V LJUBLJANI 1887

TISKAL J. K MILIC

g*Y r !

KRATKA

4Ss>

IZDAL IN ZALOŽIL

ztjlst  ZaAFAJNB

Y KRŠKEM.

V LJUBLJANI 1887.

TISKAL. R. MILIC.

Ponatis iz „Učiteljskega Tovariša 11 .

0i0o?C32f-

Predgovor.

šolsko - slovstvenem polji smo sicer Slovenci že precej napredovali, a vendar ni-
\  mamo še veliko potrebnih in koristnih šolskih knjig. Slovenci moramo delati na to,
da bodemo dobili za vse šolske predmete potrebne učne knjige, in sicer za predmete,
ki se učijo na ljudskih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah (učiteljiščih). Zakaj neki?
1. Zavoljo tega, da bodo domoljubi slovenski lehko povedali na odločilnih mestih, da
imamo za vse učne predmete tudi učne knjige, kedar se bodo namreč oni potegovali za to,
da se uče v slovenščini še tisti nauki, kateri se predavajo zdaj še v nemščini. 2. Mo¬
ramo že zdaj, ko se ta in uni predmet obravnava v nemščini, učencem in učiteljem po¬
nujati priliko, da doma segajo še po slovenski knjigi. Recimo, da se bode pedagogija
po učiteljskih šolah po Slovenskem tudi v bodoče še po nemško razlagala, vendar bode
domoljubni učitelj teh šol vsaj pri važnih besedah rabil že slovenske izraze. To bode
tudi pripravnikom in pripravnicam po volji in jim zelo koristilo. Slovenska učna knjiga
bode kot pomožna knjiga (vsaj za domačo rabo) dobro došla posebno onim gojencem,
kateri so iz slovenskih srednjih šol vstopili na učiteljišča. Pedagogika je res tak pred¬
met, da se ga neposredno v dejanski učiteljski službi ne rabi. Ako se je kandidat dobro
naučil vzgojeslovja in ukoslovja in si te nauke globoko vtisnil v dušo in srce, bode
gotovo dober učitelj, ako je dobro vešč učnega jezika, izrazov in sploh vseh predmetov
v učnem jeziku. Slab učitelj postane pa tisti učiteljski pripravnik, ki se je na učiteljski
šoli vadil vseh predmetov le v nemščini, dočim mu je dejansko v šoli na kmetih rabiti
le slovenski jezik.

Do večje popolnosti in izurjenosti se bodo pa slovenski pripravniki pospeli takrat,
kedar se bodo poleg nemščine, ki je in ostane važen učen predmet, v vseh druzih pred¬
metih učili v slovenskem jeziku, kedar bode torej tudi pedagogika slovenska.

Vsaj je znano, da vsi praktični poskusi poučevanja imajo svojo podlogo v naukih
vzgoje- in ukoslovja. Oni slovenski učitelji, kateri hočejo za svojo daljno izobraževanje
pri učiteljskih zborih govoriti ali pa kaj spisovati o pedagogijskih vprašanjih, morajo se
učiti in iskati potrebnih izrazov in pojmov v slovenskih knjigah. Zato moramo vso hvalo
izreči onim slovenskim pisateljem, ki so se lotili spisovati in na svetlo dajati najpotreb¬
nejše pedagogijske knjige, h katerim spada v prvi vrsti vzgojeslovje in v drugi vrsti
ukoslovje. Po teh knjigah bodo segli gotovo radi učiteljski pripravniki in pa mladi uči¬
telji, zlasti oni, kateri bodo iz domoljubja še v slovenskem jeziku prebavili to, kar so

4

se v učiteljski šoli po nemško učili. V tretji vrsti je mej pedagogijskimi knjigami važno
specijelno ukoslovje ali nadrobna metodika. Dokler ne bodemo v slovenskem jeziku iz¬
dali obširne specijelne metodike, nadomestujejo naj jo knjižice, katere je podpisani se¬
stavil pod naslovom „Prvi poduk" in „Praktiena metodika". Mej predmeti na učiteljskih
šolah je tudi „Zgodovina pedagogije". Tudi te nimamo še v slovenskem jeziku. Zato
sem se jaz lotil spisati v naslednjem po vzgledu hrvatske knjige: Basariček „Kratka
poviest pedagogije" pričujočo knjižico, kateri bodem dodal nekaj črtic iz zgodovine slo¬
venskega šolstva.

Namenil sem to knjigo v prvi vrsti slovenskim učiteljskim pripravnikom in priprav¬
nicam, ki naj bi poleg svojih nemških knjig doma še to prebirali. Prepričan pa sem, da
bodo tudi slovenski učitelji segli po tem koristnem berilu.

S tem predgovorom pošiljam knjižico v slovenski svet z uljudno prošnjo, naj čast.
čitatelji prizanesljivo popravijo pomote, ki so se morda v knjigo vrinile, ter pomislijo,
da je bilo pisatelju tudi pri tej knjižici treba ledino orati.

V Krškem  v 1. dan decembra 1886. 1.

(Ivan  ( Lapajne.

«

5

Uvod.

Ufedagogija je znanost, ki govori o vzgoji ali vzreji človeški. Zgodovina pedagogije

? pa pripoveduje, kako se je človeštvo v preteklih časih vzrejevalo, in kako so se
odličnejši možje in države pečali z znanostjo o človeški vzgoji.

Zgodovina pedagogije je prav za prav le del obče zgodovine, osobito le del kul¬
turne zgodovine. Zato pa nimajo nikakoršne zgodovine tiste vrste narodi, kateri v
obči in kulturni zgodovini nobenega mesta nimajo. Kakor se pri kulturni zgodovini ob¬
ravnavajo običaji, umetnosti, zakoni, vera narodov, tako vidimo, da so ti faktorji vpli¬
vali tudi na njih vzgojne razmere. Ker se politična, kulturna in pedagogijska zgodovina
mej seboj ujemajo in druga drugo popolnuje, zato kaže, da se držimo tudi v zgodovini
pedagogije običajne razdelitve v stari, srednji in novi  vek. Zgodovine pedagogije
ne kaže preveč razširiti. Če se že pri obči zgodovini manj kulturni narodi le malo in
na kratko omenjajo, temveč moramo take narode pri tej povestnici čisto opustiti. V
starem veku pečali se bodemo torej samo s klasičnima narodoma, z grškim in rimskim,
ter edino še z judovskim ljudstvom kot predhodnikom krščanstva. V srednjem in no¬
vem veku se moramo seveda baviti le s krščanskimi narodi in z njihovo vzgojo.

3?rvi oddelek.

Stari vek.

I. Start Grlri.

Čeravno stari Grki niso pripoznali jednakosti ljudi ter v tem načelnem vprašanji
ne kazali plemenitosti srca, brigali so se vender dosta za svojo izobrazbo, t. j. za vzgojo
svobodnih državljanov, a robove ali sužnje so v tej zadevi zelo zanemarjali.

Svobodni Grki so skrbeli za enakomerno izobraženje duše in telesa. Vodilo jim je bilo:
„V zdravem telesu biva zdrava duša“,  ali: lepota duše izražuje se v lepem te¬
lesu. Oni so torej skladno ali harmonično vzgojevali vse telesne in dušne sposobnosti.
Zato jim je bila telovadba  ali gimnastika vzgojno sredstvo za zdravje, moč in lepoto
telesa. Urili so se ali telovadili so v posebnih zavodih, ki so se imenovali gimnazije
in palestre (telovadišča). Razen tega so prirejali narodske igre ali svečanosti, pri ka¬
terih je bila telovadba med prvimi točkami. Najimenitnejše narodne igre so bile olim¬
pijske, ki so se vsako četrto leto obhajale. Zmagovalce pri teh igrah so jako odlikovali.

Drugo vzgojno sredstvo je bilo starim Grkom muzika  s petjem in pesništvom. S
tem predmetom so Grki blažili-srce in krepčali zlasti s popevanjem starih junaških pesni
ljubezen do domovine. Grška je bila razdeljena v več držav. Najimenitnejši ste bili
Šparta in Atene. Kakor je bila Šparta politiško drugače urejena kakor Atene, tako so
se tudi vzgojna načela in sredstva v Šparti razločevala od atenskih,

6

Šparti je dal Likurg zakone, ki so merili na to, da se država po vojaško okrepča.
Enaki duh, kakor v špartanskih državnih postavah, je bil pri vzgoji špartauske mladine.
Slabo rojeno dete so starešine zavrgli; le močno dete so pri življenji pustili. Kopali so
ga včasih v močnem vinu, da bi ga bili utrdili. Do sedmega leta ostal je otrok pri
materi, ki ga pa nikakor ni mehkužno vzrejala. Ni ga povijala v mehke in tesne plenice,
ni se zanj bala, marveč pustila je otroka včasih tudi samega in v temi, da se dete v bo¬
doče ne bode balo vsake sence. Se sedmim letom je pa vzela dečke država v svojo
skrb in vzgojo. Stopili so v javni zavod, kjer so bili pod vodstvom vrlejših in starejših
mladeničev in pod varstvom modrega moža, katerega so pedonom (dečkovodnika) nazi-
vali. Tukaj so dečke strogo vzrejali. Spali so na slami, na senu, na trstu in osatu, kar
so si sami nabrati morali. Kopali so se po letu in po zimi. Oblečeni so bili malo in
lehko in bosi so hodili. Jeli so vkup, pa malo. Dovoljeno jim je bilo včasih, da so si
hrano ukradli; a hudo so kaznovali tistega, kdor ni znal tatvine prikrivati. Ta nenrav¬
na vzgoja imela je vojaški namen, da bi si Špartanci v vojski tudi z zvijačimi pomagali.
Šibali so špartanske dečke prvič za kazen, pa tudi v ta namen, da bi se utrdili. Kadar
so jih šibali, niso se smeli niti jokati, niti na obrazu se jim ni smela poznati bolest,
katero so trpeli. Take hrabre in vztrajne dečke so odlikovali z venci.

Pri gimnastičnih vajah so se učili letati, bežati, loviti, skakati, metati kopje in disk
(diskus). Urili so se v plesu in v raznih vojniških vadbah. Zato so se Špartanci od¬
likovali večkrat pri olimpijskih igrah. Za umno izobraženje pa Špartancem ni bilo mar.
Citati in pisati se v javnih šolah niso učili, računili so le na pamet. Kar pa je lepo
bilo pri špartanski vzgoji, je to, da se je mladina vadila kratko pa jedernato odgovar¬
jati. Od tod pride izraz lakoniško, t. j. lakedemonsko (Špartanci — Lakedemonci). Na
take odgovore so jih privajali med kosilom, med katerim so posamezni tudi peli in igrali
na kitaro (liro). Za kosilo in jed so špartanski mladenči vkupno zlagali ob mesecih
živež in novce za meso. Obed jim je bil priprost. Poglavitna jed jim je bila črna juha,
o kateri pa zgodopisci ne vedo več povedati, kako je bila narejena. Dobivali so menda
včasi tudi kuhane svinjine. Vino so dobivali za potrebo, menda z vodo mešanega, a
upijaniti se nikdar ni eden Špartanec smel, tim manj pa mladina.

Najlepša poteza v vzgoji špartanske mladine je bilo spoštovanje do starosti, katero
so jej v glavo vcepili. V pričo starcev je mladina vstala in molčala ko zid. Zato je
prišlo v pregovor, da je samo v Šparti prijetno, visoko starost dočakati. O grški mla¬
dini se je sploh reklo, da zna starost spoštovati, a o špartanski se je še posebno poudar¬
jalo, da to tudi stori. Špartanskega dečka je smel slehern državljan prašati, kam ide,
kaj počne itd. Ako mu ni znal tudi opravičevalno odgovoriti, takoj je bil karan in morda
kaznovan, če se je o tem pritoževal, zadela ga je nova kazen.

Nekatere mladeniče so na poseben način utrjevali. Pošiljali so jih za nekaj časa
ven iz mesta na kmete, na polje, v gozd, koder so tavali menda v ta namen, da so si
sami živeža iskali, bodisi z lovom, zvijačo ali tatvino. Ob enem je bilo pa dovoljeno,
da so zalezovali helote, to je špartanske sužnje, ki so se večkrat zoper gospodujoče
Špartance hoteli vzdigniti. Pri deklicah špartanskih se je tudi oziralo na to, da so iz-
rastle krepke in čvrste. Tudi v njih so znali Špartanci obuditi domoljubje; zato se je
večkrat dogodilo, da so Špartanke vnemale svoje može in sinove v borbi proti nepri-
jateljem domovine.

V Atenah je bila vzgoja precej le takošna, kakoršna je dandanašnji po Evropi.
Dete je mati s početka negovala, ali skoro da je večo skrb za dete imela pestunja. Je¬
mali so Atenčani za pestunje kaj radi Špartanke, ki so bile kot take in kot dojke na
dobrem glasu. S početka so pač skrbeli Atenčani tako za svoje dečke in deklice, kakor

7

mi dan danes skrbimo. Dajali so otrokom potrebno hrano: mleko, med in drugo, ter
preskrbeli jim obilo igrač in dajali priliko jim, da so si tudi sami delali slične igrače,
kakor dan danes, namreč dečki: konjičke, vozičke, hišice, žabice, žoge in drugo; deklice
pa punčike. Vodili so jih tudi na prosto, kjer so se igrali podobne igre, kakor mi, re¬
cimo : lovili so se, slepo miš lovili, lonec razbijali i. dr.

Se sedmim letom pa je dobil deček posebnega nadzornika, kojega so zvali peda¬
goga (detovoda). Ta ga je povsodi spremljal, osobito k učitelju, v glumišče ali gleda¬
lišče in k javnim svečanostim. Za pedagoga so jemali največkrat zveste stare sužnje, ki
niso bili več za težka dela. Učilnice niso bile v Atenah javni državni zavodi; učilnice
so oskrbovali ljudje, ki so na kak način opešali in sicer za zaslužek, ki so ga od sta-
rišev dobivali. Zato učitelji niso uživali velikega spoštovanja. Pregovor v tej zadevi
ni torej izmišljen: „Quem dii odere, paedagogum fecere“.  Učilnice atenske so bile tro-
vrstne: gramatiške, muziške in gimnastiške. Učitelji gramatisti so učili čitati in pisati,
za računstvo se po šolah niso dosta brigali, kajti učenje je imelo pri Atenci bolj idealen,
nego praktičen namen.

Citali so grške pesnike: Homerja, Hesioda, Solona, Ezopa, Na ta način so prišle
grške junaške pesni med ljudstvo in postale narodne. V muziški šoli so dečki peli in
svirali na kitari ali liri. Po vrhu so se napotili tudi v pesništvo.

Telovadili so Atenski dečki in mladeniči v gimnazijah in palestrah, ki so bile krasno
in bogato okinčane. V njih so se vadili enako kakor špartanski mladenči, samo s tem
razločkom, da so Atenčani bolje gledali na gibčnost in lepoto telesa, nego na moč in
jakost, Tudi se je telovadba gojila pri njih še le v dobi od 16. do 18. leta.

Vzreja je bila tudi pri Atenčanih stroga. Absolutne pokorščine Solon ni terjal,
kakor Likurg; a ubogati se je pa po Solonovih načelih moralo radi tega, ker je Solon po¬
udarjal, da ne bode znal ukazovati oni, kdor ne zna vbogati. Zato je pri Atenčanih
tudi šiba pela; rabili so jo stariši, detovodi in učitelji. Z 18. letom je bila pri atenskem
mladeniču vzreja dovršena. Zdaj je stopil kot vojak in državljan v javno življenje. Po
prestani šolski preizkušnji izročili so mu v znak možatosti v gledališči v pričo zbranega
ljudstva ščit in sulico. Potem je prisegel, da bode domovini z orožjem čast delal, bra¬
nil njo in njune zakone ter častil bogove. Višjih učilnic Grki prvotno niso imeli, še le
v Aleksandrovi dobi so se osnovale v nekaterih znamenitejših mestih. Najglasovitejši
ste bili ena v Atenah in druga v Aleksandriji. Učilo se je v njih tako zvanih sedem
svobodnih umetnosti, namreč gramatika, retorika, dialektika, aritmetika, geometrija, mu¬
zika in astronomija.

Za žensko vzgojo niso dosta marali v Atenah. Matere so učile deklice domače
posle, n. pr. presti, tkati, šivati, a največ so jim dajale v tem svete, kako bi se lepo-
tičile. Radi tega so jim telo stezovale, lase in obrvi barvale. Le bogatejše so se ne¬
koliko vadile v godbi in morda še v čitanji in pisanji.

Stara Grecija se je odlikovala z mnogimi učenjaki,  ki so zlasti na pedagogijskem
polji lepo učili. Tak učenjak je bil Pitagora, ki je imel svoj zavod v Krotonu, cvetoči
grški naselbini v južni Italiji. V njem je deloval za nravno in znanstveno omiko. Na¬
čelo njegovo je bilo: bogov se bati in čednost ljubiti. Njegove učence so po špartanski
vzgoji trdo imeli. Priprosto so bili oblečeni, zmerni v jedi in pijači; vina niso pili. Na
lov niso smeli hoditi, ker to stori človeka neusmiljenega. Mladina je smela učitelja le
poslušati; še le odrasli njegovi učenci smeli so vprašanja staviti. Na večer so se mo¬
rali sami vprašati: Kaj sem čez dan slabega storil ? V čem sem grešil ? Katero dobro
delo sem opustil? Telovadili so se njegovi učenci tudi ter za blaženje srca gojili mu¬
ziko. Sploh soglasno, harmonično izobraženje je bil smoter Pitagore; kajti po njegovem

8

nazoru je svet harmonija, in ta harmonija naj bode tudi v človeškem bitji. Sramožlji-
vost je Pitagori izvir vseh kreposti. Niso li to prekrasni nazori grškega učenjaka, ki
je živel v 6. stoletji pred Kr.?

V Atenah je živel v petem stoletji pred Kr. velik modrijan, Sokrat po imenu, ki
je bil tudi velik pedagog. Ni imel sicer posebne šole, marveč iskal si je učencev po
ulicah, cestah, sejmih, delavnicah, gimnazijah in dr.

Iskal si je prav za prav le nekakšnih tovarišev, s katerimi se je razgovarjal v ta
namen, da bi jih učil in vodil na pravo nravno pot. Poučeval je na dvojni način. Več¬
krat se je delal mož sam nevednega in prašal to in ono svoje učence. S popraševanjem
se je seznanil o pomanjkljivih nazorih svojih učencev in jih zopet s polaganim nadaljnim
razgovorom vodil na pot spoznanja. Sokrat posluževal se je torej ironije, da bi dosegel
to, kako naj se učenci sami sebe spoznavajo. To je ena največjih terjatev, katero so
kdaj pedagogi svojim učencem stavili. V glavnem svojem ravnanji držal se je Sokrat
pri poučevanji indukcije.  On je namreč postopal od stvarnosti, od konkretnosti do
pojmov. Recimo, Sokrat je hotel seznaniti svoje učence s pojmom »dobrota".  V ta
namen je povedal več slučajev, kako je ta pa uni skazal se dobrotljivega, kako je ta
pa uni svojemu bližnjemu dobro učinil. Pojem vseh teh slučajev dobrote je splošen
pojem o dobroti. Zato je pa hvalil Aristotel Sokrata, da je on prvi izumil pravo defi¬
nicijo, pravo razlaganje. Sokrat je bil prvi učitelj nravnosti in kreposti ter prave mo¬
drosti. Njegov izrek je bil: Najboljša bogoslužnost je pošteno in pobožno življenje. So¬
krat se je zavedal že, da ima človek dušo, on je slutil že, da je en sam Bog. To mu
je tudi naklonilo smrt, kajti njegovi sodržavljani so mu očitali, da taji bogove. Svojih
naukov Sokrat ni v pismih zapustil. Njegovi nauki so se po njegovem največem učencu
Platonu ohranili. Platon je prvi učil pedagogijo znanstveno in sistematično; on je dal
vzgoji znanstveno podlogo. Njegov izrek je bil: Človek postane to, kar iz njega vzgoja
stori. Platonova učilnica se je zvala akademija in njegovi učenci akademiki. V svojih
delih je smatral vzgojo za dolžnost države. Zavoljo krepke države je treba državljana dobro
vzgojiti. Platon je priporočal vajo telesa in duše, rekoč: „Kdor se uri samo v gimna¬
stiki, muziko pa zanemarja, ta postane divji, surov in neveden. Kdor se pa samo z
muziko bavi, postane nemožke, mehkužne in boječe narave".

Razen čitanja in pisanja naj se po njegovem mnenji goji še aritmetika, geometrija
in astronomija. Neznanje mu pa ni največje zlo. Veliko znanje pri slabi vzgoji ško¬
duje več, nego samo neznanje. Zato se nravna vzreja ne sme zanemarjati.

Učence je treba vaditi štedljivosti in častoljubja. Igre so znamenito sredstvo vzgoje.
Kaznovati je treba takrat, kadar dete starosti ne spoštuje ali kadar prestopi vzgojne po¬
stave. Platon je bil v filozofiji velik idejalist. On je med poganskimi filozofi najbolje
spoznal moč Boga in duše. Bil je vreden učenec Sokratov. Živel je v Atenah v 5. in
4. stoletji pred Kr.

Aristotel je živel v četrtem stoletji pred Kr. Bil je učitelj Aleksandra Velikega.
Učil je po tem v Ateni v neki gimnaziji, katero so zvali licej. Njegovi učenci so se
zvali peripatetici (šetalci), ker jih ni poučeval stojč ali sede, nego šetajoč se ž njim
po drevoredu. Radi tega se je njegova šola zvala peripatetiška. Svoje misli o vzgoji
razvil je Aristotel v svojih delih o etiki in o politiki ter ekonomiji. On je izvajal te¬
meljno načelo vzgoje iz obče svrhe človeka in iz pojma države. Svrha vsega človeškega
delovanja je sreča  (eudajmonija); ona ima svoj temelj v krepostih. Pravica do vzgoje
pripada roditeljem. Mati naj se briga za telesno skrb, oče za duševno izobraženje. A
tudi država se ne sme ogibati te svoje dolžnosti. Ona ima nadzor nad vzgojo.

9

Vzgoja se pričenja s privajenjem in poukom. S poslednjim naj se prične s sed¬
mim letom, in sicer v početnih predmetih in telovadbi. Od štirnajstega do dvajsetega
leta naj se uče mladenči višjih predmetov. Prva tri leta naj se bavijo z muziko, potem
sledi znanstvena izobražba, posebno gramatika, retorika, risanje, dialektika in filozohja.
Pri vsakem pouku naj se pazi na to, da se uči najprvo to, kar je potrebno in koristno
za življenje.

Največja naloga vzgoje je moralna izobražba. Brez nje bi bil človek najslabša in
najdivjiša stvar na svetu. Zgodaj je treba mladež privajati na poslušnost, kajti brez nje
ne more obstati nijedna država, in kdor hoče vladati, mora se pred vsem naučiti slušati.

Aristotel je bil v filozofiji nasproti Platonu realist. Rojen je bil 1. 384. pred Kr.,
a umrl je leta 322. pr. Kr. Plutarh je živel v prvem stoletji po Kr. Nekaj časa je
bil učitelj filozofije v Rimu. Napisal je krasne životopise najglasovitejših mož starega
veka, kateri so velike zgodovinske in moralne vrednosti. V delu o „vzgoji dece“ razvil
je svoja pedagogijska načela. Svrha vzgoje je bila Plutarhu bogosličnost. Pri vzgoji od¬
ločujejo: narava, pouk, navada. Telovadske vaje so potrebne, da se telo ohrani zdravo
in krepko. A se ne smejo pretiravati, da se moč v detetu ne uniči in ne ubija volja
do duševne izobražbe. Mladenči boljšega rodu potrebujejo pouka v tako zvanih enci-
kliških znanostih, posebno jim je treba, da se uče retorike. Nad vse predmete je treba
učiti filozofije, kajti ta znanost je duši to, kar je telesu gimnastika.

Od mladih nog je treba deco priučiti, da resnico ljubijo, a se ogibljejo laži, ki se

niti robu ne spodobi. V obče je treba, da se radujejo nad tem, kar je lepo, a da se

žalostč nad vsako grdo rečjo. Treba je paziti, da se znajo vladati, kadar so razdraženi,
da ne govore odveč in da ne posegajo po tujem blagu. Družijo naj se s takovimi mla¬
diči, ki se lepo ponašajo in lepo grški govore.

Izbero naj se jim taki pedagogi, ki se odlikujejo po bogatem izkustvu in čistem
moralnem življenji. Očetje ne smejo biti s sinovi prestrogi; dajati jim pa morajo lepe
vzglede, če so roditelji brez sramožljivosti, bodo taki tudi njihovi otroci.

II. JHmZJani.

Rimljani so težili po tem, kar je praktično in koristno. Po tem načelu so urav¬
nali tudi svojo vzgojo. Znanosti in umetnosti niso gojili zato, da bi se mladež ž njimi

dovedla k človečnosti in kreposti, marveč zato, da se sposobi za državno službo. Sama
država se sicer ni neposredno bavila z vzgojo, marveč jo je vselej roditeljem prepustila.
Oče je imel veliko oblast nad svojim detetom. Mogel ga je zapreti v ječo, poslati ga na
težko delo, dati ga v najem ali prodati ga, še celo ubiti ga je mogel brez vse kazni.
Dete zavreči je bilo po zakonu dopuščeno, a to se je vender le redko zgodilo. Prvo
vzgojo je imela v roki mati, ki ga je telesno in dušno vzgojevala, priučeč ga najprvo
na priprostost in zmernost:' Hišni red je bil kaj strog. Pred detetom se ni smelo go¬
voriti nič nespodobnega. Zavoljo tega so očetje, kadar so hodili v goste, seboj vodili
tudi sinove, da so se kraj njih sami čuvali nezmernosti in nepristojnosti. Mladina je
morala spoštovati starce. Kdor ne bi vstal pred sivim starcem, zaslužil bi smrt.

Posebno se je gledalo na to, da se v mladini vzbudi ljubezen do domovine in da
se napeljuje k plemenitemu delu. Zavoljo tega so jim pripovedovali o življenji odličnih
dedov.

S početka so očetje sami poučevali svojo deco, in to večinoma v čitanji in pisanji.
Pri tem so jim tolmačili stare domače pisce in pesnike.

Za gimnastiko niso dosta marali. Učili so jih nadalje na pamet zakone, napisane
na dvanajst tablicah. Vežbali so jih tudi v petji, plesu in govorih, v katerih so slavili

2

10

dela hrabrih mož. Razen tega so imeli dosta rano tudi šok*. A to so bili skozi in skozi
zasebni zavodi, za katere se vsaj v početku država kar nič ni brigala. Imeli so jih na
ulicah, i to na razkrižjih (triviis) ali na trgih. Take šole so zvali „ludi“, ker je bil
pouk v njih pripravna igra duha. Učitelji teh šol zvali so se „ludi magistri", a so bili
zelo slabo plačani in niso imeli nikakoršne veljave. V šoli se je začenjal pouk s sed¬
mim letom, a učilo se je to, kar v domači hiši, namreč čitanje, pisanje, računstvo, mo¬
ralni izreki, zakoni i. dr. Pisalo se je na tablicah, prevlečenih z voskom, z orodjem,
koje so zvali „stilus“. Računalo se je pa na prste in pa na nekaki računski tabli (aba-
cus) tako, da so na njej zlagali kamenčike (calculi). Ustrahovanje je bilo zelo ostro;
šibo so večkrat rabili. Horacijev učitelj Orbilij postal je slaven po svoji okrutnosti.

Ko je grška izobraženost v Rim predirala, nastala je prememba tudi pri vzgoji Rim¬
ljanov. Grški učitelji so zelo dohajali v Rim, in vsaki odličnež hotel je imeti na svojem
domu grškega pedagoga in učitelja filozofije. Učenje grškega jezika naklonilo je Rim¬
ljane, da so začeli tudi svoj jezik znanstveno obdelovati- Tako je nastala višja vrsta šol:
„gramatika“ ali „literata“. V take šole so prihajali dečki iz nižjih šol, pri priliki v

dvanajstem letu. V njih se je učila gramatika in literatura, kasneje tudi filozofija in

matematika. Čitali so se in tolmačili grški in latinski pesniški in prozaični pisatelji, osobito
govorniki. Mnogo se je učilo iz glave, da se je s tem uril spomin.

S 16 . letom zamenjal je deček svojo deško obleko (toga praetexta) z možko obleko
(toga virilis) ter izstopil iz šole gramatike, da se je pripravil za svoj bodoči poklic. Na¬
vadno je šel kakor mladenič k znamenitemu možu one stroke, kateri se je namenil po¬

svetiti ; pri njem se je torej uril v vsem, kar mu je bilo potrebno. Kasneje v dobi re¬
publike so bile osnovane še govorniške ali retorske šole. V njih se je mladina vadila
sestavljati govore in jih lepo govoriti, a učila se je tudi filozofije kot najziiamenitnejše
pomožne znanosti retorike. Po vrh tega je hodila tudi v forum, kjer je čula znamenite
govornike, katere je posnemala. V dobi cesarstva so se šole zelo pomnožile. Pouk v
šolah „gramatika“ razširil se je kakor pri Grkih na znanih sedem svobodnih umetnosti,
od katerih se je ipak največ cenila in gojila retorika. Naposled nastale so še tako zvane
cesarske šole, neka vrsta današnjih vseučilišč. Učitelje teh šol, kateri so se zvali „pro-
fessores", imenovali in plačevali so cesarji. Učilo seje pa v njih vse to, kar je bilo potrebno
za javno službo, torej razen sedem svobodnih umetnosti tudi filozofija in pravoslovje.
Rimski dečki so imeli robove, ki so jih povsodi spremljali. Takovi robovi so se zvali
„custosi“, pa tudi „pedagogi“. Oni so večkrat deco poučevali v prvih početkih znanosti.
Bogatejši dečki imeli so včasih celo vojsko spremljevalcev, pa tudi takih, ki so za njim
nosili potrebne stvari v šolo.

Zdaj pa še spregovorimo besedo o pedagogijskih načelih najznamenitejših rimskih
učenjakov, ki so pisali o vzgoji, in ti so.: Cicero, Seneka in Kvintilijan.

Cicero je živel v prvem stoletji pred Kristom. Svoje nazore razvil je v raznih fi¬
lozofskih in retoriških spisih. Vzgojo je jako cenil trdivši, da se z nijedno rečjo ne
more državi toliko koristiti, kakor s poučevanjem in vzgojevanjem mladine. Vsak ple¬
menito vzgojen človek se hvaležno spominja ne samo svojih učiteljev, ampak tudi onega
nemega mesta, kjer se je hranil z duševno hrano. Z vzgojo se imajo dopolniti vse naravne
sposobnosti, osobito sposobnosti duha, s katerimi človek nadkriljuje vse ostale stvari.
Prirodnega naklona dece k igri ni treba uničevati, nego ga samo nadzorovati. Posebno je
treba paziti na okolico otroško, na to, kar vsaki dan dete čuje, s kom se druži, in kako
oče, mati in vzgojitelj ž njim govore. Spomin se mora dobro vežbati, Treba je pospe¬
ševati težnjo po časti in slavi. Za razvitek moralnega življenja je največje znamenitosti
religija. Učitelj naj bode blag, ali ob enem strog in pravičen. V srditosti se ne sme

11

kaznjevati. Ozirati se je treba na posebno naravo vzgojenca, zlasti kadar se mu izbira
poklic. Učiti je treba one umetnosti, s katerimi se državi največ koristiti more. Go¬
vorništvo je sklep vsake vzgoje in vsakega pouka. Za govorništvo je treba ne samo
prirojenega daru, marveč tudi temeljitega navoda, posebno je treba dobro prebaviti po¬
vest, filozofijo in pravoslovje. Prirodnih znanosti in matematike Cicero ni posebno cenil,
a grško gimnastiko je iz nravstvenih obzirov celo obsodil.

Seneka je živel v prvem stoletji po Kristu. Bil je vzgojitelj cesarja Nerona, ka¬
teri ga je kasneje na smrt obsodil iz same sumnje, da je sodeloval pri neki zaroti. Ni
pisal posebej o vzgoji, a zapustil je o njej lepa načela. Učil je, da je človeško srce od
narave uporno in naklonjeno onemu, kar je pogubno in zabranjeno. Po razumni vzgoji
se morejo pa tudi napačne naravne lastnosti popraviti. Vrhunec vsake izobražbe mu je
bila krepost, kajti ona je največja dobrota človeku. Navada pripelje človeka v krepost
ali zlobnost. Dobri vzgledi veljajo torej več, nego dobra pravila. Pokorščina je prva
otrokova dolžnost. Ukazi naj so lehko izpeljivi, a izvršiti se morajo brezpogojno. Vzgo¬
jitelj mora biti prijazne in človeške narave. On naj kaznjuje, da pomote popravlja, a
ne, da se maščuje. Treba se ozirati na osebnosti in se po njih ravnati. Ni treba učiti
za šolo, ampak za življenje. Največ veljajo prirodne znanosti, ker nas spoznavajo z bo¬
žanstvom. Pesništvo in muzika blažita srce. Gimnastiške vaje so koristne, ako niso
pretežke; škodujejo pa, ako se ž njimi borilci vzgojajo. Učeč druge učimo tudi sebe,
ker s tem pojme bistrimo in popolnujemo.

Kvintilijan je bil profesor govorništva v Rimu v drugi polovici prvega stoletja po
Kristu. V glasovitem svojem delu „navod k govorništvu 11  razvil je svoje misli tudi o
vzgoji. On želi, da se duševna vzgoja začenja prav zgodaj v mladosti, a ne še le v
sedmem letu. Pestunje naj bodo moralne in naj govore čisti jezik. Paziti je tudi na
to, da tovariši v igri ne pokvarijo dece z govorom ali vedenjem. Za najnižji nauk je
treba izbrati najgibčnejše učitelje. Osebne lastnosti učenca je treba poznati. Za rana
je treba s pohvalami in nagradami v mladeži vzbujati častoljubje. Deco je treba sicer
ostro držati, a pri tem oprezno postopati. Telesna kazen naj se nikakor ne rabi; to je
robsko in žalivo sredstvo. Privatna vzgoja ni boljša od šolske. Druženje z množico
otrok more res škodovati otroški moralnosti, a tudi v domači hiši je dosta nevarnosti,
in osamelost ne pospešuje nravnosti. Kar se pa naukov tiče, to vsekako pripada pred¬
nost šoli, kjer se mladež poganja, kdo bode bolje napredoval. Doma se uči otrok samo
to, kar se ž njim govori, a v šoli tudi, kar se z drugimi govori. Pri pouku v čitanji
naj se otroku pove ne le samo ime, ampak tudi oblika črke, in da se jim bolje prikupi, dajejo
naj se jim tudi črke iz slonove kosti za igranje. Pri gramatiki naj se čitajo razna uzorna
dela in urijo naj učenci v sestavkih. Predno pride deček v govorniško šolo, naj se se¬
znani s tako zvanimi enciklopediskimi znanostimi. Govorniku je muzika velike koristi
radi modulacije glasu. Z aritmetiko in geometrijo ostri se um in logiško mišljenje. Tudi
gimnastika je koristna, ker pospešuje gibčnost in utrjenost telesa. S tem, da se učenec
uči več predmetov, razstrese se in tudi ne otrpne mladostni duh; marveč se privadi na
premembo, ki je neke vrste odpočitek ter oživljuje in okrepčuje duha.

III. IzuLje.

Judje so bili izvoljeni božji narod. Kakor je bil Jehova (Bog) gospodar in vzgo¬
jitelj vsega naroda, tako je bil tudi oče glava in učitelj svoji družini. Žene so malo
cenili, a ljubili so svojo deco ter jih niso zametali ali ubijali kakor ostali stari narodi.
Mnogobrojno potomstvo smatrali so za blagoslov božji. Veliko radost je bilo torej v nji¬
hovi hiši, kadar se jim je dete rodilo.

12

Mati je večinoma sama dojila svoje dete, in to navadno do tretjega leta. Pri daljni
vzgoji pomagal jej je oče. Ustrahovanje je bilo ostro, tudi šibe niso štedili. „Kdor štedi
šiborekli  so, „ta ne ljubi svojega sina 11 . Poslušnost ali pokorščina nasproti starišem
je bila prva dolžnost po 4. božji zapovedi, ki se glasi: „Spoštuj očeta in mater, da bodeš
dolgo živel, in da ti bode dobro na zemlji 11 .

Vzgoja je bila skozi in skozi verskega značaja. Glavno in temeljno načelo je bilo:
„Strah božji je začetek vse modrosti 11 . Zavoljo tega je oče zgodaj poučeval svojega
sina v božjih postavah. On se je s svojim sinom vkupno postil in molil, vodil ga k vero-
zakonskim svečanostim ter mu pripovedoval o mnogobrojnih čudežih, s katerimi je Bog
vplival na osodo judovskega naroda.

S početka niso Judje imeli šol, ampak sam oče je poučeval svoje sinove, najprvo
v onem poslu, s katerim se je bavil, namreč v kmetijstvu, živinarstvu, ribarstvu, lončarstvu
in barvarstvu. Bazen tega jih je učil čitati sv. pismo, včasih tudi pisati ter uril jih je
v orožji. Z gimnastiko se niso pečali, a zelo so cenili in gojili muziko in ples. Kadar
je deček dovršil dvanajsto leto, moral je izvrševati vse državljanske in verozakonske dolž¬
nosti. Kakor je bil oče učitelj sinovom, tako je bila mati učiteljica hčeram, in učila jih
je presti, tkati, šivati, veziti, kuhati, plesati, peti, gosti in včasih tudi čitati.

Prva vrsta judovskih šol so bile šole prerokov. Zvale so se tako, ker so jih oskr¬
bovali preroki (Samuel, Elija, Elizej itd.). Vzgojenci so se imenovali „preroški sinovi 11
in so stanovali skupno z učiteljem, katerega so zvali „očeta 11 . V teh šolah se je največ
delovalo na to, da se je mladež seznanila z verozakonskimi obredi. Zavoljo tega se je
gojila posebno muzika in pesništvo. Nekateri mislijo, da seje učilo tudi zdravilstvo in pri-
rodne znanosti. V asirski in babilonski sužnosti izgubili so Judje ne samo svojo politiško,
ampak tudi svojo duševno samostalnost, ker so svoj način mišljenja pomešali s tujim du¬
hom. Vrnivši se iz sužnosti trudili so se, da so budili nad zakoni in pravim tolmačenjem
sv. pisma. V tem so si največje zasluge pridobili rabini (mojstri), t. j. učitelji in učenjaki,
ki so se bavili z razlaganjem sv. pisma.

Ustanovili so tako imenovane rabinske šole, v katerih se je večinoma učilo zako-
narstvo na temelju sv. knjig in tradicije. Pesništvo je bilo izvanredni predmet. Rabinska
znanost je pa le malo pospeševala ljudsko izobraženost. Prvo šolo za male otroke usta¬
novil je, kakor se misli, veliki duhoven Jozva v drugi polovici prvega stoletja po Kr.
Od takrat so se take šole zelo pomnožile. Po talmudu imelo bi se prokleti vsako mesto
in mestece, ki je brez šole, in ako bi to ne koristilo, naj bi se tudi požgalo. Za 25 otrok
je odredil po enega učitelja, ki pa ni smel prejemati plače za svoj trud, ampak le za
zamudo časa. Razen tega je bila v vsakem mestu ena ali več sinagog, kjer se je ljudstvo
shajalo vsako saboto in praznik k molitvi. Tu so rabini tolmačili sv. knjige in tradi¬
cijo (talmud).

JU. Kristijani.

Z Jezusom Kristom  nastalo je novo življenje na zemlji. On je zravnal narod¬
ne in društvene neenakosti ter razglasil enakost vseh ljudi. „Ni tu ne Judov, ne Grkov,
ne robov, ne gospodarjev, ne moškega, ne ženskega rodu; vi vsi ste eno v Jezu Kristu 11
(Gal. 3, 28).

Nasproti časnemu cilju poganske vzgoje postavil je Jezus kot namen vzgoje večno
zveličanje. „Iščite najprvo božjega kraljestva, vse drugo vam se bode dodalo 11 . (Luk. 12. 31.)

Po njegovem nauku nosi vsak človek v duši božjo podobo, katero ima v sebi raz¬
vijati in popolnovati. Človek se vzgojuje radi sebe, a ne radi države ali druge usta¬
nove. Država mora zahtevati, da bode dete enkrat veljaven državljan, a nikakor ne
Sine ž njim ravnati kakor s stvarjo, ki naj bi bila samo njeuo sredstvo.

13

Prvi kristijani so kaj uzorno živeli, kar se je osobito pokazalo pri obitelji. Žene
niso bile več robkinje, ampak moževe prijateljice in družice. Svoje otroke so smatrali
kristijani za dar božji. Pa jih niso tako kot pogani zametavali ali prodajali in ubijali.
Kristijanka je tudi sama svoje dete dojila. Vrh tega delovalo se je na to, da se otroci
privadijo strahu božjega, ljubezni do bližnjega, zatajevanja samega sebe, in da si obra¬
nijo svojo nedolžnost itd. „Očetje, ne razvadite svojih otrok, ampak izredite jih v uku
in strahu Gospodovem". (Efež. C,, 4 .)

Do polovice drugega stoletja ne najdemo sledi' krščanskih šol. S početka je bilo
namreč po vseh občinah kaj malo kristijanov, in torej niso mogli vsled silnega prega¬
njanja še misliti na to, da bi si osnovali šole. Prva vrsta krščanskih šol so bili k a te¬
li ume n ati.  Poglavitna naloga jim je bila, da so pripravljali za sv. krst one, kateri so
želeli prestopiti h krščanstvu. Slušatelji so se zvali katehumeni, učitelji katehiti, a pouk
kateheza. Pa katehumenat ni bila šola za otroke, marveč za odrasle ljudi'. I11 tako so
v prvi dobi morali sami roditelji poučevati svoje otroke v temeljnih istinah sv. vere,
in tisti, ki so umeli, tudi v čitanji, pisanji in računstvu. Včasih so jim dajali tudi privatne
učitelje ali jih radi temeljite)ega pouka pošiljali v javne poganske šole. Kakor so se
pa kristijani nekoliko pomnožili in osvobodili, počeli so živo delovati na to, da si osnujejo
posebne šole za izobraženje svoje dece. Prvo početno šolo utemeljil je koncem drugega
stoletja dnhovnik Protogen v Edesi. V tej šoli so se učili otroci čitati in pisati ter
psalme peti.

Ko so pa židovski in poganski modrijani s svojo učenostjo začeli napadati temeljne
nauke krščanstva, sprevideli so kristijani potrebo takih učilnic, kjer bi se krščanska mla¬
dež temeljiteje seznanila ne samo s krščanskim naukom, ampak tudi z raznimi znano-
stimi v krščanskem duhu. Tako so postale koncem drugega stoletja katehetske šole.
V njih so se razen teologije učile še znanosti: filozofija, retorika, gramatika, fizika in
astronomija. Prva in najznamenitejša taka šola je bila v Aleksandriji,  takratnem
zavetji znanosti. Utemeljil jo je glasoviti filozof Pan ten,  a kasneje so na njej učili
znameniti učenjaki Kliment  Aleksandrijski in Origen.

Za krščansko vzgojo so si pridobili veliko zaslug cerkveni očetje ne samo s šir¬
jenjem Jezusovih naukov, nego tudi s tem, da so v vzgoji povedali mnogo zelo lepih in
neprecenljivih načel.

Posebej omenjamo tu sv. Bazilija Velikega, sv. Ivana Zlatousta, sv.
Jeronima in sv. Avguština.

Sv. B a žili  j je živel v četrtem stoletji in je bil škof v Cezareji. Nekaj časa se je
mudil v samoti ter napisal pravila za neko redovniško društvo, kateremu je bil štiri leta
predstojnik. V teh pravilih govori o vzgoji otrok. Redovniki naj se brigajo posebno za
sirote, ki se naj zaupajo starejšim in izkušenim možem, da ž njimi potrpežljivo in po
očetovsko ravnajo. S pohvalami naj se deca ohrabruje in okrepčuje v dobrem, s kaznimi
pa naj se privadijo premagovati sama sebe. V svojem govoru „krščanskim mladeničem"
govori o tem, kako naj se porabijo stari klasiški pisci. Opominja, da naj se mladini
slepo ne podajejo, ampak da se iz njih jemlje, kar je v njih dobrega in koristnega.

Sv. Ivan Zlat  ou  s ti  je živel v četrtem stoletji in je bil patrijarh v Carigradu.
Svoje misli o vzgoji je razvil v raznih pridigah, radi katerih je bil na dobrem glasu,
in v spisu „proti neprijateljem redovništva". Ostro je obsodil stariše, ki zanemarjajo svoje
otroke ali jih popačijo s slabim vzgledom. Polagoma naj se učenec vpeljuje v nauke
božje modrosti, ki naj bode vselej glavna naloga vzgoji. Ne vzgojuj sina za govornika,
ampak vzrejaj ga v krščanski modrosti. Ne vadi ga samo v jeziku, marveč čisti mu
dušo. Poleg domače hiše, kjer naj se največ mati z vzgojo peča, so potrebna še vzgoja-

14

lišča in samostani, kjer se dečki varujejo pred posvetno pokvarjenostjo in se zgodaj spo¬
znajo s sv. pismom ter vpeljujejo v krščansko življenje.

Sv. Jeronim  je živel v četrtem stoletji in v početku petega stoletja. Bil je osobit
poznalec jezikov in je na latinski jezik prevel sv. pismo (vulgata). Za zgodovino vzgoje
znamenita sta dva njegova lista, v katerih piše o vzgoji. Eden je namenjen odlični
Rimljanki Laeti, katera je svojo hčer Pavlo pripravljala za službo Gospodovo, a drugi
Pakatuli, hčeri Jeronimovega prijatelja. Sv. Jeronim zahteva, da se deklica vzgojuje v
strahu božjem in moralnosti. Njeno srce naj bode čisto; kakor sama ne ve za greh,
tako misli, da so tudi drugi ljudje čisti kakor ona. Nič naj ne čuje in nič naj ne go¬
vori, kar se ne ujema s strahom božjim. Posvetnih pesem naj ne pozna, a sramotnih
reči naj ne razume. Naj se ne igra z zlatom in škrlatom. Že vnanjost naj jo spominja,
da je Bogu posvečena. Zavoljo tega naj se varuje vsakega odvečnega kinča. Deklici je
treba dati tisto izobrazbo, katera je primerna njenemu spolu. Mati naj jej bode prva
učiteljica, a kakošna starejša deklica dokazane zvestobe, poštena in sramožljiva naj jo
nadzoruje. Dajejo naj se jej črke iz slonove kosti, da ž njimi sestavlja imena prorokov
in apostolov. Za učitelja jej je treba izbrati starejega, a moralnega in učenega človeka.
Glasbe naj se ne uči, marveč odlomke iz sv. pisma.

Sv. Avguštin  je živel koncem četrtega in početkom petega stoletja. S početka
je bil pogan in učitelj govorništva v Milanu, a kasneje kristijan in škof v Hippu. Za
pedagogijo sta znamenita posebno dva njegova spisa, namreč njegove „izpovesti“ in „na-
vod početnikov v krščanstvu 11 . V prvem je opisal svoje življenje in posebno živo in za¬
nimivo načrtal, kako se je boril sam s seboj, namreč s svojim poželjenjem in svojimi
strastmi, dokler se naposled ni znebil greha ter postal vreden človek in kristijan. Ta
spis je pravo praktično dušeslovje in vzgojeslovje. V drugem spisu daje sv. Avguštin
navod djakonu Deogratiasu, kako ima katehumene poučevati v početkih krščanske vere.
Razdelil ga je na dva dela, namreč na teoretični in praktični. V prvem delu govori o
svojstvih dobrega kateheta in načinu poučevanja ter priporoča, da se pouk v veri za¬
čenja s pripovestimi sv. pisma. V drugem delu ste dve uzorni katehezi.

O vzgoji je izrekel sv. Avguštin med drugim tudi ta-le krasna načela: Oče naj
se briga za telesno in dušno dobro otroka. Pri vzgoji razlikujemo dvoje, namreč poprav¬
ljanje in poučevanje; prvo se izpeljuje s strahom, drugo z ljubeznijo. Pogubno je, ako
pri vzgoji vlada ljubezen brez strahu ali pa strah brez ljubezni. Človek se mora učiti,
dokler je živ. Znanosti v zvezi z religijo se nimajo zavrči. Pouk naj bo primeren
otroškim sposobnostim.

Drugi oddelek.

Srednji vek.

1. Cerkvene šole.

V prvi polovici srednjega veka je bila vsa učenost in vse znanstveno izobraževanje
v edini lasti duhovništva, ki se je v tej dobi tudi največ trudilo, da so se ustanovile
in uredile šole. Po njegovem prizadevanji nastale so mnogobrojne samostanske, kate¬
dralne, kolegijatne (zborne) in farne šole, ki so kaj blagotvorno delovale in vzgojile
mnogo odličnih mož. Spregovorimo tu nekoliko natančneje o njihovi uredbi in njihovem
delovanji.

15

1.  Samostanske šole. Za razvitek samostanskih šol si je največ zaslug pri¬
dobil red Benediktov cev,  ki je bil v šestem stoletji osnovan. Šole tega reda so
bile na dobrem glasu in so svetu dale mnogo znamenitih učenjakov in dostojanstvenikov.
Tudi pri ženskih samostanih tega reda so bile šole, in to ne samo za deklice, ampak
tudi za manjše dečke.

Najznamenitejše šole Benediktovcev so bile v St. Gallenu, Reichenau-u, k uidi, Pa¬
rizu i. t. d. V naših krajih je bil imeniten samostan Benediktovcev v Admontu na
zgornjem Štajerskem. Ta samostan je slovil radi svojega bogastva, neumornega delo¬
vanja menihov v prid človeštva in radi pospeševanja ved in umetnosti celo v jutrove
dežele. Ustanovljen je bil I. 1074.

Mnogo so storili za razvitek znanosti in šol redi sv. Frančiška in Dominika,
ki so bili osnovani v začetku trinajstega stoletja. Njihovi samostani so bili navadno pri
gradovih in v večjih mestih; zato so mogli uspešno delovati na ljudstvo, a tudi otrokom
je bilo pripravnejše obiskovanje šol. Kaj uspešno so delovali na šolskem polji Jero¬
nim ovci.  Njihovo zadružno življenje je bilo osnovano v drugi polovici štirinajstega
stoletja po vzgledu ostalih krščanskih redov, pa brez posebnih pravil. Razširili so se
bili po Holandskem, Francoskem in severnem Nemškem. Njihove šole so se bile pri¬
ljubile ljudstvu, ker so enako pazili na siromašno kakor na bogato deco; poučevali niso
samo dečke, ampak tudi deklice.

Katedralne in zborne (kolegijatne) šole.  Škofovske ali katedralne šole
so bile zgodaj osnovane. Že v šestem in sedmem stoletji nastale so v mnogih fran¬
coskih mestih. Še bolj so se začele razvijati, ko je v osmem stoletji Chrodegang, škof
v Metzu, uredil za duhovnike svoje katedralne cerkve zadružno življenje na samostanski
način, toda s to razliko, da je vsak člen moral imeti lastno imetje. Ker so ti duhov¬
niki živeli po ustanovljenem pravilu ali kanonu, zato so se zvali kanoniki. Glavna na¬
loga jim je bila vzgojni pouk mladine, in po pravilih je moral vsak zbor kanonikov
imeti svojo posebno šolo. Ob enem so bili kanoniki (korarji) duhovni svet (capitulum),
ki je pomagal škofu s svojim svetom v upravnih in duhovnih poslih. Tudi pri drugih
cerkvah v manjših mestih združili so se duhovniki v zajedni zbor (collegium) in so se
bavili s poukom mladine. Njihove šole so se imenovale zborne ali koligijatne šole.

Župne šole.  Tudi kraj župnih cerkev nastale so šole za izobraževanje ljudstva.
V njih so poučevali ali sami župniki, ali pa njihovi posvetni pomočniki, ki so bili obi¬
čajno ob enem tudi cerkovniki ali orgljavci.

Uredba šol je bila v tistih dobah zelo različna. Še v šolah ene in tiste vrste ni
bilo soglasja ali enoličnosti. Samostanske šole so se navadno delile v dva oddelka. V
enem so se učili dečki, ki so imeli stopiti v red, v drugem pa oni, ki so hoteli posve¬
titi se drugemu duhovnemu ali posvetnemu poklicu. Prva šola je bila v notranjem delu
samostana, a druga največ- na krilu samostanskega poslopja. Učilo se je pa v samo¬
stanskih in katedralnih šolah že omenjenih sedem svobodnih znanosti, ki so se delile v
dve skupini. V prvo skupino za niže šole je spadala gramatika, retorika in dialektika
(trivium), a v drugo za više šole aritmetika, geometrija, muzika in astronomija (qua-
drivium). Kadar se je poleg tega učila tudi teologija, bolje rečeno sv. pismo (sacra
pagina), takrat se je taka šola zvala popolna šola. Zborne šole so bile običajno niže
in so se večinoma učili v njih samo oni predmeti, ki spadajo k tako zvanemu trivium-u.
Samo najmlajši učenci so smeli rabiti materinski jezik. Drugi so morali govoriti la¬
tinski v prozi ali v verzih. V ženske samostanske šole hodile so samo odličnejše in
bogatejše deklice; učile so se legende, molitve, sveto pismo in ročna dela. V župnih
šolah se je učil največ veronauk, molitve in katekizem. Razen tega se je učilo čitanje,

16

pisanje in včasih tudi računstvo. Pisalo se je do petnajstega stoletja na voščene tablice.
Učne knjige so bile kaj redke, ker tiskarstvo še ni bilo znano. Čitalo se je zavoljo
tega iz rokopisov, ki so bili zelo redki. Ustrahovanje je bilo v tedanjih šolah zelo
strogo. Zapor, post, šibe in palice so bile navadne kazni ne samo za učence, ampak
tudi za nepokorne ali nemarne podložne učitelje.

Vender so se včasih dovoljevale mladini tudi zabave. Ob določenih praznikih igrali
so se učenci ne samo po dnevi, ampak tudi pozno po noči pri luči in dobivali več jesti
in še celo vina. Razen tega obhajale so se razne šolske svečanosti in predstavljale drame
iz biblijske in svetovne povestnice. Te svečanosti so se pa naposled prevrgle v raz¬
uzdano zabavo tako, da so jih cerkveni zbori morali zabranjevati.

Kakor smo že omenili, brigala se je za šolo v srednjem veku največ cerkev. Veliko
zasluge pridobil si je papež Gregor Veliki.  On je v šestem stoletji ustanovil tako
zvane pevske šole.  V njih so se učili dečki ne samo cerkvenega petja, ampak tudi
čitanja, pisanja in nekoliko tudi latinskega jezika. V pevski šoli v Rimu poučeval je
še sam papež Gregor Veliki. Razširile so se pevske šole tako, da je bila skoro pri vsaki
stolni cerkvi ena. V srednjem veku slavili so Gregorja Velikega kakor šolskega pokro¬
vitelja in so navadno na dan njegovega godu (12. marca) obhajali šolske svečanosti.
Cerkveni zbori so se tudi brigali za šolski razvitek. Šesti občni zbor v Carigradu (1. 681.)
določil je, da ima vsaki duhovnik v kraji, kjer izvršuje duhovno službo, osnovati šolo
ter deco svojih vernikov poučevati v potrebnem znanji.

To so priporočali tudi provincijski cerkveni zbori. Za šolstvo v Srbiji pridobil si
je v srednjem veku največ zaslug sv. Sava  (umrl 1 . 1237.). On je poleg vsake nove
ustanovljene škofije osnoval tudi šolo.

Tudi posvetne oblasti so tu in tam delovale za šolski napredek in podpirale cerkev
in njene organe. Največ je v tej točki storil Karol Veliki  (1. 768. do 814.). On je
naložil duhovnikom, da naj imajo po selih in mestih šole, in da otroke, katere jim ver¬
niki zaupajo, vzgojajo v ljubezni in s skrbjo. Roditeljem je pa naložil, da svoje otroke
pošiljajo v šolo. Na vse to so imeli paziti ne samo škofje, ampak tudi njihovi poslanci,
ki so po deželi potovali in nepokorne kaznovali z izvanrednim postom in drugimi kaznimi.
Tudi sam Karol Veliki hodil je v šolo, kjer je marljive hvalil in obdaroval, nemarneže
pa ostro grajal. Samostane in škofe je tudi opominjal, naj marljivo delajo za izobra-
ženje mladine. Zavoljo tega so se za njegove vlade zelo razvile samostanske in kate¬
dralne šole.

II. jMestne šole.

V srednjem veku razvilo se je meščanstvo, ki se je s pomočjo nekaterih vladarjev
povzdignilo do moči in do veljave ne samo v društvenem, ampak tudi v politiškem živ¬
ljenji. Tudi ono je hrepenelo po dobrem izobraženji, katerega pa ni moglo najti v
tedanjih cerkvenih šolah, ki niso bile uravnane po posebnih potrebah meščanstva. Zavoljo
tega so si mesta po dovoljenji škofa ali opata osnovala posebne šole. S početka so bile
mestne (meščanske) šole edino le šole za pisanje. V njih so se učili otroci razen vero-
nauka, čitanja in računstva posebno pismenih sestavkov, ki so v trgovskem in obrtnijskem
življenji potrebni. Kasneje so med učne predmete uvrstili tudi latinski jezik, ki je takrat
vladal v politiškem, a nekoliko tudi v društvenem življenji.

Učila se je na dalje tudi muzika, osobito cerkveno petje. S posebnim dovoljenjem
cerkvenih oblasti uvedena je bila v nekaterih meščanskih šolah retorika, dialektika in
viša aritmetika. Poleg takih višjih ali latinskih mestnih šol bile so še nižje šole za
pisanje. V mnogo mestnih šol so obilo hodile tudi dekleta, a nekatera mesta so imela
tudi posebne dekliške šole.

17

V mestnih šolah je sicer vladal isti duh, kakor v tedanjih cerkvenih šolah. Učilo
se je največ na pamet. Zavoljo tega se je dogodilo, da je mnogi učenec hodil v šolo
do svojega tridesetega leta, predno se je naučil nekaj moliti, peti in latinske gramatike.
Red je bil strog. Šiba je pela, postili so se in zapirali vsak dan. Pri vsem tem pa je
bila mladina razuzdana, in učitelju je bilo težko, pridobiti in ohraniti si potrebno veljavo
in pokorščino.

Mestne šole je oskrbovalo mestno poglavarstvo, a nadzorovalo jih je večinoma duhov¬
ništvo, in to v manjših mestih župnik, v večjih pa, kjer je bil stolni ali zborni kapitelj,
predsednik katedralne ali zborne šole. Imenoval se je kanonik školastik. On je nad¬
zoroval šole, opominjeval in kaznjeval nemarne učitelje in je često zahteval tudi neki
del šolnine. V mnogih slučajih se je duhovenstvo upiralo ustanovljenju posebnih mestnih
šol. Ali papež Aleksander III. (1. 1158. — 1180.) je pisal v enem takem slučaji škofu
v Rheimsu, naj naroči' tamkajšnjemu opatu, naj se v to ne meša, kajti „znanost je dar
božji, a talenti so svobodni 11 . Učitelji mestnih šol so bili največ duhovniki. V manjših
mestih izročili so šolo običajno župniku, a on si je najel še pomočnika, ki je deco učil
in cerkvene posle kot orglavec in Cerkvenik opravljal. V večjih mestih je bil šolam na čelu
rektor ali magister. Njega, a včasih tudi najbližega pomočnika (cantora) postavljalo je
mestno poglavarstvo, in to po dogovoru za eno leto s trimesečno odpovedjo od ene ali
druge strani.

Ostale pomočnike, ki so se zvali lokati (najemniki), provizori, stampuales (stampos-
pisme) i. dr., nastavljal je rektor sam. Sposobnost in nravstvenost teh učiteljev je bila
zelo slaba, in tako tudi njihova plača. Rektor je imel razen stana in šolnine komaj po
dvajset do štirdeset gld. letne plače, a pomočniki navadno niso imeli stalne plače, ampak
so dobivali samo nekaj učnine, in razen tega še obed pri imovitejših meščanih.

Ker učitelji mestnih šol niso bili stalno nameščeni, zato so se večkrat selili iz enega
mesta v drugo.

Mnogim se je dopadalo to preseljevanje, taki so vedno potovaje svet slepili s pro¬
dajanjem krivih relikvij, z zaklinjevanjem duhov i. t. d. Naposled so morali sami cerkveni
koncili zabranjevati to potovanje. Za učitelji začeli so potovati še učenci. Cele čete
siromašnih učencev so potovale od mesta do mesta, od samostana do samostana; pros¬
jačili so in včasih celo kradli. V mnogih mestih in samostanih so jih radi vzprejemali,
ker so menili, da se s tem odlikujejo njihove šole. Zaradi tega so jim prirejali stan v
šolskem poslopji in bolnici.

Več manjših učencev, ki so se navadno zvali abc-strelci (Abcschiitzen), zbiralo se
je okoli starejšega učenca, katerega so zvali bakant. On jih je branil pred vsako ne¬
zgodo in poučeval jih je v prvih temeljih znanja; a oni so morali zanj hrano beračiti,
ali v najhujšem slučaji tudi krasti. Takovo življenje je bilo kaj neprilično za šolski red.
Kadar je taka četa divjih potepinov priletela v šolo, ni ga bilo reda, marveč se je su¬
rovost in razuzdanost poprijela tudi še nepokvarjene mladine. Cerkev je sicer zabranje-
vala take nespodobnosti, a največ brez uspeha.

III. Visoke šole.

S poganstvom so nehale tudi visoke poganske šole. Ravno tako so prenehale tudi
krščanske katehetske šole zavoljo slabega obiskovanja. Židovske rabinske šole obdržale
so se dolgo tudi po narodnem razpršenji, namreč po razsipu Jeruzalema, ter so se v
srednjem veku pretvorile v neko vrsto znanstvenih akademij, v katerih se je razen za-
konarstva učila matematika, filozofija, jezikoslovje, prirodne znanosti in zdravilstvo. Ta-
kove šole so postale v Bagdadu, Sori, Nehardeji in dr.

3

18

Karol Veliki poudarjal in pospeševal je ne samo ljudsko omiko, marveč tudi to, da
se je razširila znanost v njegovi državi. Radi tega je pozval na svoj dvor več učenih
mož. Med drugimi je bil glasoviti Anglež Alku  in, ki je osnoval prvo in najodličnejšo
šolo v frankovski državi, namreč dvorsko šolo  (schola palatina).

V njej so se učile vse znanosti one dobe. Razen sinov in hčera Karola Velikega
hodili so v to šolo tudi njegovi svetniki, dvorski duhovniki in mnogi odlični plemiči in
plemkinje. Tudi arabski kalifi so bili prijatelji znanosti. Abasid Harum al Rašid
(1. 787. — 809.) utemeljil je v Bagdadu, Basori, Kufi in Bohari akademije, osnoval knjiž¬
nice, namestil literate, zbiral okoli sebe astronome, astrologe in pesnike ter na svoje
stroške odpravil na znanstveno potovanje tristo učenjakov. Tudi njegovi nasledniki so
pazno negovali znanosti in umetnosti ter ustanovili akademije v Damasku, Emezi, Kahiri
in dr. V teh akademijah so se poučevali ne samo Mohamedovci, ampak tudi j udje in
kristijani; prihajali so iz različnih dežel učenci. Tudi na Španskem je za Mavrov cvetki
znanost in umetnost. Osobito so za to skrbeli Abderahman III. (1. 912. — 961.) in
njegov sin Hakem II. (961. - 976.) Znanstvena učilišča so bila v Kordovi, Toledu,
Sevili in Salamanki. Ta učilišča so bila tako naglasu, da so jih obiskovali tudi krščanski
učenjaki, med njimi znameniti matematik Gerbert, poznejši papež Silvester II. V Kor¬
dovi je bilo tudi više žensko učilišče, kjer so same žene poučevale v vseh panogah te¬
danjih znanosti. Učni predmeti arabskih viših učilišč bili so teologija in pravoslovje na
temelji korana, potem gramatika, filozofija, matematika, astronomija, medicina in dr.

Najznamenitejši napredek srednjega veka so vsekako vseučilišča. Ti zavodi so se
v dvanajstem stoletji razvili sami od sebe. Na pojedinih šolah pridobili so si namreč
stanovitni učitelji toliki glas, da so k njim prihajali od vseh strani vsi oni, ki so hrepe¬
neli po znanji. To je bilo v oni dobi tudi potrebno, ker ni bilo knjig, in je vsak, ki je
hotel preučiti nauke kakega učenjaka, moral ravno k njem iti in poslušati njegova pre¬
davanja. Na ta način so postale šole, na katerih so delovali odlični učitelji, same po
sebi središče znanstvenega delovanja; pa se niso na enkrat zvale vseučilišča’ ali uni-
versitete, ampak samo „scholae“.

Prva takova šola je bila medicinska šola v Salermu.  Za njo je došla juridiška
šola v Bologni  in naposled bogoslovna šola v P ar iz u. Pozneje so vpeljali v Parizu poleg
teologije tudi svobodne umetnosti kot pripravne predmete. Naposled se je ta šola pre¬
tvorila v popolno vseučilišče s štirimi fakultetami, si pridobila znamenit glas ter bila
stekališe skoro vseh evropskih narodov. Po njenem vzgledu ustanovila so se potem tudi
druga vseučilišča, n. pr. v Pragi, na Dunaji.

Učni predmeti vseučilišč so se delili v „artes“ (umetnosti) in „scientiae“ (znanosti).
Za „artes“ je bila posebna fakulteta, ki se je zvala radi tega artistiška fakulteta. V
šestnajstem stoletji so to fakulteto zvali filozofsko. Umetnosti niso bile zmerom tiste,
katere so bile običajne v grških ali rimskih ter v samostanskih in katedralnih šolah.
Namesto muzike učila se je fizika; geometrijo, aritmetiko in astronomijo združili so v
skupno matematiko. K temu so še dodali moralo in metafiziko. Znanosti so delili v
teologijo, jus in medicino. Za vsako teh znanosti bila je posebna fakulteta. Teologija
je bila središče vsem znanostim.

Učilo se je v oni dobi vse drugače nego dan danes. Slušatelji so bili večinoma
ljudje v letih, pa v visokih službah (kanoniki, uradniki itd). Tiskanih knjig ni bilo.
Zavoljo tega so učitelji tekste učnih knjig kakor tudi svoje opazke in tolmačenje dikto-
vali. Razen tega so bile navadne tudi tako zvane disputacije ali prepirke o znanstvenih
predmetih. Te disputacije so trajale čestokrat po celi dan, a zapovedane so bile redno

19

vsako soboto, S početka niso imeli učitelji nikakoršne plače; pozneje so dobivali šolnino
od slušateljev.

Življenje vseučiliščinih slušateljev je bilo s početka dosta razposajeno. Da se je
temu opomoglo, osnovali so se pri mnogih vseučiliščih tako zvana kolegija, t. j. zavodi,
v katerih so stanovali slušatelji ter za primerno ceno dobivali stan, hrano in obleko.
Najznamenitejši kolegij te vrste je bil Sorbonne  v Parizu. V Nemškem so postale
tako zvane burse,  t. j. privatni zavodi. V njih so pod nadzorstvom posebnega rektora
vseučiliščini slušatelji skupno stanovali, jeli in učili se. Na Angleškem so postala kole¬
gija obligatna ter je vsak akademijski meščan moral biti člen kateri koli konviktni zadrugi.

XV Školasticizem.

V samostanskih in katedralnih šolah ter na vseučiliščih srednjega veka nastal je
filozofsko - teološki duh, po katerem so se vsi nauki opirali na sv. pismo in spise sv.
očetov ter na ideje starih piscev, osobito Aristotela. Po tem duhu so se trudili v so¬
glasje spraviti vero in znanje in razjasniti razodete resnice ter storiti jih razumljive.
Verujem, ker spoznam — bilo je geslo školastikov. Najznameuitnejši školastiki so bili
A n z e 1 m Canterbury  (1033 —1109), Abelard  (1079 — 1142), Albert Veliki  (1205
— 1280), sv. Tomo Akvinski  (1227—1274).

Školasticizem je seveda največ gojil teologijo in filozofijo, a ni po vsem zanemarjal
ostalih znanosti. Tudi na polji umetnosti je storil dela, katerim se bode ljudstvo čudilo,
dokler bode svet stal. V stavbarstvu izumil je gotski slog, ki je po mišljenji mnogih
veščakov najdivnejši in najbolj dovršen. Nemški pesnik Gothe zlasti hvali ta slog na
štrasburski cerkvi, ki je baš zavoljo gotskega sloga, v katerem je zidana, nanj učinila
velikanski vtis.

Napredek v znanostih in umetnostih tiste dobe seveda ni bil tako vsestransk in
nagel. Če se pa pomisli, da takrat ni bilo še tiskarstva, da je bilo občevanje težavno,
pa da je bilo treba še omikati in krščevati mnoge divje narode, — previdi se, da se je
vender mnogo učinilo in mnogo doseglo.

Nekaj se pa vender mora školasticizmu očitati, in to je, da se je zavoljo zadržaja
preveč zanemarila oblika. Zavoljo tega je bil način pisanja suhoparen, jezik zapuščen
in malo vreden. Stare pisce, ki se niso bavili z znanstvenimi in filozofskimi pitanji, je
zavrgel, in tako so se takratni pisatelji oddaljevali od prekrasnega in bogatega jezika
grških in latinskih klasikov. Tudi v samih vprašanjih filozofske znanosti začel se je
školasticizem naposled baviti z malenkostimi, ki niso mogle roditi koristnega ploda. Ta
duh, ki je vladal znanost, deloval je tudi na šolo. Največ se je gojila religija z dialek¬
tiko, retoriko, gramatiko in matematiko. Prirodne znanosti so se povsem zanemarile,
a o historiji in geografiji ni bilo niti govora. Čitalo se je največ sv. pismo in cerkveni
očetje. O starih klasikih ni bilo sledu, češ s poganskimi knjigami se v mladini zasadi
tudi poganski duh.

Poglavitna skrb jc bila namenjena duši. Za telesno vzgojo jim je bilo malo mar.
Radi tega se mladina ni vadila v gimnastiki, katero so stari narodi, osobito Grki toliko gojili.

Mej praktičnimi pedagogi one dobe nam gre omenjati Rabana Maura  (766 — 856),
ki je bil najprej učitelj, a potem predstojnik samostanski šoli v Fuldi. On je s posebno
marljivostjo skrbel za napredek mladine, katero je po očetovski ljubil, a tudi pazil na
strog red. Zavoljo tega so od vseh strani hrumeli v njegovo šolo ne samo oni, ki so
želeli postati redovniki, ampak tudi posvetnjaki, še celo knezi. Pozneje je postal opat
istega samostana, naposled tudi nadškof Monguški.

20

Veliko zaslug si je nadalje pridobil Rabanov učenec Valafrid Strabo  (806—849),
ki je bil najprej učitelj samostanske šole v Reichenau-u, a potem opat istega samostana.
Zanimiv je dnevnik, ki ga je pisal o svojem učenji v Reichenau-u. Na dvoje se je v
oni dobi osobito pazilo. Prvo, da se učenec prav dolgo bavi z enim predmetom; drugo,
da starejši in zrelejši učenci pomagajo pri poučevanji in da se z mnogimi vajami pri¬
vedejo k samodelavnosti.

Najznamenitejši pedagogijski teoretik te dobe je bil Dominikovec Vin ko Boveski
(umrl 1. 1264). Bil je dvorski pridigar in vzgojitelj otrok Ljudevita IX. Na prigovar¬
janje pobožne kraljice Marjete, soproge Ljudevita svetega, spisal je pedagogijski spis o
vzgoji kraljevskih in plemiških sinov. Spis ni sistematičen, a v njem je zbrano vse,
kar so dotedanji modrijani in cerkveni očetje pisali o vzgoji.

Vzgoja se po njegovem mnenji deli na pouk in strahovanje. Pouk nuj odstrani ne¬
znanje in um razsveti, a strah in red naj uniči voljo k hudemu in obudi voljo k do¬
bremu. Učitelju treba, da je razumen, učen, kreposten in skromen, in da ima dar za
govorništvo in učenje. Učenec potrebuje daru (talenta), vaje in reda. Vsak naj čita
in se uči najprvo to, kar se prilega njegovi dobi in njegovemu poklicu. A vsaka umet¬
nost in znanost naj služi v to, da se spoznava in ljubi Bog. Z izobraženjem razuma
treba je vzporedno omikati tudi srce, kajti znanje brez kreposti nič ne koristi. Ne gre
pa poleg skrbi za dušo pozabiti telesa. Tudi deklice je treba pozorno izobraževati.
Dobro je, da se uče koristnih stvari in vpeljujejo na moralno življenje, da se v njih ne
zbude škodljive misli. Povrh vsega je treba napeljevati jih, da bodo čiste, varučne,
skromne, molčeče ter oprezne v obnašanji in kretanji. Največ jih je treba čuvati pred
pretirano željo po kinčanji, kajti obleka nam odkriva dušo in usta srce.

V. jELarrtarvLze.rrL.

Proti školasticizmu, ki je gojil samo znanosti in se oziral poglavitno na zadržaj
spisa, dočim je jezik in vnanjo obliko zanemarjal, vzdignila se je nova sapa, ki je v
svet z nova uvedla stare pisce, ter na to delala, da se z njimi zjasnuje čisto človeška
izobraženost (humanitas). Zavoljo tega seje  proglasilo to nameravanje humanizem;
doba pa, v kateri se je to vršilo, zvala se je obnova ali renaissanca  (renesanza).

Humanizem se je začel v Italiji. Dante Alighier  (1. 1265— 1321), Franjo
Petrarca  (1. 1304—1374) in Ivan Boccacio  (1. 1313—1375) učili so se starih kla¬
sikov in so v italijanskem jeziku napisali dela, iz katerih izvira tajna čaroba omenjenih
klasikov. Petrarca se je zelo o tem prizadeval, da se več in več razširijo in v šole
uvedejo klasiški nauki, po katerih postane človek še le človek in služabnik kreposti.
Tako je bilo zemljišče v Italiji ravno pripravljeno za humanizem, ko so ondi začeli pri¬
hajati, zlasti po padu Carigrada (1. 1453), grški učenjaki in širiti grške knjige. Ne sami
učenjaki in književniki, ampak tudi vlade, knezi in celo papeži (Nikolaj V., Leo X.) so
bili zaščitniki humanizma. Središče mu je bila Florenca, kjer so najnavdušnejši njegovi
pristaši Medičejci bili osnovali tako zvano platonsko akademijo.

Iz Italije razprostiral se je humanizem po vsej Evropi, po Angležkem, Francoskem,
Španskem, Holandiji in po Nemškem. V Avstriji ga je znatno podpiral Konrad Cel-
tes,  slavljeni pesnik in profesor govorništva in pesništva v Beču. Na Ogerskem ga je
širil hrvatski rojak Velikovaradinski biskup Ivan Vitez.

Humanistiško gibanje vplivalo je tudi na šolo. Teologija in filozofija nista več v
njej imeli prevage. Največ se je zdaj gojila retorika in čitanje klasikov: Homer, Virgil,
Cicero in dr. Izurjenost v ciceronski latinščini je bila najbolj vroča želja tedanjih uče¬
njakov. Kaj marljivo so širili humanizem po šolah Jeronimovci. Mej praktičnimi burna-

21

nistiškimi pedagogi spominjati se nam je Viktorja Feltranskega  (1. 1378—1446),
ki je bil najprej profesor filozofije in retorike v Padovi, a potem vzgojitelj dece Man-
tovskega vojvode Franja Gonzage. V Mantovi je ustanovil vzgojališče, v katerem je
uspešno in neumorno deloval do svoje smrti. Ta zavod je bil prekrasno urejen; v njem
so bile dvorane, galerije, sprehajališča, vodometi in dr.; hodila je vanj ne samo mladina,
ampak tudi odrasli ljudje, ki so bili uka željni. Svojo mladino je vzrejeval v duhu po¬
božnosti. On je vsako jutro v svoji sobi kleče molil in se bičal. Zavoljo tega je z
vso ostrostjo zahteval, da se tudi njegovi učenci poste, vsak mesec spovedajo in vsako
jutro idejo k božji službi. V obče je bila disciplina v njegovem zavodu zelo stroga in
on je neprenehoma čul nad svojimi gojenci. Kljubu temu je bil protivnik šibanju in
klečanju za kazen. On se je trudil v tem, da se pouk priljubi učencem. Pri pouku v
čitanji rabil je po priporočilu Kvintilijanovem črke na tablicah iz lepenke (debelega pa¬
pirja), da se deca ž njimi igrajo in igraje čitati nauče. Največ se je bavil s čitanjem
Virgila, Cicerona, Homerja in Demostena. Grški jezik je posebno cenil. Cecilija, hčerka

vojvode Gonzage, govorila je že v svojem desetem letu grški, kakor tudi še nekateri

njegovih učencev. Tudi telesne vzgoje ni popolnoma pozabil. Svoje vzgojence je privajal
na mraz in vročino, na težko in lehko obleko, na prosto in obilo hrano, češ nobeden
ne ve, v kakšne okoliščine more priti. Razen tega vežbal jih je v plavanji, jahanji,
borenji in dr. Zasledoval je torej v marsičem vzgojo starih Grkov.

Od pedagogijskih teoretikov te dobe spominjati se nam je najprej MafejaVegija
(1. 1407 —1458), ki je bil najprej učitelj lepih znanosti v Paviji, a potem je zauzemal
mnoge častne cerkvene službe v Rimu. Napisal je znamenito delo „o vzgoji dece in
njih čistem vedenji 11 . V tem delu je razvil mnogo lepih misli. Mej drugim veli: Prva
vzgoja je zelo znamenita, a vzgoja se prične že pred porodom. Zato se ima paziti na

telesno in moralno stanje roditeljev. Pri vzgoji odločuje največ mati. Duševnemu in

telesnemu razvitku otroka ugaja, ako se koj s početka ostro ž njim postopa in se va¬
ruje razvade. Pouk naj se zgodaj prične, a ne pred sedmim letom. Dečki naj čitajo
samo dobre, stare in skušane pisce, osobito Virgila in primerne oddelke iz sv. pisma.
Strah božji je začetek modrosti. Z ostrimi, pogostnimi telesnimi kaznimi vzgojuje se
robsko, malodušno in nizko mišljenje. Resnobno in ljubeznjivo ravnanje s pohvalami
združeno je veliko več vredno. Še skrbnejše nego sinove je treba hčere vzgojevati.

Tudi Erazem Roterdamski  (1. 1467—1536) je bil znamenit ne samo kot uče¬
njak, ampak tudi kot pedagog. Nekaj časa je bil profesor grškega jezika na vseučilišči
v Cambridgeu. Napisal je mnogo raznovrstnih spisov, v katerih je razvil tudi svoje misli
o vzreji otrok, čeravno je bil humanist, vender je obsojeval pretirano posnemanje starih
piscev, rekši: Ogibljite se robskega posnemanja, čitajte in preučite dobre pisatelje kr¬
ščanske in poganske. Prestavite potem v svojo glavo njihove prave in dobre misli tako,
da bode to, kar spišete, vaš,a misel in vaš slog. Najzanimivejše delo Erazmovo je bilo
v oni dobi zelo hvaljena „Colloquia“, t. j. latinski pisani razgovori o raznih stvareh. Iz
formalne strani so bili ti razgovori izvrstni, ker je Erazem o najnavadnejših rečeh (o
gostilnah, o trgovini konj, o lovu in dr.) pisal prav klasično latinščino. Zadržaj jim je
bil pa poln prostih napadov na redovnike, post in dr. Čudno je torej, da je tak učenjak
in duhovnik takovo knjigo mogel priporočati za šolski pouk, češ, da so ž njo postali
mnogi čvrstejši v latinščini in da so se poboljšali. Ta knjiga je bila zabranjena po Fran¬
coskem, sežgana na Španskem, obsojena v Rimu, pa vender so jo rabili po mnogih šolah.
Svrha vzgoje je bila po Erazmu čveterna. Pred vsem se mora detetu v srce vsaditi
strah božji. Potem naj se uči svobodnih umetnosti. Na to naj se vsposobi za praktično
življenje. Potlej naj se nauči uljudnega vedenja. Tudi deklice naj se poučujejo. Prosti

ljudje mislijo, da je deklicam znanstveno izobraženje odveč; ali razumni so o tem pre¬
pričani, da se z drugim ne da obvarovati čisto in plemenito srce. V Erazmu Roterdam-
skem vidimo jasno, kakšna je bila tedanja doba.

Duh poganski se je boril s krščanskim. Ta notranji razdor in notranjo borbo vi¬
dimo tudi v Erazmu Roterdamskem, ki je, da mimogrede to omenimo, postal duhovnik,
ne da bi imel za to poklic. Nekoliko je pritrjeval načelom krščanskim; a zopet je z
vso gorečnostjo zastopal humanizem in njegove zmote.

T r e tj i oddelek.

Novi vek.

I. JProtestccrvtsTce šole.

Koncem petnajstega stoletja se je znantno razvilo duševno življenje po svetu. Hu-
manistiško gibanje je v mnogih vzbudilo živo poželenje po nauku in izobraženosti. K
temu so razni izumki in odkritja tega stoletja nagibali človeštvo na daljno razinišljevanje.
Iznašlo se je namreč knjigotiskarstvo in smodnik, odkrila se je Amerika in morska pot
v izhodno Indijo. S tem se je doseglo, da se je v daljne strani sveta pošiljalo in širilo
ne samo blago, ampak tudi misli. Podani so bili torej bistveni pogoji materijalnemu
in umnemu napredku vsega človeštva. Ali ta vzvišeni duševni vzlet je bil samo v višjih
učenjaških krogih. Nižji sloji ljudstva so bili zanemarjeni. Za ljudsko izobraženje, ka-
koršno so zagovarjali v prvem času krščanstva škofje in cerkveni zbori, in kakoršno je
tudi Karol Veliki nameraval, nehale so skrbeti oblasti; zato se ni čuditi, ako je prosto
ljudstvo tavalo v temi neznanstva, praznoverstva in surovosti.

V to nastopi cerkvena reformacija. Glavni reformator Martin Luter  (1483 —
1546) potegnil se je pri svojem delu na polji cerkvene reforme tudi za zanemarjene
šole, češ mladi učenci so seme in kvas cerkvi. Zavoljo cerkve je treba imeti in vzdr¬
ževati šole. „Bog cerkev s šolami vzdržuje 11 . Zavoljo tega je v vseh svojih spisih pou¬
darjal potrebo in znamenitost dobre vzgoje. Pred vsem je zahteval od roditeljev, da z
vso dušo in umno vrše svoje vzgojiteljske dolžnosti. V svojem spisu „0 hišnem gospo¬
darstvu in otroškem strahovanji" veli: »Bog hoče, da vzgojujemo mladino, da jo na vseh
potih čuvamo, da ne postane divji in nevzgojeni rod. Najprej je treba deco poučevati
v duhovnih, in potem v svetovnih stvareh. Strahovanje naj bo ostro, a ne surovo, da
otroci ne postanejo topi in da se jim stariši ne mrzijo".

Načelnike in zastopnike vseli nemških mest je s posebnim spisom pozval, da usta¬
nove šole, ako ne, bode se ljudstvo pogreznilo v barbarstvo. »Napredek mest ni že za¬
gotovljen tam, kjer je na kupu dosta blaga, kjer se delajo čvrsti zidovi, lepe hiše, mnogo
pušk in železnih oklepov; napredek, blagostan in moč mesta zagotovljena so še le takrat,
ako ima mnogo dobrih, častitih in vrlo vzgojenih meščanov. Oni bodo še le znali, blago
in vse, kar je dobro, nabrati, ohraniti in modro uporabiti". Luter zahteva naravnost,
da se roditelji silijo, da svoje otroke pošiljajo v šolo, »ker je vsakdo dolžan pomagati,
da se vzdrži duhovni in posvetni red. Jaz mislim, da morejo dečki vsak dan biti
po eno ali dve uri v šoli. Ostali čas pa naj delajo doma ali pa naj se učč kakega
rokodelstva. Tudi deklice zmorejo toliko časa, da vsak dan po eno uro gredo v šolo,
in da poleg tega opravljajo svoje posle pri hiši".

23

Praktično je Luter pospeševal ljudski pouk s svojim malim in velikim katekizmom,
v katerem na lehek način tolmači poglavitne dele svoje nove vere. V njegovem trudu
o izboljšanji vzgoje in šol pomagal mu je posebno marljivi prijatelj Filip Melanchthon
(1497 —1560), profesor vseučilišča v Wittenbergu. On je sestavil tako zvano »saksonsko
šolsko osnovo 11 . Po nasvetu Luterovem je bilo odredjeno namreč poverenstvo, da pre¬
gleda saksonske cerkve in šole. V tem poverenstvu je bil tudi Melanchthon, ki je spisal
v tej točki poseben navod, kako je nadzorovati šole in cerkve. Razen cerkvenih ustanov
obsegal je ta navod tudi že omenjeno šolsko osnovo. V njej se poživljajo predikanti,
naj bi opominjali stariše, da pošiljajo svojo deco v šolo, da se tako vzgoje ljudje, ki
bi bili sposobni, dobro poučevati v cerkvi, pa tudi drugače dobro se vladati. Po tem
razlaga, kako se ima učence razdeliti v razrede, in kaj naj se v katerem razredu uči.
Potreba latinskega jezika se osobito naglašuje.

Pozivu Luterovenm začeli so kasneje ustrezati gradovi, ki so ustanovljali ne samo
latinske, ampak tudi elementarne šole. Manj se je radi pomanjkanja novcev storilo po
vaseh. Delalo se je pa vender na to, da se vsaj v vsaki župnini ustanovi šola za či-
tanje in pisanje, in da se s tem olajša priprava za tako imenovano konfirmacijo t. j. za
oni svečani čin v protestantski cerkvi, ko mladi kristijan (star 14-16  let) javno pripozna
svoje veroizpovedanje. Posamezna mesta in knezi izdajali so še posebne „cerkvene in
šolske rede 11 , s katerimi so urejevali svoje šolske odnašaje in ukazovali, da se ustanove
učilnice ne samo za dečke, ampak tudi za deklice. Po teh redili je bilo za niže šole
predpisano, da se uči katekizem s cerkvenim petjem, čitanje in pisanje, po nekod tudi
računstvo. Kako se je po slovenskih pokrajinah širilo v dobi protestantstva šolstvo, o
tem bodemo govorili pri zgodovini slovenskega šolstva.

Iz mej protestantskih pedagogov one dobe, ki so se odlikovali osobito s praktičnim
delovanjem, omenjamo zlasti dvojice, namreč Valentina Trotzendorfa in Ivana Sturma.

Valentin Trotzendorf  (1. 1490—1556.) je bil rektor mestne šole v Goldbergu
v Šleziji. Svojo šolo, v katero so hodili tudi sinovi aristokratov iz raznih delov Evrope,
uredil je po vzgledu republike. Iz najboljih svojih učencev sestavil je upravno in sodnijsko
oblast. Uprava je pripadala tako zvanim ekonomom, eforom in kvestorom, a v šolski
sodniji ali senatu bilje  eden konzul, dvanajst senatorjev in dva cenzorja. Vsakošne
častne službe oddajali so po volitvi učenci sami. Trotzendorf je bil »diktator perpetuus 11
(večni poveljnik).

Naj več je na to delal, da vlada v njegovi šoli dober duh, duh prave pobožnosti.
S svojim vedenjem in ognjenim očesom je znal ustrahovati tudi najokornejše in najtrše
mladenče. Njegovo glavno načelo je bilo: Pred zakonom so vsi enaki. Kdor je učenec,
mora se udati postavi. Od tega ga ne more oprostiti ne stan, ne plemstvo. Kdor se
boji zavoljo svojega odličnega rodu ali svoje večje starosti kazni, naj pazi, da se lepo
vede, ali naj pa šolo zapusti 11 .. V Gohlberški šoli so se učili tisti predmeti, kakor na
večini viših šol tiste dobe. Dialektike, retorike, matematike, astronomije in muzike ni
zanemarjal. Trotzendorf je pa z največjo paznostjo obdeloval verouk in latinski jezik.
Verouk mu je bil duša njegovi šoli in duša vsakemu pouku. Latinščina je gospodovala
v šoli. O pouku v nemškem, kot narodnem jeziku ni bilo govora, marveč je bilo učen¬
cem strogo zabranjeno nemško govoriti, še pri igri ne. Telesne vaje niso bile takrat v
šolah običajne, a Trotzendorf ni zabranjeval iger, s katerimi se razvija moč in gibčnost
telesa. Strogo pa je bilo zabranjeno kopati se v mrzli vodi drsati se na ledu, ometavati
se s snegom itd.

Ivan Sturm  (1507—1589) bil je rektor latinske šole v Strasburgu. Pri isti šoli
seje  po njegovem prizadevanji osnovala akademija, ki je bila kasneje (1621) uvrščena

24

mej vseučilišča. Tudi v te zavode so hodili najodličnejši učenci iz vseh krajev Evrope.
Šolsko izobraženje ima po Sturmovih nazorih trojno nalogo, namreč pobožnost, znanje
in urnost v govoru. Tudi v njegovem zavodu so bili klasički jeziki, osobito latinščina,
središče vsega pouka. O realnih predmetih ni bilo še govora, še celo računstvo se ni
učilo v nižjih razredih. Nemški govor je bil ostro zabranjen.

Če ravno Sturm realnega pouka ni vpeljal v šole, vender je na to delal, da se
besede uče v zvezi s stvarmi. Manjši učenci so morali namreč vsak predmet, katerega
je učil, pokazal in tudi razlagal, latinski imenovati.

II. Hatoltšl^e šole,.

Katoličani niso zaostajali v marljivosti za šolski napredek, marveč so v tem prote¬
stante še skoro prekosili. Že tridentski cerkveni zbor (1. 1545—1563.) priporočal je ka¬
toliškemu svetu, da skrbi za vzgojo in pouk mladini. Škofom je bilo naloženo, da usta¬
nove semenišča za mladenče, ki bi bili voljni pristopiti k duhovskemu stanu, a župnikom
in dušnim pastirjem pa, da svoje vernike, posebno pa mladino poučujejo v resnicah sv.
vere. Ti ukazi so rodili večji del dober sad in bila so takrat po mnogih glavnih me¬
stih ustanovljena duhovenska semenišča.

Katoliško šolstvo seje v oni dobi razvijalo največ po prizadevanji duhovniških redov.
Od vseh redov pa so si za katoliško šolstvo pridobili največ zaslug Jezusovci, Piaristi
in Uršulinke.

Red Jezusovcev  je utemeljil sv. Ignacij Loyola 1. 1534., a potrdil ga je papež
Pavel III. 1. 1540. Skoro se je razširil po vsej Evropi. Papež Julij III. je podelil Je-
zusovcem (1. 1552.) dovoljenje, da smejo povsodi šole ustanovljati. Radi tega so skoraj
v vsakem kraji, kjer so se nastanili, ustanovili kolegij, v katerem so zbirali mladež, da
jo vzgoje in v raznih znanostih pouče. Šole Jezusovcev so bile urejene po jednotni
osnovi, katero je bil sestavil odbor šestnajsterih najboljših veščakov iz reda, a izdal jo
(1. 1599.) general reda Klavdij Aquaviva.

Njih popolna šola delila se je v višji in nižji oddelek. Nižji oddelek je imel pet
razredov, a po nekod tudi pripravni razred. Učila se je v tem oddelku največ grama¬
tika in retorika. Višji oddelek je imel po dva do tri razrede filozofije. Učila se je pa
v njem logika, prirodne znanosti po Evklidu in razen tega še matematika in astronomija.
Za one mladenče, kateri bi se hoteli posvetiti duhovniškemu poklicu, postavil se je pri
mnogih zavodih Jezusovcev še poseben teogolijski oddel s štirimi razredi. Učila se je
pa v njem dogmatika in morala s tolmačenjem sv. pisma in hebrejski jezik.

Po zahtevanji in duhu one dobe gojili so Jezusovci v svojih zavodih največ latinski
jezik. Materinski jezik je bil v višjih razredih prepovedan. One, kateri govore mate¬
rinski jezik, treba je prisiliti, da nosijo kakovo znamenje zasmehovanja, in kaznovati jih
je primerno. No, Jezusovci so se pa v oni dobi vender s tem odlikovali, da niso po vsem
zanemarjali stvarnih znanosti. Pod imenom „učenosti“ (eruditio) učili so namreč v niž¬
jem oddelku hieroglyphiko, poetiko, rimsko in grško ustavo, vojno umetnost, slavne do¬
godke itd. Po šolski osnovi je bila religija podstava, središče, svrha in duša vsakemu
pouku in vsaki vzgoji. Pri vsem tem ni bila za pouk v religiji odločena nobena ura,
samo vsako soboto so se pol ure razlagali sv. evangeliji. Jezusovci so namreč religijo
smatrali za životni element, kateri ima prešiniti ves pouk in kateri se vcepi bolj z va¬
jami, nego z učenjem. Red in strahovanje sta bila pri Jezusovcih stroga. Vse življenje
vzgojencev je bilo točno urejeno s posebnimi predpisi. Nadzorovali so jih ne samo uči¬
telji in prefekti, ampak tudi pojedini učenci, koje so zvali cenzore, prefekte itd. Glavno

25

vzgojno sredstvo jim je bilo vzbujanje častiljubja in tekmovanje. Zbog tega so tudi vpe¬
ljali razne časti in šolske nagrade, katere so običajno javno delili z največimi svečano-
stimi. Kaznovali so po naravnem potu. Kdor je bil nemaren v službi božji, ta je bil
s tem kaznovan, da je moral izvršiti pobožno ali religijsko delo v drugem času, ki ni
bil za to odločen. Kdor je bil v učenju nemaren, temu se je naložilo, da se je naučil kar¬
koli v izvanrednem času. Telesna kazen se je smela rabiti le kot skrajno sredstvo, a
ni je smel nikoli izvršiti sam učitelj, ampak tako zvani korektor, ki ni pripadal redu.
Jezusovci so pazili tudi — na vnanje vedenje (urbanitet) mladine. Radi tega so pri¬
vajali svoje gojence na pristojnost v držanji in govoru, ter niso trpeli na njih nič suro¬
vega, priprostega in neplemenitega. To jim je privabilo množino učencev iz najodlič¬
nejših krogov, še celo protestanti sami so čestokrat pošiljali svojo deco v njihove šole.
Kako so oni pa tudi umeli delovati na mladež, vidi se po tem, ko so v nekolikih letih
samo v Braniboru 400 protestantskih mladeničev priveli v krilo katoliške cerkve. In še
cel6 njihovi protivniki, čudili so se njihovemu delu v šoli. Protestantski pedagog one
dobe Ivan Sturm pravi o njih: „Od vseh drugih redovnikov, ako bi redovništvo sploh
hvalevredno bilo, zaslužijo največo hvalo Jezusovci. Iz dveh razlogov me veseli njihov
red, ker goji znanosti, in ker nas spodbuja k marljivosti in opreznosti 11 . Glasoviti uče¬
njak Bačo Verulamski zopet veli: „Posnemaj vzgled Jezusovcev, kajti boljik šol ni od
njihovih". Eden naj znamenitejših Jezusovcev in najveščih pedagogov svoje dobe je bil
Peter Kanizij  (1. 1521. do 1597.). On je bil na zadnje profesor in dvorski pridigar
na Dunaji in je mej drugim sestavil veliki in mali katekizem, ki se je po vsebini in po
obliki odlikoval ter mnogo pripomogel, da se je krščanski nauk uspešneje širil mej ljud¬
stvom.

Red Piaristov  ustanovil je sv. Josip Kalazancij  1. 1614. najprvo kot duhovno
zadrugo, kateri je potem papež Gregor XV. dovolil, da se pretvori v red (1622. 1.).

Sv. Josipa naklonilo je na osnutek tega reda to, ker je bivajoč v Rimu zapazil,
da mnoga siromašna deca samo radi tega ostajajo brez vsakega pouka, ker ne morejo
plačati šolnine. Da se temu ubrani, osnoval je zadrugo, katera je imela nalogo, da
poučuje brezplačno siromašne otroke v „pobožnih šolah". Ko se je širil dober glas
tem šolam, ustanovljali so jih po vseh deželah v Evropi. V našem cesarstvu so se naj¬
več razširile, posebno na češkem in Ogerskem. Samo s početka bavili so se Piaristi
edino s poukom ubogih otrok. Kasneje so snovali tudi više, posebno latinske šole. Njih
popolna šola je imela običajno po devet razredov, namreč tri niže za čitauje, pisanje in
računstvo, in šest viših, v katerih se je učilo isto, kar v nižem oddelu jezusovških šol.
Gospodoval je latinski jezik, dočim je bil realni pouk po vsem zanemarjen. Čez tri dni
zaporedoma ni smela biti šola, zato je bil četrtek šolski praznik.

Red Uršuli  n k je osnovala (1. 1535.) pobožna devica Angjela Merici v Bresciji.
Brzo se je razširil po vsem katoliškem svetu, pa tako dospel tudi v našo domovino, kjer
se še dan danes neutrujeno bavi s poukom ženske mladine (v Ljubljani, Škofji Loki, Gorici).
Poseben odsek v pravilih tega reda napotuje nune, kako jim je mladino poučevati. Po
teh pravilih se ima družba baviti z vzgojo deklic ne samo v samostanu (penzijonatu), am¬
pak tudi v šolah, v katere hodi vnanja mladina (externi). Učiteljice se morajo zelo, zelo
točno držati vsega, kar določujejo pravila reda, ter ne smejo nič dodati, nič izpustiti.
Religija je podstava vsej vzgoji. Razen tega se ima učiti čitanje, pisanje, računstvo, spisje,
povestnica, zemljepis in žensko ročno delo, a po potrebi tudi francoski ali nemški jezile.
Da se vzdrži edinost v delu in marljivosti mej učiteljicami, treba je imeti vsak mesec
po dvakrat konferencije, v katerih poročajo učiteljice o obnašanju otrok, o njihovih po¬
greških, napredku itd.

4

26

Kakor posebnega pospešitelja katoliškega šolstva omenjamo tukaj še sv. Karola
Borom ejskega  (1. 1538—1584.), škofa Milanskega. V prvi provincijalni sinodi je že
izdal dekict, s katerim se je nalagalo vsem župnikom, da zbirajo okoli sebe otroke svojih
župnij, ter jib poučujejo v sv. veri. Razen tega je ustanovil ^društvo za šole krščan¬
skega nauka". Ko je bila v Milanu kuga, utemeljil je zavod za mnogobrojne ženske si-
rote; upravo tega zavoda izročil je Uršulinkam. Na dalje je povzdignil mnoge više
vzgojne in učne zavode, kakor „ Col legi um Borromaeum" za siromašne vseučiliščne slu¬
šatelje, osobito teologe, potem več deških semenišč ter veliko semenišče v Milanu in na¬
posled učeno društvo ali akademijo, v kateri so se shajali najbolj učeni možje duhov¬
nega in posvetnega stanu, da so razpravljali razna znanstvena, posebno teologijska in
filozofska vprašanja.

III. Realizem.

Humanistiško gibanje je bilo toliko vzbudilo ljubav k starim klasikom, da se v pet¬
najstem in šestnajstem stoletji v viših šolah tako rekoč nič druzega ni gojilo, kakor
književno blago starih Grkov in Rimljanov. Izurjenost v ciceronskem govoru smatrali
so za dovršenost znanstvene izobraženosti. Narodni jezik so po vsem zanemarili in prav
potlačili. Glavni predmet učevanja jim je bila latinska gramatika in retorika. Še celo
pouk v veri podredili so vajam v latinskem govoru, ker so se latinske katekizme na pa¬
met učili. Učeč stare klasike niso marali toliko za njihov zadržaj, kolikor za krasoto
oblike; udali so se bili torej pustemu formalizmu.  V pouku je tedaj vladal ver-
balizem  (besedje), ker so se gojile samo besede, dočim so se stvari po vsem zane¬
marjale. Še vaje v mišljenji ali dialektiki, s katerimi so se školastiki toliko bavili, opu¬
stili so skoro popolnoma. V poedinih šolah so se učili res neki realni predmeti, a ne
z lastnim opazovanjem, nego iz starih piscev (Aristotela, Evklida in dr.), a to je prosti
verbalni realizem,  ki je skoro pogubnejši od samega verbalizma.

Tudi v nižih šolah niso bili povoljni odnošaji, marveč one so bile še bolje zane¬
marjene zavoljo nesposobnosti učiteljev. Največ so poučevali v njih cerkveni sluge. Obi¬
čajno so to bili rokodelci, ki so tudi v šolski službi nadaljevali svoje rokodelstvo. Šol¬
sko službo smatrali so kot izvanredno in podredjeno cerkveni. Samo po mestih imeli
so sposobnih učiteljev, pa s tako slabo plačo, da so se poleg te morali baviti še z dru¬
gim poslom, osobito s pisarenjem, godbo, krčmarstvom itd. Razen katekizma in petja
učilo se je samo čitanje in pisanje, a po nekod tudi računstvo, a to vse le mehanično.
Disciplina je bila kruta in stroga. Običajna vzgojna sredstva so bile telesne kazni, za¬
smehovanje in psovke. Proti temu toliko mučnemu, a vender malo koristnemu pouče¬
vanju uprli so se najprvo Francozi: Rabelais, Ram i Montaigne, a za temi Anglež Bačo
Verulamski. Potrebno je torej, da se z njihovimi načeli seznanimo.

Franjo Rabelais  (1. 1483—1553.) je bil duhovnik in nekaj časa profesor me¬
dicine na vseučilišči v Montpellieru. Napisal je mnogo medicinskih in satiriških del, a
najznamenitejše je satiriški roman: „Življenje ogromnega orijaka Gargantue in njegovega
veleslavnega in razsvetlenega sina Pantagruela". V tem delu religijsko - politiškega za-
držaja razvil je tudi svoje pedagogijske misli. V njem šiba tedanji način vzgojevanja.
Pred vsem priporoča telo gleštati, kot glavni pogoj duševnemu razvitku. Učevni pred¬
meti naj bodo religija, jeziki in realije (povest, zemljepis, astronomija, geometrija, arit¬
metika, prirodopis in antropologija). Poučevanje naj se olajša s prikladno metodo, po¬
sebno z nazornim predočevanjem. Z učenci je treba blago in človeško postopati. Glavna
svrha pouku je, da se učenci priuče samostojno misliti ter da se pripravijo za praktično
življenje. Peter Ram (1. 1515 —1572.) je bil kraljevski rektor na Francoskem kolegiju
v Parizu. Bil je velik protivnik slepemu zaupanju v Aristotela in druge stare pisce.

27

Že v svojej disputaciji, s katero je položil izpit za magistra, pravi, (la je vse zmota, kar
je učil Aristotel. Kasneje je isto trdil v posebnem znanstvenem delu, radi česar so ga
preganjali univerzitetni školastiki. Ram je prvi naglaševal, da se je pri znanstvenem
delu najprej naslanjati na naravo in lastno izkustvo. Narave se je treba držati. Umet¬
nost ima učiti edino to, kako bi se narava uporabljevala.

Mihael Montaigne  (1. 1533 — 1592.) bavil se je z znanostjo in s potovanjem.
Nekaj časa je bil svetnik v parlamentu in dvakrat načelnik mesta Bourdeaux. Najzna¬
menitejše njegovo delo je zbirka razprav o raznih socijalno - politiških vprašanjih pod
imenom „Essais“, v kateri je razvil tudi svoje pedagogijske nazore. Ostro in irouijsko
je obsodil tedanje „pedantstvo“ o vzgoji in pouku, a največ se je protivil učenju praznih
besed. Ni treba se toliko baviti z besedami, marveč z njihovim pomenom in zadržajem.
Ako si je vzgojenec pribavil dovoljno zalogo stvarnega znanja, dojdejo mu besede same
od sebe. Znati na pamet še ni znati. Uspeh pouka ne gre torej ceniti po moči spo¬
mina in zapamtovanja, marveč po moči učenca, daje  dovolj spreten in sposoben, ra¬
zumevati in presojevati, in potem, da ume, svoje znanje ugodno porabiti. Po tem takem
ga je nakloniti, da sam razmotrava, izpituje, misli, preiskuje in sodi. Vsekako je treba
igraje učiti, a ne sistematično, in to brez pravil, gramatike, šibe in solz. Glavna za¬
hteva praktičnega izobraženja je znanje materinskega jezika,  pa tudi jezika so¬
sednih narodov. S povestnico si imajo gojenci spoznati z velikimi možmi v najboljših
časih, a ni potrebno, da se jim ubijajo števila in imena, marveč značaji. Pred vsem pa je
treba, da se vzgojenec nauči spoznavati samega sebe, dobro živeti in dobro umreti. Ni
dosta krepiti samo dušo, ampak treba jačiti tudi telo, ter privaditi učence, da prenašajo
tudi bolečine in trpe pomanjkanje. Matere niso sposobne, vzgojevati same duh in telo
otroški. Moč presojevanja jim je preslaba, ne morejo izbrati in z vso odločnostjo izpe¬
ljati to, kar je potrebno. Naravska ljubezen, kateri se po navadi daje preveč velika
vrednost, ne pozna umnih razlogov in je v svojih nasledkih večidel škodljiva. Bolje
bi bilo, da se vzgoja otrok pripusti slučaju in dobri sreči, nego da se materam izroči;
a najbolje bi pa bilo, da vzame država vso vzgojo v roko, kakor je bilo v Šparti in Kreti.

Franjo Bačo Verulamski  (1. 1561 — 1626.), eden največih učenjakov vseh ča¬
sov, bil je nekaj časa državni kancelar, pa je radi nepoštenih činov izgubil to čast.

Napisal je mnogo učenih del; on je pravi zasnovatelj realizma, t. j. onega filozofskega

sestava, kateri ima za temeljno načelo, da se pravo spoznanje zida na to, v koliko smo
predrli v same vzroke stvari. Bačo je filozofijo rešil pustega umevanja (spekulacije) ter
jo napotil na polje izkustva (empirije). Pojmi, ki se ne jemljejo iz izkustva ali iz na¬
rave stvari same, so ideali, kateri motijo človeški um in mu naravo zakrivajo. Oni po¬
dajajo samo znanje besed, a ne znanje stvari. Besede nam pa ne kažejo stvari, ampak
samo to, kar besede značijo. Zavoljo tega je treba naravi v oči zreti in učiti se je. Te¬
meljito poznavanje prirode se. naslanja na poskuse (experimente). Bačo pa odvrača od
puhlega realizma, rekoč: Delavci v znanostih so empiriki ali dogmatiki. Empiriki zbi¬
rajo kakor mravlje, kar jim treba. Racijonalisti predejo kakor pajek niti iz sebe. če¬
bela je v sredini. Ona jemlje gradivo iz vrtnega in poljskega cvetja, pa ga z vlastno

močjo prebavlja in predeluje. Po tem se ravna tudi umetno filozofsko delovanje. Ono

ne izvira iz same delavnosti duha, niti ne gromadi prosto gradivo iz narave in poskusov,
ampak ga z razumom pretvarja in upodoblja. Za pouk priporoča Bačo genetiško me¬
todo , po kateri učitelj svoje učence vpeljuje v znanost po tisti poti, po kateri je sam
do znanosti prišel. Po tein potu se nauki presajajo v dušo otrok, kakor da bi bili ž
njimi vzrastli. Načela, katera je Bačo razvil v filozofiji, trudili so se v pedagogijo jih
prenesti Bolfenk Ratke, Ivan Komenski in Ivan Loke, kar jim je tudi uspešno od rok
šlo, kakor bodemo v sledečem videli.

28

IV. Solferih. Rafke,.

Bolfenk Ratke je bil 1. 1571. rojen v provinciji Holstein. Izučivši filozofijo in te¬
ologijo v Rostoku, mudil se je več let na Holandskem in Angleškem, kjer se je učil
Bačo-novih spisov, matematike in starih jezikov (grškega, hebrejskega in arabskega).
Mnogo pomanjkljivosti v takratnih šolah naklonile so ga, da je premišljeval o tem, kako
bi se enostavnejše in lože poučevalo. Zategadel je predložil nemškemu državnemu zboru
v Frankfurtu (1. 1612.) spomenico, v kateri je obetal, da hoče pokazati, kako bi se mogli
jeziki v kratkem času lehko naučiti in razširiti, potem, kako bi se mogla osnovati
šola, ki bi učila in širila vse znanosti in umetnosti, in naposled to, kako bi se v nem¬
škem cesarstvu mogel uvesti in vzdržati eden jezik, ena vera in ena vlada. S to spo¬
menico je dosegel vsaj nekaj pri posameznih členih nemškega zbora, ki so mu pomogli
z novci, drugi s priporočilom. Vladajoča vojvodinja Weimarska Doroteja zaupala mu je
svoje sestre v pouk. Po njeni smrti urejeval je Ratke šole mesta Avgsburga, pa brez
uspeha. Mudil se je potem v raznih mestih Nemčije in Švice, dokler ga ni knez Lju¬
devit Anhalt-Kotlienski pozval v Kothen. Tu ustanovljeno šolo za dečke in deklice uredil
je Ratke po svojih nazorih. Sam knez izdal je ustanove za te šole, pa osnoval tudi tis¬
karno, da so se mogle prirediti po novi metodi potrebne učne in pomočne knjige. Ratke
je zbral okoli sebe najbolj nadarjene učitelje ter jih vpeljal v svojo metodo, toda s po¬
gojem, da je brez njegovega dovoljenja nikomur ne odkrijejo in da nikjer drugod po njej
ne učijo. Pa skoro so se pokazali veliki nedostatki v Ratkejevem delovanji. Pred vsem
ni znal svojih misli praktično izvesti. Vrh tega je bil sebičen in nesnosljiv ter je od¬
bijal od sebe svoje sodelavce. Naposled se je še kot odločen privrženec luteranstva sprl
s kotbenskim duhovništvom in meščanstvom, ki je pripadalo k reformovanim.

Ker ga ni knez v njegovi samovolji podpiral, začel se je groziti, da bo zapustil
Kothen. Na to je še prišel v zapor, iz katerega ga je knez čez osem mesecev izpustil,
a moral je s posebnim pismom priznati, da je več obečal, nego je storiti mogel. Zdaj
se je mudil pri svoji zagovornici knjeginji Rudolstadtski Ani Sofiji, ki je njegove pred¬
loge o reformi pouka priporočila švedskemu kancelarju Oksenstjerni. A tudi tukaj jih
ni mogel izvesti, kajti 1. 1635. doleti ga že smrt.

Glavna pedagogijska načela Ratke-va so v spomenici, katero je bil 1618. 1. izročil
Kothenskemu knezu, in v spisu njegovega pristaša Rheni-ja. Glasč se: Pouk ima biti
splošen; nikdo se ne more izključiti od njega, tako, da se vsak nauči vsaj čitati in
pisati.

Naj se na en mah dela samo ena reč, t. j. mladina naj se najprvo uči samo ene
umetnosti ali enega jezika, in dokler se ga ni naučila in si ga prisvojila, naj se ne
pusti k drugemu.

V obče naj se ne jemlje novo, dokler se staro ni temeljito in dovoljno obvladalo.

Vse je treba storiti po redu in tečaju narave, katera prehaja v vseh delih od eno¬
stavnega in nižega k velikemu in vzvišenemu, in potem takem tudi od znanega do ne¬
znanega.

Najprvo se poda stvar sama, a potem še le način o stvari. Nobeno pravilo naj
se ne podaje brez vzgleda, noben pisatelj brez jezika. Pravilo naj si učenec sam najde
iz raznih izrekov; pa kadar ga je našel, zapomnil si ga bo, ker ga je razumil, ker je to
plod lastnega spoznanja.

Enoličnost naj bo v vsem, v načinu poučevanja in v knjigah.

Vse mora biti skladno in edinstveno, tako, da se vsi jeziki uče na isti način, in
da se v eni umetnosti ne uči kaj takšnega, kar bi se drugi pretilo.

29

Vsak pouk naj se začenja z materinskim jezikom, in še-le potem, kadar se je uče¬
nec v njem izuril, more se dopustiti, da se uči še drugega jezika.

Vse naj se zgodi brez sile in mržnje. Učitelj naj radi učenja ne kaznjuje učenca.
Radi zlobnosti (hudobije) naj ga kaznjuje, a to naj ne stori sam, ampak za to odločena
oseba (scbolarh).

Ista tvarina naj se večkrat ponavlja. S tem se naučeno gradivo tako vtisne v dušo
otrokovo, da ga ne more več tako lebko pozabiti.

Na pamet naj se nič ne uči, ker to otopi razum in ubije ostroumnost.

Vse je treba učiti na temelju indukcije in poskusa. Kar učenec sam ne vidi, niti
ne izkusi, to nima za-nj nikakove vrednosti. Treba torej učence napeljevati, da sami
gledajo, ter da po indukciji iz poedinih pojavov izpeljujejo obča načela in zakone.

V. Ivan Ko mensfci.

Ivan Amos Komenski rodil se je 1. 1592. v Nivnicah na Moravskem. Njegovi dedje
so bili doma iz mesteca Komne, in odtod ima ime Komenski, katero je on po tedanjem
običaju polatinil ter se pisal Comenius. Komenski je pripadal tako imenovanim „češkim
bratom 11  ter se izučil v teologiji v Herbornu in Heidelbergu. Potem, ko se je nekaj časa
'mudil tudi v Amsterdamu, povrnil se je v domovino, kjer je postal (1. 1614.) ravnatelj
bratovski šoli v Prerovi, a potem pridigar in rektor šole v Fulneku (1. 1618.). Že tukaj
je začel premišljevati o popravku pouka ter pisal tudi učne knjige. Ko je slišal o Rat-
kevem delovanji na šolskem polji, pisal mu je ter ga prosil za uavod o njegovi novi
metodi, pa ni dobil odgovora. Ko so bili s cesarskim ukazom vsi nekatoliki pregnani
iz Avstrije, šel je Komenski z mnogimi udi „česke bratovščine" v Lesno (Lissa) na Polj¬
skem. Tukaj je bil učitelj in rektor latinski šoli in spisal svoja najznamenitejša dela,
namreč „veliko didaktiko" (1. 1629.), „informatorij materinske šole" in „odprta vrata je¬
zika" (1. 1631.). Na poziv angleškega parlamenta odpotoval je (1. 1641.) v London, da
prestroji tamošnje šolstvo. Toda nastali nemiri in meščanska vojska niso bili ugodni
njegovemu namenu. Zategadel odide na Švedsko, kjer se je bil na prošnjo kancelarja
Oksenstjerna zavezal, sestaviti za Švedsko potrebne šolske knjige.

Ko je bila dokončana tridesetletna vojska, povrnil se je v Lešno, kjer so ga nje¬
govi istoverniki izbrali za škofa. Na poziv kneza Rakoczija odšel je mej tem (1. 1650.)
v Šarošpatak na Ogerskem — ter uredil tam pansofijsko šolo in napisal zuamenito svoje
delo „svet v slikah" (Orbis pictus). Cerkveni posli so ga prisilili, da se povrne v Lešno
(1. 1654.), kjer je čez nekaj let izgubil vse svoje imetje, svoje knjige in mnogo rokopisov,
ko so namreč Poljaki v borbi proti Švedom zapalili mesto. Na to je odšel v Amster¬
dam, kjer je umrl 1. 1671. V vsem je napisal čez sto del raznega zadržaja ter spada
mej najbolj učene može svoje dobe. Pedagogijska načela razvil je največ v omenjenih
spisih, posebno v „veliki didaktiki". Mi jih tu na kratko sestavno navedemo.

Smoter vzgoje je Komenskemu večna blaženost ali zveličanje. Zato naj bo človek
ne samo razsvetljen, ampak tudi kreposten in pobožen. Vsa deca, bogata in siromašna,
odlična in prosta, možka in ženska čutijo potrebo pouka, a šole ne izpolnujejo svoje na¬
loge, ker je pouk v njih premalo jasen, a moralna vzgoja se celo zanemarja. Zavoljo
tega se mora šolstvo organizovati. V materinski šoli,  ki ima biti v vsaki družini,
naj se otroci vzrejajo do dovršenega šestega leta.

V njej je treba vaditi največ čuti ter seznaniti otroke z raznimi predmeti v njihovi
okoliščini (s kamenjem, rastlinami, človeškimi udi, barvami, osebami in dr.). V njej se
more dober temelj položiti za vse znanosti in umetnosti. Disciplina naj bo stroga. Stro¬
gost je blagoslov za otroke; nasprotno pa jih opravičevanje popačuje. Roditelji morajo

30

biti otrokom vzgled lepega obnašanja. Ljudska ali narodna šola  naj bo v vsaki
občini in naj hodijo vanjo vsi otroci od šestega do dvanajstega leta. Ona je šola ma¬
terinskega jezika in stvarnih naukov; v njej naj se uči čitati, pisati, računiti, sv. pismo,
katekizem, pesmi, pregovori, nekaj zgodovine, zemljepisa ter poznavanje raznih obrtov
in umetnosti. Citati in pisati treba je ob enem učiti. Latinska šola  naj bo v vsa¬
kem mestu za učence od dvanajstega do osemnajstega leta. V njej se ima učiti mate¬
rinski, latinski, grški in hebrejski jezik, potem sedem svobodnih umetnosti ter fizika,
kronologija, povest, etika in biblijska teologija. Igre, šetanje, dramatske predstave in
gimnastiške vaje spadajo tudi k šolskemu življenju. Visoka šola ali akademija  ima
biti v vsaki pokrajini. To naj obiskujejo mladenči od osemuajstega do štiriindvajsetega
leta in naj se v njej uče vseh znanosti.

Za največe pravilo pri vsakem pouku smatra Komenski naravnost.  On hoče
namreč, da se učitelj pri pouku ravna ne samo po zakonih človeške narave, ampak da
pazi na stanovitne pojave v skupni prirodi. On opozarja na razvitek ptice in drevesa,
na delo zidarja, slikarja in vrtnarja, poudarjajoč, da je postopanje pri teh skozi in skozi
enostavno in naravno. Iz načela naravnosti izpeljuje Komenski mnogo didaktičnih pravil,
ki imajo večinoma še dandanašnji svojo veljavo. Navesti hočemo tu samo najpoglavit¬
nejša, a uvrstiti jih po sorodnosti.

Pouk se ima početi za časa. Obrazuje naj se najprvo razum, potem spomin, po¬
tlej jezik in roka. Nobenega jezika naj se otroci ne uče iz slovnice, ampak iz pripravnih
pisateljev. Vzglede treba je podati prej nego pravila.

Predno se prične učiti kak predmet, naj se duh učencev zanj pripravi. Vneti
je treba voljo za nauk in poučevanje tako urediti, da se vidi deci kakor igra in zabava.
Treba je torej premišljevati na vse načine, s katerimi se more razumevanje olajšati.

Učence ni treba obkladati z množino učne tvarine. Uče naj se torej samo stvari
svete, častne, prikladne in koristne. Za pouk naj se porabi le malo ur. Istočasno naj
se učenci bavijo samo z enim predmetom. Ne gre torej, da bi se na en mah učili la¬
tinski in grški jezik, ali gramatiko, logiko in retoriko.

Postopati je treba od občega k pojedinemu, t. j. od glavnega k podredjenemu, od
bistvenega do nebistvenega, od očitnega k skritemu, od lehkega k težjemu itd. Ves pouk
se ima tako vravnati, da daljni nauk ne podaje nič novega, ampak da se samo razvija
v podrobnosti to, kar se je prej učilo.

Pri vsakem pouku naj sodelujejo tudi čuti. Naj se ničesar ne uči, da ne bi se od-
mah pokazalo in povedalo, čemu je. Sorodne predmete treba več in več ter čvrsto spa¬
jati. Treba tako učiti, da se enkrat naučeno nikoli ne pozabi, da marveč eno iz drugega
raste, da se eno na drugo opira tako, da še eno z drugim okrepčuje in dopolnuje. Naj
se torej nauk z vsakdanjim delom in nepretrgano vajo izvršuje.

V eni šoli ali enem razredu naj poučuje le en učitelj. Naj bo ena metoda za vse
znanosti, knjige istega zadržaja in za vse vaje isti red. Isto delo naj se daje vsem učen¬
cem hkrati, t. j. naj se poučuje skupno, a ne pojedincev.

Komenski zahteva, da se mladina napeljuje tudi na to, da bode moralna in kre¬
postna. V šoli mora biti strah in red; šola brez discipline je vodnjak brez vode. Iz
tega sicer ne sledi, da se mora v šoli tolči in kričati, a vladati mora v njej skrbnost
in pozornost. Kaznovati se mora oni, ki je pregrešil se, ali ne zato, ker se je pregrešil,
ampak zato, da tega kasneje več ne učini. Zavoljo tega je treba kaznovati brez strasti
in jeze, blago, iskreno in pametno, da kaznovanec sam previui, da se to iz ljubezni zgodi.

31

T T T. Ivan. LocPce.

Ivan Locke (1. 1632.- 1704.), iz Wringtona ria Angleškem, izučil se je v filozofiji
in medicini, pa se radi slabega zdravja ni bavil z zdravilstvom. Vzgajal je bolezljivega
sina grofu Shaftesburya, ki se je z njegovo skrbjo po vsem popravil tor postal zdrav in
krepak človek. Najznamenitejša dela njegova so: „Poskus o človeškem razumu 11  in „Ne-
katere misli o vzgoji 11 . V prvem je razvil svoje misli o duši ter postavil temelj empi-
rijski psihologiji. Po njegovem nauku ni prirojenih predočeb, marveč one nastanejo iz
naše izkušnje, in to neposredno, da namreč stanovite predmete zamenjavamo, ali posredno,
da jih predelujemo, razstavljamo, sestavljamo, in tako po abstrakciji in refleksiji stvar-
jamo množico novih predočeb, ki so deloma tako enostavne, da se nam vidijo, kakor da
bi ne bile postale po izkušnji.

Po teh psihologijskih načelih napisal je Locke tudi svoje drugo delo. To ni ravno
sestavno (sistematično) napisano, a je v njem mnogo krasnih misli in praktičnih navodov.

Za najviši cilj vzgoje ima Locke „zdravo dušo v zdravem telesu". Treba je torej
na to delati, da se telo čem več tem bolje ojači in vtrdi. Obleka ne sme biti po zimi

ne preveč topla, ne sme biti tesna, posebno okoli prsi ne. Razen tega je treba, da so

otroci dan in noč, pri lepem in grdem vremenu gologlavi. Vsako jutro naj umivajo
noge v mrzli vodi. Manjšim otrokom ni treba dajati mesa, marveč mleka. Nemočno

pivo smejo nekoliko piti, a ne sme se jim dati ne vina, ne žganja. Rano naj gredo spat
in rano naj vstajajo. Na perji naj ne spavajo. Krepost je prva in najpotrebnejša last¬
nost izobraženega človeka. Samo tisti je kreposten, ki je dovolj močan, da se more od¬
reči svojim poželenjem in udušiti svoje strasti, ter samo to storiti, kar odobrava njegov
um. Od zibeli je treba torej že otroke privajati, da krotijo svoje želje. Ako skrbimo,
da imajo vse, kar jim je v istini treba, in ako se jim nasprotno vse to odbije, kar ho¬
čejo z jokom od nas doseči, tedaj se bodo navadili iznebiti se odvečnih in nepotrebnih
stvari, in ne bodo si nikoli podstopili, zapovedovati z jokom ali svojeglavnostjo. Ne

gre jim mnogo pravil dajati, ker ne koristijo, dokler niso z vajo prešle v drugo na¬
ravo. Otroci naj se navadijo pristojnosti, a ne gre jih mučiti z vsakojakim komplemen-
tovanjem. Laž naj se jim predoči za največo sramoto. Treba je izvedeti in prepričati
se o osebnih lastnostih otrok in po njih se ravnati. Za to je najlepša prilika pri igri,
kjer mislijo otroci, da jih nikdo ne opazuje, zato odkrivajo takrat najbolj svojo naravo.
Vladohlepne otroke treba je ustavljati in zahtevati, da storijo vse, kar se jim zapove¬
duje. Dokler so mladi, naj se jim to strogo nalaga. Kasneje se jim prijateljski svetuje
ter se jim tudi razlogi navajajo. Ako prej postopamo z dečkom kot z možem, bode
tudi prej postal mož. S strogimi kaznimi se malo doseže pri vzgoji, nasproti se more
ž njimi mnogo hudega učiniti. Šibe in palice so pri vzgoji najnepripravnejše. Trdoglav-
vost in upor naj se pač s šibo- kaznjuje. Najpoglavitnejše in najuspešnejše vzgojno sred¬
stvo je pač vzbujenje častiljubja s pohvalo in ukorom. Hvala, kadar jo zaslužijo otroci,
naj se rabi pred drugimi sredstvi. Nasprotno pa ne kaže, javno odkrivati njih po¬
greške, ker bi se s tem otopilo njih hrepenenje po časti. O Bogu naj se uči samo to¬
liko, da je on vse ustvaril, da nas ljubi, da mu moramo biti za vse hvaležni ter ga spo¬
štovati in ljubiti. Zjutraj in zvečer naj otroci molijo kako kratko molitev. Deset bož¬
jih zapovedi, vero in oče naš naj se tudi uče. O duhovih jim ni treba nič pripovedovati.
Znanje gre ceniti samo toliko, kolikor se ž njim pomaga krepost in modrost. Kreposten
in moder človek je več vreden od visoko učenega. Od mladosti je vzbujati veselje do
znanja pri otrocih. Na njih pitanja naj se radovoljno in resnično odgovarja. Dobre volje
se otrok trikrat več nauči, kakor s silo. Kadar zna dete že govoriti, čas je, da še,

32

počne učiti čitati, toda igraje. Z igračkami naj se pričenja pouk v čitanji, n. pr. s kockami,
na katerih so razna pismena. Ezopove basni s slikami so pripravne za prvo čitanko.
Prve predočbe v duši deteta postanejo s pomočjo stvari ali prikladnih slik, pa ne s po¬
močjo besed. Vsa biblija ni za deco. Pisanja naj se uče otroci tako, da prevlečejo ru-
deča pismena s črnilom. Risanje je treba spajati s pisanjem. Pred vsem treba, da se
otroci nauče materinskega jezika, a od tujih jezikov naj se najprej uče francoščine kot
jezika nujbližnjega sosednega naroda. Latinski jezik naj je le za one, ki ga bodo kasneje
potrebovali. Gramatike kakšnega jezika naj se uče še-le takrat, kadar so se ga na¬
učili že govoriti. Iz gramatike same se noben jezik ne nauči. Poezija je odvečna umet¬
nost kakor tudi muzika. Plesa naj se otroci uče radi lepega držanja. Z mečem se va¬
diti, to krepča, a zapeljuje v dvoboj. Z učenjem jezika gre združevati stvarne znanosti.
Zemljepis se mora začeti na globu in na kartah. Za tem sledi računstvo s posebnim
ozirom na knjigovodstvo in na trgovske račune, potlej zemljepis natančneje, astronomija,
geometrija, kronologija, povestnica in državoslovje. Locke je priporočal domačo vzgojo
bolje od javne. »Šola, v kateri se zelo bije po zvonu, vpliva dosta na značaj gojenca.
— Pii velikem broju učencev, ki so večkrat zbrani v šoli, ne more se dovolj ozirati na
osebnosti, niti zadostno nadzorovati vsakega pojedinca".

V-ZjT, CpietLzem,.

Pietizem znači oni tok v protestantski cerkvi, ki se je držal načela, da se ima re¬
ligija in krščanstvo bolje razodevati s čustvovanjem in delovanjem (s srcem in voljo),
nego z znanjem (umom). Pri protestantih je namreč po smrti začetnikov nove vere za¬
vladala mrtva vera v prazne besede verskih naukov ali tako znana ortodoksija. Brez¬
plodni in prazni prepiri o raznih teologijskih vprašanjih vzbudili so mržnjo in nezaupnost,
i tako je zginila prava krščanska ljubezen in potrpežljivost. Proti temu je deloval pi¬
etizem, kateremu je bil začetnik Filip Spener  (1. 1635—1705.), predstojnik in konzij-
storijski svetnik v Berolinu. Da bi svoja načela praktično izpeljal, uvedel je »katehetski
pouk“. Vsako nedeljo popoldne je namreč zbranim otrokom in ljudstvu razlagal po
eno poglavje iz katekizma. Pri tem je največ na to gledal, da je vplival na srce mla¬
dine. Z delovanjem takratne šole ni bil zadovoljen, ker prihajajo iz nje mladenči, ka¬
terih »možgani so polni teologijske filozofije, ali srce jim je prazno in brez vsake ne¬
beške milosti".

Da bi v šolo prenesel pietistiške nazore, o tem se je trudil Avgust Herman
Franke  (1. 1668-1727.), profesor na vseučilišči v Halli in župnik v Hallskem pred¬
mestji Glauhi. On je z izvanredno marljivostjo gojil cerkveno katehizacijo. Z dobrovolj-
nimi prinosi osnoval je najprvo v svojem lastnem stanu šolo za siromašno deco, a ka¬
sneje na prošnjo meščanov tudi mestno šolo v posebni sobi, katero je najel v bližini
župnega stanovanja. V eni in drugi šoli učili so se otroci religije, čitanja, pisanja, ra¬
čunstva, pozneje tudi stvarnih predmetov.

Na dalje je utemeljil pedagogij za plemenite gojence, v katerem so se učili tako
rekoč samo stvarni predmeti, češ da je to zelo potrebno za plemenite otroke, ki bodo
enkrat ali gospodarili ali pa postali vojniki, uradniki itd. Zavoljo tega je bil pri peda-
gogiju botaniški vrt, prirodoslovni kabinet, kemijski laboratorij, anatomijski kabinet, mlin
za brušenje stekla in dr. Iz darov, ki so mu došli od mnogih človekoljubov, kupil je
hišo za sirotišče. Osnoval je potem semenišče za učitelje, penziojonat za deklice, la¬
tinsko šolo itd. Naposled je za vse te zavode iz milodarov sezidal ogromno poslopje z
mnogimi dvorišči, ki so prave ulice z visokimi hišami na obe strani. Ko je Franke umrl,
je bilo na njegovih zavodih čez 2000 učencev in 200 učiteljev. Franke ni dosta pisal
o vzgoji. Svoje pedagogijske nazore razvil je največ v navodih za učitelje.

33

Svrha vzgoje mu je bila pobožnost. I)eea naj se privedejo do »živega spoznanja

Boga in Kristusa ter k pravemu krščanstvu". V tem more mnogo storiti šola z vzgledom,

molitvami, religijskimi vajami, disciplino in s poukom. Na molitve in pobožne vaje se
je zelo pazilo, po mnenju nekaterih pedagogov se je celo pretiravalo. Dnevno delo se je za¬
čenjalo z jutranjo pobožnostjo. Šolski nauk se je začenjal in končal z molitvijo. Razen
tega se je v določenih urah molilo v cerkvi, in poleg tega so šli ob nedeljah dvakrat k

božji službi, še celo na sprehodu morali so otroci pod jasnim nebom peti kako po¬

božno pesem ali moliti.

Disciplina je bila zelo stroga. Deci so zabranjevali igro. Pohod letnih sejmov je
bil prepovedan. Glasba je bila škodljiva igra. Kazni so potrebne, ali kadar se kaznjuje,
ravna naj se krščansko, modro in oprezno. Radi neznatnih pogreškov, n. pr. ako se
dete smeje, ogledava, ne gre otroka tepsti. Ne treba pa kaznovati one, koji so nežne
narave, tako, kakor surove in drzovite. S krščansko blagostjo se more več storiti, kakor
z velikimi kaznimi. — Pri pouku se je gledalo največ na veronauk. Vsak dan učil se
je nekaj ur katekizem in biblija. Za čitanje, pisanje, računstvo in petje porabilo se je
v mestni šoli komaj toliko časa, kakor za edini verouk. Mnogo so se vadili otroci v
sestavljanji pisem. Ročnega dela se niso učile samo deklice, ampak tudi dečki. V vseh
šolah so pa negovali zelo stvarne predmete. Franke je v tem prekosil vse prejšnje pe¬
dagoge. Grešil je pa zopet s tem, da je mladino preveč obložil. Vsak dan trajal je
namreč pouk sedem ur. Tudi ob nedeljah pred pridigo in po pridigi je bila šola. Šol¬
skih praznikov ni bilo nič.

Od znamenitejših pietistiških pedagogov nam gre še omenjati Krištof or a Sem-
lera,  predikanta v Halli. (1706.) On je s pomočjo mestne občine v svojem stanovanji
osnoval šolo, katero je imenoval mateinatiško in mebaniško realko,  a učilo se je v njej
nekaj iz fizike in rudstva, poznavanje raznih dreves in barv, risanje, kmetijstvo, vrtnar¬
stvo, čebelarstvo, nekaj iz anatomije, zdravoslovja, nekaj iz policajnega reda ter iz po¬
vesti domovine in zemljepisa Nemčije. Semler se torej more smatrati začetnik realk.
Njegovo misel je zgrabil Ivan Hecker  (1716.— 1758.), predikant v Berolinu. On je
osnoval troje šol: nemško, latinsko in realno šolo. A največ je gojil realko, ter je leta
1748. dosegel, da jo je pruska vlada pripoznala in odobrila. Z isto šolo je združil neko
vrsto učiteljskih šol.  Heckerova realka je bila namenjena takim učencem, ki so si
hoteli izbrati praktična dela. Zato se je v njej učila aritmetika, geometrija, stavbarstvo,
risanje, prirodoznanstvo, teloslovje, svilarstvo, gospodarstvo in dr. Deco so vodili v de¬
lavnice obrtnikov, in imeli so tudi bogate zbirke raznih modelov za zgradbe, ladje, go¬
spodarsko orodje, zbirko robe, kož in dr. Razen tega bili so posebni oddelki za obrtni¬
štvo, stavbarstvo, gospodarstvo, rudarstvo, računarstvo. Mladina je bila tako obložena,
da je imela komaj eno uro na dan mir, a ne za odmor, nego za jelo.

'Vlil. Franjo Fenelon.

Franjo Fčnelon je bil rojen 1. 1651. v Perigordu. Kadar je dovršil teologijo v Pa¬
rizu in opravljal nekaj časa službo dušnega pastirja, imenovan je bil ravnateljem zavoda,
v katerem so se vzgojevale one hčere iz plemenitih družin, ki so se bile odrekle refor-
movani veri in prestopile v krilo katoliške vere. Kasneje mu je kralj Ljudevit XIV. za¬
upal vzgojo svojega unuka, vojvode burgundskega. Fenelon je z milim, ali vender res¬
nobnim ravnanjem in nežnim navodom ozdravil svojega vzgojenca od mnogih nedostatkov,
posebno od oholosti, nesnosnosti in od pohlepa po igri in zabavi. Zanj je napisal več del.
Naj znamenitejša so »Razgovori pokojnika" in »Zgodbe Telemaka sina Ulisovega". Po¬
slednje delo je »zrcalo za vladarje". V tej povesti so za vsako prigodbo vladarskega

5

34

življenja lepi nauki: za poljedelstvo, trgovino, red v državi, umetnost, vzgojo dece itd.
Pokazuje se v njej po vsem jasno, kako morejo tudi najmodrejšega vladarja zapeljati
sebičniki, kako tiran sam stvarja ječo, in kako vladar zavoljo storjene krivice več trpeti
mora, kakor drugi ljudje. To delo je bilo namenjeno edino le vojvodi burgundskemu,
a po nezvestobi sluge je prišlo v javnost, ter pribavi Fenelonu mnogo neprilik. Kralj
ga je smatral za satiro na svojo osebo in svoje vladanje. Zavoljo tega je zabranil Fe¬
nelonu, da se mudi na dvoru in občuje z vojvodo burgundskim. Ker je bil Fenelon mej
tem imenovan za nadškofa cambraiskega, odpotoval je v svojo škofijo, kjer se je mar¬
ljivo pečal s svojimi pastirskimi posli. Ko je postal njegov vzgojenec vojvoda burgund¬
ski sovladar, začel je zopet delovati na javnem polji in je napisal nekoliko politiških
spisov in spomenico za bodočega vladarja. Vojvoda burgundski je pa umrl mej tem
nagle smrti pred, nego je mogel zasesti kraljevski prestol. To je Fenelona zelo razžalo¬
stilo in je tudi on kmalu potem umrl 1. 1715. Najznamenitejše Fenelonovo delo je „o
vzgoji deklet". Celo to delo deli se v trinajst poglavij in eden dodatek, v katerem so
neki posebni navodi namenjeni gotovi gospej za vzgojo njene hčere.

Pred vsem dokazuje Fenelon v tem delu, da se mora delati za vzgojo deklet z
isto skrbjo, kakor za vzgojo dečkov, kajti slaba vzgoja žene donaša več hudega, nego
slaba vzgoja moževa. Neznanstvo je krivo, če devojka ne zna, čem bi se nedolžno za¬
bavala. Najbolje je z vzgojo dekleta pričeti v njenem detinstvu. S poukom se mora
počakati, dokler se ne okrepčajo udje. Treba se varovati, da jih ne naučimo mnogo
govoriti. Zadovoljimo se, da se razvijajo malo po malem pri prilikah, ki se same po
sebi ponujajo. Sledimo naravi in bodimo jej na pomoč. Radovednost njihova naj se
porabi, in da naj se jim prilika, da morejo si ogledati razne stvari (mline, delavnice,
štacune itd.).

Mnogokrat ni treba jim praviti besede ne, ampak samo pred njimi to storiti, kar
naj tudi deklice store. Kazni naj bodo lahke, ali vselej tako izpeljane, da jih bode sram.
Zmirom enako ravnati nikakor ne kaže.

Nauk je treba storiti prijeten in zabaven. Dete ljubi vesele pripovesti. Pripove¬
dujejo naj se izborne pripovesti z malimi besedami. Dobre so basni iz živalstva, ako
so umne in nedolžne. Poganske basni so nečiste. Otroci naj bodo zadovoljni s svetimi
povestimi, da se ž njimi vera utemelji. „Kdor ne previdi, da je verozakon skozi in skozi
historijski, ta ni malo ne pozna njegove bistvenosti. Čeravno je videti, da biblijske po¬
vesti podaljšujejo nauk, vender ga v istini skrčijo, kajti odvzamejo mu ono suhoparnost
katekizma, ki podaje verske resnice brez dejanj". Dodajo naj se govoru bakrorezi ali
slike, ki kaj ugodno predočujejo svete pripovesti.

Glavna dolžnost žene je vzgoja dece in hišno gospodarstvo. Zato se hoče mnogo
znanja, modrosti in izkustva. Mati mora popolnoma poučena biti v veri. Na dalje treba
deklice učiti čitati in pisati. Trebalo bi tudi, da bi znale slovnico. Materinski jezik ne
gre učiti enako po pravilih, kakor se uči latinski jezik v šoli. Deklice bi morale tudi
znati čvetere vrste računov, a dobro bi bilo, ako bi znale nekaj tudi o glavnih pravilih
prava. Naj čitajo zgodovino grško in rimsko ter povest svoje domovine in sosednih
držav. Slikarstvo, osobito risanje je koristno ženam pri njihovem ročnem delu, ki ne
more biti lepo, ako ne poznajo pravil risanja. „Pri vzgoji deklet je pa treba vedno mi¬
sliti na njih stan in na kraj, kjer bodo živela, ter na poklic, katerega si utegnejo pri
priliki izbrati. Paziti gre, da se ne zazibljejo v nade, katere prekosč njih imetje in stan".

Na tem mestu nam je še omenjati reda šolskih bratov,  ki ga je bil osnoval
francozki duhovnik Ivan de la Salle  (1. 1651.—1719.). Ta red se je bavil najprvo z

35

vzrejo siromašne dece, katero je proti tedanjemu običaju poučeval brezplačno. Pouk V
srednjih in visokih šolah mu je bil po pravilih zabranjen. Šolski bratje vpeljali so povsod
vkupno poučevanje ter svoje učence po starosti in napredku razdelili v razrede. Učili
so jih pa v njihovih šolah: veronauk, slovnico, pravopis, krasopis, risanje, zemljepis in
računstvo, in to po osnovi in metodi, katera je bila v pravilih reda. Poedinec ni smel
v tem nič izpremeniti.

IJ£. IVCLTL liOZiSSeCLZZ.

Sredi sedemnajstega stoletja pojavilo se je na Angleškem mišljenje, ki je v zadr-
žaju religije priznavalo samo to, kar imajo vse vere vkupno, in kar se z umom zapopasti
more. Ustno razodenje in liturgija sta samo za veliko maso, a filozofi, da je ne trebajo.
Ker so privrženci tega nauka samo vero v Boga (deus) imeli za glavno stvar, a razo¬
denje po sv. pismu za postransko, zato so jih zvali deiste,  in ker so verovali samo
to, kar so z umom (ratio) doseči mogli, rekli so jim tudi racionalisti,  pa tudi na¬
turalisti,  ker so zanikali, da bi religija bila več od narave, in ker so čudeže po na¬
ravnem potu razlagali. Angleški deizem razširil se je skoro tudi po druzih deželah.
Na Nemškem mu je delal pot Leibnitz in njegov učenec Kristijan Wolf, a na Francoskem
Voltaire, ki je prav na nedostojni način grdil krščanstvo in biblijo. Na Francoskem je
pa deizem kmalu zabredil v ateizem in materijalizem.  Tako zvani enciklopedisti
(Diderot, d’ Alembert, Helvetij, baron Holbach itd.) začeli so zanikati še celo božanstvo
in obstanek duše. Rousseau res ni bil ne ateist, ne materijalist, a je pritrjeval deizmu
in naturalizmu in je sovražil takratno državo in cerkev. Pa ker je on s svojimi deli
odločno deloval za razvitek pedagogije, zato hočemo bolj na drobno razložiti njegovo
življenje in njegove nazore. Ivan Jakob Rousseau  se je rodil 1. 1712. v Genevi.
Prva vzgoja njegova je bila zelo zanemarjena. Oče vdovec ni se zanj dosta brigal. Bil
je nekaj časa pisar pri nekem odvetniku; potem v nauku pri nekem bakrorezcu. Po
priporočilu gospe Varensove je prišel v turinski hospital za katehumene, kjer je po neki
pripravi prestopil v krilo katoliške cerkve. Potem se je bavil pri gospej Varensovi čez
deset let brez posebnega opravka, učeč se starih jezikov, matematike, filozofije, risanja
in glasbe. Zapustivši gospo Varensovo prevzel je mesto domačega učitelja pri nekem
trgovcu v Lyonu, kjer pa ni ostal dolgo, kajti sam je rekel, da nima za učitelja pravih
svojstev. Iz Lyona je šel v Pariz, a od tod za tajnika poslanca v Benetke.

V tem času je dijonska akademija (1. 1749.) razpisala natečaj za vprašanje: »Ali je
napredek v znanostih in umetnosti pomagal popraviti ali pokvariti nravnost (moralo)?
Rousseau je napisal razpravo in dobil nagrado? V tej razpravi je dokazal, da je raz¬
vitek znanosti in umetnosti poguben za moralo. Pozival Se je na Rimljane, Špartance
in Atenčane, ki so bili tem slabši, čem bolj so v omiki napredovali. Kmalu je razpisala
dijonska akademija tudi drugi natečaj za razpravo: „0 vzrokih neenakosti mej ljudmi' 1 .
Rousseau je razpravljal tudi to pitanje, a ni dobil nagrade, čeravno je bila razprava v
bistvu soglasna s prvo. On je namreč vso krivdo radi neenakosti mej ljudmi zvalil na
omiko ter dokazoval, da so bili ljudje enaki, dokler so živeli kot živina v gozdu brez
obleke, brez obitelji, brez običaja in govora. „Neenakost je nastala s tem, ko so začeli
poedinci gotov kos zemlje svoj imenovati in si ogradili polje. S pojmo lastništva nastal
je prepir mej ljudmi, nastala je razlika mej bogatim in siromašnim, mej močnim in sla¬
bim, mej gospodarjem in slugo".

Potem ko se je Rousseau bavil nekaj časa v rojstnem mestu Genevi in se povrnil
zopet v protestantsko cerkev, da je dobil tam zopet meščanske pravice, podal se je kmalu
z nova v Pariz, kjer je spisal svoja najimenitnejša dela: »Društveni dogovor" in »Emil"
ali »o vzgoji". V prvem delu brani prirojene pravice človeška. Mej drugim veli: »Človek

36

se je rodil svoboden; ne biti svoboden, pomeni, odreči se vsem pravicam in dolžnostim člo-
večanstva. — Suveren ni vladar, ampak narod, od katerega je vladar prejel svojo neo¬
vrgljivo moč. Narod se ne more prevariti. Vladar je torej samo pooblaščenec držav¬
ljanov, v katerih imenu vlada; ustava in zakoni so samo društveni dogovori, s katerimi
so zagotovljene vsakemu njegove pravice 11 . — To delo je bilo evangelij veliki francoski
revoluciji.

V »Emilu 11  je Rousseau razvil svoje pedagogijske nazore. Pa radi tega dela, po¬
sebno radi uvoda, v katerem je bilo »veroizpovedanje savojskega vikarja 11 , imel je mnogo
neprilik. Parižki nadškof je delo preklel, a parlament je odločil, da se sežge, pisatelj
pa da se v ječo vrže in zapleni vso njegovo imetje. Rousseau je pa mej tem pobegnil
na Švicarsko, kjer se je mudil na raznih krajih. Povrnivši se na Francosko, umrl je 1. 1778.

»Emil 11  je pripovedka, v kateri nam Rousseau predstavlja, kako se je izmišljeni
vzgojenec Emil vzrejal. Dell se na pet glavnih delov primerno najznamenitejšim dobam
deškega razvitka tako, da govori prvi del o vzgoji v prvi dobi, ko dete še govoriti ne
zna, drugi del o vzgoji do dvanajstega leta, a tretji o vzgoji do petnajstega leta. Če¬
trti del obseza čas do ženitve, a v petem delu se pripoveduje o vzgoji Emilove žene
Sofije. Emila vzgojuje domači učitelj do petindvajsetega leta. Po naravnem zakonu in
po Rousseau - vem mnenju je treba, da se za vzgojo dece brigajo roditelji. Ali očetje
so navadno preobloženi z drugimi posli, a matere, da večinoma nimajo sposobnosti, ki so
pri vzgoji potrebne. Rousseau-ov Emil je razen tega brez starišev, zato mora nekdo
skrbeti za njegovo vzgojo.

Temeljno načelo Rousseau-ove pedagogije je naravnost.  Po njegovem mnenji je
človek od narave dober. »Vse je dobro, kadar izide iz roke Stvarnikove, a vse se spači
v človeških rokah 11 , to je bilo njegovo geslo. Kar je slabega v človeku, to je po nje¬
govem mnenju prišlo od zunaj vanj. Po vsem takem hoče Rousseau, da bi bila vzgoja
skozi in skozi negativna, t. j., da se vse odvrne, kar bi utegnilo zavirati naravni razvitek
gojenca ali ga napeljati na kriva pota.

Za glavno nalogo vzgoje postavlja Rousseau človečnost.  Občna naloga je po¬
stati pravi in pošten človek, in kdor je za to nalogo dovoljno vzgojen, ta more vse ostale
naloge, ki se dajo združiti ž njo, dobro izvrševati. — Narava ne stvarja ne knezov, ne
bogatinov, ne velike gospode. »Ako vzgojujete človeka samo za en stan, storite ga ne¬
sposobnega za vsaki drugi. Ali je moj vzgojenec namenjen za vojno, cerkev ali sod-

nijsko službo, to je meni vse eno. Življeuje je ono rokodelstvo, za katero ga učim. Kadar

izide iz mojih rok, ne bo ne pravnik, ne vojnik, ne duhovnik, marveč človek".

Telesni vzgoji pripada v Rousseau -ovi vzgojni sestavi znamenito mesto in se ima
z osobito pozornostjo gojiti. »Telesna vzreja se ima prej začeti nego umna in vsaj v
detinstvu presegati duševno izobražbo 11 .

Škodljivo je vsako povijanje. Dete treba, da se od poroda svobodno giblje. Največ
je treba na to gledati, da se telo utrdi. »Emil naj hodi tudi po zimi gologlav in v letni

obleki; mrzlo vodo naj pije, če je tudi razgret, in spi naj na vlažni zemlji 11 . Hrana

njegova naj bo prosta, pa dovolj je mora biti. Vina naj ne pije. Treba ga privaditi,
da nosi bremena, da se drska in plava.

Tudi pri umni vzgoji zahteva Rousseau svoboden razvitek naravnih sposobnosti.
Odločno se protivi vsakemu pozitivnemu pouku. Učitelj ne sme poučevati dečka; on
naj se sam poučuje. Najbolja knjiga je svet, a najbolji pouk delo.

Učenec naj ne zna ničesar radi tega, ker ste mu vi to povedali; ampak zato, ker
je on sam to zapopadel. Naj se ne uči znanosti, ampak naj sam jih iznajde. »Naj zna
malo, a to, kar zna, je sam čul, videl, doživel".

37

Najprvo naj se deluje na to, da se vzgojencu vadijo čuti. Po dvanajstem letu je
treba, da se čutni vtisi povzdignejo v pojme. Vsak pouk naj začčnja s stvarmi. Znanje
znakov brez nazora dotičnih stvari je škodljivo. „Glave se polnijo z besedami, a vender
neki mislijo, da izvrstno poučujejo. Ne govorite z deco o ničem, česar ne morejo ra¬
zumeti". Ničesar naj se učenec ne uči na pamet. Dveh jezikov se ne more učiti nobeno
dete pred dvanajstim ali petnajstim letom, razen če je kakovo čudotvorno dete. Do te
dobe naj se uči samo svoj materinski jezik. »čitanje je naj nesrečnejše zanimanje za
otroka". Emil bode komaj v dvanajstem letu znal, kaj je knjiga. Iz knjige nauči se
človek govoriti o stvareh, katerih ne razume. Robinson Crusoe mora dolga časa biti
edina knjiga vzgojenčeva. Vzgojenec naj se uči samo to, kar vidi, da mu je na korist,
a ne to, kar bi hotel njegov vzgojitelj. Treba ga je voditi v delavnice, kjer pa ni
dovolj, da samo gleda, marveč mora sam poskušati in za delo prijeti.

Estetiško vzgojo zanemarja Rousseau, ker sovraži umetnosti kot pogubni plod kulture.

Učenec njegov naj se uči spoštovati koristno rokodelstvo kakor umetnije. Barvar
naj mu bode več nego zlatar. Kamenar in pozlatar sta Rousseau človeka, ki Bogu dan
kradeta, pa tudi urarja ima malo v čislih. Risanje priporoča, ali le perspektivno. „Ne
treba dajati risati po uzorcih, nego po naravi". Tu je imel Rousseau pač v mislih, da
se učenec nauči prav gledati in razumevati, a ne umetno risati.

Tudi za moralno vzgojo zahteva Rousseau svoboden razvitek. Pred vsem je treba
paziti, da se v otroku ne porode take želje, katerim bi pozneje moral udan biti. Dete
naj čuti svoje  slabosti, a naj jih ne trpi; naj bode odvisno, pa ne da bi se pokorilo;
naj prosi, a ne ukazuje. Uživa naj nepopolno svobodo.

Moralni pouk naj se začčnja precej kasno. Vseh laži otrok so učitelji krivi. Zakaj
hočejo, da jim otroci toliko obljubijo?

Ako se otrok zlaže, naj lažnjivec sam čuti vse nasledke laži. Ako razbije otrok
okno, naj se okno ne popravi, ampak otrok naj se dobro ohladi vsled tega, da bode čutil
nasledke svojega čina. Ako to še drugi pot učini, naj se ga zapre v sobo brez okna,
dokler ne obljubi, da ne bode več stekla tri.

Religijsko vzgojo zanemarja Rousseau popolnoma. Njegov Emil še v petnajstem
letu ne vč, da ima dušo, in morebiti bi bilo to zanj še v osemnajstem letu prezgodaj,
da bi izvedel. Emila ni hotel v nobeni veri poučevati in mu nobenega veroizpovedanja
priporočati, marveč ga samo sposobnega narediti, da si bode sam vero izbral in odločil
za eno, kadar bode dovolj pameten. Izmed toliko religij, ki druga drugo zametujejo, je
samo ena prava, če je sploh katera prava, Da se pa to najde, treba je vse vere pre¬
učiti. Ni treba dece siliti k religijskim vajam. Ako se neprenehoma gonijo v cerkev,
pristudi se jim. Po Rousseau-ovem mnenju je žena radi moža; zato je vso žensko
vzgojo po tem načelu vravnal. „Da se žena možu prikupi, da mu bode koristna, da za¬
služi njegovo ljubezen in spoštovanje, da glešta male in streže velikim, da jih tolaži in
jim slajša življenje, to so in ostanejo za vse večne čase ženske dolžnosti". Kjer se to
ne doseže, tam se je zgrešil cilj ženske vzgoje. Od tod sledi, da je žena odvisna od
moža, da mora pri vsaki priliki držati se stranke in vere svojega moža. Radi tega je
treba, da se žene v tem vadijo, kako bi se možu prikupile.

_3f. FLlcLTitropizent.

Začetnik filantropizma je Ivan Bernard Basedov,  ki se je rodil 1. 1723. v
Hamburgu. Nauke je dovršil v rojstnem mestu in v Lipski. Nekaj časa je bil domači
učitelj v Holsteinu. Potem je postal profesor morale in lepih umetnosti na vitcžki aka¬
demiji v Soroeu. Radi posebnih religijskih nazorov, ki jih je razvil v spisu »praktična

38

filozofija," prestavili so ga na gimnazij v Altona. Pa tudi zdaj ni prenehal zaganjati se
v cerkev in njene nauke. Zavoljo tega ga je Danska vlada odstavila od profesorske
stolice, pa mu je pustila popolno plačo za pokojnino. Spodbujen po Rousseau - ovem
Emilu začel je zdaj premišljevati o reformi vsega šolstva. V ta namen je izdal spis, v
katerem je razvil svoje nazore o popravku šol ter prosil človekoljube za pripomoč, da
bi mogel izdati pedagogijsko delo „Elementarwerk“.  Čas mu  je bil ugoden za nje¬
govo namero. Zavoljo tega je hitro nabral okoli 15.000 tolarjev. Med darovalci so bili
dostojanstveniki vsake vrste, pa tudi vladarji, še celo duhovniki. „Elementarwerk" je
bilo delo podobno spisu „Svet v slikah" od Komenskega. Obsegalo je namrečvse znanje,
potrebno učeči se mladini, in je bilo okrašeno s slikami od Chodovvickoga. Glede zadržaja
je pa po sodbi učenih in nepristranskih ljudi one dobe zaostajalo za delom Komenskega.
Basedov je na dalje izdal „metodiko za očete in matere," „Agathokrator ali o vzgoji
vladarjev" in več manjših spisov, v katerih je razvil svoje pedagogijske misli.

Na poziv Desavskega kneza Leopolda Friderika Franje odšel je v Desav, da ondi
osnuje in preustroji šole in semenišča. Tukaj se je odločil ustanoviti vzgojevališče, ter
zopet prosil človekoljube za pripomoč. Desavski knez se je prvi ozrl na prošnjo in poklonil
potrebne zgrade in vrtove ter 12.000 tolarjev. Če je tudi od drugod le majhna pripomoč
prihajala, je Basedov vender le otvoril (1. 1774.) zavod, kateremu je dal ime „filantropin",
s čemer je hotel označiti, da se goji v njem čisto človekoljubje  (filantropija). Za¬
voljo tega so se zvali tudi njegovi privrženci filantropisti,  a njegov pedagogijski
sistem filantropizem.  čez poldrugo leto je pozval vse izobražence k svečanemu
izpitu, da se prepričajo o duhu zavoda in napredku učencev. S tem izpitom pridobil si
je zavod mnogo prijateljev, a bilo je tudi nezadovoljnežev, ki so ga obsodili. Basedov
res ni bil kos svoji nalogi. Nagel in uporen že od narave ni mogel prenesti nikakoršnega
ugovora, a razen tega je bil udan pijanstvu. Radi tega je moral odstopiti od vodstva
zavoda in je 1. 1790. umrl. Kmalu potem (1. 1793.) prenehal je tudi njegov zavod.
Svrha vzgoje je bila tudi Basedovu človečnost. Do zdaj so vzgajali samo učenjake,
plemiče, obrtnike i. dr., a svetu je treba ljudi in kozmopolitov. Tudi njemu je dete od
narave dobro, in se pokvari z vnanjim dotikanjem in s silo. Da ljudska sreča in morala
propada, temu so krivi učeni ljudje. Telesna vzgoja naj deluje na to, da se deca utrde.
Zato jih je treba privajati na hladno kopelj in lehko obleko, trdo posteljo in prosto
hrano; deca naj se gibljejo na prostem zraku. Deco je treba privaditi na pokorščino.
Ni treba razlagati zapovedi, vsako modrovanje zapreči sigurnost uboganja. Razlogi naj
se navajajo samo takrat, kadar se svetuje in poučuje. Prvo detinstvo je čas slepe po¬
korščine. Pozneje je potrebno, da se povelje izpremeni v svet. Ne gre pa otrokom
preveč zapovedovati. Paziti pa gre, da se našim zapovedim nihče ne posmehuje. Kazni
naj bodo redke. Samo tedaj, kadar blaga sredstva ne pomagajo, upotrebi naj se šiba z
vso strogostjo. To kazen naj vrši sluga, ki je v tem izurjen. Ne gre pa siliti dece, da
po kazni poljubijo roko ali šibo. Kadar deca odrastejo, naj se napravi bela in črna
knjiga; v belo knjigo se vpisujejo dobra, v črno pa slaba dela učencev. V filantropinu
so se obdarovale zasluge s „pikami“. Kdor je imel na tablici največ pik, bil je odlikovan.
Kaznovali so se otroci z izgubo tacih toček, ali s tem, da se je ura za nauk izpremenila
v uro za ročno delo, ali pa, ako to ni pomoglo, z zatvorom v prazni sobi, kjer so se pa
otroci za oknom, skozi katero se ni moglo gledati, igrali in veselili. Basedov je na dalje
zahteval, da se otroci zgodaj privadijo, prevladati svoje čutne poželjivosti ter potrpežljivo
prenašati bolečine in neprijetnosti. Zavist in maščevanje je treba zabranjevati ter vaditi
jih odkritosrčnosti in iskrenosti. Religijska vzgoja Basedova je imela splošen značaj.
Iz religije naj se uči samo to, kar imajo vse konfesije vkupuo, namreč, da je samo en

89

Bog, stvarnik in gospodar sveta, da je on vseveden in neizmerno dober oče vsem ljudem,
da je človeška duša neumrjoča, da bode dobila plačo za svoja dobra in zla dela, in da
je zavoljo tega dolžnost vsakega človeka, ogibati se hudega in storiti dobro. Otroci naj
ne molijo prej, dokler ne morejo razumeti, kaj je molitev. V filantropinu je bil eden
učiteljev „liturg“, a služba božja opravljala se je v posebni sobi, ki je bila na osobiti
način v to prirejena. Strop je značil nebo, t. j. vzvišeno blaženstvo krepostnikov
po smrti. Glavna barva sten je bila pomešana s črnimi progami; s tem se je hotelo
označiti, da prevaguje dobro nad hudim v človeškem življenji. Sredi poda (tal) je bil
les (gozd) v znamenje smrti. Na najvišem mestu za liturgovim sedežem je bila skrinja,
v kateri je bil zakonik in knjiga zavetnica. Na notranji strani pokrova, ki je bil vedno
odprt, je bilo zrcalo, ki je spominjalo, da se mora človek izpraševati, ali živi po božjih
zakonih. Na vsaki strani skrinje ste goreli dve sveči v znak, da človek religijo na dva
načina spozna, namreč po tujem navodu in po lastnem previdenji.

Pri pouku naj bi po Basedovu veljalo sledeče načelo:

Ne mnogo, a z veseljem in elementarnim redom od lagljega k težemu. Ne mnogo,
a koristno znanje, ki se brez škode ne sme pozabiti. Pouk naj bode lahek, podoben
igri. Da se deca ložje nauče čitati, naj se jim dajo črke iz testa. Ni treba siliti k
marljivosti. Znamenitejše so stvari, kakor besede. Jezikoslovni pouk se opira na stvarni.
Gramatika materinskega jezika naj se najprvo uči. Pri mrtvih in tujih jezikih naj se
uče le pravila, ki se razlikujejo od znanih pravil materinskega jezika. V filantropinu
so se pri pouku jezika ravnali po analitiški metodi. Najprvo so se otroci vadili govoriti,
potem so čitali in na zadnje so se učili gramatike. Pri tem so imeli vsakovrstne igre
in šale. Učitelj je n. pr. vprašal latinski: „Kaj hočete, da vam narišem? 1 ' „Leonem,
leonem!" (leva, leva!) so zakričali. Učitelj je narisal glavo z dolgim kljunom, a otroci
so zagnali: „Non est leo, non est leo!" (ni lev, ni lev!), „leones non habent nostrum"
(levi nimajo kljuna) itd.

Od imenitnejših filantropistov imenujemo: Kristijana Salzmanna, Joakima Campea in
Ivana Guts - Muths - a.

Kristijan Gotthilf Salzmann  (1. 1744,— 1811.) bil je najprvo veroučitelj v
Desavskem filantropinu, a potem je osnoval s pomočjo gothskega kneza lastno vzgojevališČe
v Schnepfenthalu. On se je trudil, vzrediti „zdrave, razumne, dobre in vesele ljudi".
Zavoljo tega je gleštal posebno telo. Gimnastiške vaje so imele pri njem prvo mesto.
Poleg tega so morali njegovi gojenci opravljati domače posle, pečati se s sadjarstvom,
čebelarstvom, imeli so golobe, teleta in dr. Učilo se je vse, kar je potrebno za prak¬
tično življenje, namreč veronauk in morala, prirodopis s fiziko, astronomija, zemljepis z
zgodovino, matematika, meščansko in trgovsko računstvo s knjigovodstvom, nemški, fran¬
coski, latinski, pozneje tudi angleški in laški jezik, krasopis, risanje, glasba, gimnastika
in ročno delo. Salzmann je napisal več pedagogijskih spisov. Najznamenitejši so:
„Krebsbiichlein“, v katerem kaže, kako se ne sme vzgojevati, „Ameisenbuchlein“, v ka¬
terem razlaga, kako je treba vzgojevati učitelje in vzgojitelje, in „Konrad Kiefer", v
katerem predstavlja uzor razumne vzgoje.

Joakim Čampe  (1. 1746.—1818.) je bil sodelavec, a po odstopu Basedova voditelj
Desavskega filantropina. V poslednjem času bavil se je z književnim in kujigarskim po¬
slom. Napisal je mnogo pedagogijskih del in spisov za mladino. Najizvrstnejše je „Re-
visionswerk“, ki ga je izdal v društvu z drugimi filantropi (Trappom, Bahrdtom, Stu-
veom i. dr.). To je zbirka razprav, v katerih se vsestransko in zelo praktično razlagajo
znamenita pedagogijska vprašanja. Od spisov za mladino so najbolj znana: „Iiobinson
mlajši" in »Odkritje Amerike". Čampe je bil preveč zamaknen v načelo koristnosti ter

40

je zavrgel vsako idealno zanimanje. Po njegovem mnenji si je pridobil za človečanstvo
več zaslug oni, ki je vpeljal sadenje krompirja in kolovrat, nego pesnik Ilijade in Odiseje 11 .

Ivan Guts-Mutlis (1. 1754. — 1839.) bil je učitelj v Salzmannovem zavodu v Schne-
pfenthalu, kateremu je pripeljal prvega gojenca, kasneje znamenitega geografa Ritter-ja.
Napisal je več učnih knjig za zemljepis, potem pedagogijski zbornik „Knjižnica za pe-
dagogijo 11  ter razna dela o telovadbi. On je v šolo vpeljal gimnastiko in ročno delo,
kar je njegova največa zasluga.

J£I, Ivan Felbžger.

Najznamenitejši organizator katoliškega šolstva te dobe je bil Ivan Ignacij Fel-
biger  (1. 1724.—1788.) Kot župnik v Saganu v pruski Šleziji in kot okrajni šolski nad¬
zornik je z vso marljivostjo in gibčnostjo preurejal šolstvo in pouk. Po vzgledu Hahna,
učitelja na Heckerovi šoli v Berlinu, vpeljeval je tako zvano tabelarno in literarno
metodo.  Da bi bil nauk kolikor mogoče pregleden, razvrstil je učno gradivo s potreb¬
nim redom in natančnostjo v tabele, katere so učenci prepisovali in na pamet učili. To
je bilo precej težko, posebno pri obsežnih odlomkih. Zato je, da bi si prihranil tudi
prostor in čas in da bi se še bolj budila otroška pozornost, v tabele zapisoval samo za¬
četne črke (literae). Po prigovarjanji Felbigerjevem ustanovila je pruska vlada v Šle¬
ziji semenišča za učitelje ter izdala „šolski red 11  za katoliške šlezke šole.

V tistem času začelo se je bilo tudi v Avstriji s preosnovanjem šolstva. Cesarica
Marija Terezija  je slišala o veščem in blagotvornem delovanji Felbigerjevem ter ga
poklicala (1. 1774.) v Beč in mu z naslovom vrhovnega šolskega ravnatelja zaupala vod¬
stvo ljudskega šolstva. Felbiger je razvijal najživahnejšo književno in praktično delav¬
nost. Dunajske učitelje in one iz Dunajskih predmestij je učil nove metode ter sestav¬
ljal potrebne šolske knjige in navode. Najznameuitejše njegovo delo je bilo: šolski red
za normalne, glavne in trivijalne šole v podedovanih deželah. Glavne ustanove tega reda so:

1. Vzgoja mladine obojega spola je najbistvenejša podloga pravi sreči naroda. Niže
in više, javne in privatne šole se imajo primerno urediti in podvrči državnemu nadzorstvu.

2. V vsakem manjšem mestu, trgu in župniji naj se ustanovi trivijalna šola, v ka¬
teri se uči veronauk, čitanje, pisanje in računstvo ter navod k lepemu vedenju in go¬
spodarstvu.

3. V vsakem okrožnem mestu treba je glavne šole, v kateri se razen prej nave¬
denih predmetov uče tudi početki latinskega jezika, pismeni sestavki, risanje, merstvo,
glavna načela gospodinjstva, poljsko gospodarstvo in zemljepis s posebnim ozirom na
domovino.

4. V glavnem mestu vsake dežele naj se ustanovi normalna šola. Razen že ome¬
njenih predmetov trivijalne in glavne šole naj se v njej uči povest umetnosti in obrta,
mehanika, prostoročno risanje in risanje s šestilom in ravnilom. Vse osebe posvetnega
in duhovskega stanu, ki žele pristopiti k učiteljstvu ali k duhovnemu pastirstvu, morajo
hoditi v normalno šolo, kjer jih je treba poučevati v dolžnostih in lastnostih dobrega
učitelja, v metodi, kako se vzdržuje disciplina v šoli, kako se uredujejo katalogi itd.

5. Šolska dolžnost se začenja z dovršenim šestim letom in traja šest let. Po vaseh
se more pohod šole za malo deco omejiti samo na poletje, a za večo samo na zimo.
Po mestih ima šolske sposobnjake popisati mestno poglavarstvo, po vaseh učitelj. Vse
učence je po njih znanju in sposobnosti razdeliti v razrede in oddelke.

6. Poučevati se mora edino po predpisani metodi in rabiti se morajo samo dovo¬
ljene šolske knjige. Pouk v veri je stvar duhovnikova. Vsako leto naj bode javni šolski
izpit in marljivim učencem naj se dele nagrade.

41

7. Trivijalne šole ima neposredno nadzorovati krajni župnik in svetni šolski nad¬
zornik, a glavne in normalne šole pa ravnatelj. Trivijalne šole vsega okrožja (okraja)
naj nadzoruje okrajni šolski nadzornik, ki je bil navadno dekan. Šolstvo vse pokrajine
je pod nadzorstvom in upravo šolske komisije, v kateri so trije svetniki, pooblaščenec
škofov, ravnatelj normalne šole in tajnik. Najviša uprava vsega šolstva izročena je bila
vrhovnemu ravnateljstvu v Beču.

Delavnost in marljivost Felbigerjeva je bila cesarici zelo mila; obsipavala ga je
z velikimi milostimi. Vsaki mesec in tudi v posebnih potrebnih slučajih moral je cesarici
ustno poročati o napredku in stanji šolstva.

Kako se je šolstvo razvijalo v tej dobi po slovenskih pokrajinah, govorili bodemo
v poglavji o „slovenskem šolstvu".

Za razvitek šolstva v naši monarhiji, posebno na češkem, pridobil si je veliko za¬
slug Ferdinand Kindermann  (1. 1741.— 1801.) Kot župnik v Kaplitzu osnoval je
uzorno šolo, ki se je brzo pridobila takov glas, da so jo gledat hodili učitelji in prija¬
telji šole od vseh strani. On je vpeljal v šolo industrijalni pouk. V kapliški šoli se .je
namreč učilo pletenje, šivanje, predenje, skubenje volne, čipkanje, sadjarstvo, vrtnarstvo,
svilarstvo in dr., a ta uredba se je po njegovem trudu tako razširila, da je bilo čez ne¬
kaj let (1780) na češkem okoli 200 šol, v katerih se je poučevalo v industrijalnih pred¬
metih. V posebnem spisu dokazoval je Kindermann, da je industrijalni pouk koristen
ne samo s praktičnega, ampak tudi z moralnega stališča, ker so najdejavnejši in najbolj
industrijalni ljudje pri vseh narodih najboljši in najmoralnejši, pa tudi siromašni učitelj
si more s tem poukom povekšati pičle svoje dohodke. Vrh industrijalnega pouka gojil
je Kindermann po šolah posebno lepo pismo in glasbo. Za svoje zasluge je bil imenovan
najprej svetnik v šolski komisiji kraljevine češke in vrhovni nadzornik nemških šol v
tej kronovini. Kasneje je postal opat, vitez s pridevkom „Schulstein“ in naposled škof
v Litomericah ter cesarski šolski vizitator.

HI1. Zvon Pestalozzi.

Ivan Henrik Pestalozzi  se je porodil 1. 1746. v Ziirich-u. Dovršivši niže šole
in gimnazij, stopil je v „collegium humanitatis 11 , t. j. v neki viši znanstveni zavod, kjer
so se vzgojenci izobraževali največ za teologijo. Pestalozzi se je namreč trdno odločil,
da postane duhovnik, a odstopil je od tega sklepa, ko mu neka pridiga za poskus ni
gladko tekla. Potem se je odločil za juridiške študije, ali tudi te je opustil in se pri
nekem velikem gospodarju na kmetih uril v gospodarstvu. S pomočjo nekega bogatega
trgovca kupil si je do sto švicarskih oral neobdelanega zemljišča, kjer si’je postavil (1.
1768.) lep dvorec, kateremu je dal ime „Neuhof.“ Potem se je oženil z Anko Schul-
tesovo, hčerjo nekega trgovca v Ziirich-u.

Gospodarstvo Pestalozzi -jevo je pešalo. Slabe letine, slabo zemljišče, malovredni
posli, njegova nespretnost, dobrodušnost in neodločnost so bili vzrok, da je ' hitro pro¬
padalo njegovo lepo pričeto podjčtje. Ztiriški trgovec, ki mu je bil denarjev posodil,
terjal je svojo glavnico, videvši da Pestalozzi-ju gospodarstvo slabo napreduje; to pa ga
je pripravilo v velike neprilike. Sproži pa zopet novo misel. Odloči se, da hoče na¬
daljevati svoje gospodarstvo pa ž njim združiti vzgojelišče za siromašno deco, v ka¬
terem bi ta imela stan in hrano ter se izobraževala ne samo v gospodarstvu in hišnem
obrtu , ampak tudi v drugih učnih predmetih. Nadejal se je, da se bode zavod z malo
pomočjo vzdržaval. Osnove svoje se radostno prime, in nekatera mesta mu ponu¬
dijo denarne pomoči. Pestalozzi je torej (1775. 1.) otvoril zavod s petdeseterimi zelo
siromašnimi in zanemarjenimi otroci. Po leti so delali na polji, a po zimi in v grdem

6

42

vremenu so se bavili z ročnim delom, namreč s predenjem, tkanjem, pletenjem. Razen
tega jih je Pestalozzi učil govoriti, peti, računiti, moliti, uril jim čute ter izobraževal
um in srce. Ta posel ga je zelo veselil, a tudi v tem ni bil srečen. Manjkalo mu je
tehniške zvedenosti. Otrokom, ki še debelega konca niso znali presti, dal je delati konce
za damast, a na ta način so mu prejo kvarili. Razen tega so bili nekateri otroci raz¬
vajeni in malovredni, pa tudi stariši so jih često kvarili, ko so jih ob nedeljah in praz¬
nikih obiskovat hodili. Ali skoraj mu je zmanjkalo novcev, hrane in drv, in neusmiljeni
upniki so nad njega prihrumeli. Gojenci so se mu največ razpršili. Zavoljo tega zatvori
zavod (1780. L); a zemljišče da v najem. V tem času, polnem žalosti in skrbi, ko so
ga prijatelji zapustili, a neprijatelji se mu posmehovali, deloval je književno in izdal svoj
prvi spis: „Večerni časi nekega puščavnika". To je vrsta aforizmov, v katerih je razvil
svoj program in položil temelj svojemu daljnemu delovanju. Že v tem spisu govori o
potrebi premišljevanja človeške narave. Na dalje priporoča občo človeško omiko in slavi
obiteljsko vzgojo. Po nagovoru nekega knjigarja v Ztirich-u sestavil je krasno moralno
ljudsko pripovedko: „Lenard in Jera" (Lienhard u. Gertrud). V tem spisu pripoveduje,
kako je skrbno Jera svojega moža odvračala od pijančevanja, kako je vestno in neumorno
v svoji hiši vzgojevala in poučevala otroke svoje. Njeno vzgojevanje je bilo uravnano
strogo po naravi. Učila je otroke samo to, kar je vredno, da znajo. Sv. pismo jej je
bila glavna knjiga, a sicer pa je učila več iz življenja, nego iz knjig. Vrh vsega vadila
je otroke v primernem delu. Njena šola je bila več delavnica, nego učilnica. Odšle
bavil se je Pestalozzi večinoma s književnim delom ter je uredoval ljudske novine in
izdal več ljudskih spisov.

Mej tem je vstala francoska revolucija. Francozi so se mešali v švajcarske za¬
deve in jim vsilili novo ustavo in novo upravo. V Untenvaldskem okraji so se temu
upirali. Na to so došle francoske čete, da upokore upornike. Te čete so upostošile
ves Unterwaldski kraj, a mesto Stanz so celo požgale. Brezbrojne sirote, katerim so
očetje umrli z orožjem v roki, blodile so po svetu brez vsake pomoči, iščeč in proseč
milostinje.

Švicarska vlada odloči za nje zapuščeni samostan uršulink v Stanzu ter zaprosi
Pestalozzija, naj bode oče in učitelj ubogim tem sirotam. On se veselo prime tega po¬
sla, a boriti se mu je bilo z mnogimi neprilikami in težkostimi. On je bil namreč ne
samo učitelj, ampak tudi upravitelj zavoda in skoro da tudi sluga, ker mu niso dali
nikoga v pomoč. Vse, kar je deci trebalo za dušo ali telo, moral jim je učiniti. Vedno
je bil pri njih in ž njimi, še celo jedel in spal je ž njimi. Pri pouku ravnal je enako,
kakor se dela doma. Ni rabil nobenih umetnih sredstev, nego edino predmete, ki so bili
okoli njega. Soba, stene, zidovi, hodniki, orodje, obleka i. dr., to so bile njegove knjige.
S početka je skušal, da se s poukom združi ročno delo, pa se mu ni posrečilo. Ker¬
ni imel součitelja, vpeljal je, da so starejši in sposobniši otroci pomagali mlajšim pri
učenji. Ali skoraj je moralo tudi to delovanje Pestalozzi - ievo nehati. Francozi, ki so
bili nagnani od Avstrijancev, pridrli so v drugič (1799. 1.) v Untervvalden, in ker so
imeli mnogo bolnikov in ranjencev, preobrnili so samostan, v katerem je bil Pestalozzi-
jev zavod, v bolnico. Malo potem prevzel je Pestalozzi pouk v najnižih razredih v Burg-
dorfu, a ko je Kriizi v Burgdorfskem mestu osnoval sirotišče, združil se je ž njim in
utemeljila sta poseben zavod. Skoro se je bilo zbralo dovolj učencev, in pridružili so
se Pestalozziju in Kriiziju še drugi pomočniki (Schmid, Niederer, Tobler). V tem času
izdal je Pestalozzi znamenito delo: „Kako Jera svoje otroke uči". V tem delu je razvil
svoje misli o nevolji in pokvarjenosti ljudstva ter navel, kaj bi se moralo storiti, da bi
se temu v okom prišlo. Dočim je v prejšnjih delih govoril več o vzgoji, razpravlja v

43

tem spisu največ svoja načela o pouku. Poudarja posebno, da je narava voditeljica pri
vzgoji in pouku in da je nazorovanje absolutni temelj vsakemu spoznanju, in da so ele¬
mentarna sredstva pouka: oblika, broj in jezik.

Jera je, kakor živa slika materinske ljubezni in požrtvovalnosti, Pestalozzi-jev ideal,
po katerem bi se moral ravnati po njegovem mnenju vsak vzgojitelj in učitelj. Burg-
dorfski zavod je lepo napredoval. Obiskovali so ga mnogi tujci; vlada ga je pregle¬
dala in se o njem kaj povoljno izjavila, zato ga je javnim razglasila in dala upravi¬
telju in najstarejšim učiteljem stalne plače. Potem so pa nastale zopet politiške zmeš¬
njave. Poslanci iz Švice, mej njimi tudi Pestalozzi (1.1803.), dogovarjali so se v Parizu
radi premembe ustave. S svojim ravnanjem pri tej priliki prišel je Pestalozzi v nemi¬
lost pri mnogih Švicarjih, posebno pri onih, ki so bili za staro ustavo. Ko je torej prej¬
šnja vlada padla in bila stara kantonska sestava v Švici zopet postavljena (1. 1804.), iz¬
brali so si Burgdorfski grad za vrhovni urad, a Pestalozzi - ju so odstopili samostan v
Miinchenbuchsee-u, kamor se je odmah preselil. Vadlandska vlada ponudi mu mej tem,
da osnuje zavod v Jverdonu, kar je on drage volje vzprejel ter se preselil tje z neka¬
terimi učitelji in učenci. Zdaj še le se začenja prava slava Pestalozzi -jeva. Od vseh
strani začeli so prihajati učenci, da bi poslušali njegovo metodo. Državniki in še celo
vladarji so prišli v njegov zavod, zahvaljevali se mu v imenu človečanstva ter sijajno
ga odlikovali. Ruski car Aleksander I. ga je, ko je govoril ž njim v Bazelu, objel in
mu poslal kasneje red sv. Vladimira. Ali slava zavoda se ni vjemala z njegovim na¬
predkom. V zavodu je manjkalo obiteljskega življenja, o katerem je Pestalozzi v svojih
spisih toliko govoril, a kar je najhujše, vladala je nesloga mej njegovimi sodelavci. Vrh
tega mu je umrla še žena, ki je kakor prava mati vodila vse gospodinjstvo v zavodu.
Pestalozzi je zdaj izdal vkupna dela, kar mu je z nekimi darovi vred doneslo čistih
50.000 Frankov. S temi novci je osnoval zavod za siromašno deco v Clindiju blizo Iver-
dona. Pa tudi pri tem ni bil srečen zavoljo svoje nepraktičnosti. Naposled so se mu
pristudile vse te neugodnosti in zatvoril je oba zavoda ter se preselil k svojemu unuku
v Neuhof. Tu je tudi napisal zadnji svoj spis „Labudova pesem“. V tej je še enkrat
na kratka zbral vse svoje misli o vzgoji. Dvoje je posebno naglašal, namreč da naj se
z vzgojo v učencu razvija človek in da naj se vsa, tudi najviša omika duha naslanja na
ista elementarna načela. Po kratki bolezni je umri 1. 1827. Pokopali so ga po njegovi
želji kraj šole v Birru. Na grobnem spomeniku so vrezane sledeče besede: „Tukaj po¬
čiva Henrik Pestalozzi,  rešitelj siromakov v Neuhofu, v Stanzu oče sirot, v Burgdorfu
in Miinchenbuchsee-u začetnik ljudske šole, v Iverdonu vzgojitelj človečanstva, — človek,
kristijan, meščan, vse za druge, za sebe nič. Pokoj njegovemu pepelu! Svojemu očetu
Pestalozziju hvaležni Aargau 11 .

Ko smo navedli življenje in delovanje Pestalozzi-jevo, ostaja nam še navesti nje¬
gove misli o vzgoji in pouku. ••

Svrha vzgoje je bila njemu človečnost  (humanitet). „Blagoslov sveta je izob¬
ražena človečnost. Obča človeška izobraženost naj bode podloga vsaki stanovski izob¬
razbi". Načela vzgoje so skrita v človeški naravi, v kateri so zasajeni i nagoni po raz-
vitku. Sposobnosti naj se v detetu vzbujajo tako, da se s tem ne škoduje otroški samo-
delavnosti. Ni, da bi se v otroka kaj tlačilo, marveč dela naj se na to, da se otrok
sam iz sebe razvija, pri čemur je paziti, da je ta razvitek splošen in soglasen. Rodi¬
teljska hiša je najznamenitejše vzgojelišče, a mati najnaravnejša vzgojiteljica in učiteljica.

Z moralno vzgojo povspešuje se razvitek volje. Izobraženje volje ima moralni značaj,
ako se tiče vidnih stvari in činov, a religijski značaj takrat, ako je namerjeno na ono,
kar je nevidno in nedosegljivo, čutnim potrebam otroškim ustreza materina ljubezen

44

in skrb, za katero otrok daje v njem zbujeno udanost in hvaležnost. To čutstvo pre¬
nese kasneje tudi na očeta, brate in sestre. Od te ljubezni in zaupanja vzdigne se na¬
posled k ljubezni in veri do drugih ljudi in. do Boga, očeta nebeškega. Religijoznost
se more torej v otroku razviti iz vseh njegovih čustev, t. j. iz vkupne njegove notra¬
njosti. Vera ni plod naukov, ampak posledek nekega notranjega prepričanja.

Svrha umne vzgoje je bila Pestalozziju razvitek duševne delavnosti in moči.

Realno znanje, zadržaj predmetov ali materijalni namen poukov, to so mu samo
sredstva za formalno svrho vzgoje. Duševni razvitek začenja z nazorom,  in
vsak pouk naj se opira na nazore. Treba je na to gledati, da se v otroški zavesti učvr¬
stijo najbolj oni vtisi, ki so pri stvari bistveni, in da zavest loči te vtise od slučajnih
ter si stvari prave pojme. Pri vsakem predmetu je bistveno število, oblika in be¬
seda  (ime). Po tem takem je to troje elementarno sredstvo vsakega pouka. Izučenje
števila obsega računstvo, izučenje oblike merstvo, risanje in pisanje, a izučenje besed
glasoslovje, besedoslovje in vaje v govoru. Vajam v govoru je poglavitna svrha ta, da
si deca na podlogi nazorov ustvarijo, kolikor mogoče, jasne pojme o raznih stvareh.

Vaje v govoru morajo po tem takem biti tudi vaje v mišljenji. Pred vsem je treba,
da je človek, posebno njegovo delo, predmet ali gradivo takih vaj.

Potem naj otroci ogledavajo in spoznavajo to, kar jih obdaja, naposled delo ljudi
in ostalih stvari. Kadar so vse to dobro spoznali, treba jim je razjasniti zvezo poedinih
reči, besed in izrazov. V govoru naj se prej vadijo, nego začno čitati in pisati.

Gledč učne oblike ali učnega postopanja zahteva Pestalozzi, da učitelj najprvo pred
otroci govori to, kar se jim je treba naučiti, in da potem otroci za njim po taktu po¬
navljajo to tako dolgo, da si zapomnijo.

Katehizovanje in sokratizovanje je obsodil, ker je negotovo in brez prave podloge.
Včasih naj se učence pač vpraša, ali samo to, kar se jim je prej povedalo.

JČIII. Ivan Herbart.

Ivan Friderik Herbart (1. 1776.—1841.) je zavoljo tega znamenit, ker je postavil
pedagogijo za središče filozofije in se izjavil, da se ima vrednost vsakega filozofskega si¬
stema ceniti po tem, ali more služiti pedagogiji. Herbart je bil nekaj časa hišni učitelj
v Bernu. Pri tej priliki seznanil se je tudi s Pestalozzijem in se je živo zanimal za
njegove pedagogijske nazore. Potem je postal profesor filozofije in pedagogije, najprvo
na vseučilišču v Kraljevcu, kjer je osnoval pedagogijski seminar, a potem na vseučilišču
v Gottingenu. Najznamenitejša njegova pedagogijska dela so bila: „Obča pedagogija 11 ,
„Obris pedagogijskih predavanj 11 , „Listi o uporabi psihologije na pedagogijo 11 . Čeravno
je Herbart pedagogijo združeval s vkupno filozofijo (metafiziko, estetiko), jo je osnoval
vender največ na etiki in psihologiji. Etika, mu znači svrho, a psihologija pa sredstva
in načine vzgoje. Pedagogija mu je znanost in umetnost.

A Herbart ni osnoval svoje pedagogije na stari etiki in psihologiji, ki ste bili polni
predsodkov in zmot. On je na to deloval, da temelj na načela njihova privede na eno¬
stavne in naravne zakone; zato se more imenovati reformator teh znanosti. Najbistve¬
nejše premembe je izpeljal v psihologiji. Duša mu je enostavno bitje brez posebnih pri¬
rojenih moči in sil. V njej delujoče sile so spoznanja, ki so postala po vnanjih vtiskih.
Iz delovanja duše nastanejo razni duševni pojavi, ki jih v navadnem govoru zovemo um,
pamet, razum, čustvo, volja itd. Ali teh pojav niso izvedle posebne moči. Nauki o takih
močeh so odveč; Herbart jih imenuje „psihologijske pravljice 11 .

Za svrho vzgoje smatra Herbart moralo ali značajnost, t. j. volja se ima po vzgoji
tako izobraziti, da se popolno in brezpogojno podvrže moralnim idejam (blagohotnosti,

45

pravici, pravičnosti, popolnosti in moralni svobodi). Po vsem je krivo, ako se svrha vzgoje
išče zunaj človeka, in ako se vzgojenec vzreja za državo, cerkev, družino itd. Vzgojenec
je pri vzgoji sam sebi svrha ter daje sebi in s svojo osebno moralo vrednost in zname¬
nitost raznim idealnim objektom (državi, cerkvi itd.).

Značajnost ali absolutna krepost je potrebna svrha vzgoje, ki se pa doseže še le
na koncu vzgoje. Poleg te najviše svrhe postavlja Herbart še bližjo, in to je mnogostro-
kovno zanimanje. Po njegovem mnenju se ima z vzgojo, posebno s poukom v otroku
razviti tako duševno delovanje, ki je naravnano na razne predmete. To mnogostransko
zanimanje zahteva Herbart namesto soglasnega razvitka duševnih sil in moči, katere je
njegova psihologija zavrgla.

Vzgojno delovanje se po Herbartu deli na troje, na strahovanje, pouk in ravnanje
ali vladanje (metoda) učencev. S strahovanjem se krči razuzdanost in divjost gojencev.
Glavna sredstva strahovanja so nadzor, zapoved, prepoved, pretenje in kazen. Kolikor
je pa le mogoče, delati se ima na to, da se ta prisilna sredstva zamenjajo z vzgledom
in ljubeznijo.

Pouk je najznamenitejši del vzgoje, ker se ž njim popolnuje mišljenje in spoznanje,
iz katerega pride volja, ki se z vzgojo privede do kreposti. Pouk torej posredno deluje
na razvitek volje, in da postane uspešen, ima se po njem duševno delovanje okrepčati
in oplemeniti, t. j. pouk mora biti vzgojen.

XIV.  Friderik Frobel.

Friderik Frobel (1. 1782—1852.) je zavoljo tega znamenit, ker je osnoval zabavišča
ali otročje vrtce, namreč zavode za izobražbo otrok od 3—6. leta. Prvi otročji vrtec
je bil otvoril (1. 1840.) v Blankenburgu. Najznamenitejše njegovo pedagogijsko delo je
»Človeška vzgoja". Njegove misli o vzgoji otrok v prvi dobi so zelo zanimive, in ker
se na nje opirajo otročji vrti, zato jih hočemo na kratko navesti.

V vsakem otroku je, pravi Frobel, klica za vse, kar je dobro, lepo in resnično. To
kal je treba samo pozorno gojiti, pa se bo razvijala in obilno sadu rodila. Najbolje in
najgotovejše se na otroka deluje z igro. A treba je podajati mu take igrače, katere more
na vse strani pregledovati, na razne načine jih uporabljevati in to in ono iz njih sestav¬
ljati. V vsaki igri mora biti klica za naslednjo, tako, da se delavnost od stopinje do
stopinje naravno razvija. Igre morajo biti uravnane po sposobnostih in dobi otroka, in
ž njimi se ima spodbujati um, srce in volja. Vrh tega je treba, da so zanimive in mile
otrokom in da pospešujejo njih razvitek. Igrače za otroke so kroglja, žoga, kocka, te¬
lesa za stavbe, lesene šibice, deske, valjarji. Iz njih morejo otroci po lastnem okusu iz-
peljavati razne oblike. Naposled se jim dajejo papirni ostrižki, da delajo iz njih križce,
zvezde, Skrinjice, omarice, hišice itd. Razen tega izbadajo in izrezajo živali, rastline,
orodje in dr.

Dodatek.

Iz zgodovine slovenskega, šolstva..

V srednjem veku je bilo malo slišati o šolah po sedanjih slovenskih pokrajinah. V
Ljubljani je imel menda nemški red v 13. stoletji že svojo šolo, v Kameniku je govor o
šoli 1.1307., v Ribnici 1. 1407. V 15. stoletji je bila šola tudi v Vipavi že, in sicer
slovenska. V to šolo je hodil imenitni Žiga Herberstein. V Ljubljani se je 1. 1418. pri
sv. Miklavžu užč prej obstoječa šola ponovila.

46

V dobi reformacije so se rodili slovenski predikantje in ž njimi vred šolniki. Prvi
so spisali prve slovenske knjige, katere so mogli tudi slednji rabiti. Primož Truber
je spisal prvi slovenski abecednik, zvan „Abecedarium“, Dalmatin  je bil dovršil prvo
slovensko prestavo sv. pisma in Bohorič  pa je spisal prvo slovensko slovnico (v la¬
tinskem jeziku). Leta 1543. se imenuje v Ljubljani Lenard Budina  latinski »praceptor"
in Jorg VVurtnb  pa „nemški šolnik". Leta 1563. se je ustanovila v Ljubljani po Tru-
berjevem prizadevanji latinska šola, katero sta vodila že omenjeni Budino in protestantski
pridigar Boštijan K reli.  Po Budinini smrti je vodil šolo Adam Bohorič.  Učilo se je
največ latinsko in grško. Gojil se je pa tudi slovenski in nemški jezik. V tretjem raz¬
redu jo bil pa slovenski pogovor nn korist nemščini prepovedan, v četrtem je pa nemški
pogovor zavoljo latinščine bil zabranjen. Od 1. 1560.— 1590 se imenuje v Ljubljani več¬
krat »nemška šola", t. j. taka, kjer se ni učilo latinsko, pa menda tudi slovensko ne.
V protestantski dobi so si bili še sledeči kraji šolnike preskrbeli: Kranj (1572), Metlika
(1582), Črnomelj (1575), Krško, Bled in Idrija. V Loki je bila menda uže pred šola.

Na Štajerskem seje  bila v protestantski dobi osnovala šola v Radgoni; predikant
protestanske cerkve v Golčah pri Žalči je morebiti tudi šolnika pri sebi imel.

V Mariboru se šola omenja 1. 1452., v Studeniškem samostanu v 16. stoletji, pa
tudi drugod so stare šole.

Protestantske šole po Slovenskem so imele kaj kratko življenje. V dobi protirefor¬
macije bili so pretikantje in šolniki pregnani (1598), protestantske slovenske knjige pa
sežgane. Na mesto protestantske latinske šole je stopil jezuitski gimnazij, ki je bil dobro
obiskovan (1. 1636. je imel 544 učencev), na mesto onih malih početkov šol po deželi
pa do cesarice Marije Terezije prišla ni nikakoršna nadomestitev.

V dobi blage te cesarice (pa še pred njeno vzbujo) postavil je pater P. Glavar v
Komendi sv. Petra pri Kameniku šolo, kjer je poučeval učitelj Jakob Zupan,  ki je
vglasbil prvo slovensko opereto.

Ko je Marija Terezija šole snovala, dobil je na Kranjskem duhovnik in pisatelj
Blaž Kumerdej  naročila, da je sestavil predlog, kako bi se otroci v deželnem in nem¬
škem jeziku poučevali. O njegovem predlogu so se deželna vlada in duhovni dostojan¬
stveniki posvetovali. Vsi so Kumerdejevemu predlogu pritrdili, le Novomeški prošt
Jabacin ne, trdeč, da je priprostemu ljudstvu pisanje in čitanje brezpotrebno ali celo
škodljivo. Kljubu temu je bil Kumerdejev predlog v Beču vzprejet ter ukazano, ustanoviti
v Ljubljani normalno šolo in sestaviti šolsko komisijo (1773); Kumerdej pa je bil kot
bodoči ravnatelj normalke na Dunaj poklican, da je šel poslušat novo metodo.

V letih 1775. in 1776. ustanovile so se normalke (glavne šole) v Ljubljani, Kameniku,
Novem Mestu, Trstu, Gorici, in v naslednjih letih še glavne šole v Kranju, Škofjiloki,
Idriji, Mariboru, Celji, Ptuji, Slovenski Bistrici. Tudi trivijalke so začeli tu pa tam
ustanovljati. Pomote so pa delali skoro povsod s tem, da so v prvem letu obstanka šol
otvorili 3 do 4 razrede, in da se je ves pouk vršil le v nemškem jeziku, in da se razen
katekizma in gramatike skoro nič druzega učilo ni. V Gorici se je pri Uršulinkah do¬
volilo, da je bila italijanščina učni jezik, za dečke je bila pa normalka le nemška. V
Ljubljani so pri normalki postavili pripravljalni razred za one dečke, ki niso bili zmožni
nemščine, predno so jih v šolo (v pravo normalko) vzprejeli. Pa tudi po deželi se je uspeh
šole po učenju nemščine sodil, kar je bilo resnični omiki v slovenskih pokrajinah gotovo
na kvar.

Za šolstvo na Kranjskem je bil vnet Ljubljanski škof grof Herberstein (od 1. 1772.
— 1787.), ki je vse svoje premoženje zapustil revežem in normalni šoli. Proti koncu

47

minulega in v začetku tega stoletja sta bila dva Kranjca (Gorenjca), brata Anton in Josip
S p en do u na Dunaji visoka duhovna, dostojanstvenika in vrla šolnika.

V francoski dobi na Kranjskem trudil seje prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik,
da bi slovenščini v šoli priboril več pravice, kar šolski upravi avstrijski ni bilo po volji,
ko je dajala v latinskih šolah prednost latinščini, v elementarnih šolah prednost nemščini.
Francozi se pa niso več toliko potegovali za omenjena jezika, marveč tudi deželnemu
jeziku dovolili v vseh šolah toliko pravice, kolikor bi se je dalo francoščini. To priliko
je porabil Vodnik kot takratni šolski voditelj (normalke in liceja) in slovenski pisatelj,
da je spisal čvetero šolskih knjig v slovenskem jeziku: slovensko gramatiko za gimnazije,
francosko gramatiko v slovenskem jeziku, slovenski prevod francoskega državnega katekizma
in abecednik. Nemškim učiteljem ta naprava ni bila po volji, tudi duhovniki se s
francoskim državnim katekizmom niso mogli sprijazniti. Sicer je francoska vlada trajala
samo 4 leta, in potem se je zopet uvel na Ljubljansko normalko stari red z nemškim
učnim jezikom in nemškimi knjigami. Vodnikove pesmi, knjige, časniki vzbudili so na¬
rodni duh tako, da je bila vlada nekako primorana, tudi nekoliko k izobraženju narod¬
nega jezika pripomoči. Cesar Franc je po tem takem 1. 1810. dovolil ustanovitev stolice
za slovenski jezik v Ljubljani, kjer je ta predmet več kot 40 let učil učeni slovenski
jezikoslovec Fran Metelko.  Stolico za slovenski jezik so'dobili 1. 1812. tudi Štajerci v
Gradci; dovolili so jo bili deželni stanovi (deželni zbor). Do leta 1848. je bilo pa na
šolskem polji precej tiho. 2. septembra t. 1. je pa izdal državni tajnik Feuchtersleben
glede učnega jezika navedbo, v kateri je stalo načelo, da ima učni jezik v ljudski
šoli biti materinski jezik otrok, za katere je dotična šola namenjena,
S to važno naredbo je bilo dano zagotovilo, da se je več storilo za materinski slovenski
jezik, če tudi so poznejše naredbe iz 1. 1850., 1851., 1853. zopet gojenje druzega deželnega
jezika priporočevale. Pod vodstvom slovenske duhovščine se je v dobi konkordata (po¬
godba s papežem) v letih 1855.—1868. storilo z narodnega stališča precej za slovensko
šolstvo. V tem se je zlasti odlikoval škof Anton Martin Slomšek.  Za slovensko
šolstvo imata veliko zaslug med drugimi: dr. France Močnik,  kot spisatelj najboljših
računskih knjig in jRudmaš,  bivši šolski nadzornik na Koroškem, ki je sodeloval pri
prvem slovenskem šolskem listu »Šolskem Prijatelju"  (urednik Andrej Ein¬
spieler  v Celovci).

Do 1. 1868. so veljale stare šolske postave, tako zvane »Politische Schulverfassung".
V letih 1869., 1870., 1873. so prišle nove državne in deželne postave. Na podlogi teh
začelo se je novo šolsko življenje, na eni strani na korist narodnemu in duševnemu raz¬
vijanju Slovencev, po drugi strani so pa hoteli nekateri tudi na podlogi novih postav v
več kot potrebni meri nemščino razširjevati. Temu so se upirali pedagogijski časopisi
»Učiteljski Tovariš"  (izhaja pod uredništvom A. Praprotnika  od 1. 1861. nepre¬
nehoma), »Slovenski Učitelj"  (od 1. 1873.—1878.), in »Popotnik"  (od 1. 1880
naprej), na',rodna učiteljska društva ter razni šolski spisi.

s ©! 3L

Stran

Predgovor . 3

Uvod.  . . . . . ... ■ • • • 5

JPrvi ©cLčLelelc..

Stari vek.

I. Stari Grki . 5

II. Rimljani . 3

III. Judje .

IV. Kristijani . 12

JDr-u-g-i od.ca.ele Ir -
Srednji vek.

I. Cerkvene šole ...............  14

II. Mestne šole .. 16

III. Visoke šole .  17

IV. Školasticizem . 19

V. Humanizem . 20

Tretji od.d.elelr.

Novi vek.

I. Protestantske šole . 22

II. Katoliške šole . 24

III. Realizem . 26

IV. Rolfenk Ratke.  28

V. Ivan Komenski . 29

VI. Ivan Locke . 31

VII. Pietizem.32

VIII. Franjo Fenelon .33

IX. Ivan Rousseau . 35

X. Filantropizem . 37

XI. Ivan Felbiger . 40

XII. Ivan Pestalozzi.41

Xm. Ivan Herbart.44

XIV. Friderik Frobel . 45

Dodatek.  Iz zgodovine slovenskega šolstva . 45

d spisov, izdanih po pisatelju te knjižice, dobe se še sledeči

Zgodovina štajerskih Slovencev (cena l gld.),
Praktična metodika (cena 60 kr.),

Prvi poduk (cena 60 kr.),

Fizika in kemija (cena 60 kr.),
Prirodopis (cena 50 kr.),

Zemljepis (cena 26 kr.),

Mala fizika v pogovorih (cena 26 kr.),
Geometrija (cena 24 kr.),
Domovinoslovje (cena 20 kr.),
Pripovesti iz zgodovine štajerske (cena 8 kr.).