Miha Naglic ... KDO JE. KDO ■NAŽIROVSKEM, EKOČ IN DANES LETNIK XIX-(1998) ŠTEVILKA 28 To besedilo posvečam spominu na duhovnika Jerneja Lenčka, kije pred 140 leti prvi opisal celoto »Zirovskega sveta«. Objavljam ga ob 250. obletnici rojstva Martina Naglica, učenega jezuita iz Žirov, ob 100. obletnici smrti Simona Seljaka, visokega cesarskega uradnika na Dunaju, in ob 70. obletnici rojstva Leopolda Suhodolčana, slovenskega pisatelja, rojenega v Zireh zirovski materi. In vsem materam, ki so rodile in skupaj z očeti vzgajale v tem pisanju imenovane posameznike, ustvarjalce. OB ^3//3(Wj Miha Naglic KDO JE KD NA ZIROVSKEM NEKOČ IN DAN -j Poldruga stotnija znanih in pomembnih Žirovcev, domačinov, rojakov in prišlekov; esejistični osnutek Žirovskega biografskega leksikona (ŽBL) S! LETNIK XIX (1998) 20. ZVEZEK ŠTEVILKA 28 ŽIRI, 1998 Ste se že kdaj vprašali, koliko je pravzaprav Žirovcev, bodisi domačinov bodisi rojakov in prišlekov, za katere bi lahko rekli, da so »znani in pomembni«? Pa ne zato, da bi bili »kaj več«. Ne, preprosto zato, ker jim je bilo dano, ker so se trudili, da bi za sloves in razvoj svojega kraja prispevali več, kot je običajno. Splošno mnenje je, da takih ni (bilo) prav veliko; večina bi v tak izbor nemara uvrstila le nekaj župnikov in zdravnikov pa še kakega direktorja in umetnika. Če se tega razgleda lotimo temeljiteje, se nam prikaže čisto druga slika: »znanih in pomembnih« Žirovcev je za celo stotnijo! Razgled z Vrha Svetih Treh Kraljev Z razgledovanjem po izbranih Žirovcih začenjamo tam, od koder je najlepši razgled na Žirovskem: na Vrhu Svetih Treh Kraljev, na vzhodnem koncu te celote. Od tod se vidi skoraj vse, kar je v teh krajih videti mogoče: pod širno kupolo neba je ta dežela kakor nepravilna cerkev. Glavni oltarje tam daleč na Triglavu, stranski so vse naokoli: severni na Grintavcih, južni na Snežniku, vzhodni na Krimu, zahodni na vrhovih Trnovskega gozda. Približno tako, saj je vse malo zamaknjeno. Najbližja vrhova darovanja sta pa severozahodno, pomožna triglavska podoltarja: Porezen na levi in Blegoš na desni. In pod njima Žiri. Starožirovsko je vse, kar se vidi najbližje na severu, zahodu in na jugu: od Lavrovca prek Žirovskega in Mrzlega vrha, ledinskega Gradišča, dolskega Kovka in Mravljišča nad Zavratcem do Gradišča nad Rovtami. To so vrhovi, pod njimi so zavetniki: od sv. Lenarta na Dobračevi, ki varuje vrh žirovske doline, prek sv. Kancijana, sv. Jakoba starejšega in sv. Tomaža apostola, ki varujejo Breznico, Ledine in Vrsnik, do sv. Urha in sv. Katarine, ki bdita nad Zavratcem in Medvedjim Brdom; tik pod nami je hlevnovrški zavetnik sv. Nikolaj, nad njim v ozadju sv. Mihael nadangel, zavetnik Rovt, levo od njega pa še cel paternošter dolomitskih cerkva. Bližnji razgled je še bolje uzreti in zapopasti tako, da se najprej obrneš proti jugu, s pogledom levo od Rovt. Tu je Gradišče, pod katerim izvira Sovra. Potem se počasi obračaš v desno in z očmi slediš komaj vidni črti, ki jo v gričevje zarezuje Sovra, ko steče najprej proti zahodu, potem se v Sopovtu obrne in naravna proti severu, do Fužin, skozi katere teče po poldnevniku, na Trebi ji oziroma na drugi strani Žirovskega vrha pa se obrne nazaj proti vzhodu. Sora Žirovsko dobesedno obteče, od južne po zahodni na severno stran. Tako obide dva razmeroma dolga, hribovita in plečata pomola; eden je od Žirovskega Vrha, drugi je tisti, ki se z našega razgledišča steguje vse do Goropek, med njima je dolina Račeve, ravnata se pa oba od jugovzhoda proti sverozahodu. Daje tako, se še najlepše vidi z nasprotnega konca, z južnega dela vrha Ermanovca, od Vrhovčka: pod nami je Žirovska kotlina, v katero se zajeda goropeški pomol, desno je Sovrina, levo dolina Račeve in nad njo spet Sveti Trije Kralji! Silhueta žirovskega dela toka Sore ima obliko prvega dela okroglega oklepaja; znotraj njega je večji del Žirovskega, na desni ga zaklepa Žirovski vrh. Če to silhueto pogledamo na zemljevidu, vidimo, kako ji je podobna, čeprav večja, silhueta Idrijce, kije kot zadnji del okroglega oklepaja: najprej teče z Vojskega proti jugovzhodu, potem se v Idrijski Beli kar nenadoma premisli in obrne na sever. Vzporedno s Soro teče in ji kaže hrbet, skrita v dolini, ki je ožja in več kot sto metrov bolj globoka; na oni strani Mrzlega vrha začne počasi zavijati na zahod. Obe reki izvirata v Rovtarskem hribov- ju, njuni dolini se najprej zbližata, potem pa obrneta vsaka na svojo stran, vsaka svojemu morju naproti. Gornja Sovra, ovijajoča goropeški pomol in Vrh Svetih Treh Kraljev, tvori mitično območje Žirovskega; upravno je za nas izgubljeno, naravno, zgodovinsko in duhovno nam pripada še naprej. Območje gornje Sovre je za Žiri nekaj takega, kar je Kosovo polje za Srbe in Gosposvetsko polje za Slovence. Žirovsko opredeljujem kot zemljepisno in zgodovinsko celoto; zemljepisno kot porečje zgornje So(v)re, kot ozemlje, ki ga odmaka ta reka s svojimi pritoki, pri čemer se le-to skoraj popolnoma ujema z ozemljem, ki sta ga od okoli 1030 do 1803 »pokrivala« hlevnovrški in žirovski urad loškega gospostva freisinških škofov in župnija Žiri - dokler le-ta v času jožefinskih reform ni bila razdeljena na štiri: Ledine, Vrh Svetih Treh Kraljev, Zavratec in Žiri. Zgodovinski procesi, ki jih je sprožila francoska revolucija, so to izjemno skladno naravno in družbeno celoto dobesedno in najbrž nepovratno razbili med različne občine, okraje, regije in države na eni ter župnije in škofije na drugi strani. Zdaj, ko se obeta nova razdelitev škofij v slovenski metropoliji, bi bila izjemna priložnost za ponovno duhovno združitev Žirovskega. Župniji Zavratec in Ledine bi se morali vrniti v ljubljansko škofijo, saj je prav čudno, da imajo verniki, ki žive v Posorju, škofa ob Jadranskem morju, v Kopru! Prava nesreča za nas pa bi bila, če bi nova škofija nastala tudi na Gorenjskem; v tem primeru bi od nas odrezali še Svete Tri Kralje in sv. Martin bi sredi svoje doline ostal sam, kot najjužnejši gorenjski patron. Bog ne daj. Jernej Jereb, prvi po imenu znani podobar in slikar z Žirovskega_ V današnji župniji (tedaj še »lokaliji«), katere središče je dobesedno na Vrhu, v cerkvi sv. Treh kraljev, se je okoli 1825, ko je ta kraj sodil v žirovsko občino in župnijo, rodil JERNEJ JEREB (SBL), podobar in slikar. Podo-barstva in pozneje še slikarstva seje učil od 1838 v priznani delavnici mojstra Jurija Tavčarja v Idriji; pet let je bil pri njem za vajenca, nato še sedem let za pomočnika. Potem je nastopil samostojno podobarsko pot in se za stalno naselil v Metliki, »ker je dobival največ naročil iz Bele krajine«. Njegova dela so raztresena po številnih belokranjskih in kočevskih cerkvah, na več kot 20 krajih oziroma župnijah (glej SBL). Zdi se, da je posebno pozornost zbudil njegov ikonostas (pregraja z ikonami pred pravoslavnim oltarjem) za novo cerkev uniatov v Metliki. Datum in kraj njegove smrti nam nista znana. Brez dvoma pa lahko zapišemo, daje mojster Jernej z Vrha prvi po imenu znani v dolgi vrsti likovnikov, ki so se rodili na Žirovskem (genius loci?) ter nato ustvarjali doma in po svetu. Z Vrha, ki ga je osvetlila luč modrih z Vzhoda, bi se lahko spustili naravnost v Žiri, po grebenu, ki se prav od tod počasi in neprekinjeno zavleče čez Opale do Goropek, ali še bolj naravnost, po dolini Račeve. Vendar se odločimo drugače: spustimo se na južno stran, mimo Sv. Nikolaja in Sv. Miklavža pod Sv. Mihaela, čez Hlevni Vrh in Praprotno Brdo do rovtarskega zaselka Sovra (ta sodi že v naselje Rovte), nad katerim izvira reka našega rodu. Tu, pri izviru Sovre, je v zemljepisnem smislu najvzhod-nejša točka »Žirovskega sveta«, kakor ga je pred 140 leti (Slovenski romar, 1858) prvi imenoval in opisal Jernej Lenček. -S Recimo tedaj, da smo pri izviru naše reke, ki je tu še pohleven potoček. Ob njem se spustimo v Popitovo grapo in po njej do Sopota, kjer se Sovri pridruži Rovtarica (večina ljudi jo ima zmotno za Soro); ob njej je speljana glavna cesta proti Rovtam in Logatcu. Od tod se spustimo proti Zirem, skozi sotesko mimo Matjaževih kamr. Te so po Vrhu Svetih Treh Kraljev druga imenitnost naše poti. Tu je namreč najstarejše nam znano in izpričano zadrževališče človeka v teh krajih in na Gorenjskem - že okoli 50.000 pr. n. š. so vanjo zahajali naši davni predniki. Dr. Ivan Turk, ki vodi izkopavanja v Divjih babah v sosednji dolini Idrijce (v Matjaževih kamrah pa je kopal še kot študent pod vodstvom svojega profesorja dr. Franca Osoleta in ga prav on opozoril na možnost paleolitskega najdišča), mi je zatrdil, da gre v obeh nahajališčih za iste ljudi. Matjaževe kamre bi lahko bile celo bogatejše od Divjih bab, vendar je Sovra, ki je tisočletja tekla skoznje, odplavila večino »dokazov« za to domnevo. Neandertalce iz Matjaževih kamr lahko brez pretiravanja razglasimo za Pražirovce in jih uvrstimo v morebitni ZBL. Homo sapiens neanderthalensis, občasni Pražirovec_ HOMO SAPIENS NEANDERTHALENSIS, neandertalski misleči človek, je dobil ime po dolini Neanderthal v zahodni Nemčiji, blizu Diissel-dorfa. Tu so 1856 v neki jami našli lobanjo te človeške vrste. »Neandertalski misleči človek je edina človeška vrsta, ki se je razvila na evropskih tleh. Neandertalce je edini pravi in hkrati prvi Evropejec. O tem, da je imel vse lastnosti človeka, so znanstveniki dolgo dvomili. Neandertalci so pokopavali umrle, kar pomeni, da so imeli nekakšno predstavo o posmrtnem življenju. Bili so lovci, ki so se odlično znašli v najtežjih razmerah ledene dobe.« Navedene besede so zapisali strokovnjaki v zloženki ob razstavi Neandertalce in njegova piščal (Narodni muzej, 1997). Neandertalci so živeli v obdobju od okoli 150.000 do 35.000 pr. Kr. Njihovo izginotje je skrivnost. Ena od domnevje, da so horde kromanjoncev (Homo sapiens sapiens), ki so se v Evropo priselile z juga in vzhoda in katerih potomci smo mi, intelektualno manj razvite in slabše oborožene neandertalce preprosto pobile; toda le moške in starejše ženske, otroke in mlade, še »uporabne« ženske so posvojili. Tako je razložljivo tudi dejstvo, da ima marsikdo med nami še zdaj kako neandertalsko potezo. Neandertalce je bil čokat in manjše rasti (nižji od 1,5 metra). »Arhitektura« glave je bila »dolihokefalna«, dolgoglava. To pomeni, daje bila glava, gledana v profilu, vsaj za četrtino večja kot po širini. Imela je močne nadočesne kosti (pravi »vizir«) in daleč naprej štrleči »žvečilni aparat«. Možgani so bili sploščeni in tudi sicer drugače strukturirani ter so premogli prostornino okoli 1450 kubičnih centimetrov ... To so v glavnem dejstva. Kar me vznemirja, je tale možnost: neanderta-lec, Pražirovec, sedi vrh strmega pečevja Matjaževih kamr in se ozira po dolini pod seboj. V trenutku otožnosti ali posebne radosti vzame v roko piščal in zapiska, žalostno ali veselo. Zvoki praglasbe se pred petimi ali štirimi desettisočletji razlegajo po dolini Sovre, od Sopota do Podklanca in po nasproti ležečih hleviških bregovih ... Če bo obveljala domneva dr. Turka - da priča v Divjih babah najdena piščal o višjih duhovnih zmožnostih neandertalca - potem je možna tudi pravkar zapisana! Homo sapiens neanderthalensis, neandertalski misleči človek, ki se je občasno zadrževal v Matjaževih kamrah; podoba iz zloženke ob razstavi Neandertalce in njegova piščal (Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 1997) Matjaževe kamre, pogled v notranjost Foto: Andrej Mihevc, januar 1987 Jakob Mravlje, prvi pravi komunist na Žirovskem_ Pod Matjaževimi- kamrami se soteska Sovre počasi razširi in voda priteče v ravnico sredi visokih bregov. Tu je Podklanec, uradno najjužnejše naselje na Gorenjskem. Cesta, po kateri se pripeljemo ob Sovri navzdol, dela tu velik ovinek v desno. Že pred tem se na desni odcepi in dvigne cesta v Izgorje, sredi ovinka pa na levo v Ravne. Pred tem odcepom stoji ob vodi majhna lesena hišica, za sedanje pojme bolj obcestna baraka kot hiša. Postavil jo je že pred 2. svetovno vojno JAKOB MRAVLJE, prvi pravi komunist na Žirovskem, stari oče Spomcnkc Hribar. Rodil seje 10. julija 1894.pri Mravljincu v Hlcvišah (to naselje zraven Izgorij je bilo tedaj v žirovski, zdaj je v logaški občini). Med 1. svetovno vojno je bil na fronti v Galiciji ujet in ko je v Rusiji izbruhnila revolucija, se je pridružil boljševikom. Po vrnitvi iz Sovjetske zveze je delal v rudnikih (Kočevje, Trbovlje), vendar so ga zaradi njegovega zavzemanja za delavske pravice povsod odpuščali. Zato se je v začetku 1924 preselil k ženini sestri v Francijo, v rudarsko mesto Lens, v pokrajini Nord, na severozahodu države. Tu je nastala cela kolonija Slovencev. Mravlje je tudi tu nadaljeval svoje razredno delovanje in postal član KP Francije. Deloval je zlasti proti vplivu klera na delavce. Leta 1932 so ga poklicali na policijo in mu ukazali, da mora v 24 urah zapustiti Francijo. Jakob seje s hčerjo Jelico zatekel na jugoslovanski konzulat v Lille. Tam so ga podučili: »Mravlje, vi bi bili bolje naredili, ko bi se brigali za svojo družino, ne pa za politiko!« Odgovoril je: »Zato sem izgnan, ker se borim tudi za druge in ne samo za svojo družino!« Na Jesenicah so ga pričakali žandarji z nasajenimi bajoneti. Konfinirali so ga v njegovo matično občino Žiri, kjer se je preživljal kot dninar in bil pod stalnim policijskim nadzorom. Tedanji župnik Ivan Pečnik (o njem pozneje) mi je pravil, kako ga je Mravlje nekoč, ko si je (zaradi dušnopas-tirskih potreb in velikosti župnije) ravno kupil nov avto, zaustavil na cesti, kjer je delal kot cestar. In mu ves razburjen očital, kako si upa kot duhovnik privoščiti tak luksuz na račun revežev, namesto da bi bil sam zgled ubožnega krščanskega življenja ... Ko je prišla druga vojna, so ga znova preganjali. Najprej so ga že februarja 1941 internirali v Užice, vendar se je že pred začetkom vojne peš vrnil domov. Nemci so ga mobilizirali kot delovnega obveznika in poslali delat v Skofjo Loko in na Koroško. Ker je sodeloval s partizani, so ga 1944 internirali v Dachau, kjer je od izčrpanosti umrl po osvoboditvi, konec maja 1945. Natančen datum ni znan. Frančiška Mravlje, prva žrtev »državljanske vojne« na Žirovskem Jakobovo hčer Fani so 7. maja 1942 likvidirali partizani. Našli sojo mrtvo sredi glavne ceste. Postala je prva žrtev na strahovito dolgem seznamu likvidacij na Žirovskem, Spomenka pa v svojih spisih priznava, da je bila prav tetina tragično nepotrebna smrt povod za njeno razmišljanje in pobudo o narodni spravi. »Ko sem začela pisati o državljanski vojni in nujnosti sprave, so mi nekateri očitali, da se zato tako 'zaganjam', ker hočem rehabilitirati teto. Te še poznala nisem, umrla je, ko mi je bilo petnajst mesecev, in nikoli me sploh videla ni, ker sem tedaj živela v Beogradu. Vprašujem pa se, kdo bi jo lahko rehabilitiral? In zakaj? Zaradi njene mladostne nepremišljenosti? Plačala jo je z življenjem! Vsa ta leta je bilo, kot da sploh nikoli ni živela, tudi v družini je bila zamolčana. Stara mama pa mije nekoč vendarle povedala, kako je bilo tiste noči: potrkalo je navrata, Fani je odprla in šla za nekaj minut ven. Nato seje vrnila in veselo rekla svoji mami: No, mama, zdaj pa jaz grem, ne bodi v skrbeh! In je šla. Zjutraj so materi povedali ljudje, ki so šli k maši, da leži mrtva sredi ceste. Mati je, nora od strahu in žalosti, tekla nekaj kilometrov po makadamski cesti in še opazila ni, da ji je žebelj v čevlju razmesaril vso peto. Svojo hčer je našla sredi ceste onečaščeno, krvavo gmoto, mrtvo.« Karel Leskovec, partizan iz Rovt (»črna ovca«), komandant Prešernove brigade in partizanski pisatelj, je svoje videnje njene smrti opisal v Križpot-jih. »... so partizani ubili Mravljinčevo hčer s Podklanca. Obdolžili sojo, da je izdajalka. Dekle sem dobro poznal in vem samo to, da je rada hodila z italijanskimi oficirji in ti so jo večkrat odpeljali kam na zabavo. Da bi kaj vedela o aktivistih Osvobodilne fronte, se ni nikomur sanjalo in tudi verjel ni tega nihče. Ljudje so jo našli v nedeljo zjutraj sredi ceste mrtvo. Na prsih ji je ležal papir: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Nihče ni povedal ljudem, zakaj so partizani dekle ubili, zato je bil učinek na večino prebivalstva drugačen, kot so pričakovali tisti, ki so to storili. V Rovtah, ob meji, ljudje niso imeli za tak greh, če je kakšno dekle rado hodilo z Italijani. To se je dogajalo že pred vojno. Prav zato bi morali partizani ljudem ob meji tak ukrep bolje razložiti.« - Spomenkin komentar: »Kako boš 'bolje razložil' tak brezumni poboj dekleta, ki je v svoji mladosti spregledalo, da so italijanski vojaki, ki so bili včeraj graničarji, danes okupatorji?« FRANČIŠKA MRAVLJE, rojena 7. marca 1923 v Hlevišah, bi lahko prišla v ŽBL kot prva žrtev komunističnega nasilja na gorenjskem jugu. Tako bi jo razložili tisti, ki to nasilje »pogrevajo«. Jaz bi rekel raje: žrtev slovenske nestrpnosti in duhovne omejenosti, rdeče in črne. Kraj, kjer je bila ubita, je bil takrat v Ljubljanski pokrajini, pod Italijo, vendar to zdaj ni posebno pomembno ob dejstvu, da je človeška neumnost večna in brezmejna. Dejstvo, na katero kaže spominjati in opominjati. Spomenka Hribar, »slovenska Antigona«_ Tu moramo seveda dodati vsaj še kratko biografijo osebe, ki je ta del pisanja »zakrivila«. Dr. SPOMENKA HRIBAR, filozofinja, sociologinja in publicistka se je rodila 25. januarja 1941 v Beogradu. Očeta ji je vzela vojna. Po vojni, ko ji je bilo pet let, sta se z mamo vrnili v Žiri. Spomenka je nekaj časa živela pri stari mami v Podklancu, v prej omenjeni hišici, ki jo je postavil stari oče Jakob. Pozneje sta z mamo živeli v Žireh. Po gimnaziji v Škotji Loki je študirala filozofijo in sociologijo. Doktorirala je s tezo Hierofanija /= pojavljanje svetega/ v besedilih Edvarda Kocbeka (1997). Najdlje je bila zaposlena na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo (zdaj Fakulteta za družbene vede) v Ljubljani, raziskovala je sociologijo religije. V slovenski javnosti je zaslovela sredi osemdesetih let s svojo pobudo o narodni spravi. Na volitvah 1990 je bila izvoljena za poslanko Demosa oziroma Slovenske demokratične zveze, pozneje Demokratske stranke, kar je ostala do volitev 1992. Po teh se je upokojila in odtlej deluje samo še z močjo besede. Spomenka Hribar y=! -1 i DOLOMITSKA IZJAVA o Spomenka Hribar, Dolomitska izjava, Ljubljana 1991; fotografija z naslovnice Marjan Paternosler Dinko Puc, ljubljanski župan in kraljevi minister žirovskega rodu Kot smo videli, izvirajo Mravljctovi (Mravljinčevi) iz Hleviš nad Matjaževimi kamrami. Prav v Podklancu pa je glavna domačija tista, ki seji reče Pri Pucu. Od tod izvira ena od vej tega rodu, ki se je v slovenskem javnem življenju izrazito in po svoje prav močno uveljavila. Na njenem začetku stoji Franc Puc, ki se je rodil v Podklancu, življenjska pot paga je zanesla v Ljubljano, kjer je postal sodni sluga. Poročil seje z Marijo Skrbe iz Žužemberka. V Ljubljani se jima je 6. avgusta 1879 rodil dr. DINKO PUC (ES, PSBL), ki je postal eden najvidnejših slovenskih politikov med obema vojnama. Živeli so revno, a Dinko je 1898 kljub temu maturiral na gimnaziji. V gimnazijskih letih se je »obetavno poskušal v leposlovju«. Ker je hotel po maturi nadaljevati študij, mu spričo revščine ni preostalo nič drugega, kot da gre v semenišče. Ko je dobil Knafljevo štipendijo, je odšel v Gradec študirat pravo. Doktoriral je na Dunaju 15. julija 1904. Preden nadaljujemo, opravimo najprej z njegovimi leposlovnimi poskusi. Dinko je bil član dijaškega društva Zadruga. V njej je spoznal tri leta starejšega Ivana Cankarja, Karla Kavčiča in Ivana Stefeta. Cankarja so 7. marca 1896 izključili iz Zadruge. V Tajniški knjigi piše, kako so 21. marca izključitev potrdili, nakar je Novak prebral »berilo obolelega Puca, zatem pa tega spisa Cankarjevo oceno«. V svojih pismih bratu Karlu naroča študent Cankar z Dunaja 4. novembra 1896 in 1. marca 1897 pozdrave tudi za Puca. In izrecno sprašuje: »Ali Puc kaj piše?« No, Puc ni šel po Cankarjevi poti. Postal je pravnik. Kariero je začel 1903 v Gorici kot koncipient pri odvetniku dr. Treu, 1910 je tu odprl svojo odvetniško pisarno. Po vojni se je 1920 s pisarno vred preselil v Ljubljano, kjer se je vse bolj posvečal politiki. Že na Goriškem je bil med vodilnimi liberalci. V Ljubljani seje pridružil liberalno usmerjeni Samostojni kmetijski stranki, bil 1920 izvoljen v ustavodajno skupščino Kraljevine SHS. Bil je eden redkih Slovencev, ki so glasovali za centralistično in unitaristično vidovdansko ustavo. Nekaj časa je bil minister za kmetijstvo v vladah Nikole Pašića in Nikole Uzunovića, minister brez listnice v vladi generala Pera Živkoviča in nato do 1934 minister za socialno politiko in narodno zdravje v različnih vladah. Hkrati je bil večkrat izvoljen za poslanca inje deloval kot visoki funkcionar različnih liberalnih strank, bil podpredsednik JNS. Od 1927 do 1935 je bil župan Ljubljane. Županoval je zelo uspešno, tudi spričo dobrih zvez v Beogradu, več kot 9 let; »... v tem času je slovensko glavno mesto znatno povzdignil na področju javnih del in urbanistične ureditve ...« Dne 8. februarja 1935 je bil postavljen za 3. bana Dravske banovine, a le do 10. septembra istega leta, ko gaje zamenjal dr. Marko Natlačen. Od 1935 do 1941 je bil senator Kraljevine Jugoslavije. Ob napadu na Jugoslavijo je vstopil v Narodni svet, vendar se je kmalu »pasiviziral«. Izpričani so njegovi stiki z OF. Ob uporu v Varšavi je general Leon Rupnik 11. septembra 1944 sklical sestanek 12 vidnejših politikov in Puc je bil med njimi. General jih je z besedami »Memento Varšava, memen-to Pariz!« posvaril, da jih bo smatral za osebno odgovorne, če se kaj takega zgodi v Ljubljani. Ko je Puc odvrnil, da to pač ni mogoče, ga je Rupnik zavrnil, rekoč: »Kar sem rekel, sem rekel!« Najbrž ni naključje, daje bil naš rojak naslednjega dne aretiran in poslan v Dachau, kjer je 23. februarja 1945 umrl za pegastim tifusom ... - Bog ve, ali sta se tam gori srečala z rojakom Jakobom Mravljetom? Dinko Puc kot ljubljanski župan in vodja »slovenske poklonstvene deputacije«, ki se je šla januarja 1930, po uvedbi sestojanuarske diktature, poklonit kralju Aleksandru v Beograd (Ilustrirani Slovenec, 26. 1. 1930) Sin dr. Dinka Puca je dr. Boris Puc (PSBL, 1907-75), pravnik, odvetnik in diplomat. Taje bil od 1932 do 1948 poročen s pisateljico Miro Kramer, s katero sta se ločila in seje pozneje poročila s Francetom Miheličem. Njun sin je Matjaž Puc, geograf in muzealec, zdaj konzul RS v Argentini. Iz podklanške rodbine Puc izvirajo tudi Stojan Puc (1921), šahovski velemojster, ter Gregor in Ivan Puc, žirovska ljudska umetnika, ki ju bomo posebej omenili pozneje ... V Podklancu (beri: pod rovtarskim klancem), kjer se začenja žirovska ravan, so torej korenine Pucovih. Od tod navzdol, vse do Zirov, so Brekovice. Sredi njih, ob mostu, čez katerega vodi cesta v Sovro in Žirovnico, nastaja vedno večji in vedno grši, kulturo krajine kazeči kamnolom. Zavijemo v Sovro in se ustavimo pri hiši št. 3, kjer domujeta Milan Seljak in Vladimir Drol. Hiša je bila do septembra 1997, ko je pogorela, pravi muzej; lahko bi jo razglasili za kulturni spomenik. No, tudi obnovljena je (z nesebično pomočjo sovaščanov in gasilcev PGD Brekovice) tako, da si ta častni naziv še zmeraj zasluži. Nad glavnimi vrati je letnica 1861, ko seje hiši reklo Pri Pivku in je bila last Petričevih. Pozneje so jo kupili Abrahtovi, največji posestniki v vasi. V njej je živel Ivan Seljak (1885-1970), po domače Anže; končal je kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu in bil izredno natančen kmetovalec. Ženil se ni (če bi bil jezikav, bi rekel, daje nekaterim marsikaj prihranjeno, vendar se tega komentarja raje vzdržim). Za gospodinjo mu je služila njegova sestrična, mati v tem pisanju imenovanega Izidorja Rejca, ki je zato tudi sam preživel nekaj let v tej hiši. Zapustil jo je nečaku Milanu in zdaj se tukaj reče kar Pr' Milanu Abrahtovmu. Milan Seljak, nesojeni pevec, izvrstni glasbeni organizator, gospodar v hiši odprtih vrat_ MILAN SELJAK se je rodil na sosednji domačiji 3. oktobra 1929. Ker se je že kot otrok izkazal glasbeno nadarjenega, ga je njegov stric, sam glasbenik (o njem pozneje), »vzel na preizkušnjo« v Dalmacijo, kjer je bil za župnika. Pri njem, v Janjini, je ostal štiri leta in pol, začel hoditi v gimnazijo, končal pa jo je v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na Akademiji za glasbo in absolviral solo petje, z ambicijo, da bi postal operni pevec. Potem je tik pred diplomo (manjkal mu je samo še javni nastop) »prišel ob glas«. Prava tragedija. Razlaga jo z dejstvom, da je po naravi visoki bariton, šolal pa se je za tenorista in tako prenapel lastni glas. Si lahko mislite: to je podobno, kot če bi človek, ki se je šolal za pianista, izgubil roko ali prst na nJeJ! Tedaj je Julij Betetto, rektor akadem ije, odločil: »Če smo mu že glas vzeli, mu bomo vsaj službo dali!« Postal je umetniški vodja nastopov slušateljev akademije, skrbel za organizacijo tekmovanj in si s svojo vestnostjo in natančnostjo (podobno tisti, ki jo je stric izkazoval na kmetiji), pridobil med ljudmi, ki so zdaj slovenska glasbena elita, izjemen ugled in številne prijatelje. Dolga leta je bil tajnik Društva glasbenih umetnikov. Kot »kompenzacijo« za izgubljeni tenor je na srednji glasbeni šoli končal kontrabas. Instrument, seveda. Po upokojitvi (1989) je kljub prošnji, da bi še naprej organiziral nastope, pretrgal vse vezi z akademijo in se za stalno naselil na stričevi, tedaj že njegovi domačiji v Sovri. Tu je odtlej »hiša odprtih vrat«; obiskov, ki so se v njej zvrstili, najbrž sploh ni mogoče prešteti. obletnici Katoliškega prosvetnega društva v Zireh Foto: Štefan Mlakar, 19. 3. 1933 Jernej Seljak, »Abrahtov patrčk«, duhovnik po poklicu in glasbenik po duši_ Po glasbeni obdarjenosti in gostoljubnosti je Milan podoben stricu Jernejku. To je bil JERNEJ SELJAK, duhovnik in skladatelj. Rodil se je 13. avgusta 1893 pri Abrahtu v Sovri, umrl 12. junija 1968 v samostanu pri sobratih frančiškanih na Brezjah, kjer je tudi pokopan. Po stari navadi je bil eden od sinov na kmetih namenjen za duhovnika. Narobe je bilo le to, da bi bil za to zahtevno delo bolj primeren brat Anže. Abrahtov Jcrnejko ni bil samotar, užival je v družbi, po značaju dobričina. Ob slovenščini, hrvaščini in latinščini je izvrstno obvladal nemščino in italijanščino, pozneje se je naučil še angleščine in esperanta. Bil je majhne postave, suh in »zaručen« (skodranih las), hodil je hitro kot veter. Svojega »športnega« značaja ni skrival; s svojimi mladimi župljani je igral nogomet, po navadi je bil za vratarja. Nazadnje je bil na Brezjah za spovednika. Ko seje prišel spovedat njegov nečak Ivan (Milanov brat), ga je kar prekinil, ga odvezal grehov in naročil: »Povej mami, da pridem na zelje!« Tega (in repo) je imel silno rad. Žirovci so mo rekli »Abrahtov patrčk«, njegovi farani v Janjini pa »Don Kosta«. Oče Konstantin je bilo njegovo frančiškansko ime. Po škofijski gimnaziji in bogoslovju v Ljubljani je novo mašo pel v Zireh, na binkoštno nedeljo, 27. maja 1917. »Radi vojne je vsaka druga slovesnost izven cerkve, tako pogostitev itd., odpadla.« Tako v župni kroniki. Bil je pri frančiškanih v Dubrovniku, v tistem znamenitem samostanu na Stradunu, pod Minčeto, ki slovi po srednjeveški lekarni, knjižnici in veličastnem notranjem dvorišču (klavstrum). Pozneje je postal župnik v Janjini na polotoku Pelješac. Tuje našel svoj drugi dom. Župnišče je kot vnet zbiralec slik in knjig spremenil v galerijo in knjižnico. (Posebna zgodba, kije tu ne kaže obnavljati, je usoda te zbirke, ki kaže na nekoliko čuden /blago rečeno/ odnos Cerkve do svojih služabnikov.) Pravi izziv za muzikologa bi bil popis njegovega skladateljske -ga opusa. Zložil je celo množico skladb, orgelskih in vokalnih. Posebno rad je zložil katero za prijatelje, soliste. Prijateljeval je z Matijo Tomcem, Mirom Gregorinom, Tomico Neruličem ... Bilje odličen pianist in organist. V hiši sta bila zmeraj vsaj dva instrumenta, pianino in klavir. Ob upokojitvi so mu hoteli Janjam postaviti majhno hišo, da bi ostal med njimi. Imeli so ga radi. Med vojno je mesto rešil pred hudo uro. Italijani so v nekem vinogradu zajeli skupino mož in fantov, ki se je odpravljala v partizane. Zaprli so jih v šolo, da bi jih pozneje postrelili, kraj pa požgali. Don Kosta je šel k poveljniku in pred njim izjavil, daje te ljudi sam poslal v tisti vinograd, delat in ne v partizane ... Jakob Kavčič, Vrsničan, prvak slovenskih pravnikov pred 1. svetovno vojno__ Sovra leži v sotočju Sovre in Žirovnice. Prva od tod in druga do tod tečeta pod bregovi, ki se spuščajo z vrsniške planote; prva jo obteče po južni, druga po severni strani. Na njem ležita dve vasi: Gorenji in Dolenji Vrsnik (po novem se slednji napačno imenuje Spodnji, nemara zato, ker so po vojni njegovo ime tako prevedli iz italijanščine nazaj v slovenščino; od prve omembe 1291 do italijanske zasedbe 1918 se je imenoval Dolenji). V Gorenjem Vrsniku pri Balantu se je 26. aprila 1856 rodil dr. JAKOB Jakob Kavčič s hčerjo Zorko (r. 1894) pred 1. svetovno vojno v letovišču Gradež pri Trstu Foto: Erstes Strand-Atelier und Kunslanstalt Hugo Wessely, Gradež KAVČIČ (ES, SBL, PSBL), slovenski pravnik. Maturiral je v Ljubljani, doktoriral na Dunaju 1877. Prakticiral je pri deželnem sodišču v Ljubljani, postal 1879 sodni pristav v Ilirski Bistrici in 1884 v Ljubljani. Tu je 1886 napredoval v namestnika državnega pravdnika, bil 1897 imenovan za deželnega sodnega svetnika; od 1902 do 1905 je bil predsednik sodnega senata. Leta 1905 je bil imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu, kjer se je 1911 upokojil z naslovom dvornega svetnika. Tega leta bi moral biti imenovan za predsednika deželnega sodišča v Ljubljani, vendar je bil imenovan nekdo, ki je bil »po letih in činu mlajši« (Elsner), a politično bolj »primeren«. »Kavčič je bil pravnik temeljitega znanja, sodnik vzorne vestnosti, dovršenega sloga v govoru in pisavi« (Janko Polec). V Slovenskem pravniku je objavil veliko strokovnih razprav in člankov, v Slovenskih večernicah je 1887 opisal Prestopek zoper varnost poštenja ali časti (ponatisnjen v ZO, št. 9/10, str. 143-148). Strokovne članke v nemščini je objavljal v Osterrei-chischcs Zentralblatt fiir die juridisehe Praxis, sicer pa si je prizadeval predvsem za uveljavitev slovenščine v pravoslovju. Sodeloval je pri sestavljanju zbirke izrazov za slovensko pravno terminologijo in pri pripravi natisov na Dunaju sprejetih zakonov v slovenščini. Vrhunec njegovih prizadevanj je bila pobuda za ustanovitev slovenske pravne akademije (1890), ki je bila uresničena, a šele po 1. svetovni vojni z ustanovitvijo Pravne fakultete v sklopu ljubljanske univerze. Kavčič je uresničitev svoje zamisli dočakal, a sodelovati pri njej ni več mogel. Umrl je 21. februarja 1923 v Ljubljani, kamor seje takoj po upokojitvi preselil iz Novega mesta. Umrl je hkrati z dr. Ivanom Tavčarjem, svojim rojakom in kolegom. Ob njuni smrti je Slovenski pravnik (1923, str. 151-156) zapisal: »Na isti dan, 22. februarja, smo položili k večnemu počitku dra. Ivana Tavčarja in dra. Jakoba Kavčiča. Oba sta umrla iste starosti, in po enako dolgi, hudi bolezni. Bila sta si ožja rojaka in dobra prijatelja ves čas življenja, oba odličnjaka po duhu in srcu, enaka v ljubezni do svojega naroda. Ali dočim jc bil dr. Ivan Tavčar po vsej zaslugi pokopan z vsem sijajem, glasno objokovan od vsega naroda, - spremljalo je dra. Jakoba Kavčiča na njegovi zadnji poti le nekaj narodove elite, ki je s pritajeno bolestjo zrla v novoizkopani grob.« Ivan Mlinar, Lomarjev Janez iz Idrška, socialdemokrat Če se z Vrsnika ozremo proti jugu, čez dolino Žirovnice, vidimo na oni strani bregove in sredi njih raztresene domačije. Te tvorijo naselje Idršek. Na obširni jasi, imenovani V Lomu, stojijo ruševine domačije pri Lomarju. Ta je nosila številko 1. V času, ko je sodila še v žirovsko župnijo in občino, se je v njej 24. januarja 1869 očetu Janezu in materi Jeri (roj. Kavčič) rodil IVAN MLINAR (SBL, PSBL), delavski organizator, politik in publicist. Po nižji gimnaziji v Ljubljani se je tu in v Celju izučil za tiskarja. Delal je kot stavec in korektor v Celju, Ljubljani in Zagrebu, od novembra 1914 do upokojitve je bil »nameščen kot uradnik« pri okrožni bolniški blagajni v Ljubljani. Tuje umrl 17. avgusta 1946. Ob teh službah je bil ves čas neutrudni delavski zaupnik in zastopnik v raznih strokovnih in političnih organizacijah. Bil je član in funkcionar JSDS in je večkrat kandidiral na raznih volitvah. Od 1914 do razpusta po 1. svetovni vojni je bil član ljubljanskega občinskega sveta. Napisal je številne članke. Dopisoval je v delavske časopise, zlasti v štirinajstdnevnik Naprej, v dnevnik in tednik Zarja, v tednik Delavec in 14-dnevnik Delavska politika. Delavca in Zarjo je nekaj časa tudi urejal. Članke je podpisoval s šiframi: I. M., n. r. (začetnici in zadnji črki imena in priimka), L. J. in lj (Lomarjcv Janez). Poudarjal je »etičnost, doslednost in poštenost, na teh načelih naj sloni delavsko gibanje«. Mlinar je bil socialdemokrat stare, predkomuni-stične šole. O tem, ali je sodeloval s svojimi sovrstniki na Žirovskem in pisal članke o njihovih prizadevanjih, ni podatkov; je pa zelo verjetno. Spominjajoč se vrsniškega doktorja prava, sorodnika žirovskih Kavčičev, in idrškega socialdemokrata, verjetno enega prvih Žirovcev, ki si je to upal postati, se peljemo proti Žirem, po cesti ob desnem bregu Sovre; levo od nas so vrsniška, desno goropeška pobočja. Ko pridemo do mostu, po katerem prestopimo na levi breg reke, se nam odpre eden najlepših dolinskih pogledov na Žiri, sredi katerih se dvigata zvonika farne cerkve sv. Martina. Še lepši je pogled s hriba nad nami, od domačije pri Pesku ali s Štefanovega griča. Tu se žirovska ravan odpre po vsej širini, ki za ta hriboviti konec Slovenije ni majhna. Sora nadaljuje tok po spodnji, zahodni strani kotline, cesta gre kar po sredini. Reka in glavna cesta se znova zbližata na Selu, in tu zapuščata Žiri. Od tod se ponuja diagonalno nasprotni in morda še lepši pogled na ta kraj in hribe okoli njega. Stvar okusa, o katerem tu ne razpravljamo. Ignac Naglic, podjetnik in založnik Žirovskega občasnika Kmalu za mostom se na levi odpre pogled v dolino Osojnice, po kateri vodi cesta v Idrijo. V hiši, ki je po mostu čez Osojnico prva na levi in je pravzaprav ni več (sta pa dve novi, na staro spominja hišica, v katero je vgrajen portal z vrati stare hiše), je večji del osnovnošolskih let preživel IGNAC NAGLIC, založnik in podjetnik. Rodil se je 30. julija 1951 v Stari vasi pri Vrabcu (hiša je stala, kjer je zdaj parkirišče pred Zadružnim domom). Zaposlen je bil v Slovenijalesu (1976-82), od 1982 do 1987 je bil direktor podjetja Mizarstvo in tesarstvo Zadobrova. Leta 1987 je ustanovil lastno podjetje Pegaz International Ljubljana. Začel je z založniško in galerijsko dejavnostjo, tema pa je priključil zdaj glavni dejavnosti priprava za tisk (izdelava elektronskih prelomov) in digitalni tisk. Slednji, v katerem je bil prvi v Sloveniji, je posebno primeren za tiske z nizko naklado. Pegaz International je pooblaščeni založnik zbornika ŽO, realiziral pa je tudi natise nekaterih publikacij, ki sooblikujejo kulturno podobo Žirov (Promet na Žirovskem, knjiga o Jobstu, jubilejni zbornik ob 50-letnici Alpine, številni drobni tiski). Peter Naglic, prvi med voditelji povojnega razvoja Zirov Malo naprej, na desni strani Logaške ceste, živi PETER NAGLIC, čevljar ter politični in prosvetni delavec v pokoju. Rodil se je prav tu, 5. julija 1922. Od marca 1943 je sodeloval v NOB, po vojni pa pri graditvi novih Žirov. Zdaj že lahko rečemo, da je bil prvi med tistimi, ki so bili na čelu razvoja Žirov v petdesetih in šestdesetih letih - v obdobju torej, ko se je tu največ gradilo. Je eden od dveh Žirovcev (drugi je bil športnik Jože Oblak), ki sta se uvrstila v prvo izdajo leksikona Ko je ko u Jugoslaviji? (Beograd Ignac Naglic, založnik Žirovskega občasnika Foto: Vlastja Simoneič, september 1984 Peter (levo) in Vinko Naglic pri Mrlaku v Žirovskem Vrhu okoli 1957 1957). Takrat je bil republiški poslanec in predsednik občinskega ljudskega odbora Žiri (župan). Pozneje je bil tudi predsednik skupščine občine Logatec, upokojil se je kot ravnatelj Čevljarskega šolskega izobraževalnega centra (ČSIC) v Žireh. Napisal je številne pesmi. Miran Naglic, eden prvih med strokovnjaki, ki so kmetu v pomoč_ Sin Petra je mag. MIRAN NAGLIC, agronom. Rodil se je 14. marca 1957 v Žireh. Diplomiral (1979) in magistriral (1987) je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Naslov magisterija: Primerjavapašno-košne in klasične rabe travinja na žirovsko-rovtarskem območju. Delal je kot pospeševalec v kmetijskih zadrugah Žiri in Škof j a Loka in v svetovalni službi za Gorenjsko. Zdaj je zaposlen na ministrstvu za kmetijstvo kot pomočnik direktorja Republiške uprave za pospeševanje kmetijstva. Obnavlja domačo hišo, saj se namerava vanjo kmalu znova vseliti. Stara šola, učitelji in nadučitelji_ Ko pridemo pod Tabor, najstarejši del Žirov, se cesta razcepi. Smo na križišču, kjer se stikajo poti s treh strani neba in treh slovenskih pokrajin: prišli smo z vzhodne, logaške, notranjske strani; levo pelje cesta na zahodno, idrijsko, severnoprimorsko stran; desno na severno, škofjeloško, gorenjsko stran. »Prava« je tista, za katero se odločiš. Preden nadaljujemo, se spodobi obiskati žirovski občinski muzej, muzejske zbirke Muzejskega društva Žiri v Stari šoli, nekdanji pristavi loškega gradu. Na ogled so štiri zbirke, ki vsaka po svoje pričajo o štirih žirovskih dejavnostih oziroma vrlinah: o čevljarstvu, čipkarstvu, likovni kulturi in upornosti (NOB). Tako stavba kot zbirke v njej delujejo nekoliko zapuščeno (blago rečeno), sosednja Stalarjeva hiša, ki je z muzejsko vedno tvorila zaključeno celoto - in bi jo morala tudi v prihodnje - se je podrla. Vsi, ki nam ni vseeno, kaj bo z našo kulturno dediščino, upamo, da bomo s podporo občine Žiri, lastnice obeh stavb, našli primerno rešitev. Polde Hladnik, sin žirovskega nadučitelja, kije po 2. svetovni vojni postal prvi zdravnik južne Primorske_ V Stari šoli seje 9. novembra 1919 rodil POLDE HLADNIK, kije postal zdravnik, higienik in preventivec, pionir slovenske pomorske medicine in organizator južnoprimorskega zdravstva. Njegov oče Leopold je bil takrat žirovski nadučitelj (po rodu Idrijčan, ustanovil je tudi obrtno šolo in bil zelo dejaven v kulturnih društvih) in je zato stanoval kar v šoli; poročil se je s Kristino Soletti, Andrejčkovo iz Starih Žirov (pozneje se je reklo pri Petelinu, ker se je k hiši priženil Pavel Mravlje, Petelinov iz Žirovskega Vrha, legendarni voznik doktorja Bernika). Njun sin Polde je v Ljubljani študiral medicino, diplomiral 1948, specializacijo končal 1966. V letih 1944-45 je bil sanitetni referent škofjeloškega partizanskega odreda. V coni B Svobodnega tržaškega ozemlja je organiziral osnovno zdravstveno službo, bil od 1949 do 1953 glavni zdravnik v okraju, od 1953 do 1956 prvi vodja zdrav- Na Glasovi preji o kmetijstvu pri Šimcu v Žirovskem Vrhu sv. Urbana junija 1997; z leve Miha Naglic, M; Podobnik, Tilka Bogataj, Anton Kokelj in Miran Naglic Foto: Janez Pelko__ !!|P Miltitlii'l!1' "■ Polde Hladnik z ženo v Šmarjeških Toplicah 17. 7. 1997, ena njegovih zadnjih fotografij stvenega doma in potem do 1983 ravnatelj higienskega zavoda. Bil je tudi vodja zdravstvene službe za pomorščake v Sloveniji in predaval na pomorski in srednji medicinski šoli v Piranu. Za svoje delo je prejel nagrado Jožeta Potrča. Živel je v Kopru in tu 19. decembra 1997 umrl. »Pokojni doktor Hladnik je bil širok, strpen človek. S svojo naravo je vlival v prisotne optimizem, se pri tem posluževal humorja in duhovitih dovtipov, črnogledost pa znal omiliti, četudi se je zdravstvu večkrat slabo pisalo. Ljubil je naravo in bil velik poznavalec gob, ki jih je vztrajno nabiral po pokljuških in istrskih gozdovih, z njimi pa večkrat popestril večerje na naših zdravniških srečanjih. Življenje dragega kolega se je sklenilo ne sredi načrtov, kajti dopolnil je bogato življenje slovenskega zdravnika v krajih, kjer je bil nadvse potreben s svojo delavnostjo, organizacijsko sposobnostjo, narodnim čutom in človekoljubnostjo.« S temi besedami se je od svojega kolega poslovil doktor Marko Kolenc (Zdravstveni vestnik, 1998). Jakob Mencinger, »vzgieden učitelj, izboren sadjar in cvetličar« Polde Hladnik se je v žirovski šoli rodil, omeniti pa moramo tudi katerega od tistih, ki so v njej poučevali še pred njegovim očetom. V slovensko zgodovino seje vpisal JAKOB MENCINGER (SBL), šolnik in sadjar. Rodil seje Bohinjski Bistrici 8. julija 1826, umrl prav tam 22. marca 1891. Preden je prišel v Žiri, je »plodonosno deloval« v Gorjah. V Žireh je bil tri leta, od oktobra 1865 do 15. oktobra 1868, koje odšel v Trnovo na Notranjskem. Že naslednje leto je bil imenovan za okrajnega šolskega nadzornika v logaškem okraju; v tej vlogi je spet službeno zahajal v Žiri. »Zaradi neugodnega notranjskega podnebja« je bil jeseni 1871 premeščen nazaj na Gorenjsko, najprej v Predoslje, že 1872 pa v rodno Bohinjsko Bistrico, tu 1883 postal nadučitclj in »stopil decembra 1885 v pokoj«. - »Mencingerje bil vzgieden učitelj in za tedanje razmere izboren sadjar in cvetličar. V Gorjah si je na 'Fortuni' priredil veliko drevesnico ter šolske otroke in odrasle poučeval in navduševal za to stroko. Tu je spisal 'Mladega sadjerejca ... za učence na kmetih' (Ljubljana 1862, 1866, 1867).« Drugi in tretji natis Mladega sadjerejca sta torej izšla, ko je služboval v Žireh. Kot bomo videli pozneje, je bil tu sočasno za župnika gospod Janez Majnik, prav tako »izboren« sadjar. Kdo bi vedel, kako sta se ujela v tej veščini, če sploh? V šolski kroniki piše za šolsko leto 1866, da je šolo obiskovalo 190 otrok in da se je začelo »podučevati v sadjoreji«. In še: »Šolskega leta 1868 poklican je bil I. učitelj gospod Jakob Mencingar v kmetijsko napredovalno šolo na Dunaj.« Fran Schmidt, dramski igralec, kije zadnje dejanje svoje osebne tragedije odigral med Zirovci_ V šoli (tedaj Žiri 24, zdaj Tabor 2) je 26. februarja 1893 za jetiko umrl FRAN SCHMIDT (ŠMID), dramski igralec in učitelj. Rodil se je 6. februarja 1849 v Ljubljani. Oče je bil nemškega, mati slovenskega rodu, doma so imeli kavarno, v kateri so se shajali tedanji narodnjaki. V gimnaziji je bil sošolec Janka Kersnika, doštudiral je za učitelja. Kot igralec in pevec je nastopal v predstavah Dramatičnega društva, v junaških in ljubezenskih vlogah (Tulpenhcim v Županovi Micki, Kari Moor v Schillerjcvih Razboj- i Spominu vredni šolstvo zadevajoči dogodki fT-rs-*^ rft.-fiV wT<«#^.,f,u r*J~>^ 4-*/ ^>*fon?fTyr*~p&+~ - ^^i*.,^^ Sklepni del oporoke, ki jo je 15. 2. 1795 lastnoročno napisal Martin Naglic, jezuit iz Žirov Gregor in Janez Puc, ljudska umetnika, Balantova iz Tabra Zavedam se, da bom sam nečimrn, če omenim, da se je v tej hiši rodil tudi moj praded Mihael Naglic (1841-88). Našega priimka od 5. novembra 1943, koje tedanjega gospodarja Franca Naglica ob prehodu čez mejo ranila in ubila mina, pri hiši ni več, rod, ki ga nadaljuje njegova hči Marija, poročena Košir, se po svoje kljub vsemu ohranja. Strnjeno in še zdaj nekoliko starožitno naselje na gričku, pod katerim stojijo Žirovska pristava ter Petronova in Nagličeva domačija, se imenuje Tabor. Sredi njega stoji hiša, ki se ji reče pri Balantu. Tu se je 26. februarja 1868 rodil GREGOR PUC, ljudski umetnik, rezbar in kipar, po osnovnem poklicu mizar. Nanj še zdaj spominjajo nekatera mojstrsko izdelana vrata. Najbolj znana so pri Tinctu (naročnik Tomaž Naglic, 1871; tedaj Žiri 53, zdaj Starožirovska 4), pri Nacetu (Logaška 24; hišo so podrli, portal in vrata pa vzidali v vrtno hišico, ki jc hkrati nekakšen spomenik stari hiši) in na Breznici 6 (pri Loštrku). »Ti izdelki spadajo po prefinjeni dekorativnosti med viške ljudske umetnostne ustvarjalnosti«, je ob njih zapisal dr. Ivan Sedej (LR 7,1961, str. 98). Njegovi so tudi kipci angelčkov vrh stranskih oltarjev v podružnični cerkvi sv. Lenarta na Dobračevi, »ena vrata« v Škofji Loki in vrata cerkve sv. Antona v Trstu (San Antonio Taumaturgo; tudi San Antonio Nuovo), tiste, ki stoji na koncu kanala, ob katerem je tudi Žirovcem dobro znani Ponte Rosso. Zanimivo bi bilo vedeti, kje se je s svojimi umetniško navdahnjenimi izdelki uveljavil prej, v Žireh ali drugod? Po mojem (po krajevno veljavnih skušnjah) so mu Žirovci svoja naročila zaupali šele potem, ko se je »dokazal« v Trstu. Tudi sicer je o njegovem življenju in delu ostalo le malo podatkov; ustni pričevalci so pomrli, morebitna pisna nam niso znana. Ve se le, da je že pred 1. svetovno vojno odšel v Ameriko in da se od tam ni nikoli vrnil. Umrl je neznano kje in kdaj. Marija Mazzini, njegova nečakinja, se spominja še nekaj podrobnosti: v družini tedanjih Balantovih je bilo devet otrok, ko jim je umrla mama, je bilo »Grugatu« 20, njenemu očetu, najmlajšemu, pa komaj 9 let. »Tišlarije« seje izučil pri očetu. Nekateri se še spominjajo, kako je bilo, ko je prišla okoli 1933 Pucova žena Ivana (roj. Gabrovšek, na Breznici; poročila sta se 15. oktobra 1893) po poklicu babica, na obisk iz Amerike. Ko seje peljala iz Idrije, soji zvonili na Breznici, kjer je kupila zvon. Od nje so veliko pričakovali, »dobili pa malo«. Sicer pa je bila »prav zelo debela« ... Kakorkoli že, upamo, da bomo z leti o Gregorju Pucu, ki je bil nesporna umetniška duša, izvedeli še kaj več. V knjigi Status animarum, ki jo hrani župnijski urad v Žireh, piše, da je imel Gregor starejšega brata Janeza, rojenega 1. februarja 1865, ki je bil »podobar« (vpisano v rubriki opombe). Tako se kar ne moremo znebiti občutka, da je avtor katerega od del, kijih pripisujemo Gregorju, Janez. Ustno izročilo pač ni dovolj zanesljivo. Cisto gotovo pa je, da je bilo tudi njunemu očetu ime Janez in materi Lucija (roj. Remic, »iz Zavrača«). In to, daje JANEZ PUC (umrl neznano kje in kdaj) avtor križevega pota v cerkvi na Dobračevi. Sicer pa bo treba ustvarjalnost rodu Pucov, ki izhajajo iz Tabra oziroma iz Podklanca, še raziskati. Detajl z glavnih vrat domačije pri Tinetu, zdaj Starožirovska 4; avtor: Gregor Puc, rezbar, Balantov iz Tabra, mlajši brat Podobarja Janeza Foto: Janez Pelko Tako seje na eno od podob križevega pota v pokopališki cerkvi sv. Lenarta na Dobračevi (prva na desno od glavnih vrat) podpisal njen avtor: »Iv. Puc v Škofi Loki 12/4. 1900«. Podobar Janez Puc je bil Žirovec, Balantov iz Tabra, delavnico je imel v Škofji Loki Foto: Janez Pelko Anton Zakelj - Rodoljub Ledinski, Prešeren v tolarju_ Preden se vrnemo v križišče treh pokrajin, »skočimo« še do Ledin nad Zirmi. Te res niso prav blizu, vendar je res tudi, da so takrat - 14. oktobra 1816 - ko se je v njih rodil ANTON ZAKEL1 - RODOLJUB LEDINSKI (SBL, PSBL), slovenski pesnik in duhovnik, sodile pod Žiri. Njegova mati Ana Ažbe se je v Ledine primožila iz Dolenčic pod Javorjami na Poljanskem, rodila se je v družini, iz katere izhaja tudi znameniti slikar Anton Ažbe. Ona je bila tista, ki mu je že v otroštvu pripovedovala stare ljudske balade - Mlada Breda, Mlada Zora ... zdaj jih poznamo prav po njegovem zapisu. Naš pesnik se je, podobno kot številni drugi dijaki z Loškega, šolal pri frančiškanih v Karlovcu in Novem mestu, nadaljeval v Ljubljani na liceju in končal v bogoslovju. V mašnika je bil posvečen 6. avgusta 1842, služboval najprej kot beneficiat in domači učitelj na gradu barona Alojza Gusiča v Gradcu pri Podzemlju, »med belimi Kranjci«, potem v Ribnici, pri Fari na Blokah (tu je vzel k sebi mater, ki je umrla 5. januarja 1850, stara 70 let), v Mirni Peči, v Poljanah nad Škofjo Loko; tu je bil prvič opozorjen, da bo odstranjen iz dušnega pastirstva, če se ne bo ogibal gostiln, vendar svarila ni upošteval; bil je kaplan pri Sv. Križu (Podbočje) poleg Kostanjevice, v Sostrem in pri Sv. Duhu nad Leskovcem (Veliki Trn). Tuje 26. aprila 1868 mnogo prezgodaj umrl, pozabljen in zaničevan, alkoholu vdan. »In tu se je zgodilo, da je zemlja slovenska komej imela grob zanj - za pesnika slovenskega! Kar je nekdaj o Vodniku, popeval bi Prešern i o Ledinskem: 'Preoblečen sem kaplanček bil, in rad sem pel, še raji pil.'... In rekši: 'Ledinski je bil Prešern duhoven' - povedal sem vse.« Tako ga je v svojem Jczičniku (XVII, 1879, str. 42-54) zagovarjal Josip Marn. Zdaj nanj spominjajo samo še njegove po krivem pozabljene pesmi -kdo jih bo končno zbral in izdal! - ter slabo vzdrževana spominska plošča na rojstni hiši v Ledinah. Prof. Janez Dolenc (v pokoju v Tolminu), njegov rojak po materi in gotovo najboljši poznavalec njegovega dela, je v SBL zapisal še, daje bil »zelo načitan in jezikovno izobražen (poleg jezikov iz šole je obvladal še francoščino, italijanščino in nekatere slovanske jezike), po značaju dobrodušen, a nemiren«. V mladih letih je bil, kakor je bilo takrat moderno, nastrojen precej »ilirsko«, Stanka Vraza je poznal osebno. Dolenčev sklep: »Zakelj je v poeziji precej uspešen, kadar v duhu ljudske in Prešernove pesmi poje v preprostem jeziku, v izvirni misli in pristnem čustvu.« Matevž Dežela, »domači umetnik«, avtor Križanega na Dobračevi Ko smo že v Ledinah, skočimo še v sosednje Krnice. Te se zdaj uradno imenujejo Ledinske Krnice; do 1918, ko so sodile v občino Žiri, so se imenovale Žirovske Krnice. V njih se je 3. septembra 1845 rodil MATEVŽ DEŽELA (PSBL), »domači umetnik«, kipar, rezbar in podobar. Očetu je bilo ime Tomaž in je bil »kočar«, mati je bila Elizabeta Gostiša. Za podo-barja se je učil pri mojstru Jakobu Raspetu v Idriji (literarno ga jc upodobil France Bevk v Sohi svetega Boštjana) in se pozneje kot pomočnik pridružil mojstru Jožefu Štravsu iz Ravni nad Cerknim. Največ je delal za cerkvene naročnike, kiparska in rezbarska dela. Za njegovo najboljše delo velja skupina v glavnem oltarju cerkve sv. Janeza Krstnika v Planini nad Cerknim. jŽJriMla vstane, ko ho dan zazori, Se sprehaja som ter tje po dvori — Si odperal ide gornje line , Ide gledat dilli na ravnine. Ko po ravnini polji se ozira , Vidi, kak se tam meglica zbili, „Ljuba mali, urno mi vstanito, Ljuba mali, ročno mi zložile, Al meglica ta je od vodice ? Al meglica ta je od gorice ? Al oblak je točo hudourne Izpod neba zgnan od sile burne ?" Skerbna mati urno pospešila. Tak jc svoji hčerki govorila: „Ta meglica ni ne od vodice, Ta meglica ni ne od gorice ; Tud oblak ni toče hudourne Izpod neba zgnan od sile burne; To je sapa turških konj meglena. Ki jih polna jc stezi zelena. AMon Zakelj - Rodoljub Ledinski, Mlada Breda, Krajnska čbelica, 5. zvezek, Ljubljana 1848; faksimile prvega natisa te ljudske balade Matevž Dežela, Križani na pokopališču na Dobračevi, 1904, detajl Foto desno: Janez Pelko, 1998 Na svitlobo da! M» MASl'Ifl^aCi Pet« liiikvlr«■, I5BSO«!! V Ljubljani natisnil Jožef Blazni k. 18 4 8. ji^,*—- V žirovski župnijski kroniki sta omenjeni dve deli, ki jih je opravil v naši župniji: renoviranje oltarjev (ni znano, v kateri cerkvi) in veliki kip Križa-nega Jezusa, postavljen 1904, ki še zdaj dominira nad pokopališčem na Dobračevi. Spominja tudi na ustvarjalca, umetnika, ki je umrl na svojem domu v Krnicah, 16. decembra 1924. Josip Mazi, matematik, ki se je v Zireh samo rodil_ Se vedno smo v križišču treh pokrajin. Stojimo na vogalu mogočne in stare domačije pri Petronu. Tu prebiva ena od številnih vej rodu Kavčičev, ki za svojo domačijo zgledno skrbi; vzdrževana in obnovljena je kot malo-katera, nova hiša, katero so postavili zraven stare, je grajena »v stilu«. Petronovo hišo omenjamo tudi zato, ker sc jc v njej 24. januarja 1872 rodil JOSIP MAZI (ES, SBL), matematik. Maturiral je 1892 na ljubljanski realki, študiral na Dunaju matematiko in deskriptivno geometrijo, poučeval na ljubljanski realki in bil od 1919 njen direktor. Leta 1931 je nastopil službeno mesto načelnika prosvetnega oddelka pri kraljevi banski upravi v Ljubljani. Bil je tudi honorarni predavatelj opisne geometrije na ljubljanski tehnični fakulteti. Napisal oz. priredil je številne učbenike za geometrijo od 1. do 5. razreda srednjih šol. To je znano. Cisto neznano pa nam je bilo, zakaj se je rodil ravno pri Petronu. Zdaj vemo tudi to: njegov oče Franc je služboval v Žireh kot dacar, stanovali so pri Petronu. Josip Mazi je umrl 25. junija 1936 v Ljubljani. V svojih mladih letih se je Mazi gibal v literarnih in gledaliških krogih. Prevajal je dramska besedila, bral rokopise in korekturne odtise, pisal ocene. Tako se je spoznal z Ivanom Cankarjem in zdi se, da sta si postala prijatelja ali vsaj dobra znanca. V pismu z Dunaja, ki ni datirano, je pa s konca avgusta 1900 (glej Cankarjeva Zbrana dela), ga imenuje »Dragi!«, pismo pa sklene z »Bog te živi!« V osrednjem delu pisanja ga roti, da ne bi česa črtal, ko mu bo dal Schvventner brati njegovo najnovejše besedilo. »In zdaj ti položim nekaj na srce. V slučaju, da govoriš s Schvventnerjem o moji novi drami in v slučaju, da jo prečitaš, zavzemi se z vso močjo za to, da se ne črta ali ne popravi niti besede! Niti vejice!« Sloje za rokopis drame Za narodov blagor. »Posrečila se mi je bolj, nego sem mislil«, pravi Cankar in Mazija še enkrat roti: »Torej zapomni si: niti vejice!« Na koncu mu naroča: »Če vidiš Župančiča, vstavi ga v mojem imenu ter mu reci, da naj mi piše; povej mu tudi, da pridem v Ljubljano in da naj pozdravi Murna. Pozdravi Verovška! Zanj je v komediji dobra vloga (Aleksij Gornik).« Naš rojak se je tore[ gibal v najožjem krogu slovenske moderne. Ali je imel kaj stikov in vezi z Žirmi, bomo morali pa še ugotoviti. Marijan Dolenc, Zirovec v vladi Staneta Kavčiča_ Petronovi nasproti stoji Šemončkova hiša. V njej seje 15. februarja 1930 rodil mag. MARIJAN DOLENC (ES), ekonomist. Diplomiral in magistri-ral (1975) je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je pri W. Isardu na pensilvanski univerzi v ZDA. Od 1969 do 1973 je bil član republiškega izvršnega sveta (Kavčičeve vlade). Pred tem je bil raziskovalec, po tem pa direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja v Ljubljani. Od tega dela, ki mu je bil ves predan, ga je odtrgala prezgodnja smrt, 5. decembra I )irekto.r Josip M a/i Rojen je bil 24. januarja IB72 0 Žireh si, () (oče Vrane, dacar,mati Marjeta roj, I olek). Petrazredno ljudsko solo je d*>-vriil I. 1885. v Ljubljani, Študiral je od I. issi. do t892. na sedemrazredni nišji realki, predhodnici sedanje I. driavne realne gimnazije v Ljubljani in tu mat ur ir al 9. julija (892, Tehniiko visoko bolo in univerzo je obiskoval na Dunaju. /6. septembra (901 je pofital »upleni in s l. sept, 1906 profesor za matematiko in opisno geometrijo na drž, niš ji realki o Ljubi juni. (). nooembra 19(8 je prevzel začasno vodstvo, s l. majem f()l(t pa je postu! ravnatelj te&a /anodu. JO, novembra X9Z9 je bil imenovan za načelniku prosvetnega oddelka pri kr. banski upravi t> Ljubljani, pa je b) sluibo nastopil kele ti. juliju t93t, Z ukazom dne 10. avgusta 1933 je bil zopet imenovan za direktorju L realne 11 i n t n ;r/ i i e in ie n li-ui stun.-litu .*> nmiju /Tm, umrl.__ 1 Josip Mazi, fotografija v članku, ki so ga v njegov spomin objavila Izveslja I. državne realne gimnazije v Ljubljani 1937 Odprtje obnovljenega obrala Alpine v Gorenji vasi 2. 5. 1971; z. leve Raj ko Kosmač, Jože Bogataj, Izidor Rejc, Zdravko Krvina, Marijan Dolenc - kot gost, tedaj član Kavčičeve vlade - in Martin Klemenčič Foto: Vlastja Simončič 1981 v Ljubljani. Koje bil že bolan, sem ga »snubil«, da bi postal sodelavec ZO. Obiskal me je in sodelovanje obljubil, a bolezen je bila močnejša. Slovenski ekonomski vedi je dodal nekaj izvirnih prispevkov, med njimi Medsektorski planski model slovenskega gospodarstva in druge odlične makroekonomske študije. Ivan Kavčič, »Spicarjev dohtar«_ Zdaj pa je že čas, da se odpravimo z našega križpotja. Obrnemo se proti severu in jo mahnemo v gorenjsko smer, po Starožirovski cesti. Od tod do Sore se zvrsti nekaj hiš, ki so bile nekoč prav imenitne. Na levi je najprej mogočna Kopšetova hiša (zdaj Pri Kogeju). Naslednja jc Pri Špicarju. Tu se je 30. avgusta 1883 rodil dr. IVAN KAVČIČ, pravnik in visoki uradnik. Študiral jc v Pragi, od koder je v Žiri zanesel sokolsko idejo in bil med pobudniki za ustanovitev sokolskega društva v Žireh. Bil je liberalec, svetovljan in eden prvih »frajgajstov« med Žirovci; ti so takim rekli »posvet-njakarji«. Med 1. svetovno vojno jc bil na ruski in italijanski fronti, nato je služboval kot častnik (nadporočnik) v vojnem tiskovnem uradu (Kriegspres-sequartier) pri generalštabu na Dunaju. S slovenskimi kolegi so ustanovili tajni odbor in delali kot obveščevalci v korist antante. V obdobju med obema vojnama in še po 2. svetovni vojni je služboval največ v Beogradu kot eden najvišjih uradnikov Jugoslovanskih železnic. Umrl je 11. maja 1977 na Bledu, kjer je tudi pokopan. Janez Majnik, gostoljubni »gospod fajmošter«, sošolec »očeta naroda« in umni sadjar_ Špicarjevi hiši sledi Pekova. Za njo je na levi prazen prostor, improvizirano parkirišče. Tu jc stoletja stalo staro župnišče in za njim stara župna cerkev. Župnišče je bilo med vojno požgano in po vojni podrto. Cerkev je ta usoda doletela že pred vojno. Nasproti župnišča je nekoč stal krasen vrt. Uredil gaje župnik JANEZ MAJNIK (PSBL). Rodil seje 19. aprila 1803 v Spodnji Idriji, umrl 2. marca 1877 v Žireh. Ko je bil za kaplana v Podbrezju, se je pri znanem misijonarju Francu Pircu navdušil za sadjarstvo. Ukvarjal se je tudi s homeopatijo. Za župnika v Žiri je po službovanju v Lozicah (pod Nanosom, ob cesti iz Razdrtega v Vipavo) in Idriji prišel 1847. Tu »je zasadil nasproti župnišča lep sadni vrt, ki je postal nekaka šola za sadjarstvo za bližnjo in daljno okolico.« Mihael Arko je v Zgodovini Idrije o njem zapisal tudi tole: »Bil je zelo gostoljuben in radi tega vedno v denarnih zadregah. Zložil je znano pesem: Po polnoči odbije tri.« Lado Božič jo navaja v knjigi Naš idrijski kot (Ljubljana 1936). Napev je v es-duru, ima uvod in trio: »Odbije tri po polnoči, / pa v Idriji že zvon buči, / iz spanja rudarje budi.« Majnikovo pesem je uglasbil idrijski organist Jožef Gnezda, prvič so jo zapeli na dan sv. Ahacija 1863, med rudarji seje takoj prijela. Junija 1858 je gostoljubnega župnika obiskal sam »oče naroda«, dr. Janez Bleivveis. V Novicah je nato objavil članek Iz Ljubljane do Žirov in v njem odstavek: »Tudi za podučenjc mladih in starih Žirovčanov v sadjoreji ni menda nikjer lepše priložnosti, kakor je tukaj; lepi vert farovški, ravno pred farovžem, zasajen z obilnim mladim sadnim drevjem, in pa gospod fajmošter Majnik, unet učenec nepozabljivega gospoda Pirca in zdaj sami Ivan Kavčič, fotografiran 1939 Janez Majnik, »fajmošter« v Žireh v letih 1847-77, olje (ali jajčna tempera) na papirju, verjetno čez. fotografijo; podpis avtorja: »D. Bajtar pin. 1879, Sairach« sadjorejstva marljiv učnik; kaj je treba več, da bi se po celi dolini razlil blagoslov dobrotne sadjoreje!« Majnik seje za to hvalo zahvalil tudi tako, daje svojemu gostu 3. aprila 1861 napisal pismo, v katerem mu čestita k uspehu na volitvah v deželni zbor in na koncu doda še tele štiri verze: »Prej Triglava razdrobila / Grozovita strela bo, / Ko Slovenja pozabila, / Kar si storil Ti za njo!« Iz pisma, ki ga hrani rokopisni oddelek NUK v Ljubljani, izvemo tudi, da sta bila naš »fajmošter« in oče naroda sošolca. - Od Majnikovega vrta ni ostalo nič. Po vojni so ga nacionalizirali in je ves čas propadal. Pred denacionalizacijo so ga razparcelirali in prodali zasebnikom. Ko so ti gradili nove hiše, so podrli še vrtno uto z dragoceno fresko Štefana Subica. Sic transit gloria mundi. Jernej Lenček, duhovnik in domoznanec_ Prav in v duhu naše obravnave je, da omenimo še nekatere od nekdanjih stanovalcev župnišča. »Preserčnega sprejema v Zireh ne bomo popisovali, ker to je privatna reč, ktera ostane v sercu prijatlov; škoda le, da človek vsake vesele ure ne more pribiti, da bi mu nc ušla tako hitro. Ko smo v veseli družbi odkosili, smo vsi skupaj odšli na ogled Žirovskega sveta, katerega so nam tukajšnji kaplan, častiti gospod Jernej Lenček v svojem letošnjem 'Romarji' tako izverstno popisali, da moramo tu očitno željo izreči po več takih popisih mile naše domovine. Potem še le bi poznali naše kraje skozi in skozi, čez in čez. Kdor ne verjame, naj vzame 'Romarja' v roke - zalo knjižico, ktera ima večjo vrednost kakor le koledar biti za 365 dni.« S temi besedami je oče naroda pohvalil drugega stanovalca našega nekdanjega župnišča, kaplana. JERNEJ LENČEK (SBL), duhovnik, seje rodil 25. avgusta 1827 na Brezovici. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Ljubljani, nadaljeval v Avguštincju na Dunaju. Od tam je bil 1852 poslan za kaplana v Žiri. Kot bogoslovec je 1850 v Novicah objavil nekoliko čuden Nasvet novih mesečnih imen za sve Slovane. Pomlad je imenoval »oživen«, njene mesece pa »ranoživen ali oživnorast« (marec), »sredoživen ali oživ-novrh« (april) in »poznoživen ali oživnopad« (maj). Poletne mesece pa: letorast (junij), letovrh (julij) in letopad (avgust) ... Novost je ostala popolnoma brez odmeva. Lenček pa je neutrudno iskal in zbiral. V žirovski župniji je po hišah nabral 84 starejših slovenskih knjig (dve luteranski) in jih popisal v prispevku za Mittheilungen des historisehen Vereinsfur Krain, julija 1857. Zdaj je ta zbirka v Semeniški knjižnici v Ljubljani. V letih 1857 in 1858 je uredil prva dva zvezka koledarja Slovenski romar. Založil ga je Ničman v Ljubljani. V drugem zvezku (1858) je objavil dokaj obsežen spis z naslovom Žirovski svet, temeljit domoznanski opis svoje fare. Ob koncu je obljubil nadaljevanje, v katerem bi pisal o faranih, njihovem življenju in delu. Vendar je usoda hotela drugače. Zbolel je za jetiko, bil prestavljen za ekspozita v Št. Peter na Krasu (Pivka) in tam 7. oktobra 1861 umrl. Poskušal se je tudi v pesništvu. V spominskem zborniku Vodnikov spomenik (1859) je objavil pesem Cvetlica Operosa. Bog ve, kaj vse jc še načrtoval. Jaz vem samo to, da bi vsaj v Žireh zaslužil več spomina, mogoče tudi spominsko ploščo. Jernej Lenček: Cvetlica „Operosa."*) -VXfQfcl--------......----- dKflacvetola jo cvetlica, „Rož'ca lepa: operosa" Bla Ljubljani je »danica« »Lepih mnogovers tnih ved.« — De pa vedno lepši bi cvetela, Kinć'la se z lepoto .svojo vso, Je sinove .svoje v veno objela, In cvetela z „združenu močjo." Srečna tačas b'la Ljubljana, B'la je vir »edinosti«; B'la Modricam sede/' zbrana, Sedež b'la »marljivosti.« — In žuto so vede se vzdigvale, Ki v lovornih vencih le slove; Umotvorne dela so nastale, Ki „Ljubljane kine« še zdaj stoje.■ Pa temnica nastopila, Rož'ci je zaterla cvet; Ven'c pri j a tlo v je zgubila, Počivala mnogo let. — Al cvetlica zopet se vzdiguje In cveteli jame prelepo, Stem živlenje novo obudujc, Dela zopet z „združenu mućju.« ■ Krasno drugič je cvetela, Cvet pognala lepih nad; Spet Ljubljano zalsat' jela, Spet rodila mnogi sad. -..... Al viharjev vojsknih huda sila Zderla zdaj je združene moći, Je cvetlico lepo zamorila, In cvetlice lepo — „vcč je ni!«- Pa saj ne bos vedno spala, Rož'ca lepa »uperusa«; Saj boš skoraj spet vstala, Rož'ca „mnogoverstnih ved.« — „Le vstani« — lepa Ti cvetlica! In Modricam služi z vso skerbjo; Sveti še Ljubljani ko „danica« Deluj čversto z „združenu mueju!" *) A o ca d c m i a operosoru m je nastal.1 v Ljubljani v letu 1701, (Mitih, des histor. Vereins liirKrain 18.12, p. 12 sq), 22 nej Lenček, Cvetlica Operosa, Vodnikov album, 1859; pesem, napisana v čast članom Akademije operozov Vikar Nikolaj, prvi po imenu nam znani žirovski duhovnik Ste se že kdaj vprašali, kdo je bil prvi nam znani žirovski duhovnik? Odgovor je, kolikor je nam za zdaj znano: NIKOLAJ, vikar in ekspozit v Zireh. Omenja ga listina z dne 3. maja 1384. Po njej je od tedanjega starološkega župnika Henrika, kateremu je bil odgovoren, prejel beneficij (nadarbino, ustanovo, iz katere je dobival neke dohodke); zanjo mu je bil letno dolžan dve marki beneških vinarjev namiznine. Po rodu je bil Ločan, sin Nikolaja Pochadin de Lok. Omenjena pergamentna listina z ohranjenim pečatom je v Državnem arhivu (Hauptstaatsarchiv) v Munchnu v zbirki Freising Hochstift, Urkunden, fascikel 135. Kaplan Gregor Strelec, prvi nam znani Zirovec med duhovniki In kdo je bil prvi Zirovec med duhovniki? V Izvcstjah Muzejskega društva za Kranjsko (IV, str. 77), na katera se v župni kroniki opira Franc Pokorn, se omenja GREGOR, SIN JURIJA STRELCA IZ ŽIROV. Leta 1497je bil podpevec v Gorici in 23. decembra jc prejel subdiakonat na naslov Žige, sina pokojnega Jurija pl. Post z goriškega gradu. Diakon je postal 10. marca, mašnik pa 31. marca 1498 v Beljaku. »Bil jc izprva kar pomočnik doma, kakor je bila navada tiste čase, da se je utrdil in izvežbal v dušnem pastirstvu.« Tako Pokorn. Ce zdaj pogledamo še v loški urbar iz 1501, ki poleg imen podložnikov prvič omenja tudi njihove priimke (vsi jih še niso imeli), vidimo, da sta na Dobračevi prebivala dva podložnika z enakim imenom: Gregor Strelatz. Eden od njiju je bil verjetno duhovnikov oče ali brat; ali kar duhovnik sam? Kakorkoli že: prvi nam znani duhovnik žirovskega rodu je bil gotovo Dobračcvec. Worlicus Assarch de Syrach, prvi po imenu nam znani Zirovec In ko smo že pri tem, kdo je bil prvi med prvimi, se vprašajmo še, kdo je prvi po imenu nam znani Zirovec? To je bil WORLICUS ASSARCH DE SYRACH (iz Žirov). Omenja ga listina, shranjena v Državnem arhivu v Vidmu (Archivio di Stato, Udine) v zbirki Archivio Notarile, fascikel 670. V njej piše (povzemamo po dr. Pavlu Blazniku), da je bil naš davni rojak 1312 nekemu Cedajcu dolžan 3 marke in 13 soldov za vino teran. Kaj to pomeni? Vsaj dvoje: do so Žirovci že tedaj trgovali na daljavo, z drugimi deželami (Furlanija), in da so že takrat radi pili dobro vino! - Pozneje, 1342, je v čedajski notarski knjigi nekajkrat omenjen (v podobnem svojstvu, kot dolžnik) WIDIZ DE CIROCH (Vidic iz Žirov oziroma iz Breznice pri Žireh /dc Vrisniz/). - Že pred tema dvema se v zvezi z Zirmi omenjata dve imeni, ki pa nista žirovski: MEINIIART in GOSIDS, sinova DOBROSTE LOGAŠKEGA (von Logatsch). Leta 1307 sta vpadlav Žiri, tam povzročila nekaj škode in ju je škof imel ujeta v Škotji Loki. oogve, kakšna je bila žirovska farna cerkev lela 1384, ko je v njej mašcval vikar Nikolaj iz Loke? Zdaj niti te, ki je na sliki, ne poznamo več Foto: France Štele, 1913 I "i Ictmmi fiir •Hf-bitlie .flCrVT rtielilu foluir fhnnis Imifiiltft one \a temi i flfinvtni vim •^KlttvfH- jJO'Ut \ 1113 ||||(1> fJlIflPlUKatlll jJprt/Hon fuut m jmiiiro ofTuio T»itnntr\fiitr mutmtnciti offino r.ui|jir-fi^ilUtim* Ziri (Syroch) se prvič omenjajo 1291; prvi po imenu nam znani Zirovec - NVorlicus Assarch de Syroch - pa lela 1312 Kdo je bil Gregor Strelec, vpisan v loškem urbarju iz leta 1501? Oče ali brat kaplana Gregorja Strelca, prvega nam znanega Zirovca med duhovniki? Mihael Ignacij Pogačnik, »splošno priljubljeni duhovnik« Ko listamo po izčrpnem seznamu žirovskih duhovnikov (za župno kroniko ga je na prošnjo Josipa Logarja spisal dr. Franc Pokorn, nekdanji škofijski arhivar), zbudi našo pozornost vsaj še eno od starih imen: dr. MIHAEL IGNACIJ POGAČNIK, teolog in župnik. Rodil seje okrog 1721 na Bledu, v mašnika je bil posvečen »na naslov freisinške škofjeloške kamere« 11. septembra 1746. »Bil je doktor bogoslovja, goreč, čuječ in dober dušni pastir, splošno priljubljen duhovnik.« V žirovski fari je bil za župnika od poletja 1760 do novega leta 1766; 1. januarja 1766 ga je namreč zadela kap. »Splošna žalost, 7 duhovnikov ga je spremilo k večnemu počitku in ogromno ljudstva.« Pokopan je bil pred cerkvenimi vrati, ob vhodu. Slednje je edino, česar so se najstarejši Žirovci šc spominjali. Bomo kdaj o tem »splošno priljubljenem duhovniku«, ki je svojo življenjsko pot sklenil med Žirovci, izvedeli še kaj več? Je bil ta učeni župnik tisti, kije Martina Naglica (ob njegovem prihodu v Žiri je imel 12 let) napotil v jezuitske šole? Luka Kant, »zelo priljubljen« gospod_ Zanimiv mož je moral biti tudi Pogačnikov naslednik, župnik LUKA RANT (RANDT). »Luč sveta je ugledal v Selcih 11. oktobra 1731, oče mu je bil kmet Gregor, mati pa Elizabeta; mašnik je postal v Sorici 1754.« Od 1756 do 1766 je kaplanoval v Selcih.« V Žireh je bil kot župnik »prezentiran« 25. januarja, dušnopastirsko službo je opravljal od sv. Jurija 1766 do svečnice 1778, potem je tu živel v pokoju (deloma), vse do svoje smrti 24. decembra 1779. »Zelo priljubljen, vse je jokalo ob pogrebu, osem duhovnov je bilo zraven.« V njegovem času je bil eden največjih požarov v fari (12. aprila 1771). Zgorelo je 24 hiš, med njimi cerkev in župnišče. Karol Zerovic, žirovski župnik, kije šel že 1824 na Triglav Žirovcem doslej čisto neznano jc dejstvo, daje bil od 1821 do 1831 njihov župnik KAROLŽEROVIC. Rodil seje 1. novembra 1779v Idriji. V Zireh je bil kaplan že od 1804 do 1809, pred tem v Poljanah, zatem v Žavratcu in Rovtah. »Mnogo tožba zoper njega glede lahkomišljencga življenja«, piše v župni kroniki, vendar brez dodatne razlage. Temu podatku povsem nasprotna je omemba v Malovi Zgodovini slovenskega naroda, na strani 606. Tam je govor o sebičnosti, splošni brezbrižnosti in »vseobčni demoralizaciji«, ki se je polotila kranjskega življa v prvih desetletjih 19. stoletja, najbrž tudi zaradi vpliva francoske revolucije. Izjema naj bi bili nekateri duhovniki. »O mnogih so se farani pritoževali, da so jih prehudo prijemali, bičajoč in na prižnici očitno izdajajoč njihove pregrehe. Tako so n. pr. I. 1826 tožili pri vladi zoper silno strogega cerkniškega dekana Jurija Pfeiferja, planinskega župnika vikarja Andreja Karlina in žirovskega župnika Karla Žerovica. Posebno strogi so bili z nezakonskimi starši. Nezakonskim otrokom so pri krstu dajali le judovska imena in za botra sta jim smela biti le mežnar in babica ...« Je farane motilo to, da piše? Da, enkrat v omenjenih letih je napisal knjigo Zeitrechnung geschichtlichcr Bcgebnisse der Hciligen Schrift und zwar vom Adam bis zum Tode des Hciligen Apostels und Evangelisten XI) so melir, ah in urnem Tdgen t ine, besonders denUche, Zeitrec/mung bibUscher Begebenheiten sich in untern siiddeutschen Landern nichi leicht vorftndet, Meine jlbsiv.hl ,,-ar (lalier mir zn niltzen, diest luenigstens weisr Mi, unđ zn miner Beruhigung, tueiss es Gotl auch. Sayrach am idtcn Jnly 1020. CARTj SCHEB.OVIZ, IMarrer. Z E I rr K E C H N U N G OESCIIICIITUCHF.il B E G E B N I S S E DF.lt HEILIGEN SCHRIPT, VOM ADAM BIS ZCM TODE DE3 1TRIUGEN AFOSTELS UND EVANGELISTEN IOANNK8, ODER 1!IS Zli M JAII11E (>8 NACH CHRIST1 TODE. Ers tes Hauptstiick. E i n 1 c i t u n g. V on iltn T a gen, S i und en, fFochen, Moiiaten, Jaltren und Jalirs-Peri ode.n. E r s c e r A b s c h n i 11. Von den T a gen. Soh S. i. 'ohon im graucn Altcrthumo ihciltc und bosttramto man dio Zoit nach Stundcn, Dve strani iz knjige Zeitreehnung... (1827), ki jo je v Žireh napisal župnik Karol Žerovic; predgovor datiran z 20. 7. 1826 Joannes, oder bis zum Jahre 68 nach Christi Tode. Na videz strašljiv naslov, ki pa ne pove nič drugega kot to, da je v knjigi govor o krščanskem štetju časa po dogodkih v Svetem pismu, od Adama do smrti sv. Janeza Evangelista v 68. letu po Kristusu. Knjiga je izšla 1827 v Ljubljani, natisnil jo je Joseph Sassenberg. Ima XII+419 strani in grafično prilogo. Rokopis je bil končan leto poprej, 20. julija 1826, sodeč po koncu predgovora, kjer stoji: »Savrach am 20ten July 1826 / Carl Scheroviz, Pfarrer.« Ta zanimivi človek seje 1824 kot žirovski župnik med prvimi odpravil na vrh Triglava. Tudi ta podatek priča, da je presegal rovtarske standarde krajev, v katerih je služboval. Iz Žirov seje preselil za župnika v Stari trg pri Ložu, kjer je umrl »vsled jetike« 4. junija 1844. Ivan Belec, »socijolog« med duhovniki_ Za razmeroma kratek čas, od aprila 1882 do oktobra 1883, je bil v Žireh za 2. kaplana IVAN BELEC (SBL), duhovnik, ki je bil v svojem času upoštevan »socijolog« in politični pisec. V katoliških krogih je veljal za predhodnika dr. Janeza Ev. Kreka. »Socijolog« takrat ni pomenilo to kot danes (znanstveni družboslovec), temveč nekaj takega kot socialno zavzet in čuteč pisec. Ivan Belec se je rodil 3. aprila 1856 v Radomljah, umrl je že 9.junija 1889 pri Sv. Duhu nad Krškim. (Ždi se, daznani fenomen zgodnjega umiranja mladih slovenskih literatov tudi mladih duhovnikov ni obšel; podobna usoda je ob Belcu doletela tudi našega Lenčka: jetika!) Duhovnik je postal 26. julija 1879. Najprej je objavljal v Slovenskem narodu, zlasti svoje vseslovanske umotvore in utvare. Predlagal je tudi (1877), da bivši Slovani sprejeli ruščino za svoj knjižni jezik. Pozneje seje posvetil socialnemu vprašanju in o njem objavil več tehtnih člankov v nadaljevanjih, zlasti v Slovencu. Ko je bil kaplan v Žireh (1882), je v Slovencu izhajal članek z naslovom Zemljišče in kapital. V njem »je razpravljal o protiprirodnosti in škodljivosti t. zv. zemljiškega kredita, ko se zemljišče, čigar rodovitnost je skoro stalna, meri z denarnim kapitalom, čigar rodovitnost skače; zemljišču se je vzel njegov družinski značaj, izročilo se je samovolji posameznika, češ da kapital oplaja zemljo, dasi je le delo pogoj gospodstva nad gmotnimi dobrinami in zemeljsko blagostanje je le sredstvo za doseganje človeškega razvoja in napredovanja, čigar najvišji namen je v Bogu.« Belčevo glavno delo je spis z značilnim naslovom Kmetom v pomoč. Izhajal je v Slovencu 1885, potem še v knjižni obliki. Frančišek Lampe je našega kaplana ob njegovi smrti imenoval za »najboljšega slovenskega socijologa svoje dobe« (Drobtinice, 1889). Frančišek Krek, pesnik med kaplani__ »Socijologa« Ivana Belca je v službi 1. kaplana nasledil FRANČIŠEK KREK (SBL), duhovnik in pesnik. V Žireh je služboval od jeseni 1883 do sv. Mihaela 1886. Rodil se je 9. aprila 1858 pri Blažonu v Selcih, kmetu Janezu in njegovi ženi Mariji, rojeni Peternelj. Mašnik je postal že v tretjem letu bogoslovja, 24. julija 1882. Najprej je bil za prefekta v ljubljanskem Alojzijevišču, njegova druga služba je bila v Žireh. Potem je bii kaplan še v Košani, Cerknici in Cerkljah na Gorenjskem. Od 1896 je bil za župnika v Vranji Peči nad Kamnikom in tam umrl 2. avgusta 1921. - Pesmi je začel f 'Je Ziri. V župnišču (tretja stavba na levi), ki je stalo na sedanji Starožirovski cesti, je stanoval tudi Ivan Belec, »socijolog« med duhovniki Oltar, pred katerim je maševal tudi Frančišek Krek, pesnik med kaplani objavljati ob koncu sedemdesetih let, največ v mesečniku Vrtec, »časopisu s podobami za slovensko mladost«; nekaj jih je tudi v prvih letnikih Doma in sveta in pri Mohorjevi družbi. Dr. France Koblar, njegov selški rojak, ga je v SBL označil takole: »Krek jc eden naših najplodovitejših mladinskih pesnikov; njegova misel je živahna in nežna, ritmika prožna in zvočna; velika pesniška gibčnost in prilagodljivost se kaže ob mnogih posnetih zgledih, priložnostnih pesmih in celo ob tujih kliširanih podobah, vendar je število njegovih pristnih in lepih pesmi razmeroma veliko; očitno jc vplivala nanj tudi Levstikova brezobzirna pila pri Vrtcu.« - Nam ostaja naloga, da ob prvi posebni priložnosti zberemo in objavimo pesmi, napisane in objavljene v njegovem žirovskem obdobju. Josip Vidmar, gospod, kije zgradil novo cerkev, največjo na Gorenjskem_ Od svojega predhodnika čisto druge vrste župnik je bil JOSIP VIDMAR, graditelj nove župne cerkve. Rodil se je 8. marca 1837 v Rovtah, bil kaplan v Spodnji Idriji, Skofjih in Smledniku, kurat v Podkraju na Vipavskem in župnik v Premu; od tod je oktobra 1877 prišel v Žiri. Tu je bil za pastirja do smrti »vsled kapi« po daljšem bolehanju in trpljenju, 30. marca 1911. Njegovo življenjsko delo povzamemo v enem stavku: zgradil je novo župno cerkev. Ta je največja na Gorenjskem in ena večjih v Sloveniji, po dolžini 47 metrov. Po višini zvonika pa naša dva (58 metrov) na Gorenjskem prekašajo le v Stari Loki (70), v Šmartinu pri Kranju (65) in v Radovljici (60,8), vendar premorejo le po enega. Kaj vse je blagopokojni gospod ob tem doživljal, zlasti preden se je gradnja sploh začela! Sporna namreč ni bila gradnja sama, temveč nje lokacija. To bi lahko bila snov za knjigo, mogoče celo za roman. Bila so silna nasprotovanja. »Takrat so pokazali Žirovci, da so res sirovci,« je zapisal v župno kroniko. Nekoč so ga celo fizično napadli, iz zasede v Osojnici, ko se je vračal iz Idrije. No, sodeč po končnem rezultatu, je bila večina »za«. Posvetitve svoje gradnje župnik Vidmar ni dočakal, ni mu bilo dano, da bi maševal v cerkvi, za katero seje trudil 34 let in zanjo zapustil tudi vse svoje osebno premoženje. Bil pa je v cerkvi, ko so še nedokončano 20. novembra 1910 blagoslovili in se je v njej brala prva maša; »sedel je v zakristiji na stolu in gledal na oltar«, je čez Pečnikov zapis pripisal župnik Starman. Pavel Perko, duhovnik, katoliški organizator in pisatelj_ Odmaja 1906 do 24. avgusta 1910 je bil za prvega kaplanavŽireh PAVEL PERKO (SBL). Kot tak »je zelo razgibal društveno, še bolj pa politično življenje v Žireh. Politični boji so bili na višku in so g. Perka imeli nekateri liberalno usmerjeni Žirovci posebno v želodcu. V letu 1908 se je na njegovo pobudo zidal katoliški dom na Dobračevi. Istega leta so tudi sokoli zidali svoj dom v Stari vasi.« Koje odhajal, jc njegov nasprotnik zapisal: »Kaplan Perko gre iz Žirov. Naprednim Žirovcem bo žal po njem, kajti on je vsled svoje zagrizenosti povzročil, da se je marsikaj razvilo ugodnejše, kakor bi se bilo brez njega. Njemu se imamo tudi zahvaliti za 'civilne' pogrebe. Marsik- u... V .pobožno molitev so priporoča prcčastiti gospod Josip Vidmar župnik v Žireh * 1837, f 1911 Dolgih 30 let se je trudil /w novo veličastno cerkev v Žireh. Bog mu bodi zato plačrrtk I župnik Josip Vidmar na spominski podobici, natisnjeni po njegovi smrti 1911 Pavel Perko kot župnik na Muljavi s svojimi prvoobhaja do je vsled njega bolj odločen antiklerikalec, kot bi bil brez njega. Perko je bil duhovnik po škofovih nazorih. Organiziral jc pristaše klerikalizma, osnoval Katoliško slovensko izobraževalno društvo kakor Orle ... Pravih naprednjakov pač ne sme motiti v delu bodi duhovnik tak ali tak, treba je iti svojo pot, ne oziraje se ne na desno ne na levo. Le v delu je pričakovati lepše bodočnosti.« (Slovenski dom, 6. avgusta 1910) Perko je s svojimi nasprotniki vodil pravo polemiko tudi v takratnem časopisju. Rekonstruirana je v ZO (št. 5/6, str. 77-122). Sam je v Koledarju Mohorjeve družbe za navadno leto^ 1970 objavil zelo zanimiv spominski prispevek z naslovom: Kako se je v Zireh zidalo. Pavel Perko se je rodil 25. januarja 1877 v Poljanah nad Skofjo Loko. V mašnika je bil posvečen že v 3. letniku bogoslovja 14. julija 1901. Župnik je postal v Cešnjicah nad Blagovico, tja je prišel iz Žirov in ostal 25 let. Po upokojitvi seje nastanil na Muljavi in tam umrl 10. marca 1970. Pisal je črtice in povesti, ki so dvakrat izšle v knjigah: Z naših gora (Kamnik 1924) in Novele in črtice (Celje 1961). V Domu in svetu je 1912 objavil Klekljarico; žirovsko vsebino imata tudi noveli Goljuf (1914) in Uljudna (1924).'Povzete so v ŽO 11/12. Josip Logar, intelektualec med gospodi_ Josipa Vidmarja je nasledil JOSIP LOGAR. Vidmarjcvo življenjsko delo, novo cerkev, je dogradil, opremil in okrasil. Rodil se je 19. februarja 1879 v Metliki. Bil je zelo nadarjen in je »postal mašnik že v tretjem letu bogoslovja«. Najprej je bil mestni kaplan v Kočevju, od 1906 do 1911 prefekt v Škofovih zavodih v Šentvidu, do časa, ko »je sprejel politično in duševno zanemarjeno župnijo v Žirih«, vmeščen 1. avgusta 1911. Zanimiva pripomba. Župnik Vidmar seje izčrpal v graditvi in telesno omagal, preden je bila sklenjena. Njegov pomočnik, kaplan Pavel Perko, je večji del svoje energije porabil za politični spoprijem z vedno močnejšimi liberalci (sokoli). Tako ni čudno, daje bilo duševno stanje župnije v škofovih očeh »zanemarjeno«. Za Logarja je zapisano, da »goreče pastiruje« in »skrbi za blagor ljudstva, zlasti pa se trudi, da bi ozaljšal novo župno cerkev v najnovejšem slogu«. Nova cerkev je bila namreč prazna. (Resnici na ljubo: nekoliko »prazno« deluje še zdaj.) Novi župnik jo je po svojih močeh opremil, med drugim jc oskrbel nove orgle, zadnje delo mojstra Ivana Milavca. K dobremu instrumentu je sodil dober organist. Tudi to se je zgodilo, ko je v Žiri prišel Anton Jobst. Sicer je bil Logar protislovna osebnost. Politično je bil popolnoma desno, privrženec Šušteršičcve struje v SLS, pri gospodarskih podvigih pa seje »za blagor ljudstva« povezal s hudičem (z liberalci). Vključil sc je v agitacijo za gradnjo vodne elektrarne na Fužinah in zanjo jamčil z župnijskim premoženjem. Ko jc podjetje 1925 in 1926 uničila povodenj, je bilo treba to jamstvo vnovčiti. Cerkveno premoženje se je prodajalo (stara župna cerkev, njive na Polju), župnik je doživel bankrot. Na koncu temu vrhunskemu intelektualcu ni preostalo nič drugega kot oditi. Ne samo iz župnije, tudi iz škofije: v Dobovo, ki je bila tedaj v lavantinski škofiji. Njegov naslednik ga je v župni kroniki pospremil z besedami: »Bil je izredna osebnost, priznan govornik, goreč dušni pastir, čuvar lepote v hiši božji.« Ko je 1. februarja 1952 umrl v Žumberku na Hrvaškem, je tedanji župnik v kroniko pripisal: »Med vojsko so ga Nemci pregnali in je od 1941. župnikoval v Žumberku, kjer je živel v največji skromnosti in siromaštvu v samotnem župnišču, vendar pri vernikih splošno priljubljen. V čast Srca Jezusovega je zadnja leta vsak dan napisal kratko premišljevanje in ni čudno, da gaje božja ljubezen ravno na prvi petek pred mašo poklicala v blaženo gledanje božjih skrivnosti.« Ivan Pečnik, župnik, kije gradil, a so mu »nestrpneži« vse podrli_ Logarja je nasledil IVAN PEČNIK. Rodil seje 3. maja 1900 v Bodovljah. Kaplan je bil v župniji Smihcl pri Novem mestu, septembra 1932 je bil poslan v Žiri, domnevno zato, »da bi izpodrinil župnika Logarja«. Komentarja se vzdržimo, a dejstvo je, da se je Logar 13. aprila 1933 župniji odpovedal. Nasledil ga je Pečnik. Ta je bil predvsem graditelj. Najprej je zraven cerkve zgradil novo župnišče. Potem je obnovil staro in ga spremenil v otroški vrtec. Postavil je spomenik žrtvam 1. svetovne vojne. Tik pred drugo vojno je zgradil še velik prosvetni dom. Stal je na kraju, kjer je zdaj park pred osnovno šolo. Vse to je bilo med vojno zažgano in po njej porušeno, »namenoma«. Od treh stavb ni ostal niti kamen! To je župnika tako užalostilo, da se po vojni ni hotel vrniti v Žiri, iz katerih so ga Nemci izselili 27. maja 1941 - kot prvega od mnogih! Že med vojno je prevzel župnijo Zaplana in bil od 1954 župnik in dekan na Vrhniki. Ko seje upokojil, je na Muljavi nadomestil umrlega Pavla Perka, kot ekspozit. Umrl je 27. julija 1988 v Duhovniškem domu v Ljubljani. Za njim je ostala nadvse dragocena župnijska kronika, katero je spisal za obdobje od 1900 do 1941. Zirovcem je zapustil tudi svojevrstno oporoko. Izrekel jo je na Martinovo nedeljo 1962, ob 50. obletnici posvetitve nove cerkve. Ohranila seje na magnetofonskem traku, natisnjena je v ŽO (št. 15, str. 106-107). Med drugim je dejal: »Če bi ne bilo toliko te nestrpnosti, bi bilo življenje v Žireh dosti lepše. Verjemite mi, da je drugod ni ali vsaj v toliki meri ne, zato je tudi v tem oziru drugod lepše. Mislim, da bi bil istega mnenja g. Vidmar, če bi danes od mrtvih vstal, saj jc sam največ trpek Istega mnenja g. Logar, istega mnenja moj naslednik ... Zato vas, dragi Žirovci, ob sklepu svojega današnjega nagovora prosim predvsem eno: bodite med seboj strpni, humani, človeški: če ste verni, gojite med seboj bratovsko ljubezen, če ste neverni ali hočete biti socialisti, kot danes govorimo, gojite med seboj pravi socializem, to je iskreno tovarištvo, le tako vam bo življenje res lepo, zadovoljno in tudi veselo, kar vam tudi jaz iz srca želim ...« Marjan Maček, žirovski rokoborec na japonski način_ Pri nekdanjem župnišču se na levo odcepi pot, ki vodi pod Žirk. Tam se je (pri Mačku) 18. aprila 1936 rodil MARJAN MAČEK, svoj čas vrhunski športnik, judoist. Po osnovni šoli je odšel v litostrojsko šolo, pozneje je doštudiral za strojnega inženirja. Njegova strast je bil judo. Petkrat je bil jugoslovanski državni prvak, 1968 absolutni prvak Jugoslavije, čeprav je sicer tekmoval v srednji kategoriji. Judo seje v Evropi takrat šele uveljavljal, kot olimpijski šport še ni bil priznan; ko so hoteli na evropsko prvenstvo v Španijo, ki z Jugoslavijo še ni imela diplomatskih odnosov, so v Milanu tri dni čakali na vizo in vse skupaj zamudili ... Na nekem tekmovanju v Ljubljani je Maček svojega tekmeca, sicer študentskega prvaka Japonske in osebnega prijatelja, vrgel tako, da se je ta hudo poškodoval in umrl. To ga je tako prizadelo, da je tekmovanje opustil. Umrli tekmec, ki je prišel v Ljubljano kot instruktor, se je imenoval Nagaoka. Njemu v spomin slovenski judoisti prirejajo znano spominsko tekmovanje. Maček je dosegel drugi dan in bil med ustanovitelji Judo kluba Alpina, kije dolga leta imel lepe uspehe. Nekdanji prvak živi v Stanežičah pri Ljubljani, kjer ima tudi svoje podjetje. Branko Reisp, raziskovalec Janeza Vajkarda Valvasorja_ Nasproti nekdanjega župnišča še zdaj stoji Lengarjeva hiša. V njej seje 17. julija 1928 rodil dr. BRANKO REISP (ES), zgodovinar in bibliotekar. Zaposlen je kot muzejski svetnik v Narodnem muzeju v Ljubljani, iz katerega prav zdaj počasi odhaja v delovni pokoj. Napisal in objavil je številne članke in razprave, postavljal razstave, urejal publikacije. Postavil je dve veliki avtorski razstavi: Ilirske province (1964) in Kmečki punti na Slovenskem (1973). Velja za največjega poznavalca Valvasorjevega dela. Uredil je ponatise in o njem napisal dve knjigi: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (1983) in Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja, skupaj z angleško The Royal Societv (1987). Tako je postavil znanstvene temelje za proslavljanje 300-letnice Valvasorjeve Slave. Jeseni 1998 je Slovenska matica v Ljubljani izdala njegove Gradove dežele Kranjske. Kot nagrado za svoja prizadevanja je prejel Čopovo diplomo in Valvasorjevo nagrado, najvišji slovenski priznanji v bibliotekarski in muzejski stroki. Verjetno se boste vprašali, kakor sem se sam, kako je priimek Reisp sploh zašel v Žiri. Brankov oče jc bil računski podčastnik v kraljevi mornarici. Pri njem je svoj vojaški rok služil neki Zirovec, s katerim sta postala prijatelja, in ta ga je povabil, naj ga obišče v Žireh. Rečeno, storjeno, a to še ni vse; mornar se je zagledal v Žirovko in ta je postala Brankova mati. Ugledni zgodovinar žirovskega rodu poudarja, daje njegov rod po materini strani v celoti žirovski, Starmanov; Reispi pa izvirajo z velike kmetije iz Slovenskih goric, od koder je bil Brankov stari oče, kije postal železničar. Pove tudi, da se je njegova družina že 1929 odselila iz Žirov, najprej v Kamnik in potem v Ljubljano, kjer je njegov oče služboval kot finančni uradnik. Lengarjcvi, katerih dedinja bi imela postati njegova mati, v zadnjem delu svojega žirovskega obdobja niso imeli poslovne sreče; del premoženja so izgubili z vojaškim posojilom v 1. svetovni vojni, drugega je vzela menica, izdana za nesrečno elektrarno na Fužinah. Tako so svojo staro in ugledno trgovino prodali fotografu Mlakarju in njegovemu zetu Erznožniku ter odšli. -Čudna, a dovolj doumljiva so pota človeška. Jože Oblak, orodni telovadec, Zirovec in Jeseničan_ Lengarjcvi hiši, ki je v dobrem stanju, sledi na desni stara avstrijska pošta (Mrovcova hiša). Pred sto leti ena najlepših stavb v kraju se podira. Hiši čez cesto se reče pri Grogatu. Tu se je 24. aprila 1935 rodil JOŽE OBLAK, telovadec in profesor telesne kulture. Tuje bila doma njegova mama Marjana, ki seje najprej poročila z Balantačcvim Filipom z Dobračeve. Ko so se peljali od poroke, je v Logu pri Brezovici počila pnevmatika, avtomobil je vrglo s ceste in ženin se je ubil. Ženinov oče ji je potem sam nasnubil novega moža, Bedriharskega Jožeta. Njegov sin je naš Jože, ki je pozneje, Jože Oblak v »razponi na krogih«; dvoboj med reprezentancama Češkoslovaške in Jugoslavije v Beogradu 1955 ko so živeli na Jesenicah, postal telovadec. V letih od 1954 do 1956 je bil državni prvak v gimnastiki in zato je prišel v leksikon Koje ko u Jugoslaviji? (Beograd 1957). Na svetovnem prvenstvu v gimnastiki v Rimu je 1954 dosegel 8. mesto v preskoku (čez konja). Nastopil je na svetovnem prvenstvu v Moskvi (1958) in bil član ekipe na olimpijskih igrah 1960, spet v Rimu, vendar ni tekmoval. Pozneje jc študiral in diplomiral v prvi generaciji študentov na Visoki šoli za telesno kulturo (VŠTK, zdaj Fakulteta za šport) v Ljubljani. Na Jesenicah je delal kot trener in profesor v železarskem izobraževalnem centru, poznejši srednji tehnični in poklicni šoli, in se upokojil kot ravnatelj. Živi na Jesenicah. Tomaž Kržišnik, Starožirovec, umetnik in svetovljan_ Preden pridemo do mostu čez Soro, nam ostane samo še enkratna Tinetova hiša, ki pod dolgim slemenom združuje stanovanjski in gospodarski del, hlev in kozolec. Vrh portala sta črki T.N., ki pričata, daje hišo zgradil Tomaž Naglic, brat mojega pradeda Mihaela; oba sta bila sinova Jurija, žirovskega župana za časa Francozov. Izredno lepo rezljana vrata je izdelal Gregor Puc. Glavno presenečenje se nam odkrije na zadnji strani hiše, kjer si je svoje bivališče uredil TOMAŽ KRŽIŠNIK (ES), slikar, oblikovalec in scenograf. Rodil se je prav tu, 9. februarja 1943. Študiral je v Ljubljani in Varšavi, tam 1968 magistriral na Akademiji lepih umetnosti. Zdaj je izredni profesor na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Svoje študente uči, kako se oblikujejo vizualne komunikacije, s katerimi je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih sam dobesedno šokiral slovensko javnost. Gre za številne plakate, knjige, gledališke scenografije, likovne zasnove lutkovnih predstav, grafike, risbe in pastele. Zadnja leta je njegova posebnost oblikovanje keramike in likovna oprema v arhitekturi. Njegova dela so bila na ogled na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Največja je bila pregledna razstava Izrisane podobe sveta in oblik v Mestni galeriji v Ljubljani februarja in marca 1994. Tedaj je izšla tudi imenitna monografija z enakim naslovom. Za svoja dela je Kržišnik med drugimi prejel nagrado Prešernovega sklada (1975), Plečnikovo nagrado (1989) in Prešernovo nagrado Gorenjske (1990). Menim, daje Tomaž najbolj sam svoj, izviren in izrazit v risbi in pastelu, posebno kadar to izjemno nadarjenost izraža kje v sončnem Sredozemlju. Vse zgoraj naštete izrazne oblike so pravzaprav samo »aplikacije« njegove risarske umetnosti, ki tako postanejo »vizualne komunikacije«. Saj ne rečem, soočil se je z najrazličnejšimi izzivi: s slovensko ljudsko pravljico Zlata ptica, z Minattijcvim Obrazom, z Igro o letu Svetlane Makarovič, s Prešernovimi Soneti nesreče, z zaščitnim znakom Alpine in starožirovskim Lintvernom, s portalom nove osnovne šole v Idriji, s pečnicami, namiznimi ploščami in vitraži na gradu Laško, s stensko kompozicijo v cerkvi sv. Barbare nad Laškim, z božjim grobom v Trnovski cerkvi v Ljubljani ... Ko sem si spomladi 1997 v okviru Evropskega meseca kulture v Ljubljani ogledal njegovo razstavo v Mestni galeriji - Podobe Mediterana, risbe in pasteli - sem lahko rekel samo: To je pa Tomaž Kržišnik! Kar se mi zdi pri tem »sortnem« umetniku še posebej dragoceno in po čemer bi moral po slovenski priti tudi v žirovsko enciklopedijo, je njegov »lokalni angažma«, njegova predanost rojstnemu kraju, Starim Žirem. Kar naprej jih zapušča, pa se zmeraj vrne. Najprej je, po privolitvi stare Tine- Ibmaž Kržišnik pred vhodom v svoje domovanje na Starožirovski 2. poto: Janez Pelko 70 tovke, ki je zmeraj poudarjala, da »pamet je pa žamet«, opuščeni svinjak svoje domačije predelal v »svinjak na francoski način«. V njem smo se shajali najrazličnejši nadebudneži in poslušali tega neutrudnega apostola svetovljanstva in modernizma, ki je kar naprej zatrjeval, da ni res, da »se nič ne da«. Vse se da, tudi v Zireh je mogoče živeti posvetnjakarsko, drugače, kot je (bilo) v tem rezervatu črnih in rdečih pobožnjakarjev običajno. Rečeno je bilo: za Žiri so tradicija in naivci, modernisti pojdite pa v Ljubljano, na Olimp! Da smo vztrajali v teh naših »rovtarskih Atenah«, je - to zapišem iz osebne izkušnje - zasluga Tomaža Kržišnika. ■v Anton Beovič, po rodu Hrvat, po kraju Zirovec, po duši kristjan_ Svetovljana včasih zanese in spregleda kako domačijsko posebnost. Tomaž si je na travniku za hišo uredil vrt; kaj vrt, pravi park. Saj vemo, kaj naroča Kandid: II faut cultiver son jardin. Nekoč sta s taščo, gospo Juto Krulc, ki sodi med najboljše vrtne arhitekte na Slovenskem, svoj novi vrt kultivirala kar na veliko nedeljo dopoldne. Farane, ki so hodili k maši ali od nje, je to zbodlo naravnost v oči. Bil sem zraven, ko je grešniku greh, ki se ga sploh ni zavedal, povedal njegov sosed in vrstnik ANTON BEOVIČ. Tudi on se je rodil med vojno, 23. oktobra 1942. Njegov oče je prišel v Žiri iz Dalmacije in imel gostilno v hiši v prej omenjenem križišču treh pokrajin; prej se je reklo pri Klemenu, potem pri Dalmatincu, danes pri Kafurju. Slovel je po dobri in ceneni postrežbi, zlasti po slanih ribah in dalmatincu, vinu iz rodne Dalmacije, ki ga jc dobival po železnici, do Logatca, od tam pa z vozom v Žiri. Spomladi 1944 so ga v Rovtah ubili domobranci, prijeli so ga, koje v Opalah nabiral hrano za partizane. Tone je tako odraščal brez očeta, podobno kot Spomenka Hribar in še marsikdo v tistih časih. Je diplomirani inženir strojništva in eden tistih, ki so iz malega podjetja Kladivar ustvarili ambiciozno firmo, tovarno elementov za fluidno tehniko. V drugi polovici osemdesetih let so bili njihovi načrti tako veliki, da ni manjkalo dosti, pa bi v Žireh ustanovili dislocirani oddelek ljubljanske strojne fakultete. Inženir Beovič je bil duša teh prizadevanj. Po osamosvojitvi je razpad slovenske strojegradnje prizadel tudi Kladivar, ki jc preživel in zdaj večino proizvodnje izvaža na zahod. Ustanovili so celo Inštitut za fluidno tehniko. Del inženirjev, ki so delali v razvoju, med njimi tudi Tone, je zdaj zaposlen na Srednji kovinarski in cestnoprometni šoli v Škofji Loki. V precej občutljivih letih od 1990 do 1995, predenje spet postala občina, je Anton Beovič vodil krajevno skupnost Žiri, bil član zadnjega izvršnega sveta »ta velike« občine Skofja Loka in kandidiral na prvih volitvah za župana v novi občini Žiri. Ob strojnih se Tone spozna tudi na verske in dušeslovnc reči; dejaven je v župniji sv. Martina in tudi sicer vedno pripravljen na pogovor in pomoč v teh rečeh. Jože Stržaj, župnik nove sorte_ Zdaj moramo čez Soro, čez tisti znameniti most, ki deli »stare« Žiri od »velikih«. Od tod do mostu čez Račevo se glavna cesta imenuje Jobstova. Prva hiša na levi je župnišče, v katerem ta čas prebivata župnik in kaplan. Žirovski župnik je JOŽE STRŽAJ. Rodil seje 27. novembra 1952 v Uncu, novomašnik je postal 29. junija 1977, po bogoslovnih študijih v Vipavi in Ljubljani. Od 1978 do 1982 je bil kaplan v Kranju, potem še dve leti v Kočevju, 1984 je postal župnik v Borovnici, dokler ni bil 1994 poslan za župnika v Žiri. Hkrati je župnik na Vrhu Svetih Treh Kraljev. Jc dober govornik, po novem tudi dekan dekanije Škofja Loka in direktor letos odprtega župnijskega vrtca sv. Ane na Dobračevi. Dela mu res ne manjka, farani pa ga ocenjujejo vsak po svoje. Nekaterim ni prav, ker nič ne zida in se tudi sicer ne ravna po njihovih pričakovanjih. Drugi pravijo: »Taje pa res pravi gospod!« Tem se pridružujem tudi podpisani. Jože Stržaj je prvi »gospod« v mojem življenju, s katerim se lahko čisto »normalno« pogovarjam, brez strahu ali pretirane zadržanosti, z dolžnim spoštovanjem spričo poklica, ki ga opravlja. v Janez Silar, župnik trdega prijema in dobrega srca_ C) velikem šmarnu 1994 se je v ljubljanski nadškofi ji zgodila za nas zanimiva kadrovska sprememba. Iz Borovnice v Žiri je prišel Jože Stržaj, v Borovnico je iz Žirov odšel JANEZ ŠILAR, duhovnik, žirovski župnik od 1980 do 1994. Rodil se je 30. julija 1949 v Bohinjski Bistrici. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je šolanje nadaljeval v malem semenišču v Pazinu, nato študiral bogoslovje v Ljubljani in bil 29. junija 1974 posvečen v mašnika. Najprej je služboval je kot nedeljski kaplan v Šentvidu pri Stični, bil nato za kaplana v Leskovcu pri Krškem in v Cerkljah na Gorenjskem. Tu se je imel res lepo, mi je zaupal pozneje v Žireh, kamor je prišel 1980, najprej za župnijskega upravitelja, od 1984 je bil župnik, navidez trd in prestrog, v bistvu dober. Gospoda Janez in Jože sta si po značaju precej različna (verni bralci bodo že vedeli, v čem); nekateri bi stavili na prvega, drugi na drugega, tretji bi se odločili za oba. Ko pa sem ga v nekem intervjuju povprašal po značaju Žirovcev, je odgovoril: »Bohinjci in Žirovci smo si v marsičem podobni. Mogel bi nas primerjati orehu: zunaj trda lupina, znotraj dobro in sladko jedro. Marsikdaj smo trmasti in prepričani v svoj prav - a tudi odprti za vse dobro in lepo. Oboji smo zaljubljeni v svoj kraj, ki je seveda brez konkurence in najlepši na svetu. Res nas imajo za rovtarje, odmaknjene, zaprte; a najlepše planike rastejo na najbolj nedostopnih krajih. Koliko odličnih kulturnih delavcev, duhovnikov, učiteljev, pisateljev, glasbenikov, slikarjev, pa tudi preprostih klekljane, spretnih čevljarjev, umnih sirarjevin planšarjcv je izšlo iz teh krajev.« In kaj je zaželel Žirovcem in Žirem v prihodnje? »Najprej, da bi vsak pošteno in dejavno živel iz svojega prepričanja in ob spoštovanju drugače mislečega vestno in vztrajno iskal globljo resnico. Resnica je samo ena in bližamo se ji vsak po svoji poti; ostati na površju je pogubno. Želim, da bi v Žireh bilo veliko trdnih družin, v katerih bo med možem in ženo, med starši in otroki vladalo spoštovanje, zvestoba in ljubezen. Trdna in zdrava družina je srčika kraja. Mladi iz takih družin bodo nekoč dejavni nosilci napredka, kulture in vere v kraju.« (Gorenjski glas, 22. februarja 1991) - Lepe želje, katerih izrek pa lahko pomeni tudi, da nam marsikaj od tega manjka. Nekdanji župnik je že vedel, kako in kaj, ko je ob isti priložnosti ponovil evangeljsko naročilo: »Kdor stoji, naj gleda, da ne pade!« .... ,,„;>,;,,,..;. Kdor stoji, naj gleda, da ne pade Pogovor z g. janezom Šiiarjem, župnikom pri sv. Martinu v Žireh. G. Silar, že dobrih de h ovni h zadevah" Zato go plat. gospodarsko in ve eho v občestvo vefujofoh let ste predstojnik župnije Žlrl. tako v svetnih kot v dih dTagam. da vlem pogovoru osveti va tćnc eno kot dru-/ersko, ki sta res daleč vsaksebi, pa vendar povezani v Čnrkvi pni.-iiftajor.ih Žirovcev Naloženo nama je, da se v pogovoru omejiva na današnje stanje stvari, A tudi, cc je tako, brez zgodovinskih primerjav in iztočnic ne bo šlo. Leksikon Dravske banovine iz leta 1937 hrani za žirovsko župnijo naslednje poročilo: "Župnija Ziri (dokamia Skotja Loka, žkotija IjubljanskaHma 3230 dus. Zupna cerkev sv. MaftT na škota~Prvoina cerkev je bila domnevno zgrajena že v 9. stol. Staro cerkev, ki Je bila na zelo" vlažnem irTnizkem prostoru,'so 1927 predelal v |mm ji i žaga Soda- ' vsližaatnp^stavbo so po načrti)-■■.■, ■ i. 11 oltar in orgle na elekti Ični POgo^. gadhj prvo I no Pfldružnlca'šT^ pred 1400. Je" rn a t ^ ci'p n jj'f "^'f boV s k gli j! £vn hu. Cerkveno .v pmtarn fir(pac.JuL« !V'-.ii t goriški nadškofi]! in po ■%!<-; j ijubl.anski ■,koiiji i zgradili v 1906-10, Krasen vliLivca (I9I'I) Corknv jii bila l,i ',,in h j;-lof'u) duhnvnija ;:v idln lfi Sv. treh kraljevna Vrni j':,:-|;Tahom, nato 'h j Župnije tort} ni ml vitraj. Kakim pa so njene generalije, splošni podatki dantS, enajst ali dvanajst tfoltti) po tistem, ko so te kraji' poftristja- temu običaju je namreč nastopal goriški nadškof in končno je htio 1773 točenje vina po tup-niŠeih sploh prepovedano. Prepoved je zadela na lotkih tleh zlasti lirovske%a župnika, ki mu je vlnoioč nesel letno najmanj 300 gtd.J odslej Vfl »iroviko *nnniia imkevali med najrevnejše," .lune/ Sitar, /upnik v Žireh, M Jc rodil 3«. 7. il)49 v Bohinjski Bistrici. Po osnovni loti v rojit-nem kraju je bival v malem semenišču v Ptiinu, itudlril nato bogoslovje > LJubljani, kjer jt- bil 29, (>. IV7-1 posveten * mftftnflil. Služboval H nuj-prej kot nedeljski kaplan » Šentvida pri sdčni, lili nam /a kaplana v Leskovctl pri K rike ni In v Cerkljah na Gorenjskem. <>d mm jc bil je bil letu ii>nu premeščen h župnijskega upravitelja v /.iri, /upnik le župnije pa Je ml leti 1984. Župnik Janez Šilar (fotografija iz intervjuja v Gorenjskem glasu, 22. 2. 1991) in cerkev sv. Treh kraljev, v kateri je rad maševal Foto: Tone Mlakar, oktober 1997 Franc Starman, župnik, kije dražil oblast in se vozil z mopedom_ V tem zapisu sem sprva nameraval ostati pri zadnjih dveh župnikih; nekoliko tudi zato, ker ju osebno poznam. Pa se kar sama zastavlja naloga, da zapišem še besedo o gospodih, ki so po 2. svetovni vojni stanovali na desnem bregu Sore; ne v Pečnikovem novem župnišču, zgrajenem 1937, ker je bilo 1944 požgano. Bomo že videli, kje. Teh gospodov nisem osebno spoznal; poznal sem jih le navidez in iz številnih pripovedovanj. Podatke pa črpam iz župnijske kronike in drugih zanesljivih, četudi ustnih virov. Ivan Pečnik se, kot rečeno, po vojni ni hotel vrniti v Žiri. Razočaranje nad razdejanim je bilo prehudo in je človeško popolnoma razumljivo. Župnija je bila od poletja 1941 brez župnika. Tako je v svobodi celo nova oblast »urgirala« na škofijo, naj vendar pošljejo nekoga. Anton Vovk, tedaj generalni vikar, pozneje nadškof, je Žirem namenil Franceta Starmana, ki seje prav tedaj (1945) vrnil iz pregnanstva v Slavoniji. Rekel mu je: »Pojdite v Žiri, za nekaj mesecev, saj Vas bodo itak kmalu izgnali!« V Žiri ga je pripeljal eden od znanih povojnih aktivistov z motornim kolesom. Med vožnjo mu je naročal, »kaj naj drugi dan, na sv. Ano, pridiga na Ledinici, naj ne pozabi močno poudariti, kakšne žrtve so Žirovci doprinesli za svobodo. Ker pa ga Starman ni ubogal in ni govoril po njegovem nasvetu, se ga jc prijela črna pika, ki se mu v vseh 20 letih žirovskega župnikovanja ni izbrisala.« Tako je začetek njegovega poslanstva pri nas opisal Pavel Kržišnik, njegov naslednik. In njegov prispevek ocenil takole: »V Žireh je veliko delal in si prizadeval, pa malo uspeval, ker je vedno naletel na odpor in nasprotovanje od strani žirovskih upravnih oblasti - ker se je z njimi rad prepiral in jih tudi nekoliko dražil. Bil pa je vsestransko prizadeven in do skrajnosti neoporečen duhovnik.« Stanoval je najprej pri Katrniku, potem se ga je usmilila Ivanka Poljanšek, Katrnikova hči, mati v tem pisanju omenjenega dr. Rada Poljanska. Pri njej je stanoval ves čas svojega žirovskega župnikovanja, vse do 26. marca 1966, ko je moral zaradi hude skleroze v bolnišnico. Preostanek življenja je preživel doma, v Suhi pri Skofji Loki, kjer se je rodil 28. avgusta 1908. FRANC STARMAN je postal mašnik 3. julija 1932, umrl je v domu onemoglih duhovnikov v Kamniku 9. januarja 1982. Jaz se gospoda Starmana spominjam samo s pokopališča in po tem, da se je po Žireh vozil z mopedom. Ko si zdaj ta prizor zavrtim v spominu, mi deluje, kot bi bil iz kakega Fellinijevega filma. Da je bil pokojni tudi neke vrste Don Camillo, mi je povedal oče, ki je bil ob koncu šestdesetih žirovski »župan«, zadnji predsednik takratne občine, ukinjene 1961. V cerkev tedaj ni več zahajal. Ko jc umrl njegov sosed Tone Mlinar (oče v tem pisanju omenjenega geografa Branka in sociologa Zdravka), je bil za pogrebca in je šel seveda v pokopališko cerkev na Dobračevi. Ko je gospod Starman blagoslavljal pokojnikovo truplo, je hkrati poškropil še župana, in to tako obilno, da mu je teklo od glave. Ljudje so to videli in se namuznili. Pozneje je rekel požegnanemu Mrovcov Janez, ki je bil tudi pogrcbec: »Vinko, zdaj je pa res vseeno, če greš še kdaj v cerkev, saj si požegnan za nazaj in za naprej, do konca dni!« Župnik Franc Starman Pred žirovsko cerkvijo septembra 1974, preden so Antonu Jobstu izročili red sv. Gregorja I. Velikega; z leve Ivan Pečnik, Anton Jobst, župnik Florijan Božnar, nadškof Jožef Pogačnik, Franc Starman (desni) Pavel Kržišnik, starosvetni gospod, ki ni maral muh in -žensk Ko so Starmana odpeljali v bolnišnico, je nadškof Pogačnik v Žiri poslal Pavla Kržišnika. »Pojdite vsaj za tri mesece, potem bomo že koga dobili. V petek bo praznik, jutri morate biti v Žireh!« Rečeno 23. marca L966, izpolnjeno naslednjega dne. Gospod Pavle seje v zgodovino župnije vpisal predvsem z dejstvom, daje zgradil novo župnišče. Arhitektura z današnjega vidika ni posrečena, Starman jc imel boljši načrt, a mu ga niso odobrili, ne larani ne oblast. Dejanje je bilo vseeno veliko, dela še več. Pokojni gospodje ljudem in kolegom v spominu tudi po svoji dovtipnosti. V moški družbi je enkrat zatrdil, da sta dve živali, ki ju v župnišču ne mara: muha in ženska. Sliši sc čudno, a navsezadnje drži, saj tam res nimata kaj početi. Tudi sicer je bil odrezav in duhovit človek. Tisto nedeljo leta 1969, ko je bil v Žireh referendum o tem, kam sodimo, k Logatcu ali pod Škofjo Loko, je nedeljsko pridigo sklenil približno takole, kot sledi. »Po maši boste šli na volišče. Jaz vam ne smem dopovedovati, kako glasujte. Vem pa, da Soražeod nekdaj teče v Loko.« Florijan Božnar, njegov naslednik, je zapisal še dve anekdoti. Ko je nadškof Pogačnik o sv. Martinu 1971 odhajal iz župnišča v cerkev, da bi maševal, se mu je na stopnicah mitra zadela v podest in mu padla z glave. Nadškof župniku: »Ta farovž pa ni grajen za škofe!« Septembra 1974 je papež Pavel VI. Antona Jobsta ob njegovi S()-lctnici odlikoval z ordenom sv. Gregorija. Prej imenovani nadškof je spet prišel v Žiri, da mu ga izroči. Po maši s koncertom je bila v župnišču večerja. Naneslo je, da je Valentin Brgant, župnik iz Stare Oselice, obsedel ob praznem kozarcu. In je rekel sosedu Kržišniku: »Pavle, nalij mi vina v kozarec, drugače bo ta slovesnost popolnoma zvodenela.« PAVEL KRŽIŠNIK se je rodil 18. oktobra 1910 v Bukovem Vrhu, v župniji Poljane nad Škofjo Loko. Mašnik je postal 7. julija 1935. V Žireh je bil župnik do 15. avgusta 1974, ko se je naši župniji odpovedal in nastopil službo v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Umrl je 23. novembra 1988 v Kranju, pokopan je v Poljanah. Florijan Božnar, prvi kaplan in tretji župnik po 2. svetovni vojni_ Sredi sedemdesetih jc bilo, ko sem stopal pri Županu. Ustavil mi je gospod v rdečem oplu. In sva se peljala proti Škof j i Loki. Pogovarjala sva se o vsem mogočem in kmalu sem sprevidel, da Žiri in Žirovce zelo dobro pozna. Tam nekje pod Sv. Volbenkom nisem več zdržal in sem ga kar naravnost povprašal: »Oprostite, kdo pa ste Vi, da nas tako dobro poznate?« - »Jaz sem pa župnik v Žireh«, jc odvrnil z rahlim nasmeškom. Tako sem ga z zamudo tudi jaz spoznal. Več kot toliko pa ne. FLORIJAN BOŽNAR, duhovnik, seje rodil 29. aprila 1942 v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Mašnik jc postal 29. junija 1970 v Ljubljani. Svojo prvo službo je nastopil v Žireh, že 15. avgusta 1970, kot prvi kaplan po 2. svetovni vojni. Leta 1974 je postal župnik, 1980 je odšel na Vrhniko, za župnika in dekana. Tam je pred leti postal žrtev medijskih spletk. Žirovci, ki jim je ostal v dobrem spominu, mu tega ne privoščijo. Zdaj jc župnik v Metliki. Župnik Pavel Kržišnik spremlja na zadnjo pot svojega larana Jakoba Podobnika, 16. maj 1971 novomašniku patru Pavlu Koširju; pred Koširjevim domom pri Lomičarju v Žirovskem Vrhu Anton Jobst, žirovski organist in slovenski skladatelj_ Preden nadaljujemo po glavni cesti, skočimo na Polje, razvejeno ulico za cerkvijo in šolo. Tu, na črti cerkev-dom, je večji del svojega življenja preživel slovenski skladatelj in žirovski organist ANTON JOBST (ES, SBL). Rodil seje 12. septembra 1894 na Brdu (Egg) v Ziljski dolini na Koroškem. Umrl je 11. julija 1981 v Žireh. Tu je preživel skoraj vse življenje od 1912, ko je končal orglarsko šolo v Ljubljani pri prof. Stanku Premrlu. Njegov opus obsega več kot 200 cerkvenih in več kot 400 posvetnih skladb. »Njegova glasba je zvočno privlačna in učinkovita«, je v ES zapisal dr. Andrej Rijavcc. Mag. Franc Križnar, muzikolog, je o njem napisal knjigo (izdal jo je Pegaz International Ljubljana, 1990) in potem v sodelovanju z Odborom za kulturo Občine Žiri pripravil natis zgoščenke z Jobstovimi deli. Izšla je 26. septembra 1998, promovirana s koncertom, na katerem sta nastopila izvajalca skladb na plošči: Slovenski komorni zbor pod vodstvom dr. Mirka Cudermana in organistka Angela Tomanič. Že pred tem (1994) smo mu v parku pred osnovno šolo postavili spomenik in del glavne ceste, ob kateri stoji, poimenovali po njem. Zdaj manjka v obujanju Jobstovega dela še en večji korak: spominska soba v žirovskem muzeju. Po omenjenem koncertu mi je dr. Cuderman (njegov brat dr. Vinko Cuderman, slavist in šahist, je svoj čas leto dni služboval na nižji gimnaziji v Žireh) zaupal še eno »skrivnost«. Da je Stanko Premrl 1939, ko se je upokojil kot regens chori ljubljanske stolnice, za naslednika predlagal svojega učenca - Antona Jobsta! Dr. Gregorij Rozman, tedanji škof, ga je po daljšem oklevanju zavrnil, rekoč: »En Foerster je bil dovolj!« Anton Foers-ter, Čeh, skladatelj, organist in pianist, je bil stolnični regens chori od 1868 do 1909, ko ga je nasledil Premrl. Bii je glasbeni velikan, vendar ni bil duhovnik. Pomeni: ni bil dovolj vodljiv in ubogljiv. Zato je Rozman na svoj kor raje postavil Venceslava Snoja, ki je bil »samo organist«, a bil je duhovnik ... Anton Mlinar, moralni teolog_ V hiši zraven Jobstove je del svojega otroštva preživel dr. ANTON MLINAR, teolog. Rodil seje 25. decembra 1952 v Novi vasi, študiral skupaj z Jožetom Stržajcm, novomašnik je postal 29. junija 1977 v Ljubljani, novo mašo daroval 3. julija v Žireh. Bil je kaplan v Kamniku, pri Sv. Petru v Ljubljani in novomeškem kapitlju. Od 1982 je v Rimu nadaljeval študij moralne teologije na lateranski ustanovi Academia Alphonsiana. Sklenil ga je 1988 z doktoratom (mentor dr. Bernhard Haring) v nemščini: Die I leil-kraft des Menschlichen (Ozdravljujoča moč človeškega); teološko obravnava problematiko medicinske antropologije in antropološke medicine po zgledih slovitega Victorja von VVeizsackerja. Po vrnitvi iz Rima je postal profesor za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Napisal in objavil je več strokovnih člankov. Spomladi 1998 je Teološka fakulteta v zbirki svojih priročnikov izdala njegovo delo Posebna moralna teologija. V njej na 446 straneh obravnava teologijo zakona in družine, njene temeljne biblične in doktrinarne poudarke ter zgodovinski razvoj od antike do okrožnic zadnjega papeža. Doktor Karel Bernik, zdravnik in pol_ Na Polju si je v zrelih letih postavil hišo dr. KAREL BERNIK, najvidnejši žirovski zdravnik v desetletjih po 2. svetovni vojni. Rodil se je 14. maja 1912 v Ljubljani (Šiška), njegov rod izvira po očetovi strani iz Ševelj na Selškem, od koder se je njegov stari oče priselil v Šmartno pri Kranju. Medicino je študiral v Ljubljani in Zagrebu, bil stažist v Ljubljani in Brežicah. Druga svetovna vojna je bila tudi zanj posebna preizkušnja. Že ob napadu na Jugoslavijo je bil kot mobilizirani vojaški zdravnik ujet in poslan v nemško taborišče. Tuje zdravil sojetnike in bil eden prvih zdravnikov, ki je po naključju skušal zdraviti s penicilinom. V Žiri, ki so bile po vojni brez zdravnika, je prišel 9. julija 1945. In ostal do konca; umrl je 25. julija 1993 v ljubljanski bolnišnici. Žirovce je zdravil 36 let, pa tudi v zadnjih \2 letih, ki jih je preživel v pokoju, se je marsikdo oglasil pri njem, iščoč tako ali drugačno pomoč. Bil je eden zadnjih zares vsestranskih zdravnikov. V bolnišnicah, kamor je človeka poslal le, če je bilo res nujno, je slovel kot odličen diagnostik. Do konca seje izobraževal, do svoje zdravniške prakse je vzpostavil odnos stalne refleksije, mnoga od svojih doživetij je popisal in jih objavljal na Radiu Žiri in v ŽO. Rado Poljanšek, specialist za ženske bolezni_ S Polja se vrnimo pred cerkev. Zraven nje je spomenik žrtvam 1. svetovne vojne in takoj za njim hiša Poljanškovih. Postavil jo je Jakob Poljanšek, med obema vojnama lastnik avtobusnega podjetja, ki je oskrbovalo številne proge. Za voznika se je izučil pri firmi Saufer na Dunaju, kamor je šel prevzet novi avtobus. Vozil je že 1914 na progi Žiri-Škofja Loka-Žiri, ki velja za prvo redno progo na sedanjem slovenskem ozemlju. Jakobov sinje dr. RADO POLJANŠEK (ES), zdravnik ginekolog. Rodil se je 19. julija 1914, diplomiral 1940 v Beogradu, doktoriral iz ginekološke onkologijel947 v Ljubljani. Izpopolnjeval seje v Nemčiji, Švedski in Veliki Britaniji. Zaposlen je bil na Onkološkem inštitutu in Medicinski fakulteti v Ljubljani kot redni profesor onkologije in radioterapije. Zdaj živi kot upokojenec v Šentvidu v Ljubljani. Doktor Ernest Demšar, zdravnik tragične usode_ Poljanškov sosed je med obema vojnama postal zdravnik ERNEST DEMŠAR. Rodil se je 30. decembra 1902 v Idriji. Medicino jc študiral v Beogradu in bil 1930 »promoviran za doktorja vsega zdravilstva«. Tu je opravil tudi staž in prišel 1932 delat v Žiri kot zasebni zdravnik, zobozdravnik in lekarnar. Ordinacijo je imel najprej v bližnjih hišah, dokler si ni 1939-40 postavil svoje. To je bila tedaj ena boljše opremljenih ordinacij na slovenskem podeželju. Imel je celo dva rentgenska aparata, prenosnega in ambulantnega; tega je med vojno njegova žena dala partizanom in je bil poslan v Partizansko bolnico Franjo, kjer ga je kot razstavni predmet mogoče videti še zdaj. Med vojno je dr. Demšarja doletela prava tragična odisejada. Najprej so ga izselili v Srbijo, nato v Dachau. Potem so njegovi domači izprosili, da so ga kot italijanskega državljana (rojen v Idriji, kjer mu k sreči niso izbrisali italijanskega državljanstva) poslali v Slovenijo, z družino je živel v Logatcu in Rovtah - da bi bil bližje Žirem. Po odhodu Nemcev se je pozno jeseni 1943 vrnil v Žiri. Tu so ga, ker je bil vse bolj očitno naklonjen partizanom, 13. septembra 1944 ubili slovenski četniki, frakcija slovenskih domobrancev (»plavogardisti«). Bil je gotovo eden najnaprednejših splošnih zdravnikov svojega časa, socialno čuteč in humanist. Anton Primožič, prvak med trgovci_ Še za današnji čas veličastno hišo, ki stoji čez cesto, Poljanškovi in Demšarjevi nasproti, je postavil ANTON PRIMOŽIČ, trgovec s čipkami in podjetnik. Rodil se je 17. januarja 1870 pri Brcku v Novi vasi pri Žireh. Trgovine s čipkami seje izučil pri Francu Lapajnetu v Idriji, velemojstru v teh rečeh. Že 1888 seje poskusil s svojim prvim podjetjem. Od 1905 do 1909 je bil v službi pri dunajskem Osrednjem zavodu za hišno industrijo kot nakupovalec čipk. V tem svojstvu je sodeloval pri ustanavljanju številnih čipkarskih šol. Znal je poskrbeti za celotno klekljarsko »linijo«: od šolanja mladih klekljaric, dobrih vzorcev in kakovostnega sukanca do prodaje. Čipke je prodajal po vsem svetu; ena njegovih odjemalk je bila Selma Jager, soproga arhitekta Ivana. Živela sta v Minneapolisu (ZDA), sama je bila po rodu iz ribniške trgovske družine Arko in s Primožičem sta se v trgovini dobro ujela. Anton Primožič je umrl 24. januarja 1954 v svoji hiši v Zireh, potem ko je v svojem izrednem življenju preživel tri države in režime, dve svetovni vojni in več bankrotov. Leopold Suhodolčan, »slovenski Andersen« iz Žirov Med Primožičcvo hišo in gostilno Katrnik se od glavne odcepi cesta v Goropeke. Na predzadnji hiši ob njej je plošča, ki nas spominja, da se je v hiši, ki je stala na tem mestu, rodil slovenski pisatelj LEOPOLD SUHODOLČAN. To se je zgodilo 10. avgusta 1928. Pisateljev oče je takrat služboval v obmejnih Žireh kot »financar« in se tu oženil. Pozneje so ga prestavili na drugi konec meje, na Šentilj. Suhodolčan je bil po poklicu učitelj, svoje učiteljevanje jc sklenil kot ravnatelj osnovne šole na Prevaljah, nadaljeval kot urednik Kurirčka in bil do prezgodnje smrti glavni urednik založbe Borec. Umrl je na Golniku 8. februarja 1980. Žirovskemu otroštvu je posvetil tudi delček svojega zajetnega opusa, zbirko avtobiografskih črtic Mornar na kolesu (1973). Ko smo 21. oktobra 1988 ob žirovskem krajevnem prazniku odkrivali njegovo spominsko ploščo, je govoril Vladimir Kavčič, Suhodolčanov prijatelj in pisateljski kolega, tedanji minister za kulturo. »Prav je, da temu velikemu delu izražamo zahvalo in priznanje. Še posebej je prav, da sc to dogaja tukaj v Žireh. Tu seje Leopold Suhodolčan rodil, sem seje rad vračal, zlasti dokler so tu živeli njegovi stari starši, teta Pavla Pertovt, strica Štefan in Jože Šorli z družinami. S svojim rojstnim krajem je bil povezan vse življenje. Večkrat je omenjal, da se je na Koroško, Mežiško dolino in na Prevaljc tako hitro privadil tudi zato, ker so ti kraji podobni Poljanski dolini. Plošča, ki jo danes odkrivamo v njegov spomin, v spomin človeka, ki je svoje najboljše moči posvetil knjigi in duhovnemu razvoju mladega človeka, naj tukajšnjo mladino spodbuja, da bo segala po njegovih delih in si svoje življenje obogatila z novimi spoznanji. Iz njegovih knjig se bo učila ljubiti in spoštovati življenje, delo in ustvarjalnost.« Janko Smole, goropeški svetovljan v bančništvu in politiki Iz Mršaka pelje pot v Goropeke, ki so po svoji legi ena najlepših vasi na Žirovskem. V gozdu nad vasjo si jc postavil hišo tudi eden najvidnejših Slovencev v drugi polovici našega stoletja: JANKO SMOLE (SBL, ES), politik in gospodarstvenik. Rodil seje 2. junija 1921 v Ljubljani meščanskim staršem, oče Albin je bil priznan odvetnik. Maturiral je 1940 in bil v šolskem letu 1940/41 študent prvega letnika Pravne fakultete. Vendar študija ni nadaljeval; že septembra 1941 jc sledil pozivu OF in se pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Šolanje je nadaljeval po vojni v Beogradu. Opravljal jc številne funkcije v različnih organih oblasti in v bančništvu. V mednarodni politiki in strokovni literaturi ga poznajo zlasti po 1967, koje zaradi nestrin-janja z odločitvami skupščine odstopil s položaja predsednika slovenskega izvršnega sveta (nasledil gaje Stane Kavčič); to je bil prvi primer, daje kak visoki funkcionar v socialističnem režimu odstopil po lastni presoji, ne da bi se prej posvetoval s partijskimi organi. Pred tem in pozneje je delal v zveznih organih v Beogradu in svojo politično kariero sklenil kot zvezni sekretar za finance v vladi Milke Planine, v nehvaležnih letih po Titovi smrti, ko so se zelo zaostrila vprašanja o vračanju tujih dolgov, pomanjkanju deviz in visoki inflaciji. Janko Smole je tudi »stari znanec« visokih krogov v mednarodnem bančništvu. V letih 1957 in 1958 jc bil namestnik izvršilnega direktorja Mednarodne banke za obnovo in razvoj v VVashingtonu, od 1958 do 1962 guverner Narodne banke Jugoslavije, v začetku osemdesetih predsednik Ljubljanske banke ... - Ob vseh nalogah je prihajal tudi v Goropeke, ne samo počivat; v letih, ko jc začelo zmanjkovati deviz in ugodnih kreditov, jc večkrat pomagal žirovskim podjetjem, da so se bolje znašla. Tistim, ki so na vse to pozabili, ne zameri; je pač svetovljan. In kot tak zmeraj pripravljen na druženje in pogovor. Anton Kržišnik - Ljubo, prvi Zirovec, ki bi lahko postal general___ Sosed Janka Smoleta (ki gaje prav on pripeljal na naš konec, potem ko sta bila več let tovariša v Beogradu) je bil še nedavno ANTON KRŽIŠNIK - LJUBO, častnik, upokojen s činom polkovnika, človek, ki se je edini od Žirovcev najbolj približal možnosti, da postane general. Rodil se je 17. februarja 1923 v Stari vasi (pri Vrabcu), umrl 12. avgusta 1994 v Ljubljani, v Bolnici dr. Petra Držaja. Na njegovo življenjsko pot je odločilno vplivala vojna. Že jeseni 1942 seje pridružil Gorenjskemu odredu, bil politkomisar vtem in Kokrškem odredu, konec vojne jez 31. divizijo dočakal v osvobojeni Primorski. Po vojni je (p)ostal poklicni častnik. Najprej je bil v vojaških misijah v Avstriji in Nemčiji, po končani višji vojni akademiji je delal v raznih garnizijah v Srbiji. Leta 1960 je bil imenovan za poveljnika jugoslovanskega odreda v mirovnih silah OZN na Sinaju, kjer je uspešno posredoval med sprtimi Egipčani in Izraelci. Po vrnitvi s Sinaja se je njegov poklicni vzpon nadaljeval. Štiri leta je preživel kot jugoslovanski vojaški ataše v Bukarešti, Janko Smole (levo) in Robert McNamara, predsednik Mednarodne banke za obnovo in razvoj (IBRD), v pogovoru s Predsednikom Titom v Beogradu 1968; med Smoletom in McNamaro (sedi ob Titu), kije bil pred tem predsednik družbe Ford in ameriški obrambni minister, je predsednik evropskega oddelka IBRD nato postal na maršalatu Titov osebni tajnik za vojaška vprašanja. Koje bil 1973 postavljen za poveljnika Teritorialne obrambe Gorenjske, je bil presrečen, da se je lahko vrnil v Slovenijo. V Goropekah si je postavil novo hišo in v njej preživel nekaj lepih let, potem na hitro zbolel in umrl. Razpad Jugoslavije gaje osebno zelo prizadel, vendar so mu nekateri v letu osamosvojitve delali krivico, ko so ga na razne primitivne načine vznemirjali, češ da ni za »slovensko stvar«. Proti tej pač ni bil. Stvar je bolj v tem, da se vojaki težje obračajo po vetru kot politiki. Potem ko smo se poklonili spominu na pisatelja, se oglasili pri go-ropeškem svetovljanu in se spomnili nesojenega generala, se vrnimo na Jobstovo cesto in nadaljujmo pot mimo žirovskega hrama učenosti, v katerem, kot rečeno, službuje cel vod izobraženih ljudi. Marsikateri od njih, posebno v nekdanjih generacijah učiteljev, bi si zaslužil omembo v tem prispevku, zlasti če je bil »več kot učitelj«; naši učitelji so bili ob prosvetnem delu pogosto dejavni tudi na kulturnem in športnem področju. Naj mi nekdanji in sedanji učitelji ne zamerijo, če se ob tej priložnosti omejim samo na eno od njihovih že pokojnih kolegic. Darina Konc, »več kot učiteljica«_ DARINA KONC (redovniško ime ALOJZIJA) se je rodila 21. junija 1902 v Zalogu pri Goricah (vzhodno od Golnika, pod Storžičem). Oče je bil cerkovnik v domači vasi; po gospodarskem polomu svojega očeta je opravljal razna težka dela in se 1911 ponesrečil v gorskem požaru. (Zgorel je na Storžiču.) Nekaj let pozneje je številna družina izgubila še mamo, ko je ta padla z voza in umrla. Za siroto Darino se je zavzela njena učiteljica v Goricah, Terezija Kovačič, in ji omogočila šolanje v Lichtenturnovem zavodu v Ljubljani (naša generacija ga pozna kot DAC - Dom Anice Černejcve). Tu je »dovršila osemrazrednico«, po njej Državno žensko učiteljišče v Ljubljani (1919-23) in pozneje še Višjo pedagoško šolo v Zagrebu (1932-34). Vse do 30. junija 1945 je bila zaposlena v meščanski šoli pod okriljem imenovanega zavoda, koje ta »zaradi novih razmer prenehal z delovanjem«. Poučevala je slovenščino, srbohrvaščino in nemščino. Alojzija je bila redovnica, sestra usmiljenka. Pripadala jc redu usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, zdaj imenovanega Hčere krščanske ljubezni (Filiae Caritatis; temu redu pripada tudi s. Bogdana Kavčič, Zirovka, ki deluje v Afriki). Med drugim so oskrbovale Dom Device mogočne, ki gaje 1875 ustanovila baronica Lichtenturn za sirote, ki naj bi jih redovnice vzgajale in šolale. V Šematizmu ljubljanske škofije (1993) beremo: »Zavod dokončno zaplenjen 5. 6. 1947 z vsem živim in mrtvim inventarjem. Vsaka sestra je smela vzeti s seboj: posteljo, posteljnino, posteljno omarico in stol.« Večina sester je odšla v Srbijo, Makedonijo in na Kosovo, kjer so bile lepo sprejete, si sčasoma ustvarile nove redovne hiše in delale po bolnišnicah, tudi vojaških (»ena je imela čin majorja«). Sčasoma so se vračale v Slovenijo, slovenska oblast pa je namesto njih uvažala medicinske sestre z juga. Nekdanja sestra Alojzija se je »preoblekla« in zatekla v dom za ostarele v Voloskem pri Opatiji in do konca aprila 1950 »pomagala pri administrativnem in domačem delu«. Potem je brez službe do 26. marca 1951 »pomagala v pisarni KLO v Mošnjah pri Radovljici«, nato nastopila službo na nižji gimnaziji v Žireh. Tu je ostala do 31. julija 1957. Stanovala je pri Zajcu v Stari vasi (danes Poliks). Iz Žirov je šla v Preddvor in tu učila do 1961, koje bila prisilno upokojena. (Ker ni ne znala ne hotela iz svojih »verskih zablod«.) Od 1964 do 1967 je poučevala honorarno. Iz Preddvora se je preselila k bratu v Mošnje. Tu je igrala na koru, se pozimi prehladila in zbolela. Umrla je v bolnišnici v Ljubljani 16. septembra 1972. Pokopana je v Mošnjah. Ob odprtem grobu ji je govoril Tone Logar, njen preddvorski ravnatelj (brat filozofa Ceneta in slavista Tineta, doma iz Horjula), s katerim sta bila znanca že izpred vojne in se vseskozi dobro razumela. Ta mi je povedal, da so sc v šoli in kraju z njo dobro razumeli, šikanirala jo je oblast iz Kranja, ki jo je tudi upokojila. Njena učiteljska kolegica v Preddvoru je bila Berta Golob, sama izvrstna pedagoginja in mladinska pisateljica, znana tudi po svojih člankih v Družini. Njun ravnatelj se spominja, kako sta si bili značajsko različni: »Golobova je bila realna, Končeva zelo sentimentalna«. Ves čas je pisala. Žirovcem je napisala himno Žirovska, uglasbil jo je Anton Jobst. Ža svoje učence je spisala tri mladinske spevoigre, ohranjene v tipkopisu in objavljene v ŽO 11/12: Žirovska pravljica (1952), Sprelepa gorska nageljroža (1952) in Maršotna jama (1953, predelana 1957). Igre so bile uprizorjene v avtoričini režiji, uglasbil jih je Anton Jobst. Leta 1961 jc v Bucnos Airesu pri založbi Editorial Baraga izšla njena avtobiografsko navdahnjena knjiga Hepica in njeni bratci papagajčki s podnaslovom Zgodbe za naše male v opremi Ivana Bukovca; v njej je tudi nekaj žirovskih zgodb in oseb. Avtorica je natisnjena samo z imenom Darina, pravega imena in priimka ni, najbrž zato, da ne bi imela zaradi te izdaje težav v domovini. Ohranjen je tudi del njene avtobiografijc, vreden objave. Petra Rampre, teniška igralka, med najboljšimi na svetu Od šole stopimo do »centra«, le nekaj korakov. Na levi, pri Lustiku, v stari trgovski hiši, domuje ta čas tudi PETRA RAMPRE, ena najboljših igralk tenisa v Sloveniji. Rekli smo domuje, doma je pa skorajda ni, saj je kar naprej po svetu, na turnirjih. Rodila se je 20. januarja 1980 v Ljubljani. Tekmuje že več let. Zablestela je 1996, koje na Grand Slamu v New Yorku v igri dvojic dosegla 2. mesto (uspeh je ponovila letos v Wimbledonu); še istega leta so slovenske igralke postale evropske in svetovne ekipne prvakinje in k temu je pripomogla tudi Petra. Za svoj največji uspeh (do oktobra 1998, ko sklepamo to pisanje) pa šteje letošnjo zmago na challenge turnirju v Španiji, katerega nagradni sklad je štel 25.000 dolarjev. Po njej se je na lestvici Svetovne teniške zveze (WTA) povzpela na 194. mesto, med 200 najboljših na svetu. Lojze Gostiša, avtor prestižnih razstav in izbranih knjig Še nekaj korakov in že smo na mostu čez Račevo, pritekajočo izpod goropeškega hriba, Vrha Svetih Treh Kraljev in južnih pobočij Žirovskega vrha. Pred nami je središče novih Žirov: na desni še zdaj mogočni Zadružni dom, svoj čas največji v Jugoslaviji, na levi Ambasada, poslovno središče konzorcija zasebnih podjetnikov, na sredi Blagovnica s trgovinami, banko in pošto. Kjer je zdaj Ambasada, je še nedavno stala Maticova hiša. V njej seje 7. junija 1923 rodil LOJZE GOSTIŠA, umetnostni zgodovinar. Sodeloval je pri postavitvi prvih razstav, ki so med Slovenci in na tujem obudile in ponovno povzdignile izjemni opus arhitekta Jožeta Plečnika. Pripravil je izbrane ponatise nekaterih vrhunskih del iz naše duhovne zakladnice. Pod njegovim uredništvom sta izšli Velika grbovna knjiga J. V. Valvasorja in Bibliotheca Valvasoriana, katalog knjižnice J. V. Valvasorja. V pripravi je slovita Dizmova kronika, ponatis našega najlepšega baročnega kodeksa. To bo gotovo največji dosežek slovenske knjižne produkcije vseh časov. Vrh vsega je naš neutrudni rojak napisal monumentalno trilogijo o slikarju Francetu Miheliču; dva dela sta že izšla (Balada o drevesu, 1994; Na poti k mrtvemu kurentu, 1997), tretji, Podobe njegovih sanj, izide 1999. Živi v Malem Lipoglavu pri Ljubljani. Jelka Mlakar, prva poročevalka gorenjskega juga_ Zdaj poglejmo še v Zadružni dom. V njem deluje tudi Radio Sora. Njegova urednica je JELKA MLAKAR, zgodovinarka in novinarka. Rodila se je 21. aprila 1947 v Sevnici. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala zgodovino in sociologijo in 1972 diplomirala z nalogo Tabori na Slovenskem. V Žiri je »zašla« takoj po diplomi ter postala učiteljica in vzgojiteljica v Čevljarskem šolskem izobraževalnem centru (ČŠIC). Leta 1986 je postala urednica Radia Žiri (zdaj Radio Sora). Čeprav ni prava Žirovka, je nedvomno ena najboljše obveščenih oseb v Žireh in na Škofjeloškem sploh. Stanuje na drugem koncu Zadružnega doma, kjer je bil svoj čas zdravstveni dom, zdaj je tu knjižnica. Viktorijan Demšar, duhovnik, dekan in vitez_ Še vedno smo na mostu čez Račevo in preden nadaljujemo pot, se iz središča zapeljemo na desno, v vrhniško smer, v nekdanjo Novo vas, na katero zdaj spominja Novovaška cesta. Ustavimo se takoj na začetku, pri domačiji na desni strani, med cesto in Račevo, Pri Česnu. Tu seje 12. marca 1904 rodil VIKTORIJAN DEMŠAR, duhovnik. Novomašnik je postal 29. junija 1928, najdlje je služboval kot župnik in dekan, pred in med vojno v Ribnici, po njej v Komendi. Tu je (ob)varoval knjižnico in proučeval arhiv Petra Pavla Glavarja (1721-84), svojega davnega predhodnika. Tako si je prislužil naziv in opravo častnega viteza malteškega reda. Za natis je pripravil Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja, izšle pri Mohorjevi družbi (Celje 1991). Spomladi in poleti 1990 je v Gorenjskem glasu izhajal moj podlistek, napisan po pogovorih s tem gostoljubnim in častivrednim rojakom. Pisanju sva dala naslov po reku, ki gaje naučila njegova mati, sestra v tem podlistku omenjenega podjetnika Jerneja Kopača: »Kar človek ne zmore, Bog pomore.« Njegov služabnik, »decanus emeritus«, je umrl v Komendi 1. januarja 1992. Valentin Suhic alias Tinik, umetnik, kije delal »bogove« Ko je bil poznejši Česnov gospod še otrok, je imel zelo zanimivega soseda. Nedaleč od Česna si je ob Račevi postavil (ali kupil?) hišico VALENTIN ŠUBIC alias TINIK, ljudski umetnik. Pred tem je živel kot gostač na Selu 16 in kot hišar na Dobračevi 63. Po rodu je izhajal iz hotaveljske veje Šubicev, ki je sorodna bolj znameniti poljanski. Rodil se je Viktorijan Demšar v opravi častnega viteza reda sv. Janeza Jeruzalemskega (MVR) Foto: Majhenič, Domžale Valentin Šubic- Pinik, Križani ob cesti pri Gantarju v Brekovicali Foto: Janez Pelko 10. Februarja 1861 na Dobračevi (št. 23, t.j. v Mačkovi bajti, v kateri je še nedavno živel Kočarjev Gruga, vaški original), umrl 3. januarja 1934 na svojem domu v Stari vasi. »Slovel je kot hud pijanec in razgrajač. Po poklicu je bil soboslikar in je kljub vdanosti pijači veljal za dobrega delavca. Poleg svojega poklica pa je mnogo rezljal. Največje naredil Florijanov, poleg tega pa še nekaj preprostih znamenj. Njegovi kipi so bili zelo poceni, običajno je računal 10 dinarjev, mnogokrat pa seje zadovoljil kar z litrom črnega.« Tako dr. Ivan Sedej (LR 7, 1961, str. 99); ta v zborniku 30 let Alpine (1977, str. 19) omenja njegov kip Lurške Madone, ki je nekdaj stala nad portalom Krošljeve hiše na Dobračevi, zdaj je v Loškem muzeju. Podoba Tinika bi bila nepopolna, če ne bi omenili vsaj katere od številnih anekdot, ki še zdaj krožijo med starejšimi Žirovci. Ko je šel ponoči hudo nakresan mimo Česna v svoje skromno domovanje (Stara vas 37), si ni mogel kaj, da se ne bi ustavil in soseda podražil, na ves glas ponavljajoč: »Česn čebulo kresn!« Koje bilo po večreprizah tega nočnega teatra imenovanemu zadosti, je avtorja monodrame tožil. In logaški sodnik mu jc naložil kazen in razsodil, da je poslej ne sme več uprizarjati. A kaj, ko ni šlo. Tinik se je kmalu spet ustavil pod sosedovim oknom in zatrdil: »Česn čebulo kresn ne smem rečt; čebula česn kresn pa lahko!« Pred ženo Marijo (roj. Burnik), ki je bila Paklarjeva (U Pakl) iz Koprivnika, je recitiral: »Micka Peklenska, ne ljubim te več, bajta je moja, sveta pa neč!« Koje končal katerega od številnih »bogov«, je navadno zatrdil: »Ti si mene ustvaru, jest pa tebe!« Enkrat mu je eden počil. To ga je tako prizadelo, da je nemudoma odšel v gostilno in oznanil: »Cel dan sn boga delal, zvečer se mi je pa hudič razklal!« In tako dalje. Mi gremo naprej, ob Račevi navzgor, da obiščemo še enega od žirovskih umetnikov. Konrad Peternelj, likovni poet sveta, ki izginja_ Na drugem koncu Novovaške ceste, tam, kjer so na desni smučarske skakalnice, je na levi hiša, v kateri živi in dela slikar KONRAD PETERNELJ - SLOVENEC. Rodil se je 15. februarja 1936 v Stari vasi. Postal je, kot večina njegovih vrstnikov, čevljar. Pozneje je začel slikati, kot samouk. Zdaj sodi v vrh slovenskega samorastniškega slikarstva, poznan in cenjen je v tujini. V Bruslju je 1989 ob samostojni razstavi v tamkajšnji Mestni hiši prejel zlato medaljo Petra Pavla Rubensa in medaljo Evropske unije za umetnost, v Bratislavi pa častno priznanje na svetovni razstavi naive INSI-TA 94. Je likovni poet odmirajočega starega vaškega sveta. Jože Hudeček je ob njegovi nedavni razstavi (maja in junija 1998) v prostorih Fakultete za organizacijske vede v Kranju zapisal, da gre pri Konradovih slikah in v njegovem ustvarjanju za »bivanje v deželi, ki je ni več«. Se več: morda je nikoli ni bilo; »kajti tudi Peternelj je človek, kakršni smo vsi, ki ljubimo stvari - ne kot jih vidimo, temveč kot bi jih radi videli - pa jih!« Franjo Kopač, prvi akademski slikar med Žirovci_ Le malo naprej od Konrada se v bregu pod Žirovskim vrhom stiska Matevžkova domačija, stara, a dobro ohranjena hiša. V njej sta se rodila kar dva izjemna likovna ustvarjalca: slikar Franjo in arhitekt Vlasto Kopač. FRANJO KOPAČ seje rodil 1. februarja 1885. Že zgodaj je izkazal likovno Slikar Konrad Peternelj - Slovenec v ateljeju in pred svojo hišo v Novi vasi jeseni 1998 Foto: Janez Pelko Franjo Kopač, avtoportret, 1920 nadarjenost in dr. Ivan Tavčar, ki je na Žirovsko zahajal na lov in ribolov, je njegovemu očetu svetoval, naj da sina v šole. V Ljubljani jc bodoči slikar užival tudi pisateljevo podporo. Slikarstvo jc študiral na Dunaju in v Pragi. Povrnitvi iz 1. svetovne vojne je bil gimnazijski profesor v Kruševcu, Kranju in Splitu. Tuje umrl 7. septembra 1941. V novejšem času so biki njegova dela na ogled v Žireh in Škofji Loki (1979) ter Ljubljani (1991). Ob teh priložnostih so pomembni umetnostni zgodovinarji in drugi razlagalci (dr. Stane Mikuž, Janez Mesesnel, Jože Hudeček, Igor Torkar, podpisani) v svojih zapisih zagotavljali, da so po krivem pozabljena. Slikarje svoja mladostna, vojaška in profesorska leta sam popisal v izredno zanimivih spominih, ki so izhajali v ŽO. Vlasto Kopač, arhitekt, planinec in dvojni dachavski trpin Pri Matevžku se je mladoporočencema slikarju Franju in Pražanki Boženi po vrnitvi iz Prage 3. junija 1913 rodil VLASTO KOPAČ, arhitekt. Arhitekturo je študiral pri Jožetu Plečniku. Pred 2. svetovno vojno in po njej je bil vnet planinec in alpinist, med vojno in po njej je preživel dvojni Dachau: najprej nemško taborišče (1943-45), potem še dachavske procese, v katerih je bil 1948 najprej obsojen na smrt, nato na zapor. Aretirali so ga 1947, iz zapora jc prišel 1952, fizično in duševno popolnoma izmučen. Zdravil se je v gorah. Pozneje jc bil direktor Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo in velja za »rešitelja« Velike planine. Zadnja leta deluje kot nekakšen »revizor« v številnih primerih, ko se obnavljajo Plečnikova dela - kot njegov nekdanji učenec in sodelavec. Pred propadom je rešil in vzorno ohranil tudi svojo rojstno hišo v Žireh. Antona Gantarja, stari oče in vnuk, prvi podjetnik, drugi doktor znanosti in - podjetnik____ Matevžkov največji sosedje ob Novovaški cesti so Gantarjevi, podjetna in strokovno sposobna rodbina. Njen sloves je utemeljil ANTON GANTAR, največji med predvojnimi podjetniki v čevljarstvu. Rodil se je 4. januarja 1882, umrl 4. oktobra 1963. Tisti, ki so delali v njegovem podjetju ali z njim sodelovali, vedo povedati, daje imel že vse pripravljeno za gradnjo lastne tovarne čevljev v bližnji Račevi (poznejša opekarna), od zemljišča in znanja do strojev. Uresničitev tega širokopoteznega načrta mu je preprečila vojna, po kateri je v Žireh namesto njegove tovarne nastala Alpina. Med njenimi pionirji sta bila sinova Franc in Jože, zlasti prvi, ki ga je oče predvidel za svojega naslednika. On je bil tisti, ki je v Alpini postavil strokovne temelje za proizvodnjo pancarjev; ta njegova vloga je po mnenju poznavalcev premalo cenjena. Tudi njegov sin, dr. ANTON GANTAR, vnuk Antona, po svoje nadaljuje to tradicijo; potem koje bila v podjetništvu pretrgana, se nadaljuje v stroki. Tone se je rodil 12. maja 1948 v Novi vasi. Študiral je kemijo in kemijsko tehnologijo na Naravoslovno-tehnični fakulteti (FNT) Univerze v Ljubljani, diplomiral 1972, magistriral 1975 in doktoriral 1987. Pripadniki njegove generacije in nekoliko mlajši smo ga v študentskih letih poznali in občudovali kot izvrstnega igralca košarke. Od 1972 do 1996 je bil zaposlen v Industriji Vlasto Kopač, gost Glasove preje z žirovskimi likovniki v Hribarjevi hiši v Cerkljah na Gorenjskem 2. 2. 19% Foto: Gorazcl Šinik Gantarjevi iz Nove vasi: z leve Bogo (sin Jožeta), Anton Gantar (1948), kemik in podjetnik Anton, Tonica, Marja, Jože (sin Aniona); desno je Klobučarjeva Ivanka (r. Zakelj, por. Jereb) usnja Vrhnika (IUV) kot tehnolog, raziskovalec, vodja razvojne službe in zadnjih šest let kot pomočnik glavnega direktorja za RR dejavnost (razvoj in raziskovanje). Od 1997 je direktor lastnega podjetja Envita d.o.o. Hkrati jc ostal »part tirne« svetovalec v IUV in docent na FNT za usnjarsko tehnologijo. Vendar kaže, da slednjega ne bo več mogel opravljati; odkar je naša čevljarska industrija v krizi, sploh ni več študentov. Kol bi se zgodovina norčevala: staremu očetu Antonu ni bilo dano, da bi postal tovarnar, vnuku je zmanjkalo študentov, ker so tovarne v težavah in delo čevljarja ni več »moderno«. To seveda ni Tonetova stvar. On jc svoje napore preusmeril z usnjarstva na razvoj in raziskovanje varstva okolja, to je pa več kot moderno. Izdelava poročil, študij in strokovnih mnenj, pravno in organizacijsko svetovanje, uvajanje sistema ekološkega upravljanja itd. -to so glavne dejavnosti ljubljanskega podjetja Envita, ki je izpolnilo že številna naročila države in kapitalskih družb, med drugim Nacionalni program varstva okolja Slovenije za področje gospodarstva, ki ga je naročilo Ministrstvo za okolje in prostor. Dr. Anton Gantar je tudi konzultant za čistejše tehnologije pri UNIDO in predsednik nadzornega odbora Eko-loško-razvojnega sklada RS. Zdravko Krvina, nekdaj politik, zdaj poslovni galerist_ Ko se po Novovaški cesti vračamo v središče Žirov, se kakih sto metrov od mostu čez Melcovo grapo še enkrat ustavimo. Tu seje v hiši, ki je ni več, v Kosmovi bajti, 7. januarja 1937 rodil ZDRAVKO' KRVINA, politik. Študiral je politične vede, svojo kariero je začel kot mladinski funkcionar. Leta 1963, koje bil komandant glavnega štaba mladinskih delovnih brigad, gaje sprejel maršal Tito, rekoč: »Maloje v tej državi glavnih komandantov, sedi, da se pogovoriva!« Pozneje, ko jc opravljal mnoge politične funkcije, od občinskih do zveznih, sta se srečala še večkrat. Ločanom je ostal v spominu kot mlad in prodoren župan v letih 1967-72, koje mesto doživljalo neverjeten vzpon. Nekateri sc ga spominjajo kot medobčinskega partijskega sekretarja za Gorenjsko (1980-83), drugi kot direktorja ljubljanskega Kliničnega centra. Zdaj je že več let upokojence in »poslovni galerist«, v Gorenji vasi je zgradil lastno galerijo. lončka Stanonik, avtorica Podob iz čipkaste preje ____ Šc pred koncem prve polovice našega stoletja, 16. decembra 1949, seje v ljubljanski porodnišnici rodila TONČKA STANONIK, slavistka in pisateljica. Prva otroška leta je preživela v Pavlinovi bajti, namesto katere je pozneje njen oče postavil novo hišo (Novovaška 88). Ko sojo zidali, so živeli v sosednji Kosmovi bajti, prav v tisti, v kateri seje rodil Zdravko Krvina. Po gimnaziji v Škof j i Loki je študirala slavistiko, diplomirala na Filozofski fakulteti in dolga leta službovala kot lektorica v različnih uredništvih v Ljubljani, kjer tudi živi. Zdaj je urednica pri Enciklopediji Slovenije in jezikovna urednica ŽO. Zadnja leta sc uveljavlja kot pisateljica. To potrjuje izid Pravljic za Ajčko Bajčko in mamico (Mohorjeva družba, Celje 1995) in Podob iz čipkaste preje (Mladinska knjiga, Ljubljana 1996). Miha Naglic, Zoran Thaler, zunanji minister v vladi RS, in Zdravko Krvina (desno) v pogovoru pri Avseniku v Begunjah na Gorenjskem 12. 6. 1997 Foto: Janez Pelko Tončka Stanonik, urednica pri Enciklopediji Slovenije, lektorica Žirovskega občasnika Foto: Potrč, Ljubljana Bratje Zakelj in Vinko Oblak, padli prvoborci_^ Nazaj grede se oglasimo še pri Primcu, v stari hiši. Zdaj je tu Novovaška, nekdaj je bila Nova vas 22 oziroma 6. Na hiši je spominska plošča, ki priča, da se je v njej 4. julija 1909 rodil VINKO OBLAK, prvoborec. Pred vojno je delal pri svaku Antonu Mlakarju, ki je bil mesar v Gorenji vasi; zanj je po vaseh nakupoval živino in prašiče. S časom si je za opravljanje tega dela kupil lastni tovornjak. Tone Peternel (ŽO 18, str. 145) se spominja, daje bil »veseljak in poštenjak, ljudje pa so ga imeli radi in ga cenili«. Leta 1941 je bil sprejet v KPS in bil med najbolj dejavnimi v pripravah na organizacijo upora na Žirovskem. Bil je med prvoborci, padel je 1. avgusta 1942 v Kopačnici. Njegovi soborci so bili bratje Zakelj, Bartelčkovi. Njihova hiša je takrat spadala pod Staro vas (št. 23, pozneje 107), zdaj je to Partizanska cesta 35. Tudi na tej lepo ohranjeni stari domačiji je spominska plošča, ki priča, da so bili v njej rojeni štirje bratje, sinovi Franca in Frančiške, ki so se že 1941 udeležili narodnoosvobodilnega boja; trije od njih so padli. Najstarejši je bil VINKO ZAKELJ. Rodil seje 4. decembra 1913 in padel je 11. januarja 1942 v Dražgošah, tretji dan boja, kot mitraljezec. Pred vojno je delal v Kranju pri gradnji nove ceste Ljubljana-Kranj. PAVEL ZAKELJ se je rodil 27. januarja 1916. Izučil se je za krojača, v letih pred vojno je delal v Kranju in bil delavski sindikalni zaupnik. Tudi on je bil povezan s KPS in skupaj z Vinkom Oblakom glavni pobudnik za začetek odpora na Žirovskem. Delal je na terenu, partizanom seje pridružil junija 1942, padel je 16. avgusta 1942 nad Zadobjem pri Lučinah. JANEZ ZAKELJ seje rodil 8. maja 1920. Izučil se je za čevljarja. Decembra 1941 je skupaj z bratoma Vinkom in Milanom odšel v Cankarjev bataljon. Vsi trije so se udeležili tudi boja v Dražgošah. Padel je 4. avgusta 1942, drugi dan silovite nemške ofenzive pod Blegošem; bil je ranjen, nato kot ranjenec ustreljen. Milan Zakelj je edini od štirih bratov preživel vojno; že med njo in po njej je bil na raznih vplivnih in odgovornih položajih. Enako njihova edina sestra Francka Zakelj, por. Jereb, ki je bila ves čas dejavna organizatorka odpora in med drugim tudi članica 1. narodnoosvobodilnega odbora (NOO) na Gorenjskem, ustanovljenega 24. oktobra 1943. - Brate Zakelj in Vinka Oblaka uvrščam v ta »žirovska žitja« zato, ker so bili pravi ljudski junaki. Uporu proti okupatorju so se pridružili že prav na začetku, brez takih ali drugačnih računov, preprosto zato, ker so bili prepričani, da se je upreti treba, da je to v takem položaju človeška dolžnost. Če je bila zraven tega še partijska, je bila po njihovi volji. Svojo pogumno odločitev so drago plačali. Ko sem hodil v žirovsko osnovno šolo, se je ta imenovala po njih. Zdaj se ne več. Ne vem, zakaj, saj takrat, ko so oni že padli, ni bilo še nikjer nobenih domobrancev ne kakih drugih »junakov« ... Tone Mlakar, fotografski krajinar žirovskega konca Vrnimo se zdaj še enkrat k Primcu. Na pročelju te hiše bi morala biti vsaj še ena spominska plošča. Ta bi pričala, daje bil v njej okoli 1912 ustanovni sestanek žirovske podružnice socialdemokratov (JSDS). Ta naj bi bil pri Katrniku. Ko pa je za njihovo namero izvedel župnik, je s prižnice zagrozil, da to ne bo brez posledic. Katrnik, ki je živel od bližine cerkve, se je ustrašil in gostoljubje odpovedal. »To videvši,« se je tedanji Prime, Tomaž Oblak, ki je bil pred tem v Ameriki in se tam navzel socialdemokratskih idej, opogumil in rekel: »Gremo pa k meni domov!« V druščini so bili tudi ugledni gostje, med njimi Anton in Etbin Kristan in menda celo Ivan Cankar, kar pa ni izpričano. Pri Primcu seje 31. maja 1921 rodil TONE MLAKAR, arhitekt, fotograf in filmski scenograf. Oče je bil Anton Mlakar, Sedejcv iz Goropek, po poklicu mesar, mati Francka je bila Primcova. Kmalu po Tonetovem rojstvu so se preselili v Gorenjo vas, kjer se je oče z leti uveljavil kot glavni mesar na tem koncu. Tonček je dobršen del otroških let preživel pri Primcu, tu je nanj še posebej vplivala stara mama Katarina (Tomaževa žena, Nagličeva iz Žirov). Ta je bila zelo načitana, Grimmove pravljice je znala na pamet. Po petem razredu, naredil ga je v Žireh, so Toneta poslali v gimnazijo, najprej na Ptuj (do male mature), potem v Ljubljano, tu je 1941 maturirah Njegova gimnazijska sošolca sta bila Jakob Savinšek, poznejši kipar, ki je naredil Tavčarjev spomenik na Visokem, in Zoran Kržišnik, umetnostni zgodovinar in likovni kritik. V klopi sta ves čas sedela skupaj s turjaškim grofom Karlom Auerspergom, ki se še zdaj oglasi pri Tonetu, kadar pride iz Kanade. Kmalu zatem, poleti 1941, so Mlakarjeve izselili (najbrž zato, ker je bila družina sokolska) v Srbijo (Smederevska Palanka), od koder seje spomladi 1942 Tonetu posrečilo vrniti v Ljubljano. Tu se je vpisal na arhitekturo, k Plečniku, in zaradi vojne in drugega dela diplomiral šele 1954. Jeseni 1943 je odšel v partizane in delal v t. i. tehnikah, največ na Cerkljanskem. Po vojni se je najprej uveljavil kot filmski scenograf. Leta 1947 je v Pragi opravil petmesečni tečaj iz filmske scenografije (tečajnike je obiskala tudi slovita filmska diva Rita Hayworth), po vrnitvi jc kot scenograf sodeloval pri sedmih celovečernih filmih, ki danes sestavljajo jedro slovenske filmske klasike: Na svoji zemlji, Svet na Kajžarju, Kekec I (z Bedancem), Kopiji pod brezo, Na valovih Mure, Kekec II (s Pehto), Balada o trobenti in oblaku. Tone Mlakar je fotografski krajinar loškega sveta, Cerkljanskega in Sorskega polja. Njegove fotografije teh krajev, objavljene v številnih knjigah, so zdaj že »klasične«, umetnik jim dodaja vedno nove vidike in posnetke. Fotografiral je tudi arhitekturo, najprej za svojega učitelja Jožeta Plečnika, pa za monografijo o ljubljanski secesiji dr. Načeta Sumija itd. Leta 1955 ga jc Marijan Masterl povabil, naj pride v Škofjo Loko za mestnega arhitekta. Mlakar je vabilo sprejel; »grem na deželo, kot bosonogi arhitekt«. Edo Ravnikarje trdil, daje mogoče vso slovensko arhitekturo voditi iz Ljubljane, Mlakarje bil eden prvih, ki so »prekršili« to navodilo. Delal je v projektivnem ateljeju firme SGP Tehnik in ga 26 let tudi vodil; iz te arhitekturne delavnice je prišlo že 5200 projektov! Upokojil se je sredi osemdesetih, odtlej se posveča fotografiji. Tone Mlakar je najbolj ponosen na svoje avtorske dosežke v filmski scenografiji ter fotografiji krajine in arhitekture; kot arhitekt je podpisal številne avtorske projekte, vendar seje z arhitekturo predvsem preživljal. V rodnih Žireh kot arhitekt ni zapustil vidnejših sledov, njegov edini projekt je motel na Dobračevi. Njegove fotografije žirovske krajine pa so neprecenljive. »Klasične«. Tone Mlakar na filmskem tečaju v Pragi 1947 Jože Primožič (Tošo), vrhunski športnik žirovskega rodu Preden zapustimo nekdanjo Novo vas, bi se morali ustaviti še pri Breku ob Partizanski cesti, nedaleč od Primca in Bartelčka. Tu se je 1868 rodil Josip Primožič, sorodnik že omenjenega trgovca Antona Primožiča, vrhunski mizar. Na Dunaju je končal šolo za umetno obrt (Kunstgevverbeschule). Delal je v Ljubljani tudi po naročilih vrhunskih arhitektov, za svojega bratranca Ivana Jagra in za Jožeta Plečnika. Marjan Mušič je v svoji knjigi o Plečniku zapisal, da jc bil »izjemno nadarjen rezbar«. Josipu se jc 7. februarja 1900 v Ljubljani na Tržaški 29 kot prvi sin rodil JOSIP PRIMOŽIČ (TOŠO) (ES), ki je postal vrhunski telovadec, slikar in scenograf. Sodeloval je na treh olimpijskih igrah (Pariz, Amsterdam, Berlin) in treh svetovnih prvenstvih (Lyon, Luxembourg, Praga) ter osvojil 11 medalj. Na olimpijadi v Amsterdamu je 1928 osvojil srebro na bradlji in bron kot član vrste. Na svetovnem prvenstvu v Luxembourgu je 1930 osvojil kar štiri zlate medalje (bradlja, konj, parter, mnogoboj) - uspeh, ki ga še noben slovenski športnik ni presegel. Po 1939 je na mednarodnih tekmovanjih sodeloval kot sodnik, sicer pa se je usmeril v slikarstvo. Od 1949 do 1962 je bil scenograf SNG Maribor. Naš izjemni rojak, rojen v Ljubljani, po očetu žirovskega rodu, je umrl v mestu ob Dravi 18. avgusta 1985. Uroš Vehar, v balinanju med najboljšimi na svetu_ V enem od stanovanjskih blokov na Partizanski cesti, nedaleč od Brcka, je doma UROŠ VEHAR, vrhunski tekmovalec v balinanju. Rodil se je 26. avgusta 1976. Tekmovalno pot je začel v domačem balinarskem društvu, na igrišču zraven prvega doma v Gasilski ulici (Dobračeva). Nadaljuje jo kot član škofjeloškega kluba Lokatcks Trata. Slovensko (in žirovsko) javnost je prijetno presenetil 1994, koje postal svetovni mladinski prvak v hitrostnem zbijanju, naslednje leto je bil drugi v članski konkurenci, 1996 pa že evropski članski prvak v natančnem zbijanju ... In večkratni državni prvak. Ker je v dobri formi, bo treba popis njegovih dosežkov gotovo še dopolniti. In res: še preden je bil ta spis oddan v tiskarno, se je 4. oktobra 1998 v francoskem mestu Eivbens končalo zadnje svetovno prvenstvo v balinanju. Uroš se vrača z dvema medaljama: zlato v hitrostnem zbijanju in bronasto, doseženo pri igri v krog. Vinko Govekar in Alojz Filipič, prvaka industrijske revolucije v Zireh_ Iz nekdanje Nove vasi se po Partizanski in Novovaški cesti vrnemo na račevski most sredi Žirov. Nadaljujemo po Loški cesti, ki se začenja prav tu, na Trgu svobode. Tu je bila do 1979 Stara vas. Na levi zagledamo Alpino, za njo Etiketo in Kladivar, tri delniške družbe, hrbtenico žirovskega gospodarstva in temeljni vir za razvoj kraja po 2. svetovni vojni. Nekateri od posameznikov, ki so jih soustvarjali, si gotovo zaslužijo članek v ŽBL, posebno tisti, ki so se tu najbolj izkazali in pozneje napredovali na še višje položaje v slovenski skupnosti. Prvi med ustanovitelji in prvi direktorje bil VINKO GOVEKAR. Rodil se jc 11. junija 1911 v Stari vasi, v čevljarski Uroš Vehar, balinar družini. Junija 1945je ustanovil Čevljarno Žiri, zadrugo, kije 1947 prerasla v Tovarno športnih čevljev. Bil je njen prvi direktor, do 1948. Zaradi poslabšanja vida se je kmalu zatem upokojil. Zdaj živi v svoji hiši na Polju. Od 1955 do 1966 je tovarno vodil ALOJZ FILIPIČ. Rodil seje 12. oktobra 1914 v Jarčji Dolini in sc že pred vojno izučil za čevljarja. Pod njegovim vodstvom se je v tovarni zgodila »industrijska revolucija«, prehod z obrtniškega na industrijski način proizvodnje (tekoči trak). Upokojeni direktor živi v svoji hiši na Slovenski poti. Izidor Rejc, direktor, ki je postal minister_ Filipiča je nasledil IZIDOR REJC. Rodil se je 5. novembra 1936 na domačiji V Preskah nad Žirovnico v zaselku Rupe (naselje Dole), južno od Žirov. Svoje otroštvo je preživel v Žireh, študiral ekonomijo in s komaj 30 leti postal direktor Alpine; na tem mestu je ostal dobrih devet let, od 1966 do 1975. Nato je delal v Ljubljani (Mercator), spomladi 1990 pa potešil svojo neizživeto strast: postal je politik. (Ker ni bil »organiziran«, je imel z njo dotlej večkrat težave.) Do 1992 je bil minister za industrijo in rudarstvo v osamosvojitveni vladi Lojzeta Peterleta in »padel« skupaj z njim. Zdaj je že tretjič (po volitvah 1990,' 1992 in 1996) poslanec SKD v Državnem zboru RS, predseduje Komisiji za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije. Martin Kopač, direktor Alpine v njenih najlepših in najhujših letih__ Mag. MARTIN KOPAČ je tovarno vodil od 1976 do 1980. Pozneje je bil med drugim član uprav sozdov Kemija in Gorenje. Nazadnje je vodil eno od družb v poslovni skupini Nika. Rodil seje 23. oktobra 1948 na Dobračevi, kjer tudi živi. V letih njegovega mandata je bila Alpina že tako močna, da se je to poznalo tudi navzven. Vsem, ki s(m)o bili tako ali drugače zraven, bodo ostale v spominu številne prireditve ob njeni 30. obletnici (1977), ki sta jih pripravila z Viktorjem Žakljem, tedaj njegovim najožjim sodelavcem, sodelovala pa je cela množica. Leta 1987 sta se Alpina in njen direktor vključila v razvoj krajevne skupnosti, in to bistveno bolj kot dotlej. Mag. Kopač je skupaj z drugimi direktorji sklenil, da žirovska podjetja namenijo 4 odstotke od bruto osebnih dohodkov zaposlenih za razvoj kraja. To je trajalo vse do 1990 in se je kraju tudi poznalo. V tovarni se jc poleg »normalnih« (tržnih in tehnoloških) soočal predvsem z raznimi »nenormalnimi« okoliščinami; prinašalo jih je socialistično samoupravljanje, ki je bilo prav tedaj na višku in je vsak dan izumilo kaj novega. (Pripisano po že končani redakciji tega besedila. V mcdnaslovu smo zapisali, daje bil Kopač »direktor Alpine v njenih najlepših letih«. Ironija usode je hotela, daje nadzorni svet naše največje delniške družbe na seji 26. oktobra 1998 sklenil odpoklicati mag. Francija Mlinarja in na položaj predsednika uprave in generalnega direktorja imenovati mag. Kopača. Ta se torej vrača za krmilo Alpine v njenem morda najtežavnejšem obdobju. Te besede pripisujemo v iskrenem upanju, da mu bo tudi tokrat uspelo dobro izpeljati.) Pripeljali so cement za novo tovarno, treba ga je razložiti; na kamionu Vinko Govekar, prvi direktor tovarne in prvi med udarniki Foto: Janez Oblak Vinko Govekar Zgodovinski posnetek: Izidor Rejc, nekdaj direktor Alpine, se vrne v Žiri kot politik; fotografija posneta na predvolilnem zborovanju Demosa marca 1990 v dvorani Svobode v Žireh; z leve Roman Mlinar (brat teologa Antona), tedanji vodja SKD v Žireh, neznani, Spomenka Hribar, Izidor Rejc (stoji), Viktor Blažič in Vincencij Demšar Foto: Alpina Tomaž Košir v pogovoru z nekdanjim direktorjem Alojzom Filipičem (desno) Žirovca Marijan Dolenc (levo) in Martin Kopač, magistra ekonomije, pred Alpino ob njeni 30-letnici 1977 Tomaž Košir, direktor Alpine na vrhuncu njenega razvoja TOMAŽ KOŠIR (ES), diplomirani ekonomist, je bil direktor od 1980 do 1988. V tem obdobju se je Alpina prebila v svetovni vrh, posebno v nekaterih zvrsteh obutve (za tek na smučeh in alpsko smučanje). Njegovo vodilo je bilo: dvigniti se v višje cenovne razrede in v njih prodajati pod lastno blagovno znamko. V njegovih dveh mandatih se je Alpina tako utrdila, daje po 1990 brez večjih pretresov prestala sesutje jugoslovanskega trga. Takrat je bila največja tudi po številkah; 1986 je bilo v njej zaposlenih skoraj 2000 ljudi, ki so istega leta izdelali 2,4 milijona parov čevljev. Košir je 1988 prejel Kraigherjevo nagrado (zdaj nagrada Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke). Od 1990 do 1991 je bil predsednik GZŠ, zdaj dela v upravi Nove Ljubljanske banke kot izvršni direktor njenega največjega sektorja (za poslovanje z občani). Rodil se je 12. novembra 1951 v Žireh, živi v Logu nad Škofjo Loko. Bojan Starman, direktor, kije postal še župan_ Za Koširjem je Alpino prevzel BOJAN STARMAN, diplomirani ekonomist. Tovarno je vodil v težavnih letih osamosvajanja Slovenije, od 1988 do 1996. Spomladi 1996 je prevzel še zahtevnejšo nalogo: vodenje Planike v Kranju, kjer je delal tudi jeseni 1998, potem ko je šla družba že v stečaj. Konec 1994 je bil z visoko večino glasov (nad 80 odstotkov) že v prvem krogu izvoljen za župana ponovno ustanovljene občine Žiri. Škoda je le, ker mu je ob direktorskih obveznostih za županovanje zmanjkovalo časa (tako po mnenju opazovalcev kot po lastnem priznanju). Bojan Starman se je rodil 4. julija 1950 na Selu pri Žireh, živi v Kosovelovi ulici. Franci Mlinar - z Alpino in znanjem v neznano__ Od spomladi 1996 do jeseni 1998 je bil generalni direktor in predsednik uprave delniške družbe Alpina mag. FRANCI MLINAR. Rodil se je 28. novembra 1953. Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, pozneje je opravil še študij MBA. Preden je postal direktor, je bil v Alpini vodja finančno-računovodskega sektorja. Družbo je vodil v letih, ki so za čevljarsko industrijo zelo zahtevna, če ne kar usodna; zdaj ne gre več samo za mojstrstvo preživetja iz leta v leto, temveč za spremembo poslovne filozofije in iz te izhajajoče nove poslovne prijeme. Število zaposlenih se je v zadnjih letih močno zmanjšalo; sredi 1998 jih je bilo samo še dobrih 1200, v Žireh že manj kot 800. Kljub temu so 1997 naredili 1,8 milijona parov obutve, jih več kot 80 odstotkov izvozili v 39 držav po vsem svetu in ustvarili 27 milijonov tolarjev dobička. To so za čevljarsko industrijo spodbudni podatki, posebno če jih primerjamo z rezultati Alpininih največjih konkurentov, Peka in Planike. Istega leta je Alpina praznovala svoj zlati jubilej s poudarjenimi oglaševalskimi prijemi, izdajo lepega in zajetnega jubilejnega zbornika in nepozabno akademijo v dvorani Svobode. - Mlinar je bil tudi predsednik sveta žirovske krajevne skupnosti in član izvršnega sveta občine Škofja Loka; od 1994 je občinski svetnik občine Žiri. Živi v Žireh. Ob zlatem jubileju Alpine; posnetek pred dvorano Svobode v Žireh, v kateri je bila 22. 5. L997 slavnostna akademija; z leve Tomaž Košir, nekdanji direktor, Metod Dragonja, minister za gospodarstvo v vladi RS, in Franci Mlinar, tedanji direktor Jakob Kokalj, učitelj, ki je postal direktor_ Delniško družbo Etiketa vodi mag. JAKOB KOKALJ. Rodil se je 4. avgusta 1952 v Poljanah nad Škofjo Loko. »Če ne bi bilo vojne, bi tudi mene ne bilo,« pravi malo za šalo, malo zares. Njegov oče in mama sta se namreč spoznala med vojno v nemškem taborišču v Innsbrucku. Mama je po rodu Ukrajinka in kadar kdo toži, kako je hudo ali slabo, ga hitro utiša. Upravičeno: bilo je že veliko bolj hudo in slabo. .lakaje bil najprej učitelj. Najdlje je poučeval na Vrhu Svetih Treh Kraljev, kjer je bil učitelj in še marsikaj zraven; pedagoško delo je sklenil kot ravnatelj osnovne šole v Logatcu. Ob delu je študiral organizacijske vede in magistriral iz naloge Profili in osebnostne lastnosti naših menedžerjev. V Etiketo je prišel 1991, vodenje te tiskarske firme ga postavlja pred vedno nove izzive. Živi v Rovtah. Emil Strlič, ustanovitelj Etikete___ Ko smo v Etiketi, nc moremo mimo pionirske vloge in dejanj, ki jih je ob njeni ustanovitvi opravil EMIL STRLIČ. Rodil se je 10. julija 1916 Pri Celešniku na Dobračevi očetu Matevžu in materi Marjani, roj. Gladek. Tuje pred Strliči živel rod Seljakov (glej članek o Simonu Seljaku), od njih je hišo in posestvo kupil Matevž Strlič, Emilov oče, Zetov iz Rakulka. »S hišo je kupil še eno staro Špelo,« je vedel povedati, in moral jo jc preživeti do smrti. Emil je po ljudski šoli v Žireh obiskoval tekstilno v Kranju in se izučil za mojstra. Pred vojno je delal v Stori, tovarni zaves v Šentvidu nad Ljubljano. Že leta 1941 je v Ljubljani delal za OF, 1942je postal član KP. Med vojno jc bil dvakrat aretiran in poslan v taborišče, najprej italijansko, potem nemško, obakrat na »priporočilo« okupatorjevih domačih svetovalcev. Po vojni je bil imenovan za direktorja nacionalizirane Eiflerjeve tovarne za pliše v Ljubljani, poznejše Dekorativne. Od tod je šel v Teko, podjetje za zastopništvo, uvoz in izvoz tekstilnih strojev. Proti koncu petdesetih je v Jugotekstilu opravljal odgovorno delo šefa uvoza tekstilnih strojev za celo Jugoslavijo; prav tedaj so se namreč odločili strojni park tekstilcev temeljito posodobiti. V brošuri, ki jo je uredil 1970, ob 10. obletnici Etikete, seje spominjal: »Na zimo 1958/59 me je obiskal v ljubljanskem podjetju, kjer sem delal, takratni predsednik žirovskega občinskega odbora tovariš Vinko Naglic in me nagovoril, naj poskusim organizirati v Žireh manjši tekstilni obrat, da bi kasneje lahko reševali nezaposlenost ženske delovne sile in zajezili odseljevanje mladine. Obljubil sem mu, da bom predlog premislil in mu v najkrajšem času sporočil, kako in kaj. Vedel sem, da bo ta naloga težavna, vendar sem seje lotil z zavestjo, da bo to moj življenjski zrelostni izpit in da kaj več ne bi mogel prevzeti na svoje rame ... Načrt, ki se mi je v mislih šele oblikoval, sem razložil tovarišu Nagliču, ko se je vnovič oglasil v Ljubljani. Tedaj mi je dejal: Zanesem se na tvoje strokovno znanje in razgledanost. Če si sam prepričan, da bo to šlo, stori tako. Apeliram na tvoj žirovski rod in nam pomagaj. Občina ti bo zagotovila sredstva za začetne investicije ...« Bili sta dve možnosti: poslati v Žiri nekaj demontiranih in davno odsluženih strojev kake Jugočeške v Kranju (to bi storili tedanji okrajni funkcionarji) ali zastaviti nekaj novega. Emil, ki je poznal tekstilno industrijo širom po Jugoslaviji, je vedel, česa v njej še ni. Direktorji Alpine pred tovarno ob njenem zlatem jubileju 22. 5. 1997; z leve Franci Mlinar, Bojan Starman, Tomaž Košir, Martin Kopač, Ivan Capuder, Alojz Filipič, Andrej Cvetko in Mihael Švab; manjkajo Vinko Govekar, Anton Peternel (tedaj že pokojni) in Izidor Rejc Podjetja, ki bi za vse druge izdelovalo in tiskalo trakove in etikete za konfekcijske izdelke! Sijajna misel, zahtevna izvedba, povsod dovolj nerazumevanja in nagajanja, a koje Etiketa enkrat shodila, je ni bilo več mogoče zaustaviti. Zdaj je ena od treh temeljnih gospodarskih družb v Žireh, prodaja pa po vsem svetu. - Emil Strlič, njen ustanovitelj, je prezgodaj zbolel in umrl 23. aprila 1976 v Ljubljani. Tuje tudi pokopan. Danes se ga, kot je v teh rečeh običajno, skoraj nihče več ne spominja. Milan Kopač, prvak žirovskih hidravlikov_ Delniško družbo Kladivar vodi MILAN KOPAČ, diplomirani inženir strojništva. Rodil se je 18. novembra 1955 v Kranju (Dobračeva), živi v Žireh. Študiral je na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Bil je Kladivarjev štipendist in je tovarni zvest od študija naprej. Njeno vodenje je prevzel v letih, ko je slovenska strojegradnja dobesedno razpadla inje bilo treba tako rekoč čez noč poiskati nove trge v zahodnem svetu. V tem jim je s skupnimi napori uspelo in žirovska tovarna elementov za fluidno tehniko zdaj spet obratuje z vso močjo, svoje izdelke pa prodaja v zelo zaostrenih in še vedno negotovih tržnih razmerah. Žirovci so bili (in so še) znani po delu svojih rok; pri hidravliki gre za to, da si s poznavanjem mehanskih lastnosti tekočin in njihovo uporabo (»ukrotitvijo«) olajšamo najtežja fizična dela. »Povvcr transmission.« To je »moderno«, v tem je nekaj simboličnega, tako se odpirajo nove poti v prihodnost. Venceslav Ambrožič, apostol kovinarstva v čevljarskih Zireh Kladivar je podjetje, katerega začetki segajo v 1949, v tedanjo obrtno mehanično delavnico. Ko ga je vodil Zdravico Kosmač, so od Nika iz Železnikov prevzeli program proizvodnje šestil, vendar so proti koncu šestdesetih obstali v težavah. Iz njih jih je rešil VENCESLAV AMBROŽIČ, absolvent Strojne fakultete. V Ziri jc prišel 2. januarja 1968 kot prisilni upravitelj. Leto dni pozneje je postal direktor in ostal tri mandate, do januarja 1981, skupaj 13 let, v svojih najboljših letih. Ko je prišel, je bilo v Kladivarju 39 zaposlenih, ki so delali šestila. Ko je odhajal, jih je bilo čez 300, imeli so sodobno tovarno v novih proizvodnih prostorih, z močnim razvojnim oddelkom, delali pa po modernih in zahtevnih proizvodnih programih na področju vibracijske in fluidne tehnike. V 23 letih so preskočili stoletje. »Dresiral« jih je svetovno znani FEwSTO, po njegovih zahtevah so se naučili dobro delati in prislužili devize za nakup novih strojev. Pestoval jih je Litostroj in drugi velikani iz ZPS (Združena podjetja strojegradnje), ki so naročali velike količine njihovih izdelkov po cenah, ki jih je določal Kladivar. »Vence«, ki je po naravi skromen človek, bo seveda zatrdil, da je bil to skupinski podvig, poudaril bo pobudo inž. Antona Kolenca, žirovskega rojaka, ki je že pred 1968 predlagal proizvodnjo elementov za avtomatizacijo (vibracijski dodajalniki in elektromagneti), vlogo Antona Beoviča, vodje tehnološkorazvojne službe, in delež Rada Bogataja, ki je vodil proizvodnjo in postal njegov naslednik ... Za krmilom je bil pa vendarle on. Milan Kopač, direktor delniške družbe Kladivar Venceslav Ambrožič (drugi z leve), direktor Kladivarja in gostitelj kitajske delegacije, v Žireh 1978; četrti z leve Anton Beovič, šesti Rado Bogataj Rodil se je 26. septembra 1937 v Dražgošah, tu živi tudi zdaj, kot upokojenec. Iz Žirov je odšel v Ljubljano, v sozd ZPS, od tam se je vrnil v Niko, kjer je svojo poklicno pot začel. Delovna leta jc sklenil kot neuspešni prisilni upravitelj v Mariboru (a to je bila le epizoda v nerešljivi zadevi) in se 1980 upokojil. Nad šolo v Dražgošah si je postavil nov in lep dom, poleti je odhajal na Jelovico in pasel ovce. Ko smo 1994 romali iz Žirov na Svete Višarje, smo prenočili pri njem in bili tudi sicer deležni njegovega gostoljubja. Sredi tc pastorale ni pozabil na strojno tehniko. Še vedno z zanimanjem spremlja dogajanja v svoji stroki, v Kladivarju pa še posebej. Janez Oblak - Zunarjev, samorasli kulturni delavec_ Vrnimo se na križišče pred Alpino. Tu (približno na kraju, kjer sta zdaj banka in pošla) je še v začetku osemdesetih stala Strojarjcva hiša. Hiša in bližnja strojarna sta bili v posesti strojarske rodbine Dolenc. Vanjo se je priženil JANEZ OBLAK (ZUNARJEV), strokovni in kulturni delavec. Rodil se je 8. junija 1896 v Stari vasi 33 (pri Žunarju na Jezerih). Njegovo nadarjenost je opazil že nadučitelj Leopold Božič in očeta nagovarjal, naj ga da v šole. A kaj, ko to ob tako skromnih finančnih zmožnostih in velikem številu otrok ni bilo mogoče. Janez se je šel k Gantarju, trgovcu z mešanim blagom v Idriji, učit za trgovskega pomočnika. Obiskoval je številne tečaje in se naučil knjigovodstva, računovodstva, nemščine in igranja violine. Postal je tudi vnet sokol in ribič. Med vojno so ga Nemci z družino vred pregnali v Srbijo, v Aleksandrovac Župski. Od tam seje vrnil poleti 1945 in se jeseni zaposlil v Cevljarni Žiri, neposredni prednici tovarne Alpina. Bil je med njenimi pionirji, pri gradnji in tudi v komercialnih poslih. Upokojil seje 1951, umrl 31. marca 1965. Brez njegovega ustvarjalnega prispevka si ni mogoče predstavljati dela nekaterih društev na Žirovskem. To še posebej velja za telovadno društvo Sokol, Ribiško družino Žiri in kulturna društva, v katerih je dejavno izkazoval svojo ljubezen do glasbe in petja. V petdesetih je bil pri SKUD Oton Župančič ustanovljen Nižji glasbeni tečaj (nižja glasbena šola); skladatelj Anton Jobst je poučeval klavir, Janez Oblak pa violino, kar na svojem domu. Okrog sebe je zbiral pevce in vodil moški pevski zbor, ki šteje za predhodnika današnjega MoPZ Alpina. Že pred vojno je vodil sokolski tamburaški orkester. Sodeloval je pri organizaciji mnogih kulturnih in drugih prireditev ter opravljal različne društvene naloge. Za svojevrsten vrhunec ustvarjalnosti in organizacijske sposobnosti šteje zamisel in organizacija proslave in razstave ob odprtju nove tovarne Alpina 15. avgusta 1948. Šlo je za »razstavo v živo«, s katero so tri generacije čevljarjev (stari mojstri, pred vojno izučeni pomočniki in prva generacija povojnih vajencev) v tedaj modernem poslopju prve popolnoma nove tovarne na Slovenskem (ob Litostroju) dobesedno uprizorile različne faze v razvoju čevljarstva na Žirovskem. Dogodek jc dokumentiran na filmskem traku in v časopisih. Če bi me kdo vprašal, »ali bi bili danes sposobni takega prikaza« (Alfonz Zajec, Janezov nečak, v članku ob stričevi stoletnici, LR 43, 1996, str. 215), bi odgovoril: načelno da, ne vidim pa posameznikov, ki bi to dejansko hoteli (!) in zmogli. Bratranca Anton in Jernej Kopač, doslej največja in najdrznejša podjetnika med Žirovci_ »Poslovnih subjektov« zdaj v Žireh kar mrgoli, ustavili smo se le pri vodilnih možeh prvih treh, ki so še vedno gospodarski temelj kraja in občine. Zdaj lahko gremo od Alpine naprej. Prva ulica, ki se odcepi na desno, je Jezerska. Na njenem začetku vidimo stavbo delniške družbe Poliks. To stavbo je zgradil ANTON KOPAČ, eden najvidnejših pionirjev žirovskega gospodarstva. Rodil se je 5. maja 1875 na Breznici. Postal je gradbenik, trgovec, zlasti z lesom, in prevoznik. Prijavil je kar pet obrti. V tridesetih letih je propadel in začel znova na Štajerskem. Dva od njegovih sinov sta po vojni ustanovila svoji podjetji v Franciji. Kopač je že pred 1. svetovno vojno gradil hiše »na ključ«. Zgradil je sokolske domove v Žireh, Gorenji vasi, Skorji Loki, Gorenjem in Dolenjem Logatcu. Lesna skladišča in obrate je imel po Gorenjskem (Bled, Bohinjska Bistrica, Škofja Loka, Žiri), Notranjskem (Logatec) in po Štajerskem (Slovenska Bistrica in Slovenske Konjice), centralo nekaj časa v Ljubljani, na Aleksandrovi cesti 8. Dopisni papir firme A. Kopač / Lesna industrija je bil tiskan v dveh barvah, rdeči in črni, imena dejavnosti so bila prevedena v tri jezike, italijanščino, nemščino in francoščino: Bois & Produits Forestiers en gros. Anton Kopač, po domače Tinčkov, je umrl 7. maja 1951 v Slovenski Bistrici. Še uspešnejši je bil Antonov bratranec JERNEJ KOPAČ (SBL), industrijalec. Rodil seje 22. avgusta 1861 na Breznici 12, pri Bajtrčku (danes v Osojnici), umrl 4. aprila 1946 v Ljubljani. Od domaje šel brez posebne dote, kot prvi od dvanajstih otrok v siromašni družini, s seboj je imel samo pridne roke in bistro glavo. Že pred 1. svetovno vojno je v Gorici, kjer sc je izučil svečarske obrti, odprl svojo svečarno pod imenom Pax. Med vojno, ko je bilo spričo bližine soške fronte delo onemogočeno, je firmo preselil v Ljubljano. Svečama Pax je imela svoj sedež na Celovški 14, kjer je zdaj Pivovarna Union. Sveče so izdelovali strojno in bili verjetno največji ponudnik tega izdelka v tedanji državi, tako v ljubljanski kot v mariborski škofiji. Kopač je bil velik dobrotnik nove župne cerkve v Žireh; med drugim je sam in v celoti poravnal stroške za njeno električno razsvetljavo, kar je bila v tistih letih (pred 1930) velika reč. Ivan Gluhodedov, slikar, ki se je zatekel v tihožitje_ Na začetku Jezerske ceste, v prvi hiši na levi, živi z družino IVAN GLUHODEDOV, slikar samouk, eden od »štirih častilcev žirovske doline«. Tako jih je poimenoval Žcljko Kozinc, ko sta s fotografom Jocom Žni-daršičem 10. marca 1970 v Tovarišu objavila o naši četverici reportažo na osmih straneh (barvno). Ivan se je rodil 23. avgusta 1925 v starih Žireh. Njegov oče je bil Ukrajinec, eden od mnogih, ki so po oktobrski revoluciji emigrirali in se jih je nekaj zateklo tudi na Žirovsko (ob Gluhodedovu še Ivanov, Lubski in Ponomarenko). Kot večina njegovih vrstnikov seje tudi on izučil za čevljarja in se zaposlil v Alpini. Slika od 1954, najprej za dušo, šele potem za denar. Njegove slike so v številnih zbirkah širom po svetu. Andrej Pavlovec ga je 1977 označil takole: »Običajno tematiko pejsaža v smislu naive, ki jo gojijo žirovski slikarji, je opustil in se posvetil skoraj samo tihožitju. Prav v njih se je ustavilo njegovo slikarstvo in ga kaže z zanimive Anton Kopač, podjetnik, med drugim zgradil Jernej Kopač, »industrijalec« (portret v Ilustriranem tudi sokolski dom v Žireh (1908); detajl Slovencu, 28. 6. 1929) fotografije iz leta 1921, razstavljene v žirovski muzejski zbirki Možje iz Žirov, reportaža v reviji Naš delavec decembra 1980; na tedaj nastalem posnetku sedijo, z leve Vinko Podobnik, Milan Dolenc, Jože Peternelj - Mausar, Ivan Gluhodedov, Konrad Peternelj - Slovenec in Bernarda Rakovec, urednica Jane in avtorica članka Foto: Zaitn Seremet ter mikavne strani. Njegova tihožitja se navezujejo tako na ljudsko kakor tudi na naivno umetnost ter nas spominjajo na tihožitja nizozemskih mojstrov.« Vinko Naglic, gospodarski in politični delavec, aktivist za večjo samostojnost Žirov_ Višje gori Na Jezerih, ki so skoraj povsem pozidane, in na katere zdaj spominja samo še ime Jezerska ulica, je bila domačija pri Jerneju. Tu se je 26. marca 1921 rodil VINKO NAGLIC, krojaški mojster v pokoju in nekdanji politični delavec. Za krojaškega pomočnika se je izučil pri Rupertu Gantarju in odšel že pred vojno delat v Ljubljano, k mojstru Karlinu. Takoj po okupaciji je začel delati tudi za OF, 29. junija 1942 se je odločil za odhod v partizane; poslan je bil v 2. grupo odredov, ki se je pod poveljstvom Franca Rozmana - Staneta ravno tedaj odpravila na svoj znameniti pohod iz Dolenjske prek Dolomitov in čez Gorenjsko na Štajersko. Že 14. julija 1942 je bil v preboju iz obroča na Gabrški gori nad Poljanami ujet in kot »Stalinov bandit« odpeljan v zapore v Begunjah na Gorenjskem. Tu je bil izbran za transport v Dachau, od tam pa v delovno podružnico tega taborišča v Innsbrucku. Tuje delal v krojaški delavnici in tako živ dočakal konec vojne. Po vojni je moral doslužiti vojaški rok, zavrnil je poziv, da bi šel v oficirsko šolo. Po vrnitvi v Ljubljano je delal v zadružnem podjetju Elite, opravil mojstrski izpit in se 1. maja 1949 vrnil v Žiri. Prevzel je vodenje krojaške obrtne delavnice Kroj, ki seje pozneje pridružila podjetju Modna oblačila s sedežem v Ljubljani in postala njihov obrat. Taje lepo napredoval, prešel na industrijski način proizvodnje konfekcije in imel že skoraj 130 zaposlenih. Ko so Modna oblačila proti koncu šestdesetih zašla v težave, so za seboj potegnila tudi žirovski obrat. Ta bi sicer lahko ostal, vendar so temu nasprotovali v Škofji Loki. Zaposleni so potem našli delo v Alpini in drugih podjetjih. Vinko Naglic seje že pred likvidacijo podjetja invalidsko upokojil. Veliko je k razvoju kraja prispeval tudi s svojim delom na političnem področju. Koje bil v letih 1957-61 zadnji predsednik takrat še samostojne občine Žiri (občinskega ljudskega odbora, ObLO), mu je uspelo v sodelovanju z Emilom Strličem (glej članek) ustanovili podjetje Etiketa. Koje bila 1961 občina Žiri ob ustanavljanju kardeljanskih velekomun ukinjena, je bil med tistimi, ki so sklenili, da se raje pridružijo Logatcu kot Škotji Loki. Tako so izrazili svoje nezadovoljstvo do kranjskega in loškega okraja, ki sta vsa leta po 2. svetovni vojni nasprotovala razvoju Žirov in ga nenehno ovirala. Čeprav so občani na referendumu 1969 spremenili njihovo odločitev, so imeli logaški »secesionisti« po svoje prav; danes že lahko rečemo, tako kažejo finančni kazalci, da so bile Žiri v letih 1970-90 pravzaprav loška kolonija. Zlasti v letih 1970-78, ki so bila razvojno izjemno ugodna, je naš kraj spričo sprtosti med Žirovci, ki sojo v Loki spretno izkoriščali, marsikaj zamudil. Vinko Naglic živi kot upokojenec v svoji hiši na Jezerski ulici in ve o teh rečeh še marsikaj povedati. Roman Seljak, prvi v Žireh rojeni olimpijski tekmovalec Mi pa se vrnemo po Jezerski cesti na Loško ulico in gremo naprej. Nasproti nekdanjega sokolskcga doma (po vojni Partizan), ki ga je zgradil Po poroki na občini Žiri; stojijo z leve Lado Mole, matičar, Milan Pišek, nevestin brat, Vinko Naglic, tedanji »župan«, Jernej Peternelj, ženinov bral, Viktor Stajer, sedita mladoporočenca Lijana in Konrad Peternelj Anton Kopač, stoji Homcova hiša. Ivan Seljak (Home) je bil zadnji predvojni in medvojni župan Žirov. Eden njegovih sinov, Vojnimir Seljak, je postal duhovnik, ROMAN SELJAK pa športnik. Rodil se je 27. septembra 1934 v Stari vasi, umrl 8. aprila 1994 v Kranju. V svojem času je bil med najboljšimi smučarji tekači. Sedemkrat je bil državni prvak na 15 in 30 kilometrov. Udeležil seje svetovnih prvenstev in olimpijskih iger. Na zimski olimpijadi 1964 v Innsbrucku je bil 46. na 15-kilometrski progi in 45. na 30-kilometrski. Pozneje je slovel po kakovostni pripravi ozvočenja na velikih prireditvah, tudi športnih (Planica). Zdravko Mlinar, prvi akademik med Žirovci_ Še malo naprej stoji na levi hiša Mlinarjevih. Tu seje rodil in svoja otroška leta preživel dr. ZDRAVKO MLINAR (ES), sociolog. Rodil'se je 30. januarja 1933 v Stari vasi. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani, podiplomsko študiral sociologijo v Beogradu, doktoriral v Ljubljani. Je redni profesor na Fakulteti za družbene vede in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prvi Zirovec, ki je dosegel to visoko čast. Njegov opus je izredno obsežen in priznan v svetovnih socioloških krogih. Njegova bibliografija obsega okoli 400 enot, jc avtor ali soavtor več kot 20 samostojnih publikacij. Za knjige Humanizacija mesta (1983), Protislovja družbenega razvoja (1986) ter Individuacija in globalizacija v prostoru (1995) je prejel visoka priznanja. Mlinarje eden tistih, ki so iz sociologije na Slovenskem naredili znanost; prej sojo mešali s historičnim materializ-mom. Njegova specialnost je sociološko raziskovanje prostora in družbenega razvoja. Zadnja leta se ukvarja predvsem z vprašanji t.i. globalizacije in hkratne individuacije v prostoru. Proučeval je družbenoprostorske spremembe na mikro- in makrosociološki ravni pod zornim kotom enotnosti nasprotij procesov osamosvajanja in povezovanja. Osredotoča se na družbe-noprostorsko preobrazbo pod vplivom tehnoloških in političnih sprememb v evropskem in svetovnem merilu, pri čemer nakazuje perspektivo individualizacije in globalizacije kot tudi njune meje. Alternative temu procesu pravzaprav ni; onstran preži nevarnost, da se povrnemo v paradigmo zaprtega sistema. Žirovci smo, denimo, po sodobnih komunikacijah pritegnjeni v globalna dogajanja, hkrati vse bolj cenimo svoje posebnosti, individualno, ki se izgublja v globalnem. Žiri po vsem svetu in ves svet v Žireh? (Kot alternativa Zirem, zaprtim na konec sveta.) Tak je pomenljiv naslov enega od člankov, ki jih je napisal za ŽO. Kot sodelavec in predsednik uredniškega sveta tega zbornika ohranja vez z rodnim krajem. Živi v Ljubljani. Branko Mlinar na sledeh najstarejših poti gorenjskega juga Zdravkov bratje mag. BRANKO MLINAR, geograf in statistik. Rodil seje 22. septembra 1923 v Stari vasi, živi v Ljubljani. Delal je na republiškem zavodu za statistiko (po novem vladni urad za statistiko), kar 30 let. Diplomiral in magistriral je ob delu. Njegova specialnost je bila statistika prometa. Izdelal in publiciral je čez sto avtorskih pol analitičnih prispevkov. Pri tem ni šlo za »verbalizacijo tabel«, kot sam ironično komentira početje nekaterih Akademik Zdravko Mlinar, sociolog kolegov, temveč za hkratno iskanje vzročnih povezav in zakonitosti. Urejal je mesečnik Prikazi in študije in druge statistične publikacije. Zdaj je v pokoju in zunanji sodelavec Enciklopedije Slovenije. Srčno vez z domačim krajem ohranja tako, da raziskuje sledi Rimljanov na Žirovskem in v okolici. Pri tem se je dokopal do zelo zanimivih spoznanj in jih objavil v ŽO. Nejko Podobnik, veliki informator_ Če zavijemo z Loške ceste v Čevljarsko ulico, pridemo po nekaj sto metrih do hiše Jernejcovih. V njej živi NEJKO PODOBNIK, novinar in včasih tudi »veliki kombinator«, tako v šahu kot v družbenih dogajanjih. Rodil se je prav tu 19. decembra 1940. Zaposlen je bil v Alpini (prav zdaj odhaja v pokoj), kjer je urejal tovarniško glasilo Delo-življenje. To izhaja od 1962, vsak mesec. V vsaki številki namenijo nekaj strani tudi dogajanjem v kraju. Ta časopis je tako eden najboljših virov za zgodovino Alpine in Žirov v zadnjih 35 letih. Nejko je bil leta 1977 na čelu skupine vnetih Žirovcev, ki se je odločila, da v Žireh ustanovi svoj radio. In res: Radio Žiri je začel oddajati 11. septembra 1978. Oddaja še zdaj, pod imenom Radio Sora. Nejko je bil odgovorni urednik do 1986, ko se je to delo profesionaliziralo in gaje prevzela sedanja urednica Jelka Mlakar. Milena Miklavčič, rada beseduje z jezikom in tudi s peresom Jernejcova soseda je MILENA MIKLAVČIČ, uveljavljena časopisna in radijska novinarka. Rodila se je 28. maja 1952 v Stari vasi. Po osnovni šoli v Žireh je hodila na pedagoško gimnazijo v Ljubljani in se po maturi vpisala na Filozofsko fakulteto, da bi študirala angleščino in slovenščino. Po dveh letih je študij opustila, ker je tako narekovalo življenje. Otroci, pravzaprav. Od 1973 je kakih sedem let živela čisto običajno žirovsko usodo: družina, zidava nove hiše, pospravljanje, delo na vrtu ... Ko so jo 1980 povabili k sodelovanju na Radiu Žiri, je njena že v gimnaziji izpričana novinarska žilica spet zaživela. Na gimnaziji je sodelovala v klubu mladih literatov (mentorica Vesna Novak) in objavljala v šolskem časopisu. Zdaj jo širom po Škofjeloškem poznajo po njenih res številnih radijskih objavah, zlasti po pogovorih s »posebneži« in kulturniki ter po otroških oddajah. V zadnjih letih so jo spoznali tudi bralci Gorenjskega glasa. V tem poltcdniku, ki je najbolj brani časnik na Gorenjskem, je doslej objavila že celo vrsto Usod, enkratnih življenjskih zgodb, ki jih ljudje prav radi berejo; kmalu jih bo 300! Isti časopisje 1995 založil tudi njeno prvo knjigo: Abecedo iz Zakajčkovc ulice, otroško slikanico z ilustracijami Iztoka Sitarja. Zdaj čakamo, kdaj bodo v knjigi izšle Usode. Spričo neverjetne ustvarjalne energije, ki jo premore ta bančna uslužbenka (kruh si že leta služi za okencem v žirovski izpostavi Gorenjske banke), pa se lahko nadejamo še marsikatere objave. Navsezadnje tudi zato, ker postaja stalna sodelavka ŽO. Branko Mlinar (levo), geograf, ob spomeniku sv. Cirila in Metoda na kraju nekdanjega Blatenskega Kostela ob Blatnem jezeru (Zalavćar na Madžarskem) I. 5. 1998 Milena Miklavčič, novinarka Foto: Janez Pelko Nejko Podobnik, novinar in urednik Foto: Janez Pelko Anton Oblak, nekdaj direktor, nato podžupan_ Ko se od Nejka in Milene vračamo na glavno cesto, je na levi Tavčarjeva ulica. Včasih so ji rekli kar »direktorska«, saj je bil (ali je še) v vsaki hiši vsaj kakšen »vodilni«, če že ne direktor. Eden od njih je ANTON OBLAK, diplomirani inženir organizacije dela. Rodil se je 16. januarja 1932 v Stari vasi. Najprej je delal v Alpini, postal direktor Etikete in jo vodil do upokojitve 1991. Ob delu je študiral in si 1978 v diplomski nalogi zamislil, kako bi lahko uredili industrijsko cono v Žireh. Marsikaj od zamišljenega je potem tudi uresničil, kot direktor in kot dolgoletni predsednik krajevne skupnosti. Odkar je v Žireh občina, je spet dejaven. Na volitvah 1994 je bil na listi SLS izvoljen za občinskega svetnika, pozneje je postal podžupan. To je še zdaj. Veliko svojega časa je posvetil društvenemu delu, zlasti pri smučanju in smučarskih skokih, še posebej pa je zaslužen za urejanje komunalne infrastrukture v kraju. Stane Kosmač, slikar, čigar razstavo še pričakujemo_ Podžupanov sosed je STANE KOSMAČ, akademski slikar. Rodil se je tu, 7. maja 1950. Po srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani je delal v Alpini, nato nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost. Se pred diplomo je postal učitelj na osnovni šoli, pozneje profesor in to je še zdaj. Uči na osnovni šoli v Žireh. Je »art direetor« ŽO, v zadnjih letih je oblikoval tudi več drugih publikacij in v Galeriji Svobode postavil več odmevnih razstav. Slika tudi, a premalo. Prijatelji in kulturniki kljub temu nismo obupali; še vedno upamo, da nas bo kmalu doletela čast prisostvovati odprtju njegove prve samostojne razstave. Rado Jan, eden prvih intelektualcev, ki se je vrnil v domači kraj Iz Tavčarjeve ulice se vrnemo po Čevljarski na glavno cesto in stopimo po njej naprej. Kmalu se na levo odcepi uličica z imenom Rakovnik. Tu je že včasih stala hišica Janovih. Se preden sta se Rado in Vladka Jan, številnim generacijam loških dijakov dobro znana profesorja, po upokojitvi preselila iz Loke v Žiri, sta si na istem mestu postavila novo hišo. In v njej zdaj živita. RADO JAN, profesor primerjalne književnosti, šolnik in kulturni delavec, se je rodil pri Klemenu (danes pri Kafurju) v Žireh 8. oktobra 1925. V osnovno šolo je hodil v Žireh, v gimnazijo v Idriji, Postojni in Novi Gorici. Jeseni 1949 seje vpisal na Filozofsko fakulteto in se po absolutoriju ob koncu gledališke sezone 1954/55 zaposlil v Prešernovem gledališču v Kranju kot dramaturg, umetniški vodja in urednik gledališkega lista. Obilica dela in bolezen prof. Antona Ocvirka sta povzročili, daje diplomiral šele 1959. Po diplomi se je zaposlil na gimnaziji v Škofji Loki, postal ravnatelj, to ostal do 1968 in bil nato do 1970 ravnatelj šentviške gimnazije v Ljubljani. Od 1970 do 1973 je delal v Beogradu pri predsedstvu ZK.I in se pripravljal na diplomatsko službo, od katere ga je odvrnila bolezen. Po vrnitvi v Ljubljano je delal v marksističnem centru ŽKS. Proučeval je mednacionalne in me-dreligijske odnose. Upokojil seje 1988. Koje bil še študent, seje izredno angažiral pri kulturnem delu v Žireh. S prijatelji so ustanovili Klub žirovskih študentov, prirejali svoje predstave 999 55 in izdajali gledališki list. Leta 1956 je kot predsednik gledališkega sosveta okrajnega sveta Svobod organiziral zlet, imenovan Slovenski kulturni teden v Žireh. To je bil pravi organizacijski in kulturni podvig. Vrhunec je bil dosežen z uprizoritvijo Celjskih grofov v še neometani dvorani Zadružnega doma. To je bila predstava na profesionalni ravni. Mnogi se še spominjajo postpartizanskega mitinga, ki je bil 26. junija 1983 na Katrnikovem travniku vrh Jezer; takega verjetno še ni bilo in ga najbrž kmalu ne bo. Program je zasnoval in režiral Rado Jan. Odkar je spet v Žireh, se posveča raziskovanju zgodovine društvenega delovanja v domačem kraju, posebno gledališkega. Janez Jan, častnik v pokoju, ki pri svojih 80. letih še izvrstno slika V hiši Janovih je del svoje mladosti preživel JANEZ JAN, častnik v pokoju in ljubiteljski slikar. Rodil seje 15. maja 1917 pri Klemenu v Žireh. Pri očetu se je že pred vojno izučil soboslikarstva in začel slikati tudi na umetniški način, posnemajoč Maksima Gasparija in vesnane. Obnovil je fresko s podobo sv. Krištofa, ki jo je na cerkvi sv. Janeza Krstnika v Goropekah naslikal Štefan Šubic. Med 2. svetovno vojno se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju, po vojni ostal v JLA kot poklicni častnik njenega letalstva. Dokler je bil še v zraku, je bil radijski navigator, izvidnik in aerofotograf. Pozneje, na tleh, je bilo njegovo delo analitično-obveščeval-no; njegova specialnost je bila »vohunska« analiza zračnih posnetkov, delo, ki je imelo v sebi tudi nekaj likovnega. Leta 1956 je bil kot edini Jugoslovan poslan na specializacijo v ZDA (VVichita Falls, Texas). Tema: »advanced intelligence«, uporaba elektronike in laserja v letalskem obveščevanju. Premeščen je bil na poveljstvo letalstva v Zemunu, se ukvarjal z raziskovalnim delom in veliko publicirah Ko je šlo službovanje h koncu, se je v njem spet prebudil likovni dar; hotel se je vpisati na likovno akademijo v Beogradu, a prišla je »prekomanda« v Slovenijo, na delo v teritorialni obrambi. Po upokojitvi s činom polkovnika vojnega letalstva (1971) je nadaljeval delo pri obrambnih pripravah v krajevni skupnosti Žiri. Hkrati je po vrnitvi v Jarčjo Dolino pri Zireh, kjer sta si z ženo postavila novo hišo, vse več slikal in svoja dela postavil na ogled na dveh samostojnih razstavah, 1987 in 1998, obakrat v žirovski Galeriji Svobode. Razlika med obema je več kot očitna, to so potrdili tudi poznavalci. Janez je v zadnjih desetih letih avtorsko izjemno napredoval in na nedavni razstavi čisto po vojaško izjavil: »Svoje najboljše slike sploh še nisem naslikal!« Dušan Jan, pozabljeni prvoborec_ Človek posebne usode je bil Janezov in Radov brat DUŠAN JAN, padli prvoborec. Tudi on se je rodil pri Klemenu v Žireh, 19. julija 1918. Decembra 1941 seje odzval pozivu k uporu in se skupaj z že omenjenimi prvoborci - Vinkom Oblakom in brati Zakelj pridružil Cankarjevemu bataljonu. Po boju v Dražgošah je iz neznanih razlogov prestopil na nemško stran in padci 1. decembra 1943, v nemški uniformi. Izpričano je, dani nikogar izdal. Tisti, ki so ga poznali, vedo povedati, da je bil vesel človek dobrega značaja. Ko se je žirovska šola imenovala po padlih prvoborcih, se njegovo ime ni omenjalo. Tu ga imenujemo prav zaradi izjemnosti njegove usode. Janez Jan (levo) in general White v Rotarv Clubu mesta Wichita Falls (Texas, ZDA) 15. 5. 1956 Klemenova hiša v Starih Žireh; v njej so se rodili bratje Janez, Dušan in Rado Jan ter Anton Beovič; posnetek ob proslavi desetletnice majniške deklaracije v Žireh (Ilustrirani Slovenec, 1927) Vladimir Zakelj, vrhunski zdravnik, kirurg in profesor_ Preden pridemo do »Mačkove kapelice« (prodajalne Market), je na desni strani Loške ceste, za lepim kostanjem hiša Balčkovih. To je znana čevljarska rodbina (brata Anton in Matevž Zakelj), ki je dala tudi celo vrsto vrhunskih izobražencev. Prvak med njimi je bil vsekakor dr. VLADIMIR ZAKELJ (SBL), sloviti kirurg. Rodil seje 8. julija 1914 tu, v nekdanji Stari vasi, umrl 19. februarja 1993 v Ljubljani. Po klasični gimnaziji v Ljubljani je tu začel študirati medicino, nadaljeval v Pragi in diplomiral v Zagrebu. Za doktorja znanosti je bil promoviran 1972 v Ljubljani z disertacijo Kirurgija pankreatitisa. Od 1975 je bil predstojnik gastroenterološke klinike, od 1942 je delal in predaval na Medicinski fakulteti ter bil 1985 upokojen kot redni profesor. Pogosto seje študijsko izpopolnjeval in predaval v tujini. Njegova specialnost je bila abdominalna kirurgija, zlasti kirurgija jeter in trebušne slinavke. Bil je tudi inovator, odličen predavatelj in avtor številnih strokovnih člankov, razprav in knjig. Nedavno sem si iz spoštovanja do rojaka v antikvariatu kupil njegovo knjigo Nenadna kirurška obolenja v trebuhu (1988) - v upanju, da me kaj takega ne bo nikoli doletelo. Moram pa zapisati, da sem večkrat slišal ljudi, ki so pripovedovali, kako seje še posebej zavzel, če jc na njegovo kliniko usoda zanesla katerega od rojakov. Ker ni bil »naš«, je imel po vojni težave; nekaterim ni bilo prav, ker seje pred operacijo po stari navadi pokrižal. Se posebej pa si je za to, da bi ga v stroki onemogočil, prizadeval njegov poklicni kolega dr. Franc Novak, priznani ginekolog in porodničar. Dr. Vladimir je vztrajal, dosegel vrhunske uspehe in mednarodni sloves. v v Stanko Zakelj, po rodu Zirovec, po poslanstvu lazarist_ Zdravnikov starejši brat je bil dr. STANKO ZAKELJ, duhovnik. Rodil se je 3. maja 1912 v Stari vasi, umrl 13. julija 1989 v Ljubljani (Sv. Peter), pokopan je na Žalah. Mašnik je postal 5. julija 1937 v Ljubljani, 10. januarja 1935 se je za večno zaobljubil misijonskemu redu lazaristov. (Temu pripadajo tudi sedanji nadškof dr. Franc Rode, dr. Anton Stres in Stankov nečak Peter Zakelj.) Leta 1939 je na Teološki fakulteti promoviral z disertacijo Kristusova osebnost kot kriterij za njegovo božje poslanstvo, ki je bila tudi natisnjena. Ko sem ga sredi osemdesetih let obiskal, mi jo je podaril za spomin na najino srečanje in pogovor. Bil je ravnatelj usmiljenk (1946) in Marijinih sester (1968) ter provincial lazaristov (1967). Po vojni je bil med tistimi duhovniki in redovniki, ki so bili brez prave krivde zaprti in obsojeni; 6. marca 1948 so ga aretirali in ga 24. septembra 1948 obsodili na 4 leta in 9 mesecev zapora. Preživel ga je na prisilnem delu. Anton Zakelj - Anže, raje čistilec v kapitalizmu kot knjigovodja v komunizmu_ Duhovnikov in zdravnikov starejši brat ANTON ZAKELJ (ANŽE) širši javnosti ni tako znan, vendar ga uvrščamo v ta izbor zaradi njegove izjemne življenjske usode in drže. Rodil se je 13. junija 1907 v Stari vasi, po očetovem zgledu postal čevljar, veliko bral in se ob delu izučil še za knjigovodjo. Tako Balčkovi iz Stare vasi; sedijo, z leve Marija, mati Marija, Jože, Stanislav, Ciril Janez, oče Anton, Julijana; stojijo, z leve Vladimir, Anton, je že pred vojno postal knjigovodja čevljarske zadruge na Dobračevi in tajnik združenja obrtnikov v Žireh. Legendarnega 23 .oktobra 1943 je bil eden od talcev, ki so jih Nemci ob umiku iz obkoljenih Žirov odpeljali s seboj in jih izpustili šele v Gorenji vasi. Vrnil se je v Žiri, a ne za dolgo. Pridružil se je skupini žirovskih čevljarjev, ki so v Kranju ustanovili firmo Kriegsarbeitsge-meinschaft der Sairacher Schuhmacher in postal njihov knjigovodja. Ob koncu vojne seje spričo nesoglasja z novo oblastjo umaknil v tujino, najprej na Koroško, potem v ZDA, kjer živi še zdaj (Cleveland, Ohio). V tujini je moral začeti vse znova kot industrijski delavec oziroma kot čistilec v tovarni. Ves ta burni čas je pisal dnevnik, prvovrstno pričevanje, ki ga zadnja leta postopoma ureja in objavlja v glasilih ameriških Slovencev in v ŽO. Njegovo politično stališče je izrazito konservativno in hkrati zadržano, saj se ni pridružil nobeni od oboroženih sil. Mihaela Zakelj, prva damska violina med žirovskimi likovniki Tone, Vlado in Stanko so imeli še tri brate: Jožeta, ki je bil čevljar, Cirila, kije bil pravnik (a za tedanji režim ni bil »pravi« in si je moral kruh služiti kot računovodja), in Janka, ki je delal v Alpini (zaslužen za razvoj tekaškega smučarskega čevlja) in živi v Žireh. Njegovi otroci so Marijan Zakelj, diplomirani inženir strojništva, srednješolski profesor, ta čas tudi predsednik žirovskega občinskega sveta, Janez Zakelj, diplomirani biolog, zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo RS, duhovnik Peter Zakelj, lazarist kot stric Stanko, in MIHAELA ZAKELJ, likovna umetnica in učiteljica. Rodila se je 19. julija 1969 v Ljubljani (Žiri). Po Srednji šoli za oblikovanje jc študirala na Pedagoški fakulteti ljubljanske univerze in 1993 diplomirala pri prof. Dragici Cadež Lapajne iz kiparstva in prof. Ivu Mršniku iz grafike, pri obeh s temo Povnanjenje notranjega. To notranje je zlasti njeno osebno doživljanje biblijskega in sploh religioznega sveta, povnanjeno v kipih in grafikah. Za svoje diplomsko delo je 1993 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kljub mladosti ima za seboj že precej skupinskih in samostojnih razstav. Je učiteljica na osnovni šoli Poljane nad Škofjo Loko, živi in ustvarja v Žireh. Janko Majnik, Zirovec po rodu, Avstralec po bivališču, pustolovec po srcu_ V eni od Balčkovih hiš, kjer se po domače reče pri Balčkovem Pepetu, se je 7. marca 1918 rodil JANKO MAJNIK, mornariški častnik, skavt, avanturist in publicist. Hišo (tedaj Stara vas 46) je kupil njegov oče po vrnitvi iz Amerike. Janko seje šolal v škofijski gimnaziji v Šentvidu. Mama je hotela, da bi bil duhovnik, za kar pa zaradi nemirne narave ni bil primeren. Po nižji gimnaziji je prestopil na mornariško podčastniško šolo v Šibeniku. Končal jo je z odliko in dobil priložnost, da si sam izbere nadaljevanje šolanja. Odločil se je za radiotehniko, z namenom, da bi se usposobil za radijskega oficirja na potniških ladjah. Vojno je dočakal kot radiotelegrafist na podmornici Nebojša v zalivu Boke Kotorske. Pripadal je delu posadke, ki ni sprejel kapitulacije, temveč seje samovoljno odločil za preboj skozi italijansko blokado, se s podmornico prebil do Krete in priplul v Aleksandrijo. Tu seje pridružil britanski kraljevi Prednja in zadnja stran ovitka ter posvetilo iz avstralske izdaje Podmorničarjevega dnevnika Janka Majnika mornarici ter služil kot radiotelegrafist na bojni ladji Oueen Elizabetu, na podmornici Rorqual, kije oskrbovala blokirani otok Malto, in kot instruktor na vojni ladji Canopus. Leta 1948 se je odločil za pot v Avstralijo in začel znova. V Snežnih gorah (Snowy Mountains) je delal kot tehnični oficir pri gradnji jezov in predorov. Več kot 30 let se je predajal delu v skavtski organizaciji, za kar je prejel tudi visoka odlikovanja. Naš rojak je nedavno vsej drznosti navkljub dočakal svoj 80. rojstni dan, živeč v mestu Cooma, v državi Novi Južni Wales (New South Wales). Njegov medvojni Podmor-ničarjev dnevnik je najprej izšel v Avstraliji (Diary of a Submariner, 1996), 1997 pa v ŽO. Oto Giacomelli, športnik po dejanjih in v besedah_ Sosed Balčkovih je bil v šolskih letih OTO GIACOMELLI, športnik in športni novinar. Rodil se je 20. januarja 1942 pri Bendetu v Novi vasi. Po gimnaziji v Škofji Loki in Šentvidu v Ljubljani je študiral in diplomiral na Ekonomski fakulteti. V mladih letih je bil smučar skakalec, zmagovalec pokala Kongsberg (srednjeevropsko prvenstvo) 1960 v mladinski konkurenci in mladinski državni prvak 1960. Od 1960 do 1969 je bil član državne reprezentance. V sedemdesetih letih je deloval kot trener državnih reprezentanc smučarskih skakalcev v Jugoslaviji (4 leta), Italiji (2 leti), Švedski in Franciji. Od 1980 je športni novinar. Zadnja leta ga slišimo, kadar komentira prenose tekmovanj v smučarskih skokih na TV Slovenija, in beremo njegove članke na športnih straneh Dela in drugih Delovih publikacij. V Žireh je bilo po njegovem zmeraj razmeroma veliko športnih talentov, težava je v tem, ker ti, ko dosežejo določeno raven, ostajajo v Žireh, namesto da bi nadaljevali drugod, v športno bolj razvitih okoljih. Dušan Premrl, v Zireh rojeni akademski slikar_ Pri Marketu je bil včasih konec Stare vasi in začetek Dobračevc. Od Marketa na desno je Delavska ulica. Na številki 3 je dom Antona Filipiča (Ruparskega Toneta), včasih je bila tu Zajcova delavnica (Dobračeva 83). V tej hiši pa seje 14. aprila 1937 rodil DUŠAN PREMRL, akademski slikar. Tu sta takrat živela njegova starša. Oče je prišel s Primorskega in je delal kot klepar. Delavnico je imel v hiši Balčkovega Matevža. Mati je bila Grogcova iz Žirovskega Vrha, njen rod naj bi izhajal iz hotaveljske veje rodbine Šubicev. Dušan Premrl je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in 1966 diplomiral pri Maksimu Sedeju. Je član ZDSLU, živi in dela kot svobodni umetnik v Bistrici pri Tržiču. Njegova dela so prav perfektna, kot kakšne sodobne, avtorsko prepoznavne poustvaritve klasičnih motivov zahodnega slikarstva. Tudi avtor sam se zelo visoko ceni. Franc Kopač, pesnik z Dobračeve Od Marketa malo naprej se od Loške ne levo odcepi ulica z imenom Rudnik. Tu prebiva FRANC KOPAČ, pesnik. Rodil se je 8. oktobra 1953. Zaposlen je v tovarni Kladivar kot tehnolog, tudi sicer kar naprej nekaj dela. In piše pesmi. Doslej je izdal že štiri pesniške zbirke: In hvaljeno nosi v sebi Oto Giacomelli (levo), predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije, in Malti Salmenkvlae, generalni sekretar Mednarodnega združenja športnih novinarjev (AIPS), na Otočcu L997 Franc Kopač, pesnik Foto: Matej Družnik (1983), Vetrovi (1993), Recital srca (1994) in Šmarnična romanja (1995). Soavtor slednjih je Franc Temelj, ki je k pesmim prispeval božjepotne fotografije. Tako lepo knjigo, kot je prva - oblikoval jo je Tomaž Kržišnik -ima gotovo le malokateri pesnik na tem svetu! Franc Temelj, dobračevski fundamentalist, ki kar naprej odletava Tam, kjer Loška cesta zavije rahlo levo, se desno odcepi Dobračevska ulica. Ta spominja na starodavno vas Dobračeva, ki je po 1979 poniknila v velikih Zireh. Ljudje, ki tu okoli prebivajo, se imajo še zmeraj za Do-bračevce. Pravi dobračevski fundamentalist je FRANC TEMELJ, fotograf in zbiratelj, planinec, božjepotnik in gasilski častnik. Rodil seje 2. oktobra 1952 v Ljubljani, prva leta je preživel na Fužinah. Po izobrazbi je elektrotehnik in dela kot konstruktor v razvojnem oddelku tovarne Kladivar. V prostem času fotografira, zbira, planinari, roma, vodi blagajno gasilskega društva Dobračeva... Fotografiranja seje učil pri mojstrih Oskarju Dolencu in Vlastji Simončiču. Leta 1989 je presenetil s ciklom diapozitivov, posnetih po motivih iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Decembra 1992 je v fotogaleriji na osnovni šoli Ivana Tavčarja v Gorenji vasi pokazal ciklus z naslovom Čemu? Fotografiral je bunkerje po Blegošu in Žirovskem vrhu, nastal je opus, kije konceptualno čist in obrtniško dovršen. Potem ko je poslikal motive, ki jih je v naravo vtisnila zgodovina, se je s kamero obrnil še v umetno povzročeni mikrokozmos. Nastal je ciklus fotografij, posnetih s pomočjo mikroskopa, poimenovan Podobe iz sanj, razstavljen decembra 1996. Lani je rekonstruiral nekoliko pozabljeni in porazgubljeni opus svojega stanovskega predhodnika Štefana Mlakarja, glavnega žirovskega fotografa v prvi tretjini našega stoletja; objavil ga je v ŽO, pri katerem sodeluje že od vsega začetka. Piše satirično navdahnjene črtice, v zadnjem času obiskuje posebneže med zbiratelji, reportažne zapise teh obiskov objavlja v reviji Moj hobi. Na vrtu pred hišo je postavil kip Mihaele Zakelj, zdaj išče še star avtobus, v katerem bi uredil fotogalerijo. Če kdo ve za katerega, naj mu to sporoči ... (Pa oženil se tudi še ni.) Viktor Zakelj, slovenski politik, ki seje vrnil k svojemu prvotnemu poklicu_________ Gremo po Dobračevski ulici navzgor, v smeri Žirovskega vrha. Ko začne ulica zavijati levo, nazaj proti staremu vaškemu jedru, se pri odcepu za Bedrih ustavimo pri hiši, v kateri živi, kadar ni v Ljubljani, mag. VIKTOR ZAKELJ, ekonomist in politik. Rodil se je 6. maja 1943 v Starih Žireh, na Tabru. Začelje kot učitelj matematike naosnovnih šolah v Logatcu in Žireh. Ob tem je še naprej študiral in 1976 gaje njegov sedanji sosed mag. Martin Kopač (omenili smo ga pri Alpini) povabil, naj pride v tovarno za sekretarja. Izkazal se je z izvrstno organizacijo prireditev ob 3()-letnici Alpine (1977), in ko so 1978 v Škof ji Loki po nekih zapletih ostali brez župana, so se ga spomnili. Potem je šlo samo še navzgor: namestnik predsednika republiškega komiteja za planiranje, svetovalec predsedstva republike, podpredsednik SZDL, predsednik Socialistične stranke Slovenije, poslanec v osamosvojitvenem obdobju, podpredsednik v prvi Drnovškovi vladi. Po Franc Temelj, fotograf Foto: Matej Družnik neuspehu na volitvah 1992 se je upokojil in vrnil k svojemu prvotnemu poklicu, »k številkam«, tokrat ne v šoli, temveč na trgu, s svojim podjetjem. Bralci Gorenjskega glasa smo ga spoznali kot pisca dobrih člankov in suverenega voditelja prvih Glasovih prej; na njih smo odkrivali novo polje politične svobode, za katero smo sicer vedeli, a si nanj nismo upali, čeprav je bilo ves čas tu, med nami. Jože Peternelj - Mausar, slikar, ki zna slikati po svoje in slike prodati_ Žakljev in Kopačev starejši sosed je JOŽE PETERNELJ - MAUSAR, slikar in pisatelj. Rodil seje 12.januarja 1927v Jarčji Dolini pri Mausarju. Ko bi moral po vojni kot najstarejši preživeli sin prevzeti kmetijo - bilo je ravno v obdobju »Kolhoza v Butalah« (naslov ene od njegovih knjig) - se je odločil: »Zadružni hlapec pa že ne bom!« In je šel v Alpino, se izučil za čevljarja in postal mojster. A to je bilo zanj premalo. Najprej je ustanovil svoj ansambel (zdaj bi rekli bend) in nastopal na veselicah. Potem si je ustvaril še čisto svoj avtorski svet. Postal je slikar samouk. In uspel. Naslikal je okoli 4000 slik (po moji oceni) in vse prodal. Ko zagledaš njegovo sliko, jo takoj prepoznaš: To je pa Mausar! Lahko ti je všeč ali ne, posnemanja mu ne moreš očitati. Mnogi ga cenijo. Postavili so mu okoli 250 razstav, po vseh celinah (razen Antarktike). Napisal in izdal je osem knjig, nobene v samozaložbi, vse pri etabliranih založbah. Opus, ni kaj! Svojo skušnjo je povzel v enem stavku: »Kdor hoče uspeti, mora razviti svoj stil, kar naprej mora delati in narejeno je treba znati prodati.« To je vse. Pa dajte, če morete. Valentin Pivk, 22 let ravnatelj gimnazije v Kranju_ Preden gremo od Mausarja naprej po Dobračevski ulici, skočimo šc v sosednji Rakulk in naprej na Cičevgrič. Tu, skoraj pod vrhom žirovske strani Žirovskega vrha, si je na kraju, kjer je nekoč stala Cičeva domačija, postavil lično hišico mag. VALENTIN PIVK, gimnazijski profesor in ravnatelj v pokoju. Nekoč, še pred vojno, sta šla dva ugledna gospoda iz žirovskih učiteljskih vrst na daljši sprehod in prišla na ta lepi razgledni kraj, od koder vidiš na severozahodni strani Trglav, na jugovzhodni pa Snežnik; 80 kilometrov dolga zračna črta med obema poteka ravno tu čez. V robu nad stezo sta sedela dva fantiča in koju gospoda povprašata, čigava da sta, odgovorita v en glas: »Jaz sem Cičev na grič! Jaz pa Žvižgov v dolin!« Spraševalca sta nemara pomislila, daju imata mulca za norca. Ali pa tudi ne. Valentin Pivk se je rodil 1. februarja 1933 na sosednji domačiji, pri Petelinu. Sosedje in sorodniki mu pravijo kar Petelinov Zdravko. V hribovsko šolo v Žiri (v katero so hodili oddaljeni otroci samo vsak drugi dan) je začel hoditi 1940. Potem je prišla vojna in šole je bilo konec. Dne 28. januarja 1943 so Nemci vso družino poslali v internacijo; najdlje so bili v Burghausnu na Bavarskem. To je bila »kazen«, ker je šel Zdravkov brat k partizanom. Ko so se vrnili, je šel Zdravko 1945 kar v četrti razred in 1949 končal nižjo gimnazijo v Žireh. Maturiral je 1953 na gimnaziji v Kranju, diplomiral 1959 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani. Pozneje (1978) je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani zagovarjal še magisterij iz »operacijskih raziskav«; gre za kombinacijo matematike in ekonomije, za iskanje optimal- nih ekonomskih rešitev s pomočjo matematičnih metod. Služboval je kot profesor matematike in fizike na gimnazijah v Skofji Loki (1960-70) in Kranju (1970-96); na slednji je bil od 1974 do 1996 ravnatelj. Kar 22 let! Po magisteriju je bil na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru habilitiran za višjega predavatelja in je predaval matematiko. Leta 1997 je prejel državno nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo v šolstvu (na področju srednjega šolstva). Gimnazija Kranj je v času njegovega vodenja postala še bolj to, kar je pravzaprav že bila: obdržala in utrdila je sloves ustanove, kije stroga in daje maturantom trdno osnovo za nadaljevanje študija. Strog je bil seveda tudi ravnatelj. Matematik pač. Mnogi so se ga bali, na Čičevem griču pa se da z njim čisto lepo pogovoriti. Valentin Poljanšek, glasnik »novega časa« na Žirovskem In zdaj nazaj na Dobračevo. Od Mausarja se cesta rahlo spušča proti pokopališču s cerkvijo sv. Lenarta. Pod žirovskim poslednjim počivališčem (na Potočnikovi njivi) stoji Modrjanova hiša. V njej je živel VALENTIN POLJANŠEK, Modrjanov Tine, kmet in posestnik, pionir zadružništva, gospodarski in politični agitator, publicist in pesnik, »glasnik novega časa« na Žirovskem. Rodil seje prav v tej hiši 5. februarja 1882 in v njej 22. januarja 1968 tudi umrl. Zmeraj je poskušal kaj novega, največkrat brez uspeha; »... v seriji podjetij, ki jih je organiziral sto let prezgodaj rojeni posestnik in tudi poslanec Tine Poljanšek.« Tako je enega od njegovih poslovnih podvigov komentiral njegov stanovski in vaški kolega Ivan Potočnik. Stavek, ki ga lahko vzamemo kot grajo ali kompliment. Kakor za koga. Enoje gotovo: res je bil novator. Leta 1927 je bil na listi JDS izvoljen za poslanca ljubljanske oblastne skupščine (Slovenija je bila takrat razdeljena na Ljubljansko in Mariborsko oblast) in se zavzemal za pomoč Žirem po katastrofalni po-vodnji 1926. Ko so po umiku Nemcev iz Žirov 24. oktobra 1943 tu ustanovili prvi narodnoosvobodilni odbor na Gorenjskem, je bil njegov član. Zanimivo bi bilo vedeti, kako je kot star zadružnik in socialist doživljal partijsko kmetijsko politiko po vojni. Je bilo to tisto, za kar seje zavzemal? Mogoče še beseda o poreklu in pomenu rodu Poljanškov. V Žiri naj bi se priselili iz Pečniških mlinov nad Spodnjo Idrijo, najprej na Dobračevo, k Modrijanu, od tod še na Selo, k Modrijanovcu. Pri Modrijanu na Dobračevi je bila doma tudi mati v Idriji rojenega Ivana Mohoriča (1888-1980, ES, SBL), politika, gospodarskega strokovnjaka in zgodovinopisca. Bila je Ti-netova sestra, Ivan je bil njegov nečak in sta si veliko dopisovala. Od Modrjanovca na Selu, kjer so Poljanski ustanovili daleč naokoli sloveče orodno kovaštvo, pa izvirajo v tem prispevku imenovani ginekolog dr. Rado Poljanšek, železniški gradbeni strokovnjak Alojz Poljanšek in šolski ravnatelj Slobodan Poljanšek. Likovna rodbina Sedejev in njen bard: Maksim Sedej_ Modrjanovi sosedje nekoliko višje, ob Poti v Skale, so Sedejevi. Tu se je 26. maja 1909 rodil največji umetnik med Žirovci, slovenski slikar MAKSI M SEDEJ (ES, SBL). Slikarstvo je študiral na likovni akademiji v Zagrebu. Valentin Poljanšek, posestnik, zadružnik, politik, kulturni delavec in pesnik Maksim Sedej, kiparski portret Zdenka Kalina, mala bronca, 1970-71 Njegovi začetki so bili socialno angažirani (grafična ciklusa Predmestje in Bog v Trbovljah), pozneje je postal ta evropsko razgledani slikar pravi »poet intimnega sveta« (Breda Ilich Klančnik). V slovensko slikarstvo je uvedel motiviko, ki je dotlej skoraj ni poznalo (svet družine, pastorale, kopalk in sprehajalcev). Bogat je njegov ilustratorski opus. Naposled seje soočil še z vprašanjem umetnika, njegovega ustvarjanja (motiv Harlekina) in smrti. Umrl je 13. maja 1974 v Ljubljani. Najlepše besede o tem umetniku je po mojem zapisal njegov sin, dr. Ivan Sedej, v katalogu, ki ga je ob retrospektivi 1994 izdala Moderna galerija: »Svojo ljubezen je izrekal z barvami. Za njegovo slikarstvo pa je pomembno tudi dejstvo, da ni nikoli nikogar sovražil. Zato v vseh njegovih podobah čutim skrito moč odpuščanja. Do zadnjega dne se je otroško naivno čudil sovraštvu med ljudmi, ni ga razumel in vendar ga je znal z odpuščajočo potezo naslikati. To pa je najbolj dragocena dediščina, ki nam jo je zapustil.« Te besede bi lahko veljale tudi za skušnje, ki jih je moral svoj čas doživeti s svojimi rojaki Žirovci. Ti smo mu spomladi 1988 v parku pred osnovno šolo postavili spomenik. Njegov rojstni dan (26. maj) pa bi lahko, kolikor ne bi našli »močnejšega« datuma, sprejeli za občinski praznik. (Dodatno težo daje temu dnevu dejstvo, daje bila 26. maja 1995 Alpina, žirovska tovarna mati, registrirana kot delniška družba in je tako postala večinska last tistih, ki sojo pol stoletja soustvarjali.) Janez Sedej, likovni poet žirovske krajine_ Maksimov brat je bil slikar JANEZ SEDEJ (SBL). Rodil se je 22. decembra 1910 na Dobračevi, umrl 21. aprila 1985 v svoji rojstni hiši. Njegova mladost je bila značilno žirovska: izučil se je za čevljarja. Dva študenta bi bila za takratno delavsko družino prehuda obremenitev. Nabitega z energijo in likovno obdarjenega ga čevljarjenje ni zadovoljevalo. Odvečno energijo jc sproščal kot telovadec in se uvrstil v žirovsko sokolsko trojko (Vinko Kopač, Janez Sedej, Franc Zaje), ki je dosegala vrhunske uvrstitve v jugoslovanskem merilu. Ker ga je razmeroma zgodaj začelo zapuščati zdravje, se je po 1955 posvetil kultiviranju svojega prvega, likovnega daru. Leta 1960 mu je Andrej Pavlovec v Loškem muzeju postavil samostojno razstavo. Na odprtje je prišel Josip Vidmar, tedaj nesporni prvak slovenske kulture, in kupil dve sliki. To dejanje je sprožilo pravi plaz zanimanja; po njegovih delih sc je začelo povpraševanje, ki je bilo vse večje in mu avtor ni ne mogel ne hotel popolnoma ustreči. Koliko jih je bilo, ki so njegovo sliko naročili, a je niso dobili! Janez je slikal počasi, minuciozno, zvest samo sam sebi in svojemu likovnemu erosu. Bil je eden redkih slovenskih slikarjev samoukov, ki so bili sprejeti v Društvo slovenskih likovnih umetnikov. Janez je v bistvu slikal predvsem en motiv: kulturno krajino, kakršna se vidi z njegovega doma na Dobračevi. Rad je imel naravo, naslikal je vsako drevo, kaj drevo, vsako smrečico v pobočjih Mrzlega vrha. Izjemen posluh je imel za »štimungo«, ki vlada v naravi, pod njenim nebom; njegovo nebo je včasih tako neprizadeto hladno, drugič grozeče nevihtno, dostikrat tako, kot bi napovedovalo bližajočo se ekološko katastrofo. Narava je do tistega, kar počnemo z njo, neskončno potrpežljiva, potem pa se kar nenadoma strese in vsiljivca otrese ali njegovo delo odplavi. Narava ni in ne more biti evangelizirana, in to je mogoče na Janezovih slikah začutiti na umetnostni, Janez Sedej, slikar (posnetek v reviji Tovariš, 10. 3. 1970) Foto: Joco Žnidaršič Pavle Sedej v svojem ateljeju januarja 1996 Foto: Janez Pelko čutno nazorni način. Človekovo poseganje v naravo je priznaval le, če je bilo lepo. Če kaka hiša ali drug objekt ni bila v skladu z lepoto okolja, jc kratko malo ni narisal ali pa jo je prikazal pod takim zornim kotom, daje bila čim manj moteča ... Pavle Sedej, v zimah še očetov, v letnih krajinah vse bolj sam svoj_ Janezovo delo po svojih močeh nadaljuje njegov sin PAVLE SEDEJ, slikar. Rodil seje 1. julija 1951 na Dobračevi, živi prav tu, v novi hiši, ki stoji v bregu nad rojstno. Slikarstva se je učil pri očetu, od 1991 je samostojni umetnik, 1996 je bil sprejet v ZDSLU. Doslej je samostojno razstavljal v Škoiji Loki, Žireh, na Dunaju, v Ljubljani in Idriji. Dela v očetovi »maniri«, kar je bilo v likovni umetnosti včasih bolj pogosto kot danes. Njegove zime so skoraj očetove, v krajinah drugih letnih časov skuša biti bolj sam svoj, ne v risbi, temveč v barvah. Te so bile pri očetu zadržane, skoraj temne, Pavle uporablja vse bolj žive, močne. Nad tem nekateri zmigujejo, drugi jih odobravajo, češ, naj le poskusi, bomo videli ... Ivan Sedej, po srcu umetnik, v glavi znanstvenik_ Iz Žirov izvirajoči Sedcji postajajo prava likovna »dinastija«, podobno kot poljanski Subici. Slika tudi Pavletov bratranec dr. Dušan Sedej, sicer specialist splošne medicine in zdravnik v Žireh. V Ljubljani slika Maksim Sedej ml. (ES), sin in učenec Maksima. Ta je slikanja učil tudi sina Vida Sedeja, ki je nekaj časa v Ljubljani slikal panjske končnice, zdaj živi v Babnem Polju pod Snežnikom. Nemara slika tudi že kdo od mlajših, kar pa je za zdaj še družinska in poslovna skrivnost. Likovno obdarjen je bil dr. IVAN SEDEJ (ES), etnolog, umetnostni zgodovinar in likovni kritik. Rodil se je 13. februarja 1934 kot prvi sin očeta Maksima in mame Anke, rojene Čampa, v Ljubljani, kjer je 24. januarja 1997 mnogo prezgodaj umrl. Ivan je risal samo po svoji beležnici, posebno med dolgoveznimi sestanki. Sicer je bil znanstvenik. Njegova prva služba po študiju umetnostne zgodovine in etnologije je bila v Loškem muzeju (1961-62), pozneje je delal kot konservator za etnološke spomenike na republiškem zavodu za spomeniško varstvo, od 1981 v Moderni galeriji, nazadnje je bil direktor Slovenskega etnografskega muzeja. Ob novem letu 1997 se je upokojil. Ko sem mu po telefonu voščil srečno novo leto, mi je rekel: »Zdaj bom pa lahko kaj več napisal tudi za Žirovski občasnik!« Vendar mu jc odpovedalo srce inje umrl. Njegov opus je zelo velik. Več kot 1000 bibliografskih enot obsega, od tega ducat knjig. Doktoriral je iz gorenjske teme; 1966 je pri dr. Nacctu Šumiju obranil disertacijo z naslovom Kmečko stavbarstvo na slovenskem alpskem ozemlju. Delo ga je do konca povezovalo s kraji njegovega rodu. Pisal je za LR in ŽO, besedila za razstavne liste in kataloge, odpiral razstave ... Prav otroško srečen je bil, ko si je predzadnja leta vsako zimo vzel čas in se z bratrancem Pavlom podal k Prek u v Izgorje, na zakol doma zrejenega prašiča. Etnologija v živo. In potrdilo dejstva, da morajo tudi umetniki in učenjaki jesti. Mi pa se bomo še dolgo hranili iz njegovih del. Ivan Sedej, etnolog in umetnostni zgodovinar Foto: Tihomir Pinter, 1989 Simon Seljak, cesarsko kraljevi dvorni svetnik na Dunaju Zdaj se od Sedejevih spustimo v staro vaško jedro Dobračeve, ki leži pod pokopališčem. Zraven poslopja zadružne mizarske delavnice stoji stara, zapuščena hiša. Po domače se ji reče Pri Celešniku. Tu se je 19. oktobra 1815 rodil SIMON SELJAK, visoki finančni uradnik in cesarsko kraljevi dvorni svetnik na Dunaju. Pravo je absolviral na Dunaju in nato služboval kot finančni in upravni uradnik v Ljubljani, Trstu, Gorici, Kopru, Mantovi, od 1856 do upokojitve 1881 pa na Dunaju. Upokojil se je kot drugi človek tobačne uprave finančnega ministrstva, kot generalni inšpektor vseh tobačnih tovarn v monarhiji, »z naslovom in značajem« višjega finančnega in dvornega svetnika. Postopek za upokojitev je bil tak, daje Seljak najprej napisal prošnjo za upokojitev, naslovljeno na predstojnika tobačne uprave. Ta jo je posredoval finančnemu ministru, dr. Julian Ritter von Dunajevvski (Eure Excellenz) pa jo je kot minister naslovil na cesarja (Eure Majestiit). Ko sem v arhivu finančnega ministrstva na Dunaju septembra 1982 pregledoval te listine (tak je bil takrat moj način preživljanja dopusta pri dunajskih prijateljih), sem na koncu zagledal cesarjev pripis in podpis. Vprašal sem arhivarja, ali je to res cesarjev osebni podpis. »Seveda,« je odvrnil, »cesar Franc Jožef se je prav pedantno zanimal za personalne zadeve svojih najvišjih uradnikov, več kot je bilo potrebno.« Kaj še izvemo iz dunajskih listin o tem visokem uradniku, o katerem zdaj v Zireh nihče nič ne ve? Daje nemško, italijansko in slovensko (navedeno v tem vrstnem redu) govoril popolno, tako govorno kot pisno (»vollkommen in Sprache und Schrift«), razumel pa je tudi francosko. Da seje 8. februarja 1848 poročil z Roso Mario Ruffini, s katero nista imela otrok. Na Dunaju je pogosto menjal stanovanje, od upokojitve do smrti je živel v devetem »becirku«, Vvahringer Strasse 12. Tuje umrl pred sto leti, 13. avgusta 1898. Pokopan je na dunajskem osrednjem pokopališču Zentral Friedhof. In kako sem ga »našel«, boste mogoče vprašali. Pri Abrahtu v Sovri so hranili neka stara, v gotici napisana pisma. Pisal jih je Simon svojemu bratu Lovrencu, ki se je potemtakem v Sovro priženil z Dobračeve. Pri hiši še pomnijo, da je, ko so pogoreli, financiral obnovo ostrešja. Vrh tega sem v žirovski šolski kroniki našel vpis, da je prav ta isti Simon Sellak (tako se je uradno podpisoval) šoli večkrat namenil nekaj denarja za nakup šolskih knjig in pisalnega orodja ubogim učencem. Potem sem šel po teh sledeh ... Alfonz Zajec, prvi med ustanovitelji žirovskega muzeja_ Od Celešnika, kjer je z domačijo verjetno konec, bi lahko stopili kar do konca Dobračevske ulice, do Županove gostilne in spet bi bili na Loški. Vendar se vrnimo na začetek Dobračevske, ker se moramo oglasiti še pri nekaj hišah na začasno spuščenem delu glavne ceste. Najprej gremo čez most nad potokom Rakulk. Levo pred mostom se začenja Industrijska cesta, ki vodi do Kladivarja in Etikete in naprej na Ledinico. Na desni pa je za staro Šemonovo hišo velika Deklova hiša. Tu se je rodil in tu živi ALFONZ ZAJEC, muzejski delavec in kronist. Rodil se je 1. januarja 1932. Izučil se je za čevljarja, se pozneje ob delu izšolal za čevljarskega tehnika in ves čas delal v Alpini. V mladosti je bil tudi dejaven kulturnik, sčasoma se je ves predal proučevanju žirovske zgodovine in zbiranju najrazličnejših pričevanj Simon Seljak, visoki cesarski uradnik na Dunaju, s posvojenko, nečakinjo iz Žirov; sliko hrani Milan Seljak v Sovri Foto: Atelier Sophie, Gradec, Kaiser- Joseph-Platz 3, pred 1880 O njej. Tako ni čudno, da je bil na čelu tistih, ki so 1970 ustanovili žirovski pododbor Muzejskega društva v Škoiji Loki in se 1975 osamosvojili v Muzejsko društvo Žiri. V Stari šoli pod Tabrom, ki je bila včasih pristava loškega gradu, so postavili na ogled prve stalne zbirke. Alfonz je vodil društvo do 1982, zbira in raziskuje še naprej. Če človek rabi kak podatek iz žirovskega domoznanstva-kje in kdaj seje kdo rodil, kje in kako gaje nosilo v življenju, kdaj in kje se je izteklo ... - potem se mora oglasiti pri Alfonzu. On je živ leksikon. Tudi marsikateri podatek, uporabljen v tem članku, je iz njegove neizčrpne zaloge. Konec 1990 je v ŽO objavil komentirani seznam Vse žrtve druge svetovne vojne med Žirovci. Tako so bile Žiri prvi večji kraj v Sloveniji, kjer smo javnosti razkrili, da žrtev ni bilo »samo« 132, kolikor jih je napisano na spomeniku pred šolo, ampak 333! Tudi ko so 1994 pred cerkvijo postavili spomenik tistim, ki ga še niso imeli, so nanj zapisali Zamolčanim žrtvam vojne. In ne »žrtvam komunističnega nasilja«, kot je običajno. Tako je po mojem tudi prav. V 2. svetovni vojni je pri nas grešil in zablodil še marsikdo in ne le komunisti, kot je zdaj moderno govoriti in pisati. Skupen spomenik vsem žrtvam ali vsaj »obelisk« pa bo mogoč šele takrat, ko bo razdeljenost krivde spoznala in pripoznala večina. Če sploh kdaj? Pavel Gantar, Dobračevec, kije iz vaške gostilne prišel v vrh slovenske politike_ Na kraju, kjer zdaj stoji moderni in prostorni gasilski dom PGD Dobračeva, od 1997 obogaten s fresko Maje Subic (ta seveda predstavlja zavetnika gasilcev), je bila včasih Skandrova hiša in istoimenska gostilna. V tej hiši seje 16. julija 1923 rodil PAVEL GANTAR, pravnik. Diplomiral je na Pravni fakulteti, začel kot javni tožilec, opravil izpit za odvetnika in svojo pravniško kariero sklenil kot član poslovodnega odbora sozda Iskra, odgovoren za pravno področje. Na tem mestu, v »kuli lopova« (kot so stolpnici zraven Ljubljanske banke in Cankarjevega doma rekh nekateri Iskrini delavci), sem ga nekoč tudi sam obiskal, iščoč podpore za ŽO. Ni me zavrnil, zanimal seje predvsem za svoje rojake, posebno za slikarje. Živel je v Kranju in bil v sedemdesetih republiški sekretar (zdaj bi rekli minister) za delo, v vladah Staneta Kavčiča in Andreja Marinca. Bil je eden prvih na tako visokem položaju, ki se ni hotel preseliti v Ljubljano, ampak se je na »ministrsko« delo vozil. Tudi sicer je živel razmeroma skromno, čeprav bi si po mnenju nekaterih lahko privoščil kaj več. Umrl je 14. marca 1989. Brata Alojz in Franci Demšar, doktorja znanosti_ Izpred Dcklove hiše in gasilskega doma je lep pogled proti zahodu, na Ledinico in Mrzli vrh. Pri Ratačenu, v najvišji hiši Ledinice, ki stoji že v bregu Mrzlega vrha, sta doma dva mlada znanstvenika, brata Alojz in Franci, oba doktorja znanosti. Živita in delata v Ljubljani, vendar z družinama pogosto prihajata domov k staršema. Ob košnji si vzameta dopust; da bi si olajšali kmetovanje, so si pred leti omislili rejo jelenov. Dr. ALOJZ DEMŠAR, kemik, se je rodil 13. marca 1955 na Ledinici. Najprej jc kot štipendist Alpine končal Tehniško usnjarsko šolo v Domžalah. Nato je študiral kemijsko tehnologijo, diplomiral 1977, magistriral 1979, doktoriral Pavel Gantar kot član republiškega izvršnega sveta SRS sredi sedemdesetih let Alojz Demšar, kemik, ob srečanju z Nobelovimi Franci Demšar, fizik, ob prejemu priznanja na Kalifornijski nagrajenci za kemijo v Lindauu ob Bodenskem univerzi v San Franciscu 1995 jezeru v Avstriji junija 1992. Z leve Alojz Demšar (zadaj), pred njim Sushil Pandev, na sredi Ford George Porter, dobitnik Nobelove nagrade za kemijo 1967, in Eugenij Vinogradov 1987 s tezo Prispevek k sintezi, strukturi in termični analizi halogenometa-latov / = spojin kovin in halogenov/. V študijskem letu 1992-93 se je podoktorsko izpopolnjeval v Nemčiji (Gottingcn). Dela kot docent za anorgansko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Predava splošno in anorgansko kemijo za študente različnih študijskih smeri, organokovinsko kemijo za podiplomske študente in je mentor pri diplomskih delih in podiplomskem študiju. Pri raziskovalnem delu pripravlja nove spojine ter jim določa strukturo (način povezovanja atomov v spojini) in druge lastnosti, kar razširja poznavanje spojin in vodi do snovi z različnimi možnostmi uporabe. Kot prvi v Sloveniji je začel raziskovati organokovinske spojine, v katerih so spojeni ogljikovi in kovinski atomi. -Kadar pride domov, si vzame čas tudi za vzpon do gozdičkov na vrhu Mrzlega vrha. To je zanj nekaj najlepšega, kemija in pol. Dr. FRANCI DEMŠAR, fizik, se je rodil 4. februarja 1960 na Ledinici. V Ljubljani je študiral fiziko, diplomiral 1982, magistrira! 1986 iz biofizike na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Zagrebu, doktoriral 1987 v Ljubljani s temo Slikanje z magnetno resonanco. Gre za uporabo vrhunske tehnike v medicini, za potrebe diagnostike. Dvakrat, vsakič več kot leto, se je v tej znanstveno-praktični veščini izpopolnjeval v ZDA, prvič 1986/87 na College of Medicine at Urbana (Illinois), drugič 1994/95 na Universitv of California v San Franciscu. Poklicno pot je začel kot učitelj fizike na osnovni šoli, nadaljeval na srednji, 1983-97 je delal na Institutu Jožef Štefan, nazadnje kot vodja raziskovalne skupine na odseku za fiziko trdne snovi. Hkrati je bil od 1992 predavatelj in znanstveni sodelavec na katedri za radiologijo Medicinske fakultete in vodja raziskovalne dejavnosti na Institutu za radiologijo Kliničnega centra. Aprila 1997 je postal državni sekretar za raziskovalno dejavnost v Ministrstvu za znanost in tehnologijo in tako svojo ambicioznost in predanost znanosti nadgradil še s političnim delovanjem v njen prid. Janez Kavčič - Travnkar, prvi nam znani umetnik na Žirovskem V šestdesetih letih 19. stoletja so se na Žirovskem rodili kar štirje priznani ljudski umetniki: Tinik (1861), Janez in Gregor Puc (1865 in 1868) in Travnkar. JANEZ KAVČIČ - TRAVNKAR, podobar in rezbar, se je rodil 27. aprila 1865 pri Krogarju na Ledinici, pozneje se je preselil k hčeri, ki se je poročila »Na Travnk«; od tod Travnkar. Umrl je 1921 v Selcih, tam je preživel zadnji del svojega življenja. Tudi o njem se med ljudmi ve samo še to, da »je zelo rad pil«, nič pa o njegovem delu. Po krivici. Dr. Ivan Sedej je njegovo delo ocenil izjemno visoko. Odlikuje ga »elementaren likovni izraz in nepotvorjena, preprosta čustvenost, po svojem formalnem izrazu pa je soroden poljudni umetnosti 16. in 17. stoletja« (LR 7, 1961, str. 99). Umetniškega daru je bil po njem deležen tudi Jože Filipič, njegov nezakonski sin in poznejši sodelavec, oče Jožeta Filipiča, ki je postal dober amaterski fotograf in mežnar na Ledinici (glej posebno objavo v 27. številki). Z očetom je prvi od obeh Jožetov sodeloval tako, da je barval njegove kipe. Še zdaj stojijo njuna znamenja na Dolenjem Vrsniku, v Koprivniku, Koritih, Ledin-skih Krnicah (v Travnkarjevem času so bile Zirovske), na Ledinici (Križani ob stezi pod cerkvijo sv. Ane) in Mrzlem vrhu. Največkrat je upodabljal Križanega, Madono in sv. Florijana. Največ Florijanov je naredil za ■ ■H Marija Stanonik, slavistka in etnologinja, poleti 1998 v Žireh Foto: Darjan Kacin domačije na Dobračevi, pogorele v velikem požaru 1891; tudi večina teh je še ohranjenih. - Tinik, oba Puca in Travnkar so štirje izjemni ljudski umetniki, ki so okoli 1900 delovali na Žirovskem in so po krivem pozabljeni; njihove stvaritve dosegajo ali nemara celo prekašajo marsikatero delo poznejših likovnih samorastnikov, t. i. naivcev. Zdaj, na pragu 2000, je že skrajni čas, da jih »rehabilitiramo«. Marija Stanonik, avtorica literarno-znanstvenega spomenika našim prednikom_ Počasi bomo zapustili Žiri in se odpravili po dolini navzdol oziroma na Gorenjsko navzgor. Še prej moramo skozi Selo, naselje, ki se Žirov drži, a ni več del njih. S ceste je vseskozi lep pogled na levo, na travnike ob Sori, na cerkev sv. Ane nad Ledinico, na Mrzli vrh in Koprivnik. Tam, kjer se Sora približa bregu, stoji domačija pri Kališerju. Tu seje 23. maja 1947 rodila dr. MARIJA STANONIK, slavistka in etnologinja. Po ekonomski srednji šoli je kako leto delala v Alpini, potem odšla študirat. Svojo študijsko pot je 1993 okronala z doktorsko tezo, katero je obranila na zagrebški univerzi: Kon-tekstualnost in žanrski sistem slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-1945. Objavljena je pod manj strašljivim naslovom: Iz kaosa Kozmos (Borec, 1995). Zaposlena je na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti kot višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Njen opus je vse večji, za nas so posebej dragocene številne razprave in članki o materialni, socialni in duhovni kulturi žirovskega sveta. Objavljeni so največ v LR in ŽO. Pri slednjem smo 1987 izdali tudi njeno prvo knjigo Promet na Žirovskem. Čebelarska družina Žiri je poleti 1995 izdala knjižico Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture. Jeseni 1997 nas je presenetila s knjigo Štiri matere - ena ljubezen. To je zgodba njene rodbine, povzeta iz pisem, ki so si jih v različnih obdobjih pisali njeni člani. Tisti, ki jim je branje pretežno strokovnih razprav nekoliko naporno, so se razveselili njenega pesniškega prvenca, zbirke Raztrgane korenine, ki je izšla v Ljubljani 1997, predstavili smo jo tudi v Žireh. Ker vemo, da ima naša rojakinja v glavi in zapiskih še veliko snovi, ki kar kliče po etnološki ali slovstveni obravnavi, upamo, da si bo zanjo vzela še kaj od svojega dragocenega časa. Njene obravnave so v bistvu pravi literarno-znanstveni spomeniki prizadevanjem naših ljudi, ki bi sicer utonila v pozabi. Milan Naglic, gospodarstvenik, zastopnik Mercedesa v nekdanji Jugoslaviji_ Na Selu (pri Ašerniku) seje 7. septembra 1921 rodil MILAN NAGLIC, gospodarstvenik. Na Selu sta se rodila tudi njegov oče Nace in stric Polde Naglic, ki sta bila že pred vojno ambiciozna podjetnika v čevljarstvu (firma Brana). Zgradila sta hišo in delavnico (pri Arharju, »sindikalna dvorana«) ob glavni cesti, kjer je zdaj sedež splošnih služb Alpine. Polde je bil pred vojno nekaj let tudi žirovski župan, Nace po vojni prvi obratovodja Alpine. Milan je po osnovni šoli v domačem kraju obiskoval Državno trgovsko akademijo v Ljubljani in na njej diplomiral 1941. Vojna mu je preprečila vrnitev v domači kraj, zato seje zaposlil v Ljubljani, v firmi Societa Siderur- gica Commercialc, Agcnzia di Lubiana, kot prodajni referent. Po vojni je delal kot komercialist v Avtomontaži, tovarni karoserij, se dobro izkazal in bil že 1949 imenovan za direktorja. Vrh tega mu je bila poverjena naloga, naj organizira zastopstvo za uvoz tuje motorizacije, takrat nadvse iskane. Pri tem je bilo treba premagati nezaupanje tujega kapitala do socialistične ekonomije z osebnim zaupanjem. Milanu Nagliču je uspelo prav to. Pridobil je zastopstvo firme Daimler Benz AG Stuttgart in bil 1952 imenovan za direktorja podjetja Jugomerccdes, pozneje preimenovancga v Autocom-merce; na čelu le-tega je bil 28 let. Firma Daimler-Benz ga je v svojih publikacijah navajala kot glavnega zastopnika pri prodaji avtomobilov znamke Mercedes v Jugoslaviji, v javnosti se je pogosto pojavljal kot pokrovitelj raznih odmevnih športnih tekmovanj in kulturnih dejanj. Umrl je 12. marca 1987 v Ljubljani. v Ivan Cankar, strokovnjak za računalništvo, Zirovec v IBM Na desno od glavne ceste se v pobočja Žirovskega vrha nad Selom zajeda Grapa. Tu je dom Starmanovih, kjer je svoja mlada leta preživel Bojan Starman, žirovski župan. Malo višje se je 11. marca 1942 rodil IVAN CANKAR, fizik in strokovnjak za računalništvo. Bilje eden tistih otrok, ki so ob koncu vojne ostali brez očeta. Njegovega so maja 1945 pobili v Skofji Loki, pod blegoško cesto. Sam je v mestu pod Lubnikom hodil v gimnazijo, njegova sošolka je bila Spomenka Hribar, tudi ona brez očeta, ki ga je vzela vojna, čeprav na nasprotni strani. Na ljubljanski univerzi je študiral tehnično fiziko, diplomiral in po diplomi delal v podjetju Intertrade, že tedaj povezanim z IBM. Na Institutu Jožef Štefan je spoznal Finko Leno, bodočo ženo, in 1969 odšel z njo v Helsinke. Tam dela še zdaj, v finski podružnici IBM. Ko sva se poleti 1996 srečala v helsinški kavarni Engel, mi je pravil, kako zaposleni so z računalniškim opismenjevanjem sosedov na drugi strani zaliva, zlasti Estoncev. Koje 1993 pisal članek o svojem videnju prihodnosti rojstnega kraja, kjer je še vedno njegov drugi dom, je izpostavil dvoje: »dobro elektronsko povezavo Žirov s svetom in varovanje okolja, dokler je še čas.« Kot vse kaže, mu čas pritrjuje. Alojz Poljanšek, »avtor« železniških prog_ Preden zapustimo Selo, vidimo spodaj ob Sori pod nasprotnim bregom dve domačiji. Po domače: pri Modrjanovcu. V hiši ob jezu, ki je slovela po lastni kovačiji, se je 12. junija 1901 rodil ALOJZ POLJANŠEK (ES), železniški gradbeni strokovnjak. Gradbeništvo je študiral v Ljubljani in Beogradu, kjer jc 1926 diplomiral. Deset let je trasiral in vodil gradnjo prog v Srbiji. Potem sc jc vrnil v Slovenijo, na gradbišči prog Tržišče-Scvnica in Črnomelj-Vrbovsko. Po 2. svetovni vojni, katere del je preživel v Dachauu, je v Beogradu vodil sektor za planiranje pri direkciji Jugoslovanskih železnic. Po 1949 se je v celoti posvetil projektiranju številnih novih prog, za njegovo življenjsko delo pa velja realizirani projekt proge Prešnica-Kopcr. Projektiral je tudi predor pod ljubljanskim gradom. Ko je bila 1947 zadnjič aktualna gradnja železniške proge Skofja Loka-Idrija-Most na Soči, je že od prej obstoječi projekt dopolnil tako, da gaje skrajšal za devet kilometrov. Ker mu je bilo gotovo veliko do tega, da bi speljal železnico do rodnega kraja, Ivan Cankar, lizik, strokovnjak za računalništvo, v Parizu aprila 1994 Foto: Janez Pelko Alojz Poljanšek, železniški gradbeni strokovnjak, prihaja v slavnostnem oblačilu na odprtje železniške postaje Tržišče ob progi Trebnje-Sevnica 8. 12. 1938 se je potrudil in projekt podaril maršalu Titu za rojstni dan. A ni nič pomagalo. Čas železnici ni bil več naklonjen, načrt pa se je nekje izgubil. Avtorje umrl 3. oktobra 1966 v Ljubljani. Slobodan Poljanšek, učitelj, zborovodja in ravnatelj_ Lojzetov nečak je SLOBODAN POLJANŠEK, šolnik in pevovodja. Rodil se je 1. decembra 1944 v Beogradu. Ime je dobil v razpoloženju malo pred svojim rojstvom osvobojenega mesta. Kmalu po vojni se je oče Milan, ki je v Beograd prišel sam, že pred vojno z družino vrnil v Žiri. Boban, kot se mu reče po domače, je študiral glasbo, postal učitelj in ravnatelj osnovne šole Žiri, kar je še zdaj. Posebej se je izkazal v prizadevanjih za gradnjo novih delov šole, ki je trajala od začetka sedemdesetih do 1983. Bil je tudi vnet zborovodja. Z moškim pevskim zborom Alpina, ženskim pevskim zborom Svoboda in dekliškim komornim zborom Kresnice je svoj čas dosegal lepe uspehe. Kazalo je, da bo šel po stopinjah svojega strica Radomirja Petroviča (Lalo), ki je bil eden najvidnejših srbskih zborovodij mednarodnega slovesa in profesor na beograjski akademiji. V Bobanu s(m)o mnogi videli Jobstovega naslednika, vendar je v zadnjem desetletju in pol v zborovodstvu precej »popustil« in svojo ustvarjalno energijo preusmeril v prenovo svoje hiše ob Sori in v kultiviranje njene okolice. Tudi v tem dosega prav zavidljive uspehe. In nadaljuje delo svojega očeta, ki je tu že pred vojno osnoval turistično postojanko. Taje slovela daleč naokoli, visoki gostje so prihajali celo iz Beograda. Po vojni, preden so morali penzion zapreti, je pri njih nekaj časa živel in pisal Ciril Kosmač. V knjigo vtisov je zapisal: »To je hiša svoje sorte. Zato so tudi vtisi različne sorte, vendar samo najboljše sorte. Mislim, da bo to dovolj, ker je samo uvod k tej knjigi. Ciril Kosmač, 9. 7.1954«. Jernej Seljak, žirovski mecen_ Sora pa teče. Preden seji prepustimo, skočimo še v Jarčjo Dolino, ki se od Sela zajeda v bregove na zahodni strani kotline. Čisto na koncu doline se je pri Svetletu (od nekdaj mogočne domačije je ostal le hlev, predelan v hišo, ki se ji reče pri Lukačku) že 17. avgusta 1789, v letu začetka francoske revolucije, rodil prav imeniten mož: JERNEJ SELIAK (PSBL), visok političnoupravni uradnik in notar. Po ljubljanskem liceju je neznano kje študiral pravo. Služboval je v Štanjelu, Lipi, Voloskem, od 1836 v Trstu, in tu 1852 postal notar. »Bil je prvi in doslej edini občinski višji uradnik v Trstu slovenskega rodu, ki je pokazal nekaj navezanosti na svoj rod.« (PSBL) Umrl je 3. septembra 1866 in zapustil precejšnje premoženje. Namenil gaje v »ustanovo« (Stiftung) za cerkev sv. Ane na Ledinici. Zraven cerkve naj bi se zgradila kaplanija in duhovnik, ki bi ga ta ustanova preživljala, bi poučeval okoliške otroke. Ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju uresničitvi teh zamisli ni bilo naklonjeno, denar v ustanovi pa je dobival mlade. Ko so v Žireh zidali novo župno cerkev, so na pobudo župnika Vidmarja in s podporo škofa Jegliča na Dunaju dosegli spremembo namembnosti ustanove in denar skoraj v celoti porabili za novo cerkev. Hvala Bogu, ker bi sicer propadel v finančnih breznih 1. svetovne vojne. Narobe je le to, da zdaj v žirovski župniji nihče ne ve za rojaka, kije Slobodan Poljanšek, ravnatelj in glasbeni učitelj V> )•'- Začetek in konec testamenta Jerneja Seljaka, v katerem je svoje premoženje namenil cerkvi sv. Ane na Ledinici; Državni arhiv (Archivio statale) v Trstu po neki usodnosti postal njen največji mecen. Iz njegove ustanove se je za novo cerkev porabilo več kot 120.000 kron. Krava, ki je bila takrat zelo cenjena žival, je veljala kakih 500 kron. Si predstavljate čredo 240 krav, ki se pase okrog nedograjene cerkve. Kilogram prvovrstne govedine je tedaj veljal okoli dve kroni, 60 ton takega mesa stane zdaj vsaj 60 milijonov tolarjev, kar znese skoraj 650.000 mark ... Najboljši so odhajali Začeli smo z duhom, končali z mesom. Zato je prav, da namesto sklepa še enkrat ocenimo intelektualni potencial, ki so ga in ga še premorejo Žiri in Žirovci, zase in za druge, za dom in za svet. Če kako pisanje, potem je to doseglo svoj namen zato, ker je pokazalo, kolikšno je bilo v zadnjih dveh stoletjih med nami število duhovno in delovno nadpovprečno zmožnih, izobraženih in pokončnih posameznikov. Tu smo jih po naših priložnostno in približno izoblikovanih merilih, pojasnjenih v spremnem eseju (Po ljudeh gor, po ljudeh dol), imenovali 137; po drugih bi jih bilo nemara še več ali kakšen manj. A to ni bistveno. Gre za to, da so prav ti posamezniki tisti, ki vsak v svojem času udarjajo takt in dajejo ton družbenemu dogajanju. Če že niso gibalo, potem so gotovo krmarji našega razvoja. Skoda je le, da jih je toliko odšlo. V Žireh samih za njihove darove največkrat ni bilo pravega posluha ali možnosti, da bi jih uresničili. Zato so jih raznesli širom po svetu, za druge, zase, ne za nas. Ali pa navsezadnje tudi za nas, pod pogojem, da vsaj naknadno spoznamo in pri poznamo njihov ustvarjalni prispevek in ga uporabimo v naših prihodnjih snovanjih. Marsikaj seje zdelo pozabljeno, pa ni. Marsikaj je veljalo za čisto izgubljeno in vendar je od nas samih odvisno, ali ga hočemo poiskati ali ne. Naj se gre po ljudeh gor ali dol, se lahko še daleč pride. Četudi nikoli ne prispe. Čas in Sora pa tečeta. Po Zirovcih gor, po Zirovcih dol, za žirovsko elito Spremni esej Terenski ogledi in prolegomena za žirovski in gorenjski biografski leksikon; poskus uvoda in zagovora, razčlenitve in strnitve Vsaka vas je ponosna na svoje znamenite rojake, veljake in posebneže. Tem bolj jih častijo mesta, narodi in države. Slovenci smo svoje popisali v Enciklopediji Slovenije (ES) in Slovenskem biografskem leksikonu (SBL). Na deželni ravni so to prvi storili Primorci, v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL). Zdaj se na to pripravljamo Gorenjci. Gorenjski muzej in zgodovinar Jože Dežman sta na čelu prizadevanj, da bi okoli leta 2000 in 200 let po rojstvu našega rojaka prvaka začeli dobivati prve zvezke Gorenjskega biografskega leksikona (GBL). Preden ga dobimo, se sprehodimo po gorenjskih krajih in njihovih znamenitih ljudeh. Začne se navadno na začetku, pri A, v Adergasu, lahko pa tudi na koncu, z Ž, v Žireh, na gorenjskem jugu. »Po ljudeh gor, po ljudeh dol« - tako pravi kroparski pregovor in po njem bomo šli. V svojih rodoslovnih prizadevanjih ga je povzel kroparski domoznanec Janez Šmitek, od njega si ga sposodimo za vsegorenjsko rabo. Rojaki, veljaki, posebneži Tisto, po čemer se katerikoli od naših krajev od drugih razlikuje in pred njimi odlikuje, je dvoje: enkratnost njegove lege v prostoru in ljudje, ki v njem prebivajo, zlasti tisti, ki so »nekaj posebnega«. Tako so najbolj izrazita naselja, nastala na krajih, ki so že sami po sebi posebnost: ob sotočjih rek (Kranj, Skofja Loka, Medvode), ob jezerih (Bled), na križiščih prometnih poti (Radovljica), na »koncih sveta«, povsod tam, kjer ena pokrajina prehaja v drugo: Jezersko, Bohinj, Rateče, Železniki, Žiri ... Poseben pečat in individualnost so vsakemu kraju vtisnili njegovi prebivalci, tisti, ki so ga soustvarjali. O njihovem početju pričajo stavbe, ki so jih postavili, in kulturna krajina, kakršno so oblikovali. Fevdalni gospodje so si dali sezidati gradove in pristave. Najpremožnejši posestniki so, zlasti od Marije Terezije in Jožefa II. naprej, postavili mogočne kmečke domove in gospodarska poslopja. Bajte so manjše, vendar premorejo svojo lepoto. Župniki so zidali cerkve in kapele, gospodarstveniki delavnice, trgovine in tovarne. Društve-niki so postavili skupne domove: gasilci gasilske, sokoli sokolske, orli orlovske, planinci planinske, zadružniki zadružne ... Občine šole pa zdravstvene in druge domove. Se posebno »individualen« spomin so zapustili tisti, ki so kaj pisali ali umetniško ustvarjali; za njimi so ostali razni spisi, slike, kipi, skladbe ... Se najmanj je ostalo za politiki: spomini na zdrahe, ki so jih povzročali in v katerih se je medsebojno izničevala energija posameznikov in celih skupin; tisto, kar je bilo v njihovem delovanju konstruktivnega, se zdi ljudem samoumevno in kot tako ni deležno posebnega spomina. Če bi zdaj obračunali, kolikšen je bil prispevek tega ali onega, bi šele videli razlike! Večina ljudi porabi ves čas za zagotavljanje bolj ali manj solidnega preživetja sebe in svoje družine. Pravzaprav je samo redkim dano, da v krajevno zakladnico prispevajo nekaj več, nekaj, kar je daleč naokoli in še dolgo po njihovi smrti drugačno in razpoznavno. To so ljudje, ki imajo bolj kot drugi svojo »biografijo« in kot taki sodijo v biografski leksikon kraja, pokrajine, nacije ali vsega človeštva. Med slednje seje od Gorenjcev uvrstil samo eden: dr. France Prešeren. Arhitekt Janez Suhadolc je v svoji posebni radovednosti ugotovil, da se je ime našega pesnika že 1896 pojavilo v leksikonu Kleinc Brockhaus. Zdaj ga najdemo v Grand Laroussu in Ency-clopacdii Britannica. Ob njem se na teh svetovno elitnih straneh pojavlja samo še dober ducat slovenskih imen in priimkov: Louis Adamič, Cankar, Cobenzl, Gallus, Hohenvvart, Jakac, Jakopič, Kardelj, Korošec, Plečnik, Trubar, Hugo VVolf. Krajani so na svoje znamenite rojake ponosni. Po njihovi smrti, seveda; pred njo se jih bodisi sramujejo ali pa jim zavidajo. Po smrti se o njih pogovarjajo, v šoli in doma, poveličujejo jih v krajevnih publikacijah, postavljajo jim spominske plošče in spomenike. »Problem« je tudi v tem, da od tistih najbolj znamenitih kraj pravzaprav nima nič posebno oprijemljivega; taki posamezniki že v mladosti izstopijo iz okvirov svojega rojstnega kraja ter ustvarjajo drugje in za druge. »Krajevne intelektualce« bi lahko razdelili na tri skupine: na intelektualce po rodu, po funkciji in po naključju. Prve je Bog duhovno obdaril bolj kot druge, mednje seveda sodijo predvsem znameniti rojaki; med njimi so tudi taki, ki tega božjega daru niso zmogli ali smeli izpričati in ostali anonimni. Drugi so intelektualci po funkciji; to so ljudje, ki se v neki kraj navadno priselijo opravljat kako zahtevno službo: župniki, zdravniki, šolniki ... v novejšem času tudi gospodarski in tehnični strokovnjaki. Rekli bi jim lahko tudi »znameniti prišleki«. Tretji so tisti, ki med svojimi rojaki veljajo za duhovite »posebneže« in kot taki posredujejo okolju, v katerem živijo, neki poseben čar. Primer Zirov Doslej zapisano bi rad ponazoril s primeri. Upam, da mi ne boste zamerili, če to storim kar na primeru mojega rojstnega kraja - Žirov. Začnimo enkrat za spremembo pri Ž. Drugi pridejo tako kmalu na vrsto, saj naj bi se v tem podlistku zvrstili vsi gorenjski kraji, od Adergasa do Žirovnice. Žiri so tipični primer kraja »na koncu sveta«. Od rojakov, ki so se po svetu posebej izkazali, s(m)o Žirovci najbolj ponosni na slikarja Maksima Sedeja in na pisatelja Leopolda Suhodolčana; oba sodita v slovenski ustvarjalni vrh. Od prišlekov je najbolj čislan skladatelj in organist Anton Jobst, Korošec, ki je svoje življenje »pustil« v Žireh. Jobstu in Sedeju smo v spominskem parku pred osnovno šolo postavili spomenik, Suhodolčanu spominsko ploščo nedaleč stran, na rojstni hiši. Če pogledamo v Slovenski biografski leksikon in Enciklopedijo Slovenije, odkrijemo še kaki dve desetini žirovskih rojakov »nacionalnega pomena«. Po precej strogih merilih teh dveh publikacij se v »nacionalno selekcijo« uvrščajo: ekonomist Marijan Dolenc, zdravnik in higienik Polde Hladnik, podobar Jernej Jereb, arhitekt in grafik Vlasto Kopač, podjetnik Jernej Kopač, gospodarstvenik Tomaž Košir, slikar Tomaž Kržišnik, matematik Josip Mazi, sociolog Zdravko Mlinar, jezikoslovce Martin Naglic, zdravnik ginekolog Rado Poljanšek, projektant in strokovni pisatelj Alojz Poljanšek, zgodovinar Branko Reisp, slikar Janez Sedej, slavistka in etnologinja Marija Stanonik, zdravnik Vladimir Zakelj ... V pripravljalnem imeniku GBL pogrešam imena žirovskih rojakov, rojenih v naseljih, ki so sodila v žirovsko občino oziroma župnijo vse do 1918, ko so bila z italijansko okupacijo in pozneje z rapalsko pogodbo odrezana od nje. In se po 1945 niso vrnila, kar je posebna, dvojna krivica. Tu bi našli šc nekatera imena, upoštevana v SBL in ES ali vsaj v PSBL. Med njimi so: podobar Matevž Dežela, pravnik Jakob Kavčič, kmet in poslanec Franc Kosmač, duhovnik in sadjar Janez Majnik, delavski organizator, politik in publicist Ivan Mlinar in pesnik Anton Zakelj - Rodoljub Ledinski. Poseben primer je Jernej Seljak, rojen v Jarčji Dolini (tudi zdaj v občini Žiri), umrl v Trstu, visok c.kr. uradnik, notar in mecen; navaja ga PSBL. Po mojem vedenju je nekaj osebnosti, ki niso v nobenem od navedenih leksikonov, a bi morale biti. Tak je bil Karol Žerovic (1799-1844) - koje bil župnik v Žireh, je napisal knjigo (o krščanskem štetju časa) in se 1824 povzpel na Triglav. Taki so bili: Jernej Lenček (1827-61), duhovnik, publicist in zbiralec knjig; Anton Primožič (1870-1954), trgovec, pospeševalec čip-karstva, ustanovitelj čipkarskih šol; Ivan Kavčič (1883-1977), pravnik, visoki uradnik, v Žiri je zanesel sokolsko idejo in organizacijo, umrl na Bledu; Franjo Kopač (1885-1941), akademski slikar, oče arhitekta Vlasta ... V to druščino bi gotovo sodila Jože Peternelj - Mausar in Konrad Peternelj -Slovenec, čevljarja, ki sta se povzpela med svetovno priznane slikarje samo-rastnike; prvi je vrh tega napisal in objavil osem knjig. Od gospodarstvenikov in politikov, ki so se v zadnjih letih in desetletjih uveljavili v nacionalnem merilu, bi se v naš izbor uvrstili Zdravko Krvina, Izidor Rejc, Spomenka Hribar in Viktor Zakelj ... To bi bili v žirovskem primeru znameniti rojaki. Kaj pa »veljaki« in »pomembni prišleki« oziroma tisti, ki v kraju nekaj veljajo danes? Intelektualno, seveda, po duhovnem, ne po materialnem premoženju, po intelektualni moči in ne po tisti, ki jo dajeta oblast in denar. Tu zadenemo na vprašanje, kdo je danes sploh še intelektualec. Običajno se misli, da je to človek, ki dela z glavo (razumnik) in ima temu ustrezno izobrazbo, visoko, denimo. V širšem pomenu je intelektualec vsak človek, ki misli s svojo glavo. Če bi to drugo razlago vzeli strogo in zares, bi mogoče ugotovili, da je »misliti s svojo glavo« strožje merilo, kot imeti čim višjo formalno izobrazbo. Včasih je bilo izobraženih ljudi na podeželju malo. Bili so duhovniki in učitelji, redkeje kak zdravnik in advokat. Zdaj je samo v občini Žiri že okoli 100 ljudi z visoko izobrazbo (7. stopnja ali več). Največ jih je v Alpini (23), več kot toliko se jih vozi na delo drugam (šole v Škof j i Loki, Poljanah, Gorenji vasi itd., druge ustanove in podjetja), 10 jih je v svobodnem poklicu (ena doktorica znanosti, trije umetniki, dva splošna in trije zobozdravniki, en samostojni kulturni delavec), 9 v domači osnovni šoli, 9 v Etiketi, 6 v Kladivarju, kar nekaj v raznih manjših podjetjih, dva v župnišču ... In še smo koga spregledali. Natančnih podatkov ni, sploh niso zbrani, zapisana je le približna ocena, zaokrožena navzdol, nc navzgor. Drugo je vprašanje, koliko se njihova navzočnost v kraju pozna. Večkrat je bilo ugotovljeno, da premalo! Kar se sklada tudi z gornjo oceno o glavi in spričevalu. Merilo, po katerem lahko koga uvrstimo med intelektualce, bi morali vsekakor zaostriti. Intelektualec je po mojem človek, ki v okolje, v katerem živi in/ali dela, vnaša več intelekta (»več luči«, (raz)uma, duha). In se hkrati drži na spodobni distanci od vsakodnevnega dogajanja, posebno političnega. Ta zadržanostjo lahko ironična, cinična ali preprosto skeptična; intelektualcu pretirana angažiranost za to ali ono konkretno reč preprosto ne pristoji; razen v primerih, ko se kršijo temeljne človeške in duhovne vrednote. V GBL in morebitni ŽBLbi se morali uvrstiti zlasti tisti posamezniki, ki za seboj zapuščajo tak ali drugačen opus: nepozabna dejanja in prizadevanja, ki so v določenem času trajno zaznamovala neki kraj ali deželo ter umetniška dela (spise, slike, skladbe). Visoka izobrazba ni torej niti nujni niti zadostni pogoj. Bili so in so še posamezniki, ki živijo in delujejo intelektualno, pa sploh nimajo kake posebne izobrazbe; posebno veliko jih je bilo včasih, ko možnost šolanja še ni bila splošna. Intelektualec je vrh tega človek, ki si upa živeti drugače, kot je krajevno običajno; posebno na podeželju je za to dostikrat treba kar precej poguma. Tako pridemo do tretje kategorije ljudi, ki »izstopajo«, štrlijo iz povprečja: do »posebnežev«. Ti so res posebnost vsakega kraja, ker so še bolj »enkratni« kot njihovi rojaki. V našem pisanju sicer ne bomo iskali vseh po vrsti, ampak le tiste, ki so posebneži v intelektualnem smislu ... (Napisano spomladi 1998) v Kdo je (bil) kdo na Žirovskem Gornje besede so se mi zapisale, še preden sem se lotil popisovanja stotnije izbranih Žirovcev, ko si še pomisliti nisem upal, da jih bo več kot sto. Vso reč je zakuhal zgodovinar in prijatelj Jože Dežman, kustos Gorenjskega muzeja in vodja projekta GBL, zabelila pa Leopoldina Bogataj, odgovorna urednica Gorenjskega glasa, ki mi je predlagala, naj pišem biografski podlistek za naš deželni časnik, zasnovan kot nekakšen terenski oglednik za GBL, sicer pa sam po sebi berljiv in zanimiv. Rečeno, storjeno. Podlistek je izhajal vse poletje 1998. Ob tem sem se spomnil (ali pa mi je kdo namignil): pozabil si še tega in tega ... In še: ali ne bi bilo lepo in prav, če bi bilo vse gradivo zbrano in objavljeno v enem kosu in hkrati dopolnjeno vsaj z delom tistega, kar manjka. Rečeno in še enkrat storjeno: pred vami je zdaj prav to. Biografski pregled, spisan kot esej, ki bi bil lahko izhodišče za ŽBL in za žirovski delež v GBL. Zdaj, ko je spisan, ga lahko po stari maniri, imenovani post festum, nekoliko analiziramo, razčlenimo na dele in spet sestavimo. Razčlenitev je navadno statistična. Naš pregled zajema 137 oseb. Med njimi je največ likovnih ustvarjalcev, duhovnikov, gospodarstvenikov in učenjakov, humanistov in naravoslovno-tehničnih strokovnjakov. Likovnikov je 20, duhovnikov 19, gospodarstvenikov 18, učenjakov stare sorte (humanisti, filologi, družboslovci) 10, učenjakov nove dobe (naravoslovci in tehniki) 8 itd. Večina imenovanih jc rojenih na Žirovskem, samo 21 je prišlekov! Tudi med temi prevladujejo tisti, ki so prišli po službeni dolžnosti (duhovniki, učitelji, zdravniki). Prevladujejo moški (127), žensk je samo 10. Likovni ustvarjalci, med katere štejem slikarje (podobarje) in kiparje (rezbarje) ter arhitekte, oblikovalce in fotografe, so (našteti po abecedi): Matevž Dežela, Ivan Gluhodedov, Janez Jan, Jernej Jereb, Janez Kavčič -Travnkar, Franjo Kopač, Vlasto Kopač, Stane Kosmač, Tomaž Kržišnik, Tone Mlakar, Jože Peternelj - Mausat; Konrad Peternelj - Slovenec, Dušan Premrl, Gregor Puc, Janez Puc, Janez Sedej, Maksim Sedej, Pavle Sedej, Valentin Subic - Tinik, Mihaela Zakelj. Skupaj: 20. Najvidnejši duhovniki med Žirovci, bodisi tisti, ki so tu službovali bodisi Žirovci v talarju, so po našem: Florijan Božnar, Viktorijan Demšar, Pavel Kržišnik, Jernej Lenček, Josip Logar, Janez Majnik, Nikolaj (iz Loke), Ivan Pečnik, Pavel Perko, dr. Mihael Ignacij Pogačnik, Luka Janez Rant, Jernej Seljak, Franc Starman, Gregor Strel, Jože Stižaj, Janez Siku; Josip Vidmar, dr. Stanko Zakelj, Karol Zerovic. Skupaj: 19. Med gospodarstveniki so naši »izbranci«: Venceslav Ambrožič, mag. Marijan Dolenc, Alojz Filipič, Anton Gantar, Vinko Govekar, mag. Jakob Kokalj, Anton Kopač, Jernej Kopač, mag. Martin Kopač, Milan Kopač, Tomaž Košir, mag. Franci Mlinar, Ignac Naglic, Milan Naglic, Anton Oblak, Anton Primožič, Bojan Starman, Emil Strlič. Skupaj: 18. Naši najvidnejši učenjaki humanistične, filološke in družboslovne usmeritve so: dr. Spomenka Hribar, Rado Jan, dr. Anton Mlinar, mag. Branko Mlinar, dr. Zdravko Mlinar, Martin Naglic, dr. Branko Reisp, dr. Ivan Sedej, dr. Marija Stanonik, Tončka Stanonik. Skupaj: 10. Učenjaki naravoslovno-tehnične smeri, znanstveniki in profesorjh/ln/on Beovič, Ivan Cankar, dr. Alojz Demšar, dr. Franci Demšar, dr. Anton Gantar, Josip Mazi, mag. Miran Naglic, mag. Valentin Pivk, Alojz Poljanšek. Skupaj: 9. Borci, vojaki, uporniki, žrtve: Dušan Jan, Anton Kržišnik, Frančiška Mravlje, Jakob Mravlje, Vinko Oblak, bratje Vinko, Janez in Pavel Zakelj. Skupaj: 8. Politiki: Zdravko Krvina, Ivan Mlinar, Peter Naglic, Vinko Naglic, dr. Dinko Puc, Janko Smole, Izidor Rejc, mag. Viktor Zakelj. Skupaj: 8. Vrhunski športniki: Oto Giacomelli, Marjan Maček, Jože Oblak, Jože Primožič - Tošo, Petra Rampre, Roman Seljak, Uroš Vehar. Skupaj: 7. Publicisti in novinarji: Ivan Belec, Jernej Lenček, Milena Miklavčič, Jelka Mlakar, Miha Naglic, Nejko Podobnik. Skupaj: 6. Učitelji: Leopold Božič, Darina Konc, Jakob Mencinger, Leopoldina Pelhan, Slobodan Poljanšek, Fran Schmidt. Skupaj: 6. Pesniki in pisatelji: Josip Gabrovšek, Franc Kopač, Frančišek Krek, Leopold Suhodolčan, Anton Zakelj - Rodoljub Ledinski. Skupaj: 5. Pravniki in visoki uradniki: Pavel Gantar, dr. Ivan Kavčič, dr. Jakob Kavčič, Jernej Seljak, Simon Seljak. Skupaj: 5. Zdravniki: Karel Bernik, Ernest Demšar, Polde Hladnik, dr. Rado Poljanšek, dr. Vladimir Zakelj. Skupaj: 5. Kulturni delavci: Janez Oblak - Žunarjev, Valentin Poljanšek, Franc Temelj, Alfonz Zajec. Skupaj: 4. Žirovci posebne usode: Janko Majnik, Milan Seljak, Anton Zakelj. Skupaj: 3. Žirovci kar tako: vVorlicus Assarch, Homo neanderthalensis sapiens. Dva. Filmski režiser: Andrej Mlakar. Glasbenik: Anton Jobst. Kar šteje, je opus, zase in za druge In na koncu mi dovolite še poskus odgovora na vprašanje, ki se bo gotovo zastavilo: zakaj je AB prišel v ZBL, ZŽ pa ne!? To bo težko. Nekakšna merila sem skušal opredeliti že v uvodnem delu, vendar moram priznati, da sem se ravnal predvsem po svojem poznavanju in občutku. Si pač domišljam, da sem si ga z leti pridobil in ga imam. Najprej sem seveda upošteval vse tiste, ki jih navajajo že ES, SBL in PSBL. Ti so nesporni, z njimi ni bilo težav, podatki so zbrani in objavljeni, za izbor odgovarjajo drugi. Težje je bilo z novouvrščenimi. Lahko bi rekli, da so prvi - izbranci v Sloveniki in leksikonih - po svojih delih nacionalnega ali vsaj deželnega pomena. So potemtakem drugi »zgolj« lokalnega? Recimo, daje res tako. Jaz bi dodal: lokalnega, vendar žlahtnega. Maksim Sedej in Tomaž Kržišnik sla avtorja, ki nacionalni pomen dosegata in presegata. Vendar je hkrati res, da se krajevni likovni obrisi in žirovska barvitost še boljše in bolj po svoje izražajo v delih starih ljudskih umetnikov in novodobnih likovnih samorastnikov (naivcev), ki so ime Žirov ponesli po vsem svetu in svoj čas sloveli celo kot »žirovska šola naive« in »slovenske I ilebine«. Gospodarstvenikov je cela vrsta. Na začetku stojijo prvi čevljarski mojstri, katerih delavnice so pozneje prerasle v zadruge in naposled v tovarno. Anton Kopač in Anton Primožič sta pionirja med podjetniki v Žireh, svečar Jernej Kopač in Milan Naglic sta po svoji podjetnosti slovela v vseslovenskih razsežnostih, drugi kot generalni zastopnik Mercedesa tudi v jugoslovanskih. Direktorji in sekretarji Alpine so bili hkrati prvi možje Žirov, mnogi so od tod napredovali v slovenske gospodarske in politične kroge. Izidor Rejc je postal minister, Viktor Žakclj je bil podpredsednik slovenske vlade, Tomaž Košir jc postal predsednik Gospodarske zbornice Slovenije in se s tem uvrstil v ES. Nekateri so se izkazali kot pionirji podjetij, ki so zdaj ob Alpini gospodarski stebri Žirov. Vinko Govekar jc bil nesporno prvi med ustanovitelji Alpine, Emil Strlič velja za ustanovitelja Etikete, Vcnccslav Ambrožičje Kladivar iz obrtne delavnice »povzdignil« v pravo in ambiciozno tovarno. Ob njih so bili še številni drugi, prizadevni in zaslužni, a vseh tu ne moremo imenovati, ker potem ne bi bilo konca. Duhovnikov je bilo med Žirovci veliko več, kot jih upoštevamo tu. Izbrali smo le tiste, ki so bili več kot zgolj župniki in kaplani. Karol Zerovic je v začetku 19. stoletja v Žireh, ki so bile takrat še večja fara, kot so danes, napisal knjigo in se povzpel na Triglav. Janez Majnik je slovel kot sadjar, pesnik in gostitelj. Josip Vidmarje zgradil novo cerkev, največjo na Gorenjskem in eno največjih na Slovenskem; po dimenzijah bi lahko bila katedrala, po lepoti ji še nekaj manjka. Josip Logarje bil pravi intelektualec, gospod med gospodi. Ivan Pečnik je zgradil veliko več, kot bi od njega kdorkoli pričakoval, revolucija mu je podrla vse, vendar ni zato nič manjši, posebno če upoštevamo besede, ki jih jc Žirovcem namenil 1962. Nekatere od duhovnikov sem raje uvrstil med učenjake ali literate. Martin Naglic je bil bolj klasični filolog kot jezuit, Anton Zakelj - Rodoljub (in Prešeren) Ledinski bolj pesnik kot duhovnik; če ne bi pisal dobrih pesmi, bi bil zgolj zapiti in vekomaj pozabljeni podeželski kaplan, v župnijskih kronikah pa bi ob njegovem imenu ostajala samo pripomba, ki izniči vse: daje bil »bibulus« (= vedno žejen). »Svetni« učenjaki, humanisti, naravoslovci in tehniki, ki ji omenjam, so vsi po vrsti nesporni, saj so jih kot take priznale njihove stroke. Veliko je (bilo) učiteljev. Omenjam seveda le tiste, ki so bili več kot to. Nadučitelj Leopold Božič je bil v svojem času pravi pojem, maskota šolstva v Zireh, pravi c. kr. šolmošter. Slobodan Poljanšek je kot ravnatelj zgradil novi del šole in si za to prizadeval, več kot bi bilo treba po službeni dolžnosti. Fran Schmidt je bil, preden je »zašel« v Žiri, priznan slovenski dramski igralec. Ne prej ne pozneje ni nihče naučil klekljanja toliko Žirovk kot Leopoldina Pelhan v letih 1906-1935; tako je soustvarila »zlato dobo« klekljanja na Žirovskem. Darina Konc ni bila samo »preoblečena nuna«; bila je prvovrstna učiteljica, vrh tega pa še dobra mladinska pisateljica. Pesnike in pisatelje potrjujejo njihova dela, natisnjena v knjigah in drugih publikacijah. Sodniki, taki in drugačni, niso do nikogar drugega tako neizprosni, kot so kritiki do umetnikov. Anton Jobst med skladatelji, Leopold Suhodolčan med pisatelji, Tone Mlakar med fotografi in filmskimi scenografi, Andrej Mlakar med filmarji ... - to so imena, ki so prestala že vse takšne preizkušnje. Nekateri od kulturnikov so s svojimi prizadevanji dobesedno zaznamovali vsak svojo dobo: Valentin Poljanšek prvo, Janez Oblak drugo polovico našega stoletja, Alfonz Zajec je bil prvi med ustanovitelji žirovskega muzeja. Publicisti in novinarji se morajo vedno znova »dokazovati« s svojimi objavami. Delo zdravnikov je plemenito samo po sebi, a tudi med njimi so imena, ki so sinonim za svojo dobo. Ernest Demšarje nesporni prvak med predvojnimi, Karel Bernik med povojnimi zdravniki. Redki od naših rojakov so se šolali za pravnike, vendar so skoraj vsi dosegli visoke uradniške ali sodniške položaje: Jernej Seljak, Simon Seljak, dr. Jakob Kavčič, dr. Ivan Kavčič, Pavel Gantar ... Nazadnje omenimo še tiste, ki so po merilih sodobnih medijev najvidnejši: politike in športnike. Med slednjimi, ki jih med Žirovci ni malo, vsaj po talentih ne, smo upoštevali samo tiste, ki so svoje športne darove udejanjili v olimpijskih športih, na olimpijskih igrah in svetovnih ali evropskih prvenstvih. Med politiki, ki so se povzdignili nad amatersko politikantstvo, omejeno na gostilniška in druga zakotja, pa samo tiste, ki so se potrdili na nacionalni ravni, kot poslanci, strankarski prvaki, visoki funkcionarji in ministri. Sicer pa bi morali k njim prišteti še vse župane, ki jih v zadnjih stoletjih ni bilo malo in so bili nekateri od njih za razvoj občine tudi izjemno zaslužni. Žirovski župani bi si vsekakor zaslužili poseben popis. Sicer pa je glavno delo. V to pisanje so tako rekoč sami po sebi vstopili vsi, ki se lahko izkažejo s svojimi deli, z opusom. V slednjega seveda, gledano z našega vidika, ne more soditi tisto, kar nekdo naredi samo zase, za dobro sebe in svoje družine, novo hišo, dober avto pred njo, gospodarska poslopja, vikend in kar je še takih reči, za potrebo in za luksuz. Šteje tisto, kar je kdo storil za druge, na očeh javnosti, izpostavljen kritiki in obrekovanju. In je obstalo, slednjemu navkljub. To merilo je več kot jasno, tako v krščanskem kot v komunističnem oziru in z njim za zdaj sklepam svoja pojasnila in svoj zagovor. Seznami, viri in kazala Seznam biografiranih oseb, po abecedi: Venceslav Ambrožič, Worlicus Assarch de Syroch, Ivan Belec, Karel Bernik, Anton Beovič, Leopold Božič, Florijan Božnar, Ivan Cankar, Alojz Demšar, Ernest Demšar, Franci Demšar, Viktorijan Demšar, Matevž Dežela, Marijan Dolenc, Alojz Filipič, Josip Ga-brovšek, Anton Gantar si, Anton Gantar mL, Pavel Gantar, Oto Giacomelli, Ivan Gluhodedov, Lojze Gostiša, Vinko Govekar, Polde Hladnik, Spomenka Hribar, Dušan Jan, Janez Jan, Rado Jan, Jernej Jereb, Anton Jobst, Ivan Kavčič, Jakob Kavčič, Janez Kavčič, Jakob Kokalj, Darina Konc, Anton Kopač, Franc Kopač, Franjo Kopač, Jernej Kopač, Martin Kopač, Milan Kopač, Vlaslo Kopač, Stane Kosmač, Tomaž Košir, Frančišek Krek, Zdravko Krvina, Anton Kržišnik, Pavel Kržišnik, Tomaž Kržišnik, Jernej Lenček, Josip Logar, Marjan Maček, Janez Majnik, Janko Majnik, Josip Mazi, Jakob Mencinger, Milena Miklavčič, Andrej Mlakar, Jelka Mlakar, Tone Mlakar, Anton Mlinar, Branko Mlinar, Franci Mlinar, Ivan Mlinar, Zdravko Mlinar, Frančiška Mravlje, Jakob Mravlje, Ignac Naglic, Martin Naglic, Miha Naglic, Milan Naglic, Miran Naglic, Peter Naglic, Vinko Naglic, Homo sapiens nean-derthalensis, Nikolaj iz Loke, Anton Oblak, Janez Oblak, Jože Oblak, Vinko Oblak, Ivan Pečnik, Leopoldina Pelhan, Pavel Perko, Jože Peternelj, Konrad Peternelj, Valentin Pivk, Nejko Podobnik, Mihael Ignacij Pogačnik, Alojz Poljanšek, Rado Poljanšek, Slobodan Poljanšek, Valentin Poljanšek, Dušan Premrl, Anton Primožič, Jože Primožič, Dinko Puc, Gregor Puc, Janez Puc, Petra Rampre, Luka Rant, Branko Reisp, Izidor Rejc, Fran Schmidt, Ivan Sedej, Janez Sedej, Maksim Sedej, Pavle Sedej, Jernej Seljak, Jernej Seljak, Milan Seljak, Roman Seljak, Simon Seljak, Janko Smole, Marija Stanonik, Tončka Stanonik, Bojan Starman, Franc Starman, Gregor Strelec, Emil Strlič, Jože Stržaj, Leopold Suhodolčan, Janez Šilar, Valentin Subic, Franc Temelj, Uroš Vehar, Josip Vidmar, Alfonz Zajec, Anton Zakelj' - Rodoljub Ledinski, Anton Zakelj, Janez Zakelj, Mihaela Zakelj, Pavel Zakelj, Stanko Zakelj, Viktor Zakelj, Vinko Zakelj, Vladimir Zakelj, Karol Zerovic. ifc 9fC 5j! Seznam biografiranih oseb, po vrstnem redu omembe: Jernej Jereb, Homo sapiens neanderthalensis, Jakob Mravlje, Frančiška Mravlje, Spomenka Hribar, Dinko Puc, Milan Seljak, Jernej Seljak, Jakob Kavčič, Ivan Mlinar, Ignac Naglic, Peter Naglic, Miran Naglic, Polde Hladnik, Jakob Mencinger, Fran Schmidt, Josip Gabrovšek, Leopold Božič, Leopoldina Pelhan, Andrej Mlakar, Martin Naglic, Gregor Puc, Janez Puc, Anton Zakelj - Rodoljub Ledinski, Matevž Dežela, Josip Muzi, Marijan Dolenc, Ivan Kavčič, Janez Majnik, Jernej Lenček, Nikolaj iz Loke, Gregor Strelec, VVorlicus Assarch de Syroch, Mihael Ignacij Pogačnik, Luka Rant, Karol Zerovic, Ivan Belec, Frančišek Krek, Josip Vidmar, Pavel Perko, Josip Logar, Ivan Pečnik, Marjan Maček, Branko Reisp, Jože Oblak, Tomaž Kržišnik, Anton Beovič, Jože Stržaj, Janez Silar, Franc Starman, Pavel Kržišnik, Florijan Božnar, Anton Jobst, Anton Mlinar, Karel Bernik, Rado Poljanšek, Ernest Demšar, Anton Primožič, Leopold Suhodolčan, Janko Smole, Anton Kržišnik, Darina Konc, Petra Rampre, Lojze Gostiša, Jelka Mlakar, Viktorijan Demšar, Valentin Subic, Konrad Peternelj, Franjo Kopač, Vlasto Kopač, Anton Gantar st., Anton Gantar mL, Zdravko Krvina, Tončka Stanonik, Vinko Oblak, Janez Zakelj, Pavel Zakelj, Vinko Zakelj, Tone Mlakar, Jože Primožič, Uroš Vehar, Vinko Govekar, Alojz Filipič, Izidor Rejc, Martin Kopač, Tomaž Košir, Bojan Starman, Franci Mlinar, Jakob Kokalj, Emil Strlič, Milan Kopač, Venceslav Ambrožič, Janez Oblak, Anton Kopač, Jernej Kopač, Ivan Gluhodedov, Vinko Naglic, Roman Seljak, Zdravko Mlinar, Branko Mlinar, Nejko Podobnik, Milena Miklavčič, Anton Oblak, Stane Kosmač, Rado Jan, Janez Jan, Dušan Jan, Vladimir Zakelj, Stanko Zakelj, Anton Zakelj, Mihaela Zakelj, Janko Majnik, Oto Giacomelli, Dušan Premrl, Franc Kopač, Franc Temelj, Viktor Zakelj, Jože Peternelj, Valentin Pivk, Valentin Poljanšek, Maksim Sedej, Janez Sedej, Pavle Sedej, Ivan Sedej, Simon Seljak, Alfonz Zajec, Pavel Gantar, Alojz Demšar, Franci Demšar, Janez Kavčič, Marija Stanonik, Milan Naglic, Ivan Cankar, Alojz Poljanšek, Slobodan Poljanšek, Jernej Seljak, Miha Naglic. Skupaj: 137, 127 moških in 10 žensk. Glavni viri in kratice I. Tiski Enciklopedija Slovenije (ES), doslej 12 zvezkov, Ljubljana 1987—. Slovenski biografski leksikon (SBL), Ljubljana, 15 zvezkov v 4 knjigah, Osebno kazalo, Ljubljana 1925-91. Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL), 20 snopičev, Gorica 1974-94. Loški razgledi (LR)^ doslej 44 zvezkov, Škofja Loka 1954-. Žirovski občasnik (ŽO), doslej 19 zvezkov, Žiri 1980-. II. Rokopisi Matične knjige župnije Žiri; hranijo jih Nadškofijski arhiv Ljubljana, Arhiv Slovenije v Ljubljani in Upravna enota v Škof j i Loki. Šolske kronike; hrani jih Osnovna šola Žiri. Župnijska kronika; hrani jo Župnijski urad Žiri. III. Ustni viri in konzultanti: nekateri od biografiranih osebno ter njihovi sorodniki in znanci, še največ pa Alfonz Zajec in Tončka Stanonik. Pisec te publikacije je MIHA NAGLIC, kulturni delavec, urednik in publicist. Rodil se je 24. aprila 1952 v Stari vasi, pri Nežki. Del otroštva je preživel tu, večji del Na Jezerih. Po osnovni šoli v Zireh je bil dijak Gimnazije Poljane v Ljubljani in po maturi je študiral filozofijo in sociologijo na Filozofski fakulteti. Diplomiral je 1978 pri dr. Božidarju Debenjaku z nalogo Pojem napredka pri Heglu in v marksizmu. Podiplomsko seje izpopolnjeval v Parizu kot štipendist francoske vlade v šolskih letih 1983184 in 1984/85 na oddelku za vzhodno- in srednjeevropske študije osme od trinajstih pariških univerz (Uni-versite de Pariš VIII, St. Denis). Kulturno se je v Zireh začel uveljavljati 1977, od 1981 do 1990 je delal v krajevni skupnosti kot poklicni animator kulture. Od spomladi 1990je v svobodnem poklicu kot samostojni kulturni delavec in publicist. Jeseni 1980 je s skupino somišljenikov ustanovil revijo in zbornik Žirovski občasnik, postal glavni in odgovorni urednik in doslej uredil 28 številk v 20 zvezkih. Uredil je tudi več izrednih publikacij, med njimi tri knjige v Knjižnici ŽO in zbornik Pol stoletja Alpine (1997). Kulturnih prireditev (proslav, koncertov, gledaliških predstav, razstav, literarnih večerov, predavanj, prizadevanj za varstvo naravne in kulturne dediščine ...), ki jih je pripravil ali pri njih sodeloval, je gotovo nekaj sto, vseh objavljenih člankov pa več kot sedemsto. Objavlja največ na Odprtih straneh Gorenjskega glasa (od 1988) in v Sobotni prilogi Dela (od 1994), sodeloval je v dnevniku Republika (1992-93), občasno v almanahu Gorenjska, v Razgledih, Loških razgledih, Idrijskih razgledih ... Od 1995 je predsednik Muzejskega društva Žiri. Živi v Žirovnici, južno od Žirov. Osebno kazalo Ambrožič Venceslav 102 Assarch de Syroch Worlicus 46 Belec Ivan 50 Bernik Karel 72 Beovič Anton 62 Božič Leopold 30 Božnar Florijan 68 Cankar Ivan 142 Demšar Alojz 136 Demšar Ernest 72 Demšar Franci 136 Demšar Viktorijan 82 Dežela Matevž 38 Dolenc Marjan 40 Filipič Alojz 94 Gabrovšek Josip 30 Gantar Anton st. 86 Gantar Anton ml. 86 Gantar Pavel 136 Giacomelli Oto 122 Gluhodedov Ivan 106 Gostiša Lojze 80 Govekar Vinko 94 Hladnik Polde 26 flbmo sapiens neanderthalensis 10 Hribar Spomenka 14 Dušan 116 Jć//z ./«wz 116 /an /todo 114 /ereft /erae/ 8 Jobst Anton 70 Kavčič Ivan 42 Kavčič Jakob 20 Kavčič Janez 138 Kokalj Jakob 100 Ax>//r Darina 78 Kopač Anton 106 Kopač Franc 122 Kopač Franjo 84 Kopač Jernej 106 Kopač Martin 96 Kopač Milan 102 Kbptf<* Kfev/o 86 Kosmač Stane 114 ZSaftr Tomaž 98 KreA: Frančišek 50 Krvina Zdravko 88 Kržišnik Anton 76 Kržišnik Pavel 68 Kržišnik Tomaž 60 Lenček Jernej 44 Logar Josip 54 Maček Marjan 56 Majnik Janez 42 Majnik Janko 120 M«zi ./o.y/p 40 Mencinger Jakob 28 Miklavčič Milena 112 Mlakar Andrej 32 Mlakar Jelka 82 MMar Tone 90 Mlinar Anton 70 Mlinar Branko 110 Mlinar Franci 98 Mlinar Ivan 22 Mlinar Zdravko 110 Mravlje Frančiška 12 Mravlje Jakob 12 Naglic Ignac 24 Afag/id Atortm 34 Afag/ič Mi/ia 156 Naglic Milan 140 Afag/i<* Miran 26 M/g/ič Peter 24 Afag/ič !//>//«; 108 Nikolaj iz Loke 46 Oblak Anton 114 Oblak Janez 104 Oblak Jože 58 Oblak Vinko 90 Pečnik Ivan 56 Pelhan Leopoldina 32 Perko Pavel 52 Seljak Roman 108 Peternelj Jože 126 Seljak Simon 134 Peternelj Konrad 84 Smole Janko 76 Pivk Valentin 126 Stanonik Marija 140 Podobnik Nejko 112 Stanonik Tončka 88 Pogačnik Mihael 48 Starman Bojan 98 Poljanšek Alojz 142 Starman Franc 66 Poljanšek Rado 72 Strelec Gregor 46 Poljanšek Slobodan 144 Sfrtfč Emi/100 Poljanšek Valentin 128 Sfrfa/ /ože 62 Premrl Dušan 122 Suhodolčan Leopold 74 Primožič Anton 74 Sila r Janez 64 Primožič Jože 94 5u£>ic Valentin 82 Pmc Dinko 16 Temelj Franc 124 Pwc Gregor 36 I^/zar [/roš 94 Puc /anez 36 Vidmar Josip 52 Rampre Petra 80 Zajec Alfonz 134 Panr La/c« 48 Zakelj - Rodoljub Ledinski Anton 38 Pmp Branko 58 Zakelj Anton 118 Peyc Zzidor 96 Zakelj Janez 90 Schmidt Fran 28 Zakelj Mihaela 120 Sede/ /wm 132 Žafce7; Pave/ 90 Sedej Janez 130 Zakelj Stanko 118 Sede/' Maksim 128 Žafe/) P&fctor 124 &?dey Pr/v/e 132 Zate// K/nte 90 SW/'aA: Jernej 20 Zakelj Vladimir 118 Seljak Jernej 144 Zerovic Karol 48 .Vf//«/: M/fl/j 18 ŽIROVSKI OBČASNIH (1980-) Zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem, lelnik XIX (1998), 20. zvezek, številka 28 Ustanovitelja in izdajatelja DPD Svoboda Žiri (Literarna sekcija) in Muzejsko društvo Žiri Zbornik izhaja občasno, najmanj enkrat letno, ob stalni denarni podpori Občine Žiri in nekaterih podjetij Glavni pokrovitelji Občina Žiri, Alpina d.d., Etiketa d.d., Kladivar d.d., vse v Žireh Predsednik uredniškega sveta akademik dr. Zdravko Mlinar Uredniški odbor Tone Eniko, Franc Kopač, Stane Kosmač, Miha Naglic, Nace Naglic, Tončka Stanonik, Franc Temelj Glavni in odgovorni urednik Miha Naglic Oblikovalce Stane Kosmač Lektorica Tončka Stanonik Stalni sodelavci - uredniški svet Franci Alič, Ivan Cankar, dr. Pavel Gantar, dr. Spomenka Hribar, Rado .lan, Rado Jurca, Igor Kavčič, Vlasto Kopač, Tomaž Kržišnik, Janko Majnik, Marijan Masterl, Milena Miklavčič, dr. Anton Mlinar, mag. Branko Mlinar, dr. Zdravko Mlinar, Janko Mrovlje, Peter Naglic, Matevž Pečelin, Janez Pelko, Jože Peternelj, Tadeja Primožič, Izidor Rejc, Ivan Reven, Vlastja Simončič, dr. Marija Stanonik, Alfonz Zajec, Anton Zakelj, mag. Viktor Zakelj Naslov uredništva Žirovski občasnik SI - 4226 Žiri, p.p. 34 E-mail: olga.v@siol.net Žiro račun in naslov pooblaščenega izdajatelja in založnika Pegaz international d.o.o. Breg 8, 1000 Ljubljana 50101-603-47735 s pripisom: za ŽO Cena tc številke 2000 SIT Naklada 500 izvodov Priprava za tisk Pegaz International d.o.o., Ljubljana Tisk Tiskarna Nagode, Blatna Brezovica Po mnenju Ministrstva za informiranje RS št. 23/343-92 z dne 16. 6. 1992 šteje Žirovski občasnik med proizvode, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Rokopisov ne vračamo. Redakcija le številke sklenjena novembra 1998. ISSN 0351-5966 mobitel SLOVENSKI OPERATER NTM & GSM