Listek. 511 Narodne priče i biedni život prostoga naroda bogata su vrela, iz kojih pjesnik Aškerc crpe gradivo za svoje romance i balade. On je pjesnik biednika i sirota, kojih se gorke i cesto nezaslužene boli duboko doimaju njegova plemeuitog srca. Medju ovima se osobito ističu: Zimska romanca, Tri ptice, Posljednje pismo, Slikarjeva slika i Anka. Premda se pjesnik očito trsi, da zatomi i prikrije svoje subjektivne osječaje, ipak nije mogao odoljeti srcu, da se sasvim zataji. U pjesmi ,,Svetinja" kazuje, kako mu je majka na rastanku mjesto bogatstva predala amanet sveti: »Ljubezen za dom neizmjerno, za dom in nesrečni svoj rod«, a sva je prilika, da ima mnogo subjektivne primjese u romanci ,,Pevčev grob": Medju ovima ima pjesama, koje dosta neskladuo završuju, kao n. pr. Balada o potresu, Tri ptice in neke druge. Ovim bi se pjesmama doduše moglo zabaviti, da se u njima ne ogleda poetična pravičnost, ali ako pomislimo, da se Gorazd drži načela: »Res je res: Resnico samo vselej piši vestni zgodovinar« i da je on pjesnik biednika in nesrečnika, rado čemo mu i ovu prividivu pogrješku oprostiti. U, pjesmama: ,,List iz kronike Zajčke" i ,,Celjska romanca" opaža se satirična žica pjesnikova. Mnogo romantične natruhe ima u pjesmama: ,,Stari grad" i ,,Godčeva balada". Osobito su liepe legendarne balade: „Kristus in Peter, Slovenska legenda i Legenda o toplicah". U ,,slo-venskoj legendi" priča pjesnik o Primožu Trubaru, koji okajavši svoje griehe u paklu dolazi na nebeška vrata i moli sv. Petra, da ga pusti u nebo. Petar podje, da ga najavi Bogu. Cim čuju biskupi Tekstor i Toma Hren, da Trubar želi uljesti u raj, silno se uzvrpolje i odlučno se opiru tome. No blagi Slomšek stane ih miriti: Več je minulo 300 godina, što je preminuo Trubar. On je u to vrieme okajao svoje griehe, a pored toga Trubar je zaslužan čovjek. Prvi je počeo pisati Sloveucima narodnim jezikom knjige. Silna nastane prepirka medju Slovencima u nebu. Napoleon stupi medju njih sam Bog i reče: Do danes vaš Trubar je v ognji pripet Za greh se svoj ostro pokoril, Od danes naj tukaj bo z vami vred Za to, kar je dobrega storil. Ker v vašem jeziku vas prvi učil Moliti je, psalme peti, Zdaj, večno me bode slovenski slavil, Pevaje: sveti, sveti. Na to uvede sv. Peter Trubara, kojemu pohiti u susret pjesnik Prešeren i prvi mu čestita, što je ,,iz narodne smrtne, stoljetne noči prvi probudio narod." U ovoj se pjesmi najbolje ugleda čista plemenština i pravo slobocloumlje pjesnikovo. Dubinom misli i visim filosofskim shvačanjem odlikuju se osobito pjesme: Prva mučenica, Solus, Dvorski norec i Časa nesmrtnosti, a od ovih su opet jamačno najlepše prva i potonja. Gorazd je svakako liep pjesnički talenat. Njegove su pjesme pune samonikle i prave poezije, svagda proniknute nježnim i plemenitim čuvstvom, a spoljašni im je oblik skladan i mjestimice umjetnički dotjeran. Bilo bi željeti, da pjesme njegove i u nas nadju kupaca i čitatelja. Preklic. G. dr. Lampe" je v svojem listu (na 156. str.) pišoč o Aškrčevih baladah in romancah natisnil tudi nastopne besede: »List iz kronike Zajčke« spada v »cronkpie scandaleuse«. Ako bi bili kdaj Zajčki menihi tako ravnali, v kleti se zbirali raje (sic!) nego v biblijoteki, gotovo je to škandalozno, grdo. O menihih tako pevati, ako ni res, je obrekovanje in ni ironija. Ako pa »je res«, pove naj gospod pesnik, kje je to 512 Listek. dogodbo dobil, da preklicem besedo »obrekovanje«. Nekdaj je pač nekdo o razvalinah samostana Zajčkega tako-le pel.: Ni slišat' svet'ga petja, Ne služi meša se ; Ni več pobožnih molcev Dobrotniki pregnani Iz grobov odšli so. Potemtakem so bili tukaj »pobožni molilci«, a ne hinavski pijanci. Gospod Aškerc že bolje ve", nego pokojni Slomšek. Pa naj pustim šalo in povem resnobno, da jako obžalujem izbiranje takih predmetov. Škoda, škoda! Tako nadarjen pesnik, kakor je gospod Aškerc, pač ni, da bi moral stikati po onih kotih, kjer se ujame kakšna čudna stvar, ali celd smet; naj zajema nepristransko iz bujnega življenja, ki ima pač slabe, a tudi dobre strani, naj se ozre večkrat tudi kvišku, vsaj večkrat, nego se je dosedaj « Zadnja številka dr. Lampetovega časopisa pa prinaša na 222. str. nastopno opazko: Na poziv svoj na str. 156, kjer smo ocenjujoč gosp. A. »Balade in romance« pisali: »Pove" naj gospod pesnik, kje je to dogodbo dobil, da preklicem besedo »obrekovanje«, dobili smo — sicer ne naravnost, kar bi bilo najlepše, vendar popolnoma pozivu primeren — odgovor v »Ljub. Zv.« št. 7, iz katerega je razvidno, da je bila nravnost v Zajčkem samostanu pred 1. 1564 jako propadla in da se je dajalo mnogo pohujšanja, da je bilo tam mnogo zapravljivosti, vsakovrstnih nepravilnostij in nedostatnostij, bodisi v duhovnih, bodisi v svetnih zadevah, in da je bil vsled tega izročen samostan papeževemu nunciju Zahariji Delphinus-u, ki naj bi izvršil zakonito reformacijo. Zato priznavamo, da ima tam ocenjevana romanca zgodovinsko podlago in v tem oziru preklicujemo besedo »obrekovanje«. Omenjamo še odkrito izjavo nekega prijatelja, da se mu ne zdi ona pesem žalivna, ampak le osoljena s humorjem. Drugim se je zdelo drugače. Suum cuique!« Prijateljem slovenske glasbe. Ako dobim le toliko naročnikov, da se tiskovni troški pokrijejo, izdati hočem III. zvezek »Skladeb f Avgusta Armina Lebana«. Naj mi torej gospodje, ki se mislijo naročiti na te skladbe, naznanijo to z listnico. Iztisek, obsegajoč moške in mešane zbore ter divni samospev ,,Vojak", stal bode 40 kr. po pošti 45 kr. Janko Leban, učitelj v Avberu p. Štanjel pri Sežani. ,,Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15. Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.