Ne hiiči vraga! Star ljudski pregovor pravi, da se je treba sove varovati, ker izkljuje človeku oči. Da narod resnično svari pred to nočno ptico, sta piscu teh vrst znana dva slučaja. Prvi slučaj. Pred par leti se je zatekel iz okolice Ormoža v mariborsko bolnišnico kmečki fant, kateremu je sova na večer s kremplji iztrgala oko iz očesne dupline in druzega si je komaj in komaj otel s pobegom. Težko poškodovani je pripovedoval, da je opazoval izza debele bukve blizu vinskega hrama proti večeru sovo, ki je letala v bližnji gozdič na svoje gnezdo in krmila mladiče. Liki strela iz jasnega se je zagnala v njegovo glavo in mu zasadila z vso silo oba kremplja v smeri proti očesu. Radi boljšega izgleda za opazovanje si je z desnico zastiral oči in si jih je tudi z vso naglico in nehote zakril, ko je plahutnila vanj ptica. Radi presenečenja je le roko toliko odmaknil, da mu je sova izkrampljala samo eno oko, ko je še tiščala v druzega, je vzel pot pod noge in je otepal z vso silo krog sebe, dokler ni prepodil strašne zasledovalke. Nekaj o agrarni reformi. Preko Drave pri Ormožu je posedal do izvedbe agrarne reforme grof Bombelles zelo obsežna posestva. Na veleimanju J3 imel več oskrbnikov, lovskih čuvajev, paznikov ter razne druge uslužbence. Pri omenjenem grofu, kojega predniki so bili Francozi, so pred leti še prav dobro izhajali vsi številni nastavljenci in hrvaški manjši kmetje, ki so hodili na delo in so si prislužili obilo kruha. Klic po izvedbi agrarne reforme je zadel tudi med hrvaškimi kmeti na odmev in vsak je hotel odtrgati od grofovske posesti zase najboljši kos. Bombellesovo veleposest so razkosali ter razdelili po največ med na.imanj vredne kričače in hujskače. Grofu je ostalo toliko, da še danes pri naprednem obdelovanju zemlje izhaja; po zemlji pa, ki je pripadla po agrarni reformi seljakom, rasteta danes trnje ter razno robidovje, ker neobdelana ter negnojena zemlja tudi v blaženi Jugoslaviji ne rodi. Pred leti se mi je ponudila prilika, da sem na povabilo oskrbnika obiskal preostalo Bombellesovo imanje. Na veliko zabavo sem bil priča lovu živih zajcev, srn in fazanov v visoke mreže. Živali so zajeli na stotine komadov žive, jih spravili v posebne zaboje in jih odposlali na Angleško, kjer našo divjačino prav dobro plačujejo. Drugi slučaj. Mojo posebno pozomost je vzbujal med par sto mož gonjači kakor hraelovka na dolgo potegnjen Hrvat, ki je delal najvec hrupa, da je moralo pobegniti pred njira vsako živo bitje na polju in ta dolgin je bil slep na obe oči. Meni prideljen lovski paznik mi je radevolje zaupal žalostno zgodovino Prpičevega Blaža, kakor se je nazival slepi gonjač. Prpič je bil med svetovno vojno vjet na Ruskem, odkoder se je vrnil po zlomu ves prenapolnjen z ruskira boljševizmom. Bil je med prvimi, ki so zagnali glas po izvedbi agrarne reforme, ki se je baje v Rusiji tako blagodejno obnesla. Blaž se je med komunisti toliko izbrihtal, da je bil kmalu glava agrarnih interesentov, kar mu je sijajno neslo brez velike brige in truda. Kar je potegnil iz žepov zanimancev za grofovsko zemljo, je zapil ter zalučkal z lahkomiselnim ženstvom. Da ni bil v tistih zanj zlatih časih Blaž bogomolec, je samo po sebi umevno. Brezverski komunizem mu je iztrgal zaklad vere in mu je otopil vest za vsako odgovornost napram Bogu ter bližnjemu. Božje in čioveške postave je teptal z obema nogama, norčeval se je javno iz vsega, kar je drugim sveto. Ni veroval ne v Boga, ne v vraga in je skušal tudi celo svojo okolico zvabiti na pot verske ter moralne propalosti. Eni, in to mlajši, so mu kimali ter se ga oklepali; starejši so mu obračali hrbet in napovedovali, da ga za njegovo bogokletno življenje rnora zadeti očitna kazen božja. Med onimi, ki so najbolj svarili pred pogubonosnimi nauki in zgledi dolgega Prpiča, je bil stari grofov in že blagopokojni lovski čuvaj Grga Markič. Prpič je zvedel, kedo najbolj smelo svari ter odvrača narod od njegovih novih naukov in zahtev. Markiču je klel v grob očeta ter mater in prisegal na sovjetsko kladivo in srp, da mu bo spalil kočo ob gozdu in njemu samemu pa izpulil jezik. Stari Markič se ni prav nič bal Blaževih groženj. Celo vabil ga je po drugih pod svojo streho takole na večer, ker je vedno ter vsakemu odprta in je on niti tedaj ne zaklepa, če je z doma po skižbenih opravkih. V njegovo lovsko kočo bo že še stopil dolgi Blaž, kako jo bo zapustil, je drugo vprašanje. Za tem resnim vabilom in svarilom je moralo nekaj tičati, ker nočnega požiga in tolovajskega poboja se boji vsak. Tudi neplašni Prpič ni kar planil nad Grgo in njegovo bajto. Prikrit notranji glas mu je šepetal, da star grofovski lovec ni kar za malo južino. Do osebnega obračuna med Prpičem in Markičem ni dolgo prišlo, dasi so ga vsi pričakovali in bili radovedni, kateri bo zmagal. Grga ni hodil s poti Blažu; pač pa se je ogibal srečanja med štirimi očmi Prpič. Nekega dne so delili grofovo zemljo v daljni okolici Markičeve koče. Glavno besedo je imel seve Prpič, ker mu je ljudska prepirljivost krpala vedno prazni žep in mu skrbela za pijačo. Ko so bili proti večeru onega dne po samezni kosi porazdeljeni, je sledilo kot zaldjuček popivanje. Do razhoda se ga je Blaž naluckal in pozabil, da ubira v noči v spremstvu še enega somišljenika pot proti Markičevi lovski koči ob robu gozda. Čisto tik pod bajto ga je opozoril spremljevalec: »Blaž, tukaj le prebiva Grga Markič, kl ne zapira pred nikomur hišice in se niti tebe ne boji.« Te tovariševe besede so bile plamen za Prpičevo od obilne pijače podneteno korajžo. Preklel je nebo in zemljo z Markičem vred in menil na ves glas: »Nocoj pokažem vraga njemu in koči, četudi jo čuva sam pekel, v katerega ne verujein!« Po tej grožnji je prijel za kljuko, ki se je vdala in vrata v vežo so se odprla na Btežaj. Prva Markičeva trditev je bila Istinita, hiše ni zaklepal v noči. Že nezaklenjenost vežnih vrat je zaustavila Prpičev korak in mu je napodOa 6trahotne mravljince po hrbtu. Da bi se ne osmešil pred pristašem zunaj in po njem pred celo srenjo, je moral dalje. Pritisnil je na drugo kljuko in tudi ta mu je odprla vrata v izbo. Prpič se je ozrl plaho po vseh kotih. Povsod nočna praznina  Gospodarja ni bilo doma in le tega se mu je bilo bati. Od vrat je Blaž samo dvakrat stopil in že je zadel ob stol pri mizi, ki se je prevrnil po tleh. Ropot stola je prebudil vraga v kotu kmečke peči, katerega je hotel Blaž še ttialo poprej pokazati Grgi. Iz kota na peči je nekaj zaplahutalo, zasvetila sta flva rdeče žareča okrogla oglja in ta peklensko strašni sij je osvetlil še pred trenutkom čisto temno izbo in se zasadil v nepoklicanega tujega vlomilca. Nenadni prizor je pretresel boljševika Blaža do kosti. Zašklepetali so mu zobje, in. ga je oblil znoj po celem telesu! Iztisnil je iz sebe s poslednjo močjo obupni: »Jezus-Marija!« in hotel planiti ven skozi dvojna oc^rta vrata v noč in daleč — tlaleč proč iz bivališča samega vraga, v katerega še malo poprej ni verjel. Žareči zlodej je razprostrl na robu peči široki plahuti, zapihal, v mozeg segajoče zaskovikal in se zakadil v na pobeg zaokrenjenega Blaža. Dva res vražje močna kr^ iplja sta se mu zasadila v obe očesni duplini in mu iztrgala z bliskovico vid — Na obe oči oslepljeni komunist se je zgrudil pod silovitimi udarci res groznih trenutnih dogodkov. Vrag, ki mu je izpraskal oči, je sedel na pre aganega velikana, pihal, pokal s kljunom ter strahovito skovikal, dokler na tleh ležeče žrtve ni zapustila zavest. In kdo ga je otel, da ga zmagoviti zlodej ni še po telesu razkljuval ter razpraskal do kosti? Kmalu za tem se je vrnil Grga Markič. Bahavi in nekaj let vsegavedni ter vsemogočni boljševik Blaža Prpič se je izlizal po dolgem času ter se pocelil. Vrnil se je iz bolnice kot čisto slep berač, ki prosjači kruha, katerega rodi še grofu preostala zemlja. Od onega nepozabnega spopada z vragom v Markičevi čuvajnici verjame v Boga ter v pekel in tudi v to, da mora marsikateri bogoliletnik delati že tu na tem svetu bridko pokoro! Hrvatu Blažu Prpiču je izkljuvala oči velika ^ova uharica, katerih ima grof Bombelles več in jih je še v mirnih časih naročil s pogorja Ural v Rusiji. Te ruske sove imajo izredno velike oči, ki žarijo v noči liki močni in z rdečem oviti električni žarnici. S pomočjo teh sov lovijo podnevu razne ptiče. Vsaka dnevna ptica ima strah pred sovo in jo sovraži. Sove so nočne ptice in so po dnevu kje skrite po štorih in duplah. Če sovo zaloti na lovskih nočnih pohodih beli dan, jo brž izsledijo druge ptice in se začnejo v celih jatah zaganjati v njo. Ako je že naša navadna mala sova vaba za ptičji zarod, koliko bolj še velikanska uharica z Urala. Onemu, ki lovsko covo oskrbuje, ne stori roparica nič žalega. Kako gorje pa lahko zadene taištega, ki bi se temu ptičjemu zlodeju približal v noči kot tujec, pa je dokaz na obe oči oslepljeni berač Blaž Prpič.