka samoupravljalnih funkcij; i) stroški skupka poslovodskih funkcij. Gotovo so mesta, kjer se pojavljajo stroški v zvezi s temi po poslovnih funkcijah povezanimi stroški, različna. Gotovo so tudi stroški na vsakem od teh mest sestavljeni tako iz stroškov delovnih sredstev, delovnih predmetov in storitev kot tudi iz stroškov dela. Ker je torej s tako funkcijsko določenimi mesti v de¬ lovni organizaciji povezan nastanek stroškov, moremo govoriti o njih tudi kot o stroškovnih mestih. Stro škovno mesto je torej tisto mesto, na katerem nastajajo stroški zaradi določene poslovne funkcije. Do sedaj smo govorili o funkcijsko opredeljenih stroških, pri čemer smo posa¬ mezne poslovne funkcije povezovali s stroškovnimi mesti. Takšna izhodiščna razvrstitev stroškov glede na stroškovna mesta pa povzroča v praksi več težav: a) stroški, ki jih opredelimo funkcijsko na določen način, so hkrati v mnogih primerih opredeljeni tudi drugače; b) stroški, ki se pojavljajo na določenem stroškovnem mestu, delno izvirajo iz nekega drugega stroškovnega mesta; c) stroškovna mesta niso opredeljena samo z določeno funkcijo. V prvem primeru se dotikamo vprašanja začetne razdelitve stroškov po stro¬ škovnih mestih, v drugem primeru njihovega kasnejšega prenašanja med stro¬ škovnimi mesti, v tretjem primeru pa nakazujemo dejstvo, da stroškovnih mest ni mogoče opredeliti samo funkcijsko. Če je stroškovno mesto funkcijsko za¬ okrožena celota, je to funkcionalnost vedno mogoče jemati širše ali ožje ter potemtakem še ne ustvarja natančnejše podlage za opredelitev stroškovnega mesta. Stroškovno mesto je mnogokrat opredeljeno že s prostorom in je v ta¬ kem primeru tudi prostorsko, ne samo funkcijsko zaokrožena enota. Lahko pa je stroškovno mesto opredeljeno še tvarno, glede na stroškovnega nosilca. Zato moramo izhodiščno opredelitev stroškovnega mesta popraviti. Stroškovno mesto je funkcijsko, prostorsko ali stvarno zaokrožena enota v okviru delovne organizacije, na kateri ali v zvezi s katero se pri poslovanju pojavljajo stroški, ki jih je mogoče razporejati na posamezne stroškovne nosilce in je zanje nekdo odgovoren. 211 vzpostavljanje stroškovnih mest Iz pravkar podane opredelitve stroškovnega mesta je razviden namen razdelitve delovne organizacije na stroškovna mesta, ki je v naslednjem: a) omogočiti popolnejši obračun stroškov po stroškovnih nosilcih; b) omogočiti pregled gibanja stroškov na tistih področjih, za katera je nekdo odgovoren. Prvo nakazuje združevanje stroškov, ki se enako ali podobno gibljejo, drugo pa združevanje stroškov, ki sodijo v pristojnost iste odgovorne osebe. Število stroškovnih mest v delovni organizaciji je odvisno od njene velikosti, od organizacijskega sestava, načina ustvarjanja učinkov in uporabe metod 92 obračuna stroškov. Če dejavnost industrijske delovne organizacije poenostav¬ ljeno razdelimo na proizvodno in neproizvodno, lahko govorimo tudi o proiz¬ vodnih in neproizvodnih stroškovnih mestih. Med prva sodijo: aa) stroškovna mesta osnovne (glavne) dejavnosti; ab) stroškovna mesta stranske dejavnosti; ac) stroškovna mesta neindustrijske dejavnosti; navsezadnje pa tudi ač) stroškovna mesta pomožne dejavnosti. Na stroškovnih mestih osnovne dejavnosti poteka dejavnost, zaradi katere je bila delovna organizacija ustanovljena. Poslovni učinki teh stroškovnih mest kot celote imajo značaj končnih stroškovnih nosilcev, medtem ko imajo poslov¬ ni učinki posameznega stroškovnega mesta iz te skupine največkrat le značaj začasnih stroškovnih nosilcev. Na stroškovnih mestih stranske dejavnosti delovna organizacija prav tako ustvarja učinke, vendar ta dejavnost ni njen glavni namen, niti ni neizogibno potrebna osnovni dejavnosti; s stransko dejavnostjo se ukvarja le zato, da bi poslovala bolj smotrno. Stranska dejavnost obsega npr. proizvodnjo embalaže za proizvode osnovne dejavnosti ali proizvodnjo raznih proizvodov iz odpadkov ali stranskih proizvodov osnovne dejavnosti. Vsaka proizvajalna delovna orga¬ nizacija nima stranske dejavnosti ter potemtakem tudi ne takšnih stroškovnih mest. Sicer pa imajo poslovni učinki stroškovnih mest stranske dejavnosti kot celote spet značaj končnih stroškovnih nosilcev. O stroškovnih mestih neindustrijske dejavnosti govorimo le pri tistih industrij¬ skih delovnih organizacijah, ki se ne ukvarjajo samo z industrijsko proizvodnjo, temveč še npr. z gradbeno, transportno, gostinsko, kmetijsko ali kako drugo dejavnostjo, s katero dopolnjujejo svojo osnovno dejavnost ali zadovoljujejo kake druge potrebe. Delovna organizacija, ki nima industrijske dejavnosti za svojo osnovno dejavnost, temveč gradbeno, transportno, gostinsko, kmetijsko ali kako drugo, bo seveda namesto neindustrijske dejavnosti v ta okvir uvrščala negradbeno, netransportno, negostinsko ali nekmetijsko dejavnost. Neindustrij¬ ska dejavnost je pri industrijski delovni organizaciji lahko stalna ali občasna. Poslovni učinki teh stroškovnih mest kot celote imajo praviloma značaj konč¬ nih stroškovnih nosilcev. Izjemoma seveda utegnejo nastopati tudi kot prvine proizvodnega procesa v osnovni dejavnosti, kar pomeni, da imajo značaj začas¬ nih stroškovnih nosilcev. Če pa neindustrijska dejavnost služi večinoma potre¬ bam osnovne dejavnosti, imamo opravka že s pomožno dejavnostjo. Pomožna dejavnost praviloma pomaga osnovni dejavnosti, ki brez nje ne bi bila izvedljiva ali pa bi bil njen potek precej otežkočen. Kot stroškovna mesta po¬ možne dejavnosti naj navedemo energetsko centralo (proizvodnja električne energije, pare, plina) in vzdrževalne delavnice. Poslovni učinki stroškovnih mest pomožne dejavnosti praviloma nastopajo kot prvine proizvodnega procesa v osnovni dejavnosti, a tudi v stranski in neindustrijski dejavnosti ali kot prvine poslovnega procesa v drugih dejavnostih; potemtakem nimajo značaja končnih stroškovnih nosilcev, temveč začasnih stroškovnih nosilcev. Le v izjemnih pri¬ merih delovna organizacija prodaja učinke teh stroškovnih mest; tedaj imajo značaj končnih stroškovnih nosilcev. Do sedaj smo se zadrževali pri proizvodnih stroškovnih mestih. Med neproiz¬ vodna stroškovna mesta pa v praksi sodijo: ba) stroškovna mesta nakupne dejavnosti; bb) stroškovna mesta upravne dejavnosti; bc) stroškovna mesta prodajne dejavnosti. Na stroškovnih mestih upravne dejavnosti navadno povezujemo stroške kadrovske funkcije, stroške finančne funkcije, stroške skupka računovodskih funkcij, stroške skupka načrtovalno-analitskih funkcij, stroške skupka samo- upravljalnih funkcij in stroške skupka poslovodskih funkcij. Naziv »upravna dejavnost« v tej zvezi gotovo ni najprimernejši, vendar ga je težko preprosto nadomestiti z nazivom »dejavnost organiziranja in administracije« ali z nazi- 93 vom »dejavnost strokovnih služb«, ki nakazuje ožji pojem. Medtem ko je poslovne učinke prve skupine stroškovnih mest praviloma mogoče izraziti količinsko, te možnosti praviloma ni pri učinkih sedanje skupine stroškovnih mest. Poslovni učinki teh stroškovnih mest nastopajo kot prvine procesa v osnovni, stranski in neindustrijski dejavnosti. Zato nimajo značaja končnih stroškovnih nosilcev, temveč začasnih. Storitvene delovne organizacije imajo lahko prav tako stroškovna mesta osnov¬ ne (glavne) dejavnosti, stranske dejavnosti in pomožne dejavnosti, medtem ko se namesto stroškovnih mest neindustrijske dejavnosti pri njih utegnejo poja¬ viti stroškovna mesta nestoritvene dejavnosti. Toda ta stroškovna mesta je sedaj težje označevati kot proizvodna stroškovna mesta, razen če bi proizvodnjo pojmovali v širšem smislu. Bolje je, če jih označujemo kot stroškovna mesta ustvarjanja učinkov; pri tem sledimo uvodni razčlenitvi funkcijskih procesov, ki nam celo omogoča, da se dokopljemo do splošnih oznak, veljavnih tako pri proizvajalnih kot storitvenih delovnih organizacijah. Res pa ima takšna splošna oznaka stroškovnih mest tudi svoje pomanjkljivosti. Poslovni učinki namreč izhajajo tudi iz stroškovnih mest drugih dejavnosti, tj. nakupne, upravne in prodajne dejavnosti. Trgovske delovne organizacije imajo nekoliko drugače sestavljene skupine stro¬ škovnih mest. Stroškovna mesta osnovne (glavne) dejavnosti so pravzaprav tista, ki smo jih do sedaj označevali kot stroškovna mesta prodaje. Res se pa tudi pri teh delovnih organizacijah v skupini stroškovnih mest ustvarjanja poslovnih učinkov utegnejo pojaviti še stroškovna mesta stranske dejavnosti, netrgovske dejavnosti in pomožne dejavnosti. Nasprotno v skupini drugih stro¬ škovnih mest utegnemo najti samo še stroškovna mesta nakupne in upravne de¬ javnosti, če že niso stroškovna mesta nabavne dejavnosti kar združena s stro¬ škovnimi mesti prodajne dejavnosti. Naša nadaljnja razglabljanja bodo tako posplošena, da bodo veljavna tako za proizvajalne kot za storitvene in trgovske delovne organizacije, medtem ko bomo posebnosti pri ustreznih temeljnih organizacijah združenega dela nakazali nekoliko kasneje. 212 razdelitev izvirnih stroškov na stroškovna mesta Izvirni stroški so tisti, s katerimi mora računati delovna organizacija kot celota ne glede na notranji obračun med posameznimi stroškovnimi mesti. To so stroški tistih vrst, ki smo jih že obravnavali v okviru skupin stroškov materiala, storitev, amortizacije in začetnega programiranega dohodka. Vzemimo, da te stroške povezujemo z nastajajočimi poslovnimi učinki kot stro¬ škovnimi nosilci. Da bi jih lahko pravilneje razdelili na stroškovne nosilce, jih moramo najprej poznati po stroškovnih mestih. Toda kako jih razdelimo po stroškovnih mestih? Brez dvoma je stroškovna mesta mogoče tako urediti, da je tudi vsak strošek mogoče pripisati enemu izmed njih. Vendar bi v tem primeru imeli vrsto stro¬ škovnih mest povsem prehodnega značaja, brž ko bi želeli poiskati dejanske povzročitelje stroškov. Strošek kupljene energije je npr. od samega začetka poznan le v znesku za delovno organizacijo kot celoto. Če ta znesek prikažemo v celoti na kakem splošnem stroškovnem mestu, nikakor ne moremo ugotoviti tudi povzročitelja stroška kupljene energije. Energija je namreč bila porabljena na vseh stroškovnih mestih, kamor smo ustrezni strošek dolžni primerno prene¬ sti. Stroške kupljene energije razdelimo na stroškovna mesta, kjer je bila ener¬ gija porabljena, drugače kot npr. stroške najemnin ali zavarovalnih premij. Če se želimo izogniti kopičenju podobnih izvirnih stroškov na splošnih stroškovnih mestih ter jih, nasprotno, želimo že od samega začetka prikazati na stroškovnih mestih, kjer so nastali, ugotovimo, da lahko pravzaprav vse izvirne stroške glede na možnost njihove razdelitve po stroškovnih mestih — povzročiteljih uvrstimo takole: a) v stroške, ki jih je mogoče neposredno zajeti po stroškovnih mestih — povzročiteljih; b) v stroške, ki jih je mogoče zajeti po stroškovnih mestih — povzročiteljih šele posredno, upoštevaje kako podlago za njihovo razdelitev. 94 Prve stroške bi lahko imenovali neposredne stroške stroškovnih mest in druge posredne stroške stroškovnih mest. Nikakor pa jih ne smemo istovetiti z nepo¬ srednimi in posrednimi (splošnimi) stroški končnih stroškovnih nosilcev, saj se neposredni stroški posameznega stroškovnega mesta utegnejo z vidika končnega stroškovnega nosilca pojaviti kot posredni (splošni) stroški. Vzemimo za primer samo neposredne stroške na stroškovnem mestu kotlarne. Med neposredne stroške stroškovnih mest štejemo vse neposredne stroške končnih stroškovnih nosilcev, tj. neposredne stroške materiala in storitev, kakor tudi neposredne osebne dohodke. Toda mednje je šteti tudi npr. stroške goriv in maziv, drobnega inventarja, kala, razsipa, okvar in razbitja drugega materiala, potne stroške, stroške za gospodarsko propagando in reprezentanco, dnevnice in osebne dohodke vodstvenega osebja; v vseh teh primerih so že od samega začetka poznana stroškovna mesta, kjer so stroški nastali. Posredne stroške stroškovnih mest pa razvrščamo v dve skupini: ba) v stroške, ki jih je mogoče razdeliti na stroškovna mesta na podlagi kakih stvarnih razdelilnikov: bb) v stroške, ki jih je mogoče razdeliti na stroškovna mesta le po dogovorjenih podlagah, ki pa morajo biti v vzročni zvezi s samimi stroški. V prvo skupino sodijo npr. stroški kupljene energije, najemnin, amortizacije ali nadomestil osebnih dohodkov. Stroški kupljene električne energije bi npr. bili najbolje razdeljeni na stroškovna mesta, če bi vsako od njih imelo poseben števec. Sicer je pa stroške pogona strojev mogoče razdeliti glede na število in moč elektromotorjev na stroškovnih mestih, upoštevaje čas njihove uporabe. Stroške razsvetljave je podobno mogoče razdeliti glede na število svetlobnih tejes in jakost žarnic na stroškoynih mestih, upoštevaje še čas njihove uporabe. Če je v zgradbi, za katero plačuje delovna organizacija najemnino, več stro¬ škovnih mest, se najemnina razdeli mednje v sorazmerju s površino ali kako drugo podlago. Podobno je obračunano amortizacijo mogoče razdeliti po stro¬ škovnih mestih skladno s tamkajšnjimi osnovnimi sredstvi. V drugo skupino pa sodijo npr. stroški zavarovalnih premij; pri njih je neprimer¬ no težje najti podlago za razdelitev na stroškovna mesta. V načelu je podlaga za razdelitev znesek neodpisane vrednosti sredstev, ki jih imajo posamezna stro¬ škovna mesta. Ali sodijo posredni stroški stroškovnih mest v prvo ali v drugo skupino in v kakšnem obsegu se pojavljajo, je odvisno od njihovih posebnosti kakor tudi od razmer v delovni organizaciji, ki morda preprečujejo neposredno zajemanje stroškov po stroškovnih mestih. Cim več stroškov je mogoče neposredno razpo¬ rediti na stroškovna mesta in čim boljše podlage so izbrane za razdelitev drugih stroškov, tem točnejši bo končno obračun stroškov po stroškovnih nosilcih. Da bi izvajanja ponazorili, je v razpredelnici 1 prikazan skrajno poenostavljen primer obračunskega lista stroškov (OBOL-a). V njem smo upoštevali, da ima delovna organizacija 6 stroškovnih mest, od tega 2 stroškovni mesti, na katerih poteka temeljni proces ustvarjanja učinkov (stroškovna mesta A in B), 3 stro¬ škovna mesta druge dejavnosti (nakup, uprava in prodaja) in stroškovno mesto pomožne dejavnosti (delavnica). Vsi izvirni stroški so v tem obračunskem listu stroškov razdeljeni v neposredne in posredne z vidika končnih stroškovnih nosil¬ cev; zato neposrednih stroškov ni na pomožnih in drugih stroškovnih mestih. Po drugi strani so pa med posrednimi stroški z vidika končnih stroškovnih nosilcev upoštevani tako tisti stroški, ki jih je mogoče neposredno zajeti po stroškovnih mestih, kot tudi tisti, ki jih je mogoče zajeti po stroškovnih mestih šele posred¬ no. V praksi obračunski list stroškov mnogokrat sploh ne zajema neposrednih stroškov, temveč le posredne, tudi jih skoraj nikoli ne postavlja za začetek; vse¬ bina in zaporedje v priloženem obračunskem listu stroškov pa sta izbrana zaradi lažje razumljivosti. Kot vidimo, je od celotnega zneska 400.000 din izvirnih stroškov, neposrednih stroškov končnih poslovnih učinkov 230.000 din in posrednih stroškov 170.000 din; ti posredni stroški so se pojavili na stroškovnem mestu A s 114.000 din, na B s 16.000 din, v delavnici z 10.000 din, v nakupu s 4.500 din, v upravi 95 s 15.000 din in v prodaji z 10.500 din. Gl. razpredelnico 1! Obračunski list stroškov za delovno organizacijo (za vrednotenje poslovnih učinkov po lastni ceni) 96 213 razdelitev stroškov pomožnih stroškovnih mest na druga stroškovna mesta Iz nadaljevanja obračunskega lista stroškov (razpredelnica 1) vidimo, da so stroški delavnice kot pomožnega stroškovnega mesta razdeljeni na druga stro¬ škovna mesta. Preneseni stroški na druga stroškovna mesta so izvedeni (deri- vativni, sekundami) stroški, saj z vidika delovne organizacije kot celote prav v ničemer ne spreminjajo prvotnega zneska izvirnih stroškov, tj. 400.000 din. Namen takšnega prenašanja stroškov je le ta, da bi mogli ugotoviti skupen znesek splošnih stroškov na vsakem stroškovnem mestu, kjer jih razporejamo na končne poslovne učinke kot stroškovne nosilce. Splošni stroški ustvarjanja učinkov (splošni proizvodni stroški, splošni izdelo¬ valni stroški, obratna režija) niso sestavljeni samo iz izvirnih stroškov posamez¬ nega stroškovnega mesta. Splošni stroški ustvarjanja učinkov stroškovnega me¬ sta A npr. še niso izčrpani z zneskom 114.000 din. Delavnica namreč daje svoje poslovne učinke drugim stroškovnim mestom ter potemtakem stroški, ki se pojavljajo na tem pomožnem stroškovnem mestu v sorazmerju s poslovnimi učinki, vstopajo kot izvedeni stroški v okvir splošnih stroškov ustvarjanja učinkov. Poslovne učinke pomožnih stroškovnih mest, ki prehajajo na druga stroškovna mesta, pa je mogoče: a) neposredno izmeriti za vsako stroškovno mesto kot prejemnika posebej: b) razdeliti na stroškovna mesta na podlagi kakih stvarnih razdelilnikov ali dogovorjenih podlag. Kot primer za prvo skupino naj navedemo poslovne učinke delavnice, kjer je poznan delovni nalog, kot primer za drugo skupino pa poslovne učinke kotlar¬ ne, ki jih je mogoče razdeliti na stroškovna mesta skladno s tamkaj porab¬ ljenimi količinami pare, ki sicer niso točno izračunane, vendar na podlagi tehničnih razdelilnikov domnevane. S podrobnostmi razdeljevanja stroškov se ukvarja stroškovno računovodstvo. Na tem mestu navajamo samo tista spoznanja, ki so še pomembna za ekonomiko. V našem primeru smo torej potem, ko smo razdelili stroške delavnice, na vsakem izmed stroškovnih mest ustvarjanja učinkov ugotovili tamkajšnje celotne splošne stroške. Na stroškovnem mestu A znašajo 120.000 din, od tega odpade na izvirne stroške 114.000 din in na izvedene, tj. na prenesene stroške delavnice, 6.000 din. Podobno znašajo na stroškovnem mestu B 20.000 din, od tega odpade na izvirne stroške 16.000 din in na izvedene 4.000 214 ugotavljanje koeficientov dodatka splošnih stroškov Do sedaj smo v obračunskem listu stroškov pojasnili tiste izvedene stroške, ki izvirajo iz pomožnih stroškovnih mest. Že to nam pa omogoča, da ugotovimo razmerje med splošnimi stroški in neposrednimi stroški. Brez njihovega poznavanja si namreč ni mogoče zamisliti obračuna stroškov po stroškovnih nosilcih. Na podlagi obračunskega lista stroškov ugotavljamo med drugim koeficiente dodatka splošnih stroškov ustvarjanja učinkov na vsakem stroškovnem mestu posebej. Izračunamo jih tako, da znesek tamkajšnjih splošnih stroškov primerjamo s kakim podatkom o neposrednem strošku ali neposrednem potrošfcu z..vidika stroškovnih nosilcev. Splošni stroški ustvarjanja učinkov so npr. primerljivi s podatki o urah dela, strojnih urah ali pa kar s podatkom o neposrednih osebnih dohodkih. V zadnjem primeru bo koeficient dodatka splošnih stroškov ustvarjanja učinkov na vsakem stroškovnem mestu ugotov¬ ljen takole: splošni stroški ustvarjanja učinkov na strošk ovnem mestu neposredni osebni dohodki na stroškovnem mestu Če koeficient pomnožimo s 100, dobimo odstotek dodatka splošnih stroškov ustvarjanja učinkov na neposredne osebne dohodke. 97 V našem primeru so izračunani naslednji: Koeficient dodatka splošnih stroškov ustvarjanja učinkov na stroškovnem mestu A: KO.000 din _ g g j. ^qq ^ oc j ne p 0srec | n jh osebnih dohodkov 40.000 din Koeficient dodatka splošnih stroškov ustvarjanja učinkov na stroškovnem mestu B: .,0.000 -_ 2 200 % od neposrednih osebnih dohodkov 10.000 din Vidimo, da koeficienti dodatka splošnih stroškov ustvarjanja učinkov niso na vseh stroškovnih mestih enaki. Z druge strani pa tudi vsi učinki ne prehajajo enakomerno prek vseh stroškovnih mest. Ni npr. vseeno, ali kak poslovni učinek izhaja samo iz stroškovnega mesta A ali samo iz B. Zato ne bi bilo pravilno, če bi izračunali samo kak povprečni koeficient dodatka splošnih stroškov ustvar¬ janja učinkov na neposredne osebne dohodke, če se pa koeficienti na različnih stroškovnih mestih utegnejo razlikovati. Toda na podlagi obračunskega lista stroškov ugotovimo tudi koeficient dodatka splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje. Spet ne bi ravnali prav, če bi vse te splošne stroške združili in poiskali povprečni koeficient dodatka na kak neposredni strošek. Splošni stroški uprave imajo drugačne posebnosti in drugačno vzročno zvezo z neposrednimi stroški kot splošni stroški prodaje. Po drugi strani skupno obravnavanje splošnih stroškov uprave in prodaje zamegljuje predstavo o zadnjih. Podobno velja za splošne stroške nakupa. Nikakor ne bi bilo smotrno, če bi povezovali splošne stroške nakupa z nepo¬ srednimi osebnimi dohodki; v takšnem primeru bi večji del splošnih stroškov nakupa odpadel na poslovne učinke, ki vsebujejo več dela in ne yeč materiala, čeprav splošni stroški nakupa nastajajo zaradi nakupa materiala in ne zaradi obračunanih osebnih dohodkov. Zato je pravilneje ugotavljati koeficient dodatka splošnih stroškov nakupa, če le-te primerjamo z neposrednimi mate¬ rialnimi stroški. splošni stroški nakupa neposredni materialni stroški V našem primeru bi bil izračun naslednji: 4 500 —-= 0,025 ali 2,5 °/c od neposrednih materialnih stroškov 180.000 Ce splošne stroške uprave delimo z neposrednimi osebnimi dohodki, dobimo koeficient, ki je potreben pri kasnejši razdelitvi teh stroškov; splošni stroški uprave neposredni osebni dohodki V našem primeru bi bil izračun naslednji: l o.OOO __ q q a |j oc j neposrednih osebnih dohodkov 50.000 Končno se pri izbiri med različnimi možnostmi za razdeljevanje splošnih stro¬ škov prodaje utegnemo odločiti npr. za vsoto stroškov ustvarjanja učinkov kot podlago. V tem primeru bodo prevzeli večje splošne stroške prodaje tisti poslov¬ ni učinki, ki imajo večje stroške svojega ustvarjanja, tako neposredne kot po¬ sredne. Ce bi, nasprotno, kot podlago jemali le neposredne osebne dohodke, bi bili preveč obremenjeni poslovni učinki, v katere je vloženega več dela in manj materiala, premalo pa poslovni učinki, v katere je vloženega več materiala in manj dela. Koeficient dodatka splošnih stroškov prodaje bo v takšnem primeru torej opredeljen kot: 98 splošni stroški prodaje stroški ustvarjanja učinkov V našem primeru hi bil izračun naslednji: = 0,0283783 ali 2,84 % od stroškov ustvarjanja učinkov 370.000 Stroški ustvarjanja učinkov so v obračunskem listu stroškov vidni na stroškovnem mestu A z 260.000 din in na B s 110.000 din. 215 stroškovna mesta in splošni stroški v temeljni organizaciji združenega dela in delovni skupnosti Do sedaj smo zaradi celovitosti prikaza govorili le o enoviti delovni organizaciji ter v njenem okviru vzpostavljali stroškovna mesta, na njih pa zasledovali neposredne in splošne stroške poslovnih učinkov. V enoviti delovni organizaciji je v glavnem treba razlikovati naslednje skupine splošnih stroškov: I a) splošne stroške ustvarjanja učinkov; b) splošne stroške nakupa, uprave in prodaje. Brž ko se vzpostavljajo temeljne organizacije združenega dela in delovne skupnosti, pa se zadeva pri posamezni od njih spremeni. V načelu moremo pri vsaki od njih govoriti o neposrednih stroških poslovnih učinkov, toda le o sploš¬ nih stroških ustvarjanja učinkov, ki pa imajo različno vsebino in v določeni meri vključujejo tudi dotedanje splošne stroške nakupa, uprave in prodaje. Pri proizvajalni temeljni organizaciji ali pri storitveni temeljni organizaciji čistega tipa imamo opravka s splošnimi stroški ustvarjanja učinkov v starem smislu, ki so razširjeni z novo nastalimi stroški uprave v tej temeljni organizaciji. Pri nakupno-prodajni temeljni organizaciji se kot splošni stroški ustvarjanja učinkov pojavljajo splošni stroški nakupa in prodaje v starem smislu, ki so razširjeni z novo nastalimi stroški uprave v tej temeljni organizaciji. Pri delovni skupnosti pa se kot splošni stroški ustvarjanja učinkov pojavljajo splošni stroški uprave v starem smislu, ki so razširjeni še s posebnimi stroški uprave v tej delovni skupnosti. Poslovni učinki so namreč sedaj posebej opredeljeni pri vsaki temeljni organizaciji ali delovni skupnosti in v njih ne vidimo samo tistih, s katerimi se pojavlja delovna organizacija kot celota pri svojih razmerjih s tretjimi osebami. Ker skušamo pri vsaki temeljni organizaciji in delovni skupnosti natančneje kot v preteklosti povezovati tamkajšnje delo s poslovnimi učinki, ki prinašajo prihodke, najdemo pri vsaki od njih poleg splošnih stroškov ustvarjanja učinkov še neposredne stroške poslovnih učinkov. To pomen i hkrati, da se del splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje v starem smislu spreminja v neposredne stroške poslovnih učinkov posamezne temeljne organizacije ali delovne skupnosti. Do sedaj smo obravnavali primer proizvajalne temeljne organizacije ali storitvene temeljne organizacije čistega tipa, ki ne vključuje niti nakupno-prodajne niti druge upravne dejavnosti. Brž ko prevzemajo tudi takšne dejavnosti, se pri njih pojavljajo stare rešitve, ki so poznane v enoviti delovni organizaciji, tj. poleg splošnih stroškov ustvarjanja učinkov tudi še splošni stroški nakupa, uprave in prodaje. To je hkrati znak, da imamo pri takšni temeljni organizaciji opravka z nekakšno mini delovno organizacijo. Vzemimo, da se v našem primeru iz enovite delovne organizacije z 2 osnov¬ nima proizvodnima stroškovnima mestoma, z delavnico kot posebnim stroš¬ kovnim mestom in s 3 stroškovnimi mesti izven proizvodnje vzpostavljata dve temeljni organizaciji združenega dela in delovna skupnost. Temeljna organiza¬ cija A prevzame dotedanje stroškovno mesto A in sorazmerni del delavnice, temeljna organizacija B pa dotedanje stroškovno mesto B in sorazmerni del delavnice. Delovna skupnost zajema dotedanja stroškovna mesta: nakup, upravo in prodajo. To je seveda skrajno poenostavljen primer, ki ga pa upo¬ rabljamo zato, da bi omogočili lažje spoznavanje razlik, ki se pojavljajo v novih 99 okoliščinah glede stroškov in njihovega obračuna. Posamezna temeljna organizacija vsekakor vsebuje več stroškovnih mest; isto velja za posamezno delovno skupnost. Toda medtem ko smo v našem primeru za delovno skupnost že ugotovili, da zajema poleg stroškovnega mesta uprave še stroškovni mesti nakupa in prodaje, ker tamkaj niso, denimo, izpolnjeni pogoji za vzpostavitev posebne temeljne organizacije, še ni razvidno, kako je s stro¬ škovnimi mesti pri temeljni organizaciji A in B. V vsaki temeljni organizaciji se pojavlja več osnovnih stroškovnih mest. Dalje očitno tudi stroškovno mesto delavnice, ker smo v našem primeru razdelili prvotno delavnico med dve te¬ meljni organizaciji, prav tako se pa pojavlja še stroškovno mesto uprave, in sicer povsem na novo. Del dejavnosti, ki je bila do tedaj povezana z enotnim stro¬ škovnim mestom uprave v enoviti delovni organizafciji, se sedaj pojavlja tudi v posamezni temeljni organizaciji, saj ima ob drugih nespremenjenih oko¬ liščinah dodatno svoje lastne organe samoupravljanja in svoj poslovodni organ. Ni pa rečeno, da se bodo zato ustrezno zmanjšali stroški na stroškovnem mestu uprave v novo vzpostavljeni delovni skupnosti potem, ko se bodo začeli pojavljati stroški na stroškovnem mestu uprave v temeljni organizaciji A in B. Ce bi v našem primeru želeli biti bolj natančni, bi v teh novih razmerah morali upoštevati nekoliko povečane stroške pri temeljni organizaciji A in B zaradi dodatnega vzpostavljanja stroškovnega mesta uprave v njihovem okviru, po drugi strani pa nekoliko zmanjšane stroške pri delovni skupnosti, ker se tamkaj zmanjšajo stroški na stroškovnem mestu uprave. Vendar poenostavimo zadevo in upoštevajmo še vedno nespremenjene stroške, kot so razvidni v našem izhodiščnem obračunskem listu stroškov (Razpredelnica 1). Nekaj pa je v njem le treba spremeniti. Vsaka temeljna organizacija združenega dela namreč sedaj prevzema sorazmerni del stroškov delovne skupnosti. Ta del ne vključuje nikake akumulacije, medtem ko bi v primeru, ko bi bila vzpostavljena delav¬ nica kot posebna temeljna organizacija, njeni dejanski stroški, v našem primeru 10.000 din, pri prenosu na posamezne temeljne organizacije že bili povečani. Kako ugotoviti, koliko stroškov delovne skupnosti odpade na posamezno temeljno organizacijo? Če se poslužujemo prejšnjih izračunov, vemo, da znašajo splošni stroški nakupa 2,5 % od vseh neposrednih materialnih stroškov; to spoznanje lahko sedaj uporabimo pri ugotovitvi tistega njihovega dela, ki odpade na posamezno teme¬ ljno organizacijo, in sicer takole: na TOZD A 2,5 % od 100.000 din 2.500 din na TOZD B 2,5 % od 80.000 din 2,000 din 4.500 din Podobno lahko razdelimo splošne stroške uprave, ki se nanašajo na delovno organizacijo: na TOZD A 30 % od 40.000 din 12.000 din na TOZD B 30 % od 10.000 din 3.000 din 15.000 din Splošne stroške prodaje pa razdelimo takole: na TOZD A 2,84 % od 260.000 din 7.378 din na TOZD B 2,84 % od 110.000 din 3.122 din 10.500 din Iz tega sledi, da prevzame posamezna temeljna organizacija naslednje stroške delovne skupnosti: TOZD A nakup 2.500 din TOZD B nakup 2.000 din uprava 12.000 din uprava 3.000 din prodaja 7.378 din prodaja 3.122 din 21.878 din 8.122 din Možen je seveda tudi kak drug način prevzema stroškov delovne skupnosti, ki je odvisen od prispevka, ki ga daje delovna skupnost k dohodku posamezne te¬ meljne organizacije, ali ki v večji meri upošteva obseg dela, ki ga je delovna skupnost opravila za posamezno temeljno organizacijo in tamkajšnje poslovne učinke. Vendar se bomo v našem skrajno poenostavljenem šolskem primeru 100 držali kar prvotnih številk, da bi že na njih prikazali razlike, ki se pojavljajo z vzpostavljanjem temeljnih organizacij in delovne skupnosti. Medtem ko bi v enoviti delovni organizaciji znesek 21.878 din, ki iz naslova splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje odpade na stroškovno mesto A, za to delovno organi¬ zacijo še vedno bil sestavljen iz materialnih stroškov, amortizacije in vračuna¬ nega dohodka, pomeni v novih okoliščinah znesek 21.878 din udeležbo delovne skupnosti v dohodku temeljne organizacije A. Podobno pomeni znesek 8.122 din udeležbo delovne skupnosti v dohodku temeljne organizacije B. Iz obeh udeležb pa si oblikuje delovna skupnost prihodke, s katerimi pokriva v svojem okviru nastale materialne stroške, amortizacijo in začetno programirani dohodek. 22 stroški po stroškovnih nosilcih 220 pojmovanje stroškovnega nosilca Že iz opredelitve stroškov izhaja, da so stroški vedno povezani s poslovnim učin¬ kom. Zato jih pa tudi moramo obračunati z njim. V tem smislu govorimo o stroškovnem nosilcu. Stro škovni nosilci so potemtakem proizvedene stvari ali opravljene storitve, zaradi katerih so stroški nastali in s katerimi so tudi pove¬ zani. Stroškovni nosilci niso samo poslovni učinki, ki jih temeljna organizacija prodaja, temveč tudi tisti, ki jih ustvarja za lastne potrebe. Ni nujno, da bi kot stroškovne nosilce obravnavali le dokončane proizvode; lahko obravnavamo tudi njihove sestavne dele. Podobno je s storitvami kot stroškovnimi nosilci. Vidimo torej, da pri poslovnih učinkih kot stroškovnih nosilcih razlikujemo: a) poslovne učinke, ki še ne zapuščajo temeljne organizacije; b) poslovne učinke, ki so namenjeni prodaji. Prvi so samo začasni stroškovni nosilci, kajti kasneje se vključijo v poslovne učinke za prodajo, ki so končni stroškovni nosilci. Pri tem izgubljajo značaj stroškovnega nosilca; cenovni izraz njihovega potroška so spet stroški, vendar ne več izvirni, temveč izvedeni. Poslovni učinki za prodajo so nasprotno končni stroškovni nosilci; ti zbirajo vse izvirne in morebitne izvedene stroške, ki so v zvezi z njihovim ustvarjanjem. Proizvodi za prodajo se npr. ne vračajo več v proces proizvodnje, temveč na skladišču čakajo na prodajo, če že niso takoj prodani. Potemtakem stroškovne nosilce delimo na: a) začasne stroškovne nosilce b) končne stroškovne nosilce. Tako pri vzpostavljanju stroškovnih mest kot pri vzpostavljanju stroškovnih nosilcev ne smemo iti v takšno širino, da bi razdelitev stroškov nanje povzročala več stroškov, kot bi dajala koristi. Od razmer v vsaki temeljni organizaciji je torej odvisno, kaj kaže obravnavati kot stroškovne nosilce. Stroškovni nosilec je lahko: a) celotna količina istovrstnih ali sorodnih poslovnih učinkov (proizvodov ali storitev); b) serija poslovnih učinkov (proizvodov ali storitev), posamezni poslovni učinek (proizvod ali storitev) ali del poslovnega učinka (proizvoda ali storitve). Prvi primer je zlasti pogost pri množinski proizvodnji, medtem ko je drugi po¬ sebnost serijske in posamične proizvodnje. 221 sestava lastne cene Ce vse v razdobju nastale stroške, razen tistih, ki bremenijo kupljene količine materiala, drobnega inventarja in osnovna sredstva ali so začasno rezmejeni, obračunamo s tedanjimi poslovnimi učinki, govorimo o njihovi lastni ceni. Se¬ stavni deli njihove lastne cene pa niso razvrščeni tako, kot nakazuje razdelitev 101 stroškov po vrstah, temveč tako, kot dopušča možnost obračuna. Razlikujemo namreč: a) neposredne stroške teh stroškovnih nosilcev; b) posredne stroške teh stroškovnih nosilcev, tj. splošne stroške, ki odpadejo nanje. Takšna razdelitev je zlasti pomembna pri serijskem in posamičnem (individual¬ nem) ustvarjanju poslovnih učinkov, kjer so v začetku poznani le neposredni stroški v zvezi z delovnim nalogom, medtem ko moremo posredne ali splošne stroške šele izračunati s poznanimi koeficienti dodatka. Neposredni stroški že od začetka bremenijo celoto poslovnih učinkov iz posameznega naloga, medtem ko so obremenjeni s posrednimi ali splošnimi stroški šele prek stroškovnih mest, na katerih poteka ustvarjanje učinkov. Pri serijskem ustvarjanju učinkov torej nastopa kot stroškovni nosilec količina poslovnih učinkov iz posameznega na¬ loga. Ker sestavljajo celoten obseg dejavnosti raznovrstni poslovni učinki, ki niso v stalnem medsebojnem razmerju, imamo opravka s tako imenovanim ob¬ računom stroškov učinka z dodatki (kalkulacijo stroškov z dodatki, dodatno kalkulacijo stroškov). Šele če razdelimo stroške istovrstne količine iz posamez¬ nega delovnega naloga na količinsko enoto, se lahko poslužujemo delitvene ga obračuna stroškov učinka (delitvene kalkulacije stroškov). Nasprotno pri množinskem (masovnem) ustvarjanju učinkov nima posebnega pomena delitev stroškov na neposredne in posredne, razen če želimo posebej po¬ udariti mesta, na katerih se stroški pojavljajo. Sedaj ne nastopajo kot stro¬ škovni nosilci količine poslovnih učinkov iz posameznih nalogov; stroškovni nosilec je celotna količina poslovnih učinkov v določenem obračunskem razdobju, ki je tedaj v postopku. Če jo sestavljajo istovrstni poslovni učinki (npr. cement, pivo), zadošča, da vse stroške, ki odpadejo nanjo bodisi naenkrat ali postopoma, delimo z dejansko količino. Morda pa jo sestavljajo sorodni poslovni učinki, ki so le po snovi istovrstni, medtem ko se razlikujejo po razsež¬ nosti (npr. pločevina, opeka), ali pa sorodni poslovni učinki, ki se po snovi med seboj razlikujejo, čeprav so proizvedeni iz istega osnovnega materiala v istem procesu (npr. sladkor in melasa); toda tudi v takšnih primerih imamo opravka z eno izmed metod tako imenovanega delitvenega obračuna stroškov učinka (delitvene kalkulacije stroškov). Če sestavo lastne cene poslovnega učinka skrajno poenostavimo in v njej ne upoštevamo tiste programirane dele dohodka, ki se morajo potrditi šele v ostanku dohodka, tj. dobičku kot poslovno-tehnični kategoriji, razlikujemo pri njej štiri dele: 1. neposredne materialne stroške (materiala in storitev); 2. neposredne osebne dohodke; 3. splošne stroške ustvarjanja učinkov; 4. splošne stroške nakupa, uprave in prodaje. Neposredni stroški materiala so tisti, ki jih že ob nastanku lahko povežemo z nastajajočim poslovnim učinkom. Z materialom označujemo osnovni in po¬ možni material. V vlogi materiala nastopajo tudi polproizvodi. V bombažni predilnici je npr. osnovni material bombaž in v bombažni tkalnici bombažna preja. Z druge strani je npr. v bombažni predilnici pomožni material stročnica, na ka¬ tero je navita bombažna preja, v bombažni tkalnici pa barve, škrob ali sredstva za impregnacijo. Neposredni stroški storitev se pojavljajo v tistih primerih, ko določeno stopnjo (fazo) dela opravi namesto proučevane organizacije kaka druga. V tekstilni in¬ dustriji so takšne storitve npr. beljenje, sukanje, barvanje ali druge oblike ple¬ menitenja tkanin. Le v izjemnih primerih se med neposrednimi stroški pojavljajo še stroški uvaja¬ nja nove proizvodnje ali amortizacija, zlasti tista v zvezi s patenti in licencami. Neposredni osebni dohodki so osebni dohodki, ki jih je mogoče povezovati z na¬ stajajočim poslovnim učinkom, ne pa tudi vsi osebni dohodki, ki izvirajo iz ce¬ lotnega procesa ustvarjanja učinkov; osebni dohodki v zvezi z notranjim pre¬ vozom npr. že nimajo takšnega značaja. 102 Splošni stroški ustvarjanja učinkov nastajajo zaradi pomožnih opravil in jih ne moremo ob času nastanka zajemati po poslovnih učinkih; prav tako pa obsegajo amortizacijo osnovnih sredstev, kajti prek njih se gibljejo različne vrste poslov¬ nih učinkov in torej ni mogoče njihove amortizacije že od začetka povezovati s povsem določeno vrsto poslovnih učinkov. Iz obračunskega lista stroškov je že razvidno, da so splošni stroški ustvarjanja učinkov sestavljeni iz izvirnih stro¬ škov in iz prenesenih stroškov pomožnih stroškovnih mest. Sicer pa mednje so¬ dijo npr.: a) stroški amortizacije osnovnih sredstev pri ustvarjanju učinkov; b) stroški vzdrževanja in čiščenja naprav pri ustvarjanju učinkov; c) stroški energije, kurjave, razsvetljave in vode pri ustvarjanju učinkov; č) stroški raznega materiala in drobnega inventarja pri ustvarjanju učinkov; d) programirani osebni dohodki strokovnega in vodstvenega osebja pri ustvar¬ janju učinkov; e) stroški drugega začetno programiranega dohodka pri ustvarjanju učinkov; itd. Splošni stroški nakupa, uprave in prodaje se v enoviti delovni organizaciji pojavljajo izven samega procesa ustvarjanja učinkov. Iz obračunskega lista stroškov je že spet razvidno, da so sestavljeni iz izvirnih stroškov in iz prenese¬ nih stroškov pomožnih stroškovnih mest. Sicer pa mednje štejejo npr.: a) stroški amortizacije osnovnih sredstev pri nakupu, upravi in prodaji; b) stroški vzdrževanja in čiščenja pri nakupu, upravi in prodaji; c) stroški energije, kurjave, razsvetljave in vode pri nakupu, upravi in prodaji; č) stroški raznega materiala in drobnega inventarja pri nakupu, upravi in pro¬ daji; d) stroški gospodarske propagande, reprezentance, plačilnega prometa in pošt- no-telefonsko-brzojavni stroški; e) programirani osebni dohodki strokovnega in vodstvenega osebja pri nakupu, upravi in prodaji; f) stroški drugega začetno programiranega dohodka pri nakupu, upravi in pro¬ daji; V primeru temeljnih organizacij in delovne skupnosti, ki obstajajo v okviru delovne organizacije, pa je treba splošne stroške nakupa, uprave in prodaje v okviru lastne cene poslovnega učinka osvetljevati nekoliko drugače. Stroške na stroškovnem mestu uprave v posamezni temeljni organizaciji moremo na¬ vsezadnje obravnavati v okviru splošnih stroškov ustvarjanja učinkov, zato nas sedaj ne zanimajo. Če se posebna trgovska temeljna organizacija ukvarja z na¬ kupom in prodajo, se pri njej, kot smo že pojasnili, splošni stroški nakupa in prodaje pojavljajo kot tamkajšnji splošni stroški ustvarjanja nakupnih in pro¬ dajnih storitev. Za lastno ceno poslovnega učinka, ki ga ustvarja proizvajalna temeljna organizacija, takšni stroški niso več bistveni, saj niso vanj vključeni. Lastna cena poslovnega učinka proizvajalne temeljne organizacije v takšnem primeru ne vključuje splošnih nakupnih in prodajnih stroškov. Proizvajalna in trgovska temeljna organizacija ustvarjata npr. skupni prihodek, s katerim po¬ krije prva najprej lastno ceno proizvodnje, druga pa lastno ceno nakupa in prodaje, poleg tega pa doseže še akumulacijo. Drugače je le, če želimo še vedno oblikovati lastno ceno kakega proizvoda ali storitve z vidika delovne organizaci¬ je kot celote. Tedaj je treba sešteti ustrezne stroške v vseh vključenih temeljnih organizacijah. Kako pa je s splošnimi upravnimi stroški, za katere smo rekli, da se pojavljajo v okviru posamezne delovne skupnosti? Ker vsaka temeljna orga¬ nizacija odstopa delovni skupnosti del svojega dohodka za pokrivanje soraz¬ mernega dela tamkajšnjih stroškov, je znesek za delovno skupnost mogoče obravnavati pri proizvajalni temeljni organizaciji v okviru začetno programi¬ ranega dohodka, ki je sestavni del njenih splošnih stroškov ustvarjanja učinkov. Isto velja za znesek, ki ga odstopa trgovska temeljna organizacija iz svojega dohodka delovni skupnosti; tudi ta znesek je mogoče obravnavati pri njej v okviru začetno programiranega dohodka, ki je sestavni del splošnih stroškov ustvarjanja njenih učinkov. Če je nasprotno celotna dejavnost nakupa in pro¬ daje vključena v delovno skupnost, pa tudi za vse splošne stroške nakupa in prodaje v starem smislu velja, da so v sorazmernem delu, ki odpade na posa¬ mezno prozvajalno temeljno organizacijo, vključeni kot sestavni del začetno 103 programiranega dohodka v njene splošne stroške ustvarjanja učinkov. Tako smo se dokopali do spoznanja, da je z vidika posamezne temeljne organi¬ zacije ali delovne skupnosti sestava lastne cene njenega poslovnega učinka le naslednja: 1. neposredni materialni stroški; 2. neposredni osebni dohodki; 3. splošni stroški ustvarjanja učinkov (z vključenimi zneski za delovno skup¬ nost) 222 ugotavljanje cene z delitvenim obračunom stroškov Pri razglabljanih o lastni ceni smo pravzaprav že nakazali tri različne metode njenega ugotavljanja z delitvenim obračunom stroškov učinka. Razlikujemo: a) preprost delitveni obračun stroškov učinka; b) delitveni obračun stroškov učinka z enakovrednostnimi (ekvivalentnimi) števili; c) delitveni obračun stroškov vezanih učinkov. Obstajajo sicer še nekatere druge metode, ki jih pa v okviru pričujoče knjige lahko brez nadaljnjega zanemarimo. Preprost delitveni račun stroškov je uporaben tedaj, kadar se temeljna ali de¬ lovna organizacija ukvarja z eno samo vrsto poslovnih učinkov enake kakovosti ali pa z več vrstami poslovnih učinkov, vendar z vsako na posebnem stroškov¬ nem mestu. V tem primeru stroške, ki se pojavljajo v določenem obračunskem razdobju, le delimo s količino tedanjih poslovnih učinkov. Za ta obračun je torej značilna delitev celotni stroški poslovnih učinkov količina poslovnih učinkov Vzemimo spet naš izhodiščni primer enovite delovne organizacije, ki je prikazan v razpredelnici 1, pri čemer proučevana delovna organizacija na stroškovnem mestu A ustvarja eno samo vrsto poslovnega učinka, ustvarjanje te vrste se v danem razdobju prične in konča. Proizvedenih je npr. 100 kosov. Ker so stro¬ ški ustvarjanja učinkov na tem stroškovnem mestu 260.000 din, nanj preneseni splošni stroški nakupa, uprave in prodaje pa 21.878 din (glej točko 214), ne bo težko ugotoviti lastne cene količinske enote, ravno tako pa tudi ne njene sesta¬ ve. Prikazuje jo razpredelnica 2. Preprost delitveni obračun stroškov učinka Razpredelnica 2 Pri d elit ve nem, .obračunu stroškov poslovnega učinka z enakovrednostnimi šte¬ vili računamo s sorodnostjo različnih vrst poslovnih učinkov glede na način ustvarjanja ali potrošek prvin poslovnega procesa; zato so stroški, ki odpadejo na različne vrste poslovnih učinkov v stalnem medsebojnem razmerju. Pri tem 104 vzamemo količinsko enoto določenega poslovnega učinka kot pogojno enoto ter preračunamo količine drugih vrst poslovnih učinkov na količine, izražene v po¬ gojnih enotah. Pretvorba je mogoča s tako imenovanimi enakovrednostnimi (ekvivalentnimi) števili, ki nam prikazujejo stalna razmerja med enoto količine posamezne vrste poslovnega učinka, in pogojno enoto. Enakovrednostna števila je mogoče postaviti na različne načine, npr. na podlagi načrtovane porabe, na¬ črtovanih stroškov itd. Stroške, ki se pojavljajo v kakem obračunskem razdob¬ ju, nato delimo s količino, izraženo v pogojnih enotah; da hi dobili stroške, ki odpadejo na naravno enoto posamezne vrste poslovnega učinka, moramo dob¬ ljene stroške, ki odpadejo na pogojno enoto, pomnožiti z ustreznim enakovred- nostnim števiiom. Za takšen obračun stroškov učinka je torej značilen posto¬ pek: celotni s t roški poslovnih učinko v xena k 0Vre d n0 st n0 število za poslovni učinek količina v pogojnih enotah Vzemimo, da proučevana delovna organizacija na proizvodnem stroškovnem mestu B proizvaja 3 med seboj povezane vrste učinkov, in sicer 500 količinskih enot poslovnega učinka X, 200 količinskih enot poslovnega učinka Y in 200 ko¬ ličinskih enot poslovnega učinka Z; enakovrednostna števila so 1 pri učinku X, 0,8 pri Y in 0,7 pri Z. To pomeni, da količinska enota poslovnega učinka Y prevzame nase toliko stroškov kot 0,8 količinskih enot poslovnega učinka X in da količinska enota poslovnega učinka Z prevzame nase toliko stroškov kot 0,7 količinskih enot poslovnega učinka X. Iz obračunskega lista stroškov pa nam je poznano, da znašajo vsi stroški ustvarjanja učinkov na stroškovnem mestu B 110.000 din, splošni stroški nakupa, uprave in prodaje, ki odpadejo nanj, pa so 8.122 din (glej točko 214). Kakšna je lastna cena posameznega poslovnega učin¬ ka? Izračun je v razpredelnici 3. Delitveni obračun stroškov učinka z enakovrednostnimi števili Razpredelnica 3 Na pogojno enoto odpadejo torej takšni stroški: 118.122 din 800 147,65 din /d = w tOaU Na naravno enoto posameznega poslovnega učinka pa takšni stroški: na X 147,65 din x 1 = 147,65 din na Y 147,65 din . X 0,8 = 118,12 din na Z 147,65 din X 0,7= 103,36 din Delitveni obračun stroškov vezanih poslovnih učinkov se razlikuje od delitve¬ nega obračuna stroškov z enakovrednostnimi števili po tem, da ne govorimo več o razmerju med stroški, ki odpadejo na različne vrste poslovnih učinkov, temveč 105 obračunamo stranske ali vezane poslovne učinke po določeni ceni in za toliko zmanjšamo celotne stroške; zmanjšani stroški nato odpadejo na glavni poslovni učinek. Pri tem obračunu stroškov torej razdelimo poslovne učinke na glavne in stranske. Vsi stroški v načelu bremenijo glavne poslovne učinke, vendar so ti stroški že zmanjšani za nekakšno neodvisno ugotovljeno vrednost stranskih poslovnih učinkov; postopek je pravzaprav ravno tak, kot če bi za vrednost odpadkov pri materialu zmanjšali prvotne stroške, ki zajemajo še celotno vred¬ nost materiala. Stroške na količinsko enoto glavnega poslovnega učinka ugotovimo takole: celotni stroški poslovnih učinkov — vrednost stranskih poslovnih učinkov količina glavnega poslovnega učinka Vzemimo, da proučevana delovna organizacija na obeh stroškovnih mestih pro¬ izvaja 850 količinskih enot glavnega poslovnega učinka, medtem ko stranski po¬ slovni učinek proda za 20.000 din. Ker iz obračunskega lista stroškov vidimo, da se pojavljajo celotni stroški z vključenimi splošnimi stroški nakupa, uprave in prodaje v znesku 400.000 din, pomeni, da odpadejo na količinsko enoto glavnega poslovnega učinka v naslednjem znesku: celotni stroški — vrednost stranskega poslovnega učinka = stroški glavnega poslovnega učinka : količina glavnega poslovnega učinka — lastna cena količinske enote 400.000 din 20.000 din 380.000 din 850 enot 447,06 din 223 ugotavljanje lastne cene z obračunom stroškov z dodatki Kot poznamo pri delitvenem obračunu stroškov učinka več metod, jih poznamo tudi pri obračunu stroškov učinka z dodatki. Naj navedemo samo tri: a) obračun stroškov učinka s preprostim dodatkom; b) obračun stroškov učinka z ločenimi dodatki za vsako vrsto splošnih stro¬ škov; c) obračun stroškov učinka z ločenimi dodatki na različne vrste neposrednih velikosti. V prvem primeru ugotavljamo razmerje med vsemi splošnimi stroški in določe¬ no neposredno velikostjo (npr. izdelovalnimi urami, neposrednimi osebnimi do¬ hodki); če tako ugotovljeni koeficient pomnožimo z neposredno velikostjo pri poslovnih učinkih določene vrste, dobimo znesek stroškov, ki odpade nanjo. Tak izračun splošnih stroškov pa ni povsem točen in se uporablja le v manjših te¬ meljnih ali delovnih organizacijah z manjšim številom različnih vrst poslovnih učinkov, ki so si celo po znesku stroškov sorodni. Lastno ceno poslovnega učin¬ ka X dobimo torej takole: neposredni stroški poslovnih učinkov X količina poslovnih učinkov X Vzemimo, da proučevana enovita delovna organizacija v danem razdobju ustva¬ ri 800 količinskih enot poslovnega učinka X, 1000 količinskih enot poslovnega učinka Y in 500 količinskih enot poslovnega učinka Z. Neposredni materialni stroški znašajo pri vsej količini poslovnih učinkov X 80.000 din, pri Y 70.000 din in pri Z 30.000 din, neposredni osebni dohodki pa pri vsej količini poslovnih 106 učinkov X 20.000 din, pri Y 25.000 din in pri Z 5.000 din. Kako razdeliti na te po¬ slovne učinke splošne stroške, ki so v obračunskem listu stroškov prikazani z zneskom 170.000 din? Po tej metodi jemljemo vse splošne stroške kot celoto, in če se odločimo, da jih bomo razdelili na poslovne učinke v sorazmerju z njihovimi osebnimi dohodki, bo izračun dodatka splošnih stroškov takle: 170.000 din __ g 4 a] j 340 % oc ] neposrednih osebnih dohodkov 50 000 din Lastna cena pa bo ugotovljena tako, kot nakazuje razpredelnica 4. Obračun stroškov učinka s preprostim dodatkom Razpredelnica 4 Ce se koeficienti dodatka splošnih stroškov ustvarjanja učinkov na različnih stroškovnih mestih bistveno razlikujejo in če ni mogoče vseh splošnih stroškov po enotni podlagi razdeliti na stroškovne nosilce, je potreben obračun stroškov učinka z ločenimi dodatki za vsako vrsto splošnih stroškov. V tem primeru so neposredni stroški že spet od samega začetka poznani pri vsaki vrsti poslovnih učinkov, medtem ko so splošni stroški najprej ugotovljeni po posameznih stro¬ škovnih mestih (pri ustvarjanju učinkov, nakupu, upravi in prodaji). Za vsako takšno skupino splošnih stroškov se nato poišče posebno razmerje z najustrez¬ nejšo neposredno velikostjo (npr. z izdelovalnimi urami, neposrednimi osebnimi dohodki, neposrednimi stroški materiala) ter na podlagi tako ugotovljenega ko¬ eficienta dodatka končno ugotovi znesek, ki odpade na poslovne učinke določe¬ ne vrste. Lastno ceno poslovnega učinka X dobimo torej takole: neposredni stroški poslovnih učinkov X n + V [ skupni splošni stroški i \ neposredna velikost j •4—* l skupna neposredna velikost j j X pri poslovnih učinkih X ij == 1 _ količina poslovnih učinkov X Vzemimo, da proučevana delovna organizacija v danem razdobju proizvede 800 količinskih enot poslovnega učinka X, 1000 količinskih enot poslovnega učinkaY in 500 količinskih enot poslovnega učinka Z, in sicer X izključno na stroškovnem 1 07 mestu A, Y deloma na stroškovnem mestu A in deloma na B, Z pa izključno na stroškovnem mestu B. V začetku nam je poznano, da so se v zvezi s poslovnimi učinki X pojavili neposredni stroški materiala 80.000 din in neposredni osebni dohodki 20.000 din na stroškovnem mestu A. Prav tako nam je poznano, da so se v zvezi s poslovnimi učinki Y pojavili neposredni stroški materiala 50.000 din in neposredni osebni dohodki na stroškovnem mestu A 20.000 din in na stro¬ škovnem mestu B 5.000 din. Prav tako nam je poznano, da so se v zvezi s po¬ slovnimi učinki Z pojavili neposredni materialni stroški 30.000 din in neposredni osebni dohodki 5.000 din, oboje na stroškovnem mestu B. Ker so nam iz po¬ prejšnje obravnave obračunskega lista stroškov na vsakem stroškovnem mestu ustvarjanja učinkov posebej poznani koeficienti dodatka tamkajšnjih stroškov, prav tako pa tudi koeficienti dodatka splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje, ugotovimo lastno ceno vsake vrste poslovnih učinkov tako, kot je npr. prikazano v razpredelnici 5. Obračun stroškov učinka z dodatki po vrstah splošnih stroškov Razpredelnica 5 Kot vidimo, se ugotovljena lastna cena poslovnega učinka X razlikuje od prejš¬ nje, kjer smo upoštevali le preprost povprečni dodatek splošnih stroškov. Če se poslužujemo različnih podlag za razdelitev splošnih stroškov, bodo seveda tudi različno razdeljeni na učinke. Toda, namesto da bi za vsako vrsto splošnih stroškov iskali poseben koeficient dodatka, si izračun poenostavimo tako, da. različne vrste splošnih stroškov združimo, brž ko jih nameravamo razdeliti na podlagi iste neposredne velikosti. Če se npr. odločimo, da bomo povezovali splošne nabavne stroške z neposrednimi materialnimi stroški, vse druge stroške pa z neposrednimi osebnimi dohodki na vsakem stroško.vnem mestu posebej, še vedno ostanemo pri načelni enačbi za ugotavljanje lastne cene, navedeni v prejšnjem primeru; toda izračun je precej krajši. 108 Vzemimo enake podatke o neposrednih stroških kot v prejšnjem primeru, iz obravnave obračunskega lista stroškov (razpredelnica 1) pa koeficient dodatka splošnih stroškov nakupa na neposredne materialne stroške in enoten koefi¬ cient dodatka vseh drugih splošnih stroškov na proizvodnih stroškovnih mestih glede na tamkajšnje neposredne osebne dohodke, ki ga izračunamo takole: splošni stroški na stroškovnem mestu (brez stroškov nakupa) neposredni osebni dohodki na stroškovnem mestu Če se poslužujemo podatkov iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 1), pridemo do naslednjih podatkov: za stroškovno mesto A 120.000 + (40.000 X 0,3) + (260.000 X 0,0284) din 40.000 din 3,48445 ali 348,44 % od neposrednih osebnih dohodkov za stroškovno mesto B 20.000 + (10,000 X 0,3) + (110.000 X 0,0284) din 10.000 din 2,6122 ali 261,22 % od neposrednih osebnih dohodkov Lastno ceno količinske enote posamezne vrste poslovnega učinka pa v tem primeru ugotovimo tako, kot je prikazano v razpredelnici 6. Obračun stroškov učinka z dodatki po vrstah neposrednih velikosti Razpredelnica 6 Iz nje vidimo, da se izračunana lastna cena količinske enote posamezne vrste poslovnega učinka že spet nekoliko razlikuje od izračuna iz razpredelnice 5, ki je najbolj točen. Razlika se pojavlja zaradi tega, ker smo splošne stroške prodaje na posameznem stroškovnem mestu razporejali na tamkajšnje stroškovne nosil¬ ce glede na njihove neposredne osebne dohodke, ne pa glede na vse njihove 109 stroške ustvarjanja učinkov. 224 posebnosti lastne cene v dohodkovnem sistemu Lastno ceno količinske enote poslovnega učinka sestavljajo ne samo materialni stroški in amortizacija, temveč tudi programirani osebni dohodki in drug začetno programirani dohodek. Začetno programirani dohodek pa je v klasič¬ ni razčlenitvi lastne cene na štiri sestavine viden le v postavki neposrednih osebnih dohodkov, medtem ko je skrit v okviru splošnih stroškov ustvarjanja učinkov in v okviru splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje. Če bi torej želeli podrobneje pojasniti stroške v okviru lastne cen, bi prišli do naslednje predstavitve (slika 4): Sestava lastne cene v dohodkovnem sistemu Slika 4 Medtem ko je pri prodanih poslovnih učinkih pred ugotovitvijo ostvarjenega dohodka treba pokriti le materialne stroške in amortizacijo, je drug začetno programiran dohodek treba pokriti z ostvarjenim dohodkom pred ugotovitvijo čistega dohodka, programirane osebne dohodke pa s čistim dohodkom. Torej imajo različne sestavine lastne cene v tej drugi razsežnosti povsem različno vlogo. V dohodkovnem sistemu bi jih morali poznati, to pa pomeni, da nam niti ne zadošča več prvotno skupno obravnavanje splošnih stroškov določene vrste in niti izračun enotnih koeficientov dodatka, po katerih jih razporejamo ne glede na to, da obsegajo materialne stroške in amortizacijo, a tudi programirane osebne dohodke in drug dohodek. Če želimo v dohodkovnem sistemu še vedno izračunati lastno ceno, moramo najprej prirediti novim zahtevam obračunski list stroškov. V razpredelnici 7 je zato prikazano ločeno razporejanje mate¬ rialnih stroškov in amortizacije in ločeno razporejanje začetno programiranega dohodka iz pomožnega stroškovnega mesta na glavna stroškovna mesta, nato pa ločen izračun koeficientov dodatka za splošni del materialnih stroškov z amortizacijo, za splošni del osebnih dohodkov in za splošni del drugega začetno programiranega dohodka. Vsota treh ločenih koeficientov dodatka teh splošnih stroškov mora dati prvotno izračunani enotni koeficient dodatka. Namesto prejšnjih 5 koeficientov dodatka splošnih stroškov smo tako že v skrajno poenostavljenem šolskem modelu prišli do 15 ločenih koeficientov dodatka: 3 pri splošnih stroških ustvarjanja učinkov na stroškovnem mestu A, 3 pri splošnih stroških ustvarjanja učinkov na stroškovnem mestu B, 3 pri splošnih stroških nakupa, 3 pri splošnih stroških uprave in 3 pri splošnih stro¬ ških prodaje. Če sedaj na tej novi podlagi sestavimo obračun stroškov učinka z dodatki po vrstah splošnih stroškov, pridemo namesto do dosedanje razpredelnice 5, do nove razpredelnice 8, katere končni zbirni rezultat je sicer enak kot prej, toda je razčlenjen glede na potrebe dohodkovnega sistema. V novi razpredelnici smo se omejili le na poslovni učinek X in Y, v tolmačenju se pa bomo omejili le na poslovni učinek X. Vidimo, da je lastna cena poslovnega učinka X 215,68 din sestavljena iz 156,88 din materialnih stroškov z amortizacijo, 47,50 din progra¬ miranih osebnih dohodkov in 11,30 din drugega začetno programiranega dohodka. Tako razčlenjena lastna cena nas usposablja tudi za poseben način izkazovanja sredstev v dohodkovnem sistemu. Če je nedokončano proizvodnjo in zalogo proizvodov mogoče izkazati zaradi zahtev dohodkovnega sistema le po mate¬ rialnih stroških in amortizaciji, dobimo v takšnem obračunu stroškov dobro podlago za izvedbo zahtevanega vrednotenja (156,88 din na enoto X). Če je mogoče puščati programirane osebne dohodke, ki se nanašajo na nedokončano 110 Obračunski list stroškov za delovno organizacijo (za vrednotenje poslovnih učinkov po materialnih stroških z amortizacijo) Obračun stroškov učinka z dodatki po vrstah splošnih stroškov (z ločitvijo na mater, stroške z amort. in začetno programirani dohodek) Razpredelnica 8 112 proizvodnjo, še nepokrite z ostvarjenim dohodkom istega razdobja, že spet dobimo v pravkar podanem obračunu stroškov dovolj jasno predstavo o tem, kolikšne so terjatve do prihodnjega dohodka iz naslova osebnih dohodkov količinske enote (47,50 din na enoto X). Če je pa drug začetno programirani dohodek treba v celoti že sproti pokriti, pa pomeni, da navsezadnje takšnih zneskov niti ne kaže razporejati več po poslovnih učinkih (v našem primeru smo dobili 11,30 din na enoto X). V obračunskem listu stroškov (razpredelnica 7) je potemtakem mogoče izpustiti drug začetno programirani dohodek, ki je sicer tamkaj zajet z 22.000 din. Povsem zadošča, Če poleg materialnih stroškov in amortizacije po poslovnih učinkih razporejamo le programirane osebne dohodke. V takšnem primeru pa ne pridemo več do lastne cene, temveč do zožene lastne cene. Ta znaša pri poslovnem učinku X v našem primeru 204.38 dinarjev (tj. vsota materialnih stroškov z amortizacijo 156,88 din in osebnih dohodkov 47,50 din). Do sedaj smo govorili o lastni ceni poslovnega učinka z vidika enovite delovne organizacije. Sedaj pa vzemimo, da naš poslovni učinek X ustvari temeljna organizacija A, ne pa zgolj stroškovno mesto A. Vzemimo dalje, da imamo v okviru delovne skupnosti stroškovna mesta nakupa, uprave in prodaje. Znesek, ki ga daje temeljna organizacija A delovni skupnosti, pa z njenega vidika ni več mogoče razčlenjevati na materialne stroške z amortizacijo, osebne dohodke in drug začetno programirani dohodek. Ves znesek pomeni za temeljno organizacijo A udeležbo delovne skupnosti na njenem dohodku. V našem konkretnem primeru so torej vsi splošni stroški nakupa, ki odpadejo na celotno količino poslovnih učinkov X z 2.000 din, vsi splošni stroški uprave, ki odpadejo na celotno količino poslovnih učinkov X s 6.000 din in vsi splošni stroški prodaje, ki odpadejo na celotno količino poslovnih učinkov X s 4.541 din, le zneski, ki jih temeljna organizacija A iz dohodka svoje proizvodnje X daje za delovno skupnost, ki opravlja te dejavnosti. V razpredelnici 8 je torej treba materialne stroške z amortizacijo in programirane osebne dohodke v zvezi s splošnimi stroški nakupa, splošnimi stroški uprave in splošnimi stroški prodaje prekvalificirati v drug začetno programirani dohodek v zvezi z dejavnostjo delovne skupnosti. Če nato vrednotimo naše zaloge le po materialnih stroških z amortizacijo, smemo pri poslovnih učinkih X na količinsko enoto upoštevati le neposredne materialne stroške in tiste, ki so vključeni v splošne stroške ustvarjanja učinkov, tj. za celotno količino X v znesku 120.500 din (80.000 din in 40.500 din) ali na količinsko enoto poslovnega učinka X 150,63 din. To bi bila v pogojih temeljnih organizacij zgornja meja za vrednotenje zalog tovrstnih poslovnih učinkov, medtem ko je zgornja meja v pogojih enovite delovne organizacije 156,88 din. Na povsem podoben način moremo ugotoviti tudi, kje je zgornja meja za programirane osebne dohodke, ki jih še ni treba pokriti z ostvarjenim dohodkom. V pogojih temeljnih organizacij moremo že spet upoštevati poleg neposrednih osebnih dohodkov le programirane osebne do¬ hodke iz okvira splošnih stroškov ustvarjanja učinkov. 23 vpliv obsega dejavnosti na znesek stroškov 230 glavni dejavniki zneska stroškov Povrnimo se od razglabljanja o stroških, ki odpadejo na količinsko enoto, k stroškom, ki se pojavijo v temeljni organizaciji v celoti. Kakor že vemo, so stroški cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa, ki nastopajo pri doseganju poslovnih učinkov. Stroški so v vsakem obračunskem razdobju zmnožek tedanjih potroškov z ustreznimi cenami ali drugimi vrednostnimi postavkami. Iz tega pa izhaja, da nanje vpliva: a) znesek potroškov v razdobju; b) višina cen ali drugih vrednostnih postavk Ob nespremenjenih cenah ali drugih vrednostnih postavkah je znesek stroškov 113 odvisen od potroškov v razdobju; nanje pa vplivajo zlasti: aa) obseg dejavnosti; ab) sestava dejavnosti. Na višino cen ali drugih vrednostnih postavk pa vplivajo med drugim tudi uporabljene metode obračuna. O njih smo že govorili v poglavju o prvinah po¬ slovnega procesa. Za oblikovanje cen na nakupnem trgu pa veljajo podobne ugotovitve, kot jih bomo pojasnili za prodajne cene v naslednjem poglavju. Zato se na tem mestu zadržimo kar na spremembah stroškov zaradi spremembe obsega ali sestave dejavnosti ob nespremenjenih cenah in drugih vrednostnih postavkah. Ker je pa vpliv sestave dejavnosti na stroške mogoče proučevati le v vsakem primeru posebej, medtem ko zaradi vpliva obsega uvajamo celo posebno razvrstitev stroškov, se bomo pri nadaljnjih razglabljanjih zadržali kar pri obsegu. 231 vrste stroškov z vidika obsega dejavnosti Vsi stroški se ne vedejo enako, kadar temeljna organizacija spreminja obseg dejavnosti v določenem časovnem razdobju. Odtod delitev stroškov na stalne (fiksne) in spremenljive (variabilne); na prve ne vpliva obseg dejavnosti, na druge pa. Vendar je to pregroba oznaka različnih vrst stroškov z obravnavanega vidika. Stalne stroške namreč lahko razčlenimo na neomejeno stalne (absolutno fiksne) in omejeno stalne (relativno fiksne), med spremenljivimi stroški pa raz¬ likujemo sorazmerne (proporcionalne), napredujoče (progresivne) in nazadu¬ joče (degresivne). Neomejeno stalni (absolutni fiksni) so tisti stroški, na katere sploh ne vpliva obseg dejavnosti. Njihov znesek je enak pri velikem ali majhnem obsegu dejav¬ nosti, pri popolni ali delni izrabi zmogljivosti. Na količinsko enoto učinka so pa ti stroški obratno sorazmerni z obsegom dejavnosti; čim večjo količino ostvari temeljna organizacija v istem časovnem razdobju, tem manjši del stroškov odpade na količinsko enoto poslovnega učinka. Pojasnimo jih z naslednjim pri¬ merom (razpredelnica 9); Neomejeno stalni stroški Razpredelnica 9 Zgornje podatke upodobimo takole; skupaj stroški 500 000 - 400 000 - 300 000 ' 200 000 - 100000 - J_I_I_I_L stroški na enoto Slika 5 100 200 300 400 500 količina 100 200 300 400 500 količina Med neomejeno stalne stroške štejemo npr. amortizacijo, če je obračunana časovno, zavarovalne premije, najemnine itd. Omejeno stalni (re lat ivno fiksni) so tisti stroški, na katere ne vpliva obseg de¬ javnosti v določenih mejah; ko so te meje prekoračene, se sunkovito povečajo, vendar do prve naslednje meje spet nanje ne vpliva obseg dejavnosti. Na koli¬ činsko enoto poslovnega učinka so ti stroški obratno sorazmerni z obsegom dejavnosti v okviru kateregakoli območja (intervala); ob prehodu na novo območje obsega dejavnosti pa se povečajo. Pojasnjujemo jih s primerom iz razpredelnice 10. Če se zmanjšuje obseg dejavnosti, se ti stroški sunkoma ne zmanjšajo na istih točkah, kot so se povečali pri povečanem obsegu dejavnosti; ni namreč mogoče tako hitro odtujiti prvin, ki so povzročile takšne stroške, ravno tako pa temelj¬ ne organizacije pogosto pričakujejo, da je zmanjšanje obsega dejavnosti le začasno. V tem smislu govorimo o vztrajnosti (remanentnosti, rezistentnosti) omejeno stalnih stroškov. Omejeno stalne stroške ima temeljna organizacija, kadar zaradi povečanja pro¬ izvodnje uvede nov stroj, ki povzroča povečanje amortizacije, kadar se zaradi nove izmene povečajo stroški kurjave in razsvetljave itd. Omejeno stalni stroški Razpredelnica 10 Zgornje podatke upodobimo takole: skupaj stroški stroški na enoto 115 Slika 6 H* Sorazmerni (proporcionalni) so tisti stroški, ki se gibljejo sorazmerno z obsegom dejavnostiT^Na" količinsko enoto poslovnega učinka so ti stroški vedno enaki. Pojasnjujemo jih s primerom iz razpredelnice 11. Kot primer sorazmernih stroškov navedimo stroške izdelovalnega materiala ali osebne dohodke, ki so obračunani glede na ustvarjene količine. Sorazmerni stroški Razpredelnica 11 Zgornje podatke upodobimo takole: skupaj stroški stroški na enoto 1 000 800 600 400 200 _l-1_l_l_I_ 100 200 300 400 500 količina Slika 7 Napredujoči (progresivni) so tisti stroški, ki se povečujejo hitreje kot obseg dejavnosti, prav tako pa se povečujejo tudi na količinsko enoto poslovnega učinka, kadar temeljna organizacija v enakem časovnem razdobju napravi več. Pojasnjujemo jih z naslednjim primerom (razpredelnica 12): Napredujoči stroški Razpredelnica 12 116 Zgornje podatke upodobimo takole: Tako se npr. obnašajo osebni dohodki, kadar zaradi povečanega obsega proiz¬ vodnje uvedemo dražje nočno ali nadurno delo itd. Nazadujoči (degresivni) so pa končno tisti stroški, ki se povečujejo počasneje kot obseg dejavnosti, na količinsko enoto poslovnega učinka pa se zmanjšujejo, kadar se povečuje obseg dejavnosti. Pojasnjujemo jih z naslednjim primerom (razpredelnica 13): Nazadujoči stroški Razpredelnica 13 Zgornje podatke upodobimo takole: stroški 1200 1000 800 600 400 200 na enoto 100 200 300 400 500 količina 11 7 Slika 9 100 200 300 400 500 količina ( Takšen značaj imajo npr. stroški razvoja. Vrste izvirnih stroškov zelo težko vključimo v obravnavane vrste stroškov, opre¬ deljene z vidika njihovega obnašanja, kadar se spreminja obseg dejavnosti. Mnoge vrste izvirnih stroškov so delno sestavljene iz stalnih in delno iz spre¬ menljivih stroškov, kar je v celoti mogoče dojeti šele na stroškovnih mestih, s katerimi so povezane. Tehnika razdelitve stroškov na stalne in spremenljive pa že presega okvir pričujočega dela. 232 gibanje celotnih stroškov glede na obseg dejavnosti Stroški, ki se pojavljajo v temeljni organizaciji, so sestavljeni iz stalnih in spre¬ menljivih stroškov. Medtem ko se neomejeno stalni stroški zmanjšujejo na koli¬ činsko enoto poslovnega učinka, kadar se povečuje obseg dejavnosti, se soraz¬ merni stroški na količinsko enoto poslovnega učinka ne spreminjajo, kadar se povečuje obseg dejavnosti. Ce za hip zanemarimo omejeno stalne stroške in jih obravnavamo kot neomejeno stalne stroške in če domnevamo, da se gibanje napredujočih in nazadujočih stroškov med seboj tako izravna, da spet dobimo sorazmerne stroške, si gibanje celotnih stroškov v temeljni organizaciji precej poenostavimo. Združek neomejeno stalnih in sorazmernih stroškov nam vedno daje nazadujoče stroške! Če torej povečujemo obseg dejavnosti, lahko priča¬ kujemo, da bodo odpadli manjši celotni stroški na količinsko enoto učinka. Vzemimo, da se pojavljajo pri različnih obsegih dejavnosti naslednji stroški tako, kot kaže razpredelnica 14. Stroški v razdobju pri različnih obsegih dejavnosti Razpredelnica 14 Iz teh podatkov ni težko izračunati, da znaša lastna cena količinske enote pri različnih obsegih dejavnosti kot je navedeno v razpredelnici 15. Stroški učinka pri različnih obsegih dejavnosti Razpredelnica 15 118 Kot vidimo, se stroški na količinsko enoto poslovnega učinka čedalje manj zmanjšujejo, čeprav povečujemo obseg dejavnosti. Razlog za to je v dejstvu, da se neomejeno stalni stroški pri začetnem povečevanju obsega dejavnosti na količinsko enoto zmanjšajo za večje zneske kot kasneje, medtem ko se sorazmerni stroški na količinsko enoto sploh ne zmanjšajo, kadar povečujemo obseg dejavnosti. Če se nato srečamo z novim območjem omejeno stalnih stroškov ali če začno nastopati napredujoči stroški, lahko odpade na količinsko enoto celo več stroškov pri večjem kot pri manjšem obsegu dejavnosti. Sicer pa je gibanje celotnih stroškov odvisno tudi od značaja dejavnosti. Temelj- na organizacija, pri kateri prevladuje ročno delo, bo imela majhne stalne stroške v primerjavi s spremenljivimi; to pomeni, da pri povečanem obsegu dejavnosti ne bo mogla bistveno zmanjšati stroškov, ki odpadejo na količinsko enoto poslovnega učinka. Nasprotno bodo pri visoko mehanizirani in avtomatizirani temeljni organizaciji stalni stroški zelo močno udeleženi v celotnih stroških; to pomeni, da bo pri povečanju obsega dejavnosti mogoče občutno zmanjšati stroške, ki odpadejo na količinsko enoto poslovnega učinka. To velja spet zlasti za začetno povečevanje obsega dejavnosti, kajti pri visoki izrabi zmogljivosti povzroča nadaljnje povečevanje obsega dejavnosti le prav neznatno zmanjšanje stalnih stroškov na količinsko enoto poslovnega učinka. 233 pojem in pomen dodatnih stroškov Ugotovili smo že, da se vsi stroški ne gibljejo sorazmerno z obsegom dejavnosti. Pri tem smo razlikovali stalne in spremenljive stroške. Stalni stroški nastanejo zaradi tega, ker ima temeljna organizacija v pripravljenosti določene proizvod¬ ne in prodajne zmogljivosti oziroma zmogljivosti za opravljanje storitev; čeprav so te morda izrabljene le delno, nastajajo stalni stroški v svojem celotnem znesku. Nasprotno se pojavljajo spremenljivi stroški le tedaj, kadar temeljna organizacija proizvaja in prodaja ali opravlja storitve. Če poveča obseg dejav¬ nosti, se s tem ne povečajo neomejeno stalni stroški. Ne glede na to, kakšen je obseg dejavnosti, mora vedno računati z njimi. Omejeno stalni stroški se že morda povečajo. V vsakem primeru se pa povečajo spremenljivi stroški. V stro¬ ških, ki jih povzroča povečana količina poslovnih učinkov, torej ni neomejeno stalnih stroškov. Povečana količina poslovnih učinkov povzroča le povečanje siceršnjih spremenljivih stroškov in morda omejeno stalnih stroškov. Tiste stroške, ki jih povzroča dodatna količina poslovnih učinkov, pa imenujemo dodatne stroške (diferenčne stroške), oziroma mejne stroške, če se nanašajo na eno samo dodatno količinsko enoto. Oglejmo si podrobneje razpredelnico 16! Stroški dveh obsegov dejavnosti 119 Razpredelnica 16 Če temeljna organizacija poveča obseg dejavnosti od 10 na 11 količinskih enot, se povprečna lastna cena zmanjša od 1000 din na 955 din. Zapazimo torej zmanjšanje stroškov na količinsko enoto poslovnega učinka. Toda sedaj ga pojasnjujemo na nov način. Vsaka količinska enota ne povzroča enakih stro¬ škov. Prvih 10 kosov je povzročilo stroške po 1000 din. Ko je dejavnost porasla od 10 na 11 kosov, so se celotni stroški povečali za 500 din. Enajsti kos je torej povzročil le stroške v znesku 500 din. Ta znesek pomeni dodatne stroške za pridobitev enajstega kosa. Ob kakšni prodajni ceni se izplača povečati obseg dejavnosti ak sprejeti novo naročilo, če zmogljivosti niso v celoti izrabljene? Na to vprašanje ne dobimo točnega odgovora, če uporabljamo lastno ceno pri novem obsegu dejavnosti. Stalni stroški so namreč enaki pri popolni ali samo delni izrabi zmogljivosti. To pa pomeni, da moramo primernost dodatne dejavnosti presojati drugače. Če je prodajna cena dodatnega poslovnega učinka večja od njegovih dodatnih stroškov, pomeni vsako povečanje obsega dejavnosti že povečanje dotedanjega dobička. V našem primeru torej ni nujno, da bi temeljna organizacija dosegla pri prodaji 11. količinske enote isto prodajno ceno kot pri prodaji prvih 10 količinskih enot. Niti ni nujno, da bi pri prodaji 11. količinske enote dosegla novo poprečno lastno ceno 955 din. Če ostane prodajna cena prvih 10 količinskih enot nespremenjena, se ji izplača proizvodnja 11. količinske enote že, če zanjo na novem trgu doseže prodajno ceno, ki je le nekoliko višja od dodatnih stroškov 500 din. 24 vrednotenje poslovnih učinkov po spremenljivih stroških (direct costing) in njegove posebnosti 240 bistvo vrednotenja po spremenljivih stroških Vrednotenje po spremenljivih stroških pomeni prav takšen odmik od ugotavlja¬ nja polne lastne cene kot vrednotenje po zoženi lastni ceni le da v nekoliko dru¬ gačni smeri. Pri poslovnih učinkih nas ne zanimajo več njihove lastne cene, temveč samo še spremenljivi stroški, ki se pojavljajo tako pri njihovem ustvarja¬ nju kot pri nabavi, upravi in prodaji. Stroški poslovnih učinkov so samo spremenljivi stroški; pri danih zmogljivostih jih povzroča ustvarjanje povsem določene količine poslovnih učinkov, zato jih je treba razdeliti nanje. Na¬ sprotno so stalni stroški — stroški zmogljivosti ali stroški razdobja;, ti niso odvisni od obsega dejavnosti v posameznem razdobju, temveč od danih pro¬ izvodnih in prodajnih zmogljivosti, zato jih sproti pokrivamo s prihodki iz pro¬ danih količin tistega razdobja, v katerem nastopajo. Stalni stroški kot stroški zmogljivosti ali razdobja so v načelu posledica dolgo¬ ročnih odločitev, medtem ko so spremenljivi stroški kot stroški učinkov v načelu posledica kratkoročnih odločitev. Ko že poslujemo, ni več mogoče vplivati na znesek stalnih stroškov; ta znesek je bil točno opredeljen v preteklo¬ sti, ko je bila sprejeta odločitev o uvedbi določene proizvodnje in prodajne zmogljivosti. Pri sprotnih odločitvah lahko z različno izrabo danih zmogljivosti vplivamo le na tisti znesek stalnih stroškov, ki odpade na količinsko enoto poslovnega učinka. Nasprotno je znesek spremenljivih stroškov odvisen od kratkoročnih odločitev. Pri vrednotenju po lastni ceni ved no vpliva na koeficiente dodatka splošnih stroškov tudi obseg dejavnosti; zato se iz meseca v mesec spreminjajo. Kadar je 120 npr. obseg dejavnosti večji, odpade manj stalnega dela splošnih stroškov na izbrano neposredno velikost (izdelovalne ure, neposredne osebne dohodke itd.) in obratno, kadar je obseg dejavnosti manjši, odpade več stalnega dela splošnih stroškov na izbrano neposredno velikost. Pri vrednotenju po spremenljivih stroških, nasprotno, upoštevamo poleg neposrednih stroškov, ki so praviloma vedno sestavljeni iz spremenljivih stroškov, samo tisti del splošnih stroškov, ki ima spremenljiv značaj. Na koeficiente dodatka spremenljivih splošnih stroškov pa ne vpliva obseg dejavnosti, saj so v glavnem spremenljivi splošni stroški sorazmerni z izbrano neposredno velikostjo, s katero jih primerjamo. Iz tega sledi, da je vrednotenje bodisi nedokončane proizvodnje ali proizvodov sedaj bolj stvarno, saj se znesek stroškov, ki odpade na količinsko enoto, ne spreminja zaradi spremenjenega obsega dejavnosti. Ker so stalni stroški sproti pokriti s prodanimi količinami, je tudi razumljiveje prikazan poslovni izid, saj nanj ne vpliva večje ali manjše zadrževanje stalnih stroškov v zalogah, ki povzroča, da je večji tedaj, kadar so zaloge večje, in manjši tedaj, kadar so zaloge manjše. Sedaj je poslovni izid v večji meri odvisen od prodaje in ne od proizvodnje. Zaradi poenostavljenega izračuna ga je pa tudf mogoče hitro sporočati organom temeljne organizacije. Z druge strani je zaradi vrednotenja po spremenljivih stroških lažje ugotavljati vplive na stroške zaradi spremenjenega obsega dejavnosti. Jasno je dokazano, da se poslovni izid ne dosega samo z zmanjšanjem stroškov, temveč tudi s povečanjem obsega dejavnosti. Ugotavljati je mogoče tisti obseg dejavnosti, pri katerem dosega temeljna organizacija tak ali tak dobiček ob drugih nespremenjenih okoliščinah. Enostavneje je presojati uspešnost posameznega proizvoda, prodajnih območij itd! Precej lažje je spoznavati, kakšni so dodatni stroški in kaj sme temeljna organizacija z njihovo uvedbo pričakovati. Vrednotenje po spremenljivih stroških je pogosto poznano pod nazivom »direct costing«, ki pa utegne zavesti v zmoto, da s poslovnimi učinki obračunamo samo neposredne stroške, medtem ko splošne stroške sproti odštevamo od celotnega prihodka. Sicer pa zanj najdemo v anglosaškem svetu še izraza »variable costing« in »marginal costing«. 241 obračun spremenljivih stroškov po stroškovnih mestih Kolikšen del celotnih stroškov je stalen in kolikšen del je spremenljiv, še ni mogoče v celoti ugotoviti tedaj, ko jih poznamo po njihovih vrstah za temeljno ali delovno organizacijo kot celoto, ampak šele tedaj, ko so razdeljeni na stro¬ škovna mesta. Brž ko na kakem stroškovnem mestu ugotovimo stalne stroške, jih pri nadaljnjem obračunu izločimo. Poenostavljen primer sedanjega obračun¬ skega lista stroškov, ki upošteva tudi posebnosti dohodkovnega sistema, je prikazan v razpredelnici 17. Iz nje vidimo, da imajo od skupnih izvirnih posrednih stroškov 170.000 din, ki jih poznamo iz prvotne razpredelnice 1, stalen značaj naslednji: materialni-stroški 7.000 din amortizacija 87.000 din 94.000 programirani osebni dohodki 22.000 din drug zač. program, dohodek 9.000 din 31.000 125.000 Vse te stroške namreč na najdemo več v sedanji razpredelnici 17. Stalnih stro¬ škov torej ni več v razpredelnici, če se v njej kasneje pojavijo, jih je pa treba takoj izločiti. S pomožnih stroškovnih mest prenašamo na druga stroškovna mesta le tamkajšnje spremenljive stroške. Toda to, kar je spremenljivi strošek 121 za pomožno stroškovno mesto, še ni nujno tudi spremenljivi strošek za tista mesta, na katera je prenesen. V kotlarni je brez dvoma spremenljivi strošek npr. tisti, ki je povezan s porabljenim premogom. Toda tako opredeljeni izvedeni strošek energije je na drugih stroškovnih mestih deloma tudi stalni strošek. Ogrevanje in razsvetljava na stroškovnih mestih npr. nista odvisna od obsega tamkajšnje dejavnosti. Vidimo torej, da po prenosu spremenljivih stroškov pomožne dejavnosti ugotovimo ponovno nekatere stalne stroške. Tudi te moramo pri nadaljnem obračunu izločiti. Vendar v našem poenostavljenem primeru takih podrobnosti nismo upoštevali. Pri spremenljivih splošnih stroških, ki jih vidimo iz razpredelnice 17, je podobno, kot je bilo že pojasnjeno za splošne stroške kot celoto, treba izračunati koeficiente njihovega dodatka na izbrano neposredno velikost. Če si sedaj zamislimo namesto enovite delovne organizacije takšno, ki je se¬ stavljena iz temeljnih organizacij in delovne skupnosti, je celotni izračun spet nekoliko drugačen. Če je, denimo, vzdrževalna delavnica posebna temeljna or¬ ganizacija, bodo njeni poslovni učinki npr. bremenili temeljne organizacije osnovne proizvodne dejavnosti po prodajnih cenah, na katere ne bo v ničemer vplivalo vrednotenje poslovnih učinkov po spremenljivih stroških. Takšno vred¬ notenje ima v primeru notranjih kupo-prodajnih odnosov svoj pomen le za po¬ samezno temeljno organizacijo ali za posamezno delovno skupnost, ne pa več za celotno delovno organizacijo. Nekoliko drugače utegne biti v primeru razpore¬ janja skupnega prihodka teh organizacij, v kar se pa na tem mestu ne bomo spuščali. 242 obračun spremenljivih stroškov po stroškovnih nosilcih Brž ko so poznani spremenljivi stroški na vsakem izmed stroškovnih mest, je z delitvenim obračunom mogoče ugotoviti spremenljive stroške, ki odpadejo na proučevano količinsko enoto istovrstnih ali sorodnih učinkov. Ko so z druge strani poznani koeficienti dodatka spremenljivega dela splošnih stroškov vsake vrste, je tudi mogoče z obračunom z dodatki ugotoviti spremenljive stroške, ki odpadejo na proučevano količinsko enoto sicer raznovrstnih učinkov. Zaradi primerjave z obračunom stroškov učinka v razpredelnicah 5 in 8 vzemimo spet enake podatke o proizvodnji 800 količinskih enot poslovnega učinka X in 1000 količinskih enot poslovnega učinka Y. Obračun spremenljivih stroškov, ki odpa¬ dejo na vsako vrsto poslovnega učinka, pa je prikazan v razpredelnici 18. Če je najmanjša vrednost, po kateri prikazujemo količinske enote v zalogi, opredeljena s spremenljivim delom materialnih stroškov, jo iz razpredelnice 18 pri poslovnem učinku X ugotovimo s 104,80 din na količinsko enoto. Če bi na podoben način puščali kot terjatev do prihodnjega dohodka le programirane osebne dohodke s spremenljivim značajem, ki se nanašajo na nedokončano pro¬ izvodnjo, najdemo v razpredelnici 18 pri poslovnem učinku X znesek 37.09 din na količinsko enoto. Če pa niti spremenljivega dela drugega začetno pro¬ gramiranega dohodka ne bi smeli puščati nepokritega, nam izračun v zadnji koloni razpredelnice 18 niti ne bi bil več potreben, če ga že ne bi uporabljali pri izračunu ali presoji prodajnih cen. Spodnja meja pri vrednotenju količinske enote poslovnega učinka X, ki smo jo pojasnili s 104,80 din, pa velja samo v primeru enovite delovne organizacije. V primeru temeljne organizacije A, ki ustvarja ta poslovni učinek, je zadeva drugačna. Če poenostavljeno vključujemo splošne stroške nakupa, uprave in prodaje v delovno skupnost, je celotni znesek, ki ga prispeva temeljna organiza¬ cija A za delovanje delovne skupnosti, z njenega vidika del tamkajšnjega dohodka. Torej se niti pri celotni količini poslovnega učinka X ne pojavljajo več preneseni materialni stroški nakupa 88,— din, uprave 600,— din in prodaje 652,62 din, temveč so ti, podobno kot ustrezni programirani osebni dohodki z vidika temeljne organizacije A, le drug začetno programirani dohodek; tega pa ni več mogoče vključevati v vrednost zalog. Potemtakem je spodnja meja pri vrednotenju količinske enote X v spremenljivem delu materialnih stroškov, ki znaša na količinsko enoto 82.500 din : 8000 enot = 103,12 din. 122 Obračunski list stroškov za delovno organizacijo (za vrednotenje poslovnih učinkov po spremenljivih stroških, ločenih na mat. stroške z amortizacijo in začetno programirani dohodek) Obračun spremenljivih stroškov učinka (z ločitvijo na materialne stroške z amortizacijo in začet, programir. dohodek) Razpredelnica 18 124 25 načrtovanje stroškov Pri dosedanjem razglabljanju o stroških smo se zaustavljali le ob tistih, ki so se v temeljni organizaciji pojavili v preteklem obračunskem razdobju. Zato smo izhajali iz njihovega celotnega zneska po vrstah in šele nato proučevali njihovo razdelitev na stroškovna mesta in njihovo prenašanje med stroškovnimi mesti, dokler nismo prišli do vprašanja, kako jih obračunati s stroškovnimi nosilci. Da bi razumeli načrtovanje stroškov, se moramo poslužiti drugačnega miselne¬ ga postopka, kot smo ga vključili v dosedanja razglabljanja. Ne moremo nam¬ reč izhajati od načrtovanih stroškov za temeljno organizacijo kot celoto. Do poznavanja teh stroškov se večinoma dokopljemo šele ob koncu, medtem ko mo¬ ramo izhajati od načrtovanih stroškov po stroškovnih nosilcih in stroškovnih mestih. Kot smo že pojasnili, razlikujemo neposredne in splošne stroške. Načrtovanje neposrednih stroškov se začne pri stroškovnih nosilcih, kajti brž ko nam je poznano, koliko znašajo na količinsko enoto, lahko izračunamo tisti njihov znesek, ki se nanaša na predvideni obseg dejavnosti. Z druge strani se načrtovanje splošnih stroškov praviloma začne pri stroškovnih mestih, šele kasneje je mogoče izračunati tako tisti njihov znesek, ki odpade na posamezen stroškovni nosilec, kakor tisti njihov znesek, ki se pojavi v temeljni organizaciji kot celoti. Le v redkih primerih so splošni stroški poznani v celotnem znesku že od samega začetka; to velja npr. za zavarovalne premije. Kot smo že utemeljevali, razumemo s stroški tudi začetno programirani do¬ hodek in v njegovem okviru programirane osebne dohodke. Dejstvo, da osebni dohodki navsezadnje pomenijo udeležbo delavcev v dohodku, pa vpliva tudi na njihovo načrtovanje. Medtem ko je po stroškovnih mestih in stroškovnih no¬ silcih mogoče ugotavljati osebne dohodke po stari vrednosti točke, je mogoče v novem letnem razdobju predvideti novo vrednost točke in s tem novi znesek osebnih dohodkov le na podlagi načrtovanja dohodka. Delavci v temeljni organizaciji vedo koliko načrtovanega dohodka bodo razdelili na osebne do¬ hodke. Če je po drugi strani poznano, kolikšne osebne dohodke po stari vredno¬ sti točke bodo vsebovali poslovni učinki, na podlagi katerih je načrtovan ta dohodek, ne bo težko izračunati novo vrednost točke. Iz tega pa že vidimo, da tudi načrtovanje stroškov po stroškovnih vrstah ni izvedljivo brez načrtovanja dohodka. Načrtovanje neposrednih- stroškov po stroškovnih mestih ali za temeljno organizacijo kot celoto ni tako težavno, saj izhajamo iz obrazca: načrtovani obseg dejavnosti X standard (normativ) potroška na količinsko enoto poslovnega učinka X načrtovana cena oz. vrednostna postavka Čim bolj stanovitna je dejavnost, tem lažje je načrtovati neposredne stroške. Drugače je pri načrtovanju splošnih stroškov po stroškovnih mestih ali za temeljno organizacijo kot celoto. Pri tem sicer spet lahko izhajamo iz obrazca: načrtovani potroški prvine poslovnega procesa X načrtovana cena oz. vrednostna postavka Težava pa nastopi zaradi tega, ker načrtovani potroški niso sorazmerni z na¬ črtovanim obsegom dejavnosti. Zato jih tudi ni mogoče ugotoviti tako, da bi pomnožili načrtovani obseg dejavnosti kar s standardom (normativom) potro¬ ška na količinsko enoto poslovnega učinka. Pri vseh splošnih stroških je treba razlikovati njihov stalni in spremenljivi del. Šele nato utegnemo predvideti tisti znesek, ki bo ustrezal načrtovanemu obsegu dejavnosti. Načrtovanje stroškov po stroškovnih nosilcih je istovetno s sestavljanjem pred¬ računov stroškov učinka (planskih ali predhodnih kalkulacij stroškov). Sestava stroškov učinka je poznana in bi se je morali držati tudi pri načrtovanju stroškov, saj v nasprotnem primeru po stroškovnih nosilcih ne bi bili primerljivi ostvarjeni stroški z načrtovanimi. Res pa pri načrtovanju stroškov po stroškov¬ nih nosilcih temeljne organizacije mnogokrat poenostavijo postopek. Poenosta- 125 vitev je v zmanjšanem številu dodatkov na neposredne stroške. Če splošne nabavne stroške razdeljujemo na učinke sorazmerno z neposrednimi materialnimi stroški, ki jih vsebujejo, je brez dvoma mogoče načrtovane cene materiala dvigniti za ustrezni del splošnih nabavnih stroškov. Tako že zmnožek porabe materiala po standardu (normativu) in načrtovane cene materiala zajema poleg samega neposrednega materialnega stroška še sorazmerni del splošnih stroškov nakupa. Če moramo z druge strani splošne stroške ustvarja¬ nja učinkov, uprave in prodaje razdeliti po poslovnih učinkih sorazmerno z neposrednimi osebnimi dohodki ali izdelovalnimi urami, vsebovanimi v njih, je tudi mogoče načrtovane postavke osebnih dohodkov dvigniti za vse takšne splošne stroške. Tako že zmnožek delovnega časa s predračunsko postavko zajema poleg samih neposrednih osebnih dohodkov še sorazmerni del splošnih stroškov ustvarjanja učinka, uprave in prodaje. Predračun stroškov poslovnega učinka torej zajema: a) neposredne materialne stroške (z vključenimi splošnimi stroški, ki so v vzroč¬ nem razmerju z njimi) in b) stroške dela (z vključenimi splošnimi stroški, ki so v vzročnem razmerju z opravljenim izdelovalnim časom ali z neposrednimi osebnimi dohodki). Prvi sestavni del predračuna stroškov je pri posameznem poslovnem učinku razčlenjen na toliko različnih vrst materiala, kolikor jih zahteva njegovo ustvarjanje. Drugi sestavni del predračuna stroškov je pa pri posameznem po¬ slovnem učinku razčlenjen na toliko različnih delovnih mest, kolikor se jih dotika njegovo ustvarjanje. Na vseh delovnih mestih v okviru posameznega stroškovnega mesta moramo seveda upoštevati enotne koeficiente dodatka splošnih stroškov, ki so nato vključeni v predračunsko postavko. Na različnih stroškovnih mestih pa so koeficienti dodatka splošnih stroškov različni. Da bi se torej lahko poslužili poenostavljenega predračuna stroškov pri takem učinku, kaže najprej podobno sestaviti predračunski list stroškov (planski OBOD, kot smo ga opisali pri obračunskem listu stroškov. Podobne ugotovitve veljajo v primeru, ko pri predračunih upoštevamo namesto vrednotenja po lastni ceni kar vrednotenje po spremenljivih stroških. 126 3 prodajne cene 30 pojmovanje prodajnih cen Prodajne cene so tiste cene, ki jih prodajalec proizvodov ali storitev kot poslovnih učinkov dosega na trgu ali pri njihovem prevzemniku. Predmet prodaje utegnejo biti tudi bivša delovna sredstva, ki posamezni temeljni orga¬ nizaciji niso več potrebna za prvotni namen, a tudi material, ki v njej ne bo nastopal v vlogi delovnega predmeta. Vendar se bomo pri nadaljnjih raz¬ glabljanjih omejili na prodajne cene proizvodov in storitev. Pot od proizvajalca do končnega porabnika je praviloma dolga. Na tej poti se vključuje trgovina v zelo različnih organizacijskih oblikah, pojavljajo se tudi različni stroški posredovalcev. Le-ti povzročajo, da je prodajna cena, ki jo plača končni porabnik, mnogokrat precej višja od prodajne cene samega proizvajalca. Prodajna cena, ki jo na trgu dosega proizvajalna temeljna organizacija, je potemtakem le del prodajne cene, ki jo za isti proizvod iztrži trgovska temeljna organizacija. Ne glede na to, kako je postavljena prodajna cena kakega proizvoda ali storitve, ne moremo mimo zahteve, da mora pokrivati vse stroške, ki so se pojavili. Če je prodajna cena višja od stroškov, govorimo o dobičku, ki ga dosegamo pri posameznem proizvodu ali storitvi, če je nižja od njih, govorimo o izgubi. Ob vsem tem pa le kaže nekoliko podrobneje pojasniti, kaj je sama prodajna cena in kaj stroški, ki naj bi jih pokrivala. Če temeljna organizacija daje kake popuste, je pač dosežena prodajna cena tista, ki je že znižana zanje. Pri tem je pravzaprav povsem vseeno, ali so popusti dani ob sami prodaji ali šele kasneje na podlagi kupčeve pritožbe: prav tako je čisto vseeno, ali so ti popusti dani le določenim kupcem ali vsakomur, ki plača brez odloga. Res pa pri ugotavljanju poslovnega izida za temeljno organizacijo kot celoto drugače obravnavamo popuste, ki so razvidni že v samem računu, kot tiste, ki so dane šele kasneje. Na to vprašanje se bomo povrnili v naslednjem poglavju. Drugo vprašanje se pojavlja v zvezi s prometnim davkom. Ali naj kot doseženo prodajno ceno štejemo tisto, ki vključuje prometni davek, če je ta predpisan, ali tisto, ki ga ne vključuje, čeprav je predpisan. Z vidika posamezne temeljne organizacije je mogoč tudi povsem praktičen odgovor, ki ga bomo pri nadaljnjih razglabljanjih upoštevali. Če je prometni davek predpisan od prodajne cene, ki ga ne vključuje, bomo smatrali, da je z vidika temeljne organizacije dosežena prodajna cena tista, ki ne vključuje prometnega davka; temeljna organizacija ob prodaji le dodatno zaračunava prometni davek in ga odtegne kupcu ter nato nakazuje v proračun. Kadar govorimo o prodajni ceni, imamo praviloma pred očmi količinsko enoto, ki je predmet prodaje. Res pa je pri temeljnih organizacijah na področju družbenih dejavnosti včasih težko opredeliti količinsko enoto poslovnega učinka. Dogovarjanja in sporazumevanja z uporabniki njihovih storitev v takšnih primerih med drugim rešujejo vprašanje povračila za okvirno določen obseg celotne dejavnosti, ne pa vprašanje prodajne cene pri posamezni količinski enoti storitve. 31 sestava prodajnih cen Brž ko nam je jasen pojem prodajna cena, se lahko lotimo vprašanja stroškov, ki naj bi jih pokrivala. Oglejmo si odgovore na to vprašanje najprej pri 127 proizvajalnih in storitvenih temeljnih organizacijah, nato pa še pri trgovskih! Če izhajamo iz vrednotenja po lastni ceni, pridemo do naslednjih enačb: prodajna cena — lastna cena = dobiček pri poslovnem učinku ter lastna cena — prodajna cena = izguba pri poslovnem učinku V prvem primeru je prodajna cena višja od lastne cene in v drugem primeru lastna cena višja od prodajne cene. Brez dvoma si vsaka temeljna organizacija prizadeva, da bi bila prodajna cena njenih poslovnih učinkov višja od lastne cene ter da bi obsegala tudi dobiček. Vendar še ni rečeno, da se ji nikakor ne izplača prodajati poslovnih učinkov, pri katerih ne dosega višje prodajne cene od lastne cene. Pri dodatni proizvodnji zadošča, če je prodajna cena višja od dodatnih stroškov. Vendar o tem več kasneje. Pojem dobička, s katerim se srečujemo na tem mestu, je opredeljen zgolj s po- slovno-tehničnega vidika in v ničemer ne nasprotuje družbenoekonomskim ka¬ tegorijam, kot so npr. dohodek, čisti dohodek, akumulacija in druge. Dobiček pri količinski enoti proizvoda pove le, da je pri njej celotni dohodek večji od tistega njegovega dela, ki ima glede na opravljeno delo in obračunane osebne dohodke kot tudi glede na drug začetno programirani dohodek, s katerim je treba računati kot z danim dejstvom, stroškovni značaj. Dobiček v tem smislu omogoča prispevke in davke iz dohodka, ki še niso vsebovani med stroški, prav tako pa tudi povečanje programiranih osebnih dohodkov in oblikovanje skladov. Ves dobiček, ki ga omogoča količinska enota, torej še ni mogoče označiti kot znesek, ki ga količinska enota daje k akumulaciji temeljne organizacije. Zato tudi pri presojanju uspešnosti poslovanja temeljne or¬ ganizacije ne more več biti odločilen njen dobiček, temveč njen dohodek, kot celota razčlenjen po namenih, kjer se med drugim pojavlja tudi akumulacija, ki povečuje rezervni in poslovni sklad ali še morebitne druge sklade razen sklada skupne porabe. Toda pri posamezni količinski enoti ne moremo mimo dobička kot poslovno-tehničnega pojma. Zahteva, da naj prodajna cena pokriva ne samo lastno ceno, temveč obsega tudi dobiček, je pri naših temeljnih organizacijah, ki se ukvarjajo z gospodarskimi dejavnostmi, močno poudarjena. Le v tem primeru namreč utegnejo nadome¬ ščati kredite ali kake obveznosti iz združenih sredstev s poslovnim skladom. Pri temeljnih organizacijah, ki se ukvarjajo z družbenimi dejavnostmi, je ta zahteva precej manjša. V poglavju o stroških smo ugotovili, da ni nujno vse stroške razporediti na poslovne učinke, temveč je del stroškov mogoče v nerazporejenem znesku v celoti pokriti s prihodki v posameznem razdobju. Oglejmo si sedaj, kakšna je sestava prodajne cene, če temeljna organizacija izhaja iz zoženega vrednotenja poslovnih učinkov! V primeru, ko so pri posameznem poslovnem učinku poznani le njegovi ma¬ terialni stroški, amortizacija in programirani osebni dohodki, tj. ko je poznana le njegova zožena lastna cena, velja obrazec: prodajna cena — zožena lastna cena = razširjeni dobiček pri poslovnem učinku — pripadajoči del drugega začetno programiranega dohodka, ki ga pokriva po¬ slovni učinek = dobiček pri poslovnem učinku V primeru, ko so pri posameznem poslovnem učinku poznani le njegovi stroški ustvarjanja, toda brez splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje, velja obrazec: prodajna cena — stroški ustvarjanja učinka (proizvodni stroški) = kosmati dobiček pri poslovnem učinku 128 — pripadajoči del splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje, ki ga pokriva poslovni učinek = dobiček pri poslovnem učinku V primeru, ko so pri posameznem poslovnem učinku poznani le njegovi spre : menljivi stroški in ne tudi stalni stroški, velja obrazec: prodajna cena — spremenljivi stroški poslovnega učinka — prispevek za kritje stalnih stroškov in dobička pri poslovnem učinku — pripadajoči del stalnih stroškov, ki jih pokriva poslovni učinek = dobiček pri poslovnem učinku V primeru, ko so pri posameznem poslovnem učinku poznani le njegovi materialni stroški z amortizacijo in ne tudi začetno programirani dohodek, velja obrazec: prodajna cena — materialni stroški z amortizacijo poslovnega učinka = dohodek pri poslovnem učinku — pripadajoči del začetno programiranega dohodka, ki ga pokriva poslovni učinek = dobiček pri poslovnem učinku V primeru, ko je pri posameznem poslovnem učinku poznan le spremenljiv del materialnih stroškov in ne tudi stalni del, niti začetno programirani dohodek, pa velja obrazec: prodajna cena — spremenljivi materialni stroški pri poslovnem učinku = prispevek za kritje stalnih materialnih stroškov z amortizacijo in do¬ hodek pri poslovnem učinku — pripadajoči del stalnih materialnih stroškov z amortizacijo, ki jih pokriva poslovni učinek = dohodek pri poslovnem učinku — pripadajoči del začetno programiranega dohodka, ki ga pokriva poslovni učinek = dobiček pri poslovnem učinku Stroški, po katerih je ovrednoten posamezen poslovni učinek, so odvisni od razmer v času njegovega ustvarjanja. Nasprotno so stroški, ki jih pokriva posamezen poslovni učinek, odvisni od obsega prodaje: čim večji je obseg prodaje v določenem razdobju ob drugih nespremenjenih okoliščinah, tem manjši del teh stroškov bo moral pokrivati posamezen poslovni učinek. Zgornji obrazci v celoti veljajo za trgovsko blago, če le za materialnimi stroški vidimo tudi nabavno vrednost tega blaga. Brž ko se odločimo za bolj običajno izrazoslovje, pa pridemo do naslednjega obrazca: prodajna cena — nabavna cena = razlika v ceni enote trgovskega blaga Za nabavno ceno že vemo, da vključuje poleg kupne cene še vse druge neposredne stroške v zvezi z nakupom. Razlike v ceni trgovskega blaga pa nikakor ni mogoče primerjati z dobičkom, Z razliko v ceni mora trgovska temeljna ali delovna organizacija pokrivati vse svoje splošne stroške in še dosegati dobiček; torej velja obrazec: prodajna cena — nabavna cena = razlika v ceni enote trgovskega blaga — pripadajoči del stroškov, ki ga pokriva enota trgovskega blaga = dobiček pri enoti trgovskega blaga Če upoštevamo posebnost stroškov v dohodkovnem sistemu, pa pridemo do obrazca: prodajna cena — nabavna cena 129 = razlika v ceni enote trgovskega blaga 9 — pripadajoči del materialnih stroškov in amortizacije, ki ga pokriva enota trgovskega blaga = dohodek pri enoti trgovskega blaga — pripadajoči del začetno programiranega dohodka, ki ga pokriva enota trgov¬ skega blaga = dobiček pri enoti trgovskega blaga Od obsega prodaje je spet odvisno, kolikšen del splošnih stroškov ali splošnih materialnih stroškov z amortizacijo in začetno programiranega dohodka bo morala pokriti posamezna količinska enota trgovskega blaga; čim večji je obseg prodaje v določenem razdobju ob drugih nespremenjenih okoliščinah, tem manjši njihov del bo morala pokrivati količinska enota trgovskega blaga. Pojem trgovskega blaga pa je z našim novejšim družbenoekonomskim razvojem nekoliko omejen. Čedalje bolj se namreč uveljavlja načelo, da proizvajalne temeljne organizacije ne prodajajo svojih proizvodov trgovskim temeljnim ali delovnim organizacijam, temveč da so proizvodi proizvajalne temeljne organizacije prodani šele tedaj, ko jih proda trgovska organizacija, ki jih je od nje prevzela. Tedaj doseženo prodajno ceno pa je treba razdeliti na dva dela, na del, ki pripada proizvajalni temeljni organizaciji, in na del, ki pripada trgovski temeljni organizaciji za njene storitve na področju blagovnega prometa. V takšnem primeru torej pri trgovski temeljni ali delovni organizaciji ne govorimo več o nabavni ceni trgovskega blaga in o razliki v ceni pri njem. Iz končne prodajne cene pride vsaka tako rekoč do svoje prodajne cene: proizvajalna temeljna organizacija do prodajne cene za svoje proizvode, trgovska organizacija pa do prodajne cene za svoje storitve. Res pa v tem primeru ne govorimo več o prodajni ceni v starem smislu, temveč o udeležbi v skupnem prihodku, ki ga omogoča prodajna cena končnega skupnega poslovnega učinka. Zato bomo tudi pri nadaljnjih razglabljanjih mislili le na prodajno celo poslovnega učinka v končni stopnji, saj je šele tedaj dano družbeno priznanje za opravljeno delo v verigi, ki jo sestavljata proizvajalna temeljna organizacija in trgovska orga¬ nizacija. Nekaj povsem podobnega je pri zaporedno povezanih temeljnih organizacijah, ki medsebojno ne prodajajo in kupujejo stopenjskih poslovnih učinkov, temveč so udeležene v prodajni ceni končnega skupnega proizvoda. Probleme pri vzpostavljanju udeležbe v skupnem poslovnem učinku bomo obravnavali kasneje ob koncu tega poglavja. 32 oblikovanje prodajnih cen na trgu 320 vpliv ponudbe in povpraševanja na prodajne cene S ponudbo razumemo določeno količino proizvodov ali trgovskega blaga ozirorria storitev, ki jih nudijo prodajalci na določenem trgu ob določeni ceni. Ponudba ni istovetna s prodajo, pač pa prodaja sledi ponudbi, ko se prodajalec sreča z dejanskim kupcem. Predtem ponudba izraža le obstoječo možnost prodaje in s tem priložnost za kupce. Ponudbo na določenem trgu si je mogoče zamisliti le ob določeni ceni. Obsto¬ ječa cena vpliva na ponudbo in ponudba vpliva obratno na ceno. Na splošno lahko rečemo, da bo na trgu ob nižji ceni manjša ponudba, ob višji ceni pa večja. S povpraševanjem na drugi strani razumemo določeno količino proizvodov ali trgovskega blaga oziroma storitev, po katerih ob določeni ceni povprašujejo kupci na določenem trgu. Povpraševanje ni istovetno z nakupom, pač pa nakup sledi povpraševanju, ko se kupec sreča z dejanskim prodajalcem. Predtem povpraševanje izraža le obstoječo možnost nakupa in s tem priložnost za prodajalce. Povpraševanje na določenem trgu si je spet mogoče zamisliti le ob določeni ceni. Obstoječa cena vliva na povpraševanje in povpraševanje vpliva obratno na ceno. Na splošno lahko rečemo, da bo na trgu ob nižji ceni večje povpraše¬ vanje, ob višji ceni pa manjše povpraševanje. Ponudba in povpraševanje na določenem trgu nista vedno usklajena. Kadar so vse druge okoliščine na trgu nespremenjene, bo večja ponudba od pov- 130 praševanja povzročala znižanje cen. Znižanje cen bo vodilo kupce k poveča¬ nemu povpraševanju in prodajalce k zmanjšanju ponudbe. Nasprotno bo večje povpraševanje od ponudbe povzročalo ob drugih nespremenjenih okoliščinah zvišanje cen. Zvišanje cen bo vodilo kupce k zmanjšanju povpra¬ ševanja in prodajalce k povečanju ponudbe. V obeh primerih bi težila cena končno k ravnotežnem stanju, kjer bi bila ponudba in povpraševanje uskla¬ jena. O ponudbi in povpraševanju smo do sedaj govorili kot o celotni ponudbi in celotnem povpraševanju na določenem trgu, ne pa samo o ponudbi proučevane temeljne organizacije. Prav tako smo zanemarili vpliv države, družbenega dogo¬ varjanja in samoupravnega sporazumevanja na oblikovanje prodajnih cen. Končno se niti nismo dotaknili vprašanja tipa trga, na katerem se oblikujejo prodajne cene. Razlikujemo popolni in nepopolni konkurenčni trg. O popolnem konkurenčnem trgu govorimo tedaj, kadar se na njem z istovrstnim blagom in ob enaki ceni pojavlja veliko število prodajalcev, a tudi veliko število kupcev in posameznik nima nobenega vpliva na ceno; niti med prodajalci in niti med kupci ni dogovo¬ ra, prav tako ne vmešavanja države. O nepopolnem konkurenčnem trgu, na¬ sprotno govorimo tedaj, če manjka katera izmed naštetih posebnosti popol¬ nega konkurenčnega trga. To pa je povsem normalno. Zato je popolni konku¬ renčni trg za kak proizvod, trgovsko blago ali storitev zelo redek. 321 dejavniki ponudbe Če se zaenkrat še zadržimo pri celotni ponudbi določenega blaga (tj proizvodov ali storitev) na določenem trgu, moramo najprej poglobiti prejšnjo ugotovitev, da nanjo vpliva dosegljiva cena. Če je prodajna cena višja se bo na trgu pojavil npr. tudi tisti proizvajalec, ki proizvaja ob večjih stroških in mu jih nižja prodajna cena ne bi mogla pokrivati. Kako je spreminjanje ponudbe odvisno od cene, pa lahko izražamo s koeficientom cenovne prožnosti (elastič¬ nosti) ponudbe, ki je poenostavljeno opredeljen takole: odstotek spremembe količinske ponudbe odstotek spremembe prodajne cene Koeficienti so pozitivni saj se giblje ponudba v isti smeri kot prodajne cene Po velikosti jih pa lahko delimo v več skupin, ki pomenijo naslednje: Ponudba blaga, pri katerem velja koeficient 0, se ob spremenjenih prodajnih cenah ne spremeni. Takšen značaj imajo razne naravne dobrine, a tudi stare slike, star denar itd. Ponudba blaga s koeficientom prožnosti, ki je manjši od 1, raste počasneje kot rastejo cene, ponudba blaga s koeficientom prožnosti, ki je večji od 1, pa raste hitreje, kot rastejo cene. Na koeficient bistveno vpliva vrsta blaga; večji je pri blagu široke porabe kot pri proizvodih, ki jih bo kupec uporabil za delovna sredstva. To je povsem razumljivo zaradi posebnosti proizvodnih zmogljivosti in proizvodnih postopkov v obeh primerih. Celotna ponudba je predvsem odvisna od obsega proizvodnje in zalog nasploh, na omejenem trgu pa še od uvoza. Sestoji iz vrst posamičnih ponudb. Glede na to, kakšno vlogo ima posamezna temeljna organizacija v celotni ponudbi, pa razlikujemo več tipov konkurenčnega trga. O monopolu govorimo takrat, 131 kadar se na trgu določenega blaga pojavlja en sam prodajalec; ta prodajalec je monopolist. O duopolu govorimo takrat, kadar se na trgu določenega blaga pojavljata dva prodajalca, o oligopolu pa, kadar se na njem pojavlja malo prodajalcev. V vseh teh primerih imajo prodajalci znaten ali vsaj delen vpliv na prodajne cene in torej nimamo več opravka s popolnim konkurenčnim trgom. 322 dejavniki povpraševanja Če se zaenkrat še zadržimo na celotnem povpraševanju po določenem blagu na določenem trgu, moramo ugotoviti, da nanj vplivajo številni dejavniki. Povpra¬ ševanje je izraz potreb, toda nepopoln izraz, kajti nanj vplivajo tudi cene. Če so prodajne cene blaga za končno porabo nižje, se bo na trgu npr. pojavil kot kupec tudi tisti, ki ima manjši osebni dohodek, in sicer ob višjih cenah svojih potreb ne bi mogel zadovoljiti. Spreminjanje in odvisnost povpraševanja od cene pa izražamo s koeficientom cenovne prožnosti (elastičnosti) povpraše¬ vanja, ki je poenostavljeno opredeljen takole: odstotek spremembe količinskega povpraševanja odstotek spremembe prodajne cene Ti koeficienti so navadno negativni, kar je razumljivo, saj se giblje povpraše¬ vanje praviloma v nasprotni smeri kot prodajne cene. Po velikosti jih lahko razdelimo v več skupin, in sicer takole: Povpraševanje po blagu, po katerem velja pozitivni koeficient prožnosti povpraševanja, se poveča, kadar se dvigne njegova prodajna cena, oziroma se zmanjša, kadar pade njegova prodajna cena. Takšno blago je pa redko. Povpraševanje po blagu, pri katerem velja koeficient 0, se ne spremeni, kadar se spremenijo njegove prodajne cene. Povpraševanje po blagu s koeficientom prož¬ nosti med 0 in —0,5 pada precej počasneje, kot rastejo njegove prodajne cene, oziroma raste precej počasneje, kot padajo njegove prodajne cene. Koeficient — 0,5 npr. pomeni, da je odstotek spremembe pri povpraševanju za polovico manjši kot odstotek spremembe v prodajni ceni, tj. gibanje obeh velikosti poteka v nasprotnih smereh. Takšen značaj ima povpraševanje po nekaterih živilih. O prožnem povpraševanju govorimo tedaj, kadar je koeficient med —1,0 in — 2,0. To pomeni, da se povpraševanje po blagu s takšnim koeficientom zmanj¬ šuje hitreje, kot rastejo njegove prodajne cene, oziroma se povečuje hitreje, kot padajo njegove prodajne cene. Takšen značaj ima npr. povpraševanje po stanovanjski opremi ali kulturnih dobrinah. Zelo prožno je končno tisto povpraševanje, pri katerem je zgornji koeficient manjši od —2,0. To pomeni, da se povpraševanje po blagu s takšnim koeficientom zmanjšuje precej hitreje, kot rastejo njegove prodajne cene, oziroma se povečuje precej hitreje, kot padajo njegove prodajne cene. Takšno blago je pa že spet redko. Toda na povpraševanje po posameznih vrstah proizvodov, trgovskega blaga in storitev ne vplivajo samo njihove prodajne cene, temveč tudi raven realnih osebnih dohodkov, zlasti če imamo pred očmi blago za končno porabo. To pomeni, da na prodane količine ob drugih nespremenjenih okoliščinah vpliva tudi kupna moč. Seveda pa že spet ni rečeno, da sprememba realnih osebnih dohodkov enako vpliva na povpraševanje po vseh vrstah blaga. V nekaterih primerih vpliva 132 močneje na povpraševanje kot v drugih primerih. Zato je koristno poznati še tako imenovane koeficiente dohodkovne prožnosti (elastičnosti) povpraševanja. Koeficient dohodkovne prožnosti povpraševanja po posamezni vrsti blaga je poenostavljeno opredeljen takole: odstotek s premembe količinskega povpraševanja odstotek spremembe osebnih dohodkov Ti koeficienti so navadno pozitivni, saj se giblje povpraševanje praviloma v isti smeri kot osebni dohodki. Po velikosti jih pa spet delimo v več skupin, ki pomenijo naslednje: Povpraševanje po blagu, za katero velja koeficient 0, se ob spremenjenih osebnih dohodkih ne spremeni. To blago je v stanju zasičenosti Povpraševanje po blagu, pri katerem velja koeficient, ki je manjši od 1, se povečuje počasneje kot osebni dohodki, povpraševanje po blagu, pri katerem velja koeficient ki j e večji od 1, pa hitreje od njih. Povpraševanje po blagu, pri katerem ’ vel ja negativen koeficient, pada, kadar se povečujejo osebni dohodki, ker se pač ljudje preusmerjajo na bolj kakovostne stvari. Blago, pri katerem je povpraševanje negativno ali zelo neprožno, obravnavamo kot neizogibno potrebno blago no katerem je povpraševanje zelo prožno, pa kot luksuzno. Ce se torej povečajo realni osebni dohodki, lahko ob sicer nespremenjenih drugih okoliščinah pričakujejo precej večje povpraševanje npr. temeljne organizacije združenega dela s kulturnimi potrebščinami, medtem ko bo odstotek povečanega povpraševanja po živilih bistveno manjši od odstotka povečanih realnih osebnih dohodkov. Ne bomo se spuščali v obravnavo drugih dejavnikov, ki prav tako utegnejo vplivati na celotno povpraševanje po določenem blagu na določenem trgu nor v novejšo spremembo osebnih dohodkov, v obseg in sestavo družine običaje in navade, prihranke in kredite, obseg naturalnega gospodarstva, pospeševanje prodaje, pričakovanja glede gibanja osebnih dohodkov, cen itd Pač pa smo dol žm opozoriti, da celotno povpraševanje sestoji iz vrste posamičnih povpraševanj Glede na to, kakšno vlogo ima posamezen kupec v celotnem povpraševanju pa spet razlikujemo več tipov konkurenčnega trga. O monopsonu govorimo takrat kadar se na trgu določenega blaga pojavlja en sam kupec; ta kupec je mono- psonist. O duopsonu govorimo takrat, kadar se na trgu določenega blaga pojavljata dva kupca, o oligopsonu pa, kadar se na njem pojavlja malo kupcev. V vseh teh primerih imajo kupci znaten ali vsaj delen vpliv na prodajne cene in torej nimamo več opravka s popolnim konkurenčnim trgom. 323 x vpliv ekonomske politike na oblikovanje cen v naših razmerah Vsaka temeljna organizacija je sicer pri postavljanju in izvajanju nalog, ki so sicer usklajene z njenim gospodarskim smotrom, v načelu samostojna, vendar je v marsičem odvisna od drugih temeljnih organizacij. Z njimi se povezuje na nakupnem trgu, kjer pride do potrebnih delovnih sredstev, delovnih predmetov in storitev kot prvin poslovnega procesa. Prav tako se z njimi povezuje na 133 prodajnem trgu, kjer se pojavlja s svojimi proizvodi ali opravljenimi storitvami. Od uspeha na prodajnem trgu je odvisen naslednji potek poslovnega procesa pri proučevani temeljni organizaciji. Šele na njem dobi proizvajalna temeljna organizacija družbeno priznanje za delo, ki so ga delavci vložili v proizvode, storitvena temeljna organizacija pa za delo, ki so ga delavci vložili v opravljene storitve, razen če deluje na področju družbenih dejavnosti, kjer namesto pravega trga že od začetka pretežno nastopa dogovarjanje in sporazumevanje z uporabniki storitev. Na področju gospodarskih dejavnosti pa je le trg po¬ memben usmerjevalec dejavnosti. Vendar trg v samoupravni družbi niti na tem področju ne more biti edini usmerjevalec dejavnosti. Usklajevanje odnosov v gospodarskih dejavnostih in usmerjanje razvoja se uresničuje z načrtovanjem na samoupravni podlagi v različnih oblikah medsebojnega povezovanja. Delavci v temeljnih organizacijah usklajujejo svoje načrte in programe za delo in razvoj tudi s skupnimi interesi in cilji, zapisanimi v samoupravnih sporazumih z delavci drugih temeljnih organizacij in z interesnimi skupnostmi. Z družbe¬ nimi načrti družbenopolitičnih skupnosti pa so določene smernice in okviri za ukrepe ekonomske politike, s katerimi organi družbenopolitičnih skupnosti zagotavljajo pogoje za uresničevanje usklajenih, v družbenem načrtu določenih skupnih interesov ustrezne družbenopolitične skupnosti. Da ne bi stihijsko delovale zakonitosti trga na položaj in razvoj temeljnih organizacij, so sprejeti različni ukrepi ekonomske politike, ki vplivajo na raven in medsebojne odnose cen. Tako imenovani sistem cen je zakonsko urejena celota ukrepov in instrumentov, ki vzpostavljajo okvir za odločanje o cenah v temeljnih organizacijah združenega dela. Poleg tega na cene vplivajo tudi razni ukrepi na področju deviznega in zunanjetrgovinskega sistema, posrednih in neposrednih davkov, sistema prispevkov, predpisi o prometu blaga in stori¬ tev itd. Za sistem cen sta značilni dve omejitvi: oblikovanje cen ne more biti zasnovano na povsem svobodnem obnašanju na trgu, prav tako pa tudi ne morejo biti cene postavljene administrativno, ne glede na objektivne okoliščine pri gospodarjenju. Delavci v temeljnih organizacijah oblikujejo samostojno, v odnosih medsebojne odvisnosti, povezanosti in odgovornosti cene za proizvode in storitve. Temeljna organizacija lahko prodaja svoje proizvode in storitve tudi drugi temeljni orga¬ nizaciji v okviru delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela, ki jih nato uporablja pri nadaljnji proizvodnji ali končni porabi. V takš¬ nem primeru je cene, po katerih so obračunani prodani proizvodi in storitve, treba določiti sporazumno, s tem da so upoštevani trajnejši odnosi v gibanju cen in drugi pogoji na trgu. Iz tega lahko razberemo, da se pravzaprav pojavljajo trije različni kompleksi trgov: trg v državi, trg izven države in trg v okviru same delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela, ki ji pripada dana temeljna organiza¬ cija. Čim bolj se premikamo od prvega k tretjemu trgu, večjo vlogo ima pri oblikovanju cen samoupravno sporazumevanje. Največje pa ima seveda v pri¬ meru skupnega poslovnega učinka več temeljnih organizacij združenega dela, kjer ne moremo več govoriti o trgu v okviru same delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela. Prav tako je samoupravno dogovorjena tudi cena storitev, ki jih opravljajo temeljne organizacije, ki se ukvarjajo s kako družbeno dejavnostjo, ali delovne skupnosti. 33 načrtovanje prodajnih cen 330 vpliv vrste proizvodov na oblikovanje prodajnih cen Do sedaj smo opisovali položaj na trgu in ukrepe ekonomske politike, ki v nače¬ lu vplivajo na prodajne cene. Sedaj se pa povrnimo k posamezni temeljni organizaciji, ki v okviru spoznanih tržnih in drugih možnosti odloča o prodajnih 134 cenah svojih proizvodov, storitev ali trgovskega blaga ali ko se je o prodajni ceni treba dogovoriti z uporabniki. Oglejmo si najprej, kako utegne vrsta proizvodov, storitev ali trgovskega blaga vplivati na odločitev o njihovih prodajnih cenah! Predvsem je razlika med proizvodi, ki so namenjeni končnemu porabniku, in proizvodi, ki so namenjeni naslednjim temeljnim organizacijam kot proizvajalna sredstva. Novi proizvodi, ki so namenjeni končnemu porabniku, imajo mnogokrat ob začetku povsem drugačno prodajno ceno kot kasneje. Če povpraševanje po njih ni prožno in prvi proizvajalec tudi ne more predvidevati, koliko časa se bo lahko ukvarjal z njimi, bo praviloma postavil visoko začetno prodajno ceno, ki mu omogoča v najkrajšem času vračilo naložb in še velik dobiček. Ko se kasneje na trgu pojavijo konkurenčni proizvajalci z nižjo prodajno ceno, jo tudi sam zniža ali se celo povsem umakne s trga. Podoben položaj najdemo pri modnem blagu v trgovini, kjer morajo začetne višje prodajne cene omogočiti njihovo kasnejše znižanje in razprodajo. Če je povpraševanje po kakih novih proizvodih prožno in se temeljna organi¬ zacija namerava ukvarjati z njihovo množinsko proizvodnjo, bo pa bolje ob začetku postaviti sorazmerno nizko prodajno ceno, ki omogoči sistematsko prodiranje na trg. Če je zaradi takšne cene s trga celo izrinjena konkurenčna temeljna organizacija, kasneje ni več ovir za delno zvišanje prodajne cene. Pri proizvodih, ki so namenjeni naslednjim temeljnim organizacijam kot proiz¬ vajalna sredstva, pa morajo biti prodajne cene izredno previdno postavljene, saj so njihovi kupci neprimerno bolje obveščeni kot kupci blaga za široko porabo. Ob drugih nespremenjenih okoliščinah dobi namreč naročilo le najcenejši ponudnik. Sicer se pa mora temeljna organizacija v vsakem primeru, ko obravnava prodajne cene, ozirati na svoje stroške po tej strani in na tržni položaj po drugi strani. V tem pogledu pravzaprav razlikujemo tri skupine metod: a) oblikovanje prodajnih cen glede na stroške: b) oblikovanje prodajnih cen glede na povpraševanje: c) oblikovanje prodajnih cen glede na konkurente. Oglejmo si posebnosti vsake izmed njih! 331 oblikovanje prodajnih cen glede na stroške Oblikovanje prodajnih cen glede na stroške je najpogostejše, zlasti tam, kjer se prodajalcu ni treba ozirati na konkurenčnega prodajalca, tj. kjer se zaradi posebnosti svojih proizvodov ali storitev odloča za višje ali nižje cene ali kjer podobnih proizvodov ali storitev na trgu sploh še ni. Podobno velja za trgovsko delovno organizacijo kot prodajalca. Vendar si le ločeno oglejmo postavljanje prodajnih cen glede na stroške pri proizvajalnih, storitvenih in trgovskih temeljnih organizacijah! Če govorimo pri proizvajalni ali storitveni temeljni organizaciji o oblikovanju prodajnih cen glede na stroške, s tem seveda še ni rečeno, da prodaja svoje poslovne učinke po prodajnih cenah, ki so enake stroškom, temveč da k pozna¬ nim stroškom posameznega poslovnega učinka prišteje še neki znesek. Če prodajne cene oblikujemo vnaprej, tj. prej, kot je dokončan proces ustvarjanja učinkov, in prej, kot so obračunani vsi nastali stroški, seveda ne morejo biti podlaga za njihovo oblikovanje ostvarjeni stroški, temveč le načrtovani stroški, preračunani na posamezen poslovni učinek. Če bi temeljna organizacija, nasprotno, imela možnost upoštevati ostvarjene stroške, bi se ti utegnili v različnih razdobjih zaradi spremenjenega obsega dejavnosti spreminjati v znesku, ki odpade na posamezen poslovni učinek; to pa ne bi smelo vplivati na prodajno ceno. Zato bi tudi v takšnih primerih morali upoštevati le povprečne stroške, ki so bližji načrtovanim kot pa v posameznem razdobju ustvarjenim. Ker proizvajalna ali storitvena temeljna organizacija utegne različno razumeti 135 stroške poslovnega učinka, tj. ker se poslužuje različnih metod vrednotenja, se tudi lahko razlikuje prehod od poznanih stroškov učinka k njegovi prodajni ceni. Oglejmo si ga ločeno v primeru: a) vrednotenja po lastni ceni; b) vrednotenja po zoženi lastni ceni; c) vrednotenja po stroških ustvarjanja učinkov (proizvodnih stroških); č) vrednotenja po spremenljivih stroških; d) vrednotenja po materialnih stroških z amortizacijo; e) vrednotenja po spremenljivih materialnih stroških z amortizacijo. V prvem primeru k lastni ceni poslovnega učinka prištejemo dobiček, in sicer s pomočjo vnaprej poznanega splošnega koeficienta dobička na stroške. Velja torej obrazec: , . dobiček prodajna cena = lastna cena 4 —— x lastna cena stroski Načrtovani splošni koeficient v zgornjem smislu, ki ga uporablja temeljna ali delovna organizacija v določenem razdobju, mora omogočati tudi morebitne popuste od normalno postavljene prodajne cene. Glavno vprašanje, ki ga je v tem primeru treba rešiti, je, kolikšen je pravzaprav tisti najmanjši dobiček, s katerim mora temeljna organizacija računati v danem razdobju. Tu gotovo upošteva potrebno oblikovanje sklada skupne porabe, po¬ trebno oblikovanje rezervnega in poslovnega sklada. 0 tem, kdaj je potrebno oblikovanje teh skladov, bo govor v naslednjem poglavju, na tem mestu pa zadošča, če opozorimo, da mora ta znesek kalkulativno zajemati tudi znesek vračila kreditov ali drugih virov sredstev, kajti le v takšnem primeru je mogoče po normalni poti zagotoviti nezmanjšana sredstva za prihodnje poslovanje. V zvezi s tako izračunanim potrebnim dohodkom je treba izračunati še prispev¬ ke in davke iz dohodka. Ni pa rečeno, da se bo temeljna organizacija zadovoljila kar s takšnim najmanjšim dobičkom; lahko računa tudi z večjim. Drugo vprašanje, ki je prav tako prisotno, pa je, ali je mogoče pri vseh poslovnih učinkih predpostavljati enak odstotek dobička na poznano lastno ceno. Morda pri nekaterih poslovnih učinkih prej zadene na zgornjo mejo prodajne cene, ker obstajajo konkurenti ali kake druge omejitve, medtem ko je pri drugih poslov¬ nih učinkih manj omejitev. V takšnem primeru bo mogoče uresničiti ves načrto¬ vani dobiček le, če bo individualni odstotek dodatka dobička na lastno ceno pri nekaterih poslovnih učinkih večji in pri drugih manjši. Prej postavljeni obrazec pa velja le, če so okoliščine glede prodajnih cen vseh poslovnih učinkov povsem enake. Da bi bilo oblikovanje prodajnih cen glede na stroške bolj jasno, se poslužimo našega poenostavljenega šolskega primera! Iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 11 vidimo stroške v celotnem zne¬ sku 400.000 din. Denimo, da so to načrtovani stroški in da temeljna organizacija hkrati načrtuje dobiček 40.000 din. V tem primeru bo načrtovani splošni koefi¬ cient dobička na stroške 40.000 din 400.000 din 0,1 ali 10 't od lastne cene Ge sedaj vzamemo, da je lastna cena poslovnega učinka X iz razpredelnice 5, ki znaša 215,68 din, prav tako načrtovana, pridemo do njegove prodajne cene takole: 215,68 din + 0,1 X 215,68 din =r 237,25 din V drugem primeru, ko temeljna organizacija v začetku pozna le zoženo lastno ceno posameznega poslovnega učinka, mora k njej prišteti razširjeni dobiček, ki vključuje ves drug začetno programirani dohodek mimo programiranih osebnih dohodkov, ki so sicer že vključeni v zoženo lastno ceno. Načrtovani splošni koeficient razširjenega dobička, ki se ga poslužujemo v tem primeru, mora upo¬ števati poleg samega dobička še prej omenjeni drug začetno programirani 136 dohodek v razmerju do celotnih stroškov, med katerimi pa ni več delov drugega začetno programiranega dohodka. Velja torej obrazec: prodajna cena = zožena lastna cena + ( r az ^‘ r j en * dobiček j x zo ž ena lastna cena V zoženi stroški / Iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 7) razberemo stroške brez delov drugega začetno programiranega dohodka 378.000 din, kakor tudi drug začetno programirani dohodek 22.000 din. Denimo, da so to načrtovani stroški in da te¬ meljna organizacija načrtuje dobiček 40.000 din. V tem primeru bo načrtovani koeficient razširjenega dobička na zožene stroške znašal: 22.000 din + 40.000 din Odi, i -mnna J . •, x v, -=0,1798941 ali 17,99 % od zoženih stroškov 378.000 din Če sedaj vzamemo zoženo lastno ceno količinske enote X z 206,38 din (glej razpredelnico 8), pridemo do ustrezne prodajne cene takole: 204,38 din + 0,1799 X 204,38 din = 241,15 din V tretjem primeru mora temeljna organizacija k poznanim stroškom ustvar¬ janja učinka prišteti kosmati dobiček, ki vključuje tudi ustrezni del splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje. Načrtovani splošni koeficient kosmatega dobička, ki se ga poslužujemo v tem primeru, mora torej upoštevati poleg samega dobička še splošne stroške nakupa, uprave in prodaje v proučevanem razdobju, vendar ne več v razmerju do celotnih stroškov, temveč le do stroškov ustvarjanja učinkov. Velja torej obrazec: , • stroški / kosmati dobiček \ stroški ?™ ajI ' a = ustvarjanja + stroški ustvarj. X ustvarjanja cena učinka \ učinkov / učinka Iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 7) razberemo stroške ustvarjanja učinkov 370.000 din, kakor tudi splošne stroške nakupa, uprave in prodaje 30.000 din. V tem primeru bo načrtovani splošni koeficient kosmatega dobička na stroške ustvarjanja učinkov znašal: 30.000 din + 40.000 din _ 370.000 din 0,18919 ali 18,92 % od stroškov ustvarjanja učinkov Če sedaj vzamemo, da so stroški ustvarjanja učinka X (glej razpredelnico 5) 160.000 din : 800 = 200 din prav tako načrtovani, pridemo do prodajne cene poslovnega učinka X takole: 200 din + 0,18919x200 din = 237,83 din V četrtem primeru mora temeljna organizacija k poznanim spremenljivim stroškom posameznega poslovnega učinka prišteti prispevek za kritje stalnih stroškov in dobička. V tem primeru velja obrazec: prodajna cena spremenljivi stroški + učinka j prispevek za kritje / stal. stroškov in \ dobička _ ' spremenljivi stroški spremenljivi X stroški učinka Iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 17) vidimo, da znašajo spremen¬ ljivi stroški v celotnem znesku 275.000 din ter stalni stroški 125.000 din. Denimo, da so to spet načrtovani stroški in da temeljna organizacija načrtuje dobiček 40.000 din. V tem primeru bo načrtovani splošni koeficient prispevka za klitje* stalnih stroškov in dobička na spremenljive stroške znašal: 137 125.000 din + 40.000 din 275.000 din 0,6 ali 60 n { od spremenljivih stroškov Če sedaj vzamemo, da so spremenljivi stroški učinka X, ki po navedbi v razpre¬ delnici 18 znašajo 149,26 din, prav tako načrtovani, pridemo do njegove prodajne cene takole: 149,26 din + 0,6 X 149,26 din = 238,82 din V petem primeru so v začetku poznani le materialni stroški z amortizacijo, ki odpadejo na posamezen poslovni učinek. Priračunati je torej treba še dohodek. Ne bi pa bilo smiselno, če bi dohodek priračunavali v sorazmerju z materialnimi stroški in amortizacijo, saj gibanje dohodka ni odvisno od teh stroškov. Zatoka bilo treba izračunati koeficient dohodka na delovno uro ali na neposredne osebne dohodke, kar nakazuje, da moramo poznati tudi ta podatek ločeno pri vsakem poslovnem učinku. Do prodajne cene bi nato prišli z obrazcem: prodajna cena materialni stroški = z amortizacijo učinka / dohodek _\ neposredni -H neposredni osebni X osebni dohodki ' dohodki ' učinka Iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 7) vidimo, da znašajo neposredni osebni dohodki v celotnem znesku 50.000 din, začetno programirani dohodek pa 116.000 din. Denimo spet, da so to načrtovane postavke. Načrtovani splošni koeficient dohodka na neposredne osebne dohodke bo sedaj znašal: 116.000 din + 40.000 din 50.000 din ' 3,12 ali 312 c /< od neposrednih osebnih dohodkov Če sedaj vzamemo, da so materialni stroški z amortizacijo po navedbah v raz¬ predelnici 8 156,88 din, neposredni osebni dohodki pa 20.000 din : 800 = 25 din, pridemo do njegove prodajne cene takole: 156,88 din + 3,12 X 25 din = 234,88 din Če so v začetku poznani le spremenljivi materialni stroški z amortizacijo, ki odpadejo na posamezen poslovni učinek, pa je treba prišteti ne samo dohodek, temveč prispevek za kritje stalnih materialnih stroškov z amortizacijo in dohodka. Poznati je torej treba načrtovani koeficient prispevka za kritje stalnih materialnih stroškov z amortizacijo in dohodka na neposredne osebne dohodke. Do prodajne cene pa bi prišli z obrazcem: spremenljivi prispevek za kritje , • materialni / stalnih mater. str. \ neposredni cena 113 = stroš ^' z + ( z amort. in dohodka I X osebni dohodki amortizacijo neposredni osebni učinka učinka dohodki Iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 17) vidimo, da znaša stalni del materialnih stroškov z amortaizacijo 94.000 din, ves splošni začetno pro¬ gramirani dohodek 116.000 din, neposredni osebni dohodki pa 50.000 din. Denimo, da so to spet načrtovani podatki in da temeljna organizacija hkrati načrtuje dobiček 40.000 din. V tem primeru bo načrtovani koeficient prispevka za kritje stalnih materialnih stroškov za amortizacijo in dohodka na neposredne osebne dohodke: 210.000 din + 40.000 din 50.000 din = 5 ali 500 n/ < od neposrednih osebnih dohodkov Če vzamemo sedaj iz razpredelnice 18, da so spremenljivi materialni stroški poslovnega učinka X 104,80 din in neposredni osebni dohodki 20.000 din : 800 = 25 din prav tako načrtovani, pridemo do prodajne cene tega poslovnega učinka takole: 104,80 din + 5 X 25 din = 229,80 din 138 V vseh naših primerih nismo prišli do enake prodajne cene. Če jemljemo različ¬ ne podlage za razdelitev sicer nerazdeljenih stroškov in dobička, pridemo do različnih prodajnih cen. Prav tako naj opozorimo, da pri oblikovanju prodajnih cen lahko izhajamo iz spremenljivih stroškov tudi v primerih, ko kasneje vrednotimo učinke kako drugače. Znano je npr., da moramo takrat, ko presojamo, ali se nam dodatna dejavnost izplača ali ne, upoštevati le njene dodatne stroške. Prodajna cena za dodatne količine, ki bo postavljena na novem trgu, bo torej obsegala dobiček že, če bo višja od dodatnih stroškov teh količin. Med njimi se pa pojavljajo tudi programirani osebni dohodki. Zato je pri takšnih razglabljanjih bolje izhajati iz vrednotenja po spremenljivih stroških, saj je za stalne stroške mogoče domnevati, da se pojavljajo v vsakem primeru, torej tudi tedaj, če temeljna organizacija ne proizvaja dodatnih količin. Denimo, da proizvajalna temeljna organizacija ne more prodati na domačem trgu vsega, kar bi mogla proizvesti z danimi zmogljivostmi. Ponudi se ji pa priložnost, da izvozi določeno količino proizvoda X. vendar bi pri tem dosegla le prodajno ceno 200 din in ne 229.80 do 241,15 din, kot jo je izračunala po raznih metodah kot normalno. Ali se ji izplača povečati svojo proizvodnjo in nastopiti na zunanjem trgu? Odgovora ne dobimo, če izhajamo iz lastne cene. Res se povprečna lastna cena 215,68 din zaradi povečane proizvodnje ob drugih ne¬ spremenjenih okoliščinah nekoliko zmanjša. Vendar jasen odgovor dobimo le, če upoštevamo, da vsak proizvod X vsebuje 149,26 din spremenljivih stroškov. Računati moremo, da se bodo kot dodatni stroški pojavili le spremenljivi stroški in se torej povečana proizvodnja izplača, brž ko pri njej dosežemo prodajno ceno, ki je višja od njih. Do sedaj smo se zadrževali pri proizvajalnih temeljnih organizacijah. Trgovska temeljna ali delovna organizacija postavlja prodajne cene po stroških navadno tako, da izhaja iz nabavne cene kakega trgovskega blaga in k njej prišteje razliko v ceni. Nabavna cena vključuje poleg kupne cene še vse druge neposre¬ dne stroške v zvezi z nabavo. Z razliko v ceni pa mora posamezno trgovsko blago pokriti splošne stroške in ostvariti dobiček. Če trgovska organizacija prišteje razliko v ceni k nabavni ceni, govorimo o pribitku (marža). V tem primeru velja obrazec: prodajna_ nabavna [ razlika v ceni j nabavna cena — cena ^nabavna vrednost J x cena Denimo, da trgovska organizacija kupi proučevani proizvod X po ceni 240 din. Ker v danem razdobju načrtuje nabavno vrednost prodanega trgovskega blaga 1,050.000 din, medtem ko računa s stroški 212.500 din in z dobičkom 50.000 din, znaša povprečni koeficient razlike v ceni na nabavno ceno 212.500 din + 50.000 din 1,050.000 din. — 0,25 ali 25 D od nabavne cene Prodajna cena trgovskega blaga X bo torej znašala: 240 din + 0,25 X 240 din = 300 din Če kaka 'trgovska organizacija posluje s povprečnim koeficientom razlike v ceni na nabavno ceno 0,28, bo pri njej prodajna cena istega trgovskega blaga znašala: 240 din + 0,28 X 240 din = 307,20 din Načrtovani splošni koeficient razlike v ceni, ki ga uporablja v določenem raz¬ dobju, mora omogočati tudi morebitne popuste, znižanja ali izgube zaradi uneska, upadka, razsipa, osuška in podobno. Povprečni pribitki so normalno mnogo večji, kot je kasnejša dosežena razlika v ceni: mnoge vrste blaga je 1 39 namreč kasneje treba prodajati ceneje, nekatere razprodajati itd. Ravno zato, da trgovske organizacijo ne bi uporabljale presežek, ki ga dosežejo ob prodaji dobrih proizvodov določenih proizvajalcev, za pokrivanje vrednosti odpisanih slabih proizvodov drugih proizvajalcev, je tem bolj upravičena zamisel, da naj trgovske organizacije ne odkupujejo proizvodov pri proiz¬ vajalcih, temveč naj bodo tako prve kot druge udeležene v skupnem prihodku, ki je dosežen, ko proizvod proda trgovska organizacija. Poslovni predmet, s katerim se ukvarja trgovska temeljna ali delovna organi¬ zacija, njena razmestitev in številni drugi dejavniki vplivajo na koeficient razlike v ceni, ki ga mora upoštevati pri svojih predračunih. S tem seveda že spet ni rečeno, da se bo razlika v ceni pri vsakem trgovskem blagu pojavila z istim odstotkom. Vendar morajo biti v obsegu celotne trgovske organizacije odmiki le kolikor toliko izravnani. Ob sicer nespremenjenih okoliščinah mora potemtakem manjši odstotek razlike v ceni pri določenem trgovskem blagu nadomestiti z večjim odstotkom razlike v ceni pri kakem drugem trgovskem blagu. Kjer različne trgovske organizacije uporabljajo različne odstotke pri istem trgovskem blagu, se na trgu pojavijo različne prodajne cene. Da bi proiz¬ vajalci to preprečili, se mnogokrat pogajajo s trgovci v tem smislu, da jim dajejo na končno oceno, ki je na trgu zaželena in konkurenčno smiselna, trgovinske popuste. Pri tem proizvajalne temeljne organizacije trgovskim samo naznačijo končne prodajne cene ali jih svetujejo ali jih pa celo postavljajo. Če jih po¬ stavljajo s tako imenovanim vezanjem cen, morajo seveda rešiti številne težave, ki se pojavljajo, kadar prehaja trgovsko blago od istega proizvajalca po različnih prodajnih poteh. Morda delno prehaja od proizvajalca prek trgovine na debelo in trgovine na drobno do končnega porabnika, medtem ko delno prehaja od proizvajalca mimo trgovine na debelo ali celo mimo trgovine na drobno neposredno h končnemu porabniku. Če je trgovski organizaciji prodajno ceno kakega trgovskega blaga predpisal že prodajalec, se razlika v ceni pojavi z dobljenim trgovinskim popustom; v takš¬ nem primeru govorimo o odbitku (rabat). Če nasprotno trgovski organizaciji prodajalec ni predpisal prodajne cene kakega trgovskega blaga, čeprav mu je dal trgovinski popust, jo lahko dvigne še za določen pribitek; v takšnem primeru je razlika v ceni blaga sestavljena iz odbitka in iz dodatnega pribitka. Vzemimo, da je za proizvod X predvidevala proizvajalna temeljna organizacija prodajno ceno na drobno 300 din. Od te cene daje 20trgovinski popust. To pomeni, da bo pri trgovski organizaciji takle predračun: prodajna cena na drobno 300 din — 20 % trgovskega popusta _ 60 din nabavna cena 240 din Nabavna cena soglaša s proizvajalčevo prodajno ceno, ki smo jo navedli v prejš¬ njem primeru razlika v ceni 60 din pa s pribitkom na nabavno ceno po stopnji 0,25 ali 25 %. Če posluje trgovska organizacija z večjim koeficientom pribitka na nabavno ceno, se seveda ne bo mogla povsem zadovoljiti z razliko v ceni 60 din, temveč bo skušala doseči večji odstotek trgovinskega popusta ali pa bo povišala prodajno ceno na drobno. Posebnost postavljanja prodajnih cen po stroških je torej v pribitkih na poznane stroške, ki odpadejo na posamezen proizvod ali storitev. Odstotki pribitka seveda ne smejo biti preveč togi, saj moramo upoštevati tudi gibanje povpraševanja po danih proizvodih ali storitvah. Vendar je na splošno manj negotovosti glede stroškov kot glede povpraševanja. Zato si temeljna orga¬ nizacija precej poenostavi postavljanje prodajnih cen, če izhaja iz stroškov. Če se poslužujejo konkurenčne temeljne organizacije iste metode pri postavljanju prodajnih cen in imajo podobne stroške in želje po pribitkih, bodo tudi njihove prodajne cene podobne. Konkurenca s prodajnimi cenami se bo tako zmanjšala na najmanjšo mero, kar se ne bi zgodilo, če bi bile temeljne organizacije pri po¬ stavljanju prodajnih cen pozorne na spremembe v povpraševanju. Končno se prodajalec na razvitem trgu pri takšnem postavljanju prodajnih cen tudi manj okoristi na račun kupca, saj jih ne dviguje takrat, kadar je veliko povpra¬ ševanje. Res pa takšna »graditev« prodajnih cen na nerazvitem trgu utegne povzročati njihov neutemeljno visok dvig. 140 Končno naj opozorimo samo še na to, da je oblikovanje prodajnih een glede na stroške pomembno izhodišče pri dogovarjanju o cenah storitev pri tako imeno¬ vani svobodni menjavi dela, a tudi pri vprašanju razporejanja skupnega prihodka. 332 oblikovanje prodajnih cen glede na povpraševanje Oblikovanje prodajnih cen se včasih ravna po intenzivnosti povpraševanja. Kadar ali kjer je povpraševanje veliko, postavi temeljna organizacije visoko prodajno ceno, kadar ali kjer je povpraševanje majhno, postavi nizko prodajno ceno, pa čeprav so stroški na količinsko enoto še vedno enaki ali so celo manjši takrat, kadar zaradi velikega povpraševanja napravi več kot takrat, kadar zaradi majhnega povpraševanja napravi manj. Kadar se prodajne cene ravnajo po povpraševanju, se isti proizvod ali storitev lahko prodaja tudi po dveh ali več različnih prodajnih cenah. Pogoj za to pa je razdelitev (segmentacija) trga za ta proizvod. Razločevanje (diferenciacija, diskriminacija) prodajnih cen je lahko izvedeno glede na prostor, čas, prodano količino, namen uporabe ali vrsto kupcev. V prvem primeru je trg prostorsko razdeljen na več območij; tako je zaradi carinskih ukrepov povsem izvedljiva delitev trga na notranji in zunanji, pri čemer se prodajne cene na teh dveh trgih bistveno razlikujejo. V drugem primeru je trg razdeljen časovno v dele, v katerih je povpraševanje različno intenzivno ter so zaradi tega tudi prodajne cene različne; tako se npr. razlikujejo prodajne cene premoga v letnem in zimskem času, telefonskih storitev in električne energije v dnevnem in nočnem času itd. V tretjem primeru temeljna organizacija prodaja po različnih prodajnih cenah, če kupec vzame različne količine; s tako imenovanimi količinskimi popusti je prodajna cena pri večjem naročilu nižja. V četrtem primeru prodaja temeljna organizacija isti proizvod ali storitev po različnih cenah, če se razlikuje namen uporabe; na primer sladkor za končne porabnike in za industrijo ali čebelarstvo. Končno se lahko razlikujejo prodajne cene tudi po vrstah kupcev; s tem da so v gledališčih postavljene nižje prodajne cene vstopnic za študente ali vojake, ki bi sicer redkeje obiskovali predstave, je dosežena boljša izraba tamkajšnjih zmogljivosti. Poudarjamo, da govorimo o razločevanju prodajnih cen pri isti vrsti proizvoda, trgovskega blaga ali storitve, ne pa o razločevanju prodajnih cen zaradi razlike v kakovosti. Kot smo že omenili, je pogoj zanj razdelitev trga na dele z različno intenzivnim povpraševanjem. Ne sme obstajati možnost za preprodajo z enega trga na drugega, tudi ne sme biti večje možnosti, da bi konkurenti izrinili temeljno organizacijo s tistega rjela trga, kjer prodaja dražje, s tem da bi prodajali enake proizvode po nižji ceni. Končno naj omenimo še, da so glede na povpraševanje postavljene tudi tako imenovane lihe cene, npr. 99,— din, ki ustvarjajo videz nižjih cen in računajo na psihološki odziv kupca. 333 oblikovanje prodajnih cen glede na konkurente Oblikovanje prodajnih cen na podlagi konkurence sledi prodajnim cenam, ki že obstajajo na trgu istih ali podobnih proizvodov oziroma storitev. Pri tem ni nujno, da bi temeljna organizacija postavila za kak proizvod isto prodajno ceno kot jo ima konkurent. Temeljna organizacija, ki oblikuje prodajne cene glede na konkurente, si lahko prizadeva, da bi bila njena prodajna cena za nekaj odstot¬ kov nižja ali višja od prodajnih cen konkurentov. Vendar ji ne gre za to, da bi obdržala togo razmerje med svojo prodajno ceno in stroški ali povpraševanjem. Stroški ali povpraševanje se lahko spremenijo, vendar temeljna organizacija prodajne cene ne bo spremenila, če je tudi konkurenti ne bodo. Toda ista temelj¬ na organizacija bo spremenila prodajno ceno, če jo bodo spremenili konkurenti, 141 čeprav se niso spremenili njeni stroški ali povpraševanje. Oblikovanje prodajnih cen po že obstoječi prodajni ceni je značilno za trg z isto¬ vrstnimi proizvodi ali storitvami. Temeljna organizacija, ki prodaja take proizvode ali storitve na visoko konkurenčnem trgu, ima dejansko prav malo izbire glede svoje prodajne cene. V tem primeru že obstaja prodajna cena na trgu, ki je ne postavi nobena posamezna temeljna organizacija ali skupina temeljnih organizacij. Do nje pridemo z medsebojnim delovanjem množice kupcev ali prodajalcev, ki nastopajo na tem trgu. Temeljna organizacija, ki bi poskusila zaračunati višjo prodajno ceno od veljavne, ne bi pridobila skoraj nobenega kupca. Prav tako pa temeljni organizaciji ni treba postaviti nižje cene, če lahko proda vse proizvode ali storitve po že obstoječi prodajni ceni. Tako temeljni organizaciji ni potrebna pravzaprav nobena odločitev glede prodajne cene, pač pa lahko izboljša svoj poslovni izid s tem, da zaostri nadzor nad stroški in jih skuša zmanjšati na enoto poslovnega učinka. Prav tako lahko poslovni izid izboljša, če opusti proizvode ali storitve, pri katerih ne more dose¬ gati primernega dobička, in preide na druge, pri katerih ga lahko dosega. V tej zvezi je pa koristno, če si ogledamo, kako presoja dosegljive prodajne cene glede na stroške. Presoja se razlikuje v primeru: a) vrednotenja po lastni ceni; b) vrednotenja po zoženi lastni ceni; c) vrednotenja po stroških ustvarjanja učinkov (proizvodnih stroških); č) vrednotenja po spremenljivih stroških; d) vrednotenja po materialnih stroških z amortizacijo; e) vrednotenja po spremenljivih materialnih stroških z amortizacijo. V prvem primeru je razlika med dosegljivo prodajno ceno in lastno ceno dobi¬ ček, ki ga obsega posamezen poslovni učinek. Zato bomo presojali prodajne cene, ki jih more temeljna organizacija doseči pri različnih vrstah poslovnih učinkov, s stopnjo udeležbe dobička v prodajni ceni, torej z razmerjem; dobiček pri poslovnem učinku prodajna cena Uspešnejši so po tem sodilu tisti poslovni učinki, pri katerih je tako opredeljena stopnja dobička večja. Vzemimo naša proizvoda X in Y. Pri X je npr. dosegljiva prodajna cena 240 din, medtem ko znaša njegova lastna cena 215,68 din; pri Y je dosegljiva prodajna cena 200 din, medtem ko znaša njegova lastna cena 178,93 din. Stopnja dobička je potemtakem: pri X ::.l*. (l din _ o,1013 ali 10,13 od prodajne cene 240 din pri Y 200din —178,93 1A( - 00/ a a ■ - --- 3 — = 0,1053 ah 10,53 % od prodajne cene 200 din Po tem sodilu so torej nekoliko uspešnejši proizvodi Y. V drugem primeru je razlika med dosegljivo prodajno ceno in zoženo lastno ceno razširjeni dobiček, ki ga obsega posamezen poslovni učinek, s katerim pa moramo pokrivati še del začetno programiranega dohodka. Zato bomo presojali prodajne cene, ki jih more temeljna organizacija doseči pri različnih vrstah poslovnih učinkov, s stopnjo udeležbe razširjenega dobička v prodajni ceni, torej z razmerjem: razširjeni dobiček pri poslovnem učinku prodajna cena V tretjem primeru je razlika med dosegljivo prodajno ceno in stroški ustvar¬ janja učinka kosmati dobiček, ki ga obsega posamezen poslovni učinek in s kate- 142 rim mora temeljna organizacija pokrivati še del splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje. Zato bomo presojali prodajne cene pri različnih vrstah poslovnih učinkov s stopnjo udeležbe kosmatega dobička v prodajni ceni vsa¬ kega izmed teh vrst posebej, torej z razmerjem: kosmati dobi ček pri poslovnem učinku prodajna cena V četrtem primeru je razlika med dosegljivo prodajno ceno in spremenljivimi stroški poslovnega učinka tako imenovani prispevek za kritje stalnih stroškov in dobička. Zato bomo presojali prodajne cene pri različnih vrstah poslovnih učinkov s stopnjo udeležbe prispevka za kritje v prodajni ceni vsake izmed teh vrst, torej z razmerjem: prispevek za kritje stalnih stroškov in dobička pri poslovnem učinku prodajna cena Na splošno se šteje, da so uspešnejši tisti poslovni učinki, pri katerih je tako opredeljena stopnja prispevka za kritje večja. Vzemimo spet naša poslovna učinka X in Y, kjer znašajo spremenljivi stroški na količinsko enoto X 149,26 din in na količinsko enoto Y 117,16 din. Stopnja prispevka za kritje je torej: pri X 240 din — 149,26 _ q 3288 ali 37,89 % od prodajne cene 240 din pri Y 200 din- 117,16 dm = 04142 alj 41>42 % ()d prodajne cene 200 din To pot vidimo, da so poslovni učinki Y precej bolj uspešni kot poslovni učinki X. Ce temeljna organizacija dosega enake prihodke s poslovnimi učinki X ali Y, bodo slednji omogočali večji dobiček. Vendar kaže opozoriti na dvoje dejstev. Ni rečeno, da večja stopnja prispevka za kritje v vsakem primeru pomeni, da se naj temeljna organizacija preusmeri na takšne poslovne učinke. Morda je z nji¬ hovo proizvodnjo povezana bistveno večja amortizacija kot stalni strošek, ki ga je treba pokriti s prispevkom za kritje, medtem ko je amortizacija, ki jo povzro¬ čajo poslovni učinki z manjšo stopnjo prispevka za kritje, bistveno manjša. Po drugi strani pa moramo pri omejenih zmogljivostih upoštevati tudi znesek prispevka za kritje, ki ga dosegamo na uro dela; morda poslovni učinek z večjo stopnjo prispevka za kritje prinaša manjši prispevek na uro dela kot poslovni učinek z manjšo stopnjo prispevka za kritje. Če želimo vzpostaviti pravi vrstni red uspešnosti različnih vrst poslovnih učinkov, moramo računati koeficient prispevka za kritje stalnih stroškov in dobička na enoto omejujočega dejav¬ nika, ki je lahko v strojnih urah, KWh elektrike, kg uvoženih surovin itd. Če se temeljna organizacija poslužuje vrednotenja po materialnih stroških in amortizaciji, bi prvi hip morda menili, da je mogoče presojati prodajne cene na podlagi stopnje udeležbe dohodka v njih, torej z razmerjem: dohodek pri poslovnem učinku prodajna cena Vendar nam takšna stopnja ničesar ne pove o tem, ali je mogoče pokriti obvez¬ nosti iz dohodka, davke in prispevke, zlasti pa osebne dohodke za delo, ki je vsebovano v takšnem poslovnem učinku. Večja stopnja dohodka v primerjavi s prodajno ceno nikakor ne nakazuje uspešnejšega proizvoda. Do podobnega zaključka pridemo v primeru, ko so po učinkih poznani le neposredni materialni stroški z amortizacijo. Če temeljna organizacija nastopa na oligopolnem trgu, na katerem se srečuje 143 le z nekaj konkurenti, se popolnoma zaveda tamkajšnjih prodajnih cen. Pri najmanjši razliki v prodajni ceni se bodo kupci usmerili k temeljni organizaciji z nižjimi prodajnimi cenami, razen če je razlika v ceni utemeljena z razliko v kakovosti ali v pogodbenih zvezah. To seveda ne pomeni, da bo obstoječa pro¬ dajna cena vedno ostala enaka, saj se pri vseh temeljnih organizacijah sčasoma spreminjajo stroški, spreminja se pa tudi povpraševanje. Navadno ena izmed njih prevzame vlogo vodje v postavljanju prodajnih cen, medtem ko druge sledijo vsaki spremembi njene prodajne cene. Le na takšnih trgih, za katere je značilno razločevanje (diferenciacija) proiz¬ vodov, ima posamezna temeljna organizacija več prostosti pri odločitvah o pro¬ dajnih cenah. Razločevanje proizvodov glede na zunanjo obliko, kakovost ali lastnosti prispeva k temu, da postane kupec neobčutljiv za razlike v prodajnih cenah. Nekatere temeljne organizacije imajo visoke prodajne cene, druge sred¬ nje in tretje nizke. Njihov proizvodni program je pa prilagojen izbranemu območju prodajnih cen ali obratno. 34 vprašanje cen pri razporejanju skupnega prihodka Do sedaj smo govorili le o cenah, po katerih so obračunani poslovni učinki, kadar jih temeljna organizacija proda na kateremkoli trgu, vključno na tistem v okviru same delovne organizacije, ki ji pripada. Toda če proizvajalna temeljna organizacija dosega skupni prihodek s trgovsko organizacijo, ki je vezan na prodajo njenega poslovnega učinka, ali če več zaporedno povezanih proizva¬ jalnih temeljnih organizacij doseže skupni prihodek šele ob prodaji končnega skupnega poslovnega učinka, ne moremo več govoriti o notranjih trgih. Posa¬ mezna temeljna organizacija naslednji v verigi le fizično preda svoj proizvod, toda ga ji ne proda in ji pri tem tudi ne zaračuna prodajne cene. Prodajna cena skupnega poslovnega učinka je oblikovana po enem izmed načinov, ki smo jih osvetljevali v točkah ,331 do 333, sedaj nas pa zanima, kako tako doseženo vrednost razporediti na vključene temel jne organizacije. Na tem mestu se ne bomo spuščali v podrobnejšo obravnavo različnih možnih rešitev. Opozorimo naj le, da je pri vseh v verigo vključenih temeljnih organiza¬ cijah treba poznati skupen razvojni interes, omogočiti vpogled v nastale stroške ter na tej podlagi sporazumno določiti standarde stroškov, a tudi oblikovati »pravila igre«, po katerih se posamezna temeljna organizacija ne bi samovoljno okoristila na škodo druge. Zaznamo torej drugačen pristop k oblikovanju ude¬ ležbe v skupnem prihodku, kot je pristop k oblikovanju cen na trgu. V načelu morda vse v verigo vključene temeljne organizacije ob enaki racio¬ nalnosti njihovega poslovanja pričakujejo tudi enake osebne dohodke in sklad skupne porabe na pogojnega delavca (ali na enoto enostavnega dela) ter enako akumulacijo v primerjavi s poslovnim skladom. Da se ne bi slabše gospodarjenje v posamezni temeljni organizaciji poznalo tudi pri drugih v verigo vključenih temeljnih organizacijah, pa so v uporabi različni standardi, po katerih je izračunana udeležba posamezne temeljne organizacije v skupnem prihodku. V našem konkretnem številčnem primeru so, denimo, poslovni učinki Y skupni poslovni učinki temeljne organizacije A in temeljne organizacije B. Vzemimo, da je njegova prodajna cena 200 din. Prodajna cena količinske enote je skupni prihodek temeljne organizacije A in B. Sedaj se pa poraja vprašanje, kolikšne stroške je vsaka od njih imela pri nastajanju tega poslovnega učinka. Iz razpre¬ delnice 8 še ne dobimo odgovora na to vprašanje, saj niso vsi stroški navedeni ločeno glede na ti dve temeljni organizaciji (ali stroškovna mesta A in B). Sestaviti je treba ustrezni stopenjski obračun, ki ga kaže razpredelnica 19. V njej smo najprej razčlenili neposredne materialne stroške po nastajanju, medtem ko je takšna razčlenitev pri neposrednih osebnih dohodkih in splošnih stroških ustvarjanja učinkov že bila upoštevana tudi v stari razpredelnici 8. Na obe temeljni organizaciji pa je treba ločeno razdeliti sedaj splošne stroške nakupa, in sicer v sorazmerju nastajanja neposrednih materialnih stroškov, 144 Stopenjski obračun stroškov učinka Razpredelnica 19 splošne stroške uprave, in sicer v sorazmerju z neposrednimi osebnimi dohod¬ ki, kakor tudi splošne stroške prodaje, in sicer v sorazmerju nastalih stroškov ustvarjanja učinkov. Iz razpredelnice 19 vidimo, da so se pri temeljni orga¬ nizaciji A v zvezi s količinsko enoto Y pojavili materialni stroški z amortizacijo 64,43 din, programirani osebni dohodki 36,18 din in drugi začetno programi- * ramirani dohodek 8,72 din, pri temeljni organizaciji B pa materialni stroški z amortizacijo 57,23 din, programirani osebni dohodki 10,21 din in drugi začetno programirani dohodek 2,16 din. Od lastne cene količinske enote poslovnega učinka Y odpade 61,1 % na stroške v temeljni organizaciji A in 38,9 % na stroške v temeljni organizaciji B. Če moremo dalje domnevati, da so glede na poslovni sklad v obeh temeljnih organizacijah tudi enake potrebe po dobičku, izraženem v odstotku od lastne cene, lahko doseženo prodajno ceno 200 din pri količinski enoti poslovnega učinka Y razdelimo na obe temeljni organizaciji tako, kot se pri njih pojavljajo stroški v zvezi s tem poslovnim učinkom. Iz tega pa sledi, da bo na temeljno organizacijo A ob prodaji količinske enote poslovnega učinka Y odpadlo 122,20 din, na temeljno organizacijo B pa 77,80 din. 146 4 dohodek in poslovni izid* 40 pojmovanje poslovnega izida Z družbenoekonomskega vidika je gotovo izid poslovanja temeljne organizacije združenega dela le njen dohodek, ki ga nato delavci razporejajo za zadovolje¬ vanje skupnih potreb, splošnih družbenih potreb, poslovnih potreb, individual¬ nih potreb itd. O pridobivanju in razporejanju dohodka odločajo že tedaj, ko sprejemajo gospodarski načrt, ponovno pa o razporejanju dohodka še tedaj, ko je dohodek že ostvarjen. Toda tedaj morejo dodatno odločati le o še nerazpo¬ rejenem ostanku dohodka. Nasprotno ima tisti del dohodka, ki je že sproti razporejen na podlagi osnov in meril iz gospodarskega načrta in drugih samo¬ upravnih aktov, značaj stroškov. Osebni dohodki in poslovne obveznosti so obračunane iz dohodka ne glede na njegov dejanski znesek v istem razdobju, pač ob domnevi, da jih bo z njim skladno z gospodarskim načrtom v celotnem obračunskem razdobju mogoče pokriti; na ta znesek pa je računsko treba vezati tudi ustrezni del prispevkov in davkov iz dohodka, da dojamemo celoto tistega dohodka, ki je s poslovno-tehničnega vidika že vnaprej razporejen. Zato se s poslovno-tehničnega vidika ob koncu kateregakoli obračunskega razdobja kot poslovni izid pojavlja le tisti dohodek, ki še ni izčrpan s stroški v prej obravnavanem smislu. Lahko bi ga spet zgolj s poslovno-tehničnega vidika označili tudi kot pozitivni poslovni izid ali dobiček. Njegovo nasprotje pa je seveda negativni poslovni izid ali izguba, s tem da moremo o izgubi govoriti tudi z družbenoekonomskega vidika in ne samo s poslovno-tehničnega. Razglabljanje o sestavi prodajnih cen nam v marsičem že nakazuje pot; po kateri lahko dojamemo poslovni izid, ki ga s poslovno-tehničnega vidika dosega temeljna organizacija združenega dela kot celota. Pri posameznem poslovnem učinku je poslovni izid, ki ga ta učinek daje, razlika med njegovo prodajno ceno in njegovimi stroški (lastno ceno)._Ce je prodajna cena višja od stroškov,, govo¬ rimo o dobičku, če je prodajna cena nižja od stroškov, pa o izgubi. V temeljni organizaciji je poslovni izid v glavnem razlika med vsoto prodajnih cen in vsoto stroškov tistih poslovnih učinkov, s katerimi ga v določenem razdobju ugo¬ tavlja. O vsoti prodajnih cen teh poslovnih učinkov govorimo kot o rednih prihodkih, o vsoti njihovih stroškov pa kot o rednih odhodkih, Tako ugotovljen poslovni izid je nato še popravljen za izredne prihodke in izredne odhodke. Ce so prihodki v določenem razdobju večji od tedanjih odhodkov, govorimo o dobičku ali pozitivnem poslovnem izidu pri dani temeljni organizaciji zdru¬ ženega dela, če so prihodki v določenem razdobju manjši od tedanjih odhodkov, pa o izgubi ali o negativnem poslovnem izidu pri dani temeljni organizaciji združenega dela. Ker je poslovni izid temeljne organizacije v glavnem razlika med rednimi pri¬ hodki in rednimi odhodki, ki jih dosega z določenimi poslovnimi učinki v dolo¬ čenem razdobju, moramo najprej odgovoriti na naslednji vprašanji: a) s katerimi poslovnimi učinki v določenem razdobju temeljna organizacija ugotavlja svoj poslovni izid; b) za katero razdobje temeljna organizacija dokončno ugotavlja svoj poslovni izid. V načelu je poslovni izid lahko ugotovljen na podlagi ustvarjanja poslovnih učinkov (proizvodnje), na podlagi zaračunane prodaje (fakturirane realizacije) 147 * V tej knjigi uporabljamo izraz »poslovni izid« in ne «finančni izid«. Čeprav je zadnji izraz zazdaj še rabi, le prevet' opozarja na finančne tokove, ki jih ne moremo preprosto istovetiti s prihodki in odhodki. splošni 10 * ali na podlagi plačane prodaje (vnovčene realizacije) v določenem razdobju. Pri trgovskih in storitvenih temeljnih organizacijah ni razlike med prvo in drugo možnostjo, zato se bomo pri nadaljnjih razglabljanjih začasno omejili na proizvajalne temeljne organizacije. Ugotavljanje poslovnega izida z ustvarjenimi poslovnimi učinki v kakem razdobju ima s teoretičnega vidika mnogo ugovorov. Znana je sicer trditev K. Marxa, da je le proces proizvodnje tisti, v katerem se prenaša stara vrednost in ustvarja nova. Čeprav se vrednost ne ustvarja ob prodaji, je pa vendarle tedaj mogoče v celoti presoditi, v kakšnem znesku je bila pri proizvodnji dosežena. S tem, ko temeljna organizacija dokonča proizvodnjo, še ni rečeno, da bo tudi uspela proizvod prodati, zlasti pa med proizvodnjo mnogokrat še ni mogoče zanesljivo predvideti, kakšno ceno bo proizvodu priznal trg in kdaj. Zato je bolje, če temeljna organizacija ovrednoti zalogo proizvodov kar na podlagi stroškov, ugotavljanje poslovnega izida pa prihrani za čas, v katerem bo dejan¬ sko dano družbeno priznanje tej zalogi. Se v večji meri velja to za nedokončano proizvodnjo. Že podani razlogi govore v prid ugotavljanju poslovnega izida na podjagi zara¬ čunane prodaje. Tedaj je v neprimerno večji meri dano potrdilo za povečano vrednost sredstev, saj je kupec poznan in ga k plačilu zavezuje kupoprodajna pogodba. Takšno ugotavljanje poslovnega izida je najpogostejše. Pri njem torej domnevamo, da je poslovni izid ostvarjen v trenutku prodaje. V resnici seveda nastanek poslovnega izida ni mogoče pripisati samo temu trenutku, temveč je povezan z dolgim procesom, ki se je začel z nakupom in proizvodnjo in se sedaj le nadaljuje s prodajo. Pač pa ta trenutek bistveno spremeni verjetnost, da se bodo zaloge spremenile v denarna sredstva. Vendar tedaj še vedno ni opravljena pomembna naloga: sprememba terjatev do kupcev v denar. Če terjatve kasneje niso poravnane, prvotno prikazani prihodki niso v celoti doseženi, prav tako tudi ne poslovni izid. Tako pridemo do ugotavljanja poslovnega izida aa podlagi plačane prodaje. V tem primeru ostvari temeljna organizacija poslovni izid šele tedaj, kadar za svoje prodane poslovne učinke prejme plačilo. Prihodki so potemtakem res prikazani v dokončnem znesku. Vendar je takšen postopek pri ugotavljanju poslovnega izida le preveč črnogleden, kajti sama prodaja je že bistveno spre¬ menila značaj dotedanjih zalog, ko jih je spremenila v terjatve. Na splošno lahko rečemo, da so težave pri izterjavi terjatev manjše kot pri prodaji. Z druge strani pa tedaj, ko obremenimo kupca po prodajni ceni, zalogo pa zmanjšamo po ustreznih stroških, že spreminjamo znesek dotedanjih sredstev; zakaj torej te spremembe ne pokazati pri ugotavljanju poslovnega izida? Končno je zelo težko ugotoviti znesek stroškov, ki je povezan s plačano prodajo, če se del stroškov zadržuje v neplačani prodaji in del v zalogah. Zato je neprimerno bolje ugotavljati poslovni izid na podlagi zaračunane prodaje. V povojni dobi so naše temeljne organizacije ugotavljale poslovni izid na različne načine. Sedaj ga ugotavljajo na podlagi plačane prodaje, s tem da šteje na ta način tudi tista, ki je plačana v določenem roku po izteku obračunskega razdobja; isto misel pa lahko izrazimo tudi drugače, namreč da ga ugotavljajo na podlagi zaračunane prodaje ob pogoju, da je kupec dolžni znesek že plačal ali da ga bo plačal v določenem roku in je to plačilo zavarovano. To rešitev bomo tudi upoštevali pri nadaljnjih razglabljanjih. Tako smo prišli do našega drugega vprašanja, pri katerem se sprašujemo, za katero razdobje temeljna organizacija dokončno ugotavlja svoj poslovni izid. Brez dvoma bi bil poslovni izid z vso gotovostjo ugotovljen le za celotno razdob¬ je od ustanovitve temeljne organizacije do njenega prenehanja. Toda takšno razdobje je predolgo. Zatx > ugotavlja te meljn a organ i zacija dok ončncL-S-vaj poslovni izid za razd obje leta dni. Poslovni izid, ki je ugotovljen za krajša razdobja, še'm'dokončen, temveč bo Ho konca letnega razdobja popravljen; zato ga praviloma še ni mogoče do kraja razdeliti, niti v primeru, če je negativen, pokriti. Poslovni izid za razdobje leta dni ali za krajša razdobja pa ni nikoli povsem zanesljiv. Obstajajo namreč tudi skriti dobički in skrite izgube, in sicer v tem večji meri, čim večje so ob koncu razdobja zaloge in terjatve. Zaradi skritih dobičkov je ugotovljeni poslovni izid posameznega razdobja manjši, zaradi skritih izgub pa večji, kot bi bil brez njih. 148 Do sedaj smo govorili o poslovnem izidu. Kako pa je z dohodkom? Tudi do¬ hodek je razlika med prihodki in odhodki, ki jih ostvari temeljna organizacija v določenem razdobju, toda med odhodki upoštevamo sedaj le ustrezne materialne stroške in amortizacijo skupaj z izrednimi odhodki. Dohodek še ni pozitiven poslovni izid; z njim smo dolžni najprej pokriti vse začetno programi¬ rane poslovne obveznosti iz dohodka, prispevke in davke, drug začetno progra¬ mirani dohodek, zlasti pa ustrezni del programiranih osebnih dohodkov, sicer govorimo o izgubi. Nasprotje izgube ni dohodek, temveč dobiček, medtem ko se navkljub dohodku utegne pojaviti izguba, če je dohodek premajhen. Dohodek je družbenoekonomski pojem, medtem ko je dobiček poslovno-sistemski pojem. Dohodek je širši pojem, medtem ko je dobiček ožji pojem; dohodek je ob drugih nespremenjenih okoliščinah večji od dobička za poslovne obveznosti iz dohodka, prispevke in davke, osebne dohodke ter drug začetno programirani dohodek, kolikor seveda odpade na ustrezne prodane proizvode, storitve in trgovsko blago. Pojem odhodkov moramo torej zaradi dohodkovnega sistema razčleniti na več delov: odhodki pred ugotovitvijo dohodka obsegajo le ustrezni del ma¬ terialnih stroškov in amortizacije skupaj z izrednimi odhodki, medtem ko odhod¬ ki iz ugotovljenega dohodka zajemajo še ustrezni del začetno programiranih poslovnih obveznosti iz dohodka, prispevkov in davkov, osebnih dohodkov in drugega dohodka. Odhodke pred ugotovitvijo dohodka bi navsezadnje lahko označevali tudi kot odhodke v ožjem smislu, celotne odhodke pa kot odhodke v širšem smislu. 41 prihodki* 410 pojmovanje prihodkov Redni prihodki so prodajna vrednost v določenem razdobju prodanih poslovnih učinkov, tj. proizvodov, storitev in trgovskega blaga. Vprašanje, ali so ti poslov¬ ni učinki v istem razdobju tudi plačani, po uvodni obrazložitvi ni bistveno; pomembno pa je, da je kupec zagotovil plačilo. Razlika med prodajno vrednostjo zaračunane in plačane prodaje v kakem obra¬ čunskem razdobju izvira iz gibanja terjatev do kupcev. V načelu bi lahko prika¬ zali razmerje med obema takole: začetno stanje terjatev do kupcev + prodajna vrednost zaračunane prodaje v obračunskem razdobju — končno stanje terjatev do kupcev = prodajna vrednost plačane prodaje v obračunskem razdobju Vrednost zaračunane prodaje v kakem obračunskem razdobju je lahko enaka vrednosti tedaj plačane prodaje, če niti ob začetku in niti ob koncu istega obračunskega razdobja ni bilo terjatev do kupcev, ali pa so bile vrednostno povsem enake. Navadno pa se vrednost zaračunane prodaje v kakem obračun¬ skem razdobju razlikuje od vrednosti plačane prodaje v njem. Vrednost plačane prodaje je v kakem obračunskem razdobju manjša od vrednosti takratne zara¬ čunane prodaje, če je končno stanje terjatev do kupcev večje od začetnega stanja. Nasprotno je vrednost plačane prodaje v kakem obračunskem razdobju večja od vrednosti zaračunane prodaje, če je končno stanje terjatev do kupcev manjše od začetnega stanja. Pri dosedanjih razglabljanjih smo opozorili na dejstvo, da utegne temeljna organizacija prodajati tudi svoja bivša delovna sredstva, ki so sestavni del osnovnih sredstev, material in odpadke; podobno velja za razna sredstva skupne porabe. Ali tudi v takšnem primeru štejemo, da ustvarja prihodke? Odgovor ni enoten za vse naštete primere. Prodajna vrednost materiala in odpadkov brez nadaljnjega vstopa med prihodke; podobno kot pri siceršnjem trgovskem blagu. * Ko je avtor pred več kot trinajstimi leti začel uporabljati ta izraz, ga je moral polemično utemeljevati in pri¬ merjati z drugimi izrazi. Danes to ni več potrebno. Naj samo opozorimo, da ni nikaka nova skovanka, temveč ga . je slovenščina poznala že zelo dolgo, res pa je njegova uporaba v tem stoletju opešala pred njegovo sedanjo po- I novno uveljavitvijo. Drugače pa je pri predmetih iz okvira osnovnih sredstev ali sredstev skupne porabe. Njihova prodaja ne vpliva na poslovni izid v temeljni organizaciji; zato jo obravnavamo kar kot preoblikovanje teh sredstev, in če tako pridobimo večjo vrednost, presežek neposredno vpliva na poslovni sklad ali sklad skupne porabe. Končno naj še opozorimo, da izraz »zaračunana prodaja« nakazuje povezavo z računom za prodane predmete ali opravljene storitve. Račun je navadno kasneje izstavljen, ko temeljna organizacija nekaj proda, vendar ni pomemben trenutek, v katerem je izstavljen račun, temveč trenutek, v katerem je blago s pravnega vidika prešlo v roke kupca. Po drugi strani je mnogokrat neizogibno takojšnje plačilo, izstavitev računa pa je celo opuščena, npr. pri brivcih, ali pa ima račun posebne oblike, npr. v samopostrežnicah. Vse to nas ne sme motiti pri razumevanju zaračunane prodaje. Če je pač v zvezi z njo izstavljen račun, je na njem vidna ostvarjena prodajna vrednost z morebitnimi popusti. Prihodki, ki jih prikazuje temeljna organizacija, so torej že zmanjšani za popuste, ki so vidni iz računa ali ki so navedeni v kupoprodajni pogodbi. Ce so popusti dani šele kasneje zaradi kupčeve pritožbe ali zaradi tega, ker je takoj plačal, ne zmanjšujejo že prikazanih prihodkov, temveč pomenijo le izredne odhodke. Končno ostvarjena prodajna cena posameznega blaga je torej v tistem znesku, ki je bil dogovorjen ob sami prodaji, zajeta med prihodki, v kasneje zmanjšanem znesku pa med izrednimi odhodki. Za davek od prometa blaga na drobno smo že v poglavju o oblikovanju prodajnih cen ugotovili, da z vidika temeljne organi¬ zacije ne sodi v ostvarjeno prodajno ceno. Zato seveda tudi ne vstopa v prihod¬ ke, čeprav je morda naveden na samem računu. V začetku smo omenili, da še ne mo remo govoriti o prihodkih že tedaj, ko so prodane količine zaračunane ali ko so storitve iz svobodne menjave dela in udeležbe v skupnem prihodku itd. obračunane, temveč je potrebno tudi plačilo ali vsaj njegova zagotovitev. V smislu zakonodaje lahko različice, ki pogojujejo nastanek prihodkov, teoretično opredelimo takole: 1. Nakazilo ali gotovinsko vplačilo je prispelo na žiro ali devizni račun najkasneje v 15 dneh po preteku razdobja, za katero se ugotavljajo prihodki. 2. Dinarski zneski so vsebovani v instrumentih za zavarovanje plačila, in sicer v čeku, avalirani menici, garanciji ali nepreklicnem dokumentarnem akreditivu, devizni zneski pa v nepreklicnem akreditivu, odprtem pri domači banki, v čeku ali menici, izdani od tujega kupca, v garanciji domače ali tuje banke, v zavaro¬ valni polici skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja oziroma rizične skupnosti za zavarovanje terjatev in v terjatveni listini v skladu z mednarodno prevozno pogodbo. 3. Zneski so vsebovani v danem blagovnem ali potrošniškem kreditu, če je bil kredit odobren v skladu s predpisi. 4. Zneski so obračunani v interni banki v skladu s predpisi. Če ni zadoščeno pogojem pod 2) do 4), nakazilo ali gotovinsko vplačilo pa ni prispelo na žiro račun v 15 dneh, ustrezni zneski ne morejo šteti kot prihodki danega razdobja. Pač pa se pojavljajo med prihodki v naslednjem razdobju, v katerem je pogoj pod 1) izpolnjen. Navkljub stremljenju, da bi se prihodki v čim večji meri povezali z ustreznimi prejemki, še vedno obstajajo razlike med njimi, zato teoretično ni pravilno, če v vsakdanji praksi preprosto govorimo kar o prihodkih iz plačane prodaje. Do sedaj smo se pravzaprav zaustavljali pri opredelitvi rednih prihodkov. Mimo njih vplivajo na poslovni izid posameznega razdobja še izredni prihodki, ki zrcalijo razne druge vplive nanj. Med njimi naj navedemo tiste, ki temelje npr. na prejetih blagajniških popustih, pogodbenih kaznih ali presežkih ob popisu zalog. 411 prihodki in prejemki Prihodke moramo vedno ločiti od prejemkov. Prejemki pomenijo le povečanje denarnih sredstev. Kakšna so potemtakem razmerja med prihodki in prejemki? 150 V načelu poznamo: a) prihodke, ki ne temeljijo na prejemkih; b) prihodke, ki so gospodarsko povezani s prejemki; c) prejemke, ki ne vodijo k prihodkom. Če temeljna organizacija pri popisu zalog ugotovi presežke, jih mora seveda vpisati v svoje poslovne knjige. Poleg povečanja do tedaj prikazanih zalog se pri tem pojavijo izredni prihodki. Povsem razumljivo pa je, da ti prihodki ne pomenijo prejemka denarnih sredstev. Normalno so seveda prihodki gospodarsko povezani s prejemki. Vendar ni nujno, da do te gospodarske povezave pride v istem razdobju. Razlikujemo naslednje možnosti: ha) prihodki se pojavijo pred prejemki; bb) prihodki se pojavijo sočasno s prejemki; bc) prihodki se pojavijo kasneje kot prejemki. Če temeljna organizacija ugotavlja redne prihodke na podlagi zaračunane prodaje, se ti praviloma pojavijo prej kot prejemki, saj kupci plačajo praviloma kasneje, kot prevzamejo blago in z njim račun. Prejemki se pojavljajo kasneje kot prihodki v primeru 15-dnevnega roka, v katerem je treba poravnati račun ali dati instrumente za zagotovitev plačila. Prav tako se prejemki pojavljajo kasneje kot prihodki v primeru prejetih menic. Če menica npr. zapade šele po 3 mesecih, temeljna organizacija pa je ne more prej vnovčiti, čeprav bi denar potrebovala, lahko postane prav tako nelikvidna kot v primeru prodaje na odprt račun, ki je bil v praksi v prejšnjih letih. Toda instrumenti za zavarovanje plačil s svojim rokom in sankcijami le dajejo več gotovosti glede časa, v katerem bo prišla do denarnih sredstev. Prihodki se po drugi strani pojavljajo istočasno kot prejemki, če kupec plača blago že ob prevzemu. Primeri, ko temeljna organizacija zaznamuje prej prejemke kot prihodke, so v poslovni praksi manj pogosti, vendar niso izjemni. Spomniti se kaže samo na možnost kupčevega predujma.' Končno se utegnejo pojaviti prejemki, ki ne vodijo k prihodkom. Takšnega značaja nimajo samo prejemki v zvezi s sredstvi skupne porabe, temveč tudi prejemki v zvezi s prodajo delovnih sredstev, ki so sestavni del osnovnih sredstev. Kadar se njihova vrednost pretvarja iz bivše stvarne oblike v obliko denarja, imamo vsekakor opravka s prejemkom, nikakor pa ne s prihodkom. Razmerja med prihodki in prejemki nazorno prikažemo takole: Slika 10 412 vrste rednih prihodkov V točki 410 smo opredelili redne prihodke s prodajno vrednostjo v določenem razdobju prodanih poslovnih učinkov. Značaj teh poslovnih učinkov je lahko prav različen, njihova »prodaja« poteka na prav različne načine, a tudi njihova 151 »prodajna vrednost« se oblikuje na prav različne načine. Ce teoretično sistematiziramo možne vrste rednih prihodkov, kot se pojavljajo v gospodarski praksi, pridemo do naslednje njihove predstavitve: I. Prihodki iz prodaje a) drugim delovnim organizacijam; b) v okviru iste delovne organizacije; c) v okviru iste temeljne organizacije. II. Prihodki iz svobodne menjave dela a) prek samoupravnih interesnih skupnosti; b) z drugimi organizacijami združenega dela; c) z občani. III. Prihodki iz udeležbe v skupnem prihodku a) zaporedno povezanih proizvajalnih ali storitvenih organizacij združenega dela; b) proizvajalnih ali storitvenih in trgovskih organizacij združenega dela; c) iz uvoznih poslov, zastopanja in posredovanja. IV. Drugi prihodki a) iz prejetega nadomestila za gospodarjenje s sredstvi in obresti; b) iz prejetih dotacij, subvencij, kompenzacij, regresov in premij; c) iz dobička enot v tujini. Prihodki iz prodaje (pod I) so preprosto zmnožek prodanih količin s prodajnimi cenami, vendar ob pogoju, da je za tako izračunano prodajno vrednost tudi prejeto plačilo ali je vsaj zagotovljeno z instrumenti za zavarovanje 'plačil. Predmet prodaje so lahko proizvodi, storitve, trgovsko blago, material in odpadki. Proizvajalna temeljna organizacija praviloma prodaja proizvode, lahko pa tudi material in odpadke. Storitvena temeljna organizacija praviloma prodaja storitve, lahko pa tudi material. Trgovska temeljna organizacija prodaja trgovsko blago, vendar kaže opozoriti na to, da se morajo tiste trgovske organizacije, ki se ukvarjajo s poslovanjem na debelo, v večji meri, tiste, ki se ukvarjajo s poslovanjem na drobno, pa v manjši meri vključiti v nove odnose pridobivanja in razporejanja skupnega prihodka. Ce se zato osredotočimo kar na prihodke iz neposredne prodaje pri proizvajalnih in storitvenih temeljnih organizacijah, kaže omeniti, da so druge delovne orga¬ nizacije, katerim prodajajo svoje proizvode ali storitve (pod la), lahko na doma¬ čem ali na tujem trgu. Toda temeljna organizacija lahko dosega prihodke tudi iz prodaje drugi temeljni organizaciji iz okvira iste delovne organizacije (pod Ib). Če imamo pri tem opravka z zaporedno povezanimi temeljnimi organi¬ zacijami, ki v končni stopnji ustvarjajo skupen proizvod, kaže tudi tu vzposta¬ viti nove odnose pridobivanja in razporejanja skupnega prihodka. S prihodki iz prodaje drugim temeljnim ali delovnim organizacijam so mišljene prodajne vrednosti, ki jih temeljna organizacija doseže iz tega naslova in so že zmanjšane za popuste, če so ti razvidni iz računa, niso pa zmanjšane za kasneje dane popuste. V primeru, ko prodaja proizvode ali storitve v tujino, ne doseže samo prihodkov, ki bi ustrezali v računu označeni zunanji ceni, preračunani v dinarje po veljavnem tečaju; med prihodke namreč sodi tudi premija na dose¬ žene devize. Sicer naj pa kot posebnost med prihodki iz prodaje drugim navedemo še tiste, ki izhajajo iz začasnih računov. Znano je, da zlasti gradbene temeljne organizacije ne čakajo na dokončanje vseh del, temveč jih investi¬ torjem zaračunajo vsak mesec sproti. Gradbena temeljna organizacija izstavlja investitorju za vsa dela, ki jih je opravila do konca posameznega meseca, tako imenovano začasno situacijo. Prodajno vrednost opravljenih del v mesecu, za katerega je izstavljena začasna situacija, je mogoče ugotoviti tako, da od celot¬ nega zneska v njej odštejemo znesek v začasni situaciji za prejšnji mesec. 152 Toda kot kupec se utegne pojaviti tudi temeljna organizacija, ki je hkrati proizvajalec; v tem primeru je treba govoriti o prihodkih iz prodaje v okviru iste temeljne organizacije (pod Ic). Med prihodki iz notranje prodaje poslovnih učinkov naj navedemo prodajno vrednost tako imenovanih investicij v lastni izvedbi (režiji). Ne glede na to, ali se v okviru temeljne organizacije ukvarja z investicijami posebna organizacijska enota ali je samo kak redni proizvod uvrščen med osnovna sredstva, in ne glede na to, ali se obračuna vrednost sestavljanja (montaže) strojev v lastni izvedbi ali pa vrednost prirastka osnovne črede, se v vsakem primeru moramo odločiti za eno izmed možnih notranjih prodajnih cen. Če je višja, bo ob drugih nespremenjenih okoliščinah pripomogla k boljšemu poslovnemu izidu v temeljni organizaciji, medtem ko bo hkrati povzročila potrebo po večjih investicijskih sredstvih. Če je nižja, bo ob drugih nespremenjenih okoliščinah pripomogla k slabšemu poslovnemu izidu v temelj¬ ni organizaciji, medtem ko bo hkrati povzročila potrebo le po manjših investi¬ cijskih sredstvih. Podobne ugotovitve veljajo za cene, po katerih so lastni proizvodi prevzeti med drobni inventar ali opravljene kake druge storitve, prav tako pa veljajo tudi za cene, po katerih obračuna temeljna organizacija brez¬ plačno dane proizvode ali opravljene storitve, ki jih nato poravna na primer s skladom skupne porabe. Dokler je bila delovna organizacija še enovita in ne sestavljena iz več temeljnih organizacij, so šteli prihodki pod Ib in Ic kot prihodki iz notranje prodaje (interne realizacije), brž ko so vzpostavljene temeljne organizacije, pa je tako mogoče označiti z vidika delovne organizacije sicer še vedno prihodke pod Ib in Ic, toda z vidika temeljne organizacije le prihodke pod Ic. Prodajne cene, na podlagi katerih so izračunani prihodki, so lahko oblikovane na različne načine: lahko so prosto oblikovane na podlagi zakona ponudbe in povpraševanja, lahko instrumenti ekonomske politike zagotavljajo kontrolo cen, lahko so prodajne cene neposredno dogovorjene med kupcem in proda¬ jalcem, lahko pa so tudi oblikovane na podlagi samoupravnih sporazumov med proizvajalci in porabniki. Prihodki iz svobodne menjave dela (pod II) se pojavljajo pri vseh delovnih skupnostih in vseh temeljnih organizacijah, ki se ukvarjajo z družbenimi dejavnostmi. Lahko se pa pojavljajo celo pri temeljnih organizacijah komu¬ nalnih dejavnosti, energetike, vodnega gospodarstva, prevoza in drugih dejav¬ nostih materialne proizvodnje. Dva razloga sta, zaradi katerih je potrebno, da izvajalci in uporabniki storitev skupno prevzemajo odgovornost za razvoj in delovanje takšnih dejavnosti: izvajalci storitev so pogosto v monopolnem polo¬ žaju, obsega storitev pa v krajšem času ni mogoče bistveno spremeniti in s tem prilagoditi potrebam uporabnikov. Če bi v takšnih razmerah vprašanje vrste, obsega in cen storitev prepustili ponudbi in povpraševanju, bi delavci z nižjimi osebnimi dohodki v nekaterih primerih utegnili ostati izven možnosti njihove uporabe. Da bi preprečili odločilno vlogo države v takšnih razmerah, se pač morajo izvajalci in uporabniki sami sporazumeti o vrsti, obsegu in cenah stori¬ tev na podlagi načrtovanja medsebojne menjave ter globalnega usklajevanja medsebojnih razmerij. Pomembno posredovalno vlogo med izvajalci in upo¬ rabniki imajo samoupravne interesne supnosti. Vidimo torej, kaj je treba razumeti s svobodno menjavo dela in v čem je razlika s prodajo proizvodov in storitev, o katerih smo govorili — prej. Prihodki iz svobodne menjave dela niso več nujno preprost zmnožek prodanih količin s prodajnimi cenami ob pogoju plačila ali zagotovljenosti tega plačila. Pri temeljnih organizacijah, ki opravljajo dejavnost na področju izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in socialnega varstva se večinoma pojavljajo prihodki prek ustreznih samoupravnih interesnih skupnosti (pod Ila). Te prihodke omogočajo prispevki iz dohodka drugih temeljnih organizacij in prispevki iz osebnega dohodka delavcev; prvi so v načelu odvisni od tega, koliko delavci v temeljnih organizacijah, ki pridobivajo prihodke iz svobodne menjave dela, s svojim delom prispevajo k ustvarjanju nove vrednosti v materialni proizvodnji, k večji proizvodnosti celotnega družbenega dela in k razvoju družbe v celoti, drugi so pa v načelu odvisni od tega, koliko s svojim delom prispevajo k zadovoljevanju osebnih in skupnih potreb ter interesov delavcev, 1 53 ki so jim ti prispevki odtegnjeni. Prihodki iz neposredne svobodne menjave dela z drugimi organizacijami zdru¬ ženega dela (pod Ilb) so praviloma zasnovani na ustreznem samoupravnem sporazumu v odvisnosti od prispevka k uspehu pri poslovanju in zadovoljevanju potreb in interesov organizacij združenega dela, za katere so opravljene storitve, kakor tudi od vrste, obsega in kakovosti teh storitev. V to skupino spadajo še prihodki', ki jih dobivajo delovne skupnosti za opravljanje administrativno-stro- kovnih, pomožnih ali tem podobnih del skupnega pomena za več temeljnih organizacij v okviru delovne organizacije, ali prihodki, ki jih dobivajo delovne skupnosti v kmetijski ali drugi zadrugi, banki ali zavarovalni skupnosti. Kot primer prihodkov iz razmerij z občani (pod Ilc) pa moremo navesti šolnino, ki jo plačujejo sami občani, plačila za zdravstvene storitve, ki jih dajejo občani, itd. Prihodki iz udeležbe v skupnem prihodku (pod III) se pojavljajo pri tistih temeljnih organizacijah, ki dosegajo prihodek skupaj z drugimi temeljnimi organizacijami. V primeru zaporedno povezanih proizvajalnih ali storitvenih organizacij (pod lila) je nosilec skupnega prihodka šele skupni proizvod ali storitev v zadnji stopnji, vsaka od teh organizacij pa pride do udeležbe v skup¬ nem prihodku glede na to, kaj je prispevala k njemu. Skupni prihodek je sicer še vedno zmnožek prodanih količin s prodajnimi cenami, seveda ob pogoju, da je tako izračunana prodajna vrednost tudi plačana ali je vsaj njeno plačilo zago¬ tovljeno z instrumenti za zavarovanje plačil. Toda skupni prihodek se nanaša na vse medsebojno povezane temeljne organizacije in ne na posamezno izmed njih. To, kar pripada posamezni temeljni organizaciji, tj. udeležba v skupnem prihodku, pa že ni več preprosto zmnožek tistih količin, ki jih je prispevala k skupnemu proizvodu, z njihovimi prodajnimi cenami. Vse vključene temeljne organizacije se namreč dogovorijo za takšen način razporejanja skupnega prihodka, ki bi vsaki omogočil relativno enako udeležbo v skupnem prihodku glede na njen prispevek. Samoupravno dogovorjena »pravila igre« lahko izha¬ jajo npr. s stališča, da je vsaki udeleženki ob enaki racionalnosti dela treba omogočiti enake osebne dohodke in sklad skupne porabe na pogojnega delavca (ali enoto enostavnega dela) in enako akumulacijo na sredstva. V vsakem primeru pa morajo vse udeleženke takšnega samoupravnega sporazuma igrati »z odprtimi kartami«, kar je potemtakem povsem drugačen pristop k reševanju problema, kot če ga rešujemo po poti klasičnih tržnih razmerij. Ko posamezna temeljna organizacija preda naslednji v verigi svoj stopenjski proizvod (ali storitev), ga ji ne zaračuna, pač pa ji pripada določen odstotek v prodajni ceni končnega skupnega proizvoda (ali skupne storitve). Svoje prihodke torej ne doseže ob fizični predaji stopenjskega proizvoda (ali storitve), temveč šele tedaj, ko je končni skupni proizvod (ali storitev) že prodan. Razlikovati pa je treba začasno razporejanje skupnega prihodka od končnega razporejanja. Medtem ko pri začasnem razporejanju upoštevamo doseženi skupni prihodek in prvotno postavljene odstotke udeležbe posamezne temeljne organizacije, so pri končnem razporejanju že lahko izvedeni določeni popravki glede na spremenjene okoli¬ ščine. V smislu predpisov je začasno treba razporediti skupni prihodek naj¬ kasneje v petih dneh od dneva, ko je bil ustvarjen; dokončno pa ga je treba raz¬ porediti najkasneje v dvajsetih dneh po preteku razdobja, za katero se sestavlja periodični obračun dohodka, oziroma v petindvajsetih dneh po preteku leta, za katero se sestavlja dokončni obračun dohodka. Podobno je s prihodki iz udeležbe v skupnem prihodku proizvajalnih ali storit¬ venih in trgovskih organizacij združenega dela (pod Illb). Ko npr. proizvajalna temeljna organizacija preda svoje proizvode trgovski organizaciji, z njimi tedaj še ne doseže nikakih prihodkov. Počakati namreč mora, da jih trgovska organi¬ zacija proda, tedaj doseženi prihodki pa štejejo kot skupni, tj. kot takšni, ki z določenim odstotkom pripadajo proizvajalni temeljni organizaciji, z določe¬ nim odstotkom pa trgovski. V načelu je postavljanje načrtovanih odstotkov udeležbe posamezne udeleženke enako, kot smo ga nakazali v primeru zapo¬ redno povezanih proizvajalnih in storitvenih temeljnih organizacij. Prav tako se tudi tu utegne pojaviti razlika med začasnim in končnim razporejanjem skupnega prihodka. V smislu predpisov je začasno treba razporediti skupni prihodek najkasneje v petih dneh od dneva, ko je bil ustvarjen; dokončno pa ga je treba razporediti najkasneje v dvajsetih dneh po preteku razdobja, za katero 154 se sestavlja periodični obračun dohodka, oziroma v petindvajsetih dneh po preteku leta, za katero se sestavlja dokončni obračun dohodka. Prihodki, ki jih dosežejo organizacije združenega z uvoznimi posli, za¬ stopništvom in posredovanjem, štejejo kot skupni prihodek teh organizacij in organizacij, s katerimi poslujejo. Posamezni od njih torej že spet pripada le njena udeležba v skupnem prihodku (pod lile), ki jo nato vnese v svoj celotni prihodek. Obračun razporeditve takšnega skupnega prihodka pa je treba v smislu predpisov opraviti v dvajsetih dneh po preteku razdobja, za katero se sestavlja periodični obračun dohodka, oziroma v petindvajsetih dneh po preteku leta, za katero se sestavlja dokončni obračun dohodka. Drugi prihodki (pod IV) imajo v glavnem finančni značaj. To je zlasti očitno v primeru obresti, ki bi jih mogli celo tolmačiti kot zmnožek posojenih sredstev z obrestno mero. Že nekoliko drugače pa je v primeru nadomestila za gospodar¬ jenje s sredstvi po novih načelih našega družbenoekonomskega sistema. Dohodek, ki ga pridobi temeljna organizacija, ki uporablja sredstva drugih temeljnih organizacij, namreč ne šteje kot njen dohodek, temveč kot skupni dohodek te temeljne organizacije in tiste, ki je vanjo združila svoja sredstva. Ce kaka temeljna organizacija da drugi kredit, ji pripadajo obresti, ki so po svojem znesku praviloma vnaprej določene in neodvisne od samega dohodka v temeljni organizaciji, ki sredstva uporablja. Če kaka temeljne organizacija svoja sredstva združi po novih načelih našega družbenoekonomskega sistema, pa ji pripada nadomestilo za gospodarjenje z združenimi sredstvi, ki je odvisno od skupnega dohodka v temeljni organizaciji, ki sredstva uporablja. Prav tako vračilo kredita praviloma ni odvisno od dohodka, medtem ko je vračilo vredno¬ sti združenih sredstev po novih načelih odvisno od skupnega dohodka. Vendar so to sedaj podrobnosti, ki nas ne zanimajo. Bistveno je pa spoznanje, da se prihodki iz nadomestila za gospodarjenje s sredstvi in obresti (pod lila) pojavljajo le pri tisti temeljni organizaciji, ki je svoja sredstva dala v uporabo drugim. Medtem ko ji obresti pritekajo v rokih, predvidenih v kreditni pogodbi, je nadomestilo za gospodarjenje s sredstvi odvisno od razporejanja skupnega dohodka, ki pa mora biti v smislu predpisov dokončno opravljeno za koledarsko leto, medtem ko veljajo za začasno razporejanje roki, dogovorjeni v samouprav¬ nem sporazumu, vendar ne smejo biti daljši od rokov, za katere se sestavlja periodični obračun dohodka. Do sedaj obravnavani drugi prihodki se pojavljajo, ne da bi bili povezani z na¬ stajanjem kakih materialnih stroškov ali amortizacije; zato kot prihodki po¬ menijo v celoti tudi povečanje dohodka. Zadeva je nekoliko drugačna glede prihodkov iz dotacij, subvencij, kompenzacij, regresov in premij (pod IVb). Si¬ cer imajo tudi ti prihodki finančni značaj, vendar ekonomsko gledano dopolnju¬ jejo siceršnje redne prihodke na znesek, ki omogoča primernejše pokrivanje ustreznih materialnih stroškov in amortizacije, a tudi pridobivanje dohodka pri tistih dejavnostih, ki jim je potrebna takšna zunanja »injekcija«. Pripomniti pa kaže, da vse dotacije le ne pomenijo prihodkov; če so npr. dane neposredno za investicije v kaki temeljni organizaciji, povečujejo njen poslovni sklad, ne pa dohodka. Končno se med drugimi prihodki pojavljajo še prihodki v zvezi z enotami v tujini (pod IVc). Organizacija združenega dela ima lahko v tujini obrate ali pa je udeležena v mešanih podjetjih. Dobiček obrata in del dobička, ki ga doseže domača organizacija s svojim deležem v mešanih podjetjih v tujini, se prenaša v državo in se iz tega naslova pri domači organizaciji pojavljajo prihodki. Tisti del dobička, ki ni prenesen v državo, pa šteje kot dodatno sredstvo, vloženo za gospodarsko dejavnost v tujini. Da bi razglabljanja o rednih prihodkih popestrili s primerom, vzemimo, da nas zanimajo prihodki, ki jih doseže temeljna organizacija A v določenem obračun¬ skem razdobju. Kot že vemo, se ta temeljna organizacija ukvarja z ustvarja¬ njem poslovnega učinka X, in sicer samostojno, pa tudi z ustvarjanjem poslov¬ nega učinka Y, vendar skupaj s temeljno organizacijo B. V določenem obračun¬ skem razdobju je bilo prodanih 750 količinskih enot X, a tudi 950 količinskih enot Y. Pri količinski enoti X je bila dosežena prodajna cena 240,— din in pri 155 količinski enoti Y 200,— din, v kateri pa je temeljna organizacija A na podlagi obrazložitev v točki 34 udeležena le z 61,1 % ali s 122,20 din. Njeni redni prihodki so torej: 413 vrste izrednih prihodkov Najrazličnejše izredne prihodke, ki vplivajo na poslovni izid, teoretično razvrsti¬ mo na: a) prihodke zaradi povečanja določenih sredstev; h) prihodke zaradi zmanjšanja določenih obveznosti do virov sredstev. Prva skupina je obsežnejša od druge. Vanjo spadajo npr. prihodki, ki imajo svoj izvor v: aa) presežkih pri gotovini, materialu, polproizvodih, proizvodih in blagu; ab) pozneje ugotovljenih poslovnih terjatvah iz preteklega leta; ac) izterjanih odpisanih poslovnih terjatvah; ač) prejetih arah, skesninah, pogodbenih kaznih, penalih, stojninah in zamud¬ nih obrestih. Med izrednimi prihodki upoštevamo le presežke pri obratnih sredstvih, ne pa tudi presežkov pri osnovnih sredstvih in sredstvih skupne porabe; ti povečujejo neposredno poslovni sklad ali sklad skupne porabe. Presežkov ni mogoče kratko in malo poravnati s primanjkljaji, saj utegnejo imeti povsem drugačen izvor. Če je temeljna organizacija v preteklem letu prodala kak' proizvod, trgovsko blago ali opravila storitev, vendar je tedaj pozabila izstaviti račun, ne more v novem letu izstavljenega računa, ki povečuje terjatve, upoštevati med teda¬ njimi rednimi prihodki. Ker v novem letu ni nobenih odhodkov iz tega naslova, celotni njegov znesek neposredno povečuje poslovni izid. Smiselno enak značaj pa ima tudi prodajna vrednost tistih prodanih poslovnih učinkov, za katere v prejšnjem letu ni dobila pravočasno niti plačila niti kritja v instrumentih za zagotovilo plačila in jih tedaj ni mogla upoštevati med rednimi prihodki, v novem letu pa je kupec dolžni znesek poravnal. V posameznem letu odpisane poslovne terjatve povečujejo tedanje izredne odhodke. S tem, ko je temeljna organizacija zaradi razbremenitve svojih obratnih sredstev odpisala kako dvomljivo ali sporno terjatev, pa se še ni odpo¬ vedala iskanju možnosti, da bi izterjala vsaj del njenega prvotnega zneska. Če s prizadevanjem kasneje uspe, se za izterjani znesek dvignejo izredni prihod¬ ki, saj ne zmanjšuje več terjatev. Ara je vsota denarja ali kaka druga vrednost, ki jo daje ena pogodbena stranka drugi v znak, da je pogodba sklenjena in da je zagotovljena njena izpolnitev. Če je pogodba izpolnjena, nastopa ara kot predujem. Če stranka, ki je dala aro, po svoji krivdi ne izpolni pogodbenih obveznosti, jo more druga stranka zadržati in se ji pojavi med izrednimi prihodki. Če je za neizpolnitev pogodbe kriva stranka, ki je prejela aro, sme nasprotna stranka zahtevati vračilo dvakratne are, pri tem vračilo prvotnega zneska zmanjšuje njene terjatve, prejem dodat¬ nega zneska pa vstopa med izredne prihodke. Skesnina je vsota denarja ali druga vrednost, ki jo ena pogodbena stranka plača drugi, da bi odstopila od pogodbe pred njeno izpolnitvijo. Odstop od pogodbe ob hkratnem plačilu skesnine je pravica tiste stranke, ki si jo je dogovorila. Za plačilo skesnine ni pogoj, da je pogodbena stranka kriva kot v primeru are: stranka mora plačati skesnino, kadar svojevoljno odstopi od pogodbe, pri drugi stranki pa se iz tega naslova pojavijo izredni prihodki. Pogodbeno kazen plača stranka, ki ni izpolnila pogodbene obveznosti oziroma jo je izpolnila napačno ali nepopolno. Plača pa jo le v primeru, če je predvidena v pogodbi in če pogodba ni bila izpolnjena zaradi vzroka, za katerega je pogod- 156 prihodki iz prodaje X prihodki iz udeležbe v skupnem prihodku iz prodaje Y skupaj 750X 240,- 180.000,-din 950X 122,20 116.090,-din 296.090,- din ) bena stranka odgovorna. Druga stranka, ki prejme takšno pogodbeno kazen, izkazuje iz tega naslova izredne prihodke. Penali so podobni pogodbeni kazni, vendar se od nje razlikujejo po tem, da niso predvideni v pogodbi, temveč so dani z zakonskim predpisom. Sicer se pa pojav¬ ljajo zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti ali zaradi neupoštevanja predpisanih zahtev. Stojnina je pogodbeno ali s tarifo določeno nadomestilo, ki pripada prevozniku, če pošiljatelj ali prejemnik po svoji krivdi zadržuje prevozna sredstva po izteku pogodbenega ali postavljenega roka. Kot izredni prihodek se torej pojavlja le pri transportnih delovnih organizacijah. Zamudne obresti plača dolžnik, ki ni v roku poravnal svoj dolg. Kot izredni prihodek se pojavljajo le pri tistih delovnih organizacijah, ki imajo slabe kupce — plačnike. Pripomnimo naj še, da vse te odškodnine vplivajo na izredne prihodke le takrat, ko izhajajo iz normalnih poslovnih razmerij; odškodnine, ki jih npr. temeljna organizacija dobi v zvezi s sredstvi skupne porabe, vplivajo le na sklad skupne porabe, ne pa na njen poslovni izid. V drugo skupino izrednih prihodkov pa štejemo npr. tiste, ki imajo svoj izvor v: ba) pozneje priznanih blagajniških popustih (kasaskontih), bonifikacijah ali drugih popustih pri nabavi materiala in trgovskega blaga; bb) pozitivnih razlikah pri časovnih razmejitvah. Vsi popusti ob nakupu, ki so razvidni iz samega računa, neposredno zmanjšujejo nabavno vrednost materiala ali trgovskega blaga. Med izredne prihodke vsto¬ pajo šele tisti, ki so temeljni organizaciji priznani kasneje in niso razvidni iz prejetega računa. Blagajniški popust je popust pri prodajni ceni, ki pripada kupcu, če plača račun takoj ob prevzemu blaga, pred pogodbenim ali običajnim rokom. Bonifikacija je dobropis, ki si ga kupec navadno izposluje, če blago ni bilo dogovorjene kakovosti ali vrste. Lahko pa prodajalec kasneje odobri kupcu popust tudi iz kakega drugega razloga. Zaradi takšnih popustov, ki jih dobi proučevana temeljna organizacija, se ji zmanjšajo njene prvotno prikazane obveznosti. Pozitivne razlike pri časovnih razmejitvah se končno pojavijo, če je temeljna organizacija med letom vračunala več stroškov določene vrste, kot so se do konca leta resnično pojavili. Medtem ko presežek vračunanih nad nastalimi stroški investicijskega vzdrževanja navadno prenaša -kot rezervo v naslednje leto, presežek vračunanih nad nastalimi stroški gospodarske propagande, reprezentance in podobno ob koncu leta vnese med izredne prihodke. 42 odhodki* 420 pojmovanje odhodkov Kot delimo prihodke na redne in izredne, delimo tudi odhodke na redne in izredne. Medtem ko z rednimi prihodki razumemo prodajno vrednost v dolo¬ čenem razdobju prodanih poslovnih učinkov, tj. proizvodov, storitev in trgov¬ skega blaga, pa z rednimi odhodki razumemo stroške, ki so povezani z njimi. Nasprotno izredni odhodki zrcalijo razne druge vplive na poslovni izid. Med njimi naj navedemo tiste, ki temelje npr. na danih blagajniških popustih, pogod¬ benih kaznih, primanjkljajih ob popisu zalog ali ki se pojavljajo zaradi odpisa terjatev. Vendar nas bolj zanimajo redni odhodki. Zato si jih oglejmo pobliže. * Ko je avtor pričujoče knjige pred več kot trinajstimi leti začel uporabljati ta izraz, ga je moral polemično pojasnjevati in primerjati z drugimi izrazi. Danes je izraz že uveljavljen, vendar je vsebina, ki se skriva za njim, mnogokrat še premalo jasna. Sicer je pa tudi ta izraz v slovenščini star, čeprav se že precej časa pred njegovo 157 sedanjo ponovno uveljavitvijo ni več uporabljal. Redni odhodki so nasprotje rednih prihodkov in skupno z njimi ustvarjajo poslovni izid iz normalne poslovne dejavnosti. Brž ko z njimi razumemo vse stroške, ki so povezani s prodanimi proizvodi, storitvami in trgovskim blagom, razlika med rednimi prihodki in rednimi odhodki pomeni dobiček. Le če z njimi razumemo zgolj materialne stroške z amortizacijo, ki so povezani s prodanimi proizvodi, storitvami in trgovskim blagom, razlika med rednimi prihodki in rednimi odhodki pomeni dohodek. Tako zoženi odhodki pred ugotovitvijo dohodka so pa le del vseh odhodkov. Pri nadaljnjih razglabljanjih bomo najprej govorili o rednih odhodkih kot celoti in šele nato o njihovi razčlenitvi na del pred ugotovitvijo dohodka in na del, ki ga pokrijemo z dohodkom. Ali z drugimi besedami, najprej bomo obravnavali odhodke v širšem smislu in šele nato odhodke v ožjem smislu. Če so redni prihodki opredeljeni na podlagi zaračunane prodaje, je razmerje med v razdobju nastalimi stroški in rednimi odhodki pri proizvajalni temeljni organizaciji naslednje: v razdobju nastali stroški + stroški v začetnem stanju nedokončane proizvodnje — stroški v končnem stanju nedokončane proizvodnje = stroški v razdobju dokončanih proizvodov + stroški v začetni zalogi proizvodov — stroški v končni zalogi proizvodov = stroški v razdobju prodanih proizvodov = redni odhodki V poenostavljeni pojmovni obrazložitvi računamo s tem, da so vsi v razdobju na novo nastali stroški zajeti na začetku enačbe, čeprav morda preskočijo del vmesnih členov in tako bremenijo npr. v razdobju prodane proizvode. Prav tako računamo s tem, da ni nobenih presežkov ali primanjkljajev v zvezi z nedokončano proizvodnjo ali zalogo proizvodov. Do sedaj smo se zadrževali na opredeljevanju rednih odhodkov pri proizvajalnih temeljnih organizacijah. Pri storitven ih je naloga precej lažja, kajti te ne pozna¬ jo niti nedokončane proizvodnje niti zaloge proizvodov, kar pomeni, da so vsi v proučevanem razdobju nastali stroški povezani z opravljenimi in hkrati prodanimi storitvami.Velja torej obrazec: v razdobju nastali stroški = stroški v razdobju opravljenih in prodanih storitev = redni odhodki Pri tr govskih temeljnih ali delovnih organizacijah so vsi splošni stroški obraču¬ nani s prodanimi količinami trgovskega blaga; toda v trenutku prodaje se kot strošek pojavi tudi nabavna vrednost prodanega trgovskega blaga, razen v pri¬ meru njihovega združevanja s proizvajalnimi ali storitvenimi temeljnimi orga¬ nizacijami pri ustvarjanju skupnega prihodka. Če zaradi preglednosti prikazu¬ jemo ločeno neposredne in posredne stroške in izhajamo iz zaračunane prodaje kot podlage za opredelitev rednih prihodkov, je v veljavi naslednja enačba: v razdobju nastali splošni stroški + nabavna vrednost prodanega trgovskega blaga = stroški v razdobju prodanega trgovskega blaga — redni odhodki Zaradi popolnosti naj samo še opozorimo, da utegnejo biti predmet prodaje tudi material in odpadki in ne samo proizvodi, trgovsko blago in storitve; njihova nabavna vrednost se potemtakem prav tako pojavlja med rednimi odhodki, kadar so prodani. 421 odhodki, stroški in izdatki Iz dosedanjih razglabljanj pravzaprav že vidimo, da ni mogoče istovetiti odhodkov s stroški v istem razdobju. Odhodki so tisti stroški, ki po odbitku od prihodkov soustvarjajo poslovni izid v določenem obračunskem razdobju. 158 Nasprotno so stroški cenovni izraz potroškov v istem obračunskem razdobju, smotrno povezani s tedanjo dejavnostjo. Vsi stroški tega razdobja nimajo značaja odhodkov. Prav tako ni nujno, da bi bil vsak odhodek povezan s stroški. Kakšna so potemtakem razmerja med odhodki in stroški? V načelu spet poznamo: a) odhodke, ki ne temeljijo na stroških; b) odhodke, ki so gospodarsko povezani s stroški; c) stroške, ki ne vodijo k odhodkom. Če temeljna organizacija odpiše kako terjatev ali le zmanjša njen znesek, če odpiše primanjkljaje ali če mora plačati kake zamudne obresti, ima brez dvoma odhodke, nikakor pa ne stroške. Podobno velja za vse druge izredne odhodke. Normalno so pa odhodki gospodarsko povezani s stroški. Vendar ni nujno, da do te povezave pride v istem razdobju. Razlikujemo naslednji možnosti: ba) odhodki se pojavijo sočasno s stroški; bb) odhodki se pojavijo kasneje kot stroški. Možnost, da bi se odhodki pojavili prej kot stroški, ne obstaja. Pri storitvenih in trgovskih temeljnih organizacijah so stroški, ki se pojavljajo v določenem obračunskem razdobju, že tedanji redni odhodki, kajti povezani so izključno s prodanimi količinami. Pri proizvajalnih temeljnih organizacijah se pa stroški pojavljajo navadno najprej v zvezi s proizvodnjo in šele nato v zvezi z zaračunano prodajo. Če so med stroški začetno programirane poslovne obveznosti iz dohodka, davki in prispevki ter osebni dohodki, se v dohodkovnem sistemu nikakor ne morejo več pojavljati med odhodki pred ugotovitvijo dohodka. To so primeri stroškov, ki se v dohodkovnem sistemu ne morejo spremeniti v odhodke pred ugotovitvijo dohodka tj. v odhodke v ožjem smislu. Razmerja med odhodki in stroški so nazorno prikazana takole: Slika 11 Medtem ko smo se do sedaj zaustavljali na razmerjih med odhodki in stroški, bi se končno lahko vprašali še, kakšna so razmerja med odhodki in izdatki. Vsekakor odhodki spet niso istovetni z izdatki, saj izdatki pomenijo le zmanjšanje denarnih sredstev, ki jih ima temeljna organizacija, takšno zmanjšanje pa ne vpliva na njen poslovni izid. Lahko se pojavijo odhodki nepovezano z izdatki ali izdatki nepovezano z odhodki. Toda normalno so odhodki le tako ali drugače gospodarsko povezani z izdatki. Podobno kot smo svoj čas ugotovili pri proučevanju razmerij med stroški in izdatki, lahko ugotovimo sedaj, da v načelu poznamo: a) odhodke, ki ne temeljijo na izdatkih; b) odhodke, ki so gospodarsko povezani z izdatki; c) izdatke, ki ne vodijo k odhodkom. Če temeljna organizacija odpiše kako terjatev ali kak primanjkljaj, izkaže odhodke, ki pa niso v nobeni zvezi z izdatki. Zaradi takšnega odpisa ne pride do otipljivega zmanjšanja denarnih sredstev, čeprav se bodo denarna sredstva res 1 59 manj povečala, kot je prvotno bilo mogoče pričakovati. Normalno so seveda odhodki gospodarsko povezani z izdatki. Vendar spet ni nujno, da do te povezave pride v istem razdobju. Razlikujemo naslednje možnosti: ba) odhodki se lahko pojavijo pred izdatki; bb) odhodki se lahko pojavijo sočasno z izdatki; bc) odhodki se lahko pojavijo kasneje kot izdatki. Vzemimo kot primer, da temeljna organizacija kupi material, ga porabi, proizvode, ki vsebujejo ta material, proda, dobavitelju pa račun za material še ne plača. Če so redni prihodki opredeljeni na podlagi zaračunane prodaje, izkazuje iz naslova porabljenega materiala že odhodke, toda ker je dobavitelju materiala še vedno dolžna, nima tem odhodkom ustreznih izdatkov. Ti se bodo pojavili kasneje, ko bo poravnala dobaviteljev račun. Če temeljna organizacija, ki se ukvarja s storitveno dejavnostjo, opravi kako storitev, se ji vsekakor stroški takoj pojavijo kot redni odhodki. Če sedaj iz celotne množice stroškov upoštevamo le tiste poštne stroške, ki so hkrati izdatki, lahko rečemo tudi, da se tovrstni odhodki pojavijo istočasno kot izdatki. Vidimo pa, da takšno razmerje ni pogosto. Najpogosteje ima seveda temeljna organizacija najprej izdatke in nato šele odhodke; izdatki se pojavijo npr. tedaj, ko plača račun za nabavljeni material, odhodki pa tedaj, ko je ta material ne samo porabljen, ampak tudi vsebovan v proizvodih, s katerimi ostvarja prihodke. Končno se lahko pojavijo izdatki, ki ne vodijo k odhodkom. Spomnimo se spet samo na nakup zemljišča, ki se ne amortizira. Razmerja med odhodki in izdatki so nazorno prikazana takole: Slika 12 422 vrste rednih odhodkov Pri razvrščanju rednih odhodkov se srečujemo z možnostjo, da: a) njihova razvrstitev sledi razvrstitivi rednih prihodkov; h) njihova razvrstitev sledi razvrstitvi stroškov. Če so redni odhodki nasprotje rednih prihodkov, je brez dvoma najbolj naravno, da pri njihovi razvrstitvi upoštevamo, s čim so v zvezi. Če bi odhodke želeli usklajevati s prihodki glede na vrste prihodkov, potem pridemo do naslednje njihove predstavitve: I. Odhodki pri prodaji a) drugim delovnim organizacijam; b) v okviru iste delovne organizacije; c) v okviru iste temeljne organizacije. 160 II. Odhodki pri svobodni menjavi dela a) prek samoupravnih interesnih skupnosti; b) z drugimi organizacijami združenega dela; c) z občani. III. Odhodki pri udeležbi v ustvarjanju skupnega prihodka a) zaporedno povezanih proizvajalnih ali storitvenih organizacij združenega dela; b) proizvajalnih ali storitvenih in trgovskih organizacij združenega dela; c) iz uvoznih poslov, zastopanja in posredovanja. IV. Drugi odhodki a) dane obresti. Seveda pa bi takšna razčlenitev stroškov predpostavljala v primerih pod I do III njihov natančni obračun po količinskih enotah in nato množitev s prodanimi količinami, s katerimi se dosegajo prihodki določene vrste, medtem ko ne bi več zadoščal takšen globalni izračun odhodkov, po katerem bi od celotnega zneska stroškov v razdobju in tistih v začetnih zalogah samo odšteli tiste, ki se zadržujejo v končnih zalogah. Posebno pojasnilo pa terjajo drugi odhodki (pod IV). Ti so v načelu neke vrste nasprotje drugim prihodkom, ki smo jih obravnavali v točki 412. Tudi ti imajo pretežno finančni značaj, vendar se med njimi ne pojavljajo v celoti nasprotne postavke tistim, ki smo jih obravnavali pri drugih prihodkih. Poudarjamo, da sedaj obravnavamo med drugimi odhodki le tiste, ki so bili prej že vračunani kot s troški. 'Po~pa~Thore~veljati kvečjemu za dane obresti. O njih smo govorili že v točki 2056. Ker jih moramo obračunati in plačati v vsakem primeru ne glede na poslovni izid, s poslovno-tehničnega vidika celo vstopajo v lastno ceno poslovnih učinkov. To pa pomeni, da jih v takšnem primeru ne moremo vključevati skladno z drugimi stroški med odhodke pri prodaji (pod I), odhodke pri svobodni menjavi dela (pod II) in odhodke pri udeležbi v ustvarjanju skupnega prihodka (pod III), če jih že želimo prikazati posebej (pod IV). Vendar takšno posebno prikazovanje obresti s poslovno-tehničnega vidika ni niti pomembno. V končni stopnji namreč želimo le ugotoviti, kolikšen je še nerazporejeni ostanek dohodka, ki izhaja iz prodaje, iz svobodne menjave dela in iz udeležbe v ostvarjanju skupnega prihodka, kakor tudi iz drugih prihodkov. Povsem drugačna pa je zadeva, kadar jih osvetljujemo z družbenoekonomskega vidika, ko nas zanima dohodek in njegovo razporejanje. V takšnem primeru je očitno treba dane obresti prikazati posebej. Med drugimi odhodki nismo navedli danega nadomestila za uporabo sredstev, ker je to odvisno od poslovnega izida in ni vračunano kot strošek. Isto velja za razne dane dotacije, a tudi za pokrivanje izgube enot v tujini. Za vse to je najprej s poslovno-tehničnega vidika potreben pozitivni poslovni izid ali dobiček. Zato jih med odhodki v širšem smislu zanemarjamo.. Razvrsti tev red nih odhodkov, ki sledi razv rstit vi rednih prihodkov, pa ne daje ■ odgovora na vprašanje sestave ustreznih stroškov. Res je, da sestava v razdobju nastalih stroškov — z izjemo pri proizvajalnih temeljnih organizacijah — ustreza sestavi celotnih rednih odhodkov. Pri proizvajalnih temeljnih organi¬ zacijah pa se utegneta obe sestavi bistveno razlikovati. Vendar ni niti tako pomembno poznati sestavo rednih odhodkov v istem smislu, kot jo poznamo pri novo nastalih stroških; končno je tudi iz povsem tehničnih razlogov ne bi mogli zaznati v istem smislu pri vseh vrstah odhodkov, ki sledijo rednim prihodkom. Pač pa je pomembno vedeti, da so stroški prodanih proizvodov kot redni odhodki pri proizvajalnih temeljnih organizacijah sestavljeni iz: a) stroškov, ki skladno s prodanimi količinami odpadejo na prodane proizvode; b) stroškov, ki jih že ob nastanku obravnavamo kot stroške prodanih proizvo¬ dov in se torej ne zadržujejo v nedokončani proizvodnji ali v zalogi proizvodov. Razmerje med obema vrstama rednih odhodkov je odvisno od uporabljenega 161 vrednotenja poslovnih učinkov. Ker smo pri dosedanjih razglabljanjih navajali več vrst njihovega vrednotenja, si oglejmo, kaj v posameznih primerih vstopa med redne odhodke proizvajalne temeljne organizacije. Pri vrednotenju po lastni ceni vsi v razdobju nastali stroški vstopajo v lastno ceno proizvodov in se torej postopno premikajo prek nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov do prodanih proizvodov. Nobeni v razdobju nastali stroški ne preskočijo nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov. Stroški prodanih proizvodov so torej sestavljeni iz lastne cene prodanih proizvodov, po kateri so pred samo prodajo prikazani v knjigovostvu proizvodov. Velja enačba: redni odhodki = lastna cena prodanih proizvodov Denimo, da je temeljna organizacija A v proučevanem razdobju prodala 750 količinskih enot proizvoda X z lastno ceno 215,68 din in ustvarila svojo udeležbo v 950 količinskih enotah proizvoda Y z njeno lastno ceno 109,33 din (glej razpredelnici 5 in 19). V tem primeru so redni odhodki sestavljeni takole: vsota lastnih cen prodanih proizvodov X 161.760,— din vsota lastnih cen prodanih proizvodov Y 103.863,50 din skupaj 265.623,50 din Sedanja zakonodaja pa ne dopušča več tako oblikovanih odhodkov, ker se v zalogah proizvodov ne sme zadrževati začetno programirani dohodek v obsegu, ki ga predpostavlja lastna cena, v nedokončani proizvodnji pa ne začetno programirane poslovne obveznosti iz dohodka, prispevki in davki iz dohodka ter drugi začetno programirani dohodek razen osebnih dohodkov. Sedaj pa upošte¬ vajmo, da temeljna organizacija A uporablja vrednotenje po zoženi lastni ceni. V tem primeru se postopno premikajo prek nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov do prodanih proizvodov le materialni stroški, amortizacija in pro¬ gramirani osebni dohodki. Nasprotno vse v razdobju začetno programirane po¬ slovne obveznosti iz dohodka, prispevki in davki iz dohodka ter drug začetno programirani dohodek preskočijo nedokončano proizvodnjo in zalogo proizvo¬ dov. Stroški prodanih proizvodov so torej sestavljeni iz zožene lastne cene prodanih prpizvodov, po kateri so pred samo prodajo prikazani v knjigovodstvu proizvodov, kakor tudi iz vseh v razdobju vračunanih drugih stroškov. Velja enačba: redni dohodki = zožena lastna cena prodanih proizvodov + začetno programirane poslovne obveznosti iz dohodka, davki in prispevki in drug začetno programirani dohodek Denimo, da je temeljna organizacija v proučevanem razdobju prodala 750 količinskih enot proizvoda X in ustvarila svojo udeležbo v 950 količinskih enotah proizvoda Y. Ker zožena lastna cena ne sme vključevati drugega začetno programiranega dohodka mimo vračunanih osebnih dohodkov in ker je z vidika naše temeljne organizacija A tudi sorazmerni del splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje med tem drugim začetno programiranim dohodkom (odnosi z delovno skupnostjo!), jo je treba šele izračunati. Iz razpredelnice 8 dobimo zo¬ ženo lastno ceno proizvoda X tako, da upoštevamo samo materialne stroške z amortizacijo in programirane osebne dohodke v okviru stroškov ustvarjanja učinkov, tj. 152.000 din : 800 = 190,25 din. Iz razpredelnice 19 pa dobimo na podoben način zoženo lastno ceno proizvoda Y, kolikor je rezultat dela v temeljni organizaciji A, in sicer. 92.200 din: 1000 = 92,20 din. Začetno progra¬ mirani dohodek pa znaša, kot vidimo iz razpredelnice 7, brez osebnih dohodkov in brez prenesenih splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje, pri temeljni organizaciji A 15.600,— din, medtem ko smo v točki 214 izračunali znesek splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje, ki jih prevzema temeljna or¬ ganizacija A z 21.878,— din. Redni odhodki so potemtakem sestavljeni takole: vsota zoženih lastnih cen prodanih proizvodov X 142.687,50 din vsota zoženih lastnih cen prodanih proizvodov Y 87.590,— din začetno programirani dohodek (brez osebnih dohodkov) 37,478,— din skupaj 267.755,50 din 162 Tako ugotovljeni redni dohodki ustrezajo najvišji možno ovrednoteni nedo¬ končani proizvodnji, ne pa tudi najvišji možno ovrednoteni zalogi proizvodov, saj v njej po naših sedanjih predpisih ne sme več biti programiranih osebnih dohodkov. Potemtakem je treba za programirane osebne dohodke v končnih zalogah še dodatno povečati prej ugotovljene odhodke. Pravkar pojasnjeni primer se zaradi vključevanja splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje v začetno programirani dohodek že zelo približuje ugotav¬ ljanju odhodkov v razmerah, ko poslovne učinke vrednotimo po stroških njihovega ustvarjanja. Vendar je teoretična osnova njihovega opredeljevanja tedaj le nekoliko drugačna. Če se odločimo za vrednotenje po stroških ustvarjanja učinkov, tj. po pro¬ izvodnih stroških, se le vsi v razdobju nastali proizvodni stroški postopno premikajo prek nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov do prodanih proizvodov. Nasprotno vsi v razdobju nastali stroški nakupa, uprave in prodaje preskočijo nedokončano proizvodnjo in zalogo proizvodov. Stroški prodanih proizvodov so torej sestavljeni iz proizvodnih stroškov prodanih proizvodov, po katerih so pred samo prodajo prikazani v knjigovodstvu proizvodov, kakor tudi iz vseh v razdobju nastalih stroškov nakupa, stroškov uprave in stroškov prodaje. Velja enačba: redni dohodki = proizvodni stroški prodanih proizvodov + splošni stroški nakupa uprave in prodaje. Denimo, da je temeljna organizacija A v proučevanem razdobju prodala 750 količinskih enot proizvoda X s proizvodnimi stroški 160.000 : 800 din = 200,— dinarjev na enoto (gl. razpredilnico 5) in ustvarila svojo udeležbo v 950 količinskih enotah proizvoda Y s proizvodnimi stroški 100.000 din : 100 1 = 100,— dinarjev na enoto (gl. razpredelnico 19). V točki 214 pa je pojasnjeno, da temeljna organizacija A prevzame 21.878,— dan splošnih stroškov nakupa uprave in prodaje. Potemtakem so redni odhodki sedaj sestavljeni takole: proizvodni stroški prodanih proizvodov X 150.000,— din proizvodni stroški prodanih proizvodov Y 95.000,— din splošni stroški nakupa, uprave in prodaje 21.878,— din skupaj 266.878,- din Pri takšnem izračunu rednih odhodkov pa puščamo v nedokončani proizvodnji in zalogi proizvodov sorazmerni del vsega pri ustvarjanju učinkov začetno programiranega dohodka, kar ni skladno s predpisi. Izločiti bi bilo treba ne samo drug začetno programirani dohodek in ga vključiti med odhodke, temveč tudi programirane osebne dohodke, razen če se nanašajo na nedokončano pro¬ izvodnjo. Če se odločimo za vrednotenje po spremenljivih stroških, se le vsi v razdobju nastali spremenljivi stroški postopno premikajo prek nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov do prodanih proizvodov. Nasprotno pa vsi v razdobju nastali stalni stroški preskočijo nedokončano proizvodnjo in zalogo proizvodov. Stroški prodanih proizvodov so torej sestavljeni iz spremenljivih stroškov pro¬ danih proizvodov, po katerih so pred samo prodajo prikazani v knjigovodstvu proizvodov, kakor tudi iz vseh v razdobju nastalih stalnih stroškov. Velja enačba: redni dohodki = spremenljivi stroški prodanih proizvodov + stalni stroški Denimo, da je temeljna organizacija A v proučevanem razdobju prodala 750 količinskih enot proizvoda X s spremenljivimi stroški 149,26 din na enoto (gl. razpredelnico 18) in ustvarila svojo udeležbo v 950 količinskih enotah proiz¬ voda Y s spremenljivimi stroški 58,40 din na enoto (gl. razpredelnico 20, ki je sestavljena na novo skladno s sedanjimi potrebami). Iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 17) v tej zvezi ugotovimo nerazdeljene stalne stroške 163 za delovno organizacijo kot celoto 125.000,— din. Ob primerjavi z navedbami Stopenjski obračun spremenljivih stroškov učinka (z ločitvijo na materialne stroške z amortizacijo in začetno programirani dohodek) lO — iO 164 Kumulativni stroski na količinsko enoto v razpredelnici 7 vidimo, da znašajo stalni stroški v temeljni organizaciji A 260.000,- din manj 173.080,- din ali 86.920,- din in v temeljni organizaciji B 110.000,— din manj 95.120,— din ali 14.880,— din. Toda stalni stroški se pojavljajo tudi pri nakupu, upravi in prodaji, in sicer 30.000,- din manj 6.800,- din ali 23.200,- din. Koliko od njih je treba pokriti v temeljni or¬ ganizaciji A in koliko v B? Najprej moramo ugotoviti, koliko spremenljivih stroškov teh dejavnosti je vključenih v poslovnih učinkih teh temeljnih organizacij. To ugotovimo, če uporabimo odstotke za te dejavnosti iz rezpredel- nice 17 na osnove, ki se nanašajo na celotno temeljno organizacijo A oziroma B. Ugotovitev je naslednja: TOZDA Sprem, stroški nakupa Sprem, stroški uprave Sprem, stroški prodaje skupaj 0,445 % od 100.000,— din 5,4 % od 40.000,— din 1,23 % od 173.080,- din 445,- din 2.160,- din 2,129,- din 4.734,— din TOZD B Sprem, stroški nakupa Sprem, stroški uprave Sprem, stroški prodaje skupaj 0,445 % od 80.000,— din 5,4 % od 10.000,— din 1,23 % od 95.120,— din 355,— din 540,— din 1.171,— din 2.066,— din Ob primerjavi z izračunom v točki 214 vidimo, da TOZD A prevzame samo 4.734,- din spremenljivih stroškov nakupa, uprave in prodaje, medtem ko jih je prej 21.878,- din; razlika 17.144,- din pomeni stalne stroške, ki jih mora pokrivati v zvezi s temi dejavnostmi. Iz vsega tega sledi, da so njegovi odhodki sestavljeni takole: spremenlj. stroški prod. proizvodov X spremenlj. stroški prod. proizvodov Y stalni stroški ustvarjanja učinkov sorazmerni del stal. stroškov v nakupu, upravi in prodaji skupaj 111.945,- din 55.480,— din 86.920,- din 17,144,- din 271.489,- din Tudi sedanji izračun, ki ustreza čisti metodi »direct costing«, naša zakonodaja ne dopušča, kajti v vrednosti nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov so po njem zadržani še spremenljivi deli vsega začetno programiranega dohodka, medtem ko bi lahko ostali zgolj programirani osebni dohodki, in še ti samo v kolikor se sklicujejo nedokončano proizvodnjo. Če se sedaj odločimo za vrednotenje po materialnih stroških z amortizacijo, se le ti stroški postopoma premikajo prek nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov do prodanih proizvodov. Nasprotno ves v razdobju začetno progra¬ mirani dohodek preskoči nedokončano proizvodnjo in zalogo proizvodov. Stroški prodanih proizvodov so torej sestavljeni iz materialnih stroškov z amor¬ tizacijo, po katerih so pred samo prodajo prikazani v knjigovodstvu proizvodov, kakor tudi iz vsega v razdobju začetno programiranega dohodka. Velja enačba: redni odhodki materialni stroški z amortizacijo prodanih proizvodov + začetno programirani dohodek Začetno programirani dohodek seveda obsega celoten znesek stroškov nakupa, uprave in prodaje, ki odpade na temeljno organizacijo A. Denimo, da je naša temeljna organizacija A v proučevanem razdobju prodala 750 količinskih enot proizvoda X z materialnimi stroški in amortizacijo na količinsko enoto 120.500 din : 800 = 150,62 din (gl. razpredelnico 8) in ustvarila svojo udeležbo v 950 količinskih enotah proizvoda Y z materialnimi stroški in amortizacijo na količinsko enoto 60.500 din : 1000 = 60,50 din. Iz obračunskega lista stroškov (razpredelnica 7) v tej zvezi ugotovimo, da znaša začetno programirani do¬ hodek brez tistega, ki je povezan s sorazmernim delom stroškov nakupa, uprave in prodaje, v temeljni organizaciji A 79.000,— din. Stroški nakupa, uprave in prodaje, ki odpadejo nanjo, so pa že poznani iz izračuna v točki 214 z 21.878,— din. Redni odhodki so potemtakem sestavljeni takole: mater, stroški z amortiz. prodanih proizvodov X meter, stroški z amortiz. prodanih proizvodov Y začetno programirani dohodek skupaj 112.965,— din 57.475,- din 100.878,- din 271.318,- din Če naša temeljna organizacija A nima nedokončane proizvodnje, temveč samo zalogo proizvodov, ustrezajo tako ugotovljeni redni odhodki najvišji možno ovrednoteni zalogi proizvodov. Če se končno odločimo za vrednotenje po spremenljivih materialnih stroških z amortizacijo, se le ti stroški postopno premikajo prek nedokončane proiz¬ vodnje in zaloge proizvodov do prodanih proizvodov. Nasprotno pa ves v raz¬ dobju začetno programirani dohodek kakor tudi vsi v razdobju vračunani stalni materialni stroški z amortizacijo preskočijo nedokončano proizvodnjo in zalogo proizvodov. Stroški prodanih proizvodov so torej sestavljeni iz spremenljivih materialnih stroškov z amortizacijo, po katerih so ti proizvodi pred samo pro¬ dajo prikazani v knjigovodstvu, kakor tudi iz vseh v razdobju nerazdeljenih stroškov. Velja enačba: redni odhodki = spremenljivi materialni stroški z amortizacijo prodanih proizvodov + začetno programirani dohodek in stalni materialni stroški z amortizacijo Začetno programirani dohodek seveda spet obsega celoten znesek stroškov nakupa, uprave in prodaje, ki odpade na temeljno organizacijo A. Denimo, da je temeljna organizacija A v proučevanem razdobju prodala 750 količinskih enot proizvoda X s spremenljivimi materialnimi stroški in amortiza¬ cijo 82.500 din : 800 = 103,125 din (gl. razpredelnico 18) in ustvarila svojo udeležbo v 950 količinskih enotah proizvoda Y s spremenljivimi materialnimi stroški in amortizacijo 22.500 din : 1000 = 22,50 din (gl. razpredelnico 20). Kot smo pojasnili v prejšnjem primeru, je pri temeljni organizaciji A treba računati z začetno programiranim dohodkom 100.878,— din; dodatno pa je pri njej treba računati še s stalnim delom materialnih stroškov in amortizacije. Tega ugotovimo na podlagi primerjave navedb iz razpredelnice 7 in 17, ko spoznamo, da znašajo celotni materialni stroški z amortizacijo v temeljni organizaciji A 181.000,— din, njihov spremenljivi del pa 105.000,— din; razlika 76.000,— din je potemtakem stalni del materialnih stroškov z amortizacijo v njej. V sedanjem primeru so redni odhodki sestavljeni takole: spremenljivi materialni stroški z amortizacijo prodanih proizvodov X spremenljivi materialni stroški z amortizacijo prodanih proizvodov začetno programirani dohodek stalni del materialnih stroškov z amortizacijo skupaj 77.344, - din 21.375,— din 100.878,— din 76.000,- din 275.597,-din 166 Tako ugotovljeni redni odhodki ustrezajo torej najnižje možno ovrednoteni nedokončani proizvodnji in zalogi proizvodov. Če je stalni del materialnih stroškov in amortizacije pri dani temeljni organizaciji sorazmerno občuten, zaloge pa prav tako količinsko velike, povzroči določene težave prehod od vrednotenja zalog po povprečnih materialnih stroških in amortizaciji na vrednotenje zalog po spremenljivem delu material¬ nih stroškov in amortizacije. Ob prehodu je namreč dohodek ob danem celot¬ nem prihodku bolj zmanjšan, kot pa bi bil, če do spremembe v vrednotenju končnih zalog ne bi prišlo. Zato je v takšnih primerih gotovo umesten postopen prehod v nekoliko daljšem razdobju, npr. v nekaj letih, in sicer tako, da je od tistega leta dalje, v katerem je bil sprejet sklep za prehod na novo, zoženo vrednotenje zalog, vsako leto prenesen med tedanje odhodke le določen odsto¬ tek od stalnih materialnih stroškov in amortizacije, ki so bili zajeti v tedanjih začetnih zalogah, ostali obračun pa poteka že po novem. Vidimo torej, da utegneta biti sestava in znesek rednih odhodkov pri proizva¬ jalnih temeljnih organizacijah prav različna, zaradi tega pa tudi ostvarjeni poslovni izid, če se ob drugih nespremenjenih okoliščinah poslužujejo različnih metod vrednotenja nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov. V našem praktičnem primeru samo zato razlike niso tako občutne, ker je končna zaloga sorazmerno majhna, tj. 50 količinskih enot od 800 proizvedenih pri X in 50 koli¬ činskih enot od 1000 proizvedenih pri Y. Ob koncu naj opozorimo samo še na to, da se med odhodki pojavljajo tudi stroški tistih prodanih poslovnih učinkov, s katerimi temeljna organizacija še ni dosegla prihodkov, ker njihova prodajna vrednost ni bila v roku plačana ali pokrita z instrumenti za zavarovanje plačil. Čeprav gre v takšnem primeru za neke vrste odpis vrednosti in s tem za izredne odhodke, se v praksi zaradi načina izračuna obravnavajo kar v okviru rednih odhodkov. 423 redni odhodki pred ugotovitvijo dohodka Brž ko želimo ugotoviti dohodek, moramo odhodke razdeliti na dva dela in odšteti od prihodkov le odhodke v ožjem smislu. Teh odhodkov smiselno ni težko ugotoviti, zato jih je pa težje ugotoviti v praksi, če proizvajalne temeljne organizacije zanje nimajo prave opore v knjigovodskih podatkih. Kot že vemo, so redni odhodki pred ugotovitvijo dohodka le tisti materialni stroški in amortizacija (na podlagi najmanjših stopenj), ki so povezani s pro¬ danimi količinami v proučevanem obračunskem razdobju. Ker storitvene temeljne organizacije nimajo nobene nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov, so pri njih vsi v razdobju nastali materialni stroški in amortizacija že redni odhodki v ožjem smislu. Podobno velja za trgovske temeljne ali delovne organizacije, kjer smiselno kot materialni strošek obravnavamo tudi nabavno vrednost prodanega trgovskega blaga. Prav tako smiselno jemljemo kot mate¬ rialni strošek še nabavno vrednost prodanega materiala in odpadkov. Pri proizvajalnih delovnih organizacijah se pa zadeva zaplete. Tisti materialni stroški in amortizacija, ki se na novo pojavijo v proučevanem razdobju, še niso nujno vsebovani v tedaj prodanih proizvodih. Razmerje med njimi in med tistimi, ki so vsebovani v prodanih proizvodih, je odvisno od gibanja materialnih stroškov in amortizacije v začetnem in končnem stanju nedokončane pro¬ izvodnje in zaloge proizvodov. Smiselno nam olajša razumevanje materialnih stroškov in amortizacije v prodanih proizvodih tale enačba: materialni stroški in amortizacija v začetnem stanju nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov + materialni stroški in amortizacija, obračunani v razdobju — materialni stroški in amortizacija v končnem stanju nedokončane proiz¬ vodnje in zaloge proizvodov = materialni stroški in amortizacija v prodanih količinah 167 = redni odhodki v ožjem smislu, tj. redni odhodki pred ugotovitvijo dohodka. Kot že vemo, se v nedokončani proizvodnji in v zalogi proizvodov ne zadržujejo vedno samo materialni stroški in amortizacija. Tisti stroški, ki se zadržujejo, pa v knjigovodstvu navadno niso več razčlenjeni po vrstah. Iz enotnega podatka o stroških v nedokončani proizvodnji in zalogi proizvodov kaže torej izluščiti podatek o tistem njihovem delu, ki sestoji iz materialnih stroškov in amorti¬ zacije. Šele nato lahko s prištevkom in odštevkom od poznanih novih material¬ nih stroškov in amortizacije v proučevanem razdobju izračunamo materialne stroške in amortizacijo, ki so v zvezi s tedaj prodanimi proizvodi. Brž ko ugoto¬ vimo materialne stroške in amortizacijo v končnem stanju nedokončane proiz¬ vodnje in zaloge proizvodov, medtem ko so tisti iz začetnega stanja na podoben način poznani iz preteklega leta, lahko izračunamo redne odhodke v ožjem smislu. Postopki se pa razlikujejo, če uporabljamo različne metode vrednotenja, ki smo jih že predstavili. Lastna cena vključuje, kot že vemo, poleg materialnih stroškov in amortizacije, še začetno programirani del dohodka. Njeni sestavni deli pa ne sledijo izvirnim vrstam stroškov, temveč so zaradi posebne razdelitve stroškov po stroškovnih nosilcih opredeljeni kot neposredni in splošni stroški. Začetno programirani del dohodka je v neposrednih stroških vedno prikazan posebej (neposredni osebni dohodki), medtem ko je v splošnih stroških največkrat združen s tamkajšnjimi materialnimi stroški in amortizacijo. Vendar tudi v primeru, ko je začetno programirani del dohodka prikazan posebej v obračunih stroškov učinka (kal¬ kulacijah stroškov), ni prikazan posebej v knjigovodstvu proizvodnje in proiz¬ vodov. Toda dokler ne vemo, kako je vrednost končnih zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje razčlenjena na materialne stroške z amortizacijo in na posamezne skupine začetno programiranega dohodka, tudi ne moremo ugotoviti, kolikšni materialni stroški z amortizacijo so v obračunskem razdobju spremenjeni v odhodke v ožjem smislu. Pri razčlenjevanju v začetku enotnega podatka o vrednosti končnih zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje se lahko poslužujemo obračunov stroškov po učinkih ali pa različnih koeficientov. Za ekonomiko delovne organizacije ni toliko zanimiv način pridobivanja teh podatkov kot razmišljanje o njihovi vsebini. Zato se na tem mestu ne bomo spuščali v metode razčlenjevanja vrednosti končnih zalog proizvodov in ne¬ dokončane proizvodnje, temveč bomo domevali, da nam potrebne podatke lahko daje računovodstvo. Na tem mestu se prav tako ne bomo ukvarjali z vprašanjem, kako ugotavlja odhodke v ožjem smislu tista temeljna organizacija, ki uporablja sicer vredno¬ tenje učinkov po polni lastni ceni.Takšnega vrednotenja sedanja zakonodaja ne dopušča več. Tudi ne bomo našega razglabljanja obremenjevali z izračuni odhodkov, ki upoštevajo različne metode vrednotenja nedokončane proizvodnje in proizvodov. Omejili se bomo le na primer, ki upošteva najnižje možno ovred¬ notenje nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov, tj. njihovo ovrednotenje po spremenljivem delu materialnih stroškov z amortizacijo, ki se pojavljajo bodisi neposredno ali kot splošni stroški ustvarjanja učinka, ne vključujejo pa nikakršnih prenesenih stroškov nakupa, uprave in prodaje. Ob koncu prejšnje točke (422) smo pojasnili, da se pri količinski enoti poslovnega učinka X pojav¬ ljajo s 103,12 din in pri količinski enoti poslovnega učinka Y v temeljni organiza¬ ciji A z 22,50 din. Na tej podlagi bodo ovrednotene tudi končne zaloge v temelj¬ ni organizaciji A, in sicer 50 količinskih enot A X 103,12 din 5.156,— din 50 količinskih enot B X 22,50 din 1.125,— din skupaj 6.281,— din Vsi v razdobju na novo obračunani materialni stroški z amortizacijo so v te¬ meljni organizaciji A znašali 181.000,— din (gl. razpredelnico 7), od česar jih je 105.000,— din odpadlo na njihov spremenljivi del (gl. razpredelnico 17). Brž ko še upoštevamo, da temeljna organizacija v začetku razdobja ni imela nikakršnih zalog, je izračun rednih odhodkov pred ugotovitvijo dohodka takle: 168 materialni stroški z amortizacijo v začetnih zalogah + materialni stroški z amortizacijo v razdobju - materialni stroški z amortizacijo v končnih zalogah = materialni stroški z amortizacijo v prodanih količinah 181.000,- din 6.281,— din 174.719,— din V konkretnem primeru so ti materialni stroški z amortizacijo v prodanih koli¬ činah razčlenjeni tako, kot smo že nakazovali v končnem primeru V točki 422: spremenljivi del material, stroškov z amortizacijo v prodanih proizvodih X spremenljivi del material, stroškov z amortizacijo v prodanih proizvodih Y stalni del materialnih stroškov z amortizacijo skupaj 77.344,- din 21.375,- din 76.000,— din 174.719,— din Na prikazani način moremo izračunati redne odhodke pred ugotovitvijo dohod¬ ka, ki so izčrpani z materialnimi stroški in amortizacijo, obračunano po naj¬ manjših stopnjah. To velja tako za izračun odhodkov v ožjem smislu pri prodaji, pri svobodni menjavi dela in pri udeležbi v ustvarjanju skupnega prihodka, seve¬ da s tem, da imamo pri svobodni menjavi dela opravka s storitvami, kjer se ni¬ kakršni materialni stroški in amortizacija ne zadržujejo v zalogah. Toda kot odhodki pred ugotovitvijo dohodka se morejo pojaviti tudi takšni, ki niso v ničemer povezani z materialnimi stroški in amortizacijo in jih tudi ne preračunavamo na količinsko enoto poslovnega učinka. Pri tem mislimo predvsem na izredne odhodke. 424 vrste izrednih odhodkov Najrazličnejše izredne odhodke, ki vplivajo na dohodek in ne samo na poslovni izid, razvrstimo na: a) odhodke zaradi zmanjšanja določenih sredstev; b) odhodke zaradi povečanja določenih obveznosti do virov sredstev. Prva skupina je neprimerno obsežnejša od druge. Vanjo štejemo npr. odhodke, ki imajo svoj izvor v: aa) primanjkljajih pri materialu, polproizvodih, proizvodih in blagu; ab) odpisanih in znižanih terjatvah; ac) negativnih razlikah pri časovnih razmejitvah; ač) izgubljenih arah, skesninah, pogodbenih kaznih, penalih, stojninah in zamudnih obrestih; ad) neodpisani vrednosti brezplačno prenesenih osnovnih sredstev drugim temeljnim organizacijam, če te ne nadaljujejo z njihovim amortiziranjem, neodpisani vrednosti izničenih ali po nižji ceni prodanih osnovnih sredstev; ae) pokrivanje izgub obratov in mešanih podjetij v tujini. Med izrednimi odhodki je mogoče upoštevati le kritje primanjkljajev, ki so se pojavili iz objektivnih razlogov; v drugih primerih bremenijo primanjkljaji odgovorne osebe. Primanjkljaj v blagajni vedno bremeni blagajnika. Primanj¬ kljaje osnovnih sredstev in sredstev skupne porabe pa v primeru, ko ni odgo¬ vorne osebe, poravnamo z ustreznimi skladi. Odpisane terjatve se razlikujejo od popravka vrednosti dvomljivih in spornih terjatev. V prvem primeru prvotna terjatev ni več prikazana v celoti, temveč je že zmanjšana za neizterljivi znesek; v drugem primeru je prvotna terjatev še vedno prikazana v celoti, tisti njen del, za katerega obstaja domneva, da je neizterljiv, pa je prikazan vzporedno. Razlika obstaja torej v načinu prikazova- 169 nja same terjatve, medtem ko se v obeh primerih pojavljajo izredni odhodki. Negativne razlike pri časovnih razmejitvah se pojavijo, če je temeljna organiza¬ cija med letom imela večje stroške, kot jih je po svojem predračunu vračunala; če presežka nastalih stroškov prek vračunanih ne prenese v naslednje leto, se pač pojavi med izrednimi odhodki. Izgubljene are, skesnine in druge dajatve so pojasnjene pri izrednih prihodkih. V drugo skupino izrednih odhodkov nasprotno spadajo npr. odhodki, ki imajo svoj izvor v; ha) pozneje ugotovljenih obveznostih; bb) obveznostih zaradi povzročene škode drugim. Včasih temeljna organizacija tedaj, ko sestavlja zaključni račun za koledarsko leto, še ne prejme računov za kake storitve, ki jih je že uporabila. Zato jih tudi ne upošteva med svojimi stroški. Ko pa naslednje leto prejme ustrezne račune, ti ne označujejo več tedanjega stroška; zato se iz tega naslova pojavijo le izredni odhodki. Če delovna organizacija pri svojem poslovanju prizadene škodo drugim pravnim ali fizičnim osebam, zoper katero se ni zavarovala in pri kateri tudi ni osebne odgovornosti, se hkrati z obveznostmi pojavijo izredni odhodki, saj v takšnem primeru ni mogoče govoriti o smotrnosti, vključeni v pojem stroškov. 43 dohodek 430 pojmovanje dohodka in skupnega dohodka Dohodek je družbenoekonomski pojem, v katerem globljo in idejno vsebino smo se nekoliko spustili v uvodnem poglavju. Na tem mestju pa nas zanima njegova praktična opredelitev v okviru temeljne organizacije združenega dela, njegovo ugotavljanje in njegovo razporejanje, kakor tudi vse posebnosti, ki so povezane s tem. Tako dobiček kot dohodek sta v načelu razlika med prihodki in odhodki. Redni in izredni prihodki sestavljajo celotni prihodek temeljne organizacije v prouče¬ vanem razdobju. Če od njega odštejemo vse redne in izredne odhodke in med rednimi odhodki upoštevamo vse stroške, ki so povezani s prodanimi količinami, dobimo dobiček. Če nasprotno od njega odštejemo vse redne in izredne odhodke, toda med rednimi odhodki upoštevamo samo materialne stroške z amortizacijo; ki so povedani s prodanimi količinami, dobimo dohodek. Dohodek je torej manjši od celotnega prihodka, a večji od dobička. Temeljna organizacija pridobiva dohodek iz celotnega prihodka, ki ga ustvari s prodajo, s svobodno menjavo dela, z udeležbo v skupnem prihodku, a tudi z drugimi in izrednimi prihodki, ki smo jih že pojasnili. Premalo natančno pa bi bilo, če bi sedaj rekli, da pridemo do dohodka, ko iz celotnega prihodka nadome¬ stimo materialne stroške in amortizacijo po najmanjših stopnjah. Prvič že vemo, da morajo biti ti materialni stroški in amortizacija povezani s prodanimi količinami in ne s prozvedenimi v istem razdobju. Drugič že vemo, da se pojav- ljajo tudi izredni odhodki pred ugotovitvijo dohodka, ki jih ne moremo povezo¬ vati s pojmom stroškov. Končno pa takšno opredeljevanje dohodka temeljne organizacije drži le v primeru, ko v njo niso združena nikakršna sredstva drugih temeljnih organizacij. Če so, je razlika med celotnim prihodkom in že pojasnje¬ nimi materialnimi stroški z amortizacijo in izrednimi odhodki vsaj v določenem obsegu šele skupni dohodek dane temeljne organizacije in tistih, ki so vanjo združile svoja sredstva. Da pridemo do dohodka dane temeljne organizacije, moramo odšteti udeležbo drugih temeljnih organizacij v skupnem dohodku. Ni rečeno, da je ves prvotno ugotovljeni dohodek tudi skupni dohodek, potrebno 170 pa je s posebnim obračunom ugotoviti, koliko znaša ta skupni dohodek, da bi vedeli, kolikšna je udeležba drugih v njem. Ali tisti del skupnega dohodka, ki pripada drugim, res zapušča dano temeljno organizacijo, pri kateri je bil ugotovljen in nato razporejen skupni dohodek? Pri podrobnejši proučitvi celotnega postopka pridemo do zanimive ugotovitve. Temeljni organizaciji, ki je združila svoja sredstva v dano temeljno organiza¬ cijo, v smislu zakona pripada udeležba v skupnem odhodku, ki vsebuje dvoje bistvenih sestavin: nadomestilo za gospodarjenje z združenimi sredstvi in vrnitev vrednosti združenih sredstev. Ce to prevedemo v strokovni jezik, pome¬ ni, da pripadajo temeljni organizaciji, ki je združila svoja sredstva v dano te¬ meljno organizacijo, denarna sredstva, ki zaobsegajo nadomestilo za gospodar- janje z združenimi sredstvi in vrnitev vrednosti združenih sredstev. Nikakor pa ne pride do dohodka v tem znesku. Med njenimi prihodki se pojavlja le prejeto nadomestilo za gospodarjenje s sredstvi, medtem ko je vrnitev vrednosti zdru¬ ženih sredstev zgolj finančna transakcija, pri kateri se njena dotedanja naložba spremeni spet v denarno obliko. Takšna pretvorba pa je možna zaradi tega, ker je dana temeljna organizacija, ki ie do tedaj uporabljala njena sredstva, deni¬ mo, povečala svoj poslovni sklad. Ce torej vključujemo vrnitev vrednosti zdru¬ ženih sredstev v udeležbo tiste temeljne organizacije, ki je sredstva združila, pomeni, da ravno v takšnem znesku dana temeljna organizacija, ki je združena sredstva uporabljala, iz skupnega dohodka, ki ji ne pripada, oblikuje svoj poslovni sklad. Ob takšni strokovni interpretaciji določil zakona torej spozna¬ mo, da lahko oblikuje dana temeljna organizacija svoj poslovni sklad tudi izven svojega dohodka in čistega dohodka. Da bi imeli opravka s čistejšimi kategori¬ jami, bomo v nadaljevanju udeležbo drugih v skupnem dohodku pojmovali poenostavljeno kot njim dano nadomestilo za gospodarjenje s sredstvi. 431 ugotavljanje dohodka Dohodek temeljne organizacije združenega dela ugotavljamo po dveh poteh: a) tako, da od celotnega prihodka odštevamo vse odhodke v ožjem smislu, se pravi le materialne stroške in amortizacijo (po najmanjših stopnjah), ki so povezani s prodanimi količinami, kakor tudi izredne odhodke; prav tako pa tudi udeležbo drugih v skupnem dohodku; b) tako, da k dobičku prištejemo začetno programirani dohodek, ki je povezan s prodanimi količinami, odštejemo pa od njega udeležbo drugih v skupnem dohodku. Poskušajmo spet te odnose pojasniti z našim praktičnim primerom, pri katerem pa upoštevajmo vrednotenje nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov po spremenljivih materialnih stroških (z amortizacijo). V točki 412 smo ugotovili celotni prihodek 296.090,— din. V točki 423 smo nasprotno ugotovili odhodke v ožjem smislu 174.719,— din. Vzemimo, da ni nikakršnih izrednih prihodkov in izrednih odhodkov. Potemtakem je razlika: Celotni prihodek 296.090,— din — Odhodki v ožjem smislu 174.719,—din = Dohodek •* 121.371,— din Po drugi strani smo v točki 422 ugotovili odhodke v širšem smislu ob enakem vrednotenju nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov z 275.597,— din. Ti odhodki so med drugim vključevali tudi obresti 7.000,— din, ker so bile vra¬ čunane kot strošek, ki je povsem neodvisen od poslovnega izida. Potemtakem je razlika: Celotni prihodek 296.090,— din — Odhodki v širšem smislu 275.597,—din = Dobiček 20.493,— din Toda v točki 422 smo v okviru odhodkov v širšem smislu 275.597,— din ugoto¬ vili tudi začetno programirani dohodek 100.878,— din, ki obsega vse začetno programirane davke in prispevke, poslovne obveznosti iz dohodka, osebni doho¬ dek in drug začetno programirani dohodek vključno z že omenjenimi obrestmi 7.000,— din. Nadaljnja povezava pojmov pa je naslednja: Dobiček 20.493,— din + Začetno programirani dohodek 100.878,— din Dohodek 121.371,— din V primeru, ko bi proučevana temeljna organizacija A uporabljala sredstva drugih na podlagi sodobnih načel združevanja in ne samo na podlagi klasičnega kreditnega razmerja, bi drugim pripadalo nadomestilo za gospodarjenje s sred¬ stvi, ki bi bilo odvisno od skupnega dohodka. Na prej opisani način bi prišli šele do skupnega dohodka. To nadomestilo bi bilo treba odšteti od skupnega do¬ hodka, preden bi prišli do dohodka temeljne organizacije A, ki bi bil nato ob drugih nespremenjenih okoliščinah za določen znesek manjši od 121.371,— din. Toda v okviru odhodkov v širšem smislu, kolikor so izvedeni iz stroškov, to nadomestilo ni vključeno. To nadomestilo je pravzaprav sestavni del dobička kot poslovno-tehničnega pojma. Zato ga moramo od njega odšteti. Šele če k dobičku, ki je za znesek nadomestila manjši od 20.493,— din, prištejemo začetno programirani dohodek, pridemo do celotnega dohodka temeljne orga¬ nizacije A, ki bo za znesek nadomestila manjši od sedanjih 121.371,— din. 432 razporejanje dohodka in ugotavljanje čistega dohodka Čisti dohodek dobimo, če od dohodka temeljne organizacije odštejemo razne prispevke, davke in druge obveznosti iz dohodka, ki jih teoretično lahko siste¬ matiziramo takole: I. Prispevki iz dohodka za zadovoljevanje skupnih potreb: a) prispevki iz dohodka za izobraževanje; b) prispevki iz dohodka za raziskovanje; c) prispevki iz dohodka za kulturo; č) prispevki iz dohodka za fizično kulturo; d) prispevki iz dohodka za zdravstvo; e) prispevki iz dohodka za socialno varstvo, pokojninsko in invalidsko zava¬ rovanje; f) prispevki iz dohodka za komunalne naprave in varstvo okolja; g) prispevki iz dohodka za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito; h) prispevki iz dohodka za solidarnostne akcije. II. Davki iz dohodka za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb: a) davki iz dohodka občini; b) davki iz dohodka republiki in avtonomni pokrajini. III. Del dohodka za zadovoljevanje poslovnih potreb v odnosih temeljne orga¬ nizacije do tretjih oseb: a) del dohodka za delovno skupnost; b) del dohodka za članarine gospodarskim zbornicam in splošnim združenjem; c) del dohodka za prispevke samoupravnim interesnim skupnostim na področju gospodarstva; č) del dohodka za povračilo stroškov bančnih storitev in stroškov plačilnega prometa v državi; 172 d) del dohodka za zavarovalne premije in za namenske sklade iz tistega dela dohodka, ki je rezultat izjemnih pogojev gospodarjenja; e) del dohodka za kazni, takse in sodne stroške; 0 del dohodka za obresti. IV. Del dohodka za zadovoljevanje poslovnih potreb v okviru temeljne organi¬ zacije: a) del dohodka za amortizacijo, obračunano nad zneskom po predpisanih naj¬ manjših stopnjah. Nimamo namena podrobneje pojasnjevati vsebine vseh postavk, ker jih v na¬ čelu dovolj označujejo že nazivi, konkretne rešitve se pa med drugim spre¬ minjajo s samoupravnimi sporazumi in zakonodajo, ki se razlikuje od republike do republike. Naj omenimo samo, da prispevki pod le) med drugim zajemajo prispevke za zaposlovanje in socialno varnost delavcev, dodatni prispevek za invalidsko in pokojninsko zavarovanje za nesrečo pri delu in za beneficiran staž, a tudi prispevek za starostno zavarovanje kmetov. Prispevki pod If) zajemajo komunalni prispevek, vodni prispevek, prispevek za varstvo pred požari in prispevek za varstvo zraka. Prispevki pod Ig) zajemajo samo zneske, ki so dani za izpolnjevanje načrtov in programov na ravni občine, in ne tudi tistih, ki so porabljeni v okviru same temeljne organizacije. Prispevki pod Ih) pa zajemajo zlasti prispevek za odpravljanje posledic naravnih nesreč. Če se v zadnjem primeru obračunavajo prispevki z namenom vzpostaviti rezervo za kritje škod v prihodnosti, ostanejo v temeljni organizaciji kot sklad solidarnosti; brž ko pride do naravne nesreče, pa jih je treba preodkazati republiki. Del dohodka pod lila) pomeni hkrati prihodek delovne skupnosti iz naslova svobodne menjave dela z delavci v temeljni organizaciji, za katero opravljajo administrativno-strokovna, pomožna in podobna dela. Materialne stroške in amortizacijo v delovni skupnosti torej med drugim pokriva del dohodka temeljne organizacije, ki je odstopljen delovni skupnosti. To mnoge hudo moti, zlasti če vidijo v delovni skupnosti neizogibno sestavino delovne organizacije kot poslovnega sistema, ki zaobsega več temeljnih organizacij in je šele kot tak zaokrožena ekonomska celota z vsemi poslovnimi funkcijami. Vendar je z druž¬ benoekonomskega vidika rešitev podobna kot pri svobodni menjavi dela z de¬ lavci v temeljnih organizacijah družbenih dejavnosti, za katere so iz dohodka drugih temeljnih organizacij obračunani prispevki (pod I.). Z delom dohodka za članarine (pod Hib) so zajeti tudi zneski, ki jih temeljna organizacija daje takim skupnostim, kot so Skupnost jugoslovanskih železnic, Skupnost jugo¬ slovanskega elektro gospodarstva, Skupnost JPTT, Združenje bank Jugoslavije in Zadružna zveza Jugoslavije. Z delom dohodka za prispevke samoupravnim interesnim skupnostim na področju gospodarstva (pod lile) pa zajemamo zneske, ki jih daje kaka temeljna organizacija Samoupravni interesni skupnosti za železniški in luški promet, Samoupravni interesni skupnosti za ekonomske odnose s tujino itd. Z delom dohodka za namenske sklade iz tistega dela dohodka temeljne organizacije, ki je rezultat izjemnih pogojev gospodarjenja (pod Illd), ne mislimo samo na rešitev, ki jo zakonodaja predvideva v goz¬ darstvu. Tu se namreč ugotavlja del dohodka, ki je rezultat preseganja povprečnih naravnih in proizvodnih pogojev tako, da se od prodajne cene gozdnih sortimentov odštejejo materialni stroški poslovanja, najmanjša pred¬ pisana amortizacija osnovnih sredstev, pogodbene in zakonske obveznosti, osebni dohodki, prispevek za biološka vlaganja ter povprečna akumulacija. Povprečna akumulacija se v posameznem letu določi na podlagi povprečne stopnje akumulacije družbenega gospodarstva SR Slovenije, ki je bila dosežena v preteklem letu. Ugotovljeni del dohodka se zbira pri gozdnogospodarskih organizacijah in uporablja za skladnejši razvoj gospodarjenja z gozdovi v druž¬ beni lastnini posameznega gozdnogospodarskega območja na podlagi gozdno¬ gospodarskih načrtov in za nakup gozdov, del tega dohodka pa se uporablja za razširjeno gozdnobiološko reprodukcijo v gozdovih SR Slovenije. Toda dohod- dek iz izjemnih pogojev gospodarjenja se pojavlja tudi v številnih drugih pri¬ merih. Vzemimo samo, da je v okviru delovne organizacije na tamkajšnje temeljne organizacije razdeljen proizvodni program tako, da se vsaka ukvarja 1 73 samo z določenimi proizvodi, ki jih nato samostojno prodaja istemu kupcu. Pro- dajne cene proizvodov, s katerimi se ukvarjajo različne temeljne organizacije, so pa različno ugodne. Če je zaradi specializacije znotraj delovne organizacije kaka temeljna organizacija visoko akumulativna, je takšen dohodek gotovo rezultat dogovorjenih razmerij v delovnih organizacijah in morajo v delu tega dohodka biti udeležene tudi tiste temeljne organizacije, ki so zaradi specializacije prikrajšane. V tem primeru visoko akumulativna temeljna organizacija odstopa del dohodka iz izjemnih pogojev gospodarjenja drugi temeljni organizaciji, ki nato iz tega naslova izkazuje druge prihodke. Tudi pred ugotovitvijo čistega dohodka ostane del dohodka v sami temeljni organizaciji (pod IV). Mišljen je namreč tisti del dohodka, ki je namenjen za amortizacijo, obračunano nad zneskom po predpisanih najmanjših stopnjah (pod IVa). Vendar ima ta presežek amortizacije tudi svojo zgornjo mejo. V smi¬ slu zakona mora namreč biti utemeljen z dejanskimi potroški osnovnih sred¬ stev, ki so večji kot jih predpostavljajo predpisane najmanjše stopnje. Povečana amortizacija potemtakem ne more skrivati akumulacije in je pravzaprav pogoj za enostavno reprodukcijo. Enostavna reprodukcija v primerih, ko je dejanska življenjska doba kakega osnovnega sredstva le krajša, kot jo prednostavljajo predpisane najmanjše stopnje, ni izvedljiva brez angažiranja dohodka za kritje povečane amortizacije. Številne prispevke in davke iz dohodka ter druge dele dohodka je sproti treba akontirati z začasnimi zneski, medtem ko je obračun treba opraviti ob periodič¬ nem obračunu ali zaključnem računu. Osnove, od katerih se obračunavajo, so različne. Nekatere obveznosti iz dohodka niti niso odvisne od samega zneska dohodka in se pojavljajo v vsakem primeru, druge pa so odvisne od zneska dohodka. Pravilo je sicer, da je treba vse v letu dni obračunane prispevke in davke iz dohodka ter druge dele dohodka v celoti pokriti z ostvarjenim dohodkom; ne morejo se torej zadrževati v vrednosti zalog. Vendar ima to pra¬ vilo nekaj izjem. Predpisi npr. dopuščajo, da se npr. premije za zavarovanje in druge postavke, ki so plačane vnaprej, lahko celo razmejujejo, tako da breme¬ nijo dohodek v razdobju, na katerega se nanašajo in ne v katerem so bile pla¬ čane. Prav tako je po predpisih mogoče pustiti v vrednosti nedokončanih ladij, gradbenih objektov in opreme, katerih gradnja ali izdelava traja dalj kot eno leto, in v nedokončani rastlinski in živinorejski proizvodnji v kmetijstvu, ki traja dve koledarski leti, če zanje niso obračunani prihodki z začasnimi obra¬ čuni, tudi sorazmerni del zneska prispevkov, davkov in drugih obveznosti iz dohodka pred ugotovitvijo čistega dohodka. To pa velja le za obveznosti iz dohodka, ki niso odvisne od zneska dohodka. V takšnih zalogah pa ni mogoče puščati tudi presežka amortizacije nad tisto, ki je obračunana po najmanjših stopnjah. Sedaj pa poskusimo povezati dosedanja spoznanja o razporejanju dohodka in ugotavljanju čistega dohodka z našim poenostavljenim primerom! Očitno je, da postavke razporejanja dohodka pred ugotovitvijo čistega dohodka: a) ne izčrpajo vseh odhodkov po ugotovitvi dohodka, saj ne zajemajo progra¬ miranih osebnih dohodkov z zneski za stanovanjsko gradnjo, ki povečujejo sklad skupne porabe; b) nastopajo v večjem številu, kot so bile upoštevane med stroški in nato med odhodki, saj zajemajo tudi tiste, ki se pojavljajo šele naknadno, npr. v zvezi z izjemnimi pogoji gospodarjenja; c) številčno odstopajo od istovrstnih prvotno obračunanih postavk, ki se sedaj pojavljajo med odhodki po ugotovitvi dohodka. Zadržimo se samo pri tem zadnjem spoznanju in skušajmo prek njega ponovno osvetliti povezavo med dohodkom in dobičkom! Ko obračunavamo prispevke in davke, še ni poznana prodajna cena, da bi jih računali glede na dohodek, ki jih omogoča. Toda tedaj že vemo, kolikšne osebne dohodke in drug dohodek mimo prispevkov in davkov programiramo, zato tudi prispevke in davke povezujemo z njim. V takšnem znesku in ne v akontiranem znesku so prispevki in davki upoštevani med stroški in vključeni v lastno ceno, ki omogoča pravilno postav¬ ljanje ali presojanje prodajne cene. Končni obračunani znesek prispevkov in davkov je seveda drugačen, vzemimo večji. Razlika potemtakem izhaja iz razpo- 174 rejanja dobička. Lahko sicer naknadno tudi o tej razliki začnemo govoriti kot o strošku in s tem o dohodku, da bi nato izven te kategorije ostal le še tisti nerazporejeni dohodek, o katerem je treba sprejeti posebno odločitev. Vendar s poslovno-tehničnega vidika to ni več nujno. V našem konkretnem primeru se torej srečujemo z vprašanjem, kako od dohod¬ ka temeljne organizacije A 121.371,— din priti do njenega čistega dohodka. V točki 422 je bilo govora o začetno programiranem dohodku v temeljni organi¬ zaciji A 100.878,— din, ki nastopa med odhodki po ugotovitvi dohodka. Toda v tem znesku so vključeni tudi programirani osebni dohodki in del drugega dohodka v zvezi z oblikovanjem sklada skupne porabe. Iz razpredelnice 7 pa vidimo tamkaj programirane osebne dohodke takole: neposredni osebni dohodki 40.000,—din splošni osebni dohodki 23.400,— din skupaj 63.400,— din Prav tako vidimo drug začetno programirani dohodek brez zneska za nakup, upravo in prodajo 15.600,- din, medtem ko je pojasnjen v točki 214 znesek za nakup, upravo in prodajo z 21.878,— din. Vzemimo, da je znesek za stano¬ vanjsko gradnjo, ki ga je treba pokrivati v okviru čistega dohodka, računan s 6 % od programiranih osebnih dohodkov; v takšnem primeru znaša 6 % od 63.400,— din ali 3.804,— din. Iz tega sledi, da je v okviru razporejanja čistega dohodka treba pokriti naslednje odhodke po ugotovitvi dohodka: programirane osebne dohodke 63.400,— din + programirane zneske za stan. grad. 3.804,—din skupaj 76.204,— din Začetno programirani dohodek v vlogi odhodkov po ugotovitvi dohodka, ki jih je treba pokriti pred ugotovitvijo čistega dohodka, pa dobimo takole: začetno programirani dohodek 100.878,— din — programirani osebni dohodki in zneski za stan. gradnjo 67.204,—din začetno programirani dohodek, ki se pokriva pred _ ugotovitvijo čistega dohodka 33.674,— din Sedaj pa denimo, da je pri končnem obračunu prispevkov, davkov in drugih obveznosti iz dohodka pred ugotovitvijo čistega dohodka bil izračunan njihov skupni znesek 30.159,— din. Iz tega sledi, da znaša čisti dohodek: dohodek temeljne organizacije — razporejeno za prispevke, davke in druge obveznosti čisti dohodek Zaznavna pa je tudi razlika: razporejeni dohodek za prisp., dav. in druge obvez. — začetno programirani prisp., dav. in druge obvez, iz dohodka 121.371,- din 37.159,- din 84.212,- din 37.159,- din 33.674,- din 3.485,- din Očitno izhaja ta razlika iz razporejanja dobička kot poslovno-tehničnega pojma. 433 razporejanje čistega dohodka Delavci v temeljni organizaciji razporejajo čisti dohodek v načelu za osebne dohodke, za skupno porabo, za zboljšanje in razširjanje materialne osnove dela in za ustvarjanje in razširjanje rezerv. Ce ekonomske kategorije, ki v gospodar¬ ski praksi izhajajo iz razporejanja čistega dohodka teoretično sistematiziramo, 175 pa pridemo do naslednjega prikaza: I. Del čistega dohodka za osebne dohodke:* a) za osebne dohodke iz opravljenega dela; b) za nadomestila osebnih dohodkov; c) za osebne dohodke iz inovacij in racionalizacij; č) za osebne dohodke iz upravljanja s sredstvi. II. Del čistega dohodka za sklad skupne porabe: a) za povečanje sklada za temeljne namene; b) za povečanje sklada za potrebe stanovanjske gradnje. III. Del čistega dohodka za poslovni sklad: a) za povečanje sklada za obvezno dana posojila za nerazvite in združena sred¬ stva za razvoj infrastrukture; b) za povečanje sklada za kritje povečane vrednosti fizično nespremenjenih zalog; c) za povečanje sklada v zvezi z vračilom dobljenih kreditov; d) za povečanje sklada, ki omogoča razširitev materialne osnove dela. IV. Del čistega dohodka za rezervni sklad: a) za obvezno povečanje sklada; b) za drugo povečanje sklada. V. Del čistega dohodka za druge sklade: a) za povečanje sklada za izboljšanje materialne osnove dela; b) za povečanje drugih skladov. Osebni dohodki iz opravljenega dela (pod la) so obračunani za tekoče delo in so dobljeni kot zmnožek količine opravljenih enot enostavnega dela delavcev z vrednostjo enote enostavnega dela. Pri tem je prva velikost v načelu dobljena pri vsakem delavcu kot zmnožek količnika sestavljenosti njegovega dela, koli¬ čine opravljenega dela v točkah, količnika kakovosti opravljenega dela in količ¬ nika gospodarnosti opravljenega dela, v celotnem znesku pa kot seštevek zmnožkov pri vseh delavcih. Druga velikost pa je v začetku upoštevana glede na možnosti, ki jih daje načrtovani dohodek, kasneje pa popravljena glede na mož¬ nosti, ki jih daje ostvarjeni dohodek, če je ta večji. Z nadomestili osebnih dohodkov (pod Ib) razumemo nadomestila za čas bolezni, letnih dopustov, državnih praznikov in drugih plačanih dopustov, ki jih je treba pokriti s čistim dohodkom temeljne organizacije. Osebni dohodki iz upravljanja s sredstvi (pod Ič) so obračunani v primeru, ko so ekonomski učinki naložb sredstev vidni v povečanem dohodku. Osebni dohodki iz inovacij in racionalizacij (pod Ic) pa niso obračunani niti na podlagi količine opravljenega dela kot v primeru osebnih dohodkov za tekoče delo niti na podlagi splošne razdelitve povečanega dohodka iz naslova gospodar¬ jenja s sredstvi, temveč na podlagi individualnega prispevka k povečanju dohodka. Takšno nadomestilo torej ne more biti v obliki enkratne nagrade. S temeljnimi nameni sklada skupne porabe (pod Ila) razumemo ustvarjanje možnosti za dajanje regresov za prehrano in letni dopust, nagrad ob delovnih jubilejih, raznih solidarnostnih pomoči, za kar je znesek oblikovanega sklada skupne porabe družbeno dogovorjen; izven družbeno dogovorjenega zneska pa je mogoče glede na možnosti pri čistem dohodku tudi oblikovati sklad skupne porabe za gradnjo počitniških domov, nagrade ob upokojitvi, pomoči družini umrlega delavca, otroško varstvo in razne humanitarne akcije. * Pri razporejanju dohodka moremo govoriti le o osebnih dohodkih, ne pa o sredstvih za osebne dohodke, kjer izraz nakazuje denar za ta namen. Sredstva za osebne dohodke moremo zbrati tudi na kak drug način in ne nujno ravno v zvezi z dohodkom. Končno, sredstva so z vidika bilance stanja postavka aktive, medtem ko sedaj govorimo o razporejanju določene postavke pasive. 176 Povečanje sklada za potrebe stanovanjske gradnje (pod I.Ib) je po sedanji praksi na podlagi obveznih prispevkov obračunano že sproti med letom, podobno kot tudi osebni dohodki. Ob koncu leta pa je seveda mogoče k tem zneskom še kaj dodati. Z obvezno danimi posojili, za katera je treba povečati poslovni sklad (pod lila), mislimo na posojilo za nerazvite republike in SAP Kosovo, odprta pa je mož¬ nost, da posamezne republike predpišejo še obvezno posojilo za svoja nerazvita področja. Z združenimi sredstvi, za katera je treba najti kritje v novo obliko¬ vanem poslovnem skladu pa razumemo zlasti združena sredstva za razvoj že¬ lezniških zmogljivosti, magistralnih in regionalnih cest, luških zmogljivosti, za financiranje izgradnje energetskih objektov itd. Če v razmerah inflacije ni oblikovan poslovni sklad v znesku, za kolikor so fizično nespremenjene zaloge višje ovrednotene (pod Hib), ni izvedljiva eno¬ stavna reprodukcija brez dodatno dobljenih kreditov. Prav tako zahteva vračilo dotedanjih dobljenih kreditov njihovo nadomestitev z novo oblikovanim poslovnim skladom (pod IIIc), saj brez tega že spet ni izvedljiva enostavna reprodukcija brez dodatno dobljenih kreditov. Šele drugo povečanje poslovnega sklada (pod Illd) omogoča razširjeno repro¬ dukcijo V smislu predpisov se mora rezervni sklad pri temeljnih organizacijah gospodar¬ skih dejavnosti obvezno povečevati (pod IVa) za 2,5 % od dohodka po zaključ¬ nem računu, dokler ne doseže 25 % od povprečnega dohodka po zaključnih računih v zadnjih treh letih; pri temeljnih organizacijah družbenih dejavnosti se pa mora povečevati letno za 1,5 % od dohodka po zaključnem računu, dokler ne doseže 15 % od povprečnega dohodka po zaključnih računih v zadnjih treh letih. Z drugim povečanjem rezervnega sklada (pod IVb) pa mislimo na to, da je pri razporejanju čistega dohodka lahko namenjenega v rezervni sklad več, kot je obvezno. Sklad za izboljšanje materialne osnove dela (pod Va) se razlikuje od poslovne¬ ga sklada po tem, da se pri uporabi zmanjša, medtem ko mora ostati poslovni sklad nespremenjen. Nekatere postavke razporejanja čistega dohodka se pojavljajo ne glede na sam čisti dohodek. Tako se npr. obračunavajo in plačujejo akontacije osebnih do¬ hodkov (pod la in b), a tudi zneski za stanovanjsko gradnjo (pod Ilb). Te je potemtakem z ugotovljenim čistim dohodkom treba samo pokriti. Razlika je le v tem, da je zneske za stanovanjsko gradnjo treba vedno pokriti v celoti, med¬ tem ko se osebni dohodki lahko zadržujejo še v nedokončani proizvodnji, zalogi proizvodov in delov lastne proizvodnje. To pomeni, da dobimo osebne dohodke, ki jih je treba pokriti pri razporejanju čistega dohodka takole: osebni dohodki, ki se sklicujejo na začetno nedokončano proizvodnjo obračunani osebni dohodki v razdobju osebni dohodki, ki se sklicujejo na končno nedokončano proizvodnjo. Te osebne dohodke bi lahko nazivali tudi realizirani osebni dohodki, medtem ko so tisti, ki izhajajo iz razporejanja čistega dohodka, ostvarjeni osebni dohodki. Kolikšni osebni dohodki se lahko sklicujejo na končno nedokončano proiz¬ vodnjo, je odvisno.,od ustrezne samoupravne odločitve; zakon postavlja samo zgornjo mejo, ki je v povprečni dejanski višini osebnih dohodkov. Toda na končno nedokončano proizvodnjo se lahko sklicujejo tudi zgolj spremenljivi osebni dohodki. Lahko pa je seveda sprejet sklep, da je nedokončana proiz¬ vodnja ovrednotena samo po materialnih stroških z amortizacijo, kar pomeni hkrati, da je vse v razdobju obračunane osebne dohodke tedaj treba pokriti pri razporejanju čistega dohodka. Po drugi strani predpisi ne dopuščajo več osebnih dohodkov, ki bi se sklicevali na končno zalogo proizvodov in kot taki še ne bi bili pokriti z ostvarjenim dohodkom, a tudi oblikovati poslovni sklad v zneskih, ki v razmerah inflacije ali 177 spremembe financiranja omogočajo enostavno reprodukcijo (pod Hib in c). Do sedaj smo se nekoliko dalj časa zadržali pri obračunanih osebnih dohodkih in zneskih za stanovanjsko gradnjo, ki so med letom že akontirani ne glede na tedanji ostvarjeni čisti dohodek in ki v primeru, ko jih z njim po periodičnem obračunu ali zaključnem računu ni mogoče pokriti, vstopajo v opredeljevanje izgube. Toda neodvisno od zneska ostvarjenega čistega dohodka je še obvezno dajanje posojila za nerazvite republike in SAP Kosovo, a tudi združevanje sred¬ stev v smislu samoupravnih sporazumov za potrebe razvoja infrastrukture. Če kaka temeljna organizacija ne more pri razporejanju čistega dohodka oblikovati poslovnega sklada vsaj v tolikšnem znesku, kot znašajo ta obvezna posojila in združena sredstva, pomeni, da v danem letu dejansko plasira sredstva poslov¬ nega sklada, ki jih ima iz prejšnjih let, to pa zožuje njene možnosti pri tekočem poslovanju. Kadar razporejamo ostvarjeni čisti dohodek, je maneverski prostor že precej omejen. S čistim dohodkom je treba pokriti osebne dohodke in zneske za stano¬ vanjsko gradnjo, ki so bili že obračunani in izplačani skladno s prvotnimi predvidevanji glede čistega dohodka (pod I in Ilb). Toda s čistim dohodkom je treba oblikovati tudi poslovni sklad v tistem znesku, kolikor mora dana temelj¬ na organizacija v proučevanem letu dati novih posojil za nerazvite ali pa zdru¬ žiti sredstev (pod lila) za infrastrukturo vrniti kredite (pod lile) ali pokriti povečano vrednost fizično nespremenjenih zalog (pod Hib). Dalje obstajajo zakonske obveznosti za oblikovanje rezervnega sklada (pod IVa) in končno še samoupravno sprejete obveznosti o oblikovanju sklada skupne porabe za te¬ meljne namene (del postavke pod Ha). Pri načrtovanju dohodka in čistega do¬ hodka je bilo treba voditi računa o vseh teh angažiranjih čistega dohodka, ob periodičnem obračunu ali zaključnem računu pa je dejansko mogoče odločati le o razporejanju ostanka čistega dohodka, in sicer: I. za povečanje dotedanjih obračunanih osebnih dohodkov II. za povečanje sklada skupne porabe nad prvotno zamišljeni znesek III. za povečanje poslovnega sklada nad tisti znesek, ki je že prvotno angažiran IV. za povečanje rezervnega sklada nad zakonsko zahtevani znesek V. za povečanje drugih skladov v celoti. Ko razporejajo čisti dohodek, morajo delavci v temeljni organizaciji oblikovati poslovni in rezervni sklad v skladu z naravo dejavnosti, ki jo opravlja temeljna organizacija, ter z njeno vlogo, ki jo ima v družbeni reprodukciji, da bi dosegli razširjeno reprodukcijo v temeljni organizaciji in v družbi kot celoti, pri čemer zagotavljajo razvojne cilje, določene v samoupravnih sporazumih in dogovorih o osnovah načrtov in v drugih samoupravnih sporazumih in družbenih dogo¬ vorih. Pri razporejanju čistega dohodka mora torej v primernem znesku biti zastopana tudi akumulacija, s katero je treba razumeti oblikovanje poslovnega in rezerv¬ nega sklada, a tudi drugih skladov, nikakor pa ne oblikovanje sklada skupne porabe, ki ima le podoben značaj koTbsebni dohodki. Če ni mogo če zagotoviti tolikšnega oblikovanja poslovnega sklada, kot ga določa samoupravni sporazum (najmanjša akumulacija), celo začnemo govonti o motnjah pri poslovanju m morajo nato delavci sprejeti program ukrepov za odstranitev teh motenj. Organ upravljanja v delovni organizaciji ali drugi organizaciji združenega dela, v kate¬ re sestavi je, oziroma v katero je združena temeljna organizacija, in pristojni organ družbenopolitične skupnosti imata pravico in dolžnost predlagati delav- cem v temeljni organizaciji, v kateri je prišlo do motenj, naj sprejmejo program, oziroma naj ukrenejo, kar je določeno v sprejetem programu, če tega niso sprejeli, pa kar je potrebno, da bi odstranili motnje. Če v 30 dneh od dneva, ko je bil dan predlog, delavci v temeljni organizaciji ne sprejmejo programa ali ne ukrenejo, kar je treba, da odstranijo motnje, lahko določi skupščina družbeno¬ politične skupnosti pod pogoji in postopku, ki jih določa zakon, ukrepe za družbeno varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine. Predpisi torej skrbijo tudi za zaščito najmanjše akumulacije, ki pa mora biti opredeljena v ustreznem samoupravnem sporazumu. Najmanjša akumulacija je sicer lahko izražena z določenim odstotkom v čistem dohodku, vendar je z ekonomskega vidika bolj pomemben njen odstotek v primerjavi s poslovnimi sredstvi. Toda poslovna sredstva imajo lahko svoje pokritje tudi v dobljenih 178 kreditih ali obveznostih za združena sredstva, kjer določen del dohodka ali skupnega dohodka pripada tistim, ki so vložili ta sredstva v dano temeljno orga¬ nizacijo. V tej temeljni organizaciji bi potemtakem bilo treba zagotoviti le dolo¬ čen odstotek povečevanja sredstev, za katere ne obstaja obveznost do drugih. Tako pridemo do najmanjše akumulacije, ki je izražena z določenim odstotkom v primerjavi s poslovnim sladkom. Če najmanjšo akumulacijo računamo na ta način, tj. z določenim odstotkom od poslovnega sklada, in potemtakem obravnavamo oblikovanje rezevnega sklada ločeno, se nam poraja novo vprašanje: ali znesek tako ugotovljene akumulacije, ki naj poveča poslovni sklad, zajema celotno povečanje poslovnega sklada, vključno s povečanjem za obvezno dana posojila in za združena sredstva (pod lila), ali samo drugo povečanje sklada, kjer sklad že ni glede svojih sredstev vnaprej angažiran. Hkrati se nam pojavlja še vprašanje, ali sploh kaže obraču¬ navati akumulacijo z določenim odstotkom od celotnega poslovnega sklada ali le od tistega njegovega ostanka, ki ga dobimo, če od celotnega poslovnega sklada odštejemo tisti njegov del, ki ustreza obveznim posojilom za nerazvite in združenim poslovnim sredstvom za infrastrukturo. Zaznamo torej precej pestro problematiko, ki jo je treba rešiti že v ustreznem samoupravnem sporazumu in nato skladno z njim še pri dejanskem razporejanju čistega dohodka. Iz teh razmišljanj pa sledi tudi, da ni mogoče presojati racionalnosti razpore¬ janja čistega dohodka prek delitvenega razmerja, ki nam npr. pokaže, koliko odstotkov čistega dohodka gre za osebne dohodke in sklad skupne porabe, koliko pa za poslovni sklad in rezervni sklad ali druge sklade. V temeljnih orga¬ nizacijah s področja družbenih dejavnosti je drugi del čistega dohodka soraz¬ merno neznaten, medtem ko je pri temeljnih organizacijah s področja gospodar¬ skih dejavnosti lahko zelo pomemben. Toda večji odstotek čistega dohodka za poslovni sklad in rezervni sklad pri kaki temeljni organizaciji še ne pomeni boljšega gospodarjenji kot manjši odstotek čistega dohodka za poslovni sklad in rezervni sklad pri drugi temeljni organizaciji, kajti v ničemer ne upošteva vloge sredstev pri prvi in drugi. Večji odstotek čistega dohodka za poslovni sklad in rezervni sklad utegne pri temeljni organizaciji, ki ima velika sredstva, pomeniti manjši odstotek povečevanja sredstev, kot je odstotek povečanja sredstev pri drugi temeljni organizaciji, kjer je sicer odstotek čistega dohodka za poslovni sklad in rezervni sklad manjši, medtem ko so tudi sredstva precej manjša. Zato je realneje, če razporejanje čistega dohodka izpeljemo do kraja tako, da potem, ko pokrijemo že obračunane osebne dohodke in povečanje sklada skupne porabe, najprej proučimo potrebe po vzpostavljanju najmanjše akumu¬ lacije in šele nato povečujemo tisti del čistega dohodka, ki pripada delavcem, ali pa vsaj vzpostavimo določeno razmerje pri razporejanju ostanka čistega dohodka na del, ki dodatno pripada delavcem, in na del, ki ostaja v temeljni organizaciji kot akumulacija. Sedaj se pa spet vrnimo k našemu številčnemu primeru! V prejšnji točki smo ugotovili čisti dohodek 84.212,— din, ki ga je treba razporediti. Hkrati smo navedli, da so bili za opravljeno delo delavcem obračunani in izplačani osebni dohodki 63.400,— din, na katere je vezan še znesek za stanovanjsko gradnjo 3.804,— din. Ker v nedokončani proizvodnji in zalogah proizvodov po izbrani metodi njihovega vrednotenja ne puščamo nikakršnih osebnih dohodkov in drugega dohodka, jih je v celotnem vračunanem znesku treba pokriti. Denimo, da je pri-razporejanju čistega dohodka predviden za rezervni sklad znesek 2.860,— din, dodatno za osebne dohodke še 7.000,— din in dodatno za sklad skupne porabe še 2.000,— din, ostalo pa za poslovni sklad. V tem primeru je čisti dohodek razporejen takole: 179 za osebne dohodke za sklad sku pne porabe skupaj za delavce za rezervni sklad za poslovni sklad razdeljeni čisti dohodek 70.400,- din 5.804,— din 76.204,— din 2.860,— din 5.148,— din 84.212,— din \r Kot vidimo, je v tem primeru na akumulacijo odpadel znesek 8.008,— din. Akumulacijo pa nikakor ne smemo istovetiti z dobičkom kot poslovno-tehnič- nim pojmom. Dobiček vključuje pred ugotovitvijo čistega dohodka povečane prispevke in davke in druge postavke razporejanja dohodka, ki prvotno še niso bile upoštevane in s tem poslovno-tehnično obravnavane kot stroški, ker so pač odvisne od njega. Prav tako pa dobiček vključuje Tudi povečanje osebnih dohod¬ kov in sklada skupne porabe nad prvotnimi zneski. V našem konkretnem primeru je dobiček razlika med celotnim prihodkom 296.090,— din, ki nam je poznan iz točke 412, in odhodki v širšem smislu, ki ustrezajo izbrani metodi vrednotenja poslovnih učinkov in smo jih v točki 422 ugotovili z 275.597,— din. Torej je: Celotni prihodek 296.090,—din — Odhodki v širšem smislu 275.597,— din = Dobiček 20.493,— din Razdeljen pa je takole: za povečane prispevke, davke in druge obveznosti za povečane osebne dohodke za povečani sklad skupne porabe za rezervni sklad za poslovni sklad 44 dobiček kot poslovno-tehnični izraz za ostanek dohodka 440 pojmovanje dobička Dobiček je poslovno-tehnični pojem, ki je neizbežen pri sprejemanju tekočih poslovnih odločitev in pri presoji njihovih vrednostnih posledic, ni pa tudi družbenoekonomski pojem, ki bi bil pri samoupravnih temeljnih organizacijah v središču njihovega prizadevanja. Dobiček je razlika med vsemi prihodki in vsemi odhodki, ki se pojavljajo v proučevanem razdobju, če so seveda prvi večji. Od dohodka je manjši za oseb¬ ne dohodke, vsebovane v prodanih količinah, za druge programirane obveznosti iz dohodka, ki niso odvisne od njega, a tudi za tiste prispevke in davke iz dohod¬ ka, ki jih je treba obračunati predno moremo pokriti preje navedene postavke. Dobiček je pozitivni poslovni izid, medtem ko za dohodek tega še ne moremo trditi. Le dobiček je nasprotje izgube, ki je negativni poslovni izid. Ob koncu točke 432 smo na praktičnem primeru spoznali, da dobiček kot po¬ slovno-tehnični pojem vključuje prav raznolične postavke, ki ne izčrpajo samo akumulacije v temeljni organizaciji združenega dela, temveč se nanašajo še na drugo razporejanje čistega dohodka (za povečanje osebnih dohodkov in sklada skupne porabe), a tudi na razporejanje dohodka pred ugotovitvijo čistega dohodka (za povečanje prispevkov, davkov in drugih obveznosti iz dohodka). In še več. Dobiček kot poslovno-tehnični pojem vključuje tudi dano nadomestilo za gospodarjenje z združenimi sredstvi, ki je udeležba drugih v skupnem dohodku. Vidimo torej, da dobiček nima nikakršne družbenoekonomske ute¬ meljitve. Je pravzaprav le poslovno-tehnični izraz za ostanek dohodka, tj. za tisti dohodek, ki s poslovno-tehničnega vidika nima značaja stroškov. Boljše gospodarjenje v temeljni organizaciji združenega dela se med drugim vred¬ nostno izraža tudi v tem, da je ob nespremenjenih cenah mogoče doseči večji dobiček, tj. ostanek dohodka, iz katerega je nato mogoče v večji meri zadovolje¬ vati skupne, splošne družbene, poslovne in individualne potrebe. Tako je ta poslovno-tehnični pojem le sredstvo, s katerim moremo optimalizirati dohodek. 441 vpliv metod vrednotenja poslovnih učinkov na dobiček V točki 422 smo prikazali različne metode izračunavanja rednih odhodkov v širšem smislu, ki so pogojene z različnimi metodami vrednotenja poslovnih učinkov. Ker je bila relativna velikost količin v končnih zalogah v primerjavi 3.485,— din 7.000, - din 2.000, - din 2.860,— din 5.148,- din 20.493,- din 180 z ustvarjenimi količinami v razdobju majhna, tudi razlike v izračunanih rednih odhodkih niso bile velike. So se pa pojavljale. S tem pa se seveda ob drugih nespremenjenih okoliščinah pojavljajo tudi različne možnosti pri razporejanju dohodka. Oglejmo si na kratko razlike v dobičku, ki ga ugotovimo ob različnih uporab¬ ljenih metodah vrednotenja zalog! Pri vrednotenju poslovnih učinkov po lastni ceni bi bil izračun naslednji: Celotni prihodek 296.090,—din — Odhodki v širšem smislu 265.623,50 din Dobiček 30.466,50 din Pri vrednostenju poslovnih učinkov po zoženi lastni ceni naslednji: Celotni prihodek — Odhodki v širšem smislu Dobiček bi bil izračun 296.090,- din 267.755,50 din 28.334,50 din Pri vrednotenju poslovnih učinkov po vodnih stroških) bi bil izračun naslednji: Celotni prihodek — Odhodki v širšem smislu Dobiček Pri vrednotenju poslovnih učinkov po naslednji: Celotni prihodek — Odhodki v širšem smislu Dobiček stroških ustvarjanja učinkov (proiz- 296.090, — din 266.878,- din 29.212,- din spremenljivih stroških bi bil izračun 296.090, - din 271.489,- din 24.601,— din Pri vrednotenju poslovnih učinkov po materialnih stroških z amortizacijo bi bil izračun naslednji: Celotni prihodek 296.090,— din — Odhodki v širšem smislu 271.318,— din Dobiček 24.772,— din Pri vrednotenju poslovnih učinkov po spre menljivih stroških, ki je upoštevano pri celotnem našem številčnem primeru v drugih točkah, pa je izračun na¬ slednji: Celotni prihodek 296.090,— din — Odhodki v širšem smislu 275.597,— din Dobiček 20.493,- din Če bi torej vrednotili zaloge po lastni ceni in ne po spremenljivih materialnih stroških, bi navkljub temu, da so sorazmerno majhne, bil dobiček večji za 30.466,50 din manj, 20.493,— din, tj. za 9.973.50 din. Tudi potem ko bi od tega povečanega zneska odšteli povečane davke in prispevke iz dohodka, bi se čisti dohodek še vednb za toliko povečal, da bi bilo ob drugih nespremenjenih okoli¬ ščinah možno povečati poslovni sklad z zneskom, ki bi bil za več kot 100 % večji, kot pa je njegovo povečanje v primeru, ko so zaloge ovrednotene le po spre¬ menljivih materialnih stroških. Vidimo torej, da ima izbira metode vrednotenja zalog pri proizvajalnih temeljnih organizacijah močan vpliv na dobiček. Zato si poskusimo v teoretični luči osvetliti nekaj posebnosti delovanja posameznih metod! Brž ko se proizvajalna temeljna organizacija odloči za vrednotenje po stroških 181 ustvarjanja učinkov (proizvodnih stroških) in ne po lastni ceni, se med rednimi odhodki takoj pojavijo vsi splošni stroški nakupa, uprave in prodaje, medtem ko proizvodni stroški postajajo redni odhodki šele sorazmerno s prodajo. Če je končno stanje nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov enako začetnemu stanju, so redni odhodki ob vrednotenju po proizvodnih stroških povsem enaki rednim odhodkom ob vrednotenju po lastni ceni. Sodba se nasprotno spremeni, če končno stanje teh zalog ni enako začetnemu. Če so končne zaloge večje od začetnih, ob vrednotenju po lastni ceni in ob drugih nespremenjenih okolišči¬ nah vsebujejo tudi več splošnih stroškov nakupa, uprave in prodaje; to pomeni, da so splošni stroški nakupa, uprave in prodaje, ki so povezani s prodanimi koli¬ činami, manjši od tistih, ki se v tistem razdobju na novo pojavijo. Nasprotno se ob vrednotenju po proizvodnih stroških pojavijo splošni stroški nakupa, uprave in prodaje v istem znesku med odhodki, kot nastajajo v proučevanem razdobju. Če so končne zaloge večje od začetnih, torej vrednotenje po proizvodnih stroških povzroča večje odhodke in s tem manjši dobiček. Če pa so končne zaloge manjše od začetnih, vrednotenje po proizvodnih stroških povzroča manjše odhodke in s tem večji dobiček. Temeljna organizacija, ki ima enako¬ merno proizvodnjo, a neenakomerno prodajo, bo potemtakem imela manjše skoke v mesečnem dobičku, če bo ob drugih nespremenjenih okoliščinah upoštevala vrednotenje po lastni ceni in ne vrednotenja po proizvodnih stroških. Nasprotno bo temeljna organizacija, ki ima enakomerno prodajo, a neenakomerno proizvodnjo, imela manjše skoke v mesečnem dobičku, če bo ob drugih nespremenjenih okoliščinah upoštevala vrednotenje po proizvodnih stroških in ne vrednotenja po lastni ceni. Brž ko se proizvajalna temeljna organizacija odloči za vrednotenje po spremen¬ ljivih stroških, se med rednimi odhodki takoj pojavijo vsi stalni stroški, medtem ko spremenljivi postajajo redni odhodki šele sorazmerno s prodajo. Če je končno stanje nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov enako začetnemu, so redni odhodki ob vrednotenju po spremenljivih stroških povsem enaki rednim odhodkom ob vrednotenju po lastni ceni. Sodba se pa spet spremeni, če končno stanje teh zalog ni enako začetnemu. Če so končne zaloge večje od začetnih, ob vrednotenju po lastni ceni in ob drugih nespremenjenih okoliščinah vsebujejo tudi več stalnih stroškov; to pomeni, da so stalni stroški, povezani s prodanimi količinami, manjši od tistih, ki se v istem razdobju na novo pojavijo. Nasprotno se ob vrednotenju po spremenljivih stroških stalni stroški pojavijo med odhodki v istem znesku kot v proučevanem obračunskem razdobju. Če so končne zaloge večje od začetnih, torej vrednotenje po spremenljivih stroških povzroča večje odhodke in s tem manjši dobiček. Če so, nasprotno, končne zaloge manjše od začetnih, vrednotenje po spremenljivih stroških povzroča manjše odhodke in s tem večji dobiček. Temeljna organizacija, ki ima enakomerno proizvodnjo, a neenakomerno prodajo, bo potemtakem imela manjše skoke v mesečnem do¬ bičku, če bo ob drugih nespremenjenih okoliščinah upoštevala vrednotenje po lastni ceni in ne vrednotenja po spremenljivih stroških. Nasprotno bo temeljna organizacija, ki ima enakomerno prodajo, a neenakomerno proizvodnjo, imela manjše skoke v mesečnem dobičku, če bo ob drugih nespremenjenih okoliščinah upoštevala vrednotenje po spremenljivih stroških in ne vrednotenja po lastni ceni. Brž ko se proizvajalna temeljna organizacija odloči za vrednotenje zgolj po spremenljivih materialnih stroških z amortizacijo, se med rednimi odhodki takoj pojavijo ne samo vsi stalni materialni stroški z amortizacijo, temveč tudi ves začetno programirani dohodek, medtem ko le spremenljivi materialni stroški z amortizacijo postajajo redni odhodki šele sorazmerno s prodajo. Če je končno stanje nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov enako začetnemu stanju, so redni odhodki ob takšnem vrednotenju povsem enaki rednim odhod¬ kom ob vrednotenju po lastni ceni. Sodba se pa spet spremeni, če končno stanje teh zalog ni enako začetnemu. Če so končne zaloge večje od začetnih, ob vred¬ notenju po lastni ceni in ob drugih nespremenjenih okliščinah vsebujejo tudi več začetno programiranega dohodka in stalnih materialnih stroškov z amorti¬ zacijo; to pomeni, da so osebni dohodki in stalni materialni stroški z amortizaci¬ jo, povezani s prodanimi količinami, manjši od tistih, ki se v istem razdobju na novo pojavijo. Nasprotno se tedaj, ko so zaloge ovrednotene le po spremenljivih materialnih stroških in amortizaciji, pojavijo osebni dohodki in stalni mate- 182 rialni stroški z amortizacijo med odhodki v istem znesku, kot je obračunan v proučevanem razdobju. Če so končne zaloge večje od začetnih, torej takšno vrednotenje povzroča večje odhodke in s tem manjši dobiček. Ce so, nasprotno, končne zaloge manjše od začetnih, takšno vrednotenje povzroča manjše odhodke in s tem večji dobiček. Kako se bo gibal mesečni dobiček, če se temeljna organizacija poslužuje te metode vrednotenja, je pa odvisno od vloge, ki jo imajo osebni dohodki, zlasti če so v celoti spremenljivi. V tem primeru večja proizvodnja povzroča tudi večje programirane osebne dohodke, ki jih je treba pokriti s prodanimi količinami. Vsak odmik prodanih količin od proizvedenih povzroča bistveno spremembo v dobičku, ki ga je mogoče razporejati na sklade. V tistem mesecu, ko je ob drugih nespremenjenih okoliščinah prodaja večja kot proizvodnja, je bistveno večji tudi dobiček. In obratno, ob drugih nespremenjenih okoliščinah je v tistem mesecu, v katerem je prodaja manjša od proizvodnje, bistveno manjši tudi dobiček. Do sedaj smo teoretično podrobneje pojasnili le, kako vpliva izbrana metoda vrednotenja ob drugih nespremenjenih okoliščinah na dobiček. Toda na dobiček bistveno vplivajo tudi drugačni dejavniki. Ce je dobiček razlika med prihodki in odhodki, jih je mogoče iskati tako na strani prihodkov kot na strani odhodkov. Ce so prihodki v glavnem odvisni od prodanih količin in prodajnih cen, odhodki pa v glavnem od porabljenih količin in njihovih nabavnih cen, že poznamo velikosti, od katerih je odvisen znesek dobička. Posebej pa kaže opozoriti na dejstvo, da se pri drugih nespremenjenih okoliščinah redni odhodki ne gibljejo sorazmerno z obsegom prodaje. Vpliv obsega dejavnosti na poslovni izid pa bomo osvetlili v točki 461. 45 izguba 450 pojmovanje izgube Pri dosedanjih razglabljanjih smo se že večkrat dotaknili pojma izgube. Izguba je očitno negativen poslovni izid, medtem ko je dobiček pozitiven. Izguba je nasprotje dobička. Ni pa nasprotje dohodka. Temeljna organizacija združenega dela utegne imeti izgubo, čeprav pridobiva dohodek, če je ta dohodek premaj¬ hen. V točki 432 smo ugotovili, da z dohodkom najprej pokrijemo osebne dohod¬ ke v znesku, povezanem s prodanimi količinami, druge programirane obveznosti iz dohodka, ki niso odvisne od njega, a tudi tiste prispevke in davke iz dohodka, ki jih je treha obračunati predno moremo pokriti preje navedene postavke. To so odhodki iz ostvarjenega dohodka. Ce jih temeljna organizacija ne more pokriti, govorimo o izguhi. Toda temeljna organizacija morda med letom pri obdobnih obračunih dohodka izloči za osebne dohodke več, kot znašajo prvotni programirani osebni dohodki v prodanih količinah. To pomeni z drugimi besedami, da tedaj razporeja osebne dohodke iz dobička. Ce se proti koncu leta položaj bistveno spremeni, se utegne pripetiti, da v zaključnem računu ugotovi premajhen dohodek, da bi z njim po¬ krila vsa izplačila osebnih dohodkov iz dobička. Ker ta izplačila niso v zvezi niti s končnim stanjem nedokončane proizvodnje niti s končno zalogo proizvodov, lahko vstopajo le vtedanjo izgubo. V pojem izgube ob koncu leta torej utegne vstopiti tudi povečanje osebnih dohodkov nad njihovim prvotno programiranim zneskom; izguha potemtakem lahko vključuje tudi dobiček, ki je bil med letom predviden, ob koncu leta pa ne ostvarjen. Vendar je takšen dobiček naknadno treba vračunati v obliki povečanih osebnih dohodkov in drugega dohodka. Izguba le ni vedno preprosta razlika med vsemi prvotno izkazanimi odhodki in vsemi prihodki, ki se pojavljajo v proučevanem razdobju, če so prvi večji. Pri ugotavljanju izgube se utegnejo prvotno izkazani odhodki povečati, kar smo pojasnili prej, a tudi zmanjšati, če zaradi izgube odpade kaka prvotno obraču- 1 83 nana obveznost iz dohodka. 451 vrste izgube Če podrobneje teoretično osvetlimo vse okoliščine, ki se pojavljajo v zvezi z ugotavljanjem izgube, pridemo do naslednje razvrstitve izgube: I. Izguba zaradi nedoseženega dohodka za pokrivanje vnaprej razporejenega dohodka II. Izguba zaradi nedoseženega prihodka za oblikovanje dohodka Gotovo je blažji primer izgube, če je celotna izguba sestavljena samo iz iz¬ gube pod I, medtem ko je težji primer izgube tedaj, ko je celotna izguba se¬ stavljena iz izgube pod I in II. Ne more se pa pojavljati samo izguba pod II. V vsakem primeru je izguba razlika med manjšimi prihodki in večjimi od¬ hodki, kjer s prihodki razumemo celotni prihodek, z odhodki pa odhodke v šir¬ šem smislu, tj. ne samo tako imenovane materialne stroške z amortizacijo, ki se nanašajo na prodane količine, temveč tudi vnaprej razporejeni dohodek, ki ga je treba pokriti, razen v primeru, ko se zadržuje še v nedokončani proizvodnji ali v zalogi proizvodov. Izguba zaradi nedoseženega dohodka (pod I) gotovo obsega izplačane osebne dohodke, razen tistih, ki se zadržujejo v nedokončani proizvodnji ali v zalogi proizvodov; teh osebnih dohodkov delavci ne vračajo. Prav tako obsega tudi obračunane osebne dohodke za opravljeno delo, ki delavcem še niso bili iz¬ plačani, saj bodo tudi ti morali biti izplačani in se jim delavci ne bodo odrekli. Toda nekaj povsem podobnega je s prispevki za stanovanjsko gradnjo, če so ti povezani z osebnimi dohodki in se med letom obračunavajo in uporabljajo ne glede na tedaj ostvarjeni čisti dohodek. Toda da bi lahko pokrili takšne postavke vnaprej razporejenega čistega dohod¬ ka, moramo najprej iz dohodka oblikovati sam čisti dohodek. Iz razglabljanj v prejšnjih točkah vemo, da je iz dohodka treba obračunati razne prispevke in davke, prav tako pa z njim pokriti razne druge obveznosti, preden pridemo do čistega dohodka. Če je sam dohodek toliko manjši, da v končni stopnji z njim ni mogoče pokriti vnaprej razporejenih osebnih dohodkov, to še ne pomeni, da iz njega ni več treba obračunati nikakih prispevkov in davkov ter drugih obvez¬ nosti. Njihov znesek bo sicer manjši, toda še vedno bodo prispevki in davki iz dohodka ostali, razen če ni mogoče pokriti niti zajamčenih osebnih dohodkov. Če temeljna organizacija ne pridobi zadostnega dohodka, da bi pokrila z zako¬ nom zajamčene osebne dohodke, ni dolžna izpolnjevati obveznosti do družbe¬ nopolitične skupnosti in samoupravne interesne skupnosti, ki se poravnavajo iz dohodka. Toda tudi v primeru, ko ni mogoče pokriti niti zajamčenih osebnih dohodkov, se še vedno pojavljajo druge obveznosti iz dohodka, ki niso v ničemer zmanjšane. Tu mislimo za dobršen del postavk, ki smo jih v točki 432 uvrstili v skupini dela dohodka za zadovoljevanje poslovnih potreb v odnosih temeljne organizacije do tretjih oseb. Gotovo se v ničemer ne zmanjša del dohodka za povračilo stroškov bančnih storitev in stroškov plačilnega prometa v državi, prav tako se ne zmanjša del dohodka za zavarovalne premije ali za kazni, takse in sodne stroške. Pač pa se utegne zmanjšati del dohodka za delovno skupnost, seveda v odvisnosti od osnov in meril, po katerih je bil izračunan. V vsakem pri¬ meru izpade kritje povečane amortizacije nad tisto po predpisanih najmanjših stopnjah. V nobenem primeru pa ne izpade kritje obračunanih obresti za upo¬ rabljene kredite. Če že v primeru nepokritih zajamčenih osebnih dohodkov ne odpadejo vse obveznosti iz dohodka, še manj seveda odpadejo v primeru, ko ni mogoče pokriti zgolj presežka obračunanih osebnih dohodkov nad njihovo zajamčeno višino in prispevkov za stanovanjsko gradnjo. Pravzaprav je tako pri prispevkih in davkih iz dohodka kot tudi pri drugih obveznostih iz dohodka treba razlikovati tiste, katerih znesek je odvisen od dohodka, in tiste, katerih znesek je zasnovan drugače. Medtem ko prvi sledijo dinamiki dohodka, so drugi od nje neodvisni. Po ekonomski logiki prvi ob zmanjšanem dohodku tudi zmanjšujejo izgubo, drugi je pa ne; če se jim kasneje upravičenci odrečejo, se z njimi izkazana izguba le pokriva. Vidimo torej, da ima lahko izguba zaradi nedoseženega dohodka (pod I) več stopenj: 184 185 a) Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov nad zajamčenimi zneski in zneski za stanovanjsko gradnjo b) Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov do zajamčenih zneskov c) Izguba zaradi nepokritih drugih obveznosti iz dohodka. Izguba pod b) je gotovo hujši primer izgube kot izguba pod a), zato tudi obstaja drugačno obravnavanje prispevkov in davkov iz dohodka, ki jih je treba obračunati. Najhujši primer izgube pa je vsekakor tisti, kjer sploh ni prišlo do dohodka (pod II). Tu je celotni prihodek manjši od odhodkov v ožjem smislu, tj. od material¬ nih stroškov in amortizacije po najmanjših stopnjah v zvezi s prodanimi količinami. To je izguba zaradi nepokritih materialnih stroškov in amortizacije. Vendar se ta nikoli ne pojavlja sama brez izgub, ki smo jih prej navedli pod a) in b). Če jo samostojno označimo kot izgubo z oznako č), potem so možne naslednje kombinacije izgub: a) Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov nad zajamčenimi zneski in zneski za stanovanjsko gradnjo a) + b) Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov in zneskov za stanovanj¬ sko gradnjo a) + b) + c) Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov in obveznosti iz dohodka a) + b) + c) + č) Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov in obveznosti iz dohodka ter materialnih stroškov z amortizacijo Obstajajo pa lahko tudi izgube zaradi nepokritih drugih obveznosti iz dohodka, o čemer bomo govorili kasneje. 452 ugotavljanje izgub Na klasičen način ugotavljamo izgubo tako, da od celotnega prihodka odšteje¬ mo vse odhodke, ki so pač večji. Toda med odhodki imamo med drugim tudi prispevke in davke, ki so računani glede na tisti dohodek, ki omogoča med drugim pokrivanje programiranih osebnih dohodkov in drugega dohodka, in ni v ničemer odvisen od končnega dohodka. Če je torej končni dohodek manjši od tistega, ki je bil po predpostavkah programiran, tudi prvotno obračunani pri¬ spevki in davki ne bodo ustrezali več, temveč bodo iz ostvarjenega dohodka obračunani manjši. To pa hkrati pomeni, da ne ugotovimo ostvarjeno izgubo tako, da od celotnega prihodka odštejemo vse odhodke glede na prvotno obraču¬ nane stroške, temveč tako, da od celotnega prihodka odštejemo odhodke, ki so glede prispevkov in davkov zaradi izpada v dohodku že zmanjšani. To pa pome¬ ni, da je izgubo le treba ugotavljati po enaki poti, kot ugotavljamo dohodek in nato čisti dohodek. Oglejmo si zadevo na našem praktičnem primeru. Vzemimo, da temeljna orga¬ nizacija ni ostvarila celotnega prihodka z 296.090,— din, kot smo pojasnili v točki 412, temveč samo z 260.000,— din. Dalje vzemimo, da je bil vračunan dohodek s 100.878,— din, ki vključuje obresti 7.000,— din, prispevke, davke in poslovne obveznosti iz dohodka 26.674,— din ter osebne dohodke z zneski za stanovanjsko gradnjo 67.204,— din, kar poznamo že iz točke 432; dodatno pa vzemimo, da so ostali osebni dohodki v zajamčenem znesku samo 31.000,— din, medtem ko presežek prekorači osebne dohodke, ki so zajamčeni. Končno vemo iz točke 423, da znašajo odhodki v ožjem smislu (pred ugotovitvijo dohodka) 174.719,— din in potemtakem odhodki v širšem smislu na podlagi prvotno vračunanega zneska 275.597,— din Ugotavljanje izgube je sedaj naslednje: Celotni prihodek 260.000,— din — Odhodki v ožjem smislu — 174.719,— din Dohodek 85.281,— din — Prispevki, davki in druge obvez, iz doh. — 29,154,— din Čisti dohodek 56.127,— din — Oseb. dohodki in zneski za stan. grad. — 67.204,— din Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov in zneskov za stanovanjsko gradnjo - 11.077,- din Izpad v celotnem prihodku za 36.090,— din (od 296.090,— din na 260.000,- din) ni poslabšal poslovnega izida za 36.000,— din, temveč samo za 31.570,— din (od prejšnjega dobička 20.493,— din na sedanjo izgubo 11.077,— din); za razliko 4.520,— din so zaradi manjšega dohodka, kot je bil vračunan, bili zmanjšani prvotno obračunani prispevki in davki, in sicer v tistem svojem delu, ki je vezan na dohodek in ne povsem neodvisen od njega. Na klasičen način bi potemtakem izgubo ugotovili takole: Celotni prihodek — Odhodki v širšem smislu + Zmanjšanje vračunanih prispevkov in davkov Izguba 260.000,— din - 275.597,- din - 15.597,- din 4,520,— din - 11.077,- din Ker ne moremo ugotoviti zmanjšanja obračunanih prispevkov in davkov mimo ugotavljanja dohodka, lahko ta klasični način ugotavljanja izgube povsem opustimo. Sedaj pa vzemimo, da je celotni prihodek ob drugih nespremenjenih okoliščinah samo 210.000,— din. Ugotavljanje izgube je sedaj naslednje: Celotni prihodek — Odhodki v ožjem smislu Dohodek — Prispevki, davki in druge obveznosti iz doh. Čisti dohodek — Zajamčeni osebni dohodki Izguba zaradi nepokritih zajamčenih OD — Osebni dohodki nad zajamčenimi zneski in zneski za stanovanjsko gradnjo Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov in zneskov za stanovanjsko gradnjo - 51.683,- din Izpad v celotnem prihodku za 86.090,— din (od 296.090,— din na 210.000,— din) ni poslabšal poslovnega izida v istem znesku, temveč samo za 72.176,— din (od prejšnjega dobička 20.493,— din na sedanjo izgubo 51.683,— din); za razliko 13.914,— din so namreč zaradi manjšega dohodka, kot je bil vračunan, bili zmanjšani prvotni obračunani prispevki in davki, in sicer v tistem delu, ki je vezan na dohodek in ne povsem neodvisen od njega (od prvotnega zneska 26.674,— din se sedaj pojavlja samo še, denimo, znesek 12.760,— din). Toda ker ni mogoče pokriti niti zajamčenih osebnih dohodkov v znesku 15.479,— din, je do tega zneska po predpisih mogoče zmanjšati prispevke in davke, ki so sicer še obračunani. Še vedno pa ostanejo razne poslovne obveznosti iz dohodka, npr. zavarovalne premije, nadomestila za bančne storitve itd. Vzemimo, da v našem primeru znaša tisti del obveznosti iz dohodka, ki od njega ni odvisen, 7.104,— dinarjev. Ker smo po prejšnjem izračunu prišli do odštevnih postavk iz dohodka pred ugotovitvijo čistega dohodka 19.760,— din pomeni, da je le še z razliko, tj. 5.656,— din, mogoče izgubo zmanjšati. V tem primeru je nada¬ ljevanje ugotavljanja izgube od poznanega dohodka temeljne organizacije združenega dela naslednje: Dohodek — Druge obveznosti iz dohodka Čisti dohodek 35.281,- din — 14,104,— din 21.177,- din 186 — Zajamčeni osebni dohodki Izguba zaradi nepokritih zajamčenih OD — Osebni dohodki nad zajamčenimi zneski in zneski za stanovanj, grad. Izguba zaradi nepokritih osebnih dohodkov in zneskov za stanovanjsko gradnjo — 31.000,— din — 9.823,— din - 36.204,- din - 46.027,- din Razlika med prvotno in popravljeno izgubo je 5.656,— din, torej toliko, kolikor smo še dodatno zmanjšali prispevke in davke iz dohodka. Takšno izjemno zmanjšanje prispevkov in davkov pa bi mogli ekonomsko pojasnjevati tudi tako, da z njimi pravzaprav izgubo poravnamo, ne pa da jo zmanjšamo. Pri vseh dosedanjih primerih smo imeli čisti dohodek, navkljub njemu pa izgubo. Sedaj pa vzemimo, da je celotni prihodek samo 185.000,— din. Ugo¬ tavljanje izgube je sedaj naslednje: To pot čistega dohodka ni več, medtem ko se dohodek še vedno pojavlja. Zmanjšanje celotnega prihodka za 111.090,— din (od prvotnih 296.090,— din na sedanjih 185.000,— din) je zmanjšalo obračunane prispevke in davke iz dohodka za 19.570,— din in poslovni izid za 91.520,— dinarjev (od začetnega dobička 20.493,— din na sedanjo izgubo 71.027,— din). Sedaj pa vzemimo, da je celotni prihodek samo 180.000,— din. Izračun izgube je naslednji: Ta izguba pa se poveča še za nepokrite: Druge obveznosti iz dohodka Zajamčene osebne dohodke — 14.104,— din — 31.000,— din Osebne dohodke nad zajamčenimi zneski in zneski za stanovanjsko gradnjo Skupaj izguba - 36.204,- din - 86.027,- din Pri rednih odhodkih, bodisi tistih pred ugotovitvijo dohodka ali tistih po ugoto¬ vitvi dohodka, kaže ponovno opozoriti na vpliv različnih metod vrednotenja poslovnih učinkov. Dodatno pa kaže opozoriti še na to, da je ob drugih ne¬ spremenjenih okoliščinah znesek izgube odvisen od zneska programiranih osebnih dohodkov za opravljeno delo. Če so ti osebni dohodki majhni, ker so zasnovani na pesimistično postavljeni načrtovani vrednosti točke, se bo ob sicer nespremenjenih okoliščinah pojavila izguba kasneje, kot če so veliki. To pomeni, da pri proizvajalni temeljni organizaciji najprej programirani osebni dohodki vplivajo na nastanek izgube in šele nato izguba na zmanjšanje pro¬ gramiranih osebnih dohodkov pri sicer nespremenjenem obsegu dela. Toda takšno zmanjšanje programiranih osebnih dohodkov se ob drugih nespremenje¬ nih okoliščinah ne zrcali takoj v zmanjšanju izgube, ki je nastala zaradi njih; proizvajalna temeljna organizacija mora namreč prej odprodati tiste poslovne učinke, na katere se nanašajo še večji programirani osebni dohodki. Sele nato se v zaračunani prodaji pojavijo proizvodi, ki vsebujejo že manjše osebne do¬ hodke. Dohodkovni sistem, kjer so osebni dohodki končno le odvisni od ostvarjenega dohodka, torej pri proizvajalnih temeljnih organizacijah zaradi akontiranja osebnih dohodkov praviloma deluje z zakasnitvijo. Njegovo delovanje je mogoče pospešiti le tedaj, ko bi temeljna organizacija vrednotila zaloge po materialnih stroških in amortizaciji in bi vse druge stroške razdobja takoj pokrivala s tedanjimi prihodki. Nasprotno pri trgovskih in storitvenih temeljnih organizacijah dohodkovni sistem lahko hitreje deluje. Opozorimo pa naj, da zaradi socialnih in drugih razlogov programirani osebni dohodki ne sledijo vedno možnostim, ki jih daje dohodek in da imajo pri takoimenovanih »izgubarjih« svojo avtonomijo. 4aa poravnavanje izgube* Brž ko se izguba pojavi, nastopi vprašanje, kako jo poravnati. Preden odgo¬ vorimo nanj, pa kaže opozoriti na to, da v primeru izgube ne veljajo več nobena delitvena razmerja pri čistem dohodku, ki jih utegne predvidevati ustrezni samoupravni akt v temeljni organizaciji združenega dela. V najhujšem primeru, ko sploh ni dohodka, je že povsem očitno, da ni mogoče uporabiti odstotkov za izračun osebnih dohodkov pri razporejanju čistega dohodka. Kadar pa ostvarja temeljna organizacija le premajhen čisti dohodek, bi kdo utegnil zapasti v zmoto, da so takšni odstotki še veljavni. Vendar temeljna organizacija ne more povečati skladov, dokler niso pokriti vsi osebni dohodki. V primeru izgube se torej zrušijo načelna delitvena razmerja pri čistem do¬ hodku. Z vidika bilance uspeha pomeni izguba primanjkljaj prihodkov v primerjavi z odhodki, z vidika bilance stanja pa pomeni izguba zmanjšanje sredstev ob si¬ cer nespremenjenih virih sredstev. Razlikovati je zato tudi treba poravnavanje * V tej knjigi uporabljamo izraz poravnavanje izgube in ne pokrivanje izgube. Pri tem nas vodi spoznanje, da tisto, kar poravnamo, ne obstaja več, medtem ko v primeru pokrivanja iščemo zanj samo vrednostni ekvivalent; ko npr. obveznost poravnamo, ne obstaja več. ko pa so npr. sredstva pokrita s skladi in obveznostmi itd., zaradi tega še ne prenehajo obstajati. 188 izgube z nadomeščanjem izgubljenih sredstev. Nadomeščanje izgubljenih sredstev je vedno izvedljivo s kreditom, praviloma sanacijskim kreditom, ki pomeni finančno transakcijo. Poravnavanje izgube pa je možno vedno le z določeno dohodkovno transakcijo. Izguba se poravnava po zaključnem računu in ne že po obdobnih obračunih. Poravnava pa se: a) z rezervnim skladom*; b) z namenskimi dotacijami brez obveznosti vračanja; c) z odpisom obveznosti do tretjih oseb, ki so odpisale svoje terjatve do dane temeljne organizacije; č) z dohodkom v prihodnjih letih. Rezervni sklad (pod a) je navsezadnje dohodek preteklih let, ki je bil namensko usmerjen za poravnavanje možnih izgub v prihodnjih letih. Z rezervnim skladom se poravna izguba ali del izgube, z denarnimi sredstvi rezervnega sklada pa dopolnijo zmanjšana poslovna sredstva. Namenske dotacije brez obveznosti vračanja (pod b) so lahko dane le iz skupnih rezerv organizacij združenega dela ali s strani drugih organizacij združenega dela, s katerimi je bil prevzet skupni rizik; v to skupino pa smiselno spadajo tudi odpisani davki in prispevki iz dohodka, ki so bili prvotno še obračunani in so vplivali na znesek izgube. V prvem primeru prejete namenske dotacije ne povečujejo obveznosti do tretjih oseb, temveč poravnajo del izgube, ustrezna prejeta denarna sredstva pa dopolnijo siceršnja zmanjšana poslovna sredstva. V drugem primeru je isto z vrnjenimi davki in prispevki, ki so bili prvotno že plačani; kolikor še niso bili plačani, čeprav so že bili obračunani, pa zmanjšana obveznost do njih poravna del izgube, medtem ko prejeto vračilo dopolni siceršnja zmanjšana poslovna sredstva. Do odpisov obveznosti do tretjih oseb (pod c) pride samo v primeru, če so prevzemniki sanacije odpisali svoje terjatve z namenom, da bi bila izguba pri temeljni organizaciji v takšnem znesku poravnana. V tem primeru se z odpisanimi obveznostmi poravna del izgube, denarna sredstva se pa ne pove¬ čajo, ker še niti niso bila zmanjšana ob poravnavi prvotno izkazane obveznosti. Dopolnitev zmanjšanih poslovnih sredstev je v takšnem primeru mogoče tolmačiti z ohranitvijo tistih denarnih sredstev, ki bi sicer morala biti po¬ rabljena za poravnavo prvotno izkazane obveznosti. Poravnavanje izgube z dohodkom v prihodnjih letih (pod č) pa se formalno izkazuje v prehodnem razdobju kot zmanjšanje dotedanjega poslovnega sklada, seveda le največ do celotnega njegovega zneska, zmanjšanega za kritje obvez¬ nega posojila za nerazvite republike in SAP Kosovo ter drugih združenih sredstev. S tem pa ni rešeno vprašanje dopolnitve zmanjšanih poslovnih sredstev. Rešiti ga je mogoče le s sanacijskimi krediti, ki s finančnega vidika pripomorejo k premostitvi težav v prehodnem razdobju, v katerem še ni z novim dohodkom ponovno oblikovan poslovni sklad v prvotnem znesku. Vračilu sanacijskega kredita bi moralo ustrezati oblikovanje poslovnega sklada iz tekočega dohodka. Če je v novem letu poslovni sklad oblikovan v enakem znesku, kot je bil vrnjen sanacijski kredit, je dejansko šele v tem znesku prvot¬ na izguba poravnana, denarna sredstva novega dohodka, ki je bil razporejen v poslovni sklad, pa nadomeščajo dotedanja denarna sredstva sanacijskega kredita, ki so bila prvotno pridobljena, da bi z njimi prehodno bilo mogoče dopolniti zmanjšana poslovna sredstva. Če je v novem letu poslovni sklad oblikovan v večjem znesku, kot je vrnjen sanacijski kredit, medtem ko del sanacijskega kredita še obstaja in bo vrnjen v naslednjem letu, je mogoče tolmačiti, da je izguba dejansko poravnana v znesku novo oblikovanega po- 189 * Izgubo poravnavamo z rezervnim skladom in ne s sredstvi rezerv. Sredstva rezerv le prenesemo na žiro račun, da tam dopolnijo zmanjšana sredstva. Poravnavanje izgube pa ni denarna transakcija, temveč dohodkovna. Zato je napačno v tej zvezi uporabljati izraz sredstva namesto sklad. To je povsem očitno tudi, če se opremo na knjigovodsko tolmačenje poravnavanja izgube. Neporavnana izguba je vidna na debetni strani konta in jo porav¬ navamo s knjiženjem na kreditni strani istega konta; takšno knjiženje pa ima lahko svojo protipostavko le na debeli strani kakega drugega konta. Knjiženje na debetni strani pomeni zmanjšanje le pri obveznostih do virov sredstev in ne pri sredstvih. slovnega sklada, medtem ko je presežek tega zneska nad zneskom vrnjenega sanacijskega kredita mogoče obravnavati pri prekvalifikaciji sanacijskega kredi¬ ta v kredit za osnovna ali za obratna sredstva. Če je pa v novem letu poslovni sklad oblikovan v manjšem znesku, kot je bil vrnjen sanacijski kredit, je seveda že spet le v znesku oblikovanega poslovnega sklada mogoče videti dokončno poravnanje izgube, medtem ko razlika kaže na ponovni izpad začasno dopolnje¬ nih poslovnih sredstev, za kar bi bil potreben nov kredit ali kak drug način poravnavanja izgube. Če izgubo ni mogoče poravnati niti z začasnim zmanjšanjem poslovnega sklada, je vsaj začasno formalno neporavnana. Poravnana bo kasneje z dodatnimi namenskimi dotacijami (pod b) ali odpisi obveznosti (pod c) ali pa tako, da bo v naslednjih letih s tem namenom porabljen del tedanjega ostanka dohodka. Toda tudi v primeru formalno neporavnane izgube lahko v prehodnem raz¬ dobju dopolnimo zmanjšana sredstva s sanacijskim kreditom. Sanacijski krediti potemtakem rešujejo vprašanje plačilne zmožnosti (likvidnosti) temeljne or¬ ganizacije in ji pripomorejo, da pri nadaljnjem poslovanju med drugim sama pridobi dohodek za poravnanje pretekle izgube. Stro go j e torej treba razlikovati plačilno nezmožnost (nelikvidnost) temeljne organizacije od njene izgube. Temeljna organizacija ima lahko izgubo, toda je plačilno zmožna, ker je med drugim s sanacijskimi krediti dopolnila potreben znesek svojih obratnih sredstev. Po drugi strani pa je temeljna organizacija lahko plačilno nezmožna, čeprav nima izgube, ker je pač svoja denarna sredstva iz okvira obratnih sredstev investirala v osnovna sredstva, ker je vzpostavila prevelike zaloge materiala, ker je njen proizvodni ciklus predlog, ker ne more prodati svojih proizvodov, ker je kupcem dala možnost predolgega odloga plačila itd. V vseh teh primerih ima premalo denarja, da bi z njim lahko poravnala svoje zapadle obveznosti, kar označujemo kot njeno plačilno nezmožnost. Ob koncu naj še omenimo, da pojav izgube ne povzroča samo potrebe po njenem poravnavanju, temveč ima svoj vpliv tudi na osebne dohodke delavcev v prihodnjem razdobju. Če je izgubo še mogoče poravnati z rezervnim skladom, seveda nima nujno vpliva na osebne dohodke, razen če samoupravni akt že v takšnem primeru predvideva njihovo zmanjšanje. Če je med temeljnimi organizacijami sklenjen samoupravni sporazum o medsebojnem poravnavanju izgub, je v njem tudi predviden znesek osebnih dohodkov, do katerega so pripravljene poravnati izgubo, ta znesek pa vpliva na obračun osebnih dohod¬ kov v prihodnjem razdobju. Če sklad skupnih rezerv z ustrezno dotacijo omogoča pokriti osebne dohodke nad z zakonom zajamčenim zneskom, je prav tako mogoče tudi v prihodnjem razdobju obračunavati osebne dohodke do zneska, ki ga omogoča sklad skupnih rezerv. V vseh drugih primerih pa je mogoče obračunavati delavcem osebne dohodke le z zakonom zajamčenim zneskom. Takšne sanacije pa prenehajo, brž ko temeljna organizacija ne posluje več z izgubo. Zato je koristno, da sestavi mesečni obračun uspeha. 46 načrtovanje dohodka in njegove delitve 460 temelji načrtovanja dohodka in njegovega razporejanja Načrtovanje prihodkov in odhodkov naj bi bilo čimbolj metodološko usklajeno z njihovim kasnejšim razvidom (evidenco); le tako bi zagotovili primerljivost ostvarjenih velikosti z načrtovanimi. Vendar je postopek načrtovanja v praksi mnogokrat poenostavljen. Tako so npr. izredni prihodki hkrati z izrednimi odhodki večkrat zanemarjeni, ker predvidevamo, da bodo enaki in zato ne bodo vplivali na poslovni izid. Omejujemo se torej le na redne prihodke in redne od¬ hodke. 190 Načrtovanje prihodkov se prične z načrtovanjem prodanih količin in prodajnih cen; načrtovani prihodki so nato zmnožek predvidenih količin in ustreznih prodajnih cen. V razvitem tržnem gospodarstvu je količinski načrt prodaje celo izhodišče za določanje obsega ustvarjanja poslovnih učinkov (proizvodnje), nakupa in poslovne dejavnosti nasploh. Seveda pa ni rečeno, da je obseg načrtovane prodaje odvisen samo od položaja na trgu; nanj vplivajo pri pro¬ izvajalnih temeljnih organizacijah tudi proizvodne zmogljivosti, zaloga proiz¬ vodov in nedokončana proizvodnja. Toda že pri načrtovanju prodaje mora temeljna organizacija paziti, da izbere takšno sestavo poslovnih učinkov, ki ji ob omejenih zmogljivostih omogoča čim boljši poslovni izid. Dobiček, ki ga vsebuje prodajna cena, ni pri vseh vrstah poslovnih učinkov enak. Zato se bo temeljna organizacija skušala v čim večji meri usmeriti k tistim, pri katerih je ugodnejši. V takšnem primeru bo ob dani izrabi zmogljivosti in morda celo ob nespreme¬ njenem količinskem obsegu prodaje predvidela boljši poslovni izid. Ni pa nujno, da bo hkrati načrtovala tudi večje redne prihodke, saj ni rečeno, da višja pro¬ dajna cena določene vrste učinka pomeni večji dobiček kot nižja prodajna cena kake druge vrste učinka. Načrtovanje odhodkov sledi načrtovanju stroškov, in sicer s tem, da jih prila¬ godi znesku, ki ga je mogoče povezovati z načrtovano prodajo. Stroški, ki se bodo po načrtu na novo pojavili v kakem razdobju, namreč niso istovetni s tedanjimi rednimi dohodki, razen če dodatno domnevamo, da se ne bosta spremenila niti zaloga proizvodov niti stanje nedokončane proizvodnje. Pri načrtovanju rednih odhodkov moramo upoštevati posebnosti izbrane metode vrednotenja poslovnih učinkov, v vsakem primeru pa posebej izkazovati sestavine načrtovanega dohodka in med njimi osebne dohodke. Le tako namreč poleg dobička zaznamo še dohodek, poznati pa ga moramo, saj sicer v novem razdobju ne bi mogli odločati o politiki njegovega razporejanja. Primeren čas za razpravo o politiki razporejanja dohodka pa ja ravno oh sestavljanju letnega načrta. Na politiko razporejanja dohodka brez dvoma vpliva raven samega dohodka. Temeljna organizacija, ki ima majhno proizvodnost, bo praviloma potrebovala večjo udeležbo osebnih dohodkov pri razporejanju dohodka kot temeljna orga¬ nizacija z večjo proizvodnostjo. K temu je prisiljena, če hoče svojim delavcem kolikor toliko zagotoviti primerno življenjsko raven. Z druge strani pa mora ravno takšna temeljna organizacija skrbeti tudi za pospešeno povečanje poslov¬ nega sklada, saj le tako lahko z lastnimi sredstvi poveča proizvodnost v prihod¬ nosti. Pri postavljanju politike razporejanja dohodka smo torej dolžni upoštevati tako neposredne potrebe delavcev kot tudi podlago za nadaljnji razvoj. Zato načrtovanje dohodka nikakor ni lahko opravilo. Denimo, da so prodajne cene proizvodov, storitev in trgovskega blaga odvisne od razmer na trgu in da nanje posamezna temeljna organizacija bistveno ne vpliva. V tem primeru je njen celotni prihodek v marsičem že dan pri postavlje¬ ni izrabi zmogljivosti, saj ga ni mogoče povečati z dvigom prodajnih cen; nanj je mogoče vplivati le s spremenjeno sestavo ustvarjanja poslovnih učinkov (proiz¬ vodnje) in prodaje. Kot razlika med načrtovanimi prihodki in odhodki v ožjem smislu se nato pojavlja dohodek. Vendar večji dohodek ni vedno tudi boljši poslovni izid. Morda moramo z njim zaradi spremenjene sestave dejavnosti pokriti večje osebne dohodke. Skratka, v načrtu predvidena proizvodnja in pro¬ daja že v neki meri vplivata na razporejanje načrtovanega dohodka. Marsikdaj je ravno zaradi ugodnejše sestave proizvodnje mogoče načrtovati večje osebne dohodke in večje povečanje skladov. Marsikdaj k temu pripomore v prvi vrsti povečan obseg proizvodnje ali poslovanja, če ga seveda omogočajo dane zmog¬ ljivosti in povpraševanje na trgu. Brž ko je poznan načrtovani znesek dohodka in postavljeno razmerje njegovega razporejanja, je mogoče ugotoviti tudi načrtovani znesek osebnih dohodkov, ki je v zvezi z načrtovano prodajo. Ta znesek osebnih dohodkov pa nato vpliva na izplačila osebnih dohodkov v novem razdobju. Nova načrtovana vrednost točke v tem razdobju je namreč opre¬ deljena takole: načrtovani osebni dohodki pri razporejanju načrtovanega dohodka načrtovano število točk v načrtovani prodaji Navadno pa temeljne organizacije ne iščejo števila točk, ki naj bi jih ovrednotile, temveč se zadovoljujejo z osebnimi dohodki v načrtovani prodaji po stari vrednosti točke. S količnikom pa nato spremene dotedanje osebne dohodke. S tem seveda tudi posredno ugotove novo vrednost točke. Količnik je pri tem opredeljen takole: načrtovani osebni dohodki pri razporejanju načrtovanega dohodka osebni dohodki po stari vrednosti točke v načrtovani prodaji Če pa na pr odajne cene izključno vpliva temeljna organizacija sama, bo seveda uporabila drugo metodo razporejanja dohodka. Najprej bo ugotovila potreben znesek osebnih dohodkov, ki jih mora pokriti z dohodkom, pri tem bo upošte¬ vala vse utemeljeno in še zaželeno povečanje v primerjavi s preteklim letom. Nato bo izračunala obvezno povečanje rezervnega sklada ter ugotovila potreb¬ no povečanje poslovnega sklada in sklada skupne porabe. Razmerje med osebnimi dohodki in povečanimi skladi se seveda po takšnem postopku utegne bistveno spremeniti v primerjavi s preteklim letom. Posledica takega načrtovanja pa ni samo drugačno razporejanje čistega dohodka, temveč tudi njegov drugačen znesek, saj se temeljna organizacija s potrebnim dohodkom loti postavljanja svojih prodajnih cen. To navsezadnje pomeni, da se načrtovanje rednih prihodkov dopolnjuje z načrtovanjem sestavnih delov dohodka, saj morajo biti načrtovani redni prihodki zaradi višjih prodajnih cen toliko večji, kolikor večje potrebe se v temeljni organizaciji pojavljajo pri razporejanju dohodka. Pokazali smo dve skrajnosti pri razporejanju dohodka. Iz razglabljanj pa je mogoče razbrati, da načrtovanje razporejanja dohodka ni vedno pogojeno z na¬ črtovanjem prihodkov in odhodkov v ožjem smislu, temveč da je lahko tudi razlog za oblikovanje dohodka in celo rednih prihodkov. Kje začne temeljna organizacija z načrtovanjem je odvisno v glavnem od razmer na trgu. 461 načrtovanje dobička glede na obseg prodaje in znesek rednih prihodkov Pri načrtovanju poslovnega izida se mnogokrat pojavljajo naslednja vprašanja: 1. Kakšen dobiček je mogoče pričakovati pri nekem obsegu prodaje ali znesku rednih prihodkov? 2. Kateri obseg prodaje ali znesek rednih prihodkov omogoča tak ali tak dobiček? 3. Za koliko se sme zmanjšati obseg prodaje ali znesek rednih prihodkov, da pri tem ne bi imeli izgube? 4. Kako se mora spremeniti obseg prodaje ali znesek rednih prihodkov, da bi dosegli isti dobiček ob spremenjenih stalnih stroških? 5. Kako se mora spremeniti obseg prodaje ali znesek rednih prihodkov, da bi dosegli isti dobiček ob drugačnih spremenljivih stroških na enoto poslovnega učinka? Če domnevamo, da imamo opravka samo z neomejeno stalnimi in sorazmernimi stroški, da je obseg ustvarjanja poslovnih učinkov (proizvodnje) usklajen z obsegom prodaje, da se sestava pridobljenih in prodanih poslovnih učinkov ne spreminjata in da se niti nabavne niti prodajne cene ne spreminjajo, potem lahko prikažemo načelno razmerje med rednimi prihodki, stroški (rednimi odhodki) in dobičkom takole: P= F +V+D kjer pomenijo znaki P = redni prihodki F =stalni stroški V=spremenljivi stroški D=dobiček 192 Vzemimo temeljne podatke, ki smo jih vključili v razglabljanje o vrednotenju po spremenljivih stroških! Stalni stroški znašajo v temeljni organizaciji A 104.064,- din, spremenljivi stroški količinske enote X 149,26 din in količinske enote Y 58,40 din. Prodajna cena količinske enote X znaša 240,— din in pro¬ dajna cena količinske enote Y 122,20 din. Za razliko od prejšnjih izvajanj pa vzemimo, da temeljna organizacija proizvede in proda v proučevanem razdobju enako količino, in sicer 800 količinskih enot X in 1000 količinskih enot Y. To pomeni, da so stalni in spremenljivi stroški hkrati redni odhodki. Če pomnožimo prodane količine X s prodajno oceno, dobimo 192.000 din pri¬ hodkov; če pomnožimo prodane količine Y s prodajno ceno, dobimo 122.200 din prihodkov; skupaj torej 314.200 din. Če dalje pomnožimo količine X s spre¬ menljivimi stroški na količinsko enoto, dobimo 119.408 din spremenljivih stro¬ škov; če pomnožimo količine Y s spremenljivimi stroški na količinsko enoto, dobimo 58.400 din spremenljivih stroškov, skupaj torej 177.808 din. Potemtakem moremo postaviti naslednjo enačbo: 314.200 din rednih prihodkov = 104.064 din stalnih stroškov + 177.808 din spremenljivih stroškov + 32.328 din dobička Če se temeljna organizacija A ukvarja s pridobivanjem ene same vrste poslov¬ nega učinka, je mogoče redne prihodke in spremenljive stroške kot sestavljeni velikosti razčleniti; pri tem pridemo do tele enačbe: Q.pc =F + Q.v+ D kjer dodatno k prejšnjim pojasnilom pomeni: Q = količina poslovnega učinka pc= prodajna cena količinske enote poslovnega učinka v = spremenljivi stroški količinske enote poslovnega učinka Iz te izhodiščne enačbe ni težko izvesti enačbe, po kateri ugotavljamo dobiček: D = Q.pc —F —Q.v Prav tako ni težko izvesti enačbe, s katero ugotovimo količino, tj. obseg dejav¬ nosti, ki obeta zaželeni dobiček: pc —v Vzemimo za hip, da temeljna organizacija A dosega 314.200 din rednih prihod¬ kov z eno samo vrsto poslovnega učinka; prodajna cena količinske enote je 110,25 din, proda pa 2850 količinskih enot. To hkrati pomeni, da so tudi spremenljivi stroški 177.808 din zmnožek 2850 količinskih enot in spremenljivih stroškov na količinsko enoto 62,39 din. Če sedaj iščemo količino, pri kateri bomo dosegli 32.328 din dobička, bo izračun naslednji: 104.064 din + 32 .328 din —'2850 količinskih enot 110,25 din — 62,39 din Ugotovili smo torej isto količino, iz katere smo v začetku izhajali. Vzemimo, da nas zanima, pri kakšnem obsegu prodaje bomo dosegli 50.000 din dobička. Izračun je takle: 104.064 din+ 50.000 din 193 110,25 din-62,39 din 13 3219 količinskih enot Prav tako se da izračunati, kako se lahko zmanjša ta obseg prodaje, da te¬ meljna organizacija A še ne bo imela izgube, čeprav tudi dobička ne bo več: 104.064 din , V,, ' , ■>- .■ -=2174 količinskih enot 110,25 din — 62,39 din O pragu pokritja stroškov torej govorimo pri 2174 količinskih enotah; če temeljna organizacija proda manj, ima izgubo, če proda več, ima dobiček. Ta izračun in prejšnja dva je možno tudi upodobiti, in sicer takole: vrednosti Celotni stroški so sestavljeni iz stalnih in spremenljivih. Pri izhodiščni količini 2850 enot so celotni stroški 281.872 din, tj. 104.064 din stalni in 177.808 din spremenljivi. Pri isti količini so prihodki 314.200 din. Razlika med prihodki in celotnimi stroški je pri tej količini 32.328 din. Pri količini 2174 enot se krivulja prihodkov seka s krivuljo celotnih stroškov (odhodkov), kar pomeni, da ni nobene razlike med prihodki in celotnimi stroški, torej temeljna organizacija nima niti dobička niti izgube. Izračun je nekoliko bolj zapleten, če se temeljna organizacija ukvarja z več vrstami poslovnih učinkov in je obseg prodaje mogoče izražati le vrednostno. V tem primeru ob domnevi, da se sestava prodaje ne spreminja, ne kaže raz¬ členjevati rednih prihodkov na vsoto zmnožkov količin in prodajnih cen. Toda obseg prodaje neposredno ne vpliva samo na redne prihodke, temveč tudi na spremenljive stroške. Če se ne spreminjajo niti spremenljivi stroški na enoto poslovnega učinka niti prodajne cene poslovnih učinkov, se celotni spremenljivi stroški v razdobju gibljejo premosorazmerno ne samo z obsegom prodaje, temveč tudi z rednimi prihodki, medtem ko je njihov odstotek v rednih prihodkih nespremenjen. To pa pomeni, da je treba izhajati iz enačbe: P = F + (|-)' P + D Pri tem pomeni razmerje stalno razmerje med spremenljivimi stroški in rednimi prihodki ob prejšnji domnevi Iz te enačbe ni težko izvesti enačbe, po kateri ugotavljamo dobiček: D=P—F— 194 Prav tako ni težko izvesti enačbe za ugotavljanje rednih prihodkov, pri katerih dosežemo določen dobiček: P = F+D P Povrnimo se spet na naš prvotni primer, pri katerem temeljna organizacija A prodaja 800 količinskih enot X in 1000 količinskih enot Y, pri tem dosega 314.200 din rednih prihodkov, medtem ko ima 104.064 din stalnih stroškov in 177.808 din spremenljivih. Razmerje med spremenljivimi stroški in rednimi prihodki je torej 177.808 din 314.200 din 0,565907 Če se vprašamo, pri kakšnih prihodkih doseže temeljna organizacija A 32.328 din dobička, je izračun naslednji: 104.064 din+ 32.328 din 1-0,565907 = 314.200. din Preskus je torej uspel. Vzemimo, da temeljna organizacija A povečuje ali zmanjšuje prodajo poslovnega učinka X z istim odstotkom kot prodajo poslov¬ nega učinka Y. V tem primeru namreč še vedno velja začetno povprečno raz¬ merje med spremenljivimi stroški in rednimi prihodki, čeprav se to razmerje pri različnih vrstah poslovnih učinkov utegne bistveno razlikovati. Ker se tudi prodajne cene ne spreminjajo, se vprašujemo, pri kakšnih prihodkih doseže temeljna organizacija npr. 70.000 din dobička. Odgovor je takle: 104.064 din + 70.000 djn _ ggg 1-0,565907 Kako se smejo zmanjšati prihodki, da temeljna organizacija A še nima izgube, pa ugotovimo takole: 104.064 din 1 -0,565907 = 239.727 din Vse tri izračune upodobimo takole: vrednosti Z navedenimi enačbami vedno poiščemo odgovor na zastavljena vprašanja. Se¬ veda pa ni rečeno, da bo dobljeni odgovor povsem točen. Vse enačbe so namreč zasnovane na vrsti že obrazloženih domnev, ki niso vedno v celoti uresničene. Tako npr. proizvodnja in prodaja nista vedno časovno usklajeni. Tudi sestava prodaje ni nespremenljiva. Isto velja za prodajne cene ali nabavne cene. Končno niso niti stroški sestavljeni samo iz neomejeno stalnih in sorazmernih. Domneve hkrati omejujejo uporabnost izračunov. Zlasti pa nakazujejo potrebo po proučitvi več različic, brž ko je mogoče predvideti več odmikov od prvotnih domnev. Če bi poslovne učinke ovrednotili po kateri koli drugi metodi in ne po metodi spremenljivih stroškov (tj. materialnih stroškov z amortizacijo in vračunanega dohodka), ne bi mogli odgovoriti na prej zastavljena vprašanja. Ta primer nas torej že spet opozarja na pomen širšega pojma stroškov in dobička kot poslov- no-tehničnega pojma. 196 50 sredstva in njihove vrste 500 pojem sredstev Združeno delo pomeni združevanje dela in sredstev, sredstva so pa pogoj za delo. Ne glede na to, kakšno obliko imajo in kje so v uporabi, imajo sredstva svoj domicil vedno v temeljnih organizacijah združenega dela. Vendar to niso sredstva temeljne organizacije, temveč družbena sredstva, s katerimi upravljajo delavci, ki so svoje delo združili v temeljni organizaciji. Kaj pa je pravzaprav treba razumeti s sredstvi? S tem izrazom pri družbe¬ noekonomskih razglabljanjih označujemo več bistveno različno opredeljenih pojmov: a) /statično opredeljeni pojem premoženja; b) statično opredeljeni pojem prihranjene kumulativne lastne akumulacije; c) dinamično opredeljeni pojem dohodka; č) dinamično opredeljeni pojem denarnih izdatkov v zvezi z uporabo dohodka. V prvem primeru mislimo na stvari, pravice in denar , s katerimi upravljajo delavci v posamezni temeljni organizaciji. Res pa včasih pri tem zanemarjamo tako imenovana sredstva skupne porabe in se omejujemo le na poslovna sred¬ stva v širšem smislu. Tako opredeljena sredstva so razvidna med drugim iz dela aktive bilance stanja za določen trenutek. V drugem primeru mislimo na poslovni sklad, rezervni sklad in druge sklade razen sklada skupne porabe, ki izhajajo iz akumulacije dane temeljne or¬ ganizacije ali iz tiste akumulacije drugih temeljnih organizacij, ki je bila na dano temeljno organizacijo prenesena trajno; nasprotje tako opredeljenih sredstev so obveznosti dane temeljne organizacije do drugih pravnih ali fizičnih oseb in zlasti njene obveznosti iz naslova naložb drugih. Tako opredeljena sredstva so razvidna med drugim iz dela pasive bilance stanja za določeni trenutek. V tretjem primeru mislimo najprej na del dohodka za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb, ki ga delavci v določenem razdobju izločajo iz dohodka temeljne organizacije ali iz svojih osebnih dohodkov. Del dohodka za zadovoljevanje skupnih potreb je namenjen dejavnosti izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva, socialnega varstva in podobno, a tudi tekoči dejavnosti skupnega pomena za temeljne organizacije, ki jo opravljajo delovne skupnosti • na ravni delovne organizacije ali drugih organizacij združenega dela. Del dohodka za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb pa je namenjen dejav¬ nosti organov družbenopolitičnih skupnosti ter za zadovoljevanje drugih splošnih družbenih potreb v družbenopolitičnih skupnostih. Toda v tem tretjem primeru mislimo tudi na osebne dohodke ter na oblikovanje vseh skladov pri razporejanju čistega dohodka v temeljni organizaciji. Tako opre¬ deljena sredstva so razvidna med drugim iz razporejanja dohodka v bilanci uspeha za določeno razdobje. V četrtem primeru pa mislimo na odliv denarja ob poravnavanju obveznosti iz dohodka in čistega dohodka, a tudi ob naložbah. Tako opredeljena sredstva bi bila razvidna med drugim iz dela odlivov v bilanci finančnih tokov za določeno razdobje. V tem smislu govorimo npr. o sredstvih za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb, sredstvih za osebne dohodke ali sredstvih za inve¬ sticije. Vendar bomo v nadaljevanju uporabili izraz »sredstva« le za označitev pojma iz našega prvega primera. V drugem primeru bomo preprosto govorili o skladih v okviru obveznosti do virov sredstev, v tretjem o razporejanju dohodka in v četrtem o denarnih izdatkih v zvezi z določenimi nameni. Sredstva so družbena lastnina, družbenoekonomsko bistvo družbene lastnine pa ni klasičen lastninsko-pravni odnos med osebami in stvarmi, ki daje pravico prisvajati rezultate, temveč odnos med ljudmi samimi, ki na podlagi svojega dela in ne lastninske pravice pridobivajo pravico prisvajati si rezultate. Družbena sredstva pripadajo vsakemu, ki dela, so kot družbena lastnina od vsakogar in od nikogar. Pravica upravljanja z družbenimi sredstvi je vezana na delo, in sicer na delo združenih delavcev v temeljni organizaciji. Sredstva drugih organizacij združenega dela upravljajo po svojih delegatih in v skladu z dogo¬ vorjenimi cilji delavci v temeljnih organizacijah. Delavci temeljne organiza¬ cije imajo tudi izvirno razpolagalno pravico glede družbenih sredstev, ki jih upravljajo. Z razpolagalno pravico razumemo pravico družbenopravne osebe, da v pravnem prometu z družbenimi sredstvi sklepa samoupravne sporazume in pogodbe in opravlja druge pravne zadeve in dejanja v okviru svoje poslovne sposobnosti. Druge družbenopravne osebe, kot npr. delovna organizacija ali se¬ stavljena organizacija združenega dela, imajo razpolagalno pravico le v okviru pooblastil. 501 sredstva kot pogoj za izvajanje poslovnega procesa Kakorkoli so že postavljeni gospodarski cilji v posamezni temeljni organizaciji, nikoli jih ni mogoče ostvarjati brez vzajemnega delovanja delovnih sredstev, delovnih predmetov, storitev in delavcev oziroma opravljenega dela kot prvin njenega poslovnega procesa. V sodobnem blagovno-denarnem gospodarstvu pa ni mogoče računati s temi prvinami brez denarja, zato brez njega temeljna organizacija ne more začeti ustvarjati poslovnih učinkov. Zaradi tega seveda tudi ni prodaje. S prodajo sicer pride temeljna organizacija do denarja, toda ta ji je potreben že znatno prej. Dobavitelji delovnih sredstev in delovnih predmetov ne bodo čakali na, trenu¬ tek, ko bo temeljna organizacija prejela iztržek v denarju, da bi z njim porav¬ nala obveznosti do njih. Ker imajo delovna sredstva zelo dolgo življenjsko dobo, bi dobavitelji v tem primeru čakali več let, morda več desetletij. Dobavitelji materiala kot možnostnih delovnih predmetov bi bili v nekoliko boljšem polo¬ žaju, toda tudi ti bi morali čakati več mesecev. Kupljeni material namreč ni takoj porabljen, ko je porabljen, pri proizvajalnih temeljnih organizacijah navadno še ni vsebovan v dokončanih proizvodih, ko so proizvodi dokončani, še niso nujno prodani, ko so prodani, še niso nujno plačani. Denar torej dobavitelji prej potrebujejo, kot proučevana temeljna organizacija prejme iztržek v de¬ narju. Podobne obveznosti imajo seveda tudi dobavitelji; razpolaganje z denar¬ jem je za vsakogar pogoj, da se pojavi kot kupec proizvodov drugih delovnih organizacij. Toda niti delavci praviloma ne čakajo na prodajo in plačilo tistih proizvodov, v katerih je vsebovano njihovo delo. Ne glede na to, kdaj temeljna organizacija proda svoje poslovne učinke, prejemajo osebne dohodke sproti. Temeljna organizacija mora vedno razpolagati z denarjem, da bi z njim po¬ ravnala različne obveznosti. Cim hitreje je vrednost delovnih sredstev, de¬ lovnih predmetov in storitev prenesena na poslovne učinke, čim hitreje so poslovni učinki prodani in pri tem nastale terjatve do kupcev poravnane, tem hitreje pride temeljna organizacija do svojih prvotnih denarnih sredstev, a tudi do dodatnih, ki izvirajo iz pozitivnega poslovnega izida. Vsa sredstva, ki jih ima kaka temeljna organizacija, so se praviloma v začetku pojavljala v denarni obliki in se bodo vanjo končno spet spremenila. S sredstvi si torej ne smemo predstavljati samo denarja, ki je na razpolago v ne¬ kem trenutku, ali denarja, ki je na razpolago v nekem obračunskem razdobju. 198 Prav tako si s sredstvi tudi ne smemo predstavljati kratko in malo delovnih sredstev, ki so v temeljni organizaciji na razpolago v nekem trenutku, ali delovnih sredstev skupaj z delovnimi predmeti, torej proizvajalnih sredstev, ki nastopajo kot prvine poslovnega procesa v kakem obračunskem razdobju. Vsekakor moramo ločiti pojem sredstev od pojma prvin poslovnega procesa, a tudi od denarja, ki je potreben, da pridemo do vseh potrebnih prvin poslovne¬ ga procesa in s tem omogočamo uresničitev gospodarskega smotra temeljne organizacije. Medtem ko smo pojem prvin poslovnega procesa tako dojeli, da smo se vprašali, kaj vse je potrebno pri poslovnem procesu, se dokopljemo do pojma sredstev le, če se vprašamo, kai določena temeljna organizacija ima, ali bolje, s čim je povezana tamkajšnja pravica do upravljanja. Prvine poslovnega procesa so pojmi določenega trajanja, določenega obračunskega razdobja. Po drugi strani so različna sredstva pojmi določenega s ta n j a,_ jiolpče nega L _tren u tka. S tem seveda ni rečeno, da se znesek sredstev in njihove pojavne oblike ne morejo spreminjati, saj je ravno v takšnih spremembah sredstev mogoče videti njihovo gospodarsko sposobnost za delovanje v temeljni organizaciji. Toda če se vprašamo, kakšna sredstva ima temeljna organizacija, mislimo na njihovo stanje v določenem trenutku. Znesek denarja, ki ga ima v kakem trenutku, se npr. že v naslednjem trenutku lahko spremeni, poveča ali zmanjša, toda kadar se sprašujemo o denarju, nas zanima njegovo stanje v povsem določenem trenutku, ne pa njegovo povečanje ali zmanjšanje v razdobju. Kadar se dalje sprašujemo, kolikšna so sredstva v obliki materiala, nas ne zanima, kakšen material je bil porabljen v obračunskem razdobju in je tedaj nastopal v vlogi delovnega predmeta, temveč kakšno je njegovo stanje v povsem določenem trenutku. Podobno velja za sredstva kot celoto. Sredstva lahko opredeljujemo kot vrednosti, s katerimi temeljna organizacija uresničuje svoje gospodarske cilje. Te vrednosti imajo v proučevanem trenutku pojavne oblike stvari, pravic in denarja, a jih že v naslednjem trenutku deloma spreminjajo skladno s potekom celotnega poslovnega procesa. Tudi njihov znesek se spreminja, vendar mora biti stalno čimbolj usklajen z nalogami, ki čakajo temeljno organizacijo pri ostvarjanju njenih gospodarskih ciljev v do¬ ločenem razdobju. 502 preoblikovanje sredstev pri poslovnem procesu Sredstva, ki jih ima temeljna organizacija, stalno spreminjajo svoje pojavne oblike, tj. se preoblikujejo. Vzemimo na začetku proučevanja sredstva v denarni obliki. Z njimi proizva¬ jalna temeljna organizacija nakupi možnostna delovna sredstva in delovne predmete; če jih takoj plača, pomeni, da del njenih sredstev spremeni denarno • obliko v obliko stvari, medtem ko drugi del še vedno ohrani denarno obliko. Ko začne proizvajati, se delovna sredstva obrabljajo in delovni predmeti po¬ rabljajo; hkrati s tem prehaja njihova vrednost na nastajajoče proizvode kot strošek, ali z drugimi besedami, ta sredstva spreminjajo svojo dotedanjo obliko stvari v drugačno, tj. v obliko nastajajočih proizvodov. Toda pri proizvodnji ne nastopajo samo delovna sredstva in delovni predmeti. Potrebne so med drugim še razne storitve. Sprotno plačevanje storitev, ki bre¬ menijo nastajajoče proizvode, prav tako povzroča spremembo sredstev iz de¬ narne oblike v obliko stvari, toda ne več v obliko kake prvine poslovnega procesa, temveč v obliko nastajajočega proizvoda. Isto ugotovimo pri osebnih dohodkih. Delavci prejemajo osebne dohodke praviloma neodvisno od prodaje in plačila proizvodov. Temeljne organizacije upoštevajo med stroški nastajajočih proizvodov tudi osebne dohodke. To pa pomeni, da je sprotno izplačevanje osebnih dohodkov spet povezano s preobli¬ kovanjem sredstev iz denarne oblike v obliko nastajajočih proizvodov. Ko je proizvodnja dokončana, sredstva zavzamejo obliko dokončanih proiz- vodov. Brž ko so proizvodi prodani in je zanje prejeto plačilo, pa so ustrezna 1 99 sredstva preoblikovana v obliko denarja. Končna denarna sredstva morajo biti praviloma večja od začetnih, ki so bila porabljena v zvezi s prodanimi in plačanimi proizvodi. Če se temeljna organizacija ukvarja s storitveno dejavnostjo, njena sredstva ne zavzemajo oblike storitev, kar pomeni, da je celotni proces preoblikovanja nekoliko krajši. Podobno je pri trgovskih temeljnih organizacijah. Navsezadnje pa tudi proizvajalne temeljne organizacije utegnejo prodati kake možnostne delovne predmete ali delovna sredstva, kar skrajšuje celotni proces preobli¬ kovanja. Ko sredstva končno zavzamejo denarno obliko, se spet začno preoblikovati po že opisani poti. Končno naj omenimo še, da najdemo sredstva v kateremkoli trenutku tako rekoč v vseh pojavnih oblikah. 503 vrste sredstev Sredstva, ki nastopajo pri neposrednem uresničevanju gospodarskih ciljev temeljne organizacije, imenujemo poslovna sredstva. Njihov znesek in sestava sta odvisni od vrste in obsega dejavnosti posamezne temeljne organizacije. Niso npr. potrebna enaka poslovna sredstva pri temeljni organizaciji tekstilne indu¬ strije ali pri trgovski temeljni organizaciji, prav tako niso potrebna enaka poslovna sredstva pri večji ali manjši temeljni organizaciji. Poslovna sredstva se kot celota stalno preoblikujejo, res pa je, da se del le-teh preoblikuje hitreje, medtem ko se drugi del preoblikuje počasneje. Tudi je res, da se nekatera poslovna sredstva lahko zadržujejo v določeni pojavni obliki dalj časa ali celo stalno. Vendar je njihovo bistvo praviloma le v preoblikovanju, skladno z opravljanjem postavljenih nalog v temeljni organizaciji. Poslovna sredstva v tem smislu pa niso edina sredstva, ki jih neposredno uporablja temeljna organizacija. Mimo njih ima še sredstva rezerv in solidar¬ nosti in sredstva skupne porabe. Sredstva rezerv in solidarnosti se praviloma ne preoblikujejo, temveč v denarni obliki čakajo, dokler ne nastopi potreba, zaradi katere so bila zbrana. V glavnem so namenjena nadomestitvi poslovnih sred¬ stev, zmanjšanih zaradi izgube ali slabega gospodarjenja z osnovnimi sredstvi. To pomeni, da dejansko ne nastopajo več pri neposrednem uresničevanju gospodarskih ciljev temeljne organizacije. Ker pa le v primeru potrebe dopol¬ njujejo redna poslovna sredstva, jih uvrščamo med poslovna sredstva v širšem smislu. Drugače je s sredstvi skupne porabe. Ta so namenjena zadovoljevanju raznih potreb delavcev. Niso torej v nobeni zvezi z neposrednim uresničevanjem gospodarskih ciljev temeljne organizacije; v najboljšem primeru z vplivom na razmere, v katerih žive delavci, pripomorejo k njihovemu posrednemu uresniče¬ vanju. Sredstva skupne porabe so neposlovna sredstva temeljne organizacije. Sama poslovna sredstva (v ožjem smislu) so sestavljena iz osnovnih in obratnih sredstev, ki imajo potemtakem skupno lastnost, da se praviloma preoblikujejo in vračajo v prvotno obliko. Ker se razlikuje preoblikovanje teh sredstev, se tudi osnovna sredstva razlikujejo od obratnih sredstev. Res pa je pri nas v preteklih letih zlasti pojem osnovnih sredstev večkrat spreminjal svojo vsebino. Če si z osnovnimi sredstvi predstavljamo npr. zgradbe in opremo, ki so v upo¬ rabi, vemo, da postopoma prenašajo svojo vrednost na proizvode in storitve ali v prodajno vrednost prodanega trgovskega blaga; ta vrednost se končno pojavi v denarni obliki tako imenovanih amortizacijskih sredstev, s katerimi temeljna organizacija nadomešča stara osnovna sredstva ali kupuje nova. Če si z osnov¬ nimi sredstvi predstavljamo nedokončane investicije, te seveda še ne prenašajo svoje vrednosti na proizvode, storitve ali v prodajno vrednost prodanega trgov¬ skega blaga, vendar so na poti k temu. Samemu procesu amortiziranja se pri osnovnih sredstvih pridružujejo še drugi načini njihovega preoblikovanja, npr. prodaja, ki pomeni spremembo osnovnih sredstev iz kake stvarne oblike v obliko denarja, ter nakup, ki pomeni spremembo osnovnih sredstev iz oblike denarja v kako stvarno obliko. Če si po drugi strani z obratnimi sredstvi predstavljamo zaloge materiala, nedo¬ končane proizvodnje, proizvodov ali trgovskega blaga, vemo, da se ne pre- 200 oblikujejo postopoma, temveč nemudoma in v celoti, brž ko vstopijo v posa¬ mezen proces kot njegova prvina. Ko je npr. material prenesen iz skladišča v proizvodnjo, izgubi v celoti svojo pojavno obliko in se spremeni v obliko nastajajočega proizvoda. Ko je proces proizvodnje dokončan, se pojavijo obratna sredstva v obliki proizvodov. Ko so ti prodani, imamo opraviti s ter¬ jatvami, končno pa s sredstvi v denarni obliki. Toda če so med obratnimi sredstvi uvrščene tudi terjatve in denar, jih nikakor ne moremo opredeljevati zgolj tako, da v celoti prenašajo svojo vrednost na proizvode in storitve ali da njihova vrednost v celoti vstopa v prodajno ceno trgovskega blaga. Prav tako tudi osnovnih sredstev ni mogoče opredeliti zgolj s tem, da postopoma prenašajo svojo vrednost, če imamo pred očmi npr. samo denar, ki je namensko vključen med osnovna sredstva. Osnovna in obratna sredstva je torej treba opredeljevati tudi kot vrednosti, ki se razlikujejo po hitrosti preoblikovanja. Pravzaprav je v koeficientu obra¬ čanja, ki je enak 1, glavna podlaga za razmejitev med osnovnimi in obratnimi sredstvi. Sredstva, ki imajo manjši koeficient obračanja od 1, to je sredstva, ki se enkrat obrnejo dalj kot v letu dni, so osnovna sredstva. Sredstva, ki imajo večji koeficient obračanja od 1, se pravi, da se prej obrnejo kot v letu dni, so obratna sredstva. Pri osnovnih sredstvih je torej potrebno najmanj leto dni, da se vrnejo v svojo prvotno pojavno obliko, medtem ko je pri obratnih sredstvih potrebno največ leto dni. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki so pogojene s posebnostmi po¬ sameznih temeljnih organizacij ali z motnjami pri poslovanju. Tako pridemo do naslednjih opredelitev osnovnih in obratnih sredstev: Z osnovnimi sredstvi razumemo stvari, pravice in denar, ki zaradi svojega sode¬ lovanja pri poslovnem procesu postopno prenašajo svojo vrednost na poslovne učinke in ki se v svojo prvotno pojavno obliko vračajo praviloma v razdobju, daljšem od leta dni. Z obratnimi sredstvi razumemo stvari, pravice in denar, ki se zaradi svojega sodelovanja pri poslovnem procesu porabijo, prehajajo iz ene pojavne oblike v drugo in se v prvotno pojavno obliko vračajo praviloma v razdobju, daljšem od leta dni. Toda če smo do sedaj govorili o sredstvih, ki so neposredno v uporabi v okviru dane temeljne organizacije ali so na kak način povezana s takšno uporabo, ne smemo pozabiti še na tista sredstva, ki so združena z delavci v drugih orga¬ nizacijah združenega dela in ki jih strokovno označujemo kot finančne naložbe. Finančne naložbe v tem smislu se pojavljajo pri preoblikovanju dela katerekoli izmed do sedaj obravnavanih skupin sredstev. Gledano z družbenoekonom¬ skega vidika imamo tudi sedaj opravka z združevanjem dela in sredstev, vendar pri tem mislimo na združeno delo kot celoto. Z vidika temeljne organizacije, ki je združila svoja sredstva z delavci v drugi temeljni organizaciji, pa takšna sredstva niso več pogoj za tamkajšnje delo. Zato jih tudi ni več mogoče šteti kot sestavni del osnovnih in obratnih sredstev. Res pa iz tega naslova delavci dane temeljne organizacije lahko pridejo do obresti ali nadomestila za gospodarjenje z združenimi sredstvi kot sestavnega dela udeležbe v skupnem dohodku. Celotno razčlenitev sredstev temeljne organizacije združenega dela lahko sedaj podamo takole: 201 Slika 15 Toda če upoštevamo, da tudi iz finančnih naložb pripada delavcem v temeljni organizaciji dohodek, lahko razvrstimo sredstva tudi takole: Slika 16 504 odgovornost za sredstva in s sredstvi temeljne organizacije združenega dela Delavci so v svojem osebnem, skupnem in splošnem družbenem interesu odgo¬ vorni drug drugemu in socialistični samoupravni družbi za družbeno in eko¬ nomsko smotrno uporabo sredstev, s katerimi upravljajo. Sredstva so dolžni stalno obnavljati, povečevati in izboljševati. Poleg tega morajo delavci čuvati družbena sredstva, jih varovati pred uničenjem in poškodbami ter z njimi vestno in skrbno ravnati. Prav tako jih morajo zavarovati. Dolžnost smotrne uporabe sredstev vključuje tudi obveznost delavcev, da osnovna sredstva, ki jih v svoji temeljni organizaciji ne morejo smotrno izrab¬ ljati, dajo ob ustreznem nadomestilu v začasno uporabo drugi temeljni orga¬ nizaciji. Prav tako jih lahko prenesejo v upravljanje drugi družbenopravni osebi. Toliko o odgovornosti za sredstva temeljne organizacije. Brž ko govorimo o odgovornosti s sredstvi temeljne organizacije, pa mislimo na medsebojne od¬ govornosti v okviru delovne organizacije in sestavljene organizacije združenega dela in vlogo sredstev temeljne organizacije pri tem. Temeljna organizacija je odgovorna za obveznosti s sredstvi, s katerimi raz¬ polaga. Vendar zakon določa, na katerih sredstvih, s katerimi razpolaga, glede na njihov pomen za opravljanje dejavnosti ni mogoča izvršba. To pomeni, da je sprejeto stališče, da v socialističnih samoupravnih odnosih ne more biti dovoljena izvršba na tistih sredstvih, ki so pogoj za normalno opravljanje dela. V primeru, da bi bilo mogoče odgovornost za prevzete obveznosti uveljavljati samo na ta način, je v skladu z družbeno naravo sredstev nujno treba zagotoviti širšo solidarnost delavcev. S samoupravnim sporazumom o ustanovitvi delovne organizacije je mogoče predvideti solidarno ali subsidiarno odgovornost temeljnih organizacij zdru¬ ženega dela. Pri solidarni odgovornosti so za izpolnitev obveznosti nerazdeljivo odgovorni vsi solidarni dolžniki. To pomeni, da ima upnik pravico zahtevati po svoji izbiri izpolnitev obveznosti od vsakega solidarnega dolžnika. Pri subsidiar¬ ni odgovornosti pa ima upnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti od sub¬ sidiarnega dolžnika le, če si je brezuspešno poskušal poplačati terjatev s prisilno izvršbo od glavnega dolžnika. Pri tem ima upnik v primeru, če za isto obveznost subsidiarno odgovarja več družbenopravnih oseb, pravico po svoji izbiri zahtevati izpolnitev od vsake subsidiarno odgovorne družbenopravne osebe. Solidarna oziroma subsidiarna odgovornost sta v načelu neomejeni. Če torej v samoupravnem sporazumu o ustanovitvi delovne organizacije ni posebej dogovorjeno, da je solidarna oziroma spbsidiarna odgovornost omejena, velja, da je solidarni oziroma subsidiarni dolžnik neomejeno odgovoren za vse obvez¬ nosti glavnega dolžnika. Lahko sta pa solidarna oziroma subsidiarna odgovor¬ nost omejeni navzgor do določenega zneska obveznosti, ki ga sprejema glavni 202 dolžnik, ali do določenega denarnega zneska, s katerim je solidarni oziroma subsidiarni dolžnik odgovoren za obveznosti glavnega dolžnika. V prvem pri¬ meru odgovarja solidarni oziroma subsidiarni dolžnik z vsemi svojimi sredstvi, vendar le do določenega zneska obveznosti glavnega dolžnika. V drugem prime¬ ru pa je njegova odgovornost omejena do določenega zneska njegovih sredstev. V samoupravnem sporazumu o ustanovitvi delovne ali sestavljene organizacije združenega dela je urejena še odgovornost temeljnih organizacij za posle, ki jih v pravnem prometu sklepa delovna ali sestavljena organizacija združenega dela. 505 sredstva in prvine poslovnega procesa Pojasnili smo že, da s sredstvi označujemo osnovna sredstva, obratna sredstva, finančne naložbe iz njih, sredstva rezerv in solidarnosti in sredstva skupne po¬ rabe. Ker so sredstva skupne porabe neposlovna sredstva, seveda sploh ne moremo iskati nobenih razmerij med njimi in prvinami poslovnega procesa. Sredstva rezerv in solidarnosti sicer vštevamo med poslovna sredstva v širšem smislu, vendar se navadno pojavljajo le v denarni obliki, iz česar sledi, da spet ne morejo biti istovetna z nobeno izmed prvm poslovnega procesa. Kako je pa z osnovnimi in obratnimi sredstvi? Ali najdemo kako povezavo med njimi in prvinami poslovnega procesa, čeprav so prvine opredeljene z vidika določenega obračunskega razdobja, sredstva pa z vidika določenega trenutka? Čeprav so poslovna sredstva vrednosti in moremo prvine poslovnega procesa prav tako proučevati z vrednostnega vidika, le obstajajo bistvene razlike med njimi. Če proučujemo njihovo stanje v določenem trenutku, potem ugotovimo, da vse prvine poslovnega procesa ne pomenijo samostojnih poslovnih sredstev in da poslovna sredstva zajemajo več kot samo prvine poslovnega procesa. Prvine poslovnega procesa, ki pomenijo samostojna poslovna sredstva, so prav¬ zaprav le delovna sredstva in dolgoročne storitve, če jih seveda temeljna organizacija ne uporablja zgolj na podlagi najema (zakupa). Med samostojna poslovna sredstva sodijo dalje tudi možnostni delovni predmeti, medtem ko dejansko nastopajoči že prehajajo v nekaj drugega in torej niso več poslovna sredstva v svoji prvotni samostojni obliki. Prav tako prištevamo k poslovnim sredstvom možnostna delovna sredstva in možnostne dolgoročne storitve. Drugače je pri kratkoročnih storitvah in delavcih. Prve praviloma prenehajo obstajati že v tistem trenutku, ko začno nastopati kot prvina poslovnega procesa, predtem pa ne obstajajo, da bi jih bilo mogoče vštevati med poslovna sredstva. Delavcev prav tako ni mogoče uvrstiti med poslovna sredstva tedaj, ko nastopajo kot prvina poslovnega procesa in še manj seveda predtem. Po drugi strani zajemajo poslovna sredstva poleg navedenih dejanskih in mož- nostnih prvin poslovnega procesa še denar in pravice. Da bi bila razmerja med poslovnimi sredstvi in prvinami poslovnega procesa razumljivejša, jih je najbolje osvetliti ločeno najprej z vidika osnovnih sredstev. V primerjavo s prvinami poslovnega procesa vstopajo le osnovna sredstva v uporabi, kjer so le-ta načelno opredeljena po stanju v določenem trenutku, medtem ko so prvine poslovnega procesa opredeljene po časovnem razdobju. Denimo, da razdobje vključuje tudi omenjeni trenutek. Toda s tem še zdaleč ni rečeno, da more stanje v določenem trenutku podati značilnosti vsega razdobja. Med osnovnimi sredstvi v uporabi najdemo zemljišča, zgradbe, opremo, dolgo¬ letne nasade, osnovno čredo, patente, licence in druge pravice. Navidezno gre po nazivu za iste vrste kot pri delovnih sredstvih in dolgoročnih storitvah, ki nastopajo kot prvine poslovnega procesa. Vsebinsko seveda obstajajo razlike, vrednostno-pa celo bistvene razlike. Najprej med osnovnimi sredstvi sploh ni tistih delovnih sredstev in dolgoročnih storitev, ki jih uporablja temeljna orga¬ nizacija na podlagi najema. Vendar tudi vsa delovna sredstva, ki pripadajo pro¬ učevani temeljni organizaciji, niso v celoti uvrščena med osnovna sredstva. Pri 203 tem mislimo zlasti na delovna sredstva, ki imajo krajšo življenjsko dobo od 1 leta ali manjšo vrednost; takšna delovna sredstva imenujemo drobni inventar ter jih uvrščamo med obratna in ne med osnovna sredstva. Z vrednostnega vidika so osnovna sredstva v okviru vseh sredstev zajeta po nji¬ hovi neodpisani vrednosti. Nastopanju delovnih sredstev in dolgoročnih storitev v določenem obračunskem razdobju pa ustreza tista njihova vrednost, ki je bila tedaj prenesena na proizvode, tj. amortizacija ali najemnina. Osnovna sredstva izven uporabe lahko zajemajo v načelu iste vrste kot osnovna sredstva v uporabi. Zato bi jih utegnili primerjati z možnostnimi delovnimi sredstvi in možnostnimi dolgoročnimi storitvami, seveda z istimi omejitvami kot pri osnovnih sredstvih v uporabi. Osnovna sredstva v pripravi nasprotno ne zajemajo niti dejanskih niti možnostnih delovnih sredstev ali dolgoročnih storitev, temveč takšna, pri katerih še ne moremo govoriti o usposobljenosti za nastopanje pri poslovnem procesu. Osnovna sredstva v pripravi v načelu zajemajo večino tistih vrst, ki smo jih navedli pri osnovnih sredstvih v uporabi, mimo njih pa še investicijski material. Pravzaprav bi jih prej utegnili primerjati z možnostnimi delovnimi predmeti, ki še niso zavzeli oblike, v kateri jih bo mogoče uporabljati kot delovna sredstva. V tem smislu so osnovna sredstva v pripravi prihodnja delovna sredstva. Oglejmo si sedaj še razmerja med obratnimi sredstvi in prvinami poslovnega procesa! S surovinami, materialom, polproizvodi in deli se srečujemo že pri obravnavi delovnih predmetov. Vendar jih med obratna sredstva vštevamo le toliko časa, dokler« niso porabljeni, in so torej le možnostni delovni predmeti. Brž ko vstopijo v poslovni proces z vlogo delovnih predmetov, že nimajo več samo¬ stojne pojavne oblike ter jih potemtakem ni več mogoče vštevati med obratna sredstva. Pripomniti kaže le, da naravne snovi, ki niso kupljene, niso nikoli uvrščene med obratna sredstva, čeprav so prav tako možnostni delovni predmeti. Nekaterih kupljenih delovnih predmetov pa ni nikoli mogoče všteti med obratna sredstva zaradi tega, ker so takoj porabljeni; takšna je npr. energija. Drobni inventar delimo na tistega v uporabi in na tistega izven uporabe. Prvi pomeni delovna sredstva, ki nastopajo pri poslovnem procesu, vendar zaradi manjše vrednosti ali krajše življenjske dobe niso upoštevana med osnovnimi sredstvi. Toda spet je drobni inventar upoštevan v določenem stanju sredstev s svojo neodpisano vrednostjo, medtem ko je izraz njegovega nastopanja v vlogi delovnega sredstva le prenesena vrednost. Drobni inventar izven uporabe pa pomeni možnostna delovna sredstva, ki so usposobljena za uporabo, vendar še ni bilo potrebe po njih pri poslovnem procesu. O nedokončani proizvodnji, polproizvodih, delih, proizvodih in trgovskem blagu lahko spet govorimo kot o delovnih predmetih. Toda vse to se pojavlja v svoji samostojni obliki le toliko časa, dokler kot dejanski delovni predmeti ne vstopajo v poslovni proces in v njem izginejo ali se spremenijo v kaj drugega. Pripomniti pa kaže še, da se v obliki nedokončane proizvodnje, polproizvodov, delov in proizvodov pojavljajo tudi tiste prvine poslovnega procesa, ki samo¬ stojno ne pomenijo nobenih sredstev; mišljene so kratkoročne storitve in delavci z opravljenim delom. Prve so praviloma takoj ob svojem nastanku zajete v vrednosti nastajajočega proizvoda, ki se v določenem trenutku lahko pojavlja kot nedokončana proizvodnja, polproizvod, del ali že dokončan pro¬ izvod. Na ta proizvod kratkoročne storitve prenašajo svojo vrednost ali nasprotno angažirajo del novo ustvarjene vrednosti kot npr. pod nazivom obresti, zavarovalne premije, prispevki itd. Delavci z opravljenim delom so v istem nastajajočem proizvodu lahko zajeti s pripadajočimi osebnimi dohodki, a tudi z obveznim oblikovanjem sklada skupne porabe. Res pa v novejšem razvoju našega dohodkovnega sistema čedalje bolj odpada zaustavljanje programiranega dohodka v zalogah proizvodov, ali bolje, izkazovanje še nepo¬ kritega akontiranega dohodka v okviru sredstev. Ob koncu naj pripomnimo še, da so tudi aktivne časovne razmejitve v zvezi s storitvami kot prvino poslovnega procesa, ki je temeljna organizacija v danem trenutku še ni v celoti izrabila. 204 51 osnovna sredstva 510 osnovna sredstva v uporabi Med osnovna sredstva v uporabi sodijo: a) zemljišča; b) zgradbe; c) oprema; č) dolgoletni nasadi; d) osnovna čreda; e) patenti, licence in druge pravice; f) zagonske naložbe. Za vse je pogoj, da imajo gospodarski namen in da niso v temeljni organizaciji na podlagi najema (zakupa). Zemljišča, zgradbe, oprema itd., ki nimajo gospo¬ darskega namena, a so sicer sredstvo proučevane temeljne organizacije, štejemo med njena sredstva skupne porabe. Zemljišča, zgradbe, opremo itd., ki jih je temeljna organizacija vzela v najem (zakup), pa sploh niso njena sredstva in s tem tudi ne sodijo med njena osnovna sredstva. Oprema, ki ima krajšo živ¬ ljenjsko dobo ali manjšo vrednost, a sicer sestavlja sredstva proučevane temeljne organizacije, prav tako ne sodi med njena osnovna sredstva, temveč kot drobni inventar med njena obratna sredstva. Vsebinska stran različnih osnovnih sredstev v uporabi je poznana že iz obrav¬ nave delovnih sredstev in dolgoročnih storitev, s tem da z zagonskimi nalož¬ bami sedaj razumemo splet stroškov storitev, ki se pojavljajo v času izgradnje in ne vstopajo v nabavno vrednost posameznih delovnih sredstev. Vse navedene stvari in pravice sodijo med osnovna sredstva in s tem med sredstva po svoji neodpisani vrednosti. To vrednost pa spoznamo posredno, in sicer takole: nabavna vrednost osnovnih sredstev v uporabi — popravek vrednosti osnovnih sredstev v uporabi = neodpisana vrednost osnovnih sredstev v uporabi Ker so vrednostni podatki o osnovnih sredstvih navadno predočeni na pravkar omenjeni način, bo koristilo, če se nekoliko zaustavimo pri vsaki izmed omenjenih velikosti. Nabavna vrednost osnovnih sredstev sestoji, kot že vemo, iz kupne cene, pove¬ čane za morebitni prometni davek in carino ob uvozu, iz stroškov prevoza in sestavljanja. Medtem ko se s kupno ceno srečujemo pri vseh kupljenih osnovnih sredstvih, se srečujemo s prometnim davkom in carino le pri uvoženih osnovnih sredstvih; tudi stroškov prevoza in sestavljanja ne najdemo pri vseh osnovnih sredstvih. Nabavna vrednost osnovnih sredstev na neki način odraža njihove zmogljivosti. Ker je po drugi strani poznavanje nabavne vrednosti nujno potrebno pri obra¬ čunu amortizacije, nikakor ne moremo nadomestiti podatkov o nabavni vred¬ nosti in popravku vrednosti kar s podatki o neodpisani vrednosti osnovnih sred¬ stev. Nabavna vrednost osnovnih sredstev je očitno odvisna od kraja in časa nakupa. Zaradi tega se pri temeljni organizaciji utegnejo znajti osnovna sredstva iste vrste in enake kakovosti s povsem različno nabavno vrednostjo. Prav tako pa dejanska nabavna vrednost ne označuje tiste nabavne vrednosti, ki bi jo imelo novo istovrstno osnovno sredstvo. Razloga sta dva: a) zniževanje cen zaradi rasti proizvodnosti pri proizvajalcih osnovnih sred¬ stev; b) zviševanje cen zaradi inflacije, ki povzroča, da denarna enota v danem letu 205 ni primerljiva z denarno enoto v kakem prejšnjem letu. Drugi razlog je neprimerno močnejši od prvega. Iz tega pa izhaja, da temeljna organizacija ob koncu življenjske dobe kakega osnovnega sredstva z amortiza¬ cijskimi sredstvi, ki so v zvezi z njim, ne bo mogla kupiti novega istovrstnega osnovnega sredstva. Rešitev se ponuja le v tem, da v celotni življenjski dobi osnovnega sredstva obračuna večjo amortizacijo, kot je znašala njegova prvot¬ na nabavna vrednost. To je pa izvedljivo, če letno ponovno ovrednoti (revalo¬ rizira) svoja osnovna sredstva, tj., če poveča njihovo prvotno nabavno vrednost. Kljub temu bodo celotna amortizacijska sredstva posameznega osnovnega sredstva še vedno manjša od nabavne vrednosti novega istovrstnega osnovnega sredstva; razlog je v tem, da amortizacija ni v celotni življenjski dobi proučevanega osnovnega sredstva obračunana po zadnjem znesku njegove nabavne vrednosti. Do sedaj smo govorili o nabavni vrednosti osnovnih sredstev. Popravek vred¬ nosti jo zmanjšuje na vsakokratno neodpisano vrednost. Popravek vrednosti osnovnih sredstev se povečuje iz leta v leto, in sicer zaradi: a) amortiziranja, ko se ista vrednost pojavlja med stroški in končno spet v de¬ narni obliki; b) odpisovanja, ko se ista vrednost izgubi in moramo za toliko zmanjšati po¬ slovni sklad. Drugi razlog najdemo samo pri nekaterih zgradbah v zvezi s prevozno dejav¬ nostjo, ki so v predpisih posebej navedena in smo jih nakazali že v točki 2053. Popravek vrednosti najdemo pri vseh osnovnih sredstvih, razen pri tistih, ki sploh ne izgubljajo svoje vrednosti, npr. pri zemljiščih ali pri tistih, ki je še niso začela izgubljati, ker so bila pravkar kupljena. Po drugi strani utegne doseči popravek vrednosti znesek nabavne vrednosti ob koncu življenjske dobe osnov¬ nega sredstva. Vendar ni rečeno, da ne more že prej doseči istega zneska ali da ob koncu življenjske dobe doseže isti znesek; temeljna organizacija namreč lahko uporablja prav različne metode amortiziranja. Le nekaj je očitno: popra¬ vek vrednosti ne bo nikoli dosegel nabavne vrednosti pri tistih osnovnih sred¬ stvih, pri katerih je amortizacijska osnova manjša od nabavne vrednosti, npr. pri osnovni čredi, kjer se amortizira le razlika med nabavno in klavno vred¬ nostjo. Ponovno ovrednotenje osnovnih sredstev seveda prav tako vpliva na popravek njihove vrednosti. Navadno se poveča v istem sorazmerju kot nabavna vred¬ nost. Neodpisana vrednost osnoynih sredstev je, kot smo že ugotovili, razlika med njihovo nabavno vrednostjo in popravkom vrednosti. Z njo osnovna sredstva vstopajo v celotna sredstva. Vse, kar vpliva na nabavno vrednost in popravek vrednosti, potemtakem vpliva tudi na neodpisano vrednost. 511 osnovna sredstva izven uporabe Za osnovna sredstva izven uporabe v načelu velja vse, kar smo povedali o os¬ novnih sredstvih v uporabi. Od njih se razlikujejo samo po tem, da so trajno izgubila možnosti za uporabo v temeljni organizaciji združenega dela. Potem¬ takem še ne smemo kako stvar označiti kot osnovno sredstvo izven uporabe, če je temeljna organizacija v danem trenutku slučajno ali začasno ne uporablja. Osnovna sredstva izven uporabe so tista, ki jih trajno ne uporablja. S tem pa še ni rečeno, da tudi niso uporabljiva. Če kako osnovno sredstvo ni več uporab¬ ljivo, bi ga morala temeljna organizacija izničiti (razhodovati) in se torej ne bi smelo pojavljati niti med osnovnimi sredstvi izven uporabe. Če so osnovna sredstva še uporabljiva, vendar jih temeljna organizacija ne uporablja in jih tudi v prihodnosti ne bo uporabljala, je brez dvoma najprimer¬ neje, da jih skuša prodati. Nadaljnja rešitev je, da takšna osnovna sredstva odda v najem. Najemnina naj bi pokrivala najmanj amortizacijo, obresti od morebitnih kreditov in zavarovalno premijo osnovnega sredstva, ki je dano v najem; če je večja od teh stroškov, neposredno povečuje poslovni sklad. Na- 206 daljnja rešitev je, da takšno osnovno sredstvo brezplačno prenese na drugo temeljno organizacijo, ki bo nadaljevala z njegovom amortiziranjem. Pri tem sicer izgubi njegovo neodpisano vrednost, vendar se ji vsaj ne pojavljajo več stroški v zvezi z njim. Če temeljni organizaciji ne uspe niti brezplačen prenos osnovnega sredstva izven uporabe, ji preostane le, da ga izniči, ali še nadalje zadrži. Če ima še kako neodpisano vrednost, bi jo v primeru izničenja morala poravnati kot izred¬ ni odhodek ali pa z rezervnim skladom. Zato je včasih boljša rešitev v tem, da osnovno sredstvo izven uporabe še zadrži in njegovo vrednost prek amortizira¬ nja v nekaj letih nadomesti. Seveda pa takšno amortizacijo ne bi bilo smotrno obravnavati kot strošek tedanje dejavnosti, ker je po svoji gospodarski vsebini lahko le izredni odhodek. 512 osnovna sredstva v pripravi Osnovna sredstva v pripravi še niso usposobljena za uporabo. Delimo jih na: a) zalogo investicijskega materiala in nevgrajene opreme; b) nedokončane zgradbe in opremo v izdelavi ali sestavljanju; c) zagonske naložbe v nastajanju. Osnovna sredstva v pripravi se še ne amortizirajo. Njihova vrednost se še ne zmanjšuje, temveč se nasprotno povečuje z nadaljnjo stopnjo dokončanosti. Mnoga osnovna sredstva sploh nikoli niso v pripravi, temveč so že ob nakupu usposobljena za uporabo, npr. poslovni ali obratni inventar. Druga osnovna sredstva pa tedaj, ko jih temeljna organizacija kupi, še niso usposobljena za uporabo. To ne velja samo za tista, ki se izgrajujejo ali izdelujejo postopoma in zato temeljna organizacija postopoma plačuje njihovo nabavno vrednost; velja tudi za tista, ki jih pred uporabo vgradimo na povsem določenem prostoru. Brž ko je pa kako osnovno sredstvo usposobljeno za uporabo, čeprav ga temeljna organizacija še ne uporablja, ne sodi več med osnovna sredstva v pripravi. Njegova nabavna vrednost je tedaj že dokončna in se mora pričeti amorti¬ zirati. Ni izključen primer, da so med osnovnimi sredstvi v pripravi tudi ustavljene gradnje. Če nič ne kaže, da jih bo kasneje mogoče dokončati in s tem usposobiti za uporabo, je tudi njihova dotedanja nabavna vrednost pravzaprav že izgub¬ ljena. Ne bo je mogoče prek amortiziranja spremeniti v denarno obliko, niti prek prodaje niti prek najema; prav tako navadno ni mogoče računati, da bi temeljna organizacija ustavljene gradnje brezplačno prenesla. Temeljni orga¬ nizaciji ostaja zgolj njihovo izničenje, ki je pa mogoče le tako kot pri drugih osnovnih sredstvih. 513 denar iz okvira osnovnih sredstev Z denarjem iz okvira osnovnih sredstev označujemo zlasti izločen denar za nakup stvari in pravic, ki sestavljajo osnovna sredstva. Amortizacijska sredstva so bila vrsto let po predpisih izločena in namenjena samo nakupu stvari in pravic, ki sestavljajo osnovna sredstva. To pomeni, da jih je bilo treba prišteti med osnovna sredstva. Sedaj pa ni več predpisov, po katerih bi jih temeljna organizacija morala izločevati. Zato amortizacijska sredstva povečujejo obratna sredstva. Mimo tistih amortizacijskih sredstev, ki ustrezajo preneseni vrednosti iz osnovnih sredstev na proizvode, moramo podobno obravnavati tudi izkupiček ob prodaji osnovnih sredstev ali presežek najemnine prek ustreznih stroškov amortizacije, obresti in zavarovalnih premij. Medtem ko se po tej poti osnovna sredstva vedno prelivajo v obratna sredstva, je nasprotna pot nakazana tedaj, kadar temeljna organizacija kupuje kake nove 207 stvari in pravice, ki sestavljajo osnovna sredstva. Če v tej zvezi izloči iz svojega žiro računa denar na poseben račun, že začnemo govoriti o namenskem denarju v okviru osnovnih sredstev. Isto velja, če odpre dobaviteljem osnovnih sredstev akreditive; dokler ti dobavitelji akreditivov ne izrabijo, jih štejemo med denar iz okvira osnovnih sredstev. 514 terjatve iz okvira osnovnih sredstev Dokler so predpisi zahtevali, da organizacija izloča amortizacijska sredstva na poseben račun, so med terjatve iz osnovnih sredstev sodile tudi terjatve do kup¬ cev osnovnih sredstev. Ko so jih kupci poravnali, se namreč ustrezen denar ni zbral na žiro računu, temveč na računu amortizacijskih sredstev. Potemtakem smo tudi same terjatve šteli med osnovna sredstva. Toda sedaj, ko temeljna organizacija ni več dolžna izločevati amortizacijskih sredstev na poseben račun, terjatve do kupcev za prodana osnovna sredstva ne nakazujejo več nobenega povečanja denarja, ki bi bil namenjen za nakup stvari ali pravic iz osnovnih sredstev. Takšne terjatve nakazujejo le povečanje žiro računa; zato jih štejemo med obratna sredstva. Pač pa sodijo med osnovna sredstva predujmi izvajalcem gradbenih del ali pro¬ izvajalcem opreme. Ti so namreč na sredi poti med denarjem za nakup stvari ali pravic iz osnovnih sredstev in med samimi osnovnimi sredstvi v uporabi. Zato jih nikakor ni več mogoče vštevati med obratna sredstva. Vprašamo se lahko samo še, zakaj mora dati temeljna organizacija izvajalcem gradbenih del predujme, če so pa ti upravičeni vsak mesec z začasnimi situacijami zaračunati vrednost opravljenih del. Razlog je v tem, da sme začasna situacija zajemati le dela, ki so razvidna iz gradbene knjige, medtem ko ne sme zajemati vrste izdat¬ kov in stroškov, ki še niso razvidni iz nje; mišljeni so izdatki za nakup materiala, ki še. ni vgrajen, stroški priprave sestavnih delov v delavnicah itd. Za pokrivanje tega je izvajalec gradbenih del upravičen zahtevati predujme. 52 obratna sredstva 520 zaloga materiala Z materialom v širšem smislu razumemo kupljene surovine, material v ožjem smislu, polproizvode in dele, ki smo jih pojasnili že pri obravnavi delovnih predmetov. Vse to utegne biti sestavni del zaloge materiala. V tej zvezi pa ne moremo govoriti o kupljeni energiji; ta je namreč takoj porabljena in se ne zadržuje v zalogi. Prav tako niso sestavni del zaloge naravne snovi, v katere še ni vloženo delo. Če nam je vsebina teh vrst materiala poznana že iz obravnave delovnih pred¬ metov, pa le kaže opozoriti, da štejemo med obratna sredstva zgolj neporabljene količine. Obratna sredstva v proučevanem trenutku sestavljajo: a) material na poti; b) material v skladišču temeljne organizacije; c) material v obdelavi, dodelavi ali v drugih skladiščih. Material na poti je proučevana temeljna organizacija kot kupec že prevzela pri dobavitelju ali na kakem drugem mestu, nato pa ga je oddala prevozniku. Ker je v takem primeru material pravno že prevzet, mora temeljna organizacija izkazovati obveznosti do dobavitelja, toda ker material v proučevanem trenutku še ni v njenem skladišču, ne more biti prikazan kot sestavni del tam¬ kajšnje zaloge. Včasih pa je kot material na poti prikazan tudi tisti, za kate¬ rega je temeljna organizacija že prejela račun, medtem ko ga še ni prevzela v skladišče; takšni primeri so zlasti pogosti ob koncu leta. Podobno kot material na poti, tudi material v obdelavi ali dodelavi ni na raz¬ polago v skladišču dane temeljne organizacije. Tak material šele pridobiva 208 lastnosti, ki so mu potrebne, preden bo porabljen, ali je pa v skladišču kake druge temeljne organizacije. Zaloga materiala v pravkar podanem smislu vstopa med obratna sredstva v na¬ čelu po nabavni vrednosti. Ta je zmnožek količin z ustreznimi nabavnimi cenami, ki obsegajo kupno ceno z morebitnim prometnim davkom in carino ob uvozu, kakor tudi stroške prevoza in dostave; nabavna cena materiala zaje¬ ma mimo kupne cene le neposredne stroške nabavljenih količin, medtem ko so splošni stroški nakupa obravnavani na način, ki je bil pojasnjen v poglavju o stroških. Seveda nabavna cena materiala ne vključuje vedno vseh teh sestav¬ nih delov; carine se npr. pojavljajo le pri uvoženih materialih. V nekaterih primerih pa vključuje nabavna cena materiala več kot samo te sestavne dele. Ko se npr. material v obdelavi ali dodelavi vrne v skladišče, je njegova prvotna nabavna cena že zvišana za ceno storitev, ki jih je na njem opravila druga temeljna organizacija. Nabavne cene materiala se pogosto spreminjajo, zato se lahko vprašamo, po katerih naj se ovrednoti končna zaloga. Na razpolago je več možnosti; npr.: a) po zadnjih drsečih povprečnih cenah; b) po tehtanih povprečnih cenah ali po stalnih cenah s sorazmernim odmikom; c) po zadnjih cenah; č) po prvih cenah. Vse te možnosti smo že pojasnili pri razpravljanju o delovnih predmetih, le da smo jih tam osvetljevali z vidika stroškov, medtem ko jih sedaj obravnavamo z vidika vrednosti končnih zalog. Če npr. v letnem razdobju cene rastejo, bodo zadnje drseče povprečje cene višje od tehtanih povprečnih cen, ki upoštevajo tudi vrednost začetne zaloge in vseh nakupov v razdobju. Zadnje cene bodo višje od prvih cen. To pomeni, da je lahko dana količina v zalogi prav različno ovrednotena. Neodvisno od pravila, po katerem temeljna organizacija ovrednoti svojo zalogo materiala, pa nikoli ne bi smela mimo zahteve, da cene materiala v zalogi ne smejo prekoračiti novih tržnih cen. Če je zaloga previsoko ovrednotena, skriva izgubo; če je prenizko, skriva dobiček. Ne škoduje, če ima temeljna organizacija skrite dobičke, je pa nevarno, če ima skrite izgube. 521 zaloga drobnega inventarja Z drobnim inventarjem v širšem smislu označujemo vsa tista delovna sredstva, ki niso uvrščena med osnovna sredstva, ker imajo življenjsko dobo pri normalni uporabi krajšo od leta dni ali pa nabavno ceno posameznega kosa nižjo od 3000 din. Vendar predpisi predvidevajo nekaj izjem od tega splošnega pravila. Tako je npr. poslovni inventar (računski, pisalni in drugi pisarniški stroji, bla¬ gajne, omare in drugo pohištvo) vedno uvrščen med osnovna sredstva, kuhinjski aparati pa vedno med drobni inventar. V številnih primerih pa ima temeljna organizacija sama možnost odločiti, ali bo kaka delovna sredstva uvrstila med osnovna sredstva ali med drobni inventar v okviru obratnih sredstev. Ko pa se odloči tako ali drugače, mora enotno uvrščati vsa delovna sredstva iste vrste; ni jih namreč mogoče delno uvrščati med osnovna sredstva in delno med drobni inventar v okviru obratnih sredstev. Drobni inventar v širšem smislu razčlenjujemo na: a) drobni inventar (v ožjem smislu); b) embalažo; c) avtomobilske gume. Drobni inventar (v ožjem smislu) zajema orodja, naprave in kalupe, dalje pi¬ sarniški, obratni, skladiščni in laboratorijski drobni inventar, končno pa še sred- 209 stva in naprave za varstveno službo, varstveno obleko in obutev, službeno in 14 delovno obleko itd. Z embalažo je mišljena le tista, ki je ločljiva in vračljiva; temeljna organizacija jo lahko večkrat uporabi v isti namen. Takšen značaj imajo npr. posebni zaboji. Nasprotno je neločljiva in nevračljiva embalaža sestavni del proizvoda in jo je mogoče šteti le kot pomožni material. Takšen značaj ima npr. tuba. Z avtomobilskimi gumami so končno mišljene tiste, ki niso kupljene skupaj s samim avtomobilom. Zaloga drobnega inventarja (v širšem smislu) vstopa med obratna sredstva po nabavni vrednosti. Za njeno ovrednotenje velja povsem isto, kar smo ugotovili že za zalogo materiala. 522 drobni inventar v uporabi Ko je drobni inventar (v širšem smislu) prenesen v uporabo, začne izgubljati svojo prvotno vrednost. Zato ne vstopa več med obratna sredstva po nabavni vrednosti, temveč po neodpisani vrednosti. V tem je podoben osnovnim sred¬ stvom v uporabi, pri katerih smo postavili tole enačbo: nabavna vrednost — popravek vrednosti = neodpisana vrednost Toda za popravek vrednosti pri drobnem inventarju ne veljajo nujno ista pra¬ vila kot pri osnovnih sredstvih. Razlikujemo te možnosti: a) ob prenosu v uporabo je drobni inventar povsem odpisan; b) ob prenosu v uporabo je drobni inventar odpisan 50 %, medtem ko je ostalih 50 % odpisanih tedaj, ko ni več sposoben za uporabo; c) drobni inventar v uporabi se odpisuje časovno ali funkcionalno, tj. podobno kot osnovna sredstva, le da v krajšem času. V prvem primeru je drobni inventar v uporabi brez vrednosti ter s tega vidika ni več sestavni del obratnih sredstev. Druga rešitev se najpogosteje uporablja. Vendar ni mogoče trditi, da ohranja drobni inventar v uporabi do izločitve iz nje kar 50 % svoje prvotne vrednosti; to pa pomeni, da je ovrednoten previsoko z vsemi posledicami, ki smo jih nakazali že pri zalogi materiala. Tretja rešitev je z vidika ovrednotenja drobnega inventarja najprimernejša, vendar tudi naj¬ zahtevnejša. Končno naj omenimo, da je pri avtomobilskih gumah v uporabi logična samo prva rešitev. Avtomobilske gume so sestavni del avtomobila. Če velika popravila ne povečujejo vrednosti sredstev v uporabi, je tudi ne bi smela za¬ menjava gum. 523 nedokončana proizvodnja V širšem smislu obsega nedokončana proizvodnja tudi lastne polproizvode in dele. Medtem ko nedokončano proizvodnjo (v ožjem smislu) zajemamo na samih proizvajalnih stroškovnih mestih, so polproizvodi in deli že v skladišču. Od dokončanih proizvodov se razlikujejo po tem, da še niso namenjeni prodaji. Nedokončana proizvodnja je ovrednotena po stroških, ki jih je povzročila. Vendar iz dosedanjih izvajanj že vemo, da je mogoče v razdobju del nastalih stroškov sproti obravnavati kot odhodke, tako da se v nedokončani proizvodnji ne zadržuje sorazmerni del vseh v razdobju nastalih stroškov. Zaradi posebnosti našega dohodkovnega sistema pa je nedokončana proizvodnja lahko ovrednotena samo z materialnimi stroški in amortizacijo, in sicer v razponu od polnih tovrstnih stroškov kot zgornjo mejo do spremenljivega dela zgolj materialnih stroškov kot spodnjo mejo. Polni materialni stroški z amortizacijo pa spet v enoviti delovni organizaciji vključujejo več kot v temeljni organizaciji, kjer so izločeni tisti, ki se pojavljajo v delovni skupnosti. 210 To pomeni, da je isti obseg nedokončane proizvodnje lahko različno ovrednoten. Toda s tem, ko smo se odločili za določeno rešitev v prejšnjem smislu, še nismo upoštevali, da utegnejo razlike v ovrednotenju nedokončane proizvodnje izvirati tudi iz spremembe stroškov in ne samo iz spremembe njihove sestave. S tega vidika spet razlikujemo več možnosti za ovrednotenje nedokončane proizvodnje: ba) po zadnjih drsečih povprečnih cenah; bb) po tehtanih povprečnih cenah ali po stalnih cenah s sorazmernim od¬ mikom; bc) po zadnjih cenah; bč) po prvih cenah. Če so pa stroški, ki jih vsebuje nedokončana proizvodnja, večji od ustreznih dosegljivih tržnih cen, bi razliko morala delovna organizacija odpisati. V na¬ sprotnem primeru bi v svoji nedokončani proizvodnji skrivala izgubo. 524 zaloga proizvodov Dokončani proizvodi so namenjeni prodaji ali predaji naslednji proizvajalni ali trgovski temeljni organizaciji, s katero dana temeljna organizacija dosega skupni prihodek. Pri temeljni organizaciji, ki je proizvajalec proizvodov, se ti pojavljajo med njenimi sredstvi toliko časa, dokler jih ne proda sama ali dokler jih ne proda trgovska temeljna organizacija, s katero dosega skupni priho¬ dek. To pomeni, da zaloga proizvodov pri proizvajalni temeljni organizaciji vključuje: a) proizvode v skladišču temeljne organizacije; h) proizvode, ki so fizično predani trgovski temeljni organizaciji, da bi jih prodala, s čimer bosta ustvarili skupni prihodek. Čeprav torej dana temeljna organizacija fizično preda trgovski temeljni or¬ ganizaciji svoje proizvode, jih še vedno vrednostno izkazuje kot svojo zalogo. Zadeva pa je nekoliko drugačna, če jih kot stopenjske proizvode preda naslednji proizvajalni temeljni organizaciji, da bi ta iz njih proizvedla npr. končni proizvod kot nosilec skupnega prihodka. Brž ko jih ta naslednja temeljna or¬ ganizacija porabi pri nadaljnji proizvodnji, fizično ne obstajajo več in jih potem¬ takem tudi prva temeljna organizacija ne more šteti kot sestavni del svoje zaloge. Vrednost takšnih predanih proizvodov je pri prvi temeljni organizaciji mogoče šteti le kot nezapadle odhodke. Sicer pa za vrednotenje zaloge proizvodov velja isto, kar smo povedali za ne-' dokončano proizvodnjo. Opozorimo naj le, da na vsebino materialnih stroškov, ki se zaustavljajo v zalogi, bistveno vpliva med drugim tudi organizacija proizvodnje. Če namesto same temeljne organizacije opravi kake stopnje dela kooperant, utegnejo biti materialni stroški, ki odpadejo na količinsko enoto, precej večji, saj vključujejo tudi ustrezni del dohodka tega kooperanta. 525 zaloga trgovskega blaga Zalogo trgovskega blaga sestavljajo: a) trgovsko blago na poti; b) trgovsko blago v skladiščih; c) trgovsko blago v poslovnih enotah. Za trgovsko blago na poti velja isto kot za material na poti. Prav tako velja za trgovsko blago v skladiščih isto kot za material v skladiščih. S tem mislimo tako na opredelitev zaloge kot na njeno ovrednotenje. Nekoliko drugače pa je s trgovskim blagom v poslovnih enotah, npr. v prodajalnah. Čeprav tudi to vstopa v obratna sredstva po nabavni ceni, spoznamo nabavno ceno enote 211 šele posredno, in sicer takole: prodajna cena trgovskega blaga — vračunana razlika v ceni = nabavna cena trgovskega blaga Če prodajna cena trgovskega blaga vključuje prometni davek, ga prav tako odštejemo mimo vračunane razlike v ceni, da dobimo nato nabavno ceno trgov¬ skega blaga. Prodajalne trgovske temeljne organizacije so vedno obremenjene po prodajni vrednosti celote trgovskega blaga; v tem znesku morajo v kateremkoli trenutku imeti neprodano zalogo ali pa še neodveden denarni izkupček. Takšna rešitev pa seveda ne pomeni, da trgovska temeljna organizacija šteje med svoja obratna sredstva trgovsko blago kar po prodajni vrednosti. Razlika med njegovo prodajno in nabavno vrednostjo mora pokrivati splošne materialne stroške z amortizacijo ter omogočati dohodek v razdobju, ko bo trgovsko blago proda¬ no, in ne že v razdobju, ko je preneseno v prodajalne. Zato vedno odštejemo od prodajne vrednosti trgovskega blaga vračunano vsoto razlike v ceni. Stopnja razlike v ceni seveda ni pri vsaki vrsti trgovskega blaga enaka. Vendar temeljna organizacija praviloma ne spremlja za vsako vrsto trgovskega blaga posebej razliko v ceni. Zato je mogoče ugotoviti, kolikšna je vsota razlike v ceni, ki popravlja končno zalogo na znesek nabavne vrednosti, le s količnikom: celotna vračunana vsota razlike v ceni prodajna vrednost za prodajo razpoložljivega trgovskega blaga Ta količnik pove, kolikšna je povprečna stopnja razlike v ceni pri vsem trgovskem blagu, ki ga je temeljna organizacija v proučevanem obračunskem razdobju imela na razpolago v prodajalnah. Če končno zalogo po prodajni vrednosti pomnožimo s tem količnikom, dobimo vračunano vsoto razlike v ceni, ki je v zvezi z njo. Vzemimo, da je trgovska temeljna organizacija imela začetno zalogo trgovskega blaga s prodajno vrednostjo 200.000 din, v razdobju je dala v prodajalno še trgovsko blago s prodajno vrednostjo 2,500.000 din, medtem ko ima v končni zalogi trgovsko blago s prodajno vrednostjo 250.000 din. Vračunana vsota razlike v ceni trgovskega blaga, ki ga je imela trgovska temeljna organizacija v začetni zalogi, in tistega, ki ga je v razdobju dala v prodajalno, znaša 540.000 din. Kolikšen del te vsote odpade na končno zalogo trgovskega blaga,, kolikšen del pa je treba upoštevati pri prodanem trgovskem blagu? Najprej moramo izračunati povprečno razmerje vračunane vsote razlike v ceni in prodajne vrednosti razpoložljivega trgovskega blaga. To v našem primeru znaša: '>40.000,— din -_ q ^ a [j 9Q y r oc | prodajne vrednosti 200.000, -din + 2,500.000,- din Na končno zalogo trgovskega blaga torej odpade 250.000, — din X 0,2 = 50.000,— din Iz tega pa sledi tudi, da je s prodanim trgovskim blagom ostvarila 490.000 din vsote razlike v ceni; z njo pokriva splošne materialne stroške z amortizacijo obračunskega razdobja in ustvarja dohodek. Končna zaloga trgovskega blaga bo prikazana takole: prodajna vrednost 250.000, — din — vračunana vsota v razlike v ceni 50.000,— din = nabavna vrednost 200.000,—din Uporaba količnika v zgornjem smislu pravzaprav povzroča, da je končna zaloga trgovskega blaga v prodajalnah prikazana po tehtanih povprečnih nabavnih cenah. Če bi se trgovska temeljna organizacija odločila npr. za njeno ovred¬ notenje po zadnjih ali prvih nabavnih cenah, bi morala celotno vračunano vsoto razlike v ceni drugače razmejiti na prodane količine in končno zalogo. Če je trgovska temeljna organizacija povezana s proizvajalno temeljno orga¬ nizacijo pri ustvarjanju skupnega prihodka, se seveda ne pojavljajo več pri 212 njej zaloge blaga v prej navedenem smislu. Fizično prevzete količine proizvodov še vedno štejejo kot zaloga proizvajalne temeljne organizacije in kot njen vložek v pridobivanje skupnega prihodka. Povsem drugo pa je vprašanje finan¬ ciranja teh zalog pri proizvajalni temeljni organizaciji. Trgovska temeljna organizacija še vedno lahko nakaže določen denar ob fizičnem prevzemu pro¬ izvodov, toda takšno nakazilo ima namen le ustvarjati ustrezno kritje sredstev pri proizvajalni temeljni organizaciji in ni več povezano s tamkajšnjimi prihodki iz prodaje. Na prihodke iz udeležbe v skupnem prihodku morata tako pro¬ izvajalna kot trgovska temeljna organizacija čakati, dokler ni proizvod končno v trgovski temeljni organizaciji prodan. 526 denar iz okvira obratnih sredstev Pojem denarnih sredstev ni vedno povsem jasno ločen od pojma terjatev. Denar, ki ga ima temeljna organizacija v svoji blagajni, je vsaj navidezno nasprotje terjatev. Drugače je že z denarjem, ki ga ima na žiro računu, saj bi ga mogli tolmačiti tudi s terjatvami do banke. Še spornejša utegne biti razmeji¬ tev denarja in terjatev tedaj, ko razpravljamo o čekih, menicah in drugih vrednostnih papirjih. V nadaljevanju bomo z denarjem v okviru obratnih sredstev upoštevali: a) denar v blagajni; b) denar na žiro računu in drugih računih. Ker se temeljna organizacija pri plačevanju v glavnem poslužuje žiro računa, nima potrebe po tem, da bi imela v svoji blagajni večje vsote denarja. V gotovini izplačuje morda le osebne dohodke, potne stroške in poravnava razne manjše račune. Za to potrebna denarna sredstva dvigne z žiro računa. Morebitne gotovinske izkupičke pa takoj vloži na svoj žiro račun. Poleg tako imenovane glavne blagajne ima še razne pomožne blagajne. Med njimi je najpogostejša poštninska (porto) blagajna, v kateri so poštne znamke in druge vrednotnice. Iz tega pa že sledi, da v blagajni niso samo čista denarna sredstva. Kot sestavni del denarja v blagajni pa je mogoče šteti tudi valute. Žiro račun je osrednji račun denarnih sredstev, ki jih ima temeljna organizacija. Nikakor pa ni ves denar iz obratnih sredstev, ki je izven blagajne, na njenem žiro računu. Temeljna organizacija ima po potrebi tudi devizni račun. Med denar kaže dalje šteti sredstva na odprtih akreditivih, ki jih drugi še niso uporabili. Z akreditivi dobijo uporabniki na razpolago vsoto denarja, ki jo morejo uporabiti v predvidenem roku po lastni spodbudi, če predložijo zahtevane listine ali izpolnijo kake druge zahteve. Mnogokrat zahtevajo npr. dobavitelji v državi in tujini, da jim delovna organizacija odpre akreditive. Kot instrument za zavarovanje plačila pa šteje pri nas nepreklicljivi dokumen¬ tarni akreditiv, ki je odprt v dobro upnika na dogovorjeni znesek in na rok, ki ne sme biti krajši od roka, dogovorjenega za obračun. Med obratna sredstva sodijo vsa sedaj obravnavana denarna sredstva po stanju v proučevanem trenutku. Valute in devize so pa preračunane v domačo veljavo na podlagi tečajne liste. 527 terjatve iz okvira obratnih sredstev Terjatev je premoženjskopravno razmerje, ki sestoji iz pravice do zahtevka, da določena oseba poravna svojo obveznost; vsaka terjatev proučevane temeljne organizacije mora biti zasnovana na dokazljivi ali priznani obveznosti druge stranke. Terjatve so sredstva prehodnega značaj. Tako je mogoče obravnavati prejete hitro vnovčijive vrednostne papirje in tekoče terjatve. S hitro vnovčljivimi vrednostnimi papirji označujemo zlasti čeke in menice. Ček je vrednostni papir, s katerim daje izdajatelj (trasant) nalog svoji banki (tra- 213 satu), da izplača določen znesek denarja na določenem mestu označenem upo- rabniku ali osebi, ki jo ta odredi (tj. remitentu). Ček, ki šteje pri nas kot instrument za zavarovanje plačila, pa mora biti trasiran na Službo družbenega knjigovodstva in označen, da je samo za obračun; vsebovati mora tudi številko trasantovega računa. Ček je plačljiv na vpogled, predložiti ga je pa treba v vnovčenje najpozneje v 8 dneh od izdaje, če je kraj izdaje hkrati kraj plačila, in v 15 dneh, če sta to različna kraja v državi, ali še v daljšem roku, če je ček izdan v kaki tuji valuti. Med sredstvi upoštevamo le prejete čeke. Prav tako štejemo med sredstva le prejete menice. Menica je vrednostni papir, ki vsebuje obveznost do plačila določene vsote denarja v določenem času in na določenem kraju. Razlikujemo lastno in trasirano menico. Lastna menica ima obliko obveznice ter se z njo izdajatelj zavezuje, da bo sam plačal menično vsoto meničnemu upravičencu. Trasirana menica (trata) ima nasprotno obliko nakaznice (asignacije) ter z njo izdajatelj (trasant) poziva trasata, da plača menično vsoto meničnemu upravičencu (remitentu). Kot vidimo, je menica po svoji gospodarski vsebini kreditni vrednostni papir, ker jo izdaja tisti, ki v da¬ nem trenutku nima denarja in išče kredit. Na tem mestu se ne bomo spuščali v vprašanja indosiranja in eskontiranja menic, čeprav ravno zaradi tega šteje menica med hitro vnovčljive vrednostne papirje. Pač pa kaže poudariti, da nas od različnih vrst menic zanima zlasti tako imenovana blagovna menica (rimesa), ki jo izdajatelj daje prodajalcu blaga kot jamstvo za plačilo v določe¬ nem času in na določenem kraju. Kot instrument za zavarovanje plačila pa šteje le trasirana lastna menica, domicilirana na Službo družbenega knjigovodstva z zapadlostjo določenega dne, vendar v roku, ki ne sme biti daljši od 90 dni po prevzemu blaga ali storitve, in z avalom na vso menično vsoto; vsebovati seveda mora tudi številke žiro računov trasanta, avalista in remitenta. Kot avalist se lahko pojavlja druga temeljna organizacija ždruženega dela, delovna organizacija, sestavljena organizacija združenega dela, delovna skupnost, zadruga, pogodbena organizacija združenega dela, bančna organizacija, skupnost za zavarovanje premoženja in oseb, samouprav¬ na interesna skupnost in še nekateri drugi uporabniki družbenih sredstev, ki jih navaja zakon. Med tekočimi terjatvami pa v glavnem poznamo: a) terjatve do kupcev; b) terjatve do dobaviteljev; c) terjatve iz naslova razporejanja skupnega prihodka, skupnega dohodka in dohodka č) terjatve zaradi preplačanih obveznosti iz dohodka; d) druge terjatve. Med obratna sredstva seveda spadajo vse te terjatve le po njihovem stanju v proučevanem trenutku. Terjatve do kupcev se pojavljajo toliko časa, dokler kupci ne poravnajo dolžnih zneskov; lahko so pa zmanjšane tudi tako, da temeljna organizacija odobri kupcem blagajniški ali kak drug popust. O dvomljivih (dubioznih) terjatvah govorimo tedaj, kadar je mogoče soditi, da so glede poravnave negotove. Do dvomljivih terjatev pride zaradi kupčevega ugovora (reklamacije). Sporne terjatve so nasprotno tiste, katerih utemeljenost ali znesek izpodbija kupec, zaradi česar je nastal spor, ki ga je treba rešiti pred pristojnim rednim ali gospodarskim sodiščem ali s poravnavo. Značaj spornih terjatev imajo tudi terjatve do kupcev, ki so v postopku razpustitve (likvidacije), ker imajo drugi upniki pravico izpodbijati njihov znesek ali vrstni red poravnave. Dvomljive in sporne terjatve vstopajo med sredstva le z zneskom, ki bo predvidoma izterljiv. Ta je pa mnogokrat razviden šele posredno, in sicer takole: celotna terjatev do kupcev — popravek vrednosti dvomljivih in spornih terjatev = neodpisana terjatev do kupcev Pred leti so bile terjatve do kupcev pri večini temeljnih organizacij združenega dela zelo velike in so se vlekle po več mesecev. Sedaj pa mora dolžnik plačati 214 dolžni znesek upniku v 15 dneh od dneva, ko je prejel dobavljeno blago ali ko je storitev opravljena, ali pa v tem roku izročiti ček ali menico z avalom, dokaz, da je odprt nepreklicljiv dokumentarni akreditiv ali garancija. Če upnik prejme ček ali menico, ni več izkazana tekoča terjatev do kupca, temveč se ista vrednost pojavlja med hitro vnovčijivimi vrednostnimi papirji. Če se kot instru¬ ment za zavarovanje plačila pojavlja nepreklicljiv dokumentarni akreditiv, terjatev do kupca ugasne tudi sorazmerno hitro, saj je kupec takšen akreditiv odprl že vnaprej. Če se kot instrument za zavarovanje plačila pojavlja ga¬ rancija, pa mora biti terjatev do kupca poravnana najkasneje v 30 dneh po prejemu blaga ali storitve. Z garancijo je mišljeno pismo, s katerim se garant zavezuje, da bo plačal namesto dolžnika, če ta tega ne bi storil v dogovorjenem roku. Kot garant v načelu nastopajo vsi tisti uporabniki družbenih sredstev, ki smo jih navedli v zvezi z avaliranjem menice, seveda pa so tudi sedaj v zakonu postavljene določene omejitve. Do dobaviteljev ima temeljna organizacija navadno obveznosti, terjatve se pa pojavljajo zaradi predujmov, ko prej plača dobaviteljem, kot od njih prejme naročeno blago ali storitev, kakor tudi zaradi preplačil, ko plača dobaviteljem več, kot bi bilo potrebno. Le v prvem primeru bo terjatvi povsem jasno sledila pričakovana materialna oblika sredstev, medtem ko v drugem primeru še ni gotovo, kako se bodo nadalje preoblikovala sredstva. Kot kupci in kot dobavitelji, do katerih se pojavljajo terjatve, se morejo pojaviti tudi druge temeljne organizacije iz okvira iste delovne organizacije ali se¬ stavljene organizacije združenega dela, delovne skupnosti iz tega okvira, obrati in podjetja v tujini itd. Terjatve iz naslova razporejanja skupnega prihodka se pojavljajo do tiste temeljne organizacije, ki ob prodaji skupnega proizvoda ali storitve doseže skupni prihodek, dokler njegovi razporeditvi še ne sledi nakazilo denarja. Podobno se terjatve,iz naslova razporejanja skupnega dohodka pojavljajo do tiste temeljne organizacije, ki uporablja sredstva drugih in jim mora zato razporediti del skupnega dohodka. Takšne terjatve so samo prehodnega značaja, ker jim mora tako rekoč takoj, ko so ugotovljene, slediti tudi poravna¬ va z ustreznim nakazilom denarja. Le obresti kod udeležba posojilodajalca v dohodku posojilojemalca so poravnane v določenih rokih, medtem ko je terjatve iz tega naslova mogoče izkazovati tudi po mesečnem obračunu. Če temeljna organizacija ob končanem obračunu ugotovi, da je plačala preveč prispevkov, davkov ali drugih obveznosti iz dohodka, izkaže iz tega naslova prav tako terjatev. Vračilo (refundacija) preveč plačanih zneskov navadno ne povzroča posebnih težav. Končno moremo med drugimi terjatvami našteti predujme (akontacije) po uradnem opravku, dano varščino (kavcijo) in pologe (depozite), ki naj zago¬ tovijo, da bo proučevana temeljna organizacija izpolnila svoje obveznosti, terjatve do odgovornih oseb za povzročeno škodo ali primanjkljaj itd. 528 aktivne časovne razmejitve Aktivne časovne razmejitve imajo v okviru obratnih sredstev posebno mesto. Njihovo najširše opredeljeno vsebino najdemo v: a) nevračunanih stroških; b) nezapadlih odhodkih v ožjem smislu; c) neporavnanih akontacijah iz naslova prihodnjega dohodka. V prvem primeru nimamo opraviti samo z izdatkom, ki še ni postal strošek; strošek je že nastal, toda še ni vračunan, ni pa niti nujno, da je temeljna or¬ ganizacija iz istega naslova že imela izdatek, saj ima morda šele obveznosti. Nekateri stroški ne nastajajo enakomerno v posameznih časovnih presledkih. Zato takšnih stroškov temeljna organizacija ob nastanku še ne vračuna, temveč jih razmejuje, tako da bremenijo stroškovne nosilce enakomerneje iz meseča v mesec. Nekatere med letom razmejene stroške ob koncu leta v celoti pokrije, 215 in sicer tako, da morebitni nevračunani del prikaže med izrednimi odhodki. Ne- katerih med letom razmejenih stroškov pa ob koncu leta ne pokrije, temveč jih prenaša v naslednje leto, ko jih bo vračunala. Ves presežek takšnih stroškov nad vračunanimi stroški je ob koncu leta na aktivnih časovnih razmejitvah. Če temeljna organizacija v naslednjem letu nadaljuje s poslovanjem, bodo takšni stroški našli svojega stroškovnega nosilca tako, da se bo končno ista vrednost spet spremenila v denarno obliko. Če bi temeljna organizacija nasprotno prene¬ hala poslovati, pa ne vračunanih stroškov ne bi mogli več obravnavati med sredstvi, ker označujejo izgubo. Na obravnavani način temeljna organizacija razmejuje npr. stroške velikih popravil osnovnih sredstev, stroške uvajanja nove proizvodnje in druge. Podobno velja za zavarovalne premije, ki jih praviloma poravna za leto dni vnaprej, medtem ko jih enakomerno vračuna v vseh tistih mesecih, za katere so osnovna in obratna sredstva zavarovana. Med obratna sredstva seveda spada le presežek plačanih nad vračunanimi zneski. Denimo, da je temeljna organizacija 1. oktobra sklenila zavarovalno pogodbo in poravnala zavarovalno premijo za razdobje leta dni v znesku 12.000 din. Ta znesek vračuna postopoma, vsak mesec po 1.000 din. Ker so do konca koledarskega leta samo trije meseci, bo do tedaj vračunanih 3.000 din, medtem ko bo 9.000 din zavarovalne premije ostalo še na aktivnih časovnih razmejitvah, da bi jih temeljna organizacija vračunala v naslednjem letu. Nezapadli odhodki v ožjem smislu se nanašajo na materialne stroške in amortizacijo v proizvodih ali storitvah, ki jih je proučevana temeljna or¬ ganizacija predala naslednji temeljni organizaciji, da bi jih vključila v skupni poslovni učinek, iz katerega ob prodaji izhaja skupni prihodek. Ti proizvodi proučevane temeljne organizacije so z vidika končnega poslovnega učinka stopenjski proizvodi in niso več pri njej, praviloma pa tudi nimajo več svoje prvotne oblike. Vrednost tega vložka proučevane temeljne organizacije v skupni poslovni učinek je potemtakem viseča, saj temeljna organizacija nima več stroškovnega nosilca v lastnem okviru, niti še ne izkazuje terjatve do naslednje temeljne organizacije. Zato moremo govoriti le o odhodkih, vendar ne o tistih, ki bi jih že bilo treba pokriti s prihodki istega razdobja, temveč tistih, ki jih bo treba pokriti z udeležbo v skupnem prihodku v razdobju, v katerem bo skupni poslovni učinek prodan. Zanimivo pa je, da v praksi takšni nezapadli odhodki niso obravnavani kot aktivna časovna razmejitev, temveč kar med zalogami. Neporavnane akontacija iz naslova prihodnjega dohodka pa obsegajo obračunane prispevke in davke iz dohodka, druge obveznosti iz dohodka, zlasti pa osebne dohodke in morebitne druge postavke iz vnaprejšnjega razporejanja čistega dohodka, ki se nanašajo na nedokončano proizvodnjo, zaloge proizvodov, a tudi vložek v ustvarjanje skupnega poslovnega učinka. V pre¬ teklosti so bile sorazmerno velike. Sedaj pa postavljajo predpisi kot pravilo, da je mogoče samo osebne dohodke puščati neporavnane z dohodkom kakega obračunskega razdobja, a še te le, če se nanašajo na nedokončano proizvodnjo; vložek v ustvarjanje skupnega poslovnega učinka je seveda mogoče šteti na enak način. Vse druge zneske je nasprotno treba sproti poravnati z ostvarjenim dohodkom. Izjeme se pojavljajo le pri gradnji ladij, v nekaterih primerih v gradbeništvu in kmetijstvu, o čemer smo že govorili v točki 432. Spet je za¬ nimivo, da se v praksi takšne neporavnane akontacije ne obravnavajo kot aktivno časovno razmejitev, temveč kar kot terjatev v okviru obratnih sredstev. 53 finančne naložbe iz poslovnih sredstev* V točki 503 smo že pojasnili družbenoekonomsko bistvo teh naložb, ki je v združevanju sredstev proučevane temeljne organizacije z delavci v drugi temeljni organizaciji. Vendar je po strokovni strani treba razlikovati več poja¬ vnih oblik takšnega združevanja, zato ga tudi označujemo s strokovnim * V tej knjigi uporabljamo izraz finančne naložbe in ne združevanje sredstev z delavci v drugih organizacijah združenega dela, ker želimo poudariti strokovni pojem, ki je širSi. ne pa zgolj družbenoekonomsko pojasnjevanje določenega njegovega dela. 216 izrazom finančne naložbe (v nasprotju s stvarnimi naložbami npr. v delovna sredstva) in zaobsegamo: a) dane kratkoročne kredite; b) dane dolgoročne kredite; c) drugam združena sredstva. V vseh teh primerih imamo opravka s pravicami v okviru sredstev proučevane temeljne organizacije združenega dela; lahko govorimo tudi o terjatvah iz kratkoročnih kreditov, dolgoročnih kreditov in združenih sredstev. Družbe¬ noekonomsko so pa to sredstva, ki niso pogoj za delo v proučevani temeljni organizaciji. Terjatve iz kratkoročnih in dolgoročnih kreditov imajo povsem določene roke zapadlosti in določeno obrestno mero. Terjatve iz združenih sredstev po novih načelih pa imajo rok zapadlosti, ki je odvisen od skupnega dohodka; prav tako je od skupnega dohodka odvisno tudi nadomestilo za gospodarjenje s temi sredstvi. Kratkoročni krediti so dani za rok do leta dni, zato jih mnogokrat štejemo kar kot sestavni del obratnih sredstev. Dolgoročni krediti so nasprotno dani za rok, ki je daljši od leta dni, vendar jih zato še ne moremo vključevati v osnovna sred¬ stva, ker imajo drugačen gospodarski namen. Tudi drugam združena sredstva so lahko združena kratkoročno ali dolgoročno, pri čemer kratkoročno združena sredstva mnogokrat štejemo kar kot sestavni del obratnih sredstev. Temeljna organizacija združuje svoja sredstva z delavci v drugi temeljni organi¬ zaciji, pri čemer v okviru ustreznega samoupravnega sporazuma opredeljuje cilje združevanja sredstev ter namen, pogoje in način njihove uporabe, a tudi način ugotavljanja skupnega dohodka, osnove in merila za ugotavljanje svoje udeležbe v skupnem dohodku, pogoje, način in roke za vračanje teh sredstev itd. Lahko si zagotovi vračilo teh sredstev v realnem znesku, tj. v revaloriziranem znesku in ne zgolj v nominalnem znesku kot v primeru danega kredita. Prav tako ni nujno namen združevanja sredstev v nadomestilu za njihovo gospodarjenje, ki naj bi bilo v nasprotju z obrestmi, odvisno od skupnega dohodka; njihov namen je mogoče videti tudi v zagotavljanju oskrbe s potreb¬ nim materialom, energijo itd. V številnih primerih pa je treba združevati sred¬ stva že po sili zakona. Tako se npr. v Sloveniji združujejo sredstva za razvoj železniških zmogljivosti, luških zmogljivosti, magistralnih in regionalnih cest. Prav tako je v nekaterih primerih treba tudi dati obvezno posojilo po sili zakona: tako se npr. pojavlja obvezno posojilo za kreditiranje hitrejšega razvoja gospodarsko nezadostno razvitih republik in avtonomne pokrajine Kosovo. Za¬ vezanci, osnove in merila za takšno združevanje sredstev in obvezna posojila so navedeni v predpisih. Na koncu naj omenimo, da se finančne naložbe iz poslovnih sredstev lahko pojavljajo tudi v, odnosih do druge temeljne organizacije iz okvira iste delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela, delovne skupnosti iz tega okvira, obratov in podjetij v tujini itd. 54 sredstva rezerv in solidarnosti Sredstva rezerv so praviloma sestavljena iz denarja, ki ga ima temeljna organizacija na posebnem računu. Ko pri razporejanju čistega dohodka povečuje rezervni sklad, mora ustrezna denarna sredstva prenesti z žiro računa na ta posebni račun. Če se sredstva rezerv zmanjšujejo, ne da bi kasneje pričakovali njihovo vračilo, je zmanjšanje ustreznega denarja povezano z zmanjšanjem rezervnega sklada. Tako uporabljamo sredstva rezerv npr. za: aa) dopolnitev zmanjšanih obratnih sredstev ob poravnavanju izgube z rezerv- 217 nim skladom; ab) plačilo škod, ki nastanejo zaradi elementarnih nesreč; ac) plačilo škod na poslovnih sredstvih, ki niso bile povrnjene iz njihovega zavarovanja; ač) dopolnitev zmanjšanih osnovnih sredstev za neodpisano vrednost izničenih ali po nižji ceni prodanih osnovnih sredstev, kakor tudi za neodpisano vrednost brezplačno prenesenih osnovnih sredstev drugim temeljnim organizacijam, če te ne nadaljujejo z njihovim amortiziranjem; ad) plačilo obveznosti iz poroštva ali garancije; ae) plačilo izdatkov za prekvalifikacijo in zaposlovanje delavcev, kadar v te¬ meljni organizaciji preneha potreba po delu določenega števila delavcev. Sredstva neobveznega dela rezervnega sklada, tj. tistega, ki je pri razporejanju čistega dohodka oblikovan v večjem znesku, kot zahtevajo predpisi, pa je mogoče uporabiti tudi za druge namene. V primerih pod aa), ac) in ač) sredstva rezerv trajno dopolnjujejo poslovna sredstva, ki bi sicer bila zmanjšana. V primerih pod ab), ad in ae) pa z ločenim financiranjem omogočijo, da takšne postavke ne vplivajo na dohodek danega razdobja. Toda sredstva rezerv se lahko zmanjšujejo tudi ob pogoju, da bodo kasneje vrnjena; v takšnem primeru se namesto dotedanjega denarja pojavljajo ne¬ kakšne terjatve v okviru sredstev rezerv, medtem ko se rezervni sklad ne zmanjša. Tako uporabljamo sredstva rezerv, npr. za: ba) prenos na žiro račun, da bi bila zagotovljena likvidnost temeljne organiza¬ cije, zlasti v zvezi z izplačilom osebnih dohodkov; bb) sanacijske kredite, ki naj omogočajo nakup osnovnih sredstev, s katerimi bi se skladno s sanacijskim programom odpravljali vzroki izgub; bc) združevanje v sklad skupnih rezerv delovne organizacije, sestavljene orga¬ nizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti ali družbenopolitič¬ ne skupnosti, kamor je proučevana temeljna organizacija vključena. V primeru pod ba) terjatev ni posebej izkazana v okviru sredstev rezerv, medtem ko je v primeru pod bb) in bc) izkazana, ker gre za njihovo finančno naložbo. V sklad skupnih rezerv delovne organizacije, sestavljene organizacije združenega dela ali samoupravne interesne skupnosti, v katero je vključena proučevana temeljna organizacija (pod bc), je mogoče združiti na podlagi sa¬ moupravnega sporazuma del ali vsa sredstva njenih rezerv, v sklad skupnih rezerv družbenopolitičnih skupnosti, kamor proučevana temeljna organizacija spada, pa na podlagi zakona samo znesek sredstev rezerv, ki prekorači znesek enomesečnih osebnih dohodkov tamkajšnjih delavcev, vendar največ 50 % celot¬ nega zneska rezerv. Sredstva sklada skupnih rezerv je mogoče uporabljati na enake načine kot sred¬ stva rezerv temeljne organizacije, razen v primeru, ko je s samoupravnim spora¬ zumom o združitvi teh sredstev predvideno, da za posamezne teh namenov ni mogoče uporabljati združenih sredstev. Iz tega pa sledi, da se v nekaterih primerih uporabe sredstev skupnih rezerv zmanjšuje tudi sklad skupnih rezerv in z njim terjatve temeljne organizacije iz naslova združenih sredstev ter sam rezervni sklad te temeljne organizacije. Sredstva rezerv niso vedno po svojem znesku enaka rezervnemu skladu; od njega so manjša v dveh primerih: a) če še niso bila izločena iz žiro računa, čeprav je bil rezervni sklad že povečan: b) če so bila začasno vrnjena na žiro račun, medtem ko rezervni sklad ni bil zmanjšan. V obeh primerih navsezadnje obstaja nekakšna terjatev rezervnih sredstev do poslovnih, ki pa ni posebej izkazana. Sredstva solidarnosti so prav tako kot sredstva rezerv v glavnem sestavljena iz denarja, ki ga ima temeljna organizacija na posebnem računu. Ko s prispevki 218 povečuje sklad solidarnosti, mora ustrezni denar prenesti z žiro računa na ta posebni račun. Če pride do naravne nesreče, ob kateri se po družbenem dogo¬ voru uporabijo sredstva solidarnosti, jih je po republiški zakonodaji treba prenesti na ustrezni račun republike. S tem se zmanjšajo ne samo sredstva solidarnosti pri posamezni temeljni organizaciji, temveč tudi njen sklad soli¬ darnosti. Začasno pa je mogoče uporabljati sredstva solidarnosti tudi v okviru potreb pri tekočem poslovanju temeljne organizacije, tj. s prenosom na žiro račun, da bi bila s tem zagotovljena plačilna zmožnost temeljne organizacije. 55 sredstva skupne porabe Sredstva skupne porabe zajemajo: a) sredstva skupne porabe v uporabi; b) sredstva skupne porabe izven uporabe; c) sredstva skupne porabe v pripravi; č) denar iz okvira sredstev skupne porabe; d) terjatve iz okvira sredstev skupne porabe; e) finančne naložbe iz sredstev skupne porabe. Stvari in pravice, ki sestavljajo sredstva skupne porabe v uporabi, so po nazivih podobne tistim, s katerimi smo se srečali pri osnovnih sredstvih v uporabi, le da je tokrat njihov namen drugačen. Prav tako mednje štejemo tudi drobni inventar. V celoto vseh sredstev skupne porabe spet vstopajo po svoji neodpisani vrednosti, kije ugotovljena takole: nabavna vrednost sredstev skupne porabe — popravek vrednosti sredstev skupne porabe = neodpisana vrednost sredstev skupne porabe Vse, kar smo ugotovili za nabavno vrednost, popravek vrednosti in neodpisano vrednost osnovnih sredstev, velja sedaj za sredstva skupne porabe. Pač pa njihov popravek vrednosti praviloma ne nastaja zgolj zaradi amortiziranja, temveč tudi zaradi odpisovanja; če zmanjšani vrednosti sredstev skupne porabe ne ustreza njen prenos, se seveda nujno zmanjša sam sklad skupne porabe. Le pri tistih stvareh iz sredstev skupne porabe, ki se uporabljajo za pridobivanje dohodka, se obračunava amortizacija na enak način kot pri osnovnih sredstvih. Podobnosti najdemo tudi med sredstvi skupne porabe izven uporabe in v pri¬ pravi in med osnovnimi sredstvi izven uporabe in v pripravi. Pač pa v primeru, ko temeljna organizacija izniči kako neuporabno sredstvo skupne porabe, ne poravna njegove neodpisane vrednosti z rezervnim skladom, temveč spet zmanjša kar sam sklad skupne porabe. Denar iz okvira sredstev skupne porabe je na posebnem računu zbran bodisi za temeljne namene ali za stanovanjsko gradnjo. V prvem primeru uporabljamo denar iz okvira sredstev skupne porabe za: aa) regres za prehrano med delom; ab) regres za letni dopust delavcev; ac) nagrade ob delovnih jubilejih; ač) nagrade za delo ob upokojitvi; ad) solidarnostne pomoči delavcem in,njihovim družinam; ae) preventivno zdravstveno varstvo delavcev; af) otroško varstvo; 219 »S) nakup stvari in pravic iz okvira sredstev skupne porabe; ah) nakup in gradnjo počitniških domov; ai) združevanje sredstev skupne porabe za razne namene itd. V primerih pod aa) do af) se hkrati z zmanjšanjem denarja iz okvira sredstev skupne porabe zmanjša tudi sklad skupne porabe, v primerih pod ag) do ai) pa ne. Če imamo v mislih denar za stanovanjsko gradnjo, ga pa lahko uporabimo npr. za: ba) nakup stanovanj; bb) dajanje kreditov delavcem za nakup stanovanj; bc) združevanje sredstev skupne porabe za stanovanjsko gradnjo itd. V vseh teh primerih se hkrati z zmanjšanjem denarja iz okvira sredstev skupne porabe ne zmanjša še sklad skupne porabe. Ker sredstva skupne porabe niso izčrpana zgolj z denarjem, se more denar iz okvira sredstev skupne porabe povečati tudi neodvisno od povečevanja sklada skupne porabe; v denarno obliko se namreč lahko preoblikujejo stvari, pravice ali terjatve iz sredstev skupne porabe. Po drugi strani se denar iz okvira sredstev skupne porabe ne zmanjšuje le tedaj, ko se zmanjšuje sklad skupne porabe. Zmanjšuje se tudi tedaj, ko se preoblikuje v kako stvar, pravico ali terjatev iz sredstev skupne porabe. Terjatve iz okvira sredstev skupne porabe se v glavnem pojavljajo iz dveh razlo¬ gov: zaradi danih predujmov dobaviteljem stvari in pravic iz okvira sredstev skupne porabe ali zaradi izstavljenih računov kupcem stvari in pravic iz okvira sredstev skupne porabe. V prvem primeru terjatvam sledijo sredstva skupne porabe v uporabi, v drugem primeru pa denar iz okvira sredstev skupne porabe. Finančne naložbe iz sredstev skupne porabe pa zajemajo zlasti delavcem dane kredite za stanovanjsko gradnjo. 56 načrtovanje sredstev Če nam knjigovodstvo daje odgovor na vprašanje, kakšna sredstva temeljna organizacija ima, nam mora načrtovanje odgovoriti na vprašanje, kakšna sred¬ stva bo imela. Če so osnovna sredstva, obratna sredstva, sredstva rezerv in sredstva skupne porabe opredeljena po stanju v kakem trenutku, moramo to upoštevati tudi pri njihovem načrtovanju. Vprašanje je samo, katero njihovo prihodnje stanje načrtujemo: stanje ob koncu leta, ob koncu trimesečja, ob koncu meseca ali v kakem drugem času. Morda povsem zadošča, če npr. načrtu¬ jemo stanje osnovnih sredstev ob koncu leta; v tem primeru se sprašujemo, kakšno bo tedaj glede na nakup, brezplačen prejem, prodajo, brezplačno oddajo in izničenje stanje njihove nabavne vrednosti, kakšno bo glede na amortiziranje in odpisovanje stanje njihovega popravka vrednosti in neodpisane vrednosti, kakšno bo stanje denarja iz okvira osnovnih sredstev, z njim povezanih terjatev itd. Drugače je navadno z obratnimi sredstvi. Pri teh nas ne zanima toliko načrtovano stanje ob koncu leta kot povprečno načrtovano stanje med letom. Knjigovodstvo nam seveda ne nudi samo podatkov o stanju sredstev v določe¬ nem trenutku, temveč tudi o njihovem gibanju med različnimi trenutki. Zato se niti pri načrtovanju ne smemo zadrževati samo pri stanju sredstev v kakem prihodnjem trenutku. Načrtovati je treba tudi njihovo gibanje. Pravzaprav je načrtovano končno stanje sredstev ravno posledica njihovega gibanja od začetka do konca načrtovalnega razdobja. Pri osnovnih sredstvih npr. lahko načrtujemo njihov nakup, prodajo ali izničenje, a tudi njihove odpise. Pri obrat¬ nih sredstvih lahko podobno načrtujemo njihovo spreminjanje ali vsaj celotno povečanje ali zmanjšanje v načrtovalnem razdobju. Medtem ko so ta izhodišča logična in jasna, je zanimivo, da v.praksi in literaturi navadno najdemo pri osnovnih sredstvih le predračune amortizacije in inve¬ sticijske načrte, medtem ko najdemo pri obratnih sredstvih le tako imenovane 220 izračune potrebnih obratnih sredstev. Načrtovanje je torej pri osnovnih sred¬ stvih omejeno na njihovo gibanje, pri obratnih sredstvih pa na njihovo povprečno stanje. Res so te smeri načrtovanja v dani zvezi najbolj pomembne, vendar ne smemo pozabiti na smiselni okvir, ki smo ga postavili na začetku sedanjih razglabljanj. Obseg našega dela dopušča zgolj splošen vpogled v načrtovanje sredstev. Po¬ drobneje si ga bomo ogledali le pri obratnih sredstvih, medtem ko naj za druga sredstva zadošča ugotovitev, da je njihov načrtovani znesek ob koncu razdobja odvisen od njihovega začetnega zneska, načrtovanega povečanja in načrtova¬ nega zmanjšanja. Omenili smo že, da se ugotavljajo potrebna obratna sredstva v načrtovalnem razdobju glede na tedanje naloge temeljne organizacije. Takoj pa naj pripom¬ nimo, da se tako imenovano ugotavljanje potrebnih obratnih sredstev ne konča z načrtovanim obsegom obratnih sredstev, temveč z načrtovanim obsegom trajnih in dolgoročnih obveznosti do njihovih virov. Brž ko razlikujemo sred¬ stva od obveznosti, seveda ne moremo govoriti o potrebnih obratnih sredstvih kot o razliki med celotnimi obratnimi sredstvi in obveznostmi do dobaviteljev (hkrati z nekaterimi drugimi občasnimi obveznostmi do virov obratnih sred¬ stev). Vprašanje, ali ima temeljna organizacija npr. obveznosti do dobaviteljev, prav nič ne vpliva na vprašanje, kakšna so njena obratna sredstva. Zato se moramo tudi pri načrtovanju obratnih sredstev zadržati kar na njihovih pojav¬ nih oblikah, medtem ko vprašanje njihovega kritja prepuščamo načrtovanju obveznosti do virov obratnih sredstev. Pri načrtovanju obratnih sredstev pravzaprav iščemo njihov povprečni znesek v načrtovalnem razdobju, ne pa njihov znesek ob koncu tega razdobja. Na pov¬ prečni znesek obratnih sredstev v razdobju seveda vplivajo tedaj načrtovane naloge. Zato literatura mnogokrat navaja načrtovanje obratnih sredstev kar na podlagi letnega proizvodnega načrta, izraženega npr. v vsoti lastnih cen po po¬ sameznih vrstah poslovnih učinkov, ter na podlagi predvidenega trajanja po¬ slovnega procesa pri posameznih vrstah poslovnih učinkov. Vendar se srečujemo s težavami, če želimo točno ugotoviti, koliko dni traja poslovni proces pri vsaki vrsti poslovnega učinka, tj. koliko dni je potrebnih od nakupa materiala in drugih prvin poslovnega procesa do prodaje posamezne vrste poslovnega učinka. Po drugi strani takšno načrtovanje obratnih sredstev ni dovolj natančno, ker izhaja iz domneve, da je njihovo gibanje odvisno samo od izbrane sestave dejav¬ nosti. Prav tako tudi ne nudi vpogleda v sestavo obratnih sredstev po njihovih pojavnih oblikah. Zato je pri načrtovanju obratnih sredstev bolje izhajati iz po¬ sameznih pojavnih oblik obratnih sredstev in njihovega koeficienta obračanja. Vzemimo, da so obratna sredstva v načelu sestavljena iz naslednjih skupin: a) material in drobni inventar; h) nedokončana proizvodnja; c) proizvodi (trgovsko blago); č) denar iz okvira sredstev obratnih sredstev; d) terjatve iz okvira obratnih sredstev; e) aktivne časovne razmejitve. Kako načrtovati njih.ov povprečni znesek, če je poznan letni proizvodni načrt (ali v trgovini prodajni načrt) po posameznih vrstah proizvodov (ali trgovskega blaga)? Z letnim proizvodnim načrtom sta vsekakor povezana predračun stroškov in prodajni načrt. Denimo, da sta oba sestavljena tako, da so podatki znani za vsako vrsto proizvodov posebej. V predračunu stroškov je npr. za vsako vrsto proizvodov poznano tudi, kakšni stroški posamezne vrste so zanjo potrebni. Načrtovana obratna sredstva pa seveda ne bodo enaka načrtovanim stroškom, temveč bodo od njih praviloma precej manjša. Načrtovana obratna sredstva bodo tem manjša, čim več zaporednih procesov bo obsegala načrtovana proiz¬ vodnja in čim krajša bo dolžina posameznega proizvodnega in poslovnega proce- 221 sa. Oglejmo si najprej načrtovanje povprečnih zalog materiala in drobnega inven¬ tarja, pri čemer nas ne zanimajo količine, temveč nabavna vrednost, s katero vstopajo v okvir načrtovanih obratnih sredstev! Letni predračun stroškov, ki sledi proizvodnemu načrtu, med drugim prikazuje, kolikšni bodo stroški posa¬ mezne vrste materiala. Ta podatek lahko prevedemo v podatek o nabavni vred¬ nosti povprečne zaloge materiala šele s koeficientom obračanja, ki je v zvezi s to nalogo. Izračunamo ga tako, da v preteklem razdobju primerjamo porabljeno količino danega materiala, preračunano po nabavnih cenah, z njegovo povpreč¬ no zalogo, preračunano po nabavnih cenah. Če nato načrtovane stroške dane vrste materiala delimo s koeficientom obračanja njegove zaloge, ugotovimo nabavno vrednost njegove povprečne zaloge, ki bo potrebna, da bi temeljna organizacija izvedla postavljeni proizvodni načrt. Ker imajo različne vrste materiala različne koeficiente obračanja zalog, je seveda za vsako izmed njih potreben ločen izračun nabavne vrednosti povprečne zaloge, s katero vstopa v načrtovani znesek obratnih sredstev. Isto velja za drobni inventar. Čim več podrobnosti bo upoštevanih pri izračunu, tem bolj stvaren bo načrtovani znesek povprečne zaloge materiala. Zato ne kaže zanemariti niti vprašanja, ali je npr. koeficient obračanja pri posamezni vrsti materiala v preteklosti nesorazmerno majhen zaradi kakih notranjih ali zunanjih motenj, ki jih ni treba upoštevati v načrtovalnem razdobju. Naslednja pojavna oblika obratnih sredstev je nedokončana proizvodnja. Letni predračun stroškov med drugim prikazuje tudi, kolikšni bodo stroški posa¬ mezne vrste proizvoda ali bolje, stroški, ki odpadejo na proizvode, dokončane v načrtovalnem razdobju. Po drugi strani vemo, kakšno je bilo v preteklem razdobju razmerje med tedaj dokončano proizvodnjo te vrste proizvoda, obračunano npr. po lastni ceni, in med tedanjim povprečnim stanjem nedokon¬ čane proizvodnje te vrste proizvoda, obračunanim spet po lastni ceni; to raz¬ merje je istovetno s koeficientom obračanja nedokončane proizvodnje pri proučevani vrsti proizvoda. Če pri vsaki vrsti proizvoda delimo načrtovano vrednost v načrtovalnem razdobju dokončane proizvodnje s koeficientom obračanja njegove nedokončane proizvodnje, dobimo povprečno stanje njegove nedokončane proizvodnje v tem razdobju. Vsota takšnih podatkov za vse vrste proizvodov nam nakazuje obratna sredstva, ki se bodo v tem razdobju povprečno zadrževala v obliki nedokončane proizvodnje, ob domnevi seveda, da bodo tedaj še vedno veljavni isti koeficienti obračanja nedokončane proiz¬ vodnje. Podoben postopek je potreben pri načrtovanju povprečne zaloge proizvodov, ki npr. po svoji lastni ceni vstopajo v načrtovana obratna sredstva. Sedaj posebej za vsako vrsto proizvodov delimo lastno ceno v načrtovalnem razdobju pro¬ danih proizvodov s koeficientom obračanja njihovih zalog, kajti koeficient je dobljen ob primerjavi v preteklem razdobju prodanih proizvodov, obračunanih po lastni ceni, z njihovo tedanjo povprečno zalogo, spet obračunano po lastni ceni. Nato seštejemo vrednost načrtovanih zalog, vseh vrst proizvodov. Literatura pri načrtovanju obratnih sredstev upošteva poleg povprečne zaloge materiala (in drobnega inventarja), nedokončane proizvodnje in proizvodov navadno samo še povprečni znesek terjatev do kupcev. Čeprav se včasih sre¬ čamo s stališčem, da je pri načrtovanju obratnih sredstev treba upoštevati terjatve po lastnih cenah proizvodov, jih bomo pri naših izvajanjih upoštevali po prodajnih cenah, saj se v tem znesku dejansko pojavljajo. Vendar skladno z dosedanjim razglabljanjem ne ugotovimo povprečnega stanja terjatev do kupcev tako, da bi načrtovane redne prihodke delili s koeficientom obračanja terjatev do kupcev, temveč da načrtovani prejeti iztržek delimo s koeficientom obračanja terjatev do kupcev; ta koeficient je namreč opredeljen spet kot razmerje med terjatvami, ki so jih kupci v preteklem razdobju poravnali, in med tedanjim povprečnim stanjem terjatev do njih. Toda do sedaj še nismo izčrpali vseh pojavnih oblik obratnih sredstev. Pri vsaki temeljni organizaciji se med obratnimi sredstvi pojavljajo še denar, druge terjatve izven tistih do kupcev, kakor tudi aktivne časovne razmejitve. Če bi jih pri načrtovanju obratnih sredstev zanemarili, bi pač bil njihov načrtovani znesek nepopoln in bi ga praksa zanikala. Dejstvo, da literatura navadno ostaja kar pri sedaj obravnavanih pojavnih oblikah obratnih sredstev, je pač treba pripisati temu, da ne obravnava načrtovanja obratnih sredstev, temveč le iskanje tako imenovanih potrebnih obratnih sredstev z vidika njihovega kritja s trajnimi in dolgoročnimi obveznostmi do virov sredstev. Pri načrtovanju obratnih sredstev pa nasprotno moramo dosedanje načrtovane postavke do¬ polniti s preostalimi pojavnimi oblikami obratnih sredstev, za katere na splošno lahko ugotovimo, da niso tako odvisne od gibanja proizvodnje in prodaje kot od raznih drugih motivov. Med denarjem iz okvira obratnih sredstev se bodo npr. pojavljala tudi amortizacijska sredstva. To pa že spet nakazuje nujnost povezave med načrtovanjem obratnih sredstev in vrednostnim načrtova¬ njem osnovnih sredstev, a tudi povezave z načrtovanjem obveznosti do virov sredstev. 223 6 obveznosti do virov sred 60 obveznosti do virov sredstev in njihove vrste 600 pojem virov sredstev in obveznosti do virov sredstev V poglavju 5 smo opredelili sredstva kot stvari, pravice in denar, tj. kot tisto, kar temeljna organizacija v proučevanem trenutku ima, ali bolje, kot tisto, na kar se tedaj nanaša pravica do upravljanja. Sredstva smo istovetili s premože¬ njem, družbeno lastnino, ki ima v proučevanem trenutku prav različne pojavne oblike, a jih že v naslednjem trenutku utegne spremeniti. Medtem ko nam sredstva dajejo odgovor na vprašanje »kaj?«, nam viri sredstev dajejo odgovor na vprašanje »od kod?«. Če npr. gledamo združeno delo kot čeIot67potem je gotovo mogoče videti vir poslovnih sredstev (v širšem smislu) v pretekli akumulaciji, tj. delu družbenega dohodka, ki je ostal neporabljen, da bi ustvaril možnosti za povečano materialno osnovo za delo in rezerve. Toda ker ne obravnavamo združenega dela kot celote, temveč vire poslovnih sredstev v posamezni temeljni organizaciji, se nam kot vir tamkajšnjih poslovnih sred¬ stev ne pojavlja samo v istem okviru ustvarjena in pridržana akumulacija. Ob začetku so temeljne organizacije praviloma financirane s krediti ali pa so v njih drugače združena sredstva drugih temeljnih organizacij, kar nato te druge temeljne organizacije opravičuje za udeležbo v dohodku oziroma v skupnem dohodku. Nova temeljna organizacija šele sčasoma nadomesti te obveznosti z lastno pridržano akumulacijo. Tako smo se z družbenoekonomskega vidika dokopali do spoznanja, da so prav¬ zaprav viri sredstev pravne in fizične osebe, ki so v proučevani temeljni organi¬ zaciji s svojo finančno naložbo omogočile tamkajšnja sredstva. S takšno oprede¬ litvijo virov sredstev moremo zajeti tudi delavce v proučevani temeljni organi¬ zaciji, ki s svojim delom na družbenih sredstvih ustvarijo akumulacijo. Toda pri poslovanju se pojavljajo še razne tekoče obveznosti, bodisi iz nakupov materiala in storitev ali iz razporejanja dohodka, ki v proučevanem trenutku še niso poravnane. Čeprav imamo tudi v takšnem primeru opravka s povsem določeno pravno ali fizično osebo, le ne moremo več govoriti o finančni naložbi drugih. Še manj seveda v primeru tako imenovanih pasivnih časovnih razmejitev, ki računsko prav tako dopolnjujejo obveznosti do virov sredstev na enak znesek kot ga v istem trenutku zasledimo pri sredstvih (razen če obstaja neporavnana izguba, ki dopolnjuje sredstva na enak znesek, kot ga v istem trenutku zasledi¬ mo pri obveznostih do virov sredstev). _ Viri sredstev nam morajo dati odgovor ne samo na vprašanje »od kod?«/ temveč tudi »čigavo?«. V zvezi s sredstvi, ki jih v določenem trenutku zaznamo pri posamezni temeljni organizaciji, moramo vedeti, ali so povezana s kakimi obveznostmi do drugih ali so nasprotno brez takšne povezave. V prvem primeru bo temeljna organizacija morala prej ali slej sredstva vrniti, v drugem primeru jih ne bo treba vrniti. Brž ko se sprašujemo, ali so sredstva povezana s kakimi obveznostmi do drugih in so torej vračljiva ali nasprotno niso povezana z nobe¬ nimi obveznostmi do drugih in torej niso vračljiva, dejansko raziskujemo njihove vire. Če v zvezi s kakimi sredstvi ne obstaja nikaka obveznost do drugih, to še ne pomeni, da ne obstaja nikaka obveznost nasploh. Če imajo sredstva svoje kritje v pretekli akumulaciji, ki oblikuje poslovni in rezervni sklad v te- 225 meljni organizaciji, akumulacija pa je družbena, pomeni, da obstaja v zvezi 15 s takšnimi sredstvi obveznost za njihovo ohranjanje in smotrno uporabo. Do vsakega vira sredstev potemtakem obstajajo obveznosti, le da tiste obveznosti, ki nikoli ne zapadejo, imenujemo sklade. Brž ko smo sredstva opredelili kot tisto, kar v proučevanem trenutku temeljna organizacija ima ali na kar se razširja pravica do upravljanja, moramo tudi obveznosti do virov sredstev opredeliti z njihovim stanjem. Poslovni sklad je npr. opredeljen le s stanjem v proučevanem trenutku; podobno katerikoli dobljeni kredit. S tem pa seveda še ni rečeno, da pri obveznostih do virov sred¬ stev ne zasledujemo njihovega gibanja. Ne spreminja se samo znesek sredstev skupaj z njihovimi pojavnimi oblikami; spreminja se tudi znesek obveznosti do virov sredstev skupaj z njihovimi različnimi vrstami. Toda če se vprašamo, kakšne obveznosti do virov sredstev temeljna organizacija ima, mislimo izključ¬ no na njihovo stanje v proučevanem trenutku. Če so torej obveznosti do virov sredstev le izraz kritja samih sredstev, je povsem razumljivo, da se pri financiranju ne srečujemo samo s sredstvi, temveč tudi z viri sredstev. Financiranje je dejavnost, ki se ukvarja s priskrbovanjem, preoblikovanjem in vračanjem sredstev, a tudi preoblikovanjem obveznosti do virov sredstev. Zato si sedaj oglejmo, v kakšnem smislu imamo pri njem oprav¬ ka z obveznostmi do virov sredstev. Začetna sredstva dobi temeljna organizacija ob ustanovitvi; praviloma se hkrati z njimi pojavlja obveznost do banke za dobljeni kredit ali obveznost do drugih, ki so ta sredstva združili. Kasneje si jih v glavnem povečuje tako, da pri razpore¬ janju čistega dohodka oblikuje sklade ali da najema nove kredite. Včasih si občasno povečuje sredstva kar tako, da ne poravnava obveznosti iz poslovnih razmerij. Priskrbovanje sredstev je torej povezano z nastajanjem nove obveznosti do virov sredstev. Oglejmo si podrobneje ta razmerja! Novo ustanovljena temeljna organizacija praviloma računa z začetnimi sredstvi le s pogojem, da jih bo v dogovorjenem roku vrnila; hkrati z začetnimi sredstvi v denarni obliki se pojavlja banka ali kaka druga organizacija kot njihov vir; do nje obstajajo obveznosti. Obstaja pa tudi možnost, da dobi že ob svoji ustanovitvi kaka osnovna sredstva kar z brezplačnim prenosom; v tem pri¬ meru je njihov vir tudi neka druga organizacija, vendar do nje ne obstajajo več obveznosti, ker je praktično na novo organizacijo prenesla tudi svoj poslovni sklad v znesku neodpisane vrednosti prenesenih osnovnih sredstev. Te možnosti za povečanje sredstev najdemo tudi pri kasnejšem poslovanju. Pojavljajo se pa še nove. Ko temeljna organizacija proda svoje poslovne učinke, dobi zanje praviloma več, kot znašajo njihovi stroški. Za presežek nad stroški prodanih poslovnih učinkov se povečujejo sredstva; pri razporeditvi tega presežka pa ugotovimo obveznosti do delavcev, do prispevkov in davkov iz dohodka in lastnih skladov, ki spet nakazujejo dejanske vire povečanih sredstev. Temeljna organizacija potrebuje praviloma vedno več sredstev, kot ima skladov. Zaradi tega se mora poslužiti dodatnih kreditov ali drugačnih naložb iz okolja, ki ji prej zagotovijo dodatna sredstva, kot jih zasluži sama s svojim poslovanjem. Temeljna orga¬ nizacija v takem primeru najprej dobi potrebna sredstva, nato med drugim z njihovo pomočjo povečuje sklade, ti pa na določeni stopnji omogočajo nado¬ mestitev prvotnih kreditov in obveznosti iz združenih sredstev. Seveda včasih vrača kredite in združena sredstva tudi iz amortizacijskih sredstev. Dobljeni krediti so dolgoročni ali kratkoročni. Z dolgoročnimi krediti pride temeljna organizacija do osnovnih sredstev in tistega dela obratnih sredstev, ki ga trajno potrebuje pri poslovanju. Kratkoročni krediti so nasprotno namenjeni dopolnjevanju obratnih sredstev in premostitvi začasnih težav, npr. pri uvozu, izvozu ali sezonskih delih. Podobno velja tudi za obveznosti iz združenih sred¬ stev. Druge obveznosti imajo le prehoden značaj. To velja za obveznosti do dobavi¬ teljev, delavcev, obveznosti iz naslova prispevkov in davkov in podobno. 226 602 preoblikovanje sredstev z vidika obveznosti do virov sredstev V točki 502 smo že pojasnjevali preoblikovanje sredstev. Pri tem smo se omejevali na poslovna sredstva v ožjem smislu. Ugotovili smo, da se sredstva stalno preoblikujejo od izhodiščne do končne denarne oblike. Glede na oddaljenost sredstev od njihove denarne oblike govorimo o njihovi vnovčljivosti (likvidnosti). Denarno obliko že ima denar v blagajni in na raznih računih, medtem ko med sredstva s hitro vnovčljivostjo štejemo še čeke in menice, ki jih je mogoče takoj spremeniti v denar. Druga sredstva imajo kratko¬ ročno ali dolgoročno vnovčljivost, odvisno od tega, kdaj jih je mogoče spremeni¬ ti v denar. V načelu so npr. terjatve do kupcev bolj vnovčljive kot zaloga proiz¬ vodov in zaloga proizvodov boli kot nedokončana proizvodnja. Vendar obstajajo tudi nasprotni primeri. Če je prejšnji kupec slab plačnik, bo morda temeljna organizacije prej prišla d'o denarja s prodajo zaloge proizvodov kakor z izterjavo stare terjatve. Če so proizvodi na zalogi zastareli, bo morda prej uspela dokončati, prodati in vnovčiti svojo za zdaj še nedokončano proizvodnjo kot staro zalogo proizvodov. Končno govorimo o nevnovčljivih ali zamrznjenih sredstvih tedaj, če jih sploh ni mogoče spremeniti v denar; naj navedemo neuporaben material, neuporabne proizvode ali neizterljive terjatve. Takšna sredstva pa pravzaprav sploh niso več sredstva in jih kaže odpisati. Preoblikovanje sredstev nima neposrednega vpliva na obveznosti do virov sred¬ stev; spreminjajo se le sredstva iz ene oblike v drugo. Presežek končnih sredstev pa že izstopa iz okvira preoblikovanja sredstev. Medtem ko samo preoblikova¬ nje sredstev ne vpliva neposredno na obveznosti do virov sredstev, ima preobli¬ kovanje obveznosti do virov sredstev mnogokrat vpliv na sama sredstva. Dolgoročni krediti se npr. po delih stalno spreminjajo v takojšnje obveznosti. Z druge strani je tudi mogoče kak kratkoročni kredit z dodatno pogodbo spremeniti v dolgoročni kredit. Takšno preoblikovanje obveznosti do virov sred¬ stev pa v končni stopnji le spreminja roke, v katerih mora temeljna organizacija računati z vračanjem sredstev ali zmanjšuje določeno vrsto sredstev ob istočas¬ nem povečanju druge vrste sredstev. 606 vračanje sredstev z vidika obveznosti do virov sredstev Naloga financiranja ni samo, da skrbi za potrebna sredstva in za njihovo primerno preoblikovanje, temveč tudi, da skrbi za njihovo pravočasno vračanje. Vse kredite mora temeljna organizacija ob postavljenem roku vrniti in vse obveznosti poravnati; razlikuje se le rok vračila. Pri dolgoročnih in krat¬ koročnih kreditih je rok vračila dogovorjen v pogodbi z banko. Pri obvez¬ nostih do dobaviteljev, delavcev, iz naslova prispevkov in davkov ali pri drugih obveznostih rok plačila navadno ni dogovorjen v pogodbi. Obveznosti iz naslova prispevkov in davkov in nekatere druge obveznosti morajo biti poravnane v predpisanih rokih, obveznosti do dobaviteljev in delavcev pa v rokih, ki jih določa poslovna praksa pod vplivom predpisov. Če temeljna organizacija ne po¬ ravna pravočasno svojih obveznosti do dobaviteljev, je lahko poklicana pred gospodarsko sodišče. Dolgoročne kredite vrača temeljna organizacija v letnih ali polletnih obrokih. Hkrati z zapadlim delom kredita poravna tudi obresti od kredita. Oba sestavna dela skupaj označujemo z izrazom letnina (anuiteta). Letnine so izračunane tako, da so v vseh letih, za katera je bil dan kredit, enake. Njihova notranja razdelitev na vračilo kredita in obresti se pa razlikuje. V kasnejših letih je nevrnjeni kredit manjši, zato so tudi obresti od njega manjše. To pomeni, da se v letninah postopoma zmanjšujejo obresti in povečuje kreditni obrok. O vračanju sredstev pa ne govorimo samo tedaj, kadar temeljna organizacija 227 vrne del kredita, temveč tudi, kadar poravna obresti, povezane s kreditom. Te obresti se namreč pojavijo ob določenih rokih kot dodatna obveznost do dajalca kredita. Vsako vračanje kredita ali poravnavanje obveznosti pomeni vračanje sredstev, ali z drugimi besedami, zmanjšanje sredstev, skupaj z obveznostmi do virov sredstev. To velja tudi za poravnavanje obveznosti do dobaviteljev, delavcev ali iz naslova prispevkov in davkov. Glede na rok, v katerem temeljna organizacija začne vračati sredstva, razli¬ kujemo zapadlost obveznosti do virov sredstev. V tem smislu razlikujemo takojšnje obveznosti, kratkoročne, dolgoročne in trajne obveznosti. Iz prejšnjih razglabljanj sledi, da dolgoročni krediti kot celota ne zapadejo šele v dolgem roku; dolgoročni krediti se v vsakem obračunskem razdobju po svojih delih spreminjajo v povsem kratkoročne ali v takojšnje obveznosti. Obveznosti do dobaviteljev, delavcev, iz naslova prispevkov in davkov in druge obveznosti pa imajo vedno takojšnjo ali zelo kratkoročno zapadlost. Obveznosti do virov sred¬ stev, ki nikoli ne zapadejo, so pravzaprav le skladi. Vendar moramo tudi pri njih razlikovati med poslovnim skladom, ki se v načelu ne sme zmanjševati, ter med skladom skupne porabe, ki ga temeljna organizacija zmanjšuje. Kar smo pojasnili pri vračanju kreditov in obresti, velja seveda tudi za vračanje združenih sredstev in nadomestila za gospodarjenje z njimi, seveda s tem, da je sedaj zmanjšanje teh obveznosti do virov sredstev in z njimi samih sredstev odvisno praviloma od možnosti, ki jih ustvarja dohodek. 604 vrste obveznosti do virov sredstev Med obveznostmi do virov sredstev v načelu razlikujemo sklade, pasivne časov¬ ne razmejitve in razne obveznosti do drugih. Vendar nas sedaj zanimajo takšne njihove vrste, ki ustrezajo temeljnim vrstam sredstev. Ker poznamo osnovna sredstva, obratna sredstva, finančne naložbe iz poslovnih sredstev, sredstva rezerv in solidarnosti ter sredstva skupne porabe, lahko tudi obveznosti do virov sredstev obravnavamo ločeno za vsako temeljno skupino sredstev. Toda ker so viri osnovnih in obratnih sredstev, a tudi finančnih naložb poslovnih sredstev v mnogočem skupni, bomo pri nadaljnjih razglabljanjih tako tudi obravnavali obveznosti do njih. Med obveznosti do virov poslovnih sredstev sodijo v glavnem: a) poslovni sklad; b) sklad za izboljšanje materialne osnove dela in drugi skladi; c) obveznosti iz združenih sredstev; č) obveznosti iz prejetih dolgoročnih kreditov; d) obveznosti iz prejetih kratkoročnih kreditov; e) tekoče obveznosti; f) pasivne časovne razmejitve. Med trajne obveznosti do virov poslovnih sredstev je od tega mogoče šteti poslovni sklad (pod a). Med obveznosti do virov poslovnih sredstev z vnaprej nedoločenim rokom zapadlosti bi mogli uvrstiti druge sklade (pod b), obvezno¬ sti iz združenih sredstev (pod c) in pasivne časovne razmejitve (pod f). Med obveznosti do virov poslovnih sredstev z vnaprej določenim rokom zapadlosti pa bi mogli uvrstiti vse druge obveznosti (pod č do e). Razčlenitev obveznosti do virov poslovnih sredstev na dolgoročne in kratko¬ ročne je nekoliko drugačna. Med dolgoročne obveznosti do virov poslovnih sredstev je mogoče vštevati druge sklade (pod b), obveznosti iz združenih sredstev (pod c) in dolgoročne kredite (pod č). Nasprotno spadajo med krat¬ koročne obveznosti do virov sredstev vse druge (pod d do f). 228 Če obveznosti do virov poslovnih sredstev proučujemo med obračunskim razdobjem, se končno med njimi utegne pojaviti še g) nerazdeljeni ostanek dohodka. Med obveznostmi do virov sredstev rezerv najdemo samo rezervni sklad in med obveznostmi do virov sredstev solidarnosti samo sklad solidarnosti. Med obveznosti do virov sredstev skupne porabe pa sodijo: a) sklad skupne porabe; b) obveznosti iz prejetih kreditov za sredstva skupne porabe; c) tekoče obveznosti iz sredstev skupne porabe. 605 razmerje med sredstvi in obveznostmi do virov sredstev V načelu morajo biti celotna sredstva enaka celotnim obveznostim do virov sredstev, saj slednje le povedo, ali so v proučevanem trenutku obstoječa sredstva pridobljena s kako obveznostjo vračila in s kakšno. Izjemo od tega pravila najdemo v primeru neporavnane izgube. Neporavnana izguba je namreč primanjkljaj sredstev v primerjavi z obstoječimi obveznostmi do virov sredstev. Zato šele celotna sredstva skupno z neporavnano izgubo dajejo isti znesek kot celotne obveznosti do virov sredstev. Vendar je takšen primer redek in ga lahko pri nadaljnjih razglabljanjih zaradi poenostavitve zanemarimo. S tem pa še ni rečeno, da so tudi poslovna sredstva vedno enaka njihovim normalnim obveznostim do virov, kajti v okviru žiro računa morejo biti v pro¬ učevanem trenutku še denarna sredstva, ki sicer pripadajo sredstvom rezerv ali sredstvom skupne porabe. V takšnem primeru bi bila poslovna sredstva večja od njihovih normalnih obveznosti do virov. Hkrati pa bi bila sredstva rezerv manjša od rezervnega sklada in sredstva skupne porabe manjše od obveznosti do virov sredstev skupne porabe. To pomeni, da bi imela sredstva rezerv manjša od rezervnega sklada in sredstva skupne porabe manjša od obveznostmi do virov poslovnih sredstev pa bi našli nekakšno obveznost do sredstev rezerv in sredstev skupne porabe. Vendar takšne terjatve in obveznosti v knjigovostvu niso posebej prikazane; zato jih dojemamo le v razliki med katerokoli temeljno vrsto sredstev in njihovimi obveznostmi do virov. 606 razporejanje sredstev in obveznosti do virov sredstev na novo vzpostavljene temeljne organizacije združenega dela Potreba po razporejanju sredstev in obveznosti do virov sredstev na temeljne organizacije se je pojavila najprej tedaj, ko je iz do tedaj enotne delovne organi¬ zacije nastajalo več temeljnih organizacij. Vendar se pojavlja tudi kasneje, če se cepijo dotedanje temeljne organizacije in ustanavljajo nove, če se spreminja prvotna razmejitev med temeljnimi organizacijami ali če ni mogoče z drugačni¬ mi ukrepi odpraviti pomanjkljivosti prvotne razdelitve sredstev in obveznosti do virov sredstev. V zadnjem primeru mislimo na možnost nevračljivih pre¬ nosov sredstev, združevanje sredstev skladno z usvojenimi investicijskimi programi in prenašanje dohodka. Pri razporejanju sredstev na temeljne organizacije sta najpomembnejši načeli: načelo namena in načelo izvoza teh sredstev. Po prvem načelu je pri razpore¬ janju sredstev na temeljne organizacije odločilno, zakaj je bilo kako sredstvo 229 pridobljeno, po drugem načelu pa, od kod izvira. Po prvem načelu prevzema sredstvo tista temeljna organizacija, zaradi katere je bilo pridobljeno, po drugem pa tista, v kateri ima svoj izvor. V vsakem primeru je treba zagotoviti, da so sredstva razporejena tako, da vstopijo v tisto temeljno organizacijo, katere delavci delajo z njimi. V glavnem je mogoče po načelu namena razpo¬ rediti osnovna sredstva, drobni inventar, material in blago, a tudi aktivne časovne razmejitve, po načelu izvora pa nedokončano proizvodnjo, zaloge proizvodov, terjatve in denar. Vendar se pojavljajo tudi nekatere težave. Tako je npr. mogoče pri skupnih skladiščih drobnega inventarja in materiala v začetku vzpostaviti le idealne udeležbe, ki nato vodijo k združevanju sredstev. Razporejanje obveznosti do virov sredstev povzroča še več težav, čeprav lahko tudi sedaj navajamo načelo namena in načelo izvora. Po prvem načelu je odločilno, zakaj je bila kaka obveznost do vira sredstev pridobljena, in po drugem načelu, v kateri temeljni organizaciji je bila pridobljena. Pravzaprav je po prvem načelu v večini primerov mogoče razporediti vse obveznosti do drugih. Vendar se pri tem le pojavljajo nekatere težave. Krediti so morda bili pridobljeni pod različnimi pogoji in potemtakem ne bi bilo prav, če bi bila zaradi takšnih rešitev v preteklosti določena temeljna organizacija ob svoji vzpo¬ stavitvi v slabšem položaju kot kaka druga. Največje težave pa nastajajo pri razporejanju poslovnega sklada. Pri tem bi morali upoštevati načelo izvora, to je, da za daljše preteklo razdobje ugotavljamo, v kakšni meri je posamezen del delovne organizacije, ki se sedaj konstituira kot temeljna organizacija, prispeval k povečanju poslovnega sklada. In še več. Morali bi ugotavljati tudi, kam so se prelivala amortizacijska sredstva. To je pa praktično v večini primerov neizved¬ ljivo. Zato najdemo spremembo tega načela v preprostem razporejanju po¬ slovnega sklada na podlagi števila delavcev v posamezni temeljni organizaciji in števila let delovne dobe. Domnevamo namreč, da so delavci v vseh delih delovne organizacije v enaki meri ustvarjali poslovni sklad, kar pa utegne biti tudi nerealistična domneva. Ker so sredstva razporejena na temeljne organizacije na drugačen način, kot so razporejene obveznosti do virov sredstev, je seveda ob začetku pri posamezni temeljni organizaciji mogoče zapaziti različen znesek celotnih sredstev, kot je znesek celotnih obveznosti do virov sredstev. Temeljna organizacija, ki ima po razporejanju več sredstev kot obveznosti do virov sredstev, dejansko združuje sredstva drugih temeljnih organizacij, in obratno,- temeljna organizacija, ki ima več obveznosti do virov sredstev kot sredstev, združuje sredstva v drugih temeljnih organizacijah. Takšno združevanje potemtakem ni posledica dogovorov temeljnih organizacij pri ustanavljanju, temveč posledica razlik med začetnim zneskom razporejenih sredstev in obveznosti do virov sredstev. Ugo¬ toviti je samo treba, ali gre za dolgoročno ali kratkoročno prisotnost sredstev drugih temeljnih organizacij v dani temeljni organizaciji, nato pa med vsemi temeljnimi organizacijami skleniti ustrezen samoupravni sporazum. 61 obveznosti do virov poslovnih sredstev 610 poslovni sklad Poslovni sklad je v glavnem za normalne potrebe pri poslovanju pridržana akumulacija kot sestavni del čistega dohodka temeljne organizacije. Poslovni sklad nikakor ni istoveten s poslovnimi sredstvi, tj. z osnovnimi in obratnimi sredstvi ter finančnimi naložbami iz njih, kajti obveznosti do virov sredstev niso istovetne s sredstvi. A tudi po svojem znesku poslovni sklad ni enak osnovnim in obratnim sredstvom, saj so ta lahko pridobljena tudi npr. s krediti in drugimi obveznostmi. Poslovni sklad je torej praviloma manjši od osnovnih in obratnih sredstev. In še več. Medtem ko si ne moremo zamisliti temeljne organizacije brez osnovnih in obratnih sredstev, si jo lahko zamislimo brez poslovnega sklada. Novo ustanovljena temeljna organizacija prične poslo¬ vati brez poslovnega sklada, kajti tega oblikuje največkrat šele pri razporejanju dohodka; izjemen primer je, če ob svoji ustanovitvi prejme brezplačno osnovna sredstva od kake druge temeljne organizacije. 230 Vlogo poslovnega sklada včasih primerjamo z vlogo delniške glavnice (kapitala) pri delniških družbah v zahodnem svetu. Toda delniška družba ima že od začetka delniško glavnico, ki je ni treba vračati, medtem ko naše temeljne orga¬ nizacije ob svoji ustanovitvi praviloma računajo le s krediti ali z obveznostmi iz naslova združenih sredstev, ki jih morajo vrniti, in sicer največkrat že v nekaj letih. To seveda ob drugih nespremenjenih okoliščinah bistveno vpliva na prodajne cene poslovnih učinkov, ki morajo nujno vključevati večji dobiček, da bi bilo mogoče oblikovati poslovni sklad. Po načinu oblikovanja bi zato bilo bolje primerjati poslovni sklad naših temeljnih organizacij s tistim dobičkom, ki ni razdeljen med delničarje, temveč ostaja nerazdeljen. Če se že poslovni sklad najpogosteje povečuje ob razporejanju dohodka, pa takšen način povečevanja nikakor ni edini. Poslovni sklad se povečuje: a) za del čistega dohodka, ki je ob zaključnem računu razporejen v poslovni sklad; h) za del skupnega dohodka, ki omogoča vračilo sredstev; c) za morebitne podpore (dotacije), ki so namenjene povečanju poslovnega sklada; č) za neodpisano vrednost brezplačno prejetih osnovnih sredstev; d) za presežek izkupička za prodana osnovna sredstva nad njihovo neodpisano vrednostjo in morebitnimi stroški razstavljanja (demontaže); e) za presežek prejete najemnine nad stroški amortizacije, obresti in zavaroval¬ nih premij pri ustreznih osnovnih sredstvih; f) za neodpisano vrednost ugotovljenega presežka osnovnih sredstev; g) za povečanje neodpisane vrednosti osnovnih sredstev ob njihovem ponovnem ovrednotenju; h) za povečanje vrednosti zalog oh splošnih spremembah cen, če to posebej zahtevajo ali omogočajo predpisi; itd. Povečanja poslovnega sklada od e) dalje so izvedena mimo ugotavljanja celot¬ nega prihodka in razporejanja dohodka, vendar so manj pomembna kot poveča¬ nje pod a), ki je temeljno. Poslovni sklad se ne sme zmanjševati, razen v naslednjih dveh primerih: a) za neodpisano vrednost brezplačno prenesenih osnovnih sredstev drugim temeljnim organizacijam, če te nadaljujejo z njihovim amortiziranjem; b) za letne popravke vrednosti pri tistih osnovnih sredstvih, pri katerih v smislu predpisov ni treba obračunavati amortizacije. Da se poslovni sklad ne bi zmanjšal, ko temeljna organizacija izniči (razhoduje) kako osnovno sredstvo, ki ima še neodpisano vrednost, mora takšno njegovo vrednost poravnati z rezervnim skladom ali jo obravnavati kot izredni odhodek. Prav tako mora z rezervnim skladom in na druge že obravnavane načine najprej poravnati izgubo. Na znesek poslovnega sklada torej ne vplivajo vse spremembe pojavnih oblik poslovnih sredstev. Poslovni sklad se spreminja le tedaj, kadar se tista poslovna sredstva, ki imajo v njem svoje kritje, povečujejo ali zmanjšujejo. Prav tako se poslovni sklad ne spremeni, kadar temeljna organizacija prejme ali vrača kak kredit za poslovna sredstva; poslovna sredstva, do katerih je prišla s krediti, nimajo svojega kritja v poslovnem skladu. 611 drugi skladi v zvezi s poslovnimi sredstvi Ti skladi so v glavnem za posebej označene potrebe pri poslovanju pridržana akumulacija kot .sestavni del čistega dohodka temeljne organizacije. Med njimi se npr. lahko pojavlja sklad za izboljšanje materialne osnove dela, razvojni 231 sklad itd. Ti skladi se pri uporabi zmanjšajo, medtem ko mora ostati poslovni sklad praviloma nespremenjen, ker se le njegova sredstva preoblikujejo. Zato moremo v teh skladih videti tudi posebno vrsto pasivnih časovnih razmejitev, ki omogočajo kritje določene vrste stroškov z dohodkom prejšnjih obračunskih razdobij; nasprotno prek pravih pasivnih časovnih razmejitev omogočamo kritje določene vrste stroškov z vnaprej vračunanimi materialnimi stroški prejšnjih obračunskih razdobij. 612 obveznosti iz združenih sredstev Obveznosti iz združenih sredstev se pojavijo, kadar kaka druga temeljna organizacija vloži svoja sredstva v proučevano temeljno organizacijo. Kot smo že pojasnili, v tem primeru ne gre za dobljene kredite z vnaprej poznanim vračilnim rokom in obrestmi. Namesto obresti pripada tistemu, ki je združil sredstva, nadomestilo za gospodarjenje s temi sredstvi; to nadomestilo je sestavni del skupnega dohodka in odvisno od njegove velikosti. Lahko se pa takšnemu nadomestilu tudi odpove, zlasti če vidi svoj interes v ustvarjanju drugih zanj pomembnih okoliščin, ki ga omogoča proučevana temeljna organi¬ zacija. Za proučevano temeljno organizacijo pa je v vsakem primeru nadome¬ stilo za gospodarjenje s sredstvi, ne glede na njegovo velikost, manj obreme¬ nilno kot obresti; v primeru izgube mora namreč še vedno obračunati in plačati obresti, medtem ko tega ni z nadomestilom in v nekaterih primerih celo utegne pričakovati, da bo tisti, ki je združil sredstva, tudi pomagal poravnavati izgubo. Po drugi strani vračilo združenih sredstev ne poteka na enak način kot vračilo kredita. Po kreditu je že od začetka poznan rok, v katerem ga je treba vrniti ali v celoti ali delno; če temeljna organizacija nima možnosti nadomestiti doteda¬ nji kredit z novo oblikovanim poslovnim skladom ali če vsaj prehodno ne more pri njegovem vračilu uporabiti amortizacijskih sredstev, lahko vrne stari kredit le, če najame novega. Takšnega primera pa ni pri vračilu združenih sredstev. Vračilo združenih sredstev je odvisno od zneska skupnega dohodka, a tudi od amortizacijskih sredstev, če so ta vključena v sam izračun. V vsakem primeru vračilo združenih sredstev ne ustvarja finančnih težav tisti temeljni orga¬ nizaciji, pri kateri so do tedaj bile izkazane obveznosti iz združenih sredstev. Lahko se pa seveda tisti, ki je združil svoja sredstva v proučevano temeljno organizacijo, tudi odpove njihovemu vračilu. Če je praviloma tako vračilo združenih sredstev kot tudi nadomestilo za gospo¬ darjenje s sredstvi odvisno od skupnega dohodka, je tisti, ki je sredstva združil, zainteresiran, da so natančno postavljene osnove in merila za razporejanje skupnega dohodka, in še več, da so postavljena tudi načela za njegovo ugotavljanje. Zaščito tistega, ki je združil svoja sredstva v proučevano temeljno organizacijo, lahko vidimo v postavljanju stroškovnih standardov, a tudi v postavljanju standarda v zvezi z akumulacijo. Prav tako pa je mogoče obveznosti iz združenih sredstev tudi revalorizirati, tako da so poravnane v real¬ no enakem, čeprav nominalno večjem znesku. 613 obveznosti iz dolgoročnih kreditov V načelu razlikujemo: a) dolgoročne kredite za osnovna sredstva; b) dolgoročne kredite za obratna sredstva. Dolgoročnih kreditov za osnovna in obratna sredstva ne dobi temeljna orga¬ nizacija samo pri bankah, temveč tudi pri drugih temeljnih organizacijah. 232 V drugem primeru sredstva teh kreditov ob samem začetku navadno nimajo denarne oblike, saj se njihov dajalec največkrat pojavlja kot dobavitelj. Prevladujejo pa le dolgoročni krediti, ki jih dobi temeljna organizacija pri bankah. Zato se bomo zadržali kar pri njih. Odprti, a še ne izrabljeni dolgoročni kredit za osnovna sredstva še ne pomeni obveznosti do vira sredstev temeljne organizacije, prav tako neizrabljena sredstva takšnega kredita še niso sredstva temeljne organizacije; opravka ima¬ mo le z možnostnimi sredstvi in obveznostmi do njihovih virov, ki postanejo dejanska sredstva oziroma obveznosti šele tedaj, ko temeljna organizacija predloži banki listine, predvidene v kreditni pogodbi, tj. tedaj, ko poravna npr. obveznosti do izvajalcev del ali dobaviteljev opreme. Kot obveznost do vira poslovnih sredstev je torej mogoče obravnavati le izrabljeni dolgoročni kredit za osnovna sredstva, in sicer toliko časa in v takšnem znesku, dokler in kolikor še ni vrnjen. Dolgoročni kredit za osnovna sredstva vrača temeljna organizacija z letninami. Medtem ko so obresti, ki jih vsebuje letnina, vračunane kot strošek, je zadeva glede vračila, ki ga vsebuje letnina, nekoliko drugačna. Vračilo kredita ni strošek, temveč poslovni dogodek, ki zmanjšuje razpoložljivi denar in ustrezni del obveznosti do dajalca kredita. Da se temeljni organizaciji ne bi zmanjšala poslovna sredstva, se mora pri vračanju kredita za osnovna sredstva posluževati denarja tistega dela dohodka, s katerim je dodatno povečan poslovni sklad. Če pa temeljna organizacija ob vračanju kredita za osnovna sredstva ne želi zmanjšati zgolj obratnih sredstev, se more posluževati še amortizacijskih sred¬ stev, vključno s tistimi, ki dotekajo od prodanih osnovnih sredstev. V takšnem primeru se pa seveda zmanjšujejo siceršnja poslovna sredstva in torej temeljna organizacija izgublja možnost za nadomeščanje osnovnih sredstev tedaj, ko bodo nadomestila potrebna. Potrebe po obratnih sredstvih niso vedno enake. Prav tako tudi temeljna organizacija ne kupuje novih osnovnih sredstev enakomerno. Zato se v posa¬ meznih razdobjih utegnejo denarna sredstva poslovnega sklada prelivati iz obratnih v osnovna in iz osnovnih v obratna. Če so v preteklih letih bila povečana obratna sredstva na račun osnovnih, je npr. tudi nov dolgoročni kredit za osnovna sredstva mogoče kasneje vsaj deloma vračati iz obratnih sredstev, ki jih je mogoče brez škode zmanjšati. Vendar splošna načela glede denarnih sredstev, ki so potrebna pri vračanju dolgoročnega kredita za osnovna sredstva, le ostanejo. Če jih temeljna orga¬ nizacija ne bi upoštevala in bi kredit vrnila kar kratko in malo z denarnimi sredstvi z žiro računa, bi se s tem zmanjšal obseg njenih obratnih sredstev, nastopile pa bi težave pri nadaljnjem poslovanju. Dolgoročni krediti za obratna sredstva praviloma ustvarjajo obveznosti do vira sredstev takoj, ko so odprti, kajti banka prenese ustrezni znesek na žiro račun temeljne organizacije. Sredstva takšnega kredita so torej takoj sredstva temeljne organizacije; za izrabo dolgoročnega kredita za obratna sredstva temeljna organizacija ni dolžna predložiti banki nobenih posebnih listin. Ko ima sredstva takšnega kredita na žiro računu, jih uporablja tako kot vsa druga sredstva na njem. Tudi dolgoročne kredite za obratna sredstva vrača temeljna organizacija z letninami. Denarna sredstva, ki naj jih pri tem uporabi, so v načelu ista kot pri vračilu dolgoročnih kreditov za osnovna sredstva. Posebna oblika dolgoročnega kredita so obveznice. Temeljna organizacija, ki potrebuje denar za svojo razširitev ali modernizacijo, se lahko s posredovanjem banke ali brez nje obrača na druge temeljne organizacije ali občane. Celotni znesek potrebnega kredita je v tem primeru razdeljen na obveznice s povsem določenim dinarskim zneskom, obrestno mero in vračilnim rokom. Obveznice se ne glase na vpisnika, ampak na prinašalca, tako da jih prvotni vpisnik lahko 233 proda. 614 obveznosti iz kratkoročnih kreditov Med kratkoročne kredite štejemo v glavnem: a) kratkoročne kredite, dobljene pri bankah, temeljnih organizacijah in drugih organizacijah: b) izdane vrednostne papirje s kratkim rokom. Banke dajejo kratkoročne kredite za začasno povečanje zalog in za izvedbo izrednih del, ki zahtevajo večja obratna sredstva. Ko je takšen kredit odprt, se povečajo denarna sredstva na žiro računu; postopek je torej podoben kot pri dolgoročnem kreditu za tista obratna sredstva, ki morajo biti stalno prisotna, da ne bi bilo motenj v proizvodnji in prodaji. Prav tako ga ob vračilu ni več treba nadomeščati s povečanim poslovnim skladom. Ko mine razdobje, v kate¬ rem temeljna organizacija potrebuje povečana obratna sredstva in kratkoročni kredit za njihovo kritje, ga lahko vrne kratko in malo z denarjem, ki je tedaj na žiro računu. Vrne ga navadno v enkratnem znesku in ne postopoma z letninami kot dolgoročne kredite. Če dajejo kratkoročne kredite druge temeljne organizacije, se praviloma ne pojavijo hkrati s povečanimi denarnimi sredstvi, temveč hkrati s povečanimi tistimi sredstvi, za katera je dajalec kredita — dobavitelj. V takšnem primeru kredit tako rekoč pogodbeno ureja odlog plačila. Med kratkoročne kredite je končno mogoče šteti še izdane menice. Menica je vrednostni papir, ki vsebuje obveznost za plačilo določene vsote denarja v določenem času in na določenem kraju; izda jo tisti, ki v danem trenutku nima denarja in išče kredit. Denar pa seveda mora imeti tedaj, ko menica zapade. Glede tega je zadeva ista kot pri čeku, ki ga temeljna organizacija ne sme izdati, če zanj nima kritja. Čeki in menice so sedaj zelo pomembni instru¬ menti za zavarovanje plačil. Kot smo že omenili v točki 527, pa tako štejejo le čeki, ki so trasirani na Službo družbenega knjigovodstva, in trasirane menice, domicilirane na Službo družbenega knjigovodstva, ki vodi trasantove račune, z avalom na vso menično vsoto. 615 tekoče obveznosti Tekoče obveznosti imajo le prehoden značaj. V glavnem razlikujemo: a) obveznosti do dobaviteljev; b) obveznosti do kupcev; c) obveznosti iz razporejanja skupnega prihodka in skupnega dohodka': č) obveznosti iz. razporejanja dohodka: d) obveznosti iz osebnih dohodkov; e) odtegnjene obveznosti: f) druge obveznosti. Obveznost do dobavitelja se pojavi po prodajni vrednosti prejetega materiala, opravljenih storitev ali trgovskega blaga, ki je razvidna iz dobaviteljevega računa. Zmanjša se tedaj, ko jo temeljna organizacija s plačilom, čekom ali menico poravna, a tudi za vrednost vrnjenega materiala in trgovskega blaga, ki ne ustreza pogodbenim določilom, za razne popuste, ki jih dajo dobavitelji kasneje itd. Posebnost pa najdemo v obveznosti za nezaračunano (nefakturi- rano) blago, ki se pojavi tedaj, ko temeljna organizacija že prejme material, 234 storitev ali trgovsko blago, medtem ko še nima dobaviteljevega računa. Takšna obveznost je prikazana v začasnem znesku. Obveznosti do kupcev ima temeljna organizacija v dveh primerih: zaradi kupčevih preplačil ali predujmov. V prvem primeru so kupci plačali več, kot bi morali, v drugem primeru pa so plačali prej, kot jim je temeljna organizacija dostavila blago ali opravila storitev. V obeh primerih je temeljna organizacija prejela od kupcev denar, ki ni v zvezi s terjatvijo do njih. Ta denar bo v prvem primeru vrnila ali ga obračunala pri kasnejši dobavi. V drugem primeru ga ne bo vrnila, temveč ga bo obračunala s terjatvijo, ki se bo pojavila ob dobavi blaga. Obveznosti iz razporejanja skupnega prihodka se pojavljajo pri tisti temeljni organizaciji, ki proda skupni poslovni učinek, dokler ne nakaže drugim temelj¬ nim organizacijam denar iz naslova njihove udeležbe v skupnem prihodku. To pa mora napraviti proizvajalna temeljna organizacija začasno najkasneje v petih dneh od dneva, ko je skupni prihodek dosežen, in dokončno najkasneje v dvajsetih dneh po preteku razdobja, za katero je obračunan. Trgovska temeljna organizacija pa mora to napraviti začasno najkasneje v petih dneh od dneva, ko je bil ustvarjen, in dokončno najkasneje v dvajsetih dneh po preteku razdobja, za katero je obračunan. Obveznosti iz razporejanja skupnega dohodka se končno pojavljajo pri tisti temeljni organizaciji, ki je uporabljala sredstva drugih po novih načelih združevanja in ne na podlagi kredita; te obveznosti sestoje iz obračunanega nadomestila za gospodarjenje s sredstvi; povsem razumljivo pa je, da je takšne obveznosti treba takoj poravnati, ko so ugotovlje¬ ne ali ko zapadejo. Obveznosti iz razporejanja dohodka se pojavljajo v zvezi z vsemi davki in prispevki iz dohodka, dalje kot obveznosti do delovne skupnosti, kot obveznosti v zvezi s članarinami gospodarskim zbornicam in splošnim združenjem, s po¬ vračilom stroškov bančnih storitev in stroškov plačilnega prometa v državi, z zavarovalnimi premijami, obrestmi itd. Davke in prispevke iz dohodka je treba plačati v rokih, ki jih predpiše zakon; praviloma je to do 20. v mesecu za akontacije v tekočem mesecu, sicer pa po obdobnem obračunu in zaključnem računu. Obveznosti iz osebnih dohodkov se pojavljajo najprej v kosmatem in nato v čistem znesku. Ugotovljene so šele po končanem razdobju, v katerem so delavci delali in za katero pričakujejo plačilo; decembrski osebni dohodki so npr. pri proizvajalnih temeljnih organizacijah poznani šele v začetku januarja, čeprav je ustrezno obveznost treba prikazati že v bilanci stanja na dan 31. de¬ cembra preteklega leta. Takšne obveznosti iz osebnih dohodkov se torej ne pojavljajo tedaj, ko je razporejen čisti dohodek. Pač pa se ob razporejanju čistega dohodka utegnejo pojaviti nove, če temeljna organizacija razporedi na osebne dohodke več, kot jih je svoj čas akontirala za opravljeno delo v dokon¬ čanih proizvodih. Z odtegnjenimi obveznostmi označujemo obveznosti, ki so v zvezi s prispevki in davki iz osebnega dohodka, s prispevkom iz osebnega dohodka od samostojnega opravljanja obrtnih in drugih gospodarskih dejavnosti in intelektualnih stori¬ tev, s prispevkom iz osebnega dohodka od avtorskih honorarjev, patentov in tehničnih izboljšav itd. Prav tako je v to skupino treba šteti obveznosti v zvezi z odtegnjenim davkom od prodaje na drobno. Med drugimi obveznostmi najdemo končno npr. neizplačani del osebnih dohodkov in obveznosti iz prejetih varščin. V prvem primeru imamo opravka s čistimi osebnimi dohodki, ki jih prizadeti delavci iz tega ali drugega razloga niso dvignili v predpisanem roku in je temeljna organizacija ustrezni denar prenesla na poseben račun. Prejete varščine se med obveznostmi pojavljajo toliko časa, dokler morajo imeti druge temeljne organizacije pri proučevani temeljni organizaciji del svojega denarja kot jamstvo, da bodo opravile določena pogodbena opravila. 235 Vse te obveznosti so izkazane le, če v proučevanem trenutku še niso poravnane. 616 pasivne časovne razmejitve Pasivne časovne razmejitve imajo v okviru obveznosti do virov poslovnih sred¬ stev posebno mesto. Njihovo vsebino najdemo v: a) nezapadlih prihodkih; b) nepokritih prihodkih; c) vnaprej vračunanih stroških. Prva možnost je sorazmerno redka, saj ima temeljna organizacija tedaj, ko prejme plačila vnaprej, navadno obveznost do kupca. Obveznosti nima le, če je kupec dolžan v vsakem primeru poravnati račun v celoti, medtem ko je prouče¬ vana temeljna organizacija dolžna opravljati storitve v daljšem razdobju in torej vsak mesec upošteva med prihodki le sorazmerni del prvotnega računa. Nepokriti prihodki se pojavljajo v primeru, ko v zakonsko določenem roku kupec še ni poravnal računa, niti ni proučevani temeljni organizaciji izročil instrumentov za zavarovanje plačil. Takšni prihodki niso upoštevani pri ugotavljanju dohodka v obračunskem razdobju, v katerem so se pojavili, temveč šele v tistem, ko so povezani s plačilom ali z instrumenti za zavarovanje plačil. Če so vsi stroški, ki so povezani s prodanimi poslovnimi učinki, iz katerih izhajajo nepokriti prihodki, že vključeni v ugotavljanje in razporejanje dohodka, pomenijo nepokriti prihodki v celoti skriti dobiček. Tretja možnost je pogostejša. Če temeljna organizacija namenoma vračunava večje stroške, kot dejansko nastajajo, si s tem oblikuje nekakšen poseben vir sredstev. Vendar je takšen vir sredstev le občasen. Če npr. začne v kakem letu vračunavati večje stroške velikih popravil (investicijskega vzdrževanja), kot tedaj nastajajo, si s tem le pomaga, da v naslednjem letu, ko bodo morda dejansko nastali, ne bi bili vračunani v prevelikem znesku. Največkrat pa ob koncu leta razliko med večjimi vračunanimi stroški in dejansko nastalimi stroški prenese na izredne prihodke in je torej tedaj ni več med pasivnimi časovnimi razmejitvami. ; 62 obveznosti do virov sredstev rezerv in solidarnosti Rezervni sklad je v glavnem za rezervo pri poslovanju pridržana akumulacija kot sestavni del čistega dohodka temeljne organizacije združenega dela. Rezervni sklad torej ni istoveten z rezervnimi sredstvi, kajti obveznost do vira sredstev ni istovetna s sredstvi. Po svojem znesku pa rezervni sklad ni manjši od rezervnih sredstev, saj se sredstva rezerv ne morejo pojavljati s pomočjo kreditov ali drugih obveznosti. Novo ustanovljena temeljna organizacija prične poslovati brez rezervnega sklada, kajti tega utegne oblikovati šele kasneje pri razporejanju čistega dohodka. Rezervni sklad se zmanjšuje: a) ob poravnavanju izgube; b) ob kritju škod na poslovnih sredstvih, ki niso bile povrnjene iz njihovega zavarovanja; c) ob nadomestitvi neodpisane vrednosti izničenih ali po nižji ceni prodanih osnovnih sredstev, kakor tudi neodpisane vrednosti brezplačno prenesenih osnovnih sredstev drugim temeljnim organizacijam, če te ne nadaljujejo z njihovim amortiziranjem. Pri pojasnjevanju sredstev rezerv smo pa že pojasnili, da se zmanjšujejo tudi iz številnih drugih razlogov, ki sicer ne vplivajo na rezervni sklad. Sklad solidarnosti se končno oblikuje pri temeljni organizaciji s prispevkom solidarnosti iz osebnega dohodka delavcev in s prispevkom solidarnosti iz dohodka temeljne organizacije. Ta sklad torej ni povezan z akumulacijo proučevane temeljne organizacije in tudi ni oblikovan neposredno pri razpore¬ janju čistega dohodka. 236 63 obveznosti do virov sredstev skupne porabe 630 sklad skupne porabe Sklad skupne porabe je v glavnem za skupno zadovoljevanje potreb delavcev pridržani čisti dohodek temeljne organizacije združenega dela. Lahko pa je tudi oblikovan iz osebnih dohodkov delavcev in na druge načine. Torej spet ni istoveten s sredstvi skupne porabe, saj obveznosti do virov sredstev niso istovet¬ ne s sredstvi. A tudi po svojem znesku sklad skupne porabe ni nujno enak sred¬ stvom skupne porabe, saj se sredstva skupne porabe lahko pojavljajo tudi s pomočjo kreditov in drugih obveznosti. Sklad skupne porabe je torej praviloma manjši od sredstev skupne porabe. Res pa imajo nekatera sredstva skupne porabe svoje kritje le v skladu skupne porabe; denar za zadovoljevanje kulturnih potreb delavcev je le denar sklada skupne porabe. Sicer je pa sklad skupne porabe lahko večji od denarja iz okvira sredstev skupne porahe, saj so med sredstvi skupne porabe tudi razne stvari in pravice. Novo ustanovljena temeljna organizacija praviloma nima sklada skupne porabe; oblikuje ga šele kasneje med poslovanjem. Sklad skupne porabe je navadno razčlenjen na več delov, od katerih ima vsak svoj namen, najmanj pa na dva dela: a) na sklad skupne porabe za temeljne namene; b) na sklad skupne porabe za stanovanjsko gradnjo. Prvi del sklada skupne porabe se v glavnem povečuje: a) za del čistega dohodka, ki je razporejen v sklad skupne porabe; b) za zneske, ki so kot sestavni del osebnih dohodkov preneseni v sklad skupne porabe; c) za neodpisano vrednost brezplačno prejetih stvari iz okvira sredstev skupne porabe; č) za presežek izkupička za prodane stvari iz okvira sredstev skupne porabe nad njihovo neodpisano vrednostjo, d) za neodpisano vrednost ugotovljenega presežka stvari iz okvira sredstev skupne porabe nad njihovo neodpisano vrednostjo; e) za povečanje neodpisane vrednosti stvari iz okvira sredstev skupne porabe ob njihovem ponovnem ovrednotenju; itd. ' Zmanjšuje se pa ta del sklada skupne porabe v glavnem v naslednjih primerih: a) za regres za prehrano med delom; b) za regres za letni dopust delavcev; c) za nagrade ob delovnih jubilejih; č) za nagrade za delo ob upokojitvi; d) za solidarnostne pomoči delavcem in njihovim družinam; e) za preventivno zdravstveno varstvo delavcev; f) za otroško varstvo: itd. Vse to smo omenili že pri uporabi denarja iz okvira sredstev skupne porabe, vendar smo tam navedli še uporabo denarja za nakup stvari in pravic iz okvira sredstev skupne porabe in za združevanje sredstev skupne porabe za razne namene, kar ne zmanjšuje sklada skupne porabe. Zato se pa dodatno zmanjšuje sklad skupne porabe še za: g) letne popravke vrednosti sredstev skupne porabe, od katerih ni obračunana amortizacija: h) za neodpisano vrednost brezplačno prenesenih stvari iz okvira sredstev skupne porabe drugim; i) za neodpisano vrednost izničenih sredstev skupne porabe; 237 j) za neodpisano vrednost primanjkljaja sredstev skupne porabe. Drugi del sklada skupne porabe, tj. tisti, ki je namenjen za stanovanjsko gradnjo, se v glavnem povečuje ob razporejanju čistega dohodka; če temeljna organizacija daje iz njegovih sredstev kredite delavcem za gradnjo stanovanj, se povečuje še za obresti od njih. Na znesek sklada skupne porabe torej ne vplivajo spremembe pojavnih oblik njegovih sredstev. Če temeljna organizacija daje iz denarnih sredstev skupne porabe npr. kredit svojim delavcem, da bi si zgradili stanovanja, ali če kupi kake stvari iz okvira sredstev skupne porabe, se zaradi tega sklad skupne porabe ne spremeni. Prav tako se ne spremeni, če mora vrniti kredit za sredstva skupne porabe; pri tem se zmanjšajo le denarna sredstva skupne porabe in kredit. Drugače je seveda z obrestmi, ki so tudi vključene v letnini; te zmanjšujejo sklad skupne porabe. 631 krediti in druge obveznosti v zvezi s sredstvi skupne porabe l Krediti za sredstva skupne porabe se pojavljajo med obveznostmi do virov sredstev skupne porabe tedaj, ko temeljna organizacija poravna kak račun za sredstva skupne porabe iz odprtega kredita. Ti krediti so podobni kreditom za osnovna sredstva. Njihovo vračilo je zajeto v letnini. Da bi jih temeljna orga¬ nizacija mogla vrniti, mora torej imeti dovolj denarja iz okvira sredstev skupne porabe. V ta namen mora mnogokrat celo povečati sklad skupne porabe, da v prihodnje ta nadomesti dotedanje kredite. Druge obveznosti iz sredstev skupne porabe se pojavljajo zlasti tedaj, ko te¬ meljna organizacija še ni plačala kak dobaviteljev račun v zvezi s skupno po¬ rabo. Če kasneje plača račun z denarjem iz okvira sredstev skupne porabe, se ta zmanjšajo hkrati z obveznostjo; če nasprotno plača račun z odprtim kreditom za sredstva skupne porabe, se namesto tekočih obveznosti pojavlja izrabljeni kredit med obveznostmi do virov sredstev skupne porabe. 64 načrtovanje obveznosti do virov sredstev Načrtovanje obveznosti do virov sredstev je tesno povezano z načrtovanjem sredstev, če zahteva predvidena dejavnost večja osnovna ali obratna sredstva, je brez dvoma treba rešiti tudi vprašanje, kako bo temeljna organizacija prišla do teh povečanih sredstev. To pomeni, da je mimo načrtovanja sredstev potrebno še načrtovanje obveznosti do njihovih virov. Temeljni organizaciji, ki kupuje nova osnovna sredstva sproti z amortizacij¬ skimi sredstvi, se celotna vrednost osnovnih sredstev pravzaprav sploh ne spremeni. Tista vrednost, ki je prešla iz starejših osnovnih sredstev na poslovne učinke in je bila preoblikovana v denar, se je nato samo pojavila v novem osnovnem sredstvu. Ker se celotna vrednost osnovnih sredstev ni spremenila, tudi ni treba reševati vprašanja obveznosti do vira teh novih sredstev. Toda temeljna organizacija ne nalaga amortizacijskih sredstev sproti v nova osnovna sredstva. To pomeni, da se osnovna sredstva za krajši ali daljši čas prelivajo v obratna sredstva in je šele kasneje potreben spet preliv v nasprotni smeri. Prav tako ni rečeno, da so vsa amortizacijska sredstva vedno na razpo¬ lago za plačilo novih osnovnih sredstev. Morda je temeljna organizacija do svojih starih osnovnih sredstev prišla le s krediti, ki jih mora vračati in se v ta namen poslužuje amortizacijskih sredstev. Morda ta celo ne zadoščajo in je treba vsako leto ob razporejanju čistega dohodka nekaj usmeriti v poslovni sklad, da bi v prihodnje ta sklad pokrival osnovna sredstva namesto dote¬ danjega kredita. Vidimo torej že precej pestro polje vprašanj, ki jih kaže rešiti pri načrtovanju obveznosti do virov osnovnih sredstev. Toda poslovni sklad skupno pokriva osnovna in obratna sredstva. To pomeni, da ni mogoče načrtovati ločeno obveznosti do virov osnovnih in obratnih sredstev, zlasti če se zavedamo, da se 238 prek denarja stalno prelivajo osnovna sredstva v obratna in obratna sredstva v osnovna. Pri načrtovanju obratnih sredstev smo pretresali že marsikaj, kar je v zvezi z načrtovanjem obveznosti do njihovih virov. Vzemimo, da so te v načelu sestavljene iz naslednjih skupin: a) dela poslovnega sklada, ki je namenjen za kritje obratnih sredstev; h) obveznosti iz kreditov za obratna sredstva; c) tekočih obveznosti za obratna sredstva; č) pasivnih časovnih razmejitev. Kako načrtovati njihov povprečni znesek v načrtovalnem razdobju, če je glede na letni proizvodni načrt po posameznih vrstah proizvodov (ali v trgovini glede na prodajni načrt) poznan povprečni znesek obratnih sredstev? Povsem razum¬ ljivo je, da se del poslovnega sklada, ki je namenjen za kritje obratnih sredstev, povečuje ob vsakem prelivu iz osnovnih sredstev v obratna sredstva, zmanjšuje pa ob vsakem prelivu obratnih sredstev v osnovna sredstva. Če npr. temeljna organizacija pušča amortizacijska sredstva na žiro računu, se s tem sam po sebi poveča tisti del poslovnega sklada, ki je namenjen za kritje obratnih sredstev; če jih porabi ob nakupu kakega novega osnovnega sredstva, se pa sam po sebi zmanjša. V letnem načrtu obveznosti do virov sredstev je seveda treba vse to upoštevati. Povečanje obratnih sredstev bo povzročilo delno tudi povečanje tekočih obvez¬ nosti za obratna sredstva in morda tudi povečanje pasivnih časovnih razmejitev. Vendar to ni vedno neizbežno, zlasti pa morebitno povečanje tekočih obveznosti za obratna sredstva in pasivnih časovnih razmejitev ni nujno sorazmerno s povečanjem obratnih sredstev. Če se temeljna organizacija v novem razdobju ne želi čezmerno zadolževati pri svojih dobaviteljih in drugih, do katerih ima praviloma le prehodne obveznosti, mora pač povečanje načrto¬ vanih obratnih sredstev kriti kar s postavkami, ki so omenjene pod a) in b). To pomeni, da moramo pri načrtovanju obveznosti do virov obratnih sredstev v glavnem reševati vprašanje njihovega trajnega in dolgoročnega dela. Temelj¬ na organizacija mora za toliko povečati tisti del poslovnega sklada, ki je name¬ njen za kritje obratnih sredstev, skupno s krediti za obratna sredstva, za kolikor se povečajo obratna sredstva, ki nimajo svojega kritja v tekočih obveznostih in pasivnih časovnih razmejitvah. Zadeva bi bila prav enostavna, če bi v banki vedno dobila poljubne kredite ali če bi dohodek omogočal tolikšno povečanje poslovnega sklada, kot bi bilo potrebno za kritje povečanih obratnih sredstev. Ker navadno ti pogoji niso izpolnjeni, temeljna organizacija pač ne more izvesti načrtovanega obsega dejavnosti; če ga izvede in s tem poveča obseg svojih obratnih sredstev, se pa čezmerno zadolži pri svojih dobaviteljih in drugih, do katerih bi smela imeti le prehodne obveznosti. Na potreben znesek poslovnega sklada, ki je namenjen za kritje obratnih sredstev, kakor tudi na potreben znesek kreditov za obratna sredstva končno ne vplivajo samo spremembe v obratnih sredstvih. Če mora temeljna organizacija vrniti kak dolgoročen kredit za obratna sredstva, mora poskrbeti za novo kritje teh sredstev. Običajni postopek je, da vsako leto ob razporejanju čistega dohodka za toliko poveča poslovni sklad poleg prej navedenega, kolikor dolgoročnega kredita za obratna sredstva mora vrniti. 239 7 knjigovodski razvid poslovanja pojmovanje knjigovodstva V zadnjih treh poglavjih smo se podrobno seznanili s sredstvi, obveznostmi do virov sredstev, prihodki in odhodki. To so temeljni pojmi ekonomike temeljne organizacije združenega dela, iz katerih moremo izvajati ali s katerimi moremo povezovati vse druge pojme. Tako nas je npr. razglabljanje o prvinah poslovnega procesa privedlo do razumevanja stroškov, medtem ko nas je razglabljanje o stroških privedlo do razumevanja vrednosti nedokončane proiz¬ vodnje in zaloge proizvodov, torej sredstev, navsezadnje pa do razumevanja odhodkov. Podobno nas je razglabljanje o prodajnih cenah privedlo do razu¬ mevanja prihodkov. Pravzaprav bi celo prihodke in odhodke utegnili povezovati s pojavom pozitivnega poslovnega izida med obveznostmi do virov sredstev oziroma negativnega poslovnega izida, ki dopolnjuje sredstva. Vendar jih zaradi posebnega pomena le kaže navajati posebej poleg sredstev in obveznosti do njihovih virov. Poslovni proces stalno spreminja sredstva in obveznosti do virov sredstev; prav tako se zaradi njega pojavljajo prihodki in odhodki. Spremembe, ki jih najdemo pri posamezni vrsti sredstev, obveznosti do virov sredstev, prihodkov in odhod¬ kov, pa nikoli niso povsem osamljene; nasprotno so povezane še s spremembami na kaki drugi vrsti sredstev, obveznosti do virov sredstev, prihodkov in odhod¬ kov. Medtem ko smo do sedaj o vsakem izmed teh pojmov govorili ločeno ne glede na njihovo medsebojno povezavo, si moramo ogledati še njihovo med¬ sebojno povezavo. Poslovni proces sestoji iz vrste poslovnih dogodkov, ki se pojavljajo istočasno ali zaporedno; poslovni dogodek je pravzaprav kakovostno, količinsko in časovno opredeljena enota poslovnega procesa. Toda noben po¬ slovni dogodek ne spreminja samo posameznega sredstva, obveznosti do vira sredstev, prihodka ali odhodka. Medsebojno povezanost teh gospodarskih poj¬ mov pa najlaže dojamemo, če jo pretresamo z vidika knjigovodstva. Knjigovodstvo zajema in nato odraža vse tisto poslovanje temeljne organiza¬ cije, ki vpliva na njena sredstva, obveznosti do virov sredstev, prihodke in od¬ hodke. Toda zanj niso zanimivi podatki o prihodnjih poslovnih dogodkih, temveč le podatki o že nastalih poslovnih dogodkih do proučevanega trenutka. Takšne podatke zbira, urejuje, obdeluje in prikazuje. Da bi moglo zajeti različ¬ ne strani celotnega poslovanja, morajo biti vsi podatki izraženi na enoten način, tj. vrednostno. Ravno to pa omogoča, da iz knjigovodstva vedno razberemo tudi vsakokratno stanje celotnih sredstev in obveznosti do njihovih virov, a tudi celoto v vsakokratnem razdobju nastalih prihodkov in odhodkov. Čeprav je knjigovodstvo usmerjeno k takšnemu celovitemu prikazovanju poslovnih dogajanj v temeljni organizaciji, je zanj le enako pomemben vsak poslovni dogodek, ki spreminja sredstva, obveznosti do virov sredstev, prihodke in od¬ hodke. Zato omogoča ne samo spoznavanje celote, temveč tudi raznih po¬ drobnosti. Ni naš namen, da bi se poglabljali v knjigovodsko tehniko. Pač pa nameravamo opozoriti, kako knjigovodstvo uporablja spoznanja o povezavi gospodarskih pojmov v svojem sistemu dvostavnega zapisovanja poslovnih dogodkov. Z druge strani nam bo pa ravno obravnavanje knjigovodstva utrdilo razumevanje poj¬ mov iz ekonomike temeljne organizacije združenega dela in njihovo medsebojno 241 povezavo. 71 bilanca stanja in bilanca uspeha 710 pojmovanje bilance stanja in bilance uspeha* Omenili smo že, da knjigovodstvo zajema in nato odraža tisto poslovanje temeljne organizacije, ki vpliva na stanje njenih sredstev, obveznosti do virov sredstev, na pojav prihodkov in odhodkov. Knjigovodstvo torej omogoča v ka¬ teremkoli trenutku dojeti stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov, a tudi prihodke in odhodke, ki so se v obračunskem razdobju pojavili do proučevanega trenutka. Bilanca stanja (izkaz stanja, bilanca) je pregled sredstev in obvezno¬ sti do njihovih virov v proučevanem trenutku, bilanca uspeha (izkaz uspeha) pa pregled prihodkov in odhodkov ter ostvarjenega poslovnega izida kot razlike med njimi v proučevanem razdobju Obe bilanci utegneta imeti različne oblike, vendar bomo pri nadaljnjih izvaja¬ njih upoštevali le dejstvo, da je vse njune podatke mogoče uvrstiti v dve med se¬ boj uravnoteženi strani. Tako pri bilanci stanja kot pri bilanci uspeha bomo torej govorili o dveh med seboj uravnoteženih straneh. Če zazdaj zanemarimo neporavnano izgubo, prikazuje bilanca stanja sredstva in obveznosti do virov sredstev; znesek sredstev mora biti enak znesku obveznosti do virov sredstev. Na prvi strani bilance bomo prikazali sredstva in na drugi strani bilance obveznosti do virov sredstev, pri tem pa bosta obe strani uravnoteženi: BILANCA STANJA NA DAN . . , V knjigovodstvu uporabljamo izraz »aktiva« za označitev gospodarskega pojma sredstev in izraz »pasiva« za označitev gospodarskega pojma obveznosti do virov sredstev. Res se pa včasih- knjigovodski pojem aktive le odmika od gospodarskega pojma sredstev; mislimo namreč na primer, ko ima temeljna organizacija neporavnano izgubo, ki dopolnjuje znesek sredstev na znesek obstoječih obveznosti do virov sredstev. Izguba je prikazana potemtakem med aktivo in ne med pasivo, saj v bilanci stanja ne pomeni nič drugega kot primanjkljaj sredstev v primerjavi z obveznostmi do virov sredstev. Če npr. te¬ meljna organizacija proda proizvode, ki imajo lastno ceno 1000 din, po prodajni ceni 800 din, so med sredstvi prikazane za 200 din manjše terjatve, kot je bila dotedanja zaloga, medtem ko se obveznosti do virov sredstev pri tem niso v ničemer spremenile; razlike 200 din kot izgubo je nato treba dodati novemu znesku sredstev, da pridemo do istega zneska, kot ga najdemo pri obveznostih do virov sredstev. Včasih se pa knjigovodski pojem aktive odmika od go¬ spodarskega pojma sredstev in knjigovodski pojem pasive od gospodarskega pojma obveznosti do virov sredstev tudi zaradi tega, ker odštevni popravki sredstev niso upoštevani v aktivi, ampak v pasivi, ali ker odštevni popravki ob¬ veznosti do virov sredstev niso upoštevani v pasivi, ampak v aktivi. V takšnem primeru je vsota aktive večja od vsote sredstev in vsota pasive večja od vsote obveznosti do virov sredstev, čeprav sta sicer aktiva in pasiva spet uravno¬ teženi. Ker pa nas zanima gospodarska vsebina bilance stanja, bomo pri nadaljnjih izvajanjih upoštevali samo čiste podatke o sredstvih in obveznostih do virov sredstev. Knjigovodstvo izhaja v vsakem obračunskem razdobju iz začetnega stanja sredstev in obveznosti do njihovih virov, nato zasleduje spremembe na sredstvih in obveznostih do njihovih virov, kakor tudi s temi spremembami povezane prihodke in odhodke. Ob koncu obračunskega razdobja prikazuje končno stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov, kakor tudi vse nastale prihodke, odhodke ter ostvarjeni poslovni izid kot razliko med njimi. Končno stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov v določenem obračunskem razdobju je * V tej knjigi uporabljamo izraz bilanca stanja namesto izkaz stanja (ali bilanca) ter bilanca uspeha namesto izkaz uspeha, in sicer ne zato, ker ga pozna zakonodaja, temveč zato, ker želimo posebej opozoriti na dvostransko obliko teh izkazov, na katero vežemo naša razmišljanja. Oblike so pa seveda lahko tudi drugačne, zato moremo splošni pojem označevati le z izrazom izkaz stanja (bilanca) in izkaz uspeha. 242 nato začetno stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov v naslednjem obra¬ čunskem razdobju. Ali z drugimi besedami, končna bilanca stanja prvega obračinskega razdobja je enaka začetni bilanci stanja drugega obračunskega razdobja. Medtem ko zajema bilanca stanja vsa sredstva in obveznosti do njihovih virov v proučevanem trenutku, zajema bilanca uspeha vse odhodke in prihodke v pro¬ učevanem obračunskem razdobju. Kakor ne morejo biti sredstva ali obveznosti do njihovih virov postavke v bilanci uspeha, tudi ne morejo biti odhodki ali prihodki postavke v bilanci stanja. Odhodki so vedno nasprotje prihodkom, obe nasprotujoči si velikosti pa ustvarjata poslovni izid v določenem obračunskem razdobju. Bilanca uspeha je torej pregled prihodkov in odhodkov ter poslovnega izida kot razlike med njimi. Če zanemarimo možnost izgube, je uravnoteženost obeh strani bilance uspeha podana takole: BILANCA USPEHA ZA RAZDOBJE OD DO Medsebojna povezanost bilance stanja in bilance uspeha je očitna le v primeru, če v bilanci stanja pozitivni poslovni izid še ni razdeljen. V tem primeru je prikazan na odhodkovni strani bilance uspeha in na pasivni strani bilance stanja. Toda praviloma je v sami bilanci stanja že razdeljen, kar pomeni, da se ne pojavlja več na eni sami postavki in praviloma niti ne na več bilančnih postavkah v svojem celotnem znesku. Ostvarjeni osebni dohodki kot del ostvarjenega dohodka npr. niso več prikazani v končni bilanci stanja kot obvez¬ nost, ker jih je temeljna organizacija v glavnem izplačala že sproti. Povečanje skladov iz ostvarjenega dohodka v proučevanem obračunskem razdobju je prav tako že zakrito v povečanem znesku skladov, ki so prikazani v bilanci stanja. To pomeni, da je ne samo ugotavljanje poslovnega izida, temveč tudi njegov celotni znesek in celo razdelitev mogoče ugotoviti le na poSlagi bilance uspeha. Bilanca uspeha pravzaprav ni nič drugega kot podrobno razčlenjena postavka poslovnega izida v bilanci stanja, kjer se ta, če je pozitiven, pojavlja pred svojo razdelitvijo kot posebna obveznost do sredstev. Če je nasprotno poslovni izid negativen, dopolnjuje v bilanci uspeha prihodke na znesek odhodkov; prikazan je torej na prihodkovni strani bilance uspeha in na aktivni strani bilance stanja. 711 vpliv poslovanja na bilanco stanja in bilanco uspeha V začetku vsakega obračunskega razdobja ima temeljna organizacija sredstva in obveznosti do njihovih virov, ki so prikazani v začetni bilanci stanja. Prva postavka v bilanci uspeha se pojavi šele tedaj, ko pri svojem poslovanju ostvari kake prihodke ali odhodke. Ob koncu obračunskega razdobja ima nato v svoji bilanci stanja prikazana končna sredstva in obveznosti do njihovih virov, v bilanci uspeha pa vse prihodke z odhodki in poslovnim izidom. Bilanco stanja in bilanco uspeha lahko potemtakem obravnavamo kot dve preglednici, v katerih se sproti izražajo vsi poslovni dogodki. Nekateri izmed njih povzročajo spremembe samo v bilanci stanja, drugi pa v bilanci stanja in bilanci uspeha. Vzemimo, da ima storitvena temeljna organizacija v začetku obračunskega raz¬ dobja naslednjo bilanco stanja: ZAČETNA BILANCA STANJA STORITVENE ORGANIZACIJE Obveznosti do virov sredstev Hi* 243 ' Zaradi poenostavitve zazdaj upoštevajmo, da so osnovna sredstva neposredno prikazana po neodpisani vrednosti in ne najprej po nabavni vrednosti, ki bi bila šele prek popravka vrednosti zmanjšana na znesek neodpisane vrednosti. Načelne spremembe, ki jih samo v okviru te bilance stanja povzročajo poslovni dogodki, so naslednje: Pravilo št. 1: Povečanju določene postavke sredstev ustreza istočasno zmanjšanje druge postavke sredstev za isti znesek. S + X in S-X Primer: Temeljna organizacija prenese gotovino v znesku 20.000 din na žiro ra¬ čun. Zaradi tega poslovnega dogodka se gotovina v blag ajni zmanjša od 30.000 din na 10.000 din, medtem ko se sredstva na žiro računu povečajo od 120.000 din ng 140.000 dinarjev. V aktivi bilance stanja se poveča postavka »Žiro račun« za 20.000 din in zmanjša postavka »Blagajna« za 20.000 din. Pravilo št. 2: Povečanju določene postavke obveznosti do virov sred¬ stev ustreza istočasno zmanjšanje druge postavke obveznosti do virov sredstev za isti znesek. V + X in V-X Primer: Temeljna organizacija poravna obveznost do investicijskega dobavite¬ lja v znesku 100.000 din z odprtim dolgoročnim kreditom. S tem se obveznost do dobaviteljev zmanjša od 102.000 din na 2.000 din, znesek izrabljenega dolgo¬ ročnega kredita pa poveča od 500.000 din na 600.000 din. Obveznost do dobavi¬ teljev se zmanjša za 100.000 din, dolgoročni kredit pa poveča za 100.000 din. Pravilo št. 3: Povečanju določene postavke sredstev ustreza istočas¬ no povečanje določene postavke obveznosti do virov sredstev za isti znesek. Primer: Temeljna organizacija kupi material za 40.000 din, vendar ga še ne pla¬ ča. S tem se zaloga materiala vrednostno poveča od 50.000 din na 90.000 din, po¬ večajo se pa tudi obveznosti do dobaviteljev od 2.000 din na 42.000 din. V aktivi bilance stanja se poveča postavka »Material« za 40.000 din, v pasivi pa postavka »Obveznosti do dobaviteljev« za 40.000 din. Pravilo št. 4: Zmanjšanju določene postavke sredstev ustreza istočasno zmanjšanje določene postavke obveznosti do virov sredstev za isti znesek. Primer: Temeljna organizacija poravna račun za kupljeni material v,zneskji 40.000 din. S tem se zmanjšajo sredstva na žiro računu od 140.000 din (gl. pri¬ mer pri pravilu št. 1) na 100.000 din, medtem ko se zmanjša tudi obveznost do dobaviteljev od 42.000 dinarjev (gl. primer pri pravilu št.,3) na 2.000 din. Na ak¬ tivni strani bilance stanja se zmanjša postavka »Žiro račun« za 40.000 din. na pasivni strani pa postavka »Obveznosti do dobavitel jev« za 40.000 din. Poleg sprememb, ki jih povzročajo poslovni dogodki samo v okviru bilance sta¬ nja, se pojavljajo še nadaljnje načelne spremembe, ki jih povzročajo poslovni dogodki deloma v bilanci stanja in deloma v bilanci uspeha. Pravilo št. 5: Povečanju določene postavke odhodkov ustreza istočasno zmanjšanje določene postavke sredstev za isti znesek. S + X in V + X S-X in V-X Primer: Pri opravljanju storitev porabi temeljna organizacija material v vrednosti 30.000 din ter obračuna amortizacijo z din 15.000. Kot smo že pojasni¬ li, so pri storitvenih temeljnih organizacijah vsi vračunani stroški že redni od- 244 hodki. To pomeni, da se zaradi obravnavanega poslovnega dogodka pojavijo od¬ hodki v znesku 45:000 din, po drugi strani se pa vrednost materiala zmanjša od 90.000 din (gl. primer pri pravilu št. 3) na 60.000 din ter vrednost osnovnih sred¬ stev od 2,000.000 din na 1,985.000 din. Na odhodkovni strani bilance uspeha se torej pojavi postavka »Redni odhodki« s 45.000 din, na aktivni strani bilance stanja se zmanjšata postavki »Material« za 30.000 din in »Delovne priprave« za 15.000 din. Iz primera je razvidno, da more poslovni dogodek povzročiti spre¬ membo na več kot samo dveh postavkah, vendar morajo biti te spremembe v medsebojnem ravnotežju, kot ga zahteva zgoraj prikazano pravilo. Pravilo št. 6: Povečanju določene postavke odhodkov ustreza istočas¬ no povečanje določene postavke obveznosti do virov sredstev za isti znesek. Primer: Temeljna organizacija prejme račun za porabljeno ele ktriko v znesku 10.000 din. S tem .se odhodki povečajo od prejšnjih 45.000 din na 55.000 din, medtem ko se po drugi strani pojavi obveznost do dobaviteljev elektrike. Na od¬ hodkovni strani bilance uspeha se povečajo »Redni odhodki« za 10.000 din tei¬ na pasivni strani bilance stanja »Obveznosti do dobaviteljev« za 10.000 dinar¬ jev. Pravilo št. 7: Povečanju določene postavke prihodkov ustreza istočas¬ no povečanje določene postavke sredstev za isti znesek. Primer: Temeljna organizacija prejme gotovino za opravljene storitve v znesku 70.000 din. To pomeni, da se pojavijo prihodki v tem znesku, po drugi strani pa tudi denarna sredstva. Na prihodkovni strani bilance uspeha se pojavi postavka »Redni prihodki« s 70.000 din, na aktivni strani bilance stanja pa se poveča po¬ stavka »Blagajna« za 70.000 din. Pravilo št. 8: Povečanju določene postavke prihodkov ustreza isto¬ časno zmanjšanje določene postavke obveznosti do virov sredstev za isti znesek. Primer: Doba vi tel j m ateriala iz preteklega obračunskega razdobja zaradi pri¬ tožbe odobri 2.000 din popusta, za kolikor mu je temeljna organizacija še bila dolžna. S tem se pojavijo izredni prihodki, zmanjšajo pa tudi obveznosti do dobaviteljev od 12.000 din (gl. primer pri pravilu št. 6) na 10.000 din. Na prihod¬ kovni strani bilance uspeha se poveča oziroma pojavi postavka »Izredni prihod¬ ki« za 2.000 din, na pasivni strani bilance stanja pa zmanjša postavka »Obvez¬ nosti do dobaviteljev« za 2.000 din. V načelu so možne še spremembe v bilanci stanja in bilanci uspeha v nasprotni smeri, kot so obravnavane pri pravilih št. 5 do 8, t j. da se zmanjšajo prihodki ali odhodki ob istočasnih spremembah v bilanci stanja. Takšne spremembe pa po¬ menijo le izpis (storno) že obravnavanih sprememb ter za razumevanje poveza¬ nosti sprememb v bilanci stanja in bilanci uspeha niso pomembne. Vzemimo, da je temeljna organizacija v proučevanem obračunskem razdobju imela le poslovne dogodke, ki so navedeni v primbrih ob pravilih št. 1 do 8. Zato bo ob koncu tega obračunskega razdobja izkazala dohodek tako v bilanci uspe¬ ha kot v bilanci stanja, in sicer smiselno po pravilu št. 6. V našem primeru znaša dohodek, tj. razlika med prihodki in odhodki v ožjem smislu, 17.000 din. Prika¬ zati ga je treba na pasivni strani bilance stanja in na odhodkovni strani bilance uspeha, kajti predtem so v bilanci stanja sredstva večja kot obveznosti do virov sredstev, v bilanci uspeha pa prihodki večji od odhodkov. Po tem končnem vpisu pa sta obe strani tako v bilanci stanja, kot v bilanci uspeha med seboj povsem uravnoteženi. Oe bi proučevana storitvena temeljna organizacija po vsakem poslovnem do- 245 godku sestavila novo bilanco stanja, po poslovnih dogodkih, obravnavanih pri O 4- X in V + X P -I- X in S 4- X P 4- X in V-X pravilih št. 5 do 8, pa še bilanco uspeha, hi po vpisu dohodka kot razlike končala obračunsko razdobje z naslednjo bilanco stanja in bilanco uspeha: KONČNA bilanca stanja storitvene organizacije varno kot poslovni dogodek, ki se zrcali v zmanjšanju postavke »Dohodek« v bi¬ lanci stanja ter povečanju drugih postavk v pasivi; smiselno torej spet uporab¬ ljamo pravilo št. 2. Bilanco uspeha pa lahko dopolnimo s posebnim podizkazom razporejanja dohodka, ki bi na levi strani prikazoval vse postavke iz razporeja¬ nja dohodka, na desni strani pa dohodek, ki je predmet razporejan ja. 72 knjigovodski računi 720 pojmovanje knjigovodskih računov Kot vidimo iz dosedanjega razglabljanja, vsi poslovni dogodki povzročajo spre¬ membe v bilanci stanja in nekateri izmed njih še spremembe v bilanci uspeha, ki se v vsakem letnem obračunskem razdobju pojavlja znova brez povezave s prejšnjim razdobljem. Bilanca stanja vedno prikazuje stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov v določenem trenutku, bilanca uspeha pa pri¬ hodke, odhodke in poslovni izid v obračunskem razdobju, ki se konca z istim trenutkom. Če bi želeli imeti vedno točen pregled nad vsemi sredstvi in obvez¬ nostmi do njihovih virov oziroma nad vsemi prihodki, odhodki in poslovnim izidom, bi morali po vsakem poslovnem dogodku sestaviti novo bilanco stanja in novo bilanco uspeha. To pa v praksi ni izvedljivo. Zaradi tega se v knjigovod¬ stvu poslužujemo knjigovodskih računov (kontov), ki zajemajo posamezne postavke bilance stanja in bilance uspeha ali dele teh postavk. Vsak knjigovodski račun ima svoj naziv glede na to, kaj zajema. Njegovo levo stran označujemo kot »debet« in desno stran kot »kredit«, to je z dvema pov¬ sem tehničnima izrazoma, ki ne nakazujeta značaja podatkov na levi ali desni strani. Zapisovanje podatkov na knjigovodskih računih označujemo kot »knji¬ ženje«, o zapisanem podatku pa govorimo kot o »vkljižbi«. Če knjižimo na de¬ betni strani knjigovodskega računa, pravimo, da smo ga »obremenili«, ali da smo »knjižili v breme« tega računa. Če knjižimo na kreditni strani knjigovod¬ skega računa, pa pravimo, da smo ga »priznali«, ali da smo »knjižili v dobro« tega računa. Te pojme vključimo v takšno preglednico: NAZIV KNJIGOVODSKEGA RAČUNA Debet Kredit 246 721 vrste knjigovodskih računov Za vsako postavko v bilanci stanja in bilanci uspeha obstaja poseben knjigo¬ vodski račun. Dejstvo, da utegne za posamezne postavke v bilanci stanja ali bilanci uspeha obstajati več knjigovodskih računov, od katerih zajema vsak le njihov del, zazdaj zanemarimo. Ce pa so postavkam v bilanci stanja in bilanci uspeha namenjeni posebni knjigovodski računi, jih razvrstimo v štiri skupine: a) knjigovodski računi sredstev; b) knjigovodski računi obveznosti do virov sredstev; c) knjigovodski računi odhodkov; č) knjigovodski računi prihodkov. Ker ima vsak knjigovodski račun dve strani, nastaja vprašanje, na kateri strani naj prikažemo začetno stanje in povečanje, na kateri strani pa zmanjšanje tistega, kar zajema. V načelu vsako začetno stanje in povečanje vedno prikažemo na tisti strani knjigovodskega računa, na kateri se pojavljajo ustrezne postavke v bilanci stanja ali bilanci uspeha; vsako zmanjšanje pa prikažemo na nasprotni strani, kot se pojavljajo ustrezne postavke v bilanci stanja ali bilanci uspeha. Postavke, ki jih zajemajo knjigovodski računi sredstev, so prikazane na aktivni, tj. na levi strani bilance stanja. Zato tudi začetno stanje in vsa povečanja na teh knjigovodskih računih prikažemo na njihovi debetni, tj. na levi strani, vsa zmanjšanja pa na kreditni, tj. na desni strani. Knjigovodski račun blagajne bo npr. imel naslednjo vsebino: BLAGAJNA Postavke, ki jih zajemajo knjigovodski računi obveznosti do virov sredstev, so prikazane na pasivni, tj. desni strani bilance stanja. Zato tudi začetno stanje in vsa povečanja na teh knjigovodskih računih prikažemo na njihovi kreditni, tj. na desni strani, vsa zmanjšanja pa na njihovi debetni, tj. na levi strani. Knjigovodski račun obveznosti do dobaviteljev bo npr. imel naslednjo vsebino: OBVEZNOSTI PO DOBAVITELJEV + Nekateri knjigovodski računi se utegnejo pri poslovanju spremeniti iz računov sredstev v račune obveznosti do virov sredstev in obratno. Če npr. dobaviteljem nakažemo več, kot smo jim bili dolžni, se namesto prejšnje obveznosti in s tem obveznosti do vira sredstev pojavi terjatev in s tem nova oblika sredstev. Ta sprememba značaja posameznega knjigovodskega računa pa ne vpliva na logične temelje njegove vsebine, saj jih utegnemo pojasnjevati na oba dosedanja načina. Postavke, ki jih zajemajo knjigovodski računi odhodkov, so prikazane na odhodkovni, tj. na levi strani bilance uspeha. Zato tudi vsa povečanja na teh knjigovodskih računih prikažemo na njihovi debetni, tj. na levi strani, vsa zmanjšanja pa na njihovi kreditni, tj. na desni strani. Ti knjigovodski računi so potemtakem podobni knjigovodskim računom sredstev. Postavke, ki jih zajemajo knjigovodski računi prihodkov, so prikazane na prihodkovni, tj. na desni strani bilance uspeha. Zato je tudi vsa povečanja na teh knjigovodskih računih treba prikazati na njihovi kreditni, tj. na desni strani, vsa zmanjšanja pa na njihovi debetni, tj. na levi strani. Ti knjigovodski računi so potemtakem podobni knjigovodskim računom obveznosti do virov 247 sredstev. Knjigovodski računi sredstev s svojim začetnim stanjem morejo izhajati iz postavk v aktivi ter s svojim končnim stanjem vzpostavljati postavke v aktivi bilance stanja. Knjigovodski računi obveznosti do virov sredstev s svojim začet¬ nim stanjem morejo izhajati iz postavk v pasivi ter s svojim končnim stanjem vzpostavljati postavke v pasivi bilance stanja. Ni pa nujno, da bi vsi knjigovod¬ ski računi sredstev ali obveznosti do virov sredstev izhajali iz bilance stanja, ker se ustrezna sredstva ali obveznosti do virov sredstev utegnejo pojaviti tudi kasneje, v samem obračunskem razdobju. Prav tako ni nujno, da bi vsi knjigo¬ vodski računi sredstev ali obveznosti do virov sredstev vzpostavljali postavke v bilanci stanja, ker utegnejo ustrezna sredstva ali obveznosti do virov sredstev ob koncu obračunskega razdobja tudi izginiti. Knjigovodski računi odhodkov in prihodkov se v določenem obračunskem razdobju pojavijo tedaj, ko pride do prvih odhodkov in prihodkov. Ob koncu obračunskega razdobja na njih ne obstajajo nobeni zneski, saj po medsebojni poravnavi razlika izstopi na knjigovodskem računu poslovnega izida. V izkaz uspeha vstopajo ti knjigovodski računi le s svojim prometom. Pojavlja se vprašanje, ali smo dolžni knjigovodske račune, na katerih so pri¬ kazani stroški, prištevati med knjigovodske račune sredstev ali odhodkov. Od¬ govor je odvisen zlasti od značaja same temeljne organizacije. Pri proizvajalnih temeljnih organizacijah so vračunani stroški povezani najprej z nedokončano proizvodnjo in nato z zalogo proizvodov, tj. s sredstvi v bilanci stanja. Sele tedaj, ko so proizvodi prodani, se v njih vsebovani stroški ne morejo več pojavljati v bilanci stanja, temveč le v bilanci uspeha kot redni odhodki. Iz tega izhaja, da je mogoče le tiste knjigovodske račune stroškov, ki so povezani z za¬ računano prodajo, prištevati h knjigovodskim računom odhodkov, medtem ko so knjigovodski računi, na katerih so prikazani vračunani stroški, ki še niso povezani z zaračunano prodajo, dejansko knjigovodski računi sredstev. Pri temeljnih organizacijah, ki imajo nedokončano proizvodnjo in zalogo proiz¬ vodov. so potemtakem samostojni knjigovodski računi vračunanih stroškov vedno podračuni postavke nedokončane proizvodnje ter s tem knjigovodski računi sredstev. Nasprotno so pri temeljnih organizacijah, k; nimajo nedokon¬ čane proizvodnje in zaloge proizvodov, samostojni knjigovodski računi vračunanih stroškov podračuni ustrezne postavke v bilanci uspeha ter s tem knjigovodski računi odhodkov. 722 pravila za knjiženje na knjigovodskih računih Vsa pravila, ki smo jih postavili pri proučevanju tistih sprememb v bilanci sta¬ nja in bilanci uspeha, do katerih je prišlo zaradi poslovnih dogodkov, so pravza¬ prav izhajala iz temeljnega načela ravnotežja v bilanci stanja in bilanci uspeha. Kadarkoli bi sešteli levo stran bilance stanja hkrati z levo stranjo bilance uspeha, bi dobili isti seštevek, kot če bi sešteli desno stran bilance stanja hkrati z desno stranjo bilance uspeha. Če sproti povežemo bilanco stanja in bilanco uspeha z ustvarjenim poslovnim izidom, je pa tudi vsak izmed obeh izkazov samostojno uravnotežen. Isto.načelo je veljavno pri celotnosti knjigovodskih računov, ki zajemajo posa¬ mezne postavke bilance stanja in bilance uspeha. Vsota vknjižb na debetni strani vseh knjigovodskih računov mora biti vedno uravnotežena z vsoto vknjižb na kreditni strani vseh knjigovodskih računov. Da pa bi bilo zadoščeno temu načelu pri knjigovodskih računih, se vsa pravila, ki smo jih postavili pri proučevanju sprememb v bilanci stanja in bilanci uspeha, skrčijo na eno samo pravilo, ki se glasi: Vknjižbi na debetni strani določenega knjigovodskega računa mora ustrezati protivknjižba istega zneska na kreditni strani drugega knjigo¬ vodskega računa. D + X in K + X Če poslovni dogodek povzroči spremembo na več kot samo dveh knjigovodskih računih, mora vsota vknjižb in protivknjižb zadostiti istemu medsebojnemu razmerju. Pri tem je povsem vseeno, ali imamo opravka s knjigovodskimi računi 248 sredstev, obveznosti do virov sredstev, odhodkov in prihodkov ali s katerokoli povezavo teh knjigovodskih računov. Da bi vedeli, kako določen poslovni dogodek prikazati na knjigovodskih računih, je treba samo odgovoriti na naslednja zaporedna vprašanja: 1. Katera sredstva, obveznosti do virov sredstev, odhodki in prihodki so se spre¬ menili zaradi proučevanega poslovnega dogodka? Odgovora sta vedno najmanj dva, kar sledi iz prejšnje ugotovitve. 2. Ali zaznamujemo pri prej ugotovljenih sredstvih, obveznostih do virov sred¬ stev, odhodkih in prihodkih zaradi proučevanega poslovnega dogodka povečanje ali zmanjšanje? Pri odgovoru moramo slediti samo logičnemu razmišljanju in nas ne sme motiti, če bomo ugotovili samo povečanje ali samo zmanjšanje ali delno povečanje in delno zmanjšanje, saj so že iz navedenih pravil št. 1 do 8 jasno razvidne različne smeri sprememb. 3. Kakšen je naziv knjigovodskih računov, na katerih prikažemo prej ugotov¬ ljena sredstva, obveznosti do virov sredstev, odhodke in prihodke? Čeprav sta naziv in številčna oznaka temeljnih knjigovodskih računov predpisana, se jih pri nadaljnjih izvajanjih ne bomo nujno držali. Pač pa moramo izbrani naziv določenega knjigovodskega računa natančno pojasniti, da ne bi istovrstne poslovne dogodke prikazovali na različnih knjigovodskih računih. 4. Ali je treba te izbrane knjigovodske račune obremeniti ali priznati? Pri tem upoštevajmo, da pomeni: 5. Ali so vknjižbe na debetni strani izbranih knjigovodskih računov v ravnotežju z vknjižbami na kreditni strani izbranih knjigovodskih računov. To ugotovimo v takšnem nalogu za knjiženje: Knjigovodski račun A Knjigovodski račun B 723 prikazovanje poslovanja na knjigovodskih računih 0e stalno izhajamo iz pravkar navedenih petih zaporednih vprašanj, nam je za razumevanje knjgovodstva potrebno le logično razmišljanje. Skušajmo to utemeljiti s praktičnim primerom. Vzemimo da ima proizvajalna temeljna organizacija ob začetku proučevanega razdobja takšno bilanco stanja, kot je prikazana v razpredelnici. V temeljni organizaciji uporabljajo metodo vrednotenja po spremenljivih materialnih stroških, vendar ob začetku razdobja ni bilo nikakršne nedokon¬ čane proizvodnje ali zaloge proizvodov. Toda nas zanima, kako podatke iz začetne bilance stanja vnesti na knjigovod¬ ske račune. Za vsako bilančno postavko bomo odprli poseben knjigovodski račun; poimenovali ga bomo z nazivom, ki je za ustrezno sredstvo ali obveznost 249 do vira sredstev naveden v bilanci stanja. Začetna bilanca stanja proizvajalne temeljne organizacije združenega dela A Sredstva Obveznosti do virov sredstev 250 Razpredelnica 21 Kot knjigovodske račune sredstev bomo torej najprej odprli: »Žiro račun«, »Blagajna«, »Kupci«, »Material«, »Zemljišča«, »Zgradbe«, »Oprema«, »Denar¬ na sredstva rezerv« in »Denarna sredstva sklada skupne porabe«. Te knjigo¬ vodske račune bomo obremenili za začetno stanje sredstev. Kot knjigovodske račune obveznosti do virov sredstev bomo po drugi strani odprli: »Dobavitelji«, »Dolgoročni kredit«, »Poslovni sklad«, »Rezervni sklad« in »Sklad skupne porabe«. Za začetno stanje obveznosti do virov sredstev bomo priznali te knjigovodske račune. Toda v bilanci stanja imamo še postavko: »Popravek vrednosti osnovnih sred¬ stev«, ki zmanjšuje prvotno prikazana osnovna sredstva. Zato jo je mogoče obravnavati kot poseben knjigovodski račun sredstev, na katerem ločeno pri¬ kažemo zmanjšanje. Ko smo na 15 knjigovodskih računih prikazali začetno stanje sredstev in obvez¬ nosti do njihovih virov in ga označili z »z. s.« (začetno stanje), začnemo obravnavati posamezne poslovne dogodke v obračunskem razdobju, ki so v tesni zvezi s številčnim primerom, s katerim smo se že srečali pri dosedanjih izvajanjih. Pri tem pa bo treba odpreti ša nadaljnje knjigovodske račune. Poslovni dogodek št. 1: Temeljna organizacija A kupi material, vreden 100.000 dinarjev, in ga prevzame v svojem skladišču. O tem poslovnem dogodku razmišljamo v zaporedju, ki nam ga nakazuje že navedenih 5 vprašanj: 1. Poslovni dogodek vpliva na zalogo materiala in na obveznosti do dobavi¬ teljev. 2. Zaloga materiala se poveča, prav tako se povečajo obveznosti do dobaviteljev. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Material« in »Dobavi¬ telji«. 4. Sredstva v obliki materiala se povečajo, zato obremenimo knjigovodski račun »Materiala«; med obveznostmi do virov sredstev se obveznosti do dobaviteljev povečajo, zato priznamo knjigovodski račun »Dobaviteljev«. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 2: Kupci nakažejo 30.000 din za poravnavo svojega dolga. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na terjatve do kupcev in na stanje denarnih sred¬ stev. 2. Terjatve do kupcev se zmanjšajo, denarna sredstva se povečajo. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Kupci« in »Žiro račun«. 4. Med sredstvi se terjatve zmanjšajo, zato priznamo knjigovodski račun »Kupci«; denarna sredstva se pa povečajo, zato obremenimo »Žiro račun«. 5. Vknjižbe: 251 Poslovni dogodek št. 3: V obračunskem razdobju je temeljna organizacija porabila material v vrednosti 93.000 din. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na zalogo materiala in na stroške. 2. Zaloga materiala se zmanjša, vrednost proizvodnje se poveča. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Material« in »Proiz¬ vodnja«. 4. Sredstva v obliki materiala se zmanjšajo, zato priznamo knjigovodski račun »Material«; po drugi strani se sredstva v obliki proizvodnje povečajo, zato obre¬ menimo knjigovodski račun »Proizvodnja«. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 4: V obračunskem razdobju so za proučevano delovno organizacijo drugi opravili za 14.000 din storitev. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na stroške, a tudi na obveznosti do dobaviteljev. 2. Vrednost proizvodnje se poveča, obveznosti do dobaviteljev se prav tako povečajo. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Proizvodnja« in »Doba¬ vitelji«. 4. Sredstva v obliki proizvodnje se povečajo, zato obremenimo knjigovodski račun »Proizvodnja«; po drugi strani se med obveznostmi do virov sredstev povečajo obveznosti do dobaviteljev, zaradi česar priznamo knjigovodski račun ■»Dobavitelji«. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 5: V temeljni organizaciji A je obračunana amortizacija v znesku 73.000 din. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na stroške, a tudi na vrednost osnovnih sredstev. 2. Vrednost proizvodnje se poveča, vrednost osnovnih sredstev pa zmanjša. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Proizvodnja« in »Popra¬ vek vrednosti osnovnih sredstev«. 4. Sredstva v obliki proizvodnje se povečajo, zato obremenimo knjigovodski račun »Proizvodnja«; osnovna sredstva se po drugi strani zmanjšajo, zato priz¬ namo knjigovodski račun »Popravek vrednosti osnovnih sredstev«. 5. Vknjižbe: 252 Poslovni dogodek št. 6: V temeljni organizaciji A so obračunane obresti 7.000,- din Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na odhodke po ugotovitvi dohodka, a tudi na obvez¬ nosti do virov sredstev. 2. Odhodki po ugotovitvi dohodka se povečajo, povečajo se obveznosti, ki jih je treba poravnati. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Dohodek« in »Obvezno¬ sti iz dohodka«. 4. Ker se odhodki povečajo, obremenimo knjigovodski račun »Dohodek«. Ker se obveznosti do virov sredstev povečajo, priznamo knjigovodski račun »Obvezno¬ sti iz dohodka«. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 7: V temeljni organizaciji A so obračunani davki in prispevki iz dohodka ter drugi začetno programirani dohodek 26.674 din. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na odhodke po ugotovitvi dohodka, a tudi na ob¬ veznosti do virov sredstev. 2. Odhodki po ugotovitvi dohodka se povečajo, povečajo se obveznosti, ki jih je treba poravnati. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Dohodek« in »Obvez¬ nosti iz dohodka«. 4. Ker se odhodki povečajo, obremenimo knjigovodski račun »Dohodek«. Ker se obveznosti do virov sredstev povečajo, priznamo knjigovodski račun »Obvez¬ nosti iz dohodka«. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 8: V zvezi z dejavnostjo temeljne organizacije A v proučevanem razdobju so obračunani osebni dohodki v kosmatem znesku 63.400 din in s tem povezani prispevek za stanovanjsko gradnjo 3.804 din. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek-spet vpliva na odhodke po ugotovitvi čistega dohodka, na obveznosti do delavcev in na sklad skupne porabe. 2. Odhodki po ugotovitvi čistega dohodka se povečajo, povečajo se obveznosti iz osebnih dohodkov, ki jih je treba poravnati, prav tako pa se tudi poveča sklad skupne porabe. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Cisti dohodek«. »Ob¬ veznosti iz osebnih dohodkov« in »Sklad skupne porabe«. 4. Ker se odhodki povečajo, obremenimo knjigovodski račun »Cisti dohodek«. Ker se obveznosti iz osebnih dohodkov povečajo, priznamo istoimenski knjigo¬ vodski račun. Ker se sklad skupne porabe poveča, priznamo prav tako isto- 253 imenski knjigovodski račun. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 9: Od kosmatega zneska osebnih dohodkov je odtegnje¬ no 22.000 din davkov in prispevkov iz osebnih dohodkov. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek spremeni v začetku nerazčlenjene obveznosti iz osebnih dohodkov in odtegnjene obveznosti iz osebnih dohodkov. 2. Nerazčlenjene obveznosti iz osebnih dohodkov se zmanjšajo, obveznosti iz naslova prispevkov iz osebnih dohodkov se povečajo. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Obveznosti iz osebnih dohodkov« in »Obveznosti iz odtegnjenih davkov in prispevkov«. 4. Nerazčlenjene obveznosti iz osebnih dohodkov se zmanjšajo, zato obremeni¬ mo knjigovodski račun »Obveznosti iz osebnih dohodkov«, po drugi strani se od¬ tegnjene obveznosti povečajo, zato priznamo knjigovodski račun »Obveznosti iz odtegnjenih davkov in prispevkov«. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 10: Ker temeljna organizacija A nima dovolj denarja na žiro računu za izplačilo osebnih dohodkov in poravnavo odtegnjenih prispevkov in davkov iz osebnih dohodkov, prenese manjkajoči znesek iz sredstev rezerv na žiro račun. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na denarna sredstva na žiro računu in na sredstva rezerv. 2. Denar na žiro računu se poveča, sredstva rezerv pa zmanjšajo. Znesek ugotovimo tako, da od obveznosti iz osebnih dohodkov 67.204 din odštejemo razpoložljiva sredstva na žiro računu 35.000 din. Prenesti je potemtakem treba 32.204 din. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Žiro račun« in »Denarna sredstva rezerv«. 4. Ker se denar na žiro računu poveča, obremenimo istoimenski knjigovodski račun. Ker se sredstva rezerv zmanjšajo, priznamo knjigovodski račun »De¬ narna sredstva rezerv«. 5. Vknjižbe: 254 Poslovni dogodek št. 11: Temeljna organizacija A dvigne gotovino za iz¬ plačilo osebnih dohodkov in istočasno poravna odtegnjene prispevke in davke iz osebnih dohodkov ter preodkaže prispevek za stanovanjsko gradnjo na račun sredstev skupne porabe. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na stanje denarja na žiro računu, računu sredstev skupne porabe in v blagajni, a tudi na znesek odtegnjenih obveznosti. 2. Denar na žiro računu se zmanjša za 67.204 din, gotovina v blagajni se poveča za 41.400 din, odtegnjene obveznosti se zmanjšajo za 22.000 din, denarna sred¬ stva skupne porabe pa povečajo za 3.804 din. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Žiro račun«, »Blagajna«, »Obveznosti iz odtegnjenih davkov in prispevkov« in »Denarna sredstva skupne porabe«. 4. Ker se denarna sredstva na žiro računu zmanjšajo, »Žiro račun« v knjigo¬ vodstvu priznamo; ker se gotovina v blagajni poveča, knjigovodski račun »Bla¬ gajne« obremenimo; ker se otegnjene obveznosti zmanjšajo, knjigovodski račun »Obveznosti iz odtegnjenih davkov in prispevkov« obremenimo, ker se namen¬ sko izločena denarna sredstva povečajo, knjigovodski račun »Denarna sredstva skupne porabe« obremenimo. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 12: Temeljna organizacija A izplača delavcem osebne dohodke. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na denar v blagajni in na obveznosti do delavcev. 2. Denar v blagajni se zmanjša za 41.400 din, za isti znesek se pa tudi zmanjšajo obveznosti do delavcev. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Blagajna« in »Obveznosti iz osebnih dohodkov«. 4. Ker se denar v blagajni zmanjša, knjigovodski račun »Blagajna« priznamo, ker se obveznosti zmanjšajo, knjigovodski račun »Obveznosti iz osebnih do¬ hodkov« obremenimo. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 13: Temeljna organizacija A šteje ugotovljeni stalni del materialnih stroškov in amortizacije 76.000 din kot odhodke danega razdobja ne glede na gibanje količin v proizvodnji; s spremenljivim delom teh stroškov 105.000 din pa obremeni v skladišče prevzete proizvode, medtem ko ni nikakršne 255 nedokončane proizvodnje. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek spremeni do tedaj izkazano vrednost prozvodnje, zalog proizvodov, a tudi odhodke pred ugotovitvijo dohodka. 2. Stroški, ki se nanašajo na proizvodnjo danega razdobja, se zmanjšajo; stroški, ki se nanašajo na zaloge proizvodov, se povečajo; odhodki pred ugotovitvijo dohodka se povečajo. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Proizvodnja«, »Proiz¬ vodi« in »Odhodki pred ugotovitvijo dohodka«. 4. Ker se stroški, ki bremenijo tekočo proizvodnjo, zmanjšajo, priznamo knjigo¬ vodski račun »Proizvodnja«; ker se odhodki povečajo, obremenimo knjigovodski račun »Odhodki pred ugotovitvijo dohodka«; ker se stroški, ki bremenijo zalogo proizvodov povečajo, obremenimo knjigovodski račun »Proizvodi«. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 14: Temeljna organizacija A proda 750 količinskih enot X po prodajni ceni 240 din in ustvari svojo udeležbo v 950 količinskih enotah Y v znesku 122.20 din od kosa. Spremenljivi materialni stroški količin¬ ske enote X znašajo 103,12 din in enote Y 22.50 din. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek spremeni zalogo proizvodov in terjatve do kupcev oziroma do temeljne organizacije B, ki proda skupni proizvod, pojavijo se pa tudi prihodki in odhodki. 2. Zaloga proizvodov se zmanjša za spremenljivi del materialnih stroškov v pro¬ danih količinah; v našem primeru znašajo 98.719 din. Ta znesek hkrati pove¬ čuje odhodke pred ugotovitvijo dohodka. Terjatve do kupcev se pojavijo po prodajni vrednosti prodanih količin, ki jo dobimo, če prodane količine X po¬ množimo z njihovo doseženo prodajno ceno; dobljeni znesek znaša 180.000 din. Terjatve do temeljne organizacije B se pa pojavijo v znesku udeležbe v skupnem prihodku 116.090 din (glej izračun v točki 413). Vsota obeh zneskov, tj. 296.090 din hkrati povečuje tudi prihodke temeljne organizacije A. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Proizvodi«, »Odhodki pred ugotovitvijo dohodka«, »Kupci«, »Temeljna organizacija B« in »Prihodki«. 4. Ker se zaloga zmanjša, knjigovodski račun »Proizvodi« priznamo; ker se odhodki povečajo, knjigovodski račun »Odhodki pred ugotovitvijo dohodka« obremenimo, ker se terjatve povečajo, knjigovodska računa »Kupci« in »Te¬ meljna organizacija B« obremenimo, ker se prihodki povečajo, knjigovodski račun »Prihodki« priznamo. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 15: Temeljna organizacija A ugotavlja dohodek Odgovori na vprašanja: 1. Dohodek je razlika med prihodki in odhodki pred ugotovitvijo dohodka. Da bi ga ugotovili, moramo razliko iz teh knjigovodskih računov prenesti na poseben knjigovodski račun dohodka. 256 2. Iz knjigovodskih računov je razvidno, da znašajo prihodki 296.090 din in odhodki pred ugotovitvijo dohodka 174.719 din. Razlika 121.371 din pomeni dohodek. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Prihodki«, »Odhodki pred ugotovitvijo dohodka« in »Dohodek«. 4. Ker po ugotovitvi dohodka ne bo na knjigovodskih računih prihodkov in od¬ hodkov pred ugotovitvijo dohodka nobenega stanja, moramo zneske, ki so pred ugotovitvijo dohodka na njih, vknjižiti na nasprotni strani. Knjigovodski račun »Prihodki« bomo torej obremenili in knjigovodski račun »Odhodki pred ugo¬ tovitvijo dohodka« priznali. Protivknjižba, ki uravnoteži ti vknjižbi, je na knjigovodskem računu »Dohodek«, ki ga v tej zvezi priznamo. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 16: Temeljna organizacija A ugotavlja čisti dohodek potem, ko obračuna obveznosti iz dohodka s 30.159 din poleg v začetku pozna¬ nih obresti 7.000 din. Odgovori na vprašanja: 1. Cisti dohodek je manjši od dohodka za prispevke, davke in druge obveznosti iz dohodka. Ti so bili prvotno že vračunani, glede na končni znesek dohodka pa jih je treba povečati. 2. Iz knjigovodskih računov je razvidno, da znaša dohodek 121.371 din in je že obremenjen za vračunane obveznosti iz njega 34.674 din. Dodatno pa ga je treba obremeniti še za 3.485 din, medtem ko razlika 84.212 din pomeni čisti dohodek. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Dohodek«, »Obveznosti iz dohodka« in »Čisti dohodek«. 4. Knjigovodski račun »Dohodek« bomo obremenili in knjigovodski račun »Obveznosti iz dohodka« priznali za 3.485 din. Čisti dohodek 84.212 din pa bomo prenesli s konta »Dohodek« na konto »Čisti dohodek«. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 17: Temeljna organizacija A razporedi čisti dohodek tako, da nameni 70.400 din za osebne dohodke, 5.804 din za sklad skupne porabe, 5.148 din za poslovni sklad in 2.860 din za rezervni sklad. Odgovori na vprašanja: 1. Čisti dohodek je bil prvotno že obremenjen z vračunanimi osebnimi dohodki in prispevkom za stanovanjsko gradnjo. Sedaj se pa pojavijo še dodatne obvez¬ nosti iz naslova osebnih dohodkov in sklada skupne porabe, prav tako pa se spremenita tudi poslovni sklad in rezervni sklad. 2. Iz knjigovodskih računov vidimo, da znaša čisti dohodek v celoti 84.212 din 257 ter da je že bil obremenjen za vračunane osebne dohodke 63.400 din in za 17 prispevek za stanovanjsko gradnjo 3.804 din. Dodatno pa je treba razporediti njegov ostanek, in sicer: za osebne dohodke za sklad skupne porabe za rezervni sklad za poslovni sklad 7.000 din 2.000 din 2.860 din 5.148 din 17.008 din 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Cisti dohodek«, »Ob¬ veznosti iz osebnih dohodkov«, »Sklad skupne porabe«, »Rezervni sklad« in »Poslovni sklad«. 4. Ker se čisti dohodek kot posebna oblika obveznosti do virov sredstev zmanj¬ ša, ta knjigovodski račun obremenimo, ker se obveznosti iz osebnih dohodkov, sklad skupne porabe, rezervni sklad in poslovni sklad povečajo, te knjigovodske račune priznamo. 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 18: Kupci nakažejo temeljni organizaciji A 133.910 din za poravnavo svojega dolga, temeljna organizacija B pa znesek 116.090 din iz naslova udeležbe v skupnem prihodku. Odgovori na vprašanja so smiselno enaki kot pri poslovnem dogodku 2, potrebne so pa naslednje vknjižbe: Poslovni dogodek št. 19: Temeljna organizacija A vrne z žiro računa znesek 32.204 din sredstvom rezerv in poravna 34.674 din obveznosti iz dohodka. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na denarna sredstva na žiro računu, na denarna sredstva rezerv in na obveznosti iz dohodka. 2. Denarna sredstva na žiro računu se zmanjšajo, denarna sredstva rezerv povečajo, obveznosti iz dohodka pa zmanjšajo. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Žiro račun«, »Denarna sredstva rezerv« in »Obveznosti iz dohodka«. 4. Ker se denarna sredstva na žiro računu zmanjšajo, ta knjigovodski račun priznamo; ker se denarna sredstva rezerv povečajo, ta knjigovodski račun obremenimo; ker se obveznosti iz dohodka zmanjšajo, ustrezna konta obre¬ menimo. 258 5. Vknjižbe: Poslovni dogodek št. 20: Temeljna organizacija A nakaže dobaviteljem 130.000 din za poravnavo svoje obveznosti. Odgovori na vprašanja: 1. Poslovni dogodek vpliva na obveznosti do dobaviteljev in na stanje denarja na žiro računu. 2. Obveznosti do dobaviteljev se zmanjšajo, zmanjšajo se pa tudi denarna sredstva. 3. Potrebne bodo vknjižbe na knjigovodskih računih »Žiro račun« in »Dobavi¬ telji«. 4. Denarna sredstva se zmanjšajo, zato »Žiro račun« priznamo; obveznosti do dobaviteljev se prav tako zmanjšajo, zato knjigovodski račun »Dobavitelji« obremenimo. 5. Vknjižbe: Denimo, da so to vsi poslovni dogodki v proučevanem obračunskem razdobju. Če smo'jih sproti vknjiževali na ustreznih knjigovodskih računih z oznako njihove zaporedne številke in če smo ob koncu ugotovljeno razliko na vsakem knjigovodskem računu označili s »k. s.« (končno stanje) in tako izravnali obe njegovi strani, je naš knjigovodski razvid poslovnih dogajanj takle: Zemljišča 259 17 " Denarna sredstva rezerv Denarna sredstva skupne porabe Temeljna organizacija B Obveznosti iz dohodka Obveznosti iz 260 Proizvodnja Proizvodi 181.000 (13) 181.000 (13) 105.000 105.000 98.719 (14) 6.281 (k. s.) 105.000 Odhodki pred ugotovitvijo dohodka Prihodki Promet in končno stanje na uporabljenih knjigovodskih računih moremo zbrati v posebnem pregledu, ki ga imenujemo zaključni list (razpredelnica 22). Kot vidimo, imajo samo nekateri knjigovodski računi ob koncu razdobja tako imenovano končno stanje (saldo); to so knjigovodski računi sredstev in obvez¬ nosti do njihovih virov, ki jih moramo upoštevati pri sestavljanju končne bilance stanja. Nasprotno je bilanco uspeha mogoče sestaviti le tako, da upoštevamo prenose iz knjigovodskih računov prihodkov in odhodkov, ki sicer nimajo več končnega stanja; prav tako je treba upoštevati še razporejanje dohodka, ki je sicer razvidno le na istoimenskem knjigovodskem računu iz skupine obveznosti do virov sredstev, kakor tudi nekatere druge podatke, s katerimi smo se že srečali pri dosedanji obravnavi knjigovodskega primera. Končna bilanca stanja in bilanca uspeha sta na podlagi obravnavanih knjigo¬ vodskih računov sestavljeni tako, kot je prikazano v razpredelnicah 23 in 24. Zaključni list Razpredelnica 22 262 Razpredelnica 23 Bilanca uspeha proizvajalne temeljne organizacije združenega dela A Razpredelinica 24 8 analiza poslovanja 80 pojmovanje analize poslovanja Analiza poslovanja, ali z drugimi besedami, analiziranje podatkov o poslovanju, je dejavnost, pri kateri presojamo ugodnost (boniteto) poslovnih procesov in stanjTRaltor tudi možnost za njihove izboljšave. Razlikovati jo moramo od: a) nadziranja poslovanja in b) obravnavanja podatkov o poslovanju. Nadziranje poslovanja je n amreč deja vnost, pri kateri presojamo pravilnost poslovnih procesov in stanj in odpravljamo nepravilnosti. To pa pomeni, da mo¬ ramo pri nadzoru vedno imeti kako sodilo za ocenjevanje pravilnosti. Zanj je bistvena primerjava tistega, kar je, s tistim, kar bi moralo biti. Če pride do odmikov, je treba poskrbeti, da se odpravijo. Nadziranje je upravljalna funkcija, s katero se ukvarjajo samoupravljavci, samoupravni organi in poslovodni organ. Nasprotno pri analizi poslovanja ne presojamo pravilnosti poslovnih procesov in stanj, temveč njihovo ugodnost. Ni tisto, kar je pravilno, vedno tudi ugodno, in tisto, kar je ugodno, hkrati pravilno. Pri analizi poslovanja nimamo vnaprej postavljenega sodila za ocenjevanje pravilnosti, zanjo tudi ni bistvena primer¬ java tistega, kar je, s tistim, kar bi moralo biti. Pri analizi poslovanja vse¬ stransko raziskujemo poslovne procese in stanja, da bi spoznali razmerja med pojavi in ugotovili, kaj povzroča izboljšanje ali poslabšanje pojavov, da bi v prihodnosti lažje izboljšali poslovne procese in stanja. Analiza poslovanja, ki smo jo v začetku te knjige označili tudi kot analiziranje podatkov, je informacijska funkcija, s katero se ukvarjajo ustrezni strokovnjaki, da bi pomagali samoupravljavcem, samoupravnim organom in poslovnemu organu pri odločanju. Obravnavanje podatkov o poslovanju je dejavnost, pri kateri zbiramo, urejuje¬ mo, obdelujemo in prikazujemo podatke o poslovnih procesih in stanjih. Nasprotno se pri analizi poslovanja naslanjamo na podatke, ki jih daje takšno obravnavanje podatkov. Vendar mnogokrat v začetku niso na razpolago tisti podatki o poslovnih procesih in stanjih, ki bi jih potrebovali pri analizi poslo¬ vanja. V takšnih primerih moramo najprej zbrati, urediti, obdelati in smotrno prikazati podatke. Vendar to še ni analiza. V temeljni organizaciji torej še ni analitik tisti, kdor sestavi primerne razpredelnice s podatki, temveč šele tisti, ki na podlagi teh podatkov izraža sodbe in predlaga možne smeri prihodnjega poslovanja. V gospodarski praksi mnogokrat ni prave predstave o analizi poslo¬ vanja. Morda zato, ker je tudi v analizo poslovanja vključena obdelava po¬ datkov in je ne najdemo samo v okviru obravnavanja podatkov o preteklosti ali o prihodnosti, o čemer smo sicer prav tako govorili v začetku te knjige. Vendar se namen obdelave podatkov v teh primerih razlikuje. Obdelava podatkov za analizo poslovanja je v tesni zvezi z ocenjevanjem poslovnih proce¬ sov in stanj, medtem ko je obdelava podatkov v okviru obravnavanja podatkov o preteklosti ali prihodnosti samo sestavni del ugotavljanja končnih podatkov, ki jih pričakujemo od te dejavnosti. Razdeljevanje splošnih stroškov na poslov¬ ne učinke je npr. sestavni del knjigovodstva, medtem ko utegne že iskanje razlik v stroških pomeniti sestavni del analize kot dejavnosti. Vidimo, da sta analiza poslovanja in obravnavanje podatkov o poslovanju mnogokrat med seboj pove- 265 zani dejavnosti, vendar ju le moramo smiselno ločiti. 81 metode pri analizi poslovanja V pričujoči knjigi se ne moremo spuščati v podrobnejšo obravnavo vseh metod, ki se jih poslužujemo pri analizi poslovanja. Pač pa se moramo dotakniti tistih, ki nam bodo pomagale razumeti kasnejša razglabljanja. Analiza poslovanja nikakor ni izčrpana z metodo analize ali razčlenjevanja. Analiza poslovanja je dejavnost, pri kateri se poslužujemo več različnih metod, npr.: a) metode razčlenjevanja (analize); b) metode primerjanja (komparacije); c) metode izločevanja (eliminiranja); č) metode osamljenja (izoliranja); d) metode strnjevanja (sinteze). Metode razčlenjevanja se po s lužujemo, kadar n rnu.čuiemo sestavljene poslovne procese ali stanja fn želimo spoznati njihove sestavne dele. Razčlenjujemo.jih pa lahko časovno, krajevno , stvarno, v zr očno, načinovno ali kako drugače. RazčlenjevarTjfTje 'mož n o "toliko časa, dokler ne pridemo do takšnih sestavnih delov, ki jih ni več mogoče razčleniti. Ta metoda nas pripelje do spoznanj, ki so sicer zakrita, ker so različne sestavine celotnega poslovnega pojava med seboj izravpane. Podatek o poslovnem izidu, ki ga dosega temeljna organizacija, npr. še ne nakazuje, katero dejavnost kaže pospeševati in na katerih trgih nastopati. Metode primerjanja s e po služujemo, kadar proučujemo primerlji ve, čepr av ne nujno, istovrstne poslovne procese ali stanja in želimo spoznati odmike ali odnošaje med njimi. Primerjamo jih spet lahko časovno, krajevno, stvarno, vzročno, načinovno ali kako drugače, vendar s pogojem. dajs o podaTk TTirimer- ljivTr Fnmerl)Tvost nikakor rie~ pomeni istovrstnost. Podatki, ki jih primerjamo, so lahko tudi raznovrstni, vedno pa morajo biti smiselno povezani. Če primer¬ jamo npr. proizvedeno količino s številom zaposlenih, ne primerjamo istovrstnih podatkov, pač pa raznovrstne podatke, ki so smiselno povezani. Primerjava podatka o amortizaciji osnovnih sredstev s podatkom o odsotnosti zaradi bolezni pa ne hi bila utemeljena, kajti ta dva podatka nista smiselno povezana. V nekaterih primerih seveda niti navidezno istovrstni podatki niso med seboj neposredno primerljivi; tedaj se moramo najprej poslužiti metode izločevanj a. P o tej m etodi izloči mo vs e zunanje vplivena proučevane poslo vne proces e ifTstanja, da jih potem dojamemo v njihovi resnični velikosti, ki jo želimo podrobneje raziskati. Giba nje~proi z Vfidn osti npr. rt nrogokraf f ezkTTčTo j a m em o, ker na razpoložljive podatke o vrednosti proizvodnje vplivajo tudi spremenjene cene; vpliv cen kaže torej najprej izločiti, da bi nato posegli v jedro vprašanja. Metode osamljenja se nasprotno poslužuje mo, kadar želimo iz jmužiae_pu;_. rrrembnih in nepomembnih podatkov upoštevati le tiste, ki so pomembni za spoznavanje proučevane strani procesa ali stanja. S to metodo omejuje¬ mo področje proučevanja in je zato rie smemo istovetiti z metodo izločevanja. Če nas npr. zanima izguba v temeljni organizaciji, se bomo ukvarjali s tistimi proizvodi, zaradi katerih se je pojavila, in ne z vsemi; iz množice podatkov torej izberemo le tiste, ki so za predvideni namen odločilni. Metode strnjevanja se končno poslužujemo, kadar smo se že dokopali do po¬ sameznih spoznani o proučevanih poslovnih procesih ali stanjih, ki jih pa želimo " povezati v celoto. S tmievanie izsledkov, do katerih smo prišli z uporabo različnih drugih metod, je šele postopek, ki nas privede do splošne sodbe o pred¬ metu analize, a tudi do utemeljenih izboljševalnih predlogov. Sodb in predlogov seveda ni mogoče izraziti samo s številčnimi podatki; po drugi strani pa je obrazložitev brez podatkov premalo prepričljiva. Mnoge podatke dobimo šele z raznimi preračunavanji in primerjavami. Tiste med njimi, ki so odločilni za oceno ali sodbo, pa imenujemo kazalni ki. Takšen značaj ima npr.: 266 a) povprečna velikost; b) stopnja udeležbe (ali odstotek udeležbe) sestavnega dela v celotni velikosti; / c) indeks dane velikosti (ali odstotek dane velikosti) v primerjavi z istovrstno izhodiščno velikostjo; č) koeficient kot razmerje med raznovrstnimi, toda primerljivimi velikostmi. Povprečno velikost izračunamo na prav različne načine, čeprav je največkrat v rabi aritmetična sredina. Stopnjo udeležbe sestavnega dela v celotni velikosti dobimo, če podatek za sestavni del delimo s podatkom za celoto. Dobljeni količnik, pomnožen s 100 nam da odstotek udeležbe sestavnega dela v celotni velikosti. Če npr. znaša’ vrednost osnovnih sredstev 40 milijonov din, vseh poslovnih sredstev pa 80 mili¬ jonov din, je stopnja udeležbe osnovnih sredstev 0,5, odstotek udeležbe pa 50 % Vendar nas bolj zanima gospodarska vsebina izračuna. Nikakor ni vseeno^ kakšno vrednost sestavnega dela in celote upoštevamo. Če bi npr. pri prouče¬ vanju sestave osnovnih sredstev izhajali iz njihove neodpisane vrednosti bi ugotovili povsem drugačne stopnje udeležbe posameznih sestavnih delov kot če bi izhajali iz njihove nabavne vrednosti. Od namena izračuna je nato odvisno za kaj se bomo odločili. Indeks dobimo, če primerjamo istovrstne podatke, ki zrcalijo različne, toda med seboj sorodne procese ali stanja. Če se podatka, ki ju primerjamo, časovno razlikujeta, govorimo o časovnem indeksu. Če se nasprotno podatka, ki ju pri¬ merjamo, razlikujeta v kakem stvarnem znaku, govorimo o stvarnem indeksu V vsakem primeru podatek, ki ga primerjamo, delimo s podatkom, s katerim ga primerjamo. Mnogokrat pa dobljeni količnik pomnožimo še s 100, da ga izrazimo v odstotkih. Če je npr. temeljna organizacija v preteklem letu ostvarila 80 mlijonov din dohodka, v novem letu pa 100 milijonov din, znaša časovni indeks dohodka 1,25 ali 125% v primeravi s preteklim letom. Indeks torej pokaže relativnost odmika nekega procesa ali stanja od izhodiščnega. Toda pri tem pazimo, kateri podatek nam je izhodiščen; če se v vrsti različnih možnih podatkov odločimo za nenormalno majhno vrednost, bodo seveda vsi indeksi neprimerno večji, kot če bi se odločili za kak normalnejši podatek. Koeficient končno dobimo, če primerjamo raznovrstne podatke, ki pa zrcalijo med seboj primerljive procese ali stanja. Koeficient izračunamo, če podatek ki ga primerjamo, delimo s podatkom, s katerim ga primerjamo. Ker koeficient izračunamo z raznovrstnih podatkov, je imenovano število; enota mere je izpeljana iz merskih enot primerjanih podatkov. Če npr. trgovska temeljna ali delovna organizacija doseže 96 milijonov din »prometa«, tj. prihodkov iz prodaje pri 12 zaposlenih, znaša ustrezni koeficient 8 milijonov din »prometa« na zaposlenega. V mnogih primerih pa koeficient imenujemo že vnaprej- govo¬ rimo npr. o koeficientu obračanja obratnih sredstev, ki ga izračunamo na prav različne načine. Paziti pa moramo, ker na različne načine izračunani koeficienti niso med seboj primerljivi; njihove različne vrednosti zato utegnejo pomeniti enakost in enake vrednosti različnost. Pri analizi poslovanja moramo vedno izbrati takšne metode, ki nas bodo pripe¬ ljale do jasnega in natančnega odgovora na zastavljeno vprašanje. To pa ni¬ kakor ni lahko delo. Zato zahteva analiza poslovanja visoko usposobljene strokovnjake s čutom za raziskovalno delo. 82 analiza uspešnosti poslovanji 820 zasnova kazalnikov o uspešnosti poslovanja Ker se ne nameravamo spuščati v razne podrobnosti, nas zanima zlasti vpraša¬ nje, ali je mogoče presojati uspešnost poslovanja na podlagi kakega splošnega, vse obsegajočega kazalnika. Pri tem se pa dotaknemo meril za uspešnost 267 poslovanja, ki ustrezajo temeljnim načelom poslovanja. Splošno načelo racionalnosti izhaja iz razmerja: izid vložek Po tem načelu je treba doseči največji izid z danim vložkom ali določeni izid z najmanjšim vložkom ali, skratka, upoštevati najugodnejše razmerje med izidom in zanj potrebnim vložkom. Izid in vložek pa seveda opredelimo na različne načine. Glede na opredelitev vložka tudi razlikujemo tri temeljna načela poslovanja, ki so izvedena iz zgornjega splošnega načela racionalnosti: a) načelo proizvodnosti (produktivnosti); b) načelo gospodarnosti (ekonomičnosti); c) načelo donosnosti (rentabilnosti). Glavna razlika med njimi je v opredelitvi vložka v izhodiščnem razmerju. Pri proizvodnosti ga razumemo kot število delavcev ali iz njega izvedeni delovni čas. Pri gospodarnosti ga razumemo kot porabljena sredstva ali iz njih izvedene stroške in odhodke. Pri donosnosti ga razumemo kot vložena sredstva ali izvedenke iz njih. Delne razlike med njimi obstajajo seveda tudi v opredelitvi izida. Pri proizvodnosti ga razumemo kot količino poslovnih učinkov ali kakršnokoli izpeljanko iz nje, ki količino spreminja v vrednost ali proizvodnjo v prodajo. Pri gospodarnosti ga razumemo spet kot količino poslovnih učinkov ali kakršnokoli izpeljanko iz nje, med drugim prihodke. Pri donosnosti pa ga razumemo izključno vrednostno, npr. kot akumulacijo itd. Na zgornji način prikazana razmerja med izidom in vložki pa niso samo obrazložitve načel pri poslovanju, temveč tudi merila za uspešnost poslovanja. Iz dosedanjih izvajanj vidimo veliko število različnih kazalnikov uspešnosti, med katerimi je treba izbrati najpomembnejše in jih podrobneje osvetliti. 821 proizvodnost Proizvodnost je pravzaprav uspešnost poslovanja v tehničnem smislu. Izho¬ diščni koeficient proizvodnosti je namreč opredeljen takole: količina poslovnih učinkov število delavcev Če tako opredeljeno proizvodnost jemljemo kot merilo za uspešnost poslovanja, pravimo, da je poslovanje tem bolj uspešno, čim večjo količino učinkov dose¬ žemo na delavca v obračunskem razdobju. Na proizvodnost vplivajo tehnični, družbeni in organizacijski dejavniki. Teh¬ nični dejavniki so npr. posebnosti proizvoda, tehnološkega procesa, delovnih sredstev, delovnih predmetov, pogojev dela ali raven tehnične opremljenosti. Med družbene dejavnike vštevamo npr. tudi visoke cene nekega delovnega pred¬ meta, ki narekujejo zamenjavo s cenejšim, vendar pa utegne zamenjava prizadeti proizvodnost. Organizacijski dejavniki, ki zmanjšujejo proizvodnost, so npr. neprimerna strokovnost delavcev, neprimerna intenzivnost dela ali neprimerna organizacija dela. Koeficient proizvodnosti je mogoče šele tedaj oceniti, ko ga primerjamo z isto¬ vrstnim koeficientom v kakem drugem obračunskem razdobju ali v kaki drugi temeljni organizaciji. Skratka, potrebno je izračunati indekse proizvodnosti. Medtem ko so takšna splošna izvajanja povsem dojemljiva, se v gospodarski praksi srečujemo s številnimi težavami, ko poskušamo izračunati koeficient proizvodnosti. Poslovni učinki navadno niso istovrstni. To pa pomeni, da jih ni mogoče izraziti s preprostim seštevkom ustvarjenih količin. Ponuja se več možnosti, med drugim da: a) preračunamo dejanske količine na količine v pogojnih enotah; h) izrazimo dejanske količine v norma urah; 268 c) izrazimo dejanske količine z dejanskimi prodajnimi cenami; č) izrazimo dejanske količine s stalnimi prodajnimi cenami; d) izrazimo dejanske količine z dejanskimi lastnimi cenami; e) izrazimo dejanske količine s stalnimi lastnimi cenami. Če npr. temeljna organizacija proizvaja 1 mm in 2 mm pločevino, ne more izra¬ ziti proizvodnje tako, da sešteje količino proizvedene 1 mm pločevine s količi¬ no proizvedene 2 mm pločevine. To nista seštevljivi velikosti. Če vzamemo količinsko enoto 1 mm pločevine kot pogojno enoto, moramo količinske enote 2 mm pločevine preračunati z enakovrednostnimi števili na velikost, ki bo seštevljiva s podatkom o proizvedeni 1 mm pločevini. Enakovrednostna števila morajo biti zasnovana na opravljenem delu pri proizvodnji količinske enote 1 mm ali 2 mm pločevine. Takšno izražanje količine pa je možno le, če se temeljna organizacija ukvarja s proizvodnjo sorodnih proizvodov, kar smo nakazali že pri obračunu stroškov proizvoda z enakovrednostnimi števili. Mnogokrat celo proizvodnje istovrstnih proizvodov ni mogoče pravilno izraziti s količinskimi enotami končnega proizvoda. Morda temeljna organizacija v dveh zaporednih letih ostvari enako količino končnih proizvodov, vendar proizvodnja poteka v več stopnjah, od katerih je v drugem razdobju že vse osvojila, medtem ko se je v prvem razdobju posluževala še storitev sorodnih temeljnih organizacij. V takšnem primčru je količino proizvodnje bolje izražati v norma urah kot v količinskih enotah končnega proizvoda. Norma ure so pa tudi sicer pri raznovrstni proizvodnji skupen izraz, s katerim je mogoče količinsko izraziti celotno proizvodnjo. Vendar nastopijo težave, kadar temeljna organizacija spreminja norme zaradi spremenjene tehnične opremljenosti dela, organizacije dela ali iz kakih drugih razlogov. Obseg proizvodnje, ki je izražen v norma urah, v takšnem primeru ni več primerljiv v zaporednih letih. Pri izračunu proizvodnosti temeljna organizacija mnogokrat izrazi ustvarjene količine vrednostno. Če se pri tem poslužuje dejanskih prodajnih cen, utegne meniti, da se je proizvodnost povečala, čeprav so se v resnici dvignile le prodajne cene, s katerimi je pomnožena pridobljena količina v zaporednih razdobjih. Prav tako utegne temeljna organizacija s spremenjeno sestavo dejavnosti ustvariti videz, da se je povečala proizvodnost, saj je npr. ob prehodu od proiz¬ vodov, pri katerih je prodajna cena na enoto dela manjša, na proizvode, kjer je večja, isto delo višje ovrednoteno. Končno dejanske prodajne cene v ničemer ne zrcalijo obsega osvojenih stopenj pri proizvodnem procesu. Če temeljna organizacija pri izračunu proizvodnosti pomnoži količine poslovnih učinkov s stalnimi prodajnimi cenami, se izogne le vplivu spremenjenih prodajnih cen na sodbo o gibanju proizvodnosti, medtem ko vse druge po¬ manjkljivosti, ki smo jih navedli pri uporabi dejanskih prodajnih cen. še vedno ostanejo. Če temeljna organizacija pri izračunu proizvodnosti pomnoži količine poslovnih učinkov z dejanskimi lastnimi cenami, se vedno ne izogne povsem vplivu spremenjene sestave dejavnosti na sodbo o gibanju proizvodnosti, saj je dejan¬ ska lastna cena na enoto dela pri različnih vrstah poslovnih učinkov lahko še vedno različna. Prav tako utegne nanjo še vedno vplivati sprememba cen ali postavk, po katerih so spremenjeni potroški v stroške. Prav tako npr. v ničemer ne moremo izraziti obsega osvojenih stopenj pri proizvodnem procesu. Uporaba stalnih lastnih cen sicer izločuje vplive spremenjenih cen, po katerih so potroški spremenjeni v stroške. Zato pa še vedno stalne cene ne izločujejo povsem vpliva spremembe sestave, prav tako ne izražajo števila osvojenih stopenj pri proizvodnji. Če temeljna organizacija kasneje uvede kak nov proiz¬ vod, njegova stalna lastna cena tudi ne bo več povsem primerljiva s stalnimi lastnimi cenami starih proizvodov, zato utegne na sodbo o gibanju proizvod¬ nosti vplivati spet zgolj sprememba v sestavi proizvodnje. Vidimo torej, da je zelo težko izraziti količino poslovnih učinkov. Število delavcev pri izračunu proizvodnosti ne dela toliko težav, čeprav obstaja tudi tu 269 nekaj vprašanj. Tako se npr. ponuja več možnosti, med drugim, da upoštevamo: a) povprečno število delavcev po spisku; b) število delavcev izračunano na podlagi opravljenih delovnih ur. V prvem primeru enako štejejo delavci, ki zaradi bolezni ali kakega drugega razloga sploh ne delajo, kot delavci, ki delajo poln delovni čas, skrajšan ali po¬ daljšan delovni čas. Na sodbo o gibanju proizvodnosti torej utegne vplivati celo odmik od polnega delovnega časa delavcev, ki je v različnih razdobjih seveda mnogokrat različen. V drugem primeru celotni obračunani delovni čas vseh delavcev delimo s šte¬ vilom ur, ki bi jih v obračunskem razdobju normalno opravil posamezen delavec in tako ugotovimo računsko število zaposlenih. Tak izračun je brez dvoma boljši, vendar moramo pri prehodu na drugačen delovni čas paziti na pravilno pojasnjevanje razlik v proizvodnosti dela, ki se pojavijo, če preračuna¬ mo količino poslovnih učinkov na delavca, ali nasprotno, le količino poslovnih učinkov na delovno uro. Od vrednostnega izražanja poslovnih učinkov pri izračunu proizvodnosti ni velik skok do upoštevanja celotnega prihodka pri izračunu proizvodnosti. V tem primeru je koeficient proizvodnosti opredeljen takole: celotni prihodek število delavcev Čeprav ga je zelo lahko izračunati in se ga zato poslužujejo mnoge temeljne organizacije, skriva mimo pomanjkljivosti, ki smo jih nakazali pri dosedanjem razglabljanju, še dodatne. Celotni prihodek skriva enake pomanjkljivosti kot uporaba dejanskih prodajnih cen pri ovrednotenju ustvarjenih količin, dodatno pa še to, da nanj vplivajo drugi in izredni prihodki, ki niso v nobeni zvezi z opravljenim delom. Vsi do sedaj nakazani kazalniki navsezadnje bolj ali manj natančno nakazujejo tehnično proizvodnost dela. Nasproti ji je mogoče postaviti družbenoekonom¬ sko proizvodnost. Zadevni koeficient je največkrat opredeljen takole: dohodek _ število delavcev Če tako opredeljeni kazalnik jemljemo kot merilo za uspešnost poslovanja, pravimo, da je poslovanje tem bolj uspešno, čim večji dohodek na delavca pri¬ dobimo v obračunskem razdobju. Gibanje tega kazalnika pa ne poteka enako kot gibanje kazalnika tehnične proizvodnosti. Vzemimo, da temeljna organiza¬ cija poveča proizvodnjo za 10 %, ker je povečala število delavcev za 10 %. V tem primeru se tehnična proizvodnost ni v ničemer spremenila. Toda ker je bila večja proizvodnja ostvarjena z enakimi zmogljivostmi, se stalni del materialnih stroškov in amortizacije nista spremenila, kar pomeni, da se je ob domnevi o enakosti proizvodnje in prodaje dohodek povečal za več kot za 10 %; kazalnik dohodka na delavca se je torej povečal, čeprav se tehnična proizvodnost ni. Še v večji meri pa vpliva na ta kazalnik sprememba cen, torej zunanjih dejavnikov. Če sedaj upoštevamo številke iz primera v tej knjigi, seveda s tem, da so vsi dinarski zneski mišljeni v tisoč dinarjev, dodamo jim pa podatek o 1050 povpreč¬ no zaposlenih delavcih, je izračun pravkar obravnavanega koeficienta naslednji: 121.371 tisoč din ncm , , , -= II 5.591 dm na delavca 1.050 delavcev Znesek dohodka seveda vpliva tudi na znesek osebnih dohodkov in na obliko¬ vanje sklada skupne porabe; zato kaže na tem mestu omeniti še kazalnik povprečnega delavčevega dohodka, ki je opredeljen takole: del čistega dohodka za osebne dohodke in sklad skupne porabe število delavcev 270 Z njim namreč delavci z zornega kota zadovoljevanja svojih potreb presojajo uspešnost poslovanja temeljne organizacije združenega dela. Ta koeficient na podlagi številk v našem primeru znaša: 76.204 tisoč din 1.050 delavcev 72.575 din na delavca 822 gospodarnost Izhodiščni koeficient gospodarnosti (ekonomičnosti) je največkrat opredeljen takole: količina poslovnih učinkov stroški Če tako opredeljeno gospodarnost jemljemo kot merilo za uspešnost poslovanja, pravimo, da je poslovanje tem bolj uspešno, čim večjo količino poslovnih učinkov pridobimo na enoto stroška. Nanjo spet vplivajo tehnični, družbeni in organizacijski dejavniki, podobno kot pri proizvodnosti. Prav tako je takšen koeficient mogoče oceniti šele tedaj, ko ga primerjamo z istovrstnim koeficien¬ tom v kakem drugem obračunskem razdobju ali v kaki drugi temeljni organi¬ zaciji. Skratka, spet moramo izračunati indekse gospodarnosti. Kot vemo, so stroški cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa. Na spremembo stroškov potemtakem vplivajo sami potroški ali cene. Potroški delovnih predmetov se npr. povečajo zaradi napak v ustroju proizvoda, zaradi nepravilnega izbora tehnološkega procesa, strojev, materiala in pogojev dela, okvar materiala, povečanega odpadka itd. Potroški delovnih sredstev se npr. povečajo zaradi napačnega izbora kateregakoli delovnega sredstva, preobre¬ menitve delovnih sredstev, poškodb delovnih sredstev, pomanjkljivega vzdrže¬ vanja itd. Potroški delovnega časa se pa povečajo npr. zaradi napačnega izbora delovnih sredstev, zaradi premajhne strokovnosti delavcev, premajhne inten¬ zivnosti dela ali slabe organizacije dela. Medtem ko je stroške že od samega začetka mogoče enotno izraziti, je s količino poslovnih učinkov drugače. Če se temeljna organizacija ne ukvarja z istovrstno dejavnostjo, ima na razpolago več možnosti, npr. da: a) preračuna dejanske količine na količine v pogojnih enotah; b) izrazi dejanske količine s stalnimi lastnimi cenami; c) izrazi dejanske količine z dejanskimi prodajnimi cenami. Izmed možnosti, ki smo jih navedli pri obravnavi proizvodnosti, izpade pred¬ vsem obračun dejanskih količin z dejanskimi lastnimi cenami; v tem primeru bi namreč dobili za poslovne učinke povsem enak podatek, kot je podatek o stro¬ ških, s katerimi jih želimo primerjati. Izražanje dejanskih količin z norma urami v tem primeru nima takšnega pomena kot pri izračunu proizvodnosti in utegne celo izmaličiti sodbo o gospodarnosti. Izražanje dejanskih količin s stalnimi prodajnimi cenami p# bistveno zaostaja za izražanjem teh količin s stalnimi lastnimi cenami ali z dejanskimi prodajnimi cenami. Tolmačenje gospodarnosti, pri kateri izražamo pridobljene količine s stalnimi lastnimi cenami, se pa bistveno razlikuje od tolmačenja gospodarnosti, pri kateri izražamo pridobljene količine z dejanskimi prodajnimi cenami. Če poslovne učinke izražamo v pogojnih količinskih enotah, imamo še vedno očiten kazalnik gospodarnosti v tehničnem smislu, saj navsezadnje stroški le prikazujejo različne potroške na enoten način. Namesto kazalnika celotne gospodarnosti bi tudi lahko uvedli vrsto kazalnikov delne gospodarnosti, pri katerih bi primerjali količino poslovnih učinkov s potroški posamezne prvine poslovnega procesa. Tudi tehnična proizvodnost je po takšnem tolmačenju 271 delna gospodarnost, in sicer gospodarnost potroškov delovnega časa. Če ustvarjene količine pomnožimo s stalnimi lastnimi cenami, se že nekoliko odmaknemo od kazalnika gospodarnosti v tehničnem smislu. Čeprav je sedaj količina proizvodnje izražena vrednostno predvsem zato, da hi jo bilo mogoče seštevati, le iščemo prihranke in prekoračitve v stroških tudi zaradi delovanja povsem gospodarskih dejavnikov. Če npr. temeljna organizacija poveča obseg dejavnosti, se stalni stroški ne spremenijo; to pomeni, da se pri drugih nespreme¬ njenih okoliščinah gospodarnost izboljša. Toda še vedno ni rečeno, da izboljšana gospodarnost v tem smislu pomeni tudi povečanje poslovnega izida, saj ne upoštevamo gibanja prodajnih cen. Tako pridemo do izražanja poslovnih učinkov z dejanskimi prodajnimi cenami. Če je tako dobljena vrednost večja od stroškov, pravimo, da se nam dejavnost izplača, da je gospodarna. Tudi v primeru, ko se stroški količinske enote pove¬ čajo, a se njena prodajna cena še bolj poviša, pravimo, da je dejavnost sedaj bolj gospodarna. V primeru, ko uspemo zmanjšati stroške količinske enote, vendar njena prodajna cena pade pod znesek stroškov, pa pravimo, da je dejavnost sedaj manj gospodarna. V gospodarski praksi v tej zvc-zi navadno ne govorijo o gospodarnosti, temveč o donosnosti (rentabilnosti). Kasneje bomo videli, da je donosnost drugače opredeljena. Šele tedaj, ko proizvedene količine pomnožimo z dejanskimi prodajnimi cenami, lahko predstavimo gospodarnost v celoti. Osvobodili smo se tehničnega gledanja nanjo. Od ugotavljanja gospodarnosti na podlagi ustvarjanja poslovnih učinkov pa ni velik skok do njenega ugotavljanja na podlagi prodanih količin. V tem primeru pa je koeficient gospodarnosti opredeljen takole: prihodki odhodki Tako obrazložena gospodarnost šele kaže uspešnost poslovanja v gospodarskem smislu. Dokler poslovni učinki niso prodani, je namreč uporaba dejanskih prodajnih cen še vedno le sredstvo za izražanje proizvedene količine, medtem ko še nimamo opravka s prihodki. Pri temeljni organizaciji kot celoti zajemajo prihodki tudi izredne prihodke in odhodki tudi izredne odhodke. Vendar ne moremo govoriti več o takšnih pomanjkljivostih celotnega prihodka pri izra¬ čunu gospodarnosti, kot smo jih navedli pri izračunu proizvodnosti. Zato je tak kazalnik brez kakršnihkoli pomislekov mogoče zelo hitro izračunati. Temeljna organizacija posluje gospodarno, brž ko so prihodki večji od odhodkov; tedaj ima namreč dobiček. V nasprotnem primeru bi imela izgubo, kar pomeni, da je poslovala negospodarno. V našem primeru je koeficient gospodarnosti v tem zadnjem smislu: 296.090 tisoč din _ j 97435^5 275.597 tisoč din 823 donosnost Donosnost (rentabilnost) najprej osvetlimo kot uspešnost poslovanja v finanč¬ nem smislu. V tem primeru je izhodiščni koe ficient donosnosti opredeljen takole: del dohodka za akumulacijo, obresti in druge udeležbe financerjev poslovna sredstva Poslovanje je donosnejše, če temeljna organizacija ustvari v letu dni na enoto poslovnih sredstev večjo akumulacijo, obresti in druge udeležbe financerjev. Donosnost je potemtakem učinkovitost poslovnih sredstev. Mnogokrat pa je koeficient donosnosti opredeljen ožje in sicer takole: del čistega dohodka za akumulacijo V poslovna sredstva V našem primeru je ta koeficient 8.008 tisoč din 202.747 tisoč din = 0,0394975 272 Pri tem smo poslovna sredstva upoštevali s povprečjem njihovega začetnega in končnega stanja. Toda poslovna sredstva, tj. povprečna osnovna in obratna sredstva, imajo lahko svoje kritje v kreditu ali kaki obveznosti iz naslova združenih sredstev v pro¬ učevano temeljno organizacijo, kar povzroča, da ustrezna udeležba drugih v dohodku ali skupnem dohodku ni več izražena v akumulaciji. Akumulacija se potemtakem pojavlja le v zvezi s trajnimi obveznostmi do virov poslovnih sred¬ stev, tj. poenostavljeno v zvezi s poslovnim skladom. Zato jo kaže primerjati tudi zgolj z njim. Tako pridemo do kazalnika: del čistega dohodka za akumulacijo poslovni sklad V našem primeru je ta koeficient: 8.008 tisoč din 102.574 tisoč din 0,0780704 Spet smo poslovni sklad upoštevali s povprečjem njegovega začetnega in končnega stanja. Na tem mestu pa naj omenimo še donosnost v družbenoekonomskem smislu. Ustrezni koeficient je opredeljen takole: dohodek _ poslovna sredstva ali v našem številčnem primeru 121.371 tisoč din 202.747 tisoč din 0,5986327 % Če tako opredeljeno družbenoekonomsko donosnost jemljemo kot merilo za uspešnost poslovanja, pravimo, da je poslovanje tem bolj uspešno, čim večji dohodek pridobimo na enoto poslovnih sredstev v obračunskem razdobju. Če s širšega vidika želimo z danimi poslovnimi sredstvi doseči čim večji doho¬ dek, ki omogoča večjo zaposlitev in zadovoljevanje osebnih, skupnih in splošnih družbenih potreb, takšna razglabljanja drže. Toda z ožjega poslovnega vidika nikakor ni nujno, da večja družbenoekonomska donosnost pomeni tudi večje osebne dohodke s skladom skupne porabe v povprečju na delavca in še manj seveda večjo akumulacijo glede na poslovna sredstva oziroma poslovni sklad. Kjer poslovanje zahteva majhna poslovna sredstva, a veliko število delavcev, bo brez dvoma prej dosežena večja družbenoekonomska donosnost, vendar pa še ničesar ne vemo o tem, ali ima temeljna organizacija morda celo izgubo. 83 analiza poslovnih sredstev in obveznosti do njihovih virov 830 zasnova kazalnikov v zvezi s poslovnimi sredstvi in obveznostmi do njihovih virov Analiza poslovnih sredstev in obveznosti do njihovih virov je pravzaprav anali¬ za bilance stanja. V bilanci stanja pa najdemo tudi podatke o sredstvih rezerv in sredstvih skupne porabe ter o obveznostih do njihovih virov. Res sicer morejo denarna sredstva rezerv pomagati, kadar primanjkuje denarja med poslovnimi sredstvi, vendar se bomo pri nadaljnjih razglabljanjih poenostavljeno omejili kar na poslovna sredstva v ožjem smislu in na obveznosti do njihovih virov. V bilanci stanja niso vedno jasno prikazani podatki o sredstvih in obveznostih do njihovih virov. Aktive bilance stanja ne moremo istovetiti s sredstvi, čeprav ne vsebuje neporavnave izgube. Prav tako ni pasive v bilanci stanja mogoče 273 vedno istovetiti z obveznosti do virov sredstev. Razlog je v tem, da so 18 mnogokrat postavke, ki so po vsebini odštevni popravek sredstev, prikazane v pasivi, postavke, ki so po vsebini odštevni popravek obveznosti do virov sredstev, pa v aktivi. Takšna rešitev povzroča napihovanje aktive nad dejan¬ skimi sredstvi, a tudi napihovanje pasi ve nad dejanskimi obveznostmi do virov sredstev. Iz tega izhaja, da moramo podatke iz bilance stanja najprej prečistiti in iz njih izločiti sleherno ponavljanje, da bi ugotovili dejanska poslovna sredstva in obveznosti do njihovih virov. Po drugi strani seveda ni rečeno, da so potrebni podatki o poslovnih sredstvih in obveznosti do njihovih virov vedno razvidni iz bilance stanja. Mnogokrat so pri analizi potrebni tudi podatki o gibanju sredstev in obveznosti do njihovih virov, kakor tudi podatki o njihovem stanju v trenutkih, ko bilanca stanja ni sestavljena. Takšni podatki so razvidni le iz knjigovodskih računov. Končno pa nikjer ni rečeno, da se pri analizi poslovnih sredstev in obveznosti do njihovih virov poslužujemo le podatkov o njih. Mnogokrat jih moramo primer¬ jati še z drugimi podatki, da jih pravilno ocenimo. Pri analizi poslovnih sredstev in obveznosti do njihovih virov je mogoče upora¬ biti veliko število različnih kazalnikov. Vendar se bomo omejili le na nekaj glavnih. 831 sestava poslovnih sredstev Poslovna sredstva v ožjem smislu so sestavljena iz osnovnih in obratnih sred¬ stev. Stopnjo udeležbe obratnih sredstev v poslovnih sredstvih zato opredelju¬ jemo takole: obratna sredstva poslovna sredstva ali v našem številčnem primeru 95.227 tisoč din 202.747 tisoč din = 0,4696838 Obratna sredstva smo pri tem upoštevali s povprečjem njihovega začetnega in končnega stanja. Če izračunano stopnjo pomnožimo s 100, dobimo odstotek udeležbe obratnih sredstev v poslovnih sredstvih. Na stopnjo udeležbe obratnih sredstev v poslovnih sredstvih vpliva predvsem dejavnost temeljne organizacije. Pri temeljnih organizacijah za prevoz npr. prevladujejo osnovna sredstva, pri trgovskih pa obratna. Vendar razlike obsta¬ jajo tudi pri temeljnih organizacijah iste vrste. Med drugim so odvisne od tega ali poslujejo z lastnimi osnovnimi sredstvi ali z najetimi. Pri povsem enakih trgovskih temeljnih organizacijah se utegne razmerje med obratnimi sredstvi in poslovnimi sredstvi bistveno razlikovati, če ima prva lastne prodajne prostore, druga pa najete. Prav tako utegne vplivati na to razmerje število izmen. Če temeljna organizacija uvede novo izmeno, se ji zaradi tega ne bodo povečala osnovna sredstva, medtem ko bo primorana povečati obratna sredstva. Dalje vpliva revalorizacija osnovnih sredstev itd. Osnovna sredstva so v poslovnih sredstvih zajeta po neodpisani vrednosti; le-ta je namreč primerljiva z obratnimi sredstvi. Drugače pa je v primeru, ko želimo proučevati sestavo osnovnih sredstev v uporabi. Tedaj nas namreč ne zanima več samo naložba, temveč funkcionalnost osnovnih sredstev; to je pa mogoče bolje izraziti z nabavno vrednostjo. Nabavna vrednost je v takšnem primeru le sredstvo za enotno izražanje različnih velikosti. 832 opremljenost s poslovnimi sredstvi Koeficient opremljenosti s poslovnimi sredstvi je opredeljen takole: poslovna sredstva število delavcev 274 ali v našem številčnem primeru 202.747 tisoč din 1.050 delavcev 193.092 din na delavca Ta koeficient nam pove, kolikšna poslovna sredstva odpadejo na delavca ali kakšno je razmerje združevanja dela in sredstev v dani temeljni organizaciji. Poslovna sredstva so sestavljena iz osnovnih sredstev po neodpisani vrednosti in iz obratnih sredstev; ne zanima nas njihova funkcionalnost, temveč njihov znesek v sorazmerju z delavci. Na koeficient vpliva ne samo dejavnost, temveč tudi število izmen, revalorizacija osnovnih sredstev in drugi dejavniki. Drugače je pri koeficientu tehnične opremljenosti, ki je opredeljen takole: oprema število delavcev ali v našem številčnem primeru 149.000 tisoč din 600 delavcev 248.333 din na delavca Sedaj nas zanima razmerje med opremo in delavci. Opreme seveda ni mogoče izraziti količinsko, razen če je povsem istovrstna, kar je pa izjema. Poslužiti se moramo vrednostnega izražanja. Toda ali opremo izraziti po nabavni ali neodpisani vrednosti? Ce bi jo upoštevali po neodpisani vrednosti, bi bil ob drugih nespremenjenih okoliščinah koeficient tehnične opremljenosti iz leta v leto manjši, saj bi imela dana oprema zaradi amortizacije čedalje manjšo neodpisano vrednost. Zato jo upoštevamo po nabavni vrednosti, saj ta popolneje izraža njeno zmogljivost. Toda tudi nabavna vrednost istovrstne opreme se sčasoma spreminja. Ce jo končno ponovno ovrednotimo (revaloriziramo), je treba pri izračunu koeficientov tehnične opremljenosti za vsa leta, vključena v primerjavo, poenotiti nabavne vrednosti. V nasprotnem primeru bi se utegnila spremeniti sodba o tehnični opremljenosti že zaradi tega, ker se je spremenilo vrednotenje opreme. Oprema, ki jo uporabljajo delavci pri svojem delu, pa ni nujno le sestavni del osnovnih sredstev proučevane temeljne organizacije. Morda uporabljajo tudi kako opremo, ki jo je ta zgolj vzela v najem. Ce je takšne opreme veliko, izračun na podlagi knjigovodskih podatkov ne bi dal pravega vpogleda v tehnično opremljenost. Kjer nas zanima oprema z vidika funkcionalnosti in ne kot sestavni del premoženja, nikakor ne smemo zanemariti v najem vzeto opremo. Končno se srečujemo še z vprašanjem, koliko delavcev upoštevati. To vprašanje se pri koeficientu opremljenosti s poslovnimi sredstvi omejuje samo na to, ali jemati povprečno število delavcev po spisku ali izračunano število delavcev na podlagi opravljenih delovnih ur. Pri koeficientu tehnične opremljenosti pa moramo najprej načelno rešiti, koliko delavcev upoštevati, kadar se v temeljni organizaciji spreminja število izmen. Ali pri sicer nespremenjenih okoliščinah res pomeni uvedba dela v novi izmeni zmanjšanje tehnične opremljenosti? Ce naj ne pomeni, je brez dvoma mogoče pri izračunu koeficienta upoštevati le število delavcev v največji izmeni. 833 odpisanost osnovnih sredstev Zaradi amortiziranja je neodpisana vrednost osnovnih sredstev čedalje manjša. Stopnja odpisanosti osnovnih sredstev je zato opredeljena takole: popravek vrednosti osnovnih sredstev nabavna vrednost osnovnih sredstev 275 ali v našem številčnem primeru, v katerem so izključena zemljišča: 142.500 tisoč din 249.000 tisoč din = 0,5722891 Številke spet upoštevajo povrečno vrednost osnovnih sredstev v teku leta. Če stopnjo pomnožimo s 100, dobimo odstotek odpisanosti osnovnih sredstev. Stopnja odpisanosti osnovnih sredstev je mnogokrat označena kot stopnja za¬ starelosti ali stopnja izrabljenosti osnovnih sredstev. Vendar je kako osnovno sredstvo lahko zastarelo ali izrabljeno, a še ni odpisano, kakor je lahko že odpisano, a še ni zastarelo in izrabljeno. Zato uporabljamo izraz stopnja odpisanosti, ki bolj nakazuje bistvo razmerja. Stopnjo odpisanosti osnovnih sredstev je treba razlikovati od amortizacijske stopnje. Amortizacijska stopnja je vnaprej določena stopnja, po kateri je obra¬ čunana amortizacija za razdobje leto dni; ima torej operativni značaj in je v zvezi s procesom v določenem razdobju. Nasprotno je stopnja odpisanosti osnovnih sredstev kasneje ugotovljena stopnja, ki izraža razmerje med po¬ pravkom vrednosti in nabavno vrednostjo osnovnih sredstev; ima torej anali¬ tičen značaj in zrcali stanje v povsem določenem trenutku. Stopnja odpisanosti ni pri vseh vrstah osnovnih sredstev v danem trenutku enaka, čeprav so bila kupljena istočasno; odvisna je pač od amortizacijskih stopenj. Nakup novih osnovnih sredstev, a tudi odtujevanje ali izničenje starih sicer zmanjšujejo dotedanjo stopnjo odpisanosti osnovnih sredstev v proučevani skupini, vendar se ta nikoli ne zmanjša na 0. Takšno stopnjo odpi¬ sanosti najdemo samo pri povsem novem osnovnem sredstvu. 834 izraba zmogljivosti osnovnih sredstev I V načelu je stopnjo izrabe zmogljivosti mogoče zasnovati takole: izrabljena zmogljivost osnovnega sredstva razpoložljiva zmogljivost osnovnega sredstva Če stopnjo pomnožimo s 100, dobimo odstotek izrabljene zmogljivosti osnov¬ nega sredstva. Ta kazalnik ima očitno povsem tehnični značaj. Vendar je pri njegovi razčlembi mogoče ugotoviti vrsto možnosti, ki so pomembne z gospodarskega vidika. Glavno vprašanje, na katerega moramo poiskati odgovor, pa je. kako izražati zmogljivost osnovnega sredstva. Pretresimo tri različice: a) s časom, v katerem osnovno sredstvo deluje: b) s proizvodno sposobnostjo osnovnega sredstva v enoti časa: c) s časom, v katerem osnovno sredstvo deluje, in z njegovo proizvodno sposobnostjo v enoti časa. V prvem primeru moremo govoriti o stopnji časovne izrabe zmogljivosti, ki je ' opredeljena takole: izrabljeni čas osnovnega sredstva razpoložljvi čas osnovnega sredstva Če jo pomnožimo s 100, dobimo odstotek časovne izrabe zmogljivosti. Medtem ko je izrabljeni čas osnovnega sredstva poznan, se ponujajo različne možnosti za presojo razpoložljivega časa osnovnega sredstva. Ne bi bilo pravilno, če bi jemali kot razpoložljivi čas osnovnega sredstva le čas, ki npr. ustreza delu v edi¬ ni izmeni; tako bi kaj hitro izračunali odstotek časovne izrabe zmogljivosti, ki bi presegal 100, saj bi morda zadoščalo že nekaj nadurnega dela. Kljub temu bi osnovno sredstvo dalj časa stalo, kot bi bilo v uporabi. Zato kot razpoložljivi čas osnovnega sredstva štejemo 365 dni na leto po 24 ur na dan, zmanjšan za čas normalnih zastojev zaradi popravil. Tako pa lahko hitro ugotovimo neizrabljene možnosti, ki nam jih daje kako osnovno sredstvo. j V drugem primeru moremo govoriti o stopnji količinske izrabe zmogljivosti, ki j je opredeljena takole: ! ostvarjena proizvodnja na osnovnem sredstvu v enoti časa I možna proizvodnja na osnovnem sredstvu v enoti časa 276 Če jo pomnožimo s 100, dobimo odstotek količinske izrabe zmogljivosti. Čeprav ostvarjena proizvodnja v enoti časa ne dosega možne proizvodnje, se le od nje večinoma ne odmika tako močno, kot se odmika izrabljeni čas od razpolož¬ ljivega časa. V tretjem primeru moremo govoriti o stopnji celotne izrabe zmogljivosti, ki je opredeljena takole: ostvarjena proizvodnja na osnovnem sredstvu v izrabljenem času možna proizvodnja na osnovnem sredstvu v razpoložljivem času Če jo pomnožimo s 100, dobimo odstotek celotne izrabe zmogljivosti. Ta stopnja je pravzaprav zmnožek obeh prvih dveh stopenj in le povzema poseb¬ nosti, ki jih najdemo pri njih. V literaturi je včasih stopnja časovne izrabe zmogljivosti označena kot stopnja ekstenzivne izrabe zmogljivosti, stopnja količinske izrabe zmogljivosti kot stopnja intenzivne izrabe zmogljivosti, stopnja celotne izrabe zmogljivosti pa kot stopnja integralne izrabe zmogljivosti. Kakorkoli je že izveden izračun stopenj pri posameznem osnovnem sredstvu, nastopijo velike težave, kadar jih želimo izračunati za več osnovnih sredstev skupaj. 835 obračanje sredstev Osnovna in obratna sredstva se stalno preoblikujejo, tj. spreminjajo svoje po¬ javne oblike od začetne denarne oblike prek drugih oblik v končno denarno obliko. Vendar je navadno predmet analize le preoblikovanje obratnih sredstev. Njihov enkratni obrat je opredeljen s časovnim razdobjem, izraženim v dnevih, v katerem se obratna sredstva preoblikujejo iz denarne oblike prek drugih oblik spet v denarno obliko. Če število dni v letu primerjamo s trajanjem enega obrata, dobimo koeficient obračanja obratnih sredstev. Koeficient obračanja je potemtakem število, ki pove, kolikokrat se obratna sredstva obrnejo v razdobju leta dni. Toda podatek o trajanju posameznega obrata je mnogokrat vsaj v začetku nepoznan. Znani pa so razni knjigovodski podatki, ki jih lahko vključimo v iz¬ račun koeficienta obračanja, če ga v načelu opredelimo takole: porabljena sredstva v letu dni sredstva Iz najbolj splošnega koeficienta obračanja izvedemo koeficiente obračanja za posamezne pojavne oblike sredstev, npr. koeficient obračanja zaloge materiala== porabljeni material v letu dni (po nab. cenah) zaloga materiala (po nab. cenah) koeficient obračanja nedokončane proizvodnje = dokončana proizvodnja v letu dni (po stroških) stanje nedokončane proizvodnje (po stroških) koeficient obračanja zaloge proizvodov — prodani proizvodi v letu dni (po stroških) zaloga proizvodov (po stroških) koeficient obračanja zaloge trgovskega blaga = prodano trgovsko blago v letu dni (po prod, cenah) 277 zaloga trgovskega blaga (po prod. cenah) koeficient obračanja terjatev do kupcev = poravnane terjatve do kupcev v letu dni stanje terjatev do kupcev Težje je seveda določiti koeficient obračanja obratnih sredstev kot celote, saj je pri njih mogoče prav na različne načine pojasnjevati porabljena sredstva. Mnogokrat z obratnimi sredstvi primerjamo stroške v letu dni, vendar ne moremo domnevati, da se tedaj obratna sredstva že vrnejo v svojo izhodiščno obliko. Ker se v pričujočem delu ne moremo spuščati v obsežnejši pretres različnih možnosti, bomo koeficient obračanja obratnih sredstev zaradi njegove kasnejše povezave z drugimi kazalniki poenostavljeno opredelili kar takole: odhodki obratna sredstva ali v našem številčnem primeru 275.597 tisoč din 95.227 tisoč din 2,8941056 Če temeljna organizacija poveča koeficient obračanja obratnih sredstev, more v istem času ob drugih nespremenjenih okoliščinah ostvariti dani obseg dejavnosti z manjšimi obratnimi sredstvi. Glede na dani obseg dejavnosti je znesek potrebnih obratnih sredstev obratno sorazmeren s koeficientom obra¬ čanja. Ge po drugi strani poveča koeficient obračanja obratnih sredstev, v istem času ob nespremenjenih drugih okoliščinah ostvari z danimi obratnimi sredstvi večji obseg dejavnosti, izražen z odhodki. Glede na dana obratna sredstva je obseg dejavnosti, izražen z odhodki, premosorazmeren s koeficien¬ tom obračanja. 836 plačilna zmožnost temeljne organizacije Temeljna organizacija je plačilno zmožna (likvidna), če ima večja ali vsaj enaka denarna sredstva, kot so zapadle obveznosti. Koeficient plačilne zmožnosti (lik¬ vidnosti) je zato v načelu opredeljen takole: denarna sredstva zapadle obveznosti Če je proučevani koeficient enak ali večji od 1, temeljna organizacija z razpolož¬ ljivimi denarnimi sredstvi lahko poravna zapadle obveznosti, torej je plačilno zmožna. Če je nasprotno proučevani koeficient manjši od 1, z razpoložljivimi denarnimi sredstvi ne more poravnati zapadlih obveznosti, torej ni plačilno zmožna. Kot vidimo, na plačilno zmožnost temeljne organizacije vplivajo tako razpolož¬ ljiva denarna sredstva kot zapadle obveznosti. Sredstva se stalno preoblikujejo iz začetne denarne oblike prek drugih oblik spet v denarno obliko. Če pri tem preoblikovanju pride do kakih motenj, denarna sredstva ob drugih nespreme¬ njenih okoliščinah ne zadoščajo za pokritje zapadlih obveznosti. Temeljna orga¬ nizacija potemtakem postane plačilno nezmožna, če ob drugih nespremenjenih okoliščinah kupci ne poravnajo prejetih računov, če ne uspe pravočasno prodati svojih proizvodov, če ne uspe dokončati svoje proizvodnje ali če ima svoja sredstva vezana v velikih ali celo zastarelih zalogah materiala. Po drugi strani pa na plačilno zmožnost temeljne organizacije vplivajo tudi njene obveznosti. Če povečuje obseg poslovanja, se ji ob drugih nespremenjenih okoliščinah povečujejo tudi obveznosti. Temeljna organizacija bo potemta¬ kem postala plačilno nezmožna, če ne bo pravočasno poskrbela za trajnejše obveznosti do virov sredstev, kot so zgolj tekoče obveznosti. Plačilno zmožnost lahko temeljna organizacija popravi tako, da pospeši obra¬ čanje svojih sredstev ali da jih poveča ob takih obveznostih do virov sredstev, ki ne zapadejo na hitro. 278 Temeljna organizacija, ki ima izgubo, ni nujno plačilno nezmožna. Morda ima toliko denarnih sredstev, da lahko tudi potem, ko del poslovnih sredstev zaradi izgube odpade, še vedno sproti poravnava svoje obveznosti; prav tako rešuje dolgoročni kredit vprašanje plačilne zmožnosti, zlasti kratkoročne. Po drugi strani utegne biti temeljna organizacija, ki nima izgube, plačilno nezmožna. Morda ima zastoje v prodaji proizvodov ali pa kupci ne poravnajo računov, medtem ko se nove obveznosti pojavljajo hkrati z nadaljevanjem proizvodnje. Razlikovati je treba takojšnjo plačilno zmožnost temeljne organizacije od pla¬ čilne zmožnosti v raznih rokih. Koeficient plačilne zmožnosti v določenem trenutku je opredeljen takole: denarna sredstva v danem trenutku zapadle obveznosti v danem trenutku Finančni vodja vsak dan sproti ugotavlja, ali ima dovolj denarnih sredstev za poravnavo že zapadlih obveznosti. Vendar se pri analizi poslovanja pogosteje srečujemo s koeficienti plačilne zmožnosti v krajših ali daljših rokih. V tem primeru je koeficient plačilne zmožnosti opredeljen takole: denarna sredstva v danem roku zapadle obveznosti v danem roku Čeprav je koeficient postavljen razumljivo, le ni tako preprosto priti do po¬ trebnih podatkov. V bilanci stanja ob začetku proučevanega roka npr. vidimo denarna sredstva, ki so tedaj že na razpolago, medtem ko moramo že v istem trenutku zapadle obveznosti iskati posebej, saj npr. obveznosti iz osebnih do¬ hodkov, ki so v bilanci stanja zajete pod 31. decembrom, tedaj še niso zapadle. Kasneje dodatno razpoložljiva denarna sredstva in kasneje dodatno zapadle obveznosti je pa seveda še težje ugotoviti. Niti v bilanci stanja in niti v knjigo¬ vodstvu npr. ni nikjer nakazano, da bo temeljna organizacija opravila kake storitve ali prejela kredit, s katerim bo takoj povečala denarna sredstva in rešila vprašanje svoje plačilne zmožnosti. Prav tako pa ni nikjer nakazano, kakšne obveznosti se bodo dodatno pojavile ob prihodnjem nakupu materiala ali sto¬ ritev. Zato izračuni plačilne zmožnosti v tem niso povsem zanesljivi. Še v večji meri velja to za poenostavljene izračune, ki upoštevajo le bilančne podatke in so npr. posamezni koeficienti opredeljeni takole: koeficient takojšnje plačilne zmožnosti: denarna sredstva tekoče obveznosti koeficient pospešene plačilne zmožnosti: obratna sredstva brez zalog tekoče obveznosti koeficient tekoče plačilne zmožnosti: obratna sredstva tekoče obveznosti 84 povezovanje kazalnikov pri analizi poslovanja 840 hamen povezovanja kazalnikov Do sedaj smo različne kazalnike obranavali ločeno. Na podlagi vsakega izmed njih smo se skušali dokopati do posameznega spoznanja o poslovanju. Toda mnoge kazalnike je mogoče povezovati, kar pomeni, da povezujemo tudi 279 posamezna spoznanja in se dokopljemo do novega, razširjenega ali pogloblje- nega spoznanja o poslovanju. Ker v takšnem primeru jasneje izstopajo zveze med poslovnimi pojavi, je povezovanje kazalnikov končno koristen uvod v celovitejše načrtovanje. Vsako povezovanje kazalnikov ima povsem določeno izhodišče. Izhajamo iz nekega kazalnika, ki ga nato razčlenimo na vrsto podrejenih kazalnikov. Vprašanje je samo, kateri kazalnik je tako pomemben, da ga nato razčlenjujemo in povezujemo z vrsto drugih kazalnikov. V gospodarski praksi je treba računati z delavci kot akterji vsega delovanja, sistem kazalnikov pa prilagoditi tako, da ga je mogoče uporabiti kot podlago za akcijske načrte in ne zgolj kot sredstvo problemsko neangažirane kasnejše analize. Ko se delavec vključuje s svojimi osebnimi potrebami v združeno delo, povezuje svoje delo z delom drugih delavcev na družbenih sredstvih in se mora izkazati kot dober gospodar. Zato je v sodobnem sistemu kazalnikov poslovanja neizogibno treba vgraditi delavčev osebni interes v dobro gospodarjenje, poka¬ zati na medsebojno funkcijsko odvisnost prvega in drugega, s tem usmeriti celotno delovanje v temeljni organizaciji združenega dela, vplivati nanj in ga pravilno presojati. 841 izgradnja sistema medsebojno povezanih kazalnikov Delavec se vključuje v združeno delo zaradi tega, da bi si med drugim trajno zagotavljal zadovoljevanje svojih potreb. Zato je zanj najprej zanimiv kazalnik: (1) povprečni delavčev dohodek = del čistega dohodka za osebne dohodke in sklad skupne porabe število delavcev ali npr. številčno 76 r 204 tisoč din = 72 575 din na delavca 1.050 delavcev Kazalnik pod (1) navaja tudi Zakon o združenem delu. Očitno je dohodek, ki pripada delavcem iz razporejanja čistega dohodka, razčle¬ njen na različne dele, ki na različne načine omogočajo zadovoljevanje njihovih potreb. Zato je koristno ta kazalnik razčleniti: povprečni delavčev dohodek (1) davki in prispevki iz osebnega dohodka na delavca (2) + čisti osebni dohodek na delavca (3) + oblikovani sklad skupne porabe na delavca (4) Pri tem so novi kazalniki opredeljeni takole: (2) davki in prispevki iz osebnega dohodka na delavca = davki in prispevki iz osebnega dohodka število delavcev ali npr. številčno: 24.429 tisoč din oooooj- j i „ -— 23.266 din na delavca 1.050 delavcev (3) čisti osebni dohodek na delavca = čisti osebni dohodki število delavcev ali npr. številčno: 45.971 tisoč din 1.050 delavcev 43.781 din na delavca (4) oblikovani sklad skupne porabe na delavca = del čistega dohodka za sklad skupne porabe število delavcev ali npr. številčno: 5.804 tisoč din _ coo ,. , , -= 5.528 din na delavca 1.050 delavcev Kazalnik pod (3) navaja tudi Zakon o združenem delu. Sedaj se pa srečujemo z vprašanjem, kako pojasniti povprečni delavčev hodek (1) v širši povezavi gospodarjenja. Obstaja možnost, da se pri tem služujemo naslednjih kazalnikov: (5) udeležba delavčevega dohodka v dohodku = del čistega dohodka za osebne dohodke in sklad skupne porabe dohodek ali npr. številčno: -7 8,204 tisoč din 121.371 tisoč din (8) dohodek na delavca = dohodek _ število delavcev ali npr. številčno: 121.371 tisoč din 115.591 din na delavca 1.050 delavcev Kazalnik pod (6) navaja tudi Zakon o združenem delu. Pri tem se pojavlja medsebojno razmerje: povprečni delavčev dohodek (1) udeležba delavčevega dohodka v dohodku (5) dohodek na delavca (6) Obstaja pa tudi možnost, da pojasnjujemo povprečni delavčev dohodek (1) 281 z naslednjimi kazalniki: "O O- (7) udeležba delavčevega dohodka v čistem dohodku = del čistega dohodka za osebne dohodke in sklad skupne porabe čisti dohodek ali npr. številčno: 76.204 tisoč din 84.212 tisoč din 0,9049 (8) čisti dohodek na delavca = čisti dohodek število delavcev ali npr. številčno: 84.212 tisoč din 80.202 din na delavca 1.050 delavcev Kazalnik pod (8) navaja spet tudi Zakon o združenem delu. Pri tem se pojavlja medsebojno razmerje: povprečni delavčev dohodek (1) udeležba delavčevega dohodka v čistem dohodku (7) x čisti dohodek na delavca (8) Vendar imajo precej večjo izrazno moč pojasnila povprečnega delavčevega dohodka (1) z naslednjimi kazalniki: (9) delitveno razmerje pri čistem dohodku = del čistega dohodka za osebne dohodke in sklad skupne porabe del čistega dohodka za akumulacijo ali npr. številčno: 76.204 tisoč din 8.008 tisoč din = 9,516 (ali 9,5 : 1) (10) akumulacija na poslovna sredstva (zožena donosnost poslovnih sredstev) = del čistega dohodka za akumulacijo poslovna sredstva ali npr. številčno: 8.008 tisoč din _ _ 202.747 tisoč din (11) opremljenost delavcev s poslovnimi sredstvi = poslovna sredstva število delavcev ali npr. številčno: 282 202.747 tisoč din inomo , , -= 193.092. — din na delavca 1.050 delavcev Kazalnik pod (10) navaja spet tudi Zakon o združenem delu. Med sedanjimi kazalniki se pojavlja naslednja povezava: povprečni delavčev dohodek (1) delitveno razmerje pri čistem dohodku (9) X akumulacija na poslovna sredstva (10) X opremljenost delavcev s poslovnimi sredstvi (11) Medtem ko smo do sedaj pojasnjevali kazalnik povprečnega delavčevega do¬ hodka (1), moremo pojasniti na podoben način tudi kazalnik akumulacije na poslovna sredstva (10). Pri tem obstaja možnost, da se naslonimo na naslednje kazalnike: (12) udeležba akumulacije v dohodku = del čistega dohodka za akumulacijo dohodek ali npr. številčno: 8.008 tisoč din 121.371 tisoč din 0,0659795 (13) dohodek na poslovna sredstva = dohodek _ poslovna sredstva ali npr. številčno: 121.371 tisoč din 202.747 tisoč din 0,5986327 Kazalnike pod (12) in (33) navaja tudi Zakon o združenem delu. Pri tem se pojavlja naslednja povezanost: akumulacija na poslovna sredstva (10) udeležba akumulacije v dohodku (12) X dohodek na sredstva (13) Obstaja pa možnost, da pojasnjujemo akumulacijo na poslovna sredstva (10) s pomočjo naslednjih kazalnikov: (14) udeležba akumulacije v čistem dohodku = del čistega dohodka za akumulacijo čisti dohodek ali npr. številčno: (15) čisti dohodek na poslovna sredstva = čisti dohodek poslovna sredstva ali npr. številčno: 84.212 tisoč din 202.747 tisoč din Kazalnik pod (14) navaja tudi Zakon o združenem delu. Sedaj se pojavlja naslednje razmerje: akumulacija na poslovna sredstva (10) udeležba akumulacije v čistem dohodku (14) X čisti dohodek na sredstva (15) Vendar ima spet večjo izrazno moč pojasnjevanje kazalnika akumulacije na poslovna sredstva (10) z naslednjimi kazalniki: (16) akumulacija na poslovni sklad (donosnost poslovnega sklada) = del čistega dohodka za akumulacijo poslovni sklad ali npr. številčno: 8.008 tisoč din n n ' 7 °i 102.574 tisoč din ’ (17) pokritje poslovnih sredstev s poslovnim skladom = poslovni sklad poslovna sredstva ali npr. številčno: 102.574 tisoč din 202.747 tisoč dm Pri tem se namreč pojavlja naslednje razmerje: akumulacija na poslovna sredstva (10) akumulacija na poslovni sklad (16) X pokritje poslovnih sredstev s poslovnim skladom (17) Še bolj zanimivo pa je tolmačenje kazalnika akumulacije na poslovna sredstva (10) s poslovno-teimičnimi kazalniki, med katere moremo vštevati npr.: (18) Udeležba akumulacije v prihodkih (akumulativnost) = del čistega dohodka za akumulacijo prihodki 284 ali npr. številčno: 8.008 tisoč din 296.090 tisoč din 0,027 (19) gospodarnost = prihodki odhodki ali npr. številčno: 296.090 tisoč din -■= 1 0744 275.597 tisoč din ’ (20) koeficient obračanja obratnih sredstev — odhodki _ obratna sredstva ali npr. številčno: 275.597 tisoč din ^ -= 2,8941 95.227 tisoč din (21) udeležba obratnih sredstev v poslovnih sredstvih — obratna sredstva poslovna sredstva ali npr. številčno: 95.227 tisoč din 202.747 tisoč din Pri tein se pojavlja medsebojno razmerje: akumulacija na poslovna sredstva (10) udeležba akumulacije v prihodkih (IS) X gospodarnost(19) X koeficient obračanja obratnih sredstev (20) X udeležba obratnih sredstev v poslovnih sredstvih (21) Kakšna je obremenitev z davki in prispevki iz dohodka, a tudi koliko relativno prispeva posamezna temeljna organizacija k zadovoljevanju splošnih in skupnih potreb, vidimo iz kazalnikov: (22) udeležba davkov in prispevkov iz dohodka v dohodku = davki in prispevki iz dohodka dohodek ali npr številčno: 8,281 tisoč din 285 121 ..'171 tisoč din 0,0682288 (23) davki in prispevki iz dohodka na delavca = davki in prispevki iz dohodka število delavcev ali npr. številčno: 8.281 tisoč din 1.050 delavcev = 8.887 din na delavca Na podoben način lahko prikažemo še relativno velikost poslovnih obveznosti iz dohodka, in sicer: (24) udeležba poslovnih obveznosti iz dohodka v dohodku poslovne obveznosti iz dohodka dohodek ali npr. številčno: 28.878 tisoč din _ n 9 n 7c 121.371 tisoč din Tako lahko postavimo še naslednjo enačbo. dohodek (izražen kot 1) udeležba poslovnih obveznosti iz dohodka v dohodku (24) + udeležba davkov in prispevkov iz dohodka v dohodku (22) + udeležba delavčevega dohodka v dohodku (5) + udeležba akumulacije v dohodku (12) Kolikor nas pa zanima povprečna obremenitev delavcev v temeljni organizaciji z davki in prispevki, pa pridemo do enačbe: davki in prispevki na delavca davki in prispevki iz dohodka na delavca (23) + davki in prispevki iz osebnega dohodka na delavca (2) Sedaj nam pa preostane samo še, da pojasnimo kazalnik opremljenosti s poslov¬ nimi sredstvi (11). Pri tem se moremo nasloniti na naslednje kazalnike: (25) inverzna udeležba osnovnih sredstev v poslovnih sredstvih = poslovna sredstva osnovna sredstva po neodpisani vrednosti ali npr. številčno: 202.747 tisoč din , „„„ 107.500 tisoč din 1,886 286 (26) stopnja neodpisanosti osnovnih sredstev = osnovna sredstva po neodpisani vrednosti osnovna sredstva po nabavni vrednosti ali npr. številčno: 107.500 tisoč din 250.000 tisoč din (27) opremljenost izmene z osnovnimi sredstvi = osnovna sredstva po nabavni vrednosti število delavcev v prvi izmeni ali npr. številčno: 250.000 tisoč din .• , . —-= 416.667 oin na delavca 600 delavcev (28) udeležba prve izmene v številu delavcev = število delavcev v prvi izmeni število delavcev ali npr. številčno: . 600 Bavcev _ 1,050 delavcev Pojavlja se namreč naslednje njihovo medsebojno razmerje: Opremljenost s poslovnimi sredstvi (11) inverzna udeležba osnovnih sredstev v poslovnih sredstvih (25) X stopnja neodpisanosti osnovnih sredstev (26) X opremljenost izmene z osnovnimi sredstvi (27) x udeležba prve izmene v številu delavcev (28) Če pri vsakem od omenjenih kazalnikov izračunamo stvarne ali časovne indekse, moremo z indeksi podrejenih kazalnikov pojasniti indeks kazalnika višjega reda. Vidimo torej, kako je mogoče kazalnike poslovanja povezati v določen sistem. O sistemu kazalnikov pa moremo govoriti šele tedaj, kadar so kazalniki med¬ sebojno povezani s seštevanjem in množenjem. V takšnem sistemu ima vsak kazalnik svoje določeno mesto, z njim moremo pojasnjevati druge kazalnike, njega pa z drugimi. Samo v tem moremo videti dialektično povezanost kazal¬ nikov. 287 Vse povezave pa nakazuje razpredelnica 25. Medsebojno povezani kazalniki [ Dohodek kot enota 288 9 odločanje o poslovanju 90 odločanje o poslovanju in poslovne odločitve Poslovni proces, ki smo ga do sedaj proučevali v teoretični luči, pojasnjevali značilnosti njegovih gospodarskih pojavov in predstavljali zakonitosti pri njihovem nastopanju, se ne pojavlja sam po sebi. Poslovni proces je posledica zavestnega prizadevanja delavcev temeljne organizacije združenega dela kot upravljavcev. Zato je ob koncu naše knjige potrebno osvetliti še načelno raz¬ merje med ekonomiko temeljne organizacije združenega dela in upravljanjem v njem. Medtem ko je naloga ekonomike presojati poslovni proces, je naloga upravljanja njegovo usmerjanje in uravnavanje. Upravljanje torej pomeni uporabo spoznanih značilnosti gospodarskih pojavov, zakonitosti pri njihovem nastopanju in postavljenih načel pri določenem delovanju temeljne organiza¬ cije združenega dela. Vsebina upravljanja je v odločanju. Odločanje pa je izbiranje med različnimi možnimi smermi prihodnjega delovanja. Kot takšno je vpleteno v načrtovanje, pripravo izvajanja in nadziranje, pojavlja se pa kot samoupravljanje in kot njegovo nujno poslovno-tehnično nadaljevanje — vodenje. Odločanje o poslo¬ vanju je povezano s postavljanjem ciljev in določevanjem načinov in sredstev za njihovo dosego, prav tako pa tudi z vzpostavljanjem ukrepov, kadar tisto, kar smo ostvarili, ni skladno s tistim, kar smo načrtovali, ali tistim, kar smo pripravili za izvajanje. Poslovne odločitve so rezultat odločanja o poslovanju. Obstajajo odločitve o delu, o sredstvih in o dohodku. Obstajajo odločitve o tem, kakšne naloge je treba opraviti, kje, kdaj, kdo jih mora opraviti in kako. Obstajajo odločitve o tem, kolikšna sredstva je treba uporabiti in kako do njih priti, a tudi katera, kje, kdaj in kako jih je treba uporabiti. Obstajajo odločitve o tem, kolikšen dohodek je treba pridobiti, kje, kdaj in kako, a tudi kako ga je treba razporediti, da bi pri tem uresničili optimalno zadovoljitev osebnih, skupnih, splošnih družbenih in poslovnih potreb. Do poslovnih odločitev se je mogoče dokopati na različne načine: na podlagi navdiha (intuicije) ali raziskovalnih metod. V prvem primeru imamo opravka s subjektivno sposobnostjo vživetja v neki problem, ki ga je tako mogoče naenkrat razumeti v celoti in v delih. Če temelji navdih na bogatem izkustve¬ nem spoznanju, obstaja verjetnost, da se bodo delavci približali bistvu problema in da bo morda iz tega izhajajoča odločitev celo dobra. Navdih res omogoča hitre rešitve in je koristen pri manjših odločitvah, ki nimajo usodnih posledic, tvegana pa je njegova uporaba pri pomembnih odločitvah. Pri pomembnih ali za poslovanje usodnih odločitvah je nujno treba uporabiti metode raziskovanja ter šele izsledke teh povezovati z navdihom. Ne glede na to, ali so poslovne odločitve zasnovane na navdihu ali na razisko¬ valnih metodah, je pri njihovem oblikovanju v obeh primerih potrebno dobro poznati ekonomijo poslovnega procesa. S tem pa še ni rečeno, da njeno dobro poznavanje že zadostuje za oblikovanje dobrih poslovnih odločitev. Pri poslov¬ nih odločitvah imamo namreč opravka tudi z okoliščinami izven samih gospo¬ darskih: vzemimo npr. samo socialne dejavnike. Prav tako se pri vsakem usmer¬ janju in uravnavanju poslužujemo določenih domnev o prihodnosti; še tako dobro poznavanje sedanjosti in preteklosti nas pri tem ne rešuje neke negoto- 289 vosti. 91 vrste poslovnih odločitev Poslovne odločitve lahko najprej delimo na tiste z dolgoročnim in na tiste s kratkoročnim značajem. Medtem ko so druge prilagojene obstoječim okoli¬ ščinam, jih prve v mejah možnosti utegnejo celo spreminjati; v kratkem roku se je npr. treba prilagajati danim zmogljivostim, medtem ko jih je v dolgem roku mogoče povečati. Poslovne odločitve lahko dalje delimo na strateške, taktične, operativne in poslovno-tehnične odločitve. Strateške odločitve so navadno dolgoročne, us¬ merjene so neposredno k izhodiščnim ciljem temeljne organizacije, navadno so okvirne in dopuščajo več različic pri reševanju problemov. Strateške odloči¬ tve rešujejo izhodiščna načela delovanja in s tem opredeljujejo celotno politiko temeljne organizacije. To so navadno najbolj pomembne in usodne odločitve. Nasprotno so taktične odločitve navadno kratkoročne, niso usmerjene k izho¬ diščnim ciljem temeljne organizacije, temveč k izvedenim ciljem v okviru že opredeljenega izhodiščnega cilja, prav tako niso več okvirne, temveč prav določne in odločilnega pomena za ravnanje v danih razmerah. Medtem ko strateške odločitve zahtevajo več razmišljanja in raziskovanj, taktične odločitve ne zahtevajo toliko časa za pripravo. Taktične odločitve ne rešujejo Več izhodiščnih načel delovanja in ne opredeljujejo več celotne politike temeljne organizacije, temveč izhajajo iz teh izhodiščnih načel in oblikujejo politiko v posameznih podrobnostih. Operativne odločitve so prav tako kratkoročne, usmerjene so pa k določenim nalogam v okviru že opredeljenih ciljev. Prav tako so tudi poslovno-tehnične odločitve usmerjene k določenim nalogam v okviru že opredeljenih ciljev, toda medtem ko pri operativnih odločitvah te naloge opredelimo, jih je pri poslovno-tehničnih odločitvah treba pripraviti za izvedbo, v obeh primerih pa tudi na ustrezen način zasledujemo samo izvedbo nalog. Nekatere poslovne odločitve zadevajo s svojimi nameni in posledicami celotno temeljno organizacijo, druge samo kako izmed njenih delov in tretje tudi okolje, v katerega je temeljna organizacija vključena. Prav tako se nekatere od poslov¬ nih odločitev tičejo celotnega poslovnega procesa, druge pa samo funkcijskih procesov. Tako pridemo še do kadrovskih, tehničnih, nakupnih, proizvodnih, prodajnih in finančnih odločitev. Pri vsaki izmed naštetih seveda razlikujemo spet strateške, taktične, operativne in poslovno-tehnične odločitve, dolgoročne in kratkoročne odločitve, a tudi razvojne in tekoče odločitve. 92 nosilci odločanja o poslovanju Po vsebini in v načelu so nosilci vseh poslovnih odločitev v temeljni organizaciji združenega dela delavci, ki jo sestavljajo. Saj ni temeljna organizacija nič drugega kot organizacija delavcev, ki delajo z družbenimi sredstvi in pridobi¬ vajo dohodek. Toda glede na to, kdo je v konkretnem primeru pristojen za spre¬ jem določenih poslovnih odločitev in kdo je nato zanje tudi odgovoren, razliku¬ jemo več formalnih nosilcev odločanja pri poslovanju. Tako lahko na splošno ugotovimo, da so strateške odločitve vedno zadeva delavcev kot celote, taktične odločitve zadeva delavskega sveta, operativne odločitve zadeva ustreznega izvršilnega organa delavskega sveta in poslovno-tehnične odločitve zadeva poslovodnega organa in vodstvenih delavcev. Toda vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejmejo samoupravljavci, ima tudi strokovni značaj, kar pomeni, da je zanjo potrebna strokovna priprava in strokovno znanje. V nekaterih primerih ne moremo dobro odločiti, če prej ne raziščemo nekaterih vprašanj z ustreznimi raziskovalnimi metodami. Zato je pri tistih odločitvah, ki zahtevajo pred sprejemom temeljito proučevanje, nujno sodelovanje strokovnih oseb, strokovnih služb ali skupin strokovnjakov. Ti navadno dajejo samo strokovno mišljenje, nato pa samoupravljavci sami preso¬ dijo in odločijo o njihovih predlogih. Včasih pa strokovne osebe, strokovne službe ali skupine strokovnjakov tudi že same odločajo o nekaterih povsem 290 strokovnih vprašanjih. Pogosto so strokovni organi pristojni za dokončno odlo¬ čanje le o nekaterih strogo strokovnih zadevah v zvezi s celotno odločitvijo, o drugih pa odločijo organi samoupravljanja. Strokovni organi imajo praviloma toliko več pristojnosti za dokončno odločanje o posameznem strokovnem vpra¬ šanju, kolikor bolj je to vprašanje strokovno zahtevno, strokovno specializirano in kolikor manj so organi samoupravljanja zaradi osebne sestave sposobni razumeti in oceniti strokovne strani tega vprašanja. Poslovne odločitve pa nimajo samo strokovnega značaja, temveč tudi socialni značaj. Pravzaprav nekatere strateške in taktične odločitve sprejemamo bolj zaradi poslovnih ciljev, druge pa zaradi socialnih ciljev. V prvo vrsto spadajo tiste, s katerimi npr. zmanjšujemo stroške, zboljšamo kakovost in tehnično popolnost proizvodov, v drugo vrsto pa npr. tiste, s katerimi povečujemo zapo¬ slenost, osebne dohodke itd. Poslovne odločitve prve vrste imajo nato bolj poslovne posledice, poslovne odločitve druge vrste pa socialne posledice. Vendar ima vsaka odločitev s poudarjenim poslovnim ciljem tudi socialne posledice in vsaka odločitev s poudarjenim socialnim ciljem tudi poslovne posledice. Odloča¬ nje o socialnih ciljih in posledicah pa nikakor ne more biti samo stvar strokov¬ njakov, ki sodelujejo, kadar gre za strokovne strani pri teh odločitvah. Čim bolj so socialni cilji izraziti, čim bolj so socialne posledice pomembne in neposredne in čim večji krog delavcev zadevajo, tem bolj neposredno morajo delavci sodelo¬ vati pri odločanju ali neposredno odločiti. Pri organiziranju odločanja o poslovanju navkljub vsemu ne smemo mimo vprašanja njegove gospodarnosti. Ne zadošča, če si prizadevamo samo za večjo proizvodnost, gospodarnost in donosnost pri zunanje vidnem delu poslovnega procesa, tj. pri izvajanju temeljnih poslovnih funkcij. Potrebno je poznati tudi stroške in posledice določenega modela odločanja o poslovanju in si prizadevati, da bi stroški upravljanja ob enako dobrih poslovnih odločitvah bili manjši. Uspešnost upravljanja se v dvojnem smislu odraža v dohodku temeljne organi¬ zacije združenega dela: predvsem preko poslovnih odločitev, ki vplivajo na izvajanje poslovnega procesa in tamkaj nastale prihodke in odhodke, deloma pa tudi prek stroškov, ki jih povzroča sprejemanje teh poslovnih odločitev. Ekono¬ miko poslovanja temeljne organizacije združenega dela mora dopolnjevati še ekonomika njenega upravljanja. Vendar je to že novo področje raziskovanja. 93 stopnje pri odločanju o poslovanju Odločanje o poslovanju je, kot smo že omenili, izbiranje med različnimi smermi možnega poslovnega delovanja. Da pa je z večjo verjetnostjo pravilno, mora kot preudaren in načrten proces obsegati več stopenj. Te bi označili takole: a) opredelitev poslovnega problema; h) opredelitev pričakovanja pri poslovanju; c) opredelitev možnosti za reševanje poslovnega problema; č) izbira najustreznejše možnosti in spremljanje njenega izvajanja. V začetku zaznavamo samo pomanjkljivosti pri poslovanju, ne da bi povsem natančno vedeli, v .čem je bistvo problema. Če želimo opredeliti poslovni problem, moramo iz vrste različnih, med seboj povezanih dejavnikov najti tistega, ki je pri zaznavanih pomanjkljivostih izhodiščen in odločilen. To je tisti dejavnik, ki ga moramo najprej spremeniti ali odpraviti, da bi lahko rešili poslovni problem. Šele ko ugotovimo ta dejavnik, skozi razne površinske pojave prodremo v jedro samega problema. Ni torej dovolj, če vemo, kateri dejavniki se pojavljajo pri danem poslovnem problemu ali kakšna so njihova medsebojna razmerja in vplivi, temveč moramo vedeti tudi, pri katerem dejavniku naj se prične reševanje. Ko poznamo poslovni problem sedanjosti, opredelimo pričakovanja pri poslov¬ nem procesu v prihodnosti. Vsaka poslovna odločitev se namreč ukvarja s pri- 291 hodnostjo, ki pa jo je le redkokdaj mogoče natančno predvidevati. Zato je 19 * negotovost neizogibni sestavni del odločanja o poslovanju. Pri njem potem¬ takem ni mogoče upoštevati le podatkov, ki izvirajo iz sedanjosti in preteklosti: vsaka odločitev vsebuje tudi oceno prihodnjih dogodkov. Samo v primeru, ko je jasno, kaj pričakujemo, vemo, kdaj je odločitev treba spremeniti, ker so pač dejanski dogodki drugačni od pričakovanih. Odtod pomen opredelitve pričako¬ vanja pri poslovanju. Ko je opredeljen tako poslovni problem kot tudi naše pričakovanje v prihod¬ nosti, je treba poiskati različne možnosti za reševanje poslovnega problema. Opredelitev različic za reševanje poslovnega problema pa obsega tudi oprede¬ litev posledic, stroškov in tveganja, ki ga vsaka od njih vključuje. Če bi nasprot¬ no od samega začetka iskali le pravilno odločitev, ne pa različnih možnosti za rešitev poslovnega problema, bi verjetno nasedli predsodkom in domnevam, s katerimi smo obremenjeni. Le proučitev vseh možnih smeri daje večje poroštvo, da ne bomo spregledali najboljše priložnosti. Ko ob koncu med seboj primerjamo različne možnosti za rešitev poslovnega problema, verjetno ne najdemo nobene, ki bi bila povsem popolna, a tudi nobene, ki bi bila povsem brez tveganja. Če več različic obeta enake posledice, a tudi zahteva enake stroške in prevzeto tveganje, se pač moramo poslužiti ocene. Ko pa se le odločimo za kako, moramo seveda poskrbeti tudi, da bo izvedena. Vendar ne smemo nobene odločitve, zlasti pa ne dolgoročne, obravna¬ vati kot absolutno najboljšo. Ker prihodnosti ni mogoče točno napovedati, tudi ni rečeno, da se predvidene okoliščine vedno uresničijo. Zato pa je treba vsako odločitev ponovno pretresti, brž ko dogodki nakazujejo, da pričakovanja niso uresničena. Ne odločajmo, kadar odločitev še ni potrebna. Toda ko je odločitev potrebna, je vsako odlašanje z odločitvijo pravzaprav že odločitev, da ne bomo ničesar napravili. 292 temeljna literatura - Albreht R.: Dohodek in dohodkovni odnosi. Delo — Gospodarski vestnik, Ljubljana 1978 — Babič Š.: Uvod u ekonomiku poduzeča. Školska knjiga, Zagreb 1967. — Bajt A.: Raspodela nacionalnog dohotka i sistem ličnih dohodaka u našoj privredi. Rad, Beograd 1962. — Bajt A.: Temelji politične ekonomije. Cankarjeva založba, Ljubljana 1963. — Bogen J. I.: Financial Handbook. The Ronald Press, New York 1965. — BosnerR.: Ekonomika industrijskih poduzeča. Školska knjiga, Zagreb 1957. — Božič V.: Merenje ukupnog poslovnog uspeha i kriterijumi raspodele dohotka. Finansi jski studio, Beograd 1968. — Chamberlin N. W.: Preduzeče: Mikro-ekonomsko planiranje i akcija. Savremena administracija, Beograd 1968. — Černe F.: Uvod v analizo trga in cen. Založba Obzorja, Maribor 1961. — Dautovič M.: Ekonomika i organizacija preduzeča. Savremena administracija, Beograd 1960. — Dean J.: Managerial Economics. Prentice-Hall, New York 1954. — Dickey R.J.: Accountants’Cost Handbook, The Ronald Press, New York 1960. — Domainko D.: Ekonomika proizvodnje u industrijskim poduzečima. IBI, Zagreb 1957. — Drenjanin M.: Sistem raspodjele dohotka. Informator, Zagreb. — Drucker P.: Praksa rukovodjenja. Privreda, Zagreb 1961. — Fischer G.: Allgemeine Betriebsvvirtschaftslehre. Heidelberg 1952. — Gorupič D.: Poslovna politika poduzeča. Centar za obrazovanje rukovod. kadrova u privredi i Ekonomski institut, Zagreb 1963. — Gutenberg E.: Einfuhrung in die Betriebsvvirtschaftlehre. Gabler, Wiesbaden 1958. — Gutenberg E.: Grundlagen der Betriebsvvirtschaftlehre I —II. Springer Verlag, Ber¬ lin 1957. — Handvvorterbuch der Betriebsvvirtschaft I —IV. Poeschel Verlag, Stuttgart 1956-1962. — Hletschko L. L.: Unternehmenstheorie. Elemente rationaler Betriebslenkung. Springer Verlag, Wien 1964. — Jucius, M. J., Petersen E., Terry G. R.: Introduction to Business, R. D. Irwin, Homevvood 1955. — Kalveram W.: Industriebetriebslehre. Frankfurt 1953. — Kardelj E.: Svobodno združeno delo. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1978. — Knjigovodstveni leksikon. Udruženje knjigovodja Srbije, Beograd 1965. — Kostič 2.: Osnovi teorije mezoekonomije. Informator, Zagreb 1968. — Kostič 2. K. — Kukoleča S.: Raspodela dohotka u preduzeču. Informator, Zagreb 1967. — Kralj J.: Politika samoupravnega podjetja. Založba Obzorja, Maribor 1973. — Krajčevič F.: Analiza poslovanja poduzeča. Školska knjiga, Zagreb 1967. — Kukoleča S.: Ekonomika preduzeča I —II. Informator, Zagreb 1968. — Kukoleča S.: Merenje poslovnog uspeha. Informator, Zagreb 1966. — Kukoleča S.: Osnovi ekonomike i organizacije preduzeča. Informator, Zagreb 1966. — Lehmann M. R.: Allgemeine Betriebsvvirtschaftslehre. Gabler, Wiesbaden 1956. — Lipovec F.: Mere uspešnosti in gospodarski razvoj. Cankarjeva založba, Ljubljana 1970. — Lipovec F.: Uvod v analizo poslovanja. Moderna organizacija, Kranj. — Lipovec F.: Teorija organizacije. Partizanska knjiga, Ljubljana. — Loffelholz J.: Repetitorium der Betriebsvvirtschaftslehre. Gabler, Wiesbaden 1966. — Mellerovvicz K.: Allgemeine Betriebsvvirtschaftslehre I —III. W. de Gruyter Berlin 1967. — Mjkl C.: Gospodarski in družbeni pomen delitve dohodka po ekonomskih enotah. Založba Obzorja, Maribor 1961. — Milisavljevič M.: Troškovi kao faktor poslovne politike preduzeča. Savez ekono- 293 mista Jugoslavije, Beograd 1965. — Nemmers E. E.: Managerial Economics. J. Willev & Sons, New York 1962. — Pejovič M. V.: Analiza bilansa i poslovanja privrednih organizacija. Informator, Zagreb 1964. — Perovič D.: Teorija troškova. Svjetlost, Sarajevo 1964. — Prion W.: Die Lehre vom Wirtschaftsbetrieb I —III. Julius Springer, Berlin 1935-36. — Radičevič R.: Osnove ekonomike poduzeča. Tehnička knjiga, Zagreb 1957. — Samuelson P. A.: Ekonomika. Tehnika sodobne ekonomske analize. Cankarjeva založba, Ljubljana 1968. — Schafer E.: Die Unternehmung. Einfiihrung in die Betriebsvvirtschaftslehre. Westdeutscher Verlag, Koln u. Opladen 1966. — Schmalenbach E.: Dvnamische Bilanz. VVestdeutscher Verlag, Koln u. Opladen 1962. — Schmalenbach E.: Kostenrechnung und Preispolitik, VVestdeutscher Verlag, Koln u. Opladen 1963. — Schmitt S., Schmitt F.: Das Kalkulations Universum. Berlin 1954. — Schneider E.: Einfiihrung in die VVirtschaftstheorie I —III., Mohr, Ttibingen 1962-1963. — Spencer M. H.: Managerial Economics, R. D. Irwin, Homevvood 1968. — Šulterer V. — Kovač S.: Proizvodnost rada, Informator, Zagreb 1967. — Turk I.: Podatki in informacije v poslovnem sistemu. Združ. rač. in fin. del. SRS, Ljubljana 1978. — Turk L: Strokovni vidik vzpostavljanja dohodkovnih odnosov v združenem delu. Univerzum, Ljubljana 1977. — Turk I.: Stroškovno računovodstvo. Moderna organizacija, Kranj 1973 (Računo¬ vodstvo troškova. Informator, Zagreb 1973). — Turk I.: Upravljalni vidik računovodstva. Založba Obzorja, Maribor 1975. (Računo- vodstvene informacije kao podloga za donošenje poslovnih odluka, Informator, Zagreb 1971). — Vajner Z.: Principi organizacije i poslovanja poduzeča. Zagreb 1955. — Vajner Z.: Financijsko poslovanje. Poljoprivredni nakladni zavod, Zagreb 1959. — Vasiljevič K.: Teorija i analiza bilansa. Savremena administracija, Beograd 1965. — Wixon R., Kell W.: Accountant’s Handbook. The Ronald Press, New York 1960. — Zakon o združenem delu. 294 introduction to economics of BOA L SUMMARY In his book, the author discusses the fundamentals of how to run a basic organisation of associated labour (BOAL) as an independent part of an enter- prise in specific Yugoslav socio-economic conditions. Hence he in each čase links theory to given possibilities, afforded by accounting data and other ones. In chapter 0, the author explains the business process first in kind, where premises and equipment, materials, outside Services, and labor appear as input, while own products and Services are the output. However, in an economy which is based on the market mechanism, the value aspect has to be considered, and financial means are indispensable. Thus the entire business process has to be broken down in six performing functions: personnel, technical, procure- ment, production, sales and financial function. In personnel function workers and labour are treated. In technical function premises and equipment are elaborated. Procurement function provides the BOAL vvith necessary material and outside Services. In.production function the BOAL combines this input in kind in a suitable way to get the desired output in kind. Sales function has to distribute own products and Services among prospects. The financial function, being parallel to these functions, does precede and follow them too, since it covers raising, transformation, and repayment of financial means. Besides six performing functions there exist as well information functions and manage- ment functions. The economic aim of the entire business process is to make products and to render Services in order to realize an appropriate income. In chapter 1, the author discusses the characteristics of premises and equip- ment, materials, outside Services, and labor, representing the input in kind in every business process. During the business process, premises and equipment vvith their initial shape and their properties do not perish; hovvever, physical wear and tear as well as grovving physical, technical, and economic absolescen- ce limit their Service life. Long-term tying up of financial means, inherent in the purchase of premises and equipment, can be avoided by lease. In the čase of purchase, depreciation appears on the scene which means a decrease of the existing premises’ and equipments’s value, the allocation of this decrease of value to products, and coming into existence of financial means for repla- cement of the initial premises and equipment. Various depreciation methods are explained as vvell as various methods of judging the success of new premises and equipment. During the business process, materials vvith their initial shape and properties do perish. Their entire value is then being allocated to products. Hovvever, several valuation methods for used up quantities e. g. FIFO, average, LIFO, and other ones exist, since certain quantities of materials are alvvays on hand. Outside Services, being an input in kind, have no material shape, vvhich does not mean that they are used up as soon as they are put in the business process. Not only transport, postal, telegraphic, and telephone Services and the like are meant by outside Services, but also Services, hidden behind patents and licen- ses. Hence their value is being allocated to products gradually. Labor as input in kind is reflected in the personal income vvhich depends on 295 more criteria: the job of the vvorker, the vvorking time and the vvorking effect of the vvorker, the quality of his work, the economic result attained by the worker, the income attained by the BOAL. Various methods are discussed, by which the personal income is computed in view of these criteria. In chapter 2, the comprehension of the term »cost« is deepend. Cost is defined as consumption of premises and equipment, materials, outside Services, and labor, vvhich are the input in kind, expressed in prices. Cost is always connected with the attainment of output in kind. Hence cost and disbursement have to be strictly kept apart, since the latter.means only the decrease of cash. Then various kinds of cost, cost centers, and allocation of cost to them are discussed, and finally allocation of cost to own products and Services are explained. Regarding allocation of cost to single own products and Services, the author distinguished betvveen absorption costing, production costing, variable costing, and substantial costing; the latter means the valuation of items by allocation of material cost and depreciation, but vvithout the elements of newly created value. Regarding the cost-volume relationship, absolutely and relatively fixed, proportional, Progressive, and degressive cost is explained, while in practice usually only absolutely fixed cost is considered to be fixed cost, and only proportional cost to be variable cost. Incremental cost is explained too. In chapter 3, selling prices of products and Services are discussed; they may include either profit or loss. If they are established with an eye to cost, a di- stinction is to be made between addition systems, i. e. additions to full cost, production cost, variable cost, and cost of materials with depreciation. The methods of establishing additions vary according to costing methods. If the sales prices are established with an eye to competitition, their judgment has to be kept apart when full cost, production cost, variable cost, and cost of materials including depreciation are known for each own product or Service. Finally the question of internal transfer pricing is discussed. In chapter 4, the ascertainment of the business result is explained on sales basis. In this connection, the author defines the term »revenue« which he deducts from the sales prices of sold items, as well as the term »expenses« which he deducts from the cost of sold items. Only extraordinary revenues and expenses come into existence in a different way. The structure of expenses has to be kept apart in proportion as the enterprise introduced the method of absorption costing, production costing, variable costing, or substantial costing. The other circumstances remaining constant, the movement of stocks alone may cause a different financial result when different methods are applied. Further the difference between »revenue« and »receipt«, as well as between »expense«, »cost«, and »disbursement« is explained in detail. The author especially elucidates the term »income« as a socio-economic category which is equal to the newly created value in the BOAL, and vvhich exceeds the profit by personal income as vvell as hy taxes and contributions vvhich are, for the rest, partly included in the cost. After his having discussed the distribution of income, the author comments upon loss — opposite of profit, but not of income. Finally he elucidates the breakeven analysis, its presuppo- sitions, and its limitations. In chapter 5, the term »assets« is discussed, the value of vvhich is ascertained according to their state in the moment of stocktaking, vvhile the input of the business process is ascertained regarding the period of time under revievv. Basic groups of assets are fixed assets, current assets, reserved assets, and assets for collective consumption. With an eye to turnover, financial investments may also be included in fixed assets; hovvever, they may also be considered separately. Ali main manifestations of assets are discussed in detail, especially their valuation, vvhere among other things, different methods of costing and of inven- tory pricing can be applied. In chapter 6, the term »equitites« is discussed. Equities consist of liabilities and of net vvorth. Bank loans are of great importance among the liabilities of a 296 BOAL, while the so-called »business fund« which comes into existence at the distribution of income, is the most important representative of net worth. Little by little, also financial investments of other BOALs begin to appear among equities. While the author explains the bookkeeping in chapter 7, he expounds the connection betvveen various categories of business economics. Commenting on the balance sheet and on the income statement, he emphasizes that, as a matter of fact, assets, equities, revenues, and expenses are the basic categories of business economics. Business events entail 8 types of changes of the basic categories, i. e.: The types of changes from 5 to 8 can also be treated, with inverse signs, as being cancellations of the initial changes. The bookkeeeping only utilizes the knovvledge of the connection of these categories in its double entrv system. These statements are explained by practical cases. In chapter 8, the author analyzes the categories of business economics. The successfulness of operations can be measured in various ways. Rentability — being the ratio of accumulation to assets — and socio-economic productivitv — being the ratio of income to vvorkers — are of special importance, while the average personal income, i. e. the ratio of personal income to the number of workers, is of great concern for the latter. An original control of results chart is published in the book, taking average personal income as starting point. It connects a series of other coefficients, one of them being the turnover of current assets. At last, the liquidity of the enterprise is discussed separately. In chapter 9, the author finally indicates the transition from the knovvledge in the field of business economics to decision making, where always a certain risk and uncertainty has to be taken into account. stvarno kazalo a absolutno fiksni stroški, gl. neomejeno stalni stroški adaptacija delovnega (osnovnega) sredstva, gl. preureditev delovnega (os¬ novnega) sredstva akord, 72 akreditiv, 208, 213 aktiva, 242 aktivne časovne razmejitve, 215 — 216 — negativne razlike pri č. r., 170 akumulacija, 19, 53, 54 — 55, 64,178—180, 225 akumulativnost, 284 amortizacija, 49, 50—53, 63, 87 — 88, 173—174 amortizacijska osnova, 52, 206 amortizacijska stopnja (odstotek), 51 — 53, 88, 276 amortizacijska sredstva, 49, 54, 206 — 208 amortizacijski odpis, 49 — gl. tudi popravek vrednosti osnovnih sredstev amortiziranje, 49 — 53, 206 — 207 analitično ocenjevanje dela, gl. razčlenjevalno ocenjevanje dela analiza kot metoda, gl. metoda razčlenjevanja analiziranje podatkov, 23 anuiteta, gl. letnina ara — prejeta a., 156 — izgubljena a., 170 analiza poslovanja, 265 — 288 b bančna organizacija, 37 bilanca, gl. bilanca stanja bilanca stanja, 242 — 248, 250, 263 bilanca uspeha, 243 — 248, 264 blagajna, 213 blagajniški popust — prejeti b. p., 157 bonifikacija 299 — prejeta b., 157 break even point, gl. prag pokritja stroškov brezplačen prenos osnovnega sredstva, 207, 231 bruto osebni dohodki, gl. osebni dohodki C celotni prihodek, 170 cena — c. in ekonomska politika, 133— 134 — c. in skupni prihodek, 144—145 — drseča povprečna c., 58 — kupna c., 49, 58, 205, 209 — lastna c., 101 —112 — nabavna c., 49, 58 — 59, 205, 209 — odbitek od c. (rabat), 140 — povratna c. (LIFO), 59 — pribitek k c. (marža), 140 — prodajna c., 127—146 — stalna c., 58 — tehtna povprečna c. (stalna c. z odmikom), 58 — zaporedna c. (FIFO), 59 — zožena lastna c., 128 cilji poslovnega procesa, 25 — 26, 29 — 30, 134, 290 Č časovna delovna norma, 71 časovne razmejitve — aktivne č. r., 215 — 216 — negativne razlike pri č. r., 170 — pasivne č. r., 236 — pozitivne razlike pri č. r., 157 časovno amortiziranje, 50 — 53 ček, 213 čista sedanja vrednost naložbe v delovno (osnovno) sredstvo, 55 čisti dohodek, 172—180, 184 čisti osebni dohodek, 91 človek kot delavec, 15 d davki iz dohodka, 19, 172 debet, 246 degresivni stroški, gl. nazadujoči stroški degresivno amortiziranje, gl. padajoče amortiziranje delavec, 20, 45, 64-78 300 — d. in njegov odnos do dohodka, 16 — gl. tudi samoupravljanje, osebni dohodki deli, 56, 210 delitev dohodka (čistega dohodka), gl. razporejanje dohodka (čistega do¬ hodka) delitvena kalkulacija stroškov, gl. delitveni obračun stroškov učinka delitveni obračun stroškov učinka — d. o. s. u. z enakovrednostnimi števili, 104—105 — d. o. s. vezanih učinkov, 105 — preprost d. o. s. u. 104 delitveno razmerje pri čistem dohodku, 179, 282 delo, 15,45,64-75 — ocenjevanje dela, 68 — 69 — organizacija združenega dela, 15, 35 — osebno d., 15 — združeno dl., 15 — gl. tudi delavec, opravek delovna naloga, 68 delovna norma, 70—71 delovna organizacija, 16, 21 — 28 delovna sila, 20, 45, 65 — 67 — gl. tudi delavci, osebni dohodki delovna skupnost, 15, 17, 24 — 26, 35 delovna sredstva, 20, 45, 46 — 55, 203 — 204, 209 — stroški d. s., 83 —84 — gl. tudi osnovna sredstva delovni čas, 70 delovni predmeti, 20, 45, 55 — 60, 203 — 204 — stroški d. p., 83 — 84 — gl. tudi material delovni prispevek delavca, 73, 74 delovno mesto, 68 denarna sredstva, 20 — 22 — d. s. obratnih sredstev, 201, 213 — 214 — d. s. osnovnih sredstev, 201, 207 — d. s. sredstev rezerv, 217 — 218 — d. s. skupne porabe, 219 —220 — d. s. na žiro računu, 213 — d. s. v blagajni, 213 diferenciacija prodajnih cen, gl. razločevanje prodajnih cen diferenčni stroški, gl. dodatni stroški direct costing, gl. vrednotenje učinkov po spremenljivih stroških direktni stroški, gl. neposredni stroški diskriminacija prodajnih cen, gl. razločevanje prodajnih cen dobiček, 128-130, 135-136, 147, 174-175,180-183 — d. v odvisnosti od obsega prodaje in prihodkov, 192—196 — skriti d., 148, 209 dodatna kalkulacija stroškov, gl. obračun stroškov učinka z dodatki dodatni stroški, 119 dohodek, 16-20, 29, 129-130, 147, 149, 170-180 — dejavniki pridobivanja d., 18— 19 — načrtovanje d., 190—192 301 — namen d., 19—20 — ugotavljanje d., 167 —172 — razporejanje d., 172 —180 — vračunani d. kot strošek 88 — 91 dohodki, gl. prihodki dolgoletni nasadi, 47 dolgoročni kredit, 233 donosnost, 19, 268, 272 — 273 — d. in povezava kazalnikov, 279 —288 — d. naložbe v delovno (osnovno) sredstvo, 54 — d. poslovnega sklada, 284 — d. poslovnih sredstev, (zožena), 282 dotacije, 155, 189 droben inventar, 209 — 210 — d. i. v uporabi, 210 — d. i. v zalogi, 209 — popravek vrednosti d. i., 210 — stroški d. i., 86 družbena lastnina, 198 — gl. tudi sredstva družbena sredstva, 16, 197—198 — gl. tudi sredstva družbene dejavnosti, 17 dubiozne terjatve, gl. dvomljive terjatve dvomljive terjatve, 214 — odpis in znižanje d. t., 170 dvostavno knjiženje, 243 — 262 e ekonomičnost, gl. gospodarnost ekonomika temeljne organizacije združenega dela, 13, 289 ekonomski, gl. gospodarski elastičnost ponudbe, gl. koeficient cenovne prožnosti ponudbe elastičnost povpraševanja, gl. koeficient cenovne prožnosti povpraševanja, koeficient dohodkovne prožnosti povpraševanja elementi poslovnega procesa, gl. prvine poslovnega procesa eliminiranje, gl. metoda osamljenja embalaža, 209 — 210 enakomerno časovno amortiziranje, 51 — 53 enostavno delo, 68 evidenca, gl. razvid f faktura, gl. račun fakturirana realizacija, gl. zaračunana prodaja FIFO metoda, gl. metoda zaporednih cen fiksni stroški, gl. stalni stroški 302 financiranje, 22, 226 — gl. tudi viri sredstev finančna funkcija, 22 finančne naložbe, 201 — f. n. poslovnih sredstev, 216 —217 — f. n. sredstev rezerv, 218 — f. n. sredstev skupne porabe, 219 — 220 finančni izid, gl. poslovni izid finančni rezultat, gl. poslovni izid finančno sodelovanje, 42 fizična obraba delovnega sredstva, 48 fizično delo, 65 fizično staranje delovnega sredstva, 48 funkcija — f. analiziranja podatkov, 23 — f. načrtovanja, 22 — f. nadziranja, 22 — f. nadziranja obravnavanja podatkov, 23 — f. obravnavanja podatkov o preteklosti, 23 — f. obravnavanja podatkov o prihodnosti, 23 — f. priprave izvajanja, 22 — f. proizvodnje (ustvarjanja učinkov), 21 funkcionalno amortiziranje, 50 g garancija, 18, 73—74, 215 gospodarnost, 268, 271 — 273, 285, 288 gospodarska zbornica, 39 — 40 gospodarske dejavnosti, 17 gospodarski smoter poslovnega procesa, 29 — 30 gospodarsko staranje delovnega sredstva, 48 gostinska organizacija, 35 gozdarska temeljna organizacija, 32 gradbena temeljna organizacija, 33 / i 303 indeks, 267 indirektni stroški,"gl. posredni, splošni stroški industrijska temeljna organizacija, 32 informacije, 23 informacijske funkcije, 23 inventar, 46 — droben inventar, 46, 209 —210 investicije v finančnem smislu, gl. naložbe investicije v lastni izvedbi, 153 investicijsko vzdrževanje delovnih (osnovnih) sredstev, 53 izdatki, 79, 82-83, 158-159 izguba, 128,147,149, 183-190 — skrita i., 148, 200, 211 izkaz uspeha, gl. bilanca uspeha izmet, 57 — 58 izničenje osnovnega sredstva, 206 — 207 izoliranje, gl. metoda osamljenja izraba zmogljivosti osnovnih sredstev, 276—277 izredni odhodki, 169 izredni prihodki, 156 izterjane odpisane terjatve, 156 izvajalne funkcije, 22 izvedeni stroški, 95 izvirni stroški, 84 —91, 94 k kadrovska funkcija, 21 kakovost rezultatov dela, 73 kalkulacija stroškov, gl. obračun stroškov učinka, predračun stroškov učinka kapaciteta delovnih (osnovnih) sredstev, gl. zmogljivost delovnih (osnov¬ nih) sredstev kasaskonto, gl. blagajniški popust kazalniki pri analizi poslovanja, 266—288 kmetijska temeljna organizacija, 32 knjigovodski račun, 246 — 262 — k. r. odhodkov, 247 — 248 — k. r. prihodkov, 247—248 — k. r. sredstev, 247 — 248 — k. r. stroškov, 248 — k. r. obveznosti do virov sredstev, 247 — 248 knjigovodstvo, 241 — 264 knjiženje, 246 —261 •* koeficient, 267 — k. amortizacije in amortizacije iz delovnega sredstva na znesek naložbe, 54 — k. cenovne prožnosti ponudbe, 131 —132 — k. cenovne prožnosti povpraševanja, 132—133 — k. dobička na stroške, 136 — k. čistega dohodka na delavca, 282 — k. dohodka na delavca, 270, 281 — k. dohodka na neposredne osebne dohodke, 138 — k. dohodkovne prožnosti povpraševanja, 133 — k. družbenogospodarske donosnosti, 272, 283, 284 — k. donosnosti naložbe, 54 — k. donosnosti poslovnih sredstev, 272 — 273, 282 — k. donosnosti poslovnega sklada, 273, 284 — k. družbenogospodarske proizvodnosti, 270, 281 — k. gospodarnosti v gospodarskem smislu, 272, 285 — k. gospodarnosti v tehničnem smislu, 271 — 272 — k. kosmatega dobička na proizvodne stroške, 137 — k. opremljenosti s poslovnimi sredstvi, 274, 282 304 — k. opremljenosti izmene s poslovnimi sredstvi, 287 — k. prispevka za kritje na spremenljive stroške, 137 — k. prispevka za kritje na enoto omenjujočega dejavnika, 143 — k. razlike v ceni na nabavno ceno, 139 — k. tehnične opremljenosti, 275 — k. tehnične proizvodnosti, 268 — 270 koeficient dodatka — k. d. splošnih stroškov nakupa, 98 — k. d. splošnih stroškov prodaje, 98 — k. d. splošnih stroškov ustvarjanja učinkov (proizvodnje), 97 — 98 — k. d. splošnih stroškov uprave, 98 koeficient obračanja, 201 — k. o. nedokončane proizvodnje, 222, 277 — k. o. obratnih sredstev, 277, 285 — k. o. terjatev do kupcev, 222, 277 — k. o. zaloge materiala, 222, 277 — k. o. zaloge proizvodov, 222, 277 — k. o. zaloge trgovskega blaga, 277 koeficient plačilne zmožnosti, 278—279 — k. takojšnje plačilne zmožnosti, 279 — k. plačilne zmožnosti v razdobju, 279 — k. pospešene plačilne zmožnosti, 279 — k. plačilne zmožnosti v trenutku, 279 — k. tekoče plačilne zmožnosti, 279 količina opravljenega dela, 70 — 73 količinska norma, 70—73 količnik — k. gospodarnosti pri delu, 74 — k. kakovosti učinka, 73 — k. pravočasnosti učinka, 73 — k. sestavljenosti dela, 69 komparacija, gl. metoda primerjanja končni stroškovni nosilec, 93, 101 konto, gl. knjigovodski račun kontribucijska marža, gl. prispevek za kritje kratkoročni kredit, 233 — 234 kredit, 227-228, 233-234, 238 — k. kot sredstvo, 217 — k. kot obveznost do virov sredstev, 226 kredit (knjig.), 246 kritična točka uspešnosti, gl. prag pokritja stroškov kritje, gl. prispevek za kritje kupna cena — k. c. delovnega predmeta (materiala), 58, 209 —, k. c. delovnega (osnovnega) sredstva, 49, 205 1 lastna cena, 101 — 112 305 letnina, 227, 233 —234 20 licenca, 62 — 63 LIFO metoda, gl. metoda povratnih cen likvidnost, gl. plačilna zmožnost temeljne organizacije likvidnost sredstev, gl. vnovčljivost sredstev linearno amortiziranje, gl. enakomerno časovno amortiziranje lokacija temeljne organizacije, gl. razmestitev temeljne organizacije m mala popravila, 53 marža, gl. pribitek k ceni trgovskega blaga material, 56, 208—209 — m. na poti, 208 — m. v obdelavi in dodelavi, 208—209 — m. v skladišču, 208 — gl. tudi delovni predmet mejni stroški, gl. dodatni stroški menica — m. kot sredstvo, 213 —214 — m. kot vir sredstev, 234 merilo, 73 metoda — m. drsečih cen, 58 — m. izločevanja, 266 — m. osamljenja, 266 — m. povratnih cen, 59 — m. primerjanja, 266 — m. razčlenjevanja, 266 — m. stalnih cen, 58 — m. strnjevanja, 266 — m. zaporednih cen, 59 minulo delo, gl. sredstva, osebni dohodki iz upravljanja s sredstvi motnje pri poslovanju, 178 n nabava, 21 — gl. tudi nabavna cena, nabavna vrednost, splošni stroški nakupa, nakup nabavna cena — n. c. delovnega predmeta (materiala), 58 — 59, 209 — n. c. delovnega sredstva (osnovnega sredstva, drobnega inventarja), 49 — gl. tudi metoda drsečih, povratnih, stalnih, zaporednih cen nabavna vrednost — n. v. drobnega inventarja, 210 — n. v. materiala, 209 — n. v. osnovnih sredstev, 205 —206 — n. v. prodanega materiala in odpadkov, 86 306 — n. v. prodanega trgovskega blaga, 86 — n. v. prodanega trgovskega blaga, 215-217 načrtovalno-analitska služba, 23 načrtovanje, 22 — n. dobička v odvisnosti od obsega prodaje in prihodkov, 192,196 — n. dohodka, 190—192 — n. obratnih sredstev, 221 — 223 — n. odhodkov, 190—192 — n. osebnih dohodkov, 192 — n. prihodkov, 191 — n. prodajnih cen, 134— 143 — n. sredstev, 220 —223 — n. stroškov, 125 — n. obveznosti do virov sredstev, 238 — 239 nadomestila osebnega dohodka, 75 — 76 nadomestilo za gospodarjenje z združenimi sredstvi, 171, 217—232 nadziranje, 22, 265 nadziranje obravnavanja podatkov, 22 najem delovnega sredstva — d. s. dano v najem, 206—207 — d. s. vzeto v najem, 49 — prejete najemnine (zakupnine), 206 nakup, 21 — gl. tudi delovno sredstvo, delovni predmet, storitve nakupna funkcija, 21 nakupno in prodajno sodelovanje, 41 naloge pri poslovnem procesu, 290 naložbe poslovnih sredstev, gl. finančne naložbe naložbe v delovna (osnovna) sredstva, 54 — 55 naprave, 46 napredujoči stroški, 116 naravne snovi, 56, 58 nazadujoči stroški, 117 nedokončana proizvodnja, 56, 210 — 211 negativne razlike pri časovnih razmejitvah, 170 negotovost pri odločitvah, 291 nekrita izguba, gl. neporavnana izguba neodpisana vrednost — n. v. drobnega inventarja, 210 — n. v. osnovnih sredstev, 205 neomejeno stalni stroški, 112—113 neporavnana izgiiba, 190, 229, 242 neporavnane akontacije iz naslova prihodnjega dohodka, 216 neposredni stroški stroškovnega mesta, 94 neposredni stroški (stroškovnega nosilca), 94,101 — 112 neto osebni dohodek, gl. čisti osebni dohodek nepokriti prihodki, 236 nevračunani stroški, 215 nezapadli odhodki, 211, 216 nezapadli prihodki, 236 307 norma, 70—72 20 * norma čas, 71 normativ — n. dela, 71 — n. porabe, 58 — n. zalog, 60 O obligacije, gl. obveznice OBOL, gl. obračunski list stroškov obračun — o. lastne cene učinka, 101 — 111 — o. materialnih stroškov in amortizacije učinka, 109—111 — o. spremenljivih stroškov učinka, 120— 124 obračun stroškov učinka, 101 — 124 — o. s. u. z dodatki, 106—112 — o. s. u. s preprostim dodatkom, 106— 107 — o. s. u. z ločenimi dodatki za vsako vrsto splošnih stroškov, 106— 108 — o. s. u. z ločenimi dodatki na različne vrste neposrednih velikosti, 108—109, 121-124 obračunski list stroškov, 95 — 98 — o. 1. s. pri vrednotenju po lastni ceni, 96 — o. 1. s. pri vrednotenju po materialnih stroških in amortizaciji, 111 — o. 1. s. pri vrednotenju po spremenljivih stroških, 123 obratna sredstva, 200—201, 203 — 204, 208—216 — načrtovanje o. s., 221 —223 obravnavanje podatkov — o. p. o preteklosti, 23, 265 — o. p. o prihodnosti, 23, 265 obresti od kreditov, 227, 233 obrtna temeljna organizacija, 32, 35 obveznice, 234 obveznosti — o. do dobaviteljev, 234 — 235 — o. do kupcev, 235 — o. iz dolgoročnih kreditov, 233—234 — o. iz kratkoročnih kreditov, 234 — o. iz osebnih dohodkov, 235 — o. iz razporejanja skupnega prihodka in skupnega dohodka, 235 — o. iz združenih sredstev, 232 —233 — odtegnjene o., 235 — tekoče o., 234—235 obveznosti do virov poslovnih sredstev, 225 — 236 obveznosti do virov sredstev rezerv, 237 obveznosti do virov sredstev, 225 — 239, 242 — analiza o. do V. s., 273 — 274, 278 — 279 — lastni o. do v. s., 226, 228 — preoblikovanje o. do v. s., 227 — razporejanje o. do v. s. na novo vzpostavljene temeljne organizacije, 229-230 — trajne o. do v. s., 228 308 obveznosti do virov sredstev skupne porabe. 237 — 238 obveznosti do virov sredstev solidarnosti, 236 odbitek od cene trgovskega blaga, 140 odgovornost s sredstvi, 202 — 203 odgovornost za sredstva, 202 odhodki, 149, 157- 170, 243 — o. in izdatki, 159—160 — o. in stroški, 158—159 — načrtovanje o., 190—192 odločanje pri poslovnem procesu, 22, 289 — 292 — nosilci o., 290—291 — stopnje pri o., 291 — 292 odločitve, 289 — 290 odmik od stalne cene, 58 odpadki, 57 odpisane terjatve, 170 — izterjane o. t., 156 odpisanost osnovnih sredstev, 275 odpisovanje osnovnih sredstev, 206 odtegnjene obveznosti, 235 omejeno stalni stroški, 115 opravek, 68 oprema, 46—47 opremljenost s poslovnimi sredstvi, 274, 282 organizacija združenega dela, 15, 35 orodje, 46 osebni dohodki, 16, 19, 66—78, 90 — 91, 176 — načrtovanje o. d., 102 — nadomestila o. d., 67 — obračun o. d., 64 —78 — obveznosti iz o. d., 280 — o. d. iz opravljenega dela, 67 — 75 — o. d. iz inovacij in racionalizacij, 67, 76 — o. d. iz upravljanja s sredstvi, 67, 76 — 77 — ostvarjeni o. d., 177 — povprečni čisti o. d., 280 — realizirani o. d., 177 — programirani o. d. kot stroški, 79 — 80, 90 — 91, 177, 183 osebno delo, 15 osnova, 73 osnovna čreda, 47 osnovna sredstva, 46, 200, 203 — 208 — o. s. izven uporabe, 206 —207 — o. s. v pripravi, 207 — o. s. v uporabi, 205 —206 — načrtovanje o. s., 220 —221 — gl. tudi delovna sredstva osnovni material, 57 — stroški o. m., 85 ovrednotenje potroškov — o. p. delovnih predmetov, 58 —59 309 - o-P- delovnih sredstev, 50 — 52 — o. p. storitev, 6l — 63 ovrednotenje zaloge — o. z. drobnega inventarja, 209 — o. z. materiala, 208 — o. z. nedokončane proizvodnje 210—211 P padajoče časovno amortiziranje, 51—52 pasiva, 242 pasivne časovne razmejitve, 236 — pozitivne razlike pri č. r., 157 patent, 62 — 63 penale — dani p., 169 — prejeti p., 157 plačilna zmožnost temeljne organizacije, 190, 278 — 279 planiranje, gl. načrtovanje pogodbena kazen — dana p. k., 169 — prejeta p. k., 156—157 pogodbene obveznosti iz dohodka, 89, 172— 173 polproizvod — kupljeni p., 56 — p. lastne proizvodnje, 56, 210 pomožni material, 57 — stroški p. m., 86 ponovno ovrednotenje delovnih (osnovnih) sredstev, 52, 206 ponudba, 130— 132 popravek vrednosti — p. v. drobnega inventarja, 210 — p. v. dvomljivih in spornih terjatev, 170 — p. v. osnovnih sredstev, 206 — gl. tudi stopnja (odstotek) odpisanosti osnovnih sredstev popravila delovnega (osnovnega) sredstva — mala p., 53 — velika p., 53 poravnavanje izgube, 188—189 poslovna politika, 290 poslovna skupnost, 36 — 37 poslovna sredstva, 200—217 — analiza p. s., 273 —279 — g. tudi osnovna sredstva, obratna sredstva, rezervna sredstva poslovne odločitve, 289 — 290 poslovne funkcije, 21 — 24, 35, 91 — 92 poslovni izid, 147 — 196, 243 poslovni proces, 20 — 30 poslovni sistem, 13, 15 poslovni sklad, 176-178, 189-190, 230-231 poslovni učinek, 20,45, 149 poslovno sodelovanje, 41—42 310 posredni stroški stroškovnega mesta, 94 — 95 posredni stroški (stroškovnega nosilca), 94, 101 — 111 potrebe, 15,16,19-20, 29, 88-91 potroški — p. delovne sile, 65 — 67 — p. delovnih predmetov, 57 —59 — p. delovnih sredstev, 47 — 48, 50 — 53 — p. storitev, 61 —64 povezovanje kazalnikov pri analizi poslovanja, 279 — 288 povpraševanje, 130—131, 132—134 povprečni čisti osebni dohodek, 280 povprečni delavčev dohodek, 270 — 271, 280 povprečni obračunani davki in prispevki iz osebnega dohodka na de¬ lavca, 280 povprečni obračunani davki in prispevki iz dohodka na delavca, 286 povprečno oblikovani sklad skupne porabe na delavca, 280 pozitivne razlike pri časovnih razmejitvah, 157 prag pokritja stroškov, 194 predračun stroškov učinka, 125 predujem — p. dobaviteljem, 208, 215 — p. kupcev, 235 prejemki, 150 premija, 74 preoblikovanje sredstev, 199, 226 — 227 preoblikovanje obveznosti do virov sredstev, 227 predplačilo — p. dobaviteljem, 215 — p. kupcev, 235 presežek pri obratnih sredstvih, 156 preureditev delovnega (osnovnega) sredstva, 53 preveč vračunani stroški, 236 prevozna sredstva, 46 pribitek k ceni trgovskega blaga, 140 prihodki, 149—157, 243 — p. in prejemki, 150— 151 — načrtovanje p., 191 primanjkljaj pri obratnih sredstvih, 170 primarni stroški, gl. izvirni stroški priprava izvajanja, 22 priskrbovanje sredstev, 226 prispevki — p. iz dohodka, 172 — p. iz osebnega dohodka, 91 prispevek za kritje (stalnih stroškov in dobička), 129, 137, 143 prodaja, 22 prodajna cena, 127—146 — p. c. v odvisnosti od konkurentov, 141 — 143 — p. c. v odvisnosti od povpraševanja, 141 — p. c. v odvisnosti od stroškov, 135—140 prodajna funkcija, 22 311 prodajna vrednost trgovskega blaga, 215 — 216 produktivnost, gl. proizvodnost programirane pogodbene obveznosti iz dohodka kot strošek, 90 programirani prispevki in davki kot strošek, 88 — 89 programirani osebni dohodki kot stroški, 90 progresivni stroški, gl. napredujoči stroški progresivno amortiziranje, gl. rastoče časovno amortiziranje proizvajalna temeljna organizacija, 22, 31 — 33 proizvod — p. in oblikovanje prodajne cene, 130— 145 — p. in ugotavljanje stroškov, 101 —123 — p. v zalogi, 2il — razločevanje p., 144 proizvodnja, 210 proizvodno sodelovanje, 41—42 proizvodnost, 18, 268 — 270 prometni davek, 89 proporcionalni stroški, gl. sorazmerni stroški prvine poslovnega procesa, 20, 45 — 78, 203 — 204 r rabat, gl. odbitek od cene trgovskega blaga račun — izstavljeni r., 150 — knjigovodski r., 246—263 računski center, 23, 25 računovodska služba, 23 rastoče časovno amortiziranje, 52 ravnanje (vodenje), 23 razčlenjevalno ocenjevanje dela, 69 razhodki, gl. odhodki razhodovanje, gl. izničenje razlika v ceni trgovskega blaga, 130, 139, 216 razločevanje prodajnih cen, 141 razločevanje proizvodov, 144 razmejitve — aktivne časovne r., 215 —216 — negativne razlike pri časovnih r., 170 — pasivne časovne r., 236 — pozitivne razlike pri časovnih r., 157 razmestitev temeljne organizacije, 28 — 29 razporejanje dohodka, 172—175 razporejanje čistega dohodka, 175—180 razpečava, 22 — gl. tudi prodaja razvid (katalog) opravkov, 69 razvid poslovanja, 241 — 263 redni odhodki, 157—169 — načrtovanje r. o., 190— 192 312 redni odhodki po ugotovitvi dohodka, 172 redni odhodki pred ugotovitvijo dobička, 157— 166 redni odhodki pred ugotovitvijo dohodka, 167— 169 redni prihodki, 149—156 — načrtovanje r. p., 191 rekonstrukcija delovnega (osnovnega) sredstva, gl. preureditev delovnega (osnovnega) sredstva relativno fiksni stroški, gl. omejeno stalni stroški remanentnost stroškov, gl. vztrajnost stroškov rentabilnost, gl. donosnost revalorizacija delovnih (osnovnih) sredstev, gl. ponovno ovrednotenje de¬ lovnih (osnovnih) sredstev rezervni sklad, 176— 178, 189— 190, 236 rudarska temeljna organizacija, 32 S sanacija, 189 samoupravljanje, 23 samoupravne interesne skupnosti, 38 — s. i. s. družbenih dejavnosti, 38 — s. i. s. materialne proizvodnje, 38 samoupravne skupnosti, 38 sedanja vrednost naložbe, 55 sedanja vrednost osnovnih sredstev, gl. neodpisana vrednost osnovnih sred¬ stev sekundarni stroški, gl. izvedeni stroški sestava lastne cene, 101 —103 sestavljena organizacija združenega dela, 27 — 28, 36—37 sestavljenost dela, 67 — 69 sinteza, gl. metoda strnjevanja skesnina — dana s., 170 — prejeta s., 156 skladi, 226 — poslovni sklad, 16, 176—178, 189—190 — rezervni sklad, 16, 176—178, 189—190 — sklad skupne porabe, 16, 176— 178, 237 — 238 — sklad skupnih rezerv, 190, 218 — sklad solidarnosti, 236 skriti dobiček, 148, 209 skrita izguba, 148, 209, 211 skupinsko amortiziranje, 53 skupne potrebe, 19 skupni dohodek, 155, 171 skupni prihodek, 22, 144— 146, 154—155 skupnost — s. delovnih organizacij, 37 — s. organizacij združenega dela, 36 — 37 313 — s. temeljnih organizacij združenega dela, 37 — s. za medsebojno plansko in poslovno sodelovanje, 37 — s. za zavarovanje premoženja in oseb, 37 služba družbenega knjigovodstva, 40—41 smoter poslovnega procesa, 29 solidarna odgovornost, 202 — 203 subsidiarna odgovornost, 202 — 203 sorazmerni stroški, 115 splošna združenja, 38 — 39 splošne družbene potrebe, 19 splošni stroški, 101 — 112 — s. s. nakupa, 97—100, 102—103 — s. s. prodaje, 97—100,102—103 — s. s. ustvarjanja učinkov (proizvodnje), 97—100,102—103 — s. s. uprave, 98—100, 102—103 sporne terjatve, 214 — odpis in znižanje spornih terjatev, 170 spremenljivi stroški, 112, 120— 124 sredstva, 15,197 — 223, 242 — analiza s., 273—279 — delovna s., 20, 45, 46-55, 203-204, 209 — denarna s., 20 — 22, 201, 207, 213 — 214, 217 — 220 — obratna s., 200-201, 203-204, 208-216 — poslovna s., 200—217 — preoblikovanje s., 199, 226 — 227 — priskrbovanje s., 226 — 227 — razporejanje s. na novo vzpostavljene temeljne organizacije, 229 — 230 — s. rezerv, 200, 217 —218 — s. skupne porabe, 200, 219 —220 — s. solidarnosti, 200, 218 —219 — s. in prvine poslovnega procesa, 203 — 204 — s. in obveznosti do virov sredstev, 229 — vnovčljivost s., 227 — vračanje s., 227 — 228 sredstva skupne porabe, 219 stalni stroški, 112 standard porabe, 58 standard delovnega časa, 71 stojnina — dana s., 169 — prejeta s., 157 stopnja dobička, gl. stopnja (odstotek) udeležbe dobička v prodajni ceni stopnja (odstotek) izrabe zmogljivosti — s. celotne izrabe zmogljivosti, 277 — s. časovne izrabe zmogljivosti, 276 — s. količinske izrabe zmogljivosti, 276 — 277 stopnja (odstotek) odpisanosti osnovnih sredstev, 275 stopnja (odstotek) neodpisanosti osnovnih sredstev, 287 stopnja (odstotek) udeležbe, 267 — s. u. akumulacije v dohodku, 283 — s. u. akumulacije v čistem dohodku, 283 — s. u. akumulacije v prihodkih, 284 — s. u. udeležbe dobička v prodajni ceni, 143 314 — s. u. dohodka v prodajni ceni, 143 — s. u. kosmatega dobička v prodajni ceni, 143 — s. u. obratnih sredstev v poslovnih sredstvih, 274, 285 — s. u. osnovnih sredstev v poslovnih sredstvih, 286 — s. u. delavčevega dohodka v dohodku, 281 — s. u. delavčevega dohodka v čistem dohodku, 282 — s. u. poslovnega sklada v poslovnih sredstvih, 284, — s. (u.) prispevka za kritje (v prodajni ceni), 143 — s. u. prve izmene v številu delavcev, 287 storitve kot prvine poslovnega procesa, 45 — 56, 60—64 storitve kot učinek poslovnega procesa, 34 storitvena temeljna organizacija, 34 — 35 stroji, 46 stroški, 79—146 — dodatni s., 119 — izvedeni s., 95, 101 — izvirni s., 84 —91, 94, 101 — materialni s., 85 — načrtovanje s., 125—126 — napredujoči s., 116 — nazadujoči s., 117 — neposredni s. stroškovnega mesta, 94 — neposredni s. (stroškovnega nosilca), 94,101 —112 — nevračunani s., 215 — posredni s. stroškovnega mesta, 94 — 95 — posredni stroški (stroškovnega nosilca), 94,101 —111 — sorazmerni s., 115 — splošni s., 97 —100 — spremenljivi s., 112,120—124 — stalni s., 112 — s. amortizacije, 49, 50—53, 63, 87 — 88 — s. dela, 84 — s. delovnih predmetov, 58 —59, 84 — s. delovnih sredstev, 50—53, 83 —84 — s. drobnega inventarja, 86 — s. energije, 86 — s. in obseg poslovanja, 112—119 — s. kala, razsipa, okvar in razbitja, 86 — s. materiala, 85 —86 — s. popravil in vzdrževanja, 53 — s. storitev, 61 —64, 84 —85, 86—87 — programirani dohodek za zadovljevanje skupnih potreb, 88 — 89 — programirani dohodek za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb, 89 — programirani dohodek za zadovoljevanje poslovnih potreb, 90 — programirani dohodek za sklad skupne porabe, 91 — programirani osebni dohodki, 90 —91 stroškovni nosilec, 101 — 124 — končni s. n., 93, 101 — začasni s. n., 93, 101 stroškovno mesto, 91 — 100 surovina, 56 315 svobodna menjava dela, 18, 19, 153—154, 173 t tehnična funkcija, 21 tehnično staranje delovnega sredstva, 48 tekoče obveznosti — t. o. za poslovna sredstva, 234 — t. o. za sredstva skupne porabe, 238 tekoče vzdrževanje delovnih (osnovnih) sredstev, 53 temeljna organizacija združenega dela, 15-16, 17, 20, 24-26, 30-35 temeljne poslovne funkcije, 22 teorija in praksa, 13 terjatve — dvomljive t., 214 — izterjane odpisane t., 156 — odpisane t., 170 — sporne t., 214 — t. do dobaviteljev, 215 — t. do kupcev, 214 —215 — t. iz obratnih sredstev, 214 — 215 — t. iz osnovnih sredstev, 208 — t. iz razporejenega skupnega prihodka in dohodka, 215 — t. iz sredstev skupne porabe, 220 trg — nepopolni konkurenčni t., 131 — popolni konkurenčni t., 131 trgovski popust, 140 trgovsko blago — nabavna vrednost prodanega t. b., 86 — nabavna vrednost t. b., 215 —217 — prodajna vrednost t. b. v zalogi, 215 — 216 — t. b. in skupni prihodek, 130 — t. b. na poti, 211 — t. b. v poslovnih enotah, 211 —216 — t. b. v skladišču, 211 — t. b. v zalogi, 211 —212 — vračunana razlika v ceni t. b., 216 trgovska temeljna organizacija, 22, 33 — 34 U udeležba v skupnem prihodku, 144— 146, 154—155 udeležba v skupnem odhodku, 155, 171 ugotavljanje dohodka, 171 —172 upravljalne funkcije, 22, 26 upravljanje, 22, 26, 289 uspešnost gospodarjenja s sredstvi, 18 uspešnost poslovanja, 267 — 288 316 v variabilni stroški, gl. spremenljivi stroški variable costing, gl. vrednotenje proizvodov po spremenljivih stroških velika popravila, 53 velikost temeljne organizacije, 31 viri sredstev, 225 vkalkuliran, gl. vračunan vlaganje finančnih sredstev, gl. finančne naložbe, naložbe v delovna (osnov¬ na) sredstva vnovčljivost sredstev, 227 vodenje, 23 vračanje sredstev, 227 vračilni rok naložbe v delovno (osnovno) sredstvo, 55 vračunana razlika v ceni trgovskega vlaga, 216, 211 — 212 vrednost — v. enote opravljenega dela, 74 — 75 — nabavna v. sredstev, 205 — 206, 209 — 210 — neodpisana v. sredstev, 205, 210 — popravek v. sredstev, 170, 206, 210 vrednostni papirji kot sredstvo, 213 — 214 vrednotenje učinkov po materialnih stroških in amortizaciji, 109—111 vrednotenje učinkov po lastni ceni, 101 — 108 vrednotenje učinkov po spremenljivih stroških, 120— 124 vzdrževanje delovnega (osnovnega) sredstva — investicijsko v., 53 — tekoče v., 53 vztrajnost stroškov, 115 Z začasna situacija (v gradbeništvu), 208 začasni stroškovni nosilec, 93,101 začetno programirani dohodek, 82, 94 zagonske naložbe, 205 zagonski stroški, gl. zagonske naložbe zajamčeni osebni dohodek, 75, 184 zaključni list, 262 zaloga, gl. material, droben inventar, trgovsko blago, proizvodi zamudne obresti .. — dane z. o., 169 — prejete z. o., 157 zapadlost obveznosti do virov sredstev, 228 združena sredstva — drugam z. s., 217 — obveznosti iz z. s., 232 — 233 združeno delo, 15 zemljišča, 46 317 zgradbe, 46 zmogljivost delovnih (osnovnih) sredstev, 47 — izraba zmogljivosti, 276 znanje pri poslovnem procesu, 62 — 63 zožena lastna cena, 128 v Z žiro račun, 213 NARODNA IN .UNIVERZITETNA KNJIŽNICA. 2£jl_ ? ' <* £=» {c? r> 3 © &> Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani /