308
Vračilo sveta.
Kak bilo je veselo, Ko dnarcov sem imel! Vse k meni je hitelo, Ko v družbo sem prišel:
Al zdaj,  al zdaj  je vse  to preč, —
Nobeden se ne zmeni več!
Glej! dokler so čutili Da v mošnji kaj imam, So za menoj hodili. Bil nisim nikdar sam:
Al zdaj,  al zdaj  je vse to prec, —
Nobeden me ne najde več!
Za mošnje stan se tresel Nikoli ni kerčmar; Kar želel sem,  prinesel Je mož mi koj in kar;
Al zdaj,  al zdaj  je vse to preč, —
Brez dnarjev ne dobim nič več!
Poprej so me  vikali, Veljal sim kot gospod, In tudi onikali Me čez moj nizki rod:
Al zdaj,  al  zdaj je  vse  to preč, —
Nobeden ne časti me  več!
Vse. vse so mi verjeli, Ce prav je bila laž, Soglasno so gromeli: Prijatel, prav imaš!
Al zdaj,  al zdaj je  vse  to  preč, —
Kar zinem, ni resnica več!
Če kdo se je zarekel, Da mi ni všeč bil6, Kako se je opekel! Vse je čez njega Š16:
Al zdaj ,  al zdaj je  vse  to preč,   —
Z menoj ne vleče nikdo več!
Za mene so se bili, Ce boj se je fcačel, V zobeh jih ven nosili, Da sem se jez otel:
Al zdaj,   al zdaj je  vse  to preč, —
Nikdo ne brani mene več!
In teh, ki so praznili Bokale kdaj z menoj, Pri meni se mastili, Je bil kaj velik roj:
Al zdaj,  al zdaj je  vse to  preč, —
Nobeden ne pozna me več!
Če kdaj bi to bil vedel, Kako vračuje svet, Ne bil vsega se znebil, Pomislil bi popred:
Al  zdaj,   al  zdaj — ko vse je  preč,
Nobeden nič ne verne več!
V. K.