CIRIL ZUPANC
NEKAJ O BORCIH ZA SEVERNO MEJO IZ S E L Š K E DOLINE
Oktobra 1975 je minilo 55 let od plebiscita na Koroškem, Tnaja
1975 pa 20 let od podpisa avstrijske državne pogodbe. V tej pogodbi
je tudi 7. člen, za katerega uresničitev se koroški in štajerski
Slovenci ter gradiščanski Hrvatje v Avstriji še vedno borijo. Narodnoosvobodilni
boj na avstrijskem Koroškem v letih 1941—1945
je že precej dobro obdelan v številnih zgodovinskih knjigah in
člankih. Živih je še veliko neposrednih udeležencev tega boja.
Tako pa ni z dogodki v letih 1918—1919. Se največ je o tem- napisanega
7) zborniku »Slovenci v desetletju 1918—1929« (Ljubljana
1928). Kasneje je bilo tu in tam še kaj napisano, temeljitejšega
pregleda in ocen pa še vedno ni. Tudi živih prič tistih dogodkov
je že zelo malo. Njim in sedanjemu narodnoosvobodilnemu boju
koroških Slovencev je posvečen pričujoči prispevek.
Avtor in uredništvo
Julija 1976 je v škofjeloški občini živelo le še 46 borcev za severno mejo,
od tega v Selški dolini 16. Obiskal sem jih, se z njimi pomenil o njihovih doživetjih
leta 1919 na Koroškem in po njihovem spominu sedaj poskušam vsaj
nekoliko osvetliti nekaj dogodkov iz tistih časov.
Oktobra 1918 se je konstituirala Narodna vlada Slovencev, Hrvatov in
Srbov s sedežem v Ljubljani. V Zagrebu je bilo ustanovljeno I., v Ljubljani
pa II. vojaško okrožje. V Celovcu je že tudi bil Narodni svet za Slovensko Koroško.
Dne 8. novembra 1818 sta narodna vlada SHS in II. vojaško okrožje določila
stotnika Alfreda Lavriča za poveljnika pri obrambi koroške meje. Ta je
takoj odbral poznane mu oficirje za to nalogo in jim določil sektorje, in sicer:
stotnika Kneza za odsek Žitara ves, nadporocnika Hajnriharja za Borovlje,
nadporocnika Držaja v Podrožčico, poročnika Pangeršiča v Podkoren in nadporocnika
Ahačiča za rezervo v Tržiču. Ti odločni možje so začeli zbirati prostovoljce,
s katerimi bi zasedli važnejše prometne točke na Koroškem in bi v
začetku vsaj na tak način priključili Koroško matični Sloveniji. Toda Avstrijci
so na Koroškem začeli naglo formirati »Volkswehr« bataljone (Narodna straža)
in z njimi napadati slovenske oborožene enote. Premalo je bilo slovenskih
prostovoljcev, da bi se mogli uspešno upirati avstrijskim folksverovcem. Proti
koncu novembra je od Dravograda proti Podjuni prišel na pomoč še nadporočnik
Franjo Malgaj, v Tržiču se je Lavriču pridružil poročnik Lojze Ude in na
Korenskem sedlu skupina prostovoljcev pod poveljstvom nadporocnika Karla
Šefmana. V Podroščico je prišel tudi kapetan Miroslav Martinčič s svojo četo.
261
Dne 8. novembra 1918 sta narodna vlada SHS in vojaško okrožje izdala
poziv za vojaško službovanje obveznikov, starih od 18 do 40 let. To pa še ni
bil pravi mobilizacijski poziv, saj ni bil naveden niti razlog za to. Seveda je bil
odziv zelo slab. Bolj konkreten poziv je bil objavljen 15. decembra 1918, v
katerem so že navedli, da se morajo javiti obvezniki letnikov 1895 do 1899.
Tokrat je bil odziv že boljši. Menili so, da bo ta mobilizacija zadostovala za
osvoboditev Koroške. Boji v januarju 1919 so bili le delno uspešni, povsem
neuspela pa je bila ofenziva, ki jo je ukazala Deželna vlada v Ljubljani za
konec aprila 1919. Tedaj so se slovenske enote morale umakniti čez Karavanke,
le pri železniškem predoru v Podroščici in na Ljubelju je ostalo skromno
mostišče. Teh bojev so se udeležili naslednji koroški borci iz Selške doline:
Znanstveni svetnik, gozdarski inženir Lojze Žumer je bil rojen 28. 6. 1899
v Železnikih, sedaj stanuje v Ljubljani. Dne 23. novembra 1918 se je vrnil z
italijanske fronte in se takoj odzval mobilizaciji za odhod na Koroško. Boril
se je na področju Roža na Koroškem od srede decembra 1918 do konca marca
1919. Prosil sem ga, naj mi kaj napiše o teh bojih in dogodkih, in sporočil mi
j e naslednje:
Verjetno vsi iz Selške doline ali vsaj velika večina se je udeležila borb na
zahodnem sektorju koroške fronte, ki jih je opisal Lojze Ude v Jeseniškem
zborniku »Jeklo in ljudje« (U. del) pod naslovom: Boji v Rožu in Ziljski dolini
leta 1918/19 (Jesenice 1969, str. 115—186).
V tej publikaciji je Ude na strani 163 napisal: »Na slovenski strani se je
boj 10. januarja nesrečno začel . . . Ze so se pojavljali primeri panike. Izredno
težko situacijo tega dne je rešila vztrajnost večine borcev-prostovoljcev pred
karavanškim predorom, predvsem pa izreden pogum moštva pri strojnicah z
junaškim nadporočnikom Stenovcem. Ta dan je padlo 9 (po drugih poročilih 12)
in bilo ranjenih nad 40 slovenskih prostovoljcev.«
V dnevniku poveljnika čete strojnic nadporočnika Franca Stenovca so
zabeležena vsa imena borcev: prvi vod je imel poročnik Tone Košm,elj iz Železnikov,
drugega narednik Stegnar (ali Cegnar), tretjega zastavnik Lojze Zumer
iz Železnikov, četrtega poročnik Karel Demšar iz Zalega loga. Tedaj smo
bili prepričani, da smo vsi borci iz Selške doline zbrani v Stenovčevi četi.
Odhod borcev na Koroško iz Selške doline:
Sredi decembra 1018 so se naši že umikali s skoraj vseh položajev, ki so
jih novembra zasedli. Narodna vlada v Ljubljani je sredi decembra 1918 z
mobilizacijskim pozivom klicala pod orožje letnike 1895—1899, vendar z rokom
javljunja za 15. januar 1919. Vesti o porazu so zdramile študente. Sokole in
Orle v Selški dolini, da je treba takoj pomagati. Sredi decembra se nas je
poln lojtrni voz odpeljalo v zbirališče prostovoljcev, v belgijsko vojašnico v
Ljubljano, kjer so nas še isti dan odpravili na Jesenice. Cenim, da nas je bilo
iz doline tedaj v področju Roža nad 50.
Tudi med zadnjo vojno je bil Lojze Zumer aktiven član OF. Okupator ga
je najprej preselil. Od spomladi 1942 je bil v zaporih, taboriščih in internaciji.
Takoj po vojni je v vladi LR Slovenije, v ministrstvu za gozdarstvo postal načelnik
oddelka za lesno gospodarstvo. Pri Zvezi prostovoljcev-borcev za severno
mejo je član republiškega odbora in mestnega odbora Ljubljana.
Med najmlajšimi prostovoljci, ki so se iz doline udeležili borb na Koroškem,
je bil gotovo Gabrijel Markclj. Rojen je bil leta 1901, umrl pa je spomladi
1976. Po prvi svetovni vojni je bil mežnar pri Sv. Križu nad Kališi.
262
Franc Lotrič, rojen 18. 9, 1895 v Železnikih, lesni delavec, Žagar, sedaj
upokojen. Marca 1915 je bil vpoklican v 17. pešadijski polk. Udeležil se je bojev
na Krasu pri Doberdobu in Komnu, kjer je zbolel za trebušnim tifusom. Po
okrevanju je bil poslan na rusko fronto v Galicijo, od tu pa spet na italijansko
fronto v Tirole, kjer je bil leta 1917 ranjen. Ko je za silo ozdravil, so ga spet
poslali na fronto v Tirole, kjer je dočakal konec vojne. Dne 1. novembra 1918
se je vrnil domov, sredi decembra pa je z večjo skupino domačih fantov odšel
v Ljubljano. Spominja se, da so tedaj odšli iz Železnikov še naslednji prostovoljci:
Janez Primožič (Lopatenkov), Štefan Benedičič, Jakob in Rafael Bertoncelj
ter Franc Vrhunc. Lotrič in Primožič sta prišla v topniško kasarno, kjer
sta bila dodeljena bateriji havbic.
V začetku januarja 1919 je prišla ta baterija pod poveljstvom nadporočnika
Novaka v Celovec in od tu v vas Sreje, občina Vernberk, okraj Beljak.
Kmalu so se morali umakniti pred avstrijsko premočjo. Prišli so v Dravograd,
kjer so dobili okrepitev; prišio je tudi nekaj hrvaških in srbskih enot. Proti
koncu aprila se je ta baterija havbic udeležila poskusa ofenzive na avstrijske
položaje in je moštvo prišlo do Humperškega gradu v občini Kotmara ves na
desnem bregu Drave pod Celovcem. Od tu so se premaknili v Sinčo ves in
kmalu še naprej v Pliberk. Pred avstrijskim pritiskom so se v začetku maja
spet umaknili po dolini Drave do Fale in Vuzenice. Tu so prišle nove okrepitve
in proti koncu maja 1919 so jugoslovanske enote prešle v protiofenzivo, ki je
bila uspešna. Baterija, v kateri je bil Lotrič, je tokrat prišla do vasi Vetrinj,
okraj Celovec. Tu je Lotrič zbolel in je bil poslan na zdravljenje v Ljubljano.
Prostovoljec Janez Primožič iz Železnikov poleti
1919 kot koroški borec. (Lastnik originala
Valentin Pintar)
263
Po ozdravljenju je ostal v Ljubljani, in sicer kot oproda pri generalu Krsti
Smiljaniču, poveljniku Dravske divizije. Od tu je bil oktobra 1919 odpuščen.
Janez Primožič (Lopatenkov) je bil rojen 4. 12. 1895 v Železnikih. Na Koroškem
je bil skupaj s Francem Lotričem. Po vrnitvi domov sta se sprva oba
zaposlila na Trati pri Škofji Loki kot delavca v lesnem skladišču pri železniški
postaji. Primožič je kasneje postal telefonist in je bil vzdrževalec telefonsko-
telegrafske linije Škof j a Loka—Sorica. V narodnoosvobodilni borbi je
bil v Prešernovi brigadi, sprva borec, kasneje pa kuhar. Udeležil se je tudi
zaključnih bojev za osvoboditev Gorice maja 1945. Njegova žena Ana je bila
v Železnikih obveščevalka za Prešernovo brigado in za Škofjeloški odred.
Franc Potočnik je bil rojen 14. 1. 1899 in živi v vasici Krivo brdo nad Lušo.
Bojev na Koroškem se je udeležil v sestavi Slovenskega planinskega polka. V
letih narodnoosvobodilne borbe je bil aktivist na terenu. Sedaj je v škofjeloški
občini predsednik odbora Zveze borcev-prostovoljcev za severno mejo.
Andrej Prezelj je bil rojen 21. 11. 1898 na Poljskem. Izučen je bil za mesarja,
vendar je delal večinoma kot gozdni delavec. Umrl je 13. 12. 1972 na
Češnjici kot upokojenec. Po spominu njegove vdove Ane je odšel v šempetrsko
kasarno v Ljubljano še pred božičem 1918, od tam pa potem kmalu na Koroško.
V začetku leta 1919 je bil v okolici Pliberka. Od junija 1919 do junija 1920 je
bil v okolici Velikovca. Njegova vdova še vedno skrbno hrani lepo božično
in obenem novoletno voščilnico, katero ji je bil poslal iz Velikovca ob koncu
leta 1919. V njej je sporočil tudi svoj tedanji naslov: 40. peš. polk, II. baon
{= bataljon), 2. četa, Velikovec.
V letih okupacije je Prezelj sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju.
Aktivni udeleženci pa so bili štirje njegovi otroci, od katerih je najstarejši sin
postal invalid.
S Prezljem je bil tudi Jožko Mohorič (Lončarjev) s Cešnjice. Po prvi svetovni
vojni se je priženil v Dolenjo vas, kjer je umrl.
Janez Jelene je bil rojen 10. 6. 1899 in živi v Knapih. Tudi on je bil s
Prezljem na Koroškem. Že med obema vojnama, zlasti pa po letu 1945, je večkrat
prišel na Cešnjico, da je obiskal Andreja. Andrejeva vdova Ana se spominja,
kako sta večkrat obujala spomine na tiste čase. Jelene je sedaj n.pkaj
bolan in se v poletju 1976 zdravi na Golniku.
Peter Mesec (Prevc) s Cešnjice, kmet, je bil rojen leta 1898. Kakor Prezelj,
Mohorič in Jelene je bil tudi on pri Velikovcu, od koder je bil odpuščen
domov. Umrl je nekaj let po drugi svetovni vojni.
Franc Krek je bil rojen 29. 9. 1895 v Selcih, po poklicu je bil tesar. Prvo
svetovno vojno je doživljal v 17. pešadijskem polku, iz katerega je bil premeščen
v 7. pešadijski polk, ki je imel sedež v Celovcu. V začetku novembra 1918
se je vrnil domov. Sredi decembra 1918 se je s skupino drugih fantov že odpeljal
z vozom v Skofjo Loko, od tam pa z vlakom v Ljubljano, kjer se je
javil v šempetrski kasarni. Razporejen je bil v brzojavni bataljon. Januarja in
februarja 1919 je v tem bataljonu postavljal brzojavno linijo, tedaj imenovano
»permanentno progo« od Ormoža do Ljutomera. Še se spominja, kako so tisto
zimo tam prezebali. V tem bataljonu, po njegovem spominu, koga drugega iz
264
Selške doline ni bilo. Maja 1919 je v sestavu brzojavnega bataljona prišel na
Koroško. Največ se je zadrževal okrog Borovelj. Dne 1. decembra 1919 je bil
odpuščen.
Jože Zbontar je bil rojen 12. 3. 1897 na Zalem logu. V prvi svetovni vojni
je bil ranjen v levo roko, zato je postal invalid in nesposoben za operativno
vojsko. Iz bolnišnice je bil premeščen na delo v največjo avstrijsko tovarno
streliva v W61ersdorfu pri Dunajskem Novem mestu, kjer je dočakal konec
vojne in razpad Avstrije. Svojo udeležbo v bojih na Koroškem je v dnevniku
takole opisal:
V tej tovarni sem dočakal konec vojne in prišel domov 1. 11. 1918. Bil sem
torej tam 3 leta in 5 mesecev, nakar sem hil dva meseca doma, potem sem pa
spet moral iti služit za Jugoslavijo. Takoj po 3. 1. 1919 smo že morali odriniti
iz Ljubljane na Koroško. Bilo nas je 7 iz Zalega Loga. Eden od teh je padel,
drugi smo se pa vsi vrnili po 17 mesecih domov, tj. 15. 5. 1920.
Na Koroško smo šli v Dravograd. Tam smo izstopili in šli peš na desni
breg Drave. Prišli smo v Libeliče, nato smo bili nekaj časa v Potočah pri Libeličah.
Od tam smo šli v Pliberk in v Velikovec. Tu je bila potem ofenziva,
ko so nas Avstrijci napadli in potisnili nazaj čez Dravo do Slovenj Gradca.
Tu 60 nam prišli Srbi na pomoč. Nato so pa zopet Avstrijci tekli čez Dravo,
zavzeli smo Celovec in Velikovec. Nato je pa bila postavljena demarkacijska
črta, ki je veljala do plebiscita. Izgubili smo del Koroške s Celovcem.
Naj omenim še, da so Potoče, kjer smo nekaj časa bili, nasproti mesteca
Labot. Pri Labotu ob Dravi je ob ojenzivi padel Jože Grohar, štabni narednik,
doma iz Sorice, po domače Tavšov Jožek, ki je bil nekaj časa naš vodni komandir.
Po spominu mi je Žbontar potem še povedal, da je tisti Založan, ki je na
Koroškem padel, Damjanov in se je pisal Zel. Četni komandir, kjer so bili
Založani, je bil sprva neki Vodopivec, doma s Primorskega. Bil je dober pevec
in je tudi vojake učil peti. Za njim je postal četni komandir neki Podgornik,
ki je bil tudi doma s Primorskega.
Leta 1921 se je Zbontar priženil na Rudno, kjer je prevzel lepo domačijo.
Tu je bil med ustanovitelji gasilskega društva, pri katerem še sedaj aktivno
sodeluje. Med narodnoosvobodilno borbo je bil aktivist v vasi, pomagal je
ustanoviti vaški odbor OF, organiziral je pouk v osnovni šoli in skrbel za prehrano
in varnost manjših enot v bližini Rudna.
^::iU^^\^MM''ul'\lul'•"ll^.^•AV
Matevž Florjančič je bil rojen 21. 9. 1897 na Zalem logu, delavec, kasneje
avto prevoznik. V 1. vojni je bil topničar na soški fronti. Leta 1918 je bil pri
Piavi zastrupljen od plinov, ki so jih z granatami širili Italijani po položajih
avstrijske vojske. Ko je bilo vojne konec, je iz bolnišnice prišel domov. To je
bilo 1. 11. 1918. Na razglas o mobilizaciji letnikov 1895—1899 se je že sredi
decembra 1918 javil v šempetrski kasarni v Ljubljani. Prišel je v enoto, kjer
je bilo še nekaj drugih Založanov, med njimi tudi Jože Zbontar. Razporejeni so
bili v 1. četo 1. bataljona. Iz Dravograda so prišli v Libeliče in Potoče, kjer
je v bojih z Avstrijci v januarju 1919 padlo nekaj borcev-prostovoljcev. Zadnje
dni aprila so imeli nekaj žrtev tudi pri Velikovcu. Tedaj so se morali umakniti
v Slovenj Gradec. V začetku maja so Avstrijci poskušali od Dravograda do
Slovenj Gradca prodreti z oklopnim vlakom. Pred Slovenj Gradcem je avstrij-
265
ski oklopni vlak prišel v našo zaporo, kjer je bil uničen. Večina avstrijskih
vojakov v vlaku je tam padla. Proti koncu maja 1919 so jugoslovanske enote
prešle v ofenzivo. Iz Slovenj Gradca in Dravograda so prodrle do Velikovca,
do reke Krke in v Celovec. Enota, v kateri je bil Florjančič, se je nastanila v
občini Dobrla ves, kraj Sinča ves pod Velikovcem. Tu so ostali do spomladi
1920.
Florjančič je med obema vojnama na Zalem logu postal ugleden mož.
Zaradi dobrih organizacijskih in gospodarskih sposobnosti je bil izvoljen za
župana občine Zali log—Sorica. Med narodnoosvobodilno borbo je sodeloval s
partizani. Njegov najstarejši sin je padel kot borec. Po vojni se je Florjančič
z družino preselil na Studeno, kjer se je ukvarjal z avto prevozništvom in se
slednjič upokojil.
Jože Pogačnik je bil rojen 22. 4. 1896 na Studenem, izučil se je za čevljarja.
Decembra 1915 je bil vpoklican v 17. pešadijski polk. V sestavu tega polka je
bil sprva na fronti v Tirolah, zatem pa na ruski fronti v Ukrajini, kjer je bil
avgusta 1916 hudo ranjen v levi kolk. Čeprav je bil invalid, je šele oktobra
1918 prišel domov na dopust, kjer ga je zatekel konec vojne in razpad Avstro-
Ogrske.
Januarja 1919 se je na splošen poziv iz Ljubljane javil v šempetrski kasarni.
Razporejen je bil v pratežno enoto, kjer je delal kot čevljar in torbar,
po potrebi pa je popravljal tudi konjsko opremo. Komandir te enote je bil
nadporočnik Mavricij Mayer iz Kranja. Spomladi 1919 so bili nastanjeni v
Sinči vesi pri Velikovcu. Zadnje dni aprila ali v začetku maja so se umaknili
na Jezersko, od koder so se proti koncu maja ponovno vrnili v Velikovec in še
naprej. Pratežna enota se je tokrat namestila v vasi Grad, občina Skocjan, pri
Klopinjskem jezeru. Tu je bil Pogačnik tudi kuhar. Avgusta 1919 je bila ta
enota premeščena v Radgono, od tam pa kmalu zatem v Prekmurje. Tu so se
Madžari umaknili brez bojev, naše enote pa so vzpostavile mejno črto. Ob
odhodu s Koroškega je bil nadporočnik Maver na svojo prošnjo odpuščen domov.
Nasledil ga je nadporočnik Medvešček, ki je bil pozneje premeščen. Za
njim je postal komandir te pratežne enote neki oficir Slovenec, doma pri
Gorici. Po Pogačnikovem spominu so bili vojaki letnika 1895 demobilizirani
okrog 1. decembra 1919. Njegov letnik in tako tudi on sam, je bil odpuščen
15. januarja 1920, vojaki letnika 1897 pa okrog 1. februarja 1920.
Po prvi svetovni vojni se je Pogačnik nastanil na Cešnjici, kjer je- delal
kot čevljar do upokojitve. V letih narodnoosvobodilne vojne je bil aktiven član
OF. V partizanih je padel njegov najstarejši sin.
Jože Jelene je bil rojen v Bukovščici 2. 3. 1898. Konec prve svetovne vojne
ga je zatekel v stražarski enoti na velikem železniškem križišču v Salztal na
Štajerskem. Od tu je okrog 1. 11. 1918 prišel domov. Z bratom Janezom, ki je
bil eno leto mlajši, sta se na splošni mobilizacijski poziv javila 12. 1, 1919 v
šempetrski kasarni v Ljubljani. Po nekaj dneh sta bila z večjo skupino prostovoljcev
poslana v Dravograd, kjer se je formiral celjski pehotni polk. Brata
nista bila razporejena v isto četo. Jože je prišel v 6. četo, katere komandir je
bil nadporočnik Novak. Prek Podjune so prišli tedaj januarja in februarja v
Skocjan, Kamen Galicijo in Tinje. Dne 28. 4. 1919 so po Jožetovem spominu
naši začeli napadati avstrijske položaje nad Grabštanjem pri Celovcu. Ta napad
so zavrnili Avstrijci skupaj z Italijani, ki so jim tedaj prišli na pomoč. 6. četa
266
kakor tudi druge enote tega polka so se umaknile proti Slovenj Gradcu. Tu je
v aprilu prišlo do reorganizacije enot, prišle so hrvaške in srbske enote, pripravljali
so našo protiofenzivo. Vpoklicani so bili tudi starejši letniki, tj. 1890
do 1894. Protiofenziva se je začela zadnje dni maja. 6. četa, v kateri je bil Jože
Jelene, je napadla trg Črna, od koder so se avstrijske enote naglo umaknile.
Napad je bil uspešen, tedaj so prodrli do Celovca in Gospe svete. Po Jožetovem
spominu je bil v tej četi tudi neki Franc Kovač iz Zalega loga ter 3 ali 4 fantje
iz Škofje Loke. Ko se je zadnje dni aprila 1919 morala tudi 6. četa začasno
umakniti s Koroške, je v bojih okrog Velikovca imela nekaj žrtev. Padel je
neki fant, doma izpod Jošta pri Kranju, ki je bil prej vsa 4 leta v vojni. Junija
1919 so tisti vojaki, ki so bili rojeni leta 1898, dobili 3 mesece dopusta. Tako se
je domov vrnil tudi Jože. 2e novembra je bil vpoklican na doslužitev vojaškega
roka. Poslali so ga v Prekmurje na m.adžarsko mejo, kjer je služil do konca
maja 1920. — Jože živi kot kmet v zaselku Laškt) nad Bukovščico.
Janez Rant je bil rojen 10. 8. 1896 na Studenem. Konec prve svetovne vojne
ga je zatekel pri Vidmu v Furlaniji. S skupino domačih fantov se je potem
z vlakom pripeljal do Podbrda, od tu pa so šli skozi Selško dolino do doma.
Domov se je vrnil 1. 11. 1918 in se že proti koncu decembra istega leta
javil v Ljubljani v tisti kasarni, kjer je bil nekoč njegov 27. polk. Poslan je bil
v Dravograd, kjer so ga določili za telefonista. Tu je bil potem tri mesece na
tečaju. Aprila je bil v poveljstvu celjskega polka v Pliberku, nastanjeni so bili
v neki graščini. Polkovni poveljnik je bil neki podpolkovnik Raktel, doma z
Dolenjskega. Dne 30. aprila so se umaknili v Slovenj Gradec, kjer so začeli
pripravljati protiofenzivo. Proti koncu maja 1919 se je ta začela in polk je
Famjc iz Zalega loga kot borci v Velikovcu na Koroškem spomladi ].<)19; (z leve. sedijo) Anton
Kovač, Jože Zbontar, Nikolaj Derlink, (stojijo) Franc Zupane, Matevž Florjančič, Jože Kristan
in Anton Habjan. (Lastnik originala Franc Zbontar)
267
prišel v Velikovec, posamezne njegove enote pa do Krke in v Celovec. Poveljstvo
polka je bilo v Dobrli vesi. Janez je bil stalno pri poveljstvu kot telefonist.
Novembra in decembra 1919 je Janez postal oproda podpolkovnika Raktela.
Spominja se še dobro, kako je Raktelu masiral nogo, ker je bil mož zelo
revmatičen. Januarja 1920 je dobil nekaj dopusta, s katerega pa se ni več vrnil
v vojsko, ker so bili obvezniki tega letnika tedaj že odpuščeni.
Vojni kurat v tem polku je bil Ljubljančan Ivan Poljanec. V letih 1922 do
1926 je bil Poljanec kaplan v Selcih in tedaj sta se z Rantom večkrat spominjala
dogodkov s Koroške. Iz Selc je bil Poljanec premeščen v Lučine, od tam
pa v Trstenik pri Kranju. Med drugo svetovno vojno so ga Nemci izgnali v
Srbijo, po vojni pa se je vrnil in v tej fari tudi umrl.
Janez se je priženil v Dolenjo vas, kjer kmetuje. Kot vojaški trobentač je
postal dober član selške godbe na pihala.
Alojz Hajnrihar je bil rojen 11. 5. 1898 v Selcih, kmet. Konec vojne ga je
zatekel na fronti pri Piavi. Od tam je prišel peš v Tirole, od koder se je z
vlakom pripeljal prek Jesenic do Soteske pri Bohinju. Od tam pa se je vrnil
čez Jelovico domov v Selca 2. 11. 1918, in sicer z vso vojaško opremo in
orožjem.
V začetku januarja 1919 se je na mobilizacijski poziv javil v domobranski
kasarni na Poljanah v Ljubljani. Poslali so ga v Dravograd, kjer je bil razporejen
v 2. četo 3. bataljona celjskega polka. V začetku januarja je bil že na
Koroškem. Do konca aprila 1919 je bil v naslednjih krajih: na straži pri železniški
postaji in pri mostu ob Dravi v Sinči vesi pod Velikovcem, v Vavbrah
nad Velikovcem in pri Grabštajnu med Velikovcem in Celovcem. Tu je bil na
straži nekaj časa pri elektrarni v dolini Krke. Zadnje dni aprila je bil pred
Velikovcem ranjen v desno nogo in je bil v Sinči vesi operiran. Ves polk se je
umaknil v Slovenj Gradec. Ko so naši proti koncu maja 1919 napravili protiofenzivo,
je bil Hajnrihar še nekaj časa v Slovenj Gradcu, od tam pa so ga
premestili v Železno kaplo. Tu je potem prišel v delovno skupino, ki je na
reki Beli postavljala nov most. Februarja 1920 se je vrnil domov. Vsega skupaj
je bil 13 mesecev borec na Koroškem. — V Selcih se je oženil in še sedaj
tam kmetuje.
Iz Selc je bil na Koroškem tudi Jože Semen, rojen 1896, umrl julija 1976.
Hajnrihar se spominja, da je bil tudi Semen v celjskem polku. Bil je v Velikovcu,
kjer je s konji razvažal hrano in druge potrebščine vojaškim enotam.
Domov se je vrnil januarja 1920.
Jože Potočnik je bil rojen 16. 10, 1899 v Strmici nad Bukovščico. Izučil se
je za čevljarja. Konec prve svetovne vojne ga je zatekel v Furlaniji. 2. planinski
polk (slovenski) se je tedaj zbiral v Gradiški ob Soči. Dne 1. novembra
1918 je Pokrajinski odsek Narodnega sveta v Gorici objavil proglas, s katerim
je bilo javljeno, da je v imenu in na poziv Narodne vlade samostojne jugoslovanske
države prevzel pokrajinski odsek celotno javno upravo nad slovenskim
delom bivše Goriško-Gradiščanske dežele z glavnim mestom Gorica. Predstavniki
tega pokrajinskega odseka so slovenski polk, ki je bil zbran v Gradiški,
povabili v Gorico, kjer je že 2. novembra na Travniku vse moštvo polka javno
priseglo zvestobo novi jugoslovanski državi. Pokrajinski odsek v Gorici je
naložil polku, naj zavaruje Gorico pred umikajočimi se vojaškimi skupinami,
268
ki so se pomikale iz Furlanije proti Ljubljani. Polk je pri tem tudi te skupine
razoroževal. V Gorici je bilo tedaj vse polno orožja, streliva in vojaške opreme
bivše avstrijske vojske. Le neka madžarska divizija je šla skozi Gorico oborožena.
2e okrog 8. ali 9. novembra so začele v Gorico prihajati italijanske vojaške
predhodnice in slovenski polk se je moral umakniti. Kmalu zatem je
novi okupator odvzel oblast Pokrajinskemu odseku Narodnega sveta v Gorici.
V tem polku je bil tudi Potočnik, ki se je potem z večjo skupino prebil do
Idrije in skozi Ziri do Škofje Loke. Med potjo mu je v neki lopi konj zlomil
rebro, tako da je domov prišel bolan.
Januarja 1919 se je že javil v domobranski kasarni na Poljanah v Ljubljani.
Razporejen je bil v 2. slovenski polk (ali celjski), 1. bataljon, 2. četa.
Zadrževal se je v vaseh Pliberk, Breg in Dobrova. Ko so se proti koncu aprila
1919 morali pred avstrijsko premočjo umakniti, je pri Libeličah padel komandir
voda, zastavnik Ofarjev Franc iz Spodnje Besnice. Bil je letnik 1888 in je
bil že 9 let vojak. Potočnik se spominja, kako so ga v Libeličah slovesno pokopali.
Tamkajšnji župnik mu je govoril in obljubil, da bo njegova fara poskrbela,
da bo ta zaslužni vojak imel dostojen grob, ki naj bo spomenik visoke
narodne zavesti in ljubezni do domovine. Ves bataljon so tedaj poslali v
Maribor. V Sloveniji so začeli mobilizirati še nekaj starejših letnikov, prišle
pa so še hrvaške in srbske enote. Pripravljala se je jugoslovanska protiofenziva
na Koroško. 2. četa 1. bataljona je prodirala iz Slovenj Gradca čez Sv.
Križ v Podjuno. Prišli so do Velikovca in v Djekše ter do Krke nasproti St.
Vida. Potem je prišla mednarodna komisija, ki je čez Koroško potegnila demarkacijsko
črto. Naši so se nekoliko umaknili in ta četa se je nastanila v
Grabštajnu, tj. med Velikovcem in Celovcem. Od tu je bil Potočnik avgusta
1919 odpuščen.
Po prvi svetovni vojni se je oženil in kupil domačijo v zaselku Preval
pri Lajšah, kjer še sedaj zadovoljno živi. Malo je delal kot čevljar, več kot
gozdni delavec in se je tako tudi upokojil. Med narodnoosvobodilnim bojem
je podpiral partizane.
Matevž Urh je bil rojen 11. 9. 1895 v Podvrhu nad Javorji. Konec prve
svetovne vojne je doživel v Turn Severinu ob Donavi. Med vojno so vojaki
dobivali po 5 kron na 10 dni, proti koncu vojne pa nekaj manj. Ob koncu
vojne je njegova enota dobila izplačilo za 10 dni v romunskem denarju in
tudi nekako odpravnino v vrednosti 5 kron. S tem denarjem je prišel domov
novembra 1918, Januarja 1919 se je že javil v šempetrski kasarni v Ljubljani.
Poslali so ga v Maribor, kjer je prišel v 2. četo 1. bataljona planinskega polka.
2e januarja je prišel v Sinčo ves pod Velikovcem. V začetku maja se je njegova
četa umikala pred Avstrijci. Ustavili so se v Slovenj Gradcu, kjer so se
pripravljali na protiofenzivo. Konec maja je jugoslovanska vojska začela prodirati
tudi v Podjuno. Bil je v enoti, ki je prodirala iz Dravograda čez Sv. Tri
kralje v Labot in dalje mimo Velikovca vse do Krke. Od tu so se že maja ali
junija 1919 umaknili na desni brez Drave pod Grabštanj. Septembra in oktobra
je delal v kuhinji, potem je bil pa odpuščen in se je vrnil domov.
Leta 1923 ali 1924 se je priženil na Rudno, kjer si je ustvaril družino in
dom. Tu sedaj živi kot upokojenec.
Z Rudna sta bila na Koroškem tudi Franc Demšar (Prdolčk) in Jože Demšar
(Spanov), oba rojena leta 1897. Umrla sta po drugi svetovni vojni.
269
Valentin Pintar je bil rojen 30. 1. 1898 v Železnikih, izučil se je bil za
čevljarja. Konec prve svetovne vojne je dočakal doma na dopustu, ko je prišel
s fronte v Tirolah. Dne 14. 2. 1919 sta Valentin in Janez Primožič (Simenkov)
odšla v Ljubljano, kjer sta se javila v topniški kasarni. Z večjo skupino topničarjev
so ju poslali na Jesenice. Tu so se nastanili v nemški osnovni šoli, kjer
so se zbirali topničarji, medtem ko so se v slovenski osnovni šoli zbirali pehotni
oddelki. Sprva je baterija imela le 2 havbici cal. 100 mm. Pozneje so
dobili še 2 havbici in tako je bila baterija popolna. Za vsako havbico so tedaj
imeli le po 20 granat. Kmalu po pustnih dneh (v marcu 1919) so odšli v Podrožčico.
V ofenzivi ob koncu aprila, ki pa ni uspela, so se vrnili na Jesenice.
Ponovno so odšli na Koroško konec maja, ko se je začela uspešna jugoslovanska
ofenziva. Tedaj so prišli tudi v Celovec. Baterija, v kateri sta bila Valentin
Pintar in Janez Primožič, se je nastanila v vasi Vetrinj pod Celovcem. Ko je
bila poleti 1919 na Koroškem vzpostavljena demarkacijska črta, je bila baterija
premeščena na Tezno pri Mariboru. Tu sta Pintar in Primožič ostala
vse do oktobra 1920, ko je bil na Koroškem izveden nesrečni plebiscit. Šele
potem sta bila odpuščena.
Pintar se je zaposlil v Železnikih kot čevljar. Sedaj je že upokojen. Janez
Primožič pa se je zaposlil pri Litiji. Sprva je šel k financarjem. Za vstop v to
službo si je moral sam nabaviti pištolo. Za 1 krono mu jo je prodal Pintar, ki
jo je prinesel iz vojske domov. Kasneje je Primožič postal skladiščnik pri železniški
postaji v Litiji, po drugi svetovni vojni pa upravnik kmetijske zadruge
in je tam umrl.
Srečko Zumer je bil rojen 31. 5. 1895 v Železnikih, izučil se je za stavca
v grafični stroki. Takole mi je napisal o svojem deležu na Koroškem:
Ko sem se po končani prvi svetovni vojni vrnil z verdunske fronte v Franciji,
sem se doma v Železnikih pripravljal za nastop službe v Ljubljani. Med
tem me je doletela mobilizacija letnikov 1895 do 1899 z rokom nastopa 15.
januarja 1919. Tako sem se znašel v topniški vojašnici v Ljubljani, kjer smo
vežbali pri upravljanju topa. Marca so nas odpremili na tako imenovano fronto
v Vetrinju, kjer smo bili v pripravljenosti do oktobra. Tu smo se ponovno
vadili in vzdrževali stalno stražo ob bateriji in v okolici Celovca. Do streljanja
ni prišlo, pač pa smo bili v stalni pripravljenosti. Proti koncu oktobra smo se
vrnili v Ljubljano, kjer so nas razrešili vojaške službe.
Srečko je po vojni stalno živel in delal v Ljubljani kot strojni Stavec in
je kot tak tudi dočakal upokojitev. V letih narodnoosvobodilne vojne je bil
aktiven član OF in je ilegalno deloval v Ljubljani. Pod italijansko okupacijo
je bil interniran, pod nemško pa večkrat v preizkavah in tudi zaprt. Leta 1943
je bil na kočevskem zboru izvoljen za člana SNOS kot ugleden in vpliven
član vodstva krščanskih socialistov. Vendar na tej skupščini ni mogel biti
navzoč, ker je bil v zaporu. Takoj ob koncu vojne je bil izvoljen za poslanca
v zvezno ustavodajno skupščino, sedaj pa je član Sveta SR Slovenije.
Jernej Gartnar je bil rojen 24. 8. 1899 na Zalem logu. Prvo svetovno vojno
je doživljal kot vojak 27. polka. Proti koncu vojne je bil v Tirolah. Domov se
je vrnil novembra 1918.
Na mobilizacijski poziv iz Ljubljane se je iz Zalega loga odzvalo kakih
10 fantov, letnikov 1895 do 1899. Jernej in še nekateri Založani so se marca
1919 javili v Ljubljani v »cukrarni«. Tu jih je neki poročnik Krvina zbral v
270
četo in so z njim aprila odpotovali na Koroško. Pri Velikovcu je zastavnik
Franko, doma s Trate pri Skofji Loki, odbral Jerneja, nekega Kruljca, Kukmana
in Kastelica (vsi Dolenjci) v posebno mitralješko skupino, Nastanjeni so
bili nekoliko severno od Velikovca v neki hiši. Aprila 1919 je bila ta skupina
v vasi Vogrče, občina Blato pri Pliberku. Ob avstrijski ofenzivi konec aprila
so se umaknili v Slovenj Gradec. V začetku maja so Avstrijci nameravali zasesti
železniško postajo v Slovenj Gradcu. Od Dravograda je pripeljal avstrijski
oklopni vlak: lokomotiva in 4 oklopni vagoni, polni vojaštva. Že v bližini
Slovenj Gradca je vlak pripeljal v mitralješko zasedo. Tu je bil tudi Jernej,
njegov komandir je bil neki kaplar Zupane, komandir čete pa poročnik Franko.
Oklopni vlak so popolnoma uničili. Jugoslovanska protiofenziva se je začela
28. in 29. maja. Prišle so tudi srbske in hrvaške enote. Po dolini Podjune so
spet prodrli do Velikovca in v Celovec. V bojih na Koroškem v četi, v kateri
je bil Jernej, ni bilo večjih žrtev. Poleti 1919 je bilo kakih 5 Založanov, med
njimi tudi Jernej, od Velikovca odpuščenih domov.
Po vojni se je oženil in si v Železnikih uredil družinsko življenje. Služil
je kot delavec v lesni industriji. Sedaj je upokojen.
Jaka Potočnik (Stinc) je bil rojen 25. 6. 1898, delavec. Konec prve svetovne
vojne je dočakal v italijanskem ujetništvu, ko so Anglo-Američani pri Plavi
zajeli enoto, v kateri je bil tudi on. V tem ujetništvu je dobil malarijo in se
je bolan spomladi 1919 vrnil domov. Ker je bil njegov letnik že mobiliziran,
se je naknadno javil v Ljubljani. Prišel je na Koroško, ko ni bilo več bojev
in je že bila določena demarkacijska črta med conama A in B. Četa, v kateri
je bil, je bila nastanjena ob Dravi, nekoliko zahodno od Beljaka. Tu so vso
četo Avstrijci zajeli in jo odpeljali v ujetništvo, menda k Spittalu. Tu je Jaka
spet dobil napade mrzlice in je ležal v ambulantni baraki ujetnikov. Spomladi
1920 je bil odpuščen in se je bolan vrnil domov. Po njegovem spominu je bil
na Koroškem približno eno leto.
Po vojni se je zaposlil kot kmečki delavec v Železnikih pri veleposestniku
Egru. V letih narodnoosvobodilne borbe je postal borec Škofjeloškega odreda.
Dočakal je osvoboditev v Gorici oziroma Ajdovščini. V partizanih je padel
njegov sin Janez.
Vojni obvezniki iz vasi Danje, Sorica, Zgornja Davča se pozivom Narodne
vlade za boj za Koroško niso mogli odzvati, ker so bili tedaj že pod
italijansko okupacijo. Italijanska vojska je namreč že jeseni 1918 vse te vasi
zasedla. Meja je bila med Zalim logom in Podroštom vse do 12. novembra
1920, ko je bila v Rapallu podpisana jugoslovansko-italijanska mirovna pogodba.
Meja je po tej pogodbi imela potekati po razvodnici od Triglava, čez
Črno prst, Blegoš in Snežnik do Reke. Italijani pa so še tu na mnogih krajih
mejo zelo svojevoljno porinili v jugoslovansko ozemlje. Tovorna pot iz Sorice
čez Soriško planino v Bohinjsko Bistrico bi morala ostati v Jugoslaviji, Italijani
pa so zasedli vso Soriško planino in to pot presekali. S Petrovega brda bi meja
morali iti na vrh Hoča. Italijani pa so jo pomaknili globoko v grapo Zadnje
Sore, približno 1,5 km vzhodno od Petrovega brda. Podobno so se razširili tudi
okrog Blegoša. Jugoslavija ni znala tedaj zaščiti svojega ozemlja in svojih
interesov.
Sredi januarja 1919 je bila Narodna vlada SHS v Ljubljani ukinjena in
je bila ustanovljena Deželna vlada za Slovenijo. Reorganizirano je bilo tudi II.
271
vojaško okrožje in s 1. februarjem je bilo formirano poveljstvo Dravske divizijske
oblasti, ki je že prevzelo tudi vojaške operativne naloge. Na podlagi
sklepa ministrstva za vojsko in mornarico je poveljstvo Dravske divizijske oblasti
3. maja 1919 objavilo razglas s pozivom na 6-mesečne orožne vaje letnikov 1890
do 1894. Letniki 1895 do 1899, ki jih je decembra in januarja mobilizirala Narodna
vlada, so ostali še naprej pod orožjem. Deželna vlada za Slovenijo in divizijsko
poveljstvo sta se v maju pogajala z avstrijsko vlado in zahtevala, da
se nemško-avstrijske enote umaknejo iz slovenskega dela Koroške. Ker so bila
pogajanja neuspešna, je divizijski poveljnik generalmajor Krsto Smiljanič
ukazal ofenzivo.
Tako se je tudi mobilizaciji starejših letnikov, maja 1919, v Selški dolini
odzvalo precej vojaških obveznikov. Jože Potočnik s Preval nad Selci mi je
povedal, da sta bila tedaj mobilizirana tudi njegova brata Franc (roj. 1891) in
Rudolf (roj. 1894) Potočnik. Uvrščena sta bila v neko slovensko enoto, ki je
nastopala iz Slovenj Gradca proti Podjuni. Spomnil se je, da v četi, ki je z
napadom zavzela Črno zadnje dni maja 1919, padel poročnik Rudolf Magajna.
Avgusta ali septembra 1919 so se vojaki starejših letnikov začeli vračati domov.
Franc je ostal doma v Strmici na kmetiji in je tam umrl po drugi svetovni
vojni. Rudolf se je oženil v Zabrekve in od tam hodil v Kranj na delo v tovarno
Jugočeška. Pri delu se je smrtno ponesrečil.
Tudi mobilizacija starejših letnikov je imela nekaj prostovoljcev. Tako se
je odzval tudi mizar Jože Zupane (Miznikarjev) iz Martinj vrha, čeprav je bil
rojen leta 1887. Umrl je leta 1975. Njegovi domači se spominjajo, kako jim je
večkrat pripovedoval, da je v Sinči vesi stražil pri mostu na Dravi. Koroško je
imel zelo rad. Kot mizarski pomočnik je okrog leta 1910 nekaj časa delal v
Beljaku in Celovcu.
Še nekaj podatkov:
V tedniku TV-15 je bil 13. in 20. 8. 1969 objavljen članek Tineta Pavlica z
naslovom Boji za Velikovec pred 50 leti. Tine Pavlic se je namreč teh bojev
udeležil kot poročnik in je zato lahko napisal omenjeni članek po lastnih doživetjih.
Gre pa za območje, na katerem se je borilo mnogo prostovoljcev tudi
iz Selške doline.
V Vojni enciklopediji (knjiga 4, Beograd 1961, str. 763—764) so opisane
vojaške operacije na Koroškem v letih 1918—1919. Tu so tudi navedefii podatki,
kako so bili sestavljeni odredi: Labotski, Koroški, Jezerski, Ljubeljski in Jeseniški,
ki so v dneh od 28. maja do 6. junija 1919 pregnali avstrijsko vojsko s
Koroške ter osvobodili Celovec in Gospo sveto. Večji del prostovoljcev in mobilizirancev
iz Selške doline je bil v Koroškem odredu, ki je prodiral po Podjuni
do Velikovca in Krke. Ta odred je imel tudi največ žrtev, saj je bil v najhujših
bojih.
Ko je torej občina Skofja Loka sklenila pobratenje z občino Šele na Koroškem,
to ni bilo simbolično, pač pa živa potreba. Škofjeločani so vedno prijateljsko
čutili z rojaki na Koroškem, tako v letih po prvi svetovni vojni in v
letih narodnoosvobodilnega boja, ko je tudi iz Selške doline odšlo nekaj aktivistov
in borcev na Koroško, kot tudi danes, ko želijo pomagati rojakom v boju
za njihov gospodarski, narodni in kulturni obstoj in razvoj.
272
R e s u m e
QUELQUES RENSEIGNEMENTS SUH LES COMBATTANTS POUR LA
FRONTIERE DU NORD ORIGINAIRES DE LA VALLEE DE SELCA
L'auteur nous donne une esquisse de la situation politique et militaire en
Carinthie ainsi que luttes pour rannexion de la partie slovene de la Carinthie
au nouvel etat de Vougoslavie, dans les annees 1919-1920. 19 anciens combattants
qui participalent a cette lutte en Carinthie vivent toujours dans la vallee de Selca
et Tauteur cite leurs evocations des batailles pour la frointiere slovene du Nord.
18 Loški razgledi 273